Iz deržavnega zbora. V bud»etliem odseku se je 12. februarja končala obravnava o učnem ministerstvu. Pri učiteljiščih je g. dr. Vošnjak vprašal vladnega zastopnika, kaj je vlada storila vsled lanske resolucije, katera je zahtevala slovenski učni jezik na učiteljiščih v Mariboru in Ljubljani. Ministei'ijalni svetovalec Herman odgovarja, da se dozdaj še nobene posebne spremembe nijso zgodile, ker sta se deželna šolska sveta v Gradci iu vLjubljani proti spreraerabam izrekla. Učitelji se dobro slovenski nauče, ker se vadijo v vseli predmetih v obeh jezicih. Izmej uuiteljev so v Ljubljani razen 3 in v Mariboru razen 2 vsi slovenskega ali vsaj druzcga slovanskega jezika zmožni. V Mariboru je skoro toliko nemških, ko slovenskih pripravnikov. Potem gosp. svetovalec spet stari ugovor ponavlja, da ni dovolj učnili knjig, še celo za ljudske šole da manjka knjili in da se je le c. kr. zalogi učnih knjig zahvaliti, da nijso ljudske šole brez kujig. G. dr. Vošnjak odverne vladne ugovore. Ker se v Kopru in Gorici slovenski podučuje, je uže to dokaz, da za glavne predmete učnih knjig ne manjka. Sicer pa je to tisti circukis vitiosus, v katerem se vlada vedno suče. Ako se slovenska učna knjiga spiše, je vlada ne aprobira in kdo če spisati uaie knjige ter jili zalagati, ako ve, da jih nihče ne bode kupoval, ker je učni jezik nemški. Na Kranjskem so skoraj same slovenske ljudske šole, učiteljišče pa je nemško. Tudi mariborsko učiteljišče je namenjeno vzgojevati učitelje za slovenski Štajer, kjer je kacih 300 slovenskili in slovensko-nemškibi šol; za nemški Štajer in sploh za nemšlte šole je dovolj učiteljišč, da nij treba še v JMariboru nemškega. Privilegij, katerega si prisvaja c. kr. zaloga Solskili knjig, je na kvar in iig na korist slovenskemu šolstvu. Naj se dovoli zaloga šolskih knjig v Ljubljani, kakor jo imajo Čehi v Pragi in Poljaci v Lvovu, pa bodo slovenske knjige bolj enojne za vse slovenske dežele in kmalu jih bodemo imeli in sicer izvcrstne za vse razrede. Vlada ne ravna niti v smislu deržavnih osnovnih postav niti po narnerah sedaj proglašene vladne sisteme, ako še delj odlaša, kai- bode enkrat morala storiti. Poslanec Zeithammer podp:va dr. Vošujaka ter omenja, da tudi Nemci nijso imeli svoje literature, dokler nij bil nemški, ampak latinski učni jezik v njihovih šolah. Vlada sama prizna, da je dovolj slovenskih profesorjev, ki bi gotovo z veseljem spisali učne knjige, ako jih res še manjka, a za koga hočejo pisati in tiskati, če se v šolah le po nemških knjigah podučuje. Tudi poročevalec Jireček zahteva od vlade, da resno izvede znane resolucije. Učitelji za ljudske šole se morajo za vsak narod v narodnem jeziku izobraževati, sicer ne morejo zadostovati svojej nalogi. Kakor imamo nemška, češka, poljska, italijanska učiteljišča, tako treba je tudi slovenskih. Vladni izgovori so prazni, kerje dovolj slovenskih učiteljev; knjige pa, ako res še nij vseh potrebnili, se kmalu pripravijo. Zato terja resno in odločno, da vlada stori svojo dolžnost ter se ravna po sklepih drža\.iega zbora. Dalje vpraša dr. Vošnjak vlado, zakaj nij v proračun postavila svoto za zidanje novega učiteljišča v Ljubljani. Kranjska je jedina dežela, v katerej vlada še niti jednega h-ajcerja nij potrosila za zidanje novib šolskih poslopij. G. minister baron Cotirad odgovarja, da so načrti za zidanje uže izdelani, a obziri na varčnost nijso dopuščali, da bi se uže letos z zidanjem pričelo. Iz deržavne<>;a zbora. Pri občr: debati o nasvetib zastran šolske dolžnosti, jame govoriti naučni minister, vse je radovedno in poslušalci ga obstopijo v polukrogu. Gospod minister pred vsem povdarja, da so se prikazale pri izpeljavi šolske postave pomanjkljivosti, katere je treba odstrarti. Zavrača terditev, da on le graja in prezira veliko važnost šolske postave ter kaže na to, kar je uže storil v tej stvari. G. minister pravi, da bessede, fcil ršne so bile slišati v deržavnem zboru, nani^eč, da se ssteroa hoče spremeni in omajati podlaga Ijudski šoli, služijo le v to, da se veselje do dcla jemlje šolskim organom in učiteljem. Vlada pa vendar to ne smatra za napredek, ako se pomanjkljivosti stalne, marveč to ji velja za nazadek, akoiavno nekateri, ko se skušajo odpraviti ti nedostatki, uže vičejo: Šola je v nevarnosti. Na to mora z močnim glasom zaterditi to-le: Šola ni v nevarnosti, ona je zagotovljena, in kdor bi spodkopaval mirni in zavarovani razvoj ljudski šoli, temu bode vlada perva nasprotovala. G. minister kaže na to, da se morajo v poštev jemati razmere, ki niso take, kakor so navadno po mestih in tergih, in da se mora tudi ustreči željam, da bi bilo poučevanje ceneje, ako zarad tega pouk ni slabeji. Kar pa se tiče kompetence (polnomoči) deržavnega zbora, minister nima teh pomiselkov, ker ravno deržavuemu zboru pripada, sklepati o nadaljevalnem poučevanji, kakor ga želi večina imeti poslednje dve leti namesto vsakdanjega pouka. Deželnim zborom pripada izpeljava tega sklepa. Govorila bosta še govornik večine dr. Čelakovski in manjšine profesor Eduard Sues. (Se je uže zgodilo.)