Utva: Ej, tedaj ...                                           559
In še eno vprašanje se ji je vsiljevalo: je li bilo njeno pismo potrebno? Ako ne, kaka abotnost, da ga je pisala! Kdo ve, kdo ve, morda je bil Milan pa vendar le njen, kdo ve, če je ni samo izkušal, kdo ve, če ni imel samo namena, s svojim vedenjem in početjem še bolj raznetiti ogenj, ki je plamtel v njenem srcu! . . .
Vse te misli so ji prešinjale glavo, begale jo in motile. In kesala se je že, hudo kesala, da je ravnala tako nepremišljeno, da se je tako prenaglila . . .
A ko je vse še enkrat dobro preudarila, ko si je poklicala vse podrobnosti še enkrat v spomin ter jih razvrstila in razmotrila po njih vzročnosti, po njih medsebojni zvezi, je prišla vendar do zaključka, da ni drugače mogoče, kakor da je njeno pismo pravi vzrok temu preobratu in da ima le to pismo zahvaliti, da so se zasukale stvari tako ugodno zanjo. Da je šla stvar tako hitro, tega seveda ni umela in ni mogla umeti, ker ni vedela, koliko je dr. Bronova soproga deležna pri stvari. A baš, ker se je bilo zgodilo vse tako nepričakovano hitro, je sklepala, da je odvrnilo Milana od Zore le nekaj izrednega, nekaj, kar je z elementarno silo vplivalo nanj . . . in to ni moglo biti drugo kakor njeno pismo . . .
In čudno! Kakor hitro je preobvladalo v njej prepričanje, da ji je njeno pismo priborilo Milana in da bi še vedno triumfovala Zora, ako bi ga ne bila pisala, jo je minil zopet tudi ves kes! In nova energija jo je prešinila ob zavesti, da se je njen poskus tako obnesel . . . Več se ni bala boja . . . Čutila se je hkratu dovolj močno, boriti se tudi v bodoče za svojo srečo . . .
„Mora, mora biti moj!" s tem vzklikom je legla tisti večer. —
(Dalje prih.)
Ej, tedaj .. .
33
a platani slavček plaka               ej, tedaj pa fantič pride
v tihi mrak,                                 k meni v vas,
na gredicah noči čaka                 da poljubi mi očesi,
koprneči mak.                             ustni in obraz;
Ko pa vtihne bolni slavec          da mi pravi o ljubezni
in zaspi,                                      lepših dneh,
in ko mak se v nočno temo      da privabi mi na ustni
potopi:                                        spet brezskrben smeh.
Utva.