GEOGRAFSKI OBZORNIK KAJ VEMO O ONESNAŽEVANJU ZRAKA? Metka Špes UDK 911:504.3 KAJ VEMO O ONESNAŽEVANJU ZRAKA? Metka Špes, mag., Inštitut za geografijo Uni- verze v Ljubljani, Trg francoske revolucije 7, 61000 Ljubljana, Slovenija Članek predstavlja emisije, ki najpogosteje onesnažujejo zrak, dovoljene in maksimalnih koncentracijah škodljivih snovi, planetarne probleme onesnaževanja zraka, prekomejno onesnaževanje, glavne vire onesnaževanja zraka v Sloveniji in najbolj onesnažene slo- venske pokrajine. UDC 911:504.3 WHAT DO WE KNOW ABOUT AIR- POLLUTION? Metka Špes, M.Sc., Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, Trg francoske revolucije 7, 61000 Ljubljana, Slovenia The article represents the most important emissions, permissible and maximum con- centration of some emissions, planetary pro- blems of airpollution, international polluton, the most important sources of emissions in Slovenia and the most polluted Slovene areas. Ko pridejo hladni dnevi pogostokrat beremo v časopisih ali poslušamo po ra- diu, kako onesnaženi da so posamezni slovenski kraji, za koliko so presežene dovoljene koncentracije SOa ali dima v zraku, da je za otroke, ostarele in bolne bolje, da se ne zadržujejo na prostem. Ob vsem tem postajamo po malem že vsi strokovnjaki za ekološke probleme, priza- deti smo ob takšnih vesteh, načeloma se strinjamo s predlogi in opozorili zelenih in varstvenikov okolja, z zanimanjem prisluhnemo predvolivnim obljubam strank in politikov, kako se bodo z vsem srcem in znanjem zavzemali za ekološke sanacije in čisto okolje. Toda ali pravza- prav vemo, zakaj prihaja do prekomerne- ga onesnaževanja zraka, kdo so glavni onesnaževalci, kaj pomeni to, da je ones- naženost presegla maksimalne ali dovolje- ne vrednosti, kako visoke so le-te, kako je z onesnaženostjo zraka v posameznih slovenskih pokrajinah? V pričujočem član- ku želimo odgovoriti na nekatera od teh vprašanj, ali pa le osvežiti znanje bral- cev o teh, nadvse aktualnih problemih. Najprej pa je potrebno razčistiti kaj pomenijo posamezni najpogosteje uporab- ljani pojmi: • onesnažen je zrak takrat, ko vsebuje nezaželene primesi v takih količinah in tako dolgo, da le-te vplivajo na zdravje in počutje ljudi, povzročajo škodljive učin- ke na rastlinstvu, živalstvu in materia- lih, posredno tudi na sestavo tal in ka- kovost voda, na obstojnost raznih mate- rialov in na prehrambeno verigo; • onesnaževanje zraka se praviloma izra- ža s količino (npr. mg, kg, t) škodljivih snovi, ki jih izpušča v zrak posamezen vir onesnaževanja in jih najpogosteje označimo z izrazom emisija, včasih pa bomo zasledili tudi emisijsko koncentra- cijo, kar pomeni koncentracijo škodljivih snovi pri samem izviru oziroma izpustu pri dimniku onesnaževalca; • onesnaženost zraka se izraža s kon- centracijo škodljivih primesi v zraku (trdnih delcev, plina, vonjav) na določe- nem mestu ob določenem času (npr. mg/m3, g/m2 itd.) in se zanjo uporablja izraz imisija, včasih pa tudi imisijska koncentracija: • mejne imisijske koncentracije (MIK) so tiste koncentracije škodljivih snovi v spodnjih plasteh atmosfere, ki po dose- danjih spoznanjih ne škodijo zdravju, ne vplivajo na počutje ljudi ter nimajo škod- ljivih učinkov na rastlinstvo: • trikratna številčna vrednost mejne koncentracije predstavlja kritično koncen- tracijo (za uveljavljanje izrednih ukrepov) in podatki o kritičnih koncentracijah škodljivih snovi v zraku se uporabljajo tudi za razvrščanje posameznih območij Slovenije po stopnji onesnaženosti zraka v štiri kategorije (za Slovenijo veljajo mejne in kritične koncentracije škodljivih snovi v zraku, ki so bile sprejete s po- sebnim odlokom (7) v letu 1990 in so usklajene z vrednostmi, ki jih upoštevajo v Evropski skupnosti, v nekaterih prime- rih pa so naši predpisi še celo strožji od evropskih). 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK Preglednica 1: Mejne imisije za nekatere, v Sloveniji najpogostejše škodljive prime- si v zraku (v mikrogramih na m3 zra- ka). Urbana in industrijska območja Snov Leto 24h 8 " 1/2" s o 2 50 125 350 NO2 40 100 200 o 3 100 150 CO 5 10 30 60 Dim 50 125 Lebdeči d. 70 175 (mg/m3) Neindustrijska zaščitena in rekreacijska območja Snov Leto 24h 4 h l h s o 2 30 100 NO2 30 95 o 3 65 200 Snovi, ki onesnažujejo zrak so trd- ne, tekoče ali plinaste, izhajajo pa iz vira onesnaževanja z dimnimi ali tehno- loškimi plini. Seznam teh škodljivih pri- mesi obsega več tisoč kemijskih spojin, spremljamo pa le najbolj škodljive in pogoste. Pri nas si po pomembnosti in škodljivosti ter glede pokrajinskih učin- kov sledijo: žveplov dvokis (S02), trdni delci, saje, neizgoreli ogljikovodiki, ogljikov monoksid (CO), dušikovi oksidi NO^ in svinec. Glavni viri emisij so fosilna gori- va, iz katerih pridobivamo toplotno ener- gijo. Pri pooglenitvi premogov in razkroju pod posebnimi pogoji pri nafti se je pove- čala količina čistega ogljika na račun ogljikovodikov in vode. S tem se je seve- da povečala kalorična vrednost goriva, ohranile pa so se sestavine rastlinskega ali živalskega tkiva. Vsa fosilna goriva vsebujejo tako, razen ogljika, še vodik, kisik, žveplo in večje število mikroelemen- tov, med drugim tudi enega najbolj stru- penih elementov: kadmij. Zato povzroča kurjenje vseh fosilnih goriv onesnaženost zraka, na eni strani zaradi njihove kemij- ske sestave ter nepopolnega izgorevanja, na drugi strani pa tudi zaradi visokih temperatur. Glavni uporabniki teh goriv pa niso le industrijski obrati, ampak jih uporabljamo tudi pri ogrevanju stanovanj, in to ne le v individualnih kuriščih, spomnimo se tudi velikih termoelektrarn, ki proizvajajo električno energijo, tudi za splošno porabo, in so nasploh največji onesnaževalci zraka. Pomemben "pridelo- valec" škodljivih emisij je tudi promet (avtomobili, letala, posredno pa tudi elek- trične lokomotive, ki trošijo energijo, ki se ob velikih količinah emisij proizvaja v ter moelekt rarnah). Onesnaženost zraka postaja vse več- ji problem našega planeta, zato ne prese- neča, da se kar vrstijo mednarodne kon- ference, srečanja, kjer se skušajo tako strokovnjaki kot politiki dogovoriti, kako bi vendarle rešili svet pred pretečimi nevarnostmi, ki jih prinaša globalno onesnaževanja našega ozračja. To vpliva namreč na tri med seboj povezane proce- se v atmosferi. Gre za povečanje učinka tople grede, za tanjšanje ozonske plasti v stratosferi in za kisli dež. Delež toplote, ki prihaja v atmosfero zaradi človekove aktivnosti, je zelo maj- hen v primerjavi s skupno energijo, ki prihaja na Zemljo. Zaradi povečevanja koncentracije nekaterih plinov in prahu v atmosferi pa se spremeni tok energije, ki jo naš planet dobi od Sonca oziroma jo oddaja v vesolje. Ogljikov dioksid in vod- na para najmočneje absorbirata del se- vanja energije z Zemlje v vesolje, podoben učinek ima še vrsta drugih plinov in skupaj ustvarjajo učinek t.im. tople gre- de. Ker pa z onesnaževanjem ozračja narašča količina ogljikovega dioksida in ga biosfera vsega ne more uporabiti (foto- sinteza), narašča tudi učinek tople grede in pričakovati je, da se bo zaradi tega do naslednjega stoletja precej spremenilo podnebje na našem planetu. Troposfera se bo ogrela, klimatski pasovi se bodo premaknili, dvignila se bo gladina mor- ja . . .? Drug problem globalnih razsežnosti je ozonska plast v stratosferi. Ozon (03 ) je škodljiv plin, če ga je v zraku le malo več, kot je to naravno. Ozon v ozonski plasti pa je koristen, saj absorbi- ra večino škodljivega ultravijoličnega sonč- nega sevanja in na ta način ščiti živ- ljenje na Zemlji. Podatki, ki jih na Zem- ljo pošiljajo sateliti, pa govorijo o kritič- nem stanjšanju ozonske plasti (od lan- skega leta npr. kar za 15%), nad juž- nim polom se že kaže t.im. ozonska luk- nja. Mednarodna skupnost si prizadeva zmanjšati spremembe v ozonski plasti in GEOGRAFSKI OBZORNIK z Montrealskim protokolom (1987) predpi- suje zmanjšanje emisij freonov in halo- nov, ki poleg drugih emisij zmanšujejo plast ozona v stratosferi (3). Pojav, ki že sedaj povzroča veliko škodo, tudi pri nas, je kisli dež. Škodlji- ve snovi pridejo iz ozračja na tla s su- him usedanjem ali s padavnami. Kemij- ska sestava padavin je odvisna od ones- naženosti zračnih mas, s katerimi so padavine prišle v stik, v glavnem pa se pojavljajo sulfati, nitrati in karbonati, ki povzročajo kislost padavin. Kisle in ones- nažene padavine škodijo predvsem rastli- nam, živalim, sestavi tal, pa tudi vodo- tokom in jezerom, posredno tudi človeku. Zračni tokovi nosijo škodljive snovi na velike razdalje, kisli dež se pojavlja tudi v deželah, ki same le malo onesnažujejo zrak (3). Negativni učinki kislih padavin so najbolj očitni, ko le-te padajo na po- vršje s silikatno kamninsko podlago, karbonatna tla namreč dokaj uspešno in dalj časa (dokler ni presežen njihov na- ravni potencial) nevtralizirajjo kisle pa- davine. Z gradnjo visokih dimnikov, pred- vsem pri termoelektrarnah, so sicer zmanjšali imisijske koncentracije strupe- nih plinov v neposredni okolici večjih onesnaževalcev, vendar pa se je onesna- ževanje razširilo nad obsežnejša območja in preneslo v višje zračne plasti, ki jih veter raznaša dalje od izvora. Za Evropo v celoti velja, da nad njo prevladujejo zahodna zračna strujanja, ki v tej smeri prenašajo tudi onesnažen zrak. Kar 85 % vseh evropskih emisij S0 2 prispeva le 11 držav (Češka, Slovaška, Nemčija, Francija, Madžarska, Italija, Romunija, Španija, Velika Britanija, Poljska in evropski del bivše Sovjetske zveze), od katerih vse, razen bivše Sovjetske zveze, izdatno ones- nažujejo tudi ozračje ostalih držav. Evrop- ske države lahko zato delimo tudi glede na delež domačega (avtohtonega) in uvože- nega (alohtonega) onesnaževanja ozračja. Največji onesnaževalci drugih dežel so Velika Britanija, bivši NDR in ČSFR, ki "izvozijo" preko 50 % emisij žvepla, sledijo pa Belgija s 44 %, Danska 41 %, Madžar- ska 39 %, Italija 38 % (velik del teh emi- sij se prenaše tudi nad našo deželo). Najmočnejšega onesnaževanja iz drugih evropskih držav pa je deležna Norveška, kjer je zrak kar za več kot 300 % bolj onesnažen, kot bi lahko bil glede na last- no "proizvodnjo" žveplovih emisij; sledijo ji Švica (138% več), Švedska (134%) in Avstrija (119%). Tudi evropski del bivše Sovjetske zveze ima za 43 % bolj onesna- žen zrak, kot sam proizvaja emisij žvep- la: ocenjujejo namreč, da pride na to območje kar 30 % vseh evropskih emisij žvepla (1). O velikem problemu kontinen- talnega oziroma meddržavnega onesnaže- vanja ozračja pričajo tudi ocene, da se bo v državah "uvoznicah emisij" onesnaže- nost zraka še povečevala, kljub temu, da bodo same zmanjšale onesnaževanje in da bodo dosledno upoštevale vse medna- rodne konvencije o njihovem zmanjševanju in o ekoloških sanacijah. Onesnaževanje zraka se bo torej moralo zmanjšati tudi pri državah "izvoznicah" emisij. Za pri- mer vzemimo Švedsko, ki obljublja, da bo do leta 2002 zmanjšala emisije žvepla za 29 %, njeno površje pa bo v tem času sprejelo (v obliki suhih snovi ali s padavi- nami) za 9 % več žvepla, na drugi strani pa predvidevajo, da se bodo emisije v nekdanji ČSFR povečale za 24 %, na nje- no površje pa bo padlo le za 20 % več žveplovih emisij (2). Kislost padavin na določenem območ- ju je torej odvisna tako od domačega onesnaževanja ozračja, kot tudi od tistih škodljivih primesi, ki se z zračnimi masa- mi prenašajo od drugod, tudi preko dr- žavnih meja. Negativni učinki emisij žvep- la oziroma kislega dežja pa se po Evropi ne razlikujejo le po njihovi koncentraciji, ampak tudi glede na geološke in podološ- ke osnove tal kamor te padavine padejo. Alkalna oziroma karbonatna tla dalj časa nevtralizirajo kisle padavine kot sili- katna. V Skandinaviji npr., kjer letne emisije žvepla ne presegajo desetine le-te- ga v nekdanji ČSFR, negativni učinki kislega dežja že nakazujejo katastrofo: jezera so v zadnjih desetletjih izgubila več kot polovico rib, ogrožene so velike površine gozdov itd. Za ilustracijo kislih padavin v Evropi navajamo v preglednici 2 letne količine žvepla v padavinah na hektar površja, ki jo je objavilo Združe- nje švedske lesne industrije (8). Opozar- jamo, da so količine žveplovih sedimentov računane na površino, zato so pri večjih državah manjše in bolj razpršene. 12 GEOGRAFSKI OBZORNIK Preglednica 2: Letne količine žvepla v padavinah (v kg/ha površja). Avstrija 49 Belgija 54 Bolgarija 37 Češka in Slovaška 122 Danska 30 Nemčija: bivša NDR 86 Nemčija: bivša ZRN 55 Finska 11 Francija 26 Irska 11 Italija 45 Madžarska 60 Nizozemska 50 Norveška 10 Poljska 51 Romunija 41 Španija 14 Švedska 12 Švica 41 evropski del bivše SZ 25 Velika Britanija 42 bivša Jugoslavija 52 V uporabljenih tujih virih razumlji- vo še ne najdemo podatkov o stanju v novo nastalih evropskih državah, zato si bomo za oceno razmer v Sloveniji poma- gali s člankom v Geografskem vestniku 1988), kjer je dr. Radinja skušal oceniti kroženje žvepla v okolju Slovenije (5). Avtor opozarja, da sprejema Slovenija s padavinami nadpovprečno (glede na dru- ge dele Evrope) veliko žvepla, kar 6 gramov (po lastnih izračunih pa kar 11 g) na m 2 površja. Če ta podatek primer- jamo s preglednico 2, vidimo, da pade v Sloveniji na površinsko enoto šestkrat več žvepla kot v Španiji in na Švedskem ah Norveškem, skoraj dvakrat več kot v Švi- ci ah sosednji Avstriji. Vzroki za take količine žvepla, ki padejo v Sloveniji, so na eni strani v relativno velikih emisijah žveplovega dioksida, ki nastaja v tehnološ- ko zastareli in energetsko potratni indus- triji, v energetskih objektih, ki so brez ustreznih čistilnih naprav, pa tudi zara- di rabe fosilnih goriv, ki vsebujejo razme- roma visok odstotek žvepla (slabša in cenejša goriva, ki so dostopnejša socialno šibki večini prebivalstva). Avtor nadalje razlaga, da so vzroki za velike količine žvepla v goratosti Slovenije oziroma v dolinsko-kotlinski legi glavnih virov žvep- lovih emisij in z njo povezanih tempera- turnih inverzijah ter drugih neugodnih klimatskih potezah, ki emisije S0 2 slabo razpršujejo, v orografsko okrepljenih pada- vinah. Ne smemo pa prezreti razmeroma neugodne lege Slovenije glede na prevladu- jočo usmerjenost onesnaženih zračnih gmot, ki dotekajo iz Srednje in Zahodne Evrope, še posebno iz bližnje, močno in- dustrializirane severne Italije, od koder se onesnažene zračne gmote neovirano širijo do naših krajev Ob tem naj opozori- mo na kisli dež na visokih kraških pla- notah, kjer ni večjih avtohtonih onesnaže- valcev zraka, se pa škodljive primesi Preglednica 3: Letna bilanca sprejemanja in oddajanja žvepla v Evropi leta 1980 (v tisoč tonah). Sprejem Oddaja Razlika Albanija 39 15 + 24 Avstrija 271 107 + 164 Belgija 166 304 - 138 Bolgarija 291 362 - 71 Češkoslovaška 792 1137 - 345 Danska 105 154 - 49 Finska 286 195 + 91 Francija 1105 1173 - 68 Grčija 192 195 3 Irska 66 67 1 Islandija 19 3 + 16 Italija 910 1298 - 388 Jugoslavija 655 424 + 231 Luksemburg 10 10 0 Madžarska 411 592 - 181 NDR 826 1530 - 704 Nizozemska 178 183 5 Norveška 199 44 + 155 Poljska 1389 1524 - 135 Portugalska 69 37 + 32 Romunija 405 69 + 336 SZ 5840 4032 + 1808 Španija 665 900 - 235 Švedska 336 174 + 162 Švica 117 44 + 73 Turčija 337 267 + 70 Velika Brit. 800 1530 - 730 ZRN 1051 1177 - 126 Od drugod 3582 23 +3559 Nedoločljivo 0 3542 -3542 Skupaj 21112 21 1 12 0 13 GEOGRAFSKI OBZORNIK prinašajo z zahodnimi vetrovi. Merilna postaja Mašun na Snežniku je npr. vključena v evropsko mrežo za ugotavlja- nje obsega in količin prekomejnega ones- naževanja zraka in svoje rezultate radno pošiljajo evropskemu meteorološkemu cen- tru v Oslo. Podatki o velikih količinah žvepla v padavinah nas uvrščajo med tiste evrop- ske države, ki dobijo na površinsko enoto v letu dni največ padavinskega žvepla in bi zatorej pričakovali, da bo naše okolje tudiv med najbolj degradiranimi v Evropi, a na srečo ni tako. V Sloveniji se zaki- sanje še ni začelo in se kaže izrazito nesorazmerje med emisijami SO z v zraku oziroma sulfatov v padavinah in na drugi strani nezakisanostjo padavin, voda in drugih pokrajinotvornih elemen- tov. Vzroke za omenjena nasprotja gre iskati v pokrajinski sestavi Slovenije, zlas- ti v njeni pretežno karbonatni kamenin- ski zgradbi, ki nevtralizira zakisanje okolja, zlasti prsti in vode. Poleg litološke sestave so pomembne še klimatske poteze z izrazitimi letnimi časi, hidrološke pote- ze z naglim kroženjem in obnavljanjem vode, kar skupaj z dobro razčlenjenostjo reliefa stopnjuje kroženje materiala in energije (5). Če Slovenija ne bi imela vseh teh naravnih prednosti, bi bila zaradi velikih količin domačih emisij žvepla, pa tudi "uvoženega"(zaradi tranzitnega in za onesnažene zračne gmote odprtega polo- žaja), eno najbolj degradiranih območij Evrope. Ob tem pa se postavlja vpraša- nje: kako dolgo se lahko še zanašamo na naravne zmogljivosti našega okolja, kdaj se bodo začele kazati katastrofalne posle- dice našega ravnanja? Posamezne sestavi- ne našega okolja imajo svoj naravni po- tencial, ko bo ta prekoračen, so negativ- ne posledice neizogibne! Kdaj bo to? Od- govore na ta vprašanja bolj slutimo, ka- kor poznamo. In kako je z onesnaževanjem zraka v Sloveniji? Naša država proizvede letno okoli 200 000 ton emisij SOa (okoli 98 kg na prebivalca, npr. v Veliki Britaniji 84, v Nemčiji 52, v Avstriji 47, v Švici 20), od tega ostane več kot polovica nad na- šim ozemljem, ostalo pa se z zračnimi tokovi raznaša nad druge evropske drža- ve. Kar 78 % emisij prispevajo termoener- getski objekti, 12% industrija, 1,5% promet in 8,5 % kurjenje in ogrevanje stanovanj in drugih objektov. V zadnjih letih opažamo rahlo zmanjševanje emisij S02 , predvsem na račun povečane upo- rabe zemeljskega plina v industriji, pa tudi pri ogrevanju naselij. Večja mesta, ki so v četrti, najbolj onesnaženi skupini, so skušala s posebnimi zakonskimi akti prepovedati uporabo in prodajo slabših goriv z večjo vsebnostjo žvepla, ki pa so praviloma najcenejša. Toda ekonomska kriza in nizka kupna moč prebivalstva sta tovrstne poizkuse ekoloških izboljšav izničili. Za boljše poznavanje razlik med posameznimi, pri nas najpogosteje uporab- ljanimi gorivi, smo izbrali podatke o dele- žu žvepla, ki ga le-ta vsebujejo in o nji- hovi kalorični vrednosti (preglednica 4). Preglednica kaže, da je iz ekološke- ga vidika najbolj problematična uporaba rjavih premogov iz Trbovelj in Senovega ter velenjskega lignita, najčistejši vir ener- gije pa je kurilno olje, če seveda v tem sklopu ne omenjamo zemeljskega plina. Med termoelektrarnami je v Sloveni- ji največja šoštanjska z letno emisijo 93 000 ton S02 , kar predstavlja 47 % vseh slovenskih emisij S02 . Kljub napove- di o njeni ekološki sanaciji do leta 1992 dosegajo danes z odžveplevanjem le 20 % efakt čiščenja. Drugi dve termoelektrarni (Trbovlje in Toplarna Ljubljana) od prve zaostajata po porabi premoga skoraj za šestkrat, pri vseh treh pa emisijski po- datki presegajo predpisane mejne emisij- ske koncentracije. Med pomembnejše vire emisij SOa v Sloveniji sodijo še Tovarna aluminija v Kidričevem, Cinkarna v Ce- lju, Tovarna celuloze in papirja v Kr- škem ter topilnica v Mežici. Zrak v Sloveniji onesnažujejo tudi dušikovi oksidi (NOx), njihova letna emisi- ja je okoli 48 000 ton in se je v zadnjih desetih letih povečala za 17% in to pred- vsem na račun povečanega deleža prome- ta in termoelektrarn. Najbolj onesnažen zrak v Sloveniji imajo območja: Zasavja (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik), Mežiške doline (Črna, Žerjav, Mežica), obrobje Šaleške doline (Zavodnje nad Šoštanjem), Celje, Maribor, Ljubljana in Škofja Loka - Trata. Ta območja so obenem uvrščena v četrto kategorijo one- snaženosti, kjer je zrak onesnažen nad kritično mejo, in so tudi po priporočilih 14 GEOGRAFSKI OBZORNIK Preglednica 4: Delež žvepla in kalorična moč nekaterih goriv. Povprečni Kalorična Specifična G o r i v o odstotek moč vsebnost žvepla žvepla MJ/kg g/42 MJ P r e m o g r j a v i ( L a š k o ) 0 ,6 15,1 1,7 r j a v i ( S e n o v o ) 3 ,1 16,8 7 ,6 r j a v i ( T r b o v l j e ) 2 . 9 15,3 7,0 r j a v i ( Z a g o r j e ) 1,4 15,8 3,5 l i g n i t ( V e l en j e ) 1.6 10,4 6,4 K u r i l n o o l je 1,5 4 1 , 8 1.0 M a z u t 3 ,0 39 ,5 3,1 Svetovne zdravstvene organizacuje (WHO) neprimerna za bivanje. V Sloveniji pa v teh najbolj onesnaženih območjih živi domala četrtina njenega prebivalstva. Na kratko poglejmo še, kje so glav- ni vzroki za prekomerno onesnaženost zraka v omenjenih slovenskih pokrajinah. Glavni vzrok za kritično onesnaže- nost Zasavja v zimski polovici leta je kurjenje domačega premoga (že po tradici- ji dobivajo rudarji za domačo rabo določe- no količino domačaga premoga) v indivi- dualnih kuriščih in toplarnah. Šele na drugem mest so škodljivi učinki industrij- skih emisij, če seveda tu zanemarimo emisije trboveljske termoelektrarne, ki se s 360 m visokim dimnikom izpuščajo pretežno v višje zračne plasti in v zim- skih mesecih v glavnem tudi nad inverzi- jo. Kljub temu, da so zimske mestne in industrijske emisije S0 2 relativno majhne, pa v ozki in slabo prevetreni dolini po- vzročajo veliko škode in izjemno visoke imisije. Po naših izračunih so npr. v Trbovljah te zimske emisije še vedno 10-krat večje, kot so asimilacijske spodob- nosti ozke doline Trboveljščice, kjer se večji del zime zadržuje temperaturna inverzija. Negativni vplivi termoelektrar- ne, predvsem njenih emisij S02 , pa se najbolj čutijo v višjih pobočjih, predvsem na Kumljanskem, to so južna, pretežno kraška pobočja, kjer predstavlja kapnica edini vir pitne vode, le-ta pa je ob tako močnem onesnaževanju zraka praktično neuporabna. Glavni vir onesnaževanja zraka v Šaleški dolini je šoštanjska termoelek- trarna, vsi ostali viri emisij so neprimer- ljivo manjši onesnaževalci. V Šoštanju in tudi v Velenju pa zrak tudi v zimskih mesecih ni prekomerno onesnažen, saj jezero hladnega zraka, ki je pogost pojav zimskih mesecev, ščiti dno doline pred vplivi škodljivih toplarniških emisij. Povsem drugače pa je na višjih pobočjih (Zavodnje, Graška gora, Veliki vrh) nad inverzno ploskvijo, kjer škodljive emisije dosegajo kritične koncentracije. Tu že pospešeno propadajo gozdovi, zdravstveno in ekonomsko so ogrožena naselja in za- selki itd. Nagativni vplivi emisij S0 2 iz šoš- tanjske termoelektrarne se kažejo že tudi v sosednji Mežiški dolini. Domačih (avtohtonih) emisij SO z je tu manj, je pa dolina mnogo ožja in globlja, pa tudi slabše prevetrena. Dimni plini iz topilnice svinca v Žerjavu pogosto ne prebijejo temperaturne inverzije, zato se tu pojav- ljajo visoke imisije, škodo stopnjuje še prah, ki vsebuje težke kovine, predvsem svinec. "Dolina" smrti nad Žerjavom je znana kot eno najbolj degradiranih ob- močij v Sloveniji. Strma pobočja s plitvo prstjo lahko pred erozijo očuvajo le gozdo- vi. Tega so se naši predniki dobro zave- dali, zato so gozd krčili preudarno in tem pogojem prilagodili tudi ekološko ustreznejšo poselitev v obliki samotnih kmetij. V teh občutljivih mikrogeograf- skih razmerah so škodljive emisije kaj hitro sprožile dagradacijske procese, ki se danes kažejo v 5000 ha poškodovanih gozdov, kar posredno že ogroža obstoj samotnih kmetij, ki so večji del živela od gozda. Poleg ekološke ogroženosti same Mežiške doline pa naletimo tudi na pro- blem prekomejnega onesnaževanja, saj leži- jo glavni viri emisij neposredno ob av- strijski meji. V predalpski kotlini leži tudi eno najstarejših in najizrazitejših industrij- skih imisijskih območij: Celjsko. Največja onesnaževalca zraka v Celjski kotlini sta Cinkarna in EMO, pri slednjem so škodlji- vejše emisije fluoridov. Velik delež emisij SO z pa prispeva tudi samo mesto z ogre- vanjem (kotlovnice in individualna kuri- šča) in s prometom. Najbolj onesnažen je vzhodni del mesta, ne le zaradi tam lo- cirane industrije, ampak tudi zaradi pre- vladujočih zahodnih vetrov, ki donašajo tudi mestne emisije. S kotlinsko lego po- 15 GKOGRAFSKI OBZORNIK vezana inverzija močno vpliva na degrad- acijski režim, pa tudi na vertikalno raz- poreditev onesnaženega zraka. Višinska razporeditev poškodovanih gozdov (teh je 4200 ha) kaže, da je do višine povprečne enodnevne inverzije kar 90 % le-teh. V zimskem času so imisijske koncentracije SO z do trikrat višje kot v topli polovici leta, kar si razlagamo tako z vplivom inverzje in komunalnih emisij (ogrevanje). Izračunali smo, da je v tem času v kotli- ni štirikrat več emisij, kot bi jih kotlina s svojo prostornino še prenesla brez nega- tivnih učinkov. V Ljubljani je največji onesnaževa- lec zraka Termoelektrarna - toplarna, vendar je njen neposredni vpliv na samo onesnaženost zraka v Ljubljani manjši. Zaradi visokega dimnika se škodljive emisije večinoma razpršijo na širšem območju, ko ob temperaturni inverziji toplarniški dimni plini prebijejo zaporno plast zraka in ne povečujejo onesnaženos- ti zraka v mestu. Na njegovo onesnaže- nost pa najbolj vplivajo kotlovnice in drobna kurišča ter promet. Najbolj ones- naženo je središče mesta, proti obrobju pa se onesnaženost že zmanjša. V Mariboru ni posebaj velikega onesnaževanja zraka. Večina industrije je v zadnjem obdobju prešla na uporabo zemeljskega plina. Kljub temu se onesna- ženost zraka ne zmanjšuje in postaja vse bolj pereč problem mesta. Vzrok za to je predvsem v uporabi slabših vrst premoga pri ogrevanju stanovanj, kakor tudi v gostem prometu. Poleg omenjenih območij je zrak občasno prekomerno onesnažen še dru- god, predvsem v bližini industrijskih obratov (Jesenice, Anhovo, Ravne, Škofja Loka - Trata) pa tudi v neposredni bli- žini prometnih poti (4). 1. EMEP - Western Meteorological Syn- thesizing Centre Oslo. 1986. A modified sulphur budget for Europe for 1980. 2. Highton, N„ H„ Chadwick, M., J. 1982: The Effects of Changing Patterns of Energy Use on Sulphor Emission and Deposition in Europe. Ambio vol. 11, No.6. 3. Hrček, D: 1989: Zelena knjiga o ogro- ženosti okolja v Sloveniji. Slovenija 1988, SAZU. Ljubljana. 4. Poročilo o stanju okolja v Sloveniji, 1990. Skupščinski poročevalec. 5. Radinja, D. 1988: O tehnogenem kro- ženju žvepla v pokrajinskem okolju SR Slovenije in njegovi bilanci. Geografski vestnik. Ljubljana. 6. Seidl M., Sentočnik A., Stepinšek S., Stergar A., Zupančič T. 1983: Za čisto okolje. Celje. 7. Uradni list Republike Slovenije 30/1990 8. Združenje švedske gozdarske industri- je, 1984, Fischerjev almanah. 16