Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . Lir 3.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna naročnina . . . . . » 6.000 PODUREDNISTVO: Letna inozemstvo . . . . » 8.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 L Leto XXVII. - Štev. 46 (1378) Gorica - četrtek, 20. novembra 1975 - Trst Posamezna številka Lir 150 Ob 25-letnici verske resnice o Marijinem vnebovzetju Strah pred resnico 1. novembra letos je preteklo 25 let od proglasitve verske resnice, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Pij XII., ki je šel v zgodovino kot papež Marije Vnebovzete, je sam z drugimi dolgo delal na to, da bi dozorel čas za proglasitev te dogme, že v začetku svojega papeževanja je odredil, naj se objavijo vse listine, ki jih je sprejel Apostolski sedež od leta 1840 do 1940, iz katerih je bilo razvidno, da je zelo veliko vernikov iz vsega sveta želelo, da bi se proglasila ta verska resnica. Kratko sporočilo, ki ga je 15. avgusta 1950 objavil L’Osservatore Romano, je vsebovalo vest, da bo na praznik Vseh svetnikov papež proglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Popoldne 31. oktobra 1950 je bila slovesna procesija s podobo Matere božje Salus populi romani iz cerkve Ara Coeli na Kapitolu v baziliko sv. Petra. V procesiji so bili samo moški in to nad pol milijona. Ob bajno razsvetljeni baziliki, kupoli in apostolski palači je Pij XII. prebral molitev k Mariji Vnebovzeti, ki jo je sam sestavil. Dne 1. novembra 1950 ob 9.45 je papež po molitvi »Pridi, Sveti Duh«, proglasil, izjavil in določil versko resnico, da je bila brezmadežna Mati božja, vedno devica Marija ob koncu svoje zemske poti z dušo in s telesom vzeta v nebeško slavo. Proglasitev je bila sprejeta s silnim odobravanjem. Po vsem trgu sv. Petra so odmevali vzkliki k Mariji; iz src dobrih vernikov se je dvigala hvalnica in prošnja. MARIJINO VNEBOVZETJE V LUČI ZADNJEGA KONCILA Drugi vatikanski cerkveni zbor je v dogmatični konstituciji o Cerkvi (»Luč narodov«) celo 8. poglavje posvetil blaženi Devici Mariji, božji Materi, v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Tako je tudi osvetlil versko resnico Marijinega vnebovzetja. Ko tu govori o trajnosti Marijinega materinstva, izrecno o-nienja Marijino vnebovzetje (C, 62); njeno povišanje med angele in svetnike lepo omenja v štev. 66, ko govori o bistvu in temelju češčenja Matere božje. Izredno lepo je Marija prikazana kot znamenje upanja božjemu ljudstvu v 68. točki te konstitucije. V sklepu — tj. v 69. točki — pa so povabljeni »vsi verniki, naj goreče molijo k Materi božji in k Materi ljudi, da bi tista, ki je s svojimi molitvami podpirala prve začetke Cerkve, tudi zdaj, ko je v nebesih povišana nad vse svetnike in angele...« posredovala za vse človeštvo (C, 61). Dejstvo, da v drugem delu 8. poglavja uporabljajo koncilski očetje glagole v preteklem času, ko govore o dogodkih iz Marijinega zemskega življenja, v sedanjem času pa, ko govore o Marijini dejavnosti v nebesih, nam jasno pove, da so hoteli poudariti živo in poveličano Marijino navzočnost v nebesih. Tako je rečeno, da je bila Marija ob sodelovanju z Jezusom pri odrešenju »mati v redu milosti« (C, 61); da je bila »v svojem življenju zgled materinske ljubezni« (C, 65); po drugi strani pa koncilski očetje trdijo, da Marija v nebesih nadaljuje s posredovanjem pri svojem Sinu, da bi dosegla za nas milost odrešenja, da skrbi za nas popotnike na zemlji, da sodeluje z materinsko ljubeznijo pri rojstvu in oblikovanju vernikov (C, 63), da se blesti kot zgled kreposti pred verniki (C, 65) in da »sveti tu na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan« (C, 68). Mi pa jo prosimo, da posreduje v nebesih pri svojem Sinu za nas (C, 69). Vnebovzetje je imelo v koncilskem nauku svoj doktrinalni razvoj. Papež Pavel VI. je dal posebno mesto Marijinemu vne- bovzetju in njeni nebeški dejavnosti v svoji izpovedi vere 30. junija 1968 v delu, ki se tiče Marije. Tam ponavlja bistveni del dogmatične definicije: »Brezmadežna je bila ob koncu svojega zemskega življenja z dušo in s telesom dvignjena v nebeško slavo in dostojanstveno priličena svojemu vstalemu Sinu, s čemer je vnaprej doživela bodočo usodo pravičnih.« Izraz »priličena« pove smisel vnebovzetja: gre za podobnost s Kristusom, zmagovalcem greha in smrti. Prav ta priličenost Kristusu je eden najbolj prepričljivih razlogov za Marijino telesno vnebovzetje. VNEBOVZETA IN SVETO LETO Leto 1975 je prvo sveto leto, ki ga obhajamo po proglasitvi te dogme. Ta dogodek je še vedno živ, ne samo v spominu tistih, ki so bili tedaj prisotni na trgu sv. Petra, 1. novembra 1950, ampak tudi vseh tistih, ki se na kakršen koli način udeležujejo življenja Cerkve. Proglasitev te verske resnice je pomenila vrhunec svetega leta 1950. Papež Pij XII., vidno ganjen spričo proglasitve, se je obrnil k Mariji s tole molitvijo: »V nas je poživljajoča gotovost, da se tvoje oči, o Marija, še dalje obračajo na ta svet, ki je plen vojn, preganjanj, zatiranj pravičnih in slabotnih. In mi pričakujemo od tvoje nebeški luči in tvoje priprošnje olajšanje bridkosti naših src, preizkušenj Cerkve in naše domovine.« Tudi danes je svet poln novih stisk, zlasti terorizma, in živi pod nevarnimi grožnjami, da pride znova do splošne vojne; v stiski je zaradi problema lakote in vsakovrstnih človeških tragedij, zdaj v tej, zdaj v drugi deželi. Tako nimamo v tem svetem letu nič manj nujnih razlogov, da prosimo pomoči in varstva Marijo Vnebovzeto. Sveto leto 1975 nas ne sme spominjati samo preteklosti, ampak mora dati nova znamenja novih ljudi. Verska resnica Vnebovzete mora povečati upanje sedanjega svetega leta. Sadovi, ki jih je želel Pij XII., so bili le delno doseženi, povečini pa so ostali upanje vseh časov. Ti sadovi so enako zaželeni tudi v naši dobi: — Povečanje češčenja Marijinega. Poslušajmo papežev glas, ki nas je s posebno spodbudo »Marialis cultus« z dne 2. februarja 1974 povabil k češčenju Brezmadežne kot k prvini, ki je neodsvojljiv del krščanskega bogočastja; častimo Marijo z liturgičnim bogoslužjem, s pobožnostmi, ki jih je odobrila Cerkev, zlasti z molitvijo angelovega češčenja in rožnega venca, predvsem pa s posnemanjem njenih kreposti. Molitev rožnega venca je papež Pavel VI. še posebej priporočil ob svetovnem dnevu te molitve 5. okt. 1975. — Povezanost s Cerkvijo je danes bolj potrebna kot kdajkoli. Priznanje papeževe učeniške službe, podreditev njegovi avtoriteti sta danes predpogoj, ker predstavljata vez edinosti znotraj Cerkve. — Srebrni jubilej proglasitve Marijinega vnebovzetja nas opozarja na smisel našega življenja, ki mora biti posvečeno izpolnjevanju božje volje in usmerjeno v dobro bližnjega. V luči Marijinega zgleda in njenega zemskega življenja, še bolj pa v luči njenega nebeškega življenja bomo najbolj doumeli smisel ljubezni do bližnjega. — Vnebovzeta nas vabi v boj proti materializmu in moralni izprijenosti. V tem oziru je verska resnica o Vnebovzeti veliko novega povedala krščanskemu svetu. — Poveličana Devica Marija v nebesih nam kaže usodo vsega človeka: duše in telesa; obljublja nam srečo, ki si jo moramo po Marijinem zgledu pridobiti na napornem popotovanju zemskega življenja. — Vnebovzeta nas mora predvsem potrditi v veri v naše bodoče vstajenje. To je naš zadnji cilj. Ta usmeritev razlikuje krščanskega človeka od nevernega. Ta vera, ki je upanje v našo večno srečo, nas Malo je bilo časopisov, ki bi bili poročali o mednarodnem sodišču Saharov, ki si je nadelo ime prav po ruskem znanstveniku Saharovu, dobitniku letošnje Nobelove nagrade za mir in ki so mu sovjetske oblasti prejšnji teden zavrnile prošnjo za vizo, da bi mogel osebno potovati v Oslo na Norveškem in tam dvigniti prisojeno mu nagrado. Mednarodno sodišče Saharov je zasedalo od 17. do 19. oktobra v danski prestolnici Kopenhagen in razpravljalo o zatiranju svobode v Sovjetski zvezi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, zlasti še na ideološkem, političnem, verskem, narodnostnem in osebnem. Sodišče je bilo sestavljeno iz trinajstih oseb; med njimi je bil slavni francoski dramaturg Ionesco in znani iskalec nacističnih zločincev Jud dr. Wiesenthal z Dunaja. »Ni naš namen — je dejal eden od sodnikov Ole Esper-sen — znova priklicati ozračje hladne vojne, temveč samo ugotoviti, koliko se Sovjetska zveza drži pogodbe v Helsinkih, ki jo je sama podpisala.« Prvi dan, 17. oktobra, je tekla razprava o teptanju političnih in ideoloških pravic v Rusiji. Ena od prič, A. Vardy, je dejala, da sovjetski voditelji pogodbo iz Helsinkov razlagajo po svoji volji in da je ta pogodba, ki govori »o svobodi kroženja idej in ljudi«, za oblastnike v Kremlju le meglena zavesa, za katero se ni ničesar spremenilo. Prebrali so tudi Saharovo izjavo, v kateri veliki ruski fizik trdi, da ni dva meseca po izjavi v Helsinkih opaziti v njegovi domovini nobenega izboljšanja ne kar se tiče zapornikov iz ideološko političnih nagibov ne kar se tiče svobodnega kroženja idej in oseb. Drugi dan je bil posvečen zatiranju verske svobode v Sovjetski zvezi in zatiranju tamkajšnjih narodnih manjšin. Prišlo je do strahotnih pričevanj. Anatol Levitin Krasnov, ki sedaj živi kot izgnanec v Parizu in je ugleden pesnik, je prebil deset let v kazenskem taborišču zaradi svojega verskega prepričanja. Nastopil je kot priča in med drugim dejal, da je v Sovjetski zvezi stotisoče ljudi po zaporih zaradi verskega udejstvovanja. Versko preganjanje v Rusiji daleč presega preganjanje kristjanov pod rimskimi cesarji kot so bili Neron in Dioklecijan. Cerkev v Rusiji je sužnja režima in ne more reči ene same besede. Živi neprestano življenje katakomb. »Poznam osebo — je še dejal Levitin Krasnov —, čeprav se sliši to nemogoče, osebo, ki je bila obsojena na 25 let zapora samo zato, ker je dejala, da veruje v Boga.« Kar se tiče narodnostnih manjšin — teh je v SZ nad sto — je trenutno najbolj zatirana judovska, ki šteje dva milijona in pol pripadnikov. Najhuje se godi tistim, ki si upajo vložiti prošnjo za odhod v Izrael. Take se odpušča iz službe, se jih obtožuje raznih izmišljenih prestopkov in se uprizarja zoper nje lažne procese. Zadnji dan, 19., oktobra, je sodišče prebralo* ugotovitev, ki je bila plod rdžriih pričevanj. V ugotovitvi je rečeno, da v Sovjetski zvezi ne" cfostaja svoboda mišljenja in verska svoboda; umobolnice se uporabljajo za kraj, kamor režim pošilja neljube oporečnike; prihaja do krivičnih in neutemeljenih aretacij; pri kazenskih procesih ni dovoljnega jamstva za obtožence; mnoge narodne manjšine so zapostavljene in preganjane. Politična agonija Kdo naj veruje, da trideset iabranih zdravindkov s kvmrgičnim nožem, z umetno terapijo in z mehaničnimi sredstvi neusmiljeno podaljšuje smntni boj obolelemu in do (kositi izčrpanemu starčku 82 lat le po lastni pobudi brez zunanjih vplivov ali pritiskov? To vprašanje zbujajo uradna poročila o Španskem državnem poglavarju Francu. Mar ne prihajajo poročila, da so se celo neikaiteri sorodniki poskusili upirati prevozu tega bolnika na kliniko za nove operacije in da ob pogledu nanj, ki je videnjem v električne kable terapevtskih aparatov, vzklikajo: »Dovolj!« Vendar le nekateri sorodniiki, to je oni, ki so ženskega spola. Mar res zdravnika držijo pacienta pri umetnem življenju zato, da z nijim in nad njiim delajo medicinske posikuse? Ko bodo bralai oitali tale razmišljanje, bo Franco morda že na mrliških parah. Toda že v začet/ku tega meseca je bilo slišati iz ust inozemskih zdravnikov dovtipe in pripombe, da v Španiji držijo državnega poglavarja v hladilniku. Taikšni dovtipi oddaljenih zdravnikov (npr. trža- ............................IIIIIIHIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIII im vodi v nadnaravno ozračje. Omogoča nam, da živimo usmerjeni k tistemu poslednjemu cilju, ki ga je Marija Vnebovzeta že dosegla v poveličanju in slavi svoje duše in svojega telesa. Rr. šikih) potrjujejo upravičenost začudenja navadnih, nezdravniških smrtnikov. Kdor se kaj razume na politiko, bo pravilno uganil, če bo dejal, da na zdravnike pritiskajo vsi tisti, ki so v posesti oblasti in se trudijo podaljševati življenje svojemu gospodarju le zato, ker bi se radi čim temeljiteje pripravili na poliitično nevihto, ki bo neogibno izbruhnila po Francovem odhodu. Zavedajo se, da se morajo pripraviti na dvojno možnost: najprej, kako prevzeti in si utrditi oblast v svojih rokah prati demokratičnim silam, ki dvigajo glave; potem pa za primer zmagovitega prodora demokratičnih sil, kako se umakniti čez mejo v tujino, da si rešijo svoj obstoj. Za obojno možnost je treba priprav in za te priprave je potrebno, da se dan Francove smrti iin njegovega pogreba čim dalj odloži. Če se sedanjim španskim oblastnikom ne bo posrečilo niiti eno miti drugo, bo iz tega sledilo, da je bila Francova agonija kljuib dolgosti še vedno prekratka aili pa, da so demokratične sile bolje organizirane kakor je danes videti. - S. Ž. Svetnik iz zdravniških vrst V nedeljo 16. novembra je Pavel VI. proglasil za blaženega Josipa Moscatija. Odlični neapeljski zdravnik je živel od 1880 do 1927. Bil je človek znanosti in kulture, svoj poklic pa je pojmoval kot poslanstvo in duhovništvo. GONJA PROTI SAHAROVU Trenutno je sovjetskemu režimu najbolj trn v peti znanstvenik Andrej Saharov. List sovjetskih sindikatov »Trud« je Saharova označil za Judeža, ki se je prodal za trideset srebrnikov. Toda pri tem je jasno, da je Saharova osebna drama šele pri prvem dejanju. Kaj bodo storili Brežnjev in tovariši, da se rešijo tega nadležnega in neprijetnega tožnika stalinističnih in postalinističnih zločinov? Da bi ga pridobili z odlikovanji, ne učinkuje; da ga postavijo pred sodišče ali pošljejo v umobolnico, bi napravilo neljub odjek v vsej svetovni javnosti. Zaenkrat so se vlastodržci odločili za ukrep, ki jim sicer ne dela časti, a tudi ne povzroča prevelikih skrbi: Saharovu so sporočili, da ne bo smel potovati v Oslo po Nobelovo nagrado, češ da pozna državne tajnosti. Saharov, sedaj star 54 let, je na to odločitev izjavil: »Menim, da je tako ravnanje izzivanje svetovne javnosti in škoduje popuščanju napetosti v svetu. Zavrnitev vize je v nasprotju z besedo, duhom in črko sporazuma v Helsinkih.« Saharova žena Jelena se trenutno mudi na zdravljenju oči v Firencah. Časnikarjem, ki so jo vprašali, kaj misli o prepovedi, ki je zadela njenega moža, da potuje v inozemstvo, češ da je v posesti državnih tajnosti, je odgovorila: »To je samo pretveza. Koliko njegovih stanovskih kolegov, ki prav tako poznajo državne skrivnosti, mirno potuje po svetu. Poleg tega pa že od leta 1969 moj mož ne sodeluje pri novih znanstvenih raziskavah. Zato se strinjam z možem, da je odklonitev vize žalitev za mojega moža, za Nobelov odbor, ki mu je nagrado podelil in izzivanje svetovnega javnega mnenja.« Sovjetski režim ima pač strah pred resnico. In Saharov je neutruden glasnik te resnice. Koliko poguma je treba, da se izrečejo trditve, ki jih najdemo v Saha-vem političnem testamentu »Moja dežela in svet«: »Po 58 letih silnih naporov in po 30 letih nepretrganega miru smo še daleč od dostojnega nivoja življenja. Vsak delavec, ne samo v ZDA, ampak tudi v Zah. Nemčiji, Franciji, Švedski ali Italiji bi se uprl ob takih plačah kot jih prejemajo naši.« »Verska preganjanja so žalostna tradicija v vseh socialističnih deželah, toda nikjer razen morda v Albaniji so šla tako na globoko in široko kot prav pri nas v Sovjetski zvezi. S političnimi jetniki se postopa kot z navadnimi hudodelci, med katerimi morajo živeti in biti deležni stalnega ponižanja.« »Pri volitvah položi volivec v skrinjico listek, na katerem je eno samo ime. Je to največja burka, pravo ponižanje za človeka, proti vsakemu zdravemu čutu in človeškemu dostojanstvu, vse pa ovito v slavnostno pompoznost. Sovjetski državljan je kot izučena žival, ki sam sebe vara, da se lahko ohrani pri obstoju. Sovjetski državljan je produkt totalitarne družbe in zaenkrat, njena opora. Glejte, zakaj sem tak kot sem, za razvoj v družbi, za družbene reforme!« Noi dikumeit o naneški izvolitvi PremŠUevaDie O POPtUOalSki Z datumom od 1. oktobra 1975 je bila objavljana nova apostolska konstitucija, ki nosi naslov »Romano Ponitifici aligem-do«t (Ko se voli rimskega papeža). Konsti-tuoija dopolnjuje in detloma spreminja odločbe zadnjih dveh papežev Pija XII. (8. dec. 1945) in Janeza XXIII. (5. septt. 1962) o papeški izvolitvi. Ce se je Pavel VI. nekaj časa nagibal k misli, kar je tudi izrazil v govoru na tajnem komzistariju 5. marca 1973, naj bi pri volitvi papeža sodelovali tudi patriarhi vzhodnih Cerkva ter člani Sveta glavnega tajništva škofovslke sinode, je ta misel v novi konstituciji zavržena. Rečeno je, da je sedanji način izvolitve po kardinalih sad zgodovinskega razvoja, da se je dobro izkazal in ga je zato treba ohraniti. Ostal naj bi tudi »kanklave«, ko se kardinali umaknejo v zaprt prostor in taim razmišljajo o novem papežu. Odmaknjenost od sveta jih bo obvarovala pred indi-skretno radovednostjo in raznimi pritiski od zunaj. Konlklave naj bi imel tudi značaj duhovne obnove, kjer se mnogo moli in razmišlja. Aktivnih volivcev naj bi bilo do 120, ki naj bodo iz vseh celin. Za izvolitev pape- ža sta potrebni dve tretjini glasov in še en glas. Janez XXIII. je določil, da je dovolj navadna absolutna večina. Papeža naj se izvoli ali z aklamacijo (da vsi javno odobrijo izvolitev), ali s tajnimi volitvami ali s kompromisom. Ta pride v poštev, če so volitve ponovno neuspešne in se kardinali odločijo, da bodo volili ali med dvema, ki sta dobila največ glasov ali pa se poslužili navadne absolutne večine. Trenutno šteje kardinalski zbor 121 članov. Zadnja, ki je umri, je bil nadškof iz Tananarive na Madagaskarju kardinal Ra-kotomalala. Star je bil 61 lat. Umrl je zadet od kapi na praznik Vseh svetnikov. Od 121 živečih kardinalov je 7 Evropejcev, 19 jih je iz Latinske Amerike, iz Sev. Amerike 14, iz Azije 9, iz Afrike 8 in iz Oceanije 4. Do sedaj je v latu 1975 umrlo devet kardinalov: Meouchi (Sirija), Jager (Zah. Nemčija), Journet (Švica), Miindszanty (Madžarska), Tabera Araoz (Španija), Rajmondi (Italija), Cancha (Kolumbija), Fal-tiin (Francija), iin Rakotomaiala (Madagaskar). Sv. mašo zadušnico je ob navzočnosti sv. očeta opravil zanje v ponedeljek 3. novembra kardinal Franjo šaper. Kdo pravzaprav vlada v Lizboni, se sprašuje svetovna javnost. Pravzaprav nihče. Vlada sicer obstaja in vodi jo admiral Pinheiro de Azevedo. Pripadajo j'i itri stranke: komunisti, socialisti in ljudski demokrati - vsi iti pa ne Vladajo, ampak ®e medsebojno bojujejo. Oblast v deželi si vsekakor lasti »revolucionarni svet«, v katerem sedijo vodilni častniki. Toda tudi ta svat je neozdravljivo sprt. Zakaj so komunisti tako močni? Pri volitvah preteklega aprila iso dobili le 12,5 % glasov, itoda nadzorujejo županstva, večino časnikov in radijskih oddajnikov ter sindikate. Njih najzvestejši pristaši: delavstvo v rdečem pasu okoli Lizbone in revni kmetje na jugu dežele. Njih najnevarnejše orožje: zasebna armada gverilcev, ki je pripravljena na vse. Kaj je z armado? Portugalska armada — nekako 60.000 mož — ni več sposobna nastopiti. Neposlušnost ukazom je na dnevnem redu. Levičarski vojaki so v zadnjih tednih tisoče kosov orožja porazdelili komunistom. Komunisti so nekatere enote infiltriraili po- Bo prišlo do državljanske vojne? Tega se je v resnici bati. Gotovo je, da se komunisti ne bodo nikoli prostovoljno odrekli poskusom po prevzemu popolne oblasti. Protikomunisti pa itudi ne mislijo kar itako kapitulirati. Obe strani sta težko oboroženi in prvi streli so že padli. I. š. Zadnji portugalski visoki komisar v Angoli konitradmiral Leonel Cairdoso je slovesno proglasil samostojnost te nekdanje afriške kolonije o polnoči od 10. na 11. november. Dejal je, da je Portugalska storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi dosegla spravo med tremi osvobodilnimi gibanji, ki se borijo za nadoblast, razlike v njihovih stališčih pa so pregloboke. Cardaso je še dejal, da je Portugalska izgubila nadzorstvo nad položajem v trenutku, ko je angolsko vprašanje postalo mednarodno in je začelo prihajati vanjo kakovostno orožje. V Angoli 'se borijo za premoč tri osvobodilna gibanja. MPLA (Movimento Popu-lar de Libertagao de Angola - Ljudsko osvobodilno gibanje za Angolo) je marksistično usmerjano in se opira povsem na Mostkvo. Ta gibanje tudi zalaga z orožjem in je vlado, sestavljeno iz članov MPLA, takoj priznala kot edino zakonito vlado. Seveda so ji takoj v priznanju sledile druge satelitske države kot Češkoslovaška, Vzh. Nemčija, Vietnam, Kuba, pa tudi Jugoslavija ise je znašla v isti druščini. MPLA obvlada slabo tretjino ozemlja, ima pa to prednost, da ima prestolnico Luando. Južni del Angole je v rokah gibanja UNITA