S j ub 1 j a-nsKic) Štev. 10. Leposloven in znanstven, list: V Ljubljani t. oktobra 1887. Leto VII. Iz popotnega dnevnika. Mujezin.*) 4. Za planino pada solnce, Zlatim ljubi jo poljubccm . . . Cuj tam pesem z minareta, Pesem ko iz krajev tujih! Veličastno se obrača Mujezin na stolpu vitkem, S t urbanom na glavi rusi, Z. vihrajočoj bradoj sivoj. Na vse štiri sv<5ta stnini Starčeva se pesem riri, Moslcminom nosi veter 1 'escin resno in otožno: »Velik samo ti si, Allah, Mohamed tvoj prorok svet jc! Molit, bratje vdrni, molit, Komur mar je sreča večna !« Sarajevo. In ponosno se obrača Mujezin na stolpu vitkem ; Zdaj obstane zroč na mesto, Misli starec glasne misli: »Kje ste, carji Sulcjmani, Kjč je stara slava naša? I.)zavri vzeli so nam Bosno, Tujci so nam gospodarji!« »Klanjajo se pred vešrili, Molijo ti kruh in vino, In človeka križanega . . . A kalif jih gleda mirno!« »On ne vtegne! — Kdo potem pač Bi Cerkeskc bj. Glej, bliskajo v solnci se meči. . . Rogovi bučeči pa kličejo v l»6j . . . Vse suče se v pisani gneči. Tam präpor Madonnin ponosno vihrri, Križ zlat mu na vrhu iskri' se . . . Tu präpor prordkov nasprot plapolri, Srp lunin z ostf mu blišči se. Tu »AUah!« tam »Kristus !c ... kateri občh Priböril pobedo bo zdse? . . . Ne boj se! — Le sanjal o prošlih sem dneh, Zamislil bil v stare se čase. — Tii stojiš mi, pesnik, Tukaj sredi parka, Ki te oboždva Mädjar in Madjdrka ? Ne ! To je le kip tvoj, Lik od mrtve mčdi; Tx živiš nesmrtno Rodu v duše sredi ! Pred spomenikom Petöfijevim. Pcšta. Pel si o ljubezni, In zamdn vzdihöval Pel o domovini, Nisi po svobodi ! Da bi srečni bili Blagor ti: Tvoj nrirod, Skoro njeni sini. Prost je med narödi ! - Zdaj ti lil iz srca SlavČji spev opojni, A zdaj spev tvoj bil je Spev Tirtčja bojni! Pro rok ti svaril bi Brate svoje zemlje: »SÄm zgubi svobodo, Kdor jo drugim jemlje!« A ko duh tvoj z raja Doli se ozrl bi, Bronasta ti usta Valjda tii odprl bi. Goräzd. Pojasnila. Mindre (čta) ali mitnara je poleg vsake dždmije naš zvonik nadome-ščujoč vitek stolp, s katerega mujezin kliče včrnike k molitvi; — h ur is (t. j. »svctlo-bele«) so družice zveličanih mosleminov; opis moh. raja je posnet po koranu, sura 37., 43., 44; — džerdian je niz pravih zlatov, katerega nosijo dekleta srbska na vratu. — »KaU-mejdan*. zove se perivoj (park) na sev.-vzh. strrini Belega grada, prav nad ustjem Savinim. — Petöß Šandor, nrirodni pesnik ogrski, umrl istega leta ko naš Preširen, v boji 26 let star; njegovih poezij je mnogo preložil Zmaj Jovanovič (»vitez Jovan«) itd. Pisatelj. Čez deset let Črtice iz življenja. — Spisal A. Planinec. esela družba mladih dijakov, odhajajočih z gimnazije, zbrala se nas je na odhodnico, predno smo se razšli križem svetd, iskat in pridobivat si novih znanostij in novih izkušenj. Odprta se nam je zdela bodočnost. Svetle gradoye smo si zidali v oblake, bili smo polni najlepših upov, čutili smo se može, proste vseh oköv. Sedčli smo s polnimi kozarci za mizami, vsak se je radoval po svoje in nikdo pač vseh si ni domišljaval, da se mu ne izpolni niti polovica tega, kar se mu danes zdi takö gotovo. Se menj, da bi se kdo spomnil, kako se mu bode to, kar si zdaj želi, za nekaj let samemu zdelo smešno, da, celtf neumno. Govorili smo o slovenstvu in naši »mili« domovini, drug dru-zega smo navduševali v domovinski ljubezni in se pogovarjali, kaj misli ta ali 6ni storiti narodu v korist in blaginjo. Spominjam se dobro, da je nekdo, ki zdaj še slišati neče, da je Slovcncc, ki črti in zaničuje vse, kar po slovenščini le količkaj diši', takrat najbolj navdušeno govoril o slovenski naši domovini in o slovenskem našem narodu. Toda, pustimo to! Bilo je že blizu p61unoči. Naše navdušenje je bilo prikipelo do vrhunca. Tu'se domislim jaz, da sem nedavno bral v slovenskih no-vinah, da so se ljubljanski gimnazijski abiturijenti pred toliko in toliko leti zmenili, da se snidejo zopet čez deset let. Cital sem dalje, da so se res sešli: ta je bil profesor, 6ni duhovnik, ta si je pridobil na tem polji že imenitno ime, oni na drugem. »Kako lepo bi bilo,« opomnil sem sosedu svojemu za mizo, Janku, »ko bi se tudi mi dogovorili in sešli čez deset let vsi, kar nas sedi danes tu skupaj pri odhodnici.« »Dej, govori o tem, izproži to misel!« rečem mu, in ni se dal dolgo prositi. Brez ugovora smo si segli v roke, da se vsi zopet snidemo čez deset let. Bled je bil kraj, za katerega smo se odločili in dan po včliki Gospojnici, na katerega smo se hoteli sniti. Zakleli smo se vsi, da pridemo gotovo, naj smo še tako daleč od domovine in le v slučaji, ko bi komu že nikakor ne bilo mogoče priti na omenjeni dan na Bled, naj se ta saj pismeno oglasi, da vemo o njem, če šc živi in kje. — Minilo je od (Snega dnč deset let. Da sem odkritosrčen, smijal sem se temu, kar se mi je pred desetletjem zdelo tak6~ »lepo«. Pozabil pa vendar nisem dogovorjenega dneva. Nastanil sem se že pred kakima dvema letoma na Gorenjskem, blizu Bleda in mislil sem si, čeprav že nikdo ne pride, jaz grem lahko, meni je pot do jezera prijeten sprehod in za jeden dan se tudi lahko oprostim vsakdanjih svojih opravil. Čakal sem, da bi kdo prišel, a čakal sem zastonj. Najprej sem mislil, da pride kdo z jutranjim vlakom. Ko le rnkogar ni bilo, tolažil sem se, da do opoludnč morda vendar šc pride kdo, če drugače ne, pa »per pedes«, saj marsikak turist tako rad peš hodi. Svojih znanih, tedaj na Bledu bivajočih poletnih gostov, nisem hotel poiskati nikogar. Bal sem se, da bi me kdo zadrževal, kajti zdel sem se kot nekak »slavnostni odbor«, ki ima vsprejemati prišlece. Pre-iskal sem vse gostilne okoli jezera, da bi kje zasledil kakega nekda-njega svojega tovariša z gimnazijskih klopij. Povpraševal sem ljudi, je li prišel danes kak tujec, ki bi iskal kake družbe — ali vse zaman l »Da bi bil vsaj dal v kak časopis«, mislil sem si. »Pa čemu tudi,« rekel sem sam v sebi. »Kakor jaz nisem pozabil onega dogovora, tako bi se tudi gotovo spomnil lehko vsakdo sam, kdor bi hotel sploh priti. Da bi ravno jaz moral za druge misliti in da bi jih s takim pozivom po časopisih nekako moralično silil! Prisiljena družba ni nikakor zabavna!« Truden, lačen in žejen sem bil, ko jc na Otoku, ali kakor pravi narod, »na Robci«, ccrkovnik zazvönil pöludan. Sčdel sem v prijazno verando Petranovc gostilne ob jezeru. Privčzal sem si zopet onemoglo dušo k telesu z jedjo in pijačo in ker sem bil sam, vlekel sem na uho govorico za drugimi mizami scdččih gostov. Bila je seveda vsa nemška, le takoj za mizo tik mene jc govorila rodovina, obstoječa iz očeta, matere in hčere, celo angleški. Njih dolgi in pusti obrazi so me začeli nekako jeziti, sam ne vem, zakaj; saj sem vendar že videl dosti še čudnejših obrazov. Napösled me je jelo celö jeziti, da ni prišel vsaj jeden tfnih, ki se je zaklel pred desetimi leti, da pride gotovo, ako bi ležal tudi že v grobu. — »No, poglej, saj tam-le prihaja jeden! Kar naravnost gre proti moji mizi, ne da bi se ozrl na desno ali levo, kakor bi že vedel pred desetemi leti, da moram ravno za to mizo sedčti in ndnj čakati. »Zdrav, prijatelj!« zakliče mi nekako z ötlim glasom in mi poda roko, ki se mi je pa zdela nekako čudno mrzla.« »Pozdravljen, Vojtch! No, vendar tudi ti nisi zabil denašnjega dnč!« hotel sem mu zaklicati, a ozrem se in tu sedita že tudi dva druga znanca za mizo, kakor bi bila vzrasla iz stolov, in mi molita roke v pozdrav. Bila sta Fran in Marko. Čudil se že nisem več, da sedimo zdaj hipno štirje za mizo. Nekako izpremenjeni se mi zdč pač vsi, pa saj ni čudo. Vojteha od onega dne, ko smo skupaj bili pri odhodnici, več nisem videl. Frana kaka štiri leta ne in Marka že dvč leti ne, kar sem bil zadnjič v Ljubljani. »Trcs faciunt collegium!« oglasi sc Vojteh, »in mi smo celo štirje.« »Stirji. vsi pastirji,« začne Marko peti znano pesem. »Malo nas je, a smo ljudi!« izpregovori Fran. »Oj, ta nesrečni, že tolikokrat ponavljani verz!« mislim si jaz sam zase. »Veseli me, da vsaj mi štirje nismo pozabili, kar smo si obljubili pred desetčmi leti ter se na denašnji dan sešli tukaj na Bledu, v slovenskem našem raji. Spraznimo vsak v svoj spomin kozarce!« govoril je Fran in trknili smo s kozarci. »Brez programa smo, in ker nas je le čctvorica, predlagam jaz, da vsak povčj, kaj je prebil v teh letih, kar nismo bili skupaj.« »Dobro, dobro!« vpijeta l?ran in Marko Vojtehovim besedam in tudi jaz sem zadovoljno prikimal. »Ti začneš, Vojtch, s pripovedovanjem, ker ti jc prišla ta dobra misel,« pravi Marko. I. »Povest moja ni dolga,« začenja Vojteh. Ko sem prišel domov na Gorenjsko v rodno svoje mestece, zdelo se mi je kmalu dolgočasno. Polno raznovrstnih idej mi jc rojilo po glavi. Imenovali ste me že na gimnaziji pesnika in res, dokaj sem imel snovij v glavi za pesmi, povesti in novele; celo neko dramo iz slovenske zgodovine sem hotel spisati, a zdelo se mi jc samemu vse tako nezrelo. Pesnik, če hoče kaj dobrega podati svetu, mora živeti, mora poznati življenje in živ- ljcnja strasti, naj sc pokažejo te v ljubezni in prijateljstvu, ali v sovraštvu in zaničevanji, -v nizkosti in podlosti ali v velikodušnosti in v junaštvu. In jaz ubogi gimnazijski dijak, kaj sem poznal še svetd in življenja! Vesel sem tedaj poprijel priliko, katera se mi je ponudila, da grem za domačega učitelja v Prago h knezu Waldburgu. Knez Ivan Miroslav bil je zel6 prijazen gospod. Pristen aristo-krat vsprejel me je posebno uljudno in prijazno, in strah moj, ki mi jc začetkom stiskal grlo, da sem stežka govoril, minif mi je kmalu. Povedal mi je, da ima sina in hčerko. Meni v skrb bode izročen le princ Markvart, deček devetih let, katerega naj pripravljam, da stopi v gimnazijo. Princesa Marta je bila mlajša in je imela guvernanto. Pri tej nisem imel nič opraviti, kakor, da jo učim semtertja risanju. Risati pač nisem znal sam več kakor otrok, ki z ogljem nariše na belo hišno zidovje kolesaste kroge, naredi dve veliki piki vänje za oči', navpično črto za nos in povprečno za usta, vendar mislil sem si, za Šest- do sedemletno dekletce že znam dovolj, če^ je prav princesa. Bil sem vsprejet, ko se jc knez prepričal, da umem tudi nekoliko francoski, in me zagotovil, da se utrdim v konverzaciji v nekaj tednih. Predstavil me je knez takoj kneginji. Bila je še mlada ter impo-zantna in elegantna prikazen. Pozval je tudi otroka svoja Markvarta in Marto, ki sta sc mi prikupila na prvi hip, in tudi jaz sem se jima prikupil kmalu. Predstavljen sem bil tudi še gospodični Adrienni, mladi in veseli Francozinji, Martini guvernanti. 5Pri gospodični Adrienni, gospod Orel, naučite se kmalu francoščini, ker prisiljeni bodetc ž njo v njeni m&terinščini govoriti. Nemščina njena je »horrible«, da se s to komaj za silo razume s slugami. Gotovo se kmalu in radi naučite tako lepi gospodični na ljubäv,« reče mi šaljivo knez. »Kje pa je moja sestra Maksa?« vpraša knez svojo soprogo. Peljala se je obiskat neko prijateljico. Že jaz seznanim gospoda Orla ž njo,« odgovori kneginja. V teku dneva sem se moral preseliti v hišo in utegnil sem dovolj, kajti »obed je ob šestih«, reče mi knez, »in do takrat uredite lahko vse.« — Zdaj se je imelo začeti zame novo življenje, katerega še nisem poznal. Bilo jc začetkom oktobra. Vpisal sem se Šc tisti dan na univerzo v modroslovno fakulteto. Prenesti sem dal vso svojo prtljago na novo svoje domovanje, kjer sem imel na razpolaganje dve elegantni sobi, in ob kakih štirih šla sva že z Markvartom na sprehod. Jako prijazen in lep fantič je bil učenec moj. Imel je zdrav in normalno razvit razum za vse in dobro srce. Zanimalo ga je vse in na sprehodu že mi je povedal, ččmu se jc učil dozdaj; da je njegov prejšnji učitelj vstopil za profesorja na neko gimnazijo in mnogo drugih stvarij. Pravil mi je tudi. kaj jc vse počel in doživel na počitnicah in bila sva v dobri pol uri taka prijatelja, kakor da sva znana že bogvedi, kako dolgo. Prišla sva od sprehoda domov in šel sem v svojo sobo ter hotel urediti svoje knjige, kar priteče k meni princ Markvartek, naj pridem v salon k mami in teti Maksi. V salonu sta sedeli kneginja in njena svakinja sami. »Gospod profesor Orel« (imenovali so mc takoj sprva tako) — »svakinja moja, princesa Maksimiljana,« predstavi naju kneginja. Nemo se priklonim. Princesa mi poda drobno, belo roko in pogleda vava se drug druzega. »Zel<5 me veseli, gospod profesor, da Vas spoznam. Markvartek jo že poln hvale o Vas. Toliko mi je žc povedal o denašnjem sprehodu.« »Res, gospod profesor, kar čuditi se moram, da jc Markvart tako vnet za Vas. Prejšnji učitelj njegov, ki je bil vendar tako prijazen in inteligenten gospod, in tri leta pri njem, ni sc mu v vsem času tako prikupit, kakor Vi v s;imi jedni kratki uri.« »Zclö sem srečen, da sva se tako hitro sprijateljila. Tudi meni se je Markvart prav priljubil,« odgovorim jaz. Knjcginja je odšla kmalu na to iz salona in med princeso Mak-similijano ali Makso, kakor so jo navadno klicali, in med mano se je razvila kmalu živahna konverzacija. Princesa Maksa je bila mladostna, lepa prikazen, še v letih razvijanja. Ni bila morda tako impozantne lepote, kakor kneginja Lujiza, a bila je tako ljubkega in prijaznega vedenja proti vsakemu, da se je morala vsakemu na prvi hip priljubiti. Z modrimi svojimi očmi' pogledala te je tako zaupno in odkritosrčno, da bi storil zrinjo vse, kar bi le hotela, in tudi nji bi zaupal vse skrivnosti svojega srca, dobro vedoč, da pri nji najdeš tolažbe. Vse jo je zanimalo in rada mc je poslušala, in tudi jaz sem ji rad pripovedoval o svojem domu in o svojcih doma, o tem, kar upam, da mi prinese bodočnost in kako hočem doseči svoj namen. Pri obedu sva si sedela nasproti in vedno me jc tako zvesto poslušala, čc sem kaj govoril, in me neprestano gledala. Vsi so me radi imeli v knežji rodovini. Princ Markvart je bil najrajši vedno le pri meni; ne le, da se je pridno učil z mano. bil je tudi vse proste svoje ure v moji sobi i skrbel je zdme, sem li dobil Časopise, imam li smodek dovolj, in brigal se za druge jednake malenkosti. Takisto gospodična Adrienna in njena varovanka; obč sta radi občevali z menoj in če sta šli na sprehod tisti čas, kakor jaz z Mark-vartom, šli sta vedno tja, kamor sem šel jaz. Knez in kneginja sta mi zaupala v vsem popolnoma, ne le, kar se tiče vzgoje princa Markvarta, temveč tudi v vsem drugem. Bil sem v hiši, kakor nekak »major domus.« Če je odšel knez kam za nekaj dnij, ali pa cel6 ž njim še tudi knjeginja, bil sem jaz gospodar vse hiše; mene so morali vprašati, naj se li v kakem posebnem slučaji ukrene to ali öno. Naj prijetnejši so bili večeri, če sta bila knez in kneginja sama povabljena k tej ali onej soareji, kamor princcsa Maksa ni šla zaradi svoje mladosti. Bila je namreč šele v šestnajstem letu. Takrat je predsedovala pri čaji princesa Maksa. Drugače smo se morali strogo ccrcmonijalno vesti, a take večere smo se gibali pro-steje. Skromna družbica nas je bila. Princesa Maksa, gospodična Adrienna, Markvart. Marta in jaz. Uganjali smo vsakovrstne šale, smijali se. časih se pa tudi resno pomenili o marsičem. Semtcrtja smo igrali tudi kako igro in čutil sem se med njimi, kakor bi bil doma. Prav rada je hodila princesa v gledališče. Vsakokrat je izpraše-vala mene poprej ob igri, katera se bode predstavljala danes zvečer, in zopet po gledališči domöv prišedši sva se menila pri čaji ob igri in o predstavljanji. Prav pametno in razumno je znala razsojevati oboje in marsikaj sem pridobil tudi jaz iz njenih ust. Ravno tako rada jc brala Maksa knjige, katere sem ji priporo čal jaz. Zanimal sem se jaz takrat posebno za estetiko in filozofijo; tudi njo je mikalo vse to in ako mi je ugajalo kaj posebno, dal sem knjigo tudi nji in prerešetala sva jo potem tako, kakor bi bila druga v študijah. »Gospod profesor, Vi naredite iz Makse še učenjakinjo,« rekal je večkrat knez Ivan Miroslav, če je pri kakem učenem pogovoru razvijala tudi princcsa Maksa prav učenjaški svoje nazore. — Tako je v prijetnem življenji minila zima in pomlad. Po leti smo se preselili iz mesta na kmete. Letos se je odločil knez s kneginjo iti na grad Smrečje, neko posestvo svoje na južnem Štajerskem. Grad Smrečje, ali kakor so ga imenovali nemški: Tanncnburg, leži na nevisokem griči v prelepi dolini sredi vinorodne južne Štajerske. Grad je lepo in prostorno poslopje iz srednjega veka in od nekdaj last knezov VValdburških. Obseza ga od južne strani prekrasen vrt in od severne prostran park, po katerem so lepa, z belim peskom posuta pota in v hladni senci prijetne klopi. V park sem zahajal vsako jutro ter se ali sprehajal ali sčdcl na kako klop in vzel knjigo v roke, katero sem nosil s seboj. S princeso Makso sva se shajala večkrat na jutranjem sprehodu. Menila sva se zopet o knjigah in študijah, s katerimi se je ravno pečala. Nesrečnim sem se čutil ves dan, če se kakega deževnega dnč nisva sešla zjutraj v parku. Zgodilo se je nekoč, da je šel dež tri dni. Tudi četrti dan je bilo še megleno in pota so bila vsa premočena. Včdel sem, da Makse danes ne bode, ali vendar sem imel nekaj malo upanja, da si bode tudi ona želela priti v park navzlic nc ravno prijetnemu, megle nemu jutru ter se hotela tam z menoj sniti in pogovarjati. Pohajal sem sam in opazoval, kako kvaro je provzročil nocojšnjo noč vihar. Poglej, tu je nevihta podrla po noči mlado lipo, ki je še včeraj tako ponosno stala in molela v nebo košate, zelene veje! Danes leži drevo potrto na tleh ! Zamislil sem se. Zamislil sem se v svoje življenje, spomnil sem se princese Makse in nekaka groza me jc obšla. Tako tesno mi jc bilo okoli srca, da bi sc bil najrajši zjokal. »Gospod profesor!« začujem zdaj nekaj korakov za seboj znan glasek. Ozrem se. Bila je princcsa Maksa. »Princesa, Vi tukaj?« vprašam jaz vesel in zajedno osupel, nc veruje očem svojim, da jo vidim pred sabo. »Ravno sem mislil na Vas,« pristavim k vprašanju svojemu, ko ona še vedno molči. »Kaj ste mislili o meni?« vpraša ona. »Pogrešal sem najinih vsakdanjih sprehodov in pogovorov v parku in prav nesrečnega sem se čutil,« odgovorim jaz. »Tudi meni je bilo tako. Nisem mogla prebiti v sobi. Ves dan se včeraj nisem mogla sdma pogovarjati z Vami. Ves dan moram občevati zdaj s tem, zdaj z 6nim in govoriti vsakdanje banalne fraze in osobito te dni, ko zaradi dežja vsi lovski gostje tičč domd,« pripoveduje mi ona hitro. Nekoliko korakov sva šla dalje po poti, ne da bi kaj govorila. Nčm sem zrl v tla. Povedati bi imel toliko nji, katere je polno moje srce, za katero bije vsaka žilica v telesi mojem! Ne vem, kako dolgo sva hodila tako dalje. Zdaj obstojim in ji pogledam v obraz. Gledala me je s svojimi zaupljivimi modrimi očmi in ko se ujamejo najine oči, povesila jih jc ona in se zardela. Primem jo za rtfko. »Maksa!« vzkipf mi iz prsi. »Vojteh!« zakrikne ona in mi pade na prsi. Držal sem jo v rokah svojih in sam nisem mogel razumeti sreče svoje. Poljubil sem jo na zaprte oči, odprla jih je in sijaj sreče zablisnil je tudi z njenega obraza. Poljubim jo naglo na smehljajoče ustnice in srkam v poljubih najvišjo slast ljubezni. Govorila nisva dosti. Stisnila sva si roki, drug druzega pogledala v oči, srčno se nasmijala, objela in poljubila. »Zdaj moram pa v grad, Vojteh!« spomni se Maksa. »Saj jutri zjutraj prideš zopet ob tej uri v park, kaj ne?« Stisne mi roko in kakor srna odhiti proti gradu. Obstal sem na mestu in gledal za izginilo čarobno prikaznijo. Nekaj trenutkov sem čutil le srečo svoje ljubezni, ali kmalu se je že tudi oglasila v prsih vest. »Kaj bode iz tega!« dejal sem na pol glasno samemu sebi. »Gospod profesor Orel!« zaslišim zdaj tik sebe glas kneza Ivana Miroslava. Zdelo se mi je, da sem okamenel. »Kaj bode iz tega, vskliknili ste sami', gospod profesor!« reče mi knez. »Knez!« hotel sem mu poseči v besedo, toda molčal sem. Nisem mogel govoriti, glas mi ni prišel iz grla. »Vrtnik mi je naznanil danes zjutraj, naj grem gledat, koliko kvare je naredil nocojšnji vihar, in tako sem bil slučajno priča vsemu prizoru,« nadaljuje knez Ivan Miroslav. ?Ko bi bil morda videl samö zadnji del, ne bil bi ostal tako miren glcdalcc, ker bi moral misliti, da so ta shajališča k zaljubljenemu kramoljanju in poljubovanju zmenena. A videl sem in slišal vse. Nečem dolžiti niti Vas, niti Makse. Kriv vsemu temu sem le jaz in soproga moja, kneginja Lujiza, ker nisva bolje pazila na vaju mlada človeka. — Rrat njen sem tudi vdruh mladoletne svoje sestre. Poznate me, gospod profesor, da sem prost marsikaterih predsodkov, tudi tega, da nismo vsi ljudje jednaki. A teh predsodkov niso se že tudi osvobodili ti ljudje, s katerimi živim, na katere sem navezan po svoji vzgoji in po drugih svojih nazorih. Nečem še tudi omenjati, da ste še mladenič in se šele učite, da bi pozneje käj veljali v življenji. Mladi ste Vi in mlada je tudi princesa Maksa. Pozabila bodeta oba kaj kmalu denašnji — dogodek.« »Jaz Makse nc pozabim nikdar!« izpregovorim zdaj jaz, ko sem prej nem, kakor grešnik, poslušal hladne in brezstrastne besede kne-žcve. »Princese Makse ne pozabim nikdar, vendar svoj položaj razumem popolnoma in vem tudi, da morem zapustiti hišo Vašo.« »Prcbolim li to?« šlo mi jc po glavi. V srci svojem sem čutil, kakor bi se mi pretrgala življenja nit. Knez Ivan Miroslav mi da svojo roko v slovö in v znamenje spoštovanja navzlic vsemu temu, kakor mi je rekel, in me zagotavlja, da že on izume kako verjetno bajko za druge in tudi za Makso, zakaj sem tako nanagloma izginil z grada. Dolga vrsta dolgih dnij trpljenja in mučenja je bilo odslej življenje moje. Kmalu sem zopet zaničeval samega sebe in kmalu sem zopet besnel sam proti sebi. Ko sem odhajal z grada, dal sem knezu častno besedo, da ne bodem Maksi niti pisal, niti izkušal je zopet videti. »Kaj me briga dana častna beseda! — Jaz jo moram videti moram biti pri nji I« Vlekla me je neka notranja moč k Maksi nazaj, silnejša od volje moje. Hotel sem iti nazaj v Prago, tam sem ji vsaj bliže. Odločil sem sc tedaj, da jutri zopet odpotujem. Ni me mogla preprositi niti mati, niti sestra, da bi ostal vendar še nekaj dnij pri njima domä. Ko sem se odločil, da grem, pomiril sem se nekoliko. Lčgel sem v posteljo, a vstal nisem več! Ležal sem, kakor so mi pozneje povedali, skoro tri dni v nezavesti, ali ko sem se prebudil iz nje, zdelo se mi je, da spim komaj jedno uro. Hotel sem vstati, kar me prime za roko sestra Radojka, katero sem zdaj šele ugledal poleg postelje svoje, in mi reče: »Vojteh, mirtij, ne vstajaj, ker si bolan!« Moral sem znova leč in mirovati, saj sem bih tako slab. Ležal sem nekaj trenutkov z odprtimi očmi' in nisem mogel razumeti, kaj se godi z mano. Zdaj stopi zdravnik z materjo k postelji moji in me prime za roko. Spoznal sem, da ležim bolan, toda čutil nisem nobenih bolečin. Zaprl sem oči in sanjal. Sanjal sem tako lepe sanje! Z Makso sva se držala za roke in se sprehajala po velikem krasnem vrtu ter se pogovarjala, kakor nekdaj na Smrečji v parku. Prebudil sem se zopet iz teh sanj. Videl sem pred svojo posteljo jokajočo mater in sestro*. »Ne jokajta!« rečem jima s popolnoma zdravim razumom. Čutil sem, da moram umreti in misel na smrt mi ni bila težka. »Prosim vaju le šc to, dajta vedeti, kadar umrjem, o smrti moji tudi knezu Ivanu Miroslavu.« Težko sem govoril. Zastajala mi je sapa. »Z Bogom, mati, z Bogom Radojka!« in podal sem ob svoji postelji ihtečima obe roki. Ne jokajta, jaz sem srečen . :. Maksa l« Pal sem zopet v nezavest. Zdajci se prebudim na popolnoma neznanem kraji . . . toda to ni več iz mojega življenja . . . Povedati Vam pa hočem še nekaj o Maksi. Maksa se ni dala utolažiti niti po svojem bratu, knezu Ivanu Miroslavu, niti po kneginji Lujizi. Bledela je in upadala so ji lica od dne do dnč bolj in zdravniki so svetovali, naj gredö ž njo na jug. Šli so v Meran. V tihi melanholiji jc scdčvala Maksa po ves dan in mislila na izgubljeno srečo. Mislila je name! Knez je nji in vsem drugim rekel, da sem dobil brzojavno vest, da je mati moja na smrt bolna. Maksa jc žc na Smrečji opazila, da knez nalašč nji nasproti ni povedal resnice, da mene nc bode nikdar več. Bili so v Meranu zdaj žc nekaj tednov. Semkaj so dobili tudi poročilo o moji smrti. Sluga, kateri je dobil prvi to poročilo v roke, pokazal je je na verandi pred hišo sedeči princesi, misleč si, da bode to poročilo zanimalo ubogo, tiho bolnico, ne vedoč, kak pomen ima zänjo smrt odšedšega domačega učitelja. Vskriknila je, ko je brala moje ime. Pomirila se je pa zopet, ko jo vpraša sluga, naj li pokliče nje družico. Ležala je dolgo bolna. Moj duh je plaval krog nje, ko je ležala na postelji, in skupno sva splavala v raj, kateri bi za naju ne bil raj, ko ne bi bila združena ...« Trknili smo s kozarci in jih izpraznili, ko jc umolknil Vojtch. Po kratki Stanki reče Vojteh: »Zdaj je na tebi vrsta, Fran!« »Takoj pričnem«, oglasi se ta. (Dalje prihodnjič.) t Grad Predjamski, Krajepisno-zgodovinska črtica. — Spisal Fr. Podkrajšek. (Konec.) raber in pogumen je bil Erazem Predjamski. Radi tega ga je čislala vsa plemenita gospoda kranjska in štajerska tfne dobe. Ali mračen mu je bil duh, srce osorno, nepristopno blažjim čutom. Dva strijca je imel; a padla sta oba v jeden dan v böji proti dčdnemu sovragu našemu, klčtemu Turčinu, ostavivša netjaku svojemu ogromne imovine. Prisilili so Erazma, ki je bil zadnji svojega rodu, da se pozakoni in istinito se oženi s Katarino Ungnadovo. Ndrod naš veh', da sila ni mila. Tako je bilo tudi s to prisiljeno zvezo. Erazem ni ljubil soproge svoje — mrzela mu je. Nikdar ni znal, kaj je sreča očetova. Skoro je boginja Mordna ločila ta zakon. Erazem je ostal vdovec. Dasi Erazem ni gojil nežnih čutov v svojem srci, dasi mu je osornežu mrzel ves svet, dasi je bil neotesan in surov, ipak se mu jc duša z mladeniškim ognjem oklenila moža-junaka, katerega jc jedino ljubil prijateljski, ognjevito. Bil je to Andrej Baumkircher, rodom Kranjec. Napačno ga torej Enej Silvij imenuje Štajerca, kajti rodni mu grad je stal v Vipavi, kjer se še dandanes nahajajo razvaline tako-zvanega »Baumkircherjcvega turna«. Silen človek je bil to, hraber in pogumen. Podkve je lomil v roci, kakor steklo, in kadar je v boji dvignil težki svoj meč, odletela jc protivniku roka ali glava, kakor da je makova. Pravljica pripoveduje o njem, da je sovražniku često razklal glavo do brade, dasi mu jo je kril železni šlčm. Cesar Friderik IV. (1439.- 1443. 1.) ga je jako cenil, podelil mu je baronstvo ter ga imenoval cel6 štajerskim dežčlnim glavarjem. Radi hudih bojev, katere je bojeval cesar s celjskim grofom Urhom, z ogrskim kraljem Matijo Korvinom, s češkim Podjebradom, in zaradi slabega gospodarstva svojega je bil pogostoma v denarni zadregi. Baumkirchcr mu je pomogel Često z ogromnimi vsotami iz stiske, kajti bil jc jako imovit. Cesar mu je zato zastavljal svoja posestva štajerska. A tudi s hrabrim svojim mečem mu jc pomogel Baumkirchcr mnogokrat ter dva pota cclö rešil ga smrti, pogibelji in zajetja. Ureh Celjan je oblegal cesarja leta 1452. v Dunajskem Novem Mestu s 24.000 vojniki. Malo, malo, in po ccsarji je bilo. Neprijatelji so na-skäkovali mesto, žc pridrli vdnje. Pa kakor nekdaj Horacij Codes, postavil se jim je, ko je že bežalo vse, Baumkirchcr s svojo četo po robu, posekal, kar jc prišlo preblizu in na obalih Dunajščice branivši sc, čakal, da so mu za hrbtom drugovi podrli most. Potem pa se zakadi v penečo vodo in navzlic strčlicam in krogljam, ki so žvižgale za njim, srečno prispe na oni kraj in po vrvi spleza v mesto. In držali so se obleženci toliko časa, daje dežčlni glavar kranjski Ureh grof Šaumburški s Štajerci in Korošci vred pri hitel na pomoč, ki so razgnali potem ogrsko vojsko ter ž njo vred vstajnike dunajske. — V drugo pa je Baumkircher pomogel cesarju na Dunaji, ko so ga oblčgali in skoraj ujeli v lastni mu hiši uporni Dunajčanje. Baumkircher si je vzdržaval ogromno krdelo vojnikov na svoje troške. Ukazalo se mu je, da jih po vojni takoj odpusti, a stör i to, ako moreš! Vsakdo je zahteval prej dolžne mu plače. Kje vzeti ? Cesar sam ničesar ni imel in v svojih stiskah ničesar ukreniti ni mogel, Baumkirchcrjeve jate so pa v tem plenile in ropale po Štajerskem. Stanovi so se pritoževali radi tega pri cesarji. V novo, ali zaman, velel je cesar, da ukroti in razžčne Baumkircher svoje vojščakc, zaman je zapovedal pobirati nekak davek pri vseh podanikih, naj si je moškega ali ženskega spola, naj si je plemič ali kmet ali duhovnik, berač ali bogatin — vse te ogromne vsote niso zadoščcvalc za ogromni dolg. Duhovščina, nevajena plačevati danja, jela se je groziti, da, v Nemškem Gradci so cclö nabili na javnem trgu pamfiet, kateri je spisal neki frater in v katerem se je strašno obiral cesar. — Ko uvidi Baumkircher, da nikakor ne bode prišel do denarja svojega, posojenega cesarju, zveže sc z Ivanom Štubcnbergom in Urhom Eiczingom, ki sta, kakor on, pri ccsarji imela čuda terjati. Trojica ta jame se sedaj upirati javno in vojevati proti cesarju. Tej zvezi sta pristopila še Andrej Greisnegger iz Koroške in Nikolaj Lichtenšteinski. Krvavo so se rovali dve leti ter si osvojili pet cesarskih gradov. Cesar, kateremu je bil Baumkircher potolkel kacih štiristo mož, jel se je konečno že pogajati z uporniki in plačati jim je hotel jeden del dolga. Toda le Ivan Lichtenšteinski in Ivan Štubenberg sta se zodovoljila s to predlogo, ostala tröjica se je upirala tudi dalje trdovratno. Ali junaka Baumkircherja je skoro ujela lest, zvijača zavratna. Pozvali so ga, da pridi v Nemški Gradec pogajat se ter poslali mu slobodno pismo. Stalo je v njem, »da se sme od jutra, ko zvoni ,Zdravo Marijo', do večernega zvonjenja, varno baviti v mestu.« Na grädu, kjer so mu stavili uvete, zadrževali so ga neprimerno dolgo. Silni Baumkircher ni mogel vsprejeti pogojev, ki bi mu bili naklonili velikansko izgubo imenja. Ze se je nagnil dan, že je lčgal na zemljo mrak, ko se po brezvspešnem pogajanji odpravlja z grada junaški štajerski glavär. A ni še dobro v mestu, dA se zavratno znamenje — zvon zapoje, Mariji v večerni pozdrav. Ko na uho bijö Baumkircherju ti glasi, vspodbode žcbca. Na Muri so še odprta mestna vrata, šc sta v visu nötranja in zunanja železna ograd. A ko prijaše silni vitez pod vrata, na mah zdriči pred njim in za njim ograd nizdolu, Baum-kircher jc v železni kletki. Hipoma pridere tudi Četa vojnikov, notranja ograd se potegne kvišku — prične se ljut boj. Že začn6 osupli bežati bojni hlapci, videči, kako siloviti jezdec druzemu za družim cčpi glavo, kako ga objemlje mrtvecev val. Ko pa jednemu razčesne čepinjo, od-krčhne se mu pri ročniku meč. »Da mi je pri rokah bojni moj meč,« zagrmel je junak, »vse mesto bi ugnal v kozji rog!« ko ga je brez-orožnega podrla divja tolpa zavratno raz konja in ga zvezala. Prosil je odloga, zatrjeval, da prepusti cesarju vse zajete in zastavljene gradove, obetal 60.000 zlatnikov, ako ga izpustč — zaman! Javilo se mu je na lici mesta, da mora tukaj umreti. Bosonog pater ga izpovč in kranjski junak, ki jc na bojnem polji sto in stokrat gledal beli ženi iz oči v oči, junak, ki se je poganjal le za svoje imenje, ki je dvakrat otčl cesarja iz sovražnih rok, jedenkrat rešil mu življenje, sklenil je tam, kajti krvnik jc žc čakal in odletela je z ramen junaška glava! Ta dogodek jc zadal našemu Erazmu strašansk udarec. Bolest mu je sežčla srce, ko je zvedel žalostno usodo prijateljevo. Ni se mu šc solzilo okri, odkar je bil odrasel otročji dobi — sedaj pa so mu debele srage tekle po zagorelem lici. Javno je očital nehvaležnost cesarju, trdč nedolžnost prijateljevo, očitajc verolomstvo vladnih pristašev. Odtegniti se jc mislil svoji službi, popustiti cesarski dvor. Sila prigovarjanja je stalo vse plemstvo, da so ga pregovorili in pomirili. Ostal je. A da je prej tihoten bil, samosvoj, osoren, bil je sedaj v še obilnejši meri. Mrzel je bil, mrtev svetu — nikogar ni več zval prijateljem. Kar se mu je še mililo, bil je bridki meč, ognjeviti žebec in dvöjica velikanskih psov, ki sta celö spa vala pri njem. Umr šega prijatelja svojega se je spominjal vedno. Leta 1483. je bilo. Cesar Friderik IV. je imel ondaj dvor svoj v Frankobrodu na Meni. Tudi Erazem je bil tam navzočen, saj je bil stotnik telčsnc straže ccsarske. — Gosti so priredili — rujno vincc je lezlo že v ldse gospodi viteški. Govorica nanese tudi na sojenega Baumkircherja. Vse mu je milovalo kruto usodo, vse ga žalilo. Star vitez Zavravški trdi, da je Baumkircher junak, kojega ne doseže ni-kdo navzočnikov. To je mrzčlo grofu Papenheimu, čestihlepnemu veli-kašu. Upornikom ga nazivlje, kateremu je bilo po volji, da je poginil v krvnikovih rokah. Bliskoma poseže Erazem po svojem mčči, zahtevaje, da Papenheim prekliči svoje besede. »Nikakor ne!« zavrne grof, in predno so se zavedeli gospoda, predno so mogli razdružiti srdita bojevnika, že je Papenheim ležal v krvi mrtev na tleh. »Bčži, reši se!« klicali so prijatelji Erazmu. A junak, ki ni nikdar znal strahu, ostal j c, ni bežal. V ječo so vrgli silnega Erazma, obsodili ga na smrt. »Naj mi je tako!« dejal je zadnji Luegar, začuvši obsodbo svojo, »prevečkrat že sem srečal na bojišči smrt, v böjih za očevino, da bi se je moral bati sedaj. Krvnikov meč nikogar ne omadežuje več,' kajti sprala, osvetila ga je kri Baumkircherjeva.« — Marsikomu se je smilit mož, marsikomu se porösilo okö. Erazem se je udal usodi svoji, moški pri čakoval smrti — zapuščen, osamljen, brez ženč, brez dece, brez prijatelja! Že se jc bil nagnil tretji dan — pöslednji dan Luegarjevega življenja. Pred ječo so se gostili čuvaji z jedjo in pijačo, katero jim je bil kupil obsojenec. Kar vstopi sivolas menih. Erazem takoj spozna našemljenega štajerskega grofa Bacrenecka. Prinesel mu je-bil pilo in orožje. — Zjutraj obsojenega viteza ni bilo več v ječi; prepiljeno omrežje na oknu jc pričalo, na kakov način ga je bila vzela noč. Kam sedaj, da bi bilo varneje? Na Kranjsko, v rodni si grad očetov! Tja sedaj krčne Erazem. Bilo je to tudi najprikladneje okoliščinam njegovim. Grad je bil trden, skoro nepoznat, da, celö domači ljudje so vedeli le malo o njem. — O prihodu lesem se je skoro slabo godilo Erazmu. Dvanajst kraških korenjakov, nekdanjih bojnih hlapcev njegovih, ki so bivali tu, ni ga takoj spoznalo. Ze so segli po mečih ter ga hoteli pobiti, ko ga spoznajo. Povčdali so, da živč večinoma o plčnu. Skrajema je hotel Erazem mirno živeti tu in baviti se le z lovom. Ko pa zvč, da ga preganjajo, da so za morilcem Papenheimo-vim izdali tiralne listove, da so nägrado razpisali na glavo njegovo, tedaj mu zavrč kri, strašno prisego izusti, osveto vsemu človeštvu. Nekdaj slavni kapetan telesni dvorski straži polupeži se — vitez postane navaden zločinec, tolovaj. Prvi, ki je zaznal, kdo je Erazem Predjamski, bil je Ivan Steg-berg, vlastelj v bližini Loža. Po noči je pridrl Luegar pred grad, obkolil in tudi skoro se ga polastil. Graščdk je zbežal in se skril na kašči; Erazem ga najde tu visečega, že mrtvega. Tla so bila namreč trhla, udrla so se pod težo Stegbergovega obilega telesa in siromak jc obviscl med dvema deskama, kjer jc žalostno poginil. Erazem oplčni grad in ga konečno še zapali. Toda ne sam<5 bogatina vlastelja, nego i siromaka kmeta je tiščala kruta pest Erazmova. Valvasor pripoveduje, da mu je pravil baron Rosetti, vlastelj Orehovske gosp6ščine, kako mu je oča njegov pripovedoval o kmetu, čegar očetu je Predjamski s pölja odpeljal jarem volov. Nikdo ni bil sedaj več varen pred hudobnim Predjamskim gospodom. Strog ukaz je došel tržaškemu glavärju, baronu Gašparju Rav-barju, da ugonobi drznega, nevarnega razbojnika. Lahko je sicer bilo, izdati takovo zapoved, a jako težko zvršiti jo. Kje iskati koga, ko se mu niti vedelo ni za stan? Ako so nänj pazili po Hrušici, razbo-jeval je po Vipavi, ako tu, bil je na Pivki kje. Nikjer ga niso mogli zasačiti — prelokav in prezvit je bil Erazem. Vedoč, da mu ne morejo do živega, sklene, zanašaje se na nedohodno trdnjavo, sam pokazati jim bivališče svoje. Tržaški glavar Ravbar gosti prijatelje na Malem grddu pri Planini. Vse jc dobre volje. Zdajci prijezdi pred grad vitez. »Ilajdi k gospodu svojemu!« veli slugi. »Povej mu, da ga k sebi pozivljem v gosti'; sam mu hočem pokazati pot do svojega gradu in izvestno mu tam bolje postrežem, nego on meni tu!« »Kdo pa ste Vi, gospod?« vpraša ga zvedavo topi sluga. »Tvojemu gospodu sem iskren prijatelj, zovem se pa za Erazma Luegarja,« zagrohoče se jezdec, izpali dva samokresa, potem pa zabrnc vranca in beži. Baron Ravbar je z gosti vred takoj pri oknu. Kaj vidijo ? Luegarja na konji, ki se jim še roga na bčgu in v pozdrav maha s svojim baretom. Brzo osedlajo konje ter pohitč za njim. Sledovi konjskega kopita kaž6 jim pot, držč pa nazaj. Kaj, ko bi bil pretckäni Luegar imel konja kovanega narobe? In istinito, bilo je tako! Privede jih konečno pot pred Jamski grad. Hlev pred gradom zapalijo, živino odvedö in grad jamejo oblegati. Streljali so skrajema nanj iz težkih lombard — kroglje so sicer udarjale v steno, pa brez vsacega vspeha. Luegar se jim zdaj pokazuje tu, zdaj tam, roga se in norce brije iz njih. Ravbar napiše poročilo do dvora, rekoč, da tu Luegarja ne bode moči dobiti. Toda cesar ukaže še strože, da se mora oblegati tolovaj — naj ga sestradajo; dobiti ga morajo ali živega, ali mrtvega. Že je trajalo obleganje dva mescca — nobenega vspeha! Bil je baŠ pustni torek, ko se gori na takozvanem »bclvederu« prikaže neustrašni Luegar. Smij6č se znova povabi barona Ravbarja v gosti. A ko se ta ne zmeni za njegovo roganjc, lop, vrže jim jednega, na štiri dele razsekanega vola v dolino, češ, boste mogli vsaj pustovdti! Rav- bar je menil, da je to le lest, da je Luegar izvestno tega vola samö še imel gori, a sedaj ga imamo. Toda minil je ves post, in gori seje le vedno še kadilo, znamenje, da pekö in kuhajo. Prišla je velika noč in za piruhe vrže hudomušni Erazem celö živih jancev oblegalcem v dolino. A žilavi neprijatelji so le nadalje vstrajno oblegali grad, mene, jedenkrat ga že dobimo v pest. Minila je zima, novo življenje je jelo kliti v prirodi. Erazem često vabi barona k sebi v grad, toda Ravbar mu ne zaupa. Erazem dakle predlaga, naj se zajamči slugi njegovemu varnost, in* pošiljal bode često darov. V to dovoli Ravbar. Kako se začudi, ko istinito ugleda hlapca po vrvčh lezti nizdolu ter divji kozi jednako, plezati po skalah. In kaj mu prinaša? KoŠiro rdečih jägod; pa v tacem času, ko je tu jedva drevje zazelenelo. »Odkod to?« belil si je baron glavo. In skoro mu prinese sluga Erazmov zrelih češenj, kesneje marelic, hrušek, druzega sadja — nekov petek celo še živih postrvfj — dalje redke vrste vina in še druzih daröv. »Nič nc bode,« togotil se je razljučeni baron. Disciplina med moštvom mu je tudi že jela pešati, daleč je trebalo prinašati živeža, skoraj ni bilo nič za pod zöb. Bolezen je jela takisto nadlegovati voj-ščake — jeli so godrnjati in se ustavljati. Že je nakanil Ravbar pobegniti ter odriniti domöv. Zdajci mu svetuje hlapec, naj podmiti Erazmovega slugo in tako z izdajstvom ugonobi Erazma Predjamskcga. Makedonski Filip že je dejal, da ga ni zidu tolikanj visocega, katerega ne bi prešel z zlatom natovorjen osel. Tudi sedaj jc veljala ta prislovica. Ko prispč Erazmov hlapec z novimi darili, vsprejme ga zviti baron preprijazno, nadari ga z zlatom in — lopov gre v nastavljeno past. Ko se mu obljubi denar in zagotovi milost, povč, da se Lueg nikakor in nikdar sestradati ne more, kajti po podzemeljski poti, štiri milje dolgi, dobiva grad vsakojakega živeža. »Tedaj se Erazem nikjer ne more prijeti?« »More, toda samö na jednem kraji, kamor zahaja navadno zvečer k naravni svoji potrebi. Tam je tenka skala, lahko se prebije in tu bi ga dosegla kroglja iz lombarde, drugje nikjer.« Izdajalec Še obljubi, da hoče na naznačenem kraji izobesiti belo krpo, a zvečer, ko pojde Erazem tja, pokazati na belvederu luč. — Lopov le prevestno izpolni svojo občt. Skoro ugledajo oblegalci izobešeno belo zäplato. Nemudno namerijo štiri lombarde na zazna-menovano mesto. Noč je krila zemljo, temna noč. V dolini so zijale polne lombarde z žreli svojimi v skalnati grad, poleg njih so bedčli topničarji s tlečimi vžigalicami. Na oknu visoko se pokaže luč — pogojeno znamenje. Žareč blisek posveti za hip črno temo, grozen grom se razlega po dolini, v grädu pa bolestno vikne izdani Erazem. Kroglje so prebile steno, krš in kamen se je podrl raz steno, zadel nesrečneža v stegno in na glavo — ter ubil Erazma. Prestrašeni hitč hlapci gospodarju svojemu na pomoč. O tej zmešnjavi pa preda izdajalec Fran oblegalcem grad. Dvanajst Luc-garjevih sokolov se postavi vragu po robu; junaški se branijo, da omorejo vsi ter mrtvi polegö okoli ubitega gospodarja. Velika je bila radost Ravbarjevih ljudij. Vse so preteknili, vse pobrali, ogledali si osobito čudno, štiri milje dolgo podzemsko pot, po kateri so dobivali obleženci živeža. Izdajalec Fran ni dolgo užival sadu krvavega svojega dela. Star učitelj Erazmov, bivajoč v grädu, osvetil se mu je in vpričo sovražnikov zasadil lopovu bodalo v sreč. Ravbarjevi vojaki so brez usmiljenja potolkli sivolasega starca, potem pa zapustili grad. V njem sta ostala le Erazmova psa, ki gospodarja svojega niti po smrti nista hotela zapustiti. Sosedni kmetje so prišli kesneje, da zagrebö mrtva trupla na pokopališči bližnje cerkvice. NI sorodnika, ni prijatelja, niti plemiča ni bilo navzočnega pri izprevodu zadnjega Luegarja — le psa njegova sta tulila za prosjaško stesano krsto gospodarja svojega, govori pravljica, legla na gomilo in skoro žalostno poginila. To se je vršilo leta 1485. Tako je minil žalostno poslednji Lucgar, na takov način zamrl slavni rod Prcdjamskih gospodov. Hajke in povesti o Gorjancih. Spisal Janez Trdina. 37. Koslerjev vodotoč. ospodarju podgorske kmetije Sominu jc umrla žena. Ostala mu je po nji jedina hčerka, petnajstletna LcnČika. Ranjka Urša je bila velika sitnica. Ves dan je vpila in se zadirala za vsako malenkost; tudi na možd je rcgljala neprenehoma, dasi je bil marljiv in pohleven kakor jagnje. Vdovec po nji menda ni žaloval prehudo, silno pa ga je skrbelo, kako bi vzgajal deklico, da mu je ne izpridijo samopašni fantalini. Očetovsko brigo je potožil staremu sosedu Šimnu, ki je bil nekak kmčtiški pridigar in prerok, kakeršni so sc nahajali prejšnje čase precej 38* pogostoma na deželi, sösebno v hribih. Ljudje so imeli Šimna za nezmotljivega modrijana. Govorili so, da se ni še nihče pokesäl, kdor je poslušal bistroumne njegove svete in nauke. V stiskah svojih zatekali so se vsi vaščani k njemu, besede njegove pa so jim vendar le kaj malo koristile, ker zvečine niso delali po njih, nego po svoji ne vselej razumni glavi. Ta nepokornost je starca čim dalje bolj kačila. Tistim, ki so ga prišli za kaj vprašat, jel je odgovarjati osorno: »Pustite me na miru, saj mislite, da ste pametnejši od mene. Ukrenite, kakor vas je volja, skrb me je!« Tudi Somnfnu je zagodrnjal nejevoljno: »Kar si si naprtil, treba, da nosiš sam; ne išči pomoči pri onemoglem sivcit ki nima nego prazne besede, katere se ne primejo nikogar več. Sedanji rod je tako neskončno premetčn, da ne potrebuje nobenih ljudskih svetov in opominov.« Simnova čmernost vdovca ne oplaši. Prosil ga je še jedenkrat prav ponižno, da ga ne zapuščaj v nadlögi in obetal mu z moško besedo, da stori natanko vse tako, kakor ga bo on napotil. Sčlski prerok se je dal malo po malem omečiti. Dejal je Sominu smehljaje se: »Tvoje breme ni tako težko, kakor se ti do zdeva. Hči ti ostane poštena, ako nc bo smela zahajati v druščino, nI v moško nI v žensko, kajti nobena ni nič prida. Ob nedeljah in praznikih pošiljaj jo v ccrkev zjutraj: takrat jc najmenj prilike, da bi zašla med negödnike in negodnicc. Ne dovoli ji nikdar, da bi smela iti delat v tuje vinögrade in na tuje njive. Mladi delavci in delavke imajo dandanes take pomenkc, da bi pohujšali lahko angela, ni kari dekleta. Kadar boš potreboval najemnikov, ne däj Lenčiki, da bi se ž njimi družila. Take dni naj dela kaj domä, posla dobilo se bo zanjo dovolj v kuhinji, v hlevu ali na zčlniku. To ti je vsa pridiga moja, ali dasi je dosti kratka, obhaja me itak sum, da jo pozabiš še predno prikorakaš do domačega praga.« Somin se jc zaklel po svoji navadi s priljubljenim pregovorom da bo tekla prej voda v Gorjancc, nego mu se izmaknejo iz spomina svčti njegovi, ki mu se zde tako modri, da bi mu boljših ne mogel dati niti sam šentjarnejski župnik. Somi'n je bil Podgorec stare korenikc. Kar je rekel, ni oporekcl nikdar. Često je zatrdil: »Kdor snč dano besedo, ni vreden, da nosi hlače.« Na hčer svojo jc pazil skrbnejc nego na punčiko v svojem očesi. V cerkev je morala hoditi k šesti maši. Hodila je tja ali säma, še večkrat pa s teto, ki je gospodinjila zdaj na Sominovem domu z isto oblastjo kakor pokojna Urša. Sosedje so marsikdaj prosili, da bi jim Lenčika prišla pomagat v gorici in na polji, ali oče jim ni izpolnil nikoli take želje. Kadar je imel sam najemnike, ostajati je bilo deklici domä, da poskrbi za živino. Ko je odrasla, kuhala je delavcem ona; kopala, obrezovala in druge reči' opravljala je namesto nje zastavna teta, za kojo ni bilo straha, da jo spačijo najemniške govorice, pesmi, burke in kvante. Temu strogemu rčdu se je Lenčika privadila, da ni hrepenela po nobenem društvu in najmčnj po moškem, koje so ji pristudila resna svarila očetova in tetina, da se ji je zdelo ne le nepotrebno in neumno, ampak tudi nespodobno in grešno. Somfna je neizrečno veselil ta povoljni vspeh vzgojit ve; neprestano je hvalil in zahvaljeval Šimna, ki mu je priporočil tako pametna in koristna pravila. Prerok se je vselej sladko zasmijal o tem priznanji in dejal ponosno: »Siva glava je grda, ali ne laže. Poj čast in slavo Bogu, da ti je podelil več razuma nego inim vaščanom, ki niso marali poslušati naukov izkušenega hromäka.« Drugi srenjčani so sodili o tej rčči precej drugače. Trdili so sploh, da se Somfnova Lenčika ne bo nikoli omožila, ker se taka nepriljudna deklina ne more prikupiti nobenemu mladeniču. Mnogi so jo imenovali nuno in povpraševali očeta njenega zabavljivo, kdaj jo da ostriči. Vrstnice so jo pikale kar v 6či in ji prerokovale, da bo vlačila do sodnega dnč ploh, ako se bo ogibala tako trdokorno vsake vesele druščine. Nje pa ni kar nič užalila ujedljivost njihova. Vsak pot se jim je zagrohotala: »Sedanji fantje so pijančki in ponočnjaki, jaz bi šla rajša kar živa v grob, nego s takšno izgubo pred oltar. Če se postaram samica, nc bo bolelo to ni vas ni mene.« Ali prekanjena krasotica je takö samö govorila, skrivaj pa se je prezadovoljno muzala in si mislila: »Brbljajte, kar hočete. Jaz imam lepšega fanta in bom dobila boljšega moža neg o vč vse, kolikor vas je v šentjarnejski in v vseh bližnjih in daljnih župnijah, ha, ha, ha!« Lenčika res ni zahajala med ljudi, ali dober prijatelj se najde kdaj tudi po naključji, nc da bi ga moral iskati človek na šumnih shodiščih in veselfščih. Grcdč v cerkev in iz nje domov, srečavala je dostikrat prijazno Matorčcvo mater. Skromna dcklica se je priljubila tej ženi, kakor bi ji bila rodna hči in tudi Lenčika se je pogovarjala z Matorko tako rada, da se ji jc na vso moč tožilo, če jc kako nedeljo ni videla. Ta nesreča jo jc doletela le malokdaj, ker sta hodili obč k šesti maši. Prijateljici sta se pomenkovali o delih in prigodkih minulega tedna na poti in često tudi v hiši. Matorkin dom jc stal baš na sredi pota med Sominovo hišo in Sentjarnejcm. Po zimi je povabila vselej Lenčiko in seveda tudi teto njeno, če je bila ž njo, da sta stopili k nji v izbo ter se pogreli in se še kaj malega pomenili ž njo in z drugimi domačini. Kadar je prišlo deklč brez tovarišice, razgovarjalo sc je ne le z Matorko in ž nje družino, ampak tudi s sinom njenim Gregccm, ki jc bil jako zdi, dobrovoljen in kratkočasen dečko. Jako ji je ugajalo, ko ji je povedala mati njegova, da ga vrstniki strašno grajajo in mu se rogajo, ker se neče ž njimi brdtiti in kolo-vratiti po pivnicah. Ranjki Matorec, fantov oča, bil je prvi veseljak v obširni občini. Poznala ga je do malega vsa krška dolina, da mu se denarja ne zdi nič škoda. Tudi v največjem delu je pobegnil rad od doma in pohajkoval s prijatelji po vse dnf in noči' po krčmah in vinskih hramih, dokler ga je zakopala prehuda pijača. Imel je več otrok, ki so pomrli še za detinstva. Ženi svoji je zapustil sam<5 Gregca in pa sedemsto goldinarjev dolga. Vdova se je morala dosti pčhati in ubijati, predno ga je plačala, ali baš zato, ker je bridko čutila napake lehkoživega možd, trudila se je vestno in brižno, da ji ne zablodi nedorasli sin na pogubljiva pota očeta svojega. Brez nje ni smel iti nikamor. Z dobrim vzgledom in lepo besedo si ga je vzgojila popolnoma po svoji volji. Ko je dopolnil osemnajsto leto, znal in opravljal je že vse gospodarske posle, da se ni ustrašil nobenega žup-ljana. Veselilo ga je vsako potrebno delo, zabav mladih ljudij pa ni zaželel nikoli, ker ga nerazvajenega niso mikale. Ob delavnikih se jc potil na polji ali v vinögradu, ob nedeljah popoludne pa je prebiral z materjo kake prijetne ali poučne bukve, koje mu jc pošiljala družba sv. Mohorja ali pa jih je dobival na posodo od domoljubnega graščaka Rudeža in od šentjarnejskih kapelanov in učiteljev. Če se je praznovalo v kakem bližnjem kraji proščenjc, udeležil se ga je tudi Gregcc, toda vselej v društvu materinem. Popivši dva, največ po tri poliče vina vrnila sta se še za dnč domöv. O takih prilikah jc občeval drage volje tudi s sosedi in znanci, ali radi njih se ni ločil nikdar od matere. Po dekletih se je malo oziral in čemu neki bi se bil, ko je ljubil Somfnovo Lenčiko tako presrčno, da bi bil dal zdnjo zadnjo kapljo mlade svoje krvi. Iz ust njenih je kmalu zvedel, da ji je tako ljub in mil, kakor ona njemu. Matorka je zapazila z neskončno radostjo, da sta se nedolžni njijini duši našli in zagrlili. Dejala je sdma v sebi: »Meni sreča ni bila namenjena, naj jo uživata vsaj sin moj in Lenčika, ki sta je vrednejša od mene. Oba sta pridna in poštena in kakor nalašč ustvarjena jeden za druzega. Ta zakon bo svet, če ni bil še nikoli nobeden.« Ne včm koliko tednov ali mcscccv potlej jc vprašal Gregcc mater, če mu dovoli, da bi šel Lenčiko snubit. Ona mu je pohvalila to nakano in ga opominjala, da jo zvrši brez oklevanja. Neko nedeljo jc pobarala Somi'na hči: »Oče, kaj ne, saj ne boste odrekli, ako Vas pride prosit Matorčev Gregec, da bi me dali njemu za ženo?« To vprašanje možd tako osupne, da se strese, zazija in zamahne z rokama kakor bi hotel plavati. Ko se nekoliko osvesti, zarohni srdito: »Rajši sprejmem za zeta kakega Turčina ali Vlaha nego Matorčevega. Kdo ti je zapčril v glavo to brezumno muho? Zapomni si dobro, dabo tekla prej voda v Gorjance, nego ti dovolim tako možitev.« Lenčika se prestraši in zajecljd: »Za pet ran božjih, kaj pa se Vam je Gregec tako zameril ? Na Matorčcvi kmetiji je zdaj prav malo dolgä in on ni poreden kakor drugi, ampak tako krotak, tako delaven, tako krščanski.« . Oče jo ustavi : »Molči I Zakaj nečem tega preljubeznivega Gregca, ni tebi nič mari. Izberi si, kogar ti je drago. Dobro mi doide vsak drug snubač, ako bom videl, da je pameten fant, samö Matorčevega mi ne jemlji nikdar več v misel.« Menda še isti dan sta se dovezla k Sominovim Gregec in ujec njegov. Gospodar ju niti nc pogleda. Mrzli vsprejem Gregca oplaši, da ne zine ni besedicc. Ujec se po precčj dolzem usekovanji in kaš-ljanji ujunači, da povč, po kaj sta prišla. Somin se zadere: >Kar sem rekel Lcnčiki, velim zdaj tudi fantu, da bo tekla prej voda v Gorjancc, nego dam hčer svojo na Ma-torčev dom. Z Bogom!« Ves potrt se vrne Gregec k materi in ji poroči nedoumno nezgodo svojo. Matorka gre drugo jutro k Sominovim, da bi poravnala zamero, ki nji ni bila tako skrivnostna in neznana kakor sinu. Somin jo pozdravi porogljivo: >Kaj pa ti? Saj res, še tebe jc bilo treba. Ne veš, kako težko sem te že čakal!« Ko mu povč, da se je oglasila radi Gregca in Lenčike, zgrabi ga taka neznanska jeza, da začne pihati po gadje in zagrmi: »S tabo, grdoba, nimam se kaj meniti. Ti si zame najzadnja na svetu, s kojo bi se mogel za kako reč pogoditi. Ker se nisi domislila säma, moram te opomniti jaz, da si zapravila ti za vse veke pravico hoditi v hišo mojo.« Zaman povzdigne Matorka roke in ga prosi s solznimi očmi, da jo poslušaj. Somin šine skozi zadnja vrata na dvor in izgine v bližnji goščavi, ona pa se napoti glasno jokajc nazaj proti domu. Lenčika je kar strmela o surovem vedenji inače preblagcga svojega očeta. Tako upornega in divjega ni ga videla še v nobeni stvari in o nobeni priliki. Obhajala jo je gotovo velika žalost, ali plakala ni dosti in morebiti nič. Utrjenim podgorskim krasoticam solze ne tekö tako zlahkoma kakor raznčžcnim mestnim gospodičnam. Zc zdavnaj vedoč, da jo ljubi oče iskreneje nego vse drugo, kar je imel na tem svetu svojega, mogla se. je nadejati, da ga bo sčasoma pomirila in preprosila. Ali to upanje se dolgo, dolgo ni hotelo uresničiti. Prilizovala se je očetu z vsemi sredstvi in načini, stregla mu skrbno, kar se je dalo, razveseljevala ga s petjem, šalami in z veselimi pomenki. Marsikdaj ga je ublažila, da ji je gladil rmene vlasce, božal cvetoči lici, imenoval jo srečo, veselje in tolažbo starosti svoje, ali če mu je v take trenutke začela spominjati .in hvaliti Gregca, nagrbančilo in zatemnilo mu se je vedro Čelo. Nejevoljen je potisnil dekleta na stran in ji ponovil s trdo besedo pregovor svoj, da poteče prej voda v Gorjance, nego se bo mešala Somfnova kri z Matorčevo. Tisto leto so razsajali po Dolenjskem grozni viharji. Besni sever je porušil mnogo starih poslopij in tudi Somi nov kozolec. Trebalo je postaviti novega. Ker mu se je smilila domača htfsta, mislil je kupiti les v grajski gori. Sel je radi tega v Gracarski gozd, da si izbere prikladnih hlodov. Za kratek čas je vzel s saboj tudi Lenčiko. Pot jima je šel mimo Brhovega. Ta gradiček je bil kupil znani veliki obrtnik Kosler. ki je potrošil mnogo novccv, da popravi zanemarjena poslopja in zasadf zopet zemljišča, ležeča v pušČi. Blizu grada je začel delati mdlin. Kopal je baš vodotoč, po kojem bi mu dohajal do njega izvrstni studenec Kamnišček. Vode res ni imel mnogo, ali tak nedostatek daje se nadomestiti z močnim strmccm. G. Kosler slovi v Dolenjcih, da zna postavljati v6dne zgrade prav posebno iznajdeno, umetno in zmiselno. Somin je obstal pri vo-dotoči in gledal dlje časa delavce, potem pa je dejal hčerki svoji do-brovoljno: »Lenčika, zdaj pa le Boga prosi, da bo g. Kosler studencc svoj tako navrnil. da bo tekel v breg. Ako mu se posreči, izpolnim ti drage volje trapasto trmo, da pojdeš za Matorčevega Gregca.« Očetova šala zapeče Lenčiko, da napne š6bico in zagodrnja-' »Če mi je namenjen Gregec, ne ubranite mi ga, ko bi se zarotil z Vami tudi ves svet proti nama. Neki notranji glas pa mi pravi, da mi je namenjen on ali pa nobeden.« Somin se zasmeje: »Po takem nobeden, vsäj, dokler bom jaz živ, ne boš se selila ti nikoli k MatorČevim.« Lenčika je premišljevala slednji dan, kaj bi bilo razsrdilo očeta njenega, ali ji ni mogel priti na um noben pameten razlog. Česar ji nista hotela razodeti nI Somin, ni sestra njegova, zvedela je napö-sled od Matorke. Ko se jc razgovarjala vpričo nje z Grcgcem o sovražnosti roditelja svojega, dejal je on: »Mislim, da me je moral kak lopov strašno počrniti proti očetu tvojemu, drugega vzroka ne more imeti ta nesrečna mržnja.« O teh besedah se zaihti Gregčeva mati in vsklikne: »Ljubi moj, ne sumnjiči nikogar; vso nezgodo je zakrivila neumna moja glava. Somfn te zamčtuje radi mene, ker mi ne more oprostiti starega greha. Povedala vama bom nekaj iz mladih svojih let, kar sem vama do zdaj premolčala. V devetnajstem letu zaverovala sem se v Sominovcga Tončka. Prijaznost nama je trajala dobra tri leta. Sam Bog mi je na pričo, da nama je ostala brez najmanjšega madeža od prvega začetka do zadnjega konca. Zavezi najini ni delal nihče nobene zapreke in zabave. Roditelji moji in njegovi so bili ž njo povsc zadovoljni. Mati moja šla jc z mano v dan nedolžnih otro-čičev k Somfnovim na razglede. Vsprejeli so naju prav lepo, ali materi zdaj ni bilo všeč, da dere pred hišo studcncc. za njo pa rase prčcej trnje in jelovina. Tudi vino, s kojim so naju pogostili, zdelo se ji je duščasto in zoprno. Najhuje pa se ji je zavidelo, da Tončkov oče ni dal zapreči konja, da naju potegne domöv. Konja nama ni mogel dati, ker ga sam ni imel; pri Somfnu in povsod pod goro delajo in vozijo vse z voli. Ko sva gazili nazaj gredč po debelem in sipkem snegu, dejala jc mati moja: »Metka, Tončka ti jaz ne branim. Naredi, kakor misliš, da bo zäte najbolj prav, ali to si pa videla na svoje oči z mano vred, da stoji Somfnova hiša in da mu leži vse zemljišče v grozno odljudnem kraji kakor v kakem brlogu med divjaki. Počakaj še ta predpust, morda ti nakloni Bog kaj boljšega.« Jaz nisem odgovorila ničesar. Na sredi pota ustavi naju botra Matorka in pokliče v hišo. da bi ji povedali, kje sva bili in kaj je kaj novega pri nas v Stari Vasi kjer sem se jaz rodila. Sin njen Jožek nam je pritrescl majöliko sladke starmc in se jel smukati okoli naju. Dobrfkal se je meni in materi, dokler je obe preslepil. Govoril jc gladko kakor pridigar, pel pa zvonko, da bi ga bila poslušala ves dan brez jedi. Dve ali tri ure potem je dejal materi: »Kaj. ko bi dali Metko meni? Pri nas se ne bo dolgočasila, kakor bi se v raztrganem Podgorji.« Matorka se je zagrohotala in velela: »Udarimo! Pri nas bi potrebovali prčcej neveste, kajti sva se jaz in mož moj že preveč postarala in naveličala gospodarstva. Med tem pomenkom sc je vrnil domov Matorec in tudi on je potrdil, da mi dd sina rajši nego kateri koli drugi. Šaljivi Jožek je zmčdel pamet, kakor sem rekla, ne le materi moji, ampak tudi meni. Tri tedne po tem pogovoru sem bila žena njegova. Oh, kolikokrat sem se pokesala, ali je bilo prepozno. Bog varuj, tega ne smem očitati pokojnemu možu svojemu, da bi bil hudoben. Bil je dober, še predober, ali boljši za druge, nego zäsc in zame. Ker se je slabo gospo- darilo, zabredla sva kmalu v dolgove. Kakor mnoge tisoči inih do-dobrovoljčkov, ugonobilo je vino tudi mojega moža, Gregčevega očeta. Somi'nov se je grozovito žalostil in togotil radi nezvestobe moje. Oženil se je šele dve leti potem. Zakon ni bil srečen nI moj ni njegov. Za mojo lahkomiselnost se je moral pokoriti tudi on, ubožec. Odtod, vidita, izvira sovraštvo Lenčikinega očeta, katero čutita bridko zdaj tudi vidva. Tolažimo se vsi zajedno z molitvijo! Bogu ni nobena reč nemogoča. On pomiri z jednim migom divjajoče morje in ublaži lahko tudi razburjeno srce razžaljenega človeka.« — — Meseca avgusta se je praznovalo na Tolstem Vrhu proŠčenje. Romali so tja malone vsi šentjarnejski in brusniški občinarji, med njimi i Somin in brdka njegova hčerka. Krenila sta po bližnjici skozi hösto. Ko dospeta do Koslerjevcga vodotoča, ki je bil gotov, poči Lenčika z rokama in zavrisne veselo: »Večna hvala dobrotljivemu nebeškemu očetu! Gregec bo zdaj vender le moj! Le poglejte, ata, da teče voda navkreber, v Gorjance!!! Struga je na tem konci dosti višja nego tamo pri studenci.« — Somin sc ozrč, mane si oči', pogleda zopet in zarohni: »Ta je prazna! Vodo dviguje in goni kvišku gotovo kak stroj, sama po sebi ne bi tekla gori.« Pustivši hčer mahne proti studencu iskat stroja. Našel ni ničesar. Zdaj ni mogel več tajiti, da po novem vodot6či dere voda v višavo kar brez najmanjših umčtalnih pomočkov. Somin jc bil jako pobožen, ob jednem pa tudi merčno praznovčren mož, kakeršni so do malega vsi Podgorci. Bil je popolnoma uverjen, da ta vodotoč ni delo zvedenega Koslerja nego očitno čudo, katero jc storil Bog nalašč zaradi Lenčike, da jo združi z namenjenim ženinom. Snel je klobuk ter se prekrižal in govoril mrmraje nekaj sam s sabo. Čuteč nad sabo višjo oblast, poklonil se ji je globoko in ves udan vzdihnil svečano: »Gospod, ne po moji nego po tvoji volji sc zgodi! Lenčika ga pobara: »No. kaj pravite, oče?« Somin odgovori s tresočim se glasom: »Jaz velim to, da se človeku ni smeti nikoli zarčkati. Ta voda teče res v breg, jaz sem se ujel sam v svojo zanjko z nespametnim svojim pregovorom.« Somin in Lenčika sta korakala počasi in zamišljena proti Tolstemu Vrhu, mi pa sc pomudimo še nekoliko trenutkov pri Kosler-jevem vodottfči, ki spada vsekako med podgorske znamenitosti. Delo jc majhno, ali zanimivo. Opazovalca motijo oči, nenaravno tečenje vode jc optična prevara. Mnogi, ki so jc videli, niso zapazili ničesar. To ni nič posebnega, kajti nahaja se na svetu dosti ljudij, ki mislij svojih 11c nosijo s sabo nego, jim blodijo po daljnih krajih in opravkih. Nekaterim pa vzbujajo pozornost in zvedljivost samö velike in strašne prikazni; kratki in neznatni brhovski vodotoč jih ne more toliko mikati, da bi ga motrili natančneje. Dva dolenjska doktorja višjega vinoslovja, Žvirca in Mufelj pa celö trdita, da teče po njem voda tudi na videz tako pravilno kakor vsaka druga. Mršavi rogovilež Žvirca se kolne, da je bebec in zrel za bläznico vsak, kdor misli, da je Koslerjev vodovod vreden le jednega pogleda. Ta želasti gospodek se protivi sploh kaj rad javnemu mnenju. »Ljubljanski Zvon« si je dobil obilo čcstilcev in zvestih prijateljev na Slovenskem in po vsem prostranem slavjanskem svetu. Dr. Žvirca pa mu je napovedal večno sovraštvo in neprimerno borbo. Marsikatero noč ga jc že obiral po starobabje v zakajenih bčznicah, ki so mu najljubše bivališče in pravo domovanje. Na vse svoje hripavo grlo kriči pivccm, da piš0 v »Zvon« samö nesposobni diletantje, hvalijo pa ga prazno-glavci, ki ne poznajo nobene svetovne literature. Ubogim podložnikom svojim se grozi z najstrožjimi kaznimi, ako zaloti pri njih prepovedani jim »Zvon«. Navzlic tej glupi in nenärodni zlobi se baha v slovenskih družbah z velikanskim in nesebičnim svojim rodoljubjem! O volitvah bi mu človek, ki ga ne pozna, skoro verjel. Närodncga kandidata ne more prehvaliti, prilaščuje mu tudi takova dobra svojstva, ki se nc dajo dokazati. Potčza se zänj nespretno in bedasto ali neutrudno, strastno, brezozirno. Za nagrado ne zahteva nič druzega nego boljšo službo in to se razumeje samö po sebi, da za pri-boljšek tudi veliko črnine in pečenke, za nameček pa nekoliko dese-takov na posodo, koje kani vrniti vestno o sv. Nikoli. Ako mu poslanec neče ali ne more izpolniti teh po njegovem mnenji pravičnih in skromnih želja, razlaja ga ustno in pismeno za najpodlejšega izdajalca in sovražnika slovenskega naröda. Druge vrste mož je vitez Mufelj, s pridevkom fon Flavzenav. Slovenščina je bila njemu vedno deveta briga. »Zvona« ne črti že zato, ker niti ne ve, da izhaja. O volitvi se je ponašal skoro vselej poštencjc nego dr. Žvirca. Glasoval je tako, kakor mu je svetoval ugleden sosed, ki je bil vrl narodnjäk. Ali za robatost in nepristojno zabavljanje more se kösati brez straha z dr. Žvirco. Vlaškim Žumbcrčanom, ki so se čudili Koslerjevemu vo-dotoču, zabrusil je v obraz, da so ne le v61i nego pristni bivoli, koje bi trebalo prikleniti k jaslim. Za ta častni naslov je prejel od njih spominek, ki mu se je poznal še tri leta potem na čelu in pod očmi. Možje, ki niso nadarjeni z nadnaravnim vidom teh dveh jezičnih junakov, priznavajo soglasno, da takega vodot0ča niso videli še nikoli, kar so na svetu. Čudovitost mu razlagajo različno, vsak po svoje, Mladi Šentjarnejec Zagörcc je urno val takole: »Jaz sem pregledal vo-dotoč po vsi dolžini. Oziraje se na okolico sem ugenil brez težave, zakaj me varajo oči. Struga se začenja pri studenci pod hribom kakor na ravnem in gre p'otem prav polagoma nizdolu proti malinu. Voda teče tedaj tudi nizdolu kakor po vsakem inem vodotdči. Ali svet pod strugo se znižuje jako hitro ne pa pol<5žno kakor ona. Po takem mora biti breg, ki jo loči od njega, čimdalje strmejši in višji in očem se vidi, da teče voda z ravnice navkreber.« Jaz sem se sprehajal ob tem vodotoči gotovo stokrat ali bolje od Zagörca ne bi znal razjasniti te mične optične prevare. Na Tolstem Vrhu sta molila Somin in njega hči morda še po-božneje in z bolj zbranim duhom nego druga leta. Lenčika jc izvestno iz vsega srca hvalila Boga, ki ie po nje misli z jasnim čudom naznanil očetu, da se ne sme upirati sreči njeni in Gregčevi. Po dovršeni službi božji sta sedla pod jedno tamošnjih lip, gledala romarje in se okrep-čavala z jedjo in pijačo. Lenčika zapazi ljubčka, hodečega semtertja med množico in vpraša očeta, če bi ga poklicala. Somin reče brez nejevolje: »Slobodno!« Ko Gregec pride, povabi ga priljudno, da sčdi k njima. Fant se ne more prečuditi prijaznosti njegovi. Trudil se je na vso moč, da bi mu ohranil dobrovoljnost s kratkočasnim, vedrim in slanim pogovorom. To se jc mu pogodilo tem lože. ker se je srdil Somin samo na Matorko, ne pa na sina njenega. Pri dobri kapljici so se pozabile korenito vse dosedanje razmfrice. Bodoči tast in bodoči zet sta sklenila trdno prijateljstvo in se v to ime večkrat objela in poljubila. Odkrito jc povedal Somin Gregcu sam. zakaj se ga ne more več braniti. Proti domu so šli vsi trije zajedno. Spotoma so gledali dolgo preblagodatni vodotoč, ki je ohladil in odplaknil starčevo jezo. Kaj se je godilo dalje, ni treba opisovati obširno. Oklici, poroka in svatba so se vršili zaporčdoma še isti mesec. Na svatbi sta vino in obča radost Somina tako umilila in unela, da je prisčdel k Matorki, katere se je doslej še zmerom nekako ogibal. Vprašal jo je na pol šaljivo, na pol resno, kakov vrag jo je bil zasačil v mrežo, da jc razdrla ž njim ljubezen? Vdova vzdahne in veli: »Prav sodiš, da mi je skälil pamet sam peklenski hudobec. Ali trpela sem toliko radi te neumnosti, da mi jo je Bog gotovo oprdstil. Prosim te lepö, pozabi jo tudi ti, saj se da kolikor toliko še zdaj popraviti.« Somfn jo pogleda debelo in vpraša: »Popraviti? Tega ti pa že ne verjamem, kaj si pomenila s to besedo ?« Matorka mu sramežljivo zašepne na uho: »I, ovbe, kaj neki — to, da bi se midva vzela; saj se ženijo še starejši ljudje; nobeden naju ni še videl Abrahama.« Somfn se zagrohotd: »0 ti prismojena baba ti, poglejte si jo no, kakovi predpustni obädi jo pikajo na sinovi ženitnfnil Toda Bog v6 — morda pa res ne bi bilo tako napačno, ko bi se zonegavilo khj tacega, ali smijali bi se nama strašansko vsi šantjarnejski župljani in še nekateri drugi, ki ne živč pod našim zvonom. E. dajva itak to reč nekoliko premisliti! Bog je združil Gregca z Lenčiko in je odločil morda tudi tebe meni, Čeprav si se mi prvikrat skujala.« Iskrica, kojo je vrgla Matorka s ponudbo svojo v Somfnovo srce, razgorela se je brzo v živ, neugdsen plamen. Predno je minila svatba, dogovorila sta se starca in si dala roke, da se bosta ob meseci poročila. Sijajno je pokazal Koslcrjev vodotoČ čarobno moč in silo svojo. Komaj dodelan osnoval je dve trdni rodbinski zavezi. Ce bi se zanj nc zmenil tudi noben drug človek, blagoslavljali ga bodo vsaj štirje srečni zakonci slednji dan do zadnjega diha svojega. Slavjanska pisma. Piše dr. Fr. J. Cžlestin. I. pazil jc pač marsikdo, kako v slovanstvu slovanska zavednost rase in — pada, tako da so trdili nedavno resni slovanski rodoljubi, da je ravno sedaj ta zavednost veliko manjša, nego je bila. Visoko smo letali in tudi sedaj še Čuje se časih v slovanstvu glas, da bodemo mi prebudili, osvežili, obnovili in prerodih ne samö vzhod, ampak tudi starikavi obnemogli zapad Celö z zapada čujemo iste glasove, ne sicer od Nemcev, ki so vedno jednako brezozirni in krivični proti drugim, ampak od romanskih narodov, posebno od Francozov. Vemo sicer, da Francoze gotovo tudi Čisto politične težnje zbližavajo s slovanstvom, včmo, da izvrstni francoski učenjaki in politiki ravno zatö resno proučavajo Rusijo in potem tudi slovanstvo sploh. Vemo pa tudi, da je Francoz objektivnejši od Nemca in da je njegovo bistro oko opazilo, da ima Slovan nove, sveže sile, da je Arijec s plemenito dušo: v mladostni neizkušenosti ne hodi še varno na svojem kulturnem poti, moti se in za svoje zmote hudo trpi, padajoč v lastne slabosti in zlobno nastavljene mreže svojih sovražnikov. Ali tudi v največji stiski ne zapušča ga vera v boljšo bodočnost, vera, da je surovo barbarstvo 6na germansko-semitska div-jost, besneča proti slovanstvu in sedaj tudi proti romanstvu. Bistri francoski um odkriva v ruski literaturi nov svet, srce mu z živo radostjo pozdravlja življenje polno človečnosti, za katero je ravno Francoz toliko žrtvoval, polno önega čuta za pravico, tfne, časih lc n a pol zavedne pa vedno tople, srca ogrcvajoče in um plodeče, svetle in svete vere v človeški napredek v duhu krščanstva. On spoznava, da si je naložilo francosko društvo težek jarem, odkar se je začelo oddaljevati od temelja svojega zgodovinskega Življenja, od samega s krščanskim duhom napolnjenega francoskega naroda. Nc spoznavajo tega vsi: preveč se je nalezlo omikano društvo drugih nazorov, vidijo pa, da ljubljena Francija nc more najti same sebe. Lehko to ni: tudi njo je moderni kapitalizem zamotal v svoje krepke mreže, tudi ona ima svoje zlato tele, okoli katerega plešejo sicer najbesneje — židje, ali Francozi jim pomagajo. Izumrle so skoro popolnoma kali narodnega prava, zadušilo jih jc rimsko pravo: ono napolnjuje s pogansko trdostjo naše duše in prazni — naše žepe. Ljudje, omikani ljudje, obdivjajo do brezčutnosti: v Irlandiji nad glavami revčekov, ki jih mori vročinska bolezen, podirajo hišice in gonijo krščani — krščane kakor nikdo nc goni živine, ker misli plemeniti lord, da mu bode živinoreja nekaj več nesla ko poljedelstvo. Mi obžalujemo take razmere in se jih plašimo: človek, ki pozna ekonomično življenje, ne vidi, kaj bi moglo, če ne bode pomoči, tudi pri nas zadržati razvitje istih razmer, pri katerih so svoboda, samostalnost itd. za ogromno večino le žalostna ironija. Množi se bogastvo in — pavperizem in sicer ne morda zato se množi siromaštvo, ker se ljudje ne množč razmerno z bogastvom, ampak bolj. Sredstva življenja in vrednosti so se pomnožile, da bi jih spadalo na vsakega posameznika več ko kdaj prej, ko bi jih — dobil. Ali se ni razvila organična pogreška v organizmu socijalnega telesa? Zakaj navajam to v uvodu v svoja »Slavjanska pisma?« Ker mislim, da ni mogoče govoriti o življenji in razvitji, ako nimamo pred očmf nekih jasno seznanih osnovnih načel in resnic, med katere spadajo gotovo tudi pogoji ekonomičnega življenja v širokem zmislu, pogoji, ki silno vplivajo na ves socijalni organizem, na kulturno življenje sploh, na njegove zdrave in nezdrave pojave. Tu ne mislim pisati razprav: v prosti besedi bom govoril o tem, kar me zanima v slovanstvu. Ali te opazke ne bodo popolne, niti sistematične. Vendar pa se nadejem, da jih bode spajala j e d n a glavna misel ukupnega slovanskega življenja, Četudi dobro vem, da to ni lchko: lože je pisati o preteklem ali polupreteklem času kot o sedajnosti. Dnevne strasti so velika ovira napredku: neke slepč, da ne vidijo resnice in jo le po težki borbi spoznavajo, drugim pa, ki jim je resnica in napredek zadnja briga, dopuščajo, da nas slepč s frazami in se tiho smejo, če verujemo sebičnežem. Koliko je takih! Veli se, da je dnevna literatura samostalna »velesila«. Res je velika moč, ali čista — kakor je bila nekdaj — že davno ni več: kar je bilo pravilo, je sedaj bolj izjema. Čim večja in »svobodnejša« je država, tem večja je nevarnost pri razvitji kapitalizma, da ta moč svojo čistoto gubi in postaje le umazana špekulacija in pomočnica ta kih del, za katera sicer še nima posebnega paragrafa kazenski zakon, ali ga bode moral dobiti. Tu deluje kot jako važen faktor ekonomični zakon: znano je, da je produkcija le dotlej mogoča, dokler se izplačuje delo. Ako zarad prevelike konkurencije padajo cene, dojdemo do meje, da se dela »na izgubo« le v nadi, da se bodo cene popravile. Ako se nada ne izpolni, mora se delo ustaviti. Ko bi tak producent n e potreboval mnogo posrednikov, ki mu prodajejo blagd^ ne prišel bi sicer propad tako hitro, ali odkloniti bi se ne dal. Tudi časnik je sedaj velikrat najprej in najbolj gospodarsko podjetje, podvrženo konkurenciji, in konkurcncija se v obče množi po strogo gospodarskem načelu, dokler ima podvzetnik nado na dobiček. Najnaprednejše zemlje imajo ta tip Časništva ravno najbolj razvit, ravno v njih jc časniška produkcija največja, vemo pa, da jc od neke meje naprej dober vpliv povprek v obratnem razmerji z množino listov: upotrebljavajo se vsa mogoča sredstva, plemenita in neplemenita človeška svojstva, da se podjetje ohrani, in morala odločuje tu prav malo. Ta meja je resnična potrebnost. Ko se ta prekorači, ne more se pravilno držati stvar, kakor jc to tudi pri vsaki drugi produkciji. Le nasledki so tu hujši, ker so eminentno moralni. Sicer je v navadnem življenji vsaka konkurencija borba, in v nji na sredstva ne pazijo ravno vestno po strogo moralnih zakonih v zmislu evangeljske izreke: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ali časništvo ima buditi in voditi javno mnenje, seveda po kulturnem t. j. moralnem poti. Ogromna naloga, ki se z navadno — najmenj z židovsko — špekulacijo spojiti ne dd! Če je prekoračena meja resnične potrebnosti, ta meja, kjer zavlada med časnikdrji podkupljivost itd. ali časih pa še veliko prej: neizbežno nastopa špekulacija na človeške strasti in slabosti na zaupanje ali neumnost, in pokvarjenost se širi tudi med čitatelji kakor hitro ali počasi delujoč strup. Originalni amerikanski mislitelj Georges pravi, da je omika le tako dolgo koristna, dokler ni občna. Ali bi to ne bilo po zakonu produkcije in prodaje? Nekaj resnice je v tej trditvi gotovo, popolnoma resnična pa bi bila, če bi bila omika res občna in morala n e bi vplivala nanjo. Če bi bila omika občna ter bi vplivali na njo: mo-räla, čut pravičnosti, človečnosti: uravnala bi ravno mordla tako rezultate občne omike, da bi bili koristni. Je-li pa občna omika v Ge-orgesovem zmislu mogoča ? Delba dela mora biti. Torej si pač občne omike, ki ne bi bila koristna, misliti ne moremo, ako je le spojena z moralo. Priznati pa moremo, da, ko bi se približa vala občnosti, posameznik v nekem zmislu. ne bi imel toliko koristi od nje kakor pri manjšem številu omikancev. Omika, če je taka, kakeršna je navadno, ni taka absolutna sreča, kakor se navadno govori. V slovanstvu imamo prav poučnih primerov, da je »omika« brez dvojbe se razširila, sreča in zadovoljnost ljudstva pa brez dvojbe pala: imen navajati pač ni treba. Omika je ogromen faktor in brez nje živeti in napredovati v borbi življenja nc moremo, ali ona ni sama sebi svrha, kakor se časih resno misli: svrha mora biti sreča ndrodov, 6na sreča, ki jo mora priboriti le globoki čut pravičnosti kot vodilo v življenji, živo prepričanje in vera, da smo na svetu še za kaj višjega, nego da se množfmo in da množimo sredstva za uživanje v bogastvu. Divji lov uživanja jc ravno po omiki, kakeršna je, dosegel takih razmer, da je pojem prave zadovoljnosti postal nerazumen ravno onim, ki srečo in uživanje najbolj lovč. Kakor k umirja so postavili omiko gori na žrtvenik, in ni se vprašalo, kam pa gremo s svojo omiko, kaj je njena svrha ne samö za nas, ampak tudi za daljne naše potomke ? Ali nam daje, ali nam more dati s ä m a srečo? Kje je zadovoljnost? Brez žrtev v nesebični ljubezni kaj je pravica? Ona ni slepa poganska Temida, temveč je mrtva kakor kamen in si je došla v svojem konsekventnem razvoji ideje prava do znanega: naj se vrši pravo, četudi propade svet, kar je menda čist logični sklep. Ali godilo se je in godi se strašno mnogo krivice, če pravica ni združena z ljubeznijo in po-žrtvovanjem: v ime prava so robovali närodi, trpeli in trpe velike krivice milijoni, v ime prava padajo narodi v ekonomično in drugo robstvo, sovražijo in ubijajo se medsobno. Ko je 1. 1789. pro- glasilo jcdnake pravice, okoristilo se z njimi najbolj prebrisano nearijsko pleme, ki tudi prepire, sovraštvo in boje med narodi vodi in rabi na svojo korist. Ponosni govorimo: svobodni smo in jednaki pred zakonom. A1 i kaj je svoboda, če ne daje mogočnosti, da poštenjak mora preživeti sebe in svojce brez prevelikega siromaštva, trpljenja in obupavanja? Sto let bo kmalu, kar seje proglasila svoboda, jednakost. Mnogo je bilo borbe za to geslo, mnogo izprememb v življenji narodov, ali ostalo je le geslo, četudi je dobilo moč zakona, ker v življenji se uresničilo ni, in ko bi öni navdušeni branitelji in propovedniki »človeških pravic« vstali in si dobro pogledali sedanjost, rekli bi težko, da se je do sedaj mnogo doseglo : mesto prejšnjih vezij videli bi druge, ki bodo v svojih nasledkih, če se pusti svobodni razvoj, še hujše. Mislili so, da sejejo čisto pšenico, pa je pognalo med pšenico toliko plevela, da more veseliti to le — plevel: sejali so brez blagoslova one ideje, ki že tako dolgo uči samozataj o, ljubezen, požrtvovalnost. Razprava načel je potrebna tudi slovanstvu, da vidimo, kak pot smo prešli, kje smo in kam gremo v bližnji bodočnosti, in zato naj bi bila po mogočnosti praktična. Da se jc ravno pri nas avstrijskih Slovanih v tem zmislu v obče malo govorilo, krivo je pač to, da smo še vedno v dobi posnemanja, vršečega se kraj težke borbe za obstanek. In vendar bi bilo jako važno, da nam jc to vprašanje bolj jasno: obvarovalo bi nas mnogih zmot, kazalo nam sredstva za vspešen, soglasen napredek na temelji neznanih slovanskih idejalov in zmisla dosedanjega razvitja. Najvišji naš verski idejal bi nam moral biti sicer jasen, ali kdo ne vč, da nam ga temnč mogočni vplivi tujega in lastnega življenja? Jasno razumevanje nalog bi nam prihranilo mnogo nepotrebnega dela in zmot, delalo bi posnemanje — kolikor je potrebno — veliko bolj koristno. Odpalo bi samö po sebi mnogo tega, ~kar nas deli. Osebni, večkrat neupravičeni zahtevi bi imeli menj prostora, več pa prava vrednost in zasluga, naš duhovni zrak bi se bolj očistil, one otrovne glivice človeških slabostij bi se menj zalegale in razvijale v ndrodnem organizmu, in uveti za zlogo bi se množili. Sedaj pa vidimo, da časih aspiracijc kake slovanske inteligencije niso v nikakem razmerji z njenimi silami in silami njenega naroda. A ker se jih trdovratno drži in celö misticizem zovc na pomoč, ne more se umiriti od večnega trzanja, očevidno trpi' škodo in najivno priznaje n. pr.: »Naš näred — govorimo samö ob inteligentnih slojevih — ima mnogo temperamenta, idejalnega poleta in rad brezobzirno drvi naprej, nc pazeč na fizične, matematične zakone moralnega, naravnega razvitja. Naš narod misli, da ima že od narave (!) pravo na neko narodno večjo veljavo.« Dober je ponos, ali bode naj slovansk in realen, osnovan na resnični ndrodni moči, nc na otročji domišljiji, v kateri je že marsikateri naš dober slovanski brat mislil, da bode zgodovina kar stala in pustila, da sc brez težave in brez vsestranskega, resnega, dolgega dela razvije bratec in postane slaven in velik, in strašno potolčc neprijatelje, pa tudi svojega slovanskega brata, če kar ne poklekne predenj, ali pa tudi, če — poklekne: za večjo slavo, se ve, mora biti mesarjenje. Občutljiv pa jc kandidat bodoče take slave strašno: po belem dnevi in v tihi noči vidi, kako mu vse okoli zavida bodočo srečo in slavo, najbolj pa rodni brat, in v srcc se mu vgnezdi kraj domišljave slavohlepnosti nezaupnost proti bližnjemu, zavidnost: duševna njiva take inteligcncije jc pripravljena za tfno žalostno seme, ki posejano bujno rase in rodi sovraštvo in tfno slepo strast, da jc belzebub boljši od rodnega brata. Nžlrodna masa tega ne umeje, ali mora molčati in trpi', trpi: mesto belega kruha napredka dobiva trd kamen človeških zmot. Veseli se pa pravi sovražnik. V kot potisnena, zasramovana joka krščanska bratska ljubezen, joka resnica, naša najzvestejša, najboljša voditeljica v življenji. Imel sem prijatelja. Njegova pamet je bila veliko večja ko njegovo telo. V domovini se jc cedil med in teklo mleko. Dobra božja roka je bila odprla nam vrata sreče: stopili smo ponosno v njen hram. Srečni smo bili v domovini, na tfne, ki niso bili, smo pa — pozabili: »Dobro jutro, dobro jutro, dragi prijatelj,« pozdravil me jc nekoč moj dragec, »kako ti, kako ti?« Odgovoril sem mu, da mi je dobro, pa, grešnik, nisem povedal polne resnice: bolelo me je — kurje oko in pa skrb, ko sem videl, da je moja verna duša nenavadno bled. In za to sem ga vprašal, kaj mu je? Odpal mi je kamen od srca, ko mc je potolažil: »Nič, nič! Bilo nas je sinoči društvece skupaj pri čaši rujnega vinca, in živo smo se razgovarjali in veselili, da se pri nas cedi med in teče mleko. Zakaj tebe, filister, ni bilo? Videl bi bil« — in tu je prijatelj malo bolj tiho govoril — »kako smo po polnoči napravili auto da fč in svečano sežgali oni vražji časopis, ki nam očita, da sedaj, ko se pri nas cedi' med in teče mleko, premalo mislimo na druge. Prosim te, prijatelj dragi, kaj nam mari, če nje stiskajo? Mi smo mi! Oni pa naj si napravijo, da se jim bode ccdfl med in teklo mleko. Mi jim nc zavidamo, basta bastanza!« Moj pri- jatelj si je pri teh besedah trebušček pomolil naprej, glavo dvignil kvišku in nogi junaški razkoračil, zlata dušica, da sem jasno videl, da jc vsako ugovarjanje nepotrebno. Odšel sem: kurje oko pa me ni bolelo več. — Ako pogledamo slovanstvo v celini, vidimo le preveč iste slabosti, katere tako dobro pozna naša zgodovina: ozko sebičnost, lehko-umnost in nezlogo. Posebno je lehkoumnost še vedno velika in opaža se tem bolj, ker vendar moramo priznavati, da je slovanstvo prebujeno, kakor ni bilo nikdar, da bolj vč ko prej, kaj bi imelo delati. Ali za delo je treba ne samo uma, ampak tudi trdne volje in ta je v življenji v obče važnejša od uma. Brez nje je um mrtev, trdna volja pa tudi um budi in si ga odgaja za dobrega pomočnika. Gasi se zdi človeku, da je slovanstvo še vedno kakor otrok, ki sc hoditi uči: vidi in vč, kako hodijo ljudje, ali sdm vendar ne more prav, najmenj pa, čc hoče moško hoditi, ko starejši brat, pa pada in se — joče. Opazili so starejši bratje slovanstva, da se mi ravno s tem odlikujemo, da hočemo hoditi kakor oni. Da je v tem mnogo resnice, vemo in čutimo tudi mi, pa bi — vsaj nekateri izmed nas — radi, da hodimo svojo, boljšo pot. Ali ravno tega se sosedje nekako bojč: vidijo, da se jc slovanstvo pomnožilo in ojačalo, da se budi in — stoji na svetu kot uganka za zapadni svet in — za nas same. In s podvojeno silo starega fanatizma, brezozirnc sebičnosti in — strahu trudijo se naši neprijatelji, da to uganko reše na svojo korist. Otroci drage matere Slave smo pa — otroci in mislimo, da čeravno ne poje sovražnikova šiba, je vse dobro in si moremo mirno malo poigrati, oblačiti se v obleko starejšega evropskega brata in smešiti se na svojo veliko škodo, ker ta zapadna obleka je stara. Ne marajo je niti tam. Mi pa jo oblačimo, oblačimo: tu nam je preozka, tu preširoka, povsodi pa se lehko trga star i n a, katero, pa plačujemo drago, da nas boli um, srce in — žep narodnega blago stanja. S tem nesrečnim žepom je posebno hudo: tujci ga imajo že precej v krempljih: Ali zgoditi bi se moglo, da se dobro probudi in osvesti slovanstvo ravno stisneno v manihejskih krempljih, in da se bode moralo — kakor že začenja — dobro čistiti in otresati, da se mirno po zakonu reši manihejskih — ušij: tudi to bode velika, kulturna naloga. — »Die Manichaccr, traun, Halten unsere Ducaten in ihren Klaun!« Zvonovi. _6jcjo zvonovi zvučni Mrak mi celo potemniva, V cerkev veren ljud vabile, Rosno meni jc okd, Mene pa v bolesti mučni Duša moja pa vskipeva, Trire bdi, obli p skelčč. Stavim si vprašanje t Osemdnevna kvarantena sredi morja nasproti stolnega mesta Zadra«, velel jc razglas komisijski. Kakor obledeneli: »Continucre omnes, attentique ora tenebant.« Strmeli smo in nejevoljno poslušali neizprosni »veto«, ki je uničil v trenutku potni na3 vspöred: »Nemudoma v južno Dalmacijo!« Komisijskemu naznanilu posledica je bila stroga vizitacija mogočnega »Sultana«. Naše kajute, jedila, voda, perilo, prtljaga in nap6-sled naš osebni počutek jc bil ozbiljen predmet, o katerem se je napisal obširen komisijski zapisnik. »Kdor čuti, da jc slaboten, bolehen, kdor ima drisko itd., jdvi se nemudoma. Dolgih dvanajst dnij je prisiljen živeti sredi m<5rja brez zdravniške pomoči, brez najmanjšega upanja, da stopi ta čas v kateremkoli slučaji na suho zemljo,« veleva z važnostjo izgovorjeni opomin komisijskega predsednika. Strmč smo poslušali te res slovesne besede. Vojaki, vsi od prvega do zadnjega prepričani, da: »slovanski vojak strahu ne poznd«, oglasil se ni nihče o tem opominu. In vendar, bila sta dva izmed nas, kakor sta se izpovedala po zneje, bolehna že nekaj dnij. A koga ne oživi' in ne ozdravi potno oduševljenjc v službi na slavo domovine! sLasciate ogni speranza voi, chi sietc sulla barca,« klicali so nam mornärji v zadnji pozdrav, kadar sc je jela pomikati naša ladja proti jugu. »Vsi možje na krov!« čul se je v tem trenutku ukaz ladijskega kapitana. Gromoviti »živio!« in »cvviva!« odzdravljal je oduševljcno raz krov naše ladje suhi zemlji poslednji pozdrav. Še v pozno noč so se glasile potem na krovu šumeče napitnice, strinjajoče sc vse v Horacijevih verzih: »Nune vino pellite curas'« II. Pallida mors pulsat pedc nostrum tabcrna. Horaclj. Nepopisna vročina pripeče z visokega nčba na Jadransko mörje. Nobena sapica ne pihlja, noben val se ne gane. Miren kakor zid stoji' mogočni naš »Sultan« sredi morja nasproti stalnemu mestu Dalmacije. In ondu štiri morske milje oddaljen, leži otočec smrti, kjer kažejo nove gomile brez križa, brez spomenika nenadejano počivališče marsikaterega za kolero umršega potnika na Jadranskem m 6rji. Že šesti dan živimo v tem morskem prognanstvu. Kratek čas, in kako dolg! Za nami angelj smrti, pred nami strogi ukaz: niti za korak dalje, krog in krog neizmerna morska širina! Kakor duše v Dantejevem »purgatoriji«, očiščujemo se tu sredi sinjega morja. Od ranega jutra do poznega večera se oziramo zastonj na vse svetovne strani. A ne prikaže se v nčbni višavi angelj z vejico odrešenja. Ves teden nismo že čuli glasu iz domovine. Niti pismo, niti časopis iz predrage rojstvcnc dežele nc nahaja poti k pregnancem sredi morja. Ogiblje se nas vse, kar diha in živi'. Ako zanese samotnega ribiča Kiožijota neprijazen veter v obližje naše, prekriža se boječe pred nami. Žolta zastava, vihrajoča na ladji naši, oznanja mu, da čakajo tu zapuščene, okužene duše rešenja. In naš resni Minos, sivolasi kapitan, ki je prebrödil tolikrat vsa svetovna morja, čuje kakor skrben oče nad usodo našo. Vsi smo in biti moramo njegovi pokorni otroci. Njegov ukaz je neovržen zakon, njegovi besedi sc klanja vse, kar tu s6pe in žije. Onemu, ki bi se upiral strogim kapitanovim poveljem in rčdu na ladji, zadostil bi pogled proti iztoku, kjer se dviga iz morskih valov skalnati otočec in na njem nove gomile, pokopališče okuženim morskim potnikom. In vendar ginejo dnevi in noči nenavadno hitro v morskem našem pregnanstvu. Ze vshajajoče solnce nas izvabi iz kajut v trebuhu ladje na elegantni krov. Krasna panorama jc razgrnena krog in krog. Sumeči valovi, ki se ubijajo ob mogočnem »Sultanu«, pozdravljajo nas kakor srebrne ovčice na širi morski livadi. Morske ptice obletujcjo kričč našo ladjo in plavutni morski prebivalci obkrožujejo vesele se novega dnč dom naš v vodni samoti. Kdo bi se čudil, da pozabimo v takih prekrasnih prizorih tudi mi, ladjini jetniki, usode svoje? Vesela pesem zazveni v vodni tihoti. Radostna zabava je prvo delo naše v novorojenem dnevi. Saj živimo resnično brczdčlno in brez skrbno kakor ptica pod nčbom. Naš »Sultan« jc obdarjen razven s svobodo, s tako obilimi svetnimi darovi, da se primerja lahko s prvimi hoteli v največjih mestih. Francosk, eleganten kuhar skrbi na vse zgodaj za ukusen zajtrk, za bogato, pravo knežje kosilo in za jednako večerjo. In ladijski kletar, podoben je mogočnemu vojsko vtfdj i. Brezštevilnim butcljskim baterijam najfinejših vin, šumečemu šampanjcu in ukusnemu plzenskcmu in graškemu pivu ukazuje on s svojim mogočnim glasom in streže z nenavadno eleganco nam, »vedno žejnim« potnikom. In neverjetno, ladijska naša republika ima celö finančnega ministra brez deficita, brez praznih blagajnic. »Denar« je pri nas »ver-bum profanum.« »Hleba in kar je treba« imamo v obili meri in povrhu še do-klado v »cvenku«, ki nas odškoduj za podobo: »pallidac mortis« v morskem pregnanstvu. Čudno hitro se razvija tudi politično naše soci-jalno življenje v republiki »Sultan«. Razvili so se že prvi dan različni stanovi. Najznamenitejši je naš stan, takozvani »kvartopirci pro-fessionis« ali tarčkarji, »kvartopirci nobiles« ali »vist-igralci« in kvartopirci »minorum gentium« ali »preferanclarji.« Razvil se je tudi stan ribičev in sicer brez sposobnostnega obrtnega izpričevala. Jako mogočen je takisto stan visokih politikov, stan ladijskega biblijotekarja in napösled stan, sicer malo čislan, namreč bralcev, takozvanih >Bücherwurm«. Najimenitnejši in najpriljubljenejši je stan pivccv in ladijskih pevcev. Poslednja dva sta tudi v kartclni zvezi in ves dan in v pozno noč neločljiva. Naša republika si je izvolila celö žurnalista svojega in političen korespondenčni urad. Poslednje opravilo jc bilo sicer dolgo problematično. Stoprav tretji dan se nam je odprla po jedenkrat na dan komunikacija »par distancc« s stolnim mestom Dalmacijc. Prvi ladijski poročnik namreč jc spremljal našo pošto v luko. Oddal jo je naproti mu hitečemu m6žu »di sanitä« in sicer privezano na dolg drög, kajti »tekniti se barke naše, ali le kake stvarce naše, prepovedano je oströ in smrtno nevarno,« slove ukaz. Naša pisma, denar naš se čisti potem na obali v čistilni peči in kadi z žeplom ter kropi s karbolno vodo. Na jednak način dobivamo tudi nekaj jedil iz luke. Kdo bi tajil, da ni komunikacija naša najinteresantnejša v devetnajstem veku in vredna, da se zabeleži v prometno kroniko! Tudi stan naših navdušenih politikov prihaja vsak dan v večjo zadrego. Preti mu celö neizogiben konkurz. Politik brez časopisov in pivec brez pijače utihneta in izgineta kakor senca brez sledu. Najidiličnejši je posel moj. Šel sem v ribiče. Ladijski prvi poročnik mi je posodil trnek svoj in zaboj s črvi. Vsako jutro in po-pöludnc se zibljcm odslej v čolnfči ob ladjinem trebuhu in pomačem trnek v valove. Geniti si ne upam niti s trcpdlnico pri tem imenitnem opravili, da nc preplašim obilih rib in ribic v globini, ki se maste s črvi na trnku, zasmehujč obrt moj brez sposobnostnega izpričevala. Kar mi ostaja časa poleg öbligatnih dveh, po dve uri trajajočih obedov, čitam in pregledujem precčj izborno nemško, italijansko in francosko knjižnico na ladji. Duševni mogotci vseh narodov se zi-bljejo v knjižnici na »Sultanu«, ki jadra jedino le ob slovanskem obrežji. — In vendar nžirod slovenski, nepoznan si tudi tu! »Buči, mörje Adrijansko!« Tako živimo vesele in brezskrbne dni v morskem svojem pregnanstvu. Z izvrstnimi vinskimi buteljami očiščamo okužni svoj život. Sredi zabav in bratovskega življenja nas preseneti skoraj odrešenja dan. Ladjin stroj se že snaži in pripravlja za daljno vožnjo na jug. Jutri, ko se dvigne prva zarja iz morskih valtfv, odplavamo dalje, dalje. Danes zvečer praznujemo slovrt od osemdnevne ječe. Krasno je razsvetljen ladjin salon. Šampanjec sc leskače v srebrnih kupah in vesela družba se raduje v veselem razgovoru. Prva napitnica velja tebi: »Maris, ventorumque pater!« Zadnji, pobratimstvu posvečeni in najodušcvljeneje pozdravljeni toast konča o polunoči banket naš. In dalje, dalje še do ranega jutra vršimo zvesto potem napitnicc zlate besede: »Carpc diem, quam minimum credula postero! Cms ingens iterabimus acquor!« Na krövu Lloydove ladje »Sultan« na Jadranskem mtfrji dnč 12. avgusta 1886. 1. Na oknu. Črtice h včliko-mestnega življenja. Spisal Josip Star h. oba bi bila; majhna jc sicer, ali svetla je in zračna, in druzega nc trebam.« Tako sem rekel, ko sem se prvikrat nastanil v včlikem mestu P., da bi v njem dovršil višje nauke, predno nastopim življenja težavno pot. Postrešček jc odložil moje stvari ter se priporočil, če bi ga kdaj kaj trebal; starikasta gospodinja pa jc brisala prah po malem pohištvu in mi v jedno mčr govorila, koliko časa je ta in 6ni pred menoj stanoval pri nji in kako težko se jc ločil od prijazne sobe; in kdo vč, kaj bi mi bila še vse rada napovedala, da sem jo hotel po- slušati. Toda mene je vse to malo zanimalo in prosil sem zgovorno mamico čiste vode, da b"i se umil in se iznčbil popotnega prahu. Hitro mi jc postregla ter počasi odhajala iz sobe. V vratih je še jedenkrat obstala, obrnila se in mi jela razlagati hišni red, dokler ji nisem zatrdil, da sem si vse dobro zapomnil in da se bom natanko ravnal po tem. Hvala Bogu, zdaj sem bil sam! Hitro sem se preoblekel, pospravil svoje stvari in stopil k oknu, da malo pogledam v včliko-mestni svet. Ali čudno sem se zavzel; od daleč sem pač čul drdranje kočij in zamolkel hrup, ali videl nisem ničesar. Nastanil sem se bil v prččnih ulicah, ki so vezale jedno najživahnejših ccst s stranskim delom mestnim, kjer so pridni obrtniki med tednom bili doma v delavnicah svojih. Lc zdaj pa zdaj so od trdega kamenitnega tlaka odmevali koraki posamičnega človeka, ali kmalu so utihnili in zopet je bilo prazno in mirno, kakor bi bili ljudje izmrli ali se izselili. Pogledal sem malo na okoli in videl, da na nasprotni strani v vseh ulicah ni bilo, nego dvoje poslöpij. Prav pred menoj je stala starinska hiša na samo jedno na-stropje, ökna so bila pri tlčh in zgoraj trdo zaprta, dež jc žc zdavnaj z zidu spral vso barvo, tu in tam jc odpal tudi omet, in vse zidanje je bilo podobno zapuščenemu gradu. Na oglu jc bil prizidan stolpek, a na okenci njegovem je bila bela blazina, jedino znamenje, da tu še biva nekdo. To čudno sosedstvo me je zanimalo kakor kaka uganka; kadarkoli sem utegnil, gledal sem tja, da bi kaj zvedel; ali če nisem videl ničesar, budila je skrivnostna hiša tembolj domišljijo mojo. Prav zastonj pa se lc nisem oziral čez ulice. Časih so zaškripala prhla vežna vrata in na pragu se je pokazal star strežaj v ponošeni obleki. Navadno je nekoliko postäjal pred hišo, ogledoval se, kakor bi ugibal, kam mu je iti, in. potem je počasi izginil okoli ögla. Nekega dnč pa sem kar obstrmel. Ce bi bilo po noči, bilo bi me groza; ali bilo je za belega dnč in solnce je stalo še visoko na nebu, ko sem v omenjenem stolpku ugledal staro gospö, ogrneno z dragocenim belim plaščekom, a na glavi jc imela čipkasto ččpico, izpod katere so ob strančh viseli zvitki sivih las. S suho koščeno roko se je opirala na blazino, z drugo pa je držala naočnike in skozi mala okenca gledala po mirnih ulicah zdaj na jedno, zdaj na drugo stran. Kmalu je zopet šla s stolpka, ali bližnja ökna niso bila zagrnena in toliko sem mogel razločiti, da je gospd oblastno stopala po sobi ter ukazovala mlademu strežaju v livreji. Nisem se genil od okna; hotel sem šc kaj učakati. Bilo je pozno jeseni in dnevi so bili že kratki. Okoli četrte ure popöludne se prikaže zopet služabnik v livreji. Pri- žigal jc sveče na lestenci, in zdaj sem dobro videl po stari šegi opravljeno dvorano; ali predno sem miogel ogledati posamične stvari, zaprl je služabnik lesene oknicc. V tem se vežna vrata na iztežaj odpro in stari sluga se nekako mogočno postavi na prag. Tcmno-modri kožuh mu jc segal do tal, čez rdme mu je visel s srebrom obšit pas, na glavi je imel visok klobuk na tri ogle, in v roki je držal palico z debelo srebrno butico. Kmalu na to pridrdra kočija, a streždj je v veži pozvonil ter gospodi svoji naznanil gosta. Pripeljala se je tudi druga in tretja kočija, in zopet je bilo vse tiho na ulicah, v stari hiši pa se jc po svoje kratkočasila družba, ki je s pogovori in spomini svojimi tičala v prejšnjih časih in bila malo zadovoljna s sedanjostjo. Po zimi sem še nckolikokrati zapazil, da so se önokraj ulic zbrali gostje, ali na pömlad je izginila stara gospd, hiša njena je bila zopet zapuščena, zaprta, in nič živega ni bilo videti v nji. Mojc okno se mi jc čimdalje bolj prikupavalo. Ce sem počival in slonel na oknu, nahajal sem tudi v tihih prččnih ulicah vsak čas kako stvar, ki me jc ali kratkočasila ali pa mi rodila novih mislij Od stare nasprotne hiše prav noter do konca ulic proti severu je stalo dolgo poslopje z zamreženimi okni. Bil je samostan redovnic urŠulink. S prččnih ulic jc bil sam<5 vhod v dekliško šolo, zato je po štirikrat na dan za nekoliko trenutkov bilo prav živo pred njo. Nenavadnega to ni bilo ničesar; otroci so otroci, naj bodo v včlikem ali malem mestu; jedni radi hodijo v šolo in se pridno učč, druge treba priganjati in večkrat je ves trud zastonj. Toda Človek je najčudnejša in najmičnejša stvar na svetu; on jc takorekoč zäse svet; brez ozira na stan in rod se človek neprenehoma razvija in izpreminja od zibelke do groba, in vsak čas zapaziš kaj druzega na njem. Tako so tudi mene večkrat zanimale dč-klice, kadar so Šle v šolo ali iz šole. Nekaterim se je mudilo, da so komaj premikale drobne nožfce drugo pred drugo, akoprem je manjkalo dobro četrtinko ure do osmih ali do dveh; nekatere pa so se počasi vlekle in vedno so postajale, dasi je ura že odbila. Stara vratarica z nagneno glavo jih je dobro poznala in v re-dovniški opravi svoji je stopila na prag in jim od daleč migala, naj se podvizajo, da ne zamudč. Po pet in tudi po deset minut je čakala, predno je zaprla vrata, ki jih ni več odprla do konca šole. Ob štirih pa so se dčklicc kar vse ob jednem vsule na ulice in žvrgolelc so, kakor mladi vrabci, kadar se spravljajo spat. Po večjem so bile vesele, a bilo jc tudi žalostnih med njimi, in nekatere so cclö imele objokane 0Č1'. Ko se jc razŠel drobiž, zapustile so tudi večje dčklice šolo. Zdaj sta po dve stopili čez prag. zdaj jedna sdma, in se modro držale, kakor da šola nc bi bila več zdnje. Napösled je vratanca zaloputnila vrata, zabrnila težek ključ, da je bilo čuti čez ulice, in tiho je bilo do druzega dnč. Nikdar se na zamrčženih oknih ni pokazalo kako živo bitje, le drobän zvonec v zvoniku sc jc vsak čas oglašal od štirih zjutraj do devetih zvečer in mi natanko oznanjal, koliko jc ura, četudi nisem včdel; kam vabi pobožne sestre, ki so sredi včlikega mesta, ločene od ostalega svetä, živele svoje posebno samotno življenje. Njihovega zvonca pa sem se tako privadil, da sem ga včliki teden težko pogrešal; saj sem se tudi jaz že ravnal po njem. Od samostana čez ulice so stale tri hiše, ali bile so mi predaleč, pa nisem mogel videti, kaj se je godilo v njih; le prva tikoma mojega stanovanja je časih nekoliko obudila pozornost mojo. Bila jc plc-menit.na gosposka hiša na jedno nastropje, kakor prej omenjena stara, samo da jc bila vsa prenovljena in lepo urejena. Za vedno čisto umitimi okni so visela težka svilnata in dragocena čipkasta zagrinjala, a razna znamenja so pričala, da je v teh prostorih bujno gosposko življenje. Veža jc bila po ves dan na široko odprta in še pozno zvečer so plinove nje luči odsčvale na samostanskem zidu onokraj ulic. Vratar je vedno v bliščeči opravi stal na pragu ali pa sedel za vrati, da je vsprejemal goste in j ili oglašal z zvenečim zvonccm. ki sem ga čul noter v sobo svojo. Če jc bil dan za pohode, drdrale so ob določeni uri neprestano kočije noter in ven; a kadar so na večer imeli goste, mogel sem na oknu svojem čuti zamolkle godbene glasove. Nehotč sem tedaj primerjal obe gosposki hiši, kateri so ločile nekoliko sež-njev široke ulicc drugo od druge, in kakšen razloček je bil med njima! Tu življenje, veselje in sijaj; tam upadanje telesnih in duševnih močij. Se večje je bilo nasprotje, če je v tem z bližnjega zvonika zapčl samostanski zvonec in me spominjal pobožnih redovnic, ki so morebiti bile v cvetu življenja svojega, ali niso več živele za ta svet. Pa tudi jaz sam sem bil v nekem nasprotji z vso to soseščino, med katero sem se ccl6 tujega čutil, kakor da ne bi spadal med njo. Le to me jc tolažilo, da sem bival v meščanski hiši, ki je stala na oglu prččnih in drugih dolgih ulic, kjer ni bilo več sledu plemeniti gospoščini. Ce sem se z okna svojega ozrl na levo stran, gledal sem ravno v čelo hiše, ki je v sosednih ulicah stala tako, da je od južne strani zapirala prččnc ulicc. Bila je navadna hiša na dve nastropji, kakerš-nih nc pogrešamo niti v nobenem manjšem mestu ne. Posebnega na nji ni bilo ničesar, le rdeč napis gostilne »pri treh potomkah« zdel se mi jc nekako čuden in mikalo me je, kakšni ljudje zahajajo k »potö-nikam«. Cez dan nisem ugledal gosta, ki bi šel ali noter ali ven, le opöludne je nekoliko obrtnikov hodilo k občdu, zvečer pa z okna nisem mogel nadaljevati opazovanja svojega. Tem bolj me je zanimala v isti hiši mala prodajalnica. Cesdrski orel nad vrati je pomenil toba-kärno, po veliki žemlji na oknu pa je bilo soditi, da prodajajo tudi kruh. In tako je bilo, kajti največji promet je bil zjutraj. Tedaj so si siromašne žene in dčkle kar roke podajale in vsak čas je zapel zvonček nad vrati. Pa to ni bilo nič nenavadnega. Prvi, ki jc moje oči obračal nase, bil je gospodar sam, in potem žena njegova, oba prilčtna in, kakor je bilo videti, čmerna in siromašna. Brž ko je od-jcnjal največji mraz, postavil se je on na prag, a slonč na podböji je pil tobak iz dolge lule in ni se genil z mesta, kakor tisti Turek, ki ga imajo druge tobakärne naslikanega na vratih. V petek in svetek je imel na sebi vedno jedno in tisto ponošeno obleko, toda nisem ga videl, da bi bil kdaj s kom izprcgovoril kako prijazno besedo. Ni se zmenil za ljudi, ki so mimo njega hodili v prodajalnico in iz prodajalnicc; niti odzdravil mu ni, če ga je kdo pozdravil. Časih je žena njegova stopila k njemu in mu kaj pravila, ali komaj da jo je poslušal, ali odgovoril ji ni ničesar. Bila pa jc tudi ona čudna žena. Belega perila ni bilo videti na nji; ogrnena jc bila z dolgim črnim robcem, ki ji je pokrival ves gorenji del telesa; a lasč je imela razmršene, kakor, da si jih nikdar ne bi bila dobro počesala. Zapazil sem tudi to, da so se starejše ženč dlje mudile pri nji, nego mladč; marsikatera se je vrnila, vendar nc da bi bila kaj kupila. To je bilo čudno. Zdaj sem šc bolj napenjal oči in rešil sem uganko. Tobakarica je imela sila staro, zamazano knjigo, in to je bilo, kar je uboge sosede na vse zgodaj vleklo k nji. Bil sem takoj preverjen, da so to bile »imenitne« sanjske bukve, kakeršnih ne dobiš več nikjer na prtfdaji; kajti sleharno jutro sem odslej mogel videti, kako so starke pri oknu prebirale knjigo, a zapazil sem, da jih tobäkarica ni vsakemu dala iz rok. Zdaj sem tudi razumel, kako imenitna je za siromašno ljudstvo v sosednih ulicah bila neznatna tobakarna; tu so žene kupovale kruha, njihovi možje pa tobaka; tu so si praznovernc ženske iskale sreče, a našle so nesrečo — loterijo! Vse drugače mc jc odslej mikala ta navadna hiša »pri treh potomkah« in, kadarkoli sem gledal čez okno, oziral sem se tudi na lčvo stran v sosedne ulicc. Po malem sem sc začel zanimati tudi za prvo nastropje. Ko so bila poleti okna odprta, zveneli so od ondot dan na dan glasovi jedne in tiste »polke«, ki so jo neizurjene roke zdaj bolje, zdaj slabše udarjale na klavir. To mi je bilo že v nekoliko dneh tako zoperno, da sem kar okno zaprl, kadarkoli sem čul prve znane glasove. Ali »polke« le ni bilo konec, in rad bi bil poznal te čudne glasbene umetnike. Stanoval sem malo više, pa sem z okna svojega lahko videl v prvo nastropje nad »tremi potönikami«. Klavir je stal prav pri oknu, a pred njim so sedčvali zdaj večja, zdaj manjša dčklica, časih pa njiju brat, in vsi so neusmiljeno obdelovali isto »polko«, v tem ko so mlajše sestrice rajale po sredi sobe. Naštel sem šest deklic in jednega dečka. Največja deklica je mogla imeti kakih štirinajst let, brat kakih dvanajst, in od ostalega drobiža jc po vrsti vsaka sestrica bila nekoliko mlajša, a najmlajša je komaj do döbrega shodila. Najstarejša se je znala nekako oblastno vesti, kakor kaka gospodinja in res so jo sestrice ubogale, če ne zlepa, pa zgrda. Čudno se mi je zdelo, da med njimi ni bilo odraslega človeka razven dčkle, ki jc največ v kuhinji imela opraviti. O praznikih jc bil pač oče doma, prebiral je časopise, ali pa zamišljen gledal čez okno, ali nc, da bi se mnogo zmenil za otroke. Prepuščal jih je štirinajstletni hčerki svoji, ki jih je za silo vodila, akoprem je še sama trebala nekoga nad seboj. Po znamenji žalovanja na obleki in" na obrazi sem kmalu ugenil, da je bil mož vdovcc, ki ga je ljubljena žena zapustila s preobilim številom zakonskega blagoslova. Opravila njegova so ga ves dan zadrževala zunaj hiše in le na večer ter o praznikih popoludne je mogel biti domd med svojci. Tako sem se bil z okna sobice svoje seznanil z vso bližnjo so-sčščino, in Četudi sem bil sam brez tovarištva, dolg čas mi ni bilo nikdar; saj sem vsak čas videl kaj novega zdaj tu, zdaj tam. Dasi sem bival v tihih prččnih ulicah, vendar sem tudi tu imel prilike do volj, da sem opazoval življenje včliko-mestno. Neki večer sem sedel dlje nego po navadi pri mizici svoji in se čisto zamislil v lepo knjigo. Samostanski zvonec je že davno oznanil deveto uro, ali minula jc tudi že deseta. Kar me zdrami neko pretrgano žvižganje na ulicah, zdaj daljše, zdaj krajše, kakor bi kdo komu kako znamenje dajal. Od-grnem zagrinjalo, odprem okno in obstrmim. Prččne in sosedne ulice so se svetile v luči smolnatih plamenic, s katerimi so svetili razpostavljeni možje s šlčmom na glavi. Za njimi so straŽili vojščaki z nasajenimi bajoneti, v sredi med njimi prav pred hišo »pri treh potö-nikah« pa je stala velika brizgalnica, iz katere so izurjeni možje tiho brez krika prav hitro gonili vod<5, v tem ko so se drugi po visokih lestvah vspeli do prvega nastropja ter skozi okno nastavili cevi v sobo, kjer je gorelo. V malih mestih se pri požarih zbira brez števila potrebnih in nepotrebnih Ijudij, tu pa razven stalno nameščenih stražnikov in vojščdkov ni bilo žive duše na ulicah. Niti po sosčščini nisem nikjer nikogar videl na oknu, in celo v hiši, kjer jc gorelo, bilo jc v drugem nastropji vse zaprto in mirno. Ko sem drugo jutro povedal gospodinji, da je sinoči gorelo »pri treh pottfnikah«, ni se prav nič začudila, ampak hladnokrvno mi je zavrnila, da ni čula ničesar. Meni pa tihi požar ni dal miru, dokler nisem kaj več pozvedel o njem. Zapuščeni otroci so bili sami, in dekla, Bog vč kje. Ko očeta dolgo ni bilo domov, vžgalo je najstarejše dcklčtce, kakor po navadi, v njegovi sobi ponočno svetilko ter šlo s sestricami spät. Svetilka jc bila preblizu zagrinjala, ki je po malem jelo tleti in napösled s plamenom goreti. Mestni čuvaj je zapazil ogenj in ga hitro oglasil gasilni straži, ki je Še v pravem času ubranila, da se ogenj ni razširil v drugo sobo in da ni zadušil spečih sirot. V srce so se mi smilili otroci, katerim je nemila usoda ugrabila skrbno mater, in nisem jim več zamčril, če so pri odprtih oknih razsajali in razbijali po neubranem klavirji. Akoprcm me jc vse zanimalo, kar sem v praznih urah z okna svojega videl in slišal, toliko sem se le tudi jaz na vzel včli ko-mest nega duhä, da se nisem nikdar zmenil, kdo gostuje v isti hiši pod menoj ali nad menoj, ali so imenitni ali preprosti ljudje; niti na misel mi ni prišlo, da bi me kdo njih mogel zanimati. Bival sem že več nego pol leta v stanu svojem, ko me neko popöludne zvabi na okno nenavadno šumljanjc. Sicer vedno prazne ulice so bile danes pretesnč. Prav pod mojim oknom jc stal uprežen mrtvaški voz, okoli njega pa je bila tema samih postävnih mož, glava do glavč. Videl sem med njimi mnogo slavnih obrazov, ki sem jih poznal iz časopisov; po večjem so bili ndrodni zastopniki vseh strank, ali bilo jc med njimi tudi književnikov, novinarjev in umetnikov. Čudno sta se od te črne gospode ločila žandarja v praznični obleki. V tem prineso izpod moje sobe krsto in jo položč na voz. Zdaj stopi imenitni višji duhovnik, znani ljudski pisatelj Vaclav St., v črnem cerkvenem plašči pred voz in jame v prelepi besedi govoriti posmrtni govor o pokojniku. Resni poslušalci so bili vsi gineni in celö starim gospodom so debele solze stopale v oči. " Bilo je tiho, kakor v grobu, in mogel sem na oknu svojem razumeti vsako besedo. Končal pa je slavni govornik tako le: »Mnogo je trpel telesno in duševno. Bil je človek, torej niti on ni bil brez greha; toda upajmo trdno, da mu je Bog odpustil, kar mu tukaj na zemlji niso hoteli odpustiti!« . . . »Slava mu!« zagrmelo jc od brezštevilne množice, pevci pa so zapeli pogrčbno pesem, da se je žalostno razlegalo in odmevalo po vseh ulicah. Na to so se zvrstili pogrebci. Takoj za voz pa sta stopila dna dva žandarja, za njima so šli trije najstarejši narodni prvaki, zgodovinar dr. Frančišek P., slavni govornik dr. Ladislav R., in učeni fizijolog dr. I. P., a za temi mlajši domoljubi ter znanci in spoštovalci pokojnikovi. Mirna svečanost mi je globoko segla v srce, vendar mi ni bilo vse jasno. Vzamem torej klobuk in se pridružim pogrebcem, da bi kaj več zvedel o moži, kateremu so tako imenitna gospoda izkazali zadnjo čast. Takoj sem zvedel, kar sem želel. Pokojnik je bil urednik šaljivega lista in nakopal si je na glavo nekoliko tiskovnih pravd, v katerih so ga obsodili na več let v ječo. Ravno je imel nastopiti težko kazen, ko ga jc smrt rešila vseh nadlog. Na to so mčrile zadnje besede duhovnega govornika; žandarja pa sta zato morala iti za krsto, da je svet včdel, da obsojenca k pogrebu nesö. Čudno 1 Res, zanimivo, pa tudi poučno je bilo, kar sem za pol leta videl z okna svojega. Zaviril sem nekoliko v življenje vseh stanov od najvišjih do najnižjih, a kar nisem videl, mogel sem ugeniti iz znamenj, ki so se pokazala mojim očem. Moje okno je zame že imelo svojo zgodovino; tihe prččne ulice pa so mi bile tako prijetne in domače, da mi je vselej dobro delo, kadar sem se iz včliko-mestnega hrupa povrnil v nje. Stara gospodinja moja je imela zopet stalnega gostača, in čc je tri leta potem nasledniku mojemu pravila, kako rad sem bival v njeni sobici, govorila je samo resnico. Književna poročila. Morphologie des Gör z er Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betomingsverhältnisse von Dr. Karl Strekelj. Wien. 1887, 8°, 122. (Konec.) Zgodovina teh oblik nam kaže, da so tudi öni jeziki, kateri imajo zdaj v i. sgl. m, nekdaj imeli staroslovenščini analogno obliko, da je ta m šele. pozneje nastopil in se počasih razprostiral in ne kar najedenkrat pri vseh glagolih pojavil. Iz zgoraj omenjene knjige Daničičeve prepričamo se, da se m pri glagolih V. vrste nahaja šele v XIII. stol.; pri ostalih glagolih je pa nastopil celö šele v XV. stol.. Isto velja za poljski jezik, v katerem je ta m samö pri V. vrsti; tudi tukaj ni bil od nekdaj, nego nahajamo še v najstarejših poljskih sj>omemkih nekaj teh glagolov s prvotno in starejšo obliko, tako n. pr. v ps. Fl. iz druge polovice XIV. stol. podzaip; v bib. szaroszp. iz prve polovice XV. stol. požegnajp, przyznawajo, sewirdzajo, pocwirdzajp, dwajp; v ps. Pul. iz zadnje četrtine XV. stol. wzdzigaje, wyle- wajft, powiadaje; v ksiaž. do nab. Jad\v. iz druge polovice XV. stol. uciekaja, zgibaja, skladaj«*}. V nekaterih poljskih narečjih v Sleziji je celö v i. sgl. najti m tudi pri glagolih drugih vrst (ne samö V.), iz katerega se vidi, da se je dijalektično tudi v nekaterih krajih poljske zemlje začel m širiti. Tako n. pr. bydam, pöjclam, idam, i>omogem, prošem, Rozprawy i spraw. ak. um. IX. 305, 306. Mogoče je pa tudi, da je to samö češki vpliv. Za češčino je dokazal Vondntk v List, filolog. a paedag. XIII. 55 da , T wary na -;// vyskytly se tedy nčkdy koleni polovice a sice spiše pred polovici XIV. veku a vzmohli se nähle tak, že již v letech šedesdttfch z let sedmdesätych a osmdesätych na jeden tvar na -i skoro již dva tvary na -m pri padaj f; na sklonku XIV. stol. vyskytajf se starč tvary již jen velmi zridka, tak že začdtkem stol. XV. s dotčenych tiidäch a vzoreh novočeskč pravidlo již za dlužno. * Tedaj tudi češčina ni imela v najstarejši dobi -m. Tudi iz naše slovenščine se dä zanesljivo sklepati, da se je -/// šele v teku časa razširil. Nahajamo v naših najstarejših spomenikih šc dovolj glagolskih oblik brez tega m na -o. Onih ni najti samö v conf. gen. ali rokopisu kranjskega mesta in v koroškem, nego tudi v Truberji, Dalmatinu, Krcllu in celö še v XVII. stol. v prestavi Stapletonovih evang. in v Ka-stelčevi knjigi Brat. bvqvicc s. roshenkr. iz konca XVII. stol. (1682). Čitamo namreč v tej knjigi dvakrat hozho 148 in 198. V Stapletonoveni prevodu je najti hozho 39, 211 in nezho 76. Kako si naj te in jednake dovolj mnogoštevilne oblike tolmačimo, če res ni m v 1. sgl. posnet po -m glagolih? Da so oblike kočo etc. mlajše1) od önih z m (hočem etc.) to ni mogoče, ker jih nahajamo samö v starih naših pisateljih in ker so sc pozneje poizgubile izpodrinene od oblik z -vi. Lepo in prepričevalno jc tolmačenje besedicc nocoj iz noč so, kjer je so = stsl. sbja, sija; iz noč so (noti soj nastalo je notso t. j. noco in iz tega nocoj. Obliko nocoj ne poznajo samö nekatera sedanja narečja, naha- ■) Šuman je na omenjenem mestu svoje slovnice prišel do nasprotnega zaključka ter sklepal opiraje se na sedanje slovanske jezike, toda ne oziraje se na zgodovino te ohlikc v vseh teh "jezikih, da je am} po nekoliko ////, morda starejši in da so v jeziku bile oblike na Mb in o jx>mešanc. Temu, kakor že omenjeno, nasprotuje odločno zgodovinski razvoj i. sgl. v srbohrv., češč. in poljščini; v vseh teh jezik.h je M šele pozneje najti in tudi v naši slovenščini. Tako tudi nasprotno sklepa Šuman, da je a pri glag. IV7. in V. v velikoruščini in staroslovenščini posnet po analogiji ostalih glagolov — kar žc iz zgoraj navedenega ni mogoče — ker je hotel jezik razločevati r. sgl. od 1 pl., katera se je glasila na — MI». Da se je res že staroslovcuski jezik izognil v poznejši dobi tej nejasnosti in vpeljal večji razloček med 1. sgl. in i. pl., to je gotovo, toda to sc jc ravno narobe vršilo: 1. pl. sc je disimilirala od 1. sgl. po tem, da je mesto MI» se pojavila končnica mv. Za to imamo dovolj primerov ne samd iz tako imenovanih panonskih spomenikov, nego tudi iz staroruskih. To jc seveda najti samö pri w-glag., kjer jc postala r. sgl. jednaka prvi pl., ko je MI. v 1. sgl. izgubil mehkost. Tako jc na pr. v cod. zogr. vömy v glag. cl. uvemv; v izbor. Svjatosl. iz 1. 1073. dainv, jesmv. jamo jo tudi v Krellovi postilli: nbso, pravi, bole v/i nad mano blasnili 146a. — Tudi pisateljevo mnenje kar se tiče končnice i v acc. pl. tf-deb., je popolnoma verjetno (str. 51.). Res težko je misliti, da bi ta i odgovarjal neposredno stsl. mnogo verjetneje je, da je i posnet po analogiji fem. z-deb. Sploh se lahko opazuje, da pri dekl. tf-deb. igra z-dekl. isto vlogo, kakor //-deb. pri i>/o-dekl. Tukaj, kakor tam je vpliv vzajemen. V dokaz navajam iz naših starejših pisateljev nekaj sklonov /-dekl., pri katerih se ne d 33- v instr. pl. mislami 19; v njegovi knjigi Ta pervi deil t. nov. test. nahajamo zopet fapuuid II. 16, 54, 68 etc., miff el II. 65; dat. pl. sapuuidom II. 66, 68, 134, mijfeliom II. 68, mislom II. 125, loc. pl. fapuuidah II. 66, 90, L. I. a, prikasnah II. 117, instr. pl. fapuuidami II. 89, 135, bolenfami II. 146. Tudi Krell pozna te oblike: gen. pl. sapuuid 25, 3 a; loe. pl. las ha h 35 a, instr. pl. fkirbami 19 b, las ha m i 87 a. Pa tudi pri rf-dekl. nahajamo oblike tvorjene po dekl. /-del). Trüber (Ta drvgi d. t. nov. test.) piše gen. pl. slushbi 17, 19, s heli 22; v drugi knjigi istega pisatelja (Ta pervi d. etc.) čitamo gen. pl. sheli II. 65, bit qui, slusbi II. 156; loc. pl. beffedeh L. 9. Krell piše v svoji postili gen. pl. flushbi 108 a, loc. pl. bvqvih 59 b, 60 a, in str. pl. shehni 98 a. Prostor mi ne dopušča, da bi Še iz drugih pisateljev XVI. in XVII. st. navedel jednakc oblike, toda mislim, da zadoščujejo omenjeni primeri. Tudi s tem, kar pisatelj uči o nom. pl. neutr. sestavljene sklanje, se je lahko strinjati. Tudi v drugih slovanskih jezikih je isti pojav; tako se je n. pr. v poljščini nom. pl. neutr. izjednačil z istim sklonom fem.; obema je končnica e (Kalina, Hist. jez. pol. 323.) — Vzroka temu pojavu ni težko najti: skloni vseh spolov sestavljene sklanje so bili v množini jednaki, raz-ven jedinega nom. pl.; jezik je to »uniformacijo* hotel razprostreti tudi na nom. pl. toda ostal je pri tem j da je naredil nom. pl. neutr. jedna-kega fem. V kraškem narečji je končnica-2. pl. ne samö le, nego tudi sle. G. dr. Štrekelj piše o nji: »Man könnte geneigt sein, im s dieses Suffixes das s des Zusammenges. Aor. zu suchen, das sich im Altslov. vor t stets unverändert erhielt, zwischen Vccalen aber in h ül>erging, so dass leicht die Meinung entstehen konnte, es gehöre dasselbe mit zum Personalsuffixe. Eine andere Ansicht ist die, es sei hier das aus d entstandene sl) der praesens-sufiixlosen Stämme: nsl. daste, veste, jeste, boste, greste und das s von st ') Da bi bil v slučajih kakor daste, boste naslal s iz d ni prav verjetno, če se misli na isti pioces v inf. n. pr. vesti (vedern), plesti, kjer najbrž s ni neposredno nastal iz d, t. im Spiele gewesen.4 Pisatelj se odločuje za drugo mnenje in trdi gotovo tudi pravo. To mnenje podpira tudi to, da je v istem narečji najti date, vete, bote, kakor pozna n. pr. srbščina tudi obliko grete („laiiiriuii. Hcrop. 06.1 n Kil CPJIC. jc3. 288). Končnica ste in te je osobitost notranjskega narečja, zato je tudi toliko takih oblik v Kastelčevih spisih n. pr. v Brat. Bvqvic.: shelifte 57, 139, ptoffi/te 136, imafte 137, 208, 267, 277 pogerujefte 137, 138, 139, vsamefte 138, hofte 138, resveffeliftc 139, pride/te 139, sposnafte 140, mudi f te 277, perpravifte 278. Fart, praet. nijdu, iiejdlo, kateri so znani večini sloven, narečij, kažejo nam vpliv sedanjikov (str. 96.). Zanimive so oblike ivoboč, xvobuku, katere, kakor je omenil že pisatelj, ne odgovarjajo niti stsl. vlek —, niti nsl. vlek —. Te oblike pozna tudi, kakor mi g. Podboj piše, notranjsko narečje (Št. Peter): obouH se, sonči se. Strinjati se moramo tudi s pisateljevim tolmačenjem inf. in part, praet. kakor nepnt, zi-čnt, ndČnii, ndČn/o. On piše: ,Das n im Infinitiv und Part, praet. act. II. bei pv>n und čwi ist kein Reflex des A, vielmehr sind diese Formen jung und nach dem Praesens gebildet.4 Na str. 106. govori pisatelj o önih oblikah part, praet. pass, glagolov IV., katere ne izpreminjajo dentala ter misli, da je vzrok temu to, da hoče jezik ohraniti glagolsko deblo kolikor mogoče neizpremenjeno. Oblike zapečaten, mlaten etc., katere nahajamo skoraj v vseh slovenskih narečjih, postale so naslanjajc se na vse mnogoštevilne oblike, v kteri h se t (d) ne more izpreminjati. Da se je ta ocena nekoliko bolj raztegnila, kakor sem mislil sprva, bodi dokaz, s kakim zanimanjem sem čital najnovejšo razpravo našega mladega učenjaka o materinem svojem jeziku. Željno pričakujemo nadaljevanja te učene razprave, katera nam poda gotovo z isto vestnostjo glaso-slovjc. Ob jednem pa želimo, da bi bil to početek živahnejšega gibanja med- domačinci na polji slovenske dijalektologije. V. Oblak. 431s2 dežnik m. dožnik. — 432° hh m. Hin. — 433stsl. m. stsl; — 43412 svetnikom m. fwetikom. — 49920 pada m. pade. — 5Ö627 pridevnik m. zaimek. — 56712 jezik m. jeziki. — 56718 «i-i.ioji. iJmiicK. m. «Mijioji. 3aiui(*K. — 56738 da m. da mi. — 567s9 II. m. VI. 56s12 m. 3a'rf»Mi>. — 56814 i vi» m. nxi>. — 56811 m. m. in». — 569° Rogpr. m. Rozpr. — 569s4 akazuja m. okazuja. — 5707 NOi'OiiiiiiMi. m. xoi'o-iniiivi». — 570'° hchiiiii m. nciiMll. Popravki. Prošnja za narodno blago. V zadnjih lotih sc jc po naših novinah in v naših društvih med vsemi slovstvenimi potrebami malokatera naglašala tako pogostoma in glasnö, kakor sc je rado govorilo o |X)trebi, da zberemo, ocenimo ter vredno izdamo svoje narodno blago. To spoznanje je rodilo željo, poprijeti se tega posla kar najhitreje. Ni moj namen preiskovati in razlagati, zakaj nismo do dcnašnjega dne prišli dlje, kakor samo do želje. Koliko je tega kriva naša borba za narodni obstoj, koliko drugi faktorji sploh, to se bo pretresovalo o svojem času drugod. Kakor marsikateri drugi Slovcncc, tako je tudi podpisanec že več časa gojil to željo. Pa zastonj je čakal, da bi se bil tega tako potrebnega jjosla lotil kak mož, ki tako delo razume in zna. Zdi se, da je čakanja že dovolj. Pisatec teh vrstic je torej sklenil, sdm se oprijeti te važne naloge in jo rešiti po svojih močeh, kolikor mogoče kmalu. Nikakor mu ni neznano, da je treba za to ogromnega znanja, katerega njemu manjka; ali razmere naše so že take, da se korenjaki z močnimi pleči radi umikajo in da morajo šibkejši pomagači napeti svoje sile. Ako ne bomo mogli podati obširnega, dovršenega slovstvenega komentara vsaki pesmi, pravljici, pripovedi, vraži . . izkušali bomo vsaj s kritično izdajo raziskovanje in učenje našega ustnega slovstva kolikor toliko pospešiti in olajšati. Podpisanec namerava torej urediti in izdati vse närodno blago, kar ga more dobiti po tiskovinah in rokopisih. Pri tem se noče omejiti na kako posamno deželo, kjer bivajo ljudje našega jezika, ampak razprostrl jc svoje mreže na vse kraje, kocler živi nžlrod slovenski. Oziral se bo na beneške, ogrske in hrvaške Slovence ravno takö, kakor na kranjske, štajerske, koroške in primorske. Nekaterim seveda ne bo po volji, da ndrodno blago kajkavsko porivam k blagu drugih Slovencev. Ali s tem še nikakor ne zahtevam, da bi opustili Kajkavci hrvaščino, katere so se danes več ali menj |>oprijeli in ž njo pomešali tudi svojo domačo govorico. Saj je vkljub velikemu vplivu hrvaščine kajkavski govor vendar ostal do denašnjega dne v svoji strukturi še zmerom slovenski! To zadoščuje, da vemo, kako nam jc v tem primeru ravnati. Ustnemu slovstvu hrvaških Slovencev ne smemo torej zapirati vrat v naše zbirke, posebno če še pomislimo, da se Hrvatje sami dandanes nekako izogibajo vsemu, kar je kajkavsko in bi se pri bodočih hrvaško-srbskih zbirkah narodnega blaga Kajkavcem utegnilo v tem oziru goditi tako, kakor se jim godf gledč jezika pri velikem akademijskem ^rječniku*. Kaj pa si mislimo z besedo narodno blago? To, čemur sicer pravijo tudi ustno ali tradicijno slovstvo, ki obsega vse, kar pomaga spoznavati in preiskovati »dušeslovje* kakega näroda, ali kakor denašnji radi pravijo, j, dem o psihologijo4 njegovo. V novejšem času se rabi za närodno blago in učenje o njem pogostoma angleška beseda folklore, nauk ali vesti o närodu. Folklorista ne zanima samö närodna pesem, pravljica, pripovedka, uganka, vraža, närodni pregovor, rčk in zagovor, — on pazi tudi na šege in običaje, na närodno pravo, närodne igre, närodno medicino in vremenska pravila kmetova; tudi kletvin in närodnih anekdot ne zameta. Veliko tega blaga je pri nas že zapisanega, nekaj že natisnenega, ali še mnogo več ga je v närodu skritega. Vsakatera zbirka takih stvari, naj se pozdeva še tako popolna, nikdar se ne bo mogla imenovati dovršene. Naša dolžnost pa je skrbeti za tö, da jo dopolnimo. Program, katerega si je podpisanec napravil, je potem takem grozno obširen; ali popolnoma si je v svesti, da se z dobro voljo in pomočjo svojih rojakov dä srečno izvesti posebno gledč realne strani ustnega slovstva, to je, glede pesmi, — pravljic, pripovedi, anekdot, — pregovorov in rekov, — vraž, zagovorov in kletvin. Formalna stran närodnega blagä, obsegajoča šege in običaje, katerim smemo v nekih obzirih prišteti tudi närodno medicino, närodne igre in seveda närodno pravo, — ta stran je težavnejša in potrebuje več časa za opis, kakor prva. Dasi si jo hočemo ohraniti za poznejši čas, upamo vendar, da bomo v kratkem času mogli stopiti pred svoje rojake z navodom, kako imajo take stvari zapisovati in popisovati. Izdaja vseh teh raznovrstnih oddelkov närodnega slovstva mora biti kritična, to je taka, kakoršno zahteva metodika filologične vede. Temu načelu se pač noben trezno misleč človek, ki vč, kaj je närodno blago in čemu se zbira, ne bo protivil in mu ugovarjal, /.al i bog sc posebno pri starejših zapisih in prepisih to načelo ne bo dalo strogo rabiti, ker so ga zapisovalci zanemarjali in nam dandanes ni več mogoče, kontrolovati jih povsod. Pred vsem drugim se zahteva, da je vsak zapis kolikor se dä natančen in vesten. Zapisovalec naj napiše vse to in samo to, kar se mu pripoveduje ali poje, naj ničesar ne prenareja, prideva in izpušča, gleda naj dalje, da se kolikor mogoče poslužuje tudi tistih besed in oblik, v katerih se mu kaj pripoveduje ; narečju posebne glasove naj zaznamuje s posebnimi znamenji. Pazi naj na naglas in zaznamuje naj vsaj zlog, kateri je naglašen, ako sicer ni vajen, naglas podrobneje razločevati. Pesmi naj se zapisujejo, kader jih kdo poje; ako le mogoče, naj se tudi melodija izkuša ujeti. Naše pesmi se vsikdar pojo, nikdar ne recitujejo. Sam sem se prepričal, da mi je pevka, narekovaje neko pesem, pet včrzov prevrgla in dva izpustila; ko sem jo pa prosil, naj mi isto pesem zapoje, je tistih pet verzov prav pogodila in tudi izpuščena dva mi je zapela. Marsikomu se bo čudno zdelo, zakaj tirjamo tako natančne zapise, da * hočemo najti v njih celo vSe dijalektične posebnosti zaznamenovane. Vsak proizvod narodnega slovstva smemo imeti v resnici za narodnega le ted&j, ako ga ohranimo v tisti obliki, v kateri smo ga zajeli iz bistrega potoka närodnega življenja, 'lega ne zahtevamo zategadelj, da bi morda pripravili dijalektologom slovenskim nekaj gradiva. Spremenjena oblika, le malo prenarejena vsebina nam brani, proizvod do dobrega spoznati in oceniti; taki proizvodi so podobni hinavcem v življenji. Dozdevajo se nam prijetni, dobri in vendar napösled, — žalibog navadno prepozno spoznamo, da smo jih napak sodili, da smo jim preveč verjeli. Vestni zapisi pa nam lahko po-morejo, sestaviti zgodovino tega in onega proizvoda, morejo nam pokazati pot, po kateri je prišel v kraj, kjer ga je zajela zapisovalčeva roka; morda nam tudi povedö, odkod je in kedaj je začel svoje potovanje po naši domovini, v našem n<1rodu. Kakor o pravljicah, pripovedih in drugih v nevezani besedi sestavljenih stvareh, velja to sevčda tudi o pesmih, in sicer v še večji mčri; njim jc gibčnost, vsem proizvodom svoja, nekoliko omejena, vendar ne popolnoma odvzeta; oblika jim jc z metrom in melodijo več ali menj okamcncla in se ne spreminja tako zlahka kakor na primer v pravljici. Ravno zato nam bo natančen zapis včasi znal namigniti, kam naj krenemo, da najdemo po-četek pesmi. Dijalektolog ne lx> pesmi za svoje razprave nikdar brezobzirno porabljal, in kakor mene skušnja uči, stori najbolje, ako jih popolnoma pušča na strani, če ima drugega gradiva na razpolaganje. Zahtevanjc natančnih zapisov torej ni kaka muha jezikoslovcev, češ, to hočejo, da dobe spet par orehov za svoje čeljusti, — osnovano je mariveč na pojmu narodnega blaga sploh. To se mi je zdelo potrebno povedati, ker včm, kako napačne misli imajo pri nas nekateri, ki bi se tudi radi glasili v stvarčh, katerih ne umejo. Kar izmed narodnega blaga najprej pride na vrsto, to so nd rodne pesmi. Zbirka bo obsegala vse, kar mi je pristopnega. Da nesramnih stvari nc bom vsprejel, mislim, da ji nc bo nič škodilo; saj so šele nedavno s tujine prinesene in so navadno tudi tako oblečene, da Hog pomagaj! Dobro sicer \<5m, da mi strogi moralisti bodo očitali, da preveč podajam. Ali zbirka ne l>o za otroke in ne za mlečnozobo mladino; tudi nrtrod naš ne poje vseh pesmi pred otroki. Da v tem oziru ne l>om vsem ustregel, vem torej že naprej, ali to me nc moti! V pesmih pridejo najprej na vrsto tiste, ki so prijw>vedne vsebine: balade, romance, legende; pravih junaških pesem žalibog nimamo. Objavile se bodo za temi lirične pesmi z o/.irom na razne strani njih mnogovrstnosti: take, ki jih poje mati otroku pri zibeli; take, v katerih si izražata mladenič in deklč svoje hrepenenje in želje, veselje in žalost, ljubezni slad- kosti in bridkosti; take, v katerih toži človek svojo izgubo. Tudi tiste bodo vsprejete, ki se pojö o posebnih prilikah: na ženitovanji, pri plesu, v veseli vinski družbi — o raznih letnih časih, n. pr. o božiči, o novem letu, o sv. treh kraljih, o pustu, o veliki noči, o sv. Jurji itd. Ne Ixxlo pozabljene tudi pesmi, ki se pojo pri delu, o žetvi, o trgatvi, — take ki jih pojejo razni stanovi: kmet, delavec, pastir, rokodelec itd. Otročje pcscmce, ki jih pojö ljubi otročiči pri igri in siccr, se ne bodo prezrle; tudi tiste, katere je sprožil ndrod ni humor, dobč svoje mesto. Za pčsmimi se upam lotiti ndrodnih pregovor in ugank. l)a ustreženi želji, naj bi bile vse te zbirke kar se dä popolne namreč : za to se obračam s temi vrsticami na vse rodoljube, naj mi pošljejo, kar imajo zapisanega, — naj zapišejo, kar morejo, ako se jim priložnost ponuja! Se se najde marsikako lepo zrno, kakor sem se sam prepričal letos v cirk-ljanskih gorah na goriško-kranjski meji. Res je sicer, da vpliv velikih in manjših mest s svojimi napravami in zabavami, in omika, dandanes vedno bolj prodirajoča v nižje stanove, — da ta dva faktorja vse, kar sc jc porodilo iz ndrodnega duha, od dne do dne bolj porivata v stran. Med ndrodom se širi vedno bolj neka ncs|>osobno.st, da bi v spominu hranil in dostojno čislal, kar je našim starim prijalo. Zbiranje ndrodne slovesnosti jc zato dandanes tem nujnejše, čim težavnejše je. Zbiralec si pridobi zaslug ne le za slovensko slovstvo, ampak tudi za vedo. Sevčda bo našel med ndrodom dandanes več umetnih, nego resnično ndrodnih ]>csmi. Nekak moderni duh se je narodnega slovstva poprijel, omejil je ndrodno fantazijo, vzemši ji vero v čudeže, narodu pa ponuja take literarne oblike, kakoršnih se poslužuje umetna literatura. Ta duh je le po stopinji, ne pa tudi po vrsti različen od tistega duha, ki navdihuje olikane, višje kroge, kateri so s tem vedč ali nevede začeli ndrod vzgojevati. Toda ni še za naše namere vse izgubljeno, še se najde lepih stvari, vzniklih iz čisto ndrodnega duha. Samo poiskati jih je treba! Ta in öni mi utegne reči: „To je vse prav; ne tajim, da bi se ne našlo nekaterih pesem, ki so vredne, da jih zapišem. Ali prehiteli so me že drugi pridni poberači pred mano!4 Ta ugovor izgubi svojo moč, če pomislimo, kaj je ndrodna poezija. Ali se pesem, čeravno uklenjena v metrum in melodijo, ne spreminja od kraja do kraja, od dežele do dežele: Ali je vsak pevec ne zavije nekoliko po svoje in je 011 sam ne poje zdaj tako, zdaj tudi drugače: T-c primerjajmo med saboj varijante ene in iste pesmi, potem do cela spoznamo resnico besed Steinthalovih, kateri primerja ndrodne pesmi valčkom v bistrem potoku; zdaj jih vidi tvoje oko v tej obliki, ali naslednji trenotek pokaže ti jih drugačne, o katerih ne moreš več rčči, to je tisti valček, ki sem ga videl prej. Prigodilo se je, kakor Steinthal pripove- duje, da jc na Laškem ista pevka prav tisto pesem zaporedoma pela drugače. Ko so jo opomnil? na to, je rekla: Kaj morem jaz za tö, ,mi vien cost'. — Zatö mislim, da je vredno še vedno zapisovati, ako se sploh kaka narodna pesem poje, naj je tudi že drugod zapisana in morda tiskana. Saj nam šele varijante prav pokažejo, kako gibčen je ndroden duh. Kdo ve, ali nam včasi ne pomorejo zaslediti prvotno obliko, v kateri jo je nepoznani narodni pevec izročil svojim bratom? I)asi so včasi te varijante le fragmen-tarične, imajo v sebi neredkoma lepote in črte, katerih ne nahajamo v zapisih, nam že znanih. Todä dovolj! Kdor se hoče poučiti o teh stvarčh bolj natančno, tega zavrnem na lepo knjigo našega učenega rojaka, profesorja Kreka: »Kinlei-tung in die slavisehe Literaturgeschichte*, in tudi na sestavek njegov »Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesmi4 (Listki IV. 96—140); tam izrečenih načel hočemo se z malimi premembami držati tudi mi. Komur je mari, da Slovenci jjokažemo svetu bogastvo našega tradicij-nega slovstva; komur je na tem ležeče, da stopimo tudi mi v tem oziru v vrsto poleg drugih kulturnih narodov, ki dandanes z občudovanja vredno marljivostjo gojijo svoj ,folklore4 in odkrivajo, kar je ndrodov duh rešil in ohranil iz davne preteklosti: tega vabim in prosim, naj se mi pridruži, naj mi pomaga, naj me podpira. Dopošlje naj mi, kar je njemu zapisati mogoče. V tem oziru mi morete največ pomoči vi, učitelji slovenskega naroda v cerkvi in šoli, katerim jc dana prilika, da vedno živite med njim: na vas se torej še posebno obračam! Kar mi kdo pošlje, temu naj pristavi kraj, kjer jc stvar zapisal, in imč pevca ali pri|x)vedovalca; včasi bo dobro, povedati tudi, kako star je ta pevec, in je-li tam tudi rojen, kjer je kaj pel ali pripovedoval. Dr. Kari Štrekelj, docent slovanske fdologije (Wien, Universität) Slovenskim časopisom, ki bi radi ta poziv priobčili, bodem jako hvaležen. LISTEK. Dr. Jan. Bleiweisovo pismo Vojtehu Kurniku. Lani dnč 3. novembra je umrl v 62. letu dobe svoje ta slovenskemu prostemu ndrodu prejšnje dobe priljubljeni pesnik in pisale so o njem novine zelo razndliko. Ker nabira »Zvon« gradivo za životopis tega originalnega moM, ki je poleg Andrejdša, Vodovnika, KrankoLskega in drugih zaslužil, da se ga spominjamo in mu priznavamo čast, katera mu gre, objavljamo po pri- jatcljski roki izročeno nam pismo, katero mu je pisal pokojui dr. Jan. Bleiweis koncem leta 1856. To pismo je literarno zanimivo z dveh strauij, kajti kaže nam prvič, kolike so bile Kurnikove dušne moči, iu drugič nazore dr. lileiweisove o poeziji. Pismu vsebina slove: »Dragi prijatcl! ,Predpustno' sem prijel in jo bom rad natisniti dal za sv. 3 kralje, ako jo mi kmali popravljeno pošljete nazaj. Ker potrebuje veliko poprav, se nisem hotel sam lega lotiti, ker vem, da bote to sami najraji storili. Pesmica ta ima mnogo dobrega in izverstnega, kakor sem zaznamoval na več krajih — pa potrebuje, preden pride v natis, mnogo poprav, ki sem jih tudi zaznamoval. Poglavitna napaka pa je njena dolgost. "Verjemite mi, da — če tudi najbolja reč — postane dolgočasna, ako je predolga, saj že besedi dolgo in dolgočasno to spričujete. Pravite sicer, da je vse h Življenja — to je res, al pesnik mora dolgo življenje v kratkih iskricah bravcem pred oči postavljati, pa nc za vsak primerlje/ v življenje ene žtro/e narediti. Poglejmo narodne pesmi: kako se odlikujejo vse s kratkostjo. DrugaČi — se ve da je s kakošno balado itd. Še vsaka pridiga zgubi veljavo, ako je predolga, če je tudi siccr izverstna. Tudi bi ne imel rad, da bi Gorenci žalili Dolence v natisnjenih pesmah. Vsa druga jc a la camera — vsa druga na belem svetu. Varite se tudi kar naj bolj morete elisij; Koseski mi je večkrat rekel, da elizija je skor vselej znamenje nemarnosti pesnikove, ki si ni hotel časa vzeti, da bi bil ver-slico napravil brez elizije. ,To ni licentia poctica, to je nemarnost pesnikova' mi jc rekel pesnik nebeške ,Slovenije*. Ker imate Vi kaj dobro žilico pesuiško, bi bilo škoda, da bi pesmice preveč šu-šmarili in si tako krajšali dobro ime, ki ste si ga že pridobili, in si ga zamorete še po-vikŠati. ,Poeta nascitur' — to je pervo; k prirojenemu temu duliu pa mora pristopiti logika in pa slovnica — po ti trojici stopi pesnik v pervo versto. Vam stoji vse od pert o. Ergo marljivo naprej! Z Bogom Vaš odkritoserčni prijatcl V Ljubljani, 12. decembra 1856. Dr. ßleiweis.« Kurnik je imel lep talent, ali sreča mu ni bila toli ugodna, da bi si bil nabral splošne literarne izobraženosti, kar se pesmim njegovim na lici zna, iu o .pregovorih1 njegovih je dvojiti, da so vsi pristni. V pesništvu vzor so mu bili Aoseski in francoski ,delavci-pcsniki', kr" jih je čital v Strödtmanuovem prevodu posebno rad. V nemškem prevodu je poznal takisto Lamartina in Rtžrangerja, (ki ga je tudi prelagal na slovenščino), odtod nam je umevati česte .refrčne1 v pesmih njegovih. Dasi Kurnik ni bil na trdni samosvoji podlagi stojčč pesnik, temveč mnogokrat zveni bralcu na uh<5 odmdv te ali one umčtalue ali narodne • pesmi, vendar mu zaradi tega pristoja svoje mesto v literaturi slovenski, ker je že v prvi dobi prebujanja novejše književnosti naše ta rodoljubivi delavec-pesnik z dušno svojo krepostjo pomagal pri kulturnem delu našem. —r— »Spornen Hrvata«. Letošnje poletje je v prijaznem Kamniku prvikrat bivalo večje društvo hrvaških gostov (38), med njimi tudi dični pesnik Ivan Trnski, ki je pod zgoraj navedenim naslovom v spominsko knjigo Kecljeve kopčli zapisal nastopno lepo pesem: »Osamdeset sedmog ljcta Naj veča nas bila četa —* Živi primjer složna jata To zemljaka, to Ilrvata! Sjatismo se tuj lastovat U Kamniku svi ljetovat; Liepo smo se dnižit stali. Složno smo se nagledali Ostrice i do nje Brane, Planjave i Sedla strane; Bielio se snicg na stieni Gorskom sklopu u zeleni; Bistrica je žurno tekla. S Nevljicom se sastat sjekla, I gdje jedna drugu s vlad a Pri dnu gore Starog Grada: Tuj se liepa kupčij stvori, Poredani tuj su dvori, Perivoj jc naokolo Z astro tuka prudjc golo, U krasnome pcrivoju Slavuj-pticc milo poju, Kipi Lei ja i Najada U skrovištc mame hlada, U Kamniku koncem mjcscca Kolovoza 1887.« »Slovenščina na ljubljanskem liceju«. (Po listinah shranjenih v gimnazijskem arhivu.) Pod tem naslovom prinaša letošnji letopis c. kr. gimnazije ljubljanske skromen, tri strani obsezajoč, a jako zanimiv sestavek, katerega je spisal g. prof. Maks Pleterinik. Iz njega posnčmamo, da gre vsa zasluga za to, da sc jc na ljubljanskem liccji z najvišjim odločilom z dnč 18. docembra iS 15. leta ustanovila stolica slovenskega jezika, tedanjemu rektorju liccjskemu, Matevžu Ravnikarju. Sprva sta bila goriški in tržaški ordinarijat zoper to, da bi bila slovenščina goriškim in tržaškim bogoslovcem na ljubljanskem liceji obligaten predmet, za kar se je takoj iz početka izrekel ljubljanski ordinarijat, in oba sta se udala šele po daljšem pogajanji. Dnč 21. majnika 1816. leta je bila razpisana učna stolica za slovenščino s 400 gld. letne plače za štirikratni pouk na teden in dnč 24. fe-bruvarija 1817. leta je bil imenovan za profesorja slo%fcnščini Fr. Metelko, ki je pričel svoje poučevanje dnč 16. aprila 1817. leta ob 5. popdludnc v učilnici drugega bogoslovskega razreda (v sedanjem gimnazijskem poslopji). Slovenščina jc bila obligaten predmet 27 bogoslovcem druzega leta; vrhu tega jo je obiskovalo še 13 modroslovccv (izmed I iS!) in dva dijaka humanitarnih razredov, tako da je imel Metelko prvi semester 42 slušateljev. Toda takoj drugi semester se pritožijo bogoslovci. »da so vsled slovenskega uka preobloženi z delom, na Škodo svojemu zdravju in tudi na škodo izobraževanju za svoj stan (!!), zlasti ker večina njih še druge dijake poučuje«. Toda ravnateljstvo jc njih pritožbo zavrglo in guljernij jim jc ccld odgovoril, da njih prošnja za zmanjšanje števila poučnih ur kaže »lc nchvalno lchkomiselnost in je prej kazni vredna, nego da se usliši«. In tako je slovenščina ostala obligatna bogoslovcem II. tečaja od leta iS 17. do 1849. Udeležba dijakov modroslovcev pri uku slovenskem jc bila vedno neznatna. Ix?ta 1818. sta se ga udeleževala samo 2 (izined 99 ih), v naslednjih treh letih in 1. 1836. ccld 110- Na kr»ju se Nimfa koči, Iz svog vrča vodu toči, Ne bi li se komu hčelo Bistre vode kušat vrelo. I jezerce tuj je malo, Oun i veslo nanj nas zvalo, Tuj se šečuč hladom lista Nadisasmo zraka čista, Naveslasmo mladji vodom Razigrasmo stari bodom, Razstasmo se s biedom nagoni Opasasmo svježom snagom, Našalismo šale mnoge, Užismo se prave sloge I jediustva podpunoma, Kakva nema u nas doma! U/ismo se pažnje blage Slovenske nam brace drage! Njim u hvalu, nekadanjc U sloge nam spominjanje Na list isti licpog tre na IJiljcžimo sva imena: Nek se samo nikada mi Tih imena rod nc srami!! be Anali tiski in sinteliSki pojmi«, dočim se nekaj vrst pozneje in na dalje skoro vedno rabita slovenska umljivcjša izraza: »razstavni in se stavljeni«. Subjekt imenuje pisatelj prvič podmet, objekt — predmet, kopulo — vez, ne dr/i se pa vendar ne teh slovenskih imen. Str. 27.: obrat (conversio), a str. 28.: čista konverzija itd. Pisatelj naj bi bil le list izraz, ki se mu je zdel najprimernejši, rabil vseskozi dosledno, konci knjige pa naj bi bil pridejal v azbučnem redu vse termine v slovenskem in latinskem, mestoma i v nemškem jeziku. — Zakaj je pisatelj navadnejšo nam »osuovo€ (osnova, e) spremenil v osnov, i, ali vrsto (vrsta e) v vrst, i, kaj mu pomeni sicer nenavadni moški samostavnik wer, a, (tedaj se mišljenje omeji samö z enim mero m str. 7), to mi ni jasno. Tako se mi zdi nepotreben tudi pridevnik biten, a, o za lat. essentialis, in nebiten za lat. accidcntalis (str. 10) mesto navadnega bistven in nebistven ali slučajen (O biten glej sicer Miki. lex. 51., vgl. Gram. II. 146). Ako so pisatelju (str. 12.) notiones aequipolentes pojmi istovredni ali zamenljivi, tedaj naj bi tudi za aequipollcntia rabil istovrednost ali zamenljivost. Neznan in nepotreben jc pridevnik jeslovit za indicia decementia, adscrcntia, assertorica; vsaj zadoščiije izraz trdivni, inače bil bi pa prid.: jestestven po ruskem IeCTIiCTIMilli od ICCTI»C MM). Tudi niso sod j mogočv/i, nego mogoči ( problematični). Ali bi ne ugajal bolj tudi posledični nego po-sledstvem'? Nepravilen jc samostalnik * vpija le i € (clamalores str. 15). Ker rabimo samostalnik sod že za nem. Gericht, kazalo bi za Urlheil, lat. indicium, morebiti rabiti sodba, ali pa kot posledico sojenja — razsodek (nomen aeti, Miki. vgl. Gramm. II. 254. Tudi *razgodo€ za lat. partitio (str. 78) bi bil o priliki g. pisatelj lahko s kako znano domačinko zamenil. Da je pisatelj zlog svoje knjige natančneje pregledal, ognil bi sc bil takega nerazumljivega stavka: (str. 25.) »Ako se v prvem obrazcu, ki ima dva ali več subjektov in eden predikat, združi več subjektov kot pojmi 7'rsti istega pojma roda v sestavljen sod, tedaj«. Mesto »znaČcnjc zakona ist osti jc dvovrstno«, bolje bi se reklo: »zakon istosti znači sc dvojno« (str. 7), tako tudi mesto — »Ko se zamisli subjekt, zamisli se ob enem tudi predikat« — bolje: Ko zamislimo subjekt, zamislimo tudi predikat. Izvzcmši tedaj te in take nedostatke, koje bode g. pisatelj drugič lehko čisto izpravil, moramo kitjigo kot prvo v tej stroki le pohvaliti ter želimo, da bi se gospodu pisatelju skoro posrečilo izdati tudi tako porabno in pregledno dušcslovjc. Potem nam naučita uprava, ako se pripeti kd.\j čudo nečuveno, »da nam namerja dati slovenske višje gimnazije«, gotovo ne bode mogla očitati, da nimamo za modroslovno provzobrazbo primernih knjig. Saj priporoča ccltf zagrebški dnevnik, da bi g. pisatelj to svoje delo prevel i na hrvaški jezik, češ, ker i hrvaški šolski književnosti do sedaj ncdostajc tako dobre knjige. Iz vsega tega pa posucmljemo tudi Slovenci dolžnost, da se g. pisatelju hvaležno odzovemo, in knjigo, lično tudi po zunanjosti, potrebno vsakemu izobražencu, obilno naročamo. . Dr. I,. P. Slovenski pisatelji v tujih prevodih. V laškem Vidmu jc prišla na svetlo knjižica «Delle colonic slovcnc ncl Friuli. Vcrsionc di D. G. (Trinko)«. Knjižica obseza prevod korenite razprave »slovenske naselbine |>o Furlanskem«, katero je v našem listu 1. 1883. priobčil g. prof. .S". Ruiar. — Kersnikovo povest »Agitator« je priobčil srbski leposlovni list »Stražilovo« v, V. I.ukičevem prevodu. — Ravno tako je brnski »Beobachter« objavil Kersnikovo »Rojenico«, katero jc na nemški jezik preložil g. Boguini Krek. Isti pisatelj je v istem nemškem časopisu priobčil tudi dr. /. Tavčarjevo povest/ »Moj sin!« — V srbskem »Stražilovu« in v »Bosanski Vili« smo zadnje čase brali več CJor&wlovih in Krilanovih balad, katere so na srbski jezik preložili Nikola Manojlovič, Jos. Radivojcvič-Vačič in Veljko Lukič. — V Lipsku je prišla na svetlo zbirka nemških pesmij »Alpenglühen. Lieder und Dichtungen von Lutiwig Cer/nonik«, v kateri nahajamo poseben oddelek pod naslovom »Rosenblättcr aus Krain«. Tu beremo v nemškem prevodu Vodnikovo pesem »Vršac«, Prcšimovi baladi »Turjaška Rozamunda« in »Povodnji mož« in njegov sonet »Očetov naših«; dalje Jenkovo »Modrijanom«~in devet ndrodnih pesem, med njimi znano: »Stoji, stoji tam lipica, pod lipo miza kamnata.« Zlasti lepo se bere prevod Prcširnovega soneta in »Povodnjega moža « Knjižnica za mladino. Založilo in na svetlo dalo »Slovensko učiteljsko društvo«. Uredil Ivan Tomšič'. I. zvezek 1. Mladi dnevi. — 2. Za poklicem. Natisnil J. R. Milic v Ljubljani 1SS7, mala 8., 72 str. Cena? — »Večji slovanski narodi se zr.nimajo vse v prek za dobro in tečno hrano mladini ter izdavajo izbdrnc časopise in primerne »knjižnice« za vse faze mladostnega življenja od prvega povoja otroške pameti do popolnega razvoja deške dobe. Mi smo mal narod, kakor se rado poudarja, in zato se moramo tudi ravnati po malosti. A kolikor se je storilo do sedäj za dušno pašo slovenski mladini, storilo se jc premalo. Pač sc jc ustanovila tudi pri nas že parkrat taka »knjižnica« za našo mladino, a mlačno zanimanje in preslaba podpora, gmotna ali duševna, utopila jo jc. Kes, da prinaša naši mladini dokJij tečne duševne hrane že od i«S7o. leta sčm »Vrtec«, časopis za slovensko mladino, a jedini on ne more zadoščati vsem potrebam in zahtevam nadepolnc mladine naše. Zatorej se je odločilo »Slovensko učiteljsko društvo« na izdavo te »knjižnice«, ki poskrbi za vse stopinje mladostne dobe od male dcce do bolj odrasle mladine. Prinašala bode isvotnike: zabavno-poučne povesti, popise slavnih mož, zgodovinske slike, ndrodno blago itd., pa tudi prevode iz bogatih slovanskih književnost ij te stroke. Vselej pa bode berilo tako, da nc užali n\ verskega, u\ nravnega čuta, nI stanovskega dostojanstva in sploh vzgojcvalnc metode, temveč trudilo se bode zabavati in po-učavati mladino v pravem krščanskem in zdravem ndrodnem duhu, v lepem in pravilnem jeziku in obče priznanih krasoslovnih načelih, da si prilasti dobrih lastnostij in ubrani slabih, da si osvoji priznana načela v življenji, da posnema odlične mož£ in junake, da se ji utrdi značaj in da postanejo iz nje pravi državljani po duhu in dejanji.« — S temi besedami spremlja »Slov. učit. društvo« lično knjižico. Prvo izvorno povest »Mladi dnevi« je spisal P. B Vsebina ji je v kratkem ta: Hrvat Ivan pl. Mečcvič, nadporočnik v ulanskem polku, pride po svojih vojaških opravkih v gorenjsko vas ter v k met ski hiši, kjer jc bil nastanjen, najde živahnega, umnega dečka, Trakarjcvcga Vinka. Imovit, ožc-njen, brez otrok vzorne prijaznega dečka s seboj v Zagreb, kjer ga vzgaja njegova plemenita, a bolehna žena. Vinko se pridno uči, moder dijak hodi domöv 11a počitke, bere »Novice« in druge lepe in koristne knjige, razgovarja sc s sovaščani in jih poučuje. Po smrti Mečevičcve gospd odide na gospodarsko šolo ter jc naposled oskrbnik na graščini Mečevičcvi. — Glavni namen pisatelju jc bil naslikati nam pridnega, razumnega, poštenega slovenskega mladeniča, kateri se iz svojega uboštva srečno dokoplje do dobrega kruha. Ta namen je pisatelj popolnoma dosegel. Povest se bere dobro in prijetno, dasi brez posebnega zanimanja; tudi prevelika modrost dijaka Vinka bralcu časih nekoliko preseda. — Drugo povest »Za poklicem« je spisal Nepokor. Nekdaj imovit i kmet Za- lipnik je obubožal, toda ohranil pouos in prevzetnost prejšnjih časov ter sovražil soseda Cesarja, kateremu je Šlo vse srečno izpod rok, tako da je bil kmalu najbogatejši kmet v vasi. Izvolijo ga celö za župana, kar posebno hudo grize Zalipnika; kajti to dostojanstvo jc bilo od nekdaj domri pri Zalipnikovih. Tega sovraštva pa ne poznajo Zalip-nikovi in Cesarjevi otroci; zlasti Cesarjev Ivan in Zalipnikov Tonček sta dobra prijatelja. Cesar pošlje svojega Ivana v Ljubljano v šolo; tega ne more prebiti prevzetni Zalipnik in dd tudi svojega Tončka v šole, dasi ne more zmagovati velikih troškov, katere mu nahtga Tončkovo šolanje; propast se mu bliža od dnč do dnč. A zadene ga še druga nesreča. V tem, ko Cesarjev Ivan vrlo napreduje, uči se Tonček slal>o in napdsled je prisiljen šoli dati slovö. Stopi k ljubljanskemu trgovcu za učenca in, ker se vrlo nosi, dobi kmalu dobro službo v Trstu in od ondot odide po trgovinskih opravkih v daljno Ameriko. Ivan zvrši v tem gimnazijo, gre v bogoslovnico in že mu je peti novo mašo baš tisti čas, ko Zalipnikovo posestvo pride na bol>en. Toda isti dan se vrneta v domačo vas novoposvečeni Ivan in trgovec Tonček, ki si je v Ameriki dobro opomogel. Tonček kupi na dražbi posestvo svojega očeta, poroči se s Cesarjevo Minico in odslej so Zalip-nikovi in Cesarjevi spet dobri prijatelji in sosedi, Tonček je imovit in srečen trgovec v prijazni gorenjski vasi, Ivan pa srečeu in zadovoljen duhovnik na vinorddnem Dolenjskem. — Povest ima očitno tendenco, da ni dobro siliti otrok v šolo, ki za td nimajo darrt in veselja in da je resnično srečen lc tisti, ki si izvoli svoj pravi poklic. — Obe povesti sta pisani prav dobro, veliko bolje, nego večina jednakih povestij, kar smo jih brali zadnja leta. Zlog je v obče krepek, pripovedovanje gladko tekoče, jezik formalno pravilen ; pripomnili bi nam bilo samö nekoliko malenkostij: deček se ustopi (namesto stopi) pred deda; adverbia malo nc, 2 noi>a, po gosto itd. bilo bi bolje pisati skupaj: malone, znova, pogostoma; ka na 6. strani: kako da vam je tako vroče, ka vam teče kar pot po obrazu — ni na svojem mestu, tu mora stati tla; nje bere knjige, ra/ir ostane v Zagrebu, raje moraš imeti (namesto rajši, ki nam tudi v adverbijalnih zvezah rabi za pridevnik); Cene je bil najstareji, komis jc bolji, bolje oči, itd. (nam. naj sla rej i/, bolj//, bolj/«'); //pije (nam. 7/pije); po dnev// (nam. dne?'/); a glavnega vprašauja ni še rešil Mcčcvič, je-li pojde deček v Zagreb (nam. pojde li deček . . .); pri obedu ni vedel kaj početi s tolikimi krožniki (nam. s toliko krožniki, kajti s tolikimi krožniki se pravi »mit so grossen Tellern,« s toliko krožniki, »mit so vielen Tellern«); po/svedela (nam. pozvedela); tega ni mogel verjeti, da bi vedel mali poniglavček več nego li 011, izkuš2—l>4f mat. b. i..........Kd6—d5 2. SeO—f4f Rd5 X e4 3. ThO— eOf mat. c. i..........Lf3—C4 2. l.cO X f4f KdO—es 3. D« 7—g7+ '"»t. J'rav so jo rešili gg. c. k. profesorji: Fran Plohi v Gorici, Jožef Križman v Pa-ziuu in Ivan Poljanec v Novem Mestu. H. \N v Velikih Laščah. 10. partija igrana na letošnjem turnirji Dunajskega ša-hovnega društva. Berlinska partija. Beli. črni. Dr. Friedjung. J. II. Hauer. 1. C2—ej. C7 - c5 2. Lfl— c+ Sg8—fO 3. d2—d3 ,LfS-cs 4. I^i — c3 Lc5 x c3 5. f2 X c3 d7 d5 0. e4 X d5 SfO — 65 7. Ddi—f3 c*7—co 8. c3—e4 Sd5 - f4 9- g2-g3 Sf4—cO 10. Df3—fs? 0—0 11. Dfs X 05 SeO <14 12. Lc4—1>3 Le8—113!«) 13. kei—f2 *) Dd8—bö!I Beli se podri. Opomnja. 1) Izvrstna poteza! Črni preti belemu vzeti Thl: 13. Lli3-g2. Ako bi pa beli vzel: 13. Sgl — h3, to bi črni s 13. Sd.| — f3t ujel belo damo. 2) Črni se ogne s to potezo obema naporainanima slučajema, a pride vsled nastopne poteze črnega v tako pozicijo, da mu nc kaže druzega, nego kapitulirati. Književnost. Češki »spolek šachovm« v Pragi bode pod naslovom : »Ceske ulohy šachove« izdal jx>tl kone<- tekočega leta zbirko 300 najboljših nalog vseh čeških komponistov s popolnimi rešitvami ter v uvodu načela in razlaganje problemske teorije s posebnim ozirom na češko »problemsko šolo«, katere razvoj se bode tudi na kratko opisal. Uredništvo knjige so prevzeli gg. Jan Dobrtisky , Josip Pospišil, Jan Kotrc in Fran Moučka. Cena knjigi bode, ako se prej naroči, po 3 gld., v knjigotržtvu pa po 4 gld. za izvod, in se jej bode, ako sc oglasi izven čeških zemelj dostojno število naročnikov, dodal uvod tudi v nemškem jeziku. Slovenskim šaholjubom toplo priporočamo to knjigo, kajti obsezala bode med priobčenimi 300 umotvori precejšnje število nalog, ki so pravi biseri na problemskem polji, na katerem ima sploh »češka iola« velike zasluge ter je po vsem šahovem svetu na najboljšem glasu. — Naročila naj se pošiljajo naravnost pod naslovom: »Jan Karel, magistralni uradnik v Pragi, I., Staromeslskd radnice«; vsprejema jih pa Uidi naš šahov urednik. „Ljubljanski Zvon" Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. Oo kr. 11a leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. ___ Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, 14. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani. »Slovensko pevsko društvo« -bode pri slavnostl pelo nastopne pesmi: A. Moške zbore: i. »Sokol ska c, A. Förster. — 2. »Domovina«, A. Nedved. — 3. »Mi vstajamo«, Benj. Ipavic. — 4. »Naprej«, Dav. Jenko. — 5. »Tam, kjer beli so snežniki«, A. Förster. — 6.J»Bože, živi, blagoslovi«, Tovaiovski. — 7. »Lepa naša domovina«, Lichteneger. — 8. »Jadransko morje«. Hajdrih. — 9. »Danes tukaj, jutri tam«, Kocjančič. — 10. »Slovenec sem«, Gnst. Ipavic. — 11. »Molitev,« Dav. Jenko. — B. Mesa?ie zbore: I. »Pozdrav«, Gust.Jpavic. — 2. »Sem slovenska deklica*,KJ. L^bcn. — 3. »Domovina«, F. S. Vilhar. — Iv OZUST-A-UntizljO. Večkrat mi dohajajo vprašanja, če se dobivajo pri meni tudi platnice za prejšnje letnike »Ljubljanskega Zvona«. Naznanjam, da'se dobivajo za vse dozdanje letnike v raznovrstnih barvah. Janez Bonač, Knjigovez, Poljanska cesta 10.