Postna. Tje v Gctzcman' sc ozrimo, Kjer zveličar naš klcči! Z njiin v britkosti se vtopimo, Naša teža ga mori. — Pot kervavi ga zaliva. Zalost terga mu serce; Vendar pa — Ijubezen živa — V smert za naše gre dolge. Ljud njegov ga zasramuje, Toži kot krivičnika; S ternjem krona, in ga suje, Križ mu za ljubezen da. Ranjen vcs in omagljivo Gre na hrib se zadnjo pot; Tak se trudi Ijubcznjivo, Reši da človeški rod. Za sovražnikc šc moli, Milost da razbojniku, Materi pa sina voli, — Jo zročuje Janezu. Žejo svojo naznanjuje, Dušo zroča Bogu še, Tak rešenje dopolnjujc, — Nagnc glavo — umerje. Tu pod križem solze limo. Zavolj nas se to godi! Rane svete poljubimo, Počastimo rešnjo kri! Češen bod', zveličar raili! Češen tvoj presveti križ! S smertjo tvojo smo dobili Zopct srečni paradiž. — A. P.