Očetov fjrefi10 Odnesel je denar v kamro in se vrnil šele čez nekaj časa. Prinesel je skledo polno mleka, na katerem se je rumenila debela plast smetane, zraven pa pol hleba kruha. Medtem ko je pater pridno zajemal, je na drugem kraju mize pisal mojster potrdilo za sprejeti denar. Kapucinar je pregledal pisanje, ga odobril in shranil. Nato je vzel iz listnice papir, na katerem je stalo, da je mojster Jurij Močilnik dobil iz patrovih rok štiri sto tisoč dinarjev, pod tem pa je bil podpis in samostanski pečat. »To vam dam za slučaj, da boste denar v kako hranilnico naložili, da vam ne bodo delali sitnosti.« »Da, treba bo, drugače me spoznajo še za razbojnika, hehe,« se je krojač smejal. »In še ta svet vam dam: držite ga skup, da se vam ne razleti ko mladi ptiči! Za dobro življenje vam bo že obresti dovolj.« »Bikec, bikec! Jaz se ne bom dotaknil ne kapitala ne obresti. Ali mislite, da bom začel kakor tisti bogatin v svetem pismu ali kakor izgubljeni sin? Ne, mojster Krištof ostane mojster Krištof. Od tega zaklada naj si moji otroci kdaj kupijo sliv pa fig.« »Prav. Potem še nekaj. Ne pravite živi duši ne besedice o tem bogastvu, da vam čez noč ne skopni! Sai veste, kako je.« »Da, da, da. Tako pameten sem že sam. Če obesim to reč na veliki zvon, mi ne bodo le pri durih, še skoz okna mi bodo lezli v hišo. Čenčav pa nikoli nisem bil; rajši govorim manj ko preveč.« »Torej Je v redu. Zdaj se bom moral pa odpraviti. Brez zamere, mojster!« »Nimam kaj zameriti, hehe. Pa še prihodite!« Pospremil ga je do duri. Tam se je spomnil: »Krištof rnoj, zdaj bi bil pa kmalu na glavno reč pozabil! Povejte dobremu gospodu, da ga lepo zahvalim za ta mili dar. Sicer bi bilo tudi manj dovolj, toda tudi s tolikim sem zadovoljen. Kdor velikega ne časti, ta malega vreden ni, hehehe!« »Tiho, tiho, mojster! Ničvečotem!« Veselo mu je pomežiknil in odhitel. Te noči krojač niti za hip ni zaspal, tako so s:e mu podile misli po glavi. Vse študiranje mu ni pomagalo: ni in ni mogel pogruntati, kdo in zakaj bi mu bil poslal tako ogromen kup denarja. Hudo ims je bilo, da o vsem ni smel nikomur ničesar črhniiii Toda bil je odločen in je skril skrivnost ne le pr#S hčerko, arapak tudi pred Janezom, pomočnikom, ka< teremu ni drugače nobene misli utajil. Pomiril se ,"|a šele, ko je odnesel ves denar v mesto in ga tam nn~ ložil v neki kmečki hranilnici. VI. Ker je od srede julija do septembra bilo deževno, je bil z žetvijo križ in kmetje so tožili zaradi slabega leta. Pri Dvomiku je bilo še hujše, ker je imel premalo poslov, med košnjo pa sta mu še dva hlapca ušla, tako da mu je precej sena in žita zunaj zagnilo. Medtem pa ko so njegovi sosedje na moč jadikovali, ni Tevž zinil nobene žale besede, temveč je otožno hodil po polju. En sam krat je spodaj na vasi dejal, da s tako veliko kmetijo ni kaj; več požre, kakor da. Najrajši bi prodal. Ta beseda se je razčula in od raznih strani so ga prišli vprašat. Ker pa je zahteval tako neznansko veliko, ni nihče mogel kupiti. Zaradi tega so eni dejali, da je skopuh tak, drugi pa, da mu sploh ni zares in da ima Ijudi za norca. Sorodnikom, posebno sestrama, ki sta ga na žive in mrtve rotili, je zatrjeval, da mu domačija ni na prodaj — razen tedaj, če bi zanjo dobil toliko, da bi si za izkupiček mogel v dolu kje dvakrat večje posestvo kupiti. Vendar pa se je zdelo ljudem čudno, da je še več ko prej hodil zdoraa in da je tistemu — kakor je dejal — tovarišu pri vojakih razkazoval hišo in grunt. Tako sta minula dva meseca. Tik pred Sinsveti se je iznenada razvedelo, da je Dvornik svoje posestvo z vsem, kar je bilo pri hiši in v hlevu, nekemu Gorenjcu prodal. Izpočetka so ljudje menili, da so to Ie marn.ii. Kmalu na ^e ie izkazalo za resnično: kajti na vasi se je prikazal kupec sara in rekel, da prevzame gospodarstvo že o Šmartinjem. To je bilo razburjenje v občini, kakršnega še ni bilo kmalu! Vsi, ki so se poprej oglasili kot kupci, so bili jezni; občinski možje so se hudovali, da je pripeljal Tevž čisto tujega človeka v kraj; kaplan je rekel prijatelju med štirimi očmi, da bi mu take brezsrčnosti ne bil nikoli prisodil; sestri pa sta ihteli okoli doma in tulili pred bratom na ves glas: kako je mogel storiti tak v nebo vpijoč greh in to lepo domačijo zabarantati kakor kake vole. Na vse očitke in graje je odvračal Tevž isto: da Dvornikovo nič ne nese in da je trikrat bolja kaka kmetija v dolu ali pa kak drug posel. Taka beseda je najhuje razkačila mojstra Krištofa. Velike oči so mu bolščale ko svetle krogle, kosmate ruse pa so ^s mu kar tresle. ^Tako? Nič ne nese Dvornikovo?« je vpil. »Kako pa je tvojemu očetu neslo, he ? Cele žaklje denarja je izdajal na posodo. Tvoj oče je bil mož, ti pa nisi vreden, da bi coklje za njim nosil. In čisto tujemu si prodal; sra*n te bodi! Jaz bi bil kupil — Krištof! — bi bilo vsaj v žlahti ostalo.« »Kaj, vi? Vi bi bili kupili? Ali imate toliko denarja?« je poizvedoval Tevž. »Denarja — denarja — denarja? Da, da, da! Ce ga tudi nimam kar v žepu, bi ga bil že spravil skup. Niti dinarja ti ne bi bil ostal dolžen.« »Tako bogati ste torej?« »Kdo pravi, da sem bogat? Tele! Bik! Tebi samo denar pa denar po glavi roji. Zakoplji se v svoj kup denarja, če meniš, da ti bo tako toplo! Casti si z denarjem ne boš kupil in sreče tudi ne. Ali pa morda misliš, da bo Zvonikova takega skopuha hotela? Morda pa boš njo tudi tako zavrgel kakor domačijo, ker ti ima premalo denarja, he?« Dvornik je nabral obrvi in ostro odvrnil: »Ne vtikajte se v moje reči! Dovolj sem star, da vem, kaj mi je storiti.« Po vojaško se je zasukal in jo z dolgimi koraki ubral skozi vas. Krojač pa se je hudoval za njim: »Krištof! Prevzeten je tudi še ko kak petelin; le na kaj kaj ?« Najhujše pa ga je čakalo z Marto, nevesto. Slutil je to in se je skrbno ogibal. Nekega dne pa ga je Zvonikova pričakala in iznenada je stala pred njim njena veličastna podoba. Ni rekla ne besede, le pogledala ga je s svojimi lepimi, sanjavimi očmi tako čudno vprašujoče. Ta otožni, prodirajoči pogled mu je zaprl sapo, da je šele čez nekaj časa spravil iz sebe: »Marta, huda si name, kajne? Le govori, le okregaj me prav pošteno!« »Kregati se ne znam,« je odgovorila skoraj osorno; »samo vedela bi rada, kaj pravzaprav misliš.« »Nič drugega — nič drugega \\s, kakor to, kar sva se zmenila,« je jecljal.-»Veselje sem izgubil s.tem velikim dirindajem. Zate bi bilo tudi prehudo .. .« »0 ne! Lepo je tam gor. Veselilo me je.« »Strašno bi bila morala garati — za nič in zopet nič. Tega nama ni treba. Kupil bom kaj manjšega, bolj v lagoti, kjer bova mogla bolj tiho in srečno živeti. Le časa mi daj!« »Tevž, Tevž! ... Zaradi mene domačije nisi prodal. Ti mi ne poveš resnice.« »Tebi vedno — zares! Pošteno mislim in na to, da bi bilo zate prav.« »Ti nisi več, kakor si bil. Ves drug si. Vse skrivaš pred menoj in ničesar mi ne zaupaš. Skoraj te ne poznam več.« Krčevito je stisnil pesti, da so mu prsti zapokali. . . Ali ji ne bi razodel, kako je z njim? In jo poprosil za usmiljenje? Ne! Saj bi moral rajnega očeta obdolžiti — in mu je vendar sveto obljubil, da nikdar živi duši ne bo ničesar povedal. Ne! Ne bi bilo vredno moža in greh bi bilo, prelomiti besedo, ki jo je dal očetu. Sramota pa bi zadela tudi njega samega. — Toda: ali ne goljufa Marte, njenega dobrega srca, ki nič hudega ne sluti, ko jo pušča v taki negotovosti in jo tolaži z megleno prihodnostjo? Ali ji ne mora razodeti vsaj to, da ničesar nima? Ne, ne, ne! Takega ne bo marala, berača že ne. Zapustila ga bo, in poleg sramote bo moral prenašati še ranjeno srce. — Ali ne bi bilo najbolje, da bi jo odvezal od obljube? Vsaj razočaranja si ne bi učakala z njira. Za božjo voljo: nikar! Tega vendar niti najstrožji sodnik ne bi mogel od njega zahtevati. Tedaj bi moral najlepše sanje o svoji sreči pokopati. Trikrat huje bi mu bilo, če bi izgubil dekle, kakor zdaj, ko je izgubil domačijo. Delal bo in zaslužil bo; s pridom in srečo bo kmalu toliko imel, da jo bo mogel kakor poštenjak na kaj vzeti. Proseče jo je pogledal in raehko dejal: »Marta, odpusti mi! Tega, kar se je zgodilo, ne morem več popraviti. če pa boš le nekoliko še potrpela z menoj, bo vse dobro in prav. Svoje srce mi pusti, prosim te!« »Mojo besedo imaš in te ne bom nikoli prelomila,« je rekla resno; »ampak to boš razumel, da mi je težko pred očetom. Tudi jaz te prosim za nekaj: Bodi spet tak kakor prej! Lepo bodi z Ijudmi in — nikar tak skopuh! Denar je mrzel in od njega ti zamrzne srce.« »Marta, Marta! Zaklinjam se ti, da nisem skopuh.« »Meni se tudi zdi kar neverjetno, ko te tako gledam; pa te je le prevzela strast po denarju. Vse, kar si zadnje mesece počel, potrjuje to. če me imaš asares rad, tedaj ne obešaj srca tako čez mero na denar! Denar pa ljubezen ne moreta shajati — rečem ti: dolgo nikoli ne shajata!« »Marta, ne boš več imela vzroka. da bi me po- hlepa dolžila,« ji je zatrjeval napol užaljeno; »upam, da se boš kdaj še prepričala. da mi nič ni bolj tuje kakor skopuštvo.« Ni mu še prav verjela in je rekla: »Vesela bom, če bo zares . .. Zdaj morava pač v božjem imenu čakati, da se na prav obrne. Obrniti na prav moraš pa ti; drugače oče nikoli ne dovolijo, da bi me vzel. — O moji zvestobi pa ti ni treba dvomiti.« Iz njenih oči mu je posvetil topel pogled, potem je odšla, ne da bi mu dala roko. — S ponižanim, pa olajšanim srcem je lezel v hrib. Doma ni imel ne podne ne ponoči miru. Kakor kaka uboga verna duša je taval okoli —¦ iz hiše v hlev, iz hleva na gumno in z gumna zopet v hišo. Večkrat je dolgo slonel v izbi na oknu in gledal po dolini in na hribe okrog. Temni gozdovi, svetle jase, sončni vrhovi, vse, vse ga je vabilo: Ostani! Ostani! Nikar odtod, nikar! Tu gori je bilo nebo prijaznejše ko kjerkoli na svetu, tu gori je bilo sonce doma. Na vse zgodaj zjutraj, ko so se po dolinah še vlačile megle, je tu že gorelo in žarelo skozi drobna okenca; in pozno zvečer, ko so dolino že pokrile temne sence, je tu zgoraj še objemalo bele domove, se ustavljalo na obronkiih in se od vrhov kar ni moglo ločiti. O, vse to, vse to zapustiti! Zapustiti beli, sončni dom očetov..i (Dalje sledi.)