– STRME SMUČINE Mangart Zimska smer Foto: Marijana Cuderman "Vlečni konji" Organiziranost alpinističnega smučanja skozi čas Zgodovina delovanja Podkomisije za alpinistično smučanje Z razmahnitvijo alpinističnega smu- čanja in s povečanim zanimanjem posameznikov se je pojavila potreba po organiziranem združevanju. Prvi alpinistični smučarji smo bili predvsem gorniki in alpinisti, ki smo bili organizirani v okviru planinskih društev in alpinističnih odsekov. Tako so alpinisti s smučarskimi ambi- cijami leta 1992 v okviru Komisije za alpinizem pri PZS organizirali Pod- komisijo za alpinistično smučanje (PZAS). Za prvega vodjo oz. načelnika s štiriletnim mandatom je bil izvoljen Dejan Ogrinec. Kasneje sva ga nasle- dila Drejc Karničar in Andrej Terčelj. Glavna motivacija formalnega združenja so bile organizacija žepnih smučarskih odprav, evidenca spustov ter postavitev lestvice ocenjevanja smeri in sistema kategorizacije športa ob bok ostalim neolimpijskim športom. V tem začetnem obdobju je z informacijami in s svojim arhivom izdatno pomagal Franci Savenc, ki je z zbiranjem smučarskih spustov začel že v začetku osemdesetih let. Najpomembnejše domače in tuje spuste je objavljal v rubriki Alpinistič- ne novice v Delu. To je predstavljalo tudi osnovo kasnejši knjižici Strme smučine, ki je izšla leta 1991, in še ka- snejšemu spletnemu arhivu Gosak. 1 1 http://gosak.turni-klub-gora.si. Izobraževanje V fazi največjega razcveta konec 90. let je članstvo štelo preko 50 članov, od uradno evidentiranih 350 ljudi, ki so popisali svoje spuste. Bili so člani tako smučarskih kot planinskih društev in odsekov. Verjetno svetovni rekord v številu alpinističnih smučarjev na prebivalca države. Dejavnost PZAS se je razširila v smeri finančne pomoči odpravam do kategorizacije smučarjev, izbora alpinističnega smučarja oz. smučarke leta in strokovnega izobraževanja. Ker so bili alpinistični smučarji razkropljeni po vsej Sloveniji in v svojih osnovnih društvih niso dobili specifičnega smu- čarskega znanja, je PZAS predstavljala osnovno strokovno izobraževanje tako smučarjem kot deskarjem. V letih 1995–2000 smo v okviru PZAS vsako leto organizirali šolo alpinističnega smučanja, ki je bila sestavljena iz dveh delov. V prvem smo utrjevali tehnike alpinističnega smu- čanja na urejenih kaninskih smuči- ščih in zunaj njih. Besedilo: Andrej Terčelj V drugem delu smo na Zelenici sistematično in v manjših skupinah v treh dneh obdelali vse bližnje smu - čarske cilje, ki so z leti postali klasika alpinističnega smučanja oz. so se jih zaradi zgledov začeli lotevati tudi naprednejši turni smučarji. Posebej bi izpostavil Centralno osrednjo grapo in Grapo Y v Begunjščici ter Južno grapo in Jugovzhodni greben v Vrtači. Idejno in izvedbeno smo tečaje vodili Borut Črnivec, Simon Čopi in Andrej Terčelj, pomagali pa so nam številni inštruktorji alpinističnega smučanja. Tečajnikov je bilo več kot deset in zgolj majhne skupine so zagotavljale varnost ter uspeh pri delu. Tečaje je |9| Tečaj alpinističnega smučanja v ENSA, Chamonix, 2000. Foto: Iztok Grilc Na grebenu Visokega Kanina Foto: Marko Kern uspešno opravilo in preživelo preko trideset udeležencev, so pa bili zaradi slabih snežnih razmer v nekaterih letih tudi odpovedani. Poleg šolanja novih tečajnikov smo skrbeli tudi za teoretično in praktično izobraževanje obstoječih smučarjev na pred- in pose- zonskih seminarjih na snegu ter uskla- jevalnih seminarjih za inštruktorje. PZAS je postavila tudi Učni načrt in program usposabljanja za naziv inštruktor in učitelj TS (turnega smu- čanja) in AS leta 1998, ki je predpisal obvezno znanje in veščine, potrebne za pridobitev posameznega naziva. V praksi program zaradi precenjevanja vloge alpinizma in nerazumevanja smučarskih posebnosti ni zaživel, saj ga Komisija za alpinizem ni potrdila. Razpad organizacije Konec 90. let smo organizacijsko dohiteli in presegli svojega ustano- vitelja. Izoblikovali smo program za vodenje šole smučanja zunaj urejenih smučišč, pripravo in učenje posameznikov in skupin za gibanje s smučmi v naravi ter same psihofi- zične priprave športnikov. Na nivoju PZS pa se je zapletlo pri usklajevanju izobraževalnih programov, ki za isto tematiko niso bili poenoteni. Tudi pri sami izvedbi smo bili odvisni zgolj od sebe. S takim načinom dela v okviru Komisije za alpinizem oz. PZS nismo videli smisla, zato smo 19. aprila 2000 na posezonskem seminarju alpini- stičnega smučanja postavili zahtevo po ureditvi razmer. Eden redkih, ki se je zavedal pomena organiziranosti in pomemb- nosti alpinističnega smučanja na PZS, je bil tedanji načelnik Komisije za alpinizem Matjaž Wiegele. Pre- pričan sem, da če ne bi smučarjev in deskarjev strokovno izobraževali, bi bilo nesreč alpinističnih smučarjev bistveno več. Ni naključje, da je PZAS zabeležila tolikšno število alpinistič- nih smučarjev in s tem kvalitetnih spustov tako na smučeh kot na snežni deski. Potrditev prave poti pri strokovnem usposabljanju za naziv alpinističnega smučarja smo dobili v Ecole Nationale de Ski et Alpinisme (ENSA) v Chamonixu marca 2000. Deset alpinističnih smučarjev iz Slo- venije je v lastni organizaciji pridobi - lo izkušnje smučanja po celem snegu, ledenikih in na večji višini. Starosta alpinističnega smučanja in gorski vodnik prof. Anselme Baud nam je razkril svoje izkušnje s smučarsko tehniko in z varovanjem klientov pri smučanju v zahtevnih smučarskih smereh. Vse naše želje in potrebe so nale- tele na gluha ušesa, zato smo v PZAS ustavili vse aktivnosti, od izobraže - vanja do evidentiranja spustov. Vsi člani so bili razrešeni, ker Komisija za alpinizem oz. vodstvo PZS nista bila pripravljena sprejeti in poenotiti pro- grama strokovnega izobraževanja za naziv učitelj in inštruktor turnega in alpinističnega smučanja ter rešiti ne- enakopravnih situacij financiranja iz- obraževanja in osnovnih dejavnosti. Nikoli nismo postali neodvisna enota PZS, kot kasneje na primer Komisija za tekmovalno turno smučanje. Tudi v okviru Smučarske zveze Slovenije (SZS) se zaradi podobne naglušnosti nismo organizirali, čeprav bi si to po uspehih in interdisciplinarni dejav- nosti zaslužili. Alpinistično smučanje danes Po zaključku organizirane dejavnosti smo člani znanje individualno pre - našali v nove smučarskointeresne skupine. Profesionalno gorski vodniki nudijo svoje usluge preko Združenja gorskih vodnikov Slovenije, 2 smučarski učitelji pa preko Zveze učiteljev Slovenije (ZUTS) 3 v Podkomisiji za smučanje po neor- ganiziranem smučarskem prostoru. Največ znanja je pri posameznikih, 4 v različnih amaterskih adrenalinskih društvih 5 in v alpinističnih odsekih oz. klubih. Žal nobena od teh organizacij ne nudi kompletne slike alpinističnega smučanja, saj so za to dejavnost potrebne specifične odlike gorništva, smučanja in obrobnih športnih zvrsti. S tem pa se je začel izdaten osip števila alpinističnih smučarjev, zato jih danes vztraja zgolj še peščica. Gosak Rdeča nit in stalnica našega zanesene - ga dela je beleženje domačih spustov. Še vedno obstajajo in se s skupnimi močmi dopolnjujejo vsi zapisi na spletnem mestu Gosak, ki na enem mestu združuje opise vseh spustov, smeri in smučarjev. Avtorji že dolgo načrtujemo posodobitev strani in danes je nastopil prvi potrebni korak, ko lahko sporočim, da smo spletni strežnik prestavili na nov naslov gosak.turni-klub-gora.si. V prihodnje ga bomo posodobili predvsem z multimedijskimi vsebinami od slik, skic, filmov, GPS-sledi do vaših predlo- gov. Želimo, da se bo prijel tudi med turnimi smučarji, ki jim do sedaj ni bil izrecno namenjen. Vabljeni k vpisu smeri, zavojev in doživetij. m 2 http://www.zgvs.si/ . 3 http://www.sloski.si/zuts. 4 Marijana in Marko: http:// www2.arnes.si/~ mcuder/ture_dnevnik.html. 5 Freeapproved: http://www.freeapproved.com/ . |10| PLANINSKI VESTNIK | JANUAR 2012