Poštnina plačana v gotovini
mm
V+VlUfitiJD
štev. 13.
Ljubljana, 1. aprila 1956
Dogodki na naši univerzi
Rodno dol o so na naši univerzi v drugem točaju šo ni začelo, to pa po zaslugi drzne levičarsko skupine marksistov in komunistov na tehniki, ki je hotela za vsako ceno vsiliti celi univerzi štrajk, oziroma pregovoriti akademike vseh fakultet, da hi so na javnem zborovanju na univerzi izrekli za štrajk. Kot pretvezo za splošni štrajk na univerzi je ta skupina vzela tehnično uredbo in borbo za odpravo šolnin in taks. Meddruštveni odbor, ki je sestavljen iz zastopnikov strokovnih društev vseli fakultet, je predlog 'za štrajk odklonil s 7 proti 3 glasovom, /ato ga je ta skupina skušala na zborovanju vseh akademikov na univorzi "20. marca z demagoškim hujskanjem izsiliti. Gospod rektor Samec je na tem zborovanju razbo-rito in temeljito dokazoval, da ni nobenega razloga za splošni štrajk in da se sprememba tehnične uredbe itak pripravlja. Predvsem pa je poudarjal, da ima sedanja tehnična fakulteta to prednost, da garantira ljubljanski tehniki vse dosedanje oddelke.
Toda strastna, apriorno za nemire in za štrajk že odločena skupina je hotela s političnimi in do-magoškiini frazami vendarle izzvati demonstrativno proglasitev štrajka, a to se ji ni posrečilo, ker so katoliški akademiki kompaktno odklonili ta vsiljen štrajk ter zahtevali redno delo na univerzi.
Poudarili so, da so zadnja leta marksisti in komunisti stalno vznemirjali našo univerzo s hujskanjem na štrajk in to iz najrazličnejših in tudi nestvarnih razlogov. S pametnim in požrtvovalnim mirnim delom je vprav katoliška akademska mladina že od nekdaj delovala za dobrobit naše univerze, in če bi bila sledila hujskaškim in razdirajočim geslom levičarjev, bi danes bržkone naša univerza bila že okrnjena.
Štrajk se v s 1 e d t e g a n i mogel proglasiti, pač pa so 21. marca levičarski elementi z brutalno silo, z vpitjem, s suvanjem in pretepanjem onemogočili redno delo na univerzi. Da hi se univerza ne onečastila, so se katoliški akademiki raje umaknili in prosili rektorja, naj on pod-vzame vse korake, da se redno delo zopet prične. Isto se je ponovilo tudi dne 24. marca na univerzi.
Pri tej priliki opozarjamo na svobodoljubnost, demokracijo in širokogrudnost, kakor so jo prakticirali marksisti in komunisti s pobalinskim in divjaškim vedenjem ua zborovanju in ob drugih prilikah. Ako velika večina akademikov hoče
redno nadaljevati svoje delo na univerzi, s kakšno pravico jim to temni in razdirajoči elementi branijo? Na lastne oči smo mogli videti, kakšno svobodo bi doživeli v levičarskem in komunističnem režimu. Prav vsled treznosti in preudarnosti katoliških akademikov ni prišlo do ni-kakih večjih nemirov; dejstvo je samo to, da se vsled zlobne, nasilne akcije levičarjev predavanja niso mogla v r š i t i.
Neizmerna potrpežljivost g. rektorja in univerzitetnih oblasti, mirna hladnokrvnost katoliških akademikov, je doslej to zlobno igro podtalnih elementov prenašala,
Istočasno, ko so nemirni razgrajači preprečili mirno delo na univerzi, so njihovi odposlanci v Beogradu pri ministrih skušali predstaviti svoje zahteve in opravičevati svoje postopanje.
Po povratku teh odposlancev se je sklicalo spet zborovanje na univerzi dne 27. marca, o katerem so katoliški akademiki že vnaprej vedeli, da bo končalo z demagoškim hujskanjem za štrajk. Zato so se katoliški akademiki zbrali istega dne na posebnem zborovanju v hotelu Union, tam razkrinkali demagoško igro levičarskih elementov in z vso odločnostjo odklonili štrajk.
Obenem je protištrajkovski odbor, ki je bil sklical to zborovanje, poslal rektoratu sledeče resolucije:
Akademiki ljubljanske univerze, zbrani na zborovanju, ki ga je sklical protištrajkovni odbor, ugotavljajo:
1.	Da obstojata na univerzi d v e skupini z diametralno različnimi pogledi na borbo za potrebe univerze in za pravice akademske mladine: Prva marksistična, pod vodstvom komunističnih akademikov, ki od časa do časa zberejo nekaj resničnih potreb in zahtev zato, da z njih močjo in za njimi varno kriti ustvarjajo na univerzi ugoden teren za svoje politične svrhe; v ta namen venomer pod najrazličnejšimi pretvezami šolnin, Sremske Mitroviče, univ. knjižnice, tehnične uredbe, univ. avtonomije itd. vznemirjajo univerzo z »masovnimi akcijami« (številna zborovanja, predlogi za štrajk itd.).
I n druga, katoliška, ki vzporedno z borbo slovenskega, ljudstva in njegovih voditeljev za pravice slovenskega naroda nenehoma stoji v
Posamezna štev. Din 2'—
List izhaja vsakega l.in 15. v mesecu
Naročnina letno 30 Din
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 Uradne ure od tl—12 dop. Ček. r. Straža, Ljublj. 16.790
Leto 11.
UNIVERZA
Debatni večer Danice. Dne
10. marca je priredila Danica zanimiv gospodarsko-finančni debatni večer. Vodil ga je g. Av-senek, ki je odgovarjal na stavljena mu vprašanja. Prvo tako vprašanje je odnos industrije do zunanje politike. G. predavatelj je na kratko orisal pomen in važnost industrije sploh, naznačil njene dobre in slabe strani, nato pa je govoril še podrobneje o vojni industriji, petroleju in sankcijah. V' zunanji politiki igra važno vlogo borba za industrijske surovine, boj za trge, vojna industrija (petrolej, kovinska in kemična industrija). Danes je nad vse važen petrolej. Okrog petroleja se vrši velika vojskn in še več diplomatskih ter finančnih bojev, ker je 1. zelo malo petrolejskih izvorov, 2, ker zahteva velike investicije in mal obratni kapital, 3. ker je zaenkrat vsaj praktično nenadomestljiv za zračni, vodni in zemeljski promet in to ne samo kot gonilno sredstvo, temveč prav tako kot sredstvo za mazanje strojev. Za pridobivanje in prevažanje petroleja obstojajo danes sami veliki koncerni (Standard oil, Vakuum oil, Deter-ding (vsi amerikanski), Anglo-petrol (angleški) in boljševiški koncern. Petrolej bi pa zgubil svoj pomen, ko bi kemija lahko v zadostni meri proizvajala umetna gonilna in pa mazalna sredstva (za stroje in vozove) ter vsled nesigurnosti eksplozijskega motorja (motor bi se dal bržčas na večje razdalje umetno ustaviti). Drugo vprašanje, ki ga je obdelal g. Avsenek, j e razmerje med avtonomijo in f i n a n c a m i. To vprašanje se da najlažje rešiti, ako se določi delokrog finančnega ministra. Fin. minister
1,	predpisuje davke, 2. vodi kreditni sistem, H. ustvarja valuto in usmerja devize, 4. vodi državna podjetja (monopole), 5. bori se proti Velikim izdatkom. Kaj more odstopiti posameznim podrejenim samoupravnim edinicam, n. pr. banovinam, je v glavnem politično vprašanje. Lahko jim odstopi zelo mnogo, lahko pa tudi bore malo. Tretje važno vprašanje, ki ga je obrazložil g. predavatelj
na tem večeru, je odnos kreditnega sistema do gospodarstva. V kapitalističnem družabnem redu kreditni sistem regulira odnose med upnikom in dolžnikom ter priznava svobodo in nedotakljivost privatne pogodbe. Vendar pa to v zadnjem času ne drži, ker se nedotakljivost privatne pogodbe z višjimi odredbami neštetokrat lomi (vlagatelji n. pr. ne morejo dvigniti iz bank in hranilnic svojega denarja). Komunisti so v začetku rohneli proti kreditu, pozneje so ga teoretično priznali, sedaj pa ga že praktično izvajajo med državnimi podjetji (karteli, trnsti, monopoli, zadruge) in državnimi bankami, nadalje pa med zasebnikom in državo (državna posojila) in med državnimi podjetji ter privatniki; pač pa še država ne ščiti kreditnih pogodb med privatniki in privatniki. V bodočem korporativnem sistemu bo bržčas moralo biti priznano načelo svobode in svetosti pogodbe med upnikom in dolžnikom toda s predhodnimi omejitvami (in ne naknadnimi kot danes) glede višine, obresli, amortizacije in uporabe kredita. Samoupravni organi bodo morali vršiti preventivno kontrolo. Na kratko je še govoril g. predavatelj o tujem kapitalu v Sloveniji.
Nadškof dr. Rožman o Ameriki. Danica je naprosila pre-vzvišenega g. nadškofa dr. Rožmana, da je prišel tudi med akademike predavat o svojih vtisih, ki jih je dobil v novem svetu. 17. marca je v verandni dvorani Uniona številnim poslušalcem govoril o nam malo poznanem in povsem drugače usmerjenem svetu, kjer prevladuje tehnika in praktičnost, kjer se mladina zanima bolj za šport ko za lepo knjigo in pesem. Odkrival nam je prizore iz dežele svobode, kjer lahko vsakdo po mili volji govori, da le postavi poleg sebe državno zastavo, večinoma pa nam je razkladal razmere med ameriško in slovensko več ali manj amerikanizirano mladino, ki je silno praktično usmerjena. Za šolstvo je najboljše preskrbljeno. Kljub številnim univerzam pa ni nikjer govora o hiper-produkciji inteligentov. Seveda so razmere tudi v tem drugačne, da absolventi visokih šol ne silijo v državno službo. Za državno službo sta namreč vedno pripravljeni dve garnituri uradništva od predsednika USA do zadnjega pometača. Ko zmaga ena stranka, nastavi svojo garnituro, od nasprotne stranke pa dobe takojšnjo zaposlitev finančni uradniki. Te najame kapital, ker vedo, kako je mogoče okrog paragrafov, da ne gre preveč v državno blagajno. Vsi ostali uradniki pa so seveda na cesti. Zato je razumljivo, da mladina državnih služb ne smatra za ideal. Zanimivo je tudi to, da se absolventi visokih šol ne branijo ročnega dela. Pogosto se zgodi, da absolvent obesi diplomo na zid v delavnici svojega očeta in prevzame njegovo delo. Plače so za naše razmere še zelo ugodne, vendar pa ne uživajo ugodnosti zavarovanj, ki so samo v zasebnih rokah. V bankah naložen denar mnogokrat propade in vsa štednja je bila zaman. Prosvetnih društev v našem pomenu ne poznajo, pač pa imajo močna pogrebna in podporna društva. Pogrebna društva plačajo pogreb, ki stane vedno saj 500 dol. Slovenska mladina, ki
pametni in stvarni borbi za univerzitetne in akademske interese.
Drugi način borbe zahteva več truda kot prvi, ker mu demagogija ne služi; rodil pa je že pozitivne uspehe, dočim spravlja prvi način univerzo v opetovano nevarnost in ji povzroča škodo.
2. Vse, kar Slovenci imamo; narodna, svoboda, univerza, vse ostale ustanove, kakor tudi bodoča vseufiliška knjižnica — je sad enake smotrne in pametne borbe.
3. Da so zadnji dogodki na univerzi verna slika različnosti naznačenih dveh skupin: od V ozadju stoječih komunistov zavedena marksistična skupina je hotela izvabiti vso univerzo v štrajk, da tako
—	krita s pretvezo borbe za akademske interese — demonstrira proti sedanjemu političnemu stanju v državi s posebnim ozirom na protikomunistično izjavo g. notranjega ministra ob priliki proračunske razprave. Ker je štrajk popolnoma spodletel, so izzvali nerede z nasilnim preprečenjem predavanj.
4. Da ima akcija komunistov, marksistov in filokomunistov politično ozadje, to n e -sporno dokazuje letak s podpisom »Jugoslo-venski nacionalni akademiki«, letak s podpisom ZKTK, govori marksističnih akademikov na zborovanju dne 21. marca, sobotni vzkliki na univerzi, posebno pa kričanje pred bansko upravo, škofijo in semeniščem v ponedeljek, dne 23. marca.
5. Da ima uredba tehničnih fakultet tudi važno pozitivno stran, ker je končno vendarle enkrat uradno zajamčen obstoj vseh obstoječih oddelkov naše tehnične fakultete, ki jih uredba imenoma navaja. Zato j e n e s m i s el u o in nerazumljivo, zakaj grupa nasilnežev načelno odklanja vso uredbo.
(>. Da je bila tehnična uredba izdana p o d prejšnji m Jevtičevim režimom, da pa jo nasilneži izrabljajo kot demagoško, politično sredstvo proti sedanji vladi, ko vendar sedanje vlade ne zadeva niti odgovornost z a, p o -trebno spremembo omenjene uredbe v onem delu, ko določa sumljivo visoko število izpitov v prvem letu, ker leži že izdelan osnutek spremembe, izdelan od 1 j u h 1 j a n s k e tehnične fakultete na tehničnih fakultetah zagrebške in bel-grajske univerze in — ne v ministrstvu.
7. Da je raison d’etre slovenske univerze le v njenem stopnjevanem znanstvenem napredku, ki je mogoč le ob zadostnih mutcrijalnih sredstvih in ob zajamčenem trajnem nemotenem delovanju vseh organskih delov njenega ustroja.
8. Da moramo zato energično obsoditi ono razkrajal n o tendenco zadnjih let, ki vsak hip boga univerzo z raznimi »masovnimi akcijami«, s predlogi in vsiljevanjem generalnih štrajkov. Ta prozorna tendenca sistematično ruši vsako stabilnost in kontinuiteto univerzitetnega dela in s tem izpodkopava edini trdni temelj, na katerem sloni ugled in napredek slovenske univerze. To destruktivno prizadevanje, ki se ne ustavi niti ob mejah nasilja, bo treba z vsemi
sredstvi iz univerzitetnega življenja izkoreniniti.
Zato apeliramo:
1. Na g. rektorja in upravo slovenske univerze, d a brez o k 1 e v a n j a upostavi takojšnji normalni tek univerzitetnega dela, za bodoče pa preventivno onemogoči vsako nasilje in motenje, krivce zadnjih dogodkov pa primerno kaznuje.
2. Na sveta tehničnih fakultet zagrebške in beograjske univerze, da sprejmeta njima od ljubljanske tehnične fakultete že odposlan predlog za spremembo uredb tehničnih fakultete in s predložitvijo predloga prosvetnemu ministru ne zavlačujeta.
3. Na ministra prosvete, da postopek o spremembi uredbe tehničnih fakultet pospeši, zahteva takojšen odgovor tehničnih fakultet v Zagrebu iu llclgradu in v slučaju, da bi vsled drugačnih razmer na zagrebški in beigrajski fakulteti tamošnji fakulteti predložili osnutek, različen od onega ljubljanske fakultete, z ozirom na poseben položaj ljubljanske tehnične fakultete vsaj za njo sprejme spreminjevalni predlog ljubljanske tehnične fakultete.
4. Na ministra financ, da drži obljubo, ki jo je dal meseca junija 1935 delegatoma Akademske zveze in breme šolnin socialno pravično uredi ter skupen iznos zniža od 20 na 3 milijone, kot je to omenjeni delegaciji izjavil. Opozarjamo, da je bila obljuba dana že za proračunsko leta 1936/37.
5. Na kr. vlado, da g. finančnemu ministru omogoči izpolnitev njegove obljube iu dovoli eventualno potrebno korekturo proračunskega predloga.
★
Vsa akcija komunistov in marksistov i m a edino ta uspeh, da je onemogočila 14 dni r e dno delo na univerzi, bati pa se nam je še hujših posledic. Saj je tudi zborovanje, ki se je vršilo na univerzi 31. marca, ki se ga katoliški akademiki spet niso udeležili, izzvenelo v isto negativistično in brezplodno smer: p red a vanja n( a j se prep*nečijo d o velike no č i.
Iz vsega tega sledi, da vladajo med enim delom naše akademske mladine nezdrave razmere. Č a s j e že, da se univerza in a k a -d e m s k a m 1 a, d i n a o t r e s e p o p o 1 n o m a n o u t e m e 1 j e n e g a i n p o n i i u j o č e g a diktata klike, ki ima dosti časa z a ni a s o v n e a kc i j e i u d e m o n s t r a c i j e , in e d te m k o r e v n a k m e č k a in 1 a d i n a zgublja s v o j drag o c eni č a
Naše stvarno poročilo o poteku dogodkov naj vsej javnosti pokaže dejanski položaj iu predvsem naj ves narod ve, da ni govora o bogve kakšni napeti in uporni štrajkovni psihozi pri večini akademikov, ampak da je vse to strašilo štrajka umetno uprizorjeno od gotove klike, ki si hoče na ta način dati videz močne in vodilne struji* na univerzi.
Nenavadne počitnice
21. marca 1936.
Komaj se nekoliko dviga megla z ljubljanskih ulic, že prihajajo od tehnike in drugod zamolkle, grozeče postave z nemarno pokritimi glavami in z rokami v žepih. Na Vegovi stopijo v centralno univ. poslopje, zasedejo stopnišča in prehode na hodnike ter zmagoslavno čakajo črnih teroristov«. Med temi ljudmi, ki so za demokracijo, ako vidijo, da imajo večino, a za grolK) nasilje, kadar so v manjšini, vidiš same znane obraze iu se spomniš zborovanj Akcije, ko so zlivali gnojnico na vse, ki so, upoštevaje demokracijo, drugače mislili.
Četrt ure kasneje pride druga skupina, ki hoče delo v predavalnicah, seminarjih iu laboratorijih, in po kratkem posvetovanju in primerjanju obeh
strank vidi, da morajo tovariši vrli stopnic brezpogojno proč, zlepa ali zgrda.
Poziv k napadu in vzkliki dol s štajkom!« in sunek po stopnicah in — Pesti stiskajo ključe in druge pripravne predmete, padajo po glavah, prsih in hrbtih, tu pa tam kak krik, težko sopenje, prerivanje, da pohaja sapa, vidiš, kako se zgrudi kmečki (ant z razbitimi naočniki in kako gredo drugi preko njega iu se jim penijo usta in rdijo lica od jeze — toda nič ne pomaga: stranki izmenjata prostor.
Z.idaj na osvojenem hodniku kolegice prevzemajo vlogo usmiljenih sester: iztepajo zaprašeno obleko in močijo robce.
Ko je najlepša prilika in je razpoloženje zmago-
slavne skupine nadvse optimistično, ko so predavalnice proste — se'slišijo glasovi:	Ven	jih vrzi-
ino!« Toda svarilni glas iz skupine:	Ne	moremo
jim braniti, v imenu demokracije imajo pravico hiti na univerzi.«
Poraženi se zbirajo, prihajajo novi, medtem ko se gornja skupina zaradi odhoda mnogih k predavanjem bolj in bolj manjša. Ko se sili izmenjata, se v avli zbudijo klici: »Napad! Napad! Napad!«
Nekaj trenotkov nato spoprijem za štrajk ali proti štrajku. Rezultat se premenja. Reka teles se razlije po stopnicah do zbornične dvorane, razbija po vratih predavalnice — nič ne pomaga, profesor mora jenjati, in sicer v imenu demokracije. V istem imenu se potem pačijo združeni marksistično-pohorsko-fašistični obrazi — eni bledi, drugi zagoreli —, ki so doma na vseh vetrovih mile domovine, snemajo naočnike, kar je znamenje za novi napad na naslednji hodnik, v imenu demokracije slišiš vzklike: »Dol s klerikalnimi psi! Dol s krvavim režimom! Del s črnimi teroristi!« (Te psovke izzvenijo zelo strokovno). V imenu demokracije padajo pesti po glavah tistih, ki se borijo za obstanek, ki morda niti dvakrat ne jedo na dan, ki so slabotnega telesa in se trudijo, da bi čimprej. končali študij in jim je zato škoda vsake ure. Bijejo ]Mi zdravi kolegi, v trenčkotih in svilenih kravatah
—	in če ne bodo pesti dovolj, saj so v prostornih žepih še palice!
V	gneči se nenadoma izoblikuje kopica teles, ki maha po sklonjenem človeku in ne gleda, kam padajo udarci. »Bij hudiča, zdaj ga imamo, tega prokletega kolovodjo, golaš bomo napravili iz njega!« Napol zbit se človek končno le iztrga iz rok, pomenca oči in gleda presenečen, kje prav za prav je. Toda ubogi akademik njihovih nazorov je med svojimi, ki klecajo na kolena in se opravičujejo, da je bilo vse grozna pomota, da je onemu čisto podoben, da niso videli — seveda, zaradi snetih naočnikov. Ta bo morda komisarjev tajnik, če zdaj v imenu demokracije ne bo izmenjal prepričanja.
28. marca l‘>38.
Podaljšane počitnice še trajajo.
Nekje se formira falanga udarnikov, ki jo mo-
ramo imenovati »ljudje«, kajti zraven je tudi drobna, rdeča postavica ženskega spola. Tribuni gredo spredaj, zelo samozavestno, in pred Jugoslovansko tiskarno, škofijo in virtuti e-t musisi bevskajo v svoji marksistični terminologiji proti papežu, škofom in režimu. Bogoslovci gledajo cirkus pod svojimi okni; ko vsa komedija postaja le preveč neslana, se spomnijo, da voda ne ugasi le žeje, marveč tudi zelo uspešno ohladi prevročo kri. In muhasta usoda hoče, da dobi levji del hladne tekočine na svojo glavo bitje v nepremočljivem rdečem plašču (— tako posrečena harmonija med zunanjostjo in notranjostjo se redkokdaj doseže! —). Po tem krvavem krstu se junaška falanga s še pogumnej-šimi tribuni korajžno razide, nakar je med prodajalkami sadja in zelenjave, ki imajo tam okrog svoje prostore, klepetanja in smeha brez konca.
24. marca 1936.
Lepi dnevi so, še v Ljubljani sije sonce, kljub temu ta zdrobljeni, neizrabljeni in zgubljeni čas plaši človeka. Zakaj postavamo, zakaj je na univerzi še vedno brezdelje? Naši starši in sorodniki se zdaj mučijo po njivah in vinogradih, naše delo je pa zastalo — in čas beži v nepovratnost!
Kompromis je nastal: filozofi in juristi imajo vaje, drug nobeden nima dostopa na univerzo. Toda že spet so se močne postave izzivajoče naslonile k vratom in ne pustijo dalje. Tisti, ki hočejo delati, jih odrinejo, se ustavijo pred zbornico — a nepričakovano pridejo med dva ognja. Kajti z naslednjega hodnika pride gruča samih pretepaških tehnikov, ki ne držijo rok v žepih samo zaradi mraza. Odkod so se vzeli? O, to je zelo enostavno! Če je romanski in hkrati germanski seminar v pritličju Gosposke ulice, če so bile v njem kolegice, če so te kolegice širokosrčno odprle okna — kdo ne 1 i šal noter? In če je treba biti po »klerikalnih psih« in tako lajšati svoj gnev, kdo se ne bi navdušil?
Delovna skupina gre mirno ven. Sonce sije, vse je pri delu, le mladina nima možnosti, da bi v redu vršila svoje dolžnosti.
Rektorat zapre poslopje in do nadaljnega odpove vsa predavanja.
V službi miru
Kot utrinki sredi kresne noči švigajo iskre. V sebi nosijo požar nad evropsko zemljo, ki je vsa polna netiva. Ozračje nad njo je nemirno, časopisje polno vznemirljivih vesti. Iz Afrike prihajajo dan na dan poročila o človeški krvi, ki se pretaka. Diplomati begajo iz kraja v kraj, le za hip se prikaže sedaj tu, sedaj tam skrivnostna senca velekapitala, kar vse priča, da je za kulisami, ki jih pa navadni zemljan ne more dvigniti, na delu velik aparat. V tej zmedenosti je edino jasna in razumljiva framasonsko-boljševiška klika, ki je vsa na delu in si hoče iz položaja kovati kapital v svoj prid. Zaveda se, da je v teh zmedenih časih zanjo ugoden trenutek, da udari proti sovražniku, ki ga najbolj sovraži in ki ji je najbolj nevaren, to je proti Cerkvi. Vsa sredstva uporablja, saj ji ni do resnice, ni do pozitivne rešitve. Zato polni svoje časopisje s hudimi očitki, češ da je Cerkev v službi kapitala, da vojsko odobrava in celo podpira, zato lažnivo zavija dejstva in izjave sv. očeta in jih širi če je laž le prevelika, po letakih in skrivnih brošurah, za katere nihče ne nosi odgovornosti. Z vsem tem skušajo ustvariti javno mnenje, ki naj bo Cerkvi sovražno.
Žalostno je, da se jim je ta namen tudi deloma posrečil. Dober preizkusni kamen, na katerem se je pokazalo, koliko je v nas vere in zaupanja v papeža in Cerkev, je bila ta preizkušnja. Kako malo poznamo veličino in poslanstvo Cerkve in sv. očeta, ko smo takoj pripravljeni podvomiti o njegovem delu, ko postanemo takoj malodušni in nezaupljivi, da nasedamo lažnivim vestem in nam niti na mi-
sel ne pride, da to mogoče ni! Če kje daruje kak škof svoj prstan, ali če duhovniki čustvujejo s svojim narodom, pa smo že vsi iz ravnotežja in pripravljeni zagnati najtežji kamen na sv. stolico in Cerkev. Pri tem pa prav nič ne pomislimo, da je Cerkev v svojem bistvu, po svojem nauku, ustvarjalka miru in da vsak Kristusov namestnik pozna Kristusovo zapoved o ljubezni in miru, ki naj bo med nami vsemi in da zato drugače ne more delati! Tem sovražnikom Cerkve nasedamo in nočemo vedeti, da prav zato ne more biti miru na svetu, ker so se narodi oddaljili od pojmovanja in gledanja, ki ga ona uči.
Obupna je borba diplomatov za mir. Enodnevna je svetovna politika, ker skuša odstranjevati posamezne vzroke, ki vodijo v vojsko, ne vidi pa — ali pa vsaj noče priznati onega prvega, ki je vsega kriv. Ne vidijo, da je vse mišljenje in čustvovanje danes silno bolno, da so oni sami inficirani in da zato tavajo kot v začaranem krogu in ne morejo dati svetu miru. Zato samo eksperimentirajo, zato slede frazam o kolektivni varnosti, sklepajo nenapadalne pakte, grade bloke in iščejo ravnotežje med narodi in ustvarjajo s tem samo ozračje, ki je za vojsko kot nalašč.
Cerkev pa ve, da miru zato ni, ker svet ne priznava v javnem in zasebnem življenju Kristusa in njegovih zakonov, ne čuti, da se jim mora pokoravati, če hoče biti srečen. Tu je ona velika rak-rana, na kateri boleha svet. Zato pa Cerkev prav nič ne pomišlja, temveč kliče ves svet na revolucijo, na veliko duhovno revolucijo, ki mora zajeti ves
je zrasla že v Ameriki, se čuti slovensko in se svojega poko-lenja prav nič ne sramuje. Tudi slovenščino še za silo obvlada, pravijo pa, da bi zelo potrebovali angleško-slovenski slovar. O domovini imajo mnogokrat zelo čudne pojme. Ker se morajo sedaj včasih odpovedati kaki ugodnosti, ki so jo poprej uživali, da se mora n. pr. cela družina zadovoljiti z enim avtom, jim starši pripovedujejo težave lastne mladosti in tako mladina mnogokrat spozna Slovenijo le od njene slabe strani. Po predavanju pa je prevzvi-šeni še pokazal 2. in 3. del filma iz svečanosti ob blagoslovitvi spomenika apostola Indijancev, našega rojaka škofa Baraga.
SREDNJA ŠOLA
Socialna dneva v Mariboru.
Mariborsko dijaštvo je na predvečer delavskega praznika sv. Jožefa in na praznik sam manifestiralo katoliško socialno misel. — Na socialnem večeru v dvorani na Aleksandrovi (5 smo se poglobili v krvaveče socialne probleme, ki vpijejo po rešitvi. Najprej smo se spomnili na našega največjega socialnega delavca Jan. Ev. Kreka, po čigar stopinjah hočemo hoditi tudi mi. V naslednjih dveh predavanjih smo nakazali smer našemu socialnemu delu, ki se noče izgubljati v praznih frazah, ampak v odločnem delu, temeljiti nravni obnovi in pozitivnem katolištvu. Na delavski praznik sv. Jožefa je bila v isti dvorani akademija. Moški zbor je zapel »Na delo« in »Na bregu«. — Sledil je govor, ki je podal vso tragično razrvanost današnje zmaterializirane dobe in izzvenel v mogočen manifest našega socialnega programa: Mesto današnje krivične ureditve družbe — hočemo nov, pravičen socialni red, ki bo zgrajen na večnih temeljih krščanskih resnic. Mesto marksizma, boljševizma in fašizma, katere najodločneje odklanjamo — z navdušenjem sprejemamo papeževe socialne enicklike. Mesto proletariata in razredne borbe mora nastopiti stanovsko sodelovanje. Naša bojna napoved obstoji v enem samem stavku: Reformatio iustitutionum et innovatio morunu Qu. a. (Reforma ustanov in obnova nravi.) Nato sta sledila solospev in recitacija, ki sta se lepo skladala v okviru prireditve. — Končno smo zaigrali H. Spakovo socialno igro »Zasuti«, ki prikazuje nesrečo v rudniku in vse trpljenje zasutih rudarjev in herojsko žrtev rudarja-novinca, ki se prostovoljno žrtvuje za tovariše in jih obvaruje pred blaznostjo ter jim reši življenje. — Vsa prireditev se je vršila v znamenju močne povezanosti in kompaktnosti vsega marib. kat. dijaštva, ki se hoče v skupni fronti odločno boriti pod praporom križa za nov družabni red. In še nekaj: Letošnji 19. marec je dostojno izbrisal madež, ki ga je hotel utisniti kat. social, gibanju »famozni« marksistični puč: 19. marca 1932..
OBZORNIK
l’ax Komana. Ker se bo vršil prihodnji kongres Pax Romane v Avstriji, je bil izvoljen za novega predsednika Pax Romane predsednik avstr. Dijaške zveze na Dunaju dr. Theodor
Veiter. — Po vseli izpolnjenih formalnostih je bila definitivno sprejeta v Pax Romano .-Kanadska zveza katoliških študentov«. Za sprejem v to svetovno zvezo katoliških študentov sta zaprosili še dve drugi zvezi: Zveza katoliške ruske mladine (s sedežem v Louvainu) in pa Zveza belgijskih medicincev.
Zveza s sovjetsko Rusijo. V francoski zbornici je bila po hudem boju ratificirana pogodba prijateljske zveze s sovjetsko Rusijo. Kominterna v Moskvi je z zadovoljstvom ugotovila, da je v Evropi francoska sekcija komunistov zdaj na prvem mestu (prej je bila nemška). V zadnjih dveh letih je svoje članstvo potrojila in je v posebnih tečajih 800 članov posebno izšolala; bodoča naloga komunistov v Franciji, tako pravi poročilo kominterne, je, da bo polagoma prepajala podeželsko, kmetsko prebivalstvo s komunizmom. Vsekakor zna sovjetska Rusija izkoristiti politično razcepljenost v Evropi, ko se enkrat veže z Nemčijo, enkrat s Francijo, kakor ravno kaže politično vreme Evrope. Žalostno dejstvo je: Evropa ne tvori več enotnega kulturnega kroga, kakor ga je bila nekoč ustvarila Cerkev. Sovjetska Rusija se vmešava v evropsko politiko edinole z vidika svoje sovjetske revolucionarne politike; njeni diplomati govorijo v Ženevi in Franciji v slogu evropske skupnosti, doma pa njeni pravi voditelji snujejo načrte, kako bi po novih zvezah spet lažje razpredli nit svetovne revolucije po širnem svetu. Dejstvo je, da ostane boljševizem smrtni sovražnik krščanske kulture in s tem tudi Evrope.
»Nemška vera, nemška kri, nemška rasa, nemška zemlja, nemški Bor ...« Nacisti v Nemčiji sestavljajo iz poganskih bajk starih Germanov novo nemško vero! Votan naj bi prišel spet v čast kot nacionalni nemški bog; krščanstvo žigosajo novi germanski preroki kot tuj iniport z vzhoda; najvišji vzori naj bodo nemška zemlja, čista nemška, nordijska, rasa, ki je gosposka in tako vzvišena, da ji gre nadvlada nad drugimi rasami. — Vsa Evropa maje z glavo nad takimi zablodami; nemški škofje morajo v svojih postnih poslanicah zavračati take zablode kot nenemške! — 'Pako pojasnjuje škof Godehard iz llildesheima, da je Bog skupni oče vseh ljudi in da, se ne da omejiti na raso, zemljo, narod itd.; prav tako ni rasa zadnji in najvišji cilj človeka, ampak Bog, ki je položil zametke rasnega razvoja v človeštvo. — Tudi ni religija zgolj služba narodu in narodnemu občestvu (zmota, ki jo je učil tudi Tyrš), ampak je češčenje Boga in izpolnjevanje Njegovih zapovedi. Pač pa nam religija zapoveduje, naj ljubimo svoj narod in mu služimo. Škof poudarja, da se ne da vera v Boga in Odrešenika Kristusa z ničemer nadomestiti, ker nad vsemi vrednotami, nad narodom, domovino, raso itd. suvereno vlada Bog kot vrhovni Kralj in zato gre Njemu edinstveni, najvišji kult, ki ga imenujemo religijo. Zablode nemškega nacizma so izrodki onega individualizma, ki ne pozna nobene objektivne izvenčloveške norme, ampak mu je norma lasten jaz, v nemškem slučaju nemška rasa, nemška kri, nemška kultura, nemška zemlja!
svet in odmakniti tla in upravičenost vsaki drugi. Zato vidi sv. oče v delu za trajen mir predvsem popolno duhovno preorientacijo, sanacijo duš in priznanje duhovnih vrednot nad materialnimi. Kajti samo potem bodo odpadli vzroki, ki jemljejo ljudem mir. Zginil bo egoizem, ki danes ne pozna več nobenih meja, zginil pohlep posameznikov in narodov, ki nikoli nima dovolj in tvega vse, čeprav gazi po krvi. Zavladala bo zopet pravica, ki ne pozna orožja in moči v svojo potiditev, ampak pozna le Kristusov zakon, da smo si vsi bratje in da velja za vse ista pravica. Ljudje bedo zopet začutili, da so vsi veliko občestvo. Šele tedaj bo zavladal mir med posamezniki in narodi, socialno vprašanje ne bo več pereče in napačnega nacionalizma tudi nikjer več ne bo!
Vsega tega pa danes svet v svoji zaslepljenosti spoznati ne more več in si deli pravico z orožjem v roki. Vso moderno tehniko je postavil v službo smrti in je tako zmožen ppustošiti v kratkem času cole pokrajine, pomoriti milijone nedolžnih, ki se ne morejo braniti, in gospodarsko omajati cele narode. Že samo radi teh groznih posledic Cerkev vojske ne more dopustiti in že samo radi tega je morala vsako napadalno in osvojevalno vojsko obsoditi kot krivično in opravičuje le obrambno vojsko, ki pomeni samo obrambo svojili pravic. Teli se pa nihče ne sme dotakniti.
Cerkev ve, kaj pomeni vojska za človeštvo in jo zato odklanja. Kaže pa tudi pot, kako moremo priti do trajnega miru. Odgovornost, koliko svet to pot priznava in upošteva, leži na nas katolikih.
Hodil po zemlji sem naši
Podoba dolenjske vasi
Naša vas je od mesta in obenem naj bližje železniške postaje oddaljena 10 km. Ima BO hiš in 190 do ‘200 prebivalcev. Leži sredi bogatih sadovnjakov, ki površnemu opazovalcu lahko zakrijejo mnogo revščine. Če pa si vas natančneje ogledaš, boš videl, da veliko streli že dolgo časa zaman čaka krovca — da torej kriza tudi dolenjski vasi ni prizanesla.
Zemlja sicer ni najslabša, vendar je rodovitne črne prsti le malo, tem več pa ilovnate in peščene zemlje, v kateri ob suši setev kar zgori. Mestoma opaziš kar sredi njiv velike groblje kamenja, ki se jih mora kmet pri obdelovanju ogibati; s krampom jih ne more razkopati, smodnik in dovoljenje za nakup smodnika pa je predrago.
Vendar pa vkljub temu dolenjski gruntar še vedno toliko pridela, da je dovolj za dom in še kak mernik žita lahko proda, če letina ni ravno preslaba. Takih pa je v naši vasi le malo (3 ali 4); več je takih, ki jim sicer ni treba lakote trpeti, pa se z varčnostjo le pretolčejo do nove letine (5 ali 6); nekaj pa je tudi takih, ki do nove letine prebijejo le zato, ker imajo razmeroma majhno družino (1 ali 2).
Večina (t. j. vsi ostali) pa nimajo toliko zemlje, da bi si živež za vse leto mogli pridelati doma. Nekateri dobe zato od premožnejšega soseda kos zemlje v najem, drugi hodijo dobro uro daleč delat na grajske njive za polovico pridelka (graščak da seme in vprežno živino, obdelujejo sami, pridelka pa dobi vsak polovico); nekateri pa se s stradanjem že kako pretolčejo do pomladi, ko gredo k bogatejšim sosedom na dnino ali pa po okolici dela iskat.
Pridelki, ki, kakor smo videli, niso zadostni za preživitev vasi, so razdeljeni takole:
Pšenice in koruze pridelajo gruntarji toliko, da je lahko prodajo vsako leto nekaj mernikov. Vsega drugega pa sejejo samo toliko, kolikor je potrebno za domačo rabo.
Krompirja že nekaj let sem niti gruntarji ne pridelajo dovolj. Domači krompir se je namreč ped par leti skvaril tako, da ni bil za seme, semenskega pa si je le malokdo mogel dovolj kupiti.
Nekatere »letine« pa sejejo le toliko, da seme pri hiši os Um e; več se ne izplača, ker je ni moči prodati (po primerni ceni).
Sadje uspeva dobro; sadnega drevja je veliko in tudi dobro rodi — tistim, ki ga imajo. Vendar pa je z našim sadjarstvom velik križ: skoro vsak posestnik ima v svojem sadovnjaku pomešano sadno drevje vseh mogočih vrst, če ima par dreves iste vrste, je že veliko. Zato je organizirati prodajo sadja v večjem obsegu skoraj nemogoče; vsakega peclja pa tudi ne moreš nesti sortiranega v mesto na trg poldrugo uro daleč.
A tudi doma sadje ne hasni toliko, kolikor bi lahko: večino ga porabijo za sadjevec in žganje, nekaj ga prodajo že doma ali pa v mestu raznim
prekupčevalcem po sramotno nizkih cenah in le malo ga posušijo za zimo.
Približno isto je s trsjem: preveč sort je, dobrih in slabih. Ce upoštevamo še to, da grozdje navadno prezgodaj potrgajo, nam bo jasno, zakaj cviček — slovi. (S tem pa seveda ne trdim, da na Dolenjskem dobrih vin ni; ugotavljam le to, da bi pri pametnem gospodarstvu bila lahko boljša in — dražja, kar Dolenjski, mislim, ne bi škodovalo).
Tudi živinoreja ni posebno razvita; saj zemlje še za njive ni veliko, kaj šele za pašnike. Pašniki, kolikor jih je, niso dosti prida; za pašo se večinoma porabi zemlja, ki za drugo rabo ni (gmajna) — gorenjske planine so vse kaj drugega! Danes pa marsikje niti gmajn ni več, ker so jih razdelili: zato mora vsakdo pasti svoj rep tam, kjer se mu najmanj škoda zdi, ali pa ga »strojiti« v hlevu.
Travnikov je malo; drugod si v tem slučaju pomagajo z deteljo, pri nas pa je to težko, ker, če na njivo vseješ deteljo, žita nimaš kam.
Tudi prašiče redijo le za dom, kvečjemu še enega ali dva za prodajo (seveda samo premožnejši).
Isto je s perutnino; prodajo je le malo, takisto tudi jajc, kar je umevno, če pomislimo, da so po stari dolenjski navadi tudi tu vse mogoče vrste pomešane med seboj.
Gozdov ima povprečno vsak gospodar še največ, namreč toliko, da bi pri pametnem gospodarstvu zadostovali domačim potrebam, a v zadnjih letih so jih izsekali tako, da si ne bodo kmalu opomogli.
Na splošno pridelajo torej le gruntarji malo več, kot je ravno treba za dom, drugi ravno toliko in še nekateri od teh le, če imajo razmeroma majhno družino. Takih pa je malo, zakaj povprečno ima vsaka družina 6 do 7 članov.
Kje pa naj drugi iščejo kruha? Hlapcev in dekel tudi premožnejši kmetje nimajo, ker danes še, če z lastno družino obdelujejo polje, težko žive.
Dovolj živeža za vse leto pridela le 6 do 10 gospodarjev in približno toliko jih je tudi brez (večjih) dolgov; vsi drugi pa morajo ali stradati ali kupovati živež ali pa ga krasti.
Kupovati je težko. Danes še trdnemu gospodarju, ki je trenutno brez denarja, vsakdo nerad proda »na up«. Zato pri nas revnejši delajo pri premožnejših za živila: morda bi rajši vzel denar, dobi pa vendar le več, kakor če bi mu v denarju plačal in — oni lažje da.
V	trgovino pa ne moreš na dnino, zato se je zopet začela marsikje nekaka zamenjalna trgovina: kmet pripelje trgovcu, drv, žita, krompirja, jabolk
—	in dobi za to blago, ki ga potrebuje.
Delo, pri katerem bi človek vsaj za pošteno življenje zaslužil, je težko dobiti. Poljski delavec dobi pri nas 5 do 10 in le malokdaj 15 din na dan. Cesto si mora še za hrano skrbeti sam. To je seveda premalo, zlasti še, če ima družino. Zato hodijo poleti
ženske v Savinjsko dolino li melj obirat, moški jui na Vlaško kosit.
V prvih letih po vojni so se zlasti mladi fantje začeli izseljevati v Francijo, Belgijo in Ameriko. Marsikdo niti za pot ni imel; zadolžil se je; vrniti se v letih krize ni mogel, saj je navadno revež sam stradal, in dolg je ostal. A tudi če se mu dobro godi, je za domovino izgubljen: če se vrne, ostane tako dolgo, da zapravi vse do zadnjega krajcarja, potem pa gre nazaj.
Čisto drug pomen pa je imelo pred vojno izseljevanje mladih gospodarjev v Ameriko, zlasti v Združene države. Prislužil je toliko, da je grunt rešil dolgov in je morda še kak stotak dejal na stran za hude čase. Ni se bilo treba bati, da se ho zgubil: klical ga je dom in žena in otroci in veren je bil; največje vrednosti pa ni imel denar, ki ga je prinesel domov, temveč zmisel za delo in napredek in pravilno presojanje vrednosti dela.
Danes, ko ni mogoče dobiti dela ne doma ne v tujini — zlasti še, če ga nočeš — si mnogi služijo« kruh s tatvino. Tudi takih poznam.
V ilustracijo dolenjske revščine le en primer. Lani je novomeška podružnica Kmetijske družbe kupovala posušene trobentice, lapuh, orehovo listje itd. Ljudje so nanesli tega blaga toliko, da niso vedeli kam z njim: prosili so, da bi ga družba kupila, a često so se morali s polnimi vrečami brez denarja vračati domov... Dandanes je zlasti v Podgorju malo hiš, kjer bi lahko dinar pri hiši dobil.
Vsaka kriza pa je predvsem in najprej kriza duha — nato šele moralna ali gospodarska itd.: vse namreč sledijo iz nje in so zato z njo kakor tudi med seboj v nujni zvezi — tudi pri nas; in če se pečamo z gospodarsko krizo, se le radi ljudi.
Ali je torej kriza tudi prebivalcem dolenjske vasi vtisnila svoj pečat? Da, le poglejmo!
Vsa vas je bila nekdaj ena sama velika družina
—	danes ni več: vaško občestvo je razbito. Včasih so verske in nravne dolžnosti izpolnjevali, ker so verovali in vedeli, da je tako prav — danes greš v nedeljo k službi božji zato, da te stari pri miru puste in da te sosedje postrani ne gledajo, ko je že v vasi taka navada; pa ne k fari — kdo bo domačega gospoda poslušal, ko nič posebnega ne povedo? — v mesto greš: kakšno »suho mašo« boš še morda kje ujel, če bo ravno prilika, če pa ne — kdo bi si delal skrbi? I^epše je stati v mestu na trgu in ogledovati promenado (če si preneroden zanjo) ali pa pri cvičku zabavljati in preklinjati krizo in slabe čase!
Tudi žegnanja so zelo v časteh, a iz drugačnih razlogov kot nekdaj, ko je bilo žegnanje največji vaški praznik; danes je to le še nekaterim, mnogim le še na zunaj, mnogim pa le še prilika za popivanje, ples, poboje — skratka za greh.
Verske in nravne dolžnosti so v najožji zvezi: če enih ne izpolnjuješ, tudi drugih dolgo ne boš. Ne zato, ker je kriza, zato ker vere ni, ker ni vera več temelj vsega našega življenja, zato bi danes brat brata prodal, če bi mogel. Kriza je marsikomu ubila čut za versko skupnost, pa tudi za skupnost sploh (tudi družinsko in vaško): vsakdo skrbi le zase in za svoj žep, vse drugo mu je deveta briga; zato pa je brat prvi, ki te bo prevaril.
Kdo se danes še meni za to, kako živi njegov sosed? Včasih je sosed sosedu pri delu pomagal, danes rajši v senci leži.
Tudi večno pravdanje je grda dolenjska napaka.
Marsičesa je tudi šola kriva: otroke uče vsega, ne nauče jih pa prav za prav nič. Fant, ki je šole prost, zna čez par let komaj še brati. Nekdaj so znali malo, a tisto pošteno, danes pa znamo vse in nič
V	š:>li dobi človek malo znanja, srčne izobrazbe pa navadno le malo ali nič. .le često že učni načrt tak, da eden ruši, kar drugi gradi.
Domačo in šolsko vzgojo naj bi izpopolnila prosvetna društva — če ne spe, bodisi prostovoljno ali neprostovoljno. Igre same še niso vse, čeprav človek pri njih lahko marsikaj pridobi.
Od meščanov smo se marsičesa naučili, a žal, dobrega le malo. Samo dve napaki hočem omenili:
1. Razsipnost v obleki. Danes navadnega kmečkega dekleta po videzu že težko ločiš, n. pr. od učiteljice. Ljudem je treba dopovedati, da ni lepo in okusno in vsem primerno le tisto, kar nosi gospoda. Koliko lepote in praktičnosti ima obleka kmetov in kmetic! Zakaj bi jo torej opuščali in bili sužnji muhastih pariških salonov?
2. Popivanje. Mesto, da bi si v nedeljo odpočili in se malo razveselili, se v zadnjih letih zbirajo fantje in tudi že dekleta po zidanicah, pijejo često pozno v noč ter si tako kvarijo zdravje in delajo greh. Še čudno, da je v teh razmerah nezakonskih otrok razmeroma malo. Ali ni to morda na račun bele kuge?
Čudim se le, kje dobe denar. Saj zasluži tu pa tam dinar ali dva, a bojim se, da je mnogo denarja za popivanje in za obleke ukradenega — staršem.
Možiti ali ženiti se, je pri nas težko: marsikdo jemlje v zakon prav za prav le denar. Doto porabi za prepis in ženitovanje, potem pa delaj s praznimi rokami! Zato ni čudno, če je marsikje pekel v hiši.
Poznam pa tudi take slučaje, ko starši niso mogli sinu izročiti posestva, ker niso imeli denarja za prepis, on pa dbte ni takoj dobil. Čez pol leta pa je bil v hiši prepir in pretep: oženjeni starejši brat se je sprl z mlajšim zaradi tega, čegavo bo posestvo. Uspeli je bil pa ta, da nekaj dni ni nobeden za delo prijel... Zase človek že gara in trpi, za druge pa nerad.
Neurejene politične razmere vplivajo seveda po svoje in da ne dobro, je jasno. Omenim naj le razmere po naših občinah, ki so vse prej kot rožnate; zato pa se ljudje oprimejo vsakogar, da jim le obljublja izboljšanje — torej najboljša voda na komunističen mlin.
Kaj naj storimo, da se položaj izboljša?
1. Vir vseh današnjih stisk in nadlog je kriza duha. Najboljša pomoč tudi iz gospodarskih stisk je obnova duha — v duhu katoliške akcije.
2. Kmet potrebuje izobrazbe. Zato bodi:
a) ljudska šola na kmetih urejena tako, da Im odgovarjala dejanskim kmetovim potrebam;
b) enako bodi urejeno tudi podeželsko prosvetno društvo; ni vse za vse.
3. Prodajo kmečkih pridelkov in nakup kmetovih potrebščin naj bi prevzele zadruge. S tem bi odpadli prekupci, ki večinoma le na kmetov račun žive.
4. Tudi pri nas je nujno potrebno načrtno gospodarstvo; načrte bi bilo treba napraviti za vsako gospodarsko panogo posebej in se jih tudi — držati.
5. Zaokrožitev posestev tudi na Dolenjskem ne bi škodila.
Iz napak se učimo! Če ne bi delali napak, bi delali pravilno; mislim torej, da je prav, če svoje napako spoznamo in priznamo in skušamo popraviti. Toda dokler bo nad nami sistem kapitalizma vihtel zmagoslavni bič in bo država zagrajena z visokimi carinami, bomo bolj ali manj le životarili. Kar moremo sami storiti, je le izhod za silo. V glavnem mora veljati naš boj neznosnemu kapitalizmu.
Vprašanje ni rešeno; mnogo bi se še dalo o tem pisati. Ive nekaj misli je tu. Morda bi kdo, ki drugače gleda na to vprašanje, še svoje dodal? Škodilo ne bi. Torej pogum!
Proti privatnemu kapitalizmu, proti državnemu kapitalizmu komunizma in nacionalnega socializma, proti fašizmu hočemo federativne korporacije delovnih poklicnih stanov kot nosilke gospodarskega življenja!
Francosko-sovjetski pakt. Sovjeti so ukradli 100 milijard Francozom, ker niso priznali obveznosti prejšnjih vlad. Francija ni zahtevala od Rusije ni-kakega poroštva za stari doli;. Toda Francozi bodo dali nove kredite Rusiji in ker francosko ljudstvo ne l>o hotelo dati posojila, l)o pač Francija v obli 1< i davkov iztisnila denar iz ljudstva, ki ga bo dala sovjetom na razpolago. Pa ta francoski denar bodo sovjeti porabili za to, da organizirajo svetovno revolucijo; tudi Francija ne bo izvzeta. Saj je n. pr. agent Moskve, Eberlein 13 let pod drugim imenom delal v Franciji na teni, da organizira revolucijo; finansiral je (seveda z ruskim denarjem) razne stavke, volilne kampanje, dal 2 milijona frankov za komunistične publikacije Henrika Babiissa, dva milijona za komunistični časopis sl’ H u m a n i t e« v Alzaciji, pravtako tudi za Humanite v Parizu.
Diktatura. V Franciji je 40 milijonov ljudi, med njimi je 50.000 framasonov, torej 1 fra-lnason na 800 ljudi. V ljudski zbornici je pa med GOO poslanci 2 4 0 framasonov, torej dve petini, kot bi bilo v Franciji 16 milijonov framasonov. Ali ni to najboljši dokaz, da 50.000 fra-niasonov vlada francosko ljudstvo? Težko bo najti bolj jasnega primera skrite, duhovne diktature nad ljudstvom! Ta podtalna klika je sklenila tudi pakt z Rusijo.
»Vrnil se je čas idejnih iger«. Ali naj služi gledališče zgolj umetnosti ali tudi vzgoji? Hein-rich Mann, znani nemški pisatelj, piše v svoji knjigi »Das offentliche Leben«, 1932, str. 141: »Pestra igra tam na odru nam pove, na videz, kot bi se tega niti sama ne zavedala, neko resnico in ta resnica igra v igri svojo vlogo... Znašli smo se v novem svetu idej, kamor nas je vleklo iz sveta gole igre ... Mislili smo, da smo se prepustili zgolj igri, a vendar je bilo spretno zasejano seme v naše prsi ... Ideja, klic vesti ... zdaj res živi... To so doživeli prvi gledalci Ibsena. Zanimivo je. da so istočasno igrali v Berlinu in Parizu »Noro«; jasen dokaz, da se je vrnil čas idejnih iger; igre, ki so zares duhovne, imajo uspeh. — V pravilni igri se ljudje pečajo še vendar z nečem drugim kot zgolj s prehrano, ljubeznijo, duhovito insceniranimi razburljivimi prizori. Skrb imajo za svojo dušo; prisiljeni so k nravnemu spoznanju. Nič se ni spremenilo od Aishila... — Človeka najbolj gane, kar je najbolj človeško: namreč vprašanje duše. — Ako hočemo najbolj spoznati same sebe, telesnega in moralnega človeka, kje je to mogoče? Edinole v gledališču!«
Zamenjava študentov med
Slovaško in Slovensko dijaško zvezo se nadaljuje. Tudi priprave za izmenjavo med slovenskimi in češkimi akademiki so v teku, vendar se še Praga ni dokončno odločila.
Slovaški katoliški študenti
izdajajo idejno-literarno revijo »Rozvoj«. »Rozvoj izhaja v Rratislavi in ima trenutno 3500 naročnikov. V letošnji februarski številki je prinesel -Rozvoj informativni članek o Straži v viharju«, stražarjih in razmerah med slovensko akademsko mladino. Napisal ga je Venceslav Vetrovec, naš zamenjanec na Slovaškem.
Kako ustvarjajo Sovjeti žutla v tehniki. Znano je, da je pri gradnji tzv. Belonionstroj, kanala med Belim morjem in Baltikom zaposlenih 150.000 jetnikov, v veliki večini vernih kri-sljanov, ki so radi svoje vernosti priklenjeni na verige in prisilno delo. Podobno je pri vseh velikih gradnjah, zlasti pri strateških železnicah v Sibiriji, kjer potrebujejo Sovjeti ogromno delovnih sil. Boljševiki dobro vedo, da teh čeznaturnih naporov noben človek prostovoljno ne bi prenesel, zlasti pa ne delavei-komunisti, katerim so obljubljali raj na zemlji. Zalo s krutim preganjanjem usuž-njujejo stotisoče kristjanov in jih vpregajo v najtežja in najnapornejša dela. Sovjeti so uvedli zopet stan sužnjev, ki jim služijo kot brezplačna in k pokornosti ustrahovana delovna moč. Podobno so gradili egiptovski faraoni svoje piramide. Kak nesmisel je torej govorili pri Sovjetih o svobodi, enakosti in podobnih krilaticah, s katerimi farbajo nekateri tudi pri nas delovno ljudstvo. Takih zatiranj je zmožen samo brezsrčni židovski kapital, ki je prišel v sedanji Rusiji do popolne oblasti.
ŠPORT
Bliža se konec letošnje smučarske sezone. Ravno tik pred koncem so se vršile še najvažnejše tekme tako mednarodne skakalne v Planici in državno prvenstvo v alpski in klasični kombinaciji na Rožci in Pokljuki. Tudi akademiki-smučarji so se poslovili od snega z dvojnimi tekmami. Največja akademska prireditev so bile medklubske slalom tekme v Planici, na katerih so menda prvič nastopili akademiki vseh jugoslovanskih univerz. Zato je zmaga, ki jo je dosegel na teh tekmah ljubljanski ASK zelo pomembna. Najvažnejše akademske tekme pa so bile za državno prvenstvo v alpski kombinaciji. Tudi tokrat so se člani ASK dobro postavili, dosegli so drugo, četrto in peto mesto. Poročila o vseh teh prireditvah prinašamo v vrstnem redu, kakor so se vršile.
Končno vendarle 100 metrov! Kljub vsem oviram in nevšečnostim in celo brez Norvežanov je bil v Planici postavljen nov svetovni rekord v smuških skokih. Postavil ga je Avstrijec Bradi sebi, svoji domovini in slovenski Planici v ponos. Vse evropsko časopisje je pisalo o naši Planici, kjer so — brez Norvežanov — skakali preko 100 metrov. Vprav dejstvo, da Norvežani niso nastopili in da je bila kljub temu prekoračena 100 meterska mera, je dokaz o odlični kakovosti naše skakalnice. Zato je popolnoma upravičeno, da si je inozemstvo stavilo vprašanje — ne, kdo je skočil, ampak — kje je skočil! Ponosni smo, da je največja skakalnica na svetu, kjer je bil dosežen dosedaj najdaljši skok
—	delo slovenskega inženirja in slovenskih rok. Vprašanja, zakaj Norvežani niso nastopili in kdo je temu kriv, ne bomo razglabljali. Če so najnovejša poročila o prepovedi planiške skakalnice po mednarodni smučarski zvezi resnična, potem je odgovor na to vprašanje lahek: po domače povedano — nevoščljivi nam so!
Akademske medklubske tck-ni6'v slalomu so se vršile v ponedeljek 16. marca v Planici ob
Na braniku demokracije
Problem demokracije je od sile moderen in aktualen. Mnogo so že razpravljali in pisali o njem, odločali se za demokracijo in proti njej in vsakdanje življenje v tej kaotični dobi znova in znova stavlja v raznih konkretnih oblikah na dnevni red problem demokracije. Totalitarni režimi so proglasili demokracijo za nesposobno, da bi vodila državo danes, ko je potreba močne roke in hitrega odločanja. Vse se koncentrira okoli ene osebe, ki o vsem odloča in edino zveličavna državna stranka poskrbi s pomočjo tajne policije, da se volja fiihrerja, duceja ali voždža brez ugovora in debato spolni. Pa tudi najbolj liberalne države, ki hočejo demokracijo ščititi in jo za vsako ceno ohraniti, si ne morejo kaj, da ne bi izdajale zlasti na polju gospodarske politike večkrat enako diktatorskih ukrepov. Pooblastila za izredne naredbe in celo zakone poznamo že v vseh državah od USA pa do nas.
Demokracija nezmožna življenja?
Demokracija, kakršna je po razvoju v 19. stol. postala danes, je v mnogih ozirih res nezmožna, da bi še nadalje brez vsake korekture vodila družabno življenje. Ne samo da je gospodarska stiska tako huda, da ne dopušča debatiranja in dolgotrajnega razpravljanja, tudi n. pr. vsakdanje društveno življenje dokazuje, da te forme demokracije iz čitalniške dobe niso več plodnega življenja zmožne. Tok življenja jih prehiteva in seje post festum ne najdejo druge snovi, kot da kritizirajo delo onih, ki vedo tudi brez seje, kaj morajo storiti. S tem pa še ni rečeno, da je demokracija postala zgodovinska oblika, ki jo bomo shranili v muzej. Nova gibanja, ki jih kljub vsej raznoličnosti idej in ciljev druži ena poteza, namreč poudarjanje kolektiva, bodisi rdečega, rjavega ali črnega, so vsa antidemokratična. Njih malik je kolektiv, ki misli in dela z možgani vsakokratnega voditelja. Lastna misel je kazniva, oddvojeno mnenje se kaznuje v koncentracijskem taborišču. To pa je nasilje nad človekom in naravo, ki se bo enkrat, maščevalo.
Vrednote prave demokracije
Danes se moramo katoličani zavedati, da že s svojim obstojem in delovanjem branimo človeka, osebno duhovno bitje, in s tem demokracijo, ki predpostavlja osebno dozorele svobodne ljudi. Samo formalna demokracija, ki ima vse demokratične institucije, ki pa ne pozna osebnosti z zavestjo odgovornosti, ampak le maso volilnih backov, je karikatura demokracije in prav ona je kriva, da je toliko tožiteljev postavilo demokracijo samo na zatožno klop. Brez dvoma ima demokracija svoje vrednote, saj temelji prav na priznavanju enakosti ljudi kot ljudi in pa čimvečje množine svobode ter
omogoča v principu vsem vpliv na urejevanje splošnih družabnih zadev. Zahteva po svobodi in po vplivu na vodstvo ter upravo skupnih zadev pa predpostavlja izoblikovane osebnosti. Dokler soljudje neopredeljena masa, ki ne misli, ampak se predaja čustvom in vodstvu tistih, ki jo znajo uporabiti za svoje namene, ji ne moremo dati v roke vodstva države, ker bo nujno zavladala ali diktatura ali anarhija. Prava demokracija more ol>sto-jati le, če se lahko opre na čimbolj dozorele ljudi, to je na osebe, ki bodo znale svobodo ceniti, pa je ne bodo zlorabile za družbi nevarne akcije in ki bodo znale vplivati na vodstvo države z zavestjo osebne moralne odgovornosti do Boga in do družbe. Demokracija zahteva torej skrbno in nravno vzgojo. Zahteva po čimbolj dozorelih posameznikih pa spada k bistvu krščanstva, enako kot zahteva svobode in enakosti ljudi kot ljudi. Zato jih moramo, če smo katoličani, braniti povsod in vsekdar ter proti vsakemu.
Na braniku
Res je morda včasih boj za ta načela nekoliko odiozen, nekaterim nedemokratičen, toda zavedati se moramo: komunist je demokratičen tako dolgo, dokler ne pride, do oblasti. Taka so sploh vsa kolektivna gibanja, tudi nacionalistična, ki so obstoječe demokratične razmere izkoristila in zakonito postala edino odločujoči činitelj v državi. Sedaj lahko zlasti zaradi splošno uveljavljenih načel pozitivnega prava, ki pravijo, da je obvezno vsako pravno določilo, ki ga izda kaka zakonodajna oblast ne glede na to ali je vsebina pozitivnega prava v skladju z zahtevami naravnega prava ali ne, izdajajo zakone in uredbe, ki se upirajo mišljenju in čustvovanju večine državljanov in ki mnogokrat nesramno gazijo osnovne človeške pravice. Ko pridejo do oblasti, je ne štedijo. Nevidne roke izbirajo žrtve; streli, ogenj, demoliranje kulturnih spomenikov in onemogočanje življenja vsem drugo-mislečim so sadovi teh gibanj. Policija seveda pride, a šele takrat, ko je nevidna roka že opravila svoje. Formalno razžene demonstrante in morda še dovoli gasilcem, da zlijejo nekoliko vode na pogorišče (ob izbruhu požara so jim seveda zabranili dohod!), vse to pa le radi videza, da ima diplomatski zastopnik v Ženevi lažje stališče. Tako se že godi in se še bo godilo.
Pri nas pa je zamera in ogorčenje, če se proti klofuti, ki je bila dodeljena katolicizmu in demokraciji, braniš, zato da postojanke katolicizma in demokracije ter svobode ohraniš. Pravijo, da je zgodovina učiteljica. Dogodki zadnjih dni pa so nam pokazali, da se še najdejo ljudje, ki se hočejo proti pestem in orožju (Ljutomer) boriti z govori in s sejami.
Ideologija ljudskega ieaira
Nov igralec v novi igri
Poročali smo že, da se je med akademiki osnovala igralska družina in v zadnji številki smo pisali o prvem njenem poskusu, o vprizoritvi »Slovenskega pasijona«. Odkar je prof. Kuret začel z novim teatrom pri nas, je preteklo že nekaj let. Pozno smo se predramili, mnogi naši odri pa še danes navijajo staro lajno. Potrebno se nam zdi opozoriti na novo smer ljudskega igranja (natančneje se boste poučili, če prebirate revijo »Ljudski oder«), ker do zdaj morda še niste začutili potrebe po njem, ali pa niste imeli prilike, da bi ga spoznali.
Toliko domov je po naši zemlji in 75% vseh predstav se prireja pod katoliško firmo. Toda mi se nismo in se še danes prav ne zavedamo sile, ki jo imamo v teatru. Imamo je v rokah, pa je prav tako, kot bi je ne iemli. Saj se večkrat predstave
naših odrov niso ločile prav nič ali le malo od brezbarvnih. Pa se potem čudimo, če ni uspehov!
Splošno vidijo v igralcu nekaj manj vrednega. Pa saj diletantski igralec ne more biti posebno ponosen na svoje delo. Posnema poklicnega igralca in čim večji dar posnemanja ima, tem večji uspeh •žanje. V igranju vidi priliko, da pokaže svoje sposobnosti in — kratkočasno je na odru in za odrom. Odtod toliko nevoščljivosti, tekmovanja, otepavanja nesimpatičnih vlog in podobnega na naših odrih.
Marks je iz teatra ustvaril najmočnejše propagandno sredstvo. Enako delajo Marksovi oboževalci. In mi? Kje je naš katoliški teater? In vendar je praizvor in bistvo teatra v religiji (verovanju v Boga), v verski mitologiji in v ljudskem občestvu. Renesančni in naturalistični človek pa sta izločila
iz Človeškega duševnega življenja mistično pojmovanje in verovanje v Boga in s tem, seveda, tudi iz teatra. Živel in razvijal se je teater brez ljudstva, brez občestva, ki je bilo nekoč glavno. Živel je samo kultiviran teater, v zaprtem prostoru (različna kraljeva gledališča...). Mi pa smo posnemali ta teater in igrali vse vprek.
Skrajni čas je, da katoliška akcija zavzame naše odre. Ne za ceno umetnosti, ampak z umetnostjo moramo širiti kraljestvo božje na zemlji.
Novi teater, ki bo hkrati v svojem jedru ljudski, moi«. zrasti samo iz žive religioznosti, iz katoliškega verovanja in iz krščanskega občestva. Marsikomu se bo zdelo vse to pretirano, nerealno. Tudi mi smo z neodločnostjo začeli. Toda v svojem delu smo začutili notranje zadovoljstvo, nujnost svojega igranja. (Vsega tega prej nismo poznali.) Spoznali smo, da je igranje resna stvar, da je služba Bogu in služba občestvu. Nam ni več igranje razkazovanje svoje osebe, ampak najvišja odpoved samemu sebi.
Posameznik izgine, vsakdo dela za vse, za prospeh občestva. Nočemo l iti več diletantje, ki opičje posnemajo, kar poklicni igralci znajo, ampak ustvarjamo in igramo iz sebe, iz tistega, kar je najgloblje in najbolj resnično v nas — iz svojega katoliškega prepričanja. Zato mora biti naša vernost živa v nas, sicer bomo tudi mi le lagali in služba Bogu bo v nas le grda komedija.
Fantje in dekleta! Začnite nov, katoliški teater! Ne samo pri dijaških prireditvah, kjer sodelujete, ampak vsakdo v svoji vasi, saj se boste v počitnicah razkropili na vse strani. Ves diletantizem mora iz naših odrov! Fantje, zavihajte rokave! Kjer še niste začeli, gledate na stvar skeptično. Tudi mi smo gledali, dokler nismo začeli, imeli smo tisoč predsodkov. Zdaj so naši pojmi vedno bolj jasni, naše navdušenje raste.
Bodimo vsi pionirji in stražarji katoliškega teatra pri nas!
„Človek se Je razvil iz živali“
So naravoslovci že dokazali, da se je človek po telesu razvil iz živali?
Naravoslovci pravijo: človek kot človek ni večen in se je moral nekdaj pojaviti na izvestni stopnji razvoja organizmov. Drugega postanka živih bitij pa iz izkustva ne poznamo kot po rodnji iz drugega živega bitja. Stvarilnega akta, s katerim bi bil Bog posegel vmes, empirično nismo doživeli, torej znanstveno naravoslovci ne morejo računati ž njim.
Za tako descendenco človeka iz živali govorijo razna narovaslovna dejstva: morfološka, organska podobnost med človekom in živaljo je tako razvita, da se da najlažje razlagati s potelesnim razvojem človeka iz opice po načelu: ornne vivuin er vivo sibi si mil i.
Ta morfološka podobnost so ne kaže samo v raznih znakih sedanjega človeškega organizma, ampak še bolj izrazito v raznih tipih prazgodovinskega človeka. Po desceiidenčni teoriji bi se bila bržkone v terciarni dobi ločila iz živalskih vrst posebna vrsta primatov, ki bi bila vzporedna recimo s šimpanzom in bi se po neki notranji mutaciji razvila tudi telesno v človeka. Ta notranja mutacija bi bila v tem, da je stopila mesto živalske duše človeška duša in to po vnanjem posegu in ta človeška duša bi bila kot substancialna forma dala prejšnji živali tipični človeški telesni lik. Primate imenujejo naravoslovci one živali, ki so polagoma zaradi višjih sposobnosti dobile nadvlado nad okoljem: v našem slučaju bi bili primati one živali (višje opice), iz katerih se razvijeta kot iz skupnega dela človeška in posebna opičja vrsta.
Razvoj človeške duše iz živalske smo že zadnjič odklonili.
Ali res prazgodovina dokazuje tak potelesen razvoj človeka?
Prazgodovinska veda bi morala ugotoviti sledeče točke: Čim starejše so človeške plasti (geološka vrsta), v katerih se najdejo človeški ostanki, tem bolj so ti ostanki morfološko podobni višje organiziranim živalim (=; antropološka vrsta) in tem pri-mitivnejša je tudi tehniška kultura tega človeka (kulturna vrsta).
Najidealnejše za znanstven dokaz za descendenco bi bilo, če bi se na enem in istem mestu ugotovilo, da poteka geološka, antropološka in kulturna vrsta vzporedno, to je: da bi na istem mestu sledili ostanM popolnejšega človeka onim primitivnega, kakor sledijo mlajše plasti zemlje starejšim in da bi tudi v sledečih si plasteh orodja postala bolj in bolj popolna. Najdlje so pa dejansko razmetane po vseli delili sveta in je res nemogoče ugotoviti isto starost plasti recimo na Kitajskem in Evropi. Nadalje je dejstvo, da se najdejo v očividno starejših plasteh zemlje popolnejši človeški tipi in obratno, ali pa da se najdejo manj popolna orodja v mlajših plasteh zemlje.
Iz predzgedvinskih podatkov se doslej ne da dokazati niti, da je živela kdaj kako res prehodna vrsta med živaljo in človekom, niti, da je živel kak skupen predhodnik človeka in opice, niti, da je najstarejši človeški tip najbolj opičji, niti, da je imel najnižjo kulturo. O dejstvih prihodnjič.
Še o Sindikatih
V	zadnji številki Straže je bilo pojasnjeno, da pokiicno-stanovski (korporacijski) red, kakor si ga zamišlja papež Pij XI. v svoji okrožnici »Quadrage-sinio annoc, ne izključuje sindikatov (strokovnih organizacij) delavcev in ta misel je nedvomno v okrožnici jasno izražena. Delodajavci in delavci naj bodo sicer združeni v višjo organsko enoto (korporacijo) Qu. a 82—88, a kljub temu še eni in drugi kot posebni sindikati varujejo svoje posebne interese. Papež opisuje italijanski sistem sindikatov in korporacij, ki daje sindikatom nekakšen monopol zastopati pravice delavcev ali gospodarjev, še več: sindikati naj bodo državni organi in državne ustanove. Straža se sklicuje na ta korporacijski sistem, ki sestoji iz zastopnikov ol>ojili sindikatov in papež sam ga hvali, v kolikor v njem mirno sodelujejo
»razni razredi...« in je »ustanovljena posebna oblast, ki vse ravna . Toda popolno podržavljenje korporacij, nevarnost birokratizma in političnih tendenc tudi papeža nekoliko plaši. Zato bi slepo kopiranje italijanskega sistema ne bilo v smislu okrožnice. Tega tudi Straža nikakor ni hotela priporočati ;poudarjati je hotela to: sindikati nikakor ne bodo izključeni v korporacijski ureditvi družbe. Če bi tudi sindikati postali javnopravne organizacije z izključno pravico zastopati pravice svojih članov, s tem še niso državne ustanove: saj bodo funkcionarji lahko prišli do svojih mest po svobodni izvolitvi članov, ne pa po imenovanju od strani državnih oblasti. V nekem smislu najdemo analogije za to v mestnih občinskih zastopih.
vznožju Cipernika. Organizirala jih je Jugoslovanska akademska smučarska organizacija (JASO). Udeležili so se tega akademskega tekmovanja člani akademskih smučarskih društev ljubljanske, zagrebške in belgraj-ske univerze. Tekmovalo je 29 akademikov. Tako lepo število še na nobenih akademskih tekmah ni bilo zastopano. Največ tekmovalcev je dala ljubljanska univerza, katero so zastopali člani prireditelja in Akademskega športnega kluba. Tudi Akademska smučarska organizacija zagrebške univerze je bila častno zastopana, belgraj-sko univerzo pa sta reprezenti-rala belgrajski prvak Sinodlaka in Švare. Ker sta bila zaradi treninga za bližnje državno prvenstvo v alpski kombinaciji zadržana naša odlična prvaka Ileim in Novak, sta tokrat rešila čast slovenske univerze člana Akademskega športnega kluba Žvan in Dolenc, ki sta zasedla prvo in drugo mesto pred Slovencem Kaučičem, ki pa je zastopal Zagrebško univerzo. — Proga za slalom je bila dolga okoli 400 m in je imela okoli 100 m višinske razlike. Prvi del proge je bil zaradi ledenega terena nekoliko težavnejši, zato pa je bil drugi del mnogo lažji. Proga je bila v vsem svojem poteku odprta in pregledna, in tako so bili gledalci, ki se jih je nabralo veliko, zadovoljni. Rezultati so:
1. Žvan, ASK - Ljubljana 2:09,0
2. Dolenc,	ASK - Ljublj.	2:14,2
3. Kaučič,	ASO - Zagreb	2:15,1
4. Šubic, JASO-Ljublj. 2:15,2
5. Brinček,	ASK - Ljublj.	2:30,4
(>. Mastnak,	ASO - Zagr.	2:33,0
7. Močnik, JASO-Ljublj. 2:36,5
8. Jamnik, JASO-Ljublj. 2:36,8
9. Pogačnik, ASK - Lj. 2:43,4 Najboljši čas dneva je tudi postavil Žvan, ki je drugikrat prevozil progo v odličnem času 1:02,2. Časten uspeh, ki ga je dosegel Akademski športni klub na teh tekmah, kaže na velik napredek, ki ga beležijo njegovi tekmovalci.
Smučarsko državno prvenstvo, ki bi se moralo vršiti že januarja deloma v Mariboru, deloma v Mrkopolju na llrvat-skem je bilo zaradi nepovoljnih snežnih razmer preloženo na Gorenjsko in se je vršilo dne 22. in 23. marca v teku, skokih in klasični kombinaciji na Pokljuki, v alpski kombinaciji na Rožci. Največje zanimanje je vladalo za tekmovanje ha Rožci, ker so vprav v smuku in slalomu dosegli naši tekmovalci letos najlepše uspehe.
V smuku je zmagal Skalaš Ileim v času 3,30, sledil mu je klubski tovariš Novak. Presenečenje pa pomeni tretje mesto, ki ga' je dosegel Mariborčan Cizelj. S svojim uspehom je razklenil zgornjo vrsto Jeseničanov, kar nihče niti najmanj ni pričakoval. Kot četrti se je plasiral mladi Jeseničan Klein, ki se bo drugo leto prav gotovo postavil v vrsto naših naj-boljših alpincev.
Tudi v slalomu je zmagal Heim v času 2:05,6 ter s tem postal prvak v alpski kombinaciji. Heim se je lepo rehabilitiral za neuspeh oz. smolo, ki jo je imel na olimpiadi. Mladi Klein je s časom 2:10,2 zasedel drugo mesto pred Novakom in Volčinijem. Kakor v smuku Cizelj, tako je presenetil v slalomu član Gorenjca Volčini, ki je pustil za seboj svojega klubskega tovariša olimpijca Žnidarja, ki se ga letos z izjemo v Chamonixu trdovratno drži
smola. Elegantno je vozil skozi najtežavnejša vratca, napravil pa je to napako, da je preveč spustil brzino, ki je na koncu ni mogel obvladati, in zgrešil. Zaradi tega je zasedel v slalomu šele šesto mesto, v alpski kombinaciji pa pelo. — Končni rezultati v alpski kombinaciji so: 1. Heim, Skala-Jesenice 100 točk; 2. Klein, Skala-Jesenice 96,42; 3. Novak .lože, Skala-Jesenice 92,57 ; 4. Jakopič, Dovje-Mojstrana 86,11; 5. Žnidar, (Jo-renjec 85,65. — Praček, brez dvoma naš najboljši, zaradi poškodbe, ki jo je dobil dan pred tekmami na treningu, ni mogel nastopiti in je moral radi tega prepustiti ponosni naslov državnega prvaka — svojemu prijatelju Heimu.
Istočasno so se vršile na Pokljuki tekme za prvenstvo v klasični kombinaciji ter posebej v teku in skokih. Prvenstvo v klasični kombinaciji (tek in skoki) si je priboril, kakor je tudi bilo pričakovati, Dečman Tone s 455 točkami, sledita mu Baebler in Klančnik Gregor. Državni prvak v teku pa je postal olimpijec Klančnik Lojze, ki je prevozil 15 kni dolgo progo v sijajnem času 58:37. V solo skokih je zmagal Ilirjjan Pribovšek, drugo mesto je zasedel Dečman, dočim je bil rekorder Novšak šele tretji. Kot akademski list z veseljem ugotavljamo, da sta državna prvaka i v alpski i v klasični kombinaciji oba akademika.
Državno akademsko prvenstvo v alpski kombinaciji se je vršilo 25. in 26. marca na Zelenici. Udeležili so se ga le ljubljanski akademiki člani Jugoslovanske akademske smučarske organizacije in Akademskega športnega kluba. Zagrebčanov in Belgrajčanov ni bilo. Škoda, da sta od Ljubljančanov manjkala odlična tekmovalca lleim in Novak, ker bi bile sicer tekme mnogo bolj zanimive. Prvi dan so se vršile tekme v smuku. Proga s startom na plazu pod Hegunjščico in s ciljem na dnu zeleniškega plaza je bila dolga nekaj nad poldrugi kilometer ter je imela približno 300 m višinske razlike. Proga je bila zelo težavna in so jo brez padca prevozili od 15 tekmovalcev le Šorli, Dolenc in Omerza. Rezultati tekmovanja v smuku so naslednji:
1. Dečman (JASO)	1:24,8
2. Omerza (JASO)	1:26,7
3. Šorli (ASK)	1:27,7
4. 1’ernuš ( JASO)	2:04,4
5. Zvan (ASK)	2:04,7
6. Dolenc (ASK)	2:05,7
Drugi dan so se vršile tekme v slalomu. Ker je progo strasiral naš olimpijec Žnidar, je bila precej težavna in so radi tega številni tekmovalci dobili pribitke, nekateri so bili celo diskvalificirani. Rezultati v slalomu so naslednji:
1. Dečman (JASO)	1:52,9
2. Šorli (ASK)	2:01,5
3. Kersnik (JASO)	2:06,5
4. Dolenc (ASK)	2:07,1
5. Omerza (JASO)
6. Žvan (ASK)
Na podlagi rezultatov v slalomu in smuku je končni rezultat v alpski kombinaciji naslednji:
1. Dečman, JASO
2. Šorli, ASK
3. Omerza, JASO
4. Dolenc, ASK
5. Zvan, ASK
Akademski športni klub se je z lepim uspehom na teh važnih tekmah ponovno uspešno afirmiral.
Žena, spoznaj svoje poslanstvo!
(Pišejo akademičarke)
Človeška družba je daleč od Boga. Mora priti nazaj k njemu, mora se zopet pokristjaniti. Predvsem se mora zopet pokristjaniti družina, celica vsega življenja. In tista, ki je poklicana, da izvrši ta apostolat, ki ji je dano to zares božje poslanstvo, je žena. Ali se' zavedajo naše žene in matere, da bi vršile svoje poslanstvo? Ali se je zavedajo naša dekleta, tudi ona na akademski poti, da bi se zanje pripravila? Svobodna so, ali hočejo sprejeti sveto službo svečenice v družini, one, ki mora samo sebe žrtvovati in čuvati sveti plamen vere in ljubezni na domačem ognjišču, ali hočejo sprejeti prednost in odliko, ki je v tem, da služijo, trpe in upajo v ljubezni — ali pa jo odklanjajo. Če jo sprejmejo, postanejo deležne veličine božje Matere, ki je rekla: »Ecce, ancilla Domini...«
Dekla Gospodova, zato — zaradi Njega — služil bnicu vseli tistih, ki jih ji Gospod izroča.
Mnogo se moderna žena bori za svojo enakopravnost z možem. Za tisto, ki v resnici ljubi, prirejenost ali podrejenost ni več problem. Le krščanstvu odtujeni liberalni svet in nazor je mogel prinesti ženi tako hudo krizo in dvigniti v nji tako močan odpor proti temu, da bi bila »ancilla« — ker ne pozna l>esede »ancilla 1) o m i 11 i«.
Zdi se, da je žena po svoji naravi poklicana v to, da pozablja sebe, da dela za druge, da žrtvuje, recimo kar naravnost — da trpi. Njena narava se sicer tudi upira trpljenju, ker je pač človeška, pa vendar najde žena popolno zadovoljstvo le v samo-pozabi, v žrtvovanju. Žena vse prenese, vse pretipi, vedno odpušča — ker ljubi, in v tem ljubečem trpljenju je srečna. Če pa se odtegne temu svojemu | poslanstvu, se je izneverila svoji nalogi, pa tudi zapravila svojo plemenito ženskost. Edino v trplje-
nju, zlasti v posvečenem trpljenju materinstva se mora žena razviti do polnosti svoje vrednosti. In če se je Bogu na ljubo odrekla telesnemu materinstvu, se je odrekla le zaradi tega, da se kot. duhovna mati žrtvuje in poliživa v službi mnogih neukih, bednih in trpečih.
Res čudovita je ta mistika trpljenja. Bili mati se pravi trpeti. A uprav mati prva zasluti, v kako tesni zvezi je trpljenje s srečo in da je prav trpljenje kupna cena za blaženost že tu na zemlji.
Do popolnega priznanja trpljenja pa človek nikoli ne pride po svoji naravi, ki se trpljenja boji. Pomagati mora božja milost. Tudi tu nam je Marija vzor. Ona, ki jo kot žalostna Mali pod križem pretrpela najtrpkejše bolečine, je zvišala naravno moč trpljenja v nadnaravno milost trpljenja. In krščanska družina mora od te milosti živeti.
Nad trpljenjem pa zmaguje zaupanje in ljubezen. Krščanska družina je družina odrešenih. Kakor l,una sije v sončni svetlobi, tako mora svetloba odrešenja odsevati z žene in matere. V srcu mora nositi veliko, svetlo zaupanje Marijino, ki nikdar ne kloni malenkostnim težavam.
Če je žena kot žena in mati krščanska in ne poganska, če zna služiti in trpeti, upati in ljubili, potem bo tudi mož kot mož in oče krščanski, otroci krščanski in v družini bo spet vpostavljeno gospod-stvo Kristusa Kralja: cilj bo dosežen.
Živimo v marijanski dobi. V zvezi z njo pripravljamo pot drugemu prihodu Kristusovemu v družino in v človeško družbo. Iz vrst marijansko mislečih deklet bodo izšle žene in matere, ki bodo pripravljene z ljubečim srcem služiti, trpeti in upati — in doseženo bo pokristjanjenje družine — per Mariam!
Poklicno-stanovski družabni red v srednjem veku
Vpliv krščanstva, na obraz srednjega, veka.
Krščanska misel je v srednjem veku čudovito združila krščansko Evropo v enoto. Številne pokrajinske in mestne meje ter razčlenjenost je niso ovirale, da ne bi družila kristjanov v mišljenju in delovanju. Krščanska misel je dajala vsemu življenju osnovno barvo in močno je vplivala na vsa kulturna področja.
Krščanstvo je prineslo povsem nove ideje enakosti in svobode ljudi in jih tudi privedlo do zmage. Suženj je postal gospodarju brat v Kristusu, enakovreden v božjih očeh kot največji imenitnik. Kot nravna oseba je postal duhovno samostojen in svoboden, za svoja dejanja odgovoren Bogu. Težko si danes zamišljamo, kakšna duhovna revolucija je bila, da je krščanska misel prodrla. Saj se niti vrhovi predkrščanske filozofije niso mogli otresti misli, da je suženjstvo popolnoma naravna ustanova. Čudno pa se nam zdi, da krščanstvo ni že od vsega začetka proglašalo svobode in enakosti tudi na socialnem polju. Danes, ko sadove načel enakosti in svobodo že uživamo, se prav težko vživimo v dobo, ko si je krščanstvo utiralo pot med pripadnike novih narodov, ki so napolnili Evropo. Te nove narode jo bilo treba dobesedno spreobrniti, vzgojiti jih k povsem novemu gledanju na svet in življenje. Najprej jim je bilo treba dati idejo duhovne enakosti in svobode, da so se osebnosti lahko začele razvijati in rasti. Zavedati se namreč moramo, da je vsak po možnosti čimbolj svoboden družabni red, ki temelji na enakosti ljudi, možen šele takrat, ko
so nositelji takega reda z m o ž ni in voljni, da ga udejstvijo v življenju. In prav to je omogočila Cerkev z naukom in vzgojo celega veka. Preoblikovala je maso v osebnosti, ki so postale zmožne plodnega življenja tudi v večji zunanji.svobodi in družabni nevezanosti. Dokler pa teh osebnosti ni bilo, dokler narodi v celoti, predvsem pa vodilni sloji niso dozoreli (posamezniki so se seveda skozi ves srednji vek dvigali do visoke stopnje osebne dozorelosti), je bila misel na svobodnejši družabni red nerealna, ker je bila fizično neizvedljiva. Dokler ni bila izoblikovana dozorela osebnost tudi v širših plasteh, tudi ni prodrla v širše sloje zavest, da morajo pri ureditvi sveta in razmer sami sodelovali, tako dolgo ni bilo niti določno izraženo težnje po novem družabnem redu. Ko pa je človeštvo osebno že bolj dozorelo in je sprejelo zlasti zavest moralne odgovornosti od krščanstva, je bilo mogoče misliti na spremembo gospodarskih in družabnih razmer.
Tako vidimo, da krščanstvo ob začetku ni nastopilo neposredno proti gospodarskemu in družabnemu redu, ampak je omejilo svoje delovanje v njem najprej tako, da je glavna trdote in težave odpravilo ali olajšalo, potem pa tako, da je predvsem z moralno vzgojo dvigalo posameznike postopoma do vedno večje duhovne zrelosti in samostojnosti in s tem dalo trdno podlago novemu gospodarskemu in družabnemu redu, ki bi se na te osnove lahko naslonil.
Hočemo krščansko ljudsko državo!
Izdaja konzorcij »Straže«. (Anton Tepež)
Urejuje Matej Poštuvan
Tiska Jugoslovanska tiskarna. (K. Ceč)