Zimske podobice.
(PiSe Janto Barle.)
I.
|jjieugoden. zimski dan. No sneži res ne; nu, saj je SjjfjP snega dovelj po ulicah in \)O strehah. Veter brije. pod nogama škriplje tako, da se vsak človek, kateri sc pokaže na ulicah, kolikor le more, stisne v svojo suknjo, ali pa v svoj ogrtač. Ej, gospodi ni take silo! Na glavi
-*-                     1
kučma, telo toplo oble&no, na rokah rokavice ali pa 1 krzneni naroček (mul), pa človek lahko kljubuje mrzli zimi. Drugače je siromaUu. Ta liiti v tankih letnih hlačali, kateru mu je veter pritisnil prav k telesu, ona v letnem krilcu, to zebe; in siromak hiti domov, če je doma sploh kaj bolje. Morda res stoji v sobi starikava peč, ali pež je — mrzla. Kaj hočemo, siromakom, po-sebno pa v mestu. je vedno liudo, po zimi pa še najhuje.
Glej. glej, kaj   si   se  pa  ti  tukaj   k  tem vratom stisnilo, dekletee maloV Noaek se ti rudedi od zime in gleda iz velike materine rute, v katero si si   zamotala glavo in telesce. Mrzlo je, kaj ne? Poglej no, pa čeveljci — ej, niso bili tebi umerjeni — niso tudi nič kaj trdni, skozi one luknjicc gre mraz notri, zato tudi prestavljaš nožice   in stiskaš jedno k drugi.   Zebe   te,   zebe!   Kaj pa je to v mrzli rouici ? Krožnik, kaj ne ? A na krožniku cvetlice, vijolice in vrtniee? Lepe cvetlice, pa v tcj mrali zimi. kje si jih dobilo, dekletce malo V Ej, v vašem vrtu   j niso rastle;  te so sc vzgojile kje drugje. da bodo go-   "I spodi   na veselje!   Ko  bi jih le   skoraj prodala. da ne   1 zmrzuješ tukaj   na   tem mrazu!   Saj   bi bilo doma pri   I peči bolj prijetno, ali ne? Odkod pa si ti malička?        I
»Iz predmestja sem, gospod, in te cvetlice prodajam    ' vrtnarju Bukovšku, da si zaslužim kakov novčič. Mnogo nas je doma. zima je in jedli bi tudi kaj radi. A mama ne morejo vsomu kaj!«
»Kaj, imaš samo mamo ?«
»Oče so umrli!«
»Sirotica? Ali vas je mnogo?«
»Dva manja bratea in pa jaz.«
»Vidiš, to je lepo, da ti zatije skrbiš in pomagaš materi. Le pazi, da ne ozebeš. Ko bi le že skoraj pro-dala te cvetlice, da odideš domov. Nu, daj meni jeden Sopek!«
»Evo vam ga, gospod! izberite si! — dejala je in mi ponudila krožnik s cvotlicami. Izbral sem šopek vijolic, plačal jih in pridejal sem še malo svotico. da bode dekletce imelo za svoja bratca. Zahvalila me je in se potem zopet slisnila v svojo rutico. jaz sem pa dalje korakal žaloatno premiSIjevaje, koliko je pač siromakov
10
na tcm božjem svetu. Vijolice dišalc so mi prijetno in me spominjale uboge deklice. katera se je stiskala v materino ruto na hiSnih vratih. Ubogo dekletce!
Vam ni sile. prijateljčki moji mali. Pohajkujete okrog tople peči. tnlčete urehc in lešnike in nobeden vas ne sili venkaj v zimo. Spomnite se, da ni vsem tako kakor vam, da je obilo siromakov na tem božjem svetu, kateri sedaj zmrzujejo in gladujejo. Izvestno jih poznate nekoiiko tudi vi. Sicer jim sami ne morete po-magati, ker nimate ničesar svojega, vendar poprosite svoje dobre stariše, da jim oni pomagajo. Izvestno bodo vam uslišali prošnjo, pa še veseli bodo. da imajo tako dobrosrčne otročiče. In če so otrok veseli stariši, vesel jih je tudi Bog!