AÑO XXXIII (27). Štev. (No.) 45 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 7. novembra 1974 KRŠČANSTVO, SOCIALIZEM IN MARKSIZEM La enseñanza ele una experiencia Todos recordamos todavía la visita que hiciera en Buenos Aires recientemente, el conjunto de danzas populares de la República Soviética de Ucrania. En tal oportunidad la juventud Argentino-Ucrania y otras organizaciones programaron varias demostraciones, para dar a conocer la verdadera situación que rige en Ucrania bajo el yugo soviético. A raíz de eso fueron amenazados, molestados y hasta ágredidos por integrantes del Partido Comunista y la Juventud Comunista local. Clarificando tales hechos, la revista “Resistencia y Liberación”, denunció: 1? “La falsificación artera y cotidiana que hace el imperialismo moscovita de la historia, costumbres y tradiciones de los pueblos por él subyugados, así como de la falsa imagen que pretende irradiar de la vida actual de dichos pueblos. 2? La infraestructura mundial del comunismo, que le permite utilizar los elementos partidarios existentes en los distintos países del globo, para apoyar su política imperialista en escala planetaria. Son estos mismos elementos los que, llegado el caso, conducirán “al paredón” e integrarán los pelotones de ejecución destinados a eliminar a todos aquellos amantes de la democracia y la libertad que se opongan a sus siniestros designios”. Spomin na Joškota Krošljct ofe peti obletnici smrti Tragika arabske vrhunske konference Bližnji vzhod je bil že pred drugo svetovno vojno, še bolj pa je po njej, središče svetovnega zanimanja tako velesil kakor držav okoli sredozemskega bazena. Razlog so največja petrolejska ležišča na svetu, gorivo, ki je trenutno še vedno najvažnejše pogonsko sredstvo na našem planetu. Sedanji družbeni in gospodarski sistem svobodnega sveta je dejansko odvisen od tega goriva. Arabske petrolejske države so lansko leto z uspehom izkoristile petrolej za orožje proti zahodnim silam, s čemer so jih hotele prisiliti, da bi vsaj zmanjšale, če ne povsem opustile svoje kontrolno oporšiče na tem področju, ki so si ga ustvarile z ustanovitvijo Izraela. Poskus se Arabcem ni posrečil, ker je svobodni zahodni svet močno prilagodljiv spremembam časa, a vprašanje Bližnjega vzhoda, odn. obstoja Izraela je ostalo problem, ki je danes prisoten v vseh gospodarskih in diplomatskih načrtih zahodnega, in kolikor zadeva njihovo protizahodno strategijo, tudi vzhodnega, komunističnega sveta. Nov zapletljaj na tem področju pomeni nedavno končana arabska vrhunska konferenca v Rabatu, kjer je prišlo do sporazuma med jordanskim kraljem Huseinom in Arafatom, vodjem arabske teroristične Palestinske osvobodilne organizacije (Palestine Libertion Organisation —- PLO). Ta zahteva ustanovitev posebne, nove arabske države med Jordanijo in Izraelom, ob zahod nem bregu reke Jordan, ki naj bi jo naselili z blizu enim milijonom tkim. .Palestincev, se pravi Arabcev, ki so se v minulih desetletjih iz strahu pred Izraelci izselili v sosednje arabske drža Ve, životarijo v nekakšnih begunskih taboriščih. Iz teh taborišč PLO rekrutira svoje teroriste za sabotažne akcije v Izraelu. Doslej je Husein trdovratno odkla njal priznanje te organizacije. Toda ko se je Arafatu posrečilo, da so PLO priznali celo v ZN kot predstavnico Palestincev, je moral pod arabskim pritiskom kloniti tudi Husein. Izrael je označil sklep ZN o priznanju PLO za „zmago zločina in terorizma,“ Arafat pa je Huseinovo priznanje označil za „zmago Palestine. ‘ Opazovalci sedaj ugotavljajo, da ta razvoj ne bo koristil miru na Bližnjem vzhodu. Doslej je bil govornik Palestincev jordanski kralj Husein, s katerim je Izrael ohranjal stike, sedaj je to vlogo prevzel Arafat sam, ki ga Izrael ne prizna. Arabska vrhunska konferenca v Rabatu je napravila še en, za bodočnost Bližnjega vzhoda usoden sklep. Arabske petrolejske države so sklenile potrošiti za nadaljnjo oborožitev egipčanske in sirijske vojske za nastop proti Izraelu 2.350 milijonov dolarjev. Sirija je sicer zahtevala več kot šestkrat več, se pravi 15.000 milijonov dolarjev, toda že sklep sam, začeti uporabljati petrodolarje za vojaške namene jasno kaže smer, kamor se nameravajo Arabci podajati v bodoče. Arafat je o tej odločitvi izjavil, da „so se začele priprave na peto vojno proti Izraelu.“ Arabci so sedaj javno priznali, da bodo oni odgovorni za morebitni nov vojni spopad na Bližnjem vzhodu. Politika Izraela je doslej bila ne-priznanje PLO, nepristanek na kakršno koli novo „palestinsko državo“ med Jordanijo in Izraleom, ki bi ji vladali arabski teroristi. V Jeruzalemu so tako državo označili za „nož v srce Izraelu.“ Izmed več različnih kompromisnih predlogov za rešitev tkim. palestinskega vprašanja, ki je bilo na dnevnem redu pogajanj med Izraelom in Jordanijo, so na arabski vrhunski konferenci v Rabatu izbrali tistega, ki je povsem nesprejemljiv za Izrael. In nadaljnja Huseinova odločitev, da ne bo prišel na mirovna pogajanja v Ženc- Po vsem svetu danes lahko dobimo skupine ljudi, tudi vernih ljudi, ki hočejo skoro istovetiti krščanstvo z raznimi političnimi in socialnimi strujami, z določenimi ideologijami in celo z marksizmom in komunizmom. Tako nastopanje, zagovarjanje teh postavk je prišlo kar v modo, in nenehno se poudarjajo „skupne točke“ krščanstva in marksizma. Pri tem se seveda seje dvom, megli se jasnost pogledov in načel, in pravi cilji izginjajo izpred oči. Pozablja se, mnogokrat zlonamerno, včasih nehote, da med dialektičnim materializmom, ki ga zagovarja marksizem, in krščanskim nazorom sveta in življenja, na tem področju ni nobene skupne točke. Komunistični principi in krščanska doktrina se v bistvu razhajata. A proti temu modnemu iskanju „skupnih točk“ seveda ni komunizem, ker mu danes služi, tako kot mu je to služilo v preteklosti. Na tem jpodročju imamo Slovenci mnogo izkušenj. Ne bomo pri tem znova šli v preteklost, v dobo revolucije, krščanskih socialistov in Edvarda Kocbeka. Saj - je- tudi v sedanjosti dovolj primerov. Tako je dne 26. septembra ljubljansko „Delo“ objavilo poročilo o 25-!etnici duhovniškega društva v Sloveniji pod naslovom „Vernost ni ovira v ooju za socializem.“ Isti naslov je potem povzela „Družina“ in objavila misli dr. Stanka Canjkarja, češ da gledajo člani duhovniškega društva v socializmu predvsem družbeno in ne toliko ideološko stvarnost. „Družina“ potem navaja še besede Mitje Ribičiča: „Socialistična zveza kot osnova družbenih razmerij je nesporen dokaz, da religioznost ne more in ne sme biti ovira za sodelovanje v boju za samoupravljanje, za boljše človeško življenje, za humane medčloveške odnose — za socializem.“ Ribičič v svoji hinavščini seveda poudarja socialno plat problema. Hote pa zamolči vso ostalo resnico. In „Družina“, ki prav sedaj na lastni koži kaj bridko okuša posledice „bolj humanih medčloveških odnosov,“ preganjanje re- Ne dolgo tega je priložnostni dopisnik Ameriške Domovine iz Ljubljane napisal članek zelo tehtne vsebine. Med drugim je zapisal tudi, da „glavna teža slovenskega (svobodnega) narodnega življenja je... na Slovencih v svetu.“ Misli, da slovenstvo v matični domovini ni več pristno in pravo slovenstvo, radi česar tako veliko važnost polaga na slovenstvo v zdomstvu, kjer se po njegovem še ohranjajo elementi izvirne slovenskosti, ki je v stari domovini ni več. Misli tega dopisnika so resne in globoke ter zaslužijo med nami emigranti prav tako resno in globoko razumevanje. Razlaga pod zgoraj navedeno vlogo emigracije za ohranjanje pristnega slovenstva nekaj njenih glavnih nalog. Med temi mi je posebno padla v oči ena, ki se o nji med emigranti malo govori ali nič, a on jo dvakrat jemlje v misel in s poudarkom o nji govori. Pomudil sem se pri njegovi misli, razmišljal o nji in sklenil nekaj več napisati o tej stvari. vo, če se bodo spet kdaj nadaljevala, je mirni rešitvi bližnjevzhodnega vprašanja zadala še hujši udarec. V ozadju te nove zaostritve položaja na Bližnjem vzhodu je jasno videti Moskvo. Razvoj v to smer se je začel takoj po novih stikih, ki jih je egipčanski diktator Sadat spet navezal z Moskvo, v svoji politiki izigravanja Vzhoda in Zahoda v vzhodnem Sredozemlju. V kalnem ribariti pa je itak prvo načelo sovjetske zunanje politike, ki je eno glavnih sredstev moskovskega načrta spremeniti ves svet v eno samo marksistično koncentracijsko taborišče. žima, katerega je na širši ravni deležna sama slovenska Cerkev, mora pozabiti na vse to in brez komentarja objavljati Ribičičeve besede. Tudi mora pozabiti, da je jugoslovanski socializem, po nenehnem zatrjevanju samih režimov, le pot v komunizem, v družbo na podlagi najčistejših idej Marxa in Lenina. In njujino mnenje o veri kot „o-piju ljudstva“ in podobno, je dovo'j jasno. In marksistični principi, pa naj jih imenujejo socializem, komunizem, ali drugače, so povsod enaki. Komunizem namreč ne gradi samo nov socialni red, marveč z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo, gradi novo brezbožno družbo, ker je še vedno prepričan da more biti dober socialist edinole kdor je brez vere. In to ni le teoretično razglabljanje Povsod kjer je komunizem, na oblasti to prihaja v tragično prakso. Tragično za vse, ki hočejo ostati zvesti svoji veri. Cerkev se tega dobro zaveda in je to znova potrdila ob priliki zadnje škofovske sinode v Rimu. Razni predstavniki krajevnih Cerkva, in ne le tisti iz dežel pod komunističnim jarmom (npr. kardinal Viszinsky), tudi iz raznih drugih delov sveta, Afrike, Latinske Amerike, so pokazali na komunizem kot na velikega sovražnika evangelizacije. Svet je treba evangelizirati, poduhoviti. In to prav današnji svet, ki na eni ali drugi polobli trpi pod materializmom. In v tem naporu škofje vidijo veliko zapreko prav v komunizmu. Ni neumestno danes pisati o tem problemu. še več. O njem bi bilo treba razglabljati, debatirati, priti do jasnih in trdnih zaključkov. Snov je za nas, Slovence, kaj sodobna, tako zaradi razmer v domovini, kot v emigraciji. Živimo na raznih predelih sveta, in mi, ter še bolj naša mladina, smo v nevarnosti. Komunizem razpira svoje mreže na kaj pretkan način. In najhujša nevarnost v tem je, da bi mislili, da komunizem ni nevaren. Le jasnost ciljev in principov, ter trdnost načel, bodo preprečili meglenosti in zmede, ki lahko postanejo usodne. Takole beseduje Ljubljančan v AD: „Čas je, da začnemo slovensko izročilo in kulturo prevajati tudi v druge jezike. .. dela naših pisateljev in pesnikov, podvige naših slovenskih ljudi doma in v svetu; skratka prestopimo jezikovne meje in se predstavimo ne le tistim rojakom, ki zaradi tujejezičnega okolja, v katerem so zrasli, ne znajo več slovensko, ampak da se predstavimo tudi svetu, da spozna naše vrednote in se obogati z njimi.“ Ko potem ugotovi, da se je zadnje čase na tem polju nekaj malega napravilo s prevodi Srečka Kosovela in Prešerna v tuje jezike in pohvalno o-menja akcijo prof. Edija Gobca, se zopet povrne h prvotni temi, rekoč: „Slovenska odprtost svetu prehaja torej v novo obdobje, ko ne gre več samo za prevajanje tujega v slovenščino, ampak... za prevajanje slovenskih del v druge jezike... V tej smeri naj delujejo posebno tisti, ki se vedno bojijo, da se bomo v svetu (in doma) izgubili. Naj c-pozarjajo posebno svetovne časopise in revije na slovenstvo in Slovenijo, naj dajejo pobude ali naj sami prevajajo slovenska dela.“ Tako naš mentor iz domovine. Veliki, mogočni narodi se v svetu u-veljavljajo s svojo močjo, izraženo v moderno opremljenih armadah, ladjevju in letalstvu; drugi se ponašajo z veli kim naravnim bogastvom (npr. oljem); spet drugi kažejo na ogromno fizično razsežnost svojih narodov, ki bodo radi tega v prihodnjosti prišli do veljave, in tako naprej. Vsega tega majhen narod nima in ne zmore. V čemer se pa lahko kosa z naj večjimi narodi, je njego vo uveljavljanje na polju duha: v u-metnosti, znanosti in življenjski filozo fiji. In prev na tem polju vzpodbuja Močno nas je zadelo pred petimi leti, ko je 31. oktobra umrl Joško Kro-šelj. Potem, ko smo nad dvajset let bili povezani z njim v skupnem delu in skupnih težavah, se nismo mogli sprijazniti z bolečo resnico, da Joškota ne bo več v uredništvo, ne na tedensKe uredniške seje, da ne bo več med nami prijatelja, ki je za svoj časnikarski poklic živel z vso dušo in srcem. Pa ne samo to: svoj poklic je izvrševal z edinim namenom: delati dobro za druge, pred vsem za slovenski narod. Poznali smo njegovo delavnost in njegove velike sposobnosti ter resnično lep in odkrit značaj. Toda njegova podoba je vedno bolj jasna in vedno lepša, čimbolj se odmika časovno od nas in čimbolj spoznavamo, kako manjka javnih delavcev, kot je bil Joško, ne samo naši slovenski skupnosti, ampak vsepovsod. Za javne delovce smatramo navadno tiste, ki nastopajo javno. Njihova imena so znana, o njihovih uspehih se govori in piše. Toda malokdo sluti, da delo in uspehi teh vidnih javnih delavcev črpajo svoj zagon iz okolja zvestih in nesebičnih skoro neopaznih, prijateljev in sodelavcev. Mnogi od teh imajo neko posebno zadoščenje v tem, da so vztrajno in požrtvovalno sodelovali, da je kaka akcija uspela in da so oni ostali v ozadju. Tak je bil tudi Joško. Če danes javno delo nekako hira tudi med nami ali ostaja večkrat le na površju in ne gre v globine, je iskati pogosto vzrokov v tem, da pojemajo lastnosti, ki so nujne za uspešno javno emigrante k delu naš ljubljanski pri jatelj. Znano mu je namreč, da je zla sti pri zadnjem valu slovenskega izse Ijenstva po drugi svetovni vojni zapustilo zaradi odpora zoper komunizem razmeroma veliko število šolanih ljudi svojo domovino. Ve tudi, kako se drugi rod teh izseljencev v prav znatni meri šola in izobražuje na visokih in najvišjih šolah v novi domovini, kjer ima priliko popolnoma obvladati tuji jezik novega kraja. Ta kombinacija starega (iz Slovenije došlega) in novega tu zraslega rodu vsebuje najboljše pogoje za uresničevanje zastavljene naloge: presajanje iz slovenskega umetnika zraslih duhovnih vrednot na kulturno njivo narodov, med katerimi sedaj ti emigranti živijo. Ni dvoma, da so za takšno presajanje najbolj primerne in najbolj učinkovite literarne, knjižne vrednote iz leposlovja, znanosti in kulturnih razprav. Za dolgo in trajno učinkovitost med drugojezičnimi ljudstvi ni boljšega od tiskane besede, ki pride v obliki knjige ali revije v knjižnico in tam ostane. V mislih imam zlasti knjižnice po zavodih za višjo izobrazbo (co-llege) in univerze ter po javnih knjižnicah. Koliko imajo take knjižnice po svojih policah vrednih slovenskih literarnih del in znanstvenih razprav slovenskih učenjakov? Namreč pisanih v jeziku tiste dežele, da jih dijak lahko vzame v roke in razume, pri tem pa iz uvoda lahko zve za izvirni jezik in narod, kjer je umetnina nastala? Da bi do tega prišlo, so poklicani (Nad. na 2 str.) delo. Eno od teh označujemo kratko: ta je mož beseda. Kar je Joško obljubil, je storil, pa naj ga je stalo kar koli. Za materialne dobrine se ni nikdar potegoval. Bil je skromen, da bolj ni mogel biti. Delo in uspeh sta mu prinašala zadovoljstvo. S komur je Joško sodeloval, se je mogel prepričati, kaj je zvestoba. Zvestoba ideji, zvestoba prijatelju. Ni je bilo sile, ki bi mu to zvestobo omajala. Veliko govorimo in pišemo o resnici; pa je v javnem življenju mnogo neresnice in potvarjanja in včasih prav v časnikarskem poklicu. Za Joškota lahko trdimo, da v vsem življenju zavestno ni napisal neresnice. Če je bil v dvomu, je najprej iskaj resnico. Po spoznanju resnice pa je stališče branil dosledno z vso odločnostjo. Nikdar ni nikogar žalil, niti nasprotnikov in tudi takih ne, ki so mu krivico delali, ali so ga omalovaževali. Še bi lahko naštevali ob peti obletnici smrti lepe Joškotove lastnosti. Ne bi pa nikdar mogli v toliki meri dokazati njegovih vrlin, kakor je to storil dr. Korošec. S tem, da si je skromnega Joškota izbral za svojo najbolj zaupno osebo in ga imel za svojega osebnega tajnika več kot deset let, mu je dal najboljše spričevalo. Dr. Korošec je bil odličen poznavalec ljudi. Joško je bil sposoben, delaven kot mravlja, molčeč, in človek, ki nikdar ni zlorabil zaupanja. Zato ga je v beograjskem političnem vrvežu toliko let dr. Korošec hotel imeti vse do svoje smrti v neposredni bližini. Saj je bil Koroščev dom, drugi dom Joškotov. To je najvišje odlikovanje, ki ga je dr. Korošec mogel komu dati. To zaupanje je Joško tudi znal ceniti in je bil nanj ponosen. Kadar je v razgovoru beseda nanesla na dr. Korošca, se je Joško ves spremenil. Obraz mu je postal nekako svečan, glavo je dvignil in pripovedoval zanimivosti o dr. Korošcu, o beograjskem življenju in o vidnih osebnostih tedanje dobe. Kar pa mu je Korošec zaupal kot politično skrivnost, je nesel s seboj v grob. Naj končamo te skromne besede z zahvalo in obljubo, da bomo v mislih na dragega Joškota, dobrega človeka in zvestega prijatelja, nadaljevali z delom za našo izseljensko skupnost in za svobodo slovenskega naroda. Reseda emigrantskemu izobraženstvu PROBLEM SVETOVNE PREHRANE KONFERENCA V RIMU „Vsa vzgoja je vaja proti sanjarjenju, vaja v razločni budnosti, v čvrstem premagovanju zaspanosti, da se nam razblinijo nočne blodnje in se naučimo iti luči naproti.“ Sodobni italijanski kulturni kritik Elemire Zolla Iz življenja in dogajanja v Argentini V torek, 5. t. m. se je v Rimu začelo zasedanje Svetovne prehranbene konference, ki se je udeležujejo delegacije 130 držav, med njimi argentinska pod vodstvom zunanjega ministra Vignesa. Za ZDA je na konferenco pri šel zunanji minister Kissinger, ki se je sestal poleg drugih tudi z Vignesom. Na konferenci razpravljajo o vedno resnejšem problemu prehranjevanja na raščajočega človeštva, zlasti v najrevnejših državah v Aziji in v srednji A-friki. Mednarodni prehranbeni strokovnjaki ugotavljajo, da ho prehranbena kriza v prihodnjem desetletju tako naraščala, da bodo leta 1985 najrevneje države morale od zunaj dobivati 85 milijonov ton žita letno, da njihovo prebivalstvo ne bo umiralo od lakote. Daši mnogokrat statistike, zlasti za bodočnost, ne držijo, pa ostaja vprašanje prehranjevanja lačnih držav trenutno nerešljiv problem. Za prevoz 85 milijonov ton žita letno v revne države danes na svetu ni dovolj ladij ne letal, da bi prepeljale omenjeno količino. Vrednost te količine žita znaša po današnjih cenah blizu 20 milijard dolarjev in nastaja drugo vprašanje: kje naj npr. Bangladeš, Haiti in 31 drugih revnih držav, ki to žito potrebujejo, dobijo to vsoto, da bi žito kupile. Zastonjska pomoč pa je krivična za tiste države, ki žito pridelajo in za tiste, ki naj bi ga dobile’. Na konferencah, ki se jih udeležuje 130 držav, kakor je konferenca za prehrano v Rimu, navadno ne sklenejo veliko, večinoma nič konkretnega. Kljub temu je npr. ameriško zunanje ministrstvo pripravilo naslednji načrt: 1. Podrobnih podatkov o pomanjkanju hrane po posameznih državah ni, vendar vlada splošno prepričanje, da bodo nerazvite države trpele še dolga desetletja na pomanjkanju. 2. Strah pred superprodukcijo in velikimi previški hrane na Zahodu izginja. 3. Na mednarodnem polju je treba okrepiti proizvodnjo hrane v manj razvitih državah, predvsem z znanstvenimi izboljšavami v tropskem poljedelj-stvu. Toda še dolgo bodo revne države Ameriški zunanji minister Kissin-ger je v zadnjih tednih spet veliko potoval po Srednjem in Bližnjem vzhodu ter po Balkanu, predno se je udeležil otvoritve Mednarodne prehranbene konference v Rimu 5. t. m. V Indiji se je z Indiro Gandhi dogovoril, da Indija ne bo pospeševala razširjanja atomskega orožja, istočasno pa tudi zagotovil Indiji pomoč v hrani. Kissinger je iz Delhija odletel na kratek obisk v Dacco v Bangladeš, kjer odvisne od uvoza hrane predvsem iz ZDA, Kanade, Avstralije, Argentine in SET-a. 4. še nedavno so ZDA proizvajale 85 odstotkov svetovne žitne zaloge. To sedaj ni več mogoče ter bo treba odgovornost za žitne zaloge porazdeliti med več držav. Na konferenci se bodo morali dogovoriti, kako velike morajo biti te zaloge in katere države in k,oliko morajo v te zaloge prispevati. Rešiti bodo morali tudi vprašanje, kje naj bi te zaloge bile nakopičene. Ustvariti bo treba neke vrste mednarodni sistem narodnih pre-hranbenih zalog. ZDA menijo, da se bodo morale o teh problemih pogovoriti po rimski konferenci predvsem največje izvoznice žita in naj večje uvoznice, ki so: Indi ja, Pakistan, Bangladeš, Japonska, ZS SR in Kitajska. Washington namerava v ta krog pritegniti ZSSR in Kitajsko, ker ju hoče prisiliti, da prenehata s svojimi nikamor vodečimi marksističnimi gospodarskimi poskusi in potem leto za letom njuna prehrana odvisi od dobav z Zahoda, ki tako uspešno proizvaja v nemarksi stičnem gospodarstvu. Kissinger sam je pred konferenco' v Rimu izjavil: „Države, ki ne bodo sodelovale, naj ne pričakujejo, da bi bile potem enakopravne s tistimi, ki sodelujejo pri reševanju tega vprašanja.“ V ZDA ugotavljajo, da ima razdeljevanje hrane močan politični prizvok in ga je možno uporabljati v politične namene. To dejstvo sta doslej izrecno izkoriščala Moskva in Peking, prva v Comeconu, kjer zlasti v poljedeljstvu gospoduje nad svojimi sateliti, druga v podpiranju komunistične gverile v Indo-dokini, ki prehranbeno močno zavisi od pošiljk iz Kitajske. V Washingtonu in v Zahodni Evropi ter deloma že tudi v latinski A-meriki vedno jasneje stopa na dan dejstvo, da kar se tiče hrane danes že ne gre več za vprašanje odvisnosti ali neodvisnosti, temveč za problem medsebojne povezanosti (dependencia, independencia, interdepéndencia), dejstvo, pred katerim si zakrivajo oči reakcionarni režimi na svetu, kakor so marksistični v sovjestkem in kitajskem bloku ter v Titovi Jugoslaviji. tis:če ljudi dnevno umira od lakote. Tudi Bangladešu je Kissinger zagotovil ameriško pomoč v hrani. Na poti iz Dacce proti Zahodu se je Kissinger ustavil v Islambadu v Pakistanu, kjer je pakistanskemu predsedniku zagotovil, da bodo ZDA poslale 100.000 ton žita v Pakistan, zavrnil pa je pakistansko prošnjo za nadaljnje pošiljke orožja. Ravnotežje med Indijo in Pakistanom je po ameriškem mnenju v tem oziru urejeno ter sedaj, ko so se Mednarodni teden AMERIŠKI SATELIT PIONIR 11 bo letos decembra letel mimo planeta Jupitra v majhni oddaljenosti 42.800 kilometrov, se pravi 3-krat bližje, kakor je to storil lansko leto Pionir 10, ki je ugotovil, da je Jupiter planet v tekočem stanju, z majhnim trdnim jedrom, Pionir 11 bo hitel skozi radioaktivni Jupitrov obroč s hitrostjo 176.000 km na uro in poslal na Zemljo barvne fotografije. Nato bo nadaljeval potovanje proti Saturnu, ki ga bo dosegel septembra 1979. leta. SOLŽENICIN je zanikal kot neresnično poročilo zahodnonemške senzacionalistične revije Der Spiegel, da ima v načrtu organizirati „mednarodno sodišče proti sovjetskemu sistemu“, kakor so ga bili organizirali nekateri levičarski reakcionarji v Stockholmu proti vietnamski vojni. Solženicin je izjavil, da se s takimi propagandnimi triki ne ukvarja in da sedaj nima namena politično delovati. V ČILU vedno hitreje čistijo državo marksističnih elementov ter so zadnje tedne razbili teroristično marksistično organizacijo MIR (Movimiento de Izquierda Revolucionaria). Vodja te organizacije in več njegovih pajdašev je bilo v spopadih s policijo ubitih, nad 30 teroristov pa se je zateklo na italijansko veleposlaništvo. Tildi ti se niso zatekli na sovjetsko poslaništvo, kakor noben drug čilski levičar. Vsi iščejo zaščite na „kapitalističnih“ poslaništvih. tudi odnosi med Indijo in ZDA znova normalizirali, v Washingtonu ne smatrajo Pakistan ogrožen z indijske strani. Kissinger je iz Pakistana odletel v Romunijo, kjer se je sestal s komunističnim diktatorjem Ceaucescujem, s katerim se je dogovoril, da bodo ZDA navezale tesnejše gospodarske stike z Romunijo. Iz Romunije je odletel minuli ponedeljek na kratek obisk v Beograd, da bi s tem ZDA pokazale, kakor ugotavljajo opazovalci, zlasti Moskvi, da Washington smatra obstoj Jugoslavije kot „neodvisne dasi komunistične države“ za nujen, če naj se ohrani mir na tem delu Evrope. Kissingerjev obisk v Bukarešti in Beogradu tudi smatrajo za dokaz, da v Washingtonu nimajo namena v svojih vedno boljših odnosih z Moskvo majhnih držav prepustiti samim sebi, odnosno Moskvi. V Beogradu je Kissinger govoril z diktatorjem Titom in njegovim zunanjim: ministrom Miničem. Iz Beograda je Kissinger priletel v Rim na zgoraj omenjeno konferenco, imel kratko avdijenco pri papežu Pavlu VI., od tam pa je odletel na Bližnji vzhod, in sicer najprej v Kairo, nato pa v Saudijevo Arabijo, Jordanijo, Sirijo in nazadnje v Izrael. Kazno je, da imajo v Washingtonu položaj v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu v tem trenutku za izredno važen za nadaljnji razvoj dogodkov v bližnji bodočnosti, da so Kissingerja poslali na to potovanje. Ponovno je problem prevratnosti in nasilja stopil na prvo mesto zanimanja v Argentini, in seveda tudi vladnih skrbeh, ko je pretkeli petek, 1. novembra, bil izvršen atentat na šefa argentinske federalne policije. Višji komisar Alberto Villar se je odpravil s svojo ženo na potovanje po reki Paraná v T:-grah z motornim čolnom. Komaj jemala lancha dobro odplula po reki, je. silna eksplozija čoln domala razdejala in ubila zakonca Villar pred očmi telesne straže policijskega šafa, ki je z obrežja nemočna gledala celoten prizor. Naslednji dan sta bila višji komisar in žena pokopana z vsemi častmi, in na mesto vrhovnega poveljništva zvezne policije je bil imenovan višji komisar Margaride, dolgoletni sodelavec ubitega in dosedanji podšef. Atentat pušča za sabo več neznank. Kar jih je tehničnega izvora, glede tega, kakšen eksploziv je bil postavljen v motorni čoln, kateri je bil zasidran v strogo zastraženi luki, so se policijski strokovnjaki bolj ali manj zedinili, da je bila bomba montirana tako, da se je celoten dispozitiv vžgal v trenutku, ko je bil pognan motor, bomba pa je po posebnem mehanizmu eksplodirala petnajst minut kasneje, ko se je komisar Villar še nahajal na krovu. Manj razvidno je, kako so prevratniki mogli eksploziv montirati na čoln, ne da bi običajna straža to opazila, in kako so prevratniki sploh zvedeli, da bo prav tisti dan policijski šef šel na sprehod po reki s svojim čolnom. Te in podobne neznanke se vlečejo čez ves dogodek, in preiskava, ki je strogo tajna, doslej na videz ni prinesla zaželenih uspehov. Politični opazovalci in strokovnjaki varnostnih organov pa si skušajo tudi razložiti ozadje tega atentata in tak-šnpga dokaza moči in organiziranosti prevratnih skupin. Prav kakor tudi skušajo priti na sled psihološki kampanji, po kateri so prevratniki raztro- JUŽNA AFRIKA se je rešila izgona iz Organizacije ZN, ko so ZDA, Anglija in Francija s trojnim vetom glasovale proti zadevni resoluciji, ki so jo predložile Kenija, Kamerun, Mavretanija in Irak. Za resolucijo so glasovale Avstralija, Belorusija, Kamerun, Kitajska, Indonezija, Irak, Kenija, Mavretanija, Peru in ZSSR. Vzdržali sta se glasovanja Costa Rica in Avstrija. SOVJETSKI FIZIK SAHAROV, oče sovjetske atomske bombe, je objavil, da je bila 30. oktobra t. 1. organizirana po vseh sovjetskih koncentracijskih taboriščih in ječah enodnevna gladovna stavka v protest proti režimu. Bil je to prvi skupen nastop pripornikov v ZSSR širom države, za katerega sovjetska tajna policija ni zvedela vnaprej. sili vest, da bodo pobijali otroke in učiteljice osnovnih šol toliko časa, dokler predsednica države ne bo odstopila s svojega mesta. Jasno je: prevratne skupine, ki se ne nahajajo ravno v rožnatem položaju), skušajo Spraviti prebivalstvo v paniko, v katerem bi lažje izvajali svoje udarce, lažje napadali vlado in ustavni red. Na drugem področju je vlada pretekli teden končno objavila količine po-višic delavskih plač, in sicer 15 odstotkov. A minimalna povišica je 300 novih pesov. Enak odstotek povišic veija tudi za družinske doklade. Sedaj pa gospodarska ekipa ukrepa tudi glede nove politike cen. Te bodo verjetno precej poskočile. Novi minister dr. Gomez Morales je pristaš bolj realistične politike. Pridelki bodo verjetno dražji, a bodo vsaj dosegljivi na trgu. BESEDA EMIGRANTSKEMU IZOBRAŽENSTVU (Nad. s 1. str.) pripomoči tisti med slovenskimi emigranti, ki jim je Bog dal za tako nalogo talent in so si ga še v domovini mogli v šolah izbrusiti, sedaj pa so na položajih, kjer jim je tu nakazano delo poleg redne službe omogočeno. Vsak Slo venec-em igran t, ki je s seboj prinesel doto šolanja iz domovine, naj bi se zavedal, da mu ta dota nalaga tudi neko obveznost do družbe, ki mu je doto omogočila in izročila. Je intimna notranja zadeva, ob kateri čuti neki dolg, ki bi ga bil dolžan poravnati. E-den na ta način, drugi na drug način. Prilike za tako poravnavanje najdeš na vseh koncih in krajih. Prilika, ki jo imam jaz v mislih, je pač najbolj obetajoča in trud poplačujoča naloga vseh tistih, ki se jih tiče. Vem, da bo marsikateri rekel: Lahko je roditi ideje in o njih pisati, težko pa jih je uresničevati. Ne ugovarjam. Toda angleški jezik ima za to lep izrek: Where there is the will, there iz the way. Kjer je volja, je tudi pot. Seveda se te vrste načrti realizirajo težko v osamljenosti, marveč kličejo po neke vrste sodelovanju, po vsaj rahli organizaciji. Ko človek to napiše, mu takoj pred oči stopi naša Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. Ali bi se je ne dalo razširiti še v smer prevajanja v angleščino in španščino slovenskih literarnih vrednot? Tudi to je visoko kulturno delo. Problem založništva je seveda važna denarna zadeva, o kateri bo treba posebej spregovoriti. Zapisal sem v premislek onim, ki jim je na tem, da se s prevodi slovenske kulturne dejavnosti narod postavi na svetovno pozornico. Kissinger jevo potovanje TUDI V BEOGRAD Jugoslavija: za bučnostjo umih Pod tem naslovom je Mihajlo Mihaj-lov, nekdanji predavatelj univerze v Zadru, ki je bil pred dvema tednoma znova prijet in obtožen sodelovanja s politično emigracijo, objavil v New Yor-ku Timesu obsežnejši sestavek o razmerah v Jugoslaviji. V njem je več zanimivih opazovanj in ugotovitev, katere tu posredujemo našim čitateljem. Pisec omenja, kako je šla Jugoslavija v zadnjem času skozi vrsto uradnih zmagoslavij, ki naj bi dokazovala uspešno ustalitev v Zvezi komunistov, uničenje vseh poskusov „skupinskih razlik mnenj“ v partiji in obnovo pravovernega marksizma in leninizma v vseh družbenih plasteh. Ploskanje, ki je prešlo v navdušeno pritrjevanje, kot je poročalo uradno časopisje, ni prenehalo v maju, ko je bil maršal Tito soglasno „izvoljen“ za dosmrtnega predsednika SFR Jugoslavije, dosmrtnega partijskega vodnika in dosmrtnega predsednika različnih organizacij. Ob vsaki priložnosti je bila prikazovana popolna partijska edinost kor tudi takozvana zmaga nad številnimi „sovražniki socializma in samoupravljanja“ v partiji, kot so liberali, anat-ho-liberali, tehnokrati, birokrati, dog-matisti in oportunisti. Vsi ti so dvignili svoje grde glavo in pokazali svoje ogabne obraze v zadnjih treh do štirih letih, med 9. in 10. partijskim kongresom. Največ zaradi \pazljivosti vodnika so bili premagani in odstranjeni z vodilnih položajev. Dejansko je bilo več tisoč vodilnih republiških, pokrajinskih in mestnih partijskih članov v dveh glavnih republikah. Srbiji in Hrvaški, ki so bili hrbtenica 9. kongresa leta 1969 v čistki odstranjeni zaradi svojih poskusov „skupinske dejavnosti“. Na Hrvaškem je bila ta dejavnost označena z „nacionalizmom“, v Srbiji pa z „liberalizmom.“ Deseti partijski kongres v Beogradu v preteklem maju je imel točividno namen pokazati zmago partijske linije nad tudi najmanjšimi znaki nesoglasja v vladajoči partiji. Leninov takozvani demokratski centralizem soglasnost in enotnost misli so slavile popolno zmago. Na površju je vse izgledalo mirno in soglasno ter je maršal Tito proglasil kongres za „najboljši v zgodovini partije.“ Splošna narodna proslava rojstnega dneva Tita v maju, soglasno pritrjevanje novoizvoljenim delegatom parlamenta (v času prejšnje ustave so bili imenovani poslanci), brezkončno plp- skanje in celo navdušeno plesanje 1.500 [udeležencev partijskega kongresa po soglasni izvolitvi predsednika Tita za doživljenjskega partijskega vodnika, „knjige ljubezni“ z mnogo tisoči podpisi hvaležnih državljanov, ki so obljubljali osebno predanost svojemu „doži-vljenjskemu vodniku“ — vse to nudi klasičen primer pojava, ki ga je Nikita S. Hruščev na 20. kongresu Sovjetske komunistične partije označil za „kult osebnosti“. Zunanja podoba je vendar zelo varljiva. Vsi obsežni napori jugoslovanske partijske oligarhije obnoviti totalno diktaturo na vseh bistvenih področjih in marksistično-leninistični dogmatizem v kulturi —• napori, ki so trajali dve leti — so v bistvu propadli. Lahko bi rekli, da je zadnje proslavljanje zmage navajane totalne edinosti bila le dimna zavesa, ki naj bi skrila resnični položaj v deželi. Za zunanjo bučnostjo se skriva partijski nemi umik od tistih stališč, ki so proglaševana za glavno nalogo „revolucionarnih sil“. Napori za odpustitev s filozofskega oddelka univerze v Beogradu skupine osmih profesorjev, sodelavcev filozofskega časopisa „Praxis“, ki so ostro kritizirali partijski monopol in zahtevali svobodo neodvisnega mišljenja, tudi v sami partiji, so trajali dve leti. Mestni in pokrajinski partijski komi-teti, republiški centralni komiteti, zborovanja industrijskega delavstva in celo Tito osebno, vsi so zahtevali njihovo odstranitev. Toda partija je morala na tihem na pot umika, profesorji so ostali na svojih mestih. To zmago odpadnikov (četudi marksističnih) je možno pripisati trem glavnim dejstvom. Prvič se partiji ni posrečilo razdeliti [skupine profesorjev!, ki se ni vdala skušnjavi, da bi odklonila „najradikalnejše“ člane s ciljem, da bi rešila svojo lastno kožo. Drugo važno dejstvo je bila izredno močna podpora levičarjev v Zahodnem svetu, in tretje — grožnja študentovskih organizacij na univerzah v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, da bodo začeli splošen štrajk tisti dan, ko napadani profesorji ne bodo prišli v svoje predavalnice. Vladni napor za uvedbo partijskega vodstva v slovstvu in umetnosti je prav tako popolnoma propadel. Neprestana partijska kampanja za uvedbo dogmatičnega marksizma in leninizma na vsa področja duhovnega življenja in ponovno cenene, številne izdaje del početnikov „svet-rešujočih“ naukov marksizma-leninizma (z izjemo Stalinovih seveda) niso rodile uspehov. Tega ne more biti, dokler ne bodo objavljena tudi dela mislecev z drugačnimi nazori in zamislimi. Partija se je morala odpovedati zahtevi, da morajo biti vsi vodilni položaji v industriji, znanosti, vzgoji in javnem zdravstvu in sploh vsi ključni položaji vsepovsod zasedeni s partijci. Uradni govori in časopisje so stalno poudarjali, da „moralne in politične kvalifikacije“ ne vključujejo neobhoano in nujno obvezno članstvo v partiji. Sedaj zadošča, da vodilno osebje ni bilo nikdar toženo in sojeno zaradi političnih zločinov. Kaj bo naslednje? Partijski oligarhiji je uspelo zadržati demokratizacijo družbe, toda ni ii uspelo doseči pogoje, ki so potrebni za vrnitev v totalno partijsko diktaturo. Samo taka partijska diktatura bi bila sposobna zamrzniti družbeno življenje za dolgo dobo in tako zagotoviti dolgo dobo obstoja oblasti „novega razreda“. Jugoslovanski zgled kaže, da ni mogoče doseči političnega mnopola za nobeno določeno dobo, če ta ne obsega istočasno tudi duhovni in ideološki monopol. V večnarodni deželi Jugoslaviji, katere narodnostna sestava je zelo podobna oni, v Sovjetski zvezi, bo nadna-rodno gibanje vedno zmagalo. Zato se Po športnem svetu f%l «>'w ■ < SLOVENCI V ARGENTINI LJUBLJANA — Republiška skupščina Slovenije ima tri zbore: Zbor združenega dela, zbor občin in družbenopolitični zbor; poslanci se sedaj imenujejo „delegati“. Na zasedanju ten treh zborov 17. oktobra so delegati enoglasno podprli oceno sedanjih gospodarskih gibanj ter stališča in ukrepe o gospodarski politiki „za letos“, ki jih je predložila zborom vlada, ki se imenuje Izvršni svet. Vsi trije zbori so se soglasno izjavili, da je treba prvenstveno važnost posvetiti povečanju produktivnosti in nujno uskladiti porabo z možnostimi. MARIBOR •—• V štajerski metropoli se je 17. oktobra začel že tradicionalen festival poklicnih slovenskih gledališč, ki nosi naslov „Borštnikovo srečanje“. Letošnjo srečanje so kot gosti odprli gledališčniki „Srpskega narodnega po-zoidšta“ iz Novega Sada z „Jaro !me-ščanko“ Jovana Sterije Popoviča. Ostali spored je obsegal naslednje predstave: Mdstno gledališče ljubljansko je nastopilo s Shakespeareovim Othellom, mariborska Drama s Partljičevo „uspešnico“ „Ščuke pa ni“, Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice s „Skušnja ali kaznovana ljubezen“ Jeana Anouillha, ljubljansko mladinsko gledališče s „Žuga in njegova senca“ dramatika Greisanusa, Celjani so nastopili s Rudolfovim „Celjskim grofom na žrebcu“, ljubljanska drama z Jesihovim „Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonomista“ (ki pa razen dolgega naslova nima bogvekakšne dramske vrednosti); Ljubljanska gledališka akademija je pripravila Evripidove „Bahkantke“, Stalno slovensko gledališče iz Trsta pa Cankarjevo „Za narodov blagor“. Gledališči „Glej“ in „Pekarna“ iz Ljubljane pa sta nastop odpovedali, ker se nista strinjali z časom in dvorano, ki so jima določili na Borštnikovem srečanju. ŠEMPETER pri Novi Gorici — Šempeterčani so znani ljubitelji cvetja. Vendar pa jim ta ljubezen prinaša tudi dokaj dobre dohodke. V Šempetru namreč skoraj vsaka hiša goji vsaj 3.000 Krizantem, to že od prve svetovne vojne. Prve Krizanteme so tedaj uvozili iz Holandije. MARIBOR — Splošno gradbeniško podjetje Konstruktor je naročilo za vse člane temeljne delegacije dnevnik Delo, ker je ta začel objavljati posebno delegatsko stran, ki menda pomaga pri boljšem in hitrejšem informiranju. Naročili so jim Delo, ker pri Konstruktorju pravijo, da dobijo premalo gradiva za seje zborov občinske skupščine. V Ribnici pa pravijo, da je gradiva pre- mora jo oblastniki najbolj bati združitve vseh narodnih demokratičnih opozicio-nalnih sil; oblastniki opravičujejo ideološko partijski monopol ne le z Leninovo teorijo diktature proletariata, ampak še bolj s trditvijo, da partija predstavlja edino povezujočo silo v deželi ter ;bi zato konec njenega monopola pomenil konec Jugoslavije. Lažnjivost te’ trditve je že očitna, ker so bili v vseh republikah odkriti v partiji in izven nje številni liberali. V svojem boju proti njim so oblasti pravilno povezale cilje teh ljudi z imenom Milovana Djilasa in z „djilasov-ščino“, katere ideološko stremljenje je demokratični socializem. Demokratičen socializem bi brez dvoma predstavljal veliko močnejšo združevalno isilo kot pa enopartijski monopol, ki po svojem samem bistvu prinaša različna separatistična gibanja. Za partijski monopol so ta separatistična gibanja veliko manj nevarna kot jugoslovanska ,vdjilasov£čina“. Zato oblasti skušajo že v kali zatreti vsako izmenjavo idej in duhovnega občevanja izven partijskega nadzora med pripadniki inteligence različnih jugoslovanskih narodov. Kako dolgo bo partiji uspevalo ohraniti sedanje stanje, je odprto vprašanje, toda povratek v popolno diktaturo je že zdaj nemožen, naravno — brez zunanje vojaške intervencije. Edino, kar oblastnikom ostane, je zadrževati čas in prikrivati notranjo nemoč z vidnimi sprevodi in bučnimi govori. Vsekakor je malo verjetnosti, da bi prišlo do bistvenega poslabšanja položaja za vladajočo skupino, dokler je pametni in umirjeni Tito še živ, toda Titov odhod bi mogel biti pod določenimi pogoji katastrofalen. več in ga ne morejo dovolj preučiti. Pravijo tudi, da je precej delegatov po občinskih zborih premalo zrelih in premalo izobraženih ter da s težavo spravijo iz sebe par stavkov, kadar morajo govoriti. A menda ni problem, kajti vsi, zreli in nezreli, itak soglasno kimajo, kadar je treba glasovati, kar so „ta višji“ pripravili in že vnaprej odločili. NOVA GORICA — Na Vipavskem in v Brdih so do 18. oktobra končali s trgatvijo. Ugotovili so, da je letošnji pridelek za 30% manjši kot lani. Za letos je bilo značilno, da so bolje obrodile mlajše trte v nižinah. Po nekod na gornjem Vipavskem je bil pridelek tudi za polovico manjši kot lani. Umrli so do 9. do 17. oktobra: LJUBLJANA: Alojz Klančar, kovinostrugar v p.; Dragomir Turšič up.; Ludvik Močilnikar up.; Polonca Ule r Bemger; Franc Petraš, pečar; Alojz Koprivec up.; Viktor Vidovič, finančni dir v p.; Matevž Čop up.; Franja Ker Žan r. Somrak (91); Franc Vertačnik vlakovodja v p. (94); Albin Juvane; Helena Zupanc; Ivan štalekar up.: Viktor Karba (90) žel. up.; Viktorija Turk r. Koželj (85); dr. Ludvik Gruden, sodnik vrh. sodišča v p.; Valenti na Vrhovec uč. v p.; Hedvika Skrabar r. Ligar; Ana Bedina r. Cegnar; Adi Gullin r. Fritsch (81); Alojzija Železnik r. Kupec; Rudolf Lekšan up.; Bogomir Jeklič, dimnikar v p. (62); Ana Srebot up.; Avgusta Pavlin roj. Boitar; Edo Tavželj gradbeni tehnik. RAZNI KRAJI: Jakob Benedičič Upi, Log-železniki; Jože Vinšek Up., Kranj; Antonija Karnelj (83), babica v p., Pivka; Pavel Mihevc, Dol. Logatec; Jožefa Sevčnikar r. Malenšek, Podkraj pri Velenju; Ivanka Brondula r. Kocjan, Sežana; Mara Prosnik, Ptuj; Franc Baunkirhner, rudar, Trbovlje; Ivan Jakelj, Verje; Stane Drobnič, sko-blar, Nova vas na Blokah; Metod Kr-mec, Zalog; Franc Sirk up. Krško; Jože Stroj, Poljščica; Rezka Butara (871, Cerklje ob Krki; Rozi Kaltnekar r. Kunšič, Jesenice; Ernest Munda, up. Borovnica; Ana Pančur, up., Kamnik; Bogo Sovine, Maribor; Marija Vidmar, up., črna vas; Franc Vidic, (Žerinkovčev ata), Grmače; Martin Bo rišek (89), Poljšnik; Ivanka Gorjup r. Stanovnik up.^ Vič, Vladimir Lotrn up., Dravlje; Franc Ceferin, Železniki; Franc Dolinšek up., (79), Trbovlje Peter Juvan up. Domžlae, Ela Jarc r Golob, Hrastnik, Alojz Pinoza up. Tržič, Alojzij Klemenčič DJ, vrtnar sad jar (80), Maribor; Marija Vrtačnik r Balanč, Kranj; Viktorija Poberaj r Vuga (81) uč. v p., Šmartno ob Dre ti; Jože Kres, mizar, Litija; Alojz No vak, Lesce; Terezija Krmec r. Der mastja (88), Vič; Ivan Božič, pos., Dvorska vas; Alojzij Novak, sodnik, Le sce; Marija Ravnikar, Dravlje; Aloj zij Kambič, župnijski upr. v Lučinah; Milica Tišlar r. Vavpotič, Jesenice; Ivan Rupnik up., Dobrova; Jože Sve te up., Podpeč; Jakob Suhadolnik, Bo rovnica; Anton Turk (88), Verd; Jo že Medved (79), Šentvid pri Stični: Dušan Omahna, Zg. Jarše; Ljudmila šmajd, Predoslje; Antonija Fischer r. Grdina, Celje. V vsakem slučaju je jugoslovanski primer značilen tako v odnosih do bodočega razvoja v vseh komunističnih državah kot tudi v razkritju, da more biti gospodar neke družbe samo tisti, ki ima monopol na organizacijah in informacijah. Dosledno temu je lastništvo produktivnih sredstev, ki v Jugoslaviji stvarno pripada delavstvu, šele drugotnega pomena. * Razčlenjevanje položaja v SFR Jugoslaviji, kot ga je izvedel Mihajlo Mihajlov, je dosti stvarnejše od vsega, kar so v zadnjih mesecih objavili tuji opazovalci razvoja v Jugoslaviji. Ti večinoma tamkajšnjih razmer ne poznajo dovolj, da bi bili sposobni razumeti tamkašnjega dogajanja, zlasti pa nimajo možnosti, da bi spoznali duhovne tokove med inteligenco, prav posebno še med mladim rodom, ki mu pripada bodočnost. Sedanja skupina, ki vlada v Jugoslaviji, se trudi na vse načine, da hi dobila oporo med študirajočo mladino. Vesti iz Ljubljane, Zagreba in Beograda kažejo, da v tem ne uspeva. To ugotavlja tudi Mihajlov, ko piše, da obsežna kampanja za razširitev in uko-reninjenje dogmatičnega marksizma-leninizma, združena s ponatiski cenenih in mnogoštevilnih del marksističnih pisateljev, ne žanjeta uspehov. Mladi rod je očitno obrnil temu dogmatizmu hrbet in išče nova, sebi bolj sprejemljiva duhovna pota. V tem je zapisana usoda sedanjega komunističnega državnega in družabnega reda v Jugoslaviji. Tu je polje, kjer bi mogla politična emigracija najuspešnejše delovati! I A. D. Osebne novice Družinska sreča. V družini Mihe B'ar-leta in njegove žene ge. Leonore roj. González se je rodila hčerka Gabrijela. Srečnim staršem iskreno čestitamo. Nova slovenska diplomantka. —• Na buenosaireški katoliški univerzi je napravila licenciaturo iz psihologije gdč. Terezka Prijatelj, čestitamo! BARILOČE Praznovanje 29. oktobra! Bariloški Slovenci so praznovali narodni praznik 29. oktobra v soboto 26 oktobra v prostorih krajevnega ribiškega in lovskega kluba. Po zakuski, na kateri je imel predsednik France Jerman priložnostni govor, je nastopila mladina v narodnih nrfíah. Po prihodu zastave in petju narodne himne so deklice iz ljudskošol-skega tečaja prebrale nekaj odlomkov iz slovenske literature o slovenskem jeziku in deželi pod Triglavom. Nato so učenci srednješolskega tečaja recitirali Župančičevo „Našo besedo“. Sledila je izročitev prehodnega pokala Slovenskih smučarskih tekem le tošnjemu prvaku Marku Jermanu. Ob tej priložnosti so bili izročeni tudi pokali 19. smučarskih tekem, iz leta 1972, ki dozdaj še niso bile nagrajene. Za zaključek prireditve smo videli lep film o udeležbi argentinske smučarske delegacije na svetovnem prvenstvu v Fulanu na Švedskem. Ta film je posnel in sestavil France Jerman, ki je spremljal argentinsko moštvo kot trener, med tekmovalci pa je zastopal Argentino Marko Jerman. CAS1ELAR Družabni večer na Pristavi Pristavska mladina je dvanajstega oktobra zvečer doživela veselo presenečenje. Starši so nam pripravili lep družabni večer, združen s spevoigro „Kovačev študent“ v režiji Stanka Jerebiča in glasbenem vodstvu ge. Anke Sa- SLOVENCI AVSTRALIJA Gradnja slovenskega doma v Sydneyu V nedeljo, 6. oktobra so se zbrali Slovenci v Sydneyu na posebno zborovanje, na katerem so obravnavali bodočo gradnjo slovenskega doma. Rojaki v Sydneyu so zelo aktivni: pred letom m pol so dogradili tamošnjo slovensko cer kev; prostor, na katerem bo stal slovenski dom obsega preko 6 akrov, in vise je že pripravljeno, da se takoj prične z zidavo prvega dela doma, to je pritličja. Odboru Sydneyskega društva predseduje rojak Dušan Lajovic, ki je že vodil gradbena dela cerkve. Poleg nje ga odbor sestavljajo še Brkovec Dane, Gominšek Alojz, Kobal Vinko, Kos Lu cijan, Klakočer Ludvik, Petrič Jože, Ovijač Vinko, Stare Frenk, šarkan Herman, Tomšič in Vene Albert. Pod tem odoorom se je sedaj zidava doma že za čela. Pritlični del, ki predstavlja prvo stopnj.o del bo vseboval manjše stanovo-nje za oskrbnika, prostor za kuhinjo ter večjo dvorano za prireditve. Poleg tega prva stopnja del predvideva tudi gra' dnjo plavalnega bazena, manjši bazen za otroke ter otroško igrišče. Ko je na omenjenem zborovanju predsednik Slovenskega društva Syd-ney, Dušan Lajovic pozival rojake k čim večjem sodelovanju in k darovanju za skupni dom, je v svojem govoru med drugim dejal tudi sledeče: „Nekdo me je pred nekaj dnevi vprašal, kaj bomo od tega imeli. Ali se morda tudi vsak od nas vpraša isto? Kaj je do sedaj vzpodbujalo naše prejšnje in sedanje aktivne delavce in odbore, da so žrtvovali toliko prostega časa in denarja za to naše društvo, poleg vseh osebnih potreb, v času in denarju, zase in za svoje družine? Na to je samo en odgovor: osebno zadovoljstvo in ponos, da smo Slovenci sposobni postaviti nekaj, kar nam ne bo samo v zabavo, pač pa kot narodni spomenik v tujini. Upam da je vsak od vas občutil veselje in zadovoljstvo pri graditvi in urejanju svojega lastnega doma in tako želim da je tudi z našim novim skupnim slovenskim domom. Nekoč bomo s ponosom in zadovoljstvom gledali nanj in nam bo v veselje vsakokrat, ko bomo stopili na ta naš košček slovenske zemlje.“ SAO PAULO V dneh od 20.—28. septembra se je na poti v Argentino zadržal reški pomožni nadškof Josip Pavličič. Stanoval je blizu cerkve iNajsv. Zakramenta pri brazilskem rektorju za unisijc-lie. 27. 9. je obiskal tudi to cerkev in v njej maševal v slovenščini, ki se je je naučil v šoli v Gorici. Spremljevalec ga je v cerkvi predstavil brazilskim vernikom kot nai-šk,ofa iz Jugoslavije, ki ibo maševal v svojem jeziku. O njegovem obisku je poročal pod velikim naslovom nadškofijski tednik „Sao Paulo“. Je to drugi nadškof iz Jugoslavije, ki je obiskal to mesto. Na poti na evharistični kongres v Buenos Aires se je tu mudil barski nadškof Dobrečič. Leto's obhaja več rojakov starostne obletnice. Izpolnili so: 90 let Justina Li-povšček, roj. Kogoj, iz čepovana; 80 let: Franc Arčon iz Renč in Franc Pavlovič, slikar v Cafelandia v državi Sap Paulo, iz št. Petra na Krasu; 75 let rev. Valentin Rozman D. J., rektor Apostolstva molitve za nadškofijo Sao Paulo, iz Mošenj; 70 let: v Sap Paulo: Franc Cotič, prosvetni delavec iz Renč; Vencelj Gu-lin iz Vrtojbe, bivši pevovodja, in Ernjl Šinigoj iz Malih Žabelj pri Sv. Križu. V Niterviu, država Rjo de Janeiro, velli-Gaserjeve. Na večer so nas starši povabili s posebnimi vabili, toda podrobnega programa nam niso povedali. Uvodni nagovor je imel v naši novi veliki dvorani Marjan Pograjc, ki je pozdravil v imenu staršev zbrano mladino in vse navzoče, V prisrčnih besedah nam je razložil pomen in namen tega večera, nato pa na kratko obrazložil vsebino spevoigre Vinka Vodopivca. Ko se je odprl zastor na novem o-dru, smo z velikim navdušenjem spremljali nastop naših staršev ki so odlično zaigrali in zapeli to spevoigro. Gospod Stanko Jerebič je bil izreden v pojavi kovača, prav prijetno je bilo videti gospo Kristino Jerovškovo v vlogi kovačeve žene. Poštarja je imenitno kreiral Silvo Lipušček, vlogo kovačevega sina-študenta je odpel Janko Klemenčič, njegovi sošolci in vinski prijatelji pa so bili Miha Gaser, Janez Starič in Janez Jerebič. Med odmorom nam je gospod dr. Julij Savelli zapel v zabavo nekaj ve selih popevk, ki so jih v njegovih mladih letih prepevali na raznih veselih prireditvah. Spevoigro in pa vesele popevke med odmori je spretno spremljala na klavirju ga. Anka Savelli-Gaserjeva. Vsi nastopajoči so želi naše navdušene aplavze. Marsikdo izmed nas pa si je že tudi izbiral vlogo, ki bi jo želel sam odigrati. Vsem, ki so se trudili za ta lepi večer, naša prisrčna zahvala, ne samo za trud, pač pa predvsem za lep zgled, ki so nam ga dali s svojim delom in ljubeznijo do slovenskega petja in igre. Po končanem pevsko-kulturnem programu so nas starši povabili še v spodnjo dvoranico, kjer so nas bogato pogostili. Ob zvokih valčkov in polk smo se seveda tudi malce zavrteli. V upanju, da ta prijetni večer ni bil zadnji, izrekamo prirediteljem-—našim staršem — vse naše priznanje in zahvalo. Pristavska mladina PO SVETU stai izpolnila 70 let inž. dr. Stane Kon-jedic, bivši dvorni arhitekt abesinskega cesarja, iz Plav ob -Soči, in rev. Alojzjj Fras, sdb., župnik, iz Dokležovja v Prekmurju. Umrli so v Sao Paulo: Slovenec Podboj, star 93 let, zadnji od treh bratov Podboj, ki so prišli iz Postojne 1. 1896 in ustanovili veliko industrijo usnja, umrl 30. 8.; Jože Valenčič iz Mereč pri Ilirski Bistrici, stric teološkega profesorja Rafka Valenčiča v Ljubljani, 67 let, umrl 1. 9.; Marija Valenčič roj. Boštjančič, iz Slavine, 73 let, umrla 20. 9.; inž. Anton Kadunc iz Ljubljane, nekdanji prosvetni dela vec v Sao Paulo, 84 let, umrl 4. 10. Isti dan je umrl Franci Kolar iz Konjic, 69 let. Maš zadušnic za pok. Valenčiče vo, Kaduncem in Kolarjem, ki so se opravile na sedežu slovenske župnije, se je udeležilo vedno veliko starih in novih naseljencev. Tudi pri pevskem zbora so sodelovali. V domovini je umrl Rev. Franc Sršen iz Vesce pri Vdoicah. V Brazilijo je prišel kot salezijanski klerik okoli 1. 1932. Po nekaj letih je odšel v Rim, kjer je bil 1. 1940 posvečen. Zaradi vojne se je mogel vrniti šele 1. 1947. Kmalu je postal župni upravitelj v mestu Arasatuba v državi Sao Poulo, kjer je po načrtu rakovniške cerkve sezidal v manjših razsežnostih novo cerkev. O-krog L 1964 je prišel v Sao Paulo in je bil pripravljen sprejeti delo med Slovenci. Vendar se je vrnil domov in 27. 8. kot župnijski upravitelj v Zabukov-ju nad Sevnico v 67 letu starosti odšel po plačilo. Brazilu je dal 20 let. Naj počiva v mira. PISMO IZ ZDA Huntington, 20 okt. 1974 Cenjeno uredništvo Svob. Slovenije' 12. t. m. smo na našem domu pre jeli nepričakovan in vesel obisk. V ča su krasnega indijanskega poletja se je pripeljal k nam misijonar g. Wolbang, z glavno misijonsko tajnico medicinsko sestro Sonjo Ferjan. Sem že deset let misijonski sotradnik in z g. misijonarjem sva si v stalnem dopisovanju. Tako je bil obisk še bolj dobrodošel. Da smo se marsikaj pomenili je ra zumljivo; tudi o delovanju misijonske znamkarske akcije. G. misijonar vsak teden priobčuje članke v petkovi števil ki Ameriške domovine, pod naslovom „Misijonska srečanja in pomenki.“ Doslej je napisal nad 200 člankov; to je veliko in zahtevno delo, v katerega vloži ves prosti čas. Ti članki povezujejj nas, misijonske delavce v zaledju. Pa tudi onim na terenu se pošilja petkova številka AD, tako da smo vsi povezani v skupnem delu za božje kraljestvo. Ob tej priliki so mi obiskovalci tudi čestitali k 85-letnici živlejnja. Želeli so mi, da bi dočakaj še mnpgo isrečnih let v zdravju in zadovoljstvu, kar pa je dvomljivo pri tako visoki starosti, človek se pri teh letih čuti nekako osamljen; umrli so mu dragi starši, mnogi prijatelji, nekateri precej mlajši, človek ima občutek nekoristnosti in nepomembnosti na tem svetu. Tolaži ga edino upanje, da je. bilo življenje plodno, da je vzgojil družino, katera skrbi zanj na stara leta. Dejansko je postavil ob stran manj va žne življenjske cilje. S tem je naredil v svojem življenju prostor za veliki cilj, pripravo za novo resnično, večno življenje. V začetku meseca, 11. oktobra, sta odletela iz ZDA na obisk v Argentino k svoji hčerki in njeni družini moja Na mednarodnem teniškem turnirju v Teheranu je 27. oktobra osvojil prvo mesto znani argentinska igralec Guillermo Vilas z zmago nad Mehikan cem Raulom Ramirezom s 6:0, 6:3 in 6:1. S to zmago se je Vilas dobro u-vrstil na vodstvu za veliko svetovno nagrado pred Švedom Bjoern Borgom. Vilas je v paru s Špancem Orantesom zmagal nad parom Ramirez—Brian Gottfried (DA). V Bolivijskem La Pazu se je konča lo južnoameriško prvenstvo v košarki. Brazilska ekipa in argentinska, ki je zasedla drugo mesto, sta se uvrstili za tekmovanje za svetovno prvenstvo, ki bo v Kolumbiji. Bolivijska ekipa pa je zasedla tretje mesto. Odprava na 7906 m visoki Kongba-ičen, kj -§,0- jo sestavljali sami Slovenci, je uspela kot prva osvojiti ta vrh v pornonsurnskem času Na vrh so v začetku oktobra stopili Stane Belak, Roman Robas in Peter Scetinin.. Kang-bačen so slovenski alpinisti naskakovali že leta 1956. Prišli so do višine K -7535 m in do sedla na višini 7650 m, pa so se morali tedaj vrniti OBVESTILA SOBOTA, 9. novembra 1974: V Slovenski hiši ob devetih zvečer V. umetniški večer SKA. „Hrepenenje“ je gledališki akt v dialogu za igralca in igralko (Nataša Smersu, Nikolaj Jeloč-nik). V Slomškovem domu v Ramos Mejia Pb 20.30 III. večer Slovenske mladinske godbe. Na Pristavi ponovitev uprizoritve Kovačevega študenta ob 20. NEDELJA, 10. novembra 1974: V Slovenski hiši po mladinski maši zvezni mladinski sestanek. V Slovenskem d’omu v Berazateguj 9. obletnica doma. PONEDELJEK, 11. novembra 1974: Seja vaditeljev telesne vzgoje ob 19. uri v Slovenski hiši. SREDA, 13. novembra' 1974: V Slovenskem domu v San Martinu sestanek Liga žena, mati ob 18.30. SOBOTA, 16. novembra 1974: V Slovenski hiši sv. maša ob 15. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana ,oto 19.15. V Slovenski hiši ob 19. srebrni jubilej ISlovenske- dekliške organizacije in Slovenske fantovske zveze. NEDELJA, 17. novembra 1974: V Slovenski hiši ob 9.30 sv. maša in nato žalna proslava ob 5. obletnici smrti dr. Mihe Kreka. V Slovenski vasi 154etnica slovenske cerkve. (NEDELJA, 24. novembra 1974: V Slovenski hiši ob 16. prolslava Kristusa Kralja. DRUŠTVENI OGLASNIK Otioška počitniška kolonija ZS bo v cordobskih hribih pri dr. Hanželiču za otroke od 6. do 12. leta. Pogoj za kolonijo je znanje slovenščine. Pri prija vi v društveni pisarni je treba plačati 200 •$. Kolonija bo od 27. decembra do 12. januarja. Upravni svet ZS bo 8. novembra ob 20. uri v društvenih prostorih. Pisarna in knjižnica ZS je odprta vsak dan, razen ob sobotah, od 16. do 20. ure. ZA LJUBITELJE GLASBE IN PETJA Buenosaireški Goethejev institut jt v sodelovanju z Argentinsko-nemškim kulturnim institutom pripravil enomesečno operno sezono: cikel kompleta'! oper filmanih v hamburški Državni o-peri, pod artističnim vodstvom prof. Rolfa Liebermanna. Začetek sezone je bil 4. nov., konec bo 26. nov. t. I. V dvorani Goethejevega Instituta na Corrientes 310 Buenos Aires, bosta dnevno dve film ski predstavi, prva ob 16.30, draga ol 19.30 uri, razen ob sobotah, ko bo predstava ob 17. uri. Predvajali bodo naslednje opere: Mozartovo „čarobno piščal“: 13. i:i 20. novembra; Mozartovo „Figarovo ženitev“: 14 in 21. novembra; Lort-zingovo „Car in tesar“: 16., 15. in 22 novembra; Weberjevo „čarostrelec“: 11., 18. in 25. novembra; Bergovo „Wo-szeck“: 12., 19. in 26. novembra ter Wagnerjevo: „Mojstri pevci niirnber-ški: 16. in 23. novembra. Opozarjamo zlasti našo študirajočo mladino na zgornji program in lepo priliko, saj je vstopnina za vse predstave izredno nizka: komaj pet pesov. Vstopnice je možno kupiti dva dni pred vsako predstavo v Goethejevem Institutu od 13. do 20. ure. Poravnajte naročnino Svobodne Slovenije! prijatelja Peregrin Us s soprogo. Več kot 25 let sta morala čakati, da so jima zrasle peruti in se jima je želja izpolnila. Gotovo je bilo snidenje po tako dolgem času prisrčno in veselo. Ob koncu, pozdrav vsem čitateljem Svobodne Slovenije, vsem pri uredništvu, in zlasti hčerkam in družinam. Prijatelja Blaznika prosim, da odgovori na moje pismo. Frank Že1© Ob peti obletnici smrti predsednika NO za Slovenijo DR. MTHE KREKA, bo v nedeljo, 17. poVembra, v Slovenski hiši SPOMINSKA SVEČANOST Ob 9.30 sveta maša za pok. dr. Kreka v cerkvi Marije Pomagaj. Med mašo bo pel pevski zbor Gallus. Nato ob 10.30 v dvorani Slovenske hiše počastitev pokojnega v besedi in pesmi ob sodelovanju pevskega zbora Gallus. Vabljeni vsi, ki cenijo delo dr. Kreka za slovenski narod, v katerem je vztrajal v najtežjih časih. Sv. maša pb 15. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana bo v sredo, 16. novembra (dan istmrti) v slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 19.15. — Vsi rojaki lepo vabljeni, da se sv. maše udeležijo v hvaležen spomin škofa Gregorija in za prošnjo k Bogu za mir njegovi duši. Pridno kupujmo lepe božične kartice, ki jih je tudi letos izdala Zveza slovenskih mater in žena. Kartice so že na razpolago pri vseh odbornicah domov. Za raj. Medic Franca b,o za obletnico smrti sv. maša v nedeljo, 10. novembra, ob 10.30 v župni cerkvi sv. Juda Tadeja v Ituzajngo. VSI SLOVENCI STE PRISRČNO VABLJENI NA 15-LETNICO SLOVENSKE CERKVE v Slovenski vasi Program: 1. Ob 9.30 koncelebrirana slovesna sv. maša (glavni celebrant in pridigar msgr. A. Orehar); 2. Ob 12.30 k,osilo za duhovnike in laike od zunaj; 3. Ob 15 šmarnice, pete litanije in blagoslov; 4. takoj zatem v župnijski dvorani ob pogrnjenih mizah kulturni program. 17. novembra 1974 R. de Escalada, Loubet 4029 EStOHNM UBRE Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit Srebrni jubilej Slovenske dekliške organizacije Slovenske fantovske zveze V SDBOTO, 16. NOVEMBRA, V SLOVENSKI HIŠI Oh 19- PV. maša za raj. škofa dr. Gregorija Rožmana Ob 20: Slavnostni program v dvorani Slovenske hiše beseda predsednika SFZ; ' ” oh jubileju predsednice SDO; vho tni govor — prof. Tine Vivod, bivši predsednik SFZ — ' ne življenje v 25. letih — avdiovizual (sodelujejo: Franci Klemenc, Mirjam Jereb, Maruška Batagelj, Janez Jerebič, Marko Mele in Tomaž Pavšer) II. DEL: — petje dekliškega zbora iz San Justa (vodi g. Andrej Selan); — Vrba — Slovenski sonet v svetu: mladina iz Carapachaya (vodi g. Aleksander Pirc): — slovenska folklora iz Morona (vodi g. Jure Ahčin); — narodni ples iz Slovenske vasi (vodi g. Bogo Rozina); — Mladinska himna: pojejo vsi. Ob vhodu v dvorano boste prejeli tudi brošuro o 25-letnici, katero so uredili: Pavla Andrejak, Mirjam Jereb, Ana Marija Klanjšček, Gregor Batagelj, Janez Zorc in Pavle Fajdiga. Za kritje stroškov prosimo le za prostovoljne prispevke. Vsi lepo vabljeni! HREPENENJE je izvirna gledališka stvaritev, zasnovana kot dramatičen akt v dialogu za igralko in igralca, oslonjena na izreza iz pesniških in dramatičnih umetnin štirih mojstrov slovenske besede: A. T. Linharta, F. Prešerna, I. Cankarja in I. Preglja. V počastitev 20-letnice SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE jo bosta kot gledališko predstavo uprizorila NATAŠA SMERSU JE V A in NIKOLAJ JE-LOČNIK, v lastni zamisli in režiji, v soboto, 9. novembra 197A ob devetih, v gornji dvorani Slovenske hiše. S kitaro sodeluje Rok Fink. III. večer Slovenske mladinske godbe sobota, 9. novembra 1974, ob 20.30 v Slomškovem domu, Castelli 28, Ramos Mejia. V Slovenskem domu v San Martinu bo v soboto, 23. novembra, ob 20.30 SKUPNA VEČERJA za člane in prijatelje doma. Prijavite se pri odbornikih ali V domu (tel. 755-1266). LUK/ RUTA 205 F TE. ESTACION TEL. 295-1197 AVDA. 25 de MAYO 136 ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad EZEIZA C. SPEGAZZINI SAN JUSTO AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo A ær (R) YUSO n ON ROE. £ôe>5 SKORAJ cramer 761T7H1 CAPITAL PRISTAVA Monte 1851, Castelar IŠČE hišnika, hišnico ali zakonski pai Za dogovor z odborom: vsako nedeljo, po maši. Zvezna odbora SFZ in SDO Ise najlepše zahvaljujeta vsem, ki so kakor koli sodelovali in pripomogli, da je Mladinski dan tako lepo uspel. FRANQUEO PAGADO i~.5- SL r—< Concesión N* 5775 o ^