27
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
* Helena Konda, mag. znanosti kulturne antropologije, Pot h gozdu 3, 1351 Brezovica pri Ljubljani; helena.konda.malina@gmail.com.
 Razglabljanja Helena Konda*
Uvod
Za začetek sodobnega grafitiranja na Slovenskem večina 
avtorjev postavlja napisne akcije Osvobodilne fronte (OF) 
proti okupatorju, ki so se začele v drugi polovici leta 1941 
(Kumerdej 1994: 92; Borčić 1995: 1; Slana 2000: 894; 
Velikonja 2004: 118; Milkovič 2008: 245; Zidarič 2011: 
144). Sklepamo lahko, da je bilo grafitiranje kot izraz ko-
munikacijskega deficita s pisanjem po javnih površinah 
prisotno že pred drugo svetovno vojno, vendar iz zgodnej-
ših obdobjih doslej še nismo našli ustreznih materialnih 
dokazov, ki bi jih lahko podrobneje preučili.
Pri raziskovanju najstarejših znanih slovenskih grafitov 
sem ugotovila, da je bila ulična dejavnost vedno opisana 
v širšem sklopu aktivističnih dejanj posameznikov oziro-
ma obravnavanega obdobja, če že ni bila v celoti prezrta. 
Pri pregledu fotografij in publikacij iz arhivov Slovenskega 
etnografskega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Sloveni-
je, Inštituta za novejšo zgodovino, pričevanj aktivistov OF 
in drugih virov sem uspela zbrati dovolj gradiva za krono-
loški in vsebinski pregled tega pojava. Izkazalo se je, da 
grafiti zelo dobro odsevajo duh svojega časa. Vsebinska 
analiza zajetega gradiva je pokazala, da so bili med vojno 
količinsko najbolj zastopani odporniški grafiti,1 pojavljali 
pa so se tudi grafiti okupatorja, kolaboracije in reakcije. Ne-
kateri grafiti so sami precej zgovorni, nekateri pa so videti 
1 Med avtorji, ki so pisali ali pričali o številnih odporniških grafitih, 
sta Davorin Jeršek (1961) in Ivan Ott (2008).
kot preprost simbol, ki dobi svojo razsežnost šele ob po-
znavanju ozadja, ki ga predstavlja.
Svojo etnografsko raziskavo sem posvetila oblikovanju 
preglednega »teksta«2, ki omogoča nadaljnje raziskave in 
analizo tega pojava. Tematiko sem predstavila tudi v obliki 
fotografske razstave Grafiti na Slovenskem med drugo sve-
tovno vojno, kjer je prek grafitov mogoče spoznati utrip časa 
in spremljati razvoj druge svetovne vojne na Slovenskem.
Grafiti kot ozemeljske reprezentacije
Grafiti in druge ulične »intervencije« so bili med drugo 
svetovno vojno eden najbolj očitnih primerov golih oze-
meljskih reprezentacij, kot jih razlaga Matej Vranješ v 
ponazoritvi družbene konstrukcije realnosti s konceptua-
lizacijo teritorialnosti (Vranješ 2007: 211; prim. Vranješ 
2017). Nova teoretska paradigma je ob koncu 20. stoletja v 
družboslovje prinesla »kulturni preobrat«, »ki na družbeno 
prostorskost skuša gledati skozi optiko družbene oziroma 
kulturne reprodukcije, torej skozi produkcijo in poganja-
nja pomenov, skozi ‚upomenjanje‘« (Dear v Vranješ 2002: 
53). »Zanimanje za prostor« ali »prostorski preobrat […] 
temelji na kritično opredeljenem antropološkem pojmo-
vanju prostora, ki […] ga uokvirja in oblikuje kultura« 
(Muršič 2011: 177). Rob Shields je ‚uprostorjenje‘ pona-
zoril z razlago, »da kljub zdravorazumskemu izgledu em-
2 Tematika je podrobneje predstavljena v monografiji Grafiti v Ljubl-
jani: Zgodovina, grafitarji, mesto, objavljeni v Zupaničevi knjižnici 
Znanstvene založbe FF (Konda 2017)
Izvleček: Prispevek obravnava napisne akcije Osvobodilne 
fronte, ki predstavljajo začetek slovenskega sodobnega grafiti-
ranja. Analiza na podlagi fotografij, publikacij, pričevanj in dru-
gih zapisov zajema poleg odporniških grafitov in street arta tudi 
delovanje drugih družbenih skupin (okupator in kolaboracija) 
ter vidnejše primere iz bližnje evropske okolice. Grafiti in street 
art so prikazani kot ozemeljske reprezentacije, pri čemer se boj 
za teritorij nanaša predvsem na kognitivni prostor ter posledič-
no na oblikovanje nacionalne identitete. 
Ključne besede: grafiti, 2. svetovna vojna, Osvobodilna fron-
ta, street art, identiteta     
       
      
Abstract: The paper deals with the wall inscription campaigns 
launched by the Liberation Front of the Slovene Nation, which 
represent the beginning of Slovene contemporary graffiti. An 
analysis based on photographs, publications, testimonies and 
other written records includes, besides the resistance graffiti and 
street art, the work of other social groups (the occupying forces 
and collaborators), as well as more prominent examples from 
other nearby European countries. Graffiti and street art are pre-
sented as territorial representations, in relation to which it should 
be noted that the battle for territory refers primarily to a cognitive 
space and consequently to the formation of a national identity. 
Keywords: graffiti, World War II, Liberation Front, street art, 
identity
SLOVENSKI ODPORNIŠKI GRAFITI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO
Izvirni znanstveni članek | 1.01
Datum prejema: 1. 6. 2017
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
28
 Razglabljanja Helena Konda
pirične realnosti (prostor je praznina) ljudje obravnavajo 
prostorsko kot napolnjeno z emocionalno vsebino, mito-
loškimi pomeni, simbolizmom skupnosti in zgodovinsko 
pomembnostjo« (Shields v Vranješ 2002: 53).
Navedena teoretska podlaga nam omogoča razumeti po-
jav grafitiranja na Slovenskem, zlasti pa v Ljubljani med 
drugo svetovno vojno, kot pomemben reprezentacijski 
vidik družbene prostorskosti. Pojavnost grafitov, njihov 
simbolizem, aktivizem in splošni zgodovinski pomen so 
v širši prostor prinašali močan emocionalni naboj. Njiho-
vo pojavljanje kot tako je dojemanje premoči nad obvla-
dovanjem prostora preneslo od okupatorja k upornikom. 
Brez velikih tehničnih posegov so številni uporniški grafiti 
in druge ulične intervencije dosegli, da je ‚uprostorjenje‘ 
Ljubljane v pomenu obvladovanja širšega slovenskega 
prostora navkljub formalni nadvladi močno oboroženega 
okupatorja prešlo v domeno odpora.
Grafiti so v Sloveniji začeli nastajati že zelo zgodaj, 
vendar ne še v smislu prave subkulture, temveč bolj 
kot nekakšni stranski produkti odporniškega giba-
nja. Med italijansko okupacijo Ljubljane so se zače-
li pojavljati napisi Osvobodilne fronte, ki so na neki 
ravni imeli veliko skupnega s poznejšo subkulturo, 
hkrati pa so imeli veliko globlji simbolni pomen. 
Bili so namreč ultimativni vizualni simbol upora, ki 
je drugače potekal v popolni tajnosti in ilegali. Po-
leg trosenja letakov in ilegalnega radia je bil to glav-
ni medij, namenjen zbujanju pozornosti javnosti in 
dajanju jasnega sporočila, da upor poteka v samem 
središču okupacije. Kot poznejši grafitarji so se tudi 
člani OF posluževali pisanja po stenah ravno zaradi 
izjemnega potenciala vidnosti, javne provokacije in 
hkratne anonimnosti pisca. Dokler se o njem ne ve 
nič, ga je namreč tako rekoč nemogoče začeti iskati, 
kaj šele prijeti. (Milkovič 2008: 245)
Simbolni pomen odporniškega grafitiranja in drugih ulič-
nih intervencij je bil afirmativen v informiranju prebival-
stva, da odpor obstaja, in kot poziv, naj se mu pridružijo. 
Grafitiranje je izzivalo okupatorja, ki se je odzval s kruti-
mi kaznimi, obenem pa ni mogel skriti svoje nemoči proti 
nevidnemu nasprotniku, ki mu je prevzemal nematerialno 
oblast nad okupiranim ozemljem.
Zgodovinsko ozadje
Na oblikovanje odporniških grafitov so vplivali številni 
zgledi iz zgodovine in širše evropske okolice. Sklepamo 
lahko, da je že od srednjega veka naprej, ob porastu pi-
smenosti, nastalo veliko skritih napisov na notranjih stenah 
stavb in podobnih objektov. Željko Dugac je v Lovranu 
odkril cerkvene grafite iz leta 1549 (Dugac 1999: 251), 
Hugo Ernst Lüdecke je pisal predvsem o straniščnih gra-
fitih s konca 19. stoletja (Lüdecke 1907), izletniki so se v 
preteklih stoletjih na obiskanih krajih pogosto podpisali, 
včasih celo čez neprecenljive zgodovinske umetnine, kot 
so paleolitske jamske poslikave (Petru 2008: 9) … Takšnih 
primerov je še veliko, vendar takšnega načina pisanja po 
zidovih ne moremo enačiti s političnimi grafiti, ki so pro-
drli v dominantni diskurz. Oznako ‚politični grafiti‘ upora-
bljamo v ožjem smislu za grafite, ki se s svojimi vsebinami 
navezujejo na aktualno, preteklo ali prihodnjo politiko, 
čeprav so grafiti (široko gledano) vedno politično dejanje, 
ker izražajo neupoštevanje vladajočih družbenih norm 
(Lalić idr. 1991: 15).
Edini vidnejši primer politično nevtralnega grafitiranja, ki 
je bil blizu slovenskemu ozemlju in se je zasidral v kolek-
tivni spomin, je bilo podpisovanje mladega avstrijskega 
pohodnika Josepha Kyselaka na težje dostopne stavbe in 
naravne spomenike v 20. letih 19. stoletja. Kyselaka ime-
nujemo tudi prvi evropski tager (angl. tagger), saj je svoje 
ime že od svojega 17. leta naprej z lično izdelanimi črkami 
zapisal skoraj povsod, kjer je bil. Joseph Kyselak je leta 
1825 izdal potopis o svojem štirimesečnem pohodu po od-
ročnih poteh današnje Avstrije, Slovenije, Južne Tirolske 
in Bavarske. Približno 20 njegovih podpisov (tagov) je 
ohranjenih še danes. Z njimi se ukvarjajo raziskovalci, v 
javnosti pa krožijo tudi številne zgodbe in urbane legende 
o zanimivem Kyselaku, ki je zelo mlad zaradi okužbe s 
kolero umrl predvidoma leta 1831 (Spletni vir 1).
Množično pisanje političnih grafitov v Evropi se je po 
mojih raziskavah začelo v času italijanskih vojn za neod-
visnost. Leta 1859 je rimske ulice preplavil napis »Viva 
Verdi!«, ki je bil okrajšava za izraz Viva Vittorio Emma-
nuele, Re d’Italia! (Hardcastle 1996). Na videz preprost 
poklon priljubljenemu skladatelju Giuseppeju Verdiju je 
bil kodiran zapis, ki je izražal naklonjenost tedanjemu 
sardinskemu kralju. Grafit »Viva Verdi!« (vzporedno tudi 
»Viva Italia!«) je bil tako simbol, kjer je bil označevalec 
po dekodiranju oseba, ki je imela moč združiti razdroblje-
ne italijanske dežele, zapletene v vojne z Avstrijci, Fran-
cozi in Rusi (Bassi in Lucca 2000: 59). V vlogi označenca 
je bila tako ideja nacionalne države, ki je bila v širokem 
družbenem gibanju Risorgimento (italijansko: združitev, 
obnovitev) prisotna že od leta 1815. Ideja je bila v celo-
ti uresničena šele po koncu prve svetovne vojne, že pred 
tem – leta 1861, po številnih bitkah in plebiscitih – pa je 
italijanski parlament Vittoria Emmanuela II. razglasil za 
italijanskega kralja (Riall 1994: xiv). O dvojnem pomenu 
slogana so leta 1859 pisali tudi v Bleiweisovih Novicah:
Iz Sardinskega. ‚Gazz. Piem.‘ piše, da sardinska 
vlada, ko je slišala, da je avstrijanska armada ob-
sedla meje lombarškega kraljestva, je ukazala tudi 
svoji armadi, se pomakniti namejo sardinsko. — 
Nek drug sardinsk časnik piše, da opravniki in po-
slanci, ki hodijo križem Laškega, se pozdravljajo z 
besedama »Viva Verdi!« To pa pomeni: »Viva Vitto-
rio Emmanuele Re D‘ Italia« (živi Viktor Emanvel 
kralj laški!); perve čerke teh imen so vzete v besedo 
Verdi. (Časopisni vir 1)
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
29
 Razglabljanja Helena Konda
V politično nemirni Evropi v začetku 20. stoletja se je 
hkrati z industrializacijo in razvojem medijev ustvarilo 
idealno okolje za razvoj vizualne propagande za pridobi-
vanje ljudskih množic (Hardin 2013: 2). Zametki izraza 
»propaganda« sicer segajo že v čas križarskih vojn, če-
prav so tovrstne dejavnosti znane že od začetka človeštva. 
Rimokatoliška cerkev je v 17. stoletju celo ustanovila šolo 
za izobraževanje duhovnikov z nazivom »Sacra Congre-
gatio de Propaganda Fide« (Spletni vir 3; Guilday 1921). 
Med prvo svetovno vojno so oblasti prepoznale propagan-
do kot učinkovito psihološko orodje za širjenje svojih ide-
ologij znotraj in zunaj svojih meja. V ta namen so začele 
sistematično razvijati umetniške zvrsti, zlasti film in poster 
(Hardin 2013: 1, 4). 
Vizualni posegi v javni prostor so tako postali pogosti in 
vplivni. Posterji z močnimi barvami in udarnimi slogani 
so preplavili javne površine. Nekajsekundna pozornost 
ljudi, ujetih v tisočglavo množico, je bila dovolj, da so 
posterji pritegnili pozornost, vtisnili podzavestna sporo-
čila in sprožili interakcijo. Naslavljali so tudi nepismene 
in nezainteresirane mimoidoče, ki se jih letaki in podobno 
pisno gradivo ni dotaknilo (Hardin 2013: 5). Poleg nara-
ščajoče količine in kakovosti plakatov so bili grafiti sprva 
precej neizrazit ulični medij. Pojavljali so se predvsem v 
obliki jezikovnih grafitov, pri čemer so bili najpogostej-
ši napisi in šablonske upodobitve obrazov voditeljev. Po 
prvi svetovni vojni so bili prvi množični uporabniki te 
tehnike Mussolinijevi fašisti v Italiji v 20. letih 20. stole-
tja. Učinkovitost njihovih napisov in šablonskih slikovnih 
upodobitev Mussolinijevega obraza (stencilov) je bila zelo 
velika.3 Šablonski grafiti oziroma stencili so bili natančno 
izdelani, pripisana gesla pa udarna in populistična. Izsto-
pala je Mussolinijeva neizprosna podoba (ostro začrtana 
čeljust, neizprosen pogled), ki je z natančnimi črno-belimi 
estetskimi sličicami ponujala idejo reda, moči, varnosti in 
ugleda. Med gesli so bila pogosta (prevodi so avtoričini):
»Credere, obbedire, combattere.« [Verjeti, ubogati, 
boriti se.]
»Noi diciamo: è l’aratro che traccia il solco ma la 
spada lo difende.« [Plug naredi brazdo, meč pa jo 
brani.]
»Noi tireremo dritto.« [Šli bomo naravnost naprej.]
»Solo Dio può fermare la volontà degli Italiani, gli 
uomini e le cose mai!« [Samo Bog lahko ustavi ita-
lijansko moč volje, ljudje in stvari nikoli!]
3 Prvi odmevnejši evropski street artist Blek le Rat je v več intervjujih 
omenil, da je svojo ulično umetnost zasnoval na tehniki in obliki 
Mussolinijevih stencilov, ki jih je kot otrok spoznal na razstavi v Ita-
liji. Na tej osnovi je ustvaril šablonske upodobitve podgan, s kateri-
mi je v 80. letih 20. stoletja preplavil Pariz (Spletni vir 4). Desetletje 
pozneje je Bleka le Rata in njegov način uličnega izražanja prevzel 
in nadgradil tudi Banksy, danes najslavnejši ulični umetnik na svetu 
(Spletni vir 10).
»Noi odiamo la vita comoda.« [Sovražimo udobno 
življenje.] (Spletni vir 2)
Na podoben način so šablonske grafite s pogostim napi-
som »Viva Franco« in Francovo sliko med špansko drža-
vljansko vojno (1936–1939)4 uporabljali Francovi fašisti 
v Španiji in republikanci z znamenitim izrekom »No pa-
saran«. Grafiti so bil sicer prisotni, vendar so bili glavni 
medij ideoloških bojev na ulici plakati. Sprva so jih obli-
kovali predvsem republikanci. Takoj po vojaškem udaru 
proti demokratično izvoljeni vladi Druge republike5 so 
plakate na svojih domovih začeli izdelovali posamezni 
umetniki, pozneje pa je to vlogo prevzel sindikat profesi-
onalnih umetnikov (Hardin 2013: 10, 29). V videzu in ge-
slih plakatov je prevladovala rdeča barva in komunistično-
-anarhistična simbolika, uperjena proti simbolom nacizma 
in kapitalizma, čeprav je bila nazorska raznolikost republi-
kancev zelo velika. Kmalu se je republikancem pridružilo 
na tisoče prostovoljcev iz vsega sveta, ki so se želeli boriti 
proti fašizmu in nacizmu, tabor nacionalistov pa je podprla 
profesionalna vojska iz Nemčije in Italije.6
Iz redkih fotografij in nekaterih še vedno ohranjenih pri-
merkov grafitov lahko razberemo ideološko usmerjenost 
njihovih avtorjev – prvi trije primeri izražajo stališča repu-
blikanskega tabora, zadnja dva pa desničarsko ideologijo 
nacionalistov (Spletni vir 12, avtoričin prevod).
»CNT – AIT – FAI« (Confederación Nacional 
del Trabajo – Asociación Internacional de los 
Trabajadores – Federación Anarquista Ibérica) [Na-
cionalna delavska konfederacija – Iberska anarhi-
stična konfederacija – Mednarodna delavska orga-
nizacija]
»Matare mos a Franco« [Ubili bomo Franca]
4 Med špansko državljansko vojno sta se izoblikovali dve izraziti poli-
tični frakciji: republikanci (Frente Popular, v prevodu Ljudska fron-
ta) in nacionalisti (Bando Nacional, v prevodu Nacionalna stran). 
Pri republikanski Ljudski fronti je bila najvplivnejša in največja 
organizacija komunistična partija. Nacionaliste so predstavljale 
ideološko bolj enotne konservativne organizacije, med katerimi je 
imela najmočnejšo vlogo katoliška cerkev. Na strategijo propagande 
nacionalistov je najbolj vplival eden od vodilnih parlamentarcev Gil 
Robles, ki je leta 1933 obiskal Nemčijo in preučeval nacistično pro-
pagando (uporabo radia, letalsko odmetavanje pamfletov, psihološko 
dovršeno vplivanje na množice s čezmerno vznesenimi govori na 
zborovanjih) (Hugh 2013).
5 Vlada Druge republike je bila demokratično izvoljena decembra 
1931, vojaški udar proti njej pa se je zgodil 17. julija 1936 (Lešnik 
2010: 18).
6 Republikancem so se 12. avgusta 1936 začeli priključevati 
prostovoljci iz nevtralnih dežel in pozneje tudi od drugod. Sestavl-
jali so Mednarodne brigade (Hardin 2013: 11). »V letih 1936–1938 
je v Španijo prispelo okoli 40.000 prostovoljcev – protifašistov iz 
54 evropskih, ameriških in azijskih držav, da bi se borili na strani 
republike; med njimi je bilo prek 1900 Jugoslovanov, od teh okoli 
570 Slovencev (iz Primorske nad 100)« (Lešnik 2010: 26).
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
30
 Razglabljanja Helena Konda
»Plaça del Milicià Descongut« [Trg neznanih 
milic]«7 (Spletni vir 5; Spletni vir 6)8
»Viva Espaṅa / Viva legion / Viva el Ejército salva-
dor« [Živela Španija / Živela Legija / Živela vojska 
rešiteljev] 
»Franco Caudillo de Dios y de la Patria. El primer 
vencedor en el mundo del bolchevismo en los cam-
pos de batalla.« [Franco Vodja Boga in očetnjave. 
Prvi zmagovalec v svetu boljševizma na bojiščih.] 
(Spletni vir 11)
Komunistična simbolika je bila med republikanskimi gesli 
razvidna tudi iz pojavljanja podob ali imen znanih sovjet-
skih komunistov (Lenina, Stalina) ter prekrižanega srpa in 
kladiva. Med gesli španske državljanske vojne na splošno 
je v današnjem kolektivnem spominu najbolj znan izrek 
»No pasaran« (Ne bodo šli mimo). Napis je bil izpisan na 
dobro vidnem transparentu v Madridu leta 1937 z bese-
dilom: »¡No pasarán! El fascismo quiere conquistar Ma-
drid, Madrid será la tumba del fascismo!« (Spletni vir 17; 
v prevodu: »To se ne sme zgoditi. Fašizem hoče osvojiti 
Madrid, Madrid pa bo postal grobnica fašizma!«).9 
Španska državljanska vojna je bila uvertura v drugo 
svetovno vojno, kjer so sile osi (zlasti Nemčija in Italija) 
zelo aktivno sodelovale z nacionalisti. To je bilo razvidno 
tudi iz politične propagande, v kateri so bili med uličnimi 
intervencijami pogosti tudi grafiti. Posebno odmevni so bi-
li nemški nacistični grafiti, ki so v 30. letih 20. stoletja na-
raščali skladno s fašizacijo družbe. Do prvega množičnega 
pisanja antisemitskih grafitov je prišlo v Avstriji po njeni 
priključitvi Nemčiji marca 1938, simboličen vrhunec pa 
je doseglo v času Kristalne noči med 9. in 10. novembrom 
1938, ko so v Nemčiji in Avstriji sistematično na tisoče 
judovskih nepremičnin oskrunili z razbijanjem in sovra-
žnimi grafiti. Med napisi so bili najpogostejši antisemitska 
gesla, pozivi k izgonu, simbol Davidove zvezde in poeno-
stavljene slike. Šablonski grafiti so bile zelo redki, pred-
stavljali pa so predvsem Hitlerjev obraz s kratkim udarnim 
sporočilom (npr. »Ja!«) (Spletni vir 7).
Afirmativnih grafitov, ki bi bili namenjeni hvaljenju naci-
stičnega gibanja, je bilo izredno malo, saj so to vlogo pre-
vzeli uradni posegi v prostor. Po vzponu nacističnih gibanj 
v 30. letih so nemški in avstrijski javni prostor sčasoma 
preplavile nacistične zastave, ki so v oblikovno popolnem 
7 Mednarodni prostovoljci svobode (Voluntarios Internacionales de la 
Libertad) so bili organizirani v brigade, ki so imele politične komi-
sarje (komuniste). »Vsi nekomunisti, ki so hoteli vstopiti v Medna-
rodne brigade, so morali prestati zaslišanje s strani NKVD-ja. Prav 
zaradi tega so nekateri tuji prostovoljci raje vstopali v vrste anarhis-
tov oz. v milice« (Lešnik 2010: 26).
8 To je restavriran napis na steni Barcelone, izdelan leta 1936 v spo-
min padlim borcem prostovoljnih milic, ki so se borile na strani re-
publikancev.
9 Fotografijo znamenitega transparenta in njegovega sporočila je pos-
nel sovjetski novinar Mikhail Koltsov v Madridu leta 1937.
slogu krasile vse javne stavbe. Simbol kljukastega križa je 
v javnem prostoru postal pogost okrasek zunanje opreme. 
Hkrati je bilo postavljenih tudi precej uradnih razglasov 
(tabel, plakatov, znakov itd.) z napisom, da Judje tam ni-
so zaželeni. V tem duhu je bilo napisanih tudi precej pu-
blikacij, vključno z nazornimi otroškimi slikanicami, saj 
so bila antisemitska sporočila vključena v vzgojni načrt10 
(Spletni vir 7).
Poleg pogoste Davidove zvezde, ki predstavlja judovsko 
vero, so nacistični grafiti najpogosteje vsebovali besedo 
»Jude« (Jud) za oznako nepremičnin, katerih lastniki so 
bili Judje, in hkrati za obsojanje pripadnosti tej etnični 
oziroma verski skupini. Napisi so poleg afirmativnega 
slabšalnega sporočila o Judih izražali tudi zahtevo, da 
predstavniki večinskega prebivalstva (nemškega, avstrij-
skega) na splošno zaničujejo diskriminirano skupino in se 
ji izogibajo. Če so predstavniki večinskega prebivalstva 
nasprotovali diskriminaciji in so se do izpostavljene sku-
pine obnašali strpno (npr. še vedno kupovali v njihovih 
trgovinah), so bili kaznovani z javnim poniževanjem in 
nasiljem.11
»Juden raus« [Judje ven]
»Nür fur Juden!« (oznaka na klopi) [Samo za Jude!]
»Nicht arisches Geschäft« [Nearijska trgovina]
»Dir Judensäu sollen die Hände abfaulen.« [Judo-
vske svinje, naj vam zgnijejo roke.]
»The death of the Jews will end the Saarland‘s di-
stress.« [Smrt Judov bo končala stisko Posarja]
»Jüdische … mit Knoblauch« [Judovsko … s če-
snom]
»Achtung Juden« (napis poleg slike lobanje s pre-
križanima kostema) [Pozor, Judje]
»Juden sind Blutsaugeers. Jud nach Palestina. Ach-
tung … Schänder.« [Judje so krvosesi. Jud v Palesti-
no. Pozor … skrunilec.] (Spletni vir 7; Spletni vir 8; 
avtoričini prevodi)
10 Slikovni grafiti so pogosto upodabljali enake podobe kot otroški 
učbeniki in slikanice, v katerih so bili Judje slabšalno narisani kot 
sključeni možakarji z dolgim ukrivljenim nosom v obliki šestice 
(Spletni vir 7). 
11 Ross Allen Baker in njegova soproga Helen sta s kamero dokumen-
tirala ulično dogajanje v Avstriji in Italiji od marca do maja 1938. 
Marca 1938 sta posnela veliko napisov »Jude« na izložbah trgovin. 
Helen Baker je svoja opažanja opisala v dnevniku in pismih. Med 
drugim je zabeležila, da so na Dunaju pred judovskimi trgovinami 
stali predstavniki SA (Sturmabteilung – paravojaške enote nacistične 
stranke) in ljudem preprečevali vstop. Zlasti so bili pozorni na tiste, 
ki naj bi pripadali arijski rasi, tujce pa so le opozorili na judovsko 
poreklo lastnika trgovine. Občasno so poskušali obisk trgovine pre-
prečiti tudi z grožnjo aretacije. 1. maja 1938 je Bakerjeva v dnevnik 
zapisala, da je moral predstavnik arijske rase, ki je kupoval v ju-
dovski trgovini, za kazen nositi transparent z napisom: »Ich bin ein 
deutscher Schwein und kauf‘ bei Juden ein.« (Spletni vir 9).
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
31
 Razglabljanja Helena Konda
Poleg nacističnih grafitov v Nemčiji in Avstriji so se ti v 
velikem številu pojavljali tudi na Norveškem in v dru-
gih evropskih deželah, ki so bile naklonjene nacizmu 
(Spletni vir 13).
Prvi sodobni grafiti na Slovenskem
Na Slovenskem pred drugo svetovno vojno ni bilo od-
mevnih primerov grafitiranja, čeprav o njihovem obstoju 
skorajda ne moremo dvomiti. Sklepamo lahko, da so se 
pojavljali na večjih stavbah v urbanih središčih, kot je bil 
Kolizej v Ljubljani, prehodna vojašnica za vojake iz raz-
ličnih dežel, kjer je bilo v 19. stoletju živahno družabno 
dogajanje (plesi).12 Takšnih možnih lokacij je bilo še več, 
vendar se o grafitih ni ohranilo veliko zapisov ali materi-
alnega gradiva.
Med pregledom arhivskega gradiva sem v sklopu demon-
stracij proti vojni, ki so potekale 27. marca 1941 v Ljublja-
ni (Pavlin 2004: 59), našla grafit »Živel kralj!«13 Demon-
stracije so bile po vsej Kraljevini Jugoslaviji, pri čemer sta 
bila poleg izražanja podpore kralju največkrat ponovljena 
srbska vzklika »Bolje rat nego pakt« in »Bolje grob nego 
rob« (Spletni vir 18). Prva kakovostna dokumentacija o 
grafitih (fotografije in zapisi) je iz časa po okupaciji Ju-
goslavije aprila 1941, ko so si slovensko ozemlje razdelili 
Italijani, Nemci in Madžari. Grafitiranje se je v največji 
meri pojavljalo v Ljubljani, saj je bila italijanska okupa-
cijska politika milejša od nemške, povsod pa so ulične ak-
tiviste preganjali s streljanjem, zapiranjem, mučenjem in 
pošiljanjem v koncentracijska taborišča. Tudi sicer so bili 
politični grafiti značilnejši za večja in razvitejša urbana na-
selja (Jeršek 1961; Arhivski vir 1; Arhivski vir 2).
Politična propaganda okupatorja je bila na Slovenskem 
podobna kot v drugih deželah. Pomembne javne površi-
ne so bile na gosto označene z okupatorjevimi zastavami 
in drugo simboliko. Nemci so osvojena območja prekrili 
s svojimi prepoznavnimi rdečimi zastavami z belim kro-
gom, v katerem je bila odebeljena črna svastika. Ponekod 
12 Podpisovanje izletnikov in vojakov ter pisanje drugih sporočil po zi-
dovih in drugih površinah je bilo v preteklih stoletjih precej pogosto, 
kar lahko vidimo iz raziskav Roberta Reisnerja in vojnih fotografij 
iz različnih obdobij in z območij. V Ljubljani je bil pretok vojakov 
v prejšnjem tisočletju precej velik. Njihovo obnašanje je neprizane-
sljivo opisal Ivan Vrhovec v svoji kroniki Ljubljanski meščanje v 
minulih stoletjih. V poglavju ‚Vojaško ukvartirovanje‘ piše: »Leta 
1796. je šlo skozi mesto 2.400 mož Hessen-Darmstadtske pehote in 
120 mož lehke konjiče (Chevauxlegersli). Razsajali so, dokler so se 
mudili v mestu, kakor divjaki. Jeden je razbil v neki hiši peč, neko 
drugo hišo so ti surovini tako onečedili, da se po njihovem odhodu 
ni moglo v nji stanovati, dokler je niso osnažili od tal do vrha« (Vr-
hovec 1886: 269–270). Na podlagi skopih opisov različnih primerov 
lahko sklepamo, da je vojaško razdejanje Ljubljane vsebovalo tudi 
pisanje po javnih površinah oziroma grafitiranje.
13 Izraz »Živel kralj!« so na Slovenskem ob praznovanju kraljevega 
rojstnega dneva ali ob podobnih priložnostih na ljudskih manifesta-
cijah uporabljali že od leta 1918, v javnih občilih pa od leta 1919 
(Časopisni vir 2).
je bila namesto svastike kratica SS. Pri označevanju javnih 
površin so pogosto uporabljali tehniko črkoslikarstva, ki je 
bila tudi sicer najpogosteje uporabljena za označevanje na-
zivov trgovin, gostiln in drugih lokalov. Glede na fotogra-
fije, materialno zapuščino, zapise in pričevanja Nemci niso 
uporabljali tehnike grafitiranja, ker so osvojena ozemlja 
prekrili s svojimi prepoznavnimi zastavami in črkoslikar-
skimi napisi. Edina opazna izjema je bil napis »Zum Arsch 
der Welt«, ki ga lahko prevedemo kot »Sredi ničesar« ali 
sočno priredimo v »Bogu za ritjo«. Napis sem opazila na 
več nemških fotografijah z vzhodne fronte, pa tudi na foto-
grafiji14 stavbe ob Trnovskem gozdu iz leta 1944 (Arhivski 
vir 2; Spletni vir 14).
Italijani so svojo okupacijo sprva skušali prikazati kot do-
bronamerno seznanitev s »tisočletno razvitejšo kulturo« 
(Ustni vir 1), pri čemer so v Ljubljano pogosto vabili ita-
lijanske umetnike. Takoj so začeli tudi načrtno poitalijan-
čevati, kar se je zlasti v Ljubljani kazalo s spreminjanjem 
krajevnih imen (Pavlin 2004: 190; Ustni vir 1). 
Grafitiranje je v osnovi prepovedan poseg v javno okolje.15 
Okupator je imel na voljo vse uradne medije, prav tako 
kolaboracija, tako da se z grafitiranjem na Slovenskem ni 
ukvarjal tako sistematično kot v drugih deželah. Edina vi-
dnejša izjema je bilo italijansko »okraševanje« Ljubljane 
ob proslavi priključitve Ljubljanske pokrajine kraljevini 
Italiji 3. maja 1941. Tedaj so Italijani najvidnejše ulice v 
Ljubljani prelepili z vrstami posameznih plakatov, na kate-
rih sta se izmenjevali šablonski podobi Mussolinija in kra-
lja Emanuela (Zbornik 1959: 88). V navedenem primeru 
je bila šablonska upodobitev na stene nanešena posredno, 
tako da je ne moremo imenovati šablonski grafit (stencil). 
Kljub temu je okupator uporabil povsem nekonvenciona-
len način lepljenja plakatov. Šablonske upodobitve so se 
v dolgih strnjenih vrstah raztezale po stenah stavb in iz-
ložbah, kar je bil enako neobičajen in nedovoljen poseg v 
javni prostor kot grafiti. Poleg tega je uporabil šablonsko 
podobo, ki je bila v matični Italiji že skoraj dve desetletji 
kot stencil (šablonski grafit) upodobljena na najvidnejših 
javnih zidovih, kar je omenjeno plakatiranje kot poseg v 
javni prostor še bolj približalo grafitiranju. V javnem pro-
storu Ljubljane kot prestolnice osvojene pokrajine so ša-
blonski plakati predstavljali zgovorno ozemeljsko dejanje 
okupatorja z namenom vzpostavljanja novega razmerja 
moči v obvladovanju prostora in oblikovanju skupinske 
identitete.
14 Fotograf Čoro Škodlar, Trnovski gozd, julij 1944.
15 Pri opredelitvah grafitov uporabljam kriterije za grafite in street art, 
ki jih je oblikoval Mitja Velikonja: estetika oziroma estetska forma, 
ilegalnost, družbena kritičnost in nehegemonija oziroma nekonfor-
mnost (Velikonja 2008: 25). V tem sklopu sta smiselno zajeta tudi 
kriterij minljivosti, ki je značilna za vse estetske oblike v javnem 
prostoru (Velikonja v Fajt in Velikonja 2006: 25) in kriterij interak-
tivnosti, ki je pomemben vidik izražanja družbene kritičnosti (Lalić 
1991: 116).
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
32
 Razglabljanja Helena Konda
Odporniški grafiti
Prvi številčnejši politični grafiti med drugo svetovno na 
Slovenskem, ki so neposredno izražali odporniško držo, 
so bili napisi črke »V« julija 1941 v Ljubljani. Največkrat 
so bili napisani s kredo na izpostavljenih javnih površinah 
v središču mesta (stebri frančiškanske cerkve, električni 
transformatorji, dvojezični okupatorjevi plakati itd.), pa 
tudi v Šiški in drugod. Italijani so jih prebarvali ali spre-
menili v »M«, ki je predstavljal začetnico imena njihovega 
vodje Mussolinija. Poleg pisanja »V-jev« so ljudje upo-
rabljali tudi zvočni Morsejev znak za to črko, ki je sesta-
vljen iz treh kratkih in enega dolgega tona. Po kavarnah so 
skrivaj trkali značilne tone, ki so spominjali na dramatičen 
začetek Beethovnove Pete simfonije. Pisanje in trkanje 
odporniških »V-jev« sta bila del mednarodne kampanje 
proti okupatorju, ki jo je junija 1941 organizirala angleška 
radijska postaja BBC. »V« je predstavljal začetek bese-
de »zmaga« v več evropskih jezikih (fran. victoire, angl. 
victory). Na Slovenskem je kljub razširjeni rabi trkanja in 
pisanja črke »V« le malo ljudi poznalo njen pomen. Ne 
glede na dokazano prisotnost v javnem prostoru se »V-ji« 
niso ohranili v kolektivnem spominu (Konda 2016: 82; 
Pavlin 2004: 179; Carr idr. 2014: 44, 45).
Vzporedno z »V-ji« so se po Ljubljani julija 1941 pojavili 
tudi šaljivi grafiti brez izrecnega političnega stališča. Naj-
vidnejša primera sta bila napisa »Cviček« in »Vsi scat«, ki 
sta nastala na dveh kažipotih s poitalijančenima imenoma 
Vic in Sisca. Plakati, ki so novembra 1941 oglaševali kul-
turne dogodke z gostujočimi italijanskimi umetniki, so bili 
pogosto prečrtani ali označeni z napisom »bojkotirajte« 
(Konda 2016: 82).
Fotografije iz arhiva Muzeja novejše zgodovine Sloveni-
je (MNZS) prikazujejo, da se je julija in avgusta 1941 v 
Ljubljani pojavilo precej simbolnih grafitov, ki so prikazo-
vali komunistična gesla in simbole. Pogosti so bili prekri-
žan srp in kladivo ter napisi »Dol fašizem«, »SSSR« ipd. 
(Zbornik 1959: 142, 143). Sklepamo lahko, da so grafite 
napisali mladi člani Osvobodilne fronte, ki je bila usta-
novljena 26. aprila 1941 v Ljubljani. Iz pričevanj lahko 
razberemo, da so odporniki grafitirali že junija 1941, ko so 
začele nastajati tudi prve sabotažne skupine. Janez Stanov-
nik je s somišljeniki junija 1941 po ljubljanskih zidovih pi-
sal kratico SRS, ki je pomenila »Slovenski revolucionarni 
socialisti« (Časopisni vir 5).
Osvobodila fronta je bila ustanovljena v duhu političnega 
pluralizma, vendar je bila v njenem delovanju najbolj izra-
zita vloga dotlej marginalne stranke Komunistične partije 
Slovenije, ki »je uspešno organizirala množično odporni-
ško gibanje« (Mally 2011: 433). Ker je bil od decembra 
1920 komunizem prepovedan po vsej kraljevini, so komu-
nisti delovali ilegalno. Vzpostavljene skrivne povezave 
in notranja strukturiranost so bile učinkovita prednost pri 
organiziranju odporniških aktivnosti (Ustni vir 1).
Dijaki in dijakinje pod vodstvom SKOJ-a (Saveza komuni-
stičke omladine Jugoslavije oziroma Zveze komunistične 
mladine Jugoslavije), ki je bil podmladek komunistov, so 
na predvečer začetka šolskega leta 1. oktobra 1941 izvedli 
obsežno uporniško akcijo. Skoraj vse srednje šole v Lju-
bljani so popisali z gesli in simboli upora. Grafite so pisali 
predvsem z rjavo kredo (Jeršek 1961: 70–71). Srednješolci 
v podmladku OF so bili v največji meri zadolženi za izde-
lavo in razpečevanje trosilnih listkov in letakov. Nekate-
ri izdelki so nastali s pomočjo pisarniških naprav (pisalni 
stroj z indigo papirjem med vloženimi listi), večinoma pa 
so za reprodukcijo uporabili preproste likovne tehnike (li-
norez, tiskanje z izrezljanim krompirjem ipd.). Pri razpe-
čevanju listkov so si mladi aktivisti pogosto pomagali z 
razparanim hlačnim žepom, iz katerega so med hojo listki 
po notranji strani hlačnice padali na cesto (Ustni vir 3).
Po ljubljanskih zidovih so se napisi OF začeli pojavljati 
jeseni leta 1941. Pisali so jih predvsem študentski aktivisti 
in aktivistke OF, organizirani v trojke oziroma sabotažne 
skupine. Zvečer pred policijsko uro so po zidovih skrivaj 
upodabljali prepoznavni simbol, kratico OF nad stilizira-
nim Triglavom, ki ga je oblikoval Boris Kobe (Ustni vir 
1; Ustni vir 2). »Dva aktivista sta se postavila na različna 
konca ulice za stražo, tretji aktivist pa je na steno med 
njima napisal geslo ali simbol. Običajno so barvo natočili 
v konzervo, na katero so pritrdili kos žice za ročaj, in pisali 
s čopičem« (Ustni vir 1). Italijanski vojaki so v zgodnjih 
jutranjih urah napise sistematično prekrivali z barvo, da 
jih ljudje ne bi opazili (Pavlin 2004: 236). »Kot barva se je 
uporabila edina, ki je bila na razpolago – živordeč minij, 
ki se sicer uporablja kot protikorozijski premaz za železo« 
(Časopisni vir 4). Nekateri aktivisti so grafite pisali s kre-
do. Občasno so uporabili tudi kaj nenavadnega, npr. vrtno 
škropilnico, napolnjeno z obarvano tekočino, in sicer za 
pisanje po cesti (Gerlovič 1970: 491). Posebno nevarno 
in tehnično zahtevno je bilo pisanje kratice OF s kislino 
Znak V, napisan dvakrat s kredo na stebru frančiškanske cerkve v Ljubljani.
Fotograf: Jakob Prešern. Ljubljana, 12. 7. 1941. Hrani Muzej novejše 
zgodovine Slovenije.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
33
 Razglabljanja Helena Konda
na izložbe. Ker se napisa ni dalo odstraniti, ga je okupator 
ponekod skušal predelati v okras z deteljicami, drugod pa 
so ga skušali zakriti drugače (Ustni vir 3). 
Skladno z razraščanjem vojaških spopadov in vzpostavlja-
njem odporniške strategije so se krepili tudi odporniški po-
segi v javni prostor. Oktobra 1941 se je v Ljubljani pojavil 
napis »Živela partizanska vojska« (Pavlin 2004: 179). Na 
splošno so oktober 1941 zaznamovali odmevni dogodki, 
ki so botrovali precejšnjim uličnim intervencijam. Izvr-
šni odbor OF je na pobudo komunistov organiziral tihe 
oziroma plebiscitne akcije, ki so potekale med oktobrom 
1941 in februarjem 1942 kot »javna množična demonstra-
cija večine slovenskega ljudstva proti okupatorju« (Jeršek 
1961: 66, 63).
Na dneve akcij so se ljudje med 7. in 8. uro zvečer 
umaknili iz javnega življenja, nato pa so se množič-
no odpravili v lokale in na ulice. V dnevih pred ak-
cijo je bilo pisanje po zidovih in trosenje letakov še 
bolj intenzivno. Uporabljena gesla so bila v skladu s 
temo posamezne akcije poleg sicer najpogostejšega 
simbola OF ter tudi zelo pogostega simbola prekri-
žanega srpa in kladiva. (Konda 2016: 83) 
Hkrati z razvojem odporniškega gibanja sta se krepili tudi 
kolaboracija in reakcija. V Ljubljani so meščanske stranke 
propagandne akcije večinoma izvajale s pomočjo okupa-
torja in z legalnimi mediji (plakati, glasila, letaki), ki so jih 
skušali prikazati kot ilegalne (Jeršek 1961: 66). Reakcija 
je pod vodstvom Nagodetove skupine Stara pravda skušala 
prirediti dve plebiscitni akciji, ki pa nista bili uspešni. Prva 
naj bi bila »6. septembra 1941, v počastitev rojstnega dne 
kralja Petra II.«, druga pa 9. oktobra 1941 »ob obletnici 
marsejskega atentata, ki ga je proglasila za dan žrtev« (Jer-
šek 1961: 67). 
Pozneje je reakcija skušala posnemati uveljavljen program 
plebiscitnih akcij OF, tudi 26. januarja 1942, ko je pri tem 
sodelovala italijanska vojska »z nasilnim zapiranjem lo-
kalov, streljanjem, pretepi in aretacijami, odvzemanjem 
legitimacij itd.«, vendar akcija ni dosegla svojega namena 
(Jeršek 1961: 79).
Prva tiha akcija, 29. oktober 1941 – podpora 
partizanski vojski in obletnica razpada Avstro-
Ogrske
Datum prve tihe akcije je zaznamoval obletnico nastan-
ka prve skupne neodvisne države, Države Slovencev, 
Hrvatov in Srbov, ki je bila razglašena 29. oktobra 1918 ob 
razpadu avstro-ogrske monarhije. Akcija je bila v največji 
meri namenjena moralni podpori partizanske vojske. Pri 
pisanju grafitov in trosenju letakov so bili najbolj aktiv-
ni mladi člani OF, ki so jih italijanske patrulje še posebej 
preganjale. Italijani so jih skušali zasačiti pri dejanjih, iz-
vajali so hišne preiskave, vdirali »v nekatere šole, delali v 
razredih preiskave in aretirali nekaj dijakov« (Jeršek 1961: 
70–71). Oktobra 1941 je bila za mlade člane ustanovljena 
samostojna organizacija Mladinska OF, novembra pa je 
začelo izhajati njeno glasilo Mlada Slovenija (Jeršek 1961: 
71). Na trosilnih listkih in letakih so bile lahko zapisane 
daljše besedne zveze kot pri grafitiranju, kjer je bilo treba 
hiteti. Iz redkih fotografij, zapisov in pričevanj lahko raz-
beremo, da so bila na zidovih napisana ista gesla, vendar 
ustrezno skrajšana. Na papirni podlagi so bila najpogostej-
ša gesla: »Živela OF«, »Živel 29. X.«, »Živela Osvobodil-
na fronta slovenskega naroda«, »Živela SSSR«, »Živela 
slovenska partizanska vojska«, »Smrt izdajalcem sloven-
skega naroda!«, »Svoboda narodom!«, »V boj za OF« itd. 
(Jeršek 1961: 69). Najpogostejši grafit je bila kratica OF, 
napisana samostojno ali nad stiliziranim Triglavom. Po 
Ljubljani so bile na vidnejših mestih izobešene slovenske 
zastave. V manjšem obsegu so bila uporabljena tudi piro-
tehnična sredstva (Jeršek 1961: 69–70).
Iz fotografij, zapisov in pričevanj razberemo, da so sa-
botažne trojke pogosto uporabljale protikorozijski minij, 
ki je spominjal na rdečo barvo. Njegova uporaba je bila 
zahtevnejša, ker je bilo čopič treba namakati v konzervo 
z »barvo« (Ustni vir 1). Mlajši aktivisti so pogosto pisali 
s kredo, ker jo je bilo lažje dobiti in skriti. Nekateri napisi 
so bili z ostrim predmetom tudi vpraskani v stene ali druge 
površine (Jeršek 1961: 70; Arhivski vir 1).
Druga tiha akcija, 1. december 1941 – obletnica 
združitve skoraj vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev 
v prvi skupni državi Kraljevini SHS
Tematika druge tihe akcije je poudarjala povezavo med 
južnoslovanskimi narodi, hkrati pa je vodstvo izražalo za-
vračanje prejšnje ureditve. Tudi reakcija je bila naklonjena 
skupni preteklosti, vendar je to pomenilo tudi željo po na-
daljevanju monarhične ureditve skupne države. Pri drugi 
akciji so bila pogosta zapisana ali vzklikana gesla: »Živela 
Jugoslavija«, »Živela svoboda« in »Hej Slovani« (Jeršek 
1961: 72, 75). Dijaki so med drugo tiho akcijo izvedli naj-
Znak OF na steklu (grafit na izložbi, narejen s kislino). 
Fotograf: neznan. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
34
 Razglabljanja Helena Konda
bolj množične dijaške demonstracije v času okupacije. 
Notranje zidove srednjih šol so zaznamovali s številnimi 
napisi, ki so vsebovali predvsem simbol srpa in kladiva 
ter besede oziroma parole »SSSR«, »Živela Rusija« ipd. 
(Jeršek 1961: 75). Dijaki so slike Mussolinija in kralja po-
nekod pomazali s črnilom in s kroglicami prežvečenega 
papirja16, po tleh in mizah pa so bili nasuti papirčki v jugo-
slovanskih narodnih barvah (modra, bela, rdeča). Večina 
dijakov je prišla v šolo pražnje oblečena in ob 10. ali ob 
15. uri pri popoldanskem pouku stoje izvedla dvominutni 
molk, recitacije in podobna obeleženja dogodka. Študentje 
so tega dne bojkotirali predavanja in ponekod kot aktivisti 
sodelovali pri izobešanju zastav in drugih dejanjih (Jeršek 
1961: 74–75).
V novembru 1941 je bila reakcija že precej dobro organi-
zirana in odkrito nastrojena proti OF. V ta namen so izda-
jali letake in drugo gradivo, s katerim so OF primerjali s 
peto kolono, partizane obsojali kot razbijalce enotnosti in 
si prizadevali povečati privrženost bivši vladi, ki je tedaj 
živela v Londonu. Delili so letake s sliko kralja Petra II. in 
letake z besedilom: »Naša srca in naše oči so obrnjene pro-
ti Londonu, kjer je naš kralj, kjer je naša vlada, kjer so naši 
slovenski zastopniki. Tam so naši voditelji, nikjer drugje« 
(Jeršek 1961: 72).
Okupator se je na drugo akcijo dobro pripravil. Po navo-
dilih višjih poveljstev je moral biti ritem življenja v Lju-
bljani normalen, vojakom pa so naročili, da morajo izva-
jati osebne preiskave, in to zlasti pri mladini in kolesarjih, 
ki bodo »v kritičnih dnevih zvečer in zjutraj na ulicah« 
(Jeršek 1961:73). Kljub sočasni propagandi reakcije ter 
povečanim varnostnim ukrepom Italijanov je bila akci-
ja OF zelo uspešna. General Grazioli je zvečer po akciji 
italijanskemu notranjemu ministrstvu z brzojavko poslal 
kratko poročilo:
Današnji dan je kljub listkovni propagandi s strani 
komunističnih elementov potekel normalno. Orga-
ni policije so aretirali sedem oseb zaradi širjenja 
letakov in pisanja prevratnih napisov. V nekaterih 
razredih srednjih šol so bile manifestacije v spomin 
ustanovitve bivše kraljevine Jugoslavije. (Grazioli v 
Jeršek 1961: 74)
Iz zapisov vojaškega vojnega sodišča razberemo, da je bi-
lo v zadnjih dneh novembra 1941 ujetih več aktivistov in 
aktivistk. Za raznašanje letakov so bili kaznovani z večle-
tnimi zapornimi kaznimi (najdaljše kazni so trajale osem 
let). Mladoletnik Janez Nedog je bil za pisanje znaka OF 
na zid ob Celovški cesti obsojen na dve leti in dva meseca 
zapora (Jeršek 1961: 81).
16 V šolskih klopeh je bilo že tedaj priljubljeno pogosto nagajanje s 
»pihalniki«, za katere so navadno uporabili tulec pisala.
Tretja tiha akcija, 3. januar 1942 – dan spomina 
na žrtve osvobodilne vojne: ubite, izseljene in 
zaprte v zaporih in taboriščih
Tretja tiha akcija je bila posvečena žrtvam vojne, ki jih je 
bilo čedalje več. Partizani so na Gorenjskem in Štajerskem 
utrpeli velike izgube. Decembra 1941 sta bila v Trstu in 
Ljubljani odmevna sodna procesa. V Trstu je bilo od 72 
obsojenih usmrčenih pet protifašističnih aktivistov, še več 
pa jih je umrlo že pred sojenjem zaradi mučenja. V Lju-
bljani je bilo na smrt obsojenih šest borcev Krimskega ba-
taljona, ki so bili ustreljeni na južnem obronku Ljubljane. 
OF je tretjo akcijo organizirala na enak način kot prejšnji 
dve, pri čemer je na ulicah z napisi izpostavila zlasti imena 
padlih borcev (Jeršek 1961: 77).
Še preden je OF pozvala ljudstvo h komemoraciji, 
se je na zidovih pojavilo Šercerjevo ime, ljubljanske 
ulice pa so bile polne trosilnih lističev, posvečenih 
žrtvam ljubljanskega procesa. Aktivisti Osvobodil-
ne fronte iz Most so po izvršeni smrtni obsodbi nad 
Šercerjem in tovariši z meter velikimi črkami pre-
pleskali ograjo tovarne kleja in sedanjega Gradisa z 
napisi: »Smrt fašizmu — svobodo narodu! — Kri za 
kri! — Slava tovarišem Šercerju, Kogoju ...« Na vsa 
cestna križišča so na električne žice obesili sloven-
ske zastave s črnim trakom. (Jeršek 1961: 77)
Četrta tiha akcija, 7. februar 1942 – počastitev 
kmečkih uporov, Prešernove ljudske in slovenske 
politike, ustanovitev in zavezništvo z Rdečo 
armado17
Četrta tiha akcija je bila zadnja, ker je okupator uvedel ze-
lo represivne ukrepe, hkrati pa je bil glavni namen akcij 
že izpolnjen: »pokazati trdnost in enotnost slovenskega 
ljudstva v Osvobodilni fronti. Lahko bi postale, če bi bile 
pogostejše, že formalnost in ne bi imele zaželenega učinka 
niti na okupatorja niti na prebivalstvo« (Jeršek 1961: 80).
Ulice in hiše so bile vsak dan popisane s parolami: 
Živela SSSR, Živela OF, Živel Timošenko, Živel 
Stalin, Živeli slovenski partizani, Smrt fašizmu. Ži-
vela slovanska skupnost, Slovan, na plan! Po zidovih 
so bili in so še celi Prešernovi stihi: »Največ sve-
ta otrokom sliši Slave!« — Ni bilo hiše in kotička, 
kjer ne bi bilo napisa SSSR in OF in njenega znaka. 
Slovenske zastavice so bile v teh dneh raztresene na 
stotine tisoč, nalepljene na šipe, na vrata, na žlebove, 
obešene na drevje. Na stotine tisočev letakov in le-
tačkov je bilo raztresenih in nalepljenih, od tiskanih 
do tipkanih na stroj in razmnoženih na štampilko. 
17 Februarska tiha akcija OF je počastila naslednje obletnice: 15. febru-
ar – obletnica smrti Matije Gubca, 8. februar – obletnica Prešerno-
ve smrti, 23. februar – obletnica ustanovitve Rdeče armade (Jeršek 
1961: 79).
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
35
 Razglabljanja Helena Konda
Čeprav so okupatorji nagnali vse svoje ljudi na ceste 
in na ulice, da preprečijo izvedbo proslave, ni vse to 
pomagalo nič. Četudi so streljali na tiste, ki so pisali, 
in vso noč in ves dan brisali in praskali po zidovih ter 
prisilili hišnike in hišne lastnike, ter tudi mimoidoče 
pasante z napetim orožjem v roki, da so brisali na-
pise in pobirali zastavice in letake, so bili še isti dan 
novi, še lepši napisi, še več novih zastavic. Vse to se 
je stopnjevalo vsak dan. (Časopisni vir 3)
Okupator je poskušal akcijo preprečiti z represivnimi 
ukrepi, ki jih je po njeni izvedbi še povečal. Grafitov niso 
več odstranjevali vojaki, ker je bila ta naloga z odlokom 
visokega komisarja prenesena na lastnike popisanih ozi-
roma porisanih stavb (Jeršek 1961: 82). Prepovedano je 
bilo uporabljati kolesa, posedovati radijske sprejemnike 
in smuči s palicami, prodajati in izdelovati nahrbtnike in 
težke moške čevlje, pošiljati telegrame in opravljati med-
krajevne telefonske klice, pa tudi sprejemati obiske čez 
noč (Šorn 2007: 45– 49). Najbolj drastičen ukrep je bil 
postavitev bodeče žice, ki je mesto zaprla kot koncentra-
cijsko taborišče in ga znotraj še dodatno razdelila na 14 
med seboj ločenih sektorjev (Jeršek 1961: 80).
Praznovanje 1. maja 1943
Leta 1942 so se partizanski uspehi proti Italijanom mno-
žili vse do kapitulacije Italije. Na osvobojenih ozemljih so 
zaradi omejenih materialnih možnosti grafiti prevzemali 
vlogo uradnega medija za utrjevanje oblasti, veliko pa 
je bilo tudi spontanih zapisov. V Ljubljani je bilo zaradi 
poostrenih italijanskih ukrepov ulično udejstvovanje zelo 
nevarno. Največji ulični dogodek leta 1943 je bilo izje-
mno uspešno praznovanje 1. maja, ki ga je organizirala OF 
(Komelj 2009: 15). Mladinci so po ulicah odkrito trosili 
letake, ljudje pa so jih skrivali pred italijanskimi patrulja-
mi. »Vsak zid v Ljubljani je imel svojo parolo. Med mno-
žičnimi organizacijami je potekalo tekmovanje, kdo bo 
bolje okrasil svojo ulico« (Zdenka Kidrič v Komelj 2009: 
16). Uporabljenih je bilo več pirotehničnih sredstev kot pri 
tihih akcijah. Na hribih so goreli ognji in kresovi, izobeše-
ne so bile zastave, posuti letaki in zastavice, po Ljubljanici 
pa so zvečer plule osvetljene lesene ladjice z napisi »Živel 
prvi maj«. V Tivoliju so ljudje z megafoni vzklikali gesla 
odpora, ki jih je bilo slišati po vsej Ljubljani. Praznovanje 
je spravilo okupatorja v stanje popolne panike, čeprav so 
Ljubljančani uporabili le gledališke pristope in ne pravega 
orožja (Komelj 2009: 16–17).
Grafiti na notranjih zidovih in posebne oblike 
grafitov 
Grafiti so se v istem obdobju pojavljali tudi na notranjih 
zidovih. Poleg šolskih zidov so bile najpogosteje popisane 
stene zaporov in podobnih ustanov. Skoraj vse celice z za-
prtimi odporniki so bile polne pretresljivih sporočil, ki so 
bila zapisana s pisali, s krvjo ali pa vpraskana v steno. Po-
leg pogostih imen in datumov je bilo med njimi tudi veliko 
poslovilnih besed pred usmrtitvijo (Zbornik 1959: 239).
V taboriščih in zaporih so ljudje kljub lakoti pogosto žr-
tvovali svoj kos kruha, da so izdelovali predmete (šah, 
košarice za kruh ipd.). Na ta način so poskušali ohraniti 
zdrav razum in vsaj začasno pozabiti na mučenja in nečlo-
veško ravnanje (Arhivski vir 1; Arhivski vir 2).
Med vojaki so bile priljubljene vreznine na predmetih. Na 
partizanskih puškah je bilo vrezanih veliko odporniških 
gesel in simbolov (npr. znak OF, srp in kladivo, komuni-
stična gesla ipd.). Pri italijanskih in nemških vojakih so 
bile večkrat okrašene menažke z osebnimi podatki lastnika 
ali drugim okrasjem (Arhivski vir 1).
Povojni grafiti – grafiti na osvobojenih ozemljih, 
ob osvoboditvah mest in primorski grafiti ob 
določanju meje
Kategorija povojnih grafitov so odporniški grafiti, ki so bi-
li, čeprav so nastali po vojni, z njo vsebinsko povezani. V 
muzejskih fototekah MNZS in Slovenskega etnološkega 
muzeja (Spletni vir 15; Spletni vir 16) je tovrstnih grafitov 
največ, čeprav niso nastali v skrivnih napisnih akcijah, ki 
jih večina raziskovalcev utemeljuje kot prve sodobne slo-
venske grafite (Kumerdej 1994: 92; Borčić 1995: 1; Sla-
na 2000: 894; Velikonja 2004: 118; Milkovič 2008: 245; 
Zidarič 2011: 144). Tematike povojnih grafitov so zelo 
specifične, razlikujejo pa se tudi po tehniki. Grafiti so sko-
raj vedno dopolnjevali druge posege v javni prostor: pla-
kate, slavoloke, okrasitev spomenikov, izobešanje zastav 
in podobno. Večje poslikave na premični podlagi in po-
dobne likovne izdelke bi lahko označili kot proto street art 
– predhodnico likovne zvrsti ulične umetnosti – ob upo-
števanju, da ta termin uporabljamo šele zadnje desetletje.
Grafiti ob osvoboditvah mest so bili vsebinsko posvečeni 
predvsem osvoboditeljem, poudarjanju svobode in vodi-
teljem. V Trstu je ob osvoboditvi na spomeniku na trgu 
Unita nastal napis »Trst je naš«. V Ljubljani in drugih ve-
čjih mestih so bile ulice okrašene tudi z večjimi premič-
nimi poslikavami (npr. slikama Tita in Stalina na dana-
šnji Drami). Ulice so bile polne plakatov, transparentov 
in okraskov (kakršni sta npr. maketa peterokrake zvezde 
s srpom in kladivom ter okrasitev Prešernovega spome-
nika s tablico z njegovimi verzi). Največ grafitov je bilo 
napisnih, narejenih pa je bilo tudi precej oblikovno dovr-
šenih šablonskih upodobitev. Šablonski grafiti so najpo-
gosteje upodabljali Titov obraz in spremno sporočilo, npr. 
»Napred tenkisti«, nad katerim je bil med dvema tankoma 
upodobljen Titov obraz (Arhivski vir 1).
Osvobojena ozemlja so začela nastajati kmalu po prvih 
oboroženih spopadih, pozneje pa je bilo zanje značilno 
živahno kulturno življenje. Grafiti na teh ozemljih so po-
gosto predstavljali obliko uradnega medija. Oglaševali so 
dogodke (npr. »Naj živi II. kongres Zveze slovenske mla-
dine«), stališča (npr. »S Titom na pravične meje«, »Živeli 
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
36
 Razglabljanja Helena Konda
veliki zavezniki Anglija, Sovjetska zveza in Amerika«), 
voditelje (Tito, Stalin, Kardelj, Kraigher) in podobne vse-
bine. Tehnika pisanja po zidu je bila pogosto zelo natančna 
ali celo črkoslikarska. Kljub legalizaciji tega medija je bilo 
veliko gesel spontanih (npr. »Slava žrtvam«) in jih ne mo-
remo preprosto enačiti z vsakdanjim oglaševanjem oziro-
ma politično propagando. Grafiti oziroma podobni napisi 
so bili pogosti tudi v skupnih notranjih prostorih. Največ 
je bilo jezikovnih grafitov, dopolnjenih s simbolom rdeče 
zvezde. Slikovnih in šablonskih grafitov na arhivskih po-
snetkih ni veliko (Arhivski vir 2).
Primorski grafiti, ki so nastali predvsem med letoma 1945 
in 1947, so ponekod vidni še danes (Časopisni vir 4). Pri-
čajo o pomembnem obdobju slovenske in tudi jugoslo-
vanske zgodovine, ko je Slovenija in z njo Jugoslavija kot 
edina vojna zmagovalka izgubila del osvobojenega nacio-
nalnega ozemlja. Mejno ozemlje oziroma Julijska krajina 
je bila po vojni preimenovana v Svobodno tržaško ozemlje 
(STO) in razdeljena na coni A in B. STO je bilo izjema pri 
določanju meje med Italijo in Jugoslavijo, ki bila medna-
rodno potrjena leta 1947 s pogodbo v Parizu. Demarkacij-
ska črta med conama A in B je po podpisu Londonskega 
memoranduma o soglasju leta 1954 postala razmejitvena 
črta med državama. Dokončno je bila meja, skupaj z mor-
sko mejo, določena leta 1975 s podpisom Osimskega spo-
razuma (Piry 1993: 56–57).
19. septembra 1945 je svet zunanjih ministrov štirih 
velesil sklenil, da pošlje v Julijsko krajino svoje iz-
vedence. Tako so si zavezniške komisije – Sovjeti, 
Britanci, Američani in Francozi – spomladi 1946 
ogledale razmere na kraju samem. Tu so manifesta-
cije vzcvetele, zlepa in zgrda. Vasi so se mobilizi-
rale, da se ne bi ponovil primer iz leta 1866, ko je 
Italija zasedla Benečijo. Po vseh naseljih so zrasli 
slavoloki iz brina ali bršljana, z rožami in s Titovo, 
marsikje tudi s Kardeljevo in Prešernovo sliko, s 
slovenskimi, jugoslovanskimi in partijskimi zasta-
vami. Kljub izrecni prepovedi pisanja in agitiranja, 
ki jo je izdala ZVU [Zavezniška vojaška uprava, op. 
avt.], so se čez noč pojavili tudi napisi. Pisali so jih 
na pročelja hiš, zidove, mostove, pa tudi po cestah 
in ostalih vidnih mestih. Bolj kot se je bližal dan 
prihoda komisije, več je bilo zlasti v obmorskih kra-
jih v coni B tudi nadzora, ki ga je izvajala civilna 
policija. Po vaseh okrog Tržiča je ZVU postavitev 
slavolokov celo prepovedala, že postavljene pa po-
dirala z avtomobili in žerjavi. (Časopisni vir 4)
Najpogostejši napisi so bili: »Hočemo in zahtevamo 
Jugoslavijo«, »Tukaj je Jugoslavija – hočemo Tita«, »Tito 
– Stalin – Churchill«, »Živela jugoslovanska armada«, 
»Ne pozabimo hrabrih borcev za pravico« (Spletni vir 16), 
»Trst in Gorica, za vas je tekla kri naših najboljših sinov«, 
»Tu smo Slovenci«, »Ne poslušajte fašističnih izdajalcev 
– mi hočemo Jugoslavijo«, »Živel naš Tito«, »Živela IV. 
armada«, »Za nas ni življenja izven Jugoslavije«, »Meja 
mora biti tam, kjer je kri prelita«, »Hočemo pravico«, »Ži-
veli naši veliki zavezniki« (Časopisni vir 4).
Slovenski etnografski muzej hrani zbirko fotografij in dru-
gih podatkov, zbranih na terenskem delu v Dekanih med 
septembrom in oktobrom 1949. Obstaja tudi več zasebnih, 
šolskih in drugih arhivov fotografij primorskih grafitov. S 
primerjavo opazovanja na terenu, pripovedovanj lokalnih 
prebivalcev in različnih fotografij lahko razberemo, da so 
grafiti nastajali in bili osveženi tudi v poznejših letih. Še 
danes je Slovensko in Hrvaško primorje polno grafitov iz 
tega obdobja. Ponekod jih lokalno prebivalstvo osvežuje 
pred volitvami, pogosto pa jih sodobni ulični umetniki 
vključujejo oziroma dopolnjujejo s svojimi umetniškimi 
posegi v prostor (Ustni vir 4).
Vpliv grafitov na oblikovanje skupne identitete
Vpliv odporniških grafitov na življenje ljudi lahko razbe-
remo iz izbranih verzov pesmi Otona Župančiča ‚Ljublja-
na zajeta v žico bodečo‘:
[…]
Na vsakem ogalu glej pisano s kredo 
kot kemično formulo novo besedo: 
OF! 
Kaj čudno se bere, kaj čudno se sliši 
na vsaki cesti, na vsaki hiši 
OF, OF, OF! 
In praskajo črke in belijo ogle, 
o spet se pokaže ... In pokajo krogle 
o belem dnevu po cestah. 
In prvega maja so ceste rdeče 
od zvezd in zastavic in cvetja in sreče 
in od krvi prelite.
Napis »Hočemo Jugoslavijo« na hiši v vasi Gabrovec, 18. 9. 1945. 
Zbirka Foto Slovenije (prej Tiskovni urad).  
Fotograf: Marjan Pfeifer. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
37
 Razglabljanja Helena Konda
[…]
OF nas druži, OF nas brani, 
OF neznance v hipu seznani, 
OF je zvestoba med nami. 
OF je napisano v srcih, v očeh 
in med žico bodečo na svojih smo tleh, 
in sredi fašistov svobodni. 
    (Župančič 1971)
Grafitov ljudje niso dojemali kot navadni vandalizem, 
temveč so močno zarezali v dominantni diskurz in kon-
strukcijo vednosti, ki vedno vključuje javni prostor in me-
dije. Po Foucaultu »ni oblastnega razmerja, ne da bi se ko-
relativno vzpostavilo neko polje vednosti, in ne vednosti, 
ki ne bi hkrati vzpostavljala oblastnih razmerij« (Foucault 
2004: 35). Prav tako po Foucaultu oblast predstavlja »re-
lacijo, odnos, gre za delovanje na drugo delovanje« (Fou-
cault v Bobnič in Abram 2008: 234).
Odporniški grafiti so bili kot materialni poseg v ljubljanski 
javni prostor jasna ozemeljska reprezentacija ‚upomenja-
nja‘ prostora. Pri tem je šlo za dve interakciji oziroma za 
dvoje razmerij: med odporniki in njihovimi privrženci ter 
med odporniki in njihovimi nasprotniki. V prvem odnosu 
(odporniki in podporniki) grafiti predstavljajo nagovor in 
mobilizacijo. Z njimi so odporniki obveščali svoje ljudi o 
obstoju upora in jih vabili k organiziranemu sodelovanju. 
Hkrati so se z uporabljenimi gesli tudi ideološko predsta-
vili. Ker so bili poleg kratice OF najpogostejši simboli srp 
in kladivo, rdeča zvezda in kratica SSSR, je bila razvidna 
vodilna vloga komunistov.
Pri drugem odnosu (odporniki in nasprotniki) so bili grafi-
ti del gverilskega bojevanja v ustvarjanju medijskega dis-
kurza. Navkljub očitni materialni premoči okupatorja so v 
najbolj izpostavljenem javnem prostoru odporniki očitno 
imeli večjo moč, saj so z grafiti in drugimi posegi v javni 
prostor oblikovali medijsko reprezentacijo prostora v skla-
du s svojo ideologijo, s tem pa so dojemanje odnosov moči 
v družbi prevesili v svojo korist. Povračilni ukrepi okupa-
torja so bili kruti (žica okoli Ljubljane, številne prepovedi, 
množična deportacija v koncentracijska taborišča), kar je 
še dodatno pokazalo, kako velik pomen je imelo odpor-
niško poseganje v javni prostor. Med nasprotniki odpora 
so bili tudi domačini (reakcija in kolaboracija). Med na-
jokrutnejšimi je bila skrivna organizacija Črna roka, ki je 
napadala zlasti aktiviste OF. Napoved okrutne usmrtitve 
je nakazala z znakom črne dlani na steni žrtvinega doma. 
Po usmrtitvah je poleg trupel pustila letak s sliko črne dla-
ni, pogosto pa je preganjanim aktivistom pošiljala tudi 
grozilna sporočila (Križnar 1970; Vidic 1975). 
Iz opisanih interakcij lahko razberemo velik vpliv grafi-
tiranja in drugih posegov v javni prostor na oblikovanje 
konstrukcije vednosti. Ta proces lahko opišemo kot posta-
vljanje realnosti v določen okvir. Proces uokvirjenja šele 
ustvari realnost, ki postane dovzetna za interpretacijo v 
pomenu vsebinske montaže. 
Zunaj okvirov realnosti, torej zunaj konstrukcije, ni 
mogoče govoriti o realnosti oziroma svetu … [Šele s 
konstrukcijo nastane] realnost kot simbolna realnost, tj. 
kot simbolna matrica … Svetovni nazor kot konstrukcija 
ni samo preprosta interpretacija realnosti, temveč nekaj 
več – proizvede določen performativni učinek, na podla-
gi katerega je mogoče govoriti o svetu.« (Tomšič 2010: 
78–79; vrstni red povedi ne sledi izvirniku)
Dejanja odporniške ulične umetnosti in aktivizma (grafiti, 
rituali, drugi posegi v prostor) so bila zelo ustvarjalen druž-
beni pojav, ki je povezoval vse družbene plasti in močno 
vplival na oblikovanje temeljnega dojemanja družbe v pre-
lomnih vojnih časih. Odporniško obvladovanjem javnega 
prostora in s tem vsaj začasna premoč nad okupatorjem sta 
korenito vplivala na samopodobo posameznikov in skupin 
ter na njihovo opredelitev nasprotnih skupin. Ta proces 
lahko opišemo tudi kot sooblikovanje nacionalne iden-
titete. »Izjemno dinamiko in raznovrstnost identitet nacij 
Grozilno sporočilo skrivne organizacije Črna roka.
Fotograf: neznan. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
38
 Razglabljanja Helena Konda
dojamemo šele, ko pogledamo v njen izvor, v človekovo 
ustvarjalnost« (Rus 2007: 427). Na strukturo nacionalne 
identitete vplivajo njene temeljne sestavine in subjektivni 
oblikovalci. Temeljni elementi (jezik, ozemlje in drugo) 
ostajajo enaki daljše časovno obdobje, subjektivni družbeni 
oblikovalci (družbena gibanja, mediji idr.) pa »lahko izvrši-
jo v sorazmerno kratkem času veliko bistvenih sprememb v 
celoti nacionalne identitete« (Rus 2007: 430).
Najpomembnejši dogodek v vsej zgodovini slo-
venskega naroda in v vseh 1400 letih, odkar so naši 
predniki prišli v te kraje, je ustanovitev Osvobodilne 
fronte slovenskega naroda 26. aprila 1941, na kateri 
je bil sprejet sklep o ustanovitvi vsenarodne organi-
zacije za oboroženi odbor proti nacifašističnim oku-
patorjem. S tem nastankom se je začela odločilno 
spreminjati 1400-letna slovenska etnija in identiteta 
slovenskega ljudstva in naroda. Iz položaja med-
narodnega objekta se je slovenska etnija, ki je bila 
1100 let podrejena tuji oblasti, socialno-ekonomsko 
zaostala ter dualno polkolonialno razklana, spreme-
nila: v najbolj učinkovit subjekt v vsej okupirani 
Evropi, subjekt najuspešnejšega boja proti fašizmu 
v vsej okupirani Evropi in v letih 1941–1971: v vse-
stransko moderno razviti slovenski narod z lastno 
državo, ki je odločal od tedaj do danes samostojno, 
suvereno. (Rus 2007: 457–458)
Sklep
Preučevanje odporniških grafitov iz preteklih vojn je bilo 
pogosto nepoglobljeno ali spregledano, materialni doka-
zi pa so zaradi odstranjevanja, neobstojnih materialov in 
obnavljanja zidov hitro izginili. Iz arhivskih posnetkov 
(fotografije, film), zapisov in pričevanj pa vseeno lahko 
zberemo dovolj podatkov o grafitih iz preteklosti in jih 
preučujemo kot bogat in večplasten »tekst«, upoštevajoč 
nove pristope in spoznanja.
Najnovejše raziskave grafitov se prepletajo s street artom, 
ki je njihova likovna (tridimenzionalna podoba in upora-
ba različnih materialov, npr. volne za okraševanje mestnih 
dreves s pleteninami) in legalna nadgradnja. Največji mu-
rali, ki krasijo zunanje stene večnadstropnih stavb, so nava-
dno izdelani z dovoljenjem in finančno podporo lastnikov. 
Street art je sicer zelo široka umetniška zvrst, ki jo moč-
no dopolnjuje spletno razširjanje fotografij grafitov. Teh 
značilnosti sicer ne moremo povsem prenesti na čas druge 
svetovne vojne, lahko pa se jim približamo z globljim razu-
mevanjem pomena grafitov, kot ga opredeljuje Velikonja:
Grafit je jedrnat, nujno »politično nekorekten« pro-
gram in sprej je orožje tistih, ki nimajo dostopa do 
drugih medijev izražanja, ki so v notoričnem komu-
nikacijskem in političnem deficitu, definitivno na 
oni strani dominantnih diskurzov. Kot tak je eman-
cipatoren in osvobajajoč, govori, ko, ker in kjer so 
drugi kanali komuniciranja zanje izgubljeni. Je ne-
mi krik, ki ga z zidu slišijo le tisti, ki so sicer presli-
šani. (Velikonja 2008: 32)
V prispevku so poleg značilnih stenskih grafitov – čeprav 
obrobno – upoštevani tudi grafiti na premičnih površinah 
(vreznine na puškah in menažkah) in posebne vrste grafi-
tov (izdelki taboriščnikov), saj so predstavljali enako vrsto 
sporočanja: nemi krik preslišanih. Njihova vloga medija 
v javnem diskurzu ni bila posebno izrazita, zato pa so v 
dominantni diskurz zlasti v prvi polovici druge svetovne 
vojne močno prodrli grafiti na stenah. S svojo množično 
pojavnostjo v obdobju od septembra 1941 do februarja 
1942 so odločilno vplivali na dojemanje prostora vseh 
družbenih akterjev: okupatorja, odpora in reakcije oziro-
ma kolaboracije. V tem času so OF in meščanske stranke 
organizirale več plebiscitnih akcij, ki so poleg pisanja gra-
fitov vključevale tudi druge medije in rituale, vendar so 
široke množice sledile le akcijam OF. Grafiti so bili poleg 
raztrošenih letakov, izobešenih zastav in drugih ukrepov 
dobro viden poseg v javni prostor in s tem vizualni sim-
bol širokega družbenega gibanja. Najbolj uspešne ulične 
akcije so imele kljub veliki angažiranosti reakcije, kola-
boracije in okupatorja značaj upora. Iz uporabljenih gesel 
grafitov in drugih komunikacijskih sredstev upornikov je 
bila razvidna komunistična ideologija, ki je niso podpirali 
vsi uporniki, vseeno pa napisnih in drugih akcij OF ne mo-
remo enačiti z golo politično akcijo. Značaj OF in njena 
programska stališča so bili blizu večini slovenske popula-
cije, ki jih je sprejela za svoje. 
Odporniški grafiti v Ljubljani so zlasti od oktobra 1941 
naprej postali prepoznaven vizualni simbol odpora. Če-
prav je bila njihova materialna podoba krhka in minljiva, 
so s svojo pojavnostjo dosegli spremembo v dojemanju 
prostora. Okupator jih navkljub doslednemu prizadevanju, 
vojaški premoči in ostrim kaznim za zasačene aktiviste ni 
mogel preprečiti. Iz pričevanj aktivistov (Ustni vir 1; Ustni 
vir 3) in drugih virov (Jeršek 1961: 70) je razvidno, da 
so po stenah pisali predvsem mladi ljudje, ki so se za so-
delovanje odločili prostovoljno, iz osebnega prepričanja. 
Nekateri so v tem videli tudi pustolovščino (Ustni vir 3).
Grafiti in drugi posegi v javni prostor niso vplivali zgolj na 
strinjanje ali nestrinjanje z napisanimi parolami, temveč 
so preoblikovali obnašanje ljudi. Spremenile so se njiho-
ve prostorske reprezentacije in s tem ozemeljsko vedenje. 
Ljudska manifestacija praznovanja 1. maja 1943 v Lju-
bljani je bila odličen prikaz, kako je sprememba v dojema-
nju kognitivnega prostora vplivala na obnašanje v materi-
alnem prostoru. Kljub stopnjevanjem vojnega nasilja so se 
na ulicah pojavile množice žensk in mladine, javni prostor 
pa je bil preplavljen z uporniškimi simboli. 
Dogajalo se je, da so šli mladinci prek ulice in so 
s polno pestjo razsipali letake. Ljudje so se zausta-
vljali in dajali znak mladincem, da se skrijejo, če so 
prišle mimo italijanske patrulje. Vsak zid v Ljublja-
ni je imel svojo parolo. Med množičnimi organiza-
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
39
 Razglabljanja Helena Konda
cijami je potekalo tekmovanje, kdo bo bolje okrasil 
svojo ulico. Italijane je zajela panika, vojska je šla 
na ulice in naganjala ljudi domov. (Zdenka Kidrič v 
Komelj 2009: 16)
Opisani posegi v javni prostor dobro prikazujejo moč nji-
hovega vpliva na zavest ljudi, ki so jih izvajali, in okupa-
torja, ki je preprosto scenografijo mesta razumel kot na-
pad oboroženega nasprotnika. Vizualni simboli in dejanja 
upora (med katerimi so bili grafiti pomembni, ne pa edini) 
so poleg politične ideologije širili tudi narodno zavest in 
spodbujali družbeno aktivnost. Močno so vplivali na obli-
kovanje prostorske identitete, čeprav je bilo za resnične 
ozemeljske spremembe potrebnih še precej drugih dejanj.
Nacionalna identiteta je »kompleksna oblika kolektivne 
identitete«, ki jo pomembno opredeljujeta teritorialnost in 
sklicevanje na preteklost. Povezana je z nacionalno zave-
stjo, nacionalnim značajem in nacionalnim stereotipom. 
Če je ozemeljska baza ogrožena, se nacionalna identiteta 
krepi s poudarjanjem lastne zgodovine in mitologije (Ko-
vačev 1997: 49). Med drugo svetovno vojno so bili vsi tri-
je opredeljujoči pojmi slovenske nacionalne identitete na 
preizkušnji. Slovensko ozemlje je bilo vedno razkosano in 
podrejeno različnim oblastnikom, zato se v slovenski naci-
onalni zavesti ni mogla razviti enotna lojalnosti do določe-
ne države. Nacionalni značaj, ki »zrcali odnos neke družbe 
do same sebe in do drugih družb« (Kovačev 1997: 49), se 
je na nacionalni ravni idejno razklal že pred več stoletji, 
z delitvijo na katolike in protestante v 16. stoletju, v 19. 
pa na klerikalce in liberalce (Kovačev 1997: 49, 59). Tudi 
med vojno se je širil razkorak med odporniškim gibanjem 
ter kolaboracijo in reakcijo. V nacionalnem stereotipu iz-
stopa vrednostna sestavina, ki je v slovenskem avtostereo-
tipu precej negativna in povezana s paranoidno orientacijo 
in relativno visoko agresivnostjo (Musek v Kovačev 1997: 
59, 60). Na podlagi vseh teh opredelitev lahko trdimo, da 
je bila slovenska nacionalna identiteta med drugo svetov-
no vojno v procesu temeljitega preoblikovanja.
Z narodnoosvobodilnim bojem se je začel »proces radikal-
ne družbene preobrazbe«, kjer sta bili kultura in umetnost 
»udeleženi v oblikovanju nove subjektivnosti ljudskih 
množic, ki jih je v revolucionarnem procesu zajel never-
jeten izbruh kreativnosti« (Komelj 2009: 13). Ob uspešno 
izpeljanih plebiscitnih akcijah je bilo dojemanje lastne 
podobe precej boljše, kar je pomembno vplivalo na samo-
zavedanje in samoopredeljevanje posameznikov in družbe 
(nacionalni značaj), to pa je osnova oblikovanja identitete. 
Miklavž Komelj je manifestacijo ob praznovanju 1. maja 
1943 ocenil kot »najbolj spektakularno ‚scensko‘ dejav-
nost osvobodilnega gibanja« (Komelj 2009: 15), ki je v 
povezavi s plebiscitnimi akcijami leta 1941 in 1942 sovra-
žniku vzbujala grozo (Komelj 2009: 15). Ob upoštevanju 
konkretne zgodovinske celote in natančnega preučevanja 
dejstev v analizi slovenske identitete (Rus 2007: 458) 
lahko sklenemo, da so bili odporniški grafiti kot učinko-
vit vizualni simbol odpora v na videz nemogočem boju 
za obstoj slovenskega naroda pomemben del oblikovanja 
slovenske nacionalne identitete. 
Literatura
BASSI, Adriano in Piero Lucca: Viva V.E.R.D.I.!: Cronache del-
la Milano risorgimentale. Genova: De Ferrari, 2000.
BOBNIČ, Robert in Sandi Abram: Barbarsko koloniziranje in 
civilizirano dekoriranje urbane krajine: Medijska reprezentacija 
grafitiranja in street arta v Sloveniji. Časopis za kritiko znanosti 
36 (231/232), 2008, 212–254.
BORČIĆ, Barbara: Strip Core 1989–95: Offical Postcard Book. 
Ljubljana: samozaložba, 1995.
CARR, Gilly, Paul Sanders in Louise Willmot: Protest, Defian-
ce and Resistance in the Channel Islands: German Occupation, 
1940-45. London, New York: Bloomsbury Publishing, 2014.
DUGAC, Željko: Frescos and Graffitos as Witnesses of Mass 
Death. Etnolog 9(1), 1999, 247–252.
FAJT, Mateja in Mitja Velikonja: Ulice govorijo. Časopis za 
kritiko znanosti 34 (223), 2006, 22–29.
FOUCAULT, Michael: Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanek 
zapora. Ljubljana: Krtina, 2004.
GERLOVIČ, Alenka: Ljudska junakinja Vida Janežič. V: Vla-
dimir Krivic (ur.), Ljubljana v ilegali, 4: Do zloma okupatorjev. 
Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, 491–495.
GUILDAY, Peter: The Sacred Congregation de Propaganda Fide 
(1622–1922). The Catholic Historical Review 6 (4), 1921, 478–
494. http://www.jstor.org/stable/25011717, 1. 2. 2017.
HARDCASTLE, Robert: Verdi and his Operas. London: Omni-
bus press, 1996 (2012).
HARDIN, Jeniffer Roe: Fighting for Spain Trough the Media: 
Visual Propaganda as a Political Tool in the Spanish Civil War. 
Degree of Bachelor of Arts. Boston: Boston College, Internati-
onal Studies Program, Arts & Sciences Honors Program, 2013.
HUGH, Thomas: The Spanish Civil War. London: Penguin, 
2013. https://books.google.co.uk/books?id=4c4F7KM9UE8C&
pg=PT155&hl=sl&source=gbs_selected_pages&cad=2#v=snip
pet&q=bando&f=false, 1. 2. 2017.
JERŠEK, Davorin: Plebiscitne akcije Osvobodilne fronte v Lju-
bljani v letih 1941–1942. Kronika 9 (2), 1961, 65–82.
KOMELJ, Miklavž: Kako misliti partizansko umetnost? Ljublja-
na: Založba /*cf, 2009.
KONDA, Helena: Napisne akcije OF. V: Janez Stanovnik in 
Nevenka Troha (ur.), Slovenski zbornik 2016: Ob 75-letnici 
ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ljubljana: 
Ljubljana: Ustanova Franca Rozmana - Staneta, 2016, 81–85. 
KONDA, Helena: Grafiti v Ljubljani: Zgodovina, grafitarji, me-
sto. (Zupaničeva knjižnica, 46). Ljubljana: Znanstvena založba 
Filozofske fakultete, 2017.
KOVAČEV, Asja Nina: Nacionalna identiteta in slovenski avto-
stereotip. Psihološka obzorja 6 (4), 1997, 49–63.
KRIŽNAR, Ivan: Slovensko domobranstvo. V: Vladimir Krivic 
(ur.), Ljubljana v ilegali, 4: Do zloma okupatorjev. Ljubljana: 
Državna založba Slovenije, 1970, 241–544.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
40
 Razglabljanja Helena Konda
KUMERDEJ, Mojca: Grafiti na ulici. Ars vivendi 23 (oktober) 
1994, 92–94.
LEŠNIK, Avgust: Notranji in mednarodni vidiki španske drža-
vljanske vojne (1936–1939). V: Slovenci v španski državljanski 
vojni: Zbornik referatov znanstvenega simpozija v Kopru, 12. 
februarja 2010. Koper: Združenje protifašistov in borcev za vre-
dnote NOB Koper, 2010.
LÜDECKE, Hugo Ernst von: Grundlagen der Skatologie. 
Anthropophytéia 7, 1907, 316–328.
MALLY, Eva: Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slovenskega 
naroda od 1941 do 1945. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodo-
vino, 2011.
MILKOVIČ, Gašper - Biloslav: Kriminalizacija grafitov v tu-
jini in doma. Časopis za kritiko znanosti 36 (231/232), 2008, 
241–250.
MURŠIČ, Rajko: Metodologija preučevanja načinov življenja: 
Temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni 
antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul-
tete, 2011.
OTT, Ivan: Otroci s Petrička. Celje: Založba Celjska Mohorjeva 
družba, 2008.
PAVLIN, Miran: Ljubljana 1941: Pričevanje fotoreporterja. 
Ljubljana: Modrijan, 2004.
PETRU, Simona: Paleolitska umetnost: Magija podobe ali po-
doba magije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakulte-
te, Oddelek za arheologijo, 2008.
RIALL, Lucy: The Italian Risorgimento: State, Society, and Na-
tional Unification. London, New York: Routledge, 1994.
PIRY, Ivo: Meje Republike Slovenije. V: Dušan Voglar idr. (ur.), 
Enciklopedija Slovenije: 7. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 
1993, 56–57.
RUS, Vojan: Slovenska identiteta in filozofska antropologija. 
Anthropos 39 (3/4), 2007, 423–477.
SLANA, Miroslav - Miros: Subkultura in psihologija grafitov. 
Sodobnost 48 (5), 2000, 892–901.
ŠORN, Mojca: Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno 
vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007.
TOMŠIČ, Samo: Druga ljubezen: Lacan in antifilozofija. Lju-
bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010.
VELIKONJA, Mitja: Politika z zidov: Zagate z ideologijo v 
grafitih in street artu. Časopis za kritiko znanosti 36 (231–232), 
2008, 25–32. 
VELIKONJA, Nataša: Grafiti: Poulično revolucionarno bra-
nje. V: Lilijana Stepančič in Božidar Zrinski (ur.), Grafitarji = 
Graffitists. Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center, 2004, 
115–130.
VIDIC, Jože: Po sledovih črne roke. Ljubljana: Založba Borec, 
1975.
VRANJEŠ, Matej: Družbena produkcija prostora. Geografski 
vestnik 74 (2), 2002, 47–57.
VRANJEŠ, Matej: O teritorialnosti v antropologiji, pa tudi ge-
ografiji. Annales: Serries historia et sociologia 17 (1), 2007, 
207–220.
VRANJEŠ, Matej: Vikendaši kot »najbližji Drugi«: O tem, kako 
Trentarji konstruirajo lokalnost prek diskurzov o vikendaštvu. 
Glasni SED 57 (3–4), 2017, 55–65.
VRHOVEC, Ivan: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. Lju-
bljana: Matica Slovenska, 1886.
ZBORNIK. Zbornik fotografij iz narodnoosvobodilnega boja 
Slovenskega naroda 1941 – 194: Fotografski dokumenti o boju 
KPS, marec 1941–november 1942. Ljubljana: Muzej narodne 
osvoboditve LRS, 1959.
ZIDARIČ, Tjaša: Institucionalizacija in komercializacija sub-
kulturnih grafitov. Etnolog 72 (1), 2011, 139–161.
ŽUPANČIČ, Oton: Ljubljana zajeta v žico bodečo. V: Koledar 
Mohorjeve družbe 1971. Mohorjeva družba, 1971, 110. https://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5RZGZILB, 1.2. 2017. 
Časopisni viri
Časopisni vir 1: Novičar iz domačih in ptujskih dežel. Kmetijske 
in rokodelske novice 17 (3), 19. 1. 1859, 23.
Časopisni vir 2: Živel naš kralj! Ptujski list 1 (15), 13. 07. 1919; 
https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8YY103D0, 1. 
2. 2017.
Časopisni vir 3: Slovenski poročevalec, 3 (7), 14. 2. 1942, 2.
Časopisni vir 4: MACAROL, Bogdan: Tu smo Slovenci! Pri-
morske novice, 7. 10. 2011; http://www.primorske.si/Priloge/7--
Val/Tu-smo-Slovenci!.aspx, 6. 1. 2016.
Časopisni vir 5: TRAMPUŠ, Jure: Dr. Janez Stanovnik (inter-
vju). Mladina, 1. 7. 2014; http://www.mladina.si/158087/dr-ja-
nez-stanovnik/, 6. 1. 2016.
Arhivski vir
Arhivski vir 1: MNZS, eksponati v depoju Muzeja novejše zgo-
dovine Slovenije (ogled 13. 10. 2015).
Arhivski vir 2: MNZS, Zbirka Tekoče gradivo (2. svetovna vo-
jna); http://www.muzej-nz.si/sl/pages.php?id_meni=91&id=46, 
1. 2. 2016.
Ustni viri
Ustni vir 1: KONJAJEV, Zora, intervju, Ljubljana, 5. 2. 2016.
Ustni vir 2: STANOVNIK, Janez, telefonski pogovor o znaku 
OF, Ljubljana, 6. 2. 2016.
Ustni vir 3: ŠTEFANČIČ, Dušan, intervju, Ljubljana, 12. 6. 
2015.
Ustni vir 4: UŠIĆ, Eric, diskusija o grafitarstvu in street artu ob 
predstavitvi 265. številke Časopisa za kritiko znanosti, domišlji-
jo in novo antropologijo, Reka, 25. 4. 2017.
Spletni viri
Spletni vir 1: Projekt Kyselak; http://www.kyselak.at/, 1. 2. 
2017.
Spletni vir 2: DUNHAM, Samantha: Life in Abruzzo: The Graf-
fiti Remains of Mussolini at Fontecchio; http://www.lifeinabruz-
zo.com/graffiti-mussolini-fontecchio/, 9. 10. 2010.
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
41
 Razglabljanja Helena Konda
Spletni vir 3: CASEY, Ralph D.: American Historical Associ-
ation: The Story of Propaganda, 1944; https://www.historians.
org/about-aha-and-membership/aha-history-and-archives/gi-
-roundtable-series/pamphlets/what-is-propaganda/the-story-of-
-propaganda, 1. 2. 2017.
Spletni vir 4: BLEK LE RAT (Prou, Xavier), Uradna spletna 
stran; http://blekmyvibe.free.fr/ blekhistoryeng.html, 9. 6. 2016.
Spletni vir 5: GONZALES, A.: Rastros de la Historia: Plaça del 
Milicià Desconegut. 2010; http://rastrosdelahistoria.blogspot.
si/2010/10/placa-del-milicia-desconegut.html (pridobljeno: 1. 
2. 2017)
Spletni vir 6: Iberianature, Spanish Civil War Tours in Barce-
lona; http://iberianature.com/barcelona/history-of-barcelona/
historical-memory-map-of-barcelona/placa-de-la-milicia-des-
conegut/, 1. 2. 2017.
Spletni vir 7: Holocaust Encyclopedia; https://www.ushmm.org/
wlc/en/gallery.php?ModuleId=10005175&MediaType=ph, 1. 2. 
2017. 
Spletni vir 8: GUIORA, Amos N.: ‘Kristallnacht’: The Legal 
Status of the Bystander; http://www.tabletmag.com/jewish-
-news-and-politics/194680/kristallnacht-amos-guiora, 9. 11. 
2015.
Spletni vir 9: Steven Spielberg Film and Video Archive: Boycott 
of Jewish shops; https://www.ushmm.org/online/film/display/
detail.php?file_num=4894, 1. 2. 2017.
Spletni vir 10: ROBEHMED, Natalie: Forget Banksy: Meet Blek 
Le Rat, the Father of Stencil Graffiti; https://www.forbes.com/
sites/natalierobehmed/2014/10/20/forget-banksy-meet-blek-le-
rat-the-father-of-stencil-graffiti/#4560b17c3dfa, 20. 10. 2014.
Spletni vir 11: World History Archive: Children salute General 
Franco on a wall poster in Spain, during the Spanish Civil War. 
1937; http://www.alamy.com/stock-photo-children-salute-gener-
al-franco-on-a-wall-poster-in-spain-during-the-84977354.html, 
25. 4. 2017.
Spletni vir: 12: FRAMEPOOL: Spanish Civil War / Spain / 
1930–1939; http://footage.framepool.com/en/shot/649150206-
francoists-francisco-franco-fascist-spanish-soldier, 2017.
Spletni vir 13: WILSE, Anders Beer: Fotografija antisemit-
skega grafita v Oslu leta 1941; https://de.wikipedia.org/wiki/
Datei:Anti-Semite_graffiti_Oslo_1941.jpg, 1941.
Spletni vir 14: Arsch der Welt; http://www.ww2incolor.com/ger-
man/b0e07dfd0d.html, 1. 10. 2016).
Spletni vir 15: Slovenski etnografski muzej, Razstava Dekani. 
Terensko raziskovanje načina življenja v vaseh Dekani, Škofije 
in Osp v Slovenski Istri med 3. 7.–3. 8. 1949. Milko Matičetov; 
http://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/dekani, 1. 9. 2015.
Spletni vir 16: Slovenski etnografski muzej, Digitalna zbirka. 
Tiskovni urad; http://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/ti-
skovni-urad, 1. 2. 2017.
Spletni vir 17: Wikipedia; https://en.wikipedia.org/wiki/They_
shall_not_pass, 1. 10. 2016.
Spletni vir 18: PTC, Sećanje na 27. mart 1941. godine; http://
www.rts.rs/page/stories/sr/story/125/drustvo/1872123/secanje-
na-27-mart-1941-godine.html, 1. 10. 2017.
Slovene Resistance Graffiti during World War II
During World War II, the Slovene Resistance Movement used graffiti as an important tool for informing the public about its 
existence and spreading its ideology. Prior to that, there had been no outstanding examples of graffiti in Slovenia, they did 
however exist in the neighbouring countries. 
In Italy, political messages written on walls had already existed in the second half of the 19th century, while after World War 
II, stencil graffiti showing Mussolini began to appear on a large scale. In Germany and Austria, graffiti were an important tool 
of the Nazi propaganda in assuming power. At the start of World War II, BBC Radio London launched a Europe-wide campa-
ign of writing the letter “V” (for victory) as part of a psychological propaganda against the Germans. 
In Slovenia, “Vs” did appear, however, the earliest graffiti written on a large scale were graffiti of the acronym OF (OF for 
Osvobodilna fronta, i.e. the Liberation Front) above a symbol of Triglav, the highest Slovene mountain. Resistance symbols 
were for the most part written by organised sabotage units, whose most active members were young communists. The writing 
of resistance graffiti was done on a particularly massive scale in Ljubljana during a number of events organised by the Libera-
tion Front, namely four Liberation Front’s plebiscite-covert operations (29 October 1941, 1 December 1941, 3 January 1942, 
and 7 February 1942), and the celebration of 1 May 1943. It was not only members of the resistance movement who wrote 
graffiti and organised various operations, but also collaborators, reactionaries and occupiers, however, not all that many other 
people followed in their footsteps. Partisans often inscribed the slogans used by the resistance movement on rifle butts, while 
soldiers that belonged to the occupying forces mostly decorated their mess tins. Graffiti were also commonly found on the 
walls of cells, where imprisoned and tortured people often wrote their last words before they were executed. A special category 
of resistance graffiti are post-war graffiti, which emerged in the relative absence of direct war, i.e. graffiti created when cities 
G
la
sn
ik
 S
E
D
 5
8|
1–
2 
20
18
42
 Razglabljanja Helena Konda
or territories were liberated and the graffiti created in the Primorska region after 1945, when the border with Italy was being 
established. In terms of the technique and the content, these graffiti were longer and made more beautifully, but nevertheless 
expressed resistance’s territorial representations connected to war-related issues. 
The research explains graffiti as part of territorial representations, where – from an anthropological perspective – territory is 
formed by culture. The Liberation Front’s wall-writing operations were an important activity of day-to-day resistance and a 
highly visible component of organised plebiscite campaigns. The resistance movement triggered a social transformation that, 
with great creativity, brought culture and art to much larger numbers of people. As a consequence, the Slovene national iden-
tity likewise underwent a thorough restructuring, wherein graffiti as a visual symbol of attention-grabbing interventions in the 
public space had a significant impact on the formation of the national character and consciousness.