btA/M ». dni
□•prej I plačuje
iilja n-rednlit-
Lingar-jevih ulicah hlS. ii. 1 r LJubljani.
Časopis s podobami za slovensko mladino.
Ste». 5.
V ijjubljaui 1. maja 1878.
Leto VIII.
I
. :
?
C r

. « a steni prestara so nra majè,
f Ne vidi, ne sliši, nemudoma g rè
■fi» V tihòtnem pogovoru : hip, hip ; hip. hip !
Ko mene v tej sòbici bilo še nij, Vže drugim je merila hipe in dni V tihòtaein pogovoru: hip. hip; hip, hip!
Obešena göri pod dimnati strop, Rodóv izpromila obilo je v gròb V tihòtnem pogovoru: hip, hip; hip. hip!
Ko /.ibelka moja zibala se je. Ta ura pri durih majala se je V tihòtnem pogovoru : hip, hip; hip. hip!
Jaz sedem dovršil najslajših sem let, Velela mi ona je v šol« in v svét V tihòtnem pogovoru: hip, hip; hip, hip!
Vesele in tužne stvari se godè, Nežalostna urn, netful »st na gro V tihòtnem pogovoru : hip. hip ; hip. hip !
Ko smrt mi saprò obsteldélo okó. Gibala sa bodo èò vedno takó V tihòtnem pogovora: hip, hip; hip, hip!
Al kadar poslednji zatrobi nam din, Tu stóprav oje delovnik bode končan, Tu bode poslednji odmerjen jej hip.
Fr. Krtk.
Oče in hči.
(Poslovenil Ivan Lapanje.)
L
Bilo je zjutraj zgodaj.
„Ali drži ta cesta v mesto H ... ?
„Dà", odgovori kratko in osorno kmetski človek ter gre dalje svojim potem.
Bilo je popóludne, in nbožno dekletce še zmirom koraka dalje. Slabo in šibko je bilo dekletce; skozi raztrgani slamnik žgali so je vroči solnčni žarki in raztrgani čreveljčki nijso čuvali njenih šibkih nožic robatega kamenja po slabej cesti.
„Ali drži ta cesta v mesto H ... ?"
„I nit, dete! Ali povedi mi, kaj iščeš v mestu?"
Dekletce gre dalje ne rekši niti besedice. Ustnici sta se jej krčevito tresli, da nij mogla odgovoriti prijaznemu starcu, ki je čud&č se ustavil svoje konje, da bi vprašal nbožno deklico, s kakim namenom potuje v bližnje mesto. Dž0 je padala večerna rosa na zemljo, a Suzanka je še vedno stopala dalje po širokej cesti. Naposled jej nogi onemoreta in treba jej je bilo sesti na kamen, kije stal ob cesti, z mahom obraščen. S prepadenimi lici in zelò trudna je sedela ondu v globoke misli zatopljena. Z rokama si je obličje zakrivala, po katerem so jej viseli dolgi lasjé. Videti je bilo, da se dekletce joka.
„Deklica, kaj delaš tukaj ?" vprašal jo je nežen sočuten glas.
„Aj, kako si zvedava!" dostavil je mlad gospodič, peljajoč mlado zalo góspieo za njeno belo ročico. Suzanka se pri teh besedah ozrè in milo pogleda nežno gospodično in nje zalega brata.
„Kaj delaš tukaj?" povpraša jo drugič Josipina Borovska, pristopivši bližej k ubožnemu otroku.
„Potujem v mesto H . . .", odgovori boječe Suzanka.
„Ali si slišal, Ivan; to dete potuje v mesto H . . . , a do tjà sta še dobri dve uri hodà. Ali veš, dete, da je to za tebe zelò daleč ?"
Suzanka prikima z glavo in si utrne debele solze.
„Zakaj popotuješ tako daleč ? Ali si užč kaj večerjala danes ?"
Suzanka z glavo odkima, da nij.
„Ali si kaj obedovala?"
Dekletce zopet odkima, da nij.
„Ivan ! to je nbožno dete, in gladno je I"
„Zdi se mi, da je velika sirota," odgovori brat.
„Kako ti je imé?" „Suzanka."

„Xii Suzanka. ti ideš z nama, da dobiš malo jesti. lačna si, sirota. Peš do mesta H .... to nij tako iebko, kakor se ti dozdeva. Idi z nama! Cez noè se pri nas odpočiješ, a jutri nastaviš svoje potovanje dalje."
Suzanka vstane ter gre s priljudno góspico in njenim bratom. Dospevši do njijnega stanovanja, kakšen pogled se odpri* njenim očem ! Hiša, podobna palači, okoli nje prekrasen gaj (park) : povsod znamenja bogastva in krasote. — Šli so po širokih stopili cali navzgor Tu je bilo vse z zelenjem ohraščeno, kakor na kakem travniku : a med zelenjem vse polno prijetno dèhteéih cvetlic. Okoli grajskega zidovja se je spenjala vinska Uta visoko gori do krasno se bliščečih oken.
„Barba! daj tej ubogej deklici jćsti: gladna je in trudna." reče nežna gospica v kuhinjo stopivši kuharici Barbi.
Barba takój pristopi k ubogej deklici, prime jo za roko in pelje v kuhinjo.
V tem so se v sobi pogovarjali, kaj bi bilo dalje storiti z ubogo deklico.
Josipina. sedeč v dolgej belej obleki na poblazinjenem stolu, začela je pripovedovati, kako bo skrbela za ubogo deklico, katero nalogo si je naložila.
„Rada bi znala, kakšen opravek ima dekbca v mestn," reče Josipina zibajoč se v prekrasnem stolu.
„Najpred je treba, da jej damo drag klobuček in druge čreveljčke, ter jo tako odvrnemo od ujenega daljnega potovanja. O ti ubogo dete, kako se mi vendar smiliš !"
„Kaj govoriš, kaj, mila moja hčerka," oglasi se krepek moški glas.
„O, vi ste tukaj, ljubi moj oče!? Govorim o ubogej deklici, komaj deset let starej. Sedela je ob cesti ua zapuščenem kamenu ter mi je rekla, da ide v mesto H . . .
„Tudi jaz sem srečal uliožuo deklico," reče prijazno stari gospod. „Vprašala me je, kako daleč je še do mesta; hotel sem jo pridržati, a ona je naglo dalje otišla. — Ali kje je zdaj ubogo dete ?"
„V kuhinji, oče! Barbi sem naročila, da jej di jesti. Ko se okrepča, bodemo dalje ž njo govorili."
Zdaj stopi troje veselih mladih deklic v sobo; bile so Josipinine tova-rišice, ter se začnd igrati. Josipina pri veselej igri pozabi na ubogo Suzanko. A nij dolgo trajalo, da su spomni uboge deklice ; naglo vstane, vdari v roke, ter reče: „nekaj vam hočem pokazati!" ter naglo otidn v kuhinjo. Kuharica Barba je sedela v jedilnej shrambi in pripravljala za kuho.
„Kje je sirota Suzanka?" vpraša Josipina.
„Sedi zunaj pred vrati," odgovori kuharica. „Zunaj nij nikogar," odvrne gospodična.
„Je, je, zunaj na pragu," reče Barba, položi pisker na mizo ter otide gledat.
„Bodi Bog z nami in sveti križ božji, ušla je !" reče kuharica v kuhinjo se povrnivši. „Malo poprej je še sedela tukaj zunaj na pragu, da sem jaz Sla po svojih opravilih. Vedno je gledala tja gori v zvezde in videti jej jo bilo, da se joka. To je pač zelò pobožno in dobro dete, mislila sem si — a zdaj vidim, da sem se varala, ker deklica nij druzega nego grda potepenka in zvita vlačuga. Cidi je! Moram hitro pogledati, če nij odnesla srebrnih žlic — takim vlačugam ny, da bi jim človek upal."
„Ali jej nij ai rekla, da bi se po noči lehko izgnbila ?" vpraša Josipina kuharico.
„Nn, to sem jej rekla, góspic*, in sem jej tudi povedala, da bi imel« pri nas dobro posteljo ; ali ona me je tako čudno pogledovala s svojimi črnimi očmi, kakor bi niti besedice ne razumela, kar sem jej govorila.
„Ubogo dete, pač se mi smiliš!" reče .losi pi na žalostna, da nij mogla ubogej Suzanki z uičemur pomagati. „Rada bi jej bila dala obleko. klobuk in nove čreveljčke. tudi peljati bi jo bila pustila do mesta H .... ali u.šli mi je sirota, brez da bi znala kam? Morda se vrne; ako to stori, precej jo pošlji k meni, Barba!"
„To tudi storim, ali zeič dvomim, da bi se povrnila, ker verjemite mi, da je to vlačuga, ki ne zasluži vaših dobrot," odgovori kuharica, vračajoča se k svojemu delu v kuhinjo.
Suzanka se nij povrnila. Vidèè ugodno priliko, zmuzala se je izpred kuhinje in šla svojim potem. Ko se je užč stemnilo, vlegla se je na kup slame in prenočila pod milim nebom. Rada bi bila vso noč potovala, ali bala se je, da bi v temnej noči pota ue izgrešila.
IL
„Danes se nam je nekaj čndnega prigodilo, gospod nadzornik!" Tako je pripovedoval korenjašk mož, jetničarski postrežnik, v mestu H . . . svojemu predstojniku. „Našli smo zunaj pred jetnišnico ubožno deklico, ki je bridko jokala ter nij hotela, da bi jo bila moja žena s seboj na dom vzela. A zunaj je tudi nijsmo mogli same pustiti. Njenega priimka nijsmo mogli zvedeti. Rekla je samo to, da se zove Snzanka. Mislim, da bi rada nekega jetnika obiskala; a povedati neče niti od kod pride, uiti kam ide."
„Pripeljite jo k meni!" reče predstojnik. Moja sopruga ravno potrebuje mlade dekliee, ki bi jej pri hišnih opravilih malo pomagala. Morda bode Suzanka za to delo pripravna."
Za malo časa je užč stala Suzanka, na vsem telesu se tresčč. pred jetniškim predstojnikom. Suzanka je bila Ijubeznjiva deklica. Njene velike črne oči so bile izraz težkega srcà, otožnosti in velike bridkosti ; a njeno vnanje obnašanje je bilo nedolžno in pohlevno, da se je uboga deklica na prvi pogled vsacemn človeku prikupiti mogla.
„Odkod prideš, dete ?" vprašal jo je prijazno predstojnik.
„Iz vasi B—," odgovorila je tiho Suzanka. Možje so se čudfcč pogledali drug druzega.
„Ali prideš znabiti péS?"
„Dà, gospod!" odgovori deklica bojazljivo. Mislila sije namreč, da so vsa ta vprašanja znamenja ostre sodbe, ki pride čez njo.
„In čimu si prišla sem v mesto?"
„Da bi videla svojega očeta." Pri teh besedah se jej debele solzé vsip-Ijejo po licih in začela se je jokati, tako milo, da bi se je tudi najtrje človeško srce usmiliti moglo.
.Kdo je tvoj oče ?" vpraša jo jetniški predstojnik s prijaznim glasom.
...Moj oče se pišejo Jsukovič," odgovori buzauka. ter si briše solze iz oči.

„Imamo tri može s tem priimkom: Josipa, Parla in Urbana", dostavil je jetniški postrežnik, radoveden, kaj se bo zgodilo z ubogo deklico.
„Ali se tvoj oče imenujejo Josip ?" I Suzanka na to vprašanje ne odgovori ničesar, ker slabost jo je tako pre-I vladala, da sta se gospoda baia za njeno zdravje.
„Ako je Josip njen oče", reče postrežnik sam v sebi, „potlej ima pač H ieló hudobnega očeta. Ravno danes zjutraj smo ga djali v verige, ker je I hotel z drugimi vjetniki pobegniti. Ta pač ne zasluži tako ljubeznjive hčerke, j — Nit idi z manoj, da pogledamo tvojega očeta."
Jetničar prime Suzanko za roko in jo pelje po temnih in dolgih hod-I trikih memo črnega ziilovja do velicih vrat, ki so bila z debelo ključanico t dobro zaprta.
Težke stopinje jetničaijeve in jetniškega predstojnika so vzbujale ža-I losten odmév po zaduhlih jetniških prostorih.
Jetničar je polagoma stopal z dekletom po stopnicah navzgor, obrnil E «e je potem še po drugih stopnicah v stran, in se je naposled ustavil pred vrati, na katerih je ključanico k višku privzdignil. Kosmat in surov možki obraz I se prikaže iz ječe.
„Tukaj je vaša hči; rada vas bi videti," reče jetničar, deklico za roko držeč.
„Hči — hm — kaj vam na misel ne pride?" odgovori robato jetnik. .Nemam in ne poznam nobene hčere. Ako bi imel hčer, bi me ne imeli I tukaj zaprtega."
„Oče !" klicala je Suzanka. Ta otročji glas se je razlegal tako sladko, tako nedolžno in milo po jetniških prostorih, da so predstojniku nehote solzé iz oči prisvetile. Ko je pa jetnik svoj surov obiaz iz ječe pomolil, ustrašila se ga je uboga Suzanka takó, da si je svoj mili obrazek z rokama zakrila in nejevoljno zavpila: „Ne, ne, to nij moj oče!"
„Idimo torej dalje do drugega jetnika," reče jetničar in pelje Suzanko do drugih vrat. Ko jih odprè, zagromi z donečim glasom: „Vstani, Pavle , tukaj pride tvoja Suzanka ; ali je nečeš videti ?"
„Suzanka?" bilo je slišati iz ječe — potem dolgo molčanje." Da, da, imel sem Suzanko — ali Ile tako majhene, kakor je ta. Moja Suzana je uži davno v večnosti. Bog jej bodi milostljiv ! Idite, moja ta Suzanka nij !"
Zdaj zopet zakliče nežni otročji glas :*„Oče !"
Jetnik stopi k oknu.
Bil je to zal mladenič, kateremu je bilo videti, da mu obup in ljubezen palita dušo, kakor kužnega človeka vročina. Njegove modre oči in njegova zala postava, delale so tak vtis na človeka, da je bilo skoraj nemogoče misliti si tega mladeniča sposobnega za katero koli hudobijo. Spomnil se je mladi jetnik brž ko ne na žalostno preteklost, globoko je vzdihnil, padel na svojo posteljo ter z milim glasom prosil, rekoč : „oddaljite se, oddaljite se, ne morem gledati v tako čisto stvar božjo, kakor je ta nedolžna deklica. Oh, ne morem !"
Snzanka se ihtèi izpregovori: „Tudi ta nij moj oče!"
Jetničar jo pelje do tretjih vrat.
„Urban! tukaj pride vaäa hčerka Suzanka; rada Iji vas videla."
„Kaj pravite, kaj?" slišal se je glas iz postelje v temnej ječi. Jetnik » je bil brž ko ne še le prebudil.
„Vaša hfi priđe, da »as obišče!"
Jetnik otožno vzdihne in vprè oko skozi odprta trata. Osta se mn skrčijo, ko ugleda svojo nežno Suzanko.
A Suzanka zagledavši svojega odeta, veselo vsklikne: „Oče! oče!" in vsa iz sebe pade k nogam jetničarja
„Suzanka !" reče oče, „kaj je tebe za Boga to sèm pripeljalo ?"
jetničar je v tem onemoglej deklici k zavésti pomagal.
„Ah želite, da hčerko za nekaj časa k vam pustimo ?" vprašal je predstojnik, ki je osupnen vse to od daleč gledal.
Urban si z obema rokama zakrije oči in tiho zašepti, naj bi hčerko k njemu pustili. Jetničar odpre težke duri in pusti dekletce k očetu v temno ječo. Oče je dolgo objemal svojo preljubo hčerko in gorke solzó so močile njena ljubeznjiva lica.
„Oče!" — „Suzanka!" To so bile jedine besede, ki so se slišale iz temne ječe. Dolgo sta se pogovarjala le z očrni iu ljubeznjivimi pogledi, a naposled vendar izpregovori oče iu vpraša :
„Suzanka, povčdi mi, zakaj si prišla k meni?'1
„Želela sem vas videti, preljubi oče," in nje zala glav ca se uaslone na očetove prsi.
„Kako je bilo mogoče, da si prišla seui ? — Cuj, Suzanka, ropotajo, zapirajo, a pozneje pridejo po tebe in te v&u izpuste, — ali povedi mi vendar kako si prišla sèm ?"
„Peš, preljubi oče!"
„In to tako daleč ?"
„Dà, oče !"
Zdaj jo pritisne oče še močuejše k svojemu sereu, ter jo dalje izprašuje.
„Kako si vendar pustila svojo ljubo mater, Suzanka ?"
Na to vprašanju ne odgovori Suzauka niti besedice, nego še bolj oklene svojega očeta in začne bridko jokati. — Oče ves osupel gleda hčerki v oči ter govori dalje:
„Povédì — hitro !"
„Umrla je, oče !"
Strašno jetnik zavpije pri teh dekličinih besedah, zakrije si obraz z rokama in dolgo dolgo joka, da ga je bilo slišati po vseh jetniških prostorih. Jetničar iu jetniški predstojnik sta skozi luknjo v vratih ves ta prizor videla in sta bila priča bridkega očetovega trpljenja.
Suzanka je hotela očeta tolažiti, alizamiin! —sleherna njena beseda je bila oster meč njegovemu srcu. Naposled se glasni jok vendar izpremeni v tiho solzé.
„Suzanka, kdaj je umrla mati ? Uboga žena ! Ubogo dete !'•
„O, temu je uže dolgo, več tednov," — odgovori Suzauka, „Predno je umrla, rekla mi je, naj idem k vam in Vits naj tolažim."
„0 Bog, to je preveč ! — Ah mi je odpustila?"
„Naročala mi je, da naj za vas molim. Potem mi je rekla, da samo to želi, da bi se poboljšali in kadar budete zopet prosti, da Id postali dob'-r in pošten človek, Ur bi po smerti prišli k njoj v nebesa."
„V nebesa ! v nebesa !" vzdihoval je jetnik iu neka. uova skrivna, obup-nost se ga je polastila.
Ali Suzanka je bila jetniku njegov pravi angel varuh. Oče poprej trdo-srčen, postal je zdaj dobrovoljen : ljnbeznjive hčerkine besede mu so ogrele srce, kakor ogreje in razsvetli svitlo solnce temno ječo. Dolgo je imel oče svojo glavo uprto na dekličino ramo, in bilo mn je videti, da je deklica njegova jedina tolažba. Jetniški predstojnik in jetničar sta se sprehajala po hodniku.
„Oče, kadar pridete iz ječe, skrbela bodem za vas," reče Suzanka.
Oče privzdigne glavó in upre svoje objokane oči v hčerko.
„Mati mi je na smrtnej postelji tako ukazala"
„Božji blagoslov bodi s teboj, angeljček! Ti bodež varovala nesrečnega očeta, katerega je prenagljenost spravila v ječo!"
„Dà, oče skrbela bodem za vas !"
Jetniški predstojnik je zakašljal, a jetničar je pokimal jetniku, naj zadaš! svoje občutke. „Treba bo, da se ločita!" zamrmral je jetničar v Urbanovo celico.
„Suzanka! zdaj treba, da me zapustiš; ali prideš zopet kmalu, milo dete ?"
„Ali ne morem pri vas tu ostati ?"
„Nč, moj srček, a gotovo prideš zopet k meni!"
Odpeljali so Suzanko iz temne ječe. To se zna, da je bridko jokala, zapustivši preljubega očeta. Jetniški predstojnik jo je vzel s seboj v svoje stanovanje. Tu je čakal star prijazen gospod.
„Aj. to je tedaj čna mala pobegunka," dobro da jodobodem, reče veselo stari gospod.
„Ali poznate to deklico?" vprašal ga je predstojnik.
„Prav za prav je no poznam, ali videl sem jo na cesti, ko sva se srečala. Moja hči pa, ki jo je šiloma domdv pripeljala, žeb' jo imeti pri sebi, ter mi ne da poprej mirt, dokler je ne dobodem in s seboj ne pripeljem. Včeraj je bila še pri nas, ali naglo je otišla in se nij več povrnila. Moja hči Josipina, me je prosila, da jo poiščem. In kaj ne stori oče. ki ljubi svojo jedino hčer, njej na ljubo? In to tem bolj, ako je treba njeno dobro srce podpirati. Prišel sem toraj v mesto, popraševal sèm ter tjà, in posrečilo se mi je, kakor vidite, da sera našel ubogo deklico, katerej želim biti dober reditelj. Ako se ne motim, gospod predstojnik, dete je hotelo obiskati svojega zaprtega očeta, kateri bode kmalu izpuščen. Ako je možu na tem, da želi pošteno delati, lehko dobi na mojem posestvu dobrega zaslužka. Nu, Sn-zanka, ali greš z menoj ?" vprašal je gospod Borovski, božajoč otroku nežne
laske in dostavivši besede : „Ubogo dete !"
*
* *
Dve uri od mesta H . . ., na graščini gospoda Borovskega, stoji prijazen dom ; v njem prebiva priden in delaven mož s svojo hčerko. Suzanka je vrla naslédnica svoje pokojne matere. Stàra se poleg očeta, a on se stira — v najlepšem pomenu te besede — sam ob sebi. — človek se poboljša in Bog mu odpusti.
Cesar Maks.
Cesar Maks, nadvojvoda avstrijski in cosar mehikanski, brat našega svit-lega cesarja Franca Jožefa, rodil se je na Dnnaji ß. julija 1832. I. ifl je bil druffi sin nadvojvode Franca Earola in Zofije, hčere kralja bavarskega. Užč v mladosti se je poprijel z velikim veseljem momarstva, v katerem je z največjim vspehom napredoval, ker je mislil postati poveljnik avstrijskega bro-dovja. Mnogo je popotoval in si ogledal bregove in otoke srednjega in atlan-tiškega morja. Bilo je 1854. L, da je stopil na čelo avstrijskega brodovja,
katero se je pod njegovim vodstvom naglo povzdignilo in svojo moč pokazalo v hudih bojih pri Helgolaudiji in Visu. Dnč 27, julija 1857. 1. se je poročil s kraljičino Karloto, hčeijo bclgiškega kralja Leopolda I. V začetku tega leta je bil izvoljen za deželnega poglavarja lombardo-beneške kraljevine. Njegovo prostoljubno in prijazno obnašanje v teh vedno nemirnih deželah bilo bi morda pridobilo ljudstvo cesarskej vladi, ako bi se mu bila podelila večja oblast v notranjih političnih zadevah in v njegovem vlidauji. Spoštovali so ga celò njegovi nasprotniki ter so hvalili njegov trud v prid in korist dežele.
Tej častnej stopnji se je Maks odpovedal užč pred začetkom nesrečne vojska 1859. leta. Od tu dObe je živel večjidel v svojom gradu lUwinare,
tikoma tržaškega moija To prekrasno poslopje je sezidano po njegovih lastnih mislih, ter je obdano s krasnimi vrtovi, na katerih se nahajajo rastline iz mnogih delov sveta Tnkaj je živel nadvojvoda Maks do 3. oktobra 18(33. 1. v mira in veselji s svojo preljubo sopnigo Karloto.
Omenjeni dan ga obiščejo poslanci zbora mehikanskih plemenitažev, katerega je bil dal Napoleon sklicati, ter inu ponudijo cesarsko krono.
Nadvojvoda Maks, ki se je bil menda užć naveličal tihega in samotnega življenja, ter si je želel širjega polja za svojo nevtrujeno delavnost, prevzel je ta težki jarem. Morda ga je tudi njegova sopraga, bistroumna in visoko hrepeneča Karlota pregovorila k temu, da je bil hitro pripravljen podati se v ptujo deželo med ljudi, ki so bili po dolgih vojskah in prekucijah popolnoma izprideni. To uemirno ljudstvo v pravi red spraviti, dati mu postave in je vladati, to je bila zares oijaSka naloga.
Dne 10. aprila 1864. 1. poklonili so mu se mehikanski poslanci in užS 14. aprila zapustita novi cesar in cesarica Evropo, da bi se podala v Mehiko, obSirno deželo v severnej Ameriki. Neizmerna množica ljudi se je zbrala pri njegovem gradil Miramaie, ko je odhajal vrli Maks, ljubljenec cele tržaške okolice, posebno mestjanov. Marsikatera solzica se je lesketala v očeh tržaških prebivalcev in tndi Maks sam je bil zelò ganen, ko se je ločil od svojega gradii, katerega pozneje nij nikob' več videl.
Prej ko je zapustil Evropo, izprosil si je blagoslov papežev, da bi srečno dovrSil svojo težavno in velikansko nalogo.
Dné 28. maja dospé ladija „Novara" z novim cesarjem v morsko pristanišče mehikanskega mesta Verakrac. Marsikdo bi si mislil, da ga je tu pričakovala velika množica ljudi, da sprejme svojega vladarja z gromovitimi slavaklici, kakor je to navada drugod. Ali nič tega nij bilo videti niti slišati; vse je bilo prazno, samo francoski admiral ga je mrzlo pozdravil in mu naznanil, da nij vaino prenočiti na tem mestn, a pot proti glavnem mestu oblegajo tolovaji.
Dné 12 junija dospé cesar Maks v glavno mesto Mehiko, kjer je takój začel pridno delati za blagor dežele. Ali sreča mu nij bila ugodna; njegove prenaredbe nijso dobile povsod potrebne veljave in posebno tolovaji mn so zelò nasprotovali. Tako je mlademu cesarstvu takòj v začetku pretila velika nevarnost Samostalne severne države nijso privolile v to, da bi se v prostej Ameriki ustanovila monarhija (samorlada). zato tndi nijso hotele pri poznati Maksa za mehikanskega cesarja. Krvava vojska se je vnela, ki se je s tem končala, da cesaija Maksa vjamejo in ga 14. junija 1867. I. pred vojaSko sodbo postavijo, kjer ga po grdem in nesramnem izdajalcu Lopecu k smrti obsodijo. Dné 19. junija 1867. 1. se je krvava sodba izvršila in cesar Maks je na ta dan v trdnjavi Kveretari svojo blago duSo izdihnil. Njegove poslednje besede so Se bile : „Povejte izdajalcu, da mu odpustim 1 Povejte tudi celej Mehiki, da jej odpustim njene pregrehe 1"
Njegovo truplo, v treh skrinjah zavarovano, počiva v cesarskej rakvi na Dunaji, kamor je bilo 18. januarja 1868. leta prepeljano.
j. A.
Slepi konj.
(Po Ruskem spisat A. K.)
Davno, kadar še nij bilo na svetu niti nas niti naiih dedov, stal je na morskem bregu bogat slovansk grad (mesto), trgovska Vi ne ta. V tem gradu je živel bogat kupec. Vsedom po imeni. Z dragim blagom obloženi ko-rablji (barke) so mu pluli po daljnih morjih. Vsedom je bil zelč bogat in živel je razkošno. Morebiti je ime Vsedom ali Vsedomà dobil zato, ker je imel vse domi, kar je lepega in dražega na svetu. Gospodar, gospodinja in otroci so jedli samo iz zlatih in srebrnih posód a hodili v soböljih in svi-lénih odejàlih.
V konjuSnici je redil mnogo dobrih kónj : a niti Vsedomova konjušnica niti vsa Vineta nij imela bistrejšega in krasuejšega konja nad D j e m i-vetrom, tako ga je zaradi hitrih nog imenoval Vsedom. Nihče nij smel vnesti na Ujemi-vetra. razven gospodarja Vsedoma, kateri nikdar nij jahal uobednega druzega konja.
Primerilo se je kupcu, ko je sam jezdil po trgovini ter se vračal v Vineto, da pride skozi velik in temeu gozd. Zanoči se. Les je mrakovit in gost. Veter giblje vrhove črnih smrek. Konj, utrujen od daljnega poti, opeša na mali korak ; a kupec ga ne priganja, ker mu je zelò ornile! Kar skoči izza grmov, kaknr iz tTiL šest plečetih mož, srpih v lice. v kučmah, s kopji, sekirami in noži v rokah. Trije na kčnjih, trije peš. Dva razbojnika za uzdo zgrabita kupčevega konja. Nikdar bi uže ne bil Vsedom videl svoje Vinete, da je bil pod njim drug konj, a ne ITjemi-veter, kateri prhne, začntivši na vadi tujo voko. èivotómi pvsimi pobije Bi tìa irowj V&jxsìct dva, ki sta ga držala za uzdo. zmane z nogami tretjega, stekšega naprej in mahajočega s kopjem. da bi zagradil pot. Konj uide, kakor burja. Razbojnici se spusté za njim. I oni imajo dobre konje, ali polži so proti Vsedomovemu. Ujemi-veter, koli upéhan, kadar začuje, da mu žen6 za petami, prdšči v tek, kakor strela s tozega loka, ter zdajci so daleč za njim razjarjeni sovražniki. Za pol ure Vsedom dojézdi gradii Vinete na dobrem konji, ki péne mčče preko glave. Potrčplje Ujemi-vetra po strmem vrta iu mu priseže, zgčdi se kakor koli, da ga nikdar ne prodi uiti nikomur ne pokloni a ni z dómu spodi, kadar se postaja. nego vsak dan do same smrti da mu hoče dajati po tri mere ovsa najboljše zobi. Zdaj Vsedom pohiti k ženi iu otrokom, ostavivši konja; a leni hlapec ne izprevede mokrega Ujemi-vetra, kakor je potrebno, a ni oddehniti se mu ne dà. ter napoji vročega. S tega je Ujemi-veter zaboléhal, jel slabeti in otrpnile so mu noge ter naposled je oslćpel. Kupcu je bilo vrlo žal, in pol leta 6e je res držal prisege. Oslepéli konj je stal, kakor poprej, v konjušnici, ter pokladalo se mu je na dan po tri mere zobi. Vsedom si je kupil druzega jahinca. A za pol leta se mu je mdélo raztrošno, slepemu konju, ne rabečemu, dajati po tri mere zobi. Ukaže zatorej, da se mu utrga po jedna mera. Zopet mine pol leta; slepi konj je mlad, dolgo bi ga bilo še krmiti, in zategadelj mu vzeinó k temu še jedno mero. Na konci se tudi ta mera kupeu zdi preveč. Zapové üjemi-vetra sneti iz uzde iu ga pognati, da ne bi stal zastonj pri jaslih. Hlapci ga z dvora izpréme s palico.
7!S
Bédni, slepi Ujemi-veter, ne vedćč, kaj je in kako je, ter kam bi se del, obstoji za dvorom, povčsivši glavo ter žalostno strigčč z ušesi. Zmrači se in sneg naletnje, a spati na kamenju bi pretrdo iu premrzlo bilo ubozemu siromaku. Nekaj hipov postoji na mestu, a lakota ga prinudi poiskati si hrane. Dvignivši glavo povoha v zrak. da li dobode grst slame iz kake raztrgane strehe. Tako tava slepi konj, zadevije se vedno, zdaj hiži ob vogel, zdaj ob plot.
A v Vineti, kakor po vseh starih slovanskih gradéh, nij bilo kneza; grajäni (meščani! so si vladah' sami, zbiraje se na trgu, kadar je bilo treba. Tako zbirališče, ki je narod upravljalo ter mn sodilo, imenovali so več e ali snèm. Sredi Vinete na trgu, kamor se je shajal snčm. visel je mej štirimi kolmi zvonec. Kadar je zazvonil, zbralo seje včče; a ndariti ob zvon je mogel vsak, komm- je bila kaka uejevolja, da bi poprosil od naroda sodbe in obrambe. Drugače nij bilo zvoniti.
Hodič po trgu slepi konj slučajno doide kolov, na katerih je visel zvon, ter misli, da li ne bi kako iz strehe izruval pest slame, in zobmi primši za vrv, privezano k zvoncu, začne krepko potézati. Zvon zapoje, a narod, da-si za jutra zelò rano, od vseh stranij prispéje na trg, da bi videli, kdo uže zdaj kliče sodbo in obrambo. Vsi Vinččani so znali Fjemi-vetra iu vedeli, da je otél život svojemu gospodaiju kupen . ter kako je bil kupec prisegel. Nijso se mogli načuditi sredi trga ugledavši konja slepega, lačnega, premrlega od mraza in ometénega snegom. Kadar je narod slišal, da je bogati Vsedom spodil konja, ki mu je ohranil život. pristali so vsi na to, da je Ujemi-veter res imel pravico zvoniti. Poklicali so nehvaležnega kupca, in če tudi se je hotel izpričevati, nkazali mu, naj drži konja, kakor poprej ter ga krmi do smrti. Posebe so pridali moža, ki je pazil, ali se zvršuje sodba, a sodbo samo so rekli vsekati v kamen, postavljen sredi zbornega trga, na spomin tega dogodka.
Kako je prvi gostilničar v nebesa prišel in drugi za njim.
(Niirodna kratkočasnica).
Pravijo, da ima vsak človek do nebes nekako pravico, katero nam je naš Odrešenik in Izveličar pridobil, ako le ne živi prehudobno na tem svetu. Tako si je mislil tudi čni krčmar, ki je iz mej krčmarjev prvi trkal na nebeška vrala. Kako se mu je reklo sem uže davn"j pozabil, kajti od ónega časa je užč preteklo inuogo, mnogo let. — Prvi gostilničar to raj, ko je umrl, pride pred nebeška vrata, potrka, in sv. Peter pride k vratim, a predno odprè povpraša: „Kdo je?" „Jaz sem, gostilničar iz Srednje vasi." Sv. Peter grč gledat v zapisnik zemeljskih prebivalcev, prebira in prebira, ter gré naposled zopet k vratim, in pravi: „Ti bi sam za svojo osobo užč äe mogel v nebesa iti, a zaradi drugih — ? Ti imaš namreč mnogo tujih grehov. Koliko se jih je pri tebi upijanilo. ki so potem narediti velike nerednosti in so še celò greh delali; ti tedaj ne moreš v nebesa." — „V pekel tudi ne grem!" reče gostilničar, ter premišljuje sim ter tja, naposled si nekaj izmisli. „To bi ne bilo slabo, prostor je zelò pripraven !" reče sam v sebi. Kakor si misli, tako tudi stori. Pred nebeškimi vrati napravi gostilnico. Naroči si najboljše pijače: ljntomerčana, bizelč&na, sremičarja iu tudi nekaj ipavčana; sploh najboljša
vina, ki jih rodi slovenska zemlja, kajti mimo gredé hodi povedano, gostilničar je bil Slovenec. Vsak, kdor koli je prijel v nebesa, katerega koli nàroda, vsak se je pri njem oglasil. Vsak popotnik, iz tega na 6ni svet prišedši, hotel se je okrepčati 8 pošteno božjo kapljico, predno se je predrznil jiotrkati na nebeška vrata. Mnogim se je primerilo, da jim je trtin sok smrtno bledòst iz-premenil v živo rndečico. A pri tej priliki se jim je tndi jezik razvozlal -, tako je prišel vsak precej mogobeseden pred nebeška vrata, da se je Peter čudil, od kod toliko poguma zemeljskim popotnikom. A to še nij bilo vse ! „Pri zadnjem požirku" — to ime so namreč dali ònemu gostilničarju — bilo je vedno bolj živo. Počasi so se nabrab tudi godci, kakor so na svetu nmirali drug za družim. Tù je bilo zdaj rajanje — odpočitek prejšnjega truda. A to so kmalu slišali tndi nebeški prebivalci. Pogosto 30 si izprosili dovoljenja, da so šli vèn po opravkih. A kdor je prišel vèn, vsak se je nekoliko oglasil „pri zadnjem požirku." "Ker so se pa ne samo ti, ki so mémo prišli, predolgo mudili pri gostilničarji, nego so še drugi iz nebes vèn uhajali in se potem prepozno donióv vračali, bil je vedni nered v nebeškej hiši. Od zunaj v gostilnici, se je vedno godio in pelo. Peter je ves ta nered izpoznal, ter se je šel k Bogu očetu pritožit. A Bog oče mu je rekel : „Vzemi gostilničarja v nebesa in vsega tega bode konec." Peter stori, kar mu je Bog ukazal.
Tako je neki prišel prvi gostilničar v nebesa, ako je óni resnico govoril, ki je to pripovedoval, A jaz tega ne verujem ! —
Zapisal Valentin Jarc.
O Bolgarjih.
Bolgàrji so južno-slovanskega debla ter po rodu najbliže Slovencem, Srbom in Hrvatom.
Tujstvo je mej njimi izgladilo mnogo narodnega; samo po zapadnej Starej Planini (Balkanu) se je še čistejša ohranila narodnost-
Pokrivajo se Bolgaiji s čubiro, visoko kapo od bele ali črne jagnjetine. Lase imćvajo včasih spletene v kite; starci se brijó nad čelom in 2a tilnikom, lasé noseč samo na temenu. Srajca sè širokimi rokavi je všita: hlače so po letu od platna, po zimi od belega sukna, prepasane s krasnim svilénim pasom, od katerega visi velik nož. Opinke in volnéna suknja ter zimski ovčji kožuh — to je njih obleka. Po nekatere kraje se noša izpreminja po turških sosedih. Okolo Plovdiva obuvajo kmetje zelò široke in dolge hlače, imévajo črno suknjo ter bel, širok pas, a glavo č«sto pokrivajo s turškim fesom in z ovijačo raznega pisma, samo ne zelenega, belega in rudečega, kar je dovoljeno le pravo-vérnim Turkom. Izobraženim ljudem rabi evropska odčja.
Pri Bolgarkah je večja različnost. Vsak kraj ima svojo posebnost. Bolgarske ženske so zelò krasne v mlajših letih, a naglo se postarajo ter izgubé lepoto izza težkega dela.
Mladeniči pri ženskih išč6 posebno živosti in spčšnosti v dein, in take deve se tudi prej omožč.
Bolgarji so sploh zelò priden narod, ter v tem daleč nadkriljajo Rnmune in Srbe, a kam Ii Turke, katerih Ienivost je znana. S to ljubeznijo do dela so si pridobili tudi spretnost in umeteijnost Turška vlada je bila mej Bol-
garji uničila vse razločke raznih stanov, Boljarstvo starih časov je uže davno izginilo in razlika je sedaj bila samo v imétji, a to nij dajalo nikacega prvenstva. Vsi so bili jednaki, a vsi brez pravic.
Obiteljsko življenje se malo razpoznava od življenja drugih južnih Slovanov. Hiže bolgarskih vasij so pletenih sten, zamazanih z glino in apnom, a pokriva jih slama ali trstje. V prednjem konci hiže je nadstrešnica, pod katero Iiolgarji po letu jedé in izprejemajo gosti. Po hižah vidiš čistoto in red. A na Bolgarskem nij malo ubožnih vasij, v katerih živč ljudje stisneni po majhenih kočicah ; na gorah pastirji stanujejo v prostih kočurjih. Bolgarji slové za odlične vrtnike; osobito včšči so vinstvu, ovoč£r.->tvu in svflstvu.
Orala imajo zelò neokretna in težka; pred vsako oralo vprézajo po osem volov ali bivolov, katere več ljudij poganja s palicami in kričem. Pšenico tako mlate : nasadivši jo na gumno priženč živino, katera vleče težka bruna in kämene, da se mane zrnije iz klasja. Ob jednem se zreže tudi platna. Izmej poljščine sade najbolj debeljačo (koruzo) iu po nekatere kraje rižo, ki jo potem jedé samo na sebi
Podzémljice, razprostranjene uže po vsem svetu, nijso znane Bolgarjem.
Izmej zelenfčja najrajši jedé čebulo in česen.	a. k.
Kako so se šmarnice začele.
Mesec majnik je užč tukaj in vesele šmarnice so se pričele, katere, kakor vém, ljubi otroci, prav radi obiskujete. To je prav ! le pridno hodite v cerkev in Marijo čestite ; kdor Marijo ljubi in jo česti tega tudi ona gotovo ne zapusti. Ker pa mnogi izmed vas ne vedó, kako se je ta prelepa pobožnost pričela, naj vam „Vrtec" pové nekoliko o njenem začetku.
Šmarnice so se pričele godovati proti koncu pretečenega stoletja. Povód tej Iepej pobožnosti je dal tedanji hudobni in brezbožui svet. Posebno po italijanskih mestih so začeli proti koncu pretečenega stoletja brezbožniki oskrunjevati nedolžno pomladanjsko veselje in krasne majnikove dneve z nesramnimi veselicami in mehkužnimi grdobijami ter so popolnem pozabili, da je Bog, kateri kinča in krasi naravo zato, da bi z nedolžnim srcem se veselili njene lepote in v njenej krasoti spoznali njegovo vsemogočnost in slavo. Ila bi se ta zavest zopet oživela, in bi se dne grde hudobije zatrle, sklenejo nekatere pobožne duše v Kimu, ua čelu njih misijonar pater L a 1 o m i a, mesec majnik posvetiti Mariji v službo, ter vpeljejo v čast prečiste Device posebno pobožnost, ki jo Slovenci „šmarnice" imenujemo. — Hitro se je potem razširjala ta pobožnost po raznih krajih katoliškega sveta in papež Pij V1U. je vsa-cemu, ki jo opravlja, podelil 1815. 1. za vsak dan po 300 dni odpustkov, jedenkrat v mesecu pa popolnoma odpnstek z navadnimi pogoji.
Zatorej otroci! hodite radi k šmarnicain, kajti prava ljubezen do Marije in posnemanje njenih lepih čednosti je gotova pot v nebesa.
Že Smernice nežno cveto Se v venec cvetice pletó, Da krasnega maja — Be slava obhaja Cvetici Mariji lepó.
Kmetic koplje, orje.
Potori ledino; Z licem potnim hrani Sebe in družino.
S petelinom vstaje,
Z aarjo v polje hodi; Trdni mrak večerni Spet domóv ga vodi.
Slike.
(Po Simonu Jenku.)
a
„Naglo se, kolovrat, Krogovito «uči !" Govori ženica Pri mrakòtnej luči.
In otrokom reče
Na klopčico sesti ; K preji druii ona Svojih ust povesti.
Prigrmi sovražna
Preko méje četa. Stare trud in delo. Zmine plod in kmeta.
Prapor se vojaški
Nad junakom vije. Top grmi, in hrabro Bridki boj se bije.
Priradepisno - natoroznansko polje. Cvetice.
Ali je vidite, nežne in ljubke cvetice v njihovej krasoti in miloti ? Kako lepe in različne imajo barve, kako prijetno in krepčdlno dehtè in kako nežno in prečndno so sestavljeni vsi njihovi deli. Zares so cvetice največji kras in lepota vrtom, travnikom in poljn ! Jntranja rósa je budi in oživlja, pridne čebelica pvitané in si nabirajo sltóéiw 17, njih, t«Ai veseli «troti je trgaj» in si delajo Šopke in vence. I nu, naj je le iTgajo, saj je Bog cvetice ustvaril nam v veselje.
Na vrtu cvetice sejemo: na polju pa same rastejo. Imamo pomladanjske. poletne in jesenske cvetice ; a tudi po zimi cvetč nekatere rastline, ako je mraza varujemo.
Jedva s pomladi sneg skopni in odleže, uže se prikažejo lepi beli zvončki.
Vsak nov dau v pomladi nam prinese novih cvetic. Z belimi zvončki in rumenimi trobenticami pridejo tudi sinje vijolice, rumene kalužnice in beli-časte veternice; po vrteli vidimo tulipe. hiacinte in rumene vijolice (Sebeuik). Pozneje se nam prikažejo po senčnatih gozdih prijetno dehteči dragoljubci (šmarijnice), po polju lepe trobarvate sirotice ali mačehe, ob robu hladnega potoka sinjo potočnice, med žitnimi bilkami prelepe plavičiee in po vrtili bele lilije, rože, pisani klinčki in dišeča reseda. V jeseni nas razveseljujejo rumene solnčnice, prelepo georginke in različno-barvate astre. Kdo more sešteti vse cvetice, ki jih jo ljubi Bog ustvaril nam na veselje.
Nekatere cvetice nas razveseljujejo s svojo lepo barvo, druge s svojo prijetno vonjavo, zopet druge z obojim skupaj Vse nam kažejo, kako neskončno moder in dober je ljubi Bog, kateri za vsako najmanjšo stvarco skrbi in jo tako ljubeznjivo obdaruje.
79 Lipa.
Lipa je veličastno drevo, ti ima zeM gost in košat vrh, zato jo povsod radi sadé, posebno pri hišah zaradi sence. Baste redkokedaj po naših gozdih, zato jo jedva (komaj) smemo imenovati, da je gozdno drevo.
Imamo dve plemeni domače hpe: malolisto ah hostno lipo in ve-likolisto ah zgodnjo lipo. Lipa ima vehke, vegasto-srčaste in koničaste liste, ki so na obéh straneh temnozeleni in ob robu napiljeni. Lipa cvetè meseca junija ter ima prijetno dèhteóe cvetove, po katerih čebele posebno rade letajo. Malolista ah hostna lipa (tudi lipovec imenovana) ima majhene, gladke, spodaj sivo-zelene hste ter cvetè 14 dni pozneje kakor naša domača zgodnja lipa.
Lipe dosežejo veliko starost in rastč tudi zelò hitro. Dobé se lipe, čegar deblo ima po 6 metrov v obsegu. Iz dišečega cvetja se kuha izvrsten čaj. Z ličjem, ki se naredi med kožo in lesom, privezujemo rastline, posebno trte po nogradlh. Iz mehkega in lepo belega lesi izrezujejo rezbarji podobe in mnogovrstne druge stvari Lipovo oglje se rabi za risanje In za napravljauje strelnega prahu (smodnika.)
Sazne
Drobtine.
(V Rusiji) izhaja vsega skupaj 375 časopisov. Petrogradski časopisi imajo preko 100.000 naročnikov. In „Vrtec?!" —
(Mrzlica) ako te trese, prekuhaj zeleno vrbovo skorjo na vodi, in jo pij. Pravijo, da to pomaga.
(Roks-Drops) se imenuje neka slaščica, ki se po štacunah prodaja in katero posebno otroci radi kupujejo. Ta slaščica je kiselkasta kakor jabolčni sök. Kdor ima rad zdrave zobé, naj se varuje te slaščice, kajti kiselina, ki je v njej, razkrojuje zobni loš (glazuro), in zobjé prej ali pozneje gotovo črni postanejo in razpadejo.
(Krasna ura.) V Djakovu v Slavoniji so nedavno na ondotnej novej cerkvi postavili uro, ki stoji 3000 gld.
(Votel zob) ako te boli, deui vanj majhen košček kafre, in bolečina takój odjenja.
stvari.
Kratkočasnica.
*	Gospod kaplan vprašajo učenca : „Daj, povej mi Jožek, koliko časa so ostali naši prvi starši, Adam in Eva, v raji ?" — Jožek (malo pomisli, potem naglo odgovori): „Dokler nijso "bila jabolka zrela."
*	„Jojmini !" reče bolnik svojemu prijatelju, „to ti je težavno življenje na tem svetu; ne morem ležati, niti stati, niti sedeti!" — „Nu, potlej se obési" reče šaljivi prijatelj popolnoma
[ mirno.
*	Pred nekoliko dnevi pride n,1 pošto v B. — nek človek, ki po poštnej nakaznici pošlje 100 gld. v vas D. — a to na samega sebe. Ko ga poštar vpraša, zakaj sam sebi denaije po pošti pošilja, odgovori ta: „Dobro vem, da bi denarje po poti zapravil, zatorej je boljše, da mi je pošta na dom odnese.
*	(Gotov pomoček zoper kurje oko) je izuajdel ueki kmet iz Spitala pod Semeringom. Prišedši zve-
Cera domóv, vzame dleto in sekiro, nastavi dleto ua mali prst, kjer je bilo kurje oko, vdan s sekiro po dletu in prst s kurjim očesom vred zleti po sobi.
Kmetska vremenska prorokovanja za veliki traven.
Če a u tec suši april deži in majnit hladi kaste, omare in sod p polni.
Poln wot «ena je vreden maja rojev «len.
Sveti Urban (36.) jasen, jeseni basen.
Če sveti Urban greje zlo, trgatev ti d ubra bo.
Hladen uiajuik ti gotovo da slame dosti in tudi aen&.
Binku&tno blato, leto bogato.
Rebus.
ä£ a - du.
fltriil., fo ioien. reillo.» v prihodnjem ]1rtn.).
Rešitev računske in zabavne naloge, in odgonetke uganek v 4. „Vrtčevem" listu."
Rešitev računske naloge:
Jarnejček je imel 26 kr., a Kätinka jih je imela 8.
Prav so jo roSili: Gg. S Šavnik y Biljab ; Emjvnvel Dereani in V iktor Križman. učenca v Žuženberku ; — Marija Papež na Jesenicah, io Minta Franko, gospica v Bujah.
Rešitev zabavne naloge:
Prav so jo rešili: Gg.S. Šavnik v Bil-jah; Blaže Sancin v Trstu ; Adolf Jurca, dijak v I'tuji ; Tretješuki v Novomestn; And. Puntar, örevljarski pomagalec v Prošeku ; Karl Plei-weis. dijak v Kranji; Janez Karba, kmetski
de&k v Babincih ; Franc Slavinec iz Rado-merščaka. reale«- v Ljutomeru; Viktor Ku-kovec, učenec v Ljutomeru ; Matija Cov od Kapele, učenec v Ljutomeru ; Emanvel De-reani in Viktor Kriiman. učenca v ?-uien-berku; Jožef Zan->§kar učenec v Ljubljani; Fr. Prauuseib, učenec v Sevnici; Emil Šravcer, Ant. Godeša. Fr. Urbaučič, Matija Tegelj. Mat. Pogorelec. Ignac Centa i« Jak. Tegelj. učenci v Planini : Ivau Bavter. učenec v Kanalu ; Bežek v Ljubljani. — Marija Papei, na Jesenicah; Minia Borštnik v Šmarji; Amalija Razpet, učenka v Sevnici; Minka Franko. góspica v Bujah ; Terezina Pmun-seis, učenka v Sevnici : N. Miklavčič in E. Wičl. učenki v Ljubljani : Ivana Urbas. Klo-tilda Siran, Frimai Mahflič. Mar. Jakopin. Reza Rothen hü user. Lavoslava Premerl. Fr. Kolar. Antonija Šareč. Mar. Istenič. Ant. Štritof, Jul. Modrijan in A na Petrič. učenke v Planini; Rozalija Pavlin. Klementa Kofol in Emilija Terčič učenke v Kanalu.
Odgonetke uganek: 1. Leseni; 2. Sova; 3. Petelin na puški ; 4. Solnčua ura ; 5. Zvon ; 6. Jajce in pišče v njem; 7. Palec na roki; 8. Nobeden — eden.
ft^L** Od lanjskeg-a leta (1877) imamo uekoliko „Vrtčevih1' iztiskov, pri katerih nam samo šesto število manjka, in ravno tako nekoliko iz-tiskov od leta 1876, pri katerih nam samo prvo Število manjka.Ce bi morda kdo rad imel ostalih 11 brojev, radi mu je damo s poštnino vred za SO kr. Posebno slov. učitelji naj bi segli po teb iztiskih in je dajali otrokom v čitanje. Tako dober kup se „Vrtci" up bodo več dobili: naj se torej podviza, kdor jih želi imeti.
_ Uredništvo."
LISTNICA. Ootp. J. L. r K.: 8kniali bomo nekoliko Vatib seatsvkov prloMtti. - V. J. » Št. J.: Hvalu u poslano. — A. M »K.: Vačitu ucvtavkom bi treba Se mnogo poprave. SknJajte «ami piliti, nam to prevel *a»a stane. — Fr. P. v M.: Lehko Sc Johlte we liste od letošnjega lei«; naročnina '.a t hp leto Iznila 3 gl. 60 kr.
' neiiaHiijeiuu listu je priložena muzikalnu prilogi».
lzdatelj, založnik in urednik Ivan Tomsić. —
Natisnila Klein in Kovać(Kger) v Ljubljani.
Priloga t S. Her „Frt&wmu" 3878.
16. (Dobro jutro.
Besede 2?od.g-©is2segr&.
Veselo
Vglasbil dr. B. Ipav-ec.
I. 2. glas.
Glasovir.
1.	Dr a-mi ti-bo vas
2.	Zvezde gas-ne-jo :
3.	Né-bes ru-de-čf: i.	Du-ri se od-pró:
5.	Soln-ca be-li trak :
6.	Vrt mig-]jà ìd l»g :
7.	To-rej zadnjikrat:
Popravek. V napev „Moj vrtec" (Štev. 12) se nam je vrinila nepovoljna poanta, katero naj si vsak blagovoljno popravi V 5. taktu namreč, fruga sekirica v basa, naj se glasi e namesto: g: tako>le:
Tudi moramo opómneti, da napev „Moj vrtec" mora reti Število 13, „Bčelar" 14, „Studenček" 15.
Vredništvo „Vrtce*,".
Samozaložba. —
T£ak Milice» v pobijani.