vrhniški razgledi leto 13 Vrhniško Muzejsko društvo Vrhnika 2012 KAZALO Marija Oblak Čarni OB 13. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV Nika Čelešnik 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA Boštjan Odar LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA Janez Kos VRHNIŠKO PREBIVALSTVO NA HRIBU PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA Katja Istenič PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU Aleksandra Serše VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del) od sprejetja osnovnošolskega zakona do preloma stoletja, 1870–1900 Tatjana Hojan ANTON SMERDELJ (1874–1939), učitelj Tatjana Hojan PAVLA BUH (1883–1942), učiteljica MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA Tatjana Hojan FRANC PAVLETIČ (1890–1975), učitelj in šolski upravitelj Tatjana Hojan SLAVKO VUK (1897–1977), učitelj Pavel Mrak RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) MILOGOJ DOMINKO - ŽIVLJENJSKI PODATKI* Damir Globočnik CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Marjeta Adamič SPOMINSKA KNJIGA OB ODKRITJU SPOMENIKA IVANU CANKARJU 10. AVGUSTA 1930 NA VRHNIKI Olga Pivk TOVARNA ZA LESNE IZDELKE IN HARMONIJE JOSIP LENARČIČ Peter Caserman HARMONIJI JOSIP LENARČIČ & CO., PATENT, VRHNIKA Tatjana Oblak Milčinski HARMONIJ IZ DOMA Po pripovedovanju Urbana Žirovnika Dragica Skubic PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNEna podlagi raziskave iz leta 1984 Stevo Dozet ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA Zdenek Mohar BAJERJI iz mojih spominov Nataša Oblak Japelj JAZ BI O VRHNIKI LAHKO POVEDAL ... intervju z dr. Nikolajem Sadnikarjem Janez Žitko VRHNIŠKE ZNAČKE Katarina Oblak Brown OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI MAGIČNI PRELIV ČASOV IN PROSTOROV Simon Seljak USPEHI VRHNIŠKE KOŠARKE 1969–1973 Gašper Tominc VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2012 Marija Oblak Čarni POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA V LETU 2011 MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA Marija Oblak Čarni OB 13. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV Leta 2012, ko je ta številka zbornika nastaja­la, je minilo 20 let od ustanovitve Muzejske­ga društva Vrhnika. Tej obletnici je namenjen uvodni članek Nike Čelešnik 20 let Muzejske­ga društva Vrhnika z zgoščenim pregledom dvajsetletnega društvenega dela. V nadaljevanju arheolog Boštjan Odar pred­stavi Leseno sulično ost z Ljubljanskega Barja, najdeno leta 2009 v Ljubljanici, za ka­tero so sodobne raziskave pokazale, da jo je uporabljal barjanski lovec že pred 40 000 leti, v kameni dobi! Najdba uvršča Vrhniko med štiri evropska najdišča lesenih predmetov iz te sive davnine! Janez Kos v članku Vrhniško prebivalstvo v Hribu po popisu duš sredi 19. stoletja na­daljuje s pregledom vrhniškega prebivalstva. Hrib je bil takrat še posebno naselje, ločeno od Vrhnike. Katja Istenič podaja za tem pregled priselje­vanja na Vrhniko v 20. stoletju. Stalno poteka preseljevanja prebivalcev bližnjih pa tudi oddaljenejših slovenskih krajev na Vrh­niko zaradi boljših možnosti za zaposlitev. Prvi množičnejši val pa je med prvo svetovno vojno povzročila soška fronta. Na Vrhniko je takrat pribežalo blizu 500 ljudi, ki so se po končani vojni skoraj vsi vrnili nazaj na svoja posestva. Po sklenitvi Rapallske pogodbe, ki je Primorsko prisodila Italiji, pa je na Vrhniko prišlo več primorskih optantov. Večji val pri­seljencev po drugi svetovni vojni sledi razvi­jajoči se vrhniški industriji. Vzrok za priselje­vanje pa so bile v tem času tudi vojaške enote, nameščene na Vrhniki. Po osamosvojitvi je zajel Vrhniko le še proces suburbanizacije. Zaradi ugodnejšega bivanja se priseljujejo lju­dje, zaposleni drugod, predvsem v Ljubljani. Aleksandra Serše nadaljuje z objavo raziskave Vrhniška šola skozi čas (II. del) od sprejetja osnovnošolskega zakona leta 1870 do 1900. To je čas, ko je šola prišla pod nadzor države in je bila Cerkvi prepuščena skrb nad verou­kom. Uresničena je bila tudi splošna šolska obveznost. Na Vrhniki so poleg deških šol odprli tudi oddelke za dekleta. Tatjana Hojan nadaljuje s predstavitvijo vrhniških učiteljev. Podrobno opiše življenje in delo Pavle Buh, Antona Smerdelja ter Slavka Vuka in Fran­ca Pavletiča, ki sta bila primorska optanta. Ob razstavi del Milogoja Dominka, ki smo jo pripravili v Cankarjevem domu novembra 2012, je Pavel Mrak predstavil slikarjevo delo in dodal kratek opis njegove življenjske poti. Za tem Damir Globočnik v članku Cankar­jev spomenik na Vrhniki podrobno opiše priprave za postavitev spomenika in slove­snosti ob njegovem odkritju. Marjeta Ada­mič pa piše o Spominski knjigi ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju 10. avgusta 1930 s podpisi udeležencev na odkritju. Spominska knjiga je ena od dragocenosti, ki smo jo v zadnjem času pridobili v Muzej­skem društvu. Olga Pivk tudi v tej številki odkriva že po­zabljena vrhniška podjetja iz preteklosti. Tokrat je pripravila prispevek o Tovarni za lesne izdelke in harmonije Josip Lenarčič, ki je obratovala konec 19. In v začetku 20. stoletja na Lošci. Peter Caserman pa je v pri­spevku Harmoniji Josip Lenarčič CO., Pa­tent, Vrhnika ugotovil, da razen harmonija, ki ga je Muzejsko društvo pridobilo pred leti, v vsej vrhniški župniji ni nobenega dru­gega. Jih je pa drugod nekaj odkril. Podrob­no je opisal njihovo zgradbo in posebnosti. Tatjana Oblak Milčinski je pod naslovom Harmonij iz Doma po pripovedovanju Ur­bana Žirovnika zapisala kratko zgodbo Le­narčičevega harmonija, ki so ga nekoč imeli gasilci v Verdu. Dragica Skubic v Prispevku k etnološki po­dobi Velike in Male Ligojne odkriva kar ne­kaj zanimivih starožitnosti svojega domače­ga kraja. Prispevek je nastal kot seminarska naloga, ko je bila študentka etnologije pred skoraj tremi desetletji, in marsičesa iz teda­njega vsakdana danes ne poznamo več. Nataša Oblak Japelj je obiskala dr. Nika Sa­dnikarja v njegovem muzeju v Kamniku in zapisala z njim intervju Jaz bi o Vrhniki lahko povedal ... Sadnikarjeva družina je bila v sorodu z Hočevarjevo družino na Vrh­niki. V pripovedi zgodb iz bogatega življenja zdravnika, partizanskega kirurga, muzealca dr. Nika Sadnikarja je marsikak utrinek zani­miv tudi za Vrhniko. Stevo Dozet v članku Šota Ljubljanskega barja govori o šoti, nekdaj pomembnem pro­duktu Barja, ki je danes le še njegova narav­na in kulturna dediščina. Zdenek Mohar v prispevku Bajerji obuja spomine na vrhniške bajerje, z vodo zalite glinokope vrhniških opekarn, ki jih je doži­vljal kot deček pri ribarjenju, čolnarjenju in pozimi drsanju po velikih zaledenelih povr­šinah. Govori tudi o težkem delu opekarjev, saj je, ko je odrastel, v opekarni tudi delal. Janez Žitko pod naslovom Vrhniške značke predstavi značke iz zasebnih zbirk na obmo­čju Vrhnike od najstarejših znanih -prva je celo iz 19 . stoletja - do današnjih. Katarina Oblak Brown podrobno predstavi spominsko razstavo 20. Argonavtski dnevi -mogočni preliv časov in prostorov. Simon Seljak v prispevku Uspehi vrhniške košarke obudi spomin na zmage vrhniških košarkarjev v letih 1969-1973. Gašper Tominc je sestavil Vrhniško kroniko za leto 2012. Na koncu pa je še kratko po­ročilo o delu Muzejskega društva za leto 2011, ki ga je pripravila Marija Oblak Čarni. Tudi ta zbornik je nastal na podlagi raziskav v arhivih, knjižnicah, privatnih zbirkah ter v veliki meri na podlagi spominov in izjav in­formatorjev. Vsem, ki so prispevali k njegovi pripravi in izidu, se iskreno zahvaljujem. Marija Oblak Čarni, urednica Na Vrhniki, aprila 2013 MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA Nika Čelešnik 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA1 UVOD Razvoju muzejske dejavnosti na Slovenskem lahko sledimo od 20. let 19. stoletja naprej. Svoj razcvet je muzejstvo doživelo v 20. sto­letju, kar se je odražalo tudi v ustanavljanju velikega števila muzejev, ustanavljala pa so se tudi muzejska društva. Slednja so bila v mnogih primerih podlaga za ustanovitev po­sameznih krajevnih muzejev in so imela ve­lik pomen pri razvoju muzejske dejavnosti na Slovenskem. Začetki muzejske dejavnosti na Vrhniki se­gajo v 30. leta prejšnjega stoletja, ko so bo­gate antične izkopanine arheologa Walterja Schmida botrovale temu, da se je med pe­ščico takratnih vrhniških izobražencev, med katerimi je bil še posebej zaslužen Marijan Marolt, porodila misel o ustanovitvi muzej­skega društva in krajevnega muzeja. Tako je bila Vrhnika med kraji, ki je že zelo zgodaj imel svoje muzejsko društvo in muzejsko zbirko. Vojni in povojni čas pa je izbrisal spomin na obetavne začetke muzejske de­javnosti na Vrhniki in na muzejsko zbirko arheoloških predmetov antičnega Nauportu­sa, za katero je odstopil prostor v občinski stavbi takratni župan Stanko Hočevar. Leta 1992, po osamosvojitvi Slovenije, je bilo v navdušenju in odgovornosti občanov ob velikem dogodku ustanovljeno novo muzej­sko društvo. Njegovi pobudniki in snovalci so načrtovali, da bo društvo s svojo dejav­nostjo pripomoglo k osveščanju in samoza­vedanju Vrhničanov, da imamo zgodovino in naravne danosti, ki so izvirno naše in po katerih smo lahko prepoznavni. Krepilo bo pripadnost kraju in prispevalo k večji zavesti o pomenu varovanja zgodovinske, kulturne, umetnostne in naravne dediščine kraja. Naslednji prispevek bomo posvetili Muzej­skemu društvu Vrhnika, ustanovljenemu 14. februarja leta 1992, ob njegovi 20-letnici. Muzejsko dejavnost v 30. letih 20. stoletja pa bomo podrobneje predstavili v eni priho­dnjih številk Vrhniških razgledov. Podatke o društvu smo našli v društvenem arhivu, v letnih poročilih o delu društva, ob­javljenih v Vrhniških razgledih (VR), in lo­kalnem listu Naš časopis (NČ), ki je redno spremljal društveno življenje od njegove ustanovitve. OBUDITEV MUZEJSKE DRUŠTVENE DEJAVNOSTI PO OSAMOSVOJITVI Za Vrhniko se je po osamosvojitveni vojni in po odhodu JLA začelo obdobje »sprostitve« in prebujanja različnih dejavnosti na podro­čju kulture, turizma, pa tudi muzejstva. 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA Pomemben je 14. november 1991, ko so se na povabilo vrhniškega župana Franca Kva­ternika zbrali na posvet vrhniški rojaki raz­lični profilov, z namenom, da bi podali za­misli o bodočem razvoju Vrhnike in njene okolice2. Zbrani so med drugim bili mne­nja, da Vrhničani in okoličani malo ali skoraj nič ne vedo o zgodovini, o načinu življenja prejšnjih rodov ter naravnih in kulturnih znamenitostih svojega kraja. Zlasti mlajše generacije so bile vsa leta po drugi svetov­ni vojni še posebej prikrajšane za splošno izobrazbo te vrste zaradi načel šolskega izobraževanja, ki domači zgodovini ni bilo posebej naklonjeno3. V občini je bilo zaradi neorganizirane mu­zejske skrbi do takrat narejene že veliko škode, na kar je opozoril Pavle Mrak: stari meščansko opremljeni domovi so bili izpra­znjeni, starine izgubljene in raznešene, ne­kaj gradiva je bilo pri posameznih zbiralcih. Navzoči prof. Peter Habič je zato nakazal pot, ki bi lahko veliko prispevala k rešitvi teh problemov. Podal je pobudo za ustano­vitev muzejskega društva na Vrhniki, kar bi bil tudi prvi korak k ustanovitvi muzeja. Na okrogli mizi so govorili o etnografskih, arheoloških, geoloških in drugih muzejskih zbirkah, celo o usnjarskem muzeju. Julka Fortuna iz Podlipe pa se je zavzela za izdaja­nje zbornika o Vrhniki po zgledu Loških in Žirovskih razgledov. Pobudo za ustanovitev muzejskega društva je podpisala večina prisotnih in stekle so pri­prave za ustanovni občni zbor4. Iniciativni odbor za ustanovitev vrhniškega muzejskega društva se je sestal 7. februarja 1992 v gostišču Močilnik. Navzoči so bili: inž. France Kvaternik, dr. Peter Habič, dr. Bran­ko Stanovnik, Jožica Rode, Jože Rode, Janez Smrtnik, Franc Smrke, Simon Seljak za »Naš časopis« in Marta Rijavec. Namen srečanja je bil opredeliti vsebino delovanja društva, pre­gledati osnutek pravil in pripraviti ustanovni občni zbor5. Namen in vsebino delovanja društva sta pripravila dr. Peter Habič in dr. Branko Sta­novnik. V zapisu z naslovom »K pobudi za ustanovitev muzejskega društva na Vrhniki« sta vsebinsko opredelila vse tematike in po­dročja, o katerih naj bi društvo zbiralo zna­nje in gradivo. Društvo naj bi svoja spozna­nja v poljudnoznanstveni obliki objavljajo v zborniku z naslovom Nauportus (Vrhniški razgledi) in v drugih publikacijah6. Iniciativni odbor je podal tudi predlog za društvene organe in pripravil vse potrebno za ustanovni občni zbor7. »Petek 14. 2. 1992 bo zapisan kot dan, ko je bilo ustanovljeno »Muzejsko društvo Vrh­nika«. Na ustanovnem občnem zboru je imel uvo­dni nagovor ing. France Kvaternik, dr. Bran­ko Stanovnik pa je na kratko razložil pravila Društva, katera so člani zbora sprejeli brez pripomb. Na tajnih volitvah so bili izvoljeni člani izvršnega in nadzornega odbora dru­štva. V izvršni odbor so bili izvoljeni: dr. Pe­ter Habič, dr. Branko Stanovnik, inž. France Kvaternik, inž. Herman Bole, dr. Janez Ver­bič, Jože Rode, Janez Smrtnik, France Smr­ke in Marta Rijavec. V nadzorni odbor pa: Inka Krašovec, Janez Petkovšek in Julka For-tuna. Za predsednika je bil izbran dr. Peter Habič. Za sedež muzejskega društva je bil določen Cankarjev dom na Vrhniki (Tržaška 25), kjer naj bi vsa tajniška in organizacijska dela vodila Marta Rijavec8.« Društvena pravila Pravila Vrhniškega muzejskega društva so bila sprejeta na občnem zboru društva 20. marca 19929. Novembra 1995 je začel veljati nov zakon o društvih, ki je določal, da mo­ Ustanovni sestanek Muzejskega društva Vrhnika, 14. 2.1992 (Naš časopis, marec 1992, str. 1). rajo društva v roku dveh let neskladnosti iz starega zakona uskladiti z novim10. Spre­membe in dopolnitve je v pravilnik vnesel član Izvršnega odbora Herman Bole. Z no-vim zakonom usklajena pravila so sprejeli na občnem zboru 27. oktobra leta 199711. Na občnem zboru 22. oktobra leta 2001 so sprejeli spremembo pravil glede spremembe sedeža društva s Tržaške ceste št. 25 na št. 23. Na občnem zboru 2. marca leta 2004 pa je bila pri imenu zbornika Vrhniški razgledi (Nauportus) črtana beseda Nauportus. V Pravilih je navedeno, da je muzejsko dru­štvo ustanovljeno z namenom ohranjanja in razvijanja domoznanskih, muzejskih in dru­gih kulturnih vrednot domačega kraja; dru­štveno delovanje pa je omejeno na območje Vrhnike in kraje na jugozahodnem delu Lju­bljanskega barja ter v njegovem hribovitem obrobju, ki predstavljajo širši vrhniški kot. Društvo svoj namen dosega s povezovanjem rojakov, občanov in drugih oseb, ki želijo sodelovati pri razvijanju domoznanstva in muzejske dejavnosti, z zbiranjem in obdelo­vanjem gradiva, prirejanjem predavanj, ek­skurzij, razstav ter razvijanjem drugih dejav­nosti. Društvo za spoznavanje preteklosti in sedanjosti ljudi in krajev v vrhniškem kotu sodeluje z drugimi muzeji, pristojnim zgo­dovinskim arhivom in zavodom za spome­niško varstvo ter znanstvenimi ustanovami, izdaja zbornik Vrhniški razgledi in druge domoznanske publikacije. Za uresničevanje svojih ciljev se povezuje tudi z drugimi or­ganizacijami na območju Vrhnike, Slovenije in po svetu. Članstvo Ob 15-letnici Muzejskega društva je bil v 8. štev. Vrhniških razglediov objavljen seznam vseh od leta 1992 do 2007 vpisanih članov. V vsem tem času se je v društvo vključilo 200 članov. Leta 1992 so bili v društvo vpisani 104 člani, 1993. leta 115, prav tolikšno šte­vilo članov v letu 1994 in 1995, leta 1996 pa je bilo v Muzejsko društvo vpisanih že 125 članov. V letu 1997 je bilo v društvo vpisanih 140, v letu 1998 pa 159 članov, vendar je do zadnjega dne tega leta število članov zaradi smrti in odselitve padlo na 153. Društvo je 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA konec leta 1999 štelo 156, konec leta 2000 pa 165 članov. V letu 2001 se je število članov povečalo na 170, v letu 2012 pa je v društvu 172 članov. V veliki večini so se za članstvo odločili po­samezniki, stanujoči na Vrhniki in v okoli­ških vaseh (Stara Vrhnika, Verd, Sinja Gori­ca, Drenov Grič, Ligojna, Podlipa, Smrečje, Šentjošt, Rovte). Posamezni člani pa so tudi iz Borovnice, Logatca, Dragomerja, Brezo­vice, Ljubljane, Postojne in celo iz Kranja, Celja ter Bleda12. Na občnem zboru, 15. maja 2012, so bili za­radi izrednih zaslug za delo društva progla­šeni za častne člane društva Frančiška Zala­znik, Franci Dovč in Niko Šušteršič13. Društvene aktivnosti v 20-letnem obdobju smo v tem prispevku prikazali po štirih pet­letnih obdobjih, in sicer kronološko ter v okviru tematskih sklopov; znotraj teh pa po vrstah dejavnosti, kot so: muzejski prostori, zbiranje gradiva, razstave, predavanja, sre­čanja in pogovori z občani, spominska obe­ležja, odzivi na aktualna vprašanja v občini, publicistična dejavnost, ekskurzije. OBDOBJE 1992–1996 Po ustanovitvi društva se je začel uresniče­vati društveni program. Z vso zagnanostjo se je začelo zbirati in pripravljati gradivo za prvi muzejski zbornik14. So pa v prvih letih delovanje društva ovirale predvsem službe­ne obveznosti ter zdravstvene in druge te­žave predsednika pa tudi nekaterih drugih članov izvršnega odbora društva15. V letih 1992 in 1993 je društvo pripravilo več predavanj oz. muzejskih večerov, pa tudi že prvo razstavo. Razstavo z naslovom »Cvetje naših logov« je marca leta 1992 iz svojega herbarija pripravila Darja Stanič. Predavanje o florističnih posebnostih Slovenije »Rastli­ne doma in na tujem« z diapozitivi pa je pri­pravil prof. dr. Tone Wraber16. 22. januarja 1993 je društvo organiziralo pogovor o ure­ditvi dela mesta Vrhnike ob Ljubljanici, kjer je predstavnik PRIMIS-a (Zavod za načrtova­nje, Vrhnika) inž. arh. Igor Vintar nakazal dileme, ki se pojavljajo zaradi le parcialno pripravljenih rešitev posameznih gradbenih posegov, in prikazal možnost prenove Stare ceste, kakor so jo videli in v diplomski nalo­gi obdelali študentje arhitekture (Vintar, Le­naršič, Furlan)17. Februarja je Tatjana Oblak predstavila svojo diplomsko nalogo z naslo­vom »Hiša v mitologiji in izročilu«18, dr. Ra­movš pa je pripravil predavanje o kamninski podobi okolice Vrhnike19. Za obdobje od leta 1994 do 1996 v društve­nem arhivu niti v lokalnem časopisu ni po­datkov o predavanjih in razstavah. Aktivno se je društvo odzivalo na aktualna vprašanja v občini. Na zgoraj omenjenem sestanku 22. januarja 1993, kjer naj bi začr­tali smernice za celovito urejanje Vrhnike, je bila dana pobuda za ustanovitev strokovne komisije za mestno prenovo in urejanje Vrh­nike. V tem času se je pripravljala dokumen­tacija za graditev novega blagovnega centra na površinah nekdanje tovarne Kovinarska. Z lokacijo in s projektom ni soglašal Zavod za spomeniško varstvo. Nekatere udeležen­ce je zaskrbelo, da bo spet zgrajen objekt, ki ne bo usklajen z vrhniško dediščino, saj investitor in projektanti niso upoštevali Za­vodovega mnenja20. O tem sta nato na svoji seji, januarja 1993, razpravljala tudi izvršni in nadzorni odbor Muzejskega društva. Društvo je poslalo žu­panu pismo. V njem je poudarilo, da mora biti vsak poseg na področju Vrhnike stro­koven in dolgoročno utemeljen. Pri tem so mislili predvsem na Mulajevo hišo in novo trgovsko hišo; omenili pa so tudi nekate­re druge probleme (Močilnik, Ljubljanica od izvira do Sinje Gorice, Mantova, predel Brega in okolice, nekdanji vojaški kompleks in poligon pod Tičnico, Klis) in ponovno predlagali ustanovitev »Strokovnega sveta za urbano prenovo Vrhnike«21, kar pa je pri občinskem izvršnem svetu naletelo na neo­dobravanje22. Ob primeru Kovinarske je društvo menilo, da bi bilo potrebno izdelati idejni projekt z vsemi pogledi v kontekstu stare arhitekture ter ob upoštevanju posebnosti lokacije. Tak projekt pa bi bilo najlaže in najhitreje dobiti prek natečaja, katerega pokrovitelj bi bil iz­vršni svet občine. Vendar konkretnega odgo­vora s strani občinskega izvršnega sveta na takšen predlog ni bilo23. Člani izvršnega in nadzornega odbora so se sestali tudi maja 1993, na katerem so zopet razpravljali o urbanistični problematiki na Vrhniki, vezani na zgodovinske ostaline24. Še jeseni leta 1994 si v nekdanji občinski skup­ščini niso bili na jasnem o tem, ali je bil posto­pek za gradnjo trgovskega centra Loka zakonit ali protizakonit. Blagovnica pa je bila na koncu vseeno zgrajena, in to v zelo kratkem času, od­prta pa v začetku julija leta 199525. Zaživela je tudi publicistična dejavnost, saj so člani uredniškega odbora (dr. Branko Stanovnik – urednik, dr. Peter Habič, France Kvaternik, Jožica Rode, Jože Rode in Pavel Mrak) kmalu po ustanovitvi društva začeli pripravljati gradivo za prvi zbornik Vrhniški razgledi. Prispevki so bili v glavnem ureje­ni že do konca leta 1992, z vso skrbjo pa je tehnična urednica Cvetka Glumac prevzela nalogo priprave zbornika za tisk. Zapleti pri zbiranju denarja za izdajo so bili rešeni s po­močjo župana Vinka Tomšiča. Prva številka zbornika je izšla spomladi leta 199726. Za mesec maj 1992 je bil napovedan ogled Idrije in muzejskih zbirk ob 500. letnici me­sta27. V poročilu predsednika društva za ob­dobje 1992–1997 je navedeno, da sta bili do­bro sprejeti obe strokovni ekskurziji iz leta 1992 in 1993; prva po stari cesti čez Veharše v Idrijo, druga pa v Škofjo Loko, Poljane in Žiri28. Za leta 1994–1996 v društvenem arhi­vu niti v lokalnem časopisu ni podatkov o izletih in ekskurzijah. OBDOBJE 1997–2001 V arhivu društva so prvi podatki o občnih zborih šele od leta 1997 naprej. Predsednik društva, dr. Peter Habič, je preminil decem­bra 199829. Na februarskem občnem zboru leta 1999 je bila za predsednico izvoljena Marija Oblak Čarni30, ki društvu predseduje še danes. Ves čas je v društvu prisotno prizadevanje za pridobitev ustreznega prostora. Začetki sega­jo že v leto 1997, ko je Janez Verbič podal pre­dlog o ustanovitvi posebnega Odbora za uredi­tev Muzejske hiše (predsednik Pavel Kunc), ki naj bi pripravil vsebinsko zasnovo muzeja in si prizadeval za pridobitev prostorov31. Sprva so menili, da bo društvo dobilo svoje prostore v stavbi na Poštni ulici 1, ko bi bili izpraznjeni prostori vrtca. Tudi Jurcova hiša ob Ljubljanici in Lenarčičeva hiša v Verdu sta bili med možnimi lokacijami, kakor tudi Komotarjeva, Mulajeva, Repova hiša, Rož­mančeva kovačija in Maroltova domačija v Verdu. Člani odbora so v tem obdobju veliko razmišljali in načrtovali, kakšna naj bi bila muzejska hiša. Menili so, da je potrebno po­hiteti in začeti pripravljati zametke zbirk in pozivati občane k zbiranju etnografsko zani­mivih predmetov32. Ob koncu leta 1998 je kot možna lokacija muzejskih društvenih prostorov postala za­nimiva adaptirana Mulajeva hiša33, na sredi­ni leta 1999 prostori v hiši Anice Czižek34, v avgustu leta 1999 pa del pritličja v bivšem 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA Člani izvršnega odbora Muzejskega društva na sestanku prvič v svojih društvenih prostorih v Rokodelskem domu (od leve: Marička Rosenwirth, Milena Živec, Janez Verbič, Franci Dovč, Inka Krašovec, Branko Stanovnik, Nuška Železnik), fotografijo posnela Marija Oblak Čarni, 18. februar 2000. Rokodelskem domu na Tržaški cesti št. 23 na Vrhniki35. Ob podpori občine, zlasti žu­pana Vinka Tomšiča, je društvo prostore v nekdanjem Rokodelskem domu konec leta 1999 tudi dobilo36. V letu 1999 je člane društva poleg pridobi­tve muzejskih prostorov v veliki meri za­poslovalo vprašanje, kako najti možnost za pridobitev velike zbirke (prek 1000) arhe­oloških predmetov, ki jih je pri svojih dol­goletnih potapljanjih v Ljubljanici in Bistri našel Miro Potočnik in jih ponudil Vrhniki v odkup. Občina Vrhnika in Muzejsko dru­štvo sta bila za zbirko zelo zainteresirana, zaradi visoke cene in ker je bilo Ministrstvo za kulturo pripravljeno financirati le konser­viranje predmetov in postavitev zbirke, pa je vprašanje ostalo odprto in je aktualno še danes37. V tem letu so potekali tudi pogovori o prevzemu in postavitvi del akademskega slikarja Florisa Oblaka, vrhniškega rojaka, ki jih je bil pripravljen podariti svojemu roj­stnemu kraju38. je društveno delovanje vidno razmahnilo. Društvo je lahko začelo zbirati gradivo za muzejsko zbirko o Vrhniki. Najprej so začeli z zbiranjem fotografij40, v naslednjem letu pa so pri tem dali poudarek izdelkom vrhni­škega fotografa Ivana Tišlerja41. V obdobju 1997–2001 se je zvrstilo veli­ko srečanj z rojaki, predavanj in razstav. Sprva je društvo prirejalo srečanja z rojaki, kasneje so nadaljevali s srečanji z občani. Januarja 1998 so organizirali pogovor z dr. Francetom Habetom42, marca srečanje s prof. dr. Mihom Japlom ter prof. dr. Bran­kom Stanovnikom43 in novembra pogovor s patrom Jožetom Cukaletom44. V tem letu so pripravili tudi dva muzejska večera: marca je imela Marija Oblak Čarni predavanje z na­slovom »Pogled v arhive45, aprila pa Sergej Kapus predavanje z naslovom »Petkovšek, slikarstvo ali mit«. Peter Hawlina, dr. Tone Pisanski in Lojze Kobi, člani Slovenskega rodoslovnega društva, pa so maja govorili o rodoslovju46. Po januarju 2000, ko je društvo prevzelo V začetku januarja 1999 so pripravili preda­prostore v bivšem Rokodelskem domu39, se vanje in razstavo o novih odkritjih v znani kraški Kačni jami pri Divači. Predaval je Mi-ran Nagode. V uvodnem delu pa je bila kraj­ša spominska slovesnost, v decembru 1998 umrlemu predsedniku Muzejskega društva dr. Petru Habiču47. Februarja tega leta sta bili organizirani še predavanji Bojana Gabrov­ška »Popotovanje od Grčije do Indije« ter Nataše Oblak, ki je predstavila svojo diplom­sko nalogo »Prenova Kotnik – Lenarčičevega posestva v Verdu pri Vrhniki«48. Novembra pa je ob 130-letnici rojstva in 50-letnici smrti slikarja Mateja Sternena (1870–1949) o nje­govem delu predaval dr. Andrej Smrekar, direktor Narodne galerije. Kot uvod v preda­vanje so predvajali film o slovenskih impre­sionistih49. Avgusta 2000 so v društvu pripravili razsta­vo dotlej zbranih fotografij, ki so jo naslovili: »Iz naših albumov«50. Decembra tega leta pa je bilo organizirano srečanje s predstavni­ki Markljevega rodu, ki so dali Vrhniki kar osem fotografov. Srečanje je spremljala pri­ložnostna razstava51. Oktobra leta 2001 so pripravili pogovor o vrhniškem fotografu in kulturnem delavcu Ivanu Tišlerju (1887– 1983), spremljan prav tako z razstavo52. Ena od pomembnih dejavnosti društva so spominska obeležja pomembnim Vrhniča­nom. Aprila 1999 so postavili spominsko ploščo slikarju Jožefu Petkovšku (1861– 1898), ob 100-letnici njegove smrti53. Slove­snost ob odkritju spominske plošče na roj­stni hiši v Verdu je spremljala priložnostna razstava reprodukcij Petkovškovih slik v ga­leriji Kašča54. Decembra leta 1999 so postavili spominsko ploščo na nekdanji Sternenovi domačiji v Verdu rojaku, slikarju, grafiku in restavra­torju Mateju Sternenu (1870–1949)55. Tudi to odkritje je spremljal krajši kulturni program in v galeriji Kašča priložnostna razstava ne­katerih slikarjevih del, ki so v privatni lasti56. V letu 2000 je minilo 70 let od smrti in v letu 2001 150 let od rojstva rojaka slikarja Simo­na Ogrina (1851–1930). Ob teh obletnicah je Muzejsko društvo Vrhnika ob podpori obči­ne Vrhnika oktobra 2001 postavilo spomin­ski obeležji na slikarjevi rojstni hiši na Stari Vrhniki in na hiši na Vrhniki, kjer je slikar živel in ustvarjal57. Proslavljanje slikarjeve 150-letnice rojstva pa je društvo uskladilo s Priprava razstave Muzejskega društva Vrhnika: Iz naših albumov (od leve: Inka Krašovec, Marija Oblak Čarni, Milena Živec, Nuška Železnik), fotografijo posnela Nataša Oblak, 22. avgust 2000. 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA Cankarjevim domom, ki je izdal Ogrinovo monografijo, in Rodoslovno sekcijo, ki je pripravila slikarjev rodovnik58. Društvo je imelo v programu za leto 2001 tudi postavitev spominske plošče bratoma, arhi­tektu Ivanu Johnu in duhovniku in profesorju čebelarstva Francu Francisu Jagru, rojenima v železniški čuvajnici nad Bistro (čuvajnica danes ne stoji več). Po mnenju ljubljanskega Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pa je bilo potrebno neka­tere podatke, zlasti o njunem bivanju v Bistri, kjer naj bi ploščo postavili, še natančneje pre­veriti v arhivski dokumentaciji. Zato se je po­stavitev spominske plošče zavlekla59. V tem času je bila v občini aktualna proble­matika barje (urbanizacija, ohranjaje kme­tijstva idr.). Spomladi 1998 je bil podpisan medobčinski sporazum o sodelovanju pri razglasitvi krajinskega parka Barje. Novem­bra 1998 je občina v sodelovanju z Muzej­skim društvom in Zvezo kulturnih društev na Vrhniki organizirala odmevni posvet z naslovom »O sožitju na zahodnem delu Bar­ja«. Kot pripravo na ta posvet je Muzejsko društvo imenovalo poseben pripravljalni od­bor, katerega vodja in koordinator je bil dr. Peter Habič60. V letih 1999 in 2000 so v društvu veliko go­vorili o vprašanjih, ki so se dotikala kultur­nih spomenikov in njihovega evidentiranja na vrhniškem območju, v zvezi z novim za­konom o naravni in kulturni dediščini. Me­nili so, da bi tudi društvo moralo imeti (no­vejši) pregled/seznam spomenikov kulturne in naravne dediščine vrhniškega prostora61. V decembru 2001 je društvo z namenom se­znanjanja širšega kroga občanov o kulturni dediščini v vrhniški občini in njeni zaščiti organiziralo predavanja konservatorjev iz Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine z naslovom »Kulturna dediščina – vrednote današnjega časa«62. Člani društva pa so na svojih sejah razpra­vljali tudi o poimenovanju nove šole, ki je bila zgrajena v letu 2000. Bili so mnenja, da naj bi bilo ime nove šole povezano z Vrhniko oz. naj bi šola nosila ime enega njenih zaslu­žnih občanov, npr. G. Jelovška, I. Michlerja, M. Sternena, J. Petkovška, P. Habiča, F. Ha-beta ali I. Jagra63. Pozornost so namenili tudi publicistični dejavnosti. Ob izidu prve številke zbornika Vrhniški razgledi so leta 1997 ugotavljali, da je širši vrhniški javnosti slabo poznan in je vse preveč zaprt v muzejski društveni krog64. Zato so bile leta 1997 in 1998 podane razne pobude, kako bi zbornik bolj približali jav­nosti in prodali več izvodov65. Pripravili so že drugo številko, ki je prinesla zgodovinsko povest »Rdeče nebo«. Po ljudskem izročilu jo je napisal Ivan Malavašič iz Podlipe. Zara­di finančnih težav je izšla šele poleti 199966. Poleti 2000 je društvo s Cankarjevim do-mom in z občino Vrhnika izdalo zgibanko o rimskem zapornem zidu nad Vrhniko, z na­slovom »Claustra Alpium Iuliarum: Rimski zid v Sloveniji, Sektor: Verd – Zaplana nad Vrhniko«, ki jo je napisal arheolog dr. Marko Frelih67. Sodelovalo je tudi pri pripravi mo­nografije o slikarju Simonu Ogrinu, ki jo je Cankarjev dom izdal leta 200168. Decembra 2000 pa je izšla tretja številka Vrhniških razgledov, ki je prinesla prispevke s posvetovanja o Sožitju na zahodnem delu Barja. Posvečena je bila pokojnemu predse­dniku društva Petru Habiču, ki je posvet o Barju leta 1998 organiziral in vodil69. Na občnem zboru društva oktobra 2001 so bili društveni člani seznanjeni z odstopom urednika zbornika Branka Stanovnika. Ker so bili drugi člani uredništva pripravljeni ostati, se je izvršni odbor odločil, da bodo z izdajanjem nadaljevali70. Uredništvo je pre­vzela Marija Oblak Čarni. Marca 1998 je društvo organiziralo izlet na Dolenjsko z ogledom arheoloških izkopanin na Kapiteljski njivi v Novem mestu in ogle­dom galerije v Kostanjevici71. Za september 1998 načrtovani izlet v Idrijo, Most na Soči in Kobarid pa so odpovedali zaradi slabega vremena72. Že za leto 1999 načrtovani pohod ob ostan­kih rimskega zidu od Verda do Zaplane in obisk razstave o Celjskih grofih v Celju73 je društvo izpeljalo leta 2000. Aprila 2000 so si pod strokovnim vodstvom dr. Marka Fre­liha ogledali ostanke rimskega obrambnega zidu nad Strmico in Zaplano, na Lanišču in Hrušici. Maja pa so se podali v Šempeter v Savinjski dolini, kjer so si ogledali staro rimsko nekropolo, in v Celje, kje so obiskali Pokrajinski muzej in razstavo o celjskih gro­fih, celjske zgodovinske spomenike in stari celjski grad74. OBDOBJE 2002–2006 Pomemben dogodek v tem obdobju je bil sklep Ministrstva za kulturo z dne 28. maja 2004, da Muzejskemu društvu podeli status društva, ki deluje v javnem interesu na po­dročju kulture75. Zbiranju gradiva so tudi v tem času posve­tili veliko pozornosti. Poleg fotografij so zbi­rali tudi drugo gradivo, kolikor jim je to do­voljeval prostor. Poudarek je bil na gradivu o: vrhniški Stari cesti, Novi vasi, pristanišču ob Ljubljanici, fotografu in kulturnemu de­lavcu Ivanu Tišlerju, usnjarstvu na Vrhniki76, čebelarstvu na Vrhniškem, parkih in drevo­redih na Vrhniki, Olepševalnem društvu trga Vrhnike in njegove okolice ter padlih obča­nih v prvi svetovni vojni77. V letu 2005 in 2006 so zbirali gradivo za dva dolgoročnejša projekta, in sicer o vrhniških učiteljih in vrhniških županih. Pozornost v letu 2006 so posvetili tudi iskanju in zbira­nju gradiva o mlinih, žagah in malih elek­trarnah, ki jih je nekoč poganjala Podlipšči­ca s svojimi pritoki78. Kar 440 novih fotogra­fij je društvo pridobilo v letu 2005, v letu 2006 pa še dodatnih 450 (društvo je tako v tem času imelo zbranih že prek 2000 kosov fotografij). V letu 2004 je bila uresničena tudi ena od idej, za katero je društvo dajalo pobude že od konca 90. let. Vrhnika je prevzela dona­cijo akademskega slikarja Florisa Oblaka (1924–2006). Maja 2004 je bila odprta stal­na zbirka njegovih slik, ki jo je slikar še sam uredil. Slike so namestili v Rokodelskem domu, v prostorih, v katerih je delovalo dru­štvo79, ki je obdržalo le manjšo sobo. S tem se je sicer društvu zmanjšal problem plače­vanja najemnine, a društvo ni imelo več pro­stora za deponiranje zbranega gradiva. Že zbrano gradivo je začasno shranil Cankarjev dom v svojem pododrju80. Še vedno pa je ostala aktualna dolgoletna društvena pobuda za pridobitev in postavi­tev zbirke arheoloških predmetov, najdenih v Ljubljanici, ki jih je Vrhniki v odkup ponu­dil Miro Potočnik. Še vedno so iskali možno­sti za njeno pridobitev. Eden izmed uspešnih načinov seznanjanja širšega kroga krajanov z zanimivimi tema­mi in ljudmi iz zgodovine kraja in obenem z delom društva so tudi razstave, predava­nja in srečanja z občani. Januarja 2002 je društvo v Cankarjevem domu pripravilo pre­davanje Tatjane Oblak Milčinski o etnološki temi »Vrata v Verdu – oblikovni in simbol­ni pomen hišnih vhodov«, kar je bila tema njene magistrske naloge81. Marca 2002 sta o vrhniških rojakih Francu – Francisu in Ivanu – Johnu Jager govorila Franci Dovč in Pavel Mrak82. Od septembra do oktobra je bila v Cankarjevem domu na ogled naravoslovna razstava o pivških presihajočih jezerih, av­torice Špele Habič83. Decembra 2002 pa so v 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA prostorih društva84 pripravili srečanje z obča­ni in razgovor o vrhniških usnjarnah »Iz zgo­dovine usnjarstva na Vrhniki«, s spremljajo­čo razstavo v prostorih društva in uvodnim predavanjem Olge Pivk. 17. junija 2003 je na društvenem sestanku arhitektka Mateja Popit predstavila svojo vi­zijo vrhniške mestne hiše, ki jo je obdelala v diplomski nalogi na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Avgusta 2003 so predstavili (poster) du­hovnika in čebelarja Francisa Jagra na sve­tovnem čebelarskem kongresu v Ljubljani. Septembra 2003 je društvo v sodelovanju s Cankarjevim domom pripravilo razstavo o rimskem zapornem zidu z naslovom »Aj­dovski zid na Vrhniškem«, avtorice Ivanke Kurinčič85. Na razstavi so sodelovale tudi šole oz. občine Velike Lašče, Preserje in Lo­ški Potok, ker po njihovem ozemlju poteka del rimskega zidu. V času razstave je 10. septembra v Cankarjevem domu predaval dr. Marko Frelih o primerjavi Rimskega zidu pri nas in Zidom cesarja Hadrijana v Veliki Britaniji. Decembra 2003 pa so pripravili sre­čanje z občani in razstavo o čolnarjenju po Ljubljanici z naslovom »Ko je bila Vrhnika še pristanišče«, z uvodnim referatom Olge Pivk86. V sodelovanju s Cankarjevim domom je društvo od januarja do februarja 2004 po­stavilo na ogled večjo razstavo o usnjarstvu – ki je bila razširjena razstava iz decembra 2002 – z naslovom »Razvoj usnjarstva na Vrhniki«. Na njej sta se s svojim gradivom predstavili še usnjarni Šoštanj in Tržič87. Razstavo so junija prenesli še v Tehniški muzej v Bistri, kjer je bila na ogled do sep­tembra 200488. Decembra 2004 pa so Vrhni­čanom z razstavo in s predavanjem obudili spomin na »Parke in drevorede na Vrhniki«. Kot uvod pa so pripravili še pogovor z ob­čani89. Marca 2005 je predaval strokovnjak za arhe­ologijo barja, dr. Anton Velušček. Predstavil je okoliščine najdbe več tisoč let starega ko­lesa z osjo na Starih Gmajnah pri Verdu90. Veliko priprav je terjala oktobra 2005 odpr­ta razstava »Vrhnika v prvi svetovni vojni: 1914–1918«. Podatke zanjo sta avtorja Olga Pivk in Janez Žitko iskala celo v Vojnem ar­hivu na Dunaju. Pomemben doprinos k zgo­dovini kraja je bil razstavljeni seznam prek 200 v vojni padlih občanov (pripravil Janez Žitko), ki ga Vrhnika dotlej še ni imela91. V letu 2006 je društvo pripravilo tri razstave, vse v sodelovanju Zavoda Ivana Cankarja. Na razstavi »Ljudstvu je spomenik všeč …«, avtorjev Marije Oblak Čarni in Igorja Ber­ginca, ki je potekala maja in junija, ob 130. obletnici rojstva Ivana Cankarja, so prikaza­li dolge in zapletene priprave za postavitev spomenikov pisatelju na Vrhniki (1930) in v Ljubljani (1982).92 Junija so z vrhniškimi čebelarji postavili razstavo ob 100-letnici Čebelarskega društva93, septembra in okto­bra pa je bila odprta razstava »Vrhnika na pomembni evropski poti«, s prikazom Vrh­nike kot izjemno pomembne prometne in strateške točke že od davnine. Pripravili so jo: Janez Kos, Ivanka Kurinčič, Marija Oblak Čarni in Igor Berginc94. Za postavitev spominskega obeležja brato­ma Jager so iskali možnosti tudi v tem obdo­bju.95 V letu 2006 pa so sklenili postaviti spo­minsko obeležje tudi vrhniškim krasoslov­cem: dr. Francetu Habetu, Ivanu Michlerju in dr. Petru Habiču. Priprave so stekle že v letu 2006, a je medtem prišlo do zamenjave lastnika zemljišča v Močilniku, kjer naj bi spomenik postavili, in delo se je zavleklo še v leto 200796. Društvo se je tudi v tem obdobju odzvalo na aktualna vprašanja v občini. V letu 2003 in 2004 je z občino sodelovalo pri obeležitvi vrhniških stoletnic (vodovoda, šole, hranilni­ce in mlekarne ter ceste Podlipa–Smrečje). Sodelovali so v posebnem odboru, ki ga je župan imenoval avgusta 2003. Prispevek društva je bila na to temo pripravljena peta številka zbornika Vrhniški razgledi97. Sode­lovali so tudi pri pripravi jubilejnega kole­darja »100 let Jelovškove Vrhnike«98 in pri pripravi vesti o življenju na Vrhniki pred stoletjem za objavo v lokalnem Našem ča­sopisu99. V letu 2005 pa si je društvo prizadevalo pre­prečiti prodajo ene od vrhniških zgodovin­sko najpomembnejših stavb, »Stare pošte«. V ta namen so zbrali podatke o njenem kul­turno-zgodovinskem pomenu, obvestili so predstavnike na občinskem in državnem ni­voju, v lokalnem časopisu so objavili infor­mativni članek, podali izjavo na lokalnem radiu in za pomoč zaprosili vse pristojne, da bi spomenik, ki je bil tudi kvalitetno re­stavriran, ostal v lasti občine100. Vendar niso uspeli. Na rimski zaporni zid (Claustra Alpium Iu­liarum), neprecenljiv arhitektonski spome­nik, star 1700–1800 let, katerega velik del se nahaja na območju med Verdom in Zaplano nad Vrhniko, je društvo opozarjalo že ves čas. Leta 2000 so izdali zgibanko o rimskem zidu in objavili članek v Vrhniških razgle­dih, št. 5. Leta 2003 so pripravili razstavo z naslovom »Ajdovski zid« (kakor je to zapo­ro imenoval Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske leta 1689), avtorice Ivanke Kurin­čič. Iskali so možnosti za pripravo medob­činskega projekta za njegovo zaščito in s tem povezavo z drugimi občinami, kjer zid pote­ka. V letu 2006 je bilo videti, da so se zadeve na tem področju nekoliko premaknile. Regi­onalna razvojna agencija Ljubljanske urba­ne regije je organizirala posvet o rimskem zapornem zidu, ki so se ga v imenu občine Vrhnika udeležile predstavnice društva in Zavoda Ivana Cankarja. Na podlagi zaključ­kov posvetovanja je bila pri Zavodu Ivana Cankarja formirana skupina (vodja Marija Zakrajšek, v njej tudi predstavniki muzej­skega društva), ki naj bi iskala možnosti za pridobitev finančnih sredstev za zaščito tega spomenika in njegovo predstavitev kot turi­stično-izobraževalne točke101. Skupina se je sešla jeseni 2006, kjer so se dogovorili, da bodo občino Vrhnika seznanili s svojimi ide­jami o zaščiti zidu in v ta namen pripravili projekt102 . Pomanjkanje finančnih sredstev za izdajo publikacije Vrhniški razgledi je na začetku obdobja 2002–2006 močno pestilo društve­ne člane oz. uredniški odbor. Članki za če­trto številko zbornika so bili namreč zbrani že konec leta 2001103, vendar se je društvo znašlo pred vprašanjem, kako jo brez po­moči občine izdati. Problem so nato rešili društveni člani sami s prostovoljnim delom in z donacijami104. Zbornik je izšel spomla­di 2003. Z vsebinsko zanimivo in oblikovno lepo knjigo je bil prebit led. Na pomoč je priskočil Cankarjev dom, ki je bil pripravljen izdajanje zbornika finančno podpreti. Od naslednje številke naprej publikacija v soiz­dajateljstvu izhaja kontinuirano vsako leto. V letu 2003 so začeli s pripravami na peto številko105 . Izšla je spomladi 2004. S pri­spevki o vrhniškem vodovodu, gradnji šole, kmetske posojilnice, ceste Podlipa–Smrečje je bila nekakšen uvod v proslavljanje vrhni­ških stoletnic. Prvič pa jo je izdalo in založi­lo Muzejsko društvo skupaj s Cankarjevim domom Vrhnika. Šesta številka je izšla de­cembra leta 2005106. Decembra 2006 je izšla sedma številka, katere del je bil posvečen Ivanu Cankarju ob 130. obletnici njegovega rojstva107. Soizdajatelj te številke zbornika je bil medtem ustanovljeni Zavod Ivana Can­karja za kulturo, šport in turizem Vrhnika. V tem obdobju je bilo veliko izletov. Aprila leta 2003 so si pod vodstvom dr. Marka Fre­liha ogledali ostanke rimskega zapornega 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA Člani Muzejskega društva Vrhnika na izletu v Mokronogu. Na mestu, kjer je nekoč stala Kalinova tovarna usnja, razlaga njeno usodo Marko Kapus, 24. september 2005 (foto: Marija Oblak Čarni). zidu nad Verdom108, junija pa okrogli stolp pri vrhniškem pokopališču, ki je del nekda­njega rimskega vojaškega tabora na Hribu; rimsko nagrobno ploščo, vzidano pri vhodu v cerkev sv. Pavla; Turnovše ter restavrirani stolp in del rimskega zapornega zidu ob sta­ri cesti proti Logatcu109. Del zahodnega jugo­slovanskega obrambnega sistema na Strmici in Zaplani, t. i. Rupnikovo linijo, ki je bila zgrajena pred drugo svetovno vojno, pa so si ogledali oktobra 2004110. Zadnja dva ogleda je organizirala in vodila članica društva Nu­ška Železnik. V letu 2005 je društvo organiziralo dva iz­leta: maja so si udeleženci ogledali ostanke starega jugoslovanskega obrambnega siste­ma, tokrat na Ljubljanskem vrhu111, po kate­rih jih je vodil ing. Andrej Pajnič; septembra pa so se podali v Mokronog, Sevnico in na Vranje. Po ogledu Mokronoga, od koder se je leta 1944 preselila na Vrhniko Kalinova usnjarna, so se povzpeli na Žalostno goro z umetnostno-zgodovinsko zanimivo božje­potno cerkvijo, nato so si v Sevnici ogledali stari Sevniški grad in Lutrovo klet; pot pa jih je na koncu vodila še do Ajdovskega gradca nad Vranjim. Izlet je vodila Elica Brelih112 . Društveni člani so si februarja 2006 ogledali razstavo Gabrijel Gruber v Arhivu republi­ke Slovenije113, maja pa so obiskali Posočje. Ogledali so si kulturno-zgodovinske zname­nitosti Mosta na Soči ter obiskali kobariški Muzej soške fronte in italijansko kostnico. Tudi ta izlet je vodila članica društva Elica Brelih.114 OBDOBJE 2007–2011 Društvo je v tem obdobju postalo prejemnik občinskega priznanja. Občina Vrhnika mu je ob občinskemu prazniku maja 2010 podeli­la srebrno plaketo Ivana Cankarja in listino – priznanje za dolgoletne uspehe in izjemne dosežke trajnega pomena pri ohranjanju zgodovinskega spomina115 . Društvo je še naprej pestilo pomanjkanje prostora. Zato so tudi v letih 2007–2011 zbi­rali le fotografije in dokumente, ne pa pred­metov. V letu 2007 so društveni člani zbrali podatke o županih: dr. Janku Maroltu, mag. Stanku Hočevarju, Josipu Verbiču in Ignaci­ju Hrenu ter o učiteljicah Ani Pour Suhadolc in Mariji Mlakar. Posebej so se posvetili zbi­ranju gradiva o zgodovini hiš in prebivalcev na vrhniški Stari cesti. Posneli so dva nova zapisa narečnega govora. Kljub pomanjka­nju prostora pa so zaradi dragocenosti kupi­li harmonij, izdelan v nekdanji Lenarčičevi tovarni na Vrhniki. Finančno sta nakup pod­prla občina in Zavod Ivana Cankarja116. Har­monij danes krasi preddverje Cankarjevega doma. V letu 2008 je društvo zbralo nekaj doku­mentov in fotografij. Pridobili so podatke o županu Francu Tršarju, učiteljicah Mariji Pleško in Ljudmili Sirnik in o učitelju Francu Stojcu ter zbrali nekaj podatkov o dogodkih ob koncu prve svetovne vojne117 . V letu 2009 so zbrali 276 fotografij, pridobili gradivo in ustne vire o učiteljicah Mariji Ma­rinko in Antoniji Završnik, o učitelju in šol­skemu upravitelju Emilu Milanu Schiffrerju ter še o županu Francu Tršarju. Pomagali so pri zbiranju gradiva o glasbenih dejavnostih na Vrhniki, sokolskem gibanju in o športu na Vrhniki po drugi svetovni vojni. Poskrbeli so za obnovo starega harmonija118 . V letu 2011 se je društvo zanimalo za arhiv in zbirko receptur propadle tovarne IUV, kar je bilo v stečajni masi naprodaj. Arhiv in knjižnico je nato kupila Cankarjeva knjižni­ca. Vprašanje receptur je zaradi visoke cene ostalo odprto. Društvo tudi nameravanega nakupa petih slik vrhniških avtorjev ni rea­liziralo119. V tem letu so zbrali nekaj fotogra­fij in pisnega gradiva. Najpomembnejša je bila pridobitev dela osebnega fonda Rafaela Ogrina (1885–1966), ljubiteljskega razisko­valca vrhniške zgodovine120 . V sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja je društvo v letu 2009 končalo projektno nalogo »Muzej Vrhnika« v okviru strategije razvoja kulture, turizma in športa na Vrhniki (avtorja Marija Oblak Čarni in Janez Kos), v kateri je podana idejna zasnova vrhniške mu­zejske zbirke. V njej bi predstavili poleg geo­loških obdobij s fosili favne in flore premično kulturno dediščino z območja občine Vrhni­ka iz vseh zgodovinskih obdobij, umetniška dela vrhniških slikarjev in izdelke umetne obrti. Rdeča nit predstavitve vseh zgodovin­skih obdobij bi bila Vrhnika kot kraj na po­membni evropski poti in tu je najpomemb­nejša Ljubljanica in njena bogata kulturna dediščina. Med možnimi zbirkami za muzej je v projektni nalogi predvidena tudi Potoč­nikova zbirka predmetov iz Ljubljanice, že pred leti ponujena Vrhniki. Od možnih stavb za namestitev zbirke projekt predvideva »Sta­ro pošto« ali poslopje nekdanjega skladišča idrijskega rudnika ob Ljubljanici, poslopje nekdanje mlekarne ali poslopje vrtca na Po­štni ulici 1121. Medtem ko načrt za vrhniško muzejsko zbirko čaka na realizacijo, je bila septembra 2011 Vrhnika seznanjena z vzpod­budno vestjo, da želi Mestni muzej Ljubljana Potočnikovo zbirko najdb iz Ljubljanice pred­staviti na Vrhniki. Potrebno bi bilo torej čim prej poiskati prostor. Prostorski problem in željo po krajevni muzejski zbirki je društvo v letu 2011 predstavilo tudi novemu županu Stojanu Jakinu. Izrazili so tudi željo po mul­tivizijski predstavitvi vrhniške zgodovine na podlagi v zadnjih letih pripravljenih razstav. Kot možni prostor za multivizijo in tudi za muzejsko zbirko je društvo videlo tudi v pra­znem pritličju objekta na Tržaški cesti 24, ki je v lasti občine. Podžupan Janko Skodlar pa je menil, da so tamkajšnji prostori v zelo sla­bem stanju in da bi veljalo razmisliti o ume­stitvi mulitvizije v sklop prenove Cankarjeve knjižnice122 . Zametek muzeja pa na Vrhniki že imamo, in sicer leta 2004 pridobljeno in urejeno zbirko umetniških del akademskega slikarja Florisa Oblaka. 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA Z razstavo o mlinih in žagah na Podlipščici društvo gostuje v Kozjem. Na fotografiji od leve: Štefan Skledar, Edvard Krofl, Marija Oblak Čarni, Slavko Kremenšek, (?), Anže Stržinar, Olga Pivk, Zvone Šemrl, Dragica Šemrl, Gregor Novak, Dragica Pelan, Neda Novak, Francka Zalaznik, (?), Marija Coren, Iva Pečar. Fotogra­fijo posnel Janez Žitko, 25. maj 2007. Društvo je v obdobju 2007–2011 pripravilo več razstav in predavanje. Marca 2007 je bila odprta razstava »Voda teče, mlini me­ljejo, žage pojo« (avtorja Olga Pivk in Janez Žitko), ki jo je društvo pripravilo v sodelova­nju z Zavodom Ivana Cankarja123 in s katero se je predstavilo tudi zunaj domače občine. Od maja do julija 2007 je z njo gostovalo v Kozjem v muzejski hiši Kroflov mlin124 in avgusta še v Podlipi125. Na povabilo Tehni­škega muzeja v Bistri je društvo razstavo o usnjarstvu, ki so jo nekoliko izpopolnili, na novo tehnično opremili in zdaj naslovili »Od obrtnih delavnic do Industrije usnja Vrhni­ka«, septembra 2007 postavilo v Tehniškem muzeju v Bistri126 . Leta 2008 so se zvrstile spet tri razstave: marca je društvo v sodelovanju s Cankarje­vim domom odprlo razstavo »Stara cesta na Vrhniki« s podnaslovom »Hiše se spremi­njajo, sledovi ostajajo«, avtorice Polone Ro­blek127. Junija se je društvo z razstavo »Lubi Slovenci«, ki so jo pripravili v sodelovanju s Cankarjevim domom in Cankarjevo knjižni­co, vključilo v vseslovensko počastitev 500-le­tnice rojstva Primoža Trubarja128 (avtorja Ma­rija Oblak Čarni in Igor Berginc). Septembra pa so s Turističnim društvom Blagajana in z Zavodom Ivana Cankarja pripravili razstavo, posvečeno 120. obletnici delovanja Olepše­valnega društva na Vrhniki (avtorja Marija Oblak Čarni in Igor Berginc)129 . Naslednje leto je društvo pripravilo dve raz­stavi: junija 2009 so v okviru Argonavtskih dnevov oz. Grškega večera odprli razstavo fotografij in dokumentov o vrhniškem Gra­dišču skozi stoletja130, novembra pa v sode­lovanju z Zavodom Ivana Cankarja spomin­sko razstavo o življenju in delu preminulega karikaturista Vrhničana Marjana Bregarja (1928–2009) z naslovom »Črta kot spomin« (avtorica Ana Tršar)131 . V letu 2010 so postavili dve razstavi. Ob 65. obletnici osvoboditve je društvo v sodelo­vanju s Cankarjevo knjižnico, z Zavodom Ivana Cankarja in Zvezo borcev za nego­vanje tradicij NOB maja odprlo razstavo o dogajanju na Vrhniki v času druge svetovne vojne »Slike iz vojnih dni z Vrhnike in oko­lice 1941–1945« (avtorici Marija Oblak Čarni in Anja Frković)132 . Razstava »Brata Jager« o duhovniku in čebelarju Francu – Franci­su Jagru in arhitektu Ivanu – Johnu Jagru, avtorice Nataše Oblak Japelj, je bila v sode­lovanju z Zavodom Ivana Cankarja na ogled novembra in decembra tega leta133 . Spomladi 2011 je društvo v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja pripravilo razsta­vo o Voljčevi cesti in Klisu, avtorice Polone Zadnikar (na ogled maja in junija)134. Maja 2011 je društvo razstavo o usnjarstvu na Vrhniki postavilo v Usnjarskem muzeju v Šoštanju. Z razstavo o bratih Jager je junija gostovalo v Urbanističnem inštitutu v Lju­bljani135, novembra pa v Kulturnem domu v Cerknici136. Decembra 2011 sta društvo in Cankarjev dom v počastitev 150-letnice roj­stva slikarja Jožefa Petkovška (1861–1899) pripravila Petkovškov večer s predvajanjem Klopčičevega filma »Nori malar« in preda­vanjem dr. Milčka Komelja o slikarjevem življenju in delu137 . V tem obdobju je društvo nadaljevalo s pri­pravami na postavitev spominskega obelež­ja trem vrhniškim krasoslovcem. Leta 2008 jim je uspelo pridobiti zanj prostor138 in de­cembra tega leta so ga v Močilniku odkrili139 . Uspešno so zaključili tudi obsežne priprave za postavitev spominske plošče bratoma Francu – Francisu in Ivanu – Johnu Jager, ki so trajale že od leta 2002140. Maja 2010 so jo odkrili na obzidju zunanjega grajskega dvo­rišča v Bistri141 . Aktualna vprašanja v občini. Po sklepu občnega zbora je društvo februarja 2008 ob­čini Vrhnika predlagalo naj eno izmed novih ulic imenuje po Stevanu Švabiću (kot se je nekoč že imenovala današnja Ljubljanska cesta na Vrhniki), in sicer zaradi pomembne vloge tega komandanta srbske vojske v Slo­veniji pri zaustavitvi prodiranja italijanske vojske na slovensko ozemlje novembra 1918, že po sklenitvi premirja142 . Publikacije. V tem času so izšle 8., 9., 10., in 11. številka zbornika Vrhniški razgledi, ki jih je Muzejsko društvo izdalo in založilo z Zavodom Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika. V letu 2011 so zbrali in pripravili prispevke tudi za 12. zvezek, ki je izšel v začetku leta 2012. V tem obdobju so priredili ekskurzije in izle­te, nekaj tudi v tujino. Maja 2007 so obiskali Krško, grad Rajhenburg, grad Podsredo, Koz­je in Pilštajn. V Kozjem so prisostvovali odpr­tju razstave o vodnih pogonih na Podlipšči­ci143. Junija tega leta so se odpravili na Dunaj in si ogledali glavne znamenitosti mesta in kraje, povezane z delom in prisotnostjo naših ljudi (Cankarja, Plečnika)144. Junija so si pod strokovnim vodstvom ogledali ljubljansko mestno jedro in obiskali semeniško knjižni­co. Na Vrhniki pa so julija gostili predstavni­ke Muzejskega društva Kozje. Popeljali so jih po Podlipski dolini, kjer so si ogledali lokacije nekdanjih opuščenih in še danes ohranjenih mlinov, žag in elektrarnic145 . V maju 2008 so organizirali ekskurzijo na Solnograško, kjer so si ogledali zgodovinsko mesto Hallstatt, vpisano na seznam svetov­ne kulturne dediščine, letovišče Bad Ischl in Salzburg, ki je imel veliko vlogo tudi v slo­venski zgodovini146. Maja 2009 so obiskali znana rečna pristaniška mesta v Nemčiji, kot je bila nekoč tudi Vrhnika, in sicer: Bur­ghausen, Passau in Regensburg. V Regens­burgu so si ogledali lepo ohranjeno staro pristaniško stavbo, kjer je urejena tudi mu­zejska zbirka147 . 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA Na južno Tirolsko je bila ekskurzija organi­zirana v juniju 2010. Na poti so si ogledali Lienz. V južni Tirolski pa je bil njihov prvi cilj mesto Briksen, v katerem so si ogleda­li mestne znamenitosti, med njimi muzej v škofovski rezidenci z zanimivo zbirko rez­barskih izdelkov (jaslice). Drugi dan pa so občudovali pokrajinsko prestolnico Bolzano in tamkajšnji arheološki muzej z znamenito 5000 let staro mumijo Oetzy148. Maja 2011 so obiskali kraje ob reki Zali na Madžarskem. Ogledali so si muzej na prostem v Zalaeger­szegu, v Zalavaru ostanke Blatenskega Ko­stela, središča slovanske države iz 9. stoletja, mestece Kestely in zdravilišče Hevis. Na­slednji dan pa na poti do polotoka Tihany na Blatnem jezeru še predstavo čikošev – madžarskih konjskih pastirjev149 . LETO 2012 Marca je bila v Cankarjevem domu razsta­va »Velika Ligojna – hiše in ljudje«, ki jo je pripravil Franci Dovč v sodelovanju s Cvetko Koderman. Konec marca je dr. Andrej Ga­spari v predavanju »Nauportus in vrhniški prostor v prazgodovini« predstavil najnovej­ša odkritja arheoloških raziskav na Vrhniki. Maja je društvo sodelovalo s Cankarjevo knjižnico pri pripravi razstave vrhniških raz­glednic. Ob občnem zboru 15. maja je društvo pri­pravilo krajšo slovesnost ob svoji 20-letnici. Na njej so predstavili novo številko zbornika Vrhniški razgledi, št. 12. Prisotne je nato na­govoril nekdanji župan ing. France Kvater­nik, ki je pred 20 leti dal pobudo za ustano­vitev društva. Zgodovinarka Nika Čelešnik je podala krajši prispevek o ustanavljanju društva in muzejske zbirke na Vrhniki že sredi 30. let prejšnjega stoletja. Za častne člane Muzejskega društva so razglasili: Frančiško Zalaznik, Francija Dovča in Nika Šušteršiča. Muzejsko društvo pa je ob svoji 20-letnici prejelo priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Za popestritev prireditve je poskrbel glasbeni gost Smiljan Ogorelec. Junija so na dokumentarni razstavi »Muzej­sko društvo praznuje 20 let« (pripravile Na­taša Oblak Japelj, Tatjana Oblak Milčinski, Marija Oblak Čarni) podali zgoščen pregled dosedanjega dela društva. Sodelovali so pri pripravi spominske razsta­ve slikarja Milogoja Dominka (1932–2011), ki je bila odprta v Cankarjevem domu no­vembra 2012. Zbirali so gradivo o Stari Vrh­niki in nadaljevali z raziskavami in zbira­njem gradiva o vrhniških učiteljih, vrhniških mojstrih rezbarstva, Lenarčičevi tovarni har­monijev iz 19. stoletja idr. Pripravili so 13. številko zbornika Vrhniški razgledi. SKLEP Leta 2012 društvo praznuje svojo 20-letni­co. Zaradi naraščanja in razraščanja nje­gove dejavnosti je nujno potrebno preseči okvir prostovoljstva in poiskati možnost, da bi Vrhnika dobila muzej, kjer bi lahko hranili predmete kulturne dediščine z nje­nega območja. V njem bi domačim in tujim obiskovalcem predstavili bogato zgodovino in vlogo Vrhnike v preteklosti. Muzej je bil med glavnimi cilji društvenih prizadevanj v preteklih dvajsetih letih. Opombe: 1 Prispevek je nastal na podlagi diplomske naloge: »Tako je ustvarjen začetek novemu muzeju, ki obeta postati lepa kulturna ustanova …« Razvoj muzejske dejavnosti v občini Vrhnika v 20. stoletju, ki jo je avtorica zagovarjala na Oddelku za zgodovino FF v Ljubljani leta 2012. 2 Peter Habič, O Vrhniki in njenem današnjem polo­ žaju ter perspektivah, v: Vrhniški razgledi (dalje: VR), leto 1 (1996), str. 84. (Dalje: Habič, O Vrhniki). 3 Branko Stanovnik, Vrhniškim razgledom na pot, v: VR, leto 1 (1996), str. I. (Dalje: Stanovnik, Vrhni­ škim razgledom). 4 Habič, O Vrhniki, str. 85–87. 5 Marta Rijavec, Iniciativni odbor za ustanovitev Vrh­niškega muzejskega društva, v: VR, leto 1 (1996), str. 227. (Dalje: Rijavec, Iniciativni odbor). 6 Peter Habič, Branko Stanovnik, K pobudi za usta­novitve muzejskega društva na Vrhniki, Naš časopis (dalje: NČ), leto 19, št. 179 (feb. 1992), str. 5. 7 Rijavec, Iniciativni odbor, str. 227. 8 S. S., Ustanovili muzejsko društvo, NČ, leto 19, št. 180 (mar. 1992), str. 1. 9 Muzejsko društvo Vrhnika (dalje: MDV), fascikel: 1992–2001, Pravila MDV. 10 Upravna enota Vrhnika, Obvestilo društvom!, NČ, leto 25, št. 229 (jan. 1997), str. 3. 11 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnik rednega občne­ga zbora, dne 27. 10. 1997. 12 Niko Šušteršič, Člani Muzejskega društva Vrhnika v letih 1992–2007, v: VR, leto 8 (2007), str. 306–308. 13 MDV, fascikel: 2012, Marija Oblak Čarni, Zapisnik, Vrhnika, 15. 5. 2012. 14 S. S., Od besed k dejanjem, NČ, leto 19, št. 181 (apr. 1992), str. 7. 15 MDV, fascikel: 1992–2001, Poročilo predsednika na občnem zboru, 24. 11. 1997. 16 S. S., Od besed k dejanjem, NČ, leto 19, št. 181 (apr. 1992), str. 7. 17 Dragica Pelan, Ureditev dela mesta Vrhnike ob Lju­bljanici, v: VR, leto 1 (1996), str. 228. (Dalje: Pelan, Ureditev). 18 D. K., Hiša v mitologiji, NČ, leto 19, št. 192 (maj 1993), str. 10. 19 Poročilo predsednika na občnem zboru, 24. 11. 1997. 20 Pelan, Ureditev, str. 228–229. 21 Peter Habič, Celovit pogled na razvoj, NČ, leto 19, št. 190 (feb. 1993), str. 6. 22 Peter Habič, France Kvaternik, Polde Torkar, Izjava Muzejskega društva, NČ, leto 19, št. 192 (maj 1993), str. 6. 23 Prav tam. 24 MDV, fascikel: 1992–2001, Vabilo na 4. sestanek Iz­vršnega odbora MDV, Vrhnika, 25. 5. 1993. 25 N. Č., Loka se vrača na Vrhniko, NČ, leto 22, št. 212 (jun. 1995), str. 3. 26 Stanovnik, Vrhniškim razgledom, str. I–II. 27 S. S., Od besed k dejanjem, NČ, leto 19, št. 181 (apr. 1992), str. 7. 28 Poročilo predsednika na občnem zboru, 24. 11. 1997. 29 Branko Stanovnik, Prof. dr. Peter Habič, NČ, leto 26, št. 250 (jan. 1999), str. 7. 30 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnik občnega zbora MDV, z dne 26. 2. 1999. 31 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnika rednih občnih zborov, dne 27. 10. 1997 in 24. 11. 1997. 32 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnik občnega zbora MDV, z dne 24. 11. 1997; Zapisniki 1., 2. in 3. seje IO MDV, z dne 8. 12. 1997, 16. 2. 1998 in 8. 6. 1998. 33 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnik 4. seje IO MDV, z dne 14. 12. 1998. 34 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnik 3. seje izvršne­ga in nadzornega odbora MDV, z dne 25. 5. 1999. 35 Muzejsko društvo Vrhnika, NČ, leto 26, št. 256 (sept. 1999), str. 35. 36 MDV, fascikel: 1992–2001, Marija Oblak Čarni, Be­ležka razgovora z županom Vinkom Tomšičem, 1. 12. 1999. 37 MDV, fascikel: 1992–2001, Vinko Tomšič, Marija Oblak Čarni, Sofinanciranje odkupa zbirke arheo­loških predmetov, Vrhnika, 16. 7. 1999. 38 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnik 6. seje IO MDV, z dne 14. 1. 2000. 39 MDV, fascikel: 1992–2001, Marija Oblak Čarni, Pro­račun občine Vrhnika za leto 2000, Vrhnika, 15. 1. 2000. 40 Muzejsko društvo Vrhnika, Zdajšnjim in nekda­njim vrhniškim občanom!, NČ, leto 27, št. 260 (jan. 2000), str. 34. 41 Marija Oblak Čarni, Fotografi in fotografinje nekda­nje Vrhnike, NČ, leto 28, št. 274 (mar. 2001), str. 34. 42 Pogovor z rojakom, dr. Francetom Habetom (zlo­ženka), Vrhnika: Muzejsko društvo Vrhnika, Zveza kulturnih organizacij, 23. januar 1998. 43 MDV, fascikel: 1992–2001, Peter Habič, Vabilo, Vrh­nika, 3. 3. 1998. 44 Srečanje s patrom Jožetom Cukaletom, NČ, leto 25, št. 249 (dec. 1998), str. 7. 45 Peter Habič, Vabilo, Vrhnika, 3. 3. 1998. 46 Zapisnik 4. seje IO MDV, z dne 14. 12. 1998; Anton Kos, Ustanovno srečanje rodoslovne sekcije, NČ, leto 25, št. 243 (jun. 1998), str. 35. Zaradi želje nekaterih interesentov po iskanju kore­nin in torej po raziskovanju rodovnika so se Sloven­sko rodoslovno društvo, Zveza kulturnih organiza­cij, Cankarjeva knjižnica in Muzejsko društvo dogo­vorili, da ustanovijo Rodoslovno sekcijo na Vrhniki, katere pobudnik je bil Anton Kos. Ustanovno sreča­nje Sekcije je bilo 25. maja leta 1998 v Cankarjevem domu, na katero so bili povabljeni vsi, ki jih je ta dejavnost zanimala. Ob tej priložnosti je bila tudi razstava rodovnikov in nekaterih pripomočkov za izdelavo rodovnikov. Anton Kos, Ustanovitev Rodo­slovne sekcije, NČ, leto 25, št. 242 (maj 1998), str. 4. 47 S. S., Raziskave in nova odkritja v Kačni jami, NČ, leto 26, št. 250 (jan. 1999), str. 6. 48 MDV, fascikel: 1992–2001, Marija Oblak Čarni, Po­ročilo o delu v letu 1999, Vrhnika, 30. 1. 2000. (Da­lje: Oblak Čarni, Poročilo o delu v letu 1999). 49 Marija Oblak Čarni, Predavanje o slikarju Mateju Sternenu, NČ, leto 26, št. 259 (dec. 1999), str. 27. 50 S. S., Odprtje razstave Iz naših albumov, NČ, leto 27, št. 268 (sept. 2000), str. 30. 51 S. S., Trije rodovi fotografov, NČ, leto 28, št. 272 (jan. 2001), str. 29. 52 Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega dru­štva v letu 2001, v: VR, leto 4 (2003), str. 171–172. (Dalje: Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega dru­štva v letu 2001). 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA 53 Zapisnika 3. in 4. seje IO MDV, z dne 8. 6. 1998 in 14. 12. 1998. 54 S. S., Odkrili spominsko ploščo slovenskemu slikarju Jožefu Petkovšku, NČ, leto 26, št. 253 (maj 1999), str. 25. 55 Marija Oblak Čarni, Program vrhniškega Muzejske­ga društva za leto 2000, NČ, leto 26, št. 257 (okt. 1999), str. 28. 56 S. S., Odkrili spominsko ploščo slikarju Mateju Ster­nenu, NČ, leto 27, št. 260 (jan. 2000), str. 36. 57 Muzejsko društvo Vrhnika, Ob 70 letnici smrti slikarja Simona Ogrina, NČ, leto 27, št. 264 (maj 2000), str. 34. 58 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva v letu 2001, VR, št. 4, leto 2003, str. 170–171. 59 MDV, fascikel: 1992–2001, Mojca Arh Kos, Kultur­novarstveno mnenje za postavitev spominskih obe­ ležij bratoma J. in F. Jager, 9. 4. 2001. 60 Zapisnika 3. in 4. seje IO MDV, z dne 8. 6. 1998 in 14. 12. 1998. 61 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnik 1. seje izvršne­ga in nadzornega odbora MDV, z dne 18. 3. 1999. 62 Marija Oblak Čarni, Kulturna dediščina našega kra­ja, NČ, leto 29, št. 279 (jan. 2002), str. 26. 63 MDV, fascikel: 1992–2001, Zapisnik 7. seje izvršnega in nadzornega odbora MDV, z dne 18. 2. 2000. 64 Poročilo predsednika na občnem zboru, 24. 11. 1997. 65 Zapisnik občnega zbora MDV, z dne 24. 11. 1997; Zapisnika 1. in 2. seje IO MDV, z dne 8. 12. 1997 in 16. 2. 1998. 66 S. S., Izšla druga številka Vrhniških razgledov, NČ, leto 26, št. 256 (sept. 1999), str. 36. 67 Janez Kos, Claustra Alpium Iuliarum, NČ, leto 27, št. 271 (dec. 2000), str. 32. 68 MDV, fascikel: 1992–2001, Sodelovanje pri izdaji monografije Vrhniškega slikarja Simona Ogrina. 69 MDV, fascikel: 1992–2001, Marija Oblak Čarni, Poro­čilo o delu v letu 2000, Vrhnika, 15. 1. 2001. 70 MDV, fascikel: 1992–2001, Milena Živec, Občni zbor muzejskega društva Vrhnika, 22. oktobra 2001; Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva v letu 2001, str. 172. 71 Zapisnik 2. seje IO MDV, z dne 16. 2. 1998 in Zapi­snik 4. seje IO MDV, z dne 14. 12. 1998. 72 Zapisnik 3. seje izvršnega odbora MDV, z dne 8. 6. 1998; MDV, fascikel: 1992–2001, Marija Oblak Čar­ni, Poročilo o delu za leto 1998, Vrhnika, 21. 3. 1999. 73 Zapisnik 3. seje izvršnega in nadzornega odbora MDV, z dne 25. 5. 1999; Oblak Čarni, Poročilo o delu v letu 1999. 74 Marija Oblak Čarni, Izleti Muzejskega društva Vrh­nika, NČ, leto 27, št. 264 (maj 2000), str. 33. 75 Marija Oblak Čarni, Delo Vrhniškega Muzejskega dru­štva v letu 2004, NČ, leto 32, št. 312 (feb. 2005), str. 35. 76 Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega dru­štva v letu 2002, v: VR, leto 4 (2003), str. 172–173. (Dalje: Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega dru­ štva v letu 2002); Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika za leto 2003, v: VR, leto 5 (2004), str. 244. (Dalje: Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika za leto 2003); S. S., Razstava in pogovor o usnjarstvu na Vrhniki, NČ, leto 29, št. 289 (dec. 2002), str. 35. 77 Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega dru­štva Vrhnika v letu 2004, v: VR, leto 6 (2005), str. 335. (Dalje: Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2004). 78 Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega dru­štva Vrhnika v letu 2005, v: VR, leto 7 (2006), str. 284; Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2006, v: VR, leto 8 (2007), str. 302–303. (Dalje: Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2006). 79 S. S., Izid monografije Florisa Oblaka, NČ, leto 31, št. 304 (maj 2004), str. 47. 80 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika za leto 2003, str. 245. 81 S. S., Vrata v Verdu, NČ, leto 29, št. 279 (jan. 2002), str. 26. 82 S. S., Spoznali smo naša rojaka Francisa in Ivana Jagra, NČ, leto 29, št. 281 (mar. 2002), str. 25. 83 S. S., Kje se začne Ljubljanica, NČ, leto 29, št. 286 (okt. 2002), str. 33. 84 S. S., Razstava in pogovor o usnjarstvu na Vrhniki, NČ, leto 29, št. 289 (dec. 2002), str. 35. 85 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika za leto 2003, str. 243. 86 Marija Oblak Čarni, Ko je bila Vrhnika še pristani­šče, NČ, leto 31, št. 300 (jan. 2004), str. 36. 87 S. S., Razvoj usnjarstva na Vrhniki, NČ, leto 31, št. 300 (jan. 2004), str. 31. 88 Niko Šušteršič, Razstava usnjarstva v Tehniškem mu­zeju Bistra, NČ, leto 31, št. 305 (jul. 2004), str. 42. 89 Franci Dovč, Parki in drevoredi nekoč in danes, NČ, leto 32, št. 311 (jan. 2005), str. 42. 90 Novi Vrhniški razgledi v pripravi, NČ, leto 32, št. 313 (mar. 2005), str. 42. 91 Vrhnika v prvi svetovni vojni, NČ, leto 32, št. 319 (okt. 2005), str. 43. 92 S. S., »Ljudstvu je spomenik všeč«, NČ, leto 33, št. 326 (maj 2006), str. 42. 93 Gašper Tominc, Sto sladkih let, NČ, leto 33, št. 328 (avg. 2006), str. 4. 94 Vrhnika in pomembne evropske poti, NČ, leto 33, št. 331 (nov. 2006), str. 44. 95 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika za leto 2003, str. 244. 96 Niko Šušteršič, Občni zbor muzejskega društva Vrh­nika, v: VR, leto 7 (2006), str. 283; Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2006, str. 303; Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2007, v: VR, leto 9 (2008), str. 306–307. (Dalje: Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2007). 97 Marija Oblak Čarni, Ob 5. številki Vrhniških razgle­dov, v: VR, leto 5 (2004), str. 8. 98 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika za leto 2003, str. 245. 99 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2004, str. 335. 100 Muzejsko društvo Vrhnika, Spomenik vrhniške zgo­dovine naprodaj, NČ, leto 32, št. 316 (jun. 2005), str. 3. 101 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2006, str. 302. 102 Gašper Tominc, Vrhniška kronika, v: VR, leto 7 (2006), str. 280. 103 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva v letu 2002, str. 173. 104 Marija Oblak Čarni, Ob 4. številki Vrhniških razgle­dov, v: VR, leto 4 (2003), str. 5. 105 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika za leto 2003, str. 245. 106 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2004, str. 337, v: VR, leto 6 (2005), str. 1–340. 107 Marija Oblak Čarni, Ob 7. številki Vrhniških razgle­dov, v: VR, leto 7 (2006), str. 6. 108 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika za leto 2003, str. 243. 109 Olga Pivk, Po sledeh starih Rimljanov, NČ, leto 30, št. 296 (sept. 2003), str. 32. 110 Muzejsko društvo Vrhnika, Obrambni sistem nad Vrhniko, NČ, leto 31, št. 309 (nov. 2004), str. 39. 111 Nuška Železnik, Ogled bunkerja na Ljubljanskem vrhu, NČ, leto 32, št. 315 (maj 2005), str. 13. 112 Marija Oblak Čarni, Z muzejci v Mokronog in Sevni­co, NČ, leto 32, št. 320 (nov. 2005), str. 41. 113 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2006, str. 304. 114 Čez most po modrost – izlet v Posočje, NČ, leto 33, št. 327 (jun. 2006), str. 46. 115 S. S., Podelili štiri priznanja, NČ, leto 37, št. 372 (maj 2010), str. 2. 116 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2007, str. 306–307. 117 Marija Oblak Čarni, Delo Muzejskega društva Vrhni­ka v letu 2008, v: VR, leto 10 (2009), str. 193. (Dalje: Oblak Čarni, Delo Muzejskega društva Vrhnika v letu 2008). 118 Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega dru­štva Vrhnika v letu 2009, v: VR, leto 11 (2010), str. 212–213. (Dalje: Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzej­skega društva Vrhnika v letu 2009). 119 Gašper Tominc, Recepture IUV za 50 tisoč evrov, NČ, leto 38, št. 383 (maj 2011), str. 53; ustni vir: Marija Oblak Čarni. 120 MDV, fascikel: 2011, Marija Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2011, Vrh­nika, 12. 2. 2012. (Dalje: Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2011). 121 MDV, fascikel: 2009, Marija Oblak Čarni, Janez Kos, Projektna naloga »Muzej Vrhnika« v okviru strate­gije razvoja kulture, turizma in športa na Vrhniki, Vrhnika, avgust 2009, št. dok. 47/09. 122 Gašper Tominc, Recepture IUV za 50 tisoč evrov, NČ, leto 38, št. 383 (maj 2011), str. 53. 123 S. S., Vodni pogoni na Podlipščici, NČ, leto 34, št. 336 (mar. 2007), str. 44. 124 Olga Pivk, Razstava Voda teče, mlini meljejo, žage pojo na gostovanju v Kozjem, NČ, leto 34, št. 339 (jun. 2007), str. 50. 125 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2007, str. 306. 126 Prav tam. 127 Gašper Tominc, Odprli razstavo o Stari cesti, NČ, leto 35, št. 347 (mar. 2008), str. 45. 128 S. S., Razstava »Lubi Slovenci«, NČ, leto 35, št. 350 (jun. 2008), str. 55. 129 S. S., Odprli razstavo, NČ, leto 35, št. 352 (sept. 2008), str. 13. 130 S. S., Gradišče skozi stoletja, NČ, leto 36, št. 362 (jun. 2009), str. 6. 131 S. S., Oživel karikaturist Marjan, NČ, leto 36, št. 367 (dec. 2009), str. 44. 132 S. S., 65. obletnica osvoboditve Vrhnike, NČ, leto 37, št. 372 (maj 2010), str. 4. 133 Vrhničana udejanjila ameriške sanje, NČ, leto 37, št. 377 (nov. 2010), str. 46. 134 Gašper Tominc, Skozi zgodovino po Klisu in Voljče­vi, NČ, leto 38, št. 384 (jun. 2011), str. 53. 135 Nataša Oblak Japelj, Brata Jager na urbanističnem inštitutu, NČ, leto 38, št. 384 (jun. 2011), str. 55. 136 Nataša Oblak Japelj, Brata Jager v Cerknici, NČ, leto 39, št. 390 (jan. 2012), str. 46. 137 Gašper Tominc, Slikarjeva norost ali genialnost?, NČ, leto 39, št. 390 (jan. 2012), str. 46. 138 Oblak Čarni, Delo Muzejskega društva Vrhnika v letu 2008, str. 193. 139 S. S., Spomenik trem krasoslovcem, NČ, leto 35, št. 356 (dec. 2008), str. 1. 140 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2009, str. 214. 141 Gašper Tominc, Odkrili spominsko ploščo bratoma Jager, NČ, leto 37, št. 372 (maj 2010), str. 60. 142 Oblak Čarni, Delo Muzejskega društva Vrhnika v letu 2008, str. 194. 143 Olga Pivk, Razstava Voda teče, mlini meljejo, žage pojo na gostovanju v Kozjem, NČ, leto 34, št. 339 (jun. 2007), str. 50. 144 Marija Oblak Čarni, Z Muzejskim društvom na Du­naju, NČ, leto 34, št. 341 (sept. 2007), str. 46. 145 Oblak Čarni, Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2007, str. 308. 146 Marija Oblak Čarni, Potovanje po Solnograškem, NČ, leto 35, št. 350 (jun. 2008), str. 59. 147 Olga Pivk, Muzejci v Nemčiji, NČ, leto 36, št. 362 (jun. 2009), str. 56. 148 Marija Oblak Čarni, Z muzejci na Tirolsko, NČ, leto 37, št. 373 (jun. 2010), str. 59. 149 Marija Oblak Čarni, Po sledeh slovanske Kocljeve spodnje Panonije, NČ, leto 38, št. 385 (avg. 2011), str. 47. 20 LET MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA Boštjan Odar LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA Arheologi se pri svojem delu vsakodnevno srečujemo s preteklim, preminulim. Ponava­di ostajajo vprašanja o počelu nekega pojava nepojasnjena. In vendar je naša naloga, da pojasnjujemo pretekle dogodke z arheologiji lastnimi metodami. Človek je, prav tako kot vse ostale oblike žive in nežive narave na na­šem planetu, enkraten in neponovljiv v vsej svoji biti. Bolj ko se spuščamo v neskon­čen labirint njegove preteklosti, bolj nam ostajajo pojavi, povezani z njim, prikriti. Če imamo srečo, nam tu in tam uspe izluščiti neznaten drobec preteklosti, ki potem dolgo osamljen čaka, da se mu pridruži še kakšen. Z nizanjem teh drobcev poskušamo arhe­ologi sestaviti zgodbo o preteklosti, kot se nam zdi, da je potekala. Odkritje Takšen majhen drobec se je pustil ujeti arheologom 15. septembra 2008. Takrat je Skupina za podvodno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pod vodstvom Andreja Gasparija izvedla pre­ventivni pregled rečnega dna Ljubljanice pri Sinji Gorici. Največ je bilo raznovrstne lončenine iz različnih obdobij od prazgodo­vine do novega veka; med redkimi kovin­skimi predmeti pa najdemo veliko železno pogačo (10,5 kg), rimsko bronasto zaponko tipa Aucissa in železne trakaste spojke, ki pripadajo rimski tovorni ladji. Med enim od potopov omenjenega dne je konservator Miran Erič opazil nenavaden lesen koničast predmet simetrične oblike.1 4. decembra 2008 sem si na prošnjo Mirana Eriča ogledal lesen predmet. Po nekaj minu­tah sem podal mnenje, da držim v rokah 40 tisoč let staro sulično ost, ki jo je izdelal in uporabljal neandertalec. V tem primeru je sulična ost izdelana iz lesa tise, sem dodal. Na površini predmeta sem še opazil zelo tanko črno snov, ki bi lahko predstavljala ožgano površino ali kak smolnat premaz za zaščito lesa. Zato sem predlagal, da se na predmetu opravijo naravoslovne preiskave: določitev starosti in vrste lesa ter kemična preiskava površine. Opis predmeta in preiskave Lesena ost je simetrično oblikovana v vseh ravninah glede na podolžno os stržena, ki poteka po sredini predmeta). Po ohranjeni dolžini je ost najdebelejša na sredini, od koder se enakomerno oži proti obema koncema in proti stranicam. V pre­sekih ima sploščeno-ovalen obris. Na spo­dnjem delu ima ost jasno poudarjen ramen-ski prehod iz njenega najširšega dela v trn, ki pa ni v celoti ohranjen. Ost je dolga 16 cm, široka 5,1 cm, največja debelina znaša 2,5 cm. Martin Zupančič2 je potrdil, da gre za les tise (Taxus). Les je juvenilen, branike so razločno vidne, ozke in nekoliko valovite pri vrhu. Za dodatno mnenje smo se obrnili na Labor für Dendrochronologie v Zürichu. Mednaro­dno priznani strokovnjak za moker les Niels Bleicher je ovrgel vsakršno možnost, da bi se les lahko po naravni poti preoblikoval v tako simetrično koničasto obliko. Potrdil je, da je bila ost povsem premišljeno izobliko­vana. Bleicher je tudi opazil, da je bil tik pod vrhom osti odrezan in zbrušen izrastek veje, ki je v primerjavi z okoliškim lesom mnogo trši. Povsem jasno je viden rez, ki poteka prečno na naravni potek lesenih vlaken. In tudi sama prisotnost tise na zamočvirjenih tleh je po mnenju Bleicherja izjemno nena­vadna. Tisa je izrazito mezofilna vrsta, ki dobro raste na svežih, humusnih in zračnih tleh, nekoliko raje na apnenčasti matični podlagi, peščena tla ji ne ustrezajo.3 Značilna rasti­šča so hladne in izrazito senčne lege v pasu bukovih in mešanih iglastih gozdov ter v gozdovih javorja in bresta. Nahajališča tise so v soteskah rek, v težko dostopnih skalna­tih ostenjih in na vlažnih severnih pobočjih, ne najdemo pa je na vlažnih obrežjih nižin­skih rek in v poplavnih ravninah, kakršno je Ljubljansko barje. O odsotnosti tise na Barju pričajo tudi pelodne raziskave na Ljubljan­skem barju.4 Pri pregledu pod mikroskopom na površini lesa nismo zaznali sledov obdelave z ostri- LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA mi orodji. Ena stran osti je gladka zaradi izpostavljenosti gibanju finozrnatih delcev v rečnem toku. Abrazija je očitna tudi na ne­poškodovanem koncu, kjer se njeni sledovi kažejo kot majhne izjede med lesnimi brani­kami. Drugo stran predmeta skoraj v celoti prekriva 0,2–2 mm debela črna snov. Pod ve­likimi povečavami so vidne drobne razpoke, ki jih ponavadi najdemo na zogleneli leseni površini. Ohranitev črne snovi samo na eni strani je zelo verjetno povezana s poodloži­tvenimi pogoji in resedimentacijo. Preiska­vo vzorca črne snovi s SEM-EDS metodo je opravil Ivo Nemec.5 Ta je pokazala, da gre za lesno maso s približno 30 % vsebnostjo ogljika in 65 % deležem kisika. Starost sulične osti Umestitev sulične osti v pozni mousterien na podlagi oblikovnih značilnosti so kasneje potrdile radiometrične raziskave z metodo AMS 14C. Prva datacija laboratorija iz Miami­ja je pokazala, da je les starejši od 43.970 let (Beta-252943), ponovljena datacija v Oxfor­du pa je dala rezultat 38.490±330 let (OxA­19866). Sulična ost je na podlagi oblikovnih zna­čilnosti in z radiometričnimi datacijami umeščena v obdobje hitrega menjavanja kratkotrajnih otoplitev in ohladitev v kisi­kovi izotopski stopnji 3 (OIS 3). To nesta­bilno klimatsko obdobje nekako korelira z interstadialom Hengello, natančneje pa je bila konica odložena v eni od Dansgaard Oeschgerjevih otoplitvenih faz 8–12. Takrat so bile povprečne letne temperature 5–10 stopinj nižje kot danes. To pomeni, da se je moralo na Ljubljansko barje v času odloži­tve lesenega predmeta stekati večja količina vode. Vse kaže, da je lesena konica pred 40 tisoč leti namerno ali nenamerno pristala v stoječi vodi in se ohranila vse do danes. Le tako si lahko pojasnimo odlično ohranjenost 40 tisoč let starega lesa. Ker se je sulična ost nahajala v združbi več deset tisoč let mlajših predmetov, se je po­javilo vprašanje njenega izvora. Na rečnem dnu namreč ni bilo odkritih drugih istoča­snih lesenih, koščenih ali kamenih orodij, ki bi dodatno pojasnjevali dogajanje izpred 40 tisoč let. Za pojasnitev najdiščnih okoliščin je bilo na mestu odkritja izvedeno vzorčenje sedimentov iz dna rečne struge za potrebe datacije z OSL analizo. Po odstranitvi nekaj centimetrov debele površinske plasti na reč­nem dnu je bil odvzet 35 cm visok vzorec peščene gline. Analiza 47 podvzorcev je po­kazala najverjetnejše starosti med 17.6±1.6 in 9.0±1.3 tisoč let, kar pomeni, da so se vzorčeni sedimenti odložili med začetkom poznega glaciala (OIS 2) in zgodnjim holo­cenom (OIS 1).6 Prisotnost sulične osti na rečnem dnu, ki je mnogo mlajše, je težko pojasniti. Še najbolj verjetno se zdi, da sulična ost izvira iz glo­bljih sedimentov v bližnjih glinokopih, ki so danes spremenjeni v ribnike. Na tem mestu so kopali glino za potrebe vrhniških opekarn v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Okoliščine bi lahko dodatno razjasnili, če bi gorvodno opravili serijo datacij rečnega dna z metodo OSL in naredili globoko vrtino v bližini odkritja sulične osti. O izdelavi in uporabi Tisa je zaradi svoje gostote, trdote in prožno­sti vsaj od srednjega paleolitika naprej zna­na kot najprimernejši les za izdelavo lovske opreme. Tako ne čudi, da je bilo v kuriščih jamskega najdišča Divje babe I, kamor so občasno zašli neandertalci, nenavadno ve­lika količina zoglenelega lesa tise. Ker tisa slabo gori, zagotovo ni bila izbrana za kur­javo. Lahko si predstavljamo, da so v Divjih babah I neandertalci iz tise izdelovali različ­ne predmete, predvsem lovsko opremo, od­padke pa zavrgli v kurišča.7 Za izdelavo sulične osti, kot jo poznamo se­daj z Barja, je potrebno najti deblo tise, ki ima premer 6–7 cm. Kos odrezanega debla mora biti dvakrat daljši, kot znaša dolžina glave osti od vrha do zaključka ramen, torej vsaj 20 cm. Po odstranitvi lubja sledi enako­merno podolžno tanjšanje debla z naspro­tnih strani tako, da dobimo leseno deščico debeline 3 cm, širine 6–7 cm in dolžine 20 cm. Paziti moramo, da stržen poteka točno po sredini deščice. Dolžina trna naj meri med 9 cm od njegovega zaključka do rame­na konice. Preostanek tvori glava sulične osti. Za čim večjo prebojnost osti je treba površino zbrusiti s čim bolj finim brusom in jo nato še zgladiti. Na koncu se konico zelo previdno in le za trenutek izpostavi visoki temperaturi, da se utrdi površina. Praktič­ni preizkus je pokazal, da lesa ne smemo izpostaviti ognju, temveč ga osmodimo na vročem kamenju ali nad žerjavico. Sulična ost je bila nataknjena v razcep droga, ki je zagotovo bil izdelan iz lesa tise. Močan ovoj iz rastlinskih ali živalskih vlaken je prepre­čeval iztaknitev med samim lovom. O utrjevanju lesa z ognjem je bilo v zadnjih 100 letih mnogo domnev, ki pa so ostale brez dokazov. Zato se je Marvin Fehrenbacher Lesena sulična ost iz tise pred ožiganjem površine in njena namestitev na lesen drog po opravljenem ožiganju (foto: David Badovinac). LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA lotil praktične raziskave, ki jo je izpeljal leta 2007 v sodelovanju z Max Planck inštitutom v Nemčiji. Njegovi preizkusi ožiganja raz­ličnih vrst lesa in merjenje trdote ožganih površin so nedvoumno pokazali, da tisin les z izpostavljanjem ognju pridobi na trdoti ne­kajkrat, druge vrste lesa pa le neznatno.8 Zanimivo je, da njegova spoznanja potrjuje prav lesena sulična ost na Barju, ki je do­slej edini dokaz o utrjevanju lesa s pomočjo ognja v starejši kameni dobi – paleolitiku. Sedaj je tudi jasno, zakaj so se na schönin­genskih konicah ohranili izjemno dobro vidni sledovi obdelave s kamenimi orodji.9 Schöningenske sulice so namreč narejene iz lesa mnogo slabše kakovosti, smreke in leske, ki so ga morali vedno znova pri­ostriti. Ožiganje ostrine ni bilo smiselno. Na njih so vidni sledovi zadnje in ne prve priostritve pred dolgotrajno odložitvijo. Ob izpostavljanju v ognju bi sicer take sledi iz­ginile. Odsotnost sledov obdelave na sulič­ni osti iz Ljubljanice je zagotovo posledica zglajene površine, ki je bila nato utrjena z ožiganjem. Uporaba lesenih sulic pri lovu ni bila nič posebnega. O tem pričajo nekatera arheolo­ška odkritja in številni etnografski primeri s celega sveta.10 Sicer pa si še lahko ogledamo lovsko opremo venezuelskega plemena, ži­večega v pragozdu porečja Orinoko, v Slo­venskem etnografskem muzeju. Sulice so namenjene lovu iz neposredne bli­žine. Zato morajo biti zanesljive in narejene le iz snovi, ki omogočajo varen lov. Lovec je ob suvanju v plen v nenehni nevarnosti zaradi razdražene živali. Drugače je s kopji, ki jih lovci odvržejo v plen z varne razdalje. Kopja so lahko opremljena s slokimi leseni­mi ali koščenimi konicami ali s kamenimi konicami.11 Sklep Do sedaj so bili ostanki enodelnih paleolit­skih sulic najdeni na najdiščih Clacton on the Sea (Anglija),12 Lehringen (Nemčija)13 in Schöningen (Nemčija).14 Ostanek pale­olitskega loka izhaja z najdišča Mannheim (Nemčija). Med temi predmeti je bil nepo­sredno datiran le lok iz Mannheima, ki je po­kazal starost 17.737 let,15 lesene sulice pa so bile časovno opredeljene le posredno in zato dokaj nezanesljivo. Reka Ljubljanica pri Si­nji Gorici na Ljubljanskem barju se z lese­no sulično ostjo nesporno pridružuje štirim evropskim najdiščem z lesenimi ostanki lo­vske opreme iz starejše kamene dobe. Izbor literature ANDRIČ Maja et al. 2008: Late quartenary vegetation and hydrological change at Ljubljansko barje (Slo­venia). Paleogeography, Palaeoclimatology, Palaeo­ecology 27, str. 150–165. BRUS Robert, 2005: Dendrologija za gozdarje. Ljubljana. CULIBERG Metka 2007, Paleobotanične raziskave v Div­jih babah I. V: Ivan Turk (ur.), Divje babe I. 1. del., Ljubljana, str. 167–184. CULIBERG Metka, ŠERCELJ Alojz 1998: Pollen and char­coal of mesophilic arboreal vegetation from Pleisto­cene sediments in Slovenia. Evidence of microrefu­ges. – Razprave 4. razreda SAZU 39, str. 235–254. ELLIS Christopher J. 1997: Factors influencing the use of stone projectile tips. V: Heidi Knecht (ur.), Projectile Technology, New York, London, str. 37–74. ERIČ Miran, GASPARI Andrej 2009: Sinja Gorica. Poroči­la Skupine za podvodno arheologijo 28. FEHRENBACHER Marvin 2007: Steinzeitliche Speere -im Feuer gehärtet? -Experimentelle Überprüfung der Holzhärtung durch Feuer. -Deutsche Gesell­schaft für Zerstörungsfreie Prüfung e. V. Jüchen. GASPARI Andrej, ERIČ Miran, ODAR Boštjan 2011: A Paleolithic Wooden Point from Ljubljansko barje (Slovenia). V: Jonathan Benjamin, Clive Bonsall, Catriona Pickard, Anders Fischer (ur.), Submerged Prehistory, Oxford, str. 186–192. GASPARI Andrej, ERIČ Miran, ODAR Boštjan 2012: Pa­leolitska lesena konica iz Ljubljanice. V: Andrej Ga­spari, Miran Erič (ur.), Potopljena preteklost. Arhe­ologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kul­turne dediščine v Sloveniji, Ljubljana, str. 231–238. OAKLEY Kenneth. P., ANDREWS Peter, KEELEY Lawren-Opombe:ce H., CLARK J. Desmond 1977: A reappraisal of the Clacton spearpoint. Proceedings of the Prehistoric Society 43, str. 13–30. ODAR Boštjan 2011: Archers at Potočka zijalka? Arheolo­ški vestnik 62, str. 433–456. POHAR Vida, CULIBERG Meta, PAVLOVEC Rajko 2002: Globoki vrtini na Ljubljanskem barju v luči pelo­dne analize. Razprave 4. razreda SAZU 45/2, str. 171–202. ROSENDAHL Gaëlle, BEINHAUER Karl-Wilhelm, LÖSCHER Mandfred, KREIPL Kurt, WALTER Ru­dolf, ROSENDAHL Wilfried 2006: Le plus vieil arc du monde? Une pie`ce intéressante en provenance de Mannheim, Allemagne. L’Anthropologie 110/3, str. 371–382. THIEME Hartmut 1997: Lower Palaeolithic hunting spe­ars from Germany. Nature 385, str. 807–810. THIEME Hartmut 1999: Altpaläolithische Holzgeräte aus Schöningen, Lkr. Helmstedt. Bedeutsame Fun-de zur Kulturentwicklung des frühen Menschen. Germania 77 (2), str. 451–487. 1 Erič, Gaspari 2009; Gaspari, Erič, Odar 2011; Gaspa­ri, Erič Odar 2012. 2 Oddelek za lesarstvo, Biotehniška fakulteta. 3 Brus 2005: 116–117. 4 Šercelj 1996; Culiberg 1991; Culiberg Šercelj, 1998; Pohar, Culiberg Pavlovec 2002; Andrič et al. 2008. 5 Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. 6 Alexandra Hilgers, Geochronologielabor, Geo­graphisches Institut, Universität zu Köln. 7 Culiberg 2007. 8 Fehrenbacher 2007. 9 Thieme 1997; Thieme 1999. 10 Ellis 1997, 37–66. 11 Odar 2011. 12 Oakley et al. 1977. 13 Junkmanns 2001: 6. 14 Thieme 1999. 15 Rosendahl et al. 2006. LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA Janez Kos VRHNIŠKO PREBIVALSTVO NA HRIBU PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA Prebivalstvo trga Vrhnika smo podali v prej­šnji številki Vrhniških razgledov;1 tokrat pa podajamo popis prebivalstva v Hribu, ki je bil z zakonom deželnega zbora Kranjske 1898 združen s trgom Vrhnika v eno naselje, obe naselji pa je ločil potok Klis. Po konskripciji leta 1846 je naselje trg Vrhnika štelo 765 mo­ških in 848 žensk – skupaj 1633 prebivalcev, v naselju Hrib pa 284 moških in 329 žensk – skupaj 613 prebivalcev. V obeh naseljih skupaj je bilo tedaj 2226 prebivalcev, torej 23 % vsega prebivalstva vrhniške župnije. V trgu Vrhnika je tedaj živelo dobrih tisoč prebivalcev več kot v Hribu (1020). Sredi 19. stoletja je trg imel 218 (219) hiš, v Hribu pa je bilo v istem času le 74 hišnih številk. Popis hribskega prebivalstva, duš (status animarum) v letih 1857–1871,2 ki ga je vodil vrhniški župnijski urad, podajamo na enak način, kot smo vrhniški trški popis prebi­valstva. Družine (zakonca in njuni otroci, vdovec ali vdova z otrokom) so označene s trikotni­kom, imena zakoncev so objavljena z veli­kimi črkami, imena njunih otrok z malimi črkami, imena samskih sorodnikov posame­zne družine ali drugih, ki so z gospodarjem živeli pod isto streho, so podana z malimi črkami, njhovi priimki pa so zapisani z ve­likimi črkami. Rojstni datumi so označeni z zvezdico (*), smrtni pa s križcem (+). Oseb­na imena so pisali v nemški ali latinski obliki (Franz, Franciscus, Jochanna), v pričujočem popisu so podana v slovenski obliki. V okle­paju smo pri hišnih imenih dodali današnje stanje, če smo ga ugotovili. Hribski prebivalci so v letih 1857–1871 živeli v 61 hišah. V 35 hišah je živela le po ena dru­žina, v 12 hišah po dve in v dveh tri in štiri družine, v dveh hišah so prebivali župnik in kaplani, 13 poslopij (mežnarija, mlini, žage, stara milarna, mitnica, delavnica, dve čuvaj­nici) pa je bilo brez prebivalcev. Živeli so v 59 družinskih enotah, ki so jim gospodarili družinski očetje in družinske matere. Poleg njihovih otrok so bili v mnoge družinske skupnosti vključeni še stari starši (prejšnji gospodarji), tete in strici; v nekatere pa še prebivalci, ki z družinami niso bili v sorodu. Hišo je po starših največkrat dobil najstarej­ši sin. Hišo, kateri se je reklo Pri Martinc, je po očetu Janezu Mikšu, ko je ta v svojem 54. letu starosti umrl, dobil njegov 22-letni drugorojenec Franc, ki se je po dobrem letu od očetove smrti oženil z Nežo Štirn. Nje­gov brat Janez se je pet let za njim oženil v Hrib v Martincovo bajto, sestra Jera se je omožila na Vrhniko, brat Jakob pa bil tedaj še samski, sestra Neža je umrla, predno je dočakala eno leto. O tem, kdo je bil vključen v posamezni hiši v skupno gospodinjstvo, iz popisa duš ni mogoče z gotovostjo ugotovi­ti; tudi ni mogoče razbrati socialnega stanja posamezne družine. Družinskih priimkov je bilo v Hribu 37, štiri družine so se pisale Oblak in štiri Steržinar, po tri družine pa so se imenovale Tomšič, Jesenovic in Umk. Med 45 rojstnimi priimki družinskih mater je bilo največ Oblakovk (4) in Petkovškovk (4), Voljčkovk (3) in Dobro­voljk (3). Domačini so se med seboj poznali po hišnih, po domačih imenih, ki so v po­pisu zapisana poleg hišne številke. Med 27 moškimi krstnimi imeni je bilo kar 53 Jane­zov, 50 Antonov, 35 Francov, 13 Matevžev, 12 Jožefov, po 11 Andrejev in Jakobov, po 10 Gašperjev in Mihaelov. Med 18 ženskimi osebnimi imeni je bilo najbolj priljubljeno ime Marija, bilo jih je 86, sledilo ji je po 22 Než in Jer, po 16 je bilo Frančišk, Elizabet, Uršul in An, 15 žensk so krstili z imenom Ivana, 15 pa jih je dobilo ime Marjeta in 15 Helena. Družin brez otrok je bilo 6, z enim otrokom jih je bilo 13, dvema 7, s tremi 19, štirimi 13, petimi 9, šestimi 5, sedmimi 4, z osmimi 2, devetimi 2 in z desetimi 1. Leta 1871 je bilo v Hribu 383 prebivalcev, 197 moških in 186 žensk. V starosti do 10 let je bilo več deklic, v najstniških letih je bilo nekaj več fantov kot deklet, enako v zrelih letih več moških kot žensk, kar deset moških več kot žensk pa je bilo v starosti od 31. do 40. leta, v starosti od 40. do 50. leta sta bila le dva moška več kot žensk, po 50. letu sta­rosti pa je bilo več žensk kot moških. Otrok do 10. leta starosti je bilo 68, najstnikov (od 11. do 20. leta starosti) je bilo 64, v starosti od 21. do 30. leta je bilo 71 mladeničev in mladenk, v tridesetih in štiridesetih letih je bilo 98 Hribcev, v starosti od 50. do 60. leta jih je bilo 44, v šestdesetih in sedemdesetih letih pa jih je bilo 37, le en moški pa je bil tedaj star 80 let. Zaključiti smemo, da je bilo hribsko prebivalstvo mlado, saj je bilo do 20. leta starosti kar 132 oseb, od 21. do 40. 128 oseb, starejših od 40 let, pa 125 oseb. Starih več kot 60 let je bilo le 37. Življenjska doba Hribcev je bila tedaj še kratka. V statusu je vpisana smrt 50 moških in 43 ženskih oseb. Smrtnost je bila velika zlasti pri otrocih do 12. leta starosti, umrlo jih je 42. V starosti od 19. do 30. leta je umrlo 7 moških in 5 žensk, v tridesetih letih starosti sta umrla dva mo­ška in ena ženska oseba. V štiridestih letih starosti je umrlo 5 moških in 4 ženske. V petdesetih letih starosti je umrlo 8 Hribcev in 7 Hribk, starejših prebivalcev pa je skupaj umrlo 33, med njimi 1 osemdesetletnik. V popisu duš moremo ugotoviti 18 ženinov in 20 nevest. Najmlajši ženin je bil star vsaj 19 let, najstarejši pa 44 let; najmlajša nevesta je bila stara 18 let, najstarejša nevesta pa 41 let. V starosti od 21. do 30. leta se je poročilo 14 ženinov in 13 nevest, v tridesetih letih sta­rosti so se poročili 4 fantje in 4 dekleta, dva ženina sta se poročila stara 40 in 44 let, tri neveste pa so bile stare 40 in 41 let. Znova se je poročilo 11 vdovcev in 4 vdove, samski pa je ostal le vdovec in 9 vdov. Neveste so bile praviloma mlajše od ženinov. Največ porok je bilo februarja. Ob rojstvu prvega otroka je bil najmlajši oče star 19 let, najmlajša mati pa je bila stara 18 let. V starosti od 21 do 30 let je bilo ob roj­stvu prvega otroka 33 očetov in 43 mater, v starosti med 31. in 40. letom je prvega otro­ka rodilo 10 mater in 22 očetov, med 41. in 45. letom starosti pa so dobili prvega otroka 2 materi in 4 očetje. V enem primeru je bil otrok spočet že pred poroko. Nezakonske matere, bilo jih je 12, med njimi je bila tudi vdova, so bile ob rojstvu otroka stare od 21 do 40 let (vdova). Le dve sta rodi­li po dva otroka. Skupaj je v statusu zapisa­nih 13 nezakonskih otrok. Posvojen je bil le VRHNIŠKO PREBIVALSTVO NA HRIBU PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA en otrok. Njihove matere so običajno ostale v očetovi oz. v materini hiši. Omenja pa se tudi tržaški najdenček.3 Dvojčki so se rodili v treh družinah. Enkrat samkrat so zapisali mrtvorojenega otroka, katerega mati je po porodu umrla. Pri družinskih očetih in materah sestavljal­ci popisa duš niso nikoli zapisali njihovega poklica ali označili njihovega socialnega statusa; le v enem primeru so pripisali, da je gospodar gostač. Poklic ali socialni status so zapisali le pri njihovih otrocih. Tako med njimi najdemo 2 ključavničarja, dimnikarja, 9 vojakov, 5 železniških delavcev, usnjar­ja, lesnega delavca, žandarja, pa tudi vaga­bunda in berača. Mnogo Hribcev, preko 50, je odšlo od doma po svetu s trebuhom za kruhom. Največ jih je začasno ali za stalno odšlo v Trst, Ljubljano, na Hrvaško in Ogr­sko, več se jih je udinjalo pri gospodarjih v kraju, na trgu, v okoliških vaseh in drugod po Kranjskem. V Trst se je poročilo ali tam delalo 26 Hribcev in Hribk, v Ljubljani 14, na Hrvaškem in Ogrskem 7, na Koroškem 2, v Milanu 1. Opazna je tudi t. i. notranja mi­gracija s porokami. POPIS DUŠ 1 Župnišče PTD Andrej Pečar *1. septembra 1805 2 Akarle Pek (danes: Katarinovc, Gradi­šče 34) . JERNEJ SIPEC *1804, v Trst, MARIJA HO­FMAN *1904, +31. marca 1861 . Jernejev sin JANEZ SIPEC *18. decem­bra 1837 v Trstu, KATARINA FURLAN *22. novembra 1839, poročena 6. februarja 1860 na Mirkah št. 2, odšla v Trst, otroci: Matevž *20. septembra 1861 . JANEZ UMK, lastnik hiše, *1833. MARJE­TA KORENČAN *5. julija 1825, +5. decem­bra 1866, otrok: Marija +14. junija 1866, Ja­nezova druga žena HELENA KRIŠTOF *17. aprila 1839, s Hriba št. 42, otrok: Janez *12. junija 1868 . Elizabeta HOFMAN, vdova, *13. novem­bra 1789, +16. novembra 1863, sin Janez *19. junija 1836, vojak, žandar 3 Lustek (danes Ruparšek, Gradišče 5 in 7) . ANTON KORENČAN *24. maja 1824, po­ročen 18. februarja 1858, +23. oktobra 1864, MARJETA MALAVAŠIC, rojena Mesec, *20. decembra 1819, Marjetina otroka: Janez Malavašic *5. maja 1848, ključavničarski pomočnik, Franc Malavašic *1. aprila 1850, dimnikar, Antonovi otroci: Franc Korenčan *4. oktobra 1858, +29. avgusta 1859, Neža Korenčan *1. januarja 1860, +13. julija 1860, Anton Korenčan *22. junija 1861, Luka Ko­renčan *16. oktobra 1863, +10. aprila 1864 . Marjeta KORENČAN, rojena Petkovšek, vdova, *12. februarja 1800, otroci: Marje­ta *5. julija 1825, poročena 1865 na št. 2, +1866, Marija *24. septembra 1831, poro­čena 1864 v Trst, Helena *10. aprila 1834, poročena 15. februarja 1858 v hišo Hrib 42, Andrej *12. novembra 1837, +15. februarja 1865, Jakob *29. aprila 1840, poročen 7. no­vembra 1864 z Antonijo Hrovadt 4 Martinc ( danes Martinc, Gradišče 9) . JANEZ MIKŠ *18. aprila 1806, +16. janu­arja 1861, NEŽA ALIČ *14. januarja 1806, otroci: Janez *9. maja 1836, poročen 11. februarja 1867 v Hrib št. 18, Franc *4. okto­bra 1839, Jakob *30. aprila 1849, Jera *26. februarja 1842, poročena 1866 na Vrhniko, Neža *4. januarja 1856, +3. decembra 1856 . Janezov sin Franc Mikš, poročen 27. janu­arja 1862 z NEŽO ŠTIRN *1841, otroci: Fran­čiška *7. februarja 1863, poročena Mesec na Vrhniki št. 64, Marija *31. maja 1864, Janez *25. junija 1868, Tomaž *7. decembra 1869 5 Košut (danes Košuta, Gradišče 11) . MARIJA ZAMEJC, rojena Oblak *1808, +31. oktobra 1869, otroci: Franc *31. marca 1838, +1857 v Trstu, Marija *13. februarja 1830, poročena na Drenov Grič, Uršula *24. septembra 1835 . MARTIN JURCA *1836 v Podlipi, poročen 24. septembra 1862, z Marijino hčerjo Uršu­lo Zamejc, otroci: Jakob *1. julija 1863, +8. julija 1863, Janez *16. avgusta 1864, Marija *6. decembra 1866, +11. maja 1868, Uršula *8. oktobra 1869 Jera OBLAK, gospodinjina sestra, *1812, +23. junija 1869 6 Andrejc (danes poslopje nekdanje In­dustrije usnja Vrhnika, Tržaška c.) . ANDREJ DOLENC *25. novembra 1800, +19. julija 1858, gostač, MARIJA JAPELJ *21. februarja 1801, otroci iz 1. zakona: Neža *15. oktobra 1830, služi v Ljubljani, Jera *28. fe­bruarja 1833, otroci 2. zakona: Frančiška *20. septembra 1836, +19. maja 1856, An­drej *2. septembra 1839, služi v Trstu, Mar­jeta *7. julija 1838, poročena v Trst, Ivana *30. marca 1844, +28. aprila 1860 Nežina nezakonska hči Ivana DOLENC *9. aprila 1854, v Trstu . GAŠPER TOMŠIČ, posestnik, *23. de­cembra 1811, +24. aprila 1866, glej hišno št. 24!), pozneje rojeni otroci: Janez *3. avgu­sta 1860, Karel *16. oktobra 1862, Elizabeta *9. novembra 1864, Antonija *9. januarja 1867 7 Pošten [Poštni] malen (danes Celarc, Gradišče 12) .GAŠPER TOMŠIČ *23. decembra 1811, +24. aprila 1866, ANA PETKOVŠEK *23. aprila 1829, otroci: Marija *23. marca 1853, Ivana *21. decembra 1854, Janez *3. avgusta 1860, Karel, *16. oktobra 1862, Elizabeta *9. novembra 1864, Antonija, posthumna *9. januarja 1867 8 Matevžovc (danes Zidar, Gradišče 10) .JAKOB ALIČ *25. julija 1799, NEŽA *18. januarja 1799 9 Grogar ( danes Tršar – Grogar. Gradišče 8, 8a) .LUKA TERŠAR *16. oktobra 1816, MA­RIJA OSTANK *1819, otroci: Franc *15. no­vembra 1841, Anton *12. januarja 1844, po­ročen z Elizabeto Kotnik iz Verda št. 36, Pa­vel *15. junija 1846, Jakob *10. julija 1848, Lovrenc *9. avgusta 1853, Janez *5. aprila 1856, Marija *24. oktobra 1850, Jernej *3. avgusta 1858, +27. avgusta 1859, Ana *25. julija 1860, Frančiška *30. novembra 1863 Marija TERŠAR, vdova, *2. oktobra 1784, +26. marca 1864 10 Rihar (danes Čempuh, Gradišče 1) . GAŠPER ČELESNIK *5. januarja 1812, go­stač, HELENA RIHAR, *22. aprila 1814, +4. aprila 1865, otroci: Neža *21. januarja 1844, poročena z gostačem na Vrhniki Jera RIHAR, vdova, *14. marca 1784, +17. avgusta 1856 . ANTON STERŽINAR, sedanji posestnik, *4. junija 1834, poročen 16. februarja 1857 z ELIZABETO KORENČAN *3. novembra 1832, otroci: Jožef *13. marca 1857, Franc *4. oktobra 1859, Jera *8. marca 1861, Ja­kob *20. julija 1862, Marija *1. avgusta 1864, dvojčka Elizabeta in Anton *17. junija 1866, +11. avgusta 1866, Janez *3. avgusta 1867, Jera* 8. marca 1861, Marija* 1. avgusta 1864, Gregor *7. marca 1869 11 Čempuh ( glej št. 10 zgoraj) .VALENTIN STERŽINAR *27. januarja 1831, +15. aprila 1865, JERA VOLČ *1826, otroci: Marija *30. marca 1853, v Trstu, Ur­šula *30. septembra 1855, Valentin *1. mar­ca 1858, Franc *20. oktobra 1860, Jakob *3. julija 1864, +3. februarja 1865, Jožef *20. marca 1866, +14. septembra 1866, Frančiška *27. julija 1867 VRHNIŠKO PREBIVALSTVO NA HRIBU PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA Matevž STERŽINAR, gospodarjev brat, *4. decembra 1832, +13. decembra 1859 v bolni­šnici, Anton STERŽINAR, gospodarjev brat, *4. junija 1834, 1857 poročen v Hrib št. 10, Lovrenc STERŽINAR, gospodarjev brat, *2. avgusta 1838, vojak v Kranju 12 Nace (danes Stržinar, Voljčeva cesta 135) .TOMAŽ JAVORNIK (glej Hrib št. 17) Marija VIDRIH, sirota, *4. marca 1827, umr­la petnajstletna v sirotišnici v Ljubljani 13 Grabenčan(danes hiša porušena; Iste­nič, Voljčeva c. 12) .FRANC OGRIN, *20. novembra 1825, MARIJA SMUK, vdova Jelovšek, *1822, otro­ ci: Janez Jelovšek *23. aprila 1844, +1869 pri eksploziji v Radeckyjevi vojski, Marija Jelovšek *15. avgusta 1851, Ana Jelovšek *10. julija 1853, Janez Ogrin *31. januarja 1857, Amalija Ogrin * 8. julija 1858, +5. maja 1859, Franc Ogrin *31. marca 1862 14 Ančka (prečrtano) Lovrenc (danes Jeršinovič, Voljčeva c. 11) .LOVRENC KAUČIČ *1819, +8. marca 1860, ANA JELOVŠEK *1817, poročena 1849, otroci: Franc *9. februarja 1852, Karel *14. oktobra 1853, Janez *16. avgusta 1855, +8. maja 1857, Frančiška *5. februarja 1857, Janez *5. septembra 1859, +29. julija 1861 15 Zanoškar .BOŠTJAN PETRIČ *19. januarja 1796, +6. januarja 1870, otroka: Valentin *6. februarja 1824, Jakob *29. aprila 1831 16 Štefic ( danes Pečkaj, Voljčeva c. 14) .ELIZABETA MLINAR, vdova, 13. novem­bra 1807, otroka: Franc *2. aprila 1843, Pavel *22. januarja 1846 17 Marolt (danes Bricelj, Voljčeva c. 15 in 16) .TOMAŽ JAVORNIK *14. decembra 1805, +12. septembra 1871, JOŽEFA JELOVŠEK *1811, otroci: Jera *15. februarja 1842, po­ročena 24. oktobra 1859 v Hrib št. 24, To­maž *18. decembra 1845, Ignac *9. julija 1852 18 Martincova bajta (danes Egidijeva hiša, Voljčeva c. 17) .JANEZ MIKŠ, posestnik,*9. maja 1836 v Hribu št. 4, poročen 4. februarja 1867 z MARJETO SLABE s Stare Vrhnike, *7. juni­ja 1842, otroka: Marija *2. decembra 1867, Franc *19. novembra 1869, +4. decembra 1869 19 Oblak (pri Metniku) (danes trgovina Merkator, Voljčeva c. 18) . ŠTEFAN OBLAK, *24. decembra 1805, po­ročen 1845 z ELIZABETO JELOVŠEK *1810, otroci: Janez *9. maja 1848, poročen 1860, Štefan *19. oktobra 1850, Marija *2. avgusta 1853, +9. februarja 1861 . JANEZ UMK, posestnik, MARJETA KO­RENČAN, hči: Marija *18. marca 1866 20 Paulač (Požarjeva hiša na Voljčevi c., danes porušena) . MARKO MOLK, *11. decembra 1798, MARIJA CORN, *1810, +30. avgusta 1859, drugič poročen z URŠULO KOGOVŠEK, vdovo Petrič *29. septembra 1808, otroci iz prvega zakona: Jožef *17. marca 1843, poro­čen 1865, Jernej *17. avgusta 1845, služi na Sapu, Matjaž *20. februarja 1848, služi na Vasi, Marija *8. avgusta 1840, služi v Trstu, +1869 v bolnišnici v Ljubljani . Markov sin Jožef Molk, poročen 1865 z MARIJO CORN, *4. januarja 1846, otrok: Franc *28. septembra 1867 21 Golob (danes Kranjc, Voljčeva c. 19) FRANC GOLOB (glej Vrhnika) 22 Dormiš (danes Kranjc, Voljčeva c. 20) 23 Mačik .JURIJ SLUGA *27. marca 1812, MARIJA HREN *17. maja 1810, otroci: Marija *22. marca 1837, služi v Trstu, Apolonija *24. januarja 1839, služi v Ljubljani, Martin *11. novembra 1842, na Ogrskem, Terezija *12. septembra 1848, služi v Trstu, Elizabeta *29. oktobra 1852, služi v Ljubljani 24 Štritof (danes Tomšičeva hiša, Trža­ška c.6) . GAŠPER TOMŠIČ *23. decembra 1811, +24. aprila 1866, ANA PETKOVŠEK *23. apri­la 1829, otroci 1. zakona: Mihael *22. septem­bra 1835, Jera *15. marca 1840, poročena na Vrhniko, Marjeta *30. junija 1844, poročena 1867 v Verd v hišo št. 23, otroci 2. zakona: Marija *23. marca 1853, Ivana *21. decembra 1854, Franc *20. novembra 1856, +5. avgusta 1857, Ana *12. julija 1858, +17. septembra 1861 – družina se je preselila v hišo št. 6 . Gašperjev sin Mihael Tomšič, 24. oktobra 1859 poročen v Hrib št. 17 z JERO JAVOR­NIK, otroci: Marija *22. marca 1862, Ignac * 30. junija 1863, Ivana *25. maja 1865, Anto­nija *10. avgusta 1866, +25. marca 1869, Ana Rozalija *17. avgusta 1868 Marija TOMŠIČ, gospodarjeva sestra, 30. av­gusta 1809 25 Merlak . MARIJA MERLAK, rojena Markovc, vdo­va, *30. julija 1813, [hiša] sedaj pripada Ja­vorniku, otrok iz prvega zakona: Marija *16. februarja 1830, +1859, služi v Trstu, poroče­na, Neža Merlak *21. januarja 1839, otroci iz drugega zakona: Janez *30. julija 1842, +1870 se utopil v Ljubljanici, Bleibt auser der Kirche (?), v Sinji Gorici, Franc *27. mar­ca 1847, služi v Trstu . MIHAEL MOŽINA iz Logatca *25. sep­tembra 1839, Neža Merlak, Marijina hči, otroci: Uršula, *v Logatcu 17. oktobra 1859, Mihael *25. septembra 1861, +24. decembra 1868, Marija *20. oktobra 1863, +17. septem­bra 1866 Jožef MERLAK, * v Trstu 13. aprila 1857, ne­zakonski Jerin sin iz Trsta Karel PODERŽAJ, tržaški najdenček, +31. aprila 1862 26 Jelovškov mlin (danes Stržinarjeve delavnice, Hrib 17) 27 Katarinovc (danes Hrib 8) .JURIJ KUNSTEL *24. aprila 1816, JERA ŠAFTIČ *18. februarja 1816, +18. aprila 1857, drugič poročen 17. maja 1858 z MARIJO VOLČ z Vrhnike št. 86, otroci prvega zakona: Marija *2. februarja 1841, služi v Ljubljani, Jera *19. februarja 1844, Helena *9. aprila 1846, +2. marca 1860, otroci drugega zako­na: Jožef *6. marca 1859, dvojčka Katarina in Ivana *25. aprila 1861, Franc *15. oktobra 1863, +25. marca 1865, Janez *6. marca 1867 Helena ŠAFTIČ, vdova, *12. avgusta 1796, +16. februarja 1857 28 Štritofova bajta 29 Matevžač .TOMAŽ MOLK *10. decembra 1809, ANA POPIT *1804, +18. maj 1866, drugič poro­čen 3. septembra 1866 z MARIJO, (beilaufi­ge Eheweib (?)) SKOVIC iz Godoviča *1812, hči iz prvega zakona: Marija *3. avgusta 1841, poročena 4. februarja 1861 z Jurijem Križajem, železniškim čuvajem Franc KUMEN, v reji, *31. marca 1849, pri Meletu na Mirkah Anton MOLK, gospodarjev brat, *25. no­vembra 1821, služi pri Kotniku v Verdu 30 Kodele (danes Hrib 7) . ANTON BOLČINA *30. januarja 1821, MARIJA MOLK *1826, otrok: Franc *30. av­gusta 1856 . MIHAEL ZALAZNIK, gostač, *27. septem­bra 1793, JERA *14. novembra 1800, +29. oktobra 1865, otroci: Gašper *2. januarja 1830, Anton *11. junija 1838, vojak, Ivana *7. maja 1843 VRHNIŠKO PREBIVALSTVO NA HRIBU PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA 31 Matičk . ANDREJ ZAKOVŠEK *29. oktobra 1800, +28. januarja 1859, APOLONIJA OBLAK *9. januarja 1807, +19. avgusta 1860, otroci: Jernej *21. avgusta 1838, v Dulah, Jožef *1. marca 1840, na Hrvaškem, Marija *8. marca 1843, v Trstu, Franc *26. marca 1845 . MATEVŽ DEČMAN iz Mengša, posestnik hiše, *1820, MARIJA ISTENIČ iz Hotederši­ce *1820 sestre in bratje Apolonije Oblak: Jera OBLAK *12. februarja 1809, +v Trstu, Mari­ja OBLAK *19. marca 1825, poročena v Trst, Jurij OBLAK *9. aprila 1813, +1863, Pavel OBLAK *25. januarja 1822, +13. septembra 1859, Franc OBLAK *28. januarja 1824, v Trstu, Matevž OBLAK *26. avgusta 1830, v Vasi pri Ostanku 32 Milner (?) 33 Mežnarija (danes Hrib 2) 34 Klofon .MARIJA JURJOVČIČ, rojena Mesc, vdo­va, *1817, otroci: Anton *2. januarja 1838, Janez *9. junija 1839, na Hrvaškem služi na železnici, Marija *6. marca 1842, v Ljublja­ni, Neža *7. januarja 1846, v Ljubljani Apolonija JURJOVČIČ, nezakonska hči vdo­ve Marije *3. februarja 1854 Gašper JURJOVČIČ, nezakonski sin vdove Marije *1857 Mihael BOKALIČ, berač, +29. decembra 1862 35 Kaplanija (danes Hrib 1) dr. Janez GOGALA *22. junija 1825, Leo­pold GESTRIN *13. novembra 1825, Matija ŠTRUCELJ *12. oktobra 1824, Jožef KOGEJ *22. februarja 1831, Anton WONČA *13. januarja 1819, Leopold KLINAR *9. aprila 1839, Anton GROS, Johan ŠAFER *oktobra 36 Tukač (hiša, porušena ob gradnji ce­ste, ok. leta 1960, danes Turnovše 27) .TOMAŽ HOJAN *7. decembra 1815, NEŽA GRUM *12. januara 1825, otroci: Franc *23. marca 1843, Frančiška *6. marca 1857, To­maž *24. decembra 1860, Anton *3. junija 1863, Marija *4. julija 1867 Andrej HOJAN, stari gospodar, *21. novem­bra 1779, +26. decembra 1857 37 Primaž . PRIMOŽ OBLAK *31. maja 1796, +7. fe­bruarja 1864, MARJETA *17. junija 1799, otroci: Neža *16. decembra 1830, Lovrenc *27. julija 1833, služi na Koroškem, Gašper *2. januarja 1836, vojak . Primožev sin Lovrenc Oblak, poročen 15. februarja 1834 z NEŽO CELARC iz Lesnega Brda št. 13, *14. decembra 1858, +24. maja 1859 . JAKOB LASNIK, sedanji gospodar, *12. julija 1825, ELIZABETA OBLAK, *1826, sin: Peter *28. junija 1866, +15. septembra 1866 38 Bolčina .Janez ZALAZNIK *28. aprila 1839, na Ko­roškem, Matevž ZALAZNIK *2. septembra 1843, usnjar, Luka ZALAZNIK *12. oktobra 1846, +v Trstu – vsi trije brez staršev Luka ZALAZNIK *17. oktobra 1833 v Ljubljani 39 Tominček . ANTON MEDVED *3. junija 1816, +4. decembra 1857, HELENA RIHAR *24. apri­la 1817, otroci: Andrej *12. novembra 1842, Franc *21. marca 1853, Luka *11. oktobra 1857 . Antonov sin Andrej Medved poročen z ANO KERŽIČ iz Verda, *16. julija 1846, otro­ka: Frančiška *2. oktrobra 1867, Ivana *25. avgusta 1869 40 Steržinar .MARTIN STERŽINAR *4. novembra 1807, +1. maja 1858, MARIJA ZIGERHOFER *28. maja 1815, otroci: Andrej *21. septembra 1843, v Begunjah, lesni delavec, Ana *23. julija 1846, Anton *23. maja 1851, +15. julija 1863, Janez *9. aprila 1853, +28. septembra 1857, Helena *10. aprila 1855 Gašper STERŽINA, gospodarjev brat, *2. ja­nuarja 1806, Marija STERŽINAR, gospodar­jeva sestra, *12. aprila 1810, Janez STERŽI­NAR, gospodarjev brat, *23. junija 1824, v Verdu pri Žitku, Uršula STERŽINAR, gospo­darjeva sestra, *17. septembra 1817 41 Boštjančik (danes Tržaška c.) .ANDREJ ZIGERHOFER *16. novembra 1816, poročen 1837 z MARIJO UMK *1810, sin: Matevž *6. avgusta 1844 gospodarjeva brata in sestri: Matevž ZIGER­HOFER *18. septembra 1824, živi in služi pri mlinarju Umku, na Ogrskem 1883, Janez ZIGERHOFER *6. junija 1828, železniški čuvaj, poročen 7. januarja 1859, Katarina ZI­GERHOFER *21. novembra 1810, +26. apri­la 1859, Helena ZIGERHOFER *30. marca 1826, poročena v Gorico 42 Butnik (danes ulica Raskovec) . TOMAŽ KRIŠTOF *18. decembra 1793, +13. julija 1861, JERA *6. novembra 1796, otroci: Janez *27. januarja 1837, Marija *26. avgusta 1825, gluhonema, Helena *17. aprila 1839, po­ročena v Hrib št. 2, služi v Neustadtlu . Tomažev sin Janez Krištof, poročen 15. fe­bruarja 1858 s HELENO KORENČAN iz Hri­ba št. 3, *10. aprila 1834, otroci: Franc *30. marca 1859, Frančiška *7. septembra 1864, +11. aprila 1865, Marija *22. avgusta 1861, Ivana *24. maja 1866, +14. maja 1867, Jožefa *16, marca 1868 Janez KRIŠTOF, Helenin nezakonski sin, *27. decembra 1860, +31. maja 1861 43 Butnik Tine(danes ulica Raskovec) .MATEVŽ KRIŠTOF *9. septembra 1835, MARIJA KRIŽAJ *1831, otroci: Franc *25. februarja 1858, Jožef *29. marca 1869, +5. junija 1869, Ivana *18. maja 1856, Andrej *4. novembra 1862, +14. novembra 1862, Marija *5. junija 1864, Uršula *22. oktobra 1866 .VALENTIN KRIŠTOF *7. septembra 1798, +10. septembra 1867, URŠULA *17. oktobra 1797, +25. decembra 1862, otroci: Marija *25. januarja 1820, Janez *4. maja 1838, v Trstu, Anton *19. maja 1842, vojak Anton KRIŠTOF, Marijin nezakonski sin, *8. junija 1853, v Dulah 44 (danes Andrejaz, Voljčeva c. 25) . ANTON JERINA *9. junija 1795, +26. de­cembra 1869 v Veliki Loki v župniji Višnja Gora, FRANČIŠKA RUPNIK *16. oktobra 1804, +3. januarja 1862, otroci: Anton *2. novembra 1826, vojak, služi v Ljubljani, Jo­žef *15. marca 1838, Marija *31. maja 1843, v Višnji Gori pri sestri Franc *14. marca 1845, ključavničar v Ljubljani, +1866 . Antonov sin Jožef Jerina, poročen 25. januarja 1864 z NEŽO NOVAK iz Velike Li­gojne *16. decembra 1839, drugič poročen z MARIJO SLABE, sin iz prvega zakona: Janez *24. junija 1866 45 Žlampe (danes Ferbežar, Voljčeva c. 27) . MARTIN FERBEŽAR *4. novembra 1831, IVANA VOLČ *1832, otroci: Jernej *11. av­gusta 1857, +13. aprila 1858, Franc *17. no­vembra 1858, +4. aprila 1859, Ana *17. julija 1860, Janez *22. junija 1863, Lovrenc *2. avgusta 1868 . ANTON FERBEŽAR, stari gospodar, *11. januarja 1801, +20. decembra 1861, MARIJA *2. septembra 1797, +21. septembra 1864 46 Paukar .JURIJ CORN *9. aprila 1811, ELIZABETA KAMENŠEK *3. novembra 1815, otroci: Ma­rija *4. januarja 1846, poročena 1865 v Hrib št. 20, Helena *5. aprila 1849, Janez *26. aprila 1852 gospodinjina brata in sestra: Gašper KA­ VRHNIŠKO PREBIVALSTVO NA HRIBU PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA MENŠEK *6. junija 1816, železniški čuvaj na Koroškem, Jera KAMENŠEK *5. februarja 1832, na Vrhniki pri Lahu, Janez KAMEN­ŠEK *29. avgusta 1838, vagabund 47 Molk .LUKA KRAŠOVIC, *9. oktobra 1804, MA­RIJA SEČNIK *6. marca 1811, otroci: Uršu­la *8. oktobra 1833, poročena 17. januarja 1859, Simon *23. oktobra 1836, poročen 1866 na Vrhniko št. 156, Anton *18. januar­ja 1841 (njegova žena Frančiška CANKAR), Franc *1. oktobra 1846 Janez KRAŠOVIC Uršin nezakonski sin, po­zakonjen, *novembra 1858, odšel z materjo 48 Kelovc .GREGOR ISTENIČ *9. marca 1815, +28. julija 1871 na Planini, MARIJA PETRIČ *1824, otroci: Lovrenc *4. avgusta 1850, Marija *18. avgusta 1851, +6. avgusta 1858, Jernej *24. avgusta 1855, +14. maja 1860, Elizabeta *11. novembra 1847, Terezija *16. septembra 1853, +22. decembra 1859, Gre­gor *4. marca 1857, Jera *27. februarja 1860, Ana *24. julija 1861 Janez PETRIČ, gospodinje Marije nezakon­ski sin, *7. maja 1844 Janez PETRIČ, gospodinjin brat *14. maja 1818, +7. julija 1864 49 Storž (danes ulica Raskovec) .MARTIN TURK *3. novembra 1815, MA­RIJA *23. januarja 1813, +18. avgusta 1861, otroci: Frančiška *2. decembra 1836, v Tr­stu, Janez *27. decembra 1839, Jakob *5. aprila 1845, Anton *9. maja 1853, Neža *18. decembra 1849, v Milanu Marija TURK, Frančiškina nezakonska hči, *18. avgusta 1860, na Vasi 50 v Paukarjov dolini .JANEZ ŠEMROV *7. maja 1810, MARIJA MAČEK *1812, otroci: Jakob *10. julija 1842, Anton *4. januarja 1847, Janez *14. maja 1852 Marija ŠEMROV, gospodarjeva sestra, *28. marca 1807 51 Grilc . TOMAŽ JESENOVIC *17. decembra 1812, NEŽA ČOT *1818, otroci: Neža *5. januarja 1843, Jera *1. marca 1846, Helena *13. apri­la 1850, Elizabeta *1. marca 1853, Marija *7. aprila 1856, +4. junija 1857 . LUKA JESENOVIC *17. oktobra 1788, +16. februarja 1861, MARIJA *2. decembra 1780, +1. novembra 1856, otroci: Marija *6. av­gusta 1817, poročena 9. septembra 1857 na Vrhniko št. 192, Jera *6. marca 1820, poro­čena 1860, na Ogerskem Marija KAMENŠEK, vet., *13. marca 1803, Neža KAMENŠEK, Marijina sestra, *31. de­cembra 1804 52 Storž .JANEZ SKODLAR *12. avgusta 1830, UR­ŠULA JAPEL *1830, otroci: Marija *5. no­vembra 1852, Frančiška *22. februarja 1855, Uršula *26. septembra 1857, Ivana *1. avgu­sta 1860, Terezija *11. avgusta 1863, Valen­tin *13. februarja 1866 Marija TURK *6. septembra 1785, +1855 Marija KRIŽAJ +1. februarja 1864 53 Kožuh .JURIJ UMK *1. aprila 1820, ANA SLABE *1837, otroci: Franc *9. september 1857, Pavel *24. januar 1859, Jurij *5. aprila 1860, Ignac *28. julija 1861, Marija *8. junija 1863, Frančiška *12. septembra 1866, Janez *31. julija 1868 Lovrenc MAJER *21. maja 1805, živi v Ljubljani Marjeta INSTERLE *1808 .FRANC KOŽUH *24. novembra 1794, +30. novembra 1859, MARIJA KOLAR *27. julija 1806, živi na Planini Ana ORL, vdova, *4. januarja 1796, +3. okto­bra 1867, v Kostanjevici 54 Modlič (Mudlč) (danes Hrib 6) . MIHAEL JURJOVČIČ *28. septembra 1802, +13. septembra 1866, ELIZABETA DOBRO­VOLC *25. oktobra 1810, +27. februarja 1859, otroci iz 1. zakona: Mihael *27. septembra 1826, poročen 1861, vojak, železniški čuvaj, otroci iz drugega zakona: Andrej *12. novem­bra 1840, Jožef *7. marca 1844, +27. marca 1866, Helena *10. aprila 1846, v Ljubljani, v Vipavi, Franc *26. septembra 1850, V Mali Li­gojni, Anton *8. junija 1853, služi, Ivana *7. maja 1858, +1867 v bolnišnici v Trstu . Mihaelov sin Andrej Jurjovič, poročen 9. februarja 1863 z APOLONIJO MERLAK *1840, +2. februarja 1864, mrtvorojeni otrok, Andrejeva druga žena URŠULA SMERTNIK *9. oktobra 1842, poročena 1865, otroka: Frančiška *23. februarja 1866, Franc *8. de­cembra 1867 55 Urbančk (Vrbančk) .MARTIN ALBREHT *6. novembra 1805, +14. aprila 1869, JERA LESKOVIC, druga Martinova žena, vdova Zigerhofer,*16. mar­ca 1819, otroci: Elizabeta Zigerhofer *7. no­vembra 1839, služi v Trstu, Jera Albreht *26. februarja 1845, Valentin Albreht *14. febru­arja 1852 gospodinjini sestri: Katarina LESKOVIC *19. novembra 1810, v Ljubljani, Marija LESKO­VIC *28. januarja 1823 56 Ruvan – Prek (danes Prek, Voljčeva c. 24) . JANEZ PREK *21. junija 1801, iz Rovt, MARIJA *23. maja 1806, otroci: Janez *4. julija 1835, dvojčici Uršula *13. julija 1837, Ana *13. julija 1837, poročena 11. februarja 1861 v Dule v borovniški fari . Janezov sin Janez Prek, poročen 17. fe­bruarja 1862 z URŠULO MESEC s Stare Vrh­nike, *20. oktobra 1836, otroci: Franc *20. novembra 1862, Marija *11. januarja 1866, Janez *25. decembra 1868 Neža PETRIČ, vdova Šemrov, *25. decembra 1818, +1865 v bolnišnici v Ljubljani 57 Paulač . MATEVŽ SLUGA, vdovec, *10. septembra 1811, (z) Debeca, otroci iz 2. zakona: Mari­ja *16. avgusta 1835, Matevž *9. septembra 1839, služi v Mirkah, Janez *14. decembra 1844, služi v Mirkah, pri Klemenčiču, na Ogerskem Janez SLUGA, Marijin nezakonski sin, *14. decembra 1858 . JOŽEF KRIŽAJ *10. marca 1838, poročen 20. oktobra 1862 z Matevževo hčerjo Marijo Sluga, otroci: Anton *15. junija 1863, +13. septembra 1866, Jožef *12. februarja 1865, Jera *14. marca 1868, Marija, *5. aprila 1870 v Mihaldan na Ogerskem 58 Berce (danes Berce, Voljčeva c. 26) .GREGOR HAMOVC *25. februarja 1825, +8. junija 1869, MARIJA LENARČIČ *6. av­gusta 1826, otroci: Marija *6. avgusta 1851, Janez *26. avgusta 1853, Neža *6. januarja 1855, +23. avgusta 1859, Franc *1. novem­bra 1856, Marjeta *27. junija 1858, +15. no­vembra 1859, Ivana *11. avgusta 1861, Fran­čiška *20. avgusta 1863, +3. aprila 1865, An­ton *27. aprila 1865, Marjeta *11. junija 1867 gospodinjina brata in sestri: Jernej LENAR­ČIČ *16. avgusta 1836, +1862 v Ljubljani Si­mon LENARČIČ *26. oktober 1839, služi v Trstu, poročen 1869, Elizabeta LENARČIČ, *26. oktobra 1832, poročena 1857 v Trstu s Antonom Križajem, Ivana LENARČIČ *5. ju­nija 1845, poročena 1867, služi v Trstu 59 Dorm Žaga (?) 60 Čapnik . ANTON PEGAM *6. maja 1822, MARIJA PETKOVŠEK *17. septembra 1818, otroci: Marija *18. septembra 1850, služi v Hribu, Frančiška *25. novembra 1855, Anton *16. novembra 1858, Jera *28. februarja 1861 . MARIJA PETKOVŠEK, vdova, *16. marca 1791, otroci: Terezija *29. julija 1826, poro­čena 31. januarja 1859 z železniškim čuva­jem v Logatec, Jakob *11. julija 1829 VRHNIŠKO PREBIVALSTVO NA HRIBU PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA Terezijina, njuna nezakonska otroka: Kata­rina PETKOVŠEK *1851, Ivana PETKOVŠEK *22. decembra 1858 61 Tukač .FRANC KOGOVŠEK *1823, MARIJA HO­JAN *31. novembra 1809 Matevž HOJAN, gospodinjin brat, *14. sep­tembra 1811 62 Garcaroli .ANA GARCAROLI, vdova, *1797, +12. septembra 1863, hči: Matilda *1821 Janez KRIŠTOF, posestnik 63 Smrekar . MATIJA TURK *23. februarja 1806, MA­RIJA BABIČ *5. oktobra 1810, +1868 v lju­bljanski bolnišnici, otroci: Janez *9. decem­bra 1837, pri Tomšiču, Gregor *4. marca 1841, vojak, (žena Helena Zorn), Matija *15. januarja 1845, vojak, Marija *5. oktobra 1839, služi v Ljubljani posest Tomaža Javornika (glej hišno št. 17) . bratje WENCAJS Jožef *20. januarja 1812, Alojz *13. julija 1814, Janez *3. maja 1822, Karel *22. januarja 1828, vojak 65 Werkstätte (delavnica) posest Tomaža Javornika 66 Mitnica .MIHAEL MOŽINA, glej št. 25, NEŽA MER­LAK 67 Verbji malen (na prostoru, kjer je za tem stala Pollakova, nato Kalinova in ka­sneje IUV na Tržaški cesti) .MIHAEL OBLAK *30. septembra 1805, +30. junija 1858, NEŽA LOTRIČ *5. januarja 1809, otroci: Terezija *5. oktobra 1837, poro­čena 3. novembra 1861, Marija *5. septem­bra 1839, v Škofji Loki, Jera *3. marca 1846, služi v Ljubljani, poročena v Ljubljani, Neža *21. januarja 1848, Janez *12. oktobra 1849, +4. novembra 1853 . ANTON JEREB *15. maja 1830, poročen 3. novembra 1861 z Mihaelovo hčerjo Terezijo Oblak, otroci: Franc *17. septembra 1862, Ana *17. julija 1865, Janez *23. decembra 1867 . MIHAEL OBLAK *4. septembra 1779, +16. decembra 1858, MARIJA *9. avgusta 1783, +12. decembra 1862 68 Kotnikova žaga, erar, porušena hiša, glej št. 70 69 Žaga v velkem močivnik Martin BIZJAK, Jožef KOTNIK iz Verda 70 Jernejc .JERNEJ JESENOVIC, posestnik, *12. av­gusta 1814, MARJETA DOBROVOLJC *19. junija 1816, otroci: Luka *17. oktobra 1845, vojak, Franc *1. aprila 1853, Anton *7. janu­arja 1856, služi v Goricah 71 Signalna hišica, Erar – čuvajnica 72 čuvajnica 73 nekdanja milarna (Seifensinderei) Posest Jurija UMKA 74 . Gašper STERŽINAR, posestnik, *2. ja­nuarja 1806, Janez STERŽINAR, Gašperjev brat, *23. junija 1824, v Verdu, Marija STER­ŽINAR, Gašperjeva sestra, *12. aprila 1810, Uršula, STERŽINAR, Gašperjeva sestra, *17. septembra 1817 Marijina nezakonska hči Jera STERŽINAR *23. februarja 1842 . Marijina hči Jera Steržinar, 25. novembra 1867 poročena z MATIJEM JESENKOM iz Lučin, posestnik, *16. februarja 1837, sin: Ignac *4. julija 1869, +13. septembra 1869 75 Mitnica gospoda Andreja Lenarčiča (danes Tržaška c. 33(?)) Žaga v Močilniku, ki je danes ni več. (J. Šumrada, Vrhnika prečuden kraj, 1990, str. 50.) Opombe: 1 Janez Kos, Vrhniško prebivalstvo po popisu duš sre­di 19. stoletja, Vrhniški razgledi leto 12, Vrhniško muzejsko društvo, Vrhnika 2011, str. 31-67. 2 Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnija Vrhnika, Sta­tus animarum, fasc 3, knjiga I, 1857–1871 (Hrib). 3 V statusu animarum je zapisan seznam tržaških in ljubljanskih najdenčkov, ki je nastal bržkone leta 1871. V njem so trije tržaški najdenčki in dva lju­bljanska, ki sta bila v reji pri ženskah v Hribu, drugi pa so bili v reji v drugih vaseh. Kot rejnik najdenčka se navaja samo en moški. Tržaški najdenčki: Agnes Angerini *3. januarja 1861, pri Mariji Rozman v Si­nji Gorici št. 30, Janez Mlinar *29, novembra 1861, pri Mariji Reven na Mirkah št. 9, Anton Ignac Sluga *17. julija 1863, pri Katarini Čelešnik v (Vrhniki št. 222) Hribu št. 23, Jožef Dovšek *24. marca 1863, pri Mariji Bizjak v Hribu št. 40, Simončič Maria *26. deptembra 1863, pri Mariji Dobrovoljc, v Ver­du št. 41, Frančiška Mliner *20. septembra 1863, pri Mariji Reven v Verdu št. 72, Marija Krašovc *13. septembra 1864, pri Heleni Skopec v Veliki Ligojni št. 22, Ana Kramer *1. junija 1865, pri Neži Logar v Veliki Ligojni št. 7, Ana Ambrožič *6. julija 1865, pri Neži Caserman na Stari Vrhniki št. 47, Marija Rossmann *5. decembra 1866, pri Neži Perstopnik v Veliki Ligojni št. 7, Janez Kosec *21. decembra 1866, +27. junija 1871, pri Mariji Gregorka na Le­snem Brdu št. 22, Josef Polansky *12. julija 1866, pri Mariji Garofelj v Veliki Ligojni št. 1l, (se naha­ja v Podgori št. 60). Pierina Borin *21. septembra 1865, pri Heleni Grafelj na Stari Vrhniki št. 48, The­resia Duanco *1816, pri Mariji Japelj v Verdu št. 27, Cunigunde Johanna Caris *27. maja 1822, v Hribu, Peter Pasetta *1838, Jožef Dovšek *18. marca 1867, v rejo ga je prevzela Marija Čelesnik iz Krakovega 24 v Ljubljani, Ana Ambrožič oddana Poliču na Do­lenjsko. Ljubljanski najdenčki: Franc Galedk *8. oktobra 1869, pri Marija Gorjanc na Drenovem Griču št. 14, Lucija Peterca *12. decembra 1870 pri Mariji Gor­janc na Lesnem Brdu št. 28 Katra Terpin *25. novembra 1870, pri Neži Podli­pec na Lesnem Brdu 23, Primož Merljak *8. junija 1845, pri Petru Vrhovc na Lesnem Brdu št. 9, Marija Mohar *2. aprila 1871, pri Marjani Plestenjak na Le­snem Brdu št. 16, Škufca Jakob *15. julija 1865, pri Mariji Sega na Lesnem Brdu št. 28, Marija Zaverl *2. marca 1868, pri Elizabeti Levc v Verdu št. 58 Marija Pezdir *11. maja 1863, pri Uršuli Strnad na Stari Vrhniki št. 31, Martin Skubic *8. novembra 1862, pri Uršuli Smuk na Blatni Brezovici št. 6, Hele­na Merlak *20. aprila 1847, Marija Vidic *18. marca 1861, pri Ani Prebil v Hribu, Sollberger *21. oktobra 1864, pri Ani Prebil v Hribu. 4 Za hiše, ki so danes v ulici Gradišče, glej: Polona Zalokar, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo – II. Vrhniško Gradišče skozi stoletja. Vrhniški razgledi, letnik 10, Vrhnika 2009, str. 9 in sledeče. 5 Za hiše, danes na Voljčevi cesti, glej: Polona Zalo­kar, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo – III. del, Voljčeva cesta in Klis. Vrhniški razgledi, letnik 12, Vrhnika 2011, str. 68 in sledeče. 6 Glej op. 4 zgoraj. 7 Podatek Tatjana Hojan. Za današnjo ulico Hrib glej še: Tone Hojan, Pradedovi spomini, Vrhniški razgle­di, letnik 9, Vrhnika 2008, str. 270 in sledeče. VRHNIŠKO PREBIVALSTVO NA HRIBU PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA K atja Istenič PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU UVOD Naselje in občina Vrhnika, kot ju poznamo danes, sta se skozi zgodovino močno spre­minjala. Spreminjala se je njuna gospodar­ska dejavnost, sestava prebivalstva, s tem pa tudi njuna površina. Proces preobrazbe je bil možen le ob ugodni geografski legi, kajti naselje Vrhnika leži na stiku treh reli­efnih enot, tj. rovtarskega in kraškega sveta ter Ljubljanskega barja1. Prehod preko Vrh­nike je namreč najkrajša in najzložnejša pot iz Ljubljanske kotline čez notranjske kraške gozdnate planote proti morju2. Vrhnika je nastala ob vznožju prelaza, kajti prav tu je bilo v dobi primitivnih prevoznih sredstev konec poti po kopnem in začetek prevoza po vodi, njena gospodarska moč pa je rasla skupaj s povečevanjem tranzitnega prome­ta3. Z razmahom čolnarstva je tako Vrhnika v 17. in 18. stoletju prvič v zgodovini doži­vela pravi gospodarski razcvet4. Dejstvo je namreč, da tako naselje Vrhnika kot tudi njena okolica nista imeli dosti rodovitne oz. za kmetijstvo primerne zemlje, da bi preži­vljala vse tukaj bivajoče prebivalstvo, zato je moralo le-to živeti od popolnoma drugih pa­nog. Nekako v 19. stoletju sledi počasen ra­zvojni padec Vrhnike, saj je bilo čolnarstvo vedno bolj potisnjeno v ozadje, v ospredje pa je začelo prihajati tovorništvo in prevo­zništvo na daljše razdalje. Ves tovor je sicer še vedno šel skozi Vrhniko, vendar pa se ni dalo več živeti od prekladanja ob menjavi prometnih sredstev5. Vseeno se je z razvo­jem tovorništva na Vrhniki začeli krepiti obrtništvo: kovači, kolarji, pa tudi strojarji6. Prav ti so vplivali na razvoj Vrhnike v 20. sto­letju. S končno dograditvijo Južne železni­ce v letu 1857 je Vrhniko zajela kriza, kajti železnica je v velikem loku Vrhniko obšla, večina cestnega in vodnega prometa pa je bila preusmerjena nanjo7. Pravi gospodarski zagon Vrhnike nato sledi po 2. svetovni vojni z razvojem lesne in usnjarske industrije, ki sta v nadalje najbolj vplivali na življenje na Vrhniki. Z osamosvojitvijo Slovenije pride na Vrhniki zopet do gospodarske krize, ki se poglablja še danes. V industriji so sledila številna prestrukturiranja, vendar napredka ni bilo več. Občino Vrhnika je tako zajel le še proces suburbanizacije8, kjer je ključno vlogo odigrala bližina Ljubljane. Ugodna geografska lega in razvoj gospodar­skih dejavnosti sta skozi zgodovino vpliva­la na množično priseljevanje prebivalstva na Vrhniko. Ker so priseljenci na Vrhniko v 20. stoletju prihajali iz različnih razlogov, v različnih časovnih obdobjih in v neenakem obsegu, so le-ti razvrščeni v pet večjih va­lov priseljevanja. Med 1. svetovno vojno, ki predstavlja prvo večje obdobje imigracije, so na Vrhniko pribežali begunci s soške fron­te. Po 2. svetovni vojni sledi prihod delavcev predvsem z Dolenjske in Štajerske, ki so se zaposlovali v Kalinovi tovarni usnja, kmalu pa so v vrhniško industrijo začeli prihajati tudi delavci iz ostalih republik nekdanje Ju­goslavije, ki predstavljajo tretje obdobje pri­seljevanja. V času vse od konca 2. svetovne vojne pa do osamosvojitve Slovenije so na Vrhniko prihajale tudi vojaške osebe, ki za­znamujejo četrti val priseljevanja, medtem ko se je po osamosvojitvi Slovenije zaradi procesa suburbanizacije pospešil peti, in s tem tudi zadnji večji val priseljevanja na Vrhniko v 20. stoletju. METODE DELA Članek je del diplomskega dela z naslovom Priseljevanje na Vrhniko v 20. stoletju in metodološko temelji na kabinetno in teren­sko pridobljenih podatkih. Kabinetni del je obsegal analizo primarnih virov Zgodo­vinskega arhiva Ljubljana (ZAL), kjer sem pregledala fonde VRH 5, Krajevni ljudski odbor Blatna Brezovica o volitvah, VRH 10, Krajevni ljudski odbor Podlipa – Smre­čje, spise od leta 1945 do leta 1952 ter fond VRH 11, Krajevni ljudski odbor Stara Vrhni­ka, spise od leta 1945 do leta 1951, seznam prebivalcev ter volilni imenik. Preučila sem tudi fonda VRH 13, Krajevni ljudski odbor Vrhnika, spise od leta 1945 pa do leta 1952 in VRH 16, Matični urad Vrhnika, v katerem se nahajajo Ljudsko štetje 1900, matične knjige ter najpomembnejši arhivski gradivi: Tujci, bivajoči v občini, in Domačini, biva­joči izven občine. Analizirala sem še fond VRH 56, Industrija usnja Vrhnika (IUV), kjer so shranjene matične knjige delavcev ter poslovni plani od leta 1993 do leta 1996 in rezultati IUV. V Arhivu Slovenije (AS) sem proučevala arhivsko gradivo AS 205, Visoki komisariat za Ljubljansko pokrajino, ki vsebuje italijanske popisnice prebivalstva za leto 1941. Analiza arhivskega gradiva Ze­mljiške knjige okrajnega sodišča Vrhnika pa je obsegala opredelitev izgradnje in vselitve posameznih stanovanjskih objektov na ob­močju naselja Vrhnika. Poleg primarnih so v članku uporabljeni tudi sekundarni viri, npr. časopisno gradivo Industrije usnja Vrh­nika – Usnjar, statistično gradivo Statistič­nega urada Republike Slovenije (SURS) in ostala raznovrstna literatura. O Vrhniki na splošno, o njenem gospodarskem razvoju in geografski legi je bilo zapisanega veliko, kar mi je bilo v veliko pomoč, da sem lahko opredelila osnovne karakteristike samega naselja in občine. Osnovne karakteristike sem potrebovala za osrednjo analizo prise­ljevanja na Vrhniko v 20. stoletju. Pri sami analizi priseljevanja na Vrhniko v 20. stole­tju sem naletela na težave, saj je podatkov o priseljenem prebivalstvu na Vrhniko zelo malo. Ti se nahajajo v jugoslovanskih popi­sih prebivalstva od leta 1961 naprej, vendar so le-ti nenatančni in pomanjkljivi, saj iz njih izvemo le stanje priseljenega prebivalstva ob popisnih letih 1961, 1971, 1991, o vmesnem obdobju pa ničesar, prav tako za leto 1981 tudi teh podatkov ni na razpolago. Večkrat sem si na ta način pomagala s popisnimi podatki, opredeljeni po maternem jeziku za leto 1905 in 1921, in s popisnimi podatki o narodnostno opredeljenih v letih 1953, 1961, 1971, 1981, 1991, vendar tudi ti nakazujejo le stanje v popisnih letih, zato iz teh podatkov ne moremo razbrati, kolikšen je bil naravni prirastek in kolikšno je bilo doseljevanje le­-tega prebivalstva. Podatki so skoraj vedno podani le za celotno občino Vrhnika in le redko za naselje Vrhnika. Nekoliko več po­datkov o priseljenih se sicer pojavi v popisih prebivalstva Republike Slovenije in ostalem statističnem gradivu SURS-a od leta 1991 do konca 20. stoletja, vendar pa tudi ti niso podani popolno. Pred letom 1961 so podatki o priseljenih še redkejši, zato je kabinetno delo temeljilo predvsem na dolgotrajnem prebiranju arhivskega gradiva v ZAL, nekaj PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU Obseg poselitve naselja Vrhnika je pred prvo svetovno vojno še nekoliko skromen (Vir: Razglednice iz domoznanske zbirke Cankarjeve knjižnice Vrhnika, ID: 8005066, 1914). tudi v AS, Zemljiški knjigi okrajnega sodišča na Vrhniki in na SURS-u. Terenski del je ob­segal kvalitativno metodo izvedbe osebnih intervjujev tako med priseljenci na Vrhniko kot med njihovimi potomci, saj priseljen­ci prvega obravnavanega obdobja niso več živi. Izvedla sem 14 intervjujev s 16 osebami za 5 različnih časovnih obdobij priseljevanja na Vrhniko v 20. stoletju. Kontakte intervju­vancev in pritrditve v intervjuje sem dobila s pomočjo poznanstev, saj ni prav veliko oseb pripravljenih govoriti o svoji življenjski zgodbi ljudem, ki jih osebno ne poznajo. Intervju je bil zastavljen strukturirano in za vse intervjuvance skorajda enak, saj je na ta način lažje primerjati in ugotavljati podob­nosti ter razlike med petimi časovnimi ob­dobji priseljevanja in tudi med samimi pri­seljenci tako znotraj kot med obdobji. S tako obliko intervjuja sem želela prikazati bistve­ne spremembe v petih valovih priseljevanja na Vrhniko v 20. stoletju. Intervju je bil izve­den med osebami, ki so bile stare od 47 do 82 let, in so bile tako ženskega kot moškega spola. S tem so bili vzroki, motivi priselje­vanja in njihovo čustvovanje ob priselitvi re­snično prikazani iz več zornih kotov in po­gledov. Priseljenci so bili različnih narodno­sti, saj je bilo za vsako od časovnih obdobij priseljevanja na Vrhniko značilna določena narodnostna pripadnost priseljencev, s tem pa povezan tudi tipičen izvorni kraj prise­ljencev. Sogovornike sem večinoma inter­vjuvala pri njih doma, saj so se tako počutili bolj domače, manj obremenjeno, zato je ko­munikacija lažje stekla. Izvedba intervjujev je časovno trajala različno, saj so si nekateri intervjuvanci vzeli več časa, drugi manj, ne­kateri so z menoj želeli deliti čim več svoje življenjske zgodbe, drugi spet manj. Iz tega sledi, da so bili nekateri intervjuji izvedeni popolnoma strukturirano, drugi pa prilago­jeni situaciji in s tem delno strukturirani. Intervjuvanci so svojo življenjsko zgodbo na ta način govorili sami, jaz pa sem jih s pomočjo vprašanj le usmerjala. Po izvedbi intervjuja je sledila še analiza s strani inter­vjuvanca predstavljene resnice. Z metodo terenskega dela sem želela ilustrirati samo priseljevanje na Vrhniko v 20. stoletju, saj so predstavniki posameznega časovnega obdo­bja s svojo subjektivno zgodbo prikazali in dodatno osvetlili razloge za priseljevanje na Vrhniko, vzroke in motive za nadaljnje osta­janje tu; preko svojih življenjskih zgodb pa so prikazali tudi, kako poteka vključevanje v vrhniško življenje. Skozi osebne zgodbe večkrat lahko izvemo tudi širše, tako politič­no kot razvojno dogajanje na Vrhniki. PRISELJEVANJE NA VRHNIKO OD LETA 1900 DO KONCA 1. SVETOVNE VOJNE V obravnavanem obdobju še ne moremo govoriti o velikem priseljevanju na Vrhniko, kajti nekako do konca 2. svetovne vojne, ko gospodarskega razvoja v občini Vrhnika v pravem pomenu besede še ni bilo, tudi ni bilo velikega priseljevanja sem. Pravzaprav je to še vedno obdobje večjega odseljevanja, kajti od leta 1900 do leta 1945 naj bi bilo po podatkih v ZAL v vrhniško domovinsko občinsko zvezo sprejetih 1045 ljudi9, med­tem ko se je v istem času od tu izselilo 1724 ljudi10. Ti dve številki dokazujeta, da se je prebivalstvo z Vrhnike predvsem odseljeva­lo, vendar pa se je sem tudi priseljevalo. V arhivskem gradivu Tujci, v občini bivajoči, je redko kdaj napisano, kdaj je neka oseba prišla na Vrhniko; je pa povsod zapisano, kdaj je bila sprejeta v tukajšnjo domovinsko občinsko zvezo, zato so za nadaljnjo anali­zo uporabljeni le-ti podatki, saj so si le tako med seboj tudi primerljivi. Da so bile osebe sprejete v domovinsko občinsko zvezo, so morale že dlje časa živeti na Vrhniki. Več­krat so z moškimi prišle na Vrhniko tudi nji­hove žene, otroci pa so bili največkrat rojeni že do datuma, ko je bil gospodar sprejet v tu­kajšnjo domovinsko občinsko zvezo, in tako so bili tudi oni priseljenci na Vrhniko. Kadar je bil pri ženskah (ženah) zapisan rojstni kraj Vrhnika, to se pojavi v 17 primerih, žene niso štete kot priseljenke, so pa za priseljen­ce šteti otroci, ki so bili »sprejeti po očetu«. Nekateri otroci niso bili sprejeti v tukajšnjo domovinsko občinsko zvezo, saj so bili že polnoletni; tako tudi ti niso upoštevani kot priseljenci11. Priseljenci od leta 1900 do 1. svetovne vojne S pomočjo arhivskega gradiva Tujci, v občini bivajoči, poleg števila priseljenih na Vrhniko razberemo tudi kraj, od koder so se prise­ljenci na Vrhniko priselili, ter poklic, ki so ga opravljali. Tu gre predvsem za hišne gospo­darje oz. moške, ki so domov nosili denar. V nekaterih primerih gre tudi za ženske osebe. S pomočjo teh podatkov bo prikazano, od kod so se v tem obdobju ljudje na Vrhniko priseljevali in katerih poklicev so bili. Tako bodo obravnavani zgolj priseljenci, gospo­darji, ki so domov nosili denar. To je namreč še vedno obdobje, ko so večinoma moški preživljali svoje družine, med priseljenci pa se še vedno pojavljajo večinoma tradicional­ni poklici. Največ je bilo takrat priseljenih posestnikov, okoli 60; v veliki večini so pri­hajali iz Horjula, Rovt, Borovnice, Dolnjega Logatca, Gornjega Logatca, Žirov, Preserja, Sv. Jošta, Polhovega Gradca, Smrečja, z Do­brove. Nekaj jih je prihajalo tudi iz bolj od­daljenih krajev, večinoma po en primer, npr. iz Škofje Loke, Hotederščice, Dola pri Idriji, Budanj, Gornjega Vrsnika, Smlednika, Ko­stanjevice, Godoviča, Smolnega pri Kranju. Med priseljenci je drugo mesto zavzemal poklic gostač12, teh je na Vrhniko prišlo oko­li 20. Ti so bili večinoma iz bližnjih krajev, tako iz Rovt kot iz Sv. Jošta, Žirov, Smrečja, Horjula, Polhovega Gradca, Dolnjega Logat­ca, z Dobrove; iz bolj oddaljenih krajev pa sta primera iz takratne občine Cerknica in Trate. Sledijo bajtarji13, prišlo jih je okoli 10, npr. iz Horjula, Sv. Jošta, Borovnice, z Bre­zovice pa tudi po en iz Škofje Loke in Brezja. PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU Zapis v knjigi Tujci, v občini bivajoči (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, VRH 13, Matični urad Vrhnika). Še manj je bilo hlapcev. Ti so prihajali iz Sv. Jošta, Horjula, Godoviča, Rovt, Črnega Vrha, Trate, z Vrzdenca. Pojavljajo se tudi že stro­jarji in strojarski pomočniki; 6 jih je prišlo iz Horjula, Dolnjega Logatca, Preserja, Sv. Jo­šta, Iške vasi. Na Vrhniko je prišlo tudi okoli 6 delavcev in delavk iz Rovt, Loga, Polhovega Gradca, Dobrunj, pa tudi žagarji; 4 so prišli iz Žirov, Rovt, Sv. Jošta. V zelo majhnem šte­vilu se v tem obdobju pojavljajo še nekateri drugi poklici, večinoma pri 2 do 3 primerih priseljenih. V oklepaju zraven teh poklicev so zapisani kraji odselitve oz. kraji rojstva priseljenca na Vrhniko. Ti priseljenci so: mli­nar (Borovnica, Polhov Gradec), mizar (Hor­jul, Budenja), kovač (Horjul, Žiri, Kranj), gostilničar (Sv. Jošt, Kranj), cestar (Budanje, Dolnji Logatec, Log), kolar14 (Rovte, Horjul), užitkar (Borovnica, Rovte, Horjul). V nada­ljevanju so našteti poklici, ki se pojavljajo v tem obdobju le v enem primeru: klepar (Trata), sodar (Žiri), mokar (Stražišče), če­vljar (Sv. Jošt), zidar (Rakitna), pismonoša (Smrečje), urar (Jesenice), tesar (St. Jošt), služkinja (Dole pri Idriji), poslovodja (Be­ljak), sodni pomočnik (Črni Vrh), železniški čuvaj (Metanja vas)15. Iz navedenih podatkov lahko sklepamo, da je več kot polovica pri­seljencev na Vrhniko v tem času opravljala kmečka dela (posestniki, gostači, bajtarji). Priseljencev z drugimi poklici je bilo manj, le nekaj primerov v 15 letih. Ti poklici dokazu­jejo takratno razvitost Slovenije in Vrhnike, ki sta bili še vedno pretežno kmečko usmer­jeni. Generalno so priseljenci v tistem času prihajali iz bližnje okolice Vrhnike, pred­vsem iz krajev Horjul, Rovte, Sv. Jošt, Dolnji in Gornji Logatec, Polhov Gradec, Borovni­ca, Žirov itd., in na ta način ni potekalo na velike razdalje. Na oddaljenost priselitve pa tudi ni vplivala vrsta poklica, saj se tako pri bolj kompleksnih poklicih, kot pri poklicih povezanih s kmečkimi opravili, pojavljajo tudi kraji, ki so bolj oddaljeni od Vrhnike. Priseljenci med 1. svetovno vojno ­prvi večji val priseljevanja v 20. stoletju Obstaja seznam 459 ljudi, ki so med 1. sve­tovno vojno organizirano s strani države pri­bežali s soškega bojišča v okolico Vrhnike. To je prvi večji val priseljencev v 20. stoletju na Vrhniko. Šlo je za vojaške vzroke priselje­vanja in s tem politično imigracijo prebival­stva. Na Vrhniko je več kot polovica priselje­nih prišla iz političnih okrajev Gorica, Gori­ca-okolica, npr. iz naselij Bilje, Solkan, Št. Peter, Vrtojba, Dornberg (Dornberk), Miren, Vojščica, Ozeljani, Šempas, Podgora. Priha­jali pa so tudi iz naselij Kožbana, Ločnik, okolica Komna (Sveto, Volčji Grad, Gorjan­sko), Sovodnje, Nabrežina, Trst, Kojsko. Na Vrhniko so prihajali predvsem v naselja Vrh­nika, Verd in Stara Vrhnika, pa tudi v Sinjo Gorico, Zaplano, Bistro, Veliko Ligojno, na Drenov Grič, v Blatno Brezovico, Podlipo in Horjul16. Na seznamu je popisana tudi inter­vjuvana družina R., ne pa tudi družina go­spe O. N., ki je prišla na Vrhniko sama in neorganizirano, kar dokazuje, da nekatere imigracije beguncev med 1. svetovno vojno tudi niso bile organizirane. Priselitve so bile začrtane kot občasne, vendar pa so nekateri begunci tu tudi ostali (zagotovo lahko trdim le za osebo O. N.), zato so te postale trajne. Obe intervjuvani družini, ki sta bili priselje­ni med 1. svetovno vojno na Vrhniko, sta najverjetneje prišli sem med 11. soško bitko, ki je potekala med 17. 8. 191717 in 12. 9. 191718, kajti gospa I. R. naj bi otroka L. rodila na Vrhniki 18. 6. 1918, kar pomeni, da je za­nosila sredi septembra leta 1917 ter na Vrh­niko najverjetneje prišla noseča, saj na se­znamu beguncev otroka L. še ni napisanega. Družina gospe O. N. naj bi po opisu odhajala ravno med bitko, ko je prijateljici gospe O. N., ki je še zadnji trenutek, preden so šli na pot, kuhala kavo, granata, ki je priletela sko­zi hišo, odtrgala noge, vendar je gospa preži­vela. Ker je bila ta družina iz Grgarskih Ra­ven, za katere je boj potekal v 11. soški bitki, so tudi oni najverjetneje v istem času kot družina R. bežali na Vrhniko. Obe družini, katerih potomci oz. prijatelji so bili intervju- Ruševine Solkana, razglednica (Vir: Svoljšak, Soška fronta, 1994, str. 68). PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU vani, sta prišli na Vrhniko in s tem v zaledje Avstro-Ogrske izključno zaradi begunstva ob premiku soškega bojišča. Obe družini sta iz svojih krajev odšli v najkrajšem možnem času, kajti pri družini R. je bil med nedeljsko mašo razglas, da imajo vaščani časa 24 ur, da spakirajo najnujnejše in vas zapustijo, medtem ko je družina gospe O. N. Grgarske Ravne zapuščala že med samo bitko. Pri go­spe O. N. je bilo poudarjeno, da je družina s seboj vzela na hitro spakirane majhne cule, iz česar lahko sklepamo, da jih je imela s se­boj tudi družina R., saj so ti imeli časa en dan za odhod iz vasi. Obe družini sta s seboj vzeli tudi kravo. Poleg krave Lise je imela družina R. s seboj še bika Roša. Predvsem pri družini gospe O. N. je krava odigrala bi­stveno vlogo pri tem, da so imeli na daljši poti proti Vrhniki družinski člani kaj zaužiti, kajti razlika med prihodom družine R. in družine gospe O. N. na Vrhniko je bila bi­stvena. Družina R. je na Vrhniko z vstopne postaje Sesljan prišla z vlakom v živinskem vagonu, organizirano s strani države. Izsto­pili so na postaji Verd in pot nadaljevali peš do Vrhnike ter nato Stare Vrhnike, kamor so bili dodeljeni. Pot do Vrhnike je bila za dru­go družino gospe O. N. težja, saj je morala ta iz Grgarskih Raven potovati peš čez Col, na Vrhniki pa so bili nato dodeljeni v Malo Li­gojno. Čeprav je begunce na splošno večkrat spremljal občutek socialne podrejenosti, od­visnosti in tesnobnosti19, sta se obe begunski družini po opisih intervjuvancev na Vrhniki počutili dobro. Begunska družina R. naj bi se po opisih svojega potomca kakor tudi go­stiteljeve družine na Stari Vrhniki čutila za­želeno. Begunska družina je od gostiteljeve družine dobila posebno hišo poleg glavne, kjer je naslednja leta tudi živela. Na Stari Vrhniki so opravljali različna kmečka dela, sezonska in priložnostna dela, imeli so tudi nekaj lastne zemlje, tako da so se preživljali sami. Poleg tega so dobivali še državno po­moč. Da sta se tako begunska kot gostitelje­va družina dobro razumeli, kažejo izjave, ki sta jih podala oba intervjuvanca. Gospod M. R. je rekel, da bi, če njegova družina ne bi imela hiše na Krasu, ostali na Stari Vrhniki; prav tako je gostiteljeva družina zelo lepo poskrbela za priseljenko I. R., ko je bila ta rizično noseča, zaradi česar jim je bila I. R. iskreno hvaležna. Potomec gostiteljeve dru­žine J. R. je poudaril, da se je njegov oče zelo rad igral s svojimi vrstniki begunske družine pod kozolcem, kar nakazuje, da je tudi gostiteljska družina ohranila lep spo­min na begunsko. Tudi družini gospe O. N. in gostiteljeva družina O. sta se zelo dobro razumeli. To dokazuje podatek, da sta tako O. N. kot njena družina še v povojnem obdo­bju ostali v tesnem stiku z gostiteljevo druži­no. Vseh 9 članov družine gospe O. N. je dobilo na gostiteljevi kmetiji eno sobico, na kmetiji pa so družinski člani opravljali raz­lična kmečka in gospodinjska dela. Prav o življenju begunke O. N. izvemo nekoliko več, saj je ta po vojni ostala v Mali Ligojni, tukaj se je namreč poročila, njena družina pa je po vojni odšla nazaj na Primorsko. Go-spa O. N. je bila izobražena ženska, saj je pred vojno hodila na učiteljišče v Kostanjevi­co pri Gorici; med vojno, niti potem kasneje na Vrhniki pa se ni nadalje izobraževala, kaj­ti pri družini svojega moža je postala gospo­dinja. Bila je sicer najbolj izobražena oseba v vasi. Kasneje, ko je njena nova družina v Mali Ligojni odprla gostilno, je večino del tam postorila prav gospa O. N. Če se gospe O. N. kot begunki, ko je prišla v Malo Ligoj­no, po izjavah njene hčerke, ni kaj hudega godilo, pa ji vsekakor v novi družini ni bilo prav lahko. Gospa O. N. se v družini ni poču­tila ugodno. Čeprav jo je imel mož rad, je bil do nje zelo strog in trd, predvsem pa je imela težave s svojim tastom in snaho. Potrebno je poudariti, da so imeli gospo O. N. ostali va­ščani zelo radi, spoštovali so jo in bila je pri­ljubljena. Čeprav je imela gospa v Mali Ligoj­ni težko življenje, pa naj bi se po opisih hitro asimilirala, na kar naj bi vplival predvsem njen značaj, kajti bila je prilagodljiva, spo­štljiva, pripravna za delo, kar so na kmetijah vedno potrebovali. Vse to dokazuje, da sta se družini po mnenju intervjuvancev tako na Stari Vrhniki kot v Mali Ligojni počutili lepo. Družini sta bili najverjetneje na Vrhni­ki za tiste razmere po opisih intervjuvancev tudi gmotno preskrbljeni. Po koncu vojne je sledila vrnitev begunskih družin na svoje domove, tu je ostala le gospa O. N. Vrnitev na domove pa je bila za begunce travmatič­na, kajti soočiti so se morali s porušenimi domovi, Italijani so postali nov gospodar na slovenskem ozemlju, begunci so imeli tudi občutek izključenosti, drugorazrednosti in zapostavljenosti pri zbiranju sredstev za ob­novo20. Velik problem pa je bila tudi vzposta­vitev nove državne meje, kajti nekateri be­gunci so tudi po vojni ostali v Državi SHS oz. kasneje Kraljevini SHS, njihove družine pa so odšle nazaj na Primorsko in tako se med seboj niso mogli družiti. Prav problematiko vračanja na domove je jasno nakazal poto­mec begunske družine R. Po vojni sta se naj­prej na Primorsko vrnila mož in žena begun­ske družine R., ki sta se ob prihodu v vas Vojščica najprej razjokala, ker do hiše sploh nista mogla priti, saj so ju prej zadržale in nato nagnale italijanske vojaške enote. Za­konca sta se nato vrnila na Vrhniko in šele kasneje se je družina vrnila domov na Pri­morsko. Da je tudi vzpostavitev nove držav­ne meje povzročala velik problem, dokazuje priseljenka O. N., kjer je njena intervjuvana hči poudarila, da so bile vsakodnevne potre­be gospe O. N. v Mali Ligojni sicer zadovolje­ne, vendar je zelo pogrešala svojo družino, ki je ostala izven jugoslovanske državne meje, zato je bilo njihovo srečanje onemogo­čeno. V prid resničnemu pogrešanju svoje družine govori tudi podatek, da kadarkoli je gospo O. N. njena intervjuvana hčerka že mnogo kasneje peljala domov na Primorsko, je ta vedno jokala, ker pa si je gospa O. N. življenje ustvarila na Vrhniki, je tu ostala. Begunci soške fronte niso bili edini prise­ljenci na Vrhniko med 1. svetovno vojno. Sem so se priseljevali še: 3 strojni pomočni­ki, 2 od njih sta bila zraven tudi posestni­ka, bili so iz Kranja, Iga, okolice Brežic; 2 trgovca iz Brežic in Bamburga; kočijaž iz Št. Jerneja; posestnik in čevljar iz Koprivnika; delavec iz Postojne; lekarnar in posestnik iz Cerkelj; železniški čuvaj iz Preserja; gozdni čuvaj iz Sv. Martina na Pohorju21. PRISELJENCI MED OBEMA VOJNAMA S pomočjo arhivskega gradiva Tujci, v ob­čini bivajoči, lahko zopet razberemo poleg kraja odselitve priseljenca na Vrhniko tudi poklic, po navadi gospodarja družine, mo­škega, ki je domov nosil denar, včasih tudi ženske osebe. Pri nekaterih priseljencih ni zapisano, od kod so le-ti prišli, zgolj njihov poklic. Ti so zajeti v obravnavano analizo, vendar kraj odselitve ni upoštevan. Večkrat se pojavijo tudi primeri, okoli 15 jih je, ko je zapisan le kraj odselitve priseljenca na Vrh­niko, ni pa zabeleženega poklica. Le-ti so v obravnavi izpuščeni, vendar lahko povemo, da so prihajali tako iz bližnjih kot bolj odda­ljenih krajev Vrhnike. Za obdobje med obema vojnama je znači­len tudi prihod optantov s Primorske, ki so po 1. svetovni vojni ob vzpostavitvi Rapall­ske meje z Italijo optirali za Jugoslavijo. Optanti so bili praviloma iz vrst izobražen­cev, tako npr. tudi starša gospe M. Ž., ki sta po opravljenih šolah opravljala na Vrhniki birokratska dela. Mama gospe M. Ž. je bila zaposlena v Tovarni mesnih konzerv kot pi­sarniška pomočnica, medtem ko je bil oče prokurist v firmi Kunstel. Optanti so bili v občino sprejeti na podlagi dekreta Pokra­jinske uprave za Slovenijo oz. po letu 1922 na podlagi dekreta Ministrstva za notranje zadeve v Beogradu. Iz gradiva izvemo, da se je v obravnava- PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU Optanti iz Idrije in Sovodenj, sprejeti na podlagi dekretov Ministrstva za notranje zadeve, decembra 1921 -po zapisu v knjigi Tujci, v občini bivajoči (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, VRH 13, Matični urad Vrhnika). nem obdobju na Vrhniko generalno prise­lilo malo čez 50 posestnikov, večinoma iz Rovt, Polhovega Gradca, Horjula, Sv. Jošta, Gornjega Logatca, Žiri, Borovnice, Preserja, z Brezovice, Dobrove, pa tudi iz bolj odda­ljenih krajev, kot so (po en primer) Hote­drščica, Godovič, Pijava Gorica, Železniki, Ribnica na Pohorju. Na drugem mestu se je med priseljenci pojavil poklic delavec/ka. Prišlo jih je nekaj čez 40, tako iz Horjula, Polhovega Gradca, Rovt, Gornjega Logatca, Žirov, z Loga, Brezovice, pa tudi iz bolj od­daljenih krajev. To so: Begunje pri Cerknici, Kal, Sv. Mihael, Idrija, Grgar, Trst, Smlednik, Vremski Britof pri Postojni, Struga, Šmihel – Stopiče, Krško, Sv. Miklavž pri Mariboru, Sv. Križ blizu Litije, okolice Ptuja in Goric. Tudi strojarjev in strojnih pomočnikov je prišlo okoli 20. Prihajali so iz Horjula, Žirov, Dol­njega Logatca, Polhovega Gradca in tudi iz Dola pri Idriji, Kranja, Globasnice, Št. Janža, Krškega, Trate, Šmihela – Stopiče, Čehoslo­vaške, Šmarjete, Ljubljane. Priseljenci so na Vrhniko prišli opravljat tudi poklice, poveza­ne z železniškim prometom, npr. železniški čuvaj, železniški uslužbenec, železničar, železniški delavec, ki so v večjem številu prihajali do leta 1924. V celotnem obdobju jih je prišlo nekaj čez 20, večinoma iz bolj oddaljenih krajev, npr. Dunaja, Vojščice, Po­stojne in njene okolice, Rudnika, Viča, Cola, z goriškega območja (Vipava, Povir, Tuho­vo), Št. Petra na Krasu, Žalca, Kala, pa tudi iz bližnjih npr. Horjula, Sv. Jošta, Dolnjega Logatca, Rovt. Prihajali so tudi orožniki; v večjem številu predvsem do leta 1923. Vseh skupaj je v obdobju prišlo nekaj čez 10. Do leta 1923 so prihajali iz Velikovca, Globasni­ce, Spodnje Idrije, Postojne, Košane, kasneje pa iz Turjaka, Rudnika, Most, Kostanjevice. V nadaljevanju so našteti še nekateri pokli­ci, ki se pojavljajo med priseljenci. V prvem oklepaju je zapisano, koliko je bilo prise­ljencev na Vrhniko s tem poklicem, v drugem oklepaju pa je zapisan kraj odselitve oz. kraj rojstva priseljenca na Vrhniko. Poklici in kraji odselitve so naslednji: zaseb­nik in zasebnica (9) (Postojna, Trst, Idrija, okolica Gorice, Col, Madžarska, Št. Janž), mizar (8) (Videm, Rusija, Horjul, Žiberše, Šmihel – Stopiče, Mokronog), krojač (6) (Rovte, Žiri, Horjul), uradnik (6) (Idrija, Postojna, Podgrad, Kranj), čevljar (5) (Mi­ren, Zadar, Šmihel – Stopiče, Trata, Horjul), hlapec (5) (Dobrova, Rovte, Žiri, Godovič), učiteljica in učitelj (4) (Černiče, Sovodnje, Rovec, okolica Gorice), trgovec (4) (Brežice, Postojna, Spodnja Šiška), užitkar in užitka­rica (4) (Horjul, Rovte, Godovič), kovač (4) (Horjul, Goče, Sv. Jošt), zdravnik (3) (oko­lica Postojne, Nabrežina, Marenberg), dekla (2) (Sv. Jošt, Borovnica), dninar in dninarica (2) (Sv. Jošt, Begunje pri Cerknici), žagar (2) (Sv. Jošt, Cerklje), šivilja (2) (Trst, Horjul), brivec (2) (Senj, Št. Vid pri Stični), rudar (2) (Idrija), tesar (2) (Rovte, Horjul), mehanik (2) (Mavhinje, Dolnji Logatec), pek (2) (Cer­kno, Kal pri Gorici), šofer (2) (Idrija, Gori­ca), mesarski pomočnik (2) (Novo mesto, Sv. Jurij pri Celju), čebelar (2) (okolica Kranja, Preserje), davčni sluga (2) (Trst, Horjul), de­kan (Planina pri Vipavi), sodni sluga (Šmi­hel – Stopiče), hlapec (Idrija), župnik (Vi­pava), cerkovnik (Sv. Jošt), cestar (Rovte), konjač (Sv. Peter v Savinjski dolini), mlinar (Črnomelj), sobni slikar (okolica Kranja), delovodja (okolica Dunaja), upravnik pošte (Idrija), služkinja (Hotedrščica), oglar (Voj­sko), sedlar (Žiri), branjevka (Domžale), zo­botehnik (Ljubljana), lekarnar (Murska So­bota), kuharica (Vipava), finančnik (Ljublja­na), kolar (Horjul), gostilničar (Borovnica), natakarica (Idrija), vzgojiteljica (Volče), slu­ga (Cerklje), urar (Ljubljana), knjigovodja in skladatelj (Ljubljana), inženir (Postojna), zidar (Preserje), elektromonter (Ljubljana), odvetniški pripravnik (Vipava), odvetnik (Rimske Toplice), akademski slikar (Rad­gona), poslovodja (Borovnica)22. Iz znanih podatkov lahko trdimo, da je v obdobju med PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU obema vojnama prišlo do priseljevanja ljudi z veliko bolj raznolikimi poklici. Manjši je bil prihod posestnikov in gostačev, bajtarjev sploh ni bilo več. Res je, da se je pojavljalo še nekaj hlapcev, ampak vse več priseljencev se ni več ukvarjalo s kmetijstvom. Vse več je bilo delavcev in strojarjev, saj se je med obema vojnama na Vrhniki v zametkih zače­la razvijati industrija. Vrhnika je na ta način potrebovala vse več delovne sile tudi od dru­god. Manj izobraženi ljudje s poklici, kot so dninar, hlapec, dekla, služkinja, so še vedno prihajali iz okolice Vrhnike, medtem ko so kvalificirani delavci prihajali iz vse bolj od­daljenih krajev celotne Slovenije in tudi izza meja Slovenije. Med priseljenci, ki so imeli opravljeno kvalifikacijo, so se pojavljali šte­vilni poklici, ki jih v prejšnjih 15 letih ni bilo, npr. zobotehnik, slikar, skladatelj, odvetnik, inženir, vzgojiteljica, finančnik itd., s čimer se je začel kazati postopni razvoj Vrhnike v smeri bodočega lokalnega gospodarskega središča za njeno širšo okolico. PRISELJEVANJE PO 2. SVETOVNI VOJNI Drugi večji val priseljevanja v 20. stoletju Preobrat v priseljevanju prebivalstva na Vrh­niko se dogodi po 2. svetovni vojni, ko se na Vrhniki razcvetita dve industriji; gre za lesno industrijo LIKO in predvsem usnjarsko indu­strijo IUV. Ta je ponovno začela delovati, ko je med 2. svetovno vojno bil v Mokronogu uničen usnjarski obrat, katerega lastnik Sa­vel Kalin je nato del mokronoške tovarne prenesel na Vrhniko. Od tam je prišlo precej delavcev, ki so se preselili skupaj s Kalinovim usnjarskim podjetjem23. Od leta 1945 pa do leta 1952 se je v IUV-ju na ta način zaposlilo preko 1440 delavcev, od katerih jih je imelo za rojstni kraj preko 440 navedeno Vrhniko, medtem ko je imelo rojstni kraj iz drugih ob­čin Slovenije navedeno preko 860 ljudi. Ti so prihajali tako iz bližnje okolice Vrhnike kot iz bolj oddaljenih krajev. Iz tega sledi, da so v letu 1946 in kasneje delavci še vedno pri­hajali z Dolenjske (Mokronog, Trebnje, Bre­žice, Črnomelj), pa tudi iz drugih predelov Slovenije, predvsem Štajerske (Slovenske Gorice, Šmarje pri Jelšah), severovzhodne Slovenije (Murska Sobota, Ljutomer, Ptuj), pa tudi od drugod (Kranj, Škofja Loka, Ra­kek, Trbovlje, Poljane, Idrija, Sežana, Go­rica, Kanal)24. Delavci in s tem priseljenci, tako z Dolenjske, Štajerske kot ostalih delov Slovenije, predstavljajo drugi večji val prise­ljevanja na Vrhniko v 20. stoletju. Delavci so s svojimi družinami na delo na Vrhniko pri­hajali popolnoma iz ekonomskih razlogov, kar prikazujejo tudi življenjske zgodbe vseh treh intervjuvank, sester F. G. in R. P. ter go­spe V. V., katerih očetje so na Vrhniko prišli v letih 1945, 1947, one pa so prišle za njimi. Da so na Vrhniko in v industrijo usnja naj­prej prihajali delavci z Dolenjske, dokazuje­ta sestri F. G. in R. P., ki sta na Vrhniko prišli prav iz Mokronoga v letu 1945 in 1946, saj je bil njun oče eden prvih delavcev, ki je do­spel na Vrhniko skupaj s Kalinom in poma­gal pri vzpostavitvi usnjarne na Vrhniki. Ka­sneje so delavci prihajali tudi iz drugih delov vzhodne Slovenije, kar dokazuje gospa V. V., ki je prišla iz Ormoža. Dejstvo je, da je Kalin potreboval delavce. Tako sta bila oba očeta intervjuvank na Vrhniko napotena izključ­no zaradi zaposlitve, kar pomeni, da jima lokacija dela, nastanitev, bližina Ljubljane, geografsko okolje Vrhnike ter cena stanova­nja niso odigrale nobene vloge. Družina iz Mokronoga je imela za razliko od družine iz Ormoža slabše življenjske zmožnosti, kajti ormoška družina se je zaposlovala vsaj kot viničarska, medtem ko oče v mokronoški družini po požaru tovarne v Mokronogu ni imel več zaposlitve in je bila preselitev dru­žine nujno potrebna. Je pa tudi res, da se je moral oče gospe V. V. nujno zaposliti izven viničarske dejavnosti, saj je bilo pri hiši 9 otrok in jim omenjena dejavnost tako ni prinašala dovolj blaginje. V industrijo usnja so delavci na začetku večinoma prihajali s šoferjem Margonom, ki je prevažal tako de­lavce kot tudi njihovo prtljago. Obe družini sta imeli ob priselitvi s seboj vse svoje pre­moženje, tudi pohištvo. Gospa R. P., ki je kot prva od treh intervjuvank prišla na Vrhniko pri 6. letih, decembra 1945, je najprej okoli 14 dni do 3 tedne živela »Pri Turšiču«. Njen oče je namreč urejal stanovanje »Pri Nacku« oz. »Pri Istenič«, kamor sta se potem januar­ja tudi preselila, tja pa sta prišli tudi njena mama in starejša sestra iz Mokronoga. Poleg njih je v hiši živelo še okoli 5 delavcev. Tu je bila družina do božiča leta 1948, nato pa so se preselili v novonastale bloke na Kopališki ulici, ki jih je postavila tovarna usnja. Stano­vanje je oče intervjuvank dobil kot nagrado, vendar ga je moral odplačevati. Ta družina je le ena mnogih, ki se je ob nastanku tovar­niških blokov tja preselila. Ko sta se obe in­tervjuvanki kasneje poročili, sta si ustvarili lastni dom. Oče tretje intervjuvanke V. V. je najprej ob prihodu živel v samskem domu, nato je dobil stanovanje »Pri Tomšiču«, ka­mor se je priselila tudi celotna družina. Prav sobe »Pri Tomšiču« so bile tiste, kamor so se v kasnejšem obdobju priseljevali samski de­lavci, od tu pa so si nato ob dvigu lastnega standarda našli drugo nastanitev na Vrhniki. Dokaz za to je tudi gospa V. V., ki je po poro­ki še vedno z možem in otrokoma živela »Pri Tomšiču«, nato pa sta z možem, saj sta oba delala v takratnem IUV-ju, dobila stanovanje v bloku v Gradišču, ki je bil prav tako tovar­niški. Vse intervjuvanke so svoje osnovno in nadaljnje šolanje končale, ko so že živele na Vrhniki. Tako intervjuvanka R. P. kot V. V. sta se nato zaposlili v IUV-ju, gospa F. G. pa se je na začetku zaposlila kot frizerka na Vrhniki, zatem je šla v Ljubljano v trgovsko podjetje Tobak, kasneje v Tobačno, Ljubljana. Gospe R. P. in V. V. sta tipičen dokaz, kako množič­no so se ljudje zaposlovali v IUV-ju, večkrat kar celotne družine, kajti industrija je potre­bovala vse več delovne sile, četudi delavci niso imeli prave izobrazbe. Intervjuvanke ob prihodu na Vrhniko še niso bile poroče­ne, saj so bile za to še premlade. Svoje može so kasneje spoznale tu, se z njimi poročile in si ustvarile svoje družine. Zanimivo je, kako sta sestri R. P. in F. G. v primerjavi z gospo V. V. doživljali prihod na Vrhniko. Intervju­vanka V. V. se je na Vrhniki takoj vključila v življenje, tu se je počutila dobro, nikoli ni imela občutka, da bi se zaradi narečja sme­šila, in tako je mnenja, da se je z vrstniki ujela. Razlog, v katerem gospa vidi svoje dobro počutje ob Vrhničanih, je začetek obi­skovanja šole na Vrhniki, saj je na ta način dobila nove sošolce in nove prijatelje. Gospe R. P. in F. G. se na začetku na Vrhniki nista počutili prav dobro, saj so družino večkrat označevali za manjvredno, označevali so jo za »cigansko«, kajti njihovo narečje je bilo dolenjsko. Ob prihodu jim Vrhničani včasih tudi jajc in mleka niso želeli prodati. Obe gospe sta zato izpostavili, da Vrhničani niso ravno odprti ljudje, da težko sprejemajo pri­šleke. Podobne izjave so se pojavile tudi pri drugih intervjuvancih za kasnejša obdobja priseljevanja na Vrhniko. Odnos do družine in gospe R. P. in F. G. se je nato po kakšnem letu spremenil, saj so domačini spoznali, da so v družini dobri ljudje, pripravljeni vedno pomagati itd. Stvari so se spremenile tudi zaradi njunega obiskovanja šole na Vrhniki, saj sta si intervjuvanki pridobili novih pri­jateljev. Gospa R. P. je še povedala, da se je resnično dobro začela počutiti šele, ko se zaposlila v ščetinarni IUV-ja. Najverjetneje je bil razlog v raznolikosti delavcev, saj so le-ti prihajali iz celotne Slovenije in tudi od drugod, kar je vplivalo na večje vključeva­nje v družbo. Vse gospe so poudarile, da so se hitro asimilirale, čeprav so se na začetku prihoda na Vrhniko večinoma družile s pri­seljenci in šele kasneje z domačini. Vzrok, da so se dobro vklopile v vrhniško življenje, je potrebno iskati tudi v njihovi starosti, saj so se na Vrhniko priselile zelo mlade, mlajše osebe pa se hitreje in lažje asimilirajo. Gospa R. P. je poudarila, da je bila asimilacija kljub PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU egoistični vrhniški družbi lažja tudi zaradi njene iniciative in prilagodljivosti. Migraci­je ekonomskih delavcev so velikokrat tako občasne kot trajne. Ker so bile gospe ob pri­selitvi na Vrhniko tako mlade, seveda niso vedele, ali je njihova naselitev trajna ali ne, o tem niti niso razmišljale. Res pa je, da je gospa F. G. že po nekaj letih življenja na Vrh­niki vedela, da bo družina tu ostala, saj se je oče v službi močno utrdil. Danes so vse go­spe mnenja, da si na Vrhniki želijo ostati za vedno, saj imajo tu svoj dom, svojo družino. TRETJI IN ČETRTI VEČJI VAL PRISELJE­VANJA V 20. STOLETJU Ker je delovne sile še vedno primanjkovalo, je ta kmalu začela prihajati tudi iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije. Iz matične knjige IUV-ja izvemo, da je imelo za rojstno državo od leta 1945 do leta 1952 navedeno Srbijo (mesta: Vojvodina, Leskovac, Kragu­jevac itd.) malo nad 10 ljudi, za rojstno drža­vo BIH (mesta: Prijedor, Banja Luka, Saraje­vo, Bosanski Grad, Bihać itd.) okoli 40 ljudi in Hrvaško (mesta: Split, Karlovac, Našice, Bjelovar, Zagreb itd.) okoli 50 ljudi25. Nato sledi prvi manjši višek priseljevanja iz dru­gih republik nekdanje Jugoslavije, ki je bil zabeležen sredi 60. let 20. stoletja, medtem ko je glavni višek priseljevanja potekal od srede 70. let do sredine 80. let 20. stoletja. V samem višku priselitev prebivalstva iz dru­gih republik nekdanje Jugoslavije v občino Vrhnika je to prihajalo predvsem iz BIH in tudi od drugod. Po narodnosti so bili delavci najprej opredeljeni predvsem za Hrvate in Srbe, kasneje tudi Muslimane. Prihod oseb iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije, ki so se na Vrhniki zaposlovali v gospodar­skih dejavnostih, predvsem IUV-ju, LIKO-u, tudi GRADIS-u in ostalih gospodarskih de­javnostih na Vrhniki, predstavlja tretji večji val priseljevanja na Vrhniko v 20. stoletju. Intervjuvane osebe A. A., X. Y. in N. Š. so razen gospoda Đ. N. prišle v letih 1973, 1974 in 1977, ko nastopi drugi in s tem največji višek priseljevanja prebivalstva iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Imigraci­je obravnavanega obdobja so bile v večini ekonomskega značaja, kajti delavci so na Vrhniki po navadi iskali delo in s tem zapo­slitev za dalj časa. Zanimivo je, da je zgolj intervjuvanca A. A. na Vrhniko privedel le ekonomski razlog, kajti pri ostalih intervju­vancih so v ospredje prihajali tudi drugi oz. izključno drugi vzroki. Na gospoda X. Y. je po njegovem mnenju vplivala tudi neka višja sila, saj ob odhodu s šolskega izleta nikakor ni mogel z Vrhnike, tu ga je nekaj zadrže­valo, zato so poleg ekonomskih vzrokov za priselitev nanj vplivali tudi čustveni, osebni motivi. Zgodba gospoda Đ. N., ki je na Vrh­niko prišel leta 1949, je nekoliko drugačna, saj je sem prispel kot vojna sirota. Njegovi motivi priselitve so bili tako ekonomski, saj je takratna država hotela vojne sirote z ob­močja nekdanje Jugoslavije v Sloveniji izo­braziti in zaposliti v razvijajoči se industriji po 2. svetovni vojni, kot tudi osebne narave, saj je gospod, preden je prišel živet na Vrh­niko, živel na Igu in si tako Vrhniko kot bo­doči kraj izobraževanja izbral zaradi njegove bližine. Priselitev gospe N. Š. je popolnoma neekonomskega značaja, saj je na Vrhniko prišla na počitnice k svojemu bratu, kjer je pomagala paziti svojega nečaka, na Vrhni­ki pa nato ostala zgolj in izključno zaradi ljubezni do domačina. Tipičen priseljenec tega vala priseljevanja je bil namreč nekvali­ficiran, samski imigrant, nižjega socialnega statusa in prav tak imigrant ima močnejšo motivacijo za emigriranje26. Dokaz za to so vsi štirje intervjuvanci, ki so na Vrhniko pri­hajali mladi in z malo izobrazbe, vendar pa niso bili vsi samski, saj je bil gospod A. A. ob prihodu na Vrhniko že poročen. Ostali imigranti so se poročili na Vrhniki. Za prise­ljevanje prebivalstva na Vrhniko je v tem ob­dobju odigralo pomembno vlogo tudi stanje v njihovem izvornem okolju. Življenjski po­goji za bivanje in zaposlitev so bili ponava­di v Sloveniji boljši kot v ostalih republikah nekdanje Jugoslavije, zato so bile imigracije množične. Gospoda A. A. in X. Y. sta tako tipična priseljenca obravnavanega obdobja, saj sta na Vrhniko prišla zaradi pomanjkanja služb v njunem izvornem kraju. Gospod Đ. N. je bil primoran zapustiti BIH, saj je bilo po 2. svetovni vojni tam vse požgano in uni­čeno, medtem ko je gospa N. Š. edina, ki je menila, da je doma živela zelo dobro in da na njeno izselitev stanje izvornega okolja nikakor ni vplivalo. Intervjuvanci in ostali priseljenci tega vala priseljevanja so na Vrh­niko prihajali tako neorganizirano kot orga­nizirano s strani države. Prav organizirane in verižne27 migracije so temeljna značilnost tretjega vala priseljevanja na Vrhniko, kar dokazujejo tudi intervjuvanci: gospod A. A., ki je prišel na Vrhniko na delo ob pomoči svojega brata, in gospod X. Y., ki je imel na Vrhniki strica, pri katerem je ostal, ko so šli njegovi sošolci na izlet v Trst, ter tudi gospa N. Š., ki je imela na Vrhniki brata. Gospod Đ. N. je na Vrhniko prišel organizirano, saj ga je sem napotila takratna država na izobra­ževanje ter delo. Ker je tretji val priseljencev sem prihajal skoraj izključno zaradi zaposli­tve, zopet nobene vloge pri njihovi odloči­tvi ni igrala cena stanovanja oz. življenja na Vrhniki, niti bližina Ljubljane; prav tako si Vrhnike pred bivanjem tu sploh niso ogleda­ li. Vrhnika je tem priseljencem ob njihovem prihodu igrala zgolj izobraževalno in zapo­slitveno središče. Socialni standard prise­ljencev se je skozi bivanje na Vrhniki zviše­val, tudi ob dejstvu, da so se nekateri prise­ljenci nadalje izobraževali, npr. gospoda Đ. N. in X. Y. Eden od vidnih dokazov za zviša­nje standarda je menjava prebivališča prise­ljencev. Ob priselitvi je imigrantom večkrat podjetje, v katerem so bili zaposleni, nudilo oz. pomagalo pri naselitvi, tak primer je bil intervjuvanec A. A., ali pa jim je pri bivanj­skih težavah pomagala občina oz. država, kot npr. gospodu Đ. N., ki so ga najprej na­mestili v sobe »Pri Tomšiču«. Intervjuvanec X. Y., ki je sicer za sobo na začetku bivanja na Vrhniki poskrbel zgolj z lastno iniciativo, si je nato kasneje s pomočjo IUV-ja pridobil novo stanovanje, prav tako sta intervjuvanca A. A. in Đ. N. kasneje menjala svoja stano­vanja za kakovostnejša ob pomoči IUV-ja in občine. Intervjuvanci tega obdobja priselje­vanja so se na Vrhniki počutili dobro, z od­nosom z domačini so bili zadovoljni. Izsto­pa le gospa N. Š., ki je menila, da Vrhničani težko sprejemajo prišleke, ne glede na to, ali so Slovenci ali pa »Južnjaki«. Gospa je s tem prikazala že večkrat omenjeno trditev, da so Vrhničani zaprti in nedovzetni do priseljen­cev. Dejstvo je, da so se imigranti tega ob­dobja hitro asimilirali. Na to so pri posame­znih intervjuvancih vplivale različne stvari, vendar so bili vsi večinoma mnenja, da je od družbe, v katero prideš, odvisno, kakšna bo tvoja asimilacija. Strinjali so se tudi s tem, da na lažjo asimilacijo priseljenca pomembno vpliva njegova prilagodljivost, vztrajnost in PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU prijaznost v novem okolju. Predhodno zna­nje jezika družbe, v katero se priseliš, vse­kakor vpliva k hitrejši asimilaciji28, kar se je jasno pokazalo pri intervjuvancu Đ. N., ki se je jezika naučil že pri bivanju na Igu, na Vrhniki pa nato postal neke vrste prevajalec, ki je skrbel za vklapljanje ostalih t. i. »Bo­sančkov« v družbo. Gospa N. Š. je dodala, da je na njeno hitrejšo asimilacijo najver­jetneje vplivala tudi poroka z Vrhničanom. Pričakovali bi, da bi se priseljenci tretjega vala priseljevanja družili predvsem s svojo etnično skupino, saj so bile to organizirane in verižne migracije, vendar pa so se ti dru­žili tako s svojo etnično skupino kot z do­mačini oz. večkrat izključno le z domačini. Najverjetneje je razlog v hitrejši asimilaciji moč iskati tudi v dejstvu, da je bila vrhni­ška družba takrat resnično narodnostno in kulturno raznolika; na to pa je vplival tudi takratni politični sistem, ki je želel, da prebi­valstvo nekdanje Jugoslavije živi čim bolj v slogu »Bratstvo in edinstvo«. Sistem je s tem skrbel za čim manjše socialne in narodno­stne razlike med prebivalci Jugoslavije ter za njihovo čim večje povezovanje. Iz tega sledi, da je vključevanje v novo kulturo potekalo bolj spontano. Preko izvedenih intervjujev pa je moč spoznati tudi, kako so se takrat ljudje med seboj bolj prilagajali, se na različ­ne načine povezovali, si pomagali in družili. Priselitev se je intervjuvancem tega obdobja že na začetku zdela stalna, in ker so jim na Vrhniki bile in so jim še vedno zadovoljene vsakodnevne potrebe, bodo tudi v nadalje tu najverjetneje ostali. Med priseljenci po 2. svetovni vojni so bile tudi vojaške osebe, ki so prihajale iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije, kajti Vrhnika po 2. svetovni vojni ni postajala le industrij­sko, temveč tudi pomembno vojaško sredi­šče, kjer sta imeli svojo pozicijo protiletalska obramba in tankovska brigada. Tipičen pri­seljenec četrtega večjega vala priseljevanja na Vrhniko v 20. stoletju je bil torej moški, star med 20 in 25 let, po poklicu uslužbenec oz. vojaška oseba, srbske narodnosti, ki je bil po rodu iz Srbije ali Hrvaške29. Intervju­vanca oficir S. V. in podoficir D. B. sta se tako opredelila za Srba, medtem ko se je intervju­vanec zastavnik B. J. opredelil za Hrvata. Po­trebno je poudariti, da Vrhnika spada med tipična manjša naselja z večjim številom Sr­bov, kajti tu sta se nahajali vojašnici30. Migra­cije vojaškega osebja niso bile popolnoma prostovoljne, kar sta potrdila intervjuvanca S. V. in D. B., kajti ko si končal vojaško šolo, si bil z vojsko na neko lokacijo dodeljen. S tem pa tudi ne moremo trditi, da so bile mi­gracije prisilne, kajti bodoče vojaške osebe so že pred vpisom v vojaško šolo vedele, da jih v prihodnosti čaka lokacija nastanitve izven izvornega okolja. Pri podoficirju D. B. so za premestitev na Vrhniko upoštevali celo njegove želje. Tudi intervjuvanec, zastavnik B. J. je bil na Vrhniko dodeljen, saj je svoje delo že prej opravljal v Tolminu, potem pa je njegovo podjetje na Vrhniki odprlo podru­žnico, s katero se je preselil tudi on. Gospod B. J. pravzaprav ni tipičen predstavnik voja­škega osebja, saj gospod ni imel opravljene vojaške šole, je pa bil kvalificiran delavec. V vojaško službo je namreč prešel postopoma prav na Vrhniki, ko je njegovo podjetje zače­lo opravljati vzdrževalna dela za potrebe voj­ske. Tako je postal civilna oseba, zaposlena v JLA. Ker so bili intervjuvanci na Vrhniko dodeljeni, na priselitev nikakor niso vplivali ne cena stanovanja ali življenja na Vrhniki in ne bližina Ljubljane. Geografsko okolje Vrhnike je pred priselitvijo vplivalo zgolj na podoficirja D. B., ki je edini Vrhniko videl že pred imigracijo sem. Vojaške osebe, ki so prišle na Vrhniko, so ponavadi najprej živele v dodeljenih sobah privatnih hiš, za katere je poskrbela stanovanjska komisija. Tako je npr. leta 1947 in 1948 stanovanjska komi­sija vsaj 28 vojaškim osebam31, v letu 1949 najmanj 53 osebam32, v letu 1950 najmanj 25 osebm33 in v letu 1951 vsaj 21 vojaškim osebam34 dodelila stanovanje v privatnih hi­šah. Nekatere vojaške osebe so živele tudi v samskih domovih, kasneje so lahko dobile tudi stanovanja. Intervjuvanec D. B. je tako najprej živel v Domu armije, v sobi še s 7 oz. 8 osebami; nato se je preselil v samski dom, kjer je bilo po njegovem mnenju pravo razkošje, saj je živel le z eno vojaško osebo, včasih tudi sam. Kasneje je gospod dobil garsonjero, ob poroki pa dvosobno stanova­nje. Tudi intervjuvanec S. V. je najprej živel v samskem domu, kjer je imel sobo sam, nato pa je dobil dvosobno stanovanje, saj je bil oficir že ob prihodu na Vrhniko poročen in se je vedelo, da bo v bližnji prihodnosti dobil otroka. Intervjuvanec B. J. je bil v pri­meru dodeljevanja stanovanja zopet izjema, saj je tako on kot tudi ostali delavci, ki so de­lali za vojsko, živel v leseni montažni bara­ki, ki so jo delavci postavili sami s pomočjo podjetja, v katerem so delali, kasneje pa si je uspel postaviti lastno hišo. Za to obdobje priseljevanja so značilne tudi poroke med Slovenkami in častniki neslovenske naro­dnosti. Prav to je bil večinoma razlog, da so nato v Sloveniji ostali, če se niso z družino vred bili prisiljeni preseliti se v kakšno dru­go jugoslovansko republiko35. Iz tega lahko sklepamo, da so ostajali tudi na Vrhniki, kar vsekakor dokazujeta tudi gospoda B. J. in D. B., katera sta se poročila z Vrhničankama in tu tudi ostala. Intervjuvane vojaške osebe so se na Vrhniki ob prihodu počutile dobro in dobrodošle, na ta način pa so se tudi hitro asimilirale. Predvsem gospoda B. J. in D. B. sta poudarila, da sta se tako ob prihodu na Vrhniko kot kasneje najmanj družila s svojo etnično skupino, kar pospešuje asimilacijo. Čeprav se je oficir S. V. na Vrhniki na splo­šno družil manj, se je tudi on kmalu navadil na novo okolje. Na lažjo asimilacijo vojaških oseb je vsekakor vplivalo tudi manj potrebno znanje slovenščine, saj se je v vojski govorilo srbohrvaško, s tem da je po mnenju gospoda B. J. tudi družba na Vrhniki znala dobro sr­bohrvaško in je bilo tako vključevanje v vrh­niško življenje manj naporno. Intervjuvanec B. J. je še dodal, da je pri njegovi asimilaciji pomagala tudi njegova narava prilagajanja. Gospod D. B. je nakazal, da se je hitro asimi­liral, ker je bil zelo družaben človek, imel je veliko prijateljev, družil se je tudi v folklor­ni skupini, kjer so poleg vrhniških fantov in deklet sodelovali tudi fantje iz vojske, udej­stvoval pa se je tudi v športu. Gospod S. V. se je, čeprav se ni veliko družil v popoldnevih, vseeno hitro asimiliral, saj se je ukvarjal s športom, ki je bil del vojske. Oficirski kader se na Vrhniki namreč ni ukvarjal le s povelje­vanjem oboroženih sil, temveč je vplival tudi na vrhniško športno, kulturno in družbeno življenje36. Intervjuvanci ob prihodu na Vrh­niko niso razmišljali, ali je njihova imigracija trajna ali občasna. Vojaške osebe so bile na Vrhniko tako ali tako dodeljene, nikoli niso vedele, kdaj se bodo morda morale seliti. Tako so intervjuvanci šele ob poroki vedeli, da je njihova naselitev na Vrhniki res stalna. Zgoraj predstavljena tretji in četrti val sta s pomočjo naslednjih popisnih podatkov pred­stavljana tudi v številkah in s pomočjo dveh grafikonov. Popisno podatki narodnostno opredeljenih za Srbe, Hrvate in Muslimane v občini Vrhnika prikazujejo stanja tega pri­seljenega prebivalstva v popisnih letih 1961, 1971, 1981, 1991, saj so le-ti podatki med se­boj primerljivi, kajti občina je bila le takrat v enakem obsegu. Če to prikažemo s števil­kami, je bilo leta 1961 za Hrvate v takratni občini Vrhnika narodnostno opredeljeni 203 ljudje, za Srbe 161 in za Muslimane 7 ljudi37. Leta 1971 je bilo v občini že več narodnostno opredeljenih za Srbe kakor za Hrvate. Tako je v občini živelo 289 Srbov, 287 Hrvatov in 31 Muslimanov38. V letu 1981 se je po narodno­sti za Srbe v občini opredelilo že 679 ljudi, za Hrvate 444 in za Muslimane 214 ljudi39. V letu 1991 pa se je 821 ljudi narodnostno opredelilo za Srbe, 553 za Hrvate in 373 za Muslimane40. PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU Po narodnosti opredeljeni podatki nam jasno prikazujejo, kako se je prebivalstvo drugih republik nekdanje Jugoslavije v občini od leta 1961 povečevalo. Pri narodnostno opre­deljenih seveda ne moremo vedeti, koliko je v resnici priseljenih in koliko znaša naravni prirastek; jasno pa je, ker je število prebival­stva iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije ob popisnih letih tako hitro naraščalo, da je šlo tu v večji meri za priseljevanje. Na grafu je dobro zaznan prvi manjši višek priseljevanja sredi 60. let 20. stoletja, ko je v popisu prebivalstva leta 1971 jasno narastlo število tako opredeljenih za Hrvate in še po­sebej opredeljenih za Srbe, ki so se takrat že množičneje zaposlovali v gospodarskih dejav­nostih na Vrhniki, še vedno pa tudi v vojski. Iz popisov prebivalstva leta 1981 in 1991 je jasno viden tudi drugi največji višek priseljevanja, ki je trajal od srede 70. let do sredine 80. let 20. stoletja. Iz popisa prebivalstva leta 1981 lahko opazimo, da se je število opredeljenih za Srbe v občini podvojilo. Ta pojav je bil ta­krat značilen za celotno Slovenijo41. Močno je porastlo tudi število narodnostno opredeljenih za Muslimane, predvsem v letu 1991, ko se je v celotni občini Vrhnika za Muslimane največ ljudi opredelilo prav v naselju Vrhnika, za kar 302 od 373 ljudi opredeljenih za Muslimane v občini42. V tem obdobju je bilo namreč go­spodarstvo na Vrhniki v popolnem razcvetu in na višku, zato je bilo potrebno veliko delovne sile, ki pa je na ta način prihajala iz ostalih re­publik nekdanje Jugoslavije. Tudi naslednji popisni podatki o selitve­nih značilnostih v letih 1961, 1971 in 1991 govorijo v prid priseljevanju tako v občino kot naselje Vrhnika iz drugih republik nek­danje Jugoslavije. Zopet so bila ta leta med seboj primerljiva, saj je bila le takrat občina Grafikon 1: Prebivalstvo v občini Vrhnika po narodnosti opredeljeni za Srbe, Hrvate in Muslimane Vir: SURS. v enakem obsegu. Kot že povedano, pa za leto 1981 podatki o selitvenih značilnostih niso znani. Stanje doseljenih v občino Vrh­nika v letu 1961 iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije je znašalo 527 ljudi43, v letu 1971 je bilo doseljenih 664 ljudi44, leta 1991 pa že 1257 ljudi45, saj je bil tu notri zajet drugi višek priseljevanja. Tudi podatki za naselje Vrhnika, kjer je delovala IUV in sta bili po­stavljeni obe vojašnici, to potrjujejo. Tako je bilo stanje doseljenega prebivalstva v letu 1961 iz drugih republik nekdanje Jugoslavi­je 310 ljudi46, v letu 1971 je bilo doseljenih 406 ljudi47, medtem ko je bilo v letu 1991 iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije dose­ljenih že 895 ljudi48. Podatki govorijo zgolj o stanju priseljenih v popisnem letu, iz česar ne moremo vedeti, koliko je bilo v vmesnem obdobju priseljenih in koliko odseljenih, zato je v nadalje uporabljena beseda naj­manj, iz česar sledi, da z zagotovostjo lahko trdimo le, da je bilo do osamosvojitve Slove­nije priseljenih v občino Vrhnika iz drugih republik nekdanje Jugoslavije najmanj 1257 ljudi, v naselje Vrhnika pa najmanj 895 ljudi. Po osamosvojitvi je prišlo do velikega preo­brata v priseljevanju prebivalstva iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, kajti obdo­bje zaznamuje odselitev in ponovno vrača­nje vojaških oseb in njihovih družin, ki so iz Slovenije odšli v trimesečnem obdobju po sklenitvi Brionskega dogovora o odhodu JLA iz Slovenije.49 Temu sledi selitveni pa­dec prebivalstva iz ostalih republik nekda­nje Jugoslavije. Leta 1991 je selitveni padec v občini Vrhnika znašal 246, v letu 1992 pa 56 ljudi. Nato je do konca 20. stoletja priha­jalo do manjših razlik v priseljevanju in od­seljevanju, vendar pa je prevladoval selitveni Grafikon 2: Prebivalstvo, ki je v naselje Vrhnika v letu popisa priseljeno iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije Vir: SURS. PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU padec50. Enako kot za občino Vrhnika velja tudi za naselje Vrhnika. Leta 1991 je selitve­ni padec znašal 246 (prav v naselju Vrhnika sta bili namreč obe vojašnici), medtem ko je leta 1992 znašal 52 ljudi, do konca 20. sto­letja je tudi v naselju prevladoval selitveni padec51. Razlog za to moramo iskati pred­vsem v odhodu vojaškega osebja in njihovih družin iz Slovenije, prav tako pa je to čas vse večjega gospodarskega padca obeh večjih in­dustrij na Vrhniki, ki sta potrebovali vedno manj delovne sile. Peti večji val priseljevanja v 20. stoletju Čeprav se je priseljevanje iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja zaključilo, tako zaradi odhoda vojaških oseb in njihovih družin kot vse slabše gospodar­ske dejavnosti na Vrhniki, pa se s tem prise­ljevanje tako v naselje kot občino Vrhnika nikakor ni zaključilo. Že nekako v sredini 80. let 20. stoletja se je v občini Vrhnika razmah­nil proces suburbanizacije, ki je na novo po­spešil priseljevanje, vendar zdaj iz sosednjih občin, predvsem ljubljanske. Občina Vrhni­ka je prebivalstvu ponujala cenejša stanova­nja oz. cenejši nakup gradbene parcele, bolj mirno in sproščeno okolje; ključnega pome­na pa je bila tudi bližina Ljubljane. Vendar pa je priseljevanje iz drugih občin Slovenije v občino in naselje Vrhnika potekalo že prej, kar je bilo odraz gospodarskega razcveta Vrhnike kot tudi ugodnih bivanjskih raz­mer v občini. Do leta 1961 se je na ta način v občino Vrhnika iz drugih občin Slovenije priselilo najmanj 3231 ljudi52, medtem ko do leta 1991 že najmanj 5632 ljudi53. V samo naselje Vrhnika se je do leta 1961 iz drugih občin Slovenije priselilo najmanj 1279 lju­di54, v letu 1971 najmanj 213 ljudi več kot v letu 196155 in v letu 1991 najmanj 338 ljudi več kot leta 197156, kar pomeni, da je bilo do osamosvojitve Slovenije v naselje Vrhnika iz ostalih občin Slovenije doseljenih najmanj 1830 ljudi57. Grafikon 3: Prebivalstvo, ki je v naselje Vrhnika v letu popisa priseljeno iz drugih občin Slovenije Vir: SURS. Od leta 1991 pa do leta 1995 je selitveni pri­rast v občino Vrhnika iz drugih občin Slove­nije znašal 379 ljudi, od leta 1995 vključno z letom 1999 pa 615 ljudi58. Tudi v naselju Vrhnika je bilo stanje podobno. Od leta 1991 do 1995 je selitveni prirast znašal 222 ljudi, od leta 1995 do vključno z letom 1999 pa 174 ljudi59. Občina Vrhnika je tako v 90. letih po­stajala vse bolj le še območje, kamor je pre­bivalstvo hodilo spat, svoj prosti in delovni čas pa so še vedno izkoriščali predvsem v Ljubljani, kar so dokazali tudi intervjuvanci petega in s tem zadnjega večjega vala prise­ljevanja na Vrhniko v 20. stoletju. Intervju­vanci so se na Vrhniko priseljevali iz Ljublja­ne, kar je za to obdobje tipično. Gospa T. R. je s svojim partnerjem in otrokoma prišla na Vrhniko leta 1992, medtem ko sta zakonca A. J. in T. J. prišla na Vrhniko leta 1994 sku­paj s hčerko in sinom, tretji otrok pa se jima je rodil tu. V petem obdobju so bili vzroki za priseljevanje ekonomske narave v toliko, ker so osebe iskale cenejše stanovanje, no­vogradnjo, parcelo za izgradnjo hiše, ven­dar pa so zraven pomembno vlogo odigrali tudi osebni socialni motivi, npr. želja po lastnem domu, ustreznejšem socialnem ži­vljenju itd., kar je vidno tudi iz intervjujev. Če prejšnje valove priseljevanja na Vrhniko niso pogojevale cene stanovanj oz. parcele in bližina Ljubljane, se to v tem obdobju namreč spremeni. Pri odločitvi za Vrhniko je največjo vlogo odigrala prav cena. Gospe T. R. je veliko pomenilo tudi to, da so na Vrhniki živeli partnerjevi starši, ki so lahko nadzorovali gradnjo in tudi kasneje večkrat pomagali. Bližina Ljubljane kot element pri­vlačenja je še ena bistvenih potez danega obdobja, saj so bile osebe, ki so emigrirale izven ljubljanske občine, večkrat v Ljubljani že zaposlene in tako so zgolj iskale najboljše in najbližje naselitvene prostore. V povezavi z bližino Ljubljane je tudi ugodna prometna povezava z njo. Gospa T. R. je omenila, da je Vrhnika dobra izbira, saj je do Ljubljane speljana avtocesta, pozitiven pa je tudi javni avtobusni prevoz. Pričakovali bi, da bo tudi geografsko okolje Vrhnike pomenilo ele­ment privlačenja, vendar pa je Vrhnika obe družini prej odvračala, kajti tu je po njiho­vem mnenju zelo smrdelo. Družini J. je bila s tem Vrhnika zadnja možnost izbire. Ra­zlog za smrad sta bila vrhniška komunala in IUV. Intervjuvanka T. R. je poudarila, da so vsi tisti, ki so začeli graditi v istem obdobju kot oni (leta 1989), rekli, da na Vrhniki že ne bodo gradili, saj je bilo splošno znano, da Vrhnika »smrdi«. Obe družini sta še dodali, da ko si se vračal z morja proti Ljubljani, si vedno točno vedel, kje si. Ugotovil si, da si že čisto blizu Ljubljane. Zato, da geografsko okolje res ni imelo pomena, je dokaz gospa T. R., ki si pred priselitvijo Vrhnike sploh ni­koli ni ogledala, medtem ko je družina J. ob ogledu okolice bodoče nastanitve z Vrhniko postala zadovoljna. Vrhnika je na ta način igrala zgolj cenovno najugodnejšo možnost naselitve. Socialni standard imigrantov pete­ga vala priseljevanja je bil navadno višji kot v prejšnjih obdobjih priseljevanja na Vrhniko. Potrebno je poudariti, da socialni standard priseljencev v tem obdobju ni odvisen le od posameznikov in njihove izobrazbe, ampak tudi od splošne povišanosti življenjske rav­ni v Sloveniji na splošno. Priseljenci petega obdobja za razliko od imigrantov prejšnjih obdobij ob priselitvi torej niso imeli večjih eksistenčnih težav, želeli so si le še večje blaginje. Bistvena razlika med priseljenci petega obdobja priseljevanja in predhodni­mi vali priselitve je tudi v zadovoljevanju vsakodnevnih potreb in opravkov na Vrhni­ki. Imigranti prejšnjih obdobij so se strinjali, da jim je Vrhnika nudila vse, kar so potrebo­vali, z mestom so bili enostavno zadovoljni. Priseljenci petega obdobja, ki so bili navaje­ni imeti vse na majhnem dosegu, pa so bili s ponudbo na Vrhniki razočarani. Gospa T. R. je izpostavila, da pred dvajsetimi leti, ko se je na Vrhniko priselila, tu ni bilo nobenih trgovin, bila je zgolj ena trgovina s prehra­no, kjer se je v vrsti vedno čakalo. Tu tudi ni PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU bilo nobenih kulturnih ustanov, uporabljali so zgolj knjižnico. Iz tega sledi, da so večino svojega časa, še nadaljnjih 8 let, preživljali zgolj v Ljubljani in na Vrhniko hodili le spat. Tudi zakonca J. sta se strinjala, da Vrhniki manjka pravi utrip življenja. Tu je po nju­nem mnenju danes sicer že dovolj oz. še preveč trgovin s hrano, ni pa kulturnih usta­nov, potrebnih institucij, kar je razlog, da zakonca še vedno veliko časa preživljata v Ljubljani. Sta pa zakonca ena redkih, ki želi­ta na Vrhniko pripeljati tudi nekaj »ljubljan­skega utripa«, saj nameravata skupaj s svojo hčerko odpreti slaščičarno visoke kakovosti, namenjeno predvsem družinam z majhnimi otroki. Skozi pet valov priseljevanja na Vrh­niko v 20. stoletju so intervjuvanci večkrat poudarili, da so Vrhničani egoistični, da tež­ko sprejemajo prišleke in jih očitno ocenju­jejo na prvi pogled, ne da bi se o njih sploh pozanimali. Skupni jezik z domačini so naj­težje našli prav intervjuvanci petega vala pri­seljevanja, ki jim Vrhničani miselno ne od­govarjajo. Gospa T. R. meni, da so Vrhničani »zahojeni in zagamani«, gospa A. J. je pou­darila, da je Vrhnika zakrnela, da je kot ne­kakšna vas, ki pa bi bila lahko enakovredna Ljubljani. Iz tega sledi, da se je zgolj gospod T. J. popolnoma vključil v vrhniško življenje, kajti moški se družijo več, ženske pa raje ostajajo doma v krogu družine in se na ta način počasneje asimilirajo kot moški60, kar se je dogajalo tudi pri intervjuvankah. Prav tako je pri nepopolni vključitvi v vrhniško življenje odigralo pomembno vlogo manj­še druženje z domačini, saj se ti še danes generalno povezujejo bolj z Ljubljančani. Družina J. se je nekoliko bolj asimilirala ob dejstvu, da se je vseeno več družila z vrhni­škimi družinami. Razlog, da sta se intervju­vanki manj vključili v vrhniško življenje kot druge intervjuvane osebe, je potrebno iskati tudi ob dejstvu, da se intervjuvanki nista niti posebej trudili, da bi se v vrhniško življenje vključili, kar pa je mogoče povezano tudi s časom, v katerem danes živimo. Imigranti prejšnjih obdobij priseljevanja so prihajali na Vrhniko še v času, ko so se ljudje med seboj družili več, več je bilo tudi medsosedske po­moči, prijateljevanja in spoštovanja. Danes pa v svetu vlada več egoizma, zaprtosti in zadr­tosti, kar se odraža tudi skozi izvedene inter­vjuje. Ker so se intervjuvane osebe zadnjega obdobja priseljevanja sem priselile iz drugač­nih vzgibov kot osebe prejšnjih obdobij, je bila njihova imigracija zaznana že na začetku kot stalna. Obe družini sta sem prišli z name­nom, da si tu ustvarita lepše bivanjske pogoje z novo hišo, zato sta vedeli, da bosta tukaj tudi v nadaljevanju ostali, čeprav gospa A. J. pravi, da ni nujno, da bo Vrhnika resnično njena zadnja izbira naselitve. Kljub dejstvu, da se priseljenci zadnjega vala priseljevanja manj vključujejo v vrhniško življenje, pa je potrebno poudariti, da se občina Vrhnika v zadnjih letih na različne načine trudi, da bi se prišleki na Vrhniki počutili čim bolje in da bi se tesneje povezali z Vrhničani, kar se od­raža v številnih prireditvah. Ena izmed njih je npr. prireditev Turističnega društva Blaga­jana Tu smo doma, kjer gre v Starem malnu za srečanje »starih Vršnčanov in priseljenih Vrhničanov«61. ZAKLJUČEK S petim večjim valom priseljevanja je na ta način predstavljen zaključek priseljevanja v 20. stoletju na Vrhniko, kar pa ne pomeni, da se je ta proces na Vrhniki zaključil. Danes občino Vrhnika in naselje Vrhnika še vedno spremlja proces priseljevanja, ki se od 90. let 20. stoletja samo še stopnjuje, s tem pa ob­čina Vrhnika postaja vse bolj le še suburba­nizirano območje, nekatera naselja občine pa zgolj samo še spalna naselja. Menim, da je obravnavana tematika zelo zanimiva tudi za nadaljnjo raziskavo, saj bi se dobljene po­datke o obsegu in motivih priseljevanja dalo primerjati in umestiti tudi v širši kontekst samega priseljevanja tako v Sloveniji kot šir­še v nekdanji Jugoslaviji. Dejstvo je, da so razlogi za priseljevanje globalni, vendar pa na Vrhniki prihaja do nekaterih specifičnih razlik, zato bi bila širša primerjava zažele­na in na tem mestu zelo primerna. V delu je prav tako le nakazan asimilacijski in integra­cijski proces priseljencev na Vrhniko, zato bi bilo v prihodnje smiselno ta del raziskati po­drobneje in ga prav tako opredeliti v širšem, vseslovenskem obsegu. Na tem mestu bi se za konec za sodelova­nje iskreno zahvalila Cankarjevi knjižnici na Vrhniki, Muzejskemu društvu Vrhnika in predvsem vsem intervjuvancem, kajti brez njihove pomoči moje delo ne bi moglo biti tako celostno in zanimivo. Opombe: 1 Habič, P., 1962. Vrhnika. Geografska monografija manjšega mesta. Geografski zbornik, 7, str. 12. 2 Prav tam, str. 7. 3 Prav tam, str. 21; Melik, A., 1936. Slovenija. Knj. 2. Splošni del. Ljubljana, Slovenska matica, str. 603– 604. 4 Habič, P., 1962. Vrhnika. Geografska monografija manjšega mesta. Geografski zbornik, 7, str. 22. 5 Prav tam, str. 24. 6 Prav tam, str. 22. 7 Prav tam, str. 25. 8 Pri suburbanizaciji gre za seljenje prebivalstva, me­stnih dejavnosti, ustanov ter delovnih mest iz me­stnih središč v mestno okolico, kar se odraža v novih gradnjah na prej bolj ali manj podeželskem obmo­čju (Geografija, 2001. Tržič, Učila International, str. 533). 9 SI ZAL, VRH 16, Matični urad Vrhnika, t. e. 13, Tujci, v občini bivajoči. 10 Prav tam. 11 Prav tam. 12 Kdor stanuje v tuji, najeti hiši (SSKJ, 1998. Bajec, A. … et al. Ljubljana, DZS, str. 251). 13 Lastnik zelo majhnega posestva (SSKJ, 1998. Bajec, A. … et al. Ljubljana, DZS, str. 31). 14 Kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravlja­njem lesenih delov vozov (SSKJ, 1998. Bajec, A. … et al. Ljubljana, DZS, str. 411). 15 SI ZAL, Matični urad Vrhnika, t. e. 13, Tujci, v občini bivajoči. 16 Verzeichnis der in der Gemeinde untergebrachten Flüchtlinge. Kopija v MDV; glej še Olga Pivk, Topovi so začeli pokati in silno grmenje se je slišalo do Vrh­nike, VR št. 7, 2006, str. 137. 17 Klavora, V., 1997. Škabrijel, 1917. Soška fronta. Celo­ vec, Ljubljana, Dunaj, Mohorjeva založba, str. 64. 18 Prav tam, str. 219. 19 Svoljšak, P., 2010. Vojna-vzrok in spodbujevalka migracije: primer 1. svetovne vojne in slovenskega prostora, V: Štih, P., Balkovec, B. (ur.). Migracije in slovenski prostor od antike do danes. Ljubljana, Zve­za zgodovinskih društev Slovenije, str. 240. 20 Prav tam. 21 SI ZAL, Matični urad Vrhnika, t. e. 13, Tujci, v občini bivajoči. 22 Prav tam. 23 Habič, P., 1962. Vrhnika. Geografska monografija manjšega mesta. Geografski zbornik, 7, str. 42. 24 SI ZAL, VRH 56, Industrija usnja Vrhnika, t. e. 24, a. e. 139. 25 Prav tam. 26 Klinar, P., 1974. Sociološki vidiki mednarodnih mi­ gracij v luči odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupinami. Ljubljana, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, str. 18–19. 27 Verižne migracije so tiste, pri katerih temeljno vlogo igrajo družinske in sorodstvene vezi. Sorodniki na­mreč potencialnim imigrantom posredujejo podatke o pogojih v imigrantski družbi, priskrbijo jim delo in stanovanje ter jim po prihodu pomagajo pri vključe- PRISELJEVANJE NA VRHNIKO V 20. STOLETJU vanju v novo družbo (prav tam, str. 160). 28 Klinar, P., 1974. Sociološki vidiki mednarodnih mi­gracij v luči odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupinami. Ljubljana, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, str. 236– 237. 29 Priseljenci. Študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. 2007. Komac, M. (ur.). Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 75. 30 Prav tam, str. 75. 31 SI ZAL, VRH 13, Krajevni ljudski odbor Vrhnika, t. e. 9, spisi, 1948. 32 SI ZAL, VRH 13, Krajevni ljudski odbor Vrhnika, t. e. 11, spisi, 1949. 33 SI ZAL, VRH 13, Krajevni ljudski odbor Vrhnika, t. e. 13, spisi, 1950. 34 SI ZAL, VRH 13, Krajevni ljudski odbor Vrhnika, t. e. 15, spisi, 1951. 35 Priseljenci. Študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. 2007. Komac, M. (ur.). Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 75. 36 Rode, J., 1997. Vrhnika skozi stoletja. Ljubljana, Ka­rantanija, str. 60. 37 SURS. Popis 1961: Prebivalstvo po narodnosti. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­si/1961/1961_3_06.pdf (citirano 15. 5. 2012). 38 SURS. Popis 1971: Prebivalstvo po narodnosti. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­si/1971/1971_2_01.pdf (citirano 15. 5. 2012). 39 SURS. Popis 1981: 1-1-3. Prebivalstvo po narodnosti, delovno gradivo. 40 SURS. Popis 1991: 1-1-03. Prebivalstvo po narodno­stni pripadnosti, delovno gradivo. 41 Priseljenci. Študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. 2007. Komac, M. (ur.). Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 84. 42 SURS. Popis 1991: 1-1-03. Prebivalstvo po narodno­stni pripadnosti, delovno gradivo. 43 SURS. Popis 1961: Prebivalstvo po selitvenih značil­nostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­ si/1961/1961_4_03.pdf (citirano 15. 5. 2012). 44 SURS. Popis 1971: Prebivalstvo po selitvenih značil­nostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­ si/1971/1971_3_03.pdf (citirano 15. 5. 2012). 45 SURS. Popis 1991: 1-1-12. Prebivalstvo, ki od rojstva živi v naselju stalnega bivališča, ter priseljeni glede na območje in leto priselitve, delovno gradivo. 46 SURS. Popis 1961: Prebivalstvo po selitvenih značil­nostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­ si/1961/1961_4_03.pdf (citirano 15. 5. 2012). 47 SURS. Popis 1971: Prebivalstvo po selitvenih značil­nostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­ si/1971/1971_3_03.pdf (citirano 15. 5. 2012). 48 SURS. Popis 1991: 1-1-12. Prebivalstvo, ki od rojstva živi v naselju stalnega bivališča, ter priseljeni glede na območje in leto priselitve, delovno gradivo. 49 Priseljenci. Študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. 2007. Komac, M. (ur.). Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 89. 50 SURS. Popis 1991–2000: Selitveno gibanje občina Vrhnika po naseljih, delovno gradivo. 51 Prav tam. 52 SURS. Popis 1961: Prebivalstvo po selitvenih značil­ nostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­si/1961/1961_4_03.pdf (citirano 15. 5. 2012). 53 SURS. Popis 1991: 1-1-12. Prebivalstvo, ki od rojstva živi v naselju stalnega bivališča, ter priseljeni glede na območje in leto priselitve, delovno gradivo. 54 SURS. Popis 1961: Prebivalstvo po selitvenih značil­nostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­ si/1961/1961_4_03.pdf (citirano 15. 5. 2012). 55 SURS. Popis 1961: Prebivalstvo po selitvenih značil­nostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­ si/1961/1961_4_03.pdf (citirano 15. 5. 2012).; SURS. Popis 1971: Prebivalstvo po selitvenih značilnostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­si/1971/1971_3_03.pdf (citirano 15. 5. 2012). 56 SURS. Popis 1971: Prebivalstvo po selitvenih značil­nostih. URL:http://www.stat.si/publikacije/popi­si/1971/1971_3_03.pdf (citirano 15. 5. 2012).; SURS. Popis 1991: 1-1-12. Prebivalstvo, ki od rojstva živi v naselju stalnega bivališča, ter priseljeni glede na ob­močje in leto priselitve, delovno gradivo. 57 SURS. Popis 1991: 1-1-12. Prebivalstvo, ki od rojstva živi v naselju stalnega bivališča, ter priseljeni glede na območje in leto priselitve, delovno gradivo. 58 SURS. Popis 1991–2000: Selitveno gibanje občina Vrhnika po naseljih, delovno gradivo. 59 Prav tam. 60 Klinar, P., 1974. Sociološki vidiki mednarodnih mi­gracij v luči odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupinami. Ljubljana, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, str. 232. 61 Berginc, I., 2008. 120 let delovanja olepševalnega društva Vrhnika – sedanjega Turističnega društva Blagajana. Vrhniški razgledi, 9, str. 170. Aleksandra Serše VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del) od sprejetja osnovnošolskega zakona do preloma stoletja, 1870–1900 Uvod Prispevek je nadaljevanje zgodovinskega opisa razvoja vrhniške osnovne šole (ljud­ske šole), ki je bil objavljen v prejšnji šte­vilki Vrhniških razgledov 12. Prispevek sloni, prav tako kot prvi, na arhivskih zapi­sih, ki jih vsebuje Kronika osnovne šole na Vrhniki.1 Poročila vrhniške šole so postala vsebinsko obsežnejša in bogatejša. Bralca popeljejo na področje državnih in cerkve­nih praznovanj, seznanijo ga o učiteljih, ki so poučevali na šoli, poda informacije o me­sečnih učiteljskih konferencah, novih avto­nomnih državnih šolskih organih (krajevni, okrajni in deželni šolski sveti), nadzornikih, o širjenju šole, ustanavljanju ponavljalne šole, odprtju oddelka dekliške šole, kmetij­skem tečaju … Za lažjo umestitev vrhniške šole med ostale obstoječe šole na Kranjskem smo posegli še po literaturi2 in prispevek po­pestrili s podatki iz zakonskih aktov. V prispevku Vrhniških razgledov 12 obrav­navamo začetke delovanja ljudske šole na Vrhniki. Obdelali smo prvo obdobje do leta 1870. Na določenih področjih smo segli tudi dlje, vendar je bil osnovni namen prikazati delovanje šole do leta 1869. Pričujoči drugi del obravnava obdobje po sprejetju tretje­ga osnovnošolskega zakona, ko se je ljud­ska šola od na pol fevdalne (trivialke, glav­ne šole in normalke) spremenila v enotno osnovno šolo, tj. ljudsko šolo, ki je ustrezala izobraževalnim in vzgojnim potrebam me-ščanstva. Liberalna meščanska družba je stremela po večji izobraženosti prebivalstva. Nasprotovanja glede uvedbe nove oblike osnovnošolskega izobraževanja so bila veli­ka. V spremembe je bilo treba vložiti veliko energije, predvsem zaradi tistih, ki so bili zo­per napredek. Debate v deželnih zborih so bile dolge. Mnogokrat je prevladovalo kon­servativno mnenje, kar je bilo zelo značilno za kranjski deželni zbor.3 Napredek družbe pa je zahteval temeljito reformo osnovne šole, ki naj bi razširila vsebino in izboljšala način in organizacijo osnovnošolskega pou­ka. Obstajala so prizadevanja, da se ustanovi čim več šol in da se izobraževanje učiteljske­ga kadra in učencev kakovostno dvigne. Nova zakonodaja Obdobje med 1868 in 1900 zaznamuje nova zakonodaja na področju ljudskega šol­stva. Šola na Vrhniki se je preoblikovala iz dvorazrednice v štirirazrednico, poleg de­ške šole so odprli oddelke tudi za dekleta. Zakonodaja iz leta 1869 je prinesla mnogo novega na področje osnovnega šolstva in s tem tudi na vrhniško šolo. Ta se je postopo­ma skušala približati standardom, ki jih je VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 postavljala nova zakonodaja. Za lažje razu­mevanje sprememb na vrhniški šoli si poglej­mo, kaj so novega prinesli šolski zakoni in s tem bistveno vplivali na ureditev oziroma iz­boljšanje izobraževalnega sistema v monar­hiji. Glavno vodilo nove zakonodaje – zako­na o razmerju med šolo in Cerkvijo4 – je bila cepitev Cerkve od države in s tem posredni vpliv države na izobraževanje. Šola je prišla pod nadzor države. Veljala je enakopravnost ver, dostopnost šol vsem državljanom, brez razlike veroizpovedi. Vsi šolski predmeti so bili po zakonu neodvisni od Cerkve ali ver­ske družbe, skrb nad veroukom pa je bila prepuščena Cerkvi. Zakon o osnovnem šolstvu5 je prinesel mo­derno osnovno šolstvo. Praktično je uresničil splošno šolsko obveznost, saj je z njim zajel vso mladino. Povečal je število šol, ki naj bi se ustanavljale povsod tam, kjer je bilo po statističnem petletnem povprečju na obmo­čju ene ure hoda (kasneje 4 km) 40 otrok. Šolska obveznost je bila razširjena od še­stega do štirinajstega leta. Obvezno šolanje je trajalo osem let. Na šolah je moralo biti več učiteljev in učilnic, na vsaj 40 otrok je moral biti en učitelj. Z deželnim zakonom o ureditvi, ustanavljanju, vzdrževanju in obi­skovanju javnih ljudskih šol ter zakonom o ureditvi pravnega položaja učiteljskega stanu na javnih šolah6 je bilo poskrbljeno za kvaliteten dvig osnovnega šolstva in za kvaliteten dvig izobrazbe učiteljskega kadra. Ustanovljena so bila štirirazredna učiteljišča, tako moška kot ženska. Z višjo izobrazbo pedagoškega kadra se je dvignila njihova veljava in ugled ter posledično tudi gmotne razmere. Plača učiteljev je bila po novem za­konu v najnižjem draginjskem razredu 300 gld, v najvišjem pa 600 gld, v obeh vmesnih 400 in 500 gld. Definitivno nameščeni učite­lji, ki so zadovoljivo opravljali svoje delo, so vsakih pet let napredovali za deset odstotkov zajamčene letne plače. Učiteljice so bile kot ženske manj plačane kot njihovi moški kole­gi. Dobivale so samo 80 odstotkov učiteljske plače, in to ob enakih pogojih dela. Novi za­kon je odpravil tudi skrb učiteljev, da bodo po prenehanju službovanja nepreskrbljeni,7 saj je njim in vdovam priznal pravico do po­kojnin, otrokom-sirotam pa vzgojni prispe­vek do končanega desetega leta starosti. Za Kranjsko je bilo značilno, da je rada var­čevala zlasti v šolstvu in kulturi.8 Tudi po­ložaj učiteljstva na Kranjskem je bil mnogo slabši kot v drugih avstrijskih deželah. Leta 1869 so v Kranjskem deželnem zboru obrav­navali osnutek zakona o šolah in zakona o učiteljih. Predlog deželnega zakona je bil v dokaj konservativnem duhu in varčen, kar se je pokazalo pri odmerjanju učiteljskih plač in pri denarju, namenjenem za zidavo šol. Odbor se je izrekel tudi za šestletno šol­sko obveznost namesto osemletne.9 A kljub vsemu je nova zakonodaja omogočila velik napredek tudi na Kranjskem. Štiriletno izobraževanje na učiteljišču je bilo vse kaj drugega kot pa prejšnji dvoletni peda­goški tečaj. Zaradi pomanjkanja učiteljev je novi zakon dopuščal učiteljicam, da so lah­ko prevzele tudi poučevanje dečkov v nižjih razredih osnovne šole. Pred tem so poučeva­le le v nižjih razredih dekliških šol. Seveda so tudi dekleta morala končati štiriletna učiteljišča. Učiteljice naj bi učile predvsem tuje jezike, gospodinjstvo in ženska ročna dela. Pomanjkanje učiteljev na Kranjskem je bilo precejšnje, ker je večina dobrih odšla v druge avstrijske dežele, kjer so bile razmere boljše, predvsem pa plače višje. V nekaterih manj razvitih predelih Avstrije, med katere je sodila tudi Kranjska, so prila­godili trajanje učiteljskega izobraževanja. To je pomenilo, da so izobraževanje skrajšali. Vsa obstoječa učiteljišča na Kranjskem so dobila tretji letnik leta 1870 in 1871. Četrti le­tnik so ustanovili kasneje. Prvi moški matu­rantje so končali šolanje julija 1878. Dekleta na ženskem učiteljišču so prehitela moške, saj so prva končala šolanje že v šolskem letu 1874/75. Omenili smo, da je zakon predvideval osem­letno izobraževanje otrok od šestega do šti­rinajstega leta. Izjemoma je dovoljeval bolj zaostalim deželam monarhije, kot so bile: Galicija, Bukovina, Goriška, Gradiščanska, Istra in Kranjska, da so lahko prilagodile trajanje šolske obveznosti ali bolje, da so namesto osemletne obveznosti le-to skraj­šale (skrajšana šolska obveznost).10 Kranjski deželni odbor je sprejel osemletno šolsko obveznost le za mestne in trške otroke, na deželi pa je bila dovolj šestletna obveznost. Skrajšana šolska obveznost je bila namenje­na predvsem revnim, kmečkim in delavskim otrokom, ki jim je bila osnovna šola edina izobrazba. Leta 1870 je liberalna šolska zakonodaja pre­lomila s fevdalnim pojmovanjem, »naj plača šolo, kdor jo obiskuje« in uveljavila dragoce­no spoznanje, da se osnovnošolski pouk ne tiče samo staršev in prebivalcev določenega kraja, marveč širše skupnosti. Sredstva za osnovno šolo so postala splošna družbena obveznost okrajev, dežele in države. Delež prispevkov o vzdrževanju šol je določal de­želni zakon, in sicer sta za šolo skrbela ob­čina in okraj. Če občinska sredstva niso za­dostovala, je s finančnimi sredstvi priskočila na pomoč še dežela. Šolnine so se ponekod še obdržale, a so jih med letom 1871 in 1875 odpravili. Z odpravo šolnin je zmagalo nače­lo, da mora šolo vzdrževati družba z redni­mi davčnimi sredstvi in ne več neposredno starši za šolo sposobnih otrok. Učitelji in učiteljice vrhniške šole od 1870 do 1900 Ta del prispevka ne zajema natančnega pre­gleda vseh prihodov in odhodov učiteljev in učiteljic, ki so poučevali na šoli med 1870 in 1900. Število pedagoškega kadra se je v teh letih znatno povečalo. Sprva sta bila zapo­slena le dva učitelja, a s širitvijo šole so za­poslili tudi potrebno število učiteljev. Šola se je povečala iz dvorazrednice v štirirazredni­co. Dobila je še dekliško šolo in ponavljalni pouk s tečajem kmetijstva. Kmalu po letu 1870 so na vrhniški šoli zaposlili prvo uči­teljico za poučevanje prvega razreda in za poučevanje ročnega dela. Sčasoma so odprli dvoletno dekliško šolo; in ko so se odprla vrata dekliške šole, so zaposlili še dve uči­teljici, tretjo pa, ko so odprli tretji razred de­kliške šole. Za pouk verouka je sprva skrbel le en katehet. Kasneje sta bila zaposlena kar dva, ki sta poučevala verouk v ponavljalni šoli in kasneje tudi na dekliški šoli. Ravnatelja šole Leopolda Cveka11 (1814-1896) smo omenili že v prispevku, ki je izšel v prejšnji številki Vrhniških razgledov, v štev. 12. Omenjeni je služboval na šoli do leta 1874. Novo delovno mesto ga je čakalo pri Sv. Petru v Ljubljani. Kot začasni učitelj je nastopil Valentin Pin, ki je po odhodu učite­lja Ivana Geigerja poučeval kot edini učitelj v obeh deških razredih vrhniške šole. Na Vrhniki v času okoli leta 1870 ni bilo mogo­če izvesti zakona o osemletnem izobraže­vanju. Občina ni imela potrebnih finančnih sredstev za učiteljske plače, niti za sanacijo oziroma gradnjo novega šolskega poslopja. Za šolo se je začelo novo obdobje, ko je prišel aprila 1875. leta na mesto ravnatelja Vincenc Levstik (*1844, +1925).12 Na vrh­niški šoli je opravljal delo ravnatelja v ob­dobju, ki je obravnavano v prispevku. Šolo je vodil vzorno. Postal je tudi okrajni šolski inšpektor, in sicer v šolskem letu 1882/83. A prav na začetku njegovega službovanja je doživel neprijetnost, ki pa v Kroniki vrhni­ške šole ni omenjena niti z besedo. Zadeva je zelo zanimiva tudi s stališča današnjih dni, zato jo bomo povzeli po Učiteljskem to­varišu leta 1875. VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 »O resnični zgodbi, ki naj bi veljala za vrhni­ško šolo. V zgodbi je opisana vrhniška dvora­zredna šola, ki jo je vodil dvajset let ravnatelj, ki se ni brigal ne za otroke ne za samo šolo, niti za snago … stari nadučitelj se ni brigal niti za nove zakone, ki so veljali že od leta 1869, vse to pa je zelo ugajalo duhovščini, zelo so ga spoštovali in mu želeli celo boljšo službo, kljub njegovi zanikrnosti. Učitelj se je dejansko preselil v letu 1874 in na njegovo mesto je prišel mlad, ki je bil poln energije in želje, da bi vse napake, ki jih je na šoli dobil po odhodu ostarelega učitelja popravil, trudil se je dan in noč za napredek šole – želel je v kratkem času vse napake popraviti in urediti. A žal je imel sovražnika domačega kaplana, ki je bil tudi šolski katehet. Ko je kaplan videl, da mladi učitelj z velikim navdušenjem vodi šolo, se je odločil, da bo omenjenega učitelja očrnil pred občani, začel je pisati v klerikal­nem časopisu nenaklonjene članke o učitelju in ga pred prebivalstvom črniti. Vendar učitelj nadaljuje s svojim delom in se ne meni za zlobne opazke kaplana, se le-ta odloči še bolj zlobno nastopiti zoper učitelja, in sicer ga toži, da uči krivo vero. Sodišče, ki mu je bila tožba izročena, je vpeljalo zoper nadučitelja prei­skavo, v kateri se je pokazalo, da je obtoženec nedolžen in po krivem obtožen. Obsodila pa je kaplana Antona Fetiha, in sicer za sedem dni zapora in plačanju sodniških stroškov 70 gld. Zaključek kratkega prispevka pa glasi: »Tako predragi bratec, se godi še danes s šola­mi, posebno v naši Kranjski deželi.«13 Levstik svoje nejevolje zaradi sodnega po­stopka ni prelil na papir in dogodka ni opisal v kroniki, ampak je svojo pozornost raje po­svetil mladostnikom. Pomembnejše se mu je zdelo njegovo poslanstvo pedagoga in s svo­jimi problemi ni želel obremenjevati drugih … Posameznikovo delo ocenjujemo skozi vse njegovo obdobje delovanja, na vseh področjih, zato predvidevamo, da je bil Cvek na Vrhniki priljubljen zaradi svoje predanosti glasbi. Na drugih področjih pa očitno ni tako blestel. Z zgornjo epizodo o dveh ravnateljih, Cveku in Levstiku, smo prekinili tok informacij o zaposlovanju učiteljev na vrhniški šoli. Nadaljujemo s predstavitvijo pedagoškega kadra, ki je učil na šoli od 1875 do 1900. Drugo učiteljsko mesto je zasedel Franc Medič. Oba učitelja, Levstik in Medič, sta prevzela svoji delovni mesti oktobra 1875. Medtem je učitelj Pin odšel v Postojno in kmalu nato v Senožeče. Na šoli so zaposlili prvo učiteljico Terezijo Drašler, a prav dolgo ni ostala, saj je kmalu dobila drugo delovno mesto v Zagorju. Ob prihodu na vrhniško šolo je prevzela pouk v prvem razredu in začela je voditi pouk ročnih del za dekleta. S prihodom novega ravnatelja so začeli že novembra 1875 s pripravami za ustanovitev štirirazrednice. V ta namen so začeli preure­jati šolsko poslopje. Preureditev je bila kon­čana v jeseni 1877. V povezavi z razširitvijo šole je bil v juliju objavljen razpis za nova delovna mesta. Prijavilo se je 17 kandidatov, med njimi so izbrali Frana Stojca,14 Štefana Tomšiča in učiteljico Goltsch. Očitno učitelji­ca Goltsch ni ostala dolgo na šoli, ker o njej v kroniki ni nobenih podatkov. Predvidevamo lahko, da jo je kot pomožni učitelj za prvi razred kmalu zamenjal Franc Rus. Zaposlen je bil z letno renumeracijo 400 gld. Učil je v prvem in drugem razredu. Naslednje leto pa je kot katehet prevzel poučevanje verouka. Žal pa so bile plače učiteljev, ki so zasedli delovna mesta, nekoliko nižje od predvide­nih 500, 450 in 400 gld. Ko je Terezija Drašler, prva učiteljica na vrhniški šoli, našla novo delovno mesto, je njene učne ure začasno prevzel ravnatelj Levstik. Zaradi novih razredov in trenu­tnega pomanjkanja kadra so pouk organi­zirali malo drugače, kot je to bilo v nava­di. Pouk so imeli višji in srednji razredi v ponedeljek, sredo in petek. V torek, četrtek in soboto pa po tri ure pouka prvi in drugi razred. Osebna popisnica Ivane (Jane) Vidic (ZAL, VRH 48, t. e. 4). Osebna popisnica Alojzija Luznika (ZAL, VRH 48, t. e. 4). VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 Navodila za vodenje šolske kronike za šolsko leto 1889/90 (ZAL, VRH 48, Kronika, II. knjiga). Osebna popisnica Ane Pour (ZAL, VRH 48, t. e. 4). V začetku leta 1878 so na šoli zaposlili pomo­žnega učitelja Primoža Ušeničnika, ki je šolo po opravljenem strokovnem izpitu zapustil in odšel za učitelja v Veliko Dolino. Tako so bili na šoli: Vincenc Levstik, katehet Franc Rus, Franc Stojec, Primož Ušeničnik in ka­tehet Ivan Zdražba, ki je učil verouk. Ker na šoli po odhodu Terezije Drašler ni bilo uči­teljice, je pouk ročnega dela za dekleta pre­vzela žena učitelja Ušeničnika. Avgusta 1878 so na šoli sprejeli dva nova učitelja: Bartola (Jerneja) Černeta (1857–1906)15. V šolskem letu 1878/79 je na šoli začela poučevati tudi Avgusta Šlibar. Pedagoški kader je ostal identičen kot v šolskem letu 1879/80, nasle­dnje leto se je zamenjal le katehet. Namesto Rusa je prišel na šolo Andrej Pipan. Sestava učiteljev in katehetov je ostala v letu 1881/82 enaka. Kateheta Pipana in Zdražbo zame­njata v šolskem letu 1882/83 Gabriel Weiss in Tomaž Potočnik. Že naslednje šolsko leto je na šoli namesto Gabriela Weissa katehet Ivan Šlakar. Učiteljica Avgusta Šlibar je za­pustila šolo, zamenjala jo je Ivana Tominec, ki je na šoli ostala trinajst let. Učni kader je bil dve leti nespremenjen, le da so v šolskem letu 1885/86 sprejeli dve novi učiteljici, Jano (Ivana) Vidic16 in Ano Pour (1862–1931).17 Učiteljici sta bili zaposleni na novi vrhniški dvoletni dekliški šoli. Ravnatelj obeh šol, tako deške kot dekliške, je bil Vincenc Levstik. Učitelji in učiteljice se niso menjavali tako pogosto, kot so se menjavali kateheti. Tako je leta 1886/87 Anton Jaklič zamenjal Ivana Šlakarja. Naslednje leto se zamenjata oba kateheta, in sicer sta prišla dva nova, Jože Laznik in Matjaž Sitar. Učitelj Černe je leta 1888/89 dobil dopust, ki mu ga je z dopisom 7. julija 1890 deželni šolski svet podaljšal do 31. avgusta 1892. Deželni šolski svet je z od­lokom 17. julija 1888 potrdil Černeta za provi­zoričnega učitelja na vinarski in sadjarski šoli Grm, tam je učil do 1. septembra 1892. Zaradi učiteljevega izostanka so najeli suplentko Rozalijo Lenassi. Na šoli je bila kot pomožna učiteljica vse od 28. oktobra 1888 do 31. julija 1892. Za svoje predano delo je bila v pismu krajevnega šolskega sveta pohvaljena. V letu 1892 je prenehala z nadomeščanjem, ker je 16. septembra 1892 znova nastopil službo Jernej (Bartolomej) Černe. V letu 1890 je ka­tehet Laznik odšel v Podlipo, na njegovo me­sto je prišel Peter Bohinjec;18 naslednje leto je šolo zapustil katehet Matej Sitar, sprejeli pa VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 so Simona Šmitka, a že naslednje šolsko leto je namesto njega vodil veroučne ure Štefan Rihar. Na vrhniški šoli so povišali učiteljem plače januarja 1891, in sicer s 650 na 700, s 500 na 600 in s 400 na 450 gld; le dvema se dohodki niso spremenili. Jeseni leta 1893 je učiteljica Ivana Tominec zbolela, zato je bila odsotna do 11. maja 1894. Okrajni šolski svet je na Vrhniko poslal uči­teljico Evgenijo Pehani, ki je začela nadome­ščati bolno kolegico 25. septembra, in sicer na podlagi dopisa okrajnega šolskega sveta z dne 22. septembra 1893. Junija je zbolela tudi Ivana Vidic in dobila štirinajstdnevni dopust na osnovi dopisa okrajnega šolskega sveta, a ponovno zbolela v začetku julija 1894. V tem letu je bil zaradi bolezni začasno upokojen tudi Jernej Černe, ki je bil na šoli že od leta 1878. V letu 1894 je bilo zdravstveno stanje učiteljev na vrhniški šoli dokaj slabo. Skoraj vsak učitelj je bil krajši čas odsoten, nekateri pa so izostali tudi dlje. Tako je imel okrajni šolski svet v tem letu stalno nastavljeno su­plentko, ki je imela precej dela. Kljub temu da so ustrezno skrbeli za nadomeščanje manjkajočih učiteljev, so stalne spremembe in menjava učiteljev v razredih slabo vplivale na napredek pri pouku. Tudi v šolskem letu 1894/95 je bilo zdra­vstveno stanje učiteljev in učencev neu­godno. Učenci so dlje časa kašljali, kar je bilo zelo moteče za pouk. Zboleli so tudi ravnatelj, učiteljici Ivana Tominc in Emilija Gherbaz. Ko se je izkazalo, da Tominčeva ne bo ozdravela, je bila začasno upokoje­na. Po njeni začasni upokojitvi so zaposlili učitelja Antona Arka.19 V omenjenem letu je na dekliški šoli začel poučevati verouk Luka Smolnikar. Stefana Riharja je pri pou­čevanju verouka 22. oktobra 1895 zamenjal Franc Košir; v istem šolskem letu je dobil službo tudi učitelj Alojz Luznik,20 ki je pou­čeval vse predmete v prvem razredu deške šole. Luznik je prišel na izpraznjeno mesto učiteljice Gherbaz, ki je dobila delovno me­sto na Štajerskem. V šolskem letu 1895/96 se je meseca sep­tembra pojavila davica, novembra v Blatni Brezovici ošpice, v Sinji Gorici pa tifus. Zaradi ošpic je bil prekinjen pouk že 23. novembra. Ker se stanje ni izboljšalo, so podaljšali zaprtje šole do 2. januarja 1896. Anton Arko zaradi bolezni ni poučeval v mesecu februarju, marca pa je zbolela Ivana Vidic in je bila odsotna do 7. aprila. Leta 1896/97so odprli ekskurentno posta­jo v Bevkah. Višji deželni šolski svet pa je z dopisom 19. septembra 1896/768 določil, da je ekskurentna šola v Bevkah sestavni del šole na Vrhniki. Na matični šoli so za vode­nje pouka na ekskurentni šoli določili uči­telja Antona Arka. Arko je poleg obveznosti na vrhniški šoli, kjer je poučeval v drugem deškem razredu, poučeval še na omenjeni šoli sedem in pol ur na teden. V šolskem letu 1896/97 ni bilo sprememb na področju zaposlovanja učnega kadra. Po bolezni in začasni upokojitvi je bil učitelj Černe leta 1897 imenovan za drugega učite­lja v Šmartnem pri Litiji, kjer je tudi zaključil svojo učiteljsko kariero. Na dekliški šoli so odprli še tretji razred. V poslopju stare šole zanj ni bilo prostora, zato so dekleta nastanili v Krištofovi hiši 62, na Hribu. Novo učiteljsko službo so podelili Franji Eržen, ki je končala študije v Gorici. Preden je prišla 15. februarja 1897 na Vrhniko, je službovala na Dobrovi in v Kranju. Ravnatelj Levstik je moral v ljubljansko bol­nišnico. Na oddelku za očesne bolezni je bil od konca februarja do 21. aprila. V tem času so ga nadomeščali njegovi kolegi, učitelji vrhniške šole. Bolezen pa ni prizanesla niti Ani Pour, ki je dobila šesttedenski bolniški dopust. Za njeno namestnico je okrajni šol­ski svet določil Ivano Tominc, ki je začela s poučevanjem 5. maja in zaključila s 3. juli­jem 1897, ko jo je deželni šolski svet znova začasno upokojil. Naslednje šolsko leto 1897/98 je Anton Arko dobil dopust, da se je lahko v Gradcu udeležil risarskega tečaja za učitelje, ka­sneje pa še tečaja za deška ročna dela na Dunaju. V času odsotnosti ga je nadome­ščal učitelj Alojz Luznik. Šolski svet je si­cer skušal dobiti namestnika za odsotnega učitelja Arka, a žal ga niso mogli dobiti. V ta namen je učiteljska konferenca uvedla v prvem in drugem razredu deške šole pol­dnevni pouk, ki je trajal dopoldne po tri ure za drugi razred in popoldne tri ure za prvi razred. Poleg tega pa je Luznik vodil tudi ekskurendni pouk v Bevkah. Vodenje pouka na tej šoli je prevzel 9. marca 1898. Namesto Smolnikarja je prišel v tem šol­skem letu poučevat verouk Ivan Rihterič. Ivana Vidic je zbolela in je dobila bolniško od 12. marca do 8. maja. Tudi njenega iz­ostanka niso mogli pri okrajnem šolskem svetu nadomestiti s primerno suplenco, zato so tudi na dekliški šoli uvedli poldnev­ni pouk. Za deklice tretjega razreda je tra­jal po tri ure zjutraj, popoldne pa so imele deklice drugega razreda pouka dve uri in pol. Deklice je poučevala Ana Pour. Franja Eržen je bila za stalno nameščena na vrhni­ški šoli 2. maja 1898. V letu 1898 pa je zbo­lel Alojz Luznik in dobil dopust. Znova so uvedli poldnevni pouk. Trajal je skoraj do konca šolskega leta, do 22. julija (26. julija je bilo zaključeno šolsko leto), poučevali pa sta Franja Eržen in Ana Pour. V šolskem letu 1898/99 je dobila Franja Eržen zaradi bolezni dopust v času od 5. novembra do 1. februarja 1899. V času odsotnosti jo je nadomeščala Rosa Rossmann. Februarja je Franja Eržen zaključila bolniški dopust. Krajevni šolski svet je Roso Rossmann zelo pohvalil za opravljeno delo. Novi šolski zakon je uvajal šolske učitelj­ske konference, ki so jih sklicevali enkrat mesečno. Na njih so razpravljali o strokov­nih zadevah. Potekale so po predvidenem dnevnem redu, vodili so natančne zapisni­ke. Učitelji so se na konferencah pogovarjali o pouku in vzgoji, šolski disciplini, vedenju šolske mladine v šoli in izven nje, učnih na­črtih in smotrih, učnih programih, novostih na teh področjih, učnih pripomočkih, na­činu in ciljih izobraževanja. Na mesečnih konferencah so obravnavali tudi razpise, odredbe o novih imenovanjih. Ob zaključku so sprejeli dnevni red za naslednjo konfe­renco. Velikokrat so imeli na dnevnem redu v obravnavanem obdobju tudi šolske prosto­re, ki niso ustrezali potrebam, a žal so vedno našli le začasne izhode. »Na konferencah sta bila zelo aktivna voditelja šole Vincenc Levstik in Fran Stojec, poleg nji­ju pa tudi Leopold Cvek, Jernej Černe, Robert Ziegler. Nekateri med njimi so imeli tudi zani­miva predavanja. Leta 1876 je Vincenc Levstik predaval o jezikovnem pouku v drugem ra­zredu, leta 1879 pa Fran Stojec o poučevanju zgodovine domovine in pa o zemljepisu na podlagi novega zemljevida za Kranjsko s po­udarkom na ljubljanski okolici. Leta 1888 je predavala Ana Pour o tem, 'Kako more šola v otrocih čute domovinske ljubezni in zvestobo vdanosti do presvetlega vladarja buditi in poži­vljati.' Leta 1890 je ista predavateljica govorila o disciplini, o pouku realij v štirirazrednicah pa Vincenc Levstik. Leta 1892 je predavala Ivanka Vidic o učiteljevem delovanju pred poukom in po pouku glede discipline …«21 Učitelji na vrhniški šoli so imeli navado, da so se v času konference sestali s šolskim in­špektorjem, če le-ta ni bil prisoten na seji. Sestanek so prijetno zaključili s klepetom v bližnji gostilni pri gostilničarju Krištofu. Lokalna učiteljska konferenca je bila organi­zirana pozimi, vsak prvi ponedeljek v mese­cu, v poletnih mesecih pa vsak prvi torek. VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 UČITELJI VRHNIŠKE ŠOLE22 1878/79 Ime Karakter/poklic Razred Tedenske ure Levstik Vincenc nadučitelj/ravnatelj* 4. razred 25 ur Rus Franc katehet verouk 3., 4. raz. 4 ure Zdražba Ivan katehet verouk 1., 2. raz. 4 ure Stojec Franc učitelj 3. razred 24 ur Černe Bartol Jernej učitelj/z.* 2. razred 21 ur Šliber Avgusta učiteljica/z. 1. razred 17 ur 1885/86 – dekliška šola Ime karakter Razred Tedenske ure Levstik Vincenc nadučitelj 2. razred 19 ur Potočnik Tomaž katehet verouk na dekliški in ponavljalni šoli 7 ur Šlakar Ivan katehet verouk na deški in ponavljalni šoli 9 ur Stojec Franc učitelj/d.*** 4. razred 24 ur Černe Barthol Jernej učitelj 3. deški 29 ur Tominec Ivana učiteljica/d. 1. razred 17 ur Dekliška šola Ime karakter Razred Tedenske ure Jana Vidic učiteljica 2. razred 22 in pol ur Ana Pour učiteljica 1. raz. in ponavljalna šola 27 in pol ur * Nadučitelj = ravnatelj = vodja šole; ** z. = začasni učitelj; ***d. = definitivni - stalni, redni učitelj 78 Vrhniški razgledi 1897/98 Ime Karakter/poklic Razred Tedenske ure Vinko Levstik ravnatelj-vodja vse predmete v 4. r., kmetijstvo v ponavljalni šoli 25 ur Ivan Rihteršič katehet verouk 9 ur Fran Stojec učitelj/d. vse predmete v 3. r. in v ponavljalni šoli 29 ur Anton Arko učitelj/d. vse predmete v 2. r. vse predmete v ekskurendni šoli Bevke Poučeval je le do 23. 2. 1898, ko je dobil dopust do konca šolskega leta, (risarski tečaj v Gradcu in tečaj za deška ročna dela na Dunaju). 19 ur 7 in pol ur Alojzij Luznik učitelj/d. vse predmete v 1. r. 2. r. – deški 2. r. – deklice – petje Od 23. 2. 1898 je Luznik nadomeščal učitelja Arka. Dopoldne je poučeval 3 ure otroke 2. razreda, popoldne 2 uri 1. deškega razreda in vodil ekskurendni pouk v Bevkah. 18 ur 1 uro 1 uro 29 in pol ur Dekliška šola Ime Karakter/poklic Razred Tedenske ure Vinko Levstik ravnatelj v ponavljalni šoli 1 uro Fran Košir katehet verouk 9 ur Ivana Vidic učiteljica/d. vse predmete v dveh oddelkih 1. r. 25 ur Ana Pour učiteljica/d. vse predmete v 3. r. 23 ur Franja Eržen učiteljica/d. vse v 2. r. in ponavljalni 23 ur VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 79 Učenci Zakonodaja leta 1869 je prinesla mnogo no­vega na področje osnovnega šolstva in s tem tudi na vrhniško šolo, ki se je postopoma bližala standardom, ki jih je postavljal dr­žavni in na podlagi njega tudi deželni zakon. Seveda pa so te spremembe bile v okviru fi­nančnega stanja same občine, ki je vzdrževa­la šolo. Tudi kroniko so začeli pisati druga­če. V osemdesetih so iz nemščine prešli na slovenščino. Poročila so postala obsežnejša. Tako bralce popeljejo na področje prazno­vanj na šoli, obvestijo nas o učiteljih, krajev­nih, okrajnih in deželnih šolskih nadzorni­kih, šolskih svetih, učiteljskih konferencah, o širjenju šole, ustanavljanju ponavljalne-na­daljevalne šole, odprtju dekliške šole. Po novem državnem šolskem zakonu bi mo­rali otroci obiskovati šolo od šestega do šti­rinajstega leta starosti, torej bi hodili v šolo osem let. A žal po vseh avstrijskih deželah ni bilo mogoče dobesedno izpeljati zakona. Dežela Kranjska, ena revnejših v monarhi­ji, ni imela dovolj finančnih sredstev, zato so v deželnem zboru po dolgih debatah in mnogih osnutkih le sprejeli deželni zakon, ki je bil kompromis med možnostmi dežele Kranjske in med zahtevami državnih obla­sti. Sprejeli so zakon, ki je določal osemle­tno izobraževanje v večjih mestih, drugod pa je dopuščal krajši izobraževalni proces. Vrhnika je sodila med kraje, kjer osemletne­ga izobraževanja ni bilo. Na Vrhniki so dobi­li šestrazrednico šele leta 1909. 23 V prvem delu prispevka smo omenili, da je bila šola v sedemdesetih letih dvorazredna. Deklice so obiskovale pouk skupaj z dečki. Na osnovi razpisa deželnega šolskega sveta z dne 19. aprila 1884/562 je bila šola ločena na deško in dekliško šolo. Dekliška je ime­la tri, deška pa štiri razrede. Deška je imela celodnevni, dekliška v prvem razredu pol­dnevni, v drugem in v tretjem pa celodnev­ni pouk. Razdelitev dečkov v posamezne razrede – oddelke, število učnih ur in posa­mezne predmete, učni smoter je predpiso­val Učni načrt za štirirazredne ljudske šole. Predpisoval je nemščino kot obvezni drugi deželni jezik. Za trirazredno dekliško šolo je za prvi razred veljal Učni načrt za trirazre­dne ljudske šole s poldnevnim poukom, za drugi in tretji razred pa tisti za celodnevni pouk. Ves čas delovanja vrhniške šole so na šoli vo­dili evidenco otrok, ki so bili vpisani v šolsko matico, in evidenco vseh otrok, ki so dejan­sko obiskovali šolo. Na prvih razpredelnicah so vodili le evidenco otrok, ki so obiskovali šolo. Šolsko matico so začeli voditi leta 1875. To je evidenca vseh šoloobveznih otrok, tudi tistih, ki šole niso obiskovali. Vodili so na­tančen popis prisotnosti in odsotnosti učen­cev in glede na to so ocenili njihovo vedenje: zelo pridni, pridni, manj pridni in zanemar­jeni. Kasneje so začeli zapisovati ugotovitve oziroma vzroke za odsotnost otrok. Obstajali so trije glavni vzroki za odsotnost otrok pri pouku. Prvi vzrok so spomladanska in pole­tna poljska dela, ko starši otrokom niso do­volili hoditi v šolo. Drugi zelo pogost vzrok je bila oddaljenost šole od domačega kraja. Tretji vzrok pa so bile hude zime in visok sneg. V zimskem času so učitelji mnogokrat skrajšali pouk, revnim učencem in učenkam pa so namenili topel opoldanski obrok. Primeri evidenc, ki so jih vodili na vrhniški šoli:24 1873/1874 razred Šolski obisk Opombe Dečki Deklice Skupaj I. II. skupaj 58 42 100 53 42 95 111 84 195 1874/1875 razred Šolski obisk Pripombe Dečki Deklice Skupaj I. II. skupaj 43 31 74 42 31 73 85 62 127 1875/1876 Šoloobvezni otroci Šolski obisk Dečki Deklice Skupaj Dečki Deklice Skupaj 357 332 689 154 133 287 Razred Dečki Deklice Skupaj I. 92 66 158 II. 62 67 129 VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 1876/1877 Ljudska šola Ponavljalna šola Šoloobvezni Šolo obiskujoči Šoloobvezni Šolo obiskujoči dečki deklice skupaj deč. dek. sk. deč. dek. sk. deč. dek. sk. 329 273 602 191 149 340 101 100 201 68 63 131 Šolski obisk I. razred II. razred Zelo pridni 75 57 Pridni 78 40 Manj pridni 23 22 Zanemarjeni 13 32 Po zgornjih razpredelnicah lahko ugotovi­mo, da je število otrok, ki so obiskovali vrh­niško dvoletno šolo, iz leta v leto naraščalo, predvsem v letu 1875/76, ko se je vpisalo sto otrok več kot prejšnja leta – 300 otrok, nasle­dnje leto pa še petdeset več. Na začetku šolskega leta 1874/75 so učite­lji na učiteljski konferenci izrazili željo po razširitvi šolskega pouka na štiri razrede, a zaradi prostorskih težav to ni bilo izvedljivo. Vprašanje je bilo pereče, zato so se novem­bra leta 1875 sestali s krajevnim šolskim sve­tom in z občinskimi zastopniki, a do konkre­tne rešitve problema niso prišli. Predlagali so sestavo posebne komisije. Kljub mnogim poskusom do izvedbe gradbenega plana ni prišlo. Oktobra naslednje leto se je sestala gradbena komisija. Prisotni so bili okrajni glavar, šolski inšpektor, gradbeni inženir in člani okrajnega šolskega sveta. Na sestanek so povabili še nekaj drugih zainteresiranih, in seveda tudi župnika Martina Šlibarja, saj so predvidevali pridobiti gradbeno parcelo na župniškem travniku med Lenarčičevo in Smukovo hišo. Želje niso bile izvedljive, zato so imeli tudi alternativo, in sicer zemlji­šče v bližini okrajnega sodišča. Končno so prišli do zaključka, da bodo finančno zmogli le prenovo stare šole. Sklep o prenovi šole so sklenili 12. novembra 1876 na sestan­ku deželnega in krajevnega šolskega sveta. Stanovanji cerkovnika in učitelja so preno­vili in preuredili v učilnici. Po prenovi se je šola iz dvorazredne razširila v štirirazredno. Deželni in krajevni šolski svet sta z otvoritvijo tretjega in četrtega razreda vrhniške šole še poskrbela za učni kader. Oktobra v šolskem letu 1877/78 so šla obnovitvena dela na šoli proti koncu, s poukom so začeli s prvim ok­tobrom. Po prenovi šole v šolskem letu 1877/78, ko so pridobili nove prostore, se je število učen­cev povečalo. Število vpisanih otrok je sicer vsa leta nihalo; povprečno je bilo vpisanih od 300 do 400 otrok. Po letu 1884 se je število povišalo nad 400, a šele po ustanovitvi dekli­ške šole se je število otrok približalo številki 500 in jo včasih tudi preseglo.25 Po navodilih šolskih svetov so na vrhniški šoli začeli voditi še natančnejše sezname otrok, tako šoloobveznih, ki so obiskovali redno ali ponavljalno šolo, kot otrok, ki so bili vpisani v šolsko matico, a so obiskovali druge izobra­ževalne zavode ali zasebne inštitucije. Nekateri niso obiskovali ne vrhniške ne katere druge šole, ampak so bili doma. Vzrokov zato je bilo več: oddaljenost od šole, bolezen – telesna ali duševna in končno malomarnost staršev. Poleg tega so vodili številčne sezname smrtnih primerov. Vodili so evidenco obiska posameznih razredov, beležili odsotnost po urah: 0–10, 10–30, 30–50, in tiste, ki so presegli petdeset ur. Na podlagi teh razpredelnic so ugotovili, da so otroci bolj redno obiskovali ponavljalno kot pa redno šolo. Primer iz leta 1877/187826 Obiskuje drugo izobraž. institucijo privatni pouk Umrli Ne obiskujejo nobenega pouka d dek. sk. d. dek. sk. d. dek. sk. d. dek. sk. 28 36 64 2 4 6 3 4 7 85 57 142 Otroci, ki so bili stari šest let in so bili od šole oddaljeni več kot uro hoda, so bili opravičeni in jim pouka ni bilo treba obiskovati. Večinoma je šlo za otroke iz Velike in Male Ligojne, z Lesnega Brda, Drenovega Griča, iz Blatne Brezovice itd., ki zaradi velike oddaljenosti niso mogli v šolo. Primer iz leta 1878/1879 6-letniki 6 letni otroci Druge ustanove Privatni pouk Umrli Nobenega* d Dek sk D dek sk D dek sk d dek sk D dek Sk 55 41 96 17 17 34 4 4 12 20 32 110 82 192 Kot je videti, so vsa leta vodili natančne evidence šolskih otrok. Podatkov ni le za šolsko leto 1886/87. Kaže, da evidence ni bilo mogoče voditi zaradi epidemije kolere.27 *Otroci, ki ne obiskujejo nobenega pouka. VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 Primer statističnih podatkov 1888/1889 in 1889/9028 Šoloobvezni otroci, 6–12 let Šoloobvezni otroci, 12–14 let dečki deklice dečki deklice 303 310 124 106 Šole, ki jih obiskujejo dijaki Celodnevna Ponavljalna Druge privat. srednje obrtne poklicne doma d. dek. d. dek. d. d. d. dek d. dek. d. dek. d. dek. d dek. 231 195 62 44 15 17 / - 5 - 1 - - 1 3 Vzroki izostankov Telesne hibe, bolezni Šestletniki Opravičeni izost. Neopravičeni izost. d dek. d. dek. d. dek. delo polju 1 1 44 54 67 119 na 000 1889/1890 Šoloobvezni otroci, 6–12 let Šoloobvezni otroci, 12–14 let dečki deklice dečki deklice 318 320 100 108 Šole, ki jih obiskujejo Celodnevna Ponavljalna drugje Zasebn. srednje obrtne poklicne doma d dek d dek d d d dek d dek d dek d dek d de 266 239 43 45 6 8 - - 6 - - - - 1 2 Odsotnost Telesne/duševne Šestletniki – odalj. Opravičeni izost. d dek d dek d dek 3 1 50 58 43 71 Oblika zapisa statističnih podatkov o obisku šole, učencih na celodnevni šoli in ponavljalni šoli se je v šolskem letu 1892/93 precej spremenila. Primer novega formularja za vodenje evidence 1892/1893 Šolsko obiskovanje ŠTEVILO Ljudska šola Ponavljalna šola d Dk sk d Dk sk Otroci 6–14 let 367 387 754 99 95 194 Redni obisk 239 223 462 10 16 26 Hodijo v drugo šolo * 8 2 10 1 2 3 Privatne šole * - - - - - - Višje šole * - - - 5 - 5 Brez pouka /telesna ali duševna hiba/ 1 - 1 1 - 1 Po zakonu 29. 4. 1873 51 59 110 - - - -oddaljenost 64 71 135 25 24 49 malomarnost staršev 4 32 36 57 53 110 Zakon, 29. 4. 1873 13 20 33 Otroci, ki ne bivajo**** 15 16 31 - - - Starejši otroci***** 13 1 14 - 2 2 Dvakrat na teden****** 27 19 46 - 4 4 Število vseh otrok – vedenje Zelo pridni 47 117 164 2 11 13 Pridni 17 18 35 6 3 9 Ne posebno pridni 20 42 62 2 2 4 Zanikrni 183 63 246 Otroci koncem leta – uspešnost Sposobni za višji razred 94 177 271 - - - Nesposobni 67 48 115 - - - Ne izprašani 106 15 121 * To so učenci, ki obiskujejo druge šole: obrtne, zasebne, višje-ni podatkov katere. **** Otroci, ki hodijo na vrhniško šolo, a ne bivajo stalno v občini in niso v šolski matici. ***** Otroci, ki niso več šolo obvezni, pa kljub temu hodijo v šolo. ****** Otroci, ki zaradi oddaljenosti hodijo le dvakrat na teden v šolo. Oddaljeni so več kot štiri km od šole in jim je šolska uprava dala posebno dovoljenje za obisk šole le dvakrat na teden. 29 VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 Nekaj staršev, ki so stanovali na Vrhniki in v okoliških krajih in so spadali pod vrhniški krajevni šolski svet, so pošiljali otroke tudi na druge učne zavode. Bolj premožni so na­jeli privatne učitelje. Te otroke so imeli na vrhniški šoli evidentirane kot šoloobvezne otroke, ki obiskujejo druge šole. Kot smo že omenili, so imeli šestletni otroci, ki so bili oddaljeni od šole, možnost ostati doma. Zakon je opravičeval odsotnost tudi dru­gim otrokom, ki so bili več ur hoda od šole. Velikokrat pa so bili za to, da otroci niso obi­skovali šole, krivi 'malomarni' starši. Med te so sodili, po mnenju učiteljev, starši, ki so ob kmečkih delih zadrževali otroke doma. V statistiki so navedeni tudi otroci, ki niso bili sposobni obiskovati šole zaradi psihičnih ali telesnih težav. Otrokom, ki so bili oddaljeni več kot štiri kilometre od šole, je šolska upra­va izdala posebno dovoljenje, da so prihajali k pouku le dvakrat na teden. Prostorska sti­ska na šoli je mnogokrat preprečila, da bi v šolo sprejeli vse ukaželjne. Tako so vse do leta 1904 v šolo sprejemali sedemletnike, šestletnike pa zavračali. Velikokrat so izo­stankom botrovale tudi vremenske razmere, predvsem huda zima in mraz. Naj navede­mo le nekaj primerov: -17. decembra v šolskem letu 1890/1891 je krajevni šolski svet odločil, da učite­lji po petnajsti uri spuste domov šolske otroke iz oddaljenih vasi, da bi bili doma že pred nočjo. -V zimskem času leta 1893 so otroci kar pet dni v mesecu (3., 4., 11., 17. in 31. januar) zaradi mraza in velike količine snega odhajali domov že ob 15.00. V učilnicah je bilo hladno, saj peči niso služile svojemu namenu. Komisija si je 17. januarja ogledala peči in določila, da se na pečeh naredijo leseni oklepi. S tem naj bi dosegli, da bi se toplota širila ena­komerno po vsem prostoru. -Tudi naslednje šolsko leto (1893/94) so bili zimski meseci neizprosni, tako hla­dni, da so morali otroci zapustiti šolo predčasno (27. oktobra, 7., 8. in 24. no­vembra). Vrhniško šolo so obiskovali tudi nekateri otroci, ki niso bili vpisani v vrhniško šolsko matriko, in otroci, ki niso bili več šoloobve­zni, torej so bili starejši kot dvanajst let, a so se želeli še naprej izobraževati. Hrana za revne učence Vrhniško šolo so obiskovali tudi otroci iz okoliških krajev. Večinoma niso bili iz pre­možnih družin. V zimskem času so v mrazu in snegu med odmorom hoditi domov na kosilo. Učitelji in dobrotniki vrhniške mla­dine so se odločili, da bodo tem otrokom omogočili opoldanski topli obrok, nekje bli­zu šolskega poslopja, da jim ne bi bilo treba hoditi domov. Začeli so zbirati denar za to-pel obrok in se z bližnjim lastnikom gostil­ne dogovorili glede priprave hrane in plačila obrokov. Najbolj se je angažirala Ana Paeur, žena okrajnega sodnika, ki je v šolskem letu 1886/87 v mesecu novembru odprla šolsko kuhinjo za revne otroke, ki so živeli daleč od šole. Trud Ane Paeur je bil kronan z uspe­hom. Zbrala je 142 gld in 50 kr. V sosednji gostilni pri »Stražišar« so revni otroci iz od­daljenih krajev dobili vsakodnevno kosilo. Na šoli pa so izdali navodila o poteku pre­hranjevanja. Otroci so v spremstvu učitelja odhajali na obed v gostilno. Učitelj je moral biti prisoten ves čas kosila. Prav tako jih je moral spremljati na poti nazaj v šolo. Prvo leto je dobilo kosilo 2428 učencev, gostilna pa je prejela 98 gld in 56 kr. Tudi naslednje leto (1887/88) so nadaljeva­li s takšnim načinom pomoči. Pričeli so 22. novembra 1887. Razdelili so 2315 opoldan­skih obrokov, nakazanih pa je bilo 92 gld in 60 kr. Tretje leto organizirane prehrane se je začelo 16. novembra. Ker je to leto razsajala epide­mija kolere, je bila šola v mesecu decembru, februarju in marcu zaprta. Učenci so dobivali hrano novembra in januarja. V teh dveh me­secih so razdelili kosila 576 učencem. V tem letu niso zbirali prostovoljnih prispevkov, ker je za poravnavo računa s krčmarjem ostalo dovolj sredstev iz prejšnjih zbiranj. Žal se tu podatki v kroniki ne ujemajo, saj je v drugem delu kronike omenjeno, da je bila šola zapr­ta od konca januarja do marca, torej kosil ni bilo mogoče deliti februarja, mogoče pa so jih delili od 2. do 24. januarja, kar bi ustrezalo drugi trditvi v kroniki vrhniške šole. V gostilni so delili hrano vsa leta od mese­ca novembra do konca meseca marca. V letu 1890/91 so od 4. novembra do 24. mar­ca revnim otrokom razdelili 2378 porcij. Gostilničarki Ani Stražišar so zanje plačali 95 gld in 12 kr. Največ zaslug za zbiranje denarja in organizacijo je prav gotovo imela Ana Paeuer. Dobrotniki so leta 1891/92 darovali denar, da so lahko otrokom nudili opoldanski to­pli obrok od novembra do konca marca. Razdelili so 1688 porcij, za katere je pred­sednik šolskega sveta gostilničarki plačal 63 gld in 52 kr. Tudi naslednje leto (1892/93) so otroci od novembra do marca dobivali brezplačno ko­sila v bližnji gostilni. V tem šolskem letu so razdelili 2455 toplih kosil, zanje so plačali 98 gld in 20 kr. V kroniki žal za to leto ni razpredelnice in popisa vseh dobrotnikov, ki so prispevali za prehrano otrok. Leta 1894 so razdelili 2249 kosil za 89 gld in 96 kr. Po letu 1892/93 pa je začel prostovoljne prispevke za kosila zbirati okrajni šolski svet. Zima v šolskem letu 1895/96 je bila mila, zato otroci niso dobivali brezplačnega opol­danskega kosila. Že naslednje leto je zima pokazala zobe in revni otroci so znova do­bivali topel obrok. Razdelili so 639 porcij za 25 gld in 56 kr. Kakor vsa leta, ko je bila zima huda, so revni otroci tudi 1899/1900 v bližnji gostilni – pri Stražišarju v šolski ku­hinji od decembra do konca februarja dobi­vali toplo kosilo. V decembru so v sedmih dneh razdelili 229, v januarju v 21 dneh 941, v mesecu februarju v 16 dneh 694 por­cij, skupaj v 44 dneh 1864 kosil. Stroški so znašali 149 K, 12 h; poravnal jih je krajevni šolski svet. Oblačila Poleg denarja za hrano so dobrotniki denar namenili tudi za oblačila najrevnejših otrok. Tako je decembra 1888 Josip Gorup županu Gabrijelu Jelovšku podaril 100 gld za te otro­ke. S to podporo so 40 revnim in pridnim učencem kupili zimska oblačila. V navzoč­nosti župana, pedagoškega kadra in ostalih so jih razdelili otrokom 23. decembra, tik pred božičem. Tudi leto kasneje so razdelili otrokom oblačila, in sicer triindvajsetim rev­nim dečkom in triindvajsetim revnim dekli­cam. Dobrotniki, žal, niso omenjeni. Dobrotniki30, ki so prispevali denar za hrano najrevnejšim otrokom. 1886/1887 Ime Prispevek gld Kr Kraj Galle Marija 20 - Petrič Marija 10 - Verd Brilej Karolina 8 - Vrhnika Mulley Leopolda 16 '' Paeuer Ana 6 '' Mayer Ivana 4 '' Lenassi Frančiška 4 '' Lukman Minka 4 Ljubljana Stegnar Viktorija 4 Vrhnika Jansekovič Jožefa 4 '' Bohinec Roza 4 '' Obresa Karel 8 '' Kotnik Karel 8 Mirke Komotar Anton 8 Vrhnika Fraidl Jože dr. 6 '' Tršar Franc 6 Hrib Lenassi Peter 4 Vrhnika Koprivnikar Jože 4 '' Lasnik Jožef 4 '' Sitar Matija 4 '' Levstik Vincenc 4 '' Jurca jožef 1 '' Bricel Jožef 1 Hrib Krištof Ivan 50 '' SKUPAJ 142 50 1887/1888 Ime Prispevek gld Kr Kraj Galle Marija 25 - Petrič Marija 10 - Verd Jelovšek Marija 5 Vrhnika Brilej Karolina 4 - '' Mulley Leopolda 10 '' Ogrin Franc 4 Hrib Paeuer Karel 6 Vrhnika 88 Vrhniški razgledi Kette Albert 4 ''? Mayer Ivana 4 '' Kapun Antonija 4 Stegnar Viktorija 4 Vrhnika Obresa Karel 8 '' Kotnik Karel 4 Mirke Komotar Anton 8 Vrhnika Tršar Franc 3 Hrib Koprivnikar Jože 2 Vrhnika Laznik Ivan Jožef 2 '' Sitar Matija 5 '' Levstik Vincenc 4 '' Jurca Jožef 1 '' SKUPAJ 117 1889/1890 Ime Prispevek gld Kr Kraj Galle Marija 25 - Petrič Marija 10 - Verd Jelovšek Mari 5 Vrhnika Brilej Karolina 4 - '' Paeuer Ana 6 '' Mulej Leopoldi 10 '' Ogrin Franc 4 Hrib Kette Albert 4 Vrhnika? Mayer Ivana 4 '' Kapun Antonija 4 '' Stegnar Viktorija 4 '' Obreza Karel 8 '' Kotnik Karel 4 Mirke Komotar Anton 8 Vrhnika Tršar Franc 3 Hrib Koprivnikar Jože 2 Vrhnika Laznik Ivan Jožef 2 '' Sitar Matej 5 '' Levstik Vincenc 4 '' Jurca Jožef 1 '' SKUPAJ 117 VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 89 1889/1890 Imena Dar Namen Galle Fran 20 gld Za učila revnim Kotnik Fran tovarnar – Verd 4 gld Najpridnejšim učencem Sl. Kmetijska posojilnica na Vrhniki 35 gld 20 gld učencem 15 gld učenkam – učila Tomšič Miha posestnik – Hrib Nova obuvala 4 dečkom 4 deklicam 1890/91 Ime Karakter Prispevek gld Kr Kraj Galle Marija Last. V Bistri 25 - Petrič Marija Posestnica 4 - Verd Jelovšek Mari Posestnica 4 Vrhnika Paeuer Ana Žena sodnika 5 '' Mulej Leopoldi Posestnica 8 '' Froelich Marija Žena posestnika 10 '' Obreza Karel Poštni mojster 4 '' Komotar Anton Notar 3 '' Koprivnikar Jože dekan 4 '' Sitar Matej '' 5 '' Jurca Jožef Posestnik 1 '' Gruden Ivan Davčni ur. 1 '' Jelovšek Gabrijel Župan 4 '' Tomšič Miha Posestnik 2 Hrib Lanski OSTANEK 16 13 SKUPAJ 98 13 90 Vrhniški razgledi 1891/1892 Marij Galle 25 Leopolda Mulley 6 Marija Froehlich 5 Karolina Brilej 3 Marija Petrič 5 Marija Kotnik 2 Marija Jelovšek 1 Jera Novak 5 Karel Obresa 4 Gabrijel Jelovšek 2 Josip Lenarčič 2 Anton Komotar 3 Karol Mayer 1 Miha Tomšič 1 Ivan Gruden 1 Fran Tršar 1 Josip Ballis 1 Neimenovani 1 Posojilnica na Vrhniki 30 SKUPAJ 102 VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 Bolezni Na vrhniški šoli so med šolskim letom mno­gokrat prekinili pouk zaradi bolezni. To je tudi čas hudih bolezni kolere, tifusa, škrla­tinke, oslovskega kašlja, ošpic, davice. Med otroci je bilo nekaj smrtnih primerov, kar je zapisano tudi v kroniki. Leta 1878/79 se je začel pouk 4. novembra za­radi epidemične bolezni davice (diphtheria). Pouka zaradi bolezni nekaj časa ni bilo v le­tih 1882/83 in 1883/84. Leta 1882/83 niso imeli pouka od 14. decembra do 1. januarja. Veliko število otrok je zbolelo za vnetjem žrela (Rachenbräune). Kolera je obiskala Vrhniko dvakrat. O epide­mijah kolere smo pisali v zborniku Vrhniški razgledi št. 5 in 12.31 Okrajna oblastva so 1. decembra leta 1883/84 opozorila na epidemijo kolere32 (Blatternepidemie). Pouk je bil prekinjen do 2. januarja 1884. Šolsko leto 1886/87 se je pouk začel šele 27. septembra, ker je to leto znova razsajala zlo­vešča kolera, a ta epidemija ni bila več tako huda, ker so že vedeli, kaj jo povzroča in so se izogibali onesnaženi vodi. Vrhničani pa so začeli tudi akcijo za napeljavo vodovoda.33 Okrajno glavarstvo je leta 1887 izdalo pripo­ročilo, da se šola zapre do 2. maja, ker sta razsajali dve nalezljivi bolezni, davica in škr­latinka (Scharlach). Leta 1887/88 je bila učiteljica Ana Pour za božič pri bolni materi, ki je prebolevala kole­ro. Sledil je varnostni ukrep in okrajni šolski svetnik je od 3. do 15. januarja šolo zaprl. V šolskem letu 1888/89 je bila šola zaradi epi­demije kolere dvakrat zaprta, in sicer od 29. novembra do 2. januarja in od 24. januarja do 26. marca. V šolskem letu 1893/94 je bila šola zaradi oslovskega kašlja zaprta osem dni (14. janu­ar). Očitno je bilo, da je vsako leto na šoli razsajala kakšna bolezen. Tako je 1894/95 na šoli razsajal kašelj, a kronika ne navaja kakšen kašelj. Ker se je pouk nadaljeval, ver­jetno ni šlo za kakšno hujšo epidemijo. Mila zima pa je botrovala boleznim, ki so se raz­pasle v letu 1895/96. Na Vrhniki se je poja­vila davica, v Blatni Brezovici ošpice, v Sinji Gorici pa so mnogi zboleli za tifusom. Zato ni bilo pouka od 26. novembra do 9. decem­bra. Stanje se ni izboljšalo, zato so termin podaljšali do 2. januarja 1896. Otroci iz Sinje Gorice so prenehali hoditi v šolo na podlagi ukaza okrajnega glavarja z dne 26. januarja. Šolsko leto 1897/98 se ni začelo nič kaj obe­tavno. Veliko otrok je imelo oslovski kašelj. Vsi bolni otroci, ki niso prišli k pouku, so bili opravičeni. V šolskem letu 1898/99 je prešlo brez hudih epidemij. V kroniko so zapisali, da je umrl učenec Fran Homovec, ki pa je že dolgo bo­lehal. Sošolci so ga spremljali k večnemu počitku. Med učitelji pa je zbolela le učite­ljica Fani Eržen. Zdravstveno stanje na prelomu stoletja pa je bilo slabo. Meseca maja je razsajala škrlatin­ka. Umrlo je 40 otrok. Med učenci vrhniške šole enajst: Franc Nagode, učenec prvega razreda Istinič Daniel, učenec drugega razreda Ivana Petkovšek, učenka Marija Rihar, učenka Uršula Šušteršič, učenka Viktorija Nič Jožef Novak Franja Iglič Marija Homan Marija Pelan Med učitelji pa so zboleli: Iva Vidic – 22 dni, Fani Eržen – 3 dni, Ana Pour – 1 dan, Vinko Levstik – 8 dni, Alojzij Luznik – 5 dni. Zaradi te epidemije je bila šola zaprta od 10. junija do 1. septembra 1900. Cepljenje Proti koncu 19. stoletja so začeli bolj skrbeti za zdravje otrok. Obstajale so sanitetne ko­misije, ki so si ogledovale šolska poslopja. Otroke so cepili. Dr. Marolt pa je imel več predavanj o nalezljivih boleznih (1893/94). Predavanja so poslušali prebivalci Vrhnike in pedagoški kader vrhniške šole. V šolski kroniki so vodili tudi evidenco o zdravstve­nem stanju otrok in učiteljev, saj so učitelji morali nadomeščati obolele sodelavce v času njihove odsotnosti. V šolskem letu 1891/92 je dr. Marolt začel cepiti šolske otroke proti kozam.34 Leto kasneje je šolo obiskala sanitetna komi­sija v sestavi vrhniškega zdravnika Marolta in deželnega Kaplerja. Ostala člana nista bila strokovnjaka s področja zdravstva: žu­pan Gabrijel Jelovšek, trgovec in posestnik v Verdu Karol Mayer. Člani komisije so si ogledali šolske prostore, stranišča, dvorišče in ostale prostore v poslopju. S prostori in higieno so bili zadovoljni, saj je bilo šolsko poslopje pospravljeno in čisto. Ponavljalni pouk Leta 187435 so na Kranjskem sprejeli zakon o ponavljalnih (nadaljevalnih) šolah, ki ni prinesel kakovostnega premika v smeri ustanavljanja ali vzdrževanja šol. Te naj bi obiskovali otroci do končanega štirinajstega leta. Pouk na ponavljalni šoli je trajal od no­vembra do marca. Dečki so hodili k pouku dvakrat na teden po dve uri, deklice pa le enkrat na teden. V teh šolah so učenci ob nedeljah in prazni­kih ponavljali učno snov osnovne šole, tj. branje, pisanje in računstvo. Take ponavljal­ne šole so bile v mestih, trgih in večjih kra­jih. Z uvajanjem nedeljskih ponavljalnih šol so skušali nadomestiti pomanjkanje osnov­nih šol. Namenjene so bile učencem, ki so zaključili obvezno šolanje. Na Vrhniki so ponavljalno šolo odprli že v šolskem letu 1875/76. Pouk je bil organizi­ran ob nedeljah, in sicer od 8. do 10. ure za dečke in od 13. do 14. ure za deklice. Vodili so ga učitelji vrhniške šole. Ta pouk se je z razliko od običajnega rednega začel šele me­seca novembra in končal že v mesecu mar­cu. Tako kot na redni šoli so imeli tudi na ponavljalni ob zaključku šolskega leta pre­verjanje znanja s končnim izpitom. V šolskem letu 1879/80 so na ponavljalni šoli uvedli tudi poljedelstvo kot neobvezen predmet. Pri tem predmetu so višji letniki v polletnem semestru poslušali predavanja o vzgoji sadnega drevja. Kasneje je bil s po­navljalno šolo združen kmetijski tečaj, ki ga je dvakrat tedensko vodil učitelj Černe. Leta 1888 mu je deželni šolski svet dodelil dvole­tni dopust. V odsotnosti sta ga nadomeščala eno uro na teden učitelj Levstik in učiteljica Ivana Vidic. Dečke je ravnatelj Levstik pou­čeval o kmetijstvu in sadjarstvu, učiteljica Ivana Vidic pa deklice o gojenju zelenjave in rož. Podatkom o obisku ponavljane šole lah­ko sledimo po evidencah, ki jih je vrhni­ški ravnatelj vodil tudi za ponavljalno šolo. Skozi vsa leta je bil dejansko vpis od 50 % do 70 %. Prvo leto je od vseh 167 šoloobveznih otrok obiskovalo ponavljalni pouk 135. V šolskem letu 1876/77 je obiskovalo pona­vljalno šolo 126 otrok, 65 dečkov in 61 de­klic. Šoloobveznih otrok je bilo 167. VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 Naslednje leto je bilo šoloobveznih 152 otrok, a pouka se je udeležilo le 88, 36 dečkov in 52 deklic. Iz kronike je razvidno, da so učenci v tem šolskem letu zelo vestno hodili k pouku. Število po šolski matici se je v letu 1878/79 povečalo (234), a šolo je obiskovalo le 75 dečkov in 56 deklet, skupaj 131 učencev. Za razliko od redne šole so ti učenci redno obi­skovali pouk. Konec šolskega leta 1880 je bila izdelana ta­bela, po kateri je ponavljalno šolo obiskova­lo le 68 otrok, moralo pa bi jih 121. Tudi naslednji dve leti je bil obisk ponavljal­ne šole enak, 28 dečkov in 40 deklic ter 28 dečkov in 39 deklic. V letu 1882/83 pa se je število učencev na ponavljalni šoli dvignilo na 127, in sicer je obiskovalo šolo 66 dečkov in 61 deklic, šo­loobveznih pa je bilo v vseh teh letih okoli 171 otrok. Že naslednje leto je obisk na ponavljalni šoli padel na 78 otrok. 1884/85 je obisk bil znova v porastu – 106 otrok, nato znova padec na 91 otrok. V času kolere v šolskem letu 1886/87 je bila izdelana tabela, a je ostala neizpolnjena. Najbrž je bilo preveč izostankov, šola pa je bila tudi večkrat zaprta zaradi epidemije. Tudi za naslednje šolsko leto niso navedeni podatki o obisku šole. V šolskem letu 1890/91 je obiskovalo šolo 29 dečkov in 26 deklic, naslednje leto 33 dečk­ov in 16 deklic. Leta 1892/93 je obisk upadel na 10 dečkov in 16 deklic. Morda je temu kriva huda zima. V letu 1892/93 so začeli voditi zelo natančne statistične podatke o šoloobveznih otrocih. Od 194 šoloobveznih otrok je šolo obiskova­lo le 26 dečkov in deklic; naslednje leto je bilo število nekoliko višje, in sicer 25 dečkov in 23 deklic. Leta 1894/95 je od 144 šoloobveznih otrok ponavljani pouk obiskovalo samo 66 otrok. Naslednje leto pa je od teh 144 šoloobveznih otrok obiskovalo šolo kar 125 otrok. 1896/97 je od 166 šoloobveznih otrok obisko­valo pouk na ponavljalni šoli 71 otrok. Tudi naslednje leto obisk ni bil boljši, saj je od 175 šoloobveznih otrok hodilo k pouku le 73. 1898/99 je ponavljano šolo in z njo zdru­žen kmetijski tečaj končalo 28 učencev in 45 učenk. Iz novega načina vodenja popi­sa otrok je razvidno, da je od pet do osem učencev hodilo k ponavljalnemu pouku na druge izobraževalne inštitucije. Vrt Ponavljalni pouk in z njim povezan tečaj po­ljedelstva smo omenili že nekajkrat. Ne mo­remo mimo dejstva, da poljedelstva ne gre poučevati brez praktičnega znanja. Da bi se učenci poleg teorije v šolskih klopeh učili še praktičnih znanj, je bilo nujno pridobiti ze­mljišče. Kmetijstva in sadjarstva so se učen­ci učili pri ponavljalnem in rednem pouku. Vrt je bil zelo pomemben prav pri pouku kmetijstva, sadjarstva in vrtnarstva, zato ga moramo omeniti. Sprva ob šoli ni bilo vrta. Sčasoma so pridobili zemljišče blizu šolske­ga poslopja, kjer so se učenci seznanjali s kmetijstvom. Leta 1887/88 je dobila šola del zemljišča v t. i. Mežnarjevi dolini. Zemljišče je bilo kar precej oddaljeno od šole, zato si je krajevni šolski svet prizadeval pridobiti primernejši prostor. Pogovori so potekali z dekanom za zemljišče kaplanije. Končno so se dogovorili za zemljišče v velikosti 428 m2. Na tem zemljišču je krajevni šolski svet z veliko vloženega truda uredil vrt za šolsko mladino. Na njem naj bi raslo sadno drevje, kjer bi mladina spoznavala gojenje zelenjave in rož. Prva zasaditev je obrodila sadove že spomladi leta 1888, ko so posadili 125 dreve­snih sadik. Za šolski vrt so učencem podarili sadike ravnatelj šole in drugi dobrotniki. V kroniki beremo, da je bila leta 1894 na šolskem vrtu greda divjakov, greda pikiran­cev in več kot 600 žlahtnih dreves. Grede, kjer je raslo sadno drevje, so morale poči­vati tri leta. V tem času so jih dobro gnojili in na njih posadili zelenjavo. Leta 1895/96 so imeli na šolskem vrtu 600 divjakov, 565 požlahtnjenih dreves, 1 gredo pešk in 14 pritlikavcev; ob teh pa še cvetlične grede in grede z zelenjavo. Tudi naslednje leto situa­cija na vrtu ni bila drugačna. Na pomlad so izkopali 125 dreves, ki so jih razdelili med učence in zainteresirane posestnike. Te sa­dike so zainteresiranim posameznikom in učencem podeljevali vsako leto. Velika pri­dobitev šolskega vrta v letu 1897/98 je bil če­belnjak s šestimi panji. Leta 1898/99 je raslo na vrtu 250 divjakov, 525 cepljenih dreves, med njimi je bilo 9 pritlikavih dreves. V vrtu je bil del, ki je bil namenjen zelenjavi in cve­tlicam. V omenjenem letu je bilo na vrtu 125 enoletnih sadnih dreves, razdelili so jih med učence in revne posestnike. V dopolnitev drevesnice pa so posadili 125 sadik. V okviru pouka o poljedelstvu so otroci so­delovali tudi pri uničevanju hroščev in tako so 1895/96 zaslužili 20 K. Dekliška šola Marija Terezija je s splošno šolsko uredbo leta 1774 uvedla šolsko obveznost za oba spola in vse sloje prebivalstva. Deklice so obiskovale pouk skupaj z dečki. Sicer pa je prevladovalo prepričanje, da se dekleta tako ali tako naučijo vsega, kar je za življenje po­trebno, doma pri materah. Naslednji šolski zakon iz leta 1805 – politična šolska usta­va – je pri pouku predvidela ločitev deklic in dečkov. Na Slovenskem večinoma niso ustanavljali posebnih šol za deklice. Šolski zakon leta 1869 je uzakonil, da se dekliške šole ustanavljajo na osnovi deželnih zako­nov o ljudskih šolah. Za Kranjsko je izšel tak zakon 1873. Določal je kot že prejšnji zakon, da se povsod, kjer dopuščajo razmere, usta­novijo dekliške šole in da se v mešanih šolah ločijo deklice od dečkov. To naj bi se izvedlo predvsem v mestih. V 19. stoletju razmere na Kranjskem niso bile naklonjene dekliškim šolam. Šole so de­lovale le v ženskih samostanih in pri zaseb­nikih. Prva javna dekliška šola v Ljubljani je bila Dekliška vadnica pri učiteljišču. Naslednja šola v Ljubljani je bila ustanovlje­na leta 1875. To je bila prva slovenska dekli­ška ljudska šola – pri sv. Jakobu.36 Če je Ljubljana dobila dekliško šolo šele 1875, ni čudno, da so na Vrhniki v mešani šoli ločili dekliški pouk od deškega šele 18. januarja 1886, ko so odprli prva dva dekli­ška razreda. Deset let kasneje, 15. februarja 1897, pa še tretji dekliški razred. Ker v stav­bi, kjer je domovala šola, dejansko ni bilo več prostora, je tretji dekliški razred deloval na Hribu št. 62, v Krištofovi hiši. Novo mesto učiteljice je dobila Franja Eržen, ki je konča­la študije v Gorici. Pred tem je službovala na Dobrovi, v Kranju in Logatcu. Novo službo je nastopila 15. februarja 1897. Ekskurentne postaje Take šole so bile v krajih, kjer je bil prihod otrok v matično šolo onemogočen. Tam, kjer so to omogočala finančna sredstva, so ustanovili manjše eno- ali dvorazredne šole, ki so bile podrejene matični šoli. Na teh šo­lah so za pouk skrbele matične šole. Učitelj matične šole je hodil na ekskurentno šolo poučevat nekajkrat na teden. Vrhniška šola je imela ekskurentno postajo v Bevkah od VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 leta 1896/97, ko je Višji deželni šolski svet z dopisom z dne 19. septembra 1896/97 dolo­čil, da je šola v Bevkah sestavni del šole na Vrhniki. S tem dopisom je bila šola v Bevkah podrejena vodstvu ravnateljstva vrhniške šole. Pouk na šoli je vodil vrhniški učitelj Anton Arko. V okolici Vrhnike je bilo nekaj krajev, iz katerih otroci niso mogli k pouku. To pro­blematiko so mnogokrat obravnavali na uči­teljskih konferencah. Končno so se zbrali 24. marca 1898 v občinski pisarni okrajni glavar Gozani, šolski nadzornik Zupančič, zastopniki krajevnih šolskih svetov Zaplane, Podlipe, Bevk in Vrhnike, da bi to vprašanje razrešili. Dogovorili so se, da bodo iz šol­skega okoliša Vrhnike izločili vasi: Velika in Mala Ligojna, Drenov Grič, Lesno Brdo, Sap, Sinja Gorica in Blatna Brezovica. Novo šolo naj bi ustanovili v Blatni Brezovici ozi­roma v kraju med Blatno Brezovico in Sinjo Gorico. Dvorazrednico bi ustanovili v bližini Jakoba Kovača, vulgo »frtičarja« , in sicer za kraje Velika in Mala Ligojna, Drenov Grič, Lesno Brdo in Sap. Možnost bi bila tudi, da bi zgradili eno šolsko poslopje za vse vasi skupaj. Šola bi bila po načrtih v bližini Sapa in bi bila organizirana kot trirazrednica. V Bevkah bi ostala ekskurentna šola, a bi bila podrejena šoli na Sapu. V primeru, da bi se na Brezovici ustanovila dvorazredna šola, bi se ji priključila šola v Bevkah. Zaradi financ pa so se odločili, da bosta šoli na Zaplani in v Podlipi ostali kot zasilni šoli, kajti občina ni zmogla dodatnih stroškov. Od omenjenih idej v obravnavanem obdobju ni bilo nič, le šola v Bevkah. Pouk Kako so se novosti šolskega zakona poznale na vrhniški osnovni šoli, vemo že iz prvih poglavij. V času sprejemanj novih zakonov je bila dvorazrednica. Pouk je potekal v dopoldanskem in popol­danskem času in bil prekinjen z opoldan­skim odmorom, ki je učencem omogočal, da so odhajali domov na kosilo. V šolski kroni­ki ni omenjen čas prihoda in odhoda otrok otrok v šolo. Šole so čas priredile letnim ča­som in prostorskim možnostim, običajno je pouk trajal od 8. do 17. ure. Pouk so spreme­nili na poldnevni, ko za bolnega učitelja niso dobili nadomestila ali pa je primanjkovalo učiteljev. Pouk se je začel, razen redkih iz­jem (epidemija kolere leta 1886/87), jeseni, večinoma 16. septembra. Končal se je okoli 25. julija. Ob koncu šolskega leta so imeli učenci zaključni izpit, po opravljenem izpi­tu pa še svečano podelitev spričeval. Z leti je navada opravljanja izpita ob koncu leta zvodenela, tako da so učenci ob zaključku šolskega leta dobili le spričevala. Začetek šolskega leta so dijaki začeli z mašo in klicanjem sv. Duha. Po maši so se otroci zbrali v razredih za prijavo oziroma za vpis. Sledila so oznanila za šoloobvezne otroke. S poukom so navadno začeli dan kasneje. Prvi dan po prijavi in vpisu učencev se je navadno v popoldanskih urah odvijala prva učiteljska konferenca prihajajočega šolskega leta. Mnogokrat se pouk na šoli ni začel ob predvidenem datumu. Za to so bili krivi ra­zni dogodki. Naj jih nekaj naštejemo: -razširitev šole – leta1877/78 se je pričel pouk 1. oktobra -davica – leta 1878/1879 se je začel pouk 4. novembra -vnovičen izbruh kolere – leta 1886/87 se je začel pouk 27. septembra Šolsko leto se je po navadi zaključilo ob koncu julija. Mnogokrat so pouk podaljšali tudi do 30. julija ali pa so s poukom zaklju­čili nekaj dni prej. Zaključek šolskega leta so zaznamovali s slavnostnim zahvalnim bogoslužjem in z vsakoletnim zaključnim izpitom ter razdelitvijo šolskih naznanil. Pridnim otrokom je šolski svet ob tej prilo­žnosti podaril molitvenike. Ob posebnih pri­ložnostih pa so dobrotniki vrhniških šolar­jev k darilom prispevali denarne prispevke. Omenili smo, da so učenci opravljali prever­janje znanja, vendar so ta preizkus veliko­krat opustili. Nekaj primerov: -Leta 1884/85 niso imeli zaključnega iz­ pita zaradi bolezni ravnatelja in šolskega inšpektorja. -Učenci so dobili spričevala leta 1888/89, ne da bi opravili zaključni izpit, in sicer zaradi epidemije kolere; pouk so prekini­li celo dvakrat. -Tudi ob zaključku pouka leta 1893 učen­ ci niso imeli zaključnega izpita (vzrok ni naveden). Z zaključnimi izpiti so nehali v letu 1883 ozi­roma v kroniki o tem ni nobenih podatkov. Maša V šolskem letu 1892/93 se je zgodilo prvič, da je kronika navajala podatke o šolski maši. Učenci so hodili k maši ob torkih in petkih. Ob torkih so peli, v petek pa so molili rožni venec. Prazniki Na vrhniški šoli so praznovali državne in cerkvene praznike. Med državne so sodili osebni prazniki cesarja in cesarice, razne obletnice, poroke, smrti. Glede cerkvenih praznikov pa po pisanju kronike lahko skle­pamo, da so v prvih letih po 1870 prazno­vali le praznik svojega zavetnika, šolskega patrona sv. Alojzija. Z leti pa je teh prazni­kov, zapisanih v kroniki, vedno več. Ob vseh praznikih so imeli slavnostne maše, kjer so učenci ob koncu peli šolske in domoljub­ne pesmi. Po končanem bogoslužju so se največkrat vrnili v šolsko poslopje, kjer so v okrašeni učilnici praznovali dogodek z deklamacijami ter petjem domovinskih in ljudskih pesmi. Ob posebnih priložnostih pa je imel ravnatelj ali kakšen drug vrhniški ve­ljak govor za vse navzoče. Posebne dogodke so še dodatno obeležili s proslavami in sou­deležbo otrok. Ob takih priložnostih so bili učenci pouka prosti. Posvetni-državni prazniki 4. oktobra so učenci praznovali god cesarja Franca Jožefa. V šolsko kroniko je zapisan šele v šolskem letu 1877/78. Vsako leto so se šolarji in učitelji že dan pred praznikom udeležili svečanega bogoslužja. Praznovanje so nadaljevali v šoli, kjer so jih učitelji se­znanili s pomembnostjo praznika. 19. novembra so na šoli praznovali praznik v imenu cesarice Elizabete. To je bil dan, ko je praznovala god. Tako kot na cesarjev pra­znik so se tudi na ta dan udeležili bogosluž­ja v farni cerkvi. »Dne 10. septembra 1898 je umoril grozoviti morilec Alozjzi Lucheni (op. avt.: morilec ce­sarice je bil Italijanski anarhist Luigi Luchen), doma iz Laškega, Genovi Njeno c. in kr. Veličanstvo presvetlo cesarico Elizabeto, ka­tera je onde bivala zaradi svojega slabega zdravja. Strmel je nad tem krutim činom ves svet. Ona, ki je le dobrote delila in skazova­la, morala je končati svoje vzgledno življenje­na tako tragičen način, v največjo žalost cele mogočne Avstrije in v neizmerno žalost Nj. Veličanstva preljubljenega cesarja. Šolska mladina tuk. šole je imela dne 19. septembra 1898 cerkveno opravilo za pokoj­no cesarico ter tudi Njenega Veličanstva god dne 19. novembra praznovala s sveto mašo v farni cerkvi sv. Pavla. R. J. P.« To je tekst, ki je bil napisan v kroniko šole na začetku šolskega leta 1898/99. Tekst je bil v posebnem okvirju, ločen od ostalega in na­pisan s posebno skrbnostjo. VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 Enkratna praznovanja 24. aprila 1879 je šolska mladina na Vrhniki praznovala srebrno poroko cesarja in ce­sarice. Proslava se je začela že v zgodnjih jutranjih urah z mašo in pesmijo »Ite mis­sa est«. Po maši so učenci v šoli prisluhnili ravnatelju, ki je govoril o pomembnosti tega praznovanja. Sledile so deklamacije in pa­triotske pesmi. Po štirinajsti uri so se šolarji znova zbrali v šolskem poslopju, nato pa so po dva in dva, skupaj s skupino muzikantov in komitejem (odbor) za pripravo proslave, odšli na glavni vrhniški trg. Tu so jih pogo­stili in dobili karte za tombolo, sreča je bila naklonjena vsem revnim otrokom. 10. maja 1881 so praznovali poroko kron­skega princa Rudolfa z belgijsko princeso Stefani. Po cerkveni proslavi je sledilo še proslavljanje v šolskem poslopju. Kot po na­vadi je sledil slavnostni govor ravnatelja ter nazadnje še deklamacije in petje. Ob tej pri­ložnosti so vsi učenci dobili v spomin knjiži­co Kron princ Rudolf in še druga darila. V šolskem letu 1889 so prejeli vest o smrti princa Rudolfa. 5. februar je bil zato razgla­šen za dan žalovanja. 11. julija 1883 so v Avstriji praznovali 600-letnico pripadnosti Kranjske Avstriji. Program proslave je bil zelo svečan in pri­meren praznovanju tako visokega jubileja. Krajevni šolski svet je celo dovolil, da se je šolsko poslopje obnovilo. Za to priložnost so izdali spominski kovanec. Učencem pa so ob tej priložnosti razdelili urice. Praznovanje se je začelo ob enajsti uri v far­ni cerkvi. Učenci in učitelji so bili pri maši, kjer so ob koncu zapeli ljudske pesmi. Po opravljenem bogoslužju so imeli interno praznovanje v učilnici četrtega razreda, ki so jo v ta namen okrasili. Po programu je sledil slavnostni govor predsednika šol­skega sveta Jansekoviča, nato deklamacija učencev 'Rudolf Habsburški, grof habs­burški'. Šolski zbor je zapel Avstrija moja ter še ljudske pesmi. Po končani proslavi so tamkajšnje gospe otrokom delile sladice in češnje. 15. julija 1883 je Franc Jožef potoval v Logatec in Idrijo. Vrhniška mladina ga je pozdravila na Verdu v spremstvu učiteljev, ostalih prebivalcev Vrhnike in okoliških kra­jev. Množica ga je pričakala na peronu ob še­stih zjutraj. Ko se je peljal mimo, so mu po­mahali in ga navdušeno pozdravili z vzkli­kom »ŽIVIJO«. Pozdravilo ga je 500 učencev, ki so mu mahali z okrašenimi spominskimi zastavami, deklice z rožami v rokah … Ko se je cesar vračal z obiska, ga je na verdskem peronu navdušena množica znova burno pozdravila. Zapisovalec vrhniške šolske kro­nike je v zapisu dodal, da so bili učenci in učitelji ter drugi udeleženi pogoščeni s kru­hom, klobasami, šunko, vinom in pivom. 2. decembra 1888 so na Vrhniki praznovali 40-letnico vladanja njegovega veličanstva Franca Jožefa. Ob tej priložnosti so pripra­vili veliko praznovanje, pri katerem so sode­lovali učitelji in učenci. Pripravljalni odbor je pripravil program. Na predvečer proslave so okrasili in osvetlili glavni vrhniški trg. Na dan praznovanja so se zbrali ob deseti uri, opoldne so imeli slavnostno kosilo, popol­dne ob 15.00 je imel govor deželni predse­dnik Jože Pokljukar. Ob 16.00 je bila otvori­tev novega mostu čez Ljubljanico. Most so poimenovali po Francu Jožefu. Ob 17.00 je sledila prava šolska proslava s programom, in sicer: govor ravnatelja šole, zasaditev lipe ob državni poti, petje in deklamacije učen­cev, pogostitev otrok, splošna zabava in od­hod domov po Ave Mariji. Praznovanje je bilo zelo dobro organizirano. Vse je potekalo po predvidenem programu organizacijskega odbora. Vrhniška šola je 2. decembra 1898 prazno­vala 50. obletnico vladanja Franca Jožefa I. Zaradi žalovanja po umrli cesarici Elizabeti je bilo praznovanje skromno. Imeli so mašo v farni cerkvi pri sv. Pavlu. Poleg šolske mla­dine so bili prisotni tudi učitelji, učiteljice in prebivalci Vrhnike in okoliških krajev. Po bogoslužju so se vrnili v šolsko poslopje, kjer so nadaljevali s proslavo. Praznovali so le učenci tretjega in četrtega razreda, dekli­ce drugega in tretjega razreda in učenci ter učenke ponavljalnega razreda. Govornik je bil ravnatelj, ki je učence spodbujal k lju­bezni in zvestobi cesarju in cesarski hiši. Učenci so zaklicali »Slava« in zapeli prvo kitico cesarske pesmi. Učenci in učenke pr­vega in drugega razreda so dobili v spomin cesarjevo podobo. Mladina višjih razredov in ponavljalne šole pa županovo knjižico Naš cesar Franc Jožef I., drugi pa Hubadovo Cesar Franc Jožef I. Cerkveni prazniki 21. junija so vsako leto praznovali god šolskega patrona sv. Alojzija v cerkvi sv. Trojice. S sveto mašo so obhajali slovesnost šolskega patrona. Po maši so dobrotniki šol­sko mladino obdarovali z jestvinami. Včasih so otroci zaigrali igro za mladino Čarovnica ali Indijski siroti s prologom Kolumbovo jajce ali kakšno drugo igro. Nato so dekla­mirali, peli šolske in domoljubne pesmi. Slovesnost so zaključili s cesarsko pesmijo. Slovesnost pa ni bila vsako leto enaka. Tega šolskega praznika so se udeležili mnogi ob­čani, predvsem starši učencev. Leta 1883/84 je Miha Tomšič, posestnik in krajevni šolski svetnik, doma s Hriba, na dan sv. Alojzija šoli podaril zastavo. Ob tej priložnosti so učenci in učitelji odšli v cer­kev k maši in bogoslužju. Sledil je govor o pomenu zastave. Na koncu je predavatelj poklical mladino h krščanskemu načinu ži­vljenja, k pridnosti, hvaležnosti do staršev in učiteljev. Ob koncu prireditve pa so otroci zapeli ljudske pesmi, imeli zahvalni govor za dobrotnike. Zaključili so s pesmijo in dekla­macijami ter pogostitvijo otrok s štruklji in češnjami. Velikokrat so učenci ob tej priložnosti nasto­pali z igrami, deklamirali so in peli šolske in domovinske pesmi. Leta 1890/91 je šolska mladina kar štiri dni (18., 19., 20. in 21. junija) praznovala 300-le­tnico smrti šolskega patrona sv. Alojzija. Sveti zakramenti (spoved in obhajilo) Leta 1881/82 je bilo v kroniki prvič omenje­no, da so učenci prejeli sveto obhajilo. V na­slednjih letih pa so bila poročila o obhajilu redna. V šolskem letu so morali učenci in učenke štirikrat k spovedi. Učenci in učitelji so se udeležili tudi proce­sij. Prvič so udeležbo na procesiji zabeležili v šolsko kroniko leta 1884/85. Krajevni šolski svet je učencem odobril tri proste dni, in sicer od 31. maja do 2. junija (enako se je zgodilo tudi naslednje leto), tako da so se lahko ude­ležili procesije skupaj z učitelji. Šolska mladi­na se je z učitelji udeležila procesij ob Veliki soboti, dnevu sv. Marka, za križev teden in ob prazniku sv. Rešnjega telesa. Pokojniki V šolskem letu 1889/90 sta na Vrhniki umrla dva mecena vrhniške šole in dobrotnika šolske mladine. To sta Karol Galle in Fran Kotnik. 3. maja je v svoji graščini v Bistri umrl Karol Galle. Bil je prijatelj in podpornik mladine. V znak hvaležnosti so se dijaki in učitelji pol­noštevilno udeležili pogreba. Učenci so šli z učitelji do Verda. Pokojnika so spremili do VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 »Kraljevša«, kjer so naredili špalir in se od nje­ga poslovili, ker so ga prepeljali v Ljubljano.37 15. avgusta 1889/90 je umrl Fran Kotnik, tovarnar in posestnik v Verdu. Bil je velik podpornik mladine. Mnogokrat se je spo­mnil nanjo in volil 200 gld, ki so bili nalo­ženi v vrhniški hranilnici. Obresti od na­loženega denarja pa so služile za podporo revnim učencem. Pogreba se je udeležila vsa šolska mladina in učitelji. Ob tej pri­ložnosti je Miha Opeka, nekdanji učenec tukajšnje šole, ki je v omenjenem času štu­diral v Rimu, svojemu dobrotniku daroval sliko gospoda Kotnika s spomenico. Sliko so hranili v šolski pisarni.38 10. februarja 1887 je umrl okrajni zdravnik Matija Jansekovič, ki je kot predsednik kra­jevnega šolskega sveta ves čas zastopal inte­rese šole. 22. februarja 1887 je po težki bolezni umrl Martin Šlibar, dobrotnik šole in svetovalec. Šoli je daroval harmonij in veliko cesarje­vo sliko. Knjižnici je podaril skoraj tretjino knjig, ki jih je imela šolska knjižnica. Bil je vesten inšpektor, vedno je sodeloval pri za­ključnih izpitih. Šolska mladina se je skupaj z učitelji poslo­vila od obeh pokojnikov. Zaključek Prispevek je zaključen z letom 1900. Večinoma je nastal prav na osnovi šolske kronike, ki so jo, tako predvidevamo, pisali šolski ravnatelji. Vse do leta 1889/90 je pisana v nemščini, v go­tici, ki je pisava takratnega časa. Po tem letu so dogodke zapisovali v slovenščini. Kronika vrh­niške šole je neizčrpen vir podatkov. V priču­jočem tekstu žal ni bilo mogoče vključiti vseh navedenih podrobnosti. Morda bomo izpušče­ne zanimivosti objavili v eni izmed naslednjih številk Vrhniških razgledov. Poseben prispevek bi si prav gotovo zaslužil pregled dela in pregled sestave deželnega šolskega sveta ter okrajnih in krajevnih šol­skih svetov. Prav tako bi bilo možno preučiti arhivsko gradivo v zvezi s šolskimi nadzor­niki, predvsem o vrhniških krajevnih nad­zornikih. 39 Opombe: 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika – VRH 48, knjiga I. in II. Več o arhivskem gradivu in možnosti uporabe se­kundarnih virov bralec lahko najde v prispevku Aleksandra Serše. Vrhniška šola skozi čas (I. del). Vrhniški razgledi 12 (2011), str. 136. 2 Vladimir Schmidt, Osnovna šola in osnovnošol­ska zakonodaja pred sto leti v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969: Slovenski šolski muzej (1970). Vasilij Melik, Slovenci in nova šola v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969: Slovenski šolski muzej (1970). Tatjana Hojan, Vrhniško učiteljstvo v strokovnih or­ganizacijah v: Vrhniški razgledi 5 (2004). 3 Melik, str. 49. 4 Reichsgesetzblatt, 25. maj 1868. 5 RGB, 14. maj 1869. Na ta zakon so se naslonili še nekateri drugi državni zakoni in uredbe: Šolski učni red 1870, Zakon o plačah na državnih učiteljiščih 1872, Zakon o verouku 1872 in seveda vsi kasneje sprejeti deželni zakoniki (Landesgesetzblatt). 6 Landesgesetzblatt, 29. april 1873 (Kranjska). 7 Glej: Aleksandra Serše, Vrhniška šola skozi čas (I. del) v: Vrhniški razgledi 12 (2011). 8 Melik, str. 49. 9 Obravnave deželnega zbora 1869, priloga 92 in 111. 10 Janez Sagadin, Kvantitativna analiza razvoja osnov­nega šolstva na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega za­kona iz leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši Dravski banovini, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969: Slovenski šolski muzej (1970), str. 69–75. »Število javnih šol se od leta 1870 dalje v vseh na­ših deželah naglo veča. Po povprečnem letnem zvečanju števila javnih šol v odstotkih si sledijo: Kranjska, Trst z okolico, Istra, Gorica-Gradiška, Štajerska, Koroška. Kranjska leta 1871 – 207, leta 1900 – 358 šol … V enorazrednici je učenec bil dolžan hoditi v redno osnovno šolo 8 let, ostal vseh 8 let v tem edinem razredu, med šolanjem je menjal nekaj skupin (od­delkov). Kranjske javne splošne ljudske šole po številu razre­dov: 1871: enorazrednice – 99, dvorazrednice – 76, trirazre­dnice – 18, štirirazrednice – 11, petrazrednice – 3 1900: enorazrednice – 199, dvorazrednice – 79, tri­razrednice – 32, štirirazrednice – 38, petrazrednice – 8, šestrazrednice – 1, sedemrazrednice – 0, osemrazre­dnica – 1.« 11 Več o učitelju Leopoldu Cveku in Vincencu Levstiku v prispevku Tatjane Hojan, Vrhniško učiteljstvo v strokovnih organizacijah, v: Vrhniški razgledi 5 (2004), str. 64. Cvek je služboval na Vrhniki od 1843 do 1849, nato se je znova vrnil na šolo leta 1855 in ostal ravnatelj do leta 1874. Bil je znan skladatelj, član Filharmonične družbe in Glasbene matice. 12 Tatjana Hojan, Vrhniško učiteljstvo v strokovnih or­ganizacijah, v: Vrhniški razgledi 5 (2004), str. 64 in 71. Levstik je učil na vrhniški šoli od 1875 do 1903. Tudi Levstik je bil skladatelj. 63 let je deloval kot organist, 50 let v vrhniškem cerkvenem koru. Za zasluge na področju cerkvenega petja je bil odli­kovan z zlatim zaslužnim križcem »Pro ecclesia et pontifice«. Glej še: Tatjana Hojan: Vrhniška učitelj­ska rodbina Levstik, v: Vrhniški razgledi 11 (2010). 13 Učiteljski tovariš – Slovenski učitelj, glasilo »uči­teljskega društva za slovenski Štajer«, izdalo in založilo: Učiteljsko društvo za slovenski Štajer v Ljutomeru, 1875 – Pajkova tiskarna v Mariboru, str. 169–170 v rubriki Dopisi: IZ VRHNIKE, 12. maja 1875. 14 Tatjana Hojan, Vrhniško učiteljstvo v strokovnih organizacijah, v: Vrhniški razgledi 5 (2004), str. 71. Stojec se je ukvarjal z glasbo in bil hkrati tudi skladatelj. Leta 1908 je dobil za 40-letno delo častno svetinjo. Na šoli je učil od 1878 do 1905. 15 Prav tam, str. 71. Jernej Černe je bil znan čebelar, leta 1895 je izdal knjigo z naslovom Umno čebelar­stvo. Glej še: Tatjana Hojan, Jernej Černe (1857–1906), v: Vrhniški razgledi 7 (2006). 16 Prav tam, str. 66, 68. Ivana Vidic je sodelovala v dru­štvu učiteljic, ki je bilo ustanovljeno 1897. Že prvo leto je bila med odbornicami zbrana za zastopnico učiteljic za Ljubljano-okolico. Bila je članica ženske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda. 17 Prav tam, str. 66, 68. Ana Pour je bila kot Ivana Vidic članica društva učiteljic, za Ivano Vidic je prevzela zastopstvo za področje Ljubljana-okolica. Pisala je članke v strokovno revijo Učiteljski tovariš in mla­dinsko revijo Vrtec. Bila je tajnica 1892–1901 žen­ske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda, odbor­nica pa 1892–1894. Glej še: Tatjana Hojan, Ana Pour Suhadolc (1862– 1931), vrhniška učiteljica, v: Vrhniški razgledi 8 (2007). Ana Pour je učila do leta 1903. Po poroki je tako kot večina učiteljic (izjeme so bile učiteljice, ki so se omožile z učiteljem) prekinila s poučevanjem. 18 Prav tam, str. 71. Peter Bohinjec je na Vrhniki kapla­noval od 1890 do 1893. V teh letih je veliko objavljal zlasti v Domu in svetu. Bil je znan pisatelj, zgodovi­nar, potopisec in dramatik. 19 Prav tam, str. 70. Anton Arko je deloval na Vrhniki od 1894 do 1899 in je bil član društva Učiteljska sa­mopomoč. 20 Prav tam, str. 71. Luznik je bil na Vrhniki od 1896 do 1902. Ko je služboval v Škrbini na Krasu, je iz­umil didaktofon, takrat enega najboljših glasbenih inštrumentov. Ukvarjal se je tudi z drugimi stvarmi. Glej: Učiteljski tovariš 1902, str. 183. 21 Prav tam, str. 65–66. 22 ZAL, VRH-48; knjiga II. Vse preglednice so povzete po vrhniški šolski kroniki. 23 ZAL, VRH-48; knjiga I. in II. V knjigi III. 1908/09 petrazrednica (dekleta in deč­ki skupaj), avgusta 1909 šestrazrednica (oba spola skupaj). 24 Prav tam, knjiga I. 25 ZAL, VRH-48, knjiga II. V tekstu so (ne v razpredel­nici) navedeni podatki za leto 1877/78: Dečki – 422, dekleta 352, skupaj 774. Za leto 1878/79: dečkov 461, deklic 361, skupaj 822. Te šte­vilke veljajo skupaj za redno in ponavljalno šolo. 26 Prav tam, knjiga I. in II. 27 Katarina Keber, Čas kolere, Dissertationes – Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, 6. zve­zek, Ljubljana 2007. Glej tudi: Vrhniške razglede 5 in 12. 28 ZAL, VRH-48, knjiga I. in II. 29 Prav tam, knjiga II. 30 Prav tam, knjiga I. in II. 31 Glej: Katarina Keber. 32 Katarina Keber in Vrhniški razgledi 12 (Vrhniška šola skozi čas I. del, str. 143). 33 Aleksandra Serše, Ob stoletnici vrhniškega vodovo­da, Vrhniški razgledi 5, 2004, str. 73-78. 34 Glej še: Peter Vodopivec, Črne koze na Kranjskem in v Ljubljani 1873/1874, v: Kronika 20 (1972). 35 LGB, 1874/6. Obravnave 14, Osnutek zakona, Priloga 42, str. 438–439. 36 Šola je bila sprva štirirazredna, 1882 je postala pe­trazredna, 1887 šestrazredna, 1889 sedem- in nasle­dnje leto osemrazredna. Glej še: Tatjana Hojan, Stoletnica prva mestne dekli­ške šole v Ljubljani. V: Kronika 3 (1975) in zbornik Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in da­nes, I. in II. (1998 in 2000). 37 Glej še: Vladimir Vilman, Žagarska dejavnost na ve­leposestvu Galle v Bistri pred drugo svetovno vojno. Kronika 49, str. 207–214. V njem je podan pregled gospodarske dejavnosti družine Galle (žage, les …). 38 Glej še: Olga Pivk, Vrhniške opekarne, Vrhniški razgledi 12. Na str. 204–209 je opisana Kotnikova opekarna (Franc Kotnik, 1828–1890). VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (II. del), 1870-1900 Tatjana Hojan ANTON SMERDELJ (1874–1939), učitelj Anton Smerdelj (1874–1939), učitelj. Rojen je bil 21. avgusta 1874 v Štepanji vasi pri Ljubljani. Oče Anton je bil delavec, dni­nar. Med letoma 1882/83 in 1885/86 je obi­skoval drugo mestno petrazredno deško osnovno šolo v Ljubljani. Za tem je med letoma 1886/87 in 1889/90 opravil tri razre­de realke v Ljubljani, nakar se je vpisal na učiteljišče, kjer je maturiral 7. julija 1894. Neobvezno je opravil tudi izpit iz metodike poučevanje gluhih in slepih. Med obiskova­njem učiteljišča je prejel 75 fl državne šti­pendije in se s tem obvezal, da bo šest let poučeval v javnih ljudskih šolah.1 Na prvem službenem kraju, Planini pri Vi­pavi, je poučeval na tamkajšnji enorazredni­ci od 31. avgusta 1894 do 20. oktobra 1898. Nato so ga prestavili v Orehek pri Postojni. Strokovni izpit je opravil 14. novembra 1896. Na Vrhniki je nastopil službo 14. septembra 1902. V šolskem letu 1903/04 je poučeval vse predmete v 4. deškem razredu 24 ur na teden in na ekskurendni šoli v Bevkah 7 in pol ur na teden.2 Na Vrhniki je ostal do 25. februarja 1905. 4. oktobra 1903 se mu je tu rodila hčerka Marija, kasneje poročena Brat­kovič, ki je postala učiteljica. V šolskem letu 1905/06 je v Ljubljani pouče­val na prvi mestni petrazredni deški osnov­ni šoli, že naslednje leto pa na drugi mestni osemrazredni deški ljudski šoli. Poučeval je slovenščino, nemščino, zemljepis, zgo­dovino, prirodopis in petje. V šolskem letu 1910/11 je opravil izpit, s katerim je bil uspo­sobljen za pouk v risanju na obrtno nadalje­valnih šolah.3 Strokovne tečaje za izobrazbo učiteljev na obrtnih nadaljevalnih šolah je prirejala Umetno-obrtna strokovna šola v Ljubljani od šolskega leta 1908/09 dalje. V počitnicah 1916 so ljubljanski učitelji odprli zavetišče za šoloobvezne otroke, ki so potre­bovali dnevno varstvo. Smerdelj je med temi počitnicami v zavetišču nadzoroval otroke 11 dni. Od leta 1917 do 1919 je bil v 2. strelskem polku. 4. novembra 1919 je bil začasno na­stavljen na drugi deški meščanski šoli v Lju­bljani. V šolskem letu 1919/20 je na ljubljan­skem učiteljišču obiskoval meščanskošolski tečaj. 14. novembra 1921 je opravil strokovni izpit za meščanskošolskega učitelja iz prve skupine, ki je obsegala slovenščino, zemlje­pis in kaligrafijo. 10. oktobra 1922 je bil na meščanski šoli v Ljubljani stalno nastavljen. Od šolskega leta 1920/21 do 1926/27 je po­učeval tudi na trgovski akademiji lepopis. V letnem poročilu akademije je pojasnjeno, da je ministrstvo za trgovino zelo redko imeno­valo stalne učitelje. Predmetov je bilo zelo veliko, število ur za posamezne predmete pa razmeroma malo. Zato si je moralo ravna­teljstvo akademije pomagati s strokovnjaki iz drugih zavodov.4 V Smerdeljevi personalni mapi je zapisano, da ima znanja iz sadjarstva, vrtnarstva, risa­nja in kaligrafije; obvlada pa igranje klavirja, gosli in čela. Upokojen je bil 30. novembra 1932.5 Med službovanjem na Vrhniki je objavil pre­davanje, ki ga je imel na učiteljski konferen­ ci. V njem je poudaril, da mora šola ne samo učiti, ampak tudi vzgajati, zlasti zato, ker starši vzgojo zanemarjajo. Opisal je, kako naj učitelj vzgaja otroke v ljubezni do živali in rastlin pri posameznih šolskih predme­tih, saj je to možno ne samo pri nazornem pouku in prirodopisu, ampak tudi pri ze­mljepisu in zgodovini, računstvu in petju. V Franciji, Angliji, Nemčiji in Avstriji imajo na šolah društva za varstvo živali in ga priporo­ča tudi pri nas.6 V pedagoškem glasilu Uči­teljski tovariš je njegov urednik Engelbert Gangl v poročilu o peti številki Popotnika ob Smerdeljevem članku zapisal, da »nam spretno kaže, kako je moči s posameznimi učnimi predmeti zbujati v mladini ljubezen do živali in rastlin in tako vzgojno vplivati na šolsko deco«.7 Podobne teme se je lotil tudi leta 1908. Pre­cej so pisali o njegovem predavanju na »ro­diteljskem večeru«, ki je bil na drugi mestni osemrazredni ljudski šoli v Ljubljani 10. aprila. Tema predavanja je bila »Posirovelost mladine«. Predavanje je bilo objavljeno v re­viji Domače ognjišče. V predavanju Smerdelj ugotavlja, da je zelo važno, kakšne zglede ima otrok doma. Če vidi, da so starši surovi do ljudi in živali, se bo tega navzel tudi sam. Zlasti je proti trpinčenju živali, kajti piše, če bi tega ne bilo, »bi izkoreninili sirovost v na­šem narodu in izbili odrasli mladini iz rok nož in poleno, ki sedaj igrata tako žalostno vlogo.«8 Na mesečnem sestanku podružnice Slom­škove družbe za Ljubljano in okolico je 12. junija 1913 predal o slovstveni zgodovini v višjih razredih ljudske šole.9 Leta 1919 je objavil v Slovenskem učitelju prispevek Ž. Cojz v zrcalu eksperimentalne didaktike. V njem piše, da so novejši ekspe­rimenti na področju didaktike pokazali, da »razkosavanje materiala delo le podaljša. Prej so se učili pesem tako, da so se najprej naučili posamezne vrstice, potem kitico in nato vso pesem, zdaj pa se takoj naučimo vso pesem.« Nato omenja, da je Žiga Zois iz­vrstno razumel pojem analize in indukcije. Kot dokaz za to trditev omenja njegovi pismi Valentinu Vodniku 20. marca in 25. junija 1794. Kritizira njegova prispevka o »kranj­ski geografiji« in njegovem delu v »Kranjski pratki«. Nazorno je prikazal, kako dospeti od posamičnih opazovanj in poskusov do splošnega – »do znanosti.«10 Leto kasneje je v isti reviji objavil članek Posplošitev ljudske izobrazbe z odpravo spodnjih razredov srednjih šol. Omenja pedagoga Jana Amosa Komenskega in nje­govo pojmovanje »materine šole«, ki naj jo obiskujejo vsi otroci od 6. do 12. leta staro­sti. Tudi prejšnji šolski sistem v Avstriji je to določal, po prvi svetovni vojni pa se je šolski sistem spremenil. V svojem službova­nju opaža, kako poteka izbira učencev po 4. razredu ljudske šole za gimnazijo. Desetle­tni otroci se morajo v gimnaziji začeti učiti tuje jezike, pa še materinščine povsem ne obvladajo. Predlaga, naj bo namesto nižjih razredov gimnazije enotna meščanska šola, ANTON SMERDELJ (1874–1939), učitelj ki bi združila vse otroke, ne glede na njihov nadaljnji študij. Svoj predlog utemeljuje tudi s statistiko, koliko učencev je vpisano v prvi razred gimnazije in koliko srednjo šolo de­jansko konča.11 Sestavil je Učiteljski koledar z imenikom vsega učiteljstva Slovenije in razvrstitev is­tega v činovne razrede in stopnje za šolsko leto 1919/20. Izdala in založila ga je Slom­škova zveza v Ljubljani. V knjigi je bilo naj­prej navedeno kranjsko, nato štajersko in koroško učiteljstvo. Našteti so tudi odbor­niki, ustanovniki in člani Slomškove zveze, za tem seznam učbenikov, ki jih učitelj po­trebuje pri strokovnem izpitu za meščanske šole. Na koncu je še Ročni zapisnik za razre­dnega učitelja. Leta 1932 je izšla jubilejna publikacija zveze učiteljstva meščanskih šol. V njej je objavil zgodovino druge deške meščanske šole.12 Leta 1904 je bil delegat na 16. glavni skup­ščini učiteljske organizacije Zaveze avstrij­sko-jugoslovanskih učiteljskih društev, ki je bila v Postojni. Bil je član Slomškove zveze, društva katoliških učiteljev, kjer je bil zelo aktiven. Na Vrhniki je bil odbornik čitalni­ce. Bil je tudi član zadruge Učiteljska samo­pomoč. 4. septembra 1905 so učitelji v Ljubljani pri­pravili razstavo učil. Del razstave je bil na šentjakobski dekliški šoli, del pa na II. deški osnovni šoli Graben. Pri prikazu Avstrije, ki je imela 16 oddelkov in bila po mnenju veči­ne obiskovalcev najlepša in najbolj zanimi­va, je sodeloval tudi Anton Smerdelj. Priredil je tri oddelke.13 Na ustanovnem občnem zboru Učiteljske ti­skarne leta 1906 je bil izvoljen v odbor, kma­lu nato pa izstopil. V Učiteljskem tovarišu so mu očitali, da je ukradel tiskovine in jih ne­sel v klerikalno tiskarno. To je zanikal. Ob­javil je obvestilo, da je zbirko tiskovin kupil v Učiteljski tiskarni. Nikomur jih ni izročil, ker jih ima doma.14 Prva žena Frančiška je umrla 17. julija 1920.15 Drugič se je oženil 3. junija 1921 s šiviljo Ju­lijo Goli, ki je bila lastnica modnega ateljeja. Leta 1912 je stanoval na Ciril-Metodovi uli­ci, št. 19; 1928. leta pa Pred škofijo, št. 21, v Ljubljani. Umrl je 1939. leta, pogreb je bil 13. junija v Ljubljani. Državna II. deška meščanska šola, kjer je nazadnje poučeval, je »kupila venec in se v deputaciji učiteljstva in učencev ude­ležila pogreba«.16 Osmrtnica v Jutru je bila objavljena 18. junija 1939.1 Opombe: 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), LJU 189, Učiteljišče Ljubljana. Katalog der Reifen­prüfungen 1894–1905, škatla 31, t. e. 189. 2 ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhni­ki. Kronika štirirazredne ljudske šole v Vrhniki, III. knjiga, škatla 1. 3 Letno poročilo II. mestne osemrazredne deške ljud­ske šole v Ljubljani koncem 1910/11. V Ljubljani, 1911, str. 7. 4 Državna trgovska akademije. Izvestje za šolska leta 1920/21–1931/32. V Ljubljani, 1932, str. 13. 5 Arhiv Slovenije, AS 231, Ministrstvo za prosveto, personalne mape, škatla 57. 6 Delovanje učiteljstva z ozirom na varstvo živali in rastlin. Popotnik 1905, str. 69–74. 7 Engelbert Gangl: Popotnik. Letnik XXVI, št. 3. Uči­teljski tovariš (v nadaljevanju UT) 1905, str. 95. 8 Posirovelost mladine. Domače ognjišče 1908, str. 193–199. 9 Ljubljanska podružnica Slomškove zveze. Sloven-ski učitelj (v nadaljevanje SU) 1913, str. 183. 10 Žiga Cojz v zrcalu eksperimentalne didaktike. SU 1919, str. 44–45. 11 Posplošitev ljudske izobrazbe z odpravo spodnjih razredov srednjih šol. SU 1920, str. 73–75. 12 Druga deška Meščanska šola v Ljubljani. Jubilarna spomenica Saveza udruženih nastavnika i nastav­nica gradjanskih škola kraljevine Jugoslavije, 1921– 1931. Novi Sad, 1932, str. 152–153. 13 Razstava učil v Ljubljani. UT 1905, str. 381. 14 Skupščina Smrdelovcev. UT 1909, (17. 9.), št. 38, str. 4. 15 Društvena in stanovska kronika. SU 1920, str. 172. 16 Državna II. deška meščanska šola viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Letno poročilo za šolsko leto 1938/39. V Ljubljani, 1939, str. 6. Tatjana Hojan PAVLA BUH (1883–1942), učiteljica Rojena je bila 11. 12. 1883 v Ljubljani. Oče Jakob je bil zidar, mati je bila Ana Brenčič. Osnovno šolo je obiskovala pri ljubljanskih uršulinkah med letoma 1890 in 1895. Bila je odlična učenka. Prav tako je pri uršu­linkah obiskovala meščansko šolo med le­toma 1895 in 1898. Tudi tu je bila odličnja­kinja. V šolskem letu 1898/99 je obiskovala prvi razred Višje dekliške šole v Ljubljani, nato pa opravila štiri letnike učiteljišča od 1899/1900 do 1902/03. Maturirala je 9. julija 1903 z odliko. S tem spričevalom je lahko poučevala na javnih ljudskih šolah s sloven-skim in z nemškim učnim jezikom; lahko bi poučevala tudi ženska ročna dela in bila otroška vrtnarica. Strokovni izpit je opravi­la 11. novembra 1905. Na podlagi tega izpita bi lahko poučevala tudi verouk na osnovnih šolah.1 Njena prva služba je bila v Sostrem (1903– 1907), nato v Idriji (1907–1920) in nazadnje na Vrhniki (9. 2. 1920–15. 5. 1938). V Idriji je sprva poučevala na deški šoli in še v istem šolskem letu prestopila na dekli­ško. 5. decembra 1907 je predavala na ro­diteljskem večeru, ki ga je pripravila c. kr. rudniška dekliška šola v Idriji. Na dnevnem redu je bila tema Dekliška vzgoja. Voditeljica šole, Marija Kavčič, je v pozdravu navzočim poudarila pomen sodelovanja šole in doma pri vzgoji otrok. O predavanju Pavle Buh je Slovenski učitelj zapisal, da je »v pregledno sestavljenem govoru podala mnogo miglja­jev, kako je treba vzgajati zlasti deklice, da bodo kdaj dobre gospodinje in vrle matere. Priporočala je posebno, naj matere skrbe, da bodo njihove hčerke delavne, snažne, srame­žljive, varčne, pobožne, pokorne in resnico­ljubne. Varovati jih morajo pred gizdavostjo, pred slabo družbo, odvračati od branja veri in nravnosti nevarnih knjig in časopisov, zla­sti pa jih ne smejo vaditi v sladkosnednosti. PAVLA BUH (1883–1942), učiteljica Zapis v uslužbenskem listu učiteljice Pavle Buh (Arhiv Republike Slovenije, AS 231, škatla 5). Koncem svojega govora je gdč. predavateljica omenila tudi hvalo in kazen ter priporočala redko hvalo in redko kazen, a oboje naj se uporablja z največjo doslednostjo.«2 V meseč­niku za starše in vzgojevalce slovenske mla­dine, Domačem ognjišču, so prav tako pisali o tem roditeljskem večeru. Napisali so, da je v poučnem govoru povedala mnogo lepega in koristnega o vzgoji deklic. Laž naj kaznu­jejo takoj in tudi sami ne smejo lagati vpričo otrok. »Predavanje je bilo jako dobro, in vi­delo se je vsem navzočim, s kako pozornostjo so poslušali razmotrivanja,« je zaključil po­ročevalec.3 Obiskovala je dva tečaja za prostoročno ri­sanje na ljubljanskem učiteljišču, in sicer med 16. avgustom in 6. septembrom 1907 in med 20. avgustom in 10. septembrom 1908. O prvem tečaju so poročali v Učiteljskem tovarišu, da ga je obiskovalo 22 učiteljic in 9 učiteljev. Omenili pa so tudi, da bi šolska oblast lahko tem prostovoljnim obiskoval­cem pomagala in »omilila njih za napredek šolstva žrtvovane izdatke, zlasti v naši dobi, ko se učiteljstvo skoraj utaplja v uboštvu«. Obiskovalci iz drugih dežel so dobili podpo­ro za obiskovanje tečaja, kranjski učitelji pa so morali »celo sami rekvizite kupovati«.4 Od 17. julija do 13. avgusta 1913 pa je obi­skovala tečaj za pouk deških ročnih del na Dunaju. Končni izpit je opravila z dobrim uspehom iz predmetov: modeliranje, leplje­nje, lesorez in delo na stružnici. Na Vrhniko je prišla 5. marca 1920. Do 20. septembra je bila nadomestna učiteljica, nato pa začasna. Stalna učiteljica je postala 23. novembra istega leta. V prvem šolskem letu službovanja na Vrhniki 1919/20 je pou­čevala 44 deklet na dekliški šoli. V šolskem letu 1921/22 je poučevala 1. a razred, v dru­gih razredih pa ženska ročna dela. Od 15. januarja 1936 je namesto Marije Ple­ško poučevala teoretično gospodinjstvo. Bila je članica številnih društev. V telova­dnem društvu Sokol je delovala od leta 1931, v Olepševalnem društvu od 1925, v Jadranski straži od 1934, Kolu jugoslovanskih sester od 1928, Društvu sv. Cirila in Metoda od 1928 in v narodno obrambnem društvu BRAN – I – BOR od 1935. Leta 1919 je postala članica Slovenske šolske matice. V občinskem odbo­ru Rdečega križa je delovala od leta 1935 in bila blagajničarka in odbornica.5 Njeno delo so leta 1937 ocenili tako: »Posto­pa z mladino iskreno, ter se z materinsko bla­gohotnostjo posveča povsem vzgoji in pouku mladine.«6 V šolskem letu 1937/38 je zbolela. 22. aprila 1938 je bila razrešena službovanja, 15. maja istega leta pa upokojena. V šolski kroniki so o njej napisali: »Vso dolgoletno službeno delo je bila nad vse vestna, točna, redna in uslu­ žna. Bila je vsem prava tovarišica, otrokom pa druga mati.« Ob upokojitvi so se na šoli od nje poslovili 22. junija 1938. Kolegica Ana Rape je sestavila govor učenki 2. razreda viš­je narodne šole.7 Na Vrhniki je živela s svojim bratom, zdrav­nikom Josipom Buhom. Stanovala sta na tedanji Kotnikovi cesti št. 3, na koncu Stare ceste. Hiša je bila za hišo lastnikov Opeka, po domače Mokar. Sedaj so tam stanovanjski bloki.8 Starejši Vrhničani se še zelo spomi­njajo njenega brata.9 Umrla je 23. oktobra 1942. Pokopana je na Vrhniki. Ljudmila Klun, rojena Hojan, (1926), je sta­novala na bližnji Stari cesti, št. 53. Učiteljice Pavle Buh se spominja kot sivolase, visoke gospe, močnejše postave. Večkrat ji je poma­gala pri delu na šolskem vrtu, ko je plela in sadila rastline. V zahvalo ji je Buhova večkrat prinesla jabolka in jabolčni kompot. Opombe: 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48, Uslužbenski list, škatla 5. 2 Iz Idrije. Slovenski učitelj 1908, str. 6–7. 3 Iz Idrije. Domače ognjišče 1906, str. 61. 4 Risarskega kurza v Ljubljani … Učiteljski tovariš 1907, str. 417. 5 ZAL, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48. Uslužbenski list, škatla 5. 6 ZAL, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48. Ocenjevalni list za šolsko leto 1936/37, škatla 4. 7 ZAL, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48. Kronika osemrazredne osnovne šole na Vrhniki. VI. knjiga, šolsko leto 1937/38. 8 Polona Roblek: Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo. Sprehod po vrhniški Stari cesti. Vrhniški razgledi, št. 9, 2008, str. 95. 9 Polona Zalokar: Hiše se spreminjajo, sledovi ostaja­ jo. (III. del). Voljčeva cesta in Klis. Vrhniški razgledi, št. 12, 2011, str. 79. PAVLA BUH (1883–1942), učiteljica Tatjana Hojan FRANC PAVLETIČ (1890–1975), učitelj in šolski upravitelj Franc Pavletič (1890–1975). Rojen je bil 28. avgusta 1890 v Štandrežu, da­nes Sant Andrea. Nekdaj je bilo samostojno slovensko kmečko naselje, zdaj je del mesta Gorica. Oče Andrej je bil kmet, mati je bila Lucija Budav. Prvi razred gimnazije je v šol­skem letu 1903/04 obiskoval v Gorici, nato je v šolskem letu 1904/05 končal c. kr. uči­teljsko pripravnico v Podgori. Med šolskima letoma 1905/06 in 1908/09 je obiskoval mo­ško učiteljišče v Kopru, kjer je maturiral 6. julija 1909. Med šolanjem je prejel 324 kron državne štipendije in se zavezal vsaj šest let učiti na javnih primorskih šolah. Prvega novembra leta 1909 je nastopil svo­jo prvo službo na enorazredni šoli v Pod­sabotinu, kjer je ostal do 31. avgusta 1914. Zatem je krajši čas poučeval še v naslednjih krajih: Biljah, Kanalskem Lomu in Braniku (Rihemberk). Strokovni izpit je opravil 16. novembra 1911 na učiteljišču v Gorici. Z njim je lahko pou­čeval na ljudskih šolah, kot pomočnik pa bi lahko učil verouk na teh šolah.1 Po končani prvi svetovni vojni je bil med pri­morskimi učitelji, ki so odšli na Koroško, da bi pomagali odpirati slovenske šole. Vrnili so se po končanem plebiscitu. Med 1. juli­jem 1919 in 23. novembrom 1920 je službo­val v Borovljah na Koroškem. Ko so v tem kraju ustanovili okrajno učiteljsko društvo, je bil Pavletič izvoljen za tajnika.2 Od 24. novembra 1920 do 31. avgusta 1921 je vodil šolo v Vrhpolju pri Moravčah. 11. apri­la 1921 se je oženil z Amalijo Robič. Imela sta sinova Vojteha – Avgusta, rojenega 1. septembra 1922, in Radislava – Bojana, roje­nega 29. septembra 1923. Na Vrhniki je družina stanovala v Gradišču 8a v Tršarjevi hiši, po domače Grogarju.3 Po drugi svetovni vojni je stanoval na Stari cesti št. 7, takrat še v lasti družine Pleško, po letu 1947 pa pri Rotarjevih.4 Udeležil se je tudi tečajev za učitelje. Že ko je služboval v Podsabotinu, je med 21. juli­jem in 23. avgustom 1913 obiskoval kmetij­sko nadaljevalni tečaj na slovenskem oddel­ku deželne kmetijske šole v Gorici. V Ljubljani je leta 1926 obiskoval tritedenski komercialni tečaj za učitelje na obrtno nadalje­valnih šolah. Na tečaju so bili naslednji pred­meti: obrtno računstvo, obrtna kalkulacija, obrtno spisje, obrtno knjigovodstvo, trgovsko in menično pravo. Tečaj je končal z odličnim uspehom. Spričevalo je prejel 31. julija. Iste­ga leta je obiskoval tudi trimesečni tečaj za učitelje risanja na obrtno nadaljevalnih šolah v Ljubljani. Tam so poučevali: geometrijo in geometrijsko risanje, projekcijski nauk in pro­jekcijsko risanje, prostoročno risanje, modeli­ranje, oblikoslovje, stavbne in umetne obrti. Tečaj je bil zaključen 31. oktobra 1926. Drugi del tega tečaja se je pričel 1. junija 1930. Tam so bili naslednji predmeti: strojno risanje, obča elektrotehnika, strokovno risanje za oblačilne obrti in tvarinoznanstvo. Končal ga je s prav dobrim uspehom. Tečaja sta bila na Tehnični srednji šoli v Ljubljani. Drugega dela tečaja, leta 1930, se je udeležilo 40 učiteljev in vsi so ga uspešno opravili. Poročilo v učiteljskem gla­silu o predavanjih na tečaju piše: »Predavanja so obsegala stavbarstvo, tesarstvo, ostrešnjak, krovska in kleparska dela, stavbno mizarstvo in gradivoznanstvo, strojno risanje, enciklope­dijo strojeslovja, mehansko tehnologijo v zvezi s tvarinoznanstvom, elektrotehniko, umetno stavbarstvo, pohištveno mizarstvo, tehnologi­jo lesa, krojaštvo in čevljarstvo … Povprečno je bilo 8 ur predavanj na dan. Ogromno tvarine, ki se jo je učiteljstvo poprijelo z vso resnostjo in veseljem, zavedajoč se, da bo ves trud rodil sto­teren sad v mladem, obrtniškem naraščaju.«5 9. junija 1921 je bil v Učiteljskem tovarišu objavljen razpis učiteljskih služb za ljubljan­sko okolico. Na Vrhniki sta bili razpisani dve mesti za učitelje in eno za učiteljico. 18. av­gusta istega leta je bilo objavljeno poročilo o 18. seji višjega šolskega sveta. V njej je po­datek, da so učiteljsko službo na Vrhniki do­bili: Franc Pavletič, Slavko Vuk, Pavla Buh, Jelica Vuk-Sadar in Marija Pleško.6 V šolskem letu 1921/22 je bil razrednik 5. a razreda. Po smrti šolskega upravitelja Emila Schiffrerja aprila 1930 je bil pol leta nadome­stni šolski upravitelj, nato je postal šolski upra­vitelj Alfonz Završnik. Po njegovem odhodu v Ljubljano spomladi 1934 je postal Pavletič začasni šolski upravitelj. Za stalnega šolskega upravitelja je bil imenovan 23. avgusta 1935. V šolskem letu 1935/36 je bil razrednik 3. ra­zreda višje narodne šole. V njem je učil risanje in računstvo. Vodil je učiteljsko knjižnico. V šolskem letu 1937/38 pa je bil razrednik 2. b razreda višje narodne šole. Poučeval je tudi na obrtno nadaljevalni šoli na Vrhniki in jo nekaj časa tudi vodil. Leta 1930 je bil v 1. razredu te šole razrednik. Po­učeval je računstvo, prav tako tudi v nasle­dnjih letih.7 Njegovo vodenje šole so ocenili tako: »Resen in dosleden pa roditeljsko blag. Stremi za dvigom svoje šole.«8 Na šolskih proslavah je bil med svojim vo­denjem šole večkrat govornik. Predaval je o pomenu društva Podmladek Rdečega križa, prazniku Sv. Save, Vidovdanu in Masaryko­vem dnevu. Govoril je tudi na žalni seji ob smrti kralja Aleksandra, 10. oktobra 1934, prav tako tudi na komemoraciji na Cankar­jevem trgu, ki je bila ob obletnici njegove smrti, 9. oktobra 1935.9 Nastopil je tudi v igri Duše, ki jo je pripravilo vrhniško učiteljstvo 27. aprila 1930. Dobiček 900 din so namenili društvu Učiteljski dom, ki je zbiralo sredstva za ustanovitev dijaške­ga internata. Predsednik in blagajnik društva sta se jim v časopisu zahvalila in zapisala, da je »mnogobrojno občinstvo z vso pozornostjo sledilo tri ur dolgi igri ter je aplavdiralo igral­cem po vsakem dejanju«.10 FRANC PAVLETIČ (1890–1975), učitelj in šolski upravitelj Zapis v uslužbenskem listu učitelja Franca Pavletiča (Arhiv Republike Slovenije, AS 231, škatla 30). V vseh krajih, kjer je poučeval, je bil aktiven tudi zunaj šole. Tako je bil leta 1915 občinski tajnik občin Sovodnje in Miren, ki sta imeli sedež v Biljah. Tajnik je bil pri županstvu Kanalski Lom med 28. novembrom 1915 in 31. oktobrom 1916, tajnik županstva Rihem­berk pa med 1. novembrom 1916 in 5. de­cembrom 1917. V Braniku (Rihemberku) je bil član Zadružne posojilnice med 6. decem­brom 1917 in 31. januarjem 1919. Med službovanjem v Vrhpolju pri Moravčah je bil član in režiser igralnega odseka pev­skega in izobraževalnega društva v šolskem letu 1920/21. V tem šolskem letu je ustanovil tudi šolski oder in bil režiser. V Moravčah je ustanovil podružnico Jugoslovanske Matice in bil njen član od 14. julija 1921 do 31. julija 1922. Bil je soustanovitelj telovadnega dru­štva Sokol v Moravčah in njegov član od 14. junija do 15. septembra 1921. Na Vrhniki je bil prav tako član številnih dru­štev. Že leta 1922 je ustanovil podružnico Jugoslovanske Matice. Med letoma 1922 in 1925 je bil tajnik, od 22. februarja 1925 do 6. marca 1926 blagajnik in od 7. marca do leta 1932 predsednik. Od leta 1923 je bil član Športnega kluba Primorje v Ljubljani, 1927 član društva Soča in 1926 član šahovskega društva VRH. Leta 1931 je postal član uprave vrhniške podružnice Družbe sv. Cirila in Me­toda in poverjenik za vrhniško okrožje bolni­škega sklada Podpornega društva finančnih in drugih uslužbencev državne uprave Dra­vske banovine. Leta 1935 je v društvu KINO – Sokol nadzoroval filmske predstave. Leta 1934 je bil predsednik Podmladka Rdečega križa, član Združenja obrtnikov in predse­dnik izpraševalne komisije za pomočnike. Poleg tega je bil član uprave Jadranske straže in predsednik društva BRAN – I – BOR.11 Na Vrhniki je vodil samoizobraževalni kro­žek, ki ga je v šolskem letu 1927/28 organi­zirala učiteljska organizacija Udruženje ju­goslovanskega učiteljstva (UJU). Aktiven je bil tudi v Učiteljskem društvu Ljubljana-oko­lica, kjer je bil izvoljen leta 1923 za delegata na pokrajinski skupščini UJU, poverjeništvo Ljubljana. Od leta 1926 je bil član društva »Učiteljska samopomoč«. Deloval je v vrhniškem telovadnem društvu Sokol, bil član uprave in leta 1938 blagajnik.12 V Olepševalnem društvu Vrhnika, ki se je leta 1948 preimenovalo v Tujsko prometno dru­štvo, je bil član od leta 1924; na seji 29. okto­bra 1948 pa imenovan za tajnika.13 Med drugo svetovno vojno je bil skupaj še z nekaterimi drugimi učiteljicami in učitelji interniran 4. julija 1942 v Monigu pri Trevi­su, nato pa so ga še leta 1944 Nemci poslali na prisilno delo v Nemčijo. Med 16. junijem 1944 in 15. februarjem 1945 je bil nekaj časa zaprt v Ljubljani, nato se je zdravil v bolnici. Po vojni se je vrnil na Vrhniko. 13. aprila 1945 je prejel odločbo Odseka za prosveto Predsedstva slovenskega narodnoosvobo­dilnega sveta, ki ga je na predlog okrožnega izvršnega odbora Notranjska – Ribnica 25. februarja 1945 imenovalo za začasnega šol­skega upravitelja na osnovni šoli Vrhnika. 27. avgusta 1945 je prevzel šolsko upraviteljstvo. Okrožni izvršni odbor Notranjska – Ribnica mu je 16. junija 1945 naročil, da prevzame začasne posle okrajnega šolskega svetovalca za okraj Vrhnika. Okrajni Ljudski odbor Lju­bljana-okolica, odsek za prosveto, je poslal dopis, da je v šolskem letu 1945/46 ocenjen odlično.14 Nepodpisano poročilo inšpekcijske službe, 14. junija 1946, navaja, da je bilo na šoli takrat 460 otrok, ki so dokaj redno obi­skovali pouk. Pouk na šoli se je pričel 15. ok­tobra 1945; učni uspeh v tem šolskem letu je bil zadovoljiv, najbolj uspešen v petju, čita­nju, računstvu in risanju. O Pavletiču piše, da »odgovarja svojemu mestu«, zunaj šole pa je predsednik Sindikata prosvetnih delavcev.15 Upokojen je bil leta 31. oktobra 1946. V šolski kroniki so zapisali, da je bil vesten in dober vzgojitelj ter ljubitelj šolske mladine. Od nje­ga so se otroci poslovili v znak hvaležnosti z lepo proslavo, enako tudi učiteljski zbor. Temu je bil ne le »upravitelj in pedagoški vo­dnik, pač pa je vseskozi kazal pravo tovarištvo in bil v času najhujšega terorja vzpodbudnik k boljšemu in lepšemu življenju«.16 Do leta 1929 je bilo njegovo delo ocenjeno prav dobro, od tega leta dalje pa odlično. Umrl je 8. junija 1975 in je pokopan na lju­bljanskem pokopališču Žale. Anton Sluga ima lep spomin na svojega uči­telja Pavletiča. Vrhniško osnovno šolo je obi­skoval takoj po koncu druge svetovne vojne. Ni mogel izgovarjati črke k, zato so se sošolci in nekateri učitelji norčevali iz njega. Bil je nesrečen in je zasovražil šolo. Pavletič se je zavzel zanj in mu svetoval, kako naj se prime za grlo in poskuša izgovarjati črko k. Njegova navodila je upošteval in po daljšem času se mu je to črko posrečilo izgovoriti. Opombe: 1 Arhiv Slovenije, AS 231, Ministrstvo za prosveto, per­sonalne mape, škatla 30. 2 Ustanovitev okrajnega učiteljskega društva v Boro­vljah na Koroškem. Učiteljski tovariš (v nadaljevanju UT) 1919, (13. 8.), št. 33, str. 4. 3 Polona Zalokar: Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo, II. Vrhniško Gradišče skozi stoletja. Vrhniški razgledi (v nadaljevanju VR) št. 10, 2009, str. 29. 4 Polona Roblek Zalokar: Hiše se spreminjajo, sledo­vi ostajajo. Sprehod po vrhniški Stari cesti. VR št. 9, 2008, str. 102. 5 Risarski tečaj (II. del) za učitelje obrtno nadaljeval­nih šol v Ljubljani. UT 1930/31, (11. 9.), št. 7, str. 5. 6 Iz XVIII. seje višjega šolskega sveta. UT 1921, (18. 8.), št. 34, str. 4. 7 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL) Vajenska šola za razne stroke na Vrhniki, VRH 38, personala, t. e. 6. 8 ZAL, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48, ocenjevalni list 1938/39, škatla 4. 9 Slovenski šolski muzej (v nadaljevanju SŠM), mapa šole Janeza Mraka na Vrhniki. 10 Zdravko Mikuž: Delo za Učiteljski dom. UT 1929/30, (22. 5.), št. 39, str. 2. 11 ZAL, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48. Službeni podatki o prosvetnem, gospodarskem in javnem udejstvovanju in usposobljenosti, škatla 4. 12 Milena Živec: Sokolsko gibanje na Vrhniki. VR št. 10, 2009, str. 147–148. 13 Igor Berginec: 120 let delovanja Olepševalnega dru­štva Vrhnika – sedanjega turističnega društva Blaga­jana. VR št. 9, 2008, str. 174. 14 ZAL, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48, personalna mapa, škatla 5. 15 SŠM, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki. Situa­cijsko poročilo o šoli na Vrhniki. Mapa šole. 16 ZAL, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48, Kronika osemrazredne osnovne šole na Vrhniki. Šolsko leto 1946/47, VI. knjiga, škatla 1. FRANC PAVLETIČ (1890–1975), učitelj in šolski upravitelj Tatjana Hojan SLAVKO VUK (1897–1977), učitelj Slavko Vuk (1897–1977). Rodil se je 1. junija 1897 v Sovodnjah ob Soči, v občini Gorica, očetu Francu in ma­teri Heleni, rojeni, Danselič. Kraj je sedaj v Italiji. Prvi razred realke je obiskoval v Go­rici. Nato je obiskoval goriško učiteljišče. Po začetku prve svetovne vojne pa je odšel v Ljubljano. Tu je na učiteljišču maturiral 14. oktobra 1915. Nato je bil do konca vojne v vojaški službi. Na vrhniško osnovno šolo je bil postavljen kot suplent 23. aprila 1919. Začasni učitelj je postal 23. septembra 1919. Strokovni iz­pit je opravil na učiteljišču v Ljubljani 30. aprila 1920 in tako postal stalni učitelj 23. oktobra 1921. Aktivno je obvladal nemščino in italijanščino.1 Leta 1920 se je oženil z učiteljico na Vrhni­ki, sicer koncertno pevko Jelico Sadar, ki je umrla 28. maja 1931. Imela sta hčerko Zden­ko, ki je umrla kmalu po rojstvu leta 1922. Stanovala sta v Lenarčičevi hiši na Novi ce­sti, danes Tržaška, št. 8. Po zapisih v šolski kroniki je v šolskem letu 1919/20 poučeval 54 dečkov, v ponavljalni šoli ob torkih in petkih popoldne pa 5 deč­kov. V šolskem letu 1921/22 je bil razrednik 6. razreda, v šolskem letu 1935/36 razrednik 1. razreda višje narodne šole. V njem je učil vse predmete. Vsa leta je bil na šoli varuh učil. Sodeloval je na šolskih prireditvah pred­vsem z vodenjem pevskega zbora in s telova­dnimi točkami. V šolskem letu 1936/37 so na šoli na novo ustanovili Mladinski oder in Vuk je vodil priprave na proslave.2 22. junija 1924 je vrhniška šola priredila raz­stavo ženskih ročnih del, risarskih izdelkov in pletarska dela, ki so jih izdelali učenci 8. razreda pod Vukovim vodstvom. Na tej raz­stavi so s prostovoljnimi prispevki zbrali 632 din za revne učence.3 V šolskem letu 1949/50 se je šola ločila v osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Za šolsko leto 1952/53 je podatek, da je Vuk poučeval v 1. c in 4. a razredu matematiko, v 3. a, 4. a in 4. b pa fiziko, skupno 20 ur tedensko.4 Izobraževal se je na številnih tečajih, ki so jih prirejali za učitelje. Leta 1925 je obisko­val tridnevni kmetijsko-sadjarski tečaj na osnovni šoli v Zalogu pri Ljubljani, ki ga je posebej za učiteljstvo ljubljanske okolice vodil učitelj in strokovnjak za sadjarstvo An­drej Skulj. Julija 1926 je obiskoval v Ljublja­ni komercialni tečaj, avgusta in septembra pa na Tehnični srednji šoli tečaj za učitelje risanja. Od šolskega leta 1920/21 je pouče­val na triletni vrhniški obrtno-nadaljevalni šoli risanje in trgovske predmete, po drugi svetovni vojni tudi matematiko in moralno vzgojo. Od leta 1949 do 16. oktobra 1952 je bil tudi upravitelj. Bil je član izpitne komisi­je za vajence in razrednik 2. razreda. Na tej šoli je poučeval vse do leta 1960, ko je bila vajenska šola ukinjena.5 Kmalu po okupaciji je bil aretiran in poslan v taborišče na Liparske otoke. Visoki komisa­riat za Ljubljansko pokrajino mu je zato 28. februarja 1942 ustavil službene prejemke. Po kapitulaciji Italije se je pridružil Preko­morcem. Delal je v propagandnem oddelku. Po osvoboditvi se je vrnil na Vrhniko, kjer je bil nastavljen na šoli 28. novembra 1945. Deloval je tudi na prosvetnem področju pri ljubljanskem okrajnem odboru osvobodilne fronte. Ko so iskali učitelje za Primorsko, se je javil pokrajinskemu narodnoosvobodilne­mu odboru v Ajdovščini, ki ga je imenoval za učitelja v Čepovanu. Na Vrhniki je bil razrešen 31. decembra 1946. Po priključitvi Primorske Jugoslaviji leta 1947 se je vrnil na Vrhniko. Po upokojitvi ga je občinska uprava imenovala za referenta za šolstvo. Po upokojitvi je pogosto obiskoval svoj rojstni kraj, se pogovarjal s svojimi prijatelji in rojaki. V Društvu učiteljev in šolskih prijateljev za okraj Ljubljana je bil leta 1924 tajnik, nato pa odbornik. Tega leta so ga predlagali za delegata na skupščini jugoslovanske uči­teljske organizacije v Dubrovniku, ki je bila med 24. in 26. avgustom istega leta. Na zbo­rovanju društva, ki se je po letu 1929 pre­imenovalo v Učiteljsko društvo Ljubljana okolica – zahodni del, je 6. maja 1933 preda­val o telovadbi po novih sokolskih pravilih. V poročilu o zborovanju so zapisali še, da so mu bili člani za predavanje zelo hvaležni. »Z vrsto, ki je bila sestavljena iz naših tovarišev, je praktično pokazal izvedbo povelj.«6 Večkrat je bil delegat na pokrajinskih skup­ščinah. Leta 1930 je bil na skupščini, ki je bila od 18. do 20. julija v Novem mestu. O dogajanju na njej je poročal na občnem zbo­ru učiteljskega društva, ki je bil v Ljubljani 11. oktobra.7 Za svoje šolsko delo je bil do leta 1928/29 ocenjen prav dobro, od tega leta dalje pa odlično. Zunaj šole je bil Vuk izredno akti­ven. V Olepševalnem društvu Vrhnika je bil član od leta 1919; leta 1925 je pregledoval ra­čune za propagandni in veselični odsek, na občnem zboru leta 1928 pa je bil izvoljen za gospodarja Sv. Trojice.8 Govoril je tudi na slovesnosti 6. januarja 1935, ko so odprli novo železniško postajo Vrhnika trg na podaljšani progi Ljubljana– Vrhnika.9 Zelo aktiven je bil v telovadnem društvu So­kol že od leta 1919. Bil je vaditelj, režiser, pe­vovodja, tajnik, knjižničar, leta 1938 in 1939 pa načelnik.10 Po drugi svetovni vojni je bil v odboru Telo­vadnega društva Vrhnika.11 Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Lovskega društva na Vrhniki.12 SLAVKO VUK (1897–1977), učitelj Zapis v uslužbenskem listu učitelja Slavka Vuka (Arhiv Republike Slovenije, AS 231, škatla 50). V čebelarskem društvu je bil odbornik med letoma 1925 in 1931, leta 1926 pa tudi pred­sednik. V prostovoljnem gasilskem društvu je bil med letoma 1928 in 1929 tajnik. Od ustano­vitve je bil član Rdečega križa, v Športnem klubu Vrhnika od 1933 dalje član nadzor­nega odbora in od leta 1935 član narodno­obrambnega društva BRAN-I-BOR. Bil je po­verjenik Vodnikove družbe, član in odbor­nik vrhniške podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda in Šahovskega kluba Vrhnika. V pevskem društvu »Ljubljanica« je bil pevo­vodja in od leta 1932 dalje predsednik. Od leta 1927 je bil režiser pri prostovoljnem ga­silskem društvu »Lesno Brdo« na Drenovem Griču. Bil je ustanovni član Strelske družine in njen prvi tajnik od 31. 8. 1932 do 17. 3. 1935, od takrat dalje pa predsednik.13 V pripravljalnem odboru za postavitev Can­karjevega spomenika je deloval kot tajnik od leta 1919. 10. avgusta 1930 je bil spomenik odkrit. Ob tej priložnosti je na banketu v Ro­kodelskem domu imel govor.14 Režiral je nešteto dramskih prireditev in v njih tudi nastopal. Že leta 1930 je nastopil v igri Duše.15 Leta 1947 je med drugim režiral igro Bertolda Brechta Kavkaški krog s kredo, leta 1954 pa Vladislava Cegnarja priredbo Jurčičevega Desetega brata.16 Urban Žirov­nik je zapisal, da je bil Slavko Vuk ne samo režiser, pač tudi dober masker.17 Nazadnje je živel na Sušnikovi, št. 5. Umrl je 25. novembra 1977. Priljubljenost, spoštovanje in hvaležnost so Vrhničani izkazali Slavku Vuku s pogreb­nim sprevodom iz avle šole Ivana Cankarja na domače pokopališče na Vrhniki. Besede zahvale, priznanja njegovi nesebičnosti in požrtvovalnosti so mu v poslovilnih govo­rih izrekli predstavniki šole in vseh društev, v katerih je deloval v aktivnem obdobju in tudi kasneje, ko je bil v pokoju. Njegov sošolec Ernest Švara je opisal njegov Opombe: pogreb: »Ogromna množica pogrebcev se je zgrnila na dolgi poti od šole Ivana Cankarja, kjer je pokojnik ležal v avli, pa do pokopali­šča. Za krsto so stopali Vukovi sorodniki, ne­šteti občani – njegovi nekdanji učenci, v svo­jih prazničnih uniformah so se zvrstili števil­ni gasilci, zastopniki Zveze borcev, ves zbor lovcev, več kot tisočglava množica domačinov in njegovih znancev iz bližnje in daljne oko­lice in na čelu vseh domača godba. V imenu šole, kolegov in domačinov se je pred šolskim poslopjem od pokojnika poslovil upokojeni ravnatelj S. Vovk, nato pa sta zapela šolski in domači pevski zbor. Ob grobu sta spregovo­rila zahvalne in poslovilne besede zastopnik učencev, v imenu lovcev pa zastopnik tega društva. Pevci so zapeli še »Lipo«, iz lovskih pušk so odjeknili strel, lovski rog pa je zatrobi Slavku v zadnje slovo.«18 O učitelju Slavku Vuku je veliko povedal upokojeni ravnatelj vrhniške osnovne šole Stanko Vovk: »Še kot učiteljiščnik se spomi­njam, kako si nas vabil, da bi v Tvojem razre­du prisostvovali pouku. Pokazal si nam na­zornost pouka, uporabo didaktičnih sredstev, ter pokazal, kako je treba učence animirati, da snov z veseljem in z lahkoto dojemajo, ker dobijo veselje do predmeta. Sam si takrat uve­del v svoj razred samoupravo. Vse razredno delo so vodili učenci sami, razen pedagoške­ga. Kot vzgojitelj in učitelj si bil human. Bil si pripravljen pomagati slehernemu učencu, bodisi materialno ali pedagoško. Zanimal si se za učenčeve razmere, v katerih žive ter jih po njihovem intelektualnem razvoju usmerjal v življenjske poklice. Vodil si tudi šolski pev­ski zbor in z njim nastopal. Tvoje poprišče dela ni bilo samo v šoli. Vzgajal in življenjsko usposabljal si tudi našo obrtniško mladino. Za vsakega vajenca si imel očetovsko besedo. Nudil si jim čim več znanja, ker si se zavedal da praksa in teorija šele da dobrega obrtnika … Vrhničanom si dal vse svoje moči. Skoro ves starejši rod je šel skozi Tvoj razred.«19 1 Arhiv Slovenije, AS 231. Ministrstvo za prosveto, personalne mape, škatla 50. 2 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika, VRH 48, šol­ske kronike, škatla 1. 3 Slovenski šolski muzej. Razne mladinske prireditve in roditeljski večeri. Mapa osnovne šole Janeza Mra­ka na Vrhniki. 4 ZAL Osnovna šola Ivana Cankarja na Vrhniki, Zapi­snik otvoritvene konference, 8. 9. 1952, VRH 47, t. e. 3. 1. 5 ZAL, Vajenska šola za razne stroke Vrhnika, Zapi­sniki učiteljskih konferenc med 1952/53 in 1959/60. VRH 38. 6 JUU sresko društvo Ljubljana – okolica, zah. del. Učiteljski tovariš (v nadaljevanju UT), 1932/33, (22. 6.), št. 43, str. 3. 7 Sresko učiteljsko društvo Ljubljanska okolica – za­hodni del. UT 1930/31, (6. 11.), št. 15, str. 3. 8 Igor Berginec: 120 let Olepševalnega društva Vrhni­ka – sedanjega Turističnega društva Blagajana. VR, št. 9, 2008, str. 172–173. 9 Anka Vidovič Miklavčič: Iz mozaika preteklosti obči­ne Vrhnika v letih 1929–1941. VR, št. 8, 2007, str. 44. 10 Milena Živec: Sokolsko gibanje na Vrhniki. VR, št. 10, 2009, str. 142, 147–148. 11 Zdenek Mohar: O športu na Vrhniki po vojni. VR, št. 10, 2009, str. 150. 12 Ernest Švara: Slavko Vuk. Prosvetni delavec (v na­ daljevanju PD) 1978, (13. 1.), št. 1, str. 11. 13 ZAL, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH 48. Službeni podatki o prosvetnem, gospodarskem in javnem udejstvovanju in usposobljenosti, šk. 4. 14 Anka Vidovič Miklavčič: Iz mozaika preteklosti ob­čine Vrhnika v letih 1929–1941. VR, št. 8, 2007, str. 34–35. 15 Zdravko Mikuž: Delo za Učiteljski dom. UT 1929/30, (22. 5.), št. 39, str. 2. 16 Tatjana Oblak Milčinski: Kulturno življenje Verda in Verjanov v 20. stoletju. VR, št. 9, 2008, str. 211–212. 17 Tatjana Oblak Milčinski: Kulturno življenje Verda in Verjanov v 20. stoletju. VR, št. 9, 2008, str. 220. 18 Ernest Švara: Slavko Vuk. PD, 1978, (13. 1.), št. 1, str. 11. 19 Stane Vovk: Govor na pogrebu Slavka Vuka 27. no­vembra 1977 (hrani Majda Opačić Koprivnikar). SLAVKO VUK (1897–1977), učitelj Pavel Mrak RAZSTAVA MILOGOJA DOMINK A (1932-2010) Cankarjev dom Vrhnika, 13. 11.-9. 12. 2012 Spominska razstava avtorja na Vrhniki v letu, ko bi slikar napolnil osemdeset let, skuša pri­kazati njegov odslikani svet iz obsežne zbirke del hčerk Mirjam in Milojke. Zaradi omejene­ga prostora je na razstavi prikazan le del iz slikarskih ciklusov, s katerimi se je Dominko ukvarjal več desetletij. Razstava temelji na prikazu slikarskega opusa, dodanih je tudi nekaj grafik, kolažev in mešanih tehnik. V celoti je izostal pregled risb, študijskih risb, obsežnega opusa grafike, pastelov in seveda ilustracij. V letih, ko je deloval kot likovni ure­dnik, se je namreč Milojko Dominko ukvarjal tudi z likovno opremo knjig. Razen del zgo­dnjega obdobja sem slikarjevo delo spozna­val ob rednih obiskih ateljeja na Adamičevi ulici v Šiški in seveda od preselitve na Vrhni­ko v letu 1984 na Turnovše. Moje prvo srečanje s slikarstvom M. Domin­ka v letu 1975 je bilo na razstavi DSLU v Mo­derni galeriji v Ljubljani, videl sem dve bar­viti figuralni sliki, samosvoji, drugačni od vseh. Čeprav sem že petnajst let spremljal likovno dogajanje, avtorja nisem poznal. V letu 1977 me je prijatelj Elo popeljal v atelje prijatelja, nekdanjega Vrhničana, akadem­skega slikarja Milogoja Dominka. Prvič se je M. Dominko na Vrhniki predstavil leta 1977 v likovnem salonu IUV. Leta 1974 je M. Dominko postavil prvo razstavo v Švici. Slikarsko je obdelal figuralne kompozicije v toplih zemeljskih tonih. Na platnu postavlja svoje slikarske izpovedi, komentarje, odzive in dodaja svoj avtorski komentar. Historično združuje v sedanjost, kot bi v eno sliko pri­kliceval neke sanjske prebliske in jih v ma­niri starih mojstrov združeval v svojem delu in komentiral. Združuje narojenost, erotiko, usodnost, srečo, hazard življenja, minljivost, krhkost. V slike vpisuje zapise, potrditve, žige, tarče, ure brez kazalcev, pozlato ikon, razklanost sveta, štukature, palimpsetno okrasje, zgodovinske portrete, sohe minulih časov, numeracijo in zapise. V tem svetu vrisuje krhko lepoto metuljev in ptice v letu, kot bi opozarjal na minljivost vsega in seve­da na usodno sočasnost vsega. V tem času je bil del slik še namenjen skrbi za okolje, ohranjanje naravne sožitnosti odslikuje kot vrednost, drevesa so dobri duhovi in zave­tje za ptice, veter in ljudi. Za desetletja je iz te narave vzel bodečo nežo in jo kot žareče sonce upodabljal na platnih; grafizmi listov, žarenja jedra, krhkost in energija obenem, žareča krogla, iz katere bruha magma. V teh letih iz vseh del še sije svetloba v kontrastu s teminami obravnavanega sveta. V svojih de­lih bo leta gradil zgodbe, v katerih povezuje realnost sveta, mest, ladij z neko izgubljeno­stjo, potopljenostjo, v mreže ujeto ali samo sluteno v globini in modrini morja. V spomin nam priklicuje, da mnoge ladje več ne plujejo, so samo še sledi na davno pozabljenih zemljevidih, grafikah, razbi­tine v globinah morja, s potopljenimi za­kladi. Izvedbe teh navidezno nemogočih konfrontacij realističnih odslikav se spajajo v specifičen surrealizem prikazov, v katere­ga bo šele daleč kasneje abstraktna magma barvnih nanosov, brizgov, v grobi in odprti barvni skali kot sedanjost, konfrontirana z meditacijo o preteklosti. Dominko izpričuje vednost o vsem, kar je bilo daleč pred njim, kot zgodovina, filozofija, verovanja, litera­tura, arhitektura, vse te sledi v umetnosti in nas obenem nagovarja kot avtor druge polo-vice XX. stoletja. Če je iz zgodovine podedo­val umirjeno barvno skalo, se je skozi leta odprl barvi in jo vključeval v svoje delo kot kontrapunkt zgodovinski odslikavi. V zgodnji fazi je avtor skupaj z generacij­skimi kolegi raziskoval pokopališča, šaho­vske figure in steklenice. V razmeroma ko­mornih formatih in v zadržani v barvni to­naciji nastajajo slike mediteranskih zasnov avtorskih opredelitev. Pokopališča s svojo strukturo mesta mrtvih, z urejenostjo, oze­lenitvijo in bogatimi likovnimi pobudami, skoraj v abstrakcijo urejene slike z likovni­mi poudarki, strukturami in znamenji križa. Avtor na začetku slikarske poti zaznamuje svoje prve avtorske opredelitve, podobno kot kolegi iz študijskih let. V naslednjem ci­klusu ga pritegnejo šahovske figure kot spe­cifične podobe ljudi v stilizirani upodobitvi in vlogah, omejenih v šahovnico. Struktura šahovnice mu bo še leta kasneje pomenila površino ujetosti. Slike s stiliziranimi šaho­vskimi figurami je predstavil na razstavah med letom 1968—1970. Nekaj časa se je ukvarjal s steklenicami, njihovimi postavi­tvami, volumnom. V steklenicah izriše uje­te figure, nekakšne duhove, vilinska bitja, cirkusante, kurente ali preprosto osebne strahove in prikazni. Preživeta leta na Primorski in na obali prikli­četa v njegov slikarski svet ladje, morje, ob­morska mesta, potopljene Atlantide, pa tudi svet morskih globin, v mreže ujeto zgodovi­no in spomine. Avtorjev kolorit se napolni z mediteranskimi svetlobami. Njegova simbolna upodobitev sonca posta­ne kraška bodeča neža v številnih izvedbah, risarskega in slikarskega modrenja. Odslikana bodeča neža postane tudi del sli­karskega ciklusa, v katerem se posveča skrbi za naravo. Opazi prve tujke v naravi, umi­ranje dreves, prestrašane ptice, zapuščena gnezda. Umetnik opozori, kako grobo pose­ga človek v svoje okolje. Na robu mest, na pragu gozda se pojavljajo divja smetišča in odlagališča. Prva potovanje po Evropi, knjige o slikar­stvu, galerije in muzeji spregovorijo o tem, da je slikarstvo upodobitev zgodovine Sveta. V sebi bo nosil do konca vso težo tega, kako kot slikar povedati s sliko te zgodbe sveta, po svoje in na novo, povezati minula stoletja v zgodbo XX. stoletja. Slikar sedaj odslika slike, na katerih zdru­ži vso čarobnost sveta. Odslika in združi v dvodimenzionalno površino platna postavi krhkost, minljivost in kratkost življenja, do­jenčka v prvi igri, erotični ženski akt, glavo starca na platna nanese reminiscence na zgo­dovino, religijo, bogastvo, časovne grafizme, upodobitve — nekega večnega relikvarija, sveče, kovčke, karte, vence zmagovalcev, trakove odlikovanja, pa tudi ujetosti zgodo­vine, spomina in vse to sooča s krhkostjo ži­vljenja. Na slikah neprizanesljivo komentira, danes s tistim, kar se je že zgodilo, pa se bo verjetno na nek nov način ponovilo sleher­nih. Slike so polne tudi dodanih grafizmov, letrizmov, letnic, vrisov označb, tarč, ur, okvirjev, nakita, zgodovinskih podob, arhi­tekturnih elementov, grbov, horoskopa, liki RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) iz igralnih kart bežijo v prostor platna, krh­kost metuljev, izgubljenost ptic nad samoto, ostankov časa. Na platnih upodablja konje v vseh mogočih vlogah, konji zmagovalcev, konji ujeti v kolo vrtiljaka, konji prodora v novo, konje ujete in vpete, pa tudi konje na koncu poti. Don Kihot je samo spomin na konec poti, ko ostane brez konja sam s ptico. Leta 1973 je M. Dominko dobil prvo nagrado na Bienallu delle Alpi v Arta Terme v Italiji. Po samostojni razstavi v naslednjem letu v Švici je bil nato dve desetletji vezan na sode­lovanje s švicarsko družbo 4A, preko katere je imel več kot štirideset večjih razstav. V teh letih dela v Švici oziroma v Sloveniji za Švi­co je v svojem slikarskem opusu začete teme samo nadgrajeval in poglabljal. Svoje slikarstvo je moral zgraditi in se obdr­žati v dokaj specifičnem in zahtevnem oko­lju romanskega dela Švice. Njegova likovna dela, njegove opredelitve, reminiscence na zgodovino, filozofijo, človeško usodnost, narejenost, iskanja lepote in svojstvena nad­realnost so bila dobro sprejeta in se je dobro uveljavil v tujini. Zahtevnost in obseg dela je v letu 1982 razširil še na grafiko visokega tiska. Opremil je atelje z grafično prešo in odtisnil svoje teme na veliko grafičnih listov. Vzporedno je M. Dominko obdelaval Lju­bljanico, Močilnik, Kras z rujem in morsko obalo. Zlasti ga je privlačilo slikanje gozda. V tem času je nastalo veliko pastelov, pa tudi oljnih slik iz ponovno najdenih prostorov otroštva na Vrhniki, mladosti na Primor­skem in slikarskih začetkov v Piranu. Risarsko in slikarsko je več kot tri desetle­tja obdelaval konje. Z risanjem in slikanjem je gradil svojstven svet, v katerem so konji nosilci vodilne zgodbe. Stotine skic, paste­lov, grafik, pa tudi platen je obdelal s konji. Konji so mu pomenili lepoto, energijo, ži­vljenjsko moč, prijateljstva, preskok na rob sveta in življenja. Vedno znova se je vračal k tej temi. Redko je bil upodobljen konj z jezdecem, še to je bil običajno čudni vitez Don Kihot. Konj je bil običajno prost ali pa je trgal ujetost. Konji so ga vedno znova zvabili za risalno mizo. V letu 2007 je izde­lal veliko kompozicijo s konji za slovenski parlament. Če je v svojih slikarskih začetkih Dominko figuro, ki je asocirala na Križanega, podna­slavljal z Ikarusom, je nastalo v zadnjih letih več slik na temo Križanega. Izrazita je slika TRIANGEL — ECCE — HOMO. Tu je Križa­ni metafora za avtorja slikarja v diagonali preko trikotnika grafizmov, potez s širokim čopičem, preko slike z izvedenim okvirjem v platnu. Avtor je na to desetletja premago­vano belino platna zarisal svojo zgodbo sli­karja. Ta slika ima diptih v sliki. IMAGINACIJA — PIETA. Enako pripravljeno platno v modrih barvah poezije, soha Ma-done (matere) in preko kolen samo barvni abstraktni nanos na mestu za žrtvovanega ... (za slikarja). Avtor je izdelal še več upodobitev Križane­ga, žrtvovanega, z različnimi opredelitvami do sohe žrtvovanja. Križanega kombinira v svoja platna kot večno vprašanje o smislu žrtve v prostoru sveta, ki se vedno znova ob­navlja. Skozi več kot dva tisoč let sakralnih prostorov, arhitektura oltarjev je odslikana v fragmentih razpada, pa vendar z iluzijo no­vega prostora in duha. Avtor spoštljivo po­stavlja v prostor sveta narojenost z dojenč­kom, pesmijo ptic na poti skozi čas, igrivo voluminoznost baročnih angelcev nad brez­časovno erupcijo. V svoje slike vrisuje gla­ve modrecev, prebiral je njihove filozofije, raziskoval in slikal, da bi lahko razumel in se izpovedoval. Verjetno je desetletja avtor ostajal eden od teh otrok, ki strmijo iz nje­govih platen. Barvito bogastvo sveta, plasti zgodovine, palimpsetno nanešeni čas, strah in upanje prihodnosti. Na mnogih platnih poizkuša z zgodbami minulih časov, z njihovimi bremeni, kralji in kraljicami, pozabljenimi v sarkofagih ka­tedral, zmagovalci bitk iz zaprašenih knjig, krhkost otroka na začetku vseh poti v pri­hodnost. V obsežnem opusu kolažev je avtor kom­biniral grafične odtise z risbami, fragmenti fotografij, barvnih ploskev v neka nova pre­mišljevanja. V te kolaže vlepi črtne kode, lerizme, dele pisem, svoje zapise, študije za slike, ki so že davno zapustile atelje. Ti ko­laži so zakladnica vsega, kar je Dominko v desetletjih v pripravah narisal. Vedno znova je začenjal tako kot bi prvič zapraskal s pe­resom, trsko, ogljem v belino papirja. Potem je dodajal barvne lise, trgal, rezal in lepil na kartone. Kolaži predstavljajo obsežen del slikarske zgodbe slikarja Dominka. Tako kot je za vsako sliko izdelal več barvnih študij, miniaturnih slik, tako je tudi za vsako gra­fiko pripravil na desetine predpripravljalnih risb. V letih 1994, 1995 je Dominko pripravljal ilustracije za KRST PRI SAVICI Franceta Prešerna. V dveh letih študija je izdelal na stotine pripravljalnih skic za likovno upodo­bitev. V UVODU je prikazan vojnegi spopad na osnovi študij orožja in opreme vojšča­kov tistega časa, in na osnovi razgovorov z zgodovinarji. Dominko je likovno uspešno predstavil upodobitev spopada Valjhuna v imenu Križa in Črtomira na strani malikov stare vere. V upodobitvi KRSTA pa nas slikar po Prešer­nu postavi pod očaka Triglava, v zgodovin­ski prostor Bleda, Bohinja, že spreobrnjene Bogomile, krst pri slapu Savici in potem Akvileja. Zelo uspešna likovna upodobitev pesnitve, izdana v knjigi leta 1996 pri založ­bi Humar, je bila sicer predstavljena na več razstavah po Sloveniji, vendar knjiga tiskana v več jezikih ni bila založniški uspeh. Do­minko utrujen od obsežnega študija, priprav izbora upodobitev je potem še več kot pet­najst let občasno iskal za Črtomirom. V knjigi je nekaj ilustracij izredno uspešnih in antolo­gijskih (na primer upodobitev nebes ...). V tem zapisu moram vsekakor omeniti av­torjeve neprestane dvome v rezultate svoje­ga dela. Po tednih uspešnega dela ga je ne­kaj na sliki zmotilo in takoj je uničil sliko, pa tudi ostale, ki so nastale v tistem času. Nezadovoljstvo z delom je le redko popra­vljal na platnu. Slikarske eksplozije eruptivnih barvnih na­nosov so velikokrat preglasile osnovno sporo­čilo, fragmenti realnega in nadrealnega so bili preglašeni in platno je avtor takoj razrezal. Slikar je vedno znova zarisoval svoje trope konj na belino platna. Vedno znova je našel drobne zarisanosti, za katere je vedel le sam po vseh stotinah skic. Iskanje tiste slike slik je bila huda obremenitev avtorja do konca dni. Po smrti žene Mariči zadnji dve leti ni več slikal. Ure in ure sva pregledovala veliko zbirko del, katera so ostala doma. Avtor je imel lepo urejeno svoje delo in sva pogosto z ogledovanjem potovala na začetke njegove slikarske poti. Predzadnji torek mi je pokazal cel šop no­vih študij konj in želel jih je opremiti. Verjel sem, da bo še našel nazaj v atelje. Celo svoje življenje je izgoreval v slikanju. Milogoj Dominko je v svojem slikarskem delovanju od začetkov poizkušal nagovoriti življenje in je to ostajalo njegovo osrednje ustvarjalno vprašanje. Iz vedenja vsega, kar se je skozi ustvarjalnost zabeležilo skozi sto­letja, do preloma v sodobno umetnost in v razgibano XX. stoletje. Milogoj mu je pripa­dal, saj je študij končal, ko so bila vsa bistve­na vprašanja že začeta. Moderna umetnost brez pomoči prepoznavnega sveta mu v vsej RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) ustvarjalni dobi ni bila dovolj. V osebnem izpovedovanju je rekonstruiral zgodovino sveta s specifičnimi avtorskimi psihozami. Ustvarjanje novih pojavnosti na slikarskem nosilcu mu ni pomenilo samo slike -- likov­nega izdelka, ampak avtorsko oblikovanje osebnih izpovedi nekje v območju posne­manja (historično) in gradnje nekih novih iluzij. Avtor je bil leta obremenjen z različ­nimi »psihozami«, ko je iskal svojo pozicijo, pri reševanju svoje vloge v razumevanju in interpretiranju časa. Začaranost z zgodovi­no je ostala stalnica njegovega dela. Desetletja izključenosti iz domače umetni­ške produkcije in njenega reklamiranja so ga postavila na rob dogajanja. Znatno se je tudi družbeno izoliral, zato je še težje ohra­njal smisel in povezave v sočasno dogajanje. Umetniško izpovedovanje ne more biti za­ključeno še prav posebno v preteklem sto­letju, polnem zgodovinskega smisla in obe­nem odprtega modernizmu, avantgardizmu in seveda postmodernizmu. Slikar Dominko je odgovoril na nekaj vprašanj in prav to je vsaj delno pokazala sicer v skromnem ob­segu spominska razstava v letu osemdese­tletnice avtorjevega rojstva. Prikaz je lahko predstavil samo majhen del iz njegove bo­gate zapuščine. Njegovo delo je del pahljače odnosov znotraj likovne umetnosti in njenih spoznanj v sodobni kulturi. POKOPALIŠČE -MESTO, olje na les (27 x 38 cm). POKOPALIŠČE -MESTO, olje na les, 27 x 38 cm (foto: Marjan Smerke). RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) OKNO DOKONČNOSTI, olje na platnu, 91 x 131 cm (foto: Marjan Smerke). RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) GNEZDO, 1972, olje na platnu, 80 x 100,5 cm (foto: Marjan Smerke). RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) PADEC, olje na platnu, 90,5 x 75,5 cm (foto: Marjan Smerke). STAREC RESNICA, olje na platnu, 90,5 x 131 cm (foto: Marjan Smerke). RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) RIBA IN OSAT, 1979, olje na platnu, 67 x 50 cm (foto: Marjan Smerke). ŠOPEK ŠKOLJK, 1989, olje na platnu, 90,5 x 75 cm (foto: Marjan Smerke). RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) PADEC, 2002, olje na platnu, 90,5 x 75 cm (foto: Marjan Smerke). PIETA, 1991, olje na platnu, 124,5 x 110 cm (foto: Marjan Smerke). RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) KRIŽANI V MODRI, 2002, olje na platnu, 117 x 96 cm (foto: Marjan Smerke). SRCNA DAMA, 2009, olje na platnu, 92 x 90 cm (foto: Marjan Smerke). RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) MUSSCOLLE, 1994, olje na platnu, 49 x 68 cm (foto: Marjan Smerke). MILOGOJ DOMINKO ŽIVLJENJSKI PODATKI* 1932 17. julija 1932 se rodi v Ljubljani materi Franji iz Sv. Križa pri Kostanjevici in očetu Aleksandru – učitelju iz Čez Soče pri Bovcu kot drugi otrok. Mama je leto po njegovem rojstvu obolela in po operaciji oslepela in ohrome­la. Z bratom sta bila dodeljena starima mamama. Živel je na Sv. Petra nasipu ob Zmajskem mostu v Ljubljani. 1939 Oče je dobil mesto šolskega upravitelja na Vrhniki. Tri leta so živeli v šolskem poslopju na Vrhniki. Začne obiskovati osnovno šolo. Očeta so po začetku voj­ne italijanski okupatorji zaprli, družino pa preselili v vrhniško ubožnico. 1942 Umrla je mama Franja, ker ni bilo dovoljenja za prevoz v bolnišnico v Ljublja­no. Milogoj dve leti živi pri stricu za Bežigradom v Ljubljani. 1945 Milogoja so preselili k stari mami po očetu na Privoz na Prulah v Ljubljani. 1946 Oče ga vzame k sebi v Ajdovščino. Živijo v družini očetove nove žene. Hodi na gimnazijo v Ajdovščini v tretji letnik in se v četrti letnik vozi v Šempeter pri Novi Gorici. Preselijo se v Šempeter pri Novi Gorici. Spozna prijatelja Silvestra Komela. 1949 Skupaj s Silvestrom Komelom sta sprejeta na Šolo za umetno obrt v Ljubljani na oddelek za uporabno grafiko. Živita pri Milogojevi stari mami na Privozu. Sošolec na šoli je Janez Bernik. Šolo konča leta 1952. 1952 Sprejet je na likovno akademijo v Ljubljani. Dve leti študira pri Slavku Pengo­vu in Mariju Preglju, kasneje v letniku Franca Miheliča. 1953 Študenti akademije organizirajo študijsko potovanje v Italijo. Obiščejo Benet­ke in Padovo. 1956 Diplomira na likovni akademiji. Poletje preživi v odkrivanju fresk v Hrasto­vljah skupaj s kolegi z akademije Silvestrom Komelom, Štefanom Planincem, Janezom Grudnom in Janezom Močnikom. V jeseni oddide na služenje vojaškega roka v šolo za rezervne oficirje v Bilećo. *Po zapisu M. Dominka Iz mojega življenja, DOMINKO, Ljubljana, Vrhnika, 1992, str. 107-110. Pripravil Pavel Mrak. RAZSTAVA MILOGOJA DOMINKA (1932-2010) 1958 Preseli se v Piran k prijatelju Pavlu Zamanu, kjer skupaj s Silvestrom Kome­lom ustanovijo atalje za ekonomsko propagando APOLO. Poroči se z Marijo Žumer. Nekaj mesecev živita pri Komelovih, nato se preselita v Ljubljano. 1959 Službo dobi na likovnem oddelku Zavoda Borec. Na Privozu si v kopalnici uredi zasilen atelje. Leto kasneje dobi v najem podstrešno stanovanje na Med­vedovi ulici v Šiški. Uredi si atelje in lahko slika. 1961 Rodi se hčerka Mirjam. 1963 Rodi se hčerka Milojka. 1964 Na Bienalu mladih na Reki Sklad Moša Pijade odkupi sliko za skopski muzej. Zaposli se na šoli V. Vodnika v Šiški v Ljubljani. 1968 Prva razstava v Čateških toplicah slik na temo šaha. 1969 Dobi dvomesečno štipendijo Prešernova sklada. Biva v Parizu, Belgiji in Ho­landiji in odkriva dela starih holandskih mojstrov. 1970 Odloči se za status samostojnega umetnika. 1973 Ukvarja se s figuralnim slikarstvom in dobi 1. nagrado na Biennale delle Alpi v Arta Terme v Italiji in štipendijo družbe 4A iz Švice ter pridobi mecena in usodnega prijatelja Gilberta Savioza, ki mu nato več kot dvajset let omogo­ča ustvarjanje in mu organizira razstave v Švici in Italiji. Njegovo slikarsko ustvarjanje je bilo usmerjeno v švicarsko-romanski svet. 1983, 1984 Kupi in adaptira hišo na Vrhniki, uredi si atelje in grafično delavnico. Od leta 1984 živi in dela na Vrhniki. 1992 Ob šestdesetletnici pripravi pregledno razstavo v kulturnem centru na Vrhni­ki (nekdanji dom JLA, sedaj Glasbena šola Vrhnika) in izda likovno monogra­fijo skupno z občino Vrhnika. 1994-1996 Pripravi likovno upodobitev za Franceta Prešerna KRST PRI SAVICI za založ­bo Humar. Razstavlja ilustracije na samostojnih razstavah po Sloveniji. 2007 Naslika sliko za slovenski parlamet. 2008 25. novembra mu umre žena Mariči. 2010 18. avgusta umre na svojem domu Turnovše 19, Vrhnika. 2012 Spominska razstava ob osemdeseti obletnici rojstva v organizaciji MUZEJ­SKEGA DRUŠTVA VRHNIKA (katerega ustanovna člana sta bila oba z ženo) in ZAVODA ZA KULTURO, ŠPORT IN TURIZEM IVAN CANKAR VRHNIKA 13. novembra-9. decembra Razstavljenih 38 del iz zbirke del v lasti hčerk Mirjam in Milojke. Izdana zloženka S 7 reprodukcijami in tekstom umetnostne zgodovinarke Po-lone Škodič. Damir Globočnik CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Pripravljalni odbor za postavitev Cankarjevega spomenika v Ljubljani Po smrti Ivana Cankarja 11. decembra 1918 je bil nemudoma ustanovljen Pripravljalni odbor za postavitev Cankarjevega spomeni­ka v Ljubljani. Člani odbora so bili pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar, odvetnik dr. Josip Ciril Oblak, biolog dr. Pavel Grošelj, pesnik Oton Župančič in politik in publicist Albin Prepeluh. Odbor je 21. decembra 1918 objavil oklic za zbiranje prispevkov. »Kakor svetel meteor je zablestel na zvez­dnatem nebu naše kulture. Do zadnje postaje našega križevega pota nam je svetil skozi najhujšo temo sužnjosti. Prav do zadnje postaje, do našega poveličanja … Ko je dospel na zenit, ko je zažarela na vzho­du zora našega vstajenja, je ugasnil. Toda zapustil je za seboj čudezen sled, ki ne mine nikdar … Še nikdo ni pred njim govoril svojemu na­rodu tako čudezno in krasno! Demonska je bila sila njegove besede. Bil je glasnik Resnice, apostol Ljubezni – naš Ivan Cankar, mož najblažji in najplemenitejši, kar jih je rodila slovenska mati, naš največji genij, mož nesmrten … V bedi rojen, je stopal po trnjevi poti navzgor – poslovil se je od nas kot – duševni kralj. Ne bili bi vredni, da se nam je rodil, ako ne bi tudi na zunaj skrbeli za nesmrten njegov spomin. Za Prešernom mu gre kot umetniku prvemu javen spomenik. Velik je dolg, ki mu ga dolguje predvsem nje­gov ožji narod slovenski, – vsaj je tudi njega proslavil pred svetom. Dolg, ki mu ga dolguje sleherni Slovan, njemu – svetovnemu geniju. Ni ga izgovora, ki bi opravičeval odklonitev prispevka za ta spomenik! Častni dolg je to in neodložljiv naroden davek! Zato ne prosimo, nego pozivljamo narod, da prispeva za Cankarjev spomenik, po­sebno pa vsak kulturni človek slovenski! Pozivljamo posebej tudi vse denarne zavode, ki žive od naroda. Prispevki naj se pošiljajo na upravništvo li­stov, – na 'Jadransko banko' v Ljubljani na konto 'Cankarjev spomenik' ali pa na na­slov odvetnika dr. Jos. C. Oblaka v Ljubljani, ki bo izkazoval vse prispevke (tudi nakazila na banko) v tedenskih izkazih.«1 CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Začeli so se javljati prvi darovalci denar­ja za spomenik. Častniški zbor maribor­skega poveljstva generala Maistra je zbral 1.870 kron. »Ta brezprimerni kulturni čin kaže pač duhá, ki veje med slovenskim ča­stniki tega poveljstva, – vrednimi njihove­ga v vsakem oziru odličnega in vzoritega voditelja. Naj bodo vzgled vsem kulturno čutečim Slovencem, katerih narodna dol­žnost je prispevati za spomenik največjemu slovenskemu in jugoslovanskemu geniju!«2 Ljubljanski založnik Cankarjevih knjig Lavoslav Schwentner je prispeval 2.000 kron, član odbora dr. Oblak 1.000 kron. »Vsakdo, kdor hoče veljati za kulturnega jugoslovanskega inteligenta, naj torej sto­ri svojo narodno in – kulturno dolžnost!«3 Ljubljanski mestni občinski svet je na seji 11. februarja 1919 prisluhnil predlogu sve­tnika Mlinarja in namenil za spomenik 1.500 kron.4 Gospodična Olga Župančičeva je poslala 700 kron, zbranih na Ptuju. Do začetka fe­bruarja se je nabralo že okrog 10.000 kron. »Kateri kulturni človek slovenski in jugoslo­vanski more v očigled temu dejstvu še odla­šati s plačilom dolžnega kulturnega obolusa za ta spomenik, ki mora biti veličasten in vreden velikega genija?«5 Nekaj denarja je prispelo iz Češkoslovaške. Sedmošolci češko-slovaške gimnazije v Prostě­voju na Moravskem so poslali 107 kron, njihov učitelj dr. V. Měrka pa 40 kron. »Lepše niso mogli dokumentirati Čehi bratske ljubavi in če­škojugoslovanske vzajemnosti kakor da so na ta način proslavili spomin našega Cankarja, ki je v njihovih očeh največji Jugoslovan, ki ga obožuje tudi naša jugoslovanska mladi­na. Lepšega vzgleda v posnemanje tudi naši mladini vrli prostěvjovski gimnazijci niso mogli dati.«6 Cankarjevi prijatelji so pri založbi Omladine izdali knjižico Spominu Ivana Cankarja (1876 do 1918), v kateri so bili objavljeni prispevki Otona Župančiča, dr. Ivana Laha, Zofke Kveder, Alojza Kraigherja, Djordja Čirića in dr. Janka Šlebingerja ter izbor Cankarjevih aforizmov. Knjižica je bila napro­daj za dve kroni. Izkupiček je bil namenjen za Cankarjev spomenik. »Mračnemu življe­nju, iz katerega je odsevala samo njegova umetnost in vera v narod, je sledil nesolnčni dan pogreba, kjer je tvorila svitlo točko črta naroda, vijoča se za rakvijo, in knjižica, po­svečena njegovemu spominu, objeta v flor žalosti, prekipeva veselje nad tako bogatim življenjem.«7 22. februarja 1919 je Narodna čitalnica v Kranju priredila Cankarjev večer. Izkupiček večera je bil namenjen za Cankarjev spome­nik.8 Podobno velja za izkupiček dveh pred­stav (burka Španska muha in Drama izza štirih sten češkega pisatelja Šeberta), ki ju je 26. in 27. aprila v dvorani pri Jelenu na Savi uprizorilo Gledališko društvo na Jesenicah.9 Vendar je nabiralna akcija za postavitev Cankarjevega spomenika v Ljubljani po ne­kaj mesecih zamrla. Odbor za postavitev Cankarjevega spo­menika na Vrhniki 23. januarja 1919 je bil na Vrhniki ustano­vljen pripravljalni odbor, ki se je začel pri­zadevati za Cankarjev spomenik v pisate­ljevem rojstnem kraju. Odbor za postavitev Cankarjevega spomenika na Vrhniki je 30. januarja 1919 objavil poziv za zbiranje pri­spevkov: »Že se je v Ljubljani osnoval pose­ben odbor, da postavi Cankarju v središču Slovenije – v beli Ljubljani – spomenik. – Prav! In tako mora tudi biti! Vendar se ne sme pozabiti, da je dala Vrhnika slovenskemu narodu tega pisatelja velikana, da je preživel dni svojih najlepšo polovico, mladostna leta na Vrhniki, da je veliki po­kojnik v svojih spisih ovekovečil Vrhniko in vsak čas prihitel na Vrhniko, kjer je ob milem spominu na najsrečnejši čas svojega življenja črpal snov za nesmrtna svoja dela. Proslavili so vsi kraji svoje velike može. Mislili smo tudi mi na Vrhniki vzidati v rojstno hišo spominsko ploščo; a hiše, v kateri se je rodil Ivan, ni več – požrl nam jo je veliki požar. Ne smemo pa kljub temu dopustiti, da bi popo­tnika, ki gre skozi Vrhniko, nič ne spominja­lo, da je v tem kraju rojen Ivan Cankar. Sklenili smo mu postaviti na najlepšem pro­storu dostojen spomenik. Težko breme smo si naložili, tako težko, da presega naše moči. Cankar ni delal samo za Vrhniko, delal je za vse Slovence. Obračamo se vsled tega na vse rodoljube, ki žele, naj ima Cankar v svojem rojstnem kraju viden spomenik. Odzovite se klicu posebno Vi vrhniški rojaki, ki živite raztreseni po vsem ljubem svetu! Priskočite nam na pomoč denarni zavodi, ki ste se do­slej še vedno skazali.«10 Predsednik Odbora za postavitev Cankar­jevega spomenika na Vrhniki je bil lekar­nar Jakob Hočevar. Člani odbora so bili Jože Brenčič, Fr. Golmajer, Fran Jurca (taj­nik), Marija Jurjevčič, Vencelj Malavašič, Lovro Rogelj (blagajnik) in Ivan Tischler. Za Hočevarjem je v letu 1928 predsedstvo prevzel Fran Jurca.11 Tajnik je postal Slavko Vuk. Darovalci so lahko prispevke posla­li Franu Jurci v Kmetsko posojilnico na Vrhniki.12 24. marca 1919 so vrhniški amaterski igralci v ljubljanskem dramskem gledališču upri­zorili Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi. Režiser je bil fotograf Ivan Tischler. Izkupiček predstave je bil namenjen Cankarjevemu spomeniku na Vrhniki.13 Vendar so vrhniški amaterski igralci pred napol prazno dvora­no pridelali deficit. Primanjkljaj je pokril dr. Šabec.14 »Za zgradbo spomenika v rojstnem kraju velikanu – pisatelju Ivanu Cankarju, – antantina komisija se v elegantnih avtih podi za zaloškim dogodkom, rdeča nevarnost drami zaspani ljubljanski večer, gledališče polno dobre volje in praznih sedežev – moj Bog, kak Kino je to! Pesnik je komaj odšel od nas, tako blizu je še, da bi človek lahko zakli­cal za njim, Betajnova pa je postala medtem poetična, še celo njegov rojstni kraj 'kupčija redi' – pa vendar prihaja Vrhnika Ljubljano opominjat, naj že končno izkaže Cankarju tisto formalno dolžnost – spomenik – ki mu gre. Ali ni zanimivo, da so se Župančičevemu klicu prvi odzvali naši vojaki in poslali svojo mezdo 'za Cankarja'? Kdo so bili ti vojaki in kakšna je bila njih misel, ko so pošiljali denar v Ljubljano? Kako je to mogoče, da so pri tako obilnem sedanjem denarju prispevki za spo­menik naenkrat prenehali? Očetu Stvarniku ni treba spomenika, o Cankarju govori mi­šljenje in pojmovanje vseh naših mladih ljudi, zakaj on je v vseh Slovencih. Še Ljubljana ga je tako polna, da se tega komaj zaveda. Iz dej­stva, da najožji rojaki hodijo oznanjat besedo CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI našega glasnika, bi drugod v velikem svetu napravili dogodek.«15 Zbiranje denarja za spomenik na Vrhniki je le počasi napredovalo. Do napredka je pri­šlo šele zaradi bližajoče desetletnice pisa­teljeve smrti. Vrhniški odbor je objavil apel tudi v ameriško-slovenskih listih. Ameriški Slovenci so v Detroitu osnovali poseben meddruštveni odbor za zbiranje prispevkov v ZDA. Nabiralna akcija med ameriškimi Slovenci je bila uspešna, saj so ti prispevali največ denarja za spomenik.16 Tako je soro­dnik Frana Jurce, Anton Jurca iz Detroita, maja 1929 poslal 540 dolarjev, ki so jih zbrali ameriški Slovenci.17 Natečaj za spomenik Sredi leta 1929 sta bila prostor za spomenik na Vrhniki in kamen za njegov podstavek že na voljo, zato je odbor sklenil odkriti spomenik julija 1930. Tedaj je nameravala v domovino priti tudi večja skupina ameriških Slovencev.18 Vrhniški odbor je v kratki notici med dnev­nimi vestmi 21. septembra 1929 povabil vse slovenske umetnike, naj do 20. oktobra 1929 oddajo spomeniške osnutke v pisarni Kmetske posojilnice na Vrhniki.19 Odbor si je spomenik zamislil kot bronasto figuro na podstavku.20 Kratek rok natečaja je zbudil kritike. »Mi bi pripomnili, da Cankarjev spomenik ni priva­tna zadeva, ki naj bi se rešila tekom enega meseca med vrhniškim odborom in enim sa­mim kiparjem, ampak ustvarja moment, ki terja vso slovensko dušo in z njo besedo na­ših velikih mož!« Kot svetovalca naj bi odbor povabil dr. Izidorja Cankarja, pozabili pa so na prof. Jožeta Plečnika in Otona Župančiča, je poudarjal pisec v Jutru. »Če mislijo gg. odborniki, da tvorijo polnomočno poslan­stvo za graditev spomenika, se varajo. Petero osnutkov v pisarni g. predsednika ne jamči, da se ne bi ponovil Prešernov primer. (Čitajte Cankarjevo kritiko o Prešernovem spomeni­ku! [op. I. Cankar, »Še en simbol«, Prešernov spomenik, Naši zapiski, 1905]) Ali se odbor zaveda, da ima v rokah vsoto, katere Slovenci ne darujemo in ne zbiramo, tudi ne zmoremo za vsak spomenik in da zahtevamo za to svo­je delo maksimalne vrednosti, ki jih je zmo­žen narod? In da ameriški Slovenci dajejo v istem upanju?« Rok enega meseca je prekra­tek, zato bi moral odbor ponovno razpisati na vidnem mestu natečaj z vsemi potrebnimi pojasnili, čas za pripravo osnutkov pa naj bi bil podaljšan do 1. decembra 1929.21 Do sredine novembra 1929 je prispelo 21 osnutkov v mavcu, ki so bili delo desetih kiparjev. Enega izmed osnutkov je odbor sprejel po prekoračenem roku.22 Sodelovali so skoraj vsi mlajši slovenski kiparji: Karla Bulovec-Mrak (1 osnutek), Lojze Dolinar (4 osnutki), Ivan Jurkovič (1), Tine Kos (1), Tone Kralj (2) in Nikolaj Pirnat (1). Razstava osnutkov za Cankarjev spomenik v dvorani Kmetske posojilnice na Vrhniki, foto Ivan Tischler, 24. novembra 1929 (France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972, str. 213). Osnutki so bili javnosti predstavljeni na raz­stavi v dvorani vrhniške Kmetske posojilni­ce 24. novembra 1929. Razstava se je piscu recenzije v Slovencu zaradi udeležbe večine aktivnih domačih kiparjev zdela kot »nekaka CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI revija naše plastike«. Dodal je, da je bilo na razstavi videti tudi veliko kiča, ki bi Cankarju ne bi bil v čast.23 »Za razstavo je vladalo med Vrhničani veliko zanimanje. V dvorani se je vnela med poedinimi skupinami živahna de­bata, kateri osnutek bi bil najbolj primeren za Cankarjev spomenik. Mnenja so bila deljena, kar je bilo razumljivo. Laški svet je frapiral marsikateri osnutek, nenavaden po svoji kon­cepciji tudi za strokovnjaka.«24 Na razstavi se je istega dne ob 14. uri zbrala več kot dovolj kompetentna žirija, v kateri so bili slikarja Rihard Jakopič in Matej Sternen, arhitekt Jože Plečnik in umetnostna zgodo­vinarja dr. France Stele` in dr. Stanko Vurnik. Po mnenju žirije noben osnutek ni popol­noma ustrezal. Med petimi oziroma šesti­mi najboljšimi osnutki je izbrala osnutek »Popotnik 2«. Osnutek kompozicijsko razgi­bane pisateljeve figure, sedeče na kantonu (obcestnem kamnu, smerniku) in ogrnjene v plašč, je bil delo Lojzeta Dolinarja (1893– 1970). Žirija je Dolinarjev osnutek izbrala s pripombo, da morajo biti na njem opravlje­ne določene spremembe.25 Dolinar je med udeleženci natečaja naj­brž imel največ izkušenj pri izdelavi javne plastike (mdr. nagrobnik spomenik Janeza Evangelista Kreka na ljubljanskih Žalah, 1918–1920), bil pa naj bi tudi Cankarjev pri­jatelj.26 V kiparskem opusu je izpričal smi­sel za monumentalnost z rahlimi odmevi baročne razgibanosti. Njegov spomeniški osnutek je bil učinkovit v izbranih pogledih z različnih strani.27 Postavitev sedeče figure Cankarja z nazaj pomaknjeno skrčeno nogo, ki lahko kot vzmet dvigne figuro, je spomi­njala na Michelangelovega Mojzesa.28 Širše javnosti odločitev žirije ni povsem pre­pričala. Poročevalec Slovenca je Dolinarjev osnutek za spomenik opisal takole: »Izbrani model prikazuje Cankarja sedečega, kakor da ga je neka nevidna sila bolestno pritisni­la na kamen, s precej zavitim telesom, z udi, ki med seboj niso v pravem razmerju. Glava spominja na Cankarjevo, ali vse poteze so pretirano naglašene. Kip je v celoti neka­ko podoben glasbeniku Straussu [Straußov spomenik na Dunaju, 1921, avtor Edmund Hellmer]. Menda hoče vse to označiti razdvo­jenost Cankarjeve duše, a obenem jako ume­tniško kapaciteto avtorja.«29 Žirija je menila, da prostor za spomenik pri Kmetijski posojilnici, ki ga je določil odbor, ni primeren. Glavno besedo pri tem mne­nju žirije je imel arh. Plečnik.30 Svetovala je lokacijo pred fasado hiše veleposestnika Josipa Lenarčiča (bivša vrhniška čitalnica na Novi cesti). Žirija je naročila odboru, naj stopi v stik z Dolinarjem zaradi izdelave spomenika in nagradi najboljše osnutke. »Pričakovati je, da bodo dobili nagrade vsi kiparji, ki so se udeležili natečaja.«31 CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Rihard Jakopič naj bi uredniku revije Samorodnost Ivu Severju izjavil, da sta bila tako odbor kot žirija nezadovoljna z zasilno izbranim osnutkom, v katerem naj bi bilo preveč geste, poze in narejenosti. Osnutek naj bi bil brez notranje nujnosti in živosti. Dolinarja naj bi obrtno-kiparsko delo pri velikih delih v Ljubljani in drugod pokva­rilo, zato bi bil izbrani spomenik lokalnega pomena in primeren za Vrhniko, ker ni več časa za nov razpis.32 Pojavila so se mnenja, da bi bilo potrebno razpisati ponovni natečaj za izbiro primernega spomenika.33 Karla Bulovec-Mrak (1895–1957) se je odlo­čila za gigantsko, ekspresivno, močno de­formirano figuro golega, sedečega Cankarja, ki je ogrnjen s plaščem. Pisatelj se z rokami oklepa ogromne knjige. Avtor najbolj po­globljene recenzije razstave spomeniških osnutkov dr. Stanko Vurnik je osnutek po­imenoval »čuvar slovenske knjige«. Karla Bulovec-Mrak je prijateljici Angeli Prager, rojeni Groznik, novembra 1929 sporo­čila: »Naenkrat je prišlo, da sem morala kon­ kurirati za Cankarjev spomenik na Vrhniki. Delala sem nora noč in dan, da sem bila goto­va. Sedaj pa bijejo krut boj, kateri osnutek bo zmagal. 21 jih je vposlanih, razen enega so vsi za nič. Moj pa v resnici prevladuje. Toda brez svinjarij niti tu ne gre. Ljubljančani so eno­stavno svinje. Sreča, da je Vrhnika trde glave. Pa še ničesar pozitivnega ne vem. Tudi kljub vsemu, ne vem, če moj Cankar zmaga. Pa vse to me niti ne boli, ker vem, da vsi bi­jejo samo svoj poslednji boj, ker se me boje, ker vedo, da izginejo v nič, kakor hitro jaz enkrat zmagam. Zmaga pa je tako blizu, da se bo vsak trenutek vse trhlo podrlo.«34 Tone Kralj (1900–1975) se je odločil za brona­sti kip Ivana Cankarja na podstavku. »Forma je shematično plastična, z redukcijo detajlov, v obraz je kipar vlil neko, bi dejal, ljubeče ob­čutje.« Tone Kralj je pri obeh osnutkih spo­menik dopolnil s steno, ki jo je želel vsebin­sko povezati s kipom. Pri enem osnutku je na steno naslikal figure, ki stopajo navzgor, »za križem«, pri drugem osnutku pa je veliki Kurent igral na gosli in stopal preko polja. Nikolaj Pirnat, osnutek, 1929, Tine Kos, osnutek »Popotnik«, 1929 France Kralj, osnutek, 1929, mavec (Umetnost, 1942/1943, (France Dobrovoljc, Cankarjev album, mavec (Umetnost, 1942/1943, št. 1–3, str. 39). Maribor, 1972, str. 216). št. 1–3, str. 34). Nikolaj Pirnat (1903–1948) se je edini med kiparji skoraj povsem odrekel predpisanemu podstavku. Na dve nizki stopnici je postavil štirikoten betonski steber, mimo katerega stopa sklonjena, »poduhovljeno visoka in vitka figura Cankarja«. »Idealno shematična obravnava figure in draperije, dalje njen tipič­ni, skoraj asketski obraz, sklonjenost telesa pod bremenom, ekstatični korak in nekako pobožno ali vdano na prsi položeni roki – vse to izžareva neko vsebino, ob kateri res misliš na Cankarja popotnika, ki slepovdano drevi za svojim idealom in ob tem prekorači neki mejnik (steber ima po izjavi avtorja takšno simbolično značenje).« Dr. Stanko Vurnik je menil, da je bil Pirnatov osnutek najboljši na razstavi, ni pa mogel priti v poštev, saj naj bi spadal na prostoren trg.35 Tine Kos (1894–1979) je na valoviti steni pri­kazal Cankarja z njegovimi literarnimi juna­ki. Pri zasnovi Cankarjevega kipa so opazni odmevi nove stvarnosti. Osrednji predstavnik ekspresionizma France Kralj (1895–1960), ki je javno izrazil nestrinja­nje z odločitvijo žirije za Dolinarjev osnutek in potekom natečaja,36 se je odločil za simbo­lističen pristop. Do pasu goli pisatelj, menda podoben rudarju, stoji na prstih na vitkem valju in dramatično grestikulira. Na podstav­ku je relief, ki predstavlja delo oziroma trpeče ljudstvo. Stanko Vurnik je osnutek Franceta Kralja imenoval »socialistični Cankar«.37 Vurnik je bil do avtorjev spomeniških osnut­kov kritičen: »Dvoje, troje je vzelo stvar te­meljito in se približalo Cankarju in našemu času nekoliko – umetnine, vredne samega Cankarja, nismo še dobili.« Ustrezen spo­meniški predlog bi moral odgovarjati duhu in stremljenjem sodobnega časa.38 Odbor je vztrajal pri prvotno določenem prostoru in ni izpolnil nobenega izmed pri­poročil žirije. Žirija naj bi po njegovem mne­nju imela samo posvetovalno vlogo, ne pa tudi funkcije odločanja. Začel se je sklicevati na vrhniški »ljudski glas«, ki je zahteval spo­menik po osnutku »Mislec«, avtorja Ivana Jurkoviča, pa čeprav naj bi ta Jurkovičev osnutek žirija »soglasno in prvo izločila iz CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Tine Kos, osnutek, 1929, mavec (Umetnost, 1942/1943, št. 1–3, str. 35). presoje kot umetniškega objekta sploh!«.39 Jurkovič naj bi začel »neobvezno« izdelovati Cankarjev kip.40 Odbor dva meseca ni obvestil kiparjev. V Ljubljani so začeli snovati nov odbor, ki je želel prevzeti od vrhniškega odbora prispev­ke ameriških Slovencev.41 Rihard Jakopič in dr. Stanko Vurnik sta de­cembra 1929 od odbora zahtevala pojasni­lo,42 oglasila sta se tudi v časnikih.43 Odbor Jakopiču in Vurniku ni odgovoril. Na začetku leta 1930 je odboru poslal pre­dlog za izdelavo Cankarjevega spomenika ki­par Fran Berneker (1874–1932): »Spoštovani gospod doktor! Namerava se izvršiti spomenik za Vrhniko pokojnemu Iv. Cankarju. Ker mislim, da je v smislu naše slovenske kulture kakor tudi javnosti, ki je žrtvovala potrebnega sredstva in tudi v interesu izvršilnih oseb, da se posta­vi pokojnemu slovenskemu obožuvalcu čim najbolj posrečeno misel in zmožnost našega slovenskega dela na tem polju, ki bo kazal znak naše sposobnosti ne samo od danes do jutri, ampak za veliko in veliko dalšo dobo radi tega naj bi iz tega vidika ne odločevalo partizansko z kakšnega strankarstva ali celo pod masko modernitete. Sicer vem, da ne pridem v poštev iz razloga ker sem rodom Štajerc, da nisem vreden sloven­ske narodnjake vpodabljati, tako se niti več ne upam oskrunjati teh Kranjskoslovenskih svetinj. Pokojni Ivan C. je bil moj prijatelj – če smem se tako izgovoriti kakor si domišljujem – fakat je da sva dostikrat bila skupaj in se patrijotično radovala v flaških Lutomeru na v rotoški kleti na Dunaju, pa še pozneje v pri­liki v Ljubljani. Iz takšnega in različnega drugega vzroka bi jaz bil voljen biti deležen tega dela ter name­ravam se podati na Vrhniko in se predstaviti odboru, gospodu županu Vašemu.«44 Bernekerjevo pismo je na Vrhniko prispelo 14. januarja. Fran Jurca je 15. januarja odgo­voril Bernekerju, da odbor ne more ugoditi njegovi želji. 45 Zadnjo besedo se imeli vrhniški arbitri. Odbor je izdelavo spomenika zaupal Ivanu Jurkoviču (1893–1934), ki je na natečaj po­slal šest osnutkov Cankarjeve figure (dva sedeča, dva stoječa in dva stoječa Cankarja v koraku) in tri podstavke različnih oblik. Odbor je najbolj prepričal Jurkovičev osnu­tek »Mislec«, ki je prikazoval sedečega, za­mišljenega Ivana Cankarja. Cankar si z de­snico podpira glavo, njegova levica pa visi preko prekrižanih nog. Član žirije dr. Stanko Vurnik je javno izrazil nestrinjanje z Jurkovičevimi osnutki: »Kaj pa naj bi človek rekel trem osnutkom (sl. 7 in 10) nekega kiparja, ki je rešil problem v zmislu absolutnega, 'fotografičnega' natu­ralizma in je očividno temeljito prestudiral vse zgodovinske podatke o Cankarjevi zuna­nji revščini na fotografijah in razglednicah? Eden stoji in je brez klobuka in pelerine, drugi sedi in premišljuje, tretji stoji in ima klobuk in pelerino, in Vrhničani so navduše­ni za katerega izmed teh, ker je Cankarju še najbolj podoben izmed vseh osnutkov ostalih kiparjev! Dobro! Če hočeš imeti Cankarjevo fotografijo, daj si napraviti tak kipec, toda 'spomenik' … spomenik Cankarjevemu duhu, spomenik v zmislu zahtev našega časa to ni in ne bo in z umetnostjo tudi ne vem, kakšen opravek naj bi imela ta popolna kopija narave danes, ko smo že davno preko naturalizma.«46 Ivan (Jozo, Ivo) Jurkovič je po umetnoobrtni šoli v Ljubljani štiri leta obiskoval mojstrsko šolo za kiparstvo na dunajski akademiji. V Ljubljano se je vrnil leta 1925. Leta 1926 je CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI začel poučevati kiparstvo na umetniški šoli Probuda.47 Od leta 1932 je poučeval kipar­stvo na srednji tehnični šoli.48 Jurkovič je spadal med predstavnike realističnega pri­stopa v kiparstvu. Cankar na Jurkovičevem osnutku je bil po mnenju Vrhničanov najbolj podoben živemu pisatelju, medtem ko so bili mnogi, mdr. tudi Cankarjevi stanovski kolegi, za spomenik, ki bi predstavil »duhovni obraz« pisatelja.49 Časopis Slovenec se je pridružil mnenju ve­čine Vrhničanov: »Ljudstvo hoče Cankarja videti pred seboj takšnega, kakršen je zares bil, ne pa takšnega, kakršnega si ga pešči­ca ljudi zamišlja. Spomenik bo stal tudi še v poznih rodovih, ko ne bo o raznih 'izmih', upajmo, ne duha ne sluha več. Zelo zanimivo je, da so pri izložbi obiskoval­ci, ki so poznali Cankarja brez obotavljanja pristopali k osnutku v obliki temnega bro­nastega kipa, predstavljajočega Cankarja zamišljeno sedečega, z roko podprtim pod­bradkom, ter vzkliknili: Tale je Cankar, ka­kršen je bil živ! Ljudstvo naj odloča!«50 Podobno je razmišljal slikar Saša Šantel, ki si je ogledal nastajajoči Cankarjev kip v Jurkovičevem ateljeju (atelje je bil najbrž na ljubljanskem velesejmu51): »Ko sem vstopil v atelje ter sem zagledal pred seboj umetniško delo, mi je za hip zastala sapa. Ali si morete misliti, kako bi Vam bilo, če bi stopili v sobo, a tam bi sedel vaš dobri znanec ali prijatelj, ki je umrl pred mnogimi leti? Da, to je Ivan, tak je bil, točno tak! Njegova je ta kretnja, ko sedi s prekrižanimi nogami zamišljeno ter zre v daljavo, podpiraje si z desnico brado, med tem ko levica počiva na kolenu. To je njegovo obličje, njegovo živo obličje! Resno obenem in otožno, z rahlim dobrohotnim, a vendar nekoliko satiričnim usmevom okoli usten. On je, naj ga gledam od spredaj, ali od katerekoli strani. Stisnil sem roko mojstru Jurkoviču, a nisem zmogel besede 'čestitam', tako me je prevze­lo njegovo delo. Jurkovičev Cankar je umotvor, ki hoče podati le Cankarja, a drugega nič. Ali je še treba kaj drugega? Ali nam Cankar sam ni dovolj, če vidimo v kipu njega vsega? Če gledamo skozi poteze njegovega obličja v njegovo globoko dušo? Ali nam ne zadostuje, če občutimo pred tem kipom, da je upodobljeni zares ti­sti, ki nam je dal 'Hlapca Jerneja' in 'Podobe iz sanj'.«52 Stanko Vurnik je poudaril, da tovrsten fo­tografsko realističen portret ni potreben: »Nekateri so mnenja, naj bo spomenik nuj­no 'portret', to je, postaviti treba zaslužnega moža oboževanju množice v obliki zunanje njegove telesne revščine, kakršna je života­rila po svetu za življenja. Oboje se nam da­nes nehote in po pravici odseda. Tudi smo nemara že vsi tako daleč, da ne smatramo, da je zaslužni mož počeščen s tem, če ga je kipar razgibal v svetlobne in senčne partije in mu dal slikovito dinamičen pregib, da so site oči, pa lačen duh, ko ga gledaš. Za spoznanje manj se nam odseda misel, upo­dobiti Cankarja recimo kot kladivarja, tola­žnika trpečih, vodjo naroda … pri vsem tem pa, bravec, povej vendar, kaj je Cankar boljši radi kupa brona in cementa? Kaj pa smo mi, Slovenci, boljši radi spomenika?« Vurnik je zato zagovarjal zamisel, da bo Cankarju po- Ivan Jurkovič, sprejeti osnutek, 1929 (F. Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972, str. 216). stavili piramido z napisom njegovega imena, kar bi bila sodobnejša rešitev. »Bi vsaj gleda­vec ne mislil na njegov klobuk, marveč na njegovega duha, ki nas je oplodil.« Še bolje pa bi bilo Cankarjev spomin počastili s po­imenovanjem kakšnega parka, sirotišnice ali bolnišnice oziroma s tem, da bi vsakemu Slovencu podarili njegovo knjigo »in bi mu jo toliko časa ne pustili odložiti, dokler bi ne bilo konec vseh hlapcev, kraljev na Betajnovi, dacarjev iz doline šentflorjanske in drugega graje vrednega v nas… In potem bi nesli še v ostali svet njegovo blagovest in bi iz živali kovali ljudi ravnih hrbtov in značajnih duš, kvišku stremečih, ne v blatu se dušečih! Tole bi bil idealen spomenik Ivanu Cankarju, vse drugo je laž in hinavščina. Kaj bi z bro­nom in cementom?«53 Oglasili so se tudi književniki na čelu z Otonom Župančičem, ki so menili, da velja za­upati sodbi žirije. V več pismih, ki jih je preje­lo uredništvo, so poudarili, da o Cankarjevem spomeniku ne more odločati »ljudski glas«, kot to hočejo Vrhničani. Nek književnik je pi­sal, da bo Cankarjev spomenik vzrok za novo Krpanovo kobilo.54 Književniki so predlagali: namesto spomenika velja na Klancu zgraditi Cankarjev dom – pribežališče za otroke, siro­make in brezdomce.55 Tudi Cankarjev prijatelj, karikaturist in ilu­strator Hinko Smrekar (1883–1942) je želel, naj se Cankarju namesto spomenika posta­vi dobrodelni dom za sirote in brezdomce. »Moje mnenje je to-le: če si želi ljudski glas i. e. vrhniški odbor spomenik po svojem po­znanju in okusu, naj ga naroči in plača sam. Zmožen je, da lahko postavi spomenik, ki bo celo Vrhniko zasenčil. Dam idejo brez zah­tevka nagrade: naj da C. modelirati iz voska prav naravno, ga s C. originalno obleko ode-ne in naj ga posadi za gosposko mizo naj­slavnejše vrhniške gostilne. CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Hinko Smrekar, »K današnjemu dne«, 1930, perorisba s tušem (Jugoslovan, 1930, št. 59, po: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972, str. 206). Če je pri tej akciji sploh kaj mislil na Cankarja in ne le na sebe. Če je pa mislil le na glorijo Vrhnike, potem naj postavi spomenik svo­ji miselnosti. Tak spomenik pa bi najboljše stal kar v Ljubljani, spomenik vesoljnega, neumrljivega slovenskega in sploh mednaro­dnega laži – ali simili – kulturnega filisterja. Pa bi še Cankarjev duh ploskal! Pri vsem tem dobro je le to, da je ubogi Janez nepreklicno mrtev in da se mu ni treba še to­zadevno jeziti. Še boljše pa za snovatelje spo­menika. Živi Cankar bi jim bil – gorje! Pridružim se mnenju, naj se postavi Cankar­jev dobrodelni dom. Dobro sem poznal Can­karja in pod prisego lahko povem, da bi on to misel najbolj odobraval in da bi se hudo­val nad vsakim, tudi nad Dolinarjevim spo­menikom. Tak šunder – s spomenikom! Cankarjeva dela pa pač najpridneje uživa – knjižna uš v knjigarnah! Nikar še, da bi se kdo za las poboljšal iz njih!«56 »O umetnostni vrednosti spomenika so stro­kovnjaki različnih mnenj ... Ljudstvu je spo­menik - tako se glase poročila od mnogih stra­ni - všeč in tako bi bil vsaj ta njegov namen dosežen. Tudi nam, ki smo poznali Cankarja v življenju, se zdi, da je zunanja stran njego­vega telesa točno podana, manj pa je v sohi tistega nemirnega, vedno delujočega, otožne­ga in obenem upornega duha Cankarjevega, katerega naj bi bil kipar skušal ohraniti po­tomcem,« je zapisala revija Mladika (najbrž urednik Finžgar).57 Ivo Sever (1898–1931), zagrebški trgovec slovenskega rodu in urednik »ilustrova­ne revije za življenje, umetnost in kritiko« Samorodnost, v javnem pismu predsedniku odbora za Cankarjev spomenik Franu Jurci, poudaril, da bi morali pri izbiri primernega spomenika spomeniške osnutke ocenjevati s pomočjo treh kriterijev: glede na kiparsko oziroma monumentalno silo, glede na ume­tniško silo in glede na podobnost z Ivanom Cankarjem, pri slednjem kriteriju pa je po­trebno upoštevati podobnost v ožjem smislu (zunanja podobnost) in podobnost v širšem, notranjem smislu. »Le tak, globoki, trpeči in v trpljenju izčiščeni Cankar, ki je razplatil srce in ga dal svojemu narodu, brez misli na sebe, na vnanjost in posvetnost – le tak Cankar more biti zares-slovenski, le tak more biti ponos in podoba slovenskega naroda. Le oni spomenik je dostojen Cankarja, v kate­rem je tista sila, tista potenca, radi katere so Prešernova in Cankarjeva, za njunega ži­vljenja večinoma prezirana in zasmehovana dela vedno večja in večnostna, ona sila, ki jo je Cankar neizprosno tirjal za vsako delo, in tako tudi za Prešernov spomenik v Ljubljani, ki je po njem tako silovito in grobo udaril v Krpanovi kobili – s čimer je jasno in nedvo­umno povedal, kako si želi imeti postavljen svoj spomenik!«58 Ivan Jurkovič, študija za spomenik, bron, Slovenska ma­tica v Ljubljani (Umetnost, 1942/1943, št. 1–3, str). 38). Delavec Tine Jamnik je v anketi z naslovom »Kaj je Cankar našim ljudem«, ki jo je pri­pravilo uredništvo časnika Jugoslovan (v anketi so sodelovali študent Ivan Rob, dela­vec, gospodična iz pisarne, profesor sloven-ščine, mlad literat, igralec Slavko Jan, slikar Jakopič, komponist Matija Bravničar, zalo­žnik), menil, da bi se Cankarju veliko lepše kot s spomenikom oddolžili, »ako bi našli pravico in odpravili vse hlapce Jerneje s splo­šnim obveznim starostnim zavarovanjem«.59 Jurkovičev kip Cankarja, »sedečega, zami­šljenega, premišljujočega o krivicah sveta …«,60 je uspešno izpolnil nalogo predstavi­tve Cankarjevega zunanjega videza. Kipar je uporabil poglavitne razpoložljive narativne pripomočke. Spomeniški kip je realistič­na portretna upodobitev, ne pa simbolna nadgradnja v lik pisatelja, ki bi zajel kom­pleksnejšo predstavitev Cankarja kot naj­pomembnejšega sodobnega književnika, povzel idejo Cankarjevih del, na nek način simboliziral podobo slovenskega naroda in obenem sledil sodobnim slogovnim in izra­znim principom. Jurkovičev kip je Špelca Čopič označila za »skromno naturalistično kiparsko delo«. Naturalizem pomeni v tem primeru posne­manje po naravi, medtem ko je »'idejnost' figure, ki naj bi bila zajeta v razmišljanju po­čivajočega popotnika, prešibka, da bi kip dvi­gnila do odločnejše realistične upodobitve …«61 Cankarjev videz je bil sodobnikom dobro znan po zaslugi fotografij Avgusta Bertholda in Frana Vesela, po naravi narisanih portretov Frana Podrekarja, risb Ivana Vavpotiča, kari­katur Hinka Smrekarja in drugih upodobitev. Jurkovič je modeliral Cankarja po fotogra­fijah, glavo pa je izdelal po živem modelu – upokojenem železničarju Jožetu Blatniku iz Šiške, ki je bil Cankarju podoben.62 Jurkovičevo študijo Cankarjeve glave hrani Slovenska matica v Ljubljani. Kip je vlila v bron livarna akademije v Zagrebu. Granit za širok podstavek je daro­val lastnik kamnolomov pohorskega granita M. Lenarčič.63 Spomenik so postavili med poslopjem nek­danje Kmetijske posojilnice in hišo št. 135. V bližini naj bi se Cankar igral v otroških letih (na »mesarjevih kladah«).64 Spomenik naj bi na primeren način zapol­nil prazno stran vrhniškega Glavnega trga.65 Ne povsem ustrezno lokacijo so poskušali izboljšati z ureditvijo okolice. Spomenik je dobil novo ozadje – polkrožen zid iz grobih nepravilnih kamnov, ki ga členijo gladki pi­lastri. Ob straneh zidu sta dva široka slopa, vrh zidu pa kamnite plošče. Spomenik so postavili v sredi polkrožnega prostora, tako da je diagonalno obrnjen na cesto. »Ozadje spomenika je nad tri metre visok zaokrožen – umaknjen – kamenit zid, ki se od srede proti koncema stopnjevaje znižuje. Prostor je dobro izbran: zatišje polno miru, CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Prostor, ki ga predlagala žirija (Dom in svet, 1930). vendar pa dominira – odprt in tako rekoč ne­prisiljeno govoreč – glasen in vabljiv – prav za potnika, da ustavi korak in se sprosti ze­meljske teže.«66 France Stele je menil, da je arhitektonska ureditev rešila spomenik.67 Časnik Jugoslovan je poudaril: »Tista po­lemična beseda, ki je bila izrečena, češ, da je prostor ravno tam kjer stoji, popolnoma neprikladen, se je pokazala kot neresnična. Spomenik s prenovljenim konzumom ob strani in kmetsko hranilnico v ozadju tvori lepo celoto. Ivan s klanca sedi zamišljen na cestnem kamnu in premišljuje o pravici, ki jo je ustvaril svet … «68 Namesto podstavka, ki ga je Jurkovič predla­gal na natečaju (štirje žlebičasti stebri nosijo ploščo, na kateri počiva Cankarjev kip), so izbrali podstavek kubičnih oblik. Na dvojni stopničasti bazi je 1.70 m visok podstavek iz pohorskega granita. Na prednji strani desno je napis CANKAR. Vrh podstavka je gladka nizka plošča, nad njo pa kamnita kocka, na katero je postavljen kip sedečega Cankarja. Stroški za spomenik Anton Jurca je v Prosveti (glasilu Slovenske narodne podporne jednote), ki je izhajala v Chicagu, objavil članek, v katerem je zago­varjal delovanje odbora pred kritikami, ki so jih izrekali slovenski socialisti v Severni Ameriki. Omenil je, da sta bila v odboru Prostor, ki ga je določil odbor (Dom in svet, 1930). za Cankarjev spomenik tudi dva sociali­sta, Venal Malovašič (podpredsednik od­bora – morda dimnikar na Vrhniki Vencelj Malavašič) in Franjo Langof. Malovašič je odstopil, Langofa pa je vlada dala za dva meseca zapreti, vendar ju socialisti niso nadomestili z novimi odborniki. Začeli so spodkopavati prizadevanja odbora v domo­vini in med ameriškimi Slovenci. Socialisti v Ljubljani se s sporedom slavnosti ob od­kritju spomenika niso strinjali (Stukel je A. Jurco in odkritje spomenika kritiziral na sestanku v Ljubljani), niso pa se množično udeležili odkritja in tam protestirali. Anton Jurca je poudaril: »Moj namen pri ak­ciji za Cankarjev spomenik je bil pošten in istotako vsak cent pošteno izročen in pora­bljen. Dobro se zavedam, da Cankarja zdaj ne slave samo taki, ki so ga tudi v življenju radi imeli, nego tudi veliko onih, katere je bičal v svojih delih. Vem, da je bil Cankar ve­lik učitelj in zagovornik zatiranih in bednih. Mrzil je duhovščino, buržvazijo in ves obsto­ječi sistem. Delavci, kateri poznajo njegova dela, se tega zavedajo in vedo, da če sploh kdo zasluži spomenik, ga je pokojni Cankar najbolj vreden. S svojimi deli je koristil pro­letarijatu vsega sveta. Vsi, ki ste prispevali v fond za Cankarjev spomenik, ste lahko po­nosni, da je bila akcija uspešna.« Jurca je objavil tudi obračun stroškov za spo­menik. Odbor je s prispevki, darovi in prire­ditvami zbral 169.211,73 dinarjev. Od tega so Vrhničani prispevali 33.932 dinarjev (nabir­ka po hišah 10.460 din, članarina 6.777 din, predstave 5.619 din idr.). Ljubljana je zbra­la 6.150 dinarjev, Borovnica 1.850 dinarjev, ostala Slovenija 2.604 dinarjev. 77.149 dinarjev so prispevali ameriški Slovenci. Leta 1920 je Ciril Kunstelj iz Clevelanda (tu je delovalo Dramsko društvo Ivan Cankar) po­slal prispevke v višini 15.120 dinarjev, ki so jih zbrali ameriški Slovenci. Leta 1922 je pri­spelo 1.000 dinarjev, leta 1929 5.685 dinarjev, leta 1929 je Anton Jurca poslal prispevke v višini 30.545 dinarjev, ki so jih zbrali ameriški Slovenci, Josip Mrzlikar iz Little Fallsa je poslal 1.842 dinarjev, Frančiška Rabsel iz Kenosha 275 dinarjev, Gaber-Anžiček iz Barbetona 280 dinarjev, Joseph Zrimec iz Detroita 100 dinarjev, Garbar iz Barbertona 282 dinarjev, Josip Zelenc 157 dinarjev ... Leta 1930 je iz Clevelanda prispelo 30.855 dinarjev, Prevc in »Slovenski fantje« iz Girarda so poslali 690 dinarjev, Rozi Pavlin iz Clevelanda 200 dinar­jev, Ivan Jelovšek iz Waukegana 100 dinarjev, Pavel Zalaznik 132 dinarjev … S prireditvami ob odkritju spomenika so pri­dobili 34.415 dinarjev. Obresti so prinesle 8.435 dinarjev. Stroški za spomenik so znašali 164.618 di­narjev. Kipar Ivan Jurkovič je za svoje delo dobil 100.000 dinarjev. Podstavek iz pohor­skega granita skupaj s kamnoseškim delom je stal 11.817 dinarjev, kamen in kamnose­ško delo pri ozadju spomenika pa 14.750 di­narjev. Kiparji in arhitekt so za predložene osnutke prejeli 9.000 dinarjev. Preostanek denarja (4.592 dinarjev) je od­bor leta 1930 naložil v Kmetijski posojilnici. Namenjen naj bi bil za razsvetljavo in vzdr­ževanje spomenika.69 Odkritje spomenika 10. avgusta 1930 Za odkritje je ljubljanski mestni magistrat dal na razpolago razne rekvizite za baklado, okrasitev trga in slavnost. Prehranjevalni in stanovanjski odsek sta na slavnosti pričako­vala okrog 6000 ljudi.70 Gradnja temeljev za spomenik, 7. avgust 1930 (Foto hrani MDV). CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Na predvečer odkritja, 9. avgusta ob 19.30, so pripravili promenadni koncert vrhniške godbe na Glavnem trgu, baklado, ki se je z Glavnega trga podala do Društvenega doma, in slavnostno akademijo v Rokodelskem domu. Slednja se je pričela ob 20. uri s poz­dravnim nagovorom Frana Jurce. Dvorana Rokodelskega doma je bila napolnjena do zadnjega kotička. Mešani pevski zbor je zapel pesem A. Gruma Pozdrav Cankarju. Sledil je govor domačina Franceta Habeta na temo »Cankar in mati«. Habe je poudaril, da je vse lepo, kar je imel Cankar, njegove sanje o poti iz siromaštva v lepše in pravičnejše življenje, dediščina njegove matere. – »Če postavljamo spomenik Ivanu, bi ga morali pravzaprav tudi njegovi materi, tisti, ki mu je vtisnila silni pečat svoje osebnosti za vse življenje. Pokazal je vso najsilnejšo revščino matere, vprežene v voz siromaštva, v voz, ki ga neusmiljeno poganja osmero neusmi­ljenih otrok. Pokazal je vso njeno bol ob tre­notku, ko je zatajil mater, ji odbil skodelico kave, se pokesal in nato pohitel za njo, pa je že bilo prepozno. Pred oči je stopila poslu­šalcem do smrti otroška Ivanova ljubezen do matere, ko je še v trenutku, ko je molil kon­fiteor, in ga je smrt vprašala komu je živel, odvrnil: materi …«71 Ravnatelj celjske Glasbene matice Karel Sancin je na violino zaigral Smetanovo Iz moje domovine, na klavirju ga je spremljala gospa Sancinova. Vinko Košmrl je recitiral odlomek iz Bele krizanteme, nekdanja uči­teljica petja na konservatoriju Jelica Vuk-Sadarjeva je zapela pesmi Emila Adamiča Pri zibeli in Josipa Pavčiča Žanjica, na klavirju jo je spremljal slušatelj Kraljeve muzičke akademije Grum.72 Sledil je govor študenta prava Pavla Žnidar­šiča iz Vrhnike »Cankar na beraškem klan­cu«, ki je na poslušalce pustil globok vtis. Osrednje Žnidaršičeve misli so bile: »Ivan iz Klanca ni hotel nikdar stopiti v vrsto kraljev na Betajnovi, zato je ostal revež. Sedel bi lah­ko pri bogato pogrnjenih mizah, če bi podal roko kraljem iz Betajnove in pljunil siroma­ku v obraz. Z balkona bi lahko zaničljivo gle­dal na beraško ljudstvo pod seboj. Ostal pa je večen Hlapec Jernej, ki se je boril za pravico in je ni našel.«73 Mešani zbor je zapel pesem Antona Nedvěda Naša zvezda (besedilo Simon Gregorčič), Karel Sancin je zaigral Dvořakov Slovanski ples, Stanko Hočevar je recitiral črtico Ministerialna komisija, Jelica Vuk-Sadarjeva je zapela Pesem o tkalcu Antona Lajovica ter Dvořakovo Rusalko in Mesec, ki nemo le zreš, za zaključek pa so bili še govor doma­čina Franca Plevlja »Cankar popotnik«, reci­tacija učitelja Pavla Japlja »Tuja učenost« in alegorija.74 V nedeljo 10. avgusta je bila ob 5. uri zju­traj predvidena budnica, ob pol devetih pa na Glavnem trgu sprejem gostov, ki so se pripeljali z drugim vlakom iz Ljubljane. Mnogi so se pripeljali z vozovi in avtomobili. »Razveseljivo je bilo videti, kako Cankarjeva občina narašča, čeprav je v njej še mnogo ta­kih, ki jim je več za vnanjost in blesk imena, kakor za umetnikova dela.«75 Prometno ministrstvo je z odlokom dovo­lilo polovično vožnjo vsem udeležencem odkritja spomenika. Popust je veljal od 9. do 11. avgusta. 10. avgusta zjutraj je poleg rednega peljal iz Ljubljane tudi poseben vlak, prav tako ob 11. uri zvečer iz Vrhnike v Ljubljano.76 Avtobusno podjetje Jugopromet je poskrbelo za dodaten avtobusni prevoz.77 »Nedeljsko jutro, ki je napočilo kakor nalašč ob najlepšem vremenu, da so bile hiše in po­lja in ceste kakor umite, da se izrazimo po Cankarjevo, je privabilo od vsepovsod toliko množico udeležencev na Cankarjevo in vrh­niško slavlje, da Vrhnika gotovo ne pomni enakega navala ljudstva.«78 Goste sta sprejemala predsednik in tajnik odbora za postavitev spomenika Jurca in Vuk. Sprevod je krenil po novi vrhniški cesti k Sveti Trojici. Na čelu sprevoda so bili verd­ski fantje v narodnih nošah in štirje Sokoli iz Borovnice na konjih, za njimi domača god­ba, predstavniki oblasti in drugi odličniki, Sokoli z Vrhnike, iz Borovnice, Gornejega in Dolenjega Logatca z dvema praporoma, šol­ska mladina in učiteljstvo, gasilci z Vrhnike in okolice, narodne noše, razne korporacije in društva z zastavami.79 Na Glavnem trgu je stal visok slavolok, ki sta ga tvorila dva obeli­ska, povezana s trobojnico. Obeliska sta bila lesena in tako spretno pobarvana, kot da bi bila iz granita.80 Trg so krasile enobarvne in državne zastave. Množica je v polkrogu ob­dala spomenik. Godba je neutrudno igrala.81 Sprevod se je nato podal od gostilne Mantova po novi Tržaški cesti, skozi Gradišče, po ce­sti sv. Pavla, nato po Stari cesti nazaj in po Klancu do cerkve sv. Trojice. »Špalir na levi in na desni. Narodne noše vriskajo. Hiše v zastavah. Skoraj na vseh količkaj dobrih raz­glediščih – fotografi. Cankarjevi najmlajši častilci, šolska mladi­na, narodne noše, gasilci, Sokoli in nepregle­dna vrsta ostalih udeležencev slavnosti – vse to se je povzpelo po sanjavo lepi poti – k sv. Trojici, romali smo kot on – romar, ki se je povzpel tako visoko nad nas, da ga najbrž nikdar dosegli.«82 Monsignior Karlo Cankar (1877–1953) je v cerkvi sv. Trojice bral mašo zadušnico za svojim bratom. Cerkvene pe­smi je pel mešani zbor. »V nabito polni cer­kvi pa je našlo prostora le neznatno število vseh udeležencev, ki so napolnjevali ves lepi prostor vrhniškega gaja pred cerkvijo.«83 Po maši so odkrili spominsko ploščo na Cankarjevi rojstni hiši (na Klancu št. 141).84 »Okičena s smrečjem in cvetjem je čakala kot nevesta v svatovskem veselju.«85 Zbrana množica je segala od Stare ceste ob cerkvi sv. Lenarta do visoko v pobočje griča Sv. Trojice. Ploščo iz črnega marmorja so vzida­li med srednji okni. Vrhniški župan, zdrav­nik in veleposestnik dr. Janko Marolt (1862– 1936) je imel govor o ljubezni Cankarjeve matere in njenega velikega sina do nje. »Ustavimo se nekaj trenutkov pred to hišo in posvetimo malo spomina tisti ženi, ki je Odkritje spominske plošče (France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972, str. 220). Cankarjeva rojstna hiša (foto Ivan Tischler), Množica pri odkritju spominske plošče (F. Dobrovoljc, Ilustrirani Slovenec, 1930, št. 32. Cankarjev album, Maribor 1972, str. 220). rodila Ivana Cankarja.«86 Marolt je opozoril tudi na Cankarjeve spise, v katerih omenja mater. Po županovih besedah »Ave, anima candida! Zagrinjalo padi« so odstranili črno zaveso. Spominska plošča je bila odkrita. Na plošči je bil napis z zlatimi črkami: V tej hiši se je rodil 10. maja 1876 Ivan Cankar, sloven-ski pisatelj (op. plošča je bila ob 30-letnico Cankarjeve smrti nadomeščena z novo). Domači pevski zbor pod Grumovim vod­stvom je zapel Nedvědovo Naša zvezda. Ob zvokih godbe se je sprevod napotil do spomenika. Na slavnostni tribuni, ki je bila okrašena z zastavami in smrečjem, so sede­li imenitni gostje: zastopnik bana dr. Otmar Pirkmajer, zastopnik poveljnika dravske banovine polkovnik Miličević, zastopnika ljubljanske mestne občine podžupan Evgen Jarc in občinski svetnik Likozar, zastopnik finančnega ravnateljstva dravske banovine svetnik dr. Bajič, zastopnik prosvetnega od­delka dravske banovine, prosvetni inšpektor dr. Franc Kotnik, zastopnik Sokola tajnik ljubljanske sokolske župe Stane Flegar, za­stopnik ljubljanske okrajne politične uprave dr. Rudolf Andrejka, zastopnik profesor­skega društva prof. Franc Jeran, zastopnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo Ivan Ogrin, zastopnik Prosvetne zveze prof. Metod Dolenc, zastopnik Slovenske matice Josip Vidmar, zastopnika Vodnikove družbe dr. Pavel Karlin in dr. Ivan Lah, zastopnik PEN-kluba in Društva slovenskih književ­nikov prof. France Koblar, zastopnik Zveze prosvetnih društev dr. Stojan Bajič, zasto­pnika ameriških Slovencev iz Detroita Fran Gabrovšek in Anton Jurca, zastopnik lju­bljanskega novinarskega društva idr.87 Mnogi ugledni predstavniki kulturnega življe­nja se odkritja spomenika niso udeležili. Vzrok so bili najbrž peripetije in časopisne polemike ob izbiri kiparja in spomeniške rešitve.88 Ameriški Slovenci so dopoldne položi­li venec na Cankarjev grob pri sv. Križu v Ljubljani. Venec je bil spleten iz ciklam. Napis na rdečem traku: Najlepši spomenik za tvoja dela. – Ameriški hlapci Jerneji.89 Prvi govornik, predsednik Odbora za Cankar­jev spomenik Fran Jurca, je pozdravil goste, predstavnike civilnih in vojaških oblasti in Častni gostje na slavnostni tribuni (France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972, str. 220). CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Fran Jurca (Tedenske slike, priloga Domovini, 1930, št. 33). ameriške Slovence ter orisal prizadevanja odbora. Omenil je, da je pri odboru prodrl Jurkovičev projekt – »Odbor je storil vse, kar je mogel, da dobi Cankar dostojen spomenik. Kakšen je ta, naj sodi narod. Zavesa, padi!«90 Odkritje spomenika se je vršilo ob streljanju topičev in zvokih državne himne. »Zagrmeli so možnarji, zabučala – 'Bože pravde', nam pa se je odkril on, nem in vendar govoreč, globoko zamišljeni Cankar, pesnik in velikan, izredno globok vtis. Skromen, a veličasten fe­nomen, kovina, a živ Cankar. Spomenik zelo učinkuje – in to je vse, kar hočemo imeti.«91 Tajnik odbora je prebral brzojavke Otona Župančiča, predsednika Slovenske matice dr. Dragotina Lončarja, igralca Hinka Nučiča, ministra brez listnice dr. Ivana Shvegla idr.92 Osrednji slavnostni govornik je bil Fran Saleški Finžgar. Uvodne misli je namenil Cankarjevi materi, ki je bila velika v ljube­zni in trpljenju, kar zmore le slovenska mati: »Pred 33 leti je ugasnila žena in mati s Klanca. Bila je žena moža, ki ni imel ničesar razen delovnih rok. Rodila je 12 otrok in dala jim je svojo ljubezen. A dasi je umrla, stoji danes živa pred nami kot kip in simbol slovenskega trpljenja. Ona edina, za vse slovenske mate-re. Ni ji bilo preveč potov, solza, stradeža – za svojega otroka. Bila je iz vrste tistih mater, ki ne obupujejo. Danes ko odgrinjamo v sinu spomenik in lice te preroške matere, čutimo, da nam ta velika žena daje vero v slovenski narod in njegovo boljšo bodočnost. Cankarjev rojstni kraj se je prvi spomnil, da mora svojemu sinu postaviti spomenik. Lahko bi rekli s Horacom: Postavil si ga je sam s svojim delom! Kajti Cankarja pozna po njegovem delu Rusija, Italija, Francija, Anglija, njegovo ime je znano onstran Oceana. Od dne do dne postaja ta spomenik večji, vendar pa je dolžnost naše hvaležnosti, da se ga spomnimo tudi v domovini. In tej hvaležnosti se je oddolžila Vrhnika, ki ga je dala izklesati v kamen in odliti v bron. Kaj naj povem o Cankarju? Kdor ne pozna Cankarja, je vel list na kulturnem drevesu slovenskega naroda.«93 »Naj vam povem, kdo je on bil! Naj vam pove sam!« Finžgar je opozoril na anekdoto o Cankarju, ki so ga v neki gostilni vprašali, kdo da je, »ko jih je bičal in obtoževal s svo­jim sarkazmom v svoji grenki boli, v svoji ra­njeni ljubezni do njih«. Cankar je odgovoril ponosno: »Slovenski pisatelj sem!« Začudili so se in so se mu posmehovali, češ, kaj pa je to slovenski pisatelj, ni ne advokat ne dok­tor, samo slovenski pisatelj.94 »Cankar se je že v rani mladosti zavedal svojega poklica. Vedel je, da ta stan ni igra­ča, ker zahteva od človeka vse življenje, vso dušo, vse srce. Vsaka Cankarjeva beseda je bila kaplja krvi iz njegovega srca. Tudi Cankarjev slog ni postal sam iz sebe. Bil mu je naloga iz nebes, veliki imperativ. Pisal je z muko in ni postal domovini nezvest v ničemur. Bil je naš in ostal naš, slovenski. Vsaka slika, figura, vse je vzraslo iz naših duš in src, iz naše zemlje. S svojim izrazom je objel vso našo domovino. Vse mu je ena­ko pelo: cesta, krčma, gorice. Lepota njegove besede je opajala njega samega. Ni pa nam dal samo lepote, ampak tudi resnico. Bil je klicar resnice za vsako ceno. V 'Podobah iz sanj' je izpovedal svoj zadnji credo: Mati – Domovina – Bog. Prepirali so se tudi, čigav si, Ivan. Vaš je, otroci, vaš, dekleta, fantje, možje, matere trpinke, vaš, ponižani in razžaljeni, ves je vaš! Vsem drži pred obraz zrcalo lepote, re­snice in pravice. Poglejmo vanj! Hvala, Ivan, za resnico, ki si jo odkrival, hvala za pota in cilje, ki si nam jih kazal, hvala tudi za bič, ki si nas tepel z njim – saj je bil iz tvojih srčnih kapelj spleten! In še dva­krat hvala za poveličanje slovenskega naro­da, za to, da si s tem poveličanjem dokazal, da je tisti narod, ki ima samo enega Prešerna in enega Cankarja, narod med narodi! Vsi, ki mislijo drugače, so v zmoti in grehoti.«95 Finžgarjev govor je bil navdušeno spre­jet. Učitelj Pavel Japelj je deklamiral Fran Jurčevo pesem Cankarju (Ob odkritju spo­menika). Mešani pevski zbor pod Grumovim vodstvom je zapel pesem Slavospev Ivanu Cankarju. Sledili so govori zastopnika Ljubljane Likozarja (»Ljubljana Ti je bila Tvoj prvi veliki svet, v njej se je pričel razvi­jati Tvoj duh, njen si bil, njen občan in ona Te ne pozabi!«), Damjana Vahna, ki je go­voril v imenu mlajših pisateljev, zastopni­ka vrhniške Krekove mladine M. Koprivca (»Ta prilika naj predvsem pripomore do tega, da bodo vsi Jerneji, ki so ali niso kr­ščeni, spoznali, da je iskanje pravice v zdru­ževanju, v organizaciji, ne pa v resignaciji, mevžanju in jamranju …«),96 zastopnika Jugoslovanskega Sokolstva (»Ti, ki si se bo­ril za svobodo, enakost in bratstvo – na na­ših zastavah je isto geslo, iste ideje prevevajo naš duh«), Cankarjevega prijatelja in soin­terniranca v Judenburgu Lea Pogačnika, za­stopnikov ameriških Slovencev iz Detroita Antona Jurce in Franca Gabrovška. Vence so pred spomenik položila razna dru­štva in ustanove: vlada, Sokol, županstvo Vrhnike, pevsko društvo Ljubljanski vrh iz Amerike, Prosvetna zveza, univerza kralja Aleksandra, Združenje jugoslovanskih uči­teljev, Slovenska matica, katoliško društvo rokodelskih pomočnikov na Vrhniki, vrhni­ška Prosveta, vrhniška šolska mladina, vrh­niški Sokol. Župan dr. Marolt je izjavil, da bo vrhniška občina namesto za venec namenilo denar za občinske reveže. CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Jurca se je zahvalil vsem darovalcem za spome­nik, zlasti ameriškim Slovencem. Spomenik je izročil v varstvo in last občine. Župan Marolt je obljubil, da bo vrhniška občina skrbela za spomenik. Poudaril je, da je Cankar Vrhničan, »naš, on, ni bil nikdar na strani tistih, ki se prepirajo zanj, na strani strank; vse je ironi­ziral, samo o Vrhniki je vedno govoril z neko posebno spoštljivostjo in ljubeznijo. Vrhnika je bila čisto njegova, in on je naš.«97 Ob tretji uri je bil na sporedu koncert doma­če godbe. Popoldne je bila ljudska veselica na vrtu veleposestnika Lenarčiča. Igrala sta vrhniška godba in jazz skupina iz Ljubljane. Na banketu za povabljene goste v Roko­delskem domu je bilo izrečenih več zdra­vic. Napili in govorili so vrhniški župan dr. Marolt, pomočnik bana dr. Otmar Pirkmajer, polkovnik Miličević, rektor ljubljanske uni­verze dr. Metod Dolenc, ljubljanski podžu­pan prof. Evgen Jarc. Dr. Otmar Pirkmajer: »Vrhnika ni izvršila danes zgolj čina pietete. Oddolžila je vso dravsko banovino in vso državo. Mož, ki so mu odkrili spomenik, je bil Vrhničan, a tudi Slovenec in Jugoslovan. Njegova dela so kakor oda, posvečena ljubezni, materi in domovini. S svojimi lepimi deli je Cankar usposabljal narod, da postane nekoč samo­stojen. Storil je veliko delo. Vzgajal je narod, da je lahko dosegel ideal samostojnosti in svobode. Če smo se danes oddolžili spomi­nu tega velikana, ki je pomagal dograditi našo domovino, znači, da ne velja ta spo­menik samo njemu, nego i njim, ki so zasta­vili vse svoje sile za domovino Jugoslavijo.« Pirkmajer je napil vladarskemu domu in kralju Aleksandru, navzoči so odgovorili z glasnimi klici Živio.98 Dr. Metod Dolenc: »Greh bi bil, če bi danes kot zastopnik Alme matris Alexandrinae molčal. Saj ima slovenska univerza mnogo stikov z današnjim slavljencem. Usoda je posadila Slovence na to zemljo kot zagvozdo med dva velika naroda. Tako se je zgodilo, da slovenski narod dolgo ni prišel do svoje bitnosti. A prišel je konec tlačanstva in v ča­sih, ko so v naših krajih vladali kmečki upo­ri, nam je Raščica dala Primoža Trubarja. Jezik pa nam je od takrat do danes ostal eden in isti. Velika in konservativna sa­mobitnost v slovenskem narodu. Pozneje pa nam je Vrba rodila Prešerna, Vrhnika pa nam je dala Ivana Cankarja, enega naj­večjih kulturonoscev. Bil je stvaritelj, moj­ster, oče lepe besede in kot takega ga sma­tramo za sograditelja slovenske univerze. Cankarjevo delo je in ostane večno, živelo bo dokler bo kaj slovenskega naroda.«99 Tovarnar Lenarčič st. je opozoril na zasluge predsednika odbora Frana Jurce, kateremu je naposled uspelo s pomočjo požrtvovalnih sorodnikov iz Amerike uresničiti spome­niško zamisel. Slednji je izjavil, da je storil samo svojo dolžnost do pisatelja in prijate­lja iz mladih let in omenil, da ima zasluge za postavitev spomenika inž. Klodič, ki je bil prisoten na banketu (najbrž inž. Maks Klodič, 1875–1953, op. avt.). Stanko Vuk se je zahvalil ameriškim Slovencem za denarno pomoč. Ivan Ogrin je opozoril na vrhniško podjetnost. Tajnik ljubljanske sokolske župe Stane Flegar je sporočil pozdrave I. podstaroste Sokola kra­ljevine Jugoslavije brata Engelberta Gangla. Serija govorov na banketu se je zaključila s humorističnim govorom župana dr. Marolta, ki se je zahvalil Franu Saleškemu Finžgarju. Finžgar je nazdravil prevajalcu Cankarjevih del Kralj na Betajnovi in Moje življenje v ita­lijanščino, profesorju mantovske realke dr. Bartolomeu de Calviju, ki se je tedaj mudil v Ljubljani zaradi študijskega dela v licejski knjižnici. Calvi se je zahvalil v slovenščini, poudaril je, da je »spoznal v Cankarju ene­ga velikih duhov svetovne kulture in priznal svojo veliko ljubezen do njega«. »Zaključil je z željo, da bi se po tem mostišču približala oba sosedna naroda ter učvrstila medsebojne kulturne vezi«.100 »Na veseličnem prostoru se je že med potekom banketa začelo zbirati ljudstvo. Iz Ljubljane je s popoldanskim vlakom ter s pogostoma vozečimi avtobusi dospelo velikansko število zabave željnega ljudstva, ki se je kmalu zna­šlo v najlepšem vrvežu krasno uspele prave slovenske narodne veselice. Dve godbi sta iz­menoma svirali. Občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo veliki prostor, se je pri mi­zah izvrstno zabavalo in v najlepšem razpolo­ženju proslavljalo vrhniški praznik.«101 Anton Ocvirk, ki je bil v tem času študent zgodovine slovenske književnosti in sloven­skega jezika ter primerjalne književnosti, je o Cankarjevem spomeniku menil: »Sedaj sedi tam na Vrhniki, bolj podoben spokor­niku in zapostavljencu, kakor pa geniju slovenskega duha in besede. Sedi in si ni prav nič podoben, čeprav mu je kipar men­da hotel izoblikovati obraz po podobnosti; mrzel je, prazen in tuj – ne Peter iz 'Doline Šentflorjanske', temveč Sirota.«102 Slavnosti od odkritju spomenika je prenašal ljubljanski radio.103 Udeleženi slavnosti so se lahko podpisali v spominsko knjigo, ki je ostala v hrambi vrhniške mestne občine.104 Po odkritju je odbor izdal serijo 24 fotografij – razglednic. Literatura: Stanko Vurnik, »Problemi Cankarjevega spomenika«, Dom in svet, 1930, str. 32–36. France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972. Špelca Čopič, Javni spomeniki v sloven­skem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000. Opombe: 1 »Jugoslovanskemu narodu! Slovanom!«, Slovenski narod, 1918/303. 2 Po: »Kulturen čin«, Slovenski narod, 1919/12. 3 Po: »Za Cankarjev spomenik«, Slovenski narod, 1919/13. 4 Po: »Važna seja ljubljanskega občinskega sveta«, Slovenski narod, 1919/36. 5 Po: »Za Cankarjev spomenik«, Slovenski narod, 1919/31. 6 Po: »Slava Čehom!«, Slovenski narod, 1919/35. 7 Po: Joso (Ivan) Jurkovič, »Spominu Ivana Cankarja«, Slovenski narod, 1919/43. 8 Po: »Narodna čitalnica v Kranju«, Slovenski narod, 1919/43. 9 Po: »Kultura«, Slovenski narod, 1919/97. 10 »Oklic«, Slovenec, 1919/24. 11 Po: »Vrhnika, Cankarjev rojstni kraj / K svečanemu odkritju Cankarjevega spomenika«, Slovenski na­rod, 1930/180. 12 Po: »Spomenik Ivanu Cankarju«, Jutro, 1929/120. 13 Po: »Dobrodelna predstava«, Slovenski narod, 1919/72. 14 Po: Vesna Marinčič, »Ivan kot Vrhničan / Le najsta­rejši še pomnijo Cankarja«, Vrhniški razgledi 12, Vrhnika 2011, str. 354. 15 Fran Lipah, »V prošlem tednu«, Slovenski narod, 1919/76. 16 Ameriški Slovenci so v tem času prispevali tudi za spomenik Franu Levstiku v Velikih Laščah (spome- CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI niku iz leta 1889 so leta 1931 dodali portretni me­daljon) in spomenik Miroslavu Vilharju v Planini iz 1930 (po: Anton Jurca, »Po prvi obletnici odkritja spomenika Ivanu Cankarju«, Prosveta, 1932/302). 17 Po: »Spomenik Ivanu Cankarju«, Jutro, 1929/120. 18 Po: »Spomenik Ivanu Cankarju«, Jutro, 1929/120. 19 Po: »Odbor za Ivan Cankarjev spomenik«, Jutro, 1929/221. 20 Po: Stanko Vurnik, »Problemi Cankarjevega spome­nika«, Dom in svet, 1930, str. 34. 21 Po: P. V., »Nekaj o Cankarjevem spomeniku«, Jutro, 1929/228. 22 Po: Ivo Sever, »Donesek k postavitvi Cankarjevega spomenika«, Samorodnost, 1930, št. 1/2, str. 34. 23 Po. »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenec, 1929/270. 24 »Cankarjev spomenik izdela kipar Dolinar«, Slovenski narod, 1929/270. 25 Po: Špelca Čopič, »Spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 113. 26 Po: »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenski na­rod, 1929/226. 27 Po: »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenec, 1929/270. 28 Po: Špelca Čopič, »Spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 113. 29 S., »Kakšen naj bo Cankarjev spomenik«, Slovenec, 1929/271. 30 Po: Nikolaj Pirnat, »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenski narod, 1930/41. 31 Po: »Cankarjev spomenik izdela kipar Dolinar«, Slovenski narod, 1929/270. 32 Po: Ivo Sever, »Donesek k postavitvi Cankarjevega spomenika«, Samorodnost, 1930, št. 1/2, str. 32–33. 33 Po: »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenec, 1929/270. 34 Po: »Iz korespondence med Karlo Bulovec-Mrak in Angelo Prager, roj. Groznik«, katalog razstave Karla Bulovec 1895–1957, Cankarjev dom v Ljubljani, 2003, str. 80. 35 Po: Stanko Vurnik, »Problemi Cankarjevega spome­nika«, Dom in svet, 1930, str. 34–35. 36 Po: France Kralj, »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenec, 1929/237. 37 Po: Stanko Vurnik, »Problemi Cankarjevega spome­nika«, Dom in svet, 1930, str. 34–35. 38 Po: Stanko Vurnik, »Problemi Cankarjevega spome­nika«, Dom in svet, 1930, str. 32 in 36. 39 Po: Stanko Vurnik, »Memento glede Cankarjevega spomenika«, Slovenec, 1929/274. 40 Po: »Ne uganjajte burke z mrtvim umetnikom / Odprto pismo člana žirije mojstra Jakopiča na slo­vensko javnost«, Slovenski narod, 1930/33. 41 Po: »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenski na­rod, 1929/226. 42 Po: »Ne uganjajte burke z mrtvim umetnikom / Odprto pismo člana žirije mojstra Jakopiča na slo­vensko javnost«, Slovenski narod, 1930/33. 43 Stanko Vurnik, »Memento glede Cankarjevega spo­menika«, Slovenec, 1929/274. 44 Osnutek Bernekerjevega pisma, Zapuščina Frana Bernekerja, dokumentarno gradivo NG D 40/1, Narodna galerija v Ljubljani. 45 Pismo Frana Jurce, 15. 1. 1930, Zapuščina Frana Bernekerja, dokumentarno gradivo NG D 40/ 2, Narodna galerija v Ljubljani. 46 Stanko Vurnik, »Problemi Cankarjevega spomeni­ka«, Dom in svet, 1930, str. 35–36. 47 Po: France Golob, »Franjo Sterle, ustanovitelj ume­tniške šole 'Probuda' in vloga šole v tedanjem li­kovnem življenju«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino 34, 1986, str. 166. 48 Po: Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna ume­tnost, Maribor, 1961, str. 310. 49 Po: »Naši književniki o Cankarjevem spomeniku«, Slovenski narod, 1930/40. 50 S., »Kakšen naj bo Cankarjev spomenik«, Slovenec, 1929/271. 51 Po: Saša Šantel, »Jurkovičeva 'Žalujoča Slovenka'«, Jutro, 1928/239. 52 Saša Šantel, »Jurkovičev Cankar«, Jutro, 1930/136. 53 Po: Stanko Vurnik, »Problemi Cankarjevega spome­ nika«, Dom in svet, 1930, str. 34. 54 Krpanova kobila: 10. Cankarjeva knjiga (1906) ozi­roma istoimenska polemika o razmerah v sloven­skem gledališču (1906). 55 Po: »Naši književniki o Cankarjevem spomeniku«, Slovenski narod, 1930/40. 56 Po: Hinko Smrekar, »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenski narod, 1930/32. 57 »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Mladika, 1930, str. 389–390. Razstava "Ljudstvu je spomenik všeč", posvečena 130. obletnici rojstva Ivana Cankarja, Vrhnika 6. maja 2006, zgibanka. 58 Po: Ivo Sever, »Donesek k postavitvi Cankarjevega spomenika«, Samorodnost, 1930, št. 1/2, str. 29–31. 59 Po: »Kaj je Cankar našim ljudem«, Jugoslovan, 1930/59. 60 Po: »Prvi dan slavnosti na Vrhniki«, Jugoslovan, 1930/59. 61 Po: Špelca Čopič, »Spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 113. 62 Po: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972, str. 311. 63 Po: Špelca Čopič, Javni spomeniki v slovenskem ki­parstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 308. 86 »Cankarjeva nedelja / Svečano odkritje spomeni­ 64 Po: »K otvoritvi Cankarjevega spomenika na Vrhniki«, Ilustrirani Slovenec, 1930/32. 65 Po: »Odkritje spomenika Ivanu Cankarju«, Jugoslovan, 1930/58. 66 »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180. 67 Po: France Stel`e, »Spomenik kralja Petra v Ljubljani«, Mladika, 1931, str. 374. 68 Po: »Prvi dan slavnosti na Vrhniki«, Jugoslovan, 1930/59. 69 Po: Anton Jurca, »Po prvi obletnici odkritja spome­nika Ivanu Cankarju«, Prosveta, 1931/302 (poročilo o članku A. Jurce je objavilo tudi Jutro, 1932, št. 13). 70 Po: »Odkritje Cankarjevega spomenika«, Slovenski narod, 1930/179. 71 Po: »Prvi dan slavnosti na Vrhniki«, Jugoslovan, 1930/59. 72 Po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkritje spome­nika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 73 Po: »Prvi dan slavnosti na Vrhniki«, Jugoslovan, 1930/59. 74 Po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkritje spome­nika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 75 Po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkritje spome­nika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 76 Po: »Polovična vožnja«, Slovenski narod, 1930/179. 77 Po: »Avtobus Ljubljana – Vrhnika«, Slovenski narod, 1930/179. 78 »Cankarjeva proslava na Vrhniki«, Slovenec, 1930/183. 79 Po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkritje spome­nika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 80 Po: »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180. 81 »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180. 82 »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180. 83 »Cankarjeva proslava na Vrhniki«, Slovenec, 1930/183. 84 Cankarjevo rojstno hišo, ki je bila lesena in krita s slamo, zidan je bil samo njen spodnji del, je leta 1879 uničil požar. Leta 1880 je hišo kupila Marija Polanšek in jo dala na novo pozidati. Leta 1894 je hiša postala last Karoline Simon, leta 1906 pa je pre­šla v posest Karla Köstnerja (po: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972, str. 234–235). 85 »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180. ka slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 87 Po: »Cankarjeva proslava na Vrhniki«, Slovenec, 1930/183. 88 Po: Špelca Čopič, Javni spomeniki v slovenskem ki­parstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 308. 89 Po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkritje spome­nika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 90 Po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkritje spome­nika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 91 Po: »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180. 92 Po: »Ivan Cankar iz brona in kamna«, Jutro, 1939/185. 93 Citat po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkri­tje spomenika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. Finžgarjev govor je v celoti objavljen v člankih: »Odkritje Cankarjevega spomenika na Vrhniki«, Slovenski list, 1930/32, in »Odkritje spomenika Cankarju«, Jugoslovan, 1930/60a. 94 Po: »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180. 95 Citat po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkri­tje spomenika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 96 »K otvoritvi Cankarjevega spomenika«, Slovenski narod, 1930/182. 97 Po: »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180, in »Cankarjeva nedelja / Svečano odkri­tje spomenika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 98 Po: »Cankarjeva nedelja / Svečano odkritje spome­nika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32. 99 »Govor rektorja dr. M. Dolenca na Vrhniki«, Jutro, 1930/183. 100 Po: »Cankarjeva proslava na Vrhniki«, Slovenec, 1930/183, »Cankarjeva nedelja / Svečano odkri­tje spomenika slovenskemu geniju na Vrhniki«, Ponedeljek, 1930/32, in »Odkritje Cankarjevega spomenika na Vrhniki«, Slovenski list, 1930/32. 101 »Odkritje Cankarjevega spomenika na Vrhniki«, Slovenski list, 1930/32. 102 Anton Ocvirk, »Glose o slovenski kulturi«, Ljubljanski zvon, 1930, str. 572. 103 Po: »Cankarjeva proslava na Vrhniki«, Slovenec, 1930/183. 104 Po: »Cankar je dobil spomenik«, Slovenski narod, 1930/180. CANKARJEV SPOMENIK NA VRHNIKI Marjeta Adamič SPOMINSKA KNJIGA OB ODKRITJU SPOMENIKA IVANU CANKARJU 10. AVGUSTA 1930 NA VRHNIKI Na Vrhniki so 10. avgusta 1930 odkrili spo­menik rojaku-pisatelju Ivanu Cankarju, svojemu »velikemu sinu«. Od pobude za postavitev spomenika konec leta 1918 do njene izpolnitve je preteklo skoraj dvanajst let. Povezano je bilo najprej s finančnimi te­žavami in nato še z izborom kiparja in me­sta postavitve. Žirija uglednih umetnikov in poznavalcev umetnosti, slikar Rihard Jakopič in Matej Sternen, arhitekt Jože Plečnik in umetnostna zgodovinarja dr. France Stele in dr. Stanko Vurnik, je izbrala med na razpis predloženimi osnutki delo kiparja Lojzeta Dolinarja, vrhniški Odbor za postavitev spomenika Ivanu Cankarju (predsednik Fran Jurca, tajnik Slavko Vuk, blagajnik Lovro Rogelj in člani Josip Brenčič, Franc Golmajer, Marija Jurjevčič, Vencelj Malavašič in Ivan Tischler) in »vrh­niško ljudstvo« je izbralo delo akademske­ga kiparja Ivana Jurkoviča1, ki je bilo po njihovem mnenju najbolj podobno njiho­vemu rojaku. Denar so prizadevno zbira­li Vrhničani, ki so tudi z donacijami in s prostovoljnim delom veliko pomagali pri sami postavitvi spomenika. Največ denar­nih sredstev so zbrali slovenski izseljenci v Ameriki. Zato so bili tudi prepričani, da imajo polno pravico do izbora, saj je bil spo­menik ljudstvu všeč.1 Odkritja spomenika Ivanu Cankarju se je po­zneje spominjal Ivan Jurca2, takrat 17-letnik, eden izmed sedmih otrok Frana Jurce, vodje Kmetske hranilnice in posojilnice na Vrhniki in vrhniškega predsednika Odbora za posta­vitev Cankarjevega spomenika. V svojih spo­minih je zapisal: »Konec avgusta 1930 leta je bila na Vrhniki velika Cankarjeva proslava z odkritjem njemu postavljenega spomenika, ki ga je po sprejetem osnutku izdelal kipar Jurkovič iz Zagreba. Spomenik predstavlja sedečega zamišljenega pisatelja na štirih granitnih pohorskih podstavkih. Proslave so se udeležili številni ugledni ljudje iz Vrhnike, Ljubljane in ostalih krajev, ki so spoštovali našega pisatelja. Na predvečer velikega do­godka je bil v kulturnem domu na Vrhniki prirejen Cankarjev večer, ki je lepo uspel s predstavitvijo celotnega Cankarjevega knji­ževnega opusa, ki ga je pisatelj napisal v svojem dokaj kratkem življenju in na katere­ga mora biti ponosen vsak Slovenec. Na dan odkritja spomenika je bila na Vrhniki velika parada s sprevodom številnih Vrhničanov in njihovih društev z godbo po vrhniških cestah. Na častni tribuni so bili odlični gosti, tudi nekateri Cankarjevi soro­dniki: njegov brat Karel, ki je kot visok cer­kveni predstavnik živel v Sarajevu, njegov bratranec dr. Izidor Cankar, priznani ume­tnostni zgodovinar in nekaj let veleposlanik naše države v Argentini in France Cankar, ki je živel v Kočevju in mnogo prispeval k kulturnemu življenju tega kraja. Proslavo je lepo počastilo več govornikov, zelo dober in priznan pa je bil tudi slavospev Cankarju, ki ga je sestavil moj brat France, ki je imel pe­sniško žilico, prebral ga je pa recitator, učitelj Pavel Japelj iz vrhniške šole. Vse priprave na Cankarjevo proslavo in od­kritje je vodil moj pokojni oče, ki je bil so­šolec in prijatelj Ivana Cankarja, ki je tudi večkrat pri mojem očetu zaprosil za honorar kot predujem za knjižna dela, katera je imel v pripravi. Moj oče je namreč vodil krajev­no hranilnico in posojilnico na Vrhniki. Za kritje stroškov v zvezi s postavitvijo spome­nika je pokojni oče dobil največ sredstev od vrhniških izseljencev v Ameriki, nekaj pa tudi s sredstvi, ki so se zbirala po vrhniških hišah. Pri tem je v glavnem sodelovala pred­vsem moja sestra Ivka, jaz pa malo manj. Že kot dijak sem bil velik »cankarjevec« in tudi jaz dal svoj delež k nastajanju spome­nika, saj sem še z nekaterimi drugimi dijaki pomagal pri postavitvi škarpe – obzidja za Cankarjevim kipom.« Na dan odkritja spomenika spominja tudi ohranjena spominska knjiga z okrog 400 podpisi udeležencev. Knjiga (12,5 x 19,5 cm)3 je vezana v svetlozelene, s svilo obleče­ne platnice z zlatim napisom SPOMINI, in z zlato obrezo. Šteje 50 listov ali 100 strani, od tega je popisanih 48 strani, ostale so prazne. Na notranji prvi strani je s črnilom s tiska­nimi črkami napisano: Odkritje spomenika – I. Cankarju – 10. avgusta 1930. Podpisi, žal, niso vsi čitljivi. To so podpisi le manjšega dela prisotnih na odkritju spomenika, saj je bilo na njem več tisoč udeležencev. Odbor za postavitev Cankarjevega spomenika na Vrhniki je očitno dal spominsko knjigo v podpis le ožjemu krogu udeležencev odkritja spomenika, med njimi Cankarjevim sorodni­kom, prijateljem, predstavnikom oblasti, kul­turnih, prosvetnih in drugih ustanov, društev, organizacij in skupnostim, posameznikom iz ožje in širše domovine ter tujine, sodelujočim na proslavi, vsem, ki so kakorkoli sodelovali v prizadevanjih za postavitev spomenika in pri­pravi proslave ter ljudskega slavja po odkri­tju, predvsem z zbiranjem denarja in drugimi donacijami, prostovoljnim delom itd., največ seveda prebivalcem Vrhnike in okoliških kra­jev. Nekateri podpisniki so navedli tudi svoje poklice in nazive, kraje, od koder prihajajo in dodali kratka posvetila Cankarjevi osebnosti. Po navedbah poklicev in nazivov, krajev ter držav in njihovi povezanosti s Cankarjem, čeprav, žal, le v manjši meri, se vidi, kako so cenili njegovo literarno delo in kako širok krog ljudi ga je spoštoval, saj so bili udele­ženci vseh vrst poklicev in z vseh območij Slovenije, številni iz krajev, ki so po rapalski pogodbi pripadali kraljevini Italiji, z obmo­čij Jugoslavije in Združenih držav Amerike. Med udeleženci so bili tako prosvetni delav­ci (učiteljice in učitelji, profesorji), doktorji, inženirji, pisatelji in pesniki, slikarji, glasbe­niki, igralci, dijaki in študenti, uslužbenci, trgovci, obrtniki, delavci, kmetje … Med prvimi se je podpisal del članov vrh­niškega odbora za postavitev Cankarjevega spomenika, predsednik Fran Jurca, tajnik Slavko Vuk, blagajnik Lovro Rogelj, člani odbora Josip Brenčič, Tinca Verbič (je naj­več pomagala pri zbiranju denarnih prispev­kov na Vrhniki4), fotograf Ivan Tischler, avtor SPOMINSKA KNJIGA OB ODKRITJU SPOMENIKA IVANU CANKARJU Prva stran iz spominske knjige: Fran Jurca, predsednik/Odbora za Cankarjev spomenik/; (ime nečitljivo); Tinca Verbič; Josip Brenčič; Slavko Vuk, tajnik odbora za Cankarjev spomenik; Lovro Rogelj, blagajnik Jurkovič Ivan, akad. kipar Pavle Japelj Katinka Furlan Vera Koritzkij. spomenika akademski kipar Ivan Jurkovič, govorniki Fran Saleški Finžgar, občinski sve­tnik za mesto Ljubljana A. Likozar in vrhniški župan dr. Janko Marolt in Anton Jurca, dona­tor tovarnar in veleposestnik Josip Lenarčič in njegov sin ing. Milan Lenarčič (darovali so granit za podstavek in odstopili prostor za slavje) ter recitator slavnostne pesmi učitelj Pavle Japelj. Kolikor se je dalo ugotoviti, so se od sodelujočih na proslavi podpisali še av­tor slavnostne pesmi v čast odkritju študent prava France Jurca, člani vrhniške godbe: Jože Grom (vodja), Ivan Jerina, Franjo Zajec, Franc Žnidaršič, Franjo Pellan, Ivan Mihevc, Jožef Umek, Ivan Slavc, Ignacij Jerina, Josip Zalar, Franc Langenvalter in Anton Štefančič s posvetilom Svojemu največjemu rojaku vrh­niški godbeniki, geograf France Habe (go­vornik na svečani akademiji na predvečer odkritja spomenika), zastopnik Zbornice za trgovino in obrt Ivan Ogrin (govornik na za­ključnem banketu), dr. Bartolomeo de Calvi, profesor na univerzi v Mantovi, prevajalec Cankarjevih del v italijanščino (zahvalni go­vor na banketu). Med podpisi, ki jih nismo prebrali, je prav gotovo še veliko prostovolj­cev in domačinov z Vrhnike in okoliških krajev. V imenu oblasti, raznih skupin, društev, zvez, organizacij itd. so podpisani njiho­vi predstavniki, tako npr.: mestne občine Ljubljana (A. Likozar), poveljstva divizije Dravske banovine (generalštabni polkovnik Miličević), Udruženja jugoslovenskega uči­teljstva, poverjeništvo Ljubljana (predsednik Skulj, tajnik Josip Kobal), Jugoslovenskega profesorskega društva (prof. Franc Jeran, predsednik), učiteljstva ljutomerskega sreza (Anica Sterger), Kranjskega učiteljskega dru­štva (Josip Lapajne), Vodnikovega društva (dr. Pavel Karlin, predsednik, dr. Ivan Lah, tajnik), Ljubljanske Glasbene Matice (Anton Lovše), Pevskega zbora Glasbene Matice Ljubljana (Karl Lasbacher, blagajnik), Pevskega zbora »Slavec«, Ljubljana, muzike 48. Pešpolka na Vrhniki, godbenega društva Vrhnika (kapelnik Jan Ulman), Jugoslovanske strokovne zveze (Pitako), Prosvetnega društva Vrhnika (Peter Habič), Društva Soča (Simčič), Jadranske straže (podpredsednik Stupica), Slovenske dijaške zveze (Etbin Bojc), S. J. S. U. (Saveza jugoslovenskih studentskih udru­ženja) »Preporod« (Josip Zamljen), novo­meškega dijaštva, društva Sokol Žalec (Jana Dereani, žena okrajnega glavarja Konjice), društva Sokol Litija Šmartno (Vojko Šribar), društva Sokol Dol. Logatec (Smole) in dru­štva Sokol Konjice, društva »Ženski po­kret« (Olga Potočnik), Smučarskega kluba Ljubljana (Frank Stane, Rebec Nikolaj) in Kegljaškega kluba »Kolizej« (Nikolaj Rebec), zastopnici vasi Žažar (Velkavrh – Lavrin Kristina in Frida Švara), za OST. (Jereb Joža). Nekateri od njih so pripisali še kratka posvetila, npr. za Prosvetno društvo Vrhnika: »Svojemu rojaku«, za Pevsko društvo Slavec: Največjemu slovenskemu pisatelju, za dru­štvo Sokol Žalec: Poklanjamo se v globokem spoštovanju spominu velikega Cankarja in za društvo Sokol Litija Šmartno: Klanjamo se spominu velikega mojstra in pisatelja Iv. Cankarja. Številni so podpisi slovenskih izseljencev iz Združenih držav Amerike, saj je bilo odkri­tje spomenika v času, ko so v večjem številu prihajali na obisk v domovino. Med njimi jih je bilo največ iz Chicaga, Clevelanda in Detroita, kjer so ustanovili tudi poseben odbor za zbiranje prispevkov za Cankarjev spomenik na Vrhniki, in so zanj zbrali tudi največ sredstev. Glavni pobudnik in tudi predsednik odbora v Detroitu je bil Anton Jurca. Seveda se je udeležil odkritja in bil na njem tudi govornik, v spominsko knjigo pa je napisal: Slava mu geniju Ivanu Cankarju iz dalne Amerike. Poleg njega so se vpisa­li in navedli tudi kraje svojega bivanja še: Frances Robsel, Kenosha Wis Amerika; Gertrude Rode Waukegan, Illinois U. S. A.; Druga stran iz spominske knjige: Za Udruženje jugoslovanskega učiteljstva – poverjeništvo Ljubljana, 10. 8. 1930, Skulj, pov., Jos. Kobal, tajnik Za mesto Ljubljana, A. Likozar Finžgar Ing. Milan Lenarčič, Jos. Lenarčič. Tretja stran iz spominske knjige: Frances Robsel, Kenosha Wis Amerika; Jennie Celarec, Waukegan, Illinois, USA; Gertrude Rode, Waukegan, Illinois USA; Srečko Vittori; Jakoučič Ema; Frank Jurca, Chicago, Illinois US Amerika; (ime nečitljivo); Gabriela Schmidt Detroit, Mishigan USA; Angela Čebular. Jennie Celarec, Waukegan, Illinois, U. S. A.; Gertrude Rode Waukegan, Illinois U. S. A.; Frank Jurca Chicago, Illinois, US Amerika; Gabriela Schmidt Detroit, Michigan U. S. A.; Josephine Stular Detroit, Michigan; Frank Gaber – za Detroitske Slovence; Ana Cankar Detroit, Michigan; Irma Kalan, Cleveland, Ohio, U. S. A.; Agnes Kalan Američanka; Frank Zajc, Rude A. Trošt iz New Yorka; Rose Stegovec in Louis Stegovec Cleveland, Ohio; Frank Brence Chicago, Illinois, Amerika. To so le tisti, ki so pri podpisu navedli tudi, od kod prihajajo, čeprav je podpisanih več. Od takrat in kasneje bolj znanih Slovencev so podpisani, poleg že nekaterih omenje­nih: slikar, ilustrator in karikaturist Maksim Gaspari in njegov brat Tone Gaspari, gleda­liška igralka in pedagoginja Mila Šaričeva, članica Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, pisatelj, pesnik, publicist, urednik časnika »Jugoslovan« Ludvik Mrzel, pesnik, pripovednik, prevajalec in urednik literarne revije »Ljubljanski zvon« Fran Albreht, mla­dinska pesnica in pisateljica Vera Albrehtova, pesnica in prevajalka Lilly Novy, skladatelj Marij Kogoj, pravnik, politik, univerzitetni profesor dr. Andrej Gosar, člani družin Baebler in Kraigher. V spominski knjigi so zanimiva posvetila, ki so jih podpisniki dodali k svojim imenom, ki vsa, prav tako kot podpisi niso čitljiva. Nekatera od njih objavljamo tako, kot si sle­dijo v knjigi: Ivo Petrić rodom Idrijčan se klanja imenom zasužnjenih Idrijčanov velikemu pisatelju Ivanu Cankarju. Tone Hvala, ki je prišel iz skrajnih meja slovenske domovine. Istotako Pavel Kogej sedaj učitelj v Preddvoru. Za uspomenu Isidor Geranić st. teh., Beograd, Ivan Geranić (?) stud. prava, Niš. Svojemu dragemu krstnemu boterčku: večna slava! Marjan Lamut, šestošolec. Pobratimu Ivanu Cankarju slava! Fran Vesel Dr. Pajnič – »Konfiscirani pravičnik«. Slava Tebi in Tvoji majki! Irma (nečitljivo) Izklesan si iz kamna za poznejši rod – a mi, ki smo v življenju Te ljubili – te vidimo in srečamo še vsepovsod! Dr. Lamut, Mara Lamutova Klanjam se Tvojim romanom Ivan … Velikemu mojstru – pisatelju »Hlapcev« – za primorsko mladino (nečitljivo) V imenu Slovenske dijaške zveze se pokla­njam spominu Ivana Cankarja. Etbin Bojc Največjemu slovenskemu pisatelju Pevsko društvo »Slavec«, Blatnik, predsednik Klanjamo se spominu velikega mojstra in pisatelja Iv. Cankarja – za Sokola Litija Šmartno Vojko Šribar Ob priliki slovesnega odkritja v imenu Cankarjeve rodbine iz Žirov Malči Cankarjeva Slava trpinu, ki daje narodu večnih spomi­nov učitelj Ludvik Zorzut Svojemu učitelju in geniju slovenskega naro­da na dan odkritja njegovega spomenika! Večna slava Cankarju! Etbin Bojc Slava Tebi Ivan Cankar – Jager Emil Franc Gregorič v imenu zasužnjenih goriških Slovencev! Dr. Milka Rožičeva, Dr. Rožič Valentin, Tvoj znanec – hlapec iz Celovca in Ljubljane Oboževatel njegovih nesmrtnih del. Potočnik Peta stran iz spominske knjige: Za muziko 48. peš. puka (ime nečitljivo) Ana Cankar Detroit Michigan Dr. Janko Marolt, župan vrhniški Ivan Tischler, fotograf Voljč Janko. Devetindvajseta stran iz spominske knjige: Dr. A. Gosar Slava Lipoglavšek; Ognjeslav Stanič; (ime nečitljivo) Slavo mu geniju Ivanu Cankarju iz dalne Amerike Anton Jurca Večna slava Cankarju! Etbin Bojc Slava Tebi Ivan Cankar Jager Emil Devetinštirideseta stran iz spominske knjige: Svojemu največjemu rojaku vrhniški godbeniki Grom Jože, Ivan Jerina, Franjo Zajec, Žnidaršič Franc, Pellan Franjo, Mihevc Ivan, Umek Jožef, Slavc Ivan, Jerina Ignacij, Josip Zalar, Franc Langenvalter, Anton Štefančič Zvone, avto taksi Ljubljana Cankarju slava! Tomo Jerala Frida Triplat v spomin Cankarju Mojemu nekdanjemu šolskemu sostanovalcu v Streliški ulici št. 3 nepozabni »slava« – Karl Kavčič (?) Veliki genij! Slava Ti! Pavla Petrović, Marija Petrović, Angela Metlar, Brus Lojzka, Pepca Gorenc Živijo rudeči Cankar – Ivan Čamernik Slava rdečemu Cankarju – Hribernik, Ivan Lupše, Anica Lupše, Milan Lupše, Ignac Jeršek Cankarjevemu geniju se klanjajo njegovi lju­bitelji – Frank Stane, jurist Svojemu geniju Vrhniške rojakinje – Anica Frčaj, F. Krašovec, Minka Kotnik, Oblak Karolina, Orozsy Erika Našemu rojaku Jezerci v spomin – Leop. Pristavec, Jos. Jurče (nečitljivo) Pel si o svobodi in ali je bila Tvoja pesem usli­šana? I. Ravbar V imenu novomeškega dijaštva se klanja naj­večjemu slovenskemu geniju … France (prii­mek nečitljiv) Obisk Vrhniki v počaščenje Cankarju (ime nečitljivo), Ivan Prešeren Za Prosvetno društvo Vrhnika svojemu roja­ku Peter Habič Spominska knjiga, v katero se je podpisalo stotine udeležencev in izrazilo svoje spošto­vanje in privrženost pisatelju, je dragocen do­kument tistega časa. Nastal je neposredno v dogajanju ob odkritju spomenika in prispeva k živi sliki tega pomembnega dogodka. Opombe 1 Ivan Jurkovič (ljubljana 4. 11. 1893 -10. 8. 1934 Ljubljana), kipar. Šolal se je na obrtni šoli v Ljubljani. Leta 1925 je diplomiral na akademiji na Dunaju. Od leta 1932 je poučeval na Tehnični srednji šoli v Ljubljani. 2 Glej članek Damir Globočnik, Cankarjev spomenik na Vrhniki. 3 Ivan Jurca, Moji spomini, Vrhnika 2003 in 2005 (2. del), fotokopija v arhivu Muzejskega društva na Vrhniki. 4 Hrani jo Muzejsko društvo na Vrhniki. 5 Glej prispevek Vesne Marinič – Ivan kot Vrhničan. Le najstarejši še pomnijo Cankarja, Vrhniški razgledi, leto 12 (2011). Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika. Olga Pivk TOVARNA ZA LESNE IZDELKE IN HARMONIJE JOSIP LENARČIČ Tovarna za lesene izdelke Jos. Lenarčiča, ki je v organični zvezi s tovarno Jos. Lenarčiča & Comp. za harmonije, stoji v prijazni Vrh­niki, prav blizu plovne Ljubljanice. Po vodi priplavljeni les spravlja se s posebno pripra­vo, ki sega do reke, na skladišča odnosno v tovarniške prostore. Zavod ima jeden parni stroj 40 konjskih sil, več vrst pil (žag), večje število drugih strojev za obdelovanje lesa in nekoliko parilnic in sušilnic v to svrho, da se les pripravi in posu­ši tako, kakoršen se potrebuje za izdelovanje harmonijev in drugih lesnih izdelkov. Tovar­na izdeluje izvrstne harmonije, kajti tvrdka sama si je dala patentovati uže več nego tri­deset iznajdb, s katerimi se doseže močnejši in prijetnejši glas. Vse to, kakor tudi skrbno izvršenje instrumentov je prouzročilo, da so prihajala tvrdki od raznih stranij najlaska­vejša priznanja, in da se je krog naročnikov raztegnil daleko preko deželnih mej. Veliki napredek, ki je storjen na tem polju opravičuje nado, da se bode harmonij, prav kakor sedaj klavir, kot neobhodno potreben glasbeni instrument udomačil v vseh boljših rodbinah, tembolj ker harmonij nima več ti­ste neukretne oblike kakor prej. Tovarna za lesene izdelke goji kot posebno specijaliteto fabrikacijo finejših stolov, kakor­šni so osobito v jedilnicah v rabi. Ti stoli raz­pošiljajo se na vse strani in so radi svoje soli­dnosti in zmernih cen na splošno priljubljeni.1 S takimi pohvalnimi besedami so v spomin­skem albumu Kranjsko v slikah in opisih predstavili tovarno Josipa Lenarčiča, po­sestnika z Vrhnike in kasneje tudi lastnika opekarne in parketarne v Verdu.2 Njeni začetki segajo v leto 1891, ko je Lenar­čič zaprosil za dovoljenje postavitve parne žage na travniku (z ledinskim imenom Lo­šca, op. avt.), parc. št. 2812, v davčni obči­ni Vrhnika. V skladu z obrtnim zakonom je bila napovedana obravnava na licu mesta, na katero so bili povabljeni uradni predstavniki in vsi zainteresirani. Obravnavo je vodil An­ton Klein kot vodja komisije, poleg prosilca pa so se je udeležili najbližji mejaši: Matija Hodnik, Lorenc Kenk in Karl Kerže, inženir Roman Waschica kot tehnični strokovnjak in občinski predstavnik Gabrijel Jelovšek.3 Ogledali so si parcelo, na kateri bi stala žaga in ugotovili, da je dovolj oddaljena od prvih hiš, da ne bo motila prebivalcev. Stavba bo nare- TOVARNA ZA LESNE IZDELKE IN HARMONIJE JOSIP LENARČIČ Tovarna za lesne izdelke in harmonije na Lošci (Vir: Naš časopis Vrhnika, 7. oktober 2002, str. 28). Danes je Lošca pozidana. Tovarne ni več, na njenem mestu je otroško igrišče. jena deloma iz lomljenca in deloma iz opeke; dimnik bo visok 20 m, zgrajen iz opeke, opre­mljen z železnimi klini in iskrolovcem. Glede na predloženi načrt so ugovarjali predvsem pretankim zidovom in nosilnim stebrom. Prav tako bo potrebno z dodatnim lesom ali železom ojačati tudi leseno konstrukcijo stre­he, ki bo enokapnica. V prostoru za žaganje bo stala tračna žaga, 4 cirkularke in skobeljni stroj. Parni kotel bodo kurili z žaganjem. Za­radi varnosti pa so zahtevali, da se ga loči od drugih prostorov z opečnim zidom. Sosedje so si hoteli zagotoviti nemoteno slu­žnostno pravico pri uporabi ceste. Če bi jo morda kdaj hoteli razširiti, naj to ne bi šlo na račun njihovih parcel. Ko so dobili zagoto­vilo, da bodo spoštovali njihove zahteve, in ker tudi Jelovšek ni imel pomislekov, je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Januarja 1893 je bila stavba zgrajena. Lenar­čič je zaprosil za dovoljenje za začetek dela in patent za izvrševanje obrti izdelave žaga­nih in lesnih izdelkov. Spet je bila razpisana obravnava, ki jo je tokrat vodil konceptni praktikant Franc Žitnik. Prisotni so bili tudi inženir Johan Bölza kot tehnični izvedenec, občinski predstavnik Gabrijel Jelovšek, so­sed Matija Hodnik ter lastnik Josip Lenarčič. Strinjali so se, da je stavba zgrajena po načr­tih in predpisih in da lahko začnejo z obra­tovanjem. Ob nadzoru leta 1896 pa so odkrili, da Lenar­čič že kakšno leto in pol izdeluje tudi vrata, okna in izložbena okna, ki spadajo v mizar­sko obrt, za kar pa podjetje ni bilo kvalifici­rano. Tovarna je opremljena s posebnimi ku­rišči, parnim strojem, motorji in vodovodom; obremenjuje soseščino z zdravju škodljivimi vplivi, življenjsko nevarnimi delovnimi po­stopki, s smradom in z neobičajnim hru­pom. Gre za obratovališče za izdelavo stavb­no-mizarskih proizvodov na način tovarni­škega obratovanja v smislu 25 čl. obrtnega zakona, ki dela brez obrtnega dovoljenja. Lenarčič je potem zaprosil za dovoljenje za otvoritev tovarne lesnih izdelkov, vendar mu ga niso odobrili oz. so mu prepovedali vsako nadaljnje izvrševanje stavbno-mizarske obr­ti. Pozvali so ga tudi na zagovor na občino zaradi kršitve obrtnih predpisov. Žandarmerijsko poročilo je potrdilo, da pri Lenarčiču res opravljajo tudi mizarska dela. Zaposlenih ima 5 mizarjev, ki so povedali, da delajo za Bončarja iz Ljubljane, za hotel na Reki; prav tako so naredili nekaj mizar­skih izdelkov za opekarno Marije Kotnik iz Verda in po potresu precej takšnih izdelkov dostavili v Ljubljano za gradnjo barak. Lenarčič je decembra 1896 vložil pritožbo, v kateri je navedel svoje videnje problema. Aprila 1893 sem dobil dovoljenje za izvrševa­nje obrti parne pile. Ker je okrajno glavarstvo smatralo podjetje za veliko oz. tovarniško, je to naznanilo c. k. deželnemu kot trgovinske­mu sodišču, ki je potem 18. 7. 1893 pozvalo lastnika, naj da protokolovati svojo tvrdko v trgovski register. To sem tudi storil in vpisal tvrdko v register pod imenom Jos. Lenarčič, tovarna za lesne izdelke na Vrhniki. Zade­va je bila objavljena v uradnem listu in zato je moralo glavarstvo vedeti, da izvršujem to obrt. Če se je pa videlo slavni obrtni oblasti, da je moje protokolovanje in izvrševanje v protivji z mojim naznanilom, bi me bilo lah­ko pozvalo, naj se opravičim oziroma popol­nim svoje naznanilo. Ker mi je leta 1894 del stavbe pogorel, sem ta del ponovno pozidal in istočasno nekatere stroje, ki so bili prej v tem prostoru, presta­vil v nezgorjeni del. Motor s parnim strojem in vse druge naprave so ostale nespremenje­ne. Očitek, da sem brez dovoljenja ustanovil obratovališče za izdelovanje stavbno mizar­skih izdelkov, je torej neupravičen. Napravil nisem nič novega in nič bistveno drugačne­ga, kar ne bi bilo naznanjeno v mojem pr­votnem naznanilu, za kar pa sem dobil do­voljenje. Po zakonu spada moje podjetje med proste obrti, za katere velja, da zadostuje prosta napoved obrti, ni pa potrebno prositi za posebno dovoljenje. Parna pila sama je podjetje, ki nima nikakr­šne stalnosti, če ni naslonjeno na velike gra­ščinske gozdove, ki ga ves čas zalagajo s suro­vino, pa če je lesna trgovina dobra ali ne. Jaz predelujem na svoji obrtni napravi večinoma le les iz svojih gozdov ali zaradi velike odda­ljenosti teh gozdov in nerednega dovažanja klad ali hlodov na žago, zgodi se premnogo­krat, da žaga nima dovolj surovine za izdelo­vanje. Kako naj takrat zaposlim delavce? Naj jih plačam za postopanje, jih odpustim ali jih koristno uporabim na drug način? Socialne razmere so danes že pri normalnem delovanju tako neznosne, da se le malokdo lahko pohvali, da mu obrtno podjetje dobro nese. Zato je treba porabiti delovno silo v pol­ni meri. Jaz sem že od začetka postavil noter nekaj izdelovalnih strojev, da bi parno in delavsko silo izkoristil tudi v času, ko parna pila nima dovolj dela. Ker so bili moji nastavljeni delavci vešči mi­zarstva in ker je ravno v popotresnem času v Ljubljani primanjkovalo lesnih izdelkov sem se odločil, da naredim nekaj stavbno-mizarskih izdelkov, s čimer bi pomagal onim, ki potre­bujejo taka dela in meni, da preostajajoče sile porabim na koristen način, ter tako nekoliko zmanjšam primanjkljaj obrtnega podjetja. Pod nazivom tovarna za lesne izdelke sem smatral, da se razume, da so to vsi izdelki, TOVARNA ZA LESNE IZDELKE IN HARMONIJE JOSIP LENARČIČ Patentno pismo avstrijskega patentnega urada, izdano 25. aprila 1904. Josip Lenarčič na Vrhniki. Sedež. Oz. naslanjač. (Kopijo pisma je posredoval Peter Caserman.) pri katerih se uporablja les, torej tudi stavb­no-mizarski. Mislil sem, da nisem omejen z vrsto izdelkov – sicer bi moral imeti poseben patent npr. za zaboje ali okvirčke za opekar­ne ali mize, klopi, ali če stružim letvice ali delam okna, vrata, žaluzije ali izdelujem harmonije itd. Jaz sem tega prepričanja, da imajo c. kr. oblasti nalogo varovati ter pospeševati obr­tna podjetja in v slučaji, da kdo ni natanko poučen v kaki zakoniti določbi, ga opozori­ti prej, predno se mu sklicevaje se na mrtve črke zakona njegovo delovanje kar ob krat­kem prepove. Moj namen ni bil oškodovanje države, ampak želim le svoje duševne sile iz­koristiti ter svojim soobčanom pripomoči do stalnega zaslužka. Ker pa sem se zanašal na svoje – po mojem mnenju – korektno postopanje, sem prevzel nekaj del, katerih izvršitev je nujna, ne mo­rem se kar pokoriti naredbi o prepovedi in delo odložiti, ker bi imel neposredno gmotno škodo ne oziraje se na izostanek zaslužka, ampak tudi to, da je surovi les že na pol izde­lan v stavbno-mizarske izdelke. Prosim deželno vlado, da naj razveljavi ukaz okrajnega glavarstva o prepovedi opravljanja obrti in naj naroči okrajnemu glavarstvu kot obrtni oblasti, da mojo napoved za izvrševa­nje obrti tovarne za lesne izdelke vzame na znanje ter mi določi patent za take izdelke brez ozira na njih vrsto. Sledila je žandarmerijska ovadba, da dežel­ni poslanec Josip Lenarčič v svoji tovarni ne izdeluje nepooblaščeno samo gradbeno-mi­zarskih izdelkov, ampak tudi harmonije. Pri­ča temu je bil žandar Johan Rozman, ki da je v tovarni videl že kar nekaj harmonijev, in tudi lastnik sam je povedal Rozmanu, da izdelujejo harmonije za različne in številne odjemalce. Tudi delavnik je bil deležen raznih pomisle­kov. Delavnik je trajal 11 ur in pol, kar naj bi bilo za pol ure preveč, zato so v poletnem času podaljšali opoldanski odmor za pol ure, pozimi pa se je delo začelo pol ure kasneje. Pri nočnem delu so imeli samo dva odmora, zdaj so na zahtevo uvedli dodaten odmor od treh do pol štirih. Delavnik, ki so ga do tedaj po potrebi lahko 10 dni v mesecu podaljšali za 3 ure, so zdaj skrajšali na 3 dni v mesecu. Problem je bil prostor za malico, ker ni bil popolnoma ločen od parnega kotla, vendar so se delavci radi zadrževali v njem, ker je bil zlasti pozimi prijetno topel. Pogajali pa so se tudi glede nižjega plačila za krajši de­lavnik, kritja stroškov zaradi povzročene škode ter plačila za delo na akord.4 V začetku leta 1897 je obrtna oblast še vedno menila, da pri Lenarčiču delajo preveč različ­nih stvari, da se ne ve, kaj nova razporeditev strojev in nova dela pomenijo za varnost in zdravje delavcev in da ne morejo sprejeti nje­govih argumentov itd. Tako so si dopisovali in se prepričevali, dokler ni konec leta le prišlo težko pričakovano obrtno dovoljenje za de­lavnico. Ni čisto jasno, kateri argument je bil odločilen, kajti v naslednjih letih so inšpek­torji ves čas opozarjali, da delavnica zlasti glede varnosti ne ustreza zahtevam.5 TOVARNA ZA LESNE IZDELKE IN HARMONIJE JOSIP LENARČIČ Patentno pismo avstrijskega patentnega urada, izdano 10. decembra 1903. Josip Lenarčič na Vrhniki. Naprava za odstranjevanje izdelkov po končani obdelavi. (Kopijo pisma je posredoval Peter Caserman.) Delavci pred tovarno ukrivljenega pohištva in harmonijev Josip Lenarčič - pred oddelkom za harmonije. Z leve ob harmoniju delovodja Lukanc. (Foto: last Aleksandra Czižka.) 15. decembra 1898 je Lenarčič poročal, da v svoji delavnici poleg rezanja lesa iz hlodov v deske izdeluje tudi mizarske izdelke, npr. stole, okvirje za harmonije, okna, vrata, ri­salne deske, pisalne priprave itd. V poseb­nem oddelku izdeluje popolne harmonije raznih vrst. Zaradi različnosti je podjetju dal naslov Tovarna za lesne izdelke in harmoni­je in ga dal protokolirati v trgovski zapisnik. Dopustilo je bilo podeljeno 21. 1. 1899.6 Tovarna je nato delala še dobrih deset let; potem pa se je Lenarčič, ki je bil poročen z Ano Kotnik iz Verda, leta 1912 preselil k njej in tam prevzel vodenje posesti, opekarne in parketarne. Obrat na Lošci je nekaj časa sa­meval, dokler ga ni leta 1913 vzel v najem Josip Kunstelj, ki ga je ponovno preuredil v parno žago, kot je že nekoč bila.7 Opombe: 1 Kranjsko v slikah in opisih, spominski album, izdal Julij Laurenčič, Ljubljana 1898. 2 Josip Lenarčič je bil rojen 1856. leta na Vrhniki; med leti 1866–72 je študiral realko v Ljubljani, teh­niko oz. poljedelsko visoko šolo na Dunaju, kjer je diplomiral leta 1877. Po očetovi smrti je prevzel gospodarstvo na Vrhniki in kmalu postal tudi la­stnik Kotnikove opekarne. Kmalu se je uveljavil v gospodarskem in političnem življenju. 1880. leta je bil vrhniški občinski odbornik, 1882 soustanovitelj vrhniške posojilnice in Kmetske posojilnice za lju­bljansko okolico, leta 1879 je postal član Kmetske družbe in 1896 član ljubljanske trgovske in obrtne zbornice, kjer je bil predsednik med leti 1908–11. V kranjskem deželnem zboru je zastopal mestno­-trško skupino Postojna-Vrhnika-Lož kot pristaš narodno-napredne stranke, in sicer: 1891–1901 kot član upravnega in med leti 1908–12 član finančne­ga odseka in ponovno poročevalec odsekov, zlasti v cestnih in vodovodnih zadevah. Bil je tudi član močvirskega odbora 1893, deželne komisije za re­vizijo zemljiško-davčnega katastra na Vrhniki 1895, komasacijskega odseka 1899, odseka za kmetijske zadruge 1899 in član konzorcija za zgradbo vrhni­ške železnice 1897. (Slovenski biografski leksikon, str. 633). 3 Arhiv Republike Slovenije (AS), SI AS 133 Okrajno glavarstvo Ljubljana-okolica, škatla 193, PE 262. 4 SI AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana-okolica, škatla 80, PE 60. 5 Glej opombo 3. 6 AS, SI AS 448, Zbornica za trgovino obrt in industri­jo (TOI), 331/92, števni listi. 7 Glej opombo 3. TOVARNA ZA LESNE IZDELKE IN HARMONIJE JOSIP LENARČIČ Peter Caserman HARMONIJI JOSIP LENARČIČ & CO., PATENT, VRHNIKA Lenarčičev harmonij [3] (last Petra Casermana*). S harmoniji iz tovarne vrhniškega velepo­sestnika Josipa Lenarčiča sem se spoznal preko g. Nika Šušteršiča, tajnika vrhniške­ga Muzejskega društva, ki me je leta 2009 zaprosil, če bi lahko harmonij prepeljal h gospodu Janezu Pezdircu z Vrhnike v Me­tliko na obnovo. Takrat je bila to z moje strani usluga Muzejskemu društvu Vrhni­ka (MD), da jim ni bilo potrebno plačevati prevoza. Niti slutil pa nisem, da bo ta pot zame usodna, saj sem se pri tem povsem »zastrupil« s tem izdelkom vrhniškega to­varnarja. Harmonij last Muzejskega društva Vrhnika [1] pred restavriranjem (Naš časopis, Vrhnika, 23. 4. 2007). Tudi veliko članov Muzejskega društva ni vedelo, da je bil ta izdelek vrsto let proi­zvajan na Vrhniki, in to nepoznavanje je tudi posledica popolnega pomanjkanja kakršnekoli literature o njihovem obstoju. Pregledal sem gradivo, ki mi je bilo dose­gljivo ter povprašal proizvajalce in popra­vljalce orgel na Slovenskem. Obrnil sem se na Nadškofijo v Ljubljani, na g. Matjaža Ambrožiča, ki mi je povedal, da Lenarčiče­ve harmonije pozna in da jih je v Sloveniji veliko, vendar pa o njih nimajo nikakršne dokumentacije. Informacije sem iskal tudi * Fotografije, kjer ni navedenega avtorja, je posnel Peter Caserman. v župnijskem arhivu na Vrhniki, kjer sem izvedel, da v Župniji Vrhnika ni nobenega harmonija iz Lenarčičeve tovarne. V or­glarski delavnici v Mariboru je bil odgovor povsem enak kot v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Iskal sem tudi drugod: po pi­snih, ustnih in elektronsko dostopnih ar­hivih. Zbral sem le zelo malo ustnih infor­macij {1}, {2}, zanimiv podatek z interneta, da so ga uporabili zaradi možnosti tran­sponiranja skladb, a skoraj nič iz tiska­nega gradiva ali cerkvenih kronik o tem inštrumentu. To me je še bolj spodbudilo, da sem ta instrument začel še natančneje spremljati, iskati in raziskovati. Od takrat pa do danes sem videl šele šest Lenarčičevih harmonijev, ki so si po zu­nanjosti različni, vsebino pa imajo skoraj enako. Tri od teh sem uspel odkupiti s po­močjo informatorjev in dobrih ljudi. Na zunaj se razlikujejo po velikosti igralni­kov, okrašenosti akustične školjke, načinu odpiranja igralnega dela, razponu tran­sponiranja, okrašenosti tipk, po igralnem razponu igralnika in glede na število upo­rabljenih patentov na igralniku. Prebral sem, da je imel J. Lenarčič prijavljenih več kot 25 patentov, kar je tudi s pridom tržil in na igralnikih tudi zapisoval. Novejši, ko so bili igralniki, več igralnih možnosti so ponujali in bolj kompleksni so postaja­ li. Da pa lahko njihov razvoj postavim v časovno zaporedje, je potrebno primerjati vseh pet znanih oblik harmonijev in njiho­vo sestavo (šestega iz Izole [6] v podrobno­stih ne poznam). Vseh pet harmonijev ima šest registrov, ne glede na okrašenost igralnikov ali dodat­kov na igralniku. Registri se imenujejo (od leve proti desni ): Forte – F, Sourdine – S, Expression – E, Vox Celeste, Tremolo in Forte – F, kot je prikazano na sliki 3. *Glej seznam harmonijev na koncu prispevka. Forte – F registra z obeh strani (skrajno levo in skrajno desno) pomenita odprtje dušilne lo­putice nad prepustnimi kanali zvoka, da toni nedušeno prihajajo v akustični del igralnika. Pri obliki vklopov in izklopov tega registra se na harmonijih opazi kar nekaj sprememb v časovnem razvoju igralnika. Na začetku so bili vklopi – odpiranje poklopa – narejeni tako, da si dvižno kotvico potisnil pod loputo in s tem sprostil ton, kar pa je delalo veliko težav zaradi trenja in drsnega načina vklopa, in veliko okvar, kar je prikazano na spodnjih dveh slikah. V času razvoja so odpiranje več­krat spremenili in je v enem primeru izvede­no tudi preko mehanizma dveh ploščic. Z odprtjem registra Sourdine – S se zapre dotok dodatnega zraka na spodnji del igral­nika. S tem pa utišamo spodnji del – levo roko. Pri tem je zanimiva ravno obratnost HARMONIJI JOSIP LENARČIČ & CO., PATENT, VRHNIKA delovanja registra, kot pri vseh ostalih regi­strih. Tako je register uklopljen pri uvleče­nem stanju. Najzanimivejši register in hkrati tudi po­sebnost Lenarčičevega harmonija je re­gister Expression – E, ali kot mu pravijo popravljalci harmonijev, trgalnik mehov (slika 6). To je register, ki zrak iz nožnih mehov – zajemalnikov zraka, ki drugače polnijo zračni zalogovnik, direktno preu­smeri na igralne jezičke in s tem izvajalcu na instrumentu da veliko ustvarjalno mo­žnost interpretacije glasnosti zvokov in s tem tudi skladb. Zaradi tega je pri preveliki želji po glasnem igranju največkrat prišlo do previsokega tlaka v nožnih zajemalni­kih zraka, saj tukaj ni nikakršnega varno­stnega ventila za preprečitev prevelikega tlaka, kot je to primer pri zalogovniku zra­ka. Ta register se aktivira ob izvleku. Naslednji register Vox Celeste se aktivira ob izvleku in pri tem odpre dotok zraka v dru­go vrsto jezičkov za zgornji del igralnika – desna roka. S tem izvajalcu ponudi bogatej­ši zvok zgornje polovice tipk, kar pride prav pri izvajanju bolj slovesnih skladb. Zadnji register Tremolo je izmed vseh naj­bolj zanimiv, saj tega nisem zasledil pri nobenem drugem proizvajalcu harmonijev. Register je aktiviran pri uvlečenem stanju, in to pomeni, da zrak v zgornjem delu igral­nika niha, če igramo več kot tri note hkrati, to je: ko igramo akorde. Na igralniku je na zgornjem delu postavljen vzmetni zaporni nihajni mehanizem, ki ob zmanjšanju tla­ka od spodaj prične nihati in s tem dobimo značilen nihajoč – tremolo glas harmonija. Hitrost nihanja je odvisna od tlaka v zalo­govniku, obtežitve nihajnega mehanizma in od števila hkrati igranih not na zgornjem delu igralnika. Nadalje se harmoniji razlikujejo po številu oktav na manualu (tipk), ki jih ima posame­zni harmonij. Število se tako giblje od štirih [1] do šestih oktav tipk [7], ki pa niso vedno Oblika registra Tremolo. vse v svoji funkciji. Lenarčičevi harmoniji so skoraj vsi, razen najstarejših primerkov [1], opremljeni z možnostjo mehanskega transponiranja višine igranja not. S tem pa seveda niso vse tipke v svoji funk­ciji. Največ 5 oktav igralnih tipk je v svoji igralni funkciji, ostale pa so uporabljene samo pri premiku tipkovnice. Ker se tip­kovnica tako ni dala dovolj premakniti za transponacijo treh tonov navzgor in nav­zdol, so tako harmoniju dodali dodatne odprtine in pokrove, ki Lenarčičevim har­monijem dajo značilno obliko igralnikov s stranskimi škatlastimi pokrovi. HARMONIJI JOSIP LENARČIČ & CO., PATENT, VRHNIKA Pri najbolj okrašenem harmoniju [3] je za­nimivo to, da so tipke harmonija okrašene tako, kot bi igrali po notnem črtovju. Roza obarvane tipke so glavne notne črte, ru­menkaste tipke so vmesni prazni prosto­ri, svetlozelene tipke so pomožne črte in končno temnozelene tipke so vmesni pro­stori pri pomožnih črtah. Okrasje ima tako označen basovski in violinski ključ, ki sta v svoji natančni legi v notnem – barvnem črtovju. Tudi vse tipke so označene s kovin­skimi ploščicami s svojimi tonskimi imeni. Razvoj igralnikov je šel tudi v vgradnjo ko­lenskega vklapljanja dodatnih oktavnih to­nov igranim tipkam – kolenski oktavniki. Z levim ali desnim kolenskim mehanizmom – registrom je glasbenik igranemu tonu lah­ko dodal še njegov višji oktavni ton in se s tem razbremenil igranja oktav. Ta sistem so vgrajevali v igralnike šele kasneje, saj ga najstarejši harmoniji niso imeli. Zunanje razlike igralnikov so tudi v načinu zapiranja igralne površine – tipk. Prvotni so imeli pokrivno klapo z manjšo zaključ­no letvijo, ker še ni bilo transponacijskih držal. Pri naslednjih je pokrov izdelan kot izvlečna pokrivna zapora, kar pa ni dobra rešitev. Pri teh igralnikih se ne razvije zna­čilen zvok v igralniku, saj zapiralna lesena ploskev zvok odbije nazaj v igralnik na za­dnjo steno. Zvok tako ni odhajal v prostor in je nekoliko zamašen. Zato so mlajši harmo­niji zopet izdelani s pokrovno klapo le, da je zadnja zaporna letev tokrat precej večja, saj mora zapreti tudi držala za transponacijo. Igralnik z odprto izvlečno zaporo [4]. Zunanji izgled teh inštrumentov je bila stvar izbire naročnika. Cena harmonija je bila si­gurno odvisna od oblike akustičnega ohišja in njegovega okrasja, saj je notranjost igral­nika opisanih harmonijev delana po enot­nem modelu. Pedalni sistemi, nožni zaje­malniki zraka, zalogovnik zraka, razbreme­nilni ventil, vzmeti in mehanizmi registrov se skoraj ne razlikujejo. Tudi igralni jezički se ne razlikujejo v čem drugem kot po igral­nem obsegu, in prav tako ni bistvene razli­ke pri tremolo mehanizmu. Spremembe se vidijo zlasti v razvoju notranjosti samega igralnika. Tipke so z razvojem narejene vse bolj natančno. Nastavljanje višin je možno z vijaki in ne več z žebljički. Vzmetne opore tipk dobijo močnejše vzmeti. Vklopni me­hanizmi registrov so natančnejši in možno­sti razstavljanja in sestavljanja ob morebi­tnih (potrebnih) posegih v sam igralnik so hitrejša. Možnost transponacije tipk – viši­ne igranja tonov – je število premikajočih in s tem sestavnih delov igralnika povečala za več kot dvakrat. Celoten razvoj igralnikov je zelo težko ume­stiti v časovne okvire, saj pisni viri navaja­jo samo približni čas pričetka izdelovanja harmonijev (1897 – D). Zaenkrat nisem na­šel nobenega pisnega vira o samem poteku proizvodnje harmonijev, ki so jih na Vrhni­ki proizvajali. Kot zanimivost dodajam še zgornji oglas za Lenarčičeve harmonije iz leta 1900. V knjigi »Šola v boju proti pijančevanju« so jih oglaševali povsem enako, kot se dandanes oglašuje. Povprašajte za cenike, najboljša kakovost, zelo lep glas in damo na obroke. Reklamni oglasi se v več kot 110 letih niso prav dosti spremenili. Z raziskovanjem harmonijev, ki so po se­daj znanih podatkih na Vrhniki nastajali več kot desetletje (od 1898 do 1913), name­ravam nadaljevati. Upam, da bomo lahko nekoč te harmonije umestili v časovni, ka­kovostni in količinski okvir glede na ostale znane harmonije pri nas. Za konec dodajam še slike označevalnih ta­blic proizvajalca na harmonijih v zapored­ju, kakor so najbrž nastajali. [1] [5] [4] [2] [3] HARMONIJI JOSIP LENARČIČ & CO., PATENT, VRHNIKA Prevzem obnovljenega harmonija poleti 2009 pri Janezu Pezdircu v Metliki . Informatorji: {1} Restavrator Janez Pezdirec, Slamna vas, Metlika. {2} Marjan Bukovšek s. p., Popravilo in uglaševanje glasbil, Golo Brdo 16b, Golo Brdo, 1215 Medvode. (3) Doc. dr. Matjaž Ambrožič, izvedenec (kolavdator) na področju zvonoslovja in orglarstva ter pisec strokovnih elaboratov ob restavracijah in naku­pih zvonov in orgel. Literatura: 1 Internetno dostopni podatki in slike. 2 PODACI O HARMONIJIMA U DALMACIJI, UDK: 681.816.6(091)(497.58), Izvorni znanstve­ni rad, BOŽIDAR GRGA, http//hrcak.srce.hr\ file\15271\93_113_AnaliOS22_Grga.pdf 3 ŠOLA v boju proti pijančevanju, Z dovoljenjem drušva "Österrr. Verein gegen Trunksucht" pro­sto poslovenil F. G., v PULJU. Tiskarna J . Krm­potič idr., 1900, http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-JV72P1EU/?query=%27udc%3 DMedicina%27&pageSize=20&fyear=1900 - rekla­ma za J. L. harmonije. 4 Olga Pivk, Tovarna stolov in ukrivljenega pohi­štva, Vrhniški razgledi 13, Vrhnika 2012. Trenutno poznane lokacije znanih harmonijev Jos. Lenarčič & Co. so: [1] Harmonij iz porušenega gradu Turn nad Gabrov­ko. Leta 2007 ga je odkupilo Muzejsko društvo Vrhnika. Cankarjev dom na Vrhniki, avla. [2] Cerkev Povišanja Sv. Križa v Slamni vasi v Metliki. [3] Vrhnika, Peter Caserman, osebna last, harmo­nij, delujoč, z okrasjem in barvnimi tipkami (ta instrument je nabavil župnik iz Bele Cerkve med vojno po požigu orgel v njihovi cerkvi in so imeli harmonij za nadomestek. Na oglasu je takrat pisa­lo, da je leto izdelave 1932. [4] Vrhnika, Peter Caserman, osebna last, harmonij ima popolno originalno zvočno škatlo, potreben popravila meha, z izvlečno klapo za zaprtje igral­nika (nabavljen v Idriji). [5] Vrhnika, Peter Caserman, osebna last, harmonij v razstavljenem stanju, saj je nosilna škatla razpa­dla zaradi izdelave replike zvočne škatle iz iverne plošče (nabavljen v Moravčah). [6] Župnijska cerkev Sv. Mavra v Izoli; ima v lasti ene­ga od največjih poznanih harmonijev te proizvo­dnje – dvomanualni. [7] Dobrinj (KK) 2/72, ž. c. sv. Stjepana prvomuč. harmonij z raznobarvnimi spodnjimi tipkami, proizvodnja I. Lenarčič & Co./ Patent/ VRHNIKA, obseg 2H-b3. Bilo je 6 registrov. [8] Nin (ZD) 1/72, c. sv. Anselma muč. ima v lastni­štvu harmonij proizvodnje I. LENARČIČ patent, Vrhnika, nabavljen med leti 1900 in 1920. Tatjana Oblak Milčinski HARMONIJ IZ DOMA* Po pripovedovanju Urbana Žirovnika Urban Žirovnik, Miklčov Ban iz Verda, je rojen 25. maja 1928. Bister, zvedav opazo­valec življenja in ljudi od malih nog dalje, je danes neprecenljiv poznavalec in pripo­vedovalec, pravi živi most, ki nas s svojimi zgodbami povezuje z bolj ali manj daljno preteklostjo. Večkrat sem mu prisluhnila in ga tudi spraševala o mnogočem iz preteklo­sti našega kraja. Zanimalo me je tudi, kako in kdaj je obratovala Kotnik-Lenarčičeva to­varna glasbil na Lošci pri Vrhniki, o kateri danes ni več nobenega sledu. Ban Žirovnik mi je pripovedoval o Franu Kotniku, ki da je bil premišljen gospodar. Prav tak je bil njegov zet Josip Lenarčič, ki ga je nasledil. Ob obilju lesa, ki ga je imel v gozdovih nad Verdom in Vrhniko, in vedno plovni vodni poti po Ljubljanici, je postavil nedaleč od svoje posesti v Verdu, na levi strani Ljubljanice, na sicer poplavni Lošci, tovarno glasbil in upognjenega pohištva. Les iz gozdov so za potrebe tovarne tovorili do Retovja, pri Maroltu v Verdu so ga zvalili v reko in potem spustili do Lošce, kjer so ga pod tovarno lovili in spravljali na suho. Tako so privarčevali pri vožnji naokoli po poteh preko Vrhnike do Lošce. Nad proizvo­dnjo v tovarni je bedel mojster Rosenwirth. Tovarna je delala dobro, a je bilo njene izdel­ke težko plasirati na trg. Lenarčič je spoznal, da težko konkurirajo že znani in uveljavlje­ni tovarni Petofi, ki je zasedala večino nek­danjega avstro-ogrskega tržišča: »Pod ceno ne moremo izdelovati harmonijev, raje pre­nehajmo …« in tovarno so zaprli. Harmoniji in klavirji iz Lenarčičeve tovarne so bili vse­eno še dolgo znani in dragoceni inštrumen­ti. Ban Žirovnik se spominja, da je videl pri­merek klavirja, na katerem je bil emblem z imenom vrhniške tovarne, na Dedinju, ko je kot gardist služil vojsko v Beogradu. Harmo­nije pa je videl tudi v Budimpešti in Pragi, ko se je kot šofer tovornjakov ali avtobusov na dolgih poteh ustavljal v teh mestih. * Narečni zapis pripovedi je objavljen v knjigi: Tatjana Oblak Milčinski, Svi šle wakapavat turšca na Mah, Kmečki glas, 2006, str. 134. HARMONIJ IZ DOMA Po pripovedovanju Urbana Žirovnika V zgornjem delu gospodarskega poslopja nekdanje Marjanč'nkove domačije (na fotografiji desno) je bil po drugi svetovni vojni Kulturni dom in prostori Krajevne skupnosti Verd. Domačini so stavbo poznali kot "Dom". (Foto: Tatjana Oblak Milčinski, 2012.) Enega od harmonijev je imelo pred drugo sve­tovno vojno tudi Prostovoljno gasilsko društvo Verd, ki je bilo tedaj, tako kot druga gasilska društva, pravzaprav nosilec splošne kulture v našem kraju. Pevci so ga uporabljali za pomoč pevskemu zboru. Med vojno ga je na svojem domu pred okupatorji skrival Franc Furlan, Markocov očka (1895–1995), ki je bil med dru­gim tudi ljubiteljski zborovodja. Po vojni je za harmonij skrbel Stanko Istenič (Matičkov), si­cer pismonoša. Bil je tudi zborovodja in pevec, odličen basist. Prepeval je celo, ko je raznašal pošto, pa Poročevalca, Ljudsko pravico, Delo. Ban Žirovnik se spominja celo njegovih du­hovitosti. »Ooo, sem ti pripeljal Garanje, Gara­nje!«, je prepeval, ko je pripeljal Delo. Harmonij so potem postavili v kulturni dom v Verdu (nad trgovino Kmetijske za­druge Vrhnika), kjer so ga uporabljali pevci zbora Liko Verd, dokler niso vaj preselili v Cankarjev dom na Vrhniki. Harmonij je ostal v Domu, kjer nihče ni več skrbel zanj. Konec 80. let so vsega razsute­ga odpeljali na smetišče. Ko smo urejali to številko Vrhniških razgledov, nas je presenetila vest o smrti Urbana Žirovnika. Umrl je 20. februarja 2013. Naj bo ta prispevek tudi v njegov spomin. Dragica Skubic PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE na podlagi raziskave iz leta 19841 Del Velike Ligojne, februar 1984 (foto: Bojan Petrovčič). 1. KRATKA OPREDELITEV OBMOČJA KRAJEVNE SKUPNOSTI LIGOJNA Krajevna skupnost Ligojna obsega Veliko Li­gojno in Malo Ligojno in je naselje v občini Vrhnika. Velika Ligojna je gručasta vas, ki leži na se­vernem obrobju Ljubljanskega barja in Pod­lipske doline. Vas sestavljajo: središče vasi je okrog kapelice, del vasi je okrog cerkve Sv. Jurija in na zahodu je Razpotje z zasel­koma Kote in Mavsarija. Na Razpotju je od­cep poti v Žažar. Nad Razpotjem leži zaselek Mavsarjev hrib, ki je vrh Kisovca (503 m). Nadmorska višina Velike Ligojne je 333 m. Sredi naselja Velike Ligojne je odcep poti v Malo Ligojno. Mala Ligojna je gručasta vas, ki leži nad robom Barja, severno od Vrhnike in na vzhodni strani Velike Ligojne, kamor drži cesta z glavne ceste na Vrhniki. Obsega za­selek Frtica ob Tržaški cesti. Tu je bila že v rimskem času utrdba ob cesti. Polja leže na vzhodni strani proti Drenovem Griču (Dolge njive) in okrog osamelca Goričice (318 m) na Barju. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Notranji ustroj območja Ligojnčani so imeli pred drugo svetovno Krajevna skupnost Ligojna meji na krajevne skupnosti: Drenov Grič, Sinja Gorica, Stara Vrhnika, Podlipa, na severni strani na Me­stno občino Ljubljana z naselji Žažar, Vrzde­nec in Horjul. Leta 1823 v obdobju Kronovine Kranjske je Velika Ligojna pripadala okrajnemu glavar­stvu Ljubljana, poprejšnjemu okrožju Po­stojni in davkariji Vrhnika. Njen obseg je bil večji, kot je danes. Prekrivala je naselje Dre­novega Griča v celoti. Mejila je na vasi: Stara Vrhnika, Podlipa, Žažar, Vrzdenec, Horjul, Zaklanec, Log in Blatna Brezovica.2 Občina Vrhnika meri 16.864 ha 86 a 36 m2 , Velika Ligojna pa 982 ha 13 a 55 m2 . Krajevna skupnost Ligojna je razen novejših hiš, zgrajenih v zadnjih 20. letih, izrazito kmečko naselje, kjer so poleg hiš še obsežna gospodarska poslopja. vojno na Vrhniki trgovino, telefon, pošto, in zdravniško pomoč. Na Vrhniki je bil tudi sedež davčne uprave, sodišče, žandarmerij­ska postaja, oddelek finančne kontrole in župnija. Tudi danes se poslužujejo prebival­ci Ligojne na Vrhniki trgovin, šole, obrtnih storitev in uradov. Cerkvi Sv. Lenarta in Sv. Jurija pripadata žu­pniji na Vrhniki. V srednjem in novem veku je del posestev v Ligojni spadal pod samostan Bistra; tu je bil tudi sedež županije. V Mali Ligojni je imela Bistra 12 cerkvenih travnikov, v Veliki Ligojni pa 13 cerkvenc.3 Boljši gozd je imela v svoji posesti Cerkev, a slabši les v tem gozdu so kmetje porabili za gorivo. Pokopališče v Veliki Ligojni je ob cerkvi Sv. Jurija. Na pokopališču pokopavajo tudi ljudi z Drenovega Griča. Zaradi prezasedenosti po­kopališča sta se Krajevna skupnost Ligojna in Krajevna skupnost Drenov grič pričeli dogo­varjati o njegovi širitvi. Naraščanje števila hiš od leta 1937 do 1984 v Veliki in Mali Ligojni Naselje 1937 1968 1984 Velika Ligojna 46 50 72 Skupaj 69 77 114 192 Vrhniški razgledi Zdravstvenih uslug, lekarne, veterinarske službe in poštnega urada se ljudje poslužu­jejo na Vrhniki in v Ljubljani. Do leta 1914 so otroke poučevali branja in pi­sanja pri Košutovih, v Veliki Ligojni 24. Tu je bila enorazredna šola. Od 1914 do 1929 se je pouk vršil v Veliki Ligojni pri Prdjel. V eno­razredni šoli je poučevala učiteljica Marija Jurjevčič. Leta 1928 pričnejo Ligojnčani z gradnjo ljudske šole v Veliki Ligojni, v kateri so začeli poučevati 1929. Enorazrednico so povišali v dvorazrednico. Šole je bila ukinje­na leta 1965. Učenci od takrat dalje obiskuje­jo osnovno šolo Ivana Cankarja na Vrhniki. Vozijo se s šolskim avtobusom. Do leta 1977, ko so asfaltirali cesto z Vrhnike v Horjul in leta 1983 cestišča po vasi, so bile to le slabo vzdrževane makadamske poti. Leta 1952 je bil za obe Ligojni sezidan Gasil­ski dom, ki naj bi služil vsem družbenopo­litičnim organizacijam. V njem so se sprva odvijale dramske predstavitve, proslave ob različnih obletnicah; predvajali so filme, vr- Notranjost Ljudske šole z učenci v Veliki Ligojni, 1955. (Od leve proti desni so v prvi vrsti: Majda Kucler, tre­tja v prvi vrsti Nuška Kenk, druga v drugi vrsti Jožica Petrovčič, sledi Marija Leben, Milena Gabrovšek, Slav­ka Gabrovec, tretja v tretji vrsti Majda Osredkar, šesta v tretji vrsti Stanka Kovač, Franc Kavčič, v zadnji vrsti učiteljica Milka Bradač, Ivan Petrovčič, peti v zadnji vr­sti Gustelnov Janez, Janez Japelj in Franc Osredkar). stile so se veselice. Danes več ali manj v nje­govih prostorih prevladuje mrtvilo. Ljudje se v njem zberejo le še ob veselicah, ki so v večini dobro obiskane. Manj se ljudje od­zovejo proslavam in kulturnim prireditvam, kot so: koncerti pevskih zborov in nastopi folklornih skupin. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Folklorna skupina Ligojna, ki so jo sestavljali mladi Ligojnčani, je bila ustanovljena 1978. leta. Njihovi nastopi so bili dobro obiskani. S trgovino so se prvi ukvarjali pri Meletovih, pri Ogrinovih v Hribu in Jamškovih v Veliki Ligojni. Prodajali so le osnovna živila, petro­lej in milo. Pri Ogrinovih in Jamškovih so se s trgovino po drugi svetovni vojni preneha­li ukvarjati. Z ukinitvijo Ljudske šole 1965. leta so del šolskih prostorov preuredili v tr­govino. Ostal je le še prostor, v katerem se vršijo sestanki Krajevne skupnosti in mladi­ne. V najem je oddan tudi stanovanjski pro­stor, v katerem so bivali učitelji. Demografski razvoj območja od 1869 dalje V Mali Ligojni število prebivalstva od leta 1869 do 1890 narašča, nato v naslednjem de­setletju nekoliko upade, nato pa je do druge svetovne vojne naraščalo. Od tedaj dalje šte­vilo prebivalstva le polagoma narašča. V Veliki Ligojni od leta 1869 do 1900 upada. Od leta 1910 postopoma narašča. Od leta 1949 do 1983 je v Mali Ligojni umrlo 47 ljudi, v Veliki Ligojni pa 43. Skupaj 90 lju­di. Od leta 1949 do 1983 pa se je rodilo 228 ljudi. V teh letih se je v obeh Ligojnah rodilo 138 ljudi več, kot jih je umrlo. V Ligojni se je število prebivalcev med leti 1869 in 1966 gibalo takole: Leto 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1966 Velika Ligojna 225 221 217 224 224 243 248 272 284 263 Število prebivalcev po spolu leta 1981: Ženske 18 14 27 22 18 10 13 7 12 Spol 45–49 50–54 55–59 60–64 65–69 70–74 75 in več SKUPAJ Ženske 16 14 13 8 6 9 11 219 194 Vrhniški razgledi Prebivalstvo po narodnosti: Prebivalci drugih jugoslovanskih narodnosti so se v Ligojno preselili 1979. leta zaradi do­bljene zaposlitve na Vrhniki. Gospodarski razvoj Največjo površino zavzemajo v Ligojni trav­niške in njivske površine. Letna količina pa­davin na m2 je 1400–1500 mm. Ob potoku Podlipščica rastejo jelše in vrbe. Barjanska flora je zaradi melioracije že moč­no ogrožena. Značilne praproti so močvir­ska glistovnica, češljasta glistovnica in kačji jezik. Med cvetlicami so znani močvirski tulipan, dolgolista rosika, barjanska vijolica, kalužnica in razni šotni mahovi. Na Barju je pogosto megla, medtem ko je na bližnjih hribih jasno. Krajevna skupnost Ligojna je v občini Vrhni­ka najbolj kmetijsko usmerjena vas. Z usmer­jenim gospodarstvom so se začeli ukvarjati okoli leta 1970. Še leta po vojni so se ukvarjali z vsemi kmetijskimi kulturami. Danes se to nikomur več ne obrestuje, zato so se ozko specializirali. Usmerjeni so v pridelavo mle­ka in mesa hkrati, v zadnjih dveh letih se ukvarjajo tudi z gojenjem pšenice na 20 ha. Na enem ha pridelajo 5 ton pšenice. Z me­lioracijo bodo pridobili v naslednjih letih 75 ha novih njivskih površin za sejanje pšenice, s čimer se bo pridelava pšenice še povečala. Še v bivši Jugoslaviji je bila na Vrhniki usta­novljena zadruga. Od leta 1952 so z njo so­delovali tudi Ligojnčani. Z njeno pomočjo pospešujejo pridelek. Zadruga kmetom nudi umetna gnojila, semena, odkupuje živino, mleko in pridelke. Zaradi visokih cen poskušajo čimveč krme pridelati doma. Ni lahko dobiti dobre soje, zato porabijo za krmo več drugih nadomest­kov, ki pa niso tako dobri. Pregled površin po kulturah v katastrski občini Velika Ligojna 1984: Njiva Vrt Sadov­njak Vino­grad Travnik Pašnik Moč­virje Nerodo­vitno Skupaj Zasebni sektor 1.315.445 0 340.291 0 2.984.416 300.830 0 107.748 8.728.582 Skupaj 1.339.786 230 345.248 0 3.453.679 314.624 0 606.071 9.821.355 PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE 195 Letno prodajo preko zadruge več kot 90 ton sira, 100–150 bikov (mesa) in 200 krav. Velika Ligojna ima 180 krav in odda okoli 1000 litrov mleka na dan. Mala Ligojna ima nekaj čez 60 krav in odda 400 litrov mleka na dan. Večji kmetje imajo največ 13 krav mleka­ric in največ 36 glav pitane živine. Po zadnjih podatkih ima Ligojna okoli 540 glav živine. Zaradi mehanizacije premore danes Ligojna le 15 konj. Najboljše konje ima Ivan Mele. Na leto prodajo okoli 50 prašičev, predvsem zadrugi. S prodajo jajc in kokoši so se ukvarjali od leta 1975 do 1982. Dnevno so prodali okoli 300 jajc. Mnogo kmetov je naredilo posebne veteri­narske tečaje in kličejo veterinarja le v naj­nujnejših primerih. Pavel Bradeško, kmet iz Velike Ligojne, za Kmetijski inštitut vodi knjige o živini, zato kme­tom tudi cene pridelovanja mleka niso tuje. Prebivalci po izobrazbi: Večina kmetov je poleg kmetovanja tudi za­poslena. Le 15 kmetov se preživlja od lastne­ga kmetijskega gospodarjenja. Spreminjanje poklicne strukture prebivalcev Do konca druge svetovne vojne so se lju­dje ukvarjali pretežno z živinorejo in s po­ljedelstvom. Nekateri so se ukvarjali tudi z manjšimi obrtniškimi storitvami vzporedno s kmetovanjem in prevozništvom. Med obe­ma vojnama sta bila v Ljubljani zaposlena le dva izučena zidarja. Na delo sta se vozila z vlakom ali s kolesom. Po drugi svetovni vojni se je poklicna struktura vidno izbolj­ševala. Večina mladih, ki po osemletki niso nadalje­vali šolanja, so zaposleni v tovarni Industrija usnja Vrhnika in Ščetinarni v Sinji Gorici. V zadnjih dveh letih se dekleta odločajo za usnjarsko-šiviljsko stroko, kajti imajo veliko možnosti se zaposliti v usnjarski šivalnici In­dustrija usnja Vrhnika. 4–7 razredov osnovne šole 79 Poklicne šole, delovodske in poslovne šole 63 Tehnične in druge strokovne šole 13 Visoka 0 Brez šolske izobrazbe 3 196 Vrhniški razgledi Statistični podatki v zaposlitveni sestavi prebivalstva leta 19814: Poklici V občini Izven občine 1. rudarstvo, industrija, obrt 42 12 pomožni kemijski delavci 1 0 kovinarji 4 2 pomožni strugar 2 1 pomožni monter plinskih naprav 0 1 mehaniki in strojniki 1 1 električarji 3 5 elektronavijalec 0 2 sestavljalec telekomunikacijskih naprav 2 2 zidar za zidanje in ometanje 1 0 lesarji 2 1 pomožni mizar 1 0 grafiki in sorodni 0 1 predelovalci kož, usnja in sorodni 21 0 PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE 197 pomožni dodelovalec strojnih kož 10 0 2. predelovalci hrane in sorodni 6 0 pomožni mlekar 2 0 pomožni sirar 2 0 mesar – klavničar 1 0 pomožni izdelovalec kand. izdel. in pec. 1 0 3. komunalna dejavnost 2 5 komunalni in sorodni poklici 2 5 snažilka 1 4 pomožni gasilec 0 1 čuvaj 1 0 4. promet in zveze 4 1 vozniki lahkih motornih vozil 3 0 voznik viličarja 1 0 posredniki komunikacij o 1 telefonist 0 1 5. trgovina, gostinstvo in turizem 2 0 trgovci in sorodni 1 0 pomožni prodajalec 1 0 gostinci in sorodni 1 0 kuharski pomočnik 1 0 6. ekonomija in administracija 1 2 administratorji 1 2 pomožni administrator 1 1 operater pri vnašalcih podatkov 0 1 8. ostalo 4 9 poklici raznih dejavnosti 2 8 transportni delavec 0 1 skladiščni delavec 1 4 pomožni delavec 0 2 ročni embaler 0 1 198 Vrhniški razgledi delavci brez poklicev 2 1 2. Poklici širokega profila 25 23 1. rudarstvo, industrija, obrt 18 13 kovinarji 4 7 stavbni ključavničar 2 2 strugar 1 1 brusilec 0 1 avtomobilski klepar 0 1 mehaniki in strojniki 3 2 strojni ključavničar 1 1 električarji 3 1 elektroinštalater 2 1 elektromehanik 1 0 gradbeniki 1 0 strojnik gradbene mehanizacije 0 1 lesarji 2 0 mizar 1 0 modelni mizar 1 0 tekstilci 2 3 modistka 0 1 krojač za moške obleke 1 1 krojač za ženske obleke 1 0 konfekcionar 0 1 predelovalci usnja in sorodnih 3 0 usnjar 1 0 krojilec usnjene konfekcije 2 0 2. poklici – delavci osebnih storitev 0 1 frizer za moške in ženske 0 2 3. promet in zveze 1 5 vozniki in sorodni 1 4 voznik tovornjaka 1 4 PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE 199 voznik avtobusa posredniki komunikacij PTT manipulator 4. trgovina, gostinstvo in turizem trgovci in sorodni prodajalec prodajalec prehranbenih izdelkov prodajalec tekstila prodajalec avtomobilov in delov gostinci in sorodni kuhar 5. ekonomija in administracija administratorji administrator 3. Poklici profila tehnik in njemu sorodni 1. rudarska industrija in obrt mehaniki in strojniki strojni tehnik strojni delovodja 2. promet in zveze vozniki in sorodni prometni tehnik 3. trgovina, gostinstvo in turizem komercialni tehnik 4. ekonomija in administracija administratorji administrativni tehnik 5. znanost, prosveta in kultura pedagogi in andragogi vzgojitelj 01 01 01 45 44 14 10 20 10 01 01 20 20 20 6 34 12 12 11 11 11 11 11 20 20 01 01 01 21 20 21 200 Vrhniški razgledi Dodatek k demografskemu razvoju območja Pred prvo svetovno vojno so se Ligojnča­ni izseljevali predvsem zaradi nezadostnih materialnih možnosti (9). Za možmi so se odpravljale tudi žene. Nekateri od njih so se tudi vrnili. Zaradi političnih povojnih razmer in nedo­voljenega prekupčevanja so se izselili trije v Argentino. Eden izmed njih se je vrnil. Po drugi sve­tovni vojni je odšlo v tujino na začasno delo 16 ljudi. Pokazalo se je, da nezaposlenost ni bil glavni razlog odhajanja, temveč je šlo predvsem za željo po izboljšanju življenj­skega standarda. Zaslužek so si poiskali v Nemčiji, Franciji, Švici in Avstraliji. Neka­teri od njih so ostali v tujini in se ne name­ravajo vrniti. Spreminjanje socialne strukture Vas je bila že od nekdaj kmečka. Do dru­ge svetovne vojne je štela 8 večjih kmetij. Deset kmetov je imelo hlapce in dekle. Po enega hlapca in eno deklo so imeli le pri eni kmetiji. Pri eni kmetiji so grunt podari­li dekli, ker niso imeli svojega naslednika, pri drugi večji kmetiji se je dekla omožila z gospodarjem. Posli so morali postoriti vsa težja dela. Plačali so jim za obleko, nudili pa hrano in posteljo. Dekle so spale v ka­mrah, hlapci na senikih in hlevih. Po drugi svetovni vojni se je vas postopoma spremi­njala v poldelavsko naselje. Opuščene so tri hiše, dve hiši imata delavnico (izdelova­nje drobnih kovinskih izdelkov). V Ligojni je 38 gospodinjstev, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom ali le delno (pridelajo poljske pridelke, zelenjavo, redijo prašiče, kokoši, zajce). 2. UVAJANJE NOVOSTI Kmečka gospodarstva Lesene pluge z železno glavo so uporabljali vse do uveljavitve železnega pluga leta 1938. Pred pojavom pluga z železno glavo so upo­rabljali ralo, ki je bilo v celoti leseno – lesen lemež, črtalo in deska. Imeli so le malo konj, orali so s kravami in z volmi. Menili so, da imajo več koristi od krav kot od konj. Mikš v Veliki Ligojni je imel prvi plug, ki je imel leseno ogrodje in železen lemež, črtalo in desko. Plug so čistili z otko.5 Med obema vojnama je nastala velika kriza. Denarja niso imeli; kar so lahko, so prodali. Pri obdelovanju zemlje so uporabljali oko­palnike, osipalnike, lesene brane z železni­mi žeblji, katere še dandanes uporabljajo. Kosili so s kosami. Do leta 1970 so bili v rabi že železni plugi, ki so bili že v celoti izdelani iz železa. Kultivatorji, traktorji in ostali priključki so se v večji meri začeli uveljavljati z letom 1970. Od leta 1970–1974 je imela vas 10 trak­torjev. Prve traktorje so imeli: Mikš, Tonc, Bradeško, Mavsar iz Velike Ligojne in Krže, Samotorčan iz Male Ligojne. Traktorji so bili znamke Zetor in so bili uvoženi. Danes ima­jo v Ligojni 58 traktorjev in 4 motokultiva­torje – male traktorje. Vsak kmet ima danes traktor, nekateri kmetje tudi 2. Sejalni stroji se pojavijo z uveljavitvijo trak­torjev. Starejši tipi – sejalnica za koruzo, pše­nico, umetna gnojila, krompir, škropilnica za škropljenje. Leta 1970 se pojavi priključek za rahljanje zemlje, imenovan »freza«. Prva sta ga kupila Pavle Bradeško in Janez Ma­vsar iz Velike Ligojne. Kosilnice so se uveljavile 1970. leta (italijan­ske BCS kosilnice). Prvi so jo imeli: Janez PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Mavsar, Janez Ogrin, Ivan Mele iz Velike Ligojne in Jurij Novak iz Male Ligojne. Mno­žično so se kosilnice pojavile leta 1972 (34 kosilnic). Danes izpodrivajo tovrstne kosil­nice traktorske kosilnice (12–15). Uveljavlje­ne so kosilnice za žito. Pred dvema letoma je 27 članov, vključenih v Strojno zadružništvo Vrhnika, kupilo žetveni kombajn. Vsak član je prispeval 20 000,00 din, 300 000,00 din pa občina Vrhnika. Prvi kombajni za siliranje6 so se pojavili 1978. leta. Mala Ligojna ima 3 kombajne za siliranje koruze, Velika Ligojna pa 6 kombajnov. Prve slamoreznice so bile sprva lesene – roč­ne slamoreznice. Sledile so železne slamo­reznice na gepelj7 (pred in med drugo sve­tovno vojno ter do 1950) in ročne železne. Uveljavile so se 1905. leta. Mlatilnico na paro je imel samo Janez Mavsar iz Velike Li­gojne z letom 1933. Mlatilnic na bencin ni bilo. Električno energijo za pogon strojev v kmečkem gospodarstvu so začeli uporabljati z napeljavo električnega toka v Ligojno leta 1940. Prvi, ki so se posluževali električne energije v kmečkem gospodarstvu, so bili: J. Novak, F. Samotorčan iz Male Ligojne, P. Bradeško, J. Mavsar iz Velike Ligojne. Posto­pno so se začeli množično posluževati elek­trične energije v gospodarske namene. Da­nes ima vsako gospodarstvo po več motorjev na pogon: motor za metanje sena, sušenje sena, motorni mlin za pripravljanje krmil, motor za žaganje drva, gospodinjski aparati. Prvi žetveni kombajn8 se pojavi leta 1979. Je v skupni lasti več kmetov. Od leta 1978 se trije do štirje kmetje združujejo in si kupijo en stroj. Umetna gnojila so začeli uporabljati leta 1952. Na gospodinjstvo je pripadalo 1000 kg, danes pripada od 5000–10.000 kg umetnega gnojila na gospodinjstvo. Preparate za zatiranje škodljivcev so začeli uporabljati leta 1970. Sprva je pripadalo 30 l preparatov na gospodinjstvo, danes 50 l in več. Prvi silosi se pojavijo 1978. leta, in sicer 5 silo­sov. Množično se pojavljajo od leta 1980 dalje. Danes imajo kmetje 30 silosov različnih tipov: stolpni, koritasti, plastični, leseni, betonski. V silosih silirajo travo in koruzno silažo. Sodobno gospodarsko poslopje z električnim ventilatorjem za sušenje sena, traktorskimi priključki: prikolica in nakladalka za nalaganje sena. Last Pavleta Bradeška iz Velike Ligojne, februar 1984 (foto: Bojan Petrovčič). Prva gnojišča so imeli v jamah, skopanih v zemljo, tudi v hlevih. V gnojiščih, nareje­nih v hlevih, so se velikokrat zaredili goži, ki so radi hodili kravam sesati mleko. Prvo betonsko gnojišče je imel Pavle Bradeško. Postopoma so se začela uveljavljati betonska gnojišča od leta 1910 do 1915. Množično so pričeli z gradnjo betonskih gnojišč leta 1965. Veliko je še odprtih gnojišč. Nekaj kmetij ima tudi hlev na izplakovanje. Vodo v hleve so napeljali 1905. V Mali Ligoj­ni so živino napajali v betonskih koritih in z lamberji.9 V Veliki Ligojni so živino vodili napajati na studenec, ki izvira pod vasjo. Na­pajali so tudi s pomočjo posod. Napajalnike so pričeli uvajati 1955. Prvi ga je imel Janez Mavsar iz Velike Ligojne. Elektrika v hlevih se je pojavila leta 1940. Imelo jo je 50 gospodarstev. Električni pastirji so se uveljavili leta 1960. Prva sta ga imela Pavle Bradeško in Kotnik iz Velike Ligojne. Nakladalniki10 so se zače­li uveljavljati 1968. Na začetku so ga imeli samo štirje, danes jih je v vasi že 50. Rokodelsko-obrtna dejavnost Obrtne dejavnosti po drugi svetovni vojni: S krojaško obrtjo se je ukvarjal Janez Petrov­čič. Leta 1962 je prekinil z obrtjo zaradi za­varovalnih prednosti v državnem podjetju. Od leta 1974 se je s ključavničarstvom ukvar­jal S. Pišek iz Velike Ligojne in od leta 1978 P. Trček iz Male Ligojne. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Leta 1974 sta bili ustanovljeni gostilni Pri Toncovih, lastnik Avgust Ogrin iz Velike Li­gojne, in Pri Čukovih, lastnik Tone Japel iz Male Ligojne. Zaradi nezadostnega obiska leta 1967 prekineta z obratovanjem. Od leta 1938 se je z mizarstvom ukvarjal Aleš Gabrovšek. Pri njem se je izučil za mi­zarja tudi Franc Ogrin. Oba sta bila odlična mizarska mojstra iz Velike Ligojne. Pavel Ogrin iz Velike Ligojne je bil železokri­vec, ki je krivil in polagal železo za armirane betonske gradnje. Mežnarjev stari oče – Osredkar je bil me­žnar. Že pred drugo svetovno vojno in po njej je trikrat na dan (zjutraj, opoldne in zve­čer) zvonil v cerkvi v Mali Ligojni. Po njego­vi smrti je z zvonjenjem nadaljeval njegov sin Martin Osredkar. Stavbarstvo Vzrok velikih sprememb v predelovanju in obnavljanju hiš v Veliki Ligojni po letu 1945 je bil požig vasi v mesecu juliju 1942. Italija­ni so požgali domala vso vas, tj. okrog 40 hiš in gospodarskih področij. Le pet hiš ni bilo požganih. Pogorelim je Obnova11 le slabo obnovila požgane hiše. Še danes imata obe Ligojni okoli 20 lesenih hišnih stropov. Večina krajanov je v zadnjih 20. letih močno posodobila zunanjost in notranjost hiš. Do­gradili so garaže in stanovanjske prostore. Zamenjali so strešne kritine. Lesene strope so zamenjali z betonskimi, vgrajevali so dvo­delna in trodelna okna, polagali novejše tal­ne obloge, kot so: topli pod, parket, tapison in keramične ploščice. Spremembe v tlorisu so nastale z graditvi­jo novih hiš. Prevladujejo visokopritlične in enonadstropne hiše. Predvsem hiše starejše­ga datuma še danes nimajo kopalnic in stra­nišč v hiši. Obloge tal imajo še vedno lesene. Z ukinitvijo črnih kuhinj in graditvijo novih stanovanjskih hiš so sprva gradili lesene, nato zidane sušilnice za meso na podstrešju. Nekatere starejše kmetije še danes shranju­jejo v velikih kaščah: žito, mošt, slanino, meso. V malih kaščah pa mast, jabolka in druga živila. Živila shranjujejo tudi v kleteh, v katere vodijo stopnice iz kuhinje navzdol. Pod v teh kleteh je iz ilovice. V njih shra­njujejo poljske pridelke, predvsem sadje in zelenjavo. V prenovljenih in posodobljenih hišah shranjujejo živila v zamrzovalnih skri­njah. Od druge svetovne vojne do danes so do­mačini zgradili 43 novih hiš; le štiri hiše so zgradili priseljenci, kajti Ligonjčani menijo, da je domačega prirastka dovolj. Z gradnjo novih betonskih hlevov in svinja­kov so pričeli po prvi svetovni vojni. Številne hleve so po drugi svetovni vojni, predvsem pa v zadnjih dvajsetih letih, prenovili in se­zidali sodobnejša. Po letu 1945 je večina kmetov obnovila go­spodarska poslopja. Lesene in velbane (obo­kane) strope so zamenjali z betonskimi; pre­novili so žlebove, ilovnata in lesena tla so za-menjali z betonom, prekritim z lesom; vgra­dili so napajalnike. Devet kmetov je zgradilo popolnoma nova gospodarska poslopja. Pri kozolcih ni prišlo do bistvenih spre­memb, razen te, da so pričeli namesto lese­nih nosilnih stebrov, graditi betonske. Velika Ligojna je prvi vodovod dobila 1910. leta iz naravnega izvira pod vasjo. Leta 1940 so napeljali drugi vodovod od Krvinata v Ža­žarju. 1968. leta pa je bil zgrajen nov vodo­vod iz Lipice. Rezervoar v Mali Ligojni, februar 1984 (foto: Bojan Petrovčič). Vse do prve svetovne vojne so vodo dobivali iz studenca v Vrtih pod cerkvijo v Mali Ligoj­ni. Prinašali so jo v škafih12. Po prvi svetovni vojni so zgradili prvi vodovod, v katerega je voda pritekla iz Stajnika. Drugi vodovod pa so zgradili 1974, in sicer iz zajetja pri Celarco­vih in iz priključka vodovoda Velike Ligojne. Na Mavsarjevem hribu so bile vodovodne cevi lesene vse do 1942. leta. Z graditvijo električne napeljave v Ligojni so pričeli 1939, elektriko pa do dobili leta 1940. Mavsarjev hrib je dobil električno napeljavo leta 1955. Pri Potočnikovih v Mali Ligojni pa šele leta 1978, ko je bila električna napeljava prenovljena v obeh vaseh. Vse dotlej so pri Potočnikovih uporabljali plinsko razsvetlja­vo. Ob izpadu električne energije so prebi­valci uporabljali petrolejke in sveče. Kanalizacijo je Ligojna dobila 1978. leta. Prva centralna ogrevanja se pojavijo leta 1975. Stanovanjska oprema Stanovanjska oprema v zadnji četrtini 19. stol. je bila zelo preprosta. Črne kuhinje, v katerih se je sušilo meso, kuhalo za ljudi in živali, so bile opremljene z žličniki13, s skledniki14, z lončenim posodjem in s pripo­močki za kuhanje in peko kruha: loparji,15 greblje,16 omela, burkle17 in hlapci.18 V dnevnem prostoru, imenovanem hiša, je bila krušna peč, navadno obdana z železnim ali lesenim drogom, pritrjenim na strop, na ka­terem so sušili perilo in koruzo. Koruzo so su­šili tudi na peči. Peč je obdajala klop, na kateri so ob večerih radi posedali in se greli ob peči. V nasprotnem kotu je stala močna lesena miza, obdana z leseno klopjo in s stoli. Nad mizo na steni so visele nabožne slike, v kotu razpelo. Ostale stene so bile dekorirane s posvetnimi slikami, stensko uro na uteži, z ogledalom in omarico, v kateri je gospodar shranjeval manjše delovno orodje, tudi pija­čo. V hišah so imeli tudi verkštate,19 na kate­rih so popravljali poljsko orodje. Kruh so mesili v mentrgah,20 ki so stale obi­čajno ob peči. Spali so v štibelcih in kamrah. V štibelc21 so vodila vrata iz veže. V njem so spali starejši ljudje in gospodarji. V kamrah,22 v katere se je prišlo iz hiše, pa hišni posli. Kleti so se nahajale pod podom ali pa zunaj iz veže nasproti kuhinje. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Leta 1930 so pričeli z obnavljanjem hiš. Dvi­govali so ostrešja, pojavi se cimer23 in frča­da24. Spalni prostori so bili opremljeni s skri­njami in posteljami. Hišni posli so najpogosteje spali v hlevih in na senikih. Včasih je tam spal tudi gospodar. Nekatere kmečke hiše so imele ilovnata tla še vse do leta 1925. Večje spremembe opazimo po letu 1945. Namesto črnih kuhinj zasledimo bele kuhinje, opremljene z gredenco25, pomi­valnim betonskim koritom in šporgetom.26 Z letom 1965 se pojavijo električni in plin­ski štedilniki, novejši štedilniki na trdo go­rivo, leseni zaboji za drva, hladilniki. Kuhi­nje opremljajo z visečimi omaricami, stene oblagajo s ploščicami, zamenjujejo lesena tla z drugimi oblogami. Pričnejo graditi ko­palnice, vgrajevati školjke, uporabljati pral­ne stroje. Kmalu po prvi svetovni vojni pričnejo skri­nje zamenjevati z garderobnimi omarami. Z letom 1970 se pojavijo zamrzovalne skri­nje. Pomivalni stroji so še zelo redki. Kuhi­nje imajo značaj dnevnega prostora. Krušne peči prenavljajo tako, da zidajo nižje. Komunikacijska sredstva Leta 1977 so zgradili asfaltno cesto z Vrhni­ke v Horjul. Dotlej so bile vse ceste, ki so po­vezovale vas z ostalimi kraji, makadamske. 3 % samoprispevek je krajevni skupnosti prinesel v letih 1980–1983 asfalt po celi vasi. Manjka le še nekaj 100 m asfaltne površine, da bi bili zadovoljni vsi vaščani. Gradnja ceste v Veliki Ligojni pred asfaltiranjem pod Jamškovo domačijo, lastnika Andreja Novaka, mladinska delovna akcija 1980. leta (foto: Bojan Petrovčič). Prva dvokolesa se v Ligojni pojavijo leta 1919. Avtomobilizem se je množično razvil po letu 1967. Prvi je bil šolski avtobus, ki se je po­javil 1966. leta zaradi ukinitve Ljudske šole v Ligojni. Delavski avtobus smo dobili leta 1983 na pobudo Industrije usnja Vrhnika. Prvi radijski sprejemniki so se pojavili leta 1952. Njihovo število je zelo hitro naraščalo. Danes ima vsaka hiša radijski sprejemnik. 1968. leta kupijo pri Celarcovih v Mali Ligoj­ni prvi televizor (madžarski Unior). Krajani so množično hodili k njim gledat in poslušat televizijske oddaje. Tako kot radio ima da­nes vsaka hiša televizijski sprejemnik. Telefonsko omrežje so v Ligojni napeljali leta 1978. Lastniki telefonov so sami finan­cirali priključke. V Ligojni je 25 priključkov. K javnemu obveščanju sodijo plakati, ki jih obešajo na oglasni deski Gasilskega doma, trgovini in drugih prostorih v krajevni sku­pnosti. Noša Spremembe so nastale v spodnjem perilu in vrhnjih oblačilih. Namesto spodnjih kril so se pojavile kombineže, sprva narejene iz bom­bažnega blaga, pozneje iz svile ali najlona. Po prvi svetovni vojni se pojavijo poleg srajčnikov27 in životcev28, tudi modrčki in spodnje hlačke, narejene iz blaga, pozneje iz bombaža in drugih materialov. Obleke in plašči so postali krajši. Po drugi svetovni vojni se pričnejo ženske oblačiti v hlače, po letu 1970 pa v zelo priljubljene kavbojke. V moški noši ni prišlo do večjih sprememb. Nekdaj obvezen kos garderobe – klobuk – danes nosijo le še starejši možje. Mlajše generacije se ogrevajo za ohlapna oblačila različnih modelov in dolžin. Predvsem se odločajo za športna obuvala. Nedeljska noša v letu 1948. Na fotografiji sta Ivana Ma­rija Petrovčič, rojena Pleško, in njen brat Ivan Pleško z Brezovice pri Ljubljani (foto: last D. Skubic). PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Namesto rut, s katerimi so si ženske pokriva­le glave, nosijo kape. Mlajše in starejše žen­ske uporabljajo rute kot dodatek k garderobi. V zimskih dneh so se zelo uveljavile vetrov­ke in bunde. Pri obutvi pa podloženi zimski škornji, tako pri moških kot pri ženskah. Moda je močno vplivala na spremembe pri oblikovanju pričesk. Nekdaj so si ženske spletale lase v kite in fige. Po drugi svetovni vojni prično spenjati lase v repe. Danes pre­vladujejo, tako pri mladih kot starejših, krat­ko pristriženi lasje in trajne. Moške frizure se niso spremenile. Pred drugo svetovno voj­no so si česali lase nazaj in v prečo. Danes si mlajši svobodneje izbirajo pričeske. Med dodatki je prišlo do sprememb pred­vsem v obliki in velikosti dežnikov, torbic, denarnic. Pred drugo svetovno vojno in med vojno so ženske nosile pozimi muf,29 v kate­rem so držale roke. Nakit je zelo različen: srebrne in zlate verižice, uhani in prstani. Prehrana Še nekaj let po drugi svetovni vojni so bili ljudje navezani na lastne pridelke in živil­ske karte. Takoj po vojni so imeli krajani možnost zaposliti se v tovarnah na Vrhniki in v Ljubljani. Z zaslužkom so si lahko ku­pili različna živila v trgovini. Na izboljšano prehrano so vplivale tudi kuharske knjige in recepti v časopisih. Današnje visoke cene so omejile večja naku­povanja. Sami konzervirajo vse vrste hrane, kot je: meso, zelenjava, sadje, delajo mošt in kuhajo žganje. Med nove jedi sodijo: omake, jogurti, različ­ne vrste solate, krompir, pripravljen na raz­lične načine, sladice itd. Poslužujejo se po­leg domače pripravljenih pijač, kot so sokovi iz različnega sadja, šabesa, tudi kupljenih, kot so pivo, kokta, ora idr. 3. RAZKROJ (STOPNJA OHRANJENOSTI) TRADICIONALNE KULTURNE PODOBE Poljedelstvo in živinoreja Močvirnata področja, preraščena z mahom, resjem, trnjem, so najprej osuševali z roč­nim kopanjem jarkov, po katerih se je voda hitreje odtekala. Pri delu so jim služile lopa­te in krampi. Robove in pašnike so prekopa­vali z rovnicami, izkopavali so skale in s tem pridobili večje površine plodne zemlje (ti pašniki so bili na Brezajci). Posluževali so se tudi požigalništva. Pepel jim je služil kot gnojilo. Tovrstno pridobiva­nje plodne zemlje je kmetom omogočilo, da so čim več pridelali doma in jim živeža ni bilo potrebno kupovati. Po prvi svetovni vojni so preusmerili in regu­lirali potok Podlipščico, ki je pospeševala hi­trejše izsuševanje močvirnate zemlje. S tem so bile pridobljene večje njivske in travniške površine. Preusmeritev in preoblikovanje Podlipščice je financiral podjetnik Verbič za­radi lastnih strojarskih potreb. Izsuševanje je bilo tu drugotnega pomena. Verbič je bil lastnik strojarne, danes imenovane Ščetinar­ne, v okviru Industrije usnja Vrhnika. Živino so pasli po gmajnah vse do horjulske meje, kjer je živina storila manj škode. Šele po košnji so pasli tudi po travniških površi­nah, katere površine je gnojila živina. Med obema vojnama so opustili pašo, ker jim ni bilo na razpolago dovolj delovne sile. Pričeli so tudi s hlevskim gnojenjem travnikov. Z gnojenjem so pridobili tudi več sena. Zemljo so obdelovali z ročnim okopavanjem z rovnico (rovača – kopati z rovačo) in mo­tiko. Do prve svetovne vojne so sejali ročno. Uporabljali so sejalnike in cajne.30 Želi so s srpi, po prvi svetovni vojni pa že s kosami. Za kosci so pobirale žanjice in veza­le žito v snope. Snope so zložili na sredini poda v krogu, s klasjem, obrnjenim navzno­ter. Pod je poseben prostor, najpogosteje nad štalo31, nad katerim se je skladiščilo seno in opravljala mlačev.32 Sprva so vodeni konji hodili po klasju, na ta način so zrnje ločili od latja. S tem so prenehali zaradi nehigiene in pričeli z mlačvijo s cepci33 . Gepelj so uporabljali pred in med drugo sve­tovno vojno, vse do leta 1950. Reto34 so uporabljali za prvo presejanje žita, neposredno izpod cepcev, ko so že odstra­nili večje ostanke slame. Z reto so ločevali manjše ostanke slame od žita s plevami vred. Na reti je ostala samo slama. Pleve so ločevali od žita tako, da so ga z vejnikom ve­jali ali ročno tako, da so ga metali iz enega kota v drugi kot poda. Lažje pleve so pri tem ostale že nekje na sredini. Žito so merili z mernikom35. Manjša mera mernika je škafec. Dva škafca sta merila en mernik. Po letu 1920 se pojavijo prve mlatilnice, ka­terih ogrodje je bilo leseno, motor pa žele­zen. S prvo mlatilnico so mlatili vsi kmetje. Pri čiščenju fižola so uporabljali nečke36, tako da so ga s premetavanjem dvigovali od dna nečk in s tem ločevali fižolove luščine od zrnja. Živali so vpregali v lesene vozove in lesena jarma.37 S pojavom konj so pričeli izdelova­ti komate,38 izdelane iz usnja. Izdelovali so jih trije konjski tapetniki, ki so jih imenovali zvotlarji, doma iz Horjula in Vrhnike. Po prvi svetovni vojni so bila kolesa že oko­vana z železjem. Imeli so že železne akse39. V zapravljivčke40 in koleslje41 so vpregali ko­nje. Uporabljali so jih za vožnjo k maši, na ohceti in sejme. Ligojnčani so se udeleževali sejmov. Obisko­vali so jih na Vrhniki dvakrat letno in v Lju­bljani, kjer je bil semanji dan vsako sredo. V Ljubljani so prodajali živino, ki je šla dobro v promet. Na Vrhniki ni bilo živinskih kup­cev, kupovali so različna kmetijska orodja, semena itd. Med obema vojnama so vpregali skupaj ko­nje in vole. Nekateri kmetje še danes vpre­gajo živino, ker niso vajeni mehaniziranih strojev, problem so vozniški izpiti. Pred­vsem uporabljajo vprežno živino v gozdo­vih. Zaradi asfaltiranja strmih ligojnskih cestišč je nastal problem uporabljanja konj nasploh. Konjem v železnih podkvah drsi, zato je večino konj bosih ali pa je podkev podložena z gumo. Domača dejavnost in tradicionalna obrt Vse do druge svetovne vojne so peharje42 za vzhajanje hlebcev kruha izdelovali doma iz slame ali pa viter. Cajne za pobiranje sadja in kmetijskih pridelkov so izdelovali iz vrbo­vih šib in srobrota. Cambahe43 so izdelovali iz vrbovih šib in leskovine. Koše za listje, ki so ga grabili v gozdu in so z njim nastiljali živalim v hlevih, so izdelovali iz jesena. Koši za prenašanje reznice44 so bili izdelani iz le­skovih in vrbovih palic. Grablje in senene vile so bile iz lesa. Gnojne vile so imeli že kovane, dobljene iz Krope in iz Avstrije. Izdelovali so jih že nekateri do­mači kovači. Domači kolarji so izdelovali lesena ogrodja za škafe in čebre45. Posebne vrste čebrov so ženske uporabljale za splakovanje že pred­hodno prekuhanega perila. Večji čebri, po­dobni kadem, so služili za kisanje zelja in repe. Kovači so te posode okovali. Kmetje so še med obema vojnama gojili lan in konopljo, iz katere so izdelovali prejo. Ko PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE je bil lan zrel, so ga najprej očesali na po­sebni pripravi gradaše46, kjer so posmukali od lanenih bilk cvetne nastavke. Potem so ga dali godit, da se je lepše trl. Za tem so ga sušili na soncu ali v posebnih jamah. Posu­šenega so trli s trlicami47. Preden so spredli prejo na kolovratu, so ga ponovno prečesali. Iz konoplje so izdelovali vrvi, vprežne vrvi in konjske aftre (gujzde). Iz lanu so izdelo­vali rjuhe, vreče iz platna (žaklne), izdelo­vali so moške hlače, prte, blazine, brisače, srajce itd. Ovce so strigli dvakrat letno. Spomladi zato, da ovcam ni bilo vroče, poleti (avgusta), da so se ovce lahko do zime obrasle. Pri striže­nju so ovcam skupaj zvezali noge, nato so jih ostrigli s škarjami za striženje ovac. Ostriže­no volno so namakali v čebrih, napolnjenih z mlačno vodo. Tako namočeno volno so od­peljali na studenec, kjer so jo oprali na reti za žito, da voda ne bi odnesla volne. Sušili so jo na perilnikih, tudi na soncu ali peči. Perilniki so bili leseni. Posušeno volno so razrahljali na gradašah. Predli so jo na kolovratu. Spre­deno volno so zvili v klovce.48 Klobuke so Ligojnčani kupovali na Vrhniki pri Benetk, kjer so jih izdelovali. Posodo, lonce, sklede so kupovali na sejmih. Doma pa so jih povezovali s tanjšo žico, ki je ščitila posodo. Suho robo, škafe, kadi, sode za mošt so Ligojnčani kupovali pri Pintarju in Kovtru v Podlipi. V kadeh so namakali sadje, iz katerega so ku­hali žganje, kisali repo in zelje ter solili meso. Čebre so uporabljali pri pranju, namakanju perila. Prali so z bukovim pepelom. Že pred prvo svetovno vojno so kuhali milo iz gove­jega loja in lužnega kamna, ki so ga kupili v lekarni na Vrhniki. Čebre je v Ligojni delal Židank iz Velike Ligojne. Mernik, s katerim so merili žito, je moral dr­žati 25 kg pšenice. Na deset arov so posejali mernik pšenice. Košare, pletene iz vrbovine (sejalnice), so uporabljali za sejanje. Rete, katere so uporabljali za čiščenje žita, so ku­povali na sejmih. Suho robo so po vasi prodajali suharobarji iz okoliških hribov, pa tudi Ribničani. Predpražnike in včasih tudi peharje so delali iz koruznega slačja.49 Tudi v blazine so dali ličkanje. Sami kmetje so izdelovali tudi lesene žlice. Do prve svetovne vojne so se Ligojnčani po­služevali uslug kovača Friškovca na Dreno­vem Griču in Kunca na Sapu. Leta 1925 se je v Veliki Ligojni s kovaštvom pričel ukvarjati Kovač (Japelj). Bil je priučen. Poleg kovaštva se je ukvarjal s poljedelstvom. Z mizarstvom so se ukvarjali pri Aleševih (Aleš Gabrovšek) že od leta 1938 in pri Ogri­novih v Veliki Ligojni. Franc Ogrin se je pri Gabrovšku izučil za mizarja. Pred prvo svetovno vojno in med obema voj­nama so svinjske kože strojili na Vrhniki pri Fric, pri Grogarju in Polaku. Po drugi svetov­ni vojni se je s strojenjem ukvarjal Kalin. V Ligojni se je s čevljarstvom prvi začel ukvarjati Grega iz Male Ligojne, ki je imel le malo sveta, zato mu je bilo čevljarstvo do­daten vir dohodka. Pozneje sta se s čevljar­stvom ukvarjala Mehc iz Velike Ligojne in Jurčkov Jože iz Razpotja v Veliki Ligojni. Do druge svetovne so se z mizarstvom ukvar­jali pri Kranjc, pri Furlan in Tomašca, ki se je bavil tudi s kolarskimi opravili. Furlan je izde­loval okna, omare, podna, vrata, rome50, lesene karnise, kredence, mize, mentrge za mesenje kruha. Mizar je bil tudi za druge okoliške vasi. Med vojnama se je s tesarstvom ukvarjal Zalar in Židank. Tesala sta trame za strešna ogrodja, kozolce in hleve. Z mlinarstvom so se v Ligojni ukvarjali že pred 300 leti. Kotnik iz Velike Ligojne je mlel do druge svetovne vojne, pozneje je preki­nil zaradi požiga Ligojne. Mlel je v mlinu na vodo, ki je poganjala mlinske kamne. Kotnik je delal lesena mlinska kolesa. Po prvi svetovni vojni so mlinske kamne štancarji štancali. Kamnosek Primož z Dre­novega Griča je klesal kamne. Pri Kotniku so mleli za Ligojnčane, pa tudi za ljudi iz okoli­ških vasi. V Ligojni je imel le Kotnik pogoje za mlinarstvo, ker je imel vodo, ki je pritekla iz Žažarja. Danes žaga ne obstaja več. Najbližja žaga je bila pri Podčelu. Imel jo je podčelski mlinar, ki se je ukvarjal poleg mli­narstva tudi z žagarstvom. Lesena mlinska kolesa je poganjala voda. Po prvi svetovni vojni je prenehal z žaganjem, ker so poto­ku Podlipščica spremenili strugo. Pred pre­ureditvijo vodnega toka se je potok iztekal v Verbičev graben. Odtlej dalje so Ligojnča­ni žagali pri Kovtru v Podlipi in Kožuhu na Vrhniki. S krovstvom se je do leta 1914 bavil Jurček. Kril je strehe z rženo in s pšenično slamo. Šegov kozolec – topler je bil prvi pokrit z opeko, imenovano »falc«; leta 1922 pa so prekrili tudi hišo s strešno opeko bele barve, s katero je hiša še danes prekrita. S prvo opeko, imenovano bobrovec, je bila prekrita Ogrinova hiša in kašča že v 19. sto­letju. V tej hiši je živel veletrgovec, ki se je ukvarjal s trgovino z vinom. Imel je tudi gostilno. Vina je nakupoval na debelo in jih prodajal. Kajžarji so le postopoma prekriva­li hiše z opeko. Frencovi – Novakovi v Mali Ligojni so imeli s slamo krit kozolec vse do leta 1976. Z oglarstvom se niso bavili. Apno so naba­vljali v Podpeči in na Vrhniki. Med obema vojnama so se s krojaško obrtjo ukvarjali: Podlipec v Mali Ligojni, Galetov Gustelj, Ogrin, Osredkar in Petrovčič v Veliki Ligojni. Do leta 1940 so imeli v Mali Ligojni gostilno le pri Kovačevih (Ogrinovih). V Veliki Ligoj­ni so jo imeli pri Štermaževih, ki se je obdr­žala do leta 1951, pri Novakovih (Kržetovih) v Mali Ligojni so jo ukinili leta 1957. Noša Ligojnčani niso imeli svoje značilne noše. Do leta 1922 in dlje so ženske nosile dol­ga, široka krila; spodnja krila so bila rdeče barve. K nedeljskim mašam so oblačile bela krila s čipkami. Spodnje hlačke so segale do kolen. Spredaj in zadaj so bile prerezane in zavezane v pasu. Hlačke so bile obrobljene s šlingami (čipkami). Životci so bili ozko krojeni. Vanje so bile všite mehkejše žice. Spredaj so se spenjali z večjim številom gumbov. Nogavice so bile pletene, rjave barve; ob nedeljah pa so nosili nogavice bele barve. Pripenjale so se z elastiko. Med obema voj­nama se že pojavijo pasovi za nogavice in z njimi svilene nogavice čez kolena, pripe­te z žabicami. Jakne so imele na ramenih nabrane rokave. Predpasniki so segali do pasu. Pokrivale so se z rutami. Ob delavni­kih so nosile cajhaste rute, ob nedeljah svi­lene. Pozimi so bile rute volnene. Ogrnjene so bile s pleti. Moške hlače so bile delane iz platna, izdelanega iz konoplje in lanu. Tako hlače kot suknjiči so bili »cajhasti«. Le malokdo je nosil površnik. Namesto noga­vic so nosili "cujne" (obujke), v katere so si ovili noge. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Prehrana Že od nekdaj je bila prehrana med kmeti stanovitnejša, ker so bili navezani na lastne pridelke. Vse do druge svetovne vojne in še po njej se je večina prehranjevala z repo, zeljem, žganci, s fižolom, krompirjem. Meso so jedli navadno ob četrtkih in nedeljah. Ob petkih so se ljudje postili in jedi niso niti zabelili. Nekateri se še dandanes drže tega običaja. Špehovko oz. ocvirkovko, orehovo potico z rozinami so pekli za božič, veliko noč in za žegnanje. Flancate in krofe so cvrli ob pustu. Večerja gruntarjev je bila najčešče krompir v oblicah in kislo mleko. Bajtarji so meso jedli le na dninah, kajti le redki so doma redili prašiča. Večerjali so tudi kuhano repo, narezano na koščke, in obličnik51. Zelo pomemben sestavni del prehrane je bila že od nekdaj solata. Na veliki petek so zaradi posta uživali suhe ribe, ki so jim rekli arniki, pa tudi kuhane posušene repne olupke, ki so jih imenovali aleluja. Meso solijo v čebrih do štiri tedne, nato ga su­šijo in dimijo v dimnici približno teden dni. Proti mesnemu mrčesu so se branili z bri­njevimi iglicami, ki so jih dodajali na ogenj. Danes meso pa tudi zelenjavo shranjujejo v zamrzovalnih skrinjah. Repo in zelje še ve­dno kisajo v čebrih. Ostanki hrane so že od nekdaj namenjeni prašičem in kokošim. Mleko oddajajo na Vrhniko že od leta 1904, kjer so ga predelovali v sir, skuto, maslo. Od­dajali so ga vsi kmetje. Vse do leta 1970 so ga na Vrhniko vozili s konji. Med drugo svetov­no vojno ga niso vozili zaradi vojaštva. Danes ga prevažajo s tovornjakom. Kruh še vedno enkrat na teden pečejo pri Dojnikovih, Samo­torčanovih in Popitovih v Mali Ligojni. Stavbarstvo Do leta 1914 so bile stene hiš kamnite. Pri zidanju so namesto malte uporabljali zmes blata in ilovice. Kleti in veže so bile velba­ne, stropi ostalih prostorov leseni, obiti z deskami in ometani. Zidovi so bili tudi me­ter debeli. V zidove so vzidavali tudi butare, ki so služile kot toplotna izolacija. Po prvi svetovni vojni so strope izdelovali s tramovi, obitimi z deskami in metrskim trsjem, zve­zanim z žico in ometom. Skupaj je vezalo žgano apno, pomešano s peskom. Le malo so uporabljali cement, ker ga je bilo težko dobiti. Opeko so kupovali v vrhniški ope­karni, ki je delovala že pred prvo svetovno vojno. Opeko so uporabljali pri vzidavanju oken in vrat, kamen so vzidavali v sredini. Šele po drugi svetovni vojni so pričeli z izde­lovanjem betonskih plošč za strope. Lesene strope ima še enajst hiš v Mali Ligojni. Ostrešja so delali iz smrek in jelk. Stano­vanjske hiše, ki od zadnjih desetletij 19. stol. niso bile bistveno predelane, so Ogrinova, Gregova in Špeličkova domačija iz Male Li­gojne. Tloris ni spremenjen, preoblikovani so le manjši deli. Leta 1975 je bil zadnji kozolec v Ligojni še prekrit s slamo (Frencov kozolec). Pri Borštnikovih na Mavsarjevem hribu je še ohranjena črna kuhinja, ki so jo uporabljali v gospodinjstvu še nekaj let po drugi svetovni vojni. Danes jo uporabljajo za sušenje mesa, kuhanje svinjske hrane in žganja. Od leta 1920 do 1926 so pričeli z ukinjanjem črnih kuhinj. Pojavljajo se štedilniki na trda goriva. Peč v Borštnikovi črni kuhinji na Mavsarjevem hri­bu. V peči dva litoželezna lonca, pred njo greblja, lopar in burklje, januar 1984 (foto: Bojan Petrovčič). Dimljenje (prekajevanje) mesa v črni kuhinji pri Borštnikovih na Mavsarjevem hribu, januar 1984 (foto: Bojan Petrovčič). PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Ogrinova domačija v Mali Ligojni: levo hiša, pred njo vodnjak, desno hlev in kašča, februar 1984 (foto: Bojan Petrovčič). Samostojna stoječa kašča je ohranjena le še pri Ogrinovih. Pri Popitovih v Mali Ligojni, se skedenj in kašča združujeta. Pri Novako­vih (Kržetovih) in Furlanovih (Šegovih) v Mali Ligojni sta dobro ohranjena samostoj­na skednja, pri Japljevih (Špeličkovih) pa so skedenj preuredili v prostor za mletje šrota. V njem shranjujejo tudi kmetijska orodja. Del Furlanovega (Šegovega) gospodarskega poslo­pja: drvarnica, skedenj, kozolec iz Male Ligojne, 1984 (foto: Bojan Petrovčič). Furlanov (Šegov) skedenj s starimi delovnimi pripo­močki – v ospredju kosilnica, v ozadju slamoreznica, februar 1984 (foto: B. P). Samostojno stoječi svinjak so imeli še pred petimi leti pri Ogrinovih. Obnovljena samo­stojna velbana svinjaka imajo še pri Furla­novih (Šegovih) in Popitovih v Mali Ligojni. Kozolcev – toplarjev je v Ligojni petnajst in en enojen. Ligojnčani so leta 1930 zgradili skupno su­šilnico za sadje52, ki je bila kmalu uničena. Sušilnice za lan in konopljo ne obstajajo več od leta 1952. Vodnjakov na vreteno ni več. Ohranjena sta vodnjaka pri Ogrinovih in Samotorčanovih v Mali Ligojni, ki pa nista več uporabna. Notranja oprema Dve domačiji v Mali Ligojni sta še tradicio­nalno opremljeni, in sicer pri Ogrinovih in Špeličkovih. V »hiši« imajo še staro kmečko peč in v nasprotnem kotu mizo s klopmi, višje v kotu Bohkov križ – razpelo in podobi svetega Jožefa in Marije z Jezusom. Tradici­onalni kosi pohištva so ostali v starejših, še nepreurejenih kmetijah. Skrinjo za shranjevanje posteljnine imajo ohranjeno pri Šegovih, Ogrinovih in Špelič­kovih v Mali Ligojni. Še pred tremi leti so Šegovi mesili kruh v mentrgi, danes mesijo kruh v večjih, sodobnejših posodah. Skle­dnik so Šegovi prenesli v klet. Nečke uporablja še vedno vsak kmet za či­ščenje semen. Visečo stensko uro s kukavico imajo pri Šego­vih in Strnadovih. Betonska korita imajo še pri Špeličkovih, Ogrinovih, Šegovih in Popitovih. Žličnikov že dolgo ne uporabljajo več, prav tako ne zibeli53. Vse do leta 1940, ko so v Ligojno napeljali elektriko, so Ligojnčani osvetljevali domove s svečami, karbidovkami, petrolejkami in z baterijami. Zadnji so dobili električno nape­ljavo pri Potočnikovih v Mali Ligojni zaradi oddaljenosti hiše leta 1976. Mavsarjev hrib je dobil električno napeljavo leta 1955. Skupnost Na Vrhniki je bilo leta 1938 ustanovljeno dru­štvo kmečkih fantov in deklet, ki so enotno nastopali v delavskem in kmečkem pogledu. Organizirali so igre in ustanovili pevski zbor. V tem društvu je bilo udeleženih šest Ligojn­čanov. Tudi v društvu Orlov in Sokolov – za­dnji so delovali do vojne – so sodelovali ne­kateri posamezniki iz Ligojne. Organizirali so paradne vaje in telovadno društvo. Spominja­li so na današnjo obliko delovanja gasilskega društva. Leta 1952 so Ligojnčani dogradili Gasilski dom in ustanovili gasilsko društvo, ki je sprva štelo 16 članov iz Male Ligojne in ne­kaj članov iz Velike Ligojne. Kupili so ročno brizgalno, ki je stala 50 000,00 din. Med Ve­liko in Malo Ligojno so se večkrat pojavljala nasprotja: pri gradnji gasilskega doma, šole, trgovine in pri prireditvah pustnih običajev. Pretepi med Ligojnčani in fanti iz sosednjih vasi so bili pogosti predvsem zaradi vasovanj. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Lovski klub Vrhnika je bil ustanovljen v 19. stoletju. Sprva je klub štel naslednje člane: Gabriel in Karel Jelovšek, Vencelj Malava­šič, Majer – po njem se je ohranilo stojišče za zajce (Majerjev štant) – Jože Jelovšek in dr. Lavrenčič. V 20. stoletju so bili včlanje­ni v Lovski klub Vrhnika: dr. Lajtgeb, Lacko Vuk, Andrej Novak, Ramovž, Vinko Kunstelj in dr. Lavrenčič. Lavrenčič je bil ustanovitelj Lovske zveze na Vrhniki in tudi mednaro­dni podpredsednik lovske zveze. Imel je po­lovico vrhniškega lovišča, celotno rovtarsko in šentjoško lovišče, četrtino horjulskega lovišča – Žažar, Mavsarjev hrib in senčne strani Horjulske doline (Trebeži, Bukovje). Uredil je čistokrvno rodovniško knjigo lo­vskih psov od leta 1907 dalje. Prva pasma se je imenovala istrski gonič. Prva včlanjena Li­gojnčana sta bila Janez in Jože Kuclar (pred drugo svetovno vojno). Od leta 1934 dalje je bil član lovskega društva tudi Andrej Novak. Bil je poklicni lovec od 1934 do 1945 in po­močnik Lavrenčičevega lovskega okrožja. Po drugi svetovni vojni se je lovsko društvo preimenovalo v lovsko družino. V lovski družini je danes včlanjenih šest Ligojnča­nov. Andrej Novak ve povedati, kako zelo so se spremenile razmere v lovskem delovanju in združevanju od njegove ustanovitve pa do danes. Nekdaj sta dr. Lavrenčič in lovska zveza odločala o lovopustu divjadi, a danes o tem odloča lovska zveza. O samem odstre­lu pa odločajo lovska zveza in člani lovske družine. Lavrenčič je lovil s svojimi gosti, pooblašče­nimi lovci, lovskimi čuvaji, orožjem in psi. Nudil je celotno lovsko oskrbo. Danes mora imeti lovska družina lastno udeležbo psov, orožje in ostalo lovsko oskrbo. Lovsko društvo Vrhnika z ligojnskimi člani pri lovu na jelena v Raskovcu, 1983. Med njimi so Bojan Petrovčičin Sternadova (Varškova) Milan starejši in Milanmlajši. Člani folklorne skupine Ligojna v narodnih nošah: Mojca Smrtnik, Bojan Petrovčič, Jelka Podlipec, nezna­ni, Niko Samotorčan, Karmen Novak, v ozadju Dragica Petrovčič, 1976. Šege in navade • Šege življenjskega cikla Ob krstu še vedno pripravijo gostijo, na ka­tero so povabljeni najbližji sorodniki. Botri obdarujejo novorojenca. Včasih so prinašali cele jerbase54 moke, sladkorja, masla, veliko in nekoliko manjšo pogačo za novorojenč­kovo mater in babico – kajti nekdaj ni bilo tako bogate prehrane kot danes. Otroci obiskujejo verouk v cerkvi Sv. Jurija v Veliki Ligojni. Poučujejo jih vrhniški ka­teheti. Otroci sprejemajo sveto obhajilo in sveto birmo na Vrhniki. Oba obreda sta zelo slovesna. Ženitovanjske šege potekajo v Ligojni še vedno po starem. Nevesti postavijo na pred­večer dva okrašena mlaja z napisom Sreč­no novoporočenca. Fantom postavijo večji okrašeni mlaj, to je smreka, na katero pritr­dijo konjski komat ali jarem. Tako ženin kot nevesta slovesno pogostita in povabita mlade fante, ki so jima postavili mlaje, na ohcet. Še vedno ostaja običaj šranganja.55 Danes od ženina, ki je iz druge vasi, zahtevajo tudi več kot star milijon. Ženin poskuša znižati vso­to. Nevesti, za katero ženin ne plača, fantje naredijo velik kraval. Nevestino plačilo ali tolar mladi zapijejo. Ne­vesta dobi doma balo. Vedno več ohceti or­ganizirajo v gostilnah v okolici Vrhnike, kajti Ligojna nima svojega gostinskega prostora. Smrt v vasi naznanijo z mrliškim zvonje­njem. Zvonjenje mrliča spremlja tudi na za- PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE dnji poti. K umrlemu hodijo sorodniki, prija­telji in vaščani ob večerih kropit in molit. Vse do leta 1970 je pri umrlem bedela lučarica,56 ki se je vsakemu, ki je prišel kropit, zahvali­la z boglonaj57. Na zadnji poti ga pospremijo svojci in vaščani v cerkev Sv. Jurija, kjer se zanj daruje maša. Pokopljejo ga na pokopa­lišču pri Sv. Juriju. Po pogrebu je pogostitev sorodnikov in pogrebcev na domu umrlega. Pogostitev ali sedmino v zadnjih letih pripra­vijo tudi v Gasilskem domu. Preden gredo fantje k vojakom, morajo na »štelengo58«. To proslavi vsa mladina v kraju. Fantje iz vrhniške občine se peljejo na štelengo, 1974. Med njimi Andrej Mele in Bojan Petrovčič iz Velike Ligojne. • Letne in koledarske šege Božič: Ligojnčani teden dni pred božičem nosijo kip device Marije od hiše do hiše in molijo. Na predvečer božiča, to je na sveti večer, postavijo jaslice in božično drevo, ki ga okrasijo z doma pečenimi piškoti. Ko za­zvoni angelovo čaščenje v cerkvi Sv. Jurija, se začne po hišah obred s kadilom in blago­slovljeno vodo. Obhodijo vse hišne, hlevske in kletne prostore. Pokropijo z vejico ciprese ali pušpana59; pokadijo pa s kadilom, pripra­vljenim iz smole, oljke in žerjavice. Med obhodom molijo sveti rožni venec, s katerim navadno končajo kleče pred jaslica­mi, ki so središče božičnega dogajanja. Ob jaslicah molijo in pojejo božične pesmi. Na sveti večer ljudje obiščejo cerkev Sv. Pa­vla na Vrhniki, kjer se udeležijo polnočnice. Včasih so hodili peš v večjih skupinah s kre­snicami in baklami v rokah, danes se vozijo z avtomobili. Lučke na božičnem drevesu in jaslicah gorijo vso noč. Na božični dan je vse praznično. Praznična je hrana (meso, poti­ca), pri živini opravijo le najnujnejše; udele­žijo se maše na Vrhniki. Praznuje se tudi novo leto in sveti trije kralji. Na predvečer teh dveh praznikov prav tako z blagoslovljeno vodo pokropijo in pokadijo hišo in gospodarska poslopja, se udeležijo maše ter se pogostijo s praznično hrano. S svečnico, 2. februarja, se božični prazniki zaključijo. Na cvetno nedeljo otroci še vedno nosijo v cerkev Sv. Pavla na Vrhniki k žegnu60 buta­rico, narejeno iz bršljana, brina, zaspanca (podobnega cipresi). Odrasli nosijo oljčne vejice. Oblika butare se je v novejšem ob­dobju precej spremenila. Dodali so ji barv­ne oblance in pomaranče. Svojci otroke za dobljeno blagoslovljeno butarico denarno obdarijo. Blagoslovljeno butaro uporabljajo pri kajenju za božične in novoletne praznike in v času svetih treh kraljev. Vsi praznujejo velikonočne praznike. Na veliki petek imajo post. V soboto kuhajo in pripravljajo velikonočne dobrote, kot so po­tica, šunka; barvajo pirhe, pripravijo hren. Pripravljeno hrano na velikonočno soboto odnesejo v košarah in jerbasih v cerkev Sv. Jurija k »žegnu«. To hrano zaužijejo na veli­konočno nedeljo. Na praznik svetega Rešnjega telesa nosijo mladi fantje, ki še niso bili na štelengi, ban­dero. Bandera je zastava, na kateri je podo­ba vaškega cerkvenega patrona. Ligojnčani nosijo Sv. Jurija in Sv. Lenarta. V teh dveh cerkvah že navsezgodaj potrkavajo. Žegnanje v Veliki Ligojni praznujejo na ne­deljo po 24. aprilu. V Mali Ligojni pa praznu­jejo po 10. avgustu svetega Lenarta. Običaj­no v obeh cerkvah ni rednih cerkvenih obre­dov, so le za žegnanje. Maš se udeležijo tudi ljudje iz okoliških vasi. Ligojnčani imajo obi­čaj, da povabijo vse sorodnike na žegnanje, da jih pogostijo. S prazničnimi jedmi ta obi­čaj danes nekateri ljudje opuščajo. Žegnanja spremljajo vesela izmenična pritrkavanja iz obeh cerkvenih zvonikov. 6. decembra otroke še vedno obdaruje Mi­klavž. Hodi od hiše do hiše, spremljajo ga našemljeni parkeljni, opremljeni z verigami in rogovi, Lucifer in angeli. Miklavž otroke obdaruje. Darila pripravijo starši. Poredni otroci dobijo včasih tudi palico. Že nekaj dni pred obdaritvijo starši trkajo s palico na okna. Otroci menijo, da jim trka Miklavž, zato mo­lijo. Na listek napišejo željo, kaj želijo dobiti od Miklavža. Podobno kot Miklavž obdaruje otroke za novo leto Dedek Mraz. Ob dnevu mrtvih – ta dan imenujejo tudi dan vseh svetnikov – uredijo grobove, prižgejo sve­če in se udeležijo maše, posvečene mrtvim. Za prvi maj in na predvečer Janeza Krstnika (kresna večera) v Ligojni še vedno zakurijo kres. Ob njem se veselijo do jutranjih ur. V obdobju pred pustom je čas porok. Še ve­dno je navada, da se ljudje veselijo na vese­licah in ohcetih. Pustne šeme – maškare so še v navadi. Naše­mijo se tako otroci kot odrasli. Pustni spre­vod, ki ga organizirajo odrasli fantje, sesta­vlja kamela, oblečena v kožuh, kamelovo­dec, mežnar, ki pobira denar, harmonikar, ki skrbi za prijetno razpoloženje, ženin in ne­vesta, klobasar, ki na burkle pobira klobase, in t. i. Lojza, ki pobira v cajno jajca, flancate in drugo cvrtje. Zbrani denar in dobrote za­pijejo in pojedo na pustni veselici v Ligojni, na kateri se že od nekdaj kar tare maškar. Naslednji dan pokopavajo pusta, ki je oble­čen v suknjič in hlače, napolnjene s slamo, ter pokrit s klobukom. V pogrebnem sprevo­du prvi nosi križ; sledi pust, ki ga nosijo po­grebci, t. i. duhovnik, ki opravlja pogrebne PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE molitve. Sledijo mu jokajoči v sprevodu. Pu­sta upepelijo ob pogrebni slovesnosti, polni joka, na koncu vasi. Med sprevodom po vasi mežnar pobira denar za pogreb in sedmino. V novejšem času vozijo pusta s traktorjem. Po pustu je post, ki prepoveduje ljudem ve­seljačenje. Ljudje se tega tudi drže. Dekle­tom, ki se pred pustom ne poročijo, fantje privlečejo pred hišne duri ploh. • Delovne šege Na kmetih se je včasih zbralo ob slačenju (lič­kanju) koruze ob večerih tudi do štirideset ljudi. Mladi in stari so prepevali, si pripovedo­vali šale in dogodivščine. Po končanem delu so bili pogoščeni z moštom, grozdjem, orehi in s kruhom. Za tem so še ob zvokih harmo­nike zapeli in zaplesali vse do jutra. Danes so le redki, ki še povabijo k ličkanju sosede, kajti delo opravijo sami. Nekateri koruzo silirajo. Ob graditvi hiše lastnik prosi vaščane za pomoč pri gradnji plošče, prav tako pri po­stavljanju ostrešja. Po opravljenem delu va­ščane pogostijo. Dela sosedom in znancem lastniki hiš ne plačujejo, ampak računajo z vračilnim ravnanjem ob enakih prilikah. Za­radi strojnih novosti v kmečkem gospodar­stvu, kjer dela opravijo stroji, so opuščene šege ob mlatvi, žetvi in košnji. Do leta 1941 so Ligojnčani še meli proso. Proso so zložili v kotu skednja v obliki kmečke peči. Zbra­ni fantje in dekleta so se držali za žrd61 in z nogami vrtili snope. Z vrtenjem so izločili zrnje od latja. Metev so običajno zaključili z malico in plesom. Dela ob mlačvi, ličkanju, košnji, pustovanju, šranganju so se vedno zaključila z likofi (gostijo). • Verovanje Vse do prve polovice 19. stol. so vaščani ver­jeli v coprnice, menda so bile dobre in zle. V Velikih jamah so svoje čase bivale vile, ki so hodile ljudem pleti proso v Staro cesto v Mali Ligojni. Lastniki njiv so jih zvečer pogo­stili z večerjo. Lisjakom in drugim gozdnim zverem je hrana bržkone dobro teknila. Rečeno je bilo, kadar burja močno piha, da se je nekdo v bližnji okolici obesil. Ljudje vedo povedati, da je gospodar četr­tega Šegovega rodu nazaj klical hudiča za frakel šnopca. Klel je: »Akre, če si, pridi!« Potem je spil dobljeni frakeljc in rekel: »Klical sem ga, če ga ni, ga ni. Pijača je v želodcu.« • Zdravilstvo Nekaj let pred prvo svetovno vojno še v 19. stol. so se ljudje zdravili pri splošnem zdrav­niku Maroltu. Njegovega zdravljenja so se Ligojnčani posluževali le v največji stiski. Med obema vojnama pa so se zdravili pri dr. Šabcu in dr. Kepcu. Konec 19. stol. je bil Ligojnčanom znan zdravilec Možinček iz Vrzdenske doline, ki je zdravil bolezni z zagovarjanjem. Znano domače zdravilo proti glavobolu je bil pelin, katerega so žgali pokritega z ruto nad žerjavico. S prekajeno ruto so zavili obraz, včasih tudi vrat. V iste namene so uporabljali rožo mračnico. Tako so rastlino poimenovali Ligojnčani. Kot kadilo, zdravilo proti zobobolu, so upo­rabljali posušeno semensko repo – korenino. Valentinove glavice, prekajene na žerjavici, so uporabljali pri zdravljenju otroških bolezni. V primeru zastrupitve so zastrupljene dele premazali s konopljinim oljem. Ture in podobna obolenja so zdravili z lane­nim semenom, kuhanim v mleku. Krpo, pre­mazano z njim, so položili na gnojna mesta. Gliste so odpravljali z brinovim oljem in s česnovim sokom, s katerim so premazali senca, predel pod nosom in popek. Proti gli­stavosti so se branili tudi s česnom, naniza­nim na vrvici, obešenim okoli vratu. Ušesne bolečine so blažili z oljem, zavretim v orehovi lupini. Trebušne bolečine in prehlade so zdravili s kamiličnim čajem, slabosti pa z encijanom. S koprivami so zdravili boleče, revmatične dele telesa, tako da so se po bolečem delu udarjali s koprivami. Živino je zdravil nešolani veterinar Grom, doma s Stare Vrhnike. Pri zdravljenju živine je uporabljal strupena zelišča. Bolni živali je z žebljem prebodel kožo, rano pretaknil z zelišči, kar je pospeševalo izcejanje gnoja. • Domača zdravila: S stebli semenske repe so zdravili ohromele stare kokoši. Laneno seme so dajali kravi pred telitvijo za­radi lažje telitve. Kapč so uporabljali proti ušem pri živini. Prešali so ga s prešami v kisovniku. Glasba, petje, ples Starinske plesne oblike, kot so: marzelin, čotiš, zimeršlit, štajeriš, šušterska, ajncvaj­draj, polke, stari valčki, so se ohranile vse do druge svetovne vojne. Nekdaj so se mla­di zabavali in plesali na balih62. Bali so se vrstili vse do pusta, nato so prenehali s plesi do velike noči. Plesalo se je vedno po večjih kmečkih delih, kot je spravljanje pro­sa na kup, ličkanje. Denarja ni bilo toliko, da bi fantje popivali po gostilnah, zato so raje prepevali po vasi. Peli so podoknice in si s tem prislužili kozarček domačega mo­šta, žganja. Radi so zapeli tudi ob rojstnih dnevih. Skoraj v vsaki hiši so imeli godca. Igrali so na klarinet in stare nemške harmonike. Zna­ni godci so bili Moravc in Zalar iz Male Ligoj­ne ter Židank iz Velike Ligojne. Likovno obzorje V Veliki Ligojni vrh nizkega holma stoji cerkev Sv. Jurija, barokizirana v 18. stol. in obdana s taborskim obzidjem. Glavni oltar in stranska oltarja je leta 1939 prenovil Ivan Buh. Kapelica v Veliki Ligojni z Marijo, ki drži Je­zusa v naročju, je bila postavljena v začetku 20. stoletja. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE Stranski oltar cerkve Sv. Jurija v Veliki Ligojni, fe­bruar 1984 (foto: Bojan Petrovčič). Dve leseni križni znamenji sta na Mavsarje­vem hribu in v središču vasi. Križno znamenje na križpotju pri Ogrinovih v Mali Ligojni je bilo obnovljeno 1980. leta. V Veliki Ligojni je cerkev sv. Jurija s pokopali­ščem, ki je podružnica vrhniške fare. Cerkev se prvič omenja leta 1526 v seznamu cerkve­nih dragocenosti. V dobi turških vpadov so jo obdali z obrambnim obzidjem. Najkasneje v 18. stoletju je bila cerkev barokizirana. V Mali Ligojni je cerkev sv. Lenarta, tudi po­družnica vrhniške fare. Cerkev se omenja leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti. Al­breht pa navaja kot čas zidave leto 1567, po­tem bi bila to že druga cerkev na tem mestu. Zvonik je bil prenovljen leta 1940. Cerkev ob­daja ovalno obrambno zidovje iz časa turških vpadov. Stavbne zunanjščine niso prenovili le pri Ogrinovih v Mali Ligojni. Delno obnovljeni hiši sta še Šegova (Franc Furlan) in Špeličko­va domačija (Japel) v Mali Ligojni. Novosti so vnašali le v notranji opremi. Od stenskega okrasja so ostale le podobe in slikarije Srca Jezusovega in Srca Marijinega, katere so prodajali po vasi v 19. stoletju. Leta 1923 so duhovniki blagoslavljali te podobe, zato jih skrbno hranijo v hišah. Okvirje in kri­žanega na križu je izdeloval Buh na Vrhniki. Kamnosek Primož z Drenovega Griča je iz­deloval nagrobne spomenike, cerkvene kro­pilnice in druge predmete iz kamna. V Ligojni so znani kulturni ostanki iz rimske dobe (zidovi). POSEBNOSTI LIGOJNE V dolini, t. i. Divje jame nad Ligojno, so med prvo svetovno vojno ruski ujetniki za avstrij­sko firmo iskali črni premog. Premoga niso našli, le ogromne kupe črnega kamenja in zemlje. Nekaj ruskih ujetnikov je pomrlo ali pa se je ponesrečilo pri slabo organiziranem delu. Ostale pa so globoke jame in dolgi rovi, ki vodijo v strmi hrib. V letih pred prvo svetovno vojno so hodili skozi vas, višje v hribu, tihotapci. Iz Ljublja­ne so se pripeljali do Drenovega Griča z ve­černim vlakom in nato odšli peš skozi goz­dove mimo Žažarja ter Smrečja proti državni meji z Italijo. Čez mejo so nosili predvsem tobak in cigarete, domov pa svilo, riž in juž­no sadje. Povečini so bili mladi ljudje. Februarja 1942 so iz ljubljanskih zaporov pripeljali devet talcev in jih na Čelešnikovih njivah pod vasjo ustrelili. Med ustreljenimi je bil tudi pesnik Ivan Rob. Njegove zadnje besede so bile: »Kdor je umrl za domovino, je živel dovolj!« Te besede so vklesane v spo­minski kamen, ki sta ga krajevna organizaci­ja, zveza borcev in občinska organizacija po vojni postavila ustreljenim žrtvam na kraju, kjer so bile ustreljene. Ozemlje, ki ga zajema Krajevna skupnost Ligojna, je z etnološkega zornega kota bila doslej popolnoma neraziskano. Pri pregle­dovanje literature sem našla v glavnem le statistične podatke. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE DOMAČA HIŠNA IMENA V LIGOJNI Raziskava je bila izvedena v februarju 1984. V MALI LIGOJNI V VELIKI LIGOJNI PRI FRLAN PRI KOŠUTOVEM JANEZU PRI POPIT PRI KOŠUT PRI ZALAR PRI JAMŠK PRI SAMOTORČAN PRI MARIC PRI DOJNK PRI ŠTEFIN PRI ŠPELIČK PRI ŽNIDAR PRI ČUK PRI ČELEŠNIK PRI SRNAD PRI PETRU PRI MORAVC PRI BREGAR PRI KRŽET PRI BAJT PRI MEŽNAR PRI MOLK PRI FRANC PRI KOREL PRI JOŽET PRI KOVAČ PRI ŠEG PRI POLK PRI OGRIN PRI MIKŠ PRI KRANJC PRI JAKC PRI FRENK PRI ŠUŠTARJU PRI ŽNIDARJU PRI TONC PRI JERNEJC PRI ANČK PRI MATEVŽ PRIHRIB PRI TERMATAL PRI KOVAČ PRI BEZG PRI GUSTELNU PRI KOČAR PRI ŠTERMAŽ PRI POTOČNIK PRI ŠIMNOVC PRI GALET PRI SMRTNIK PRI MAVSAR PRI FRANCET PRI ŽIDANK PRI MEHC PRI FRANCELNU PRI RJAVC PRI HINC PRI JURČK PRI BORŠNIK PRI JURIJ PRI ŽIDNK PRI CANKAR PRI MRLAK PRI MORAVC PRI LAVDAN PRI ŠKUPNK NA MAVSARIJI PRI ALEŠ PRI ČUK PRI KOTNIK 224 Vrhniški razgledi Cambah (Risba, Maja Petrovčič, 2012). Čevljarski šivalni stroj (last Antona Petrovčiča). Likalnik "peglezen" (last krojača Ivana Petrovčiča). Viri: Kot informatorji so sodelovali: 1. Pavel Sedej, roj. 4. 7. 1932, kmet na Mavsarjevem hribu. 2. Francka Sedej, roj. 7. 3. 1910, kmetica na Mavsar­jevem hribu. 3. Ivan Mele, roj. 1923, Velika Ligojna 29, železničar, kmet, predsednik Krajevne skupnosti Ligojna. 4. Franc Furlan, roj. 6. 1. 1909, Mala Ligojna 16, kmet. 5. Janez Petrovčič, roj. 12. 12. 1913, Velika Ligojna 36, krojaški mojster. 6. Pavel Bradeško, roj. 18. 4. 1933, Velika Ligojna, kmet. Šivalni stroj (last krojača Ivana Petrovčiča). Poleg ustnih sporočil je bilo pri izdelavi naloge uporabljeno še naslednje gradivo: 1. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. 2. Krajevni leksikon Slovenije, 2. knjiga, Ljubljana 1968. 3. Popis prebivalstva gospodinjstev in stanovanj v socialistični republiki Sloveniji 31. 3. 1981. Prvi podatki po krajevnih skupnostih. Zavod SRS za statistiko, Ljubljana 1981. 4. Umetnostni spomeniki Slovenije 2. Dekanija Vrhnika. Topografski opis. Marjan Marolt. Zalo­žilo in izdalo Umetniško- zgodovinsko društvo v Ljubljani leta 1929, str. 71–74. 5. Naš časopis, glasilo SZDL Občine Vrhnika, št. 105, dec. 1983, str. 8. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE 6. Franc Bekš, Prvi borci, Založba Borec, Ljubljana 1976, str. 5–25. 7. Karel Grabeljšek, Vrhnika in okolica med NOB, izdal Občinski izbor ZZB Vrhnika, str. 54–59. 8. Glas Vrhnike, leto II., št. 6, Vrhnika, 15. 3. 1952, str. 2. 9. Franciscejski kataster, mapa k. o. Ligojna Opombe 1 Seminarska naloga Dragice Skubic, roj. Petrovčič, na oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Lju­bljani. Izdelana je bila leta 1984 pri predmetu Obča etnologija pri prof. dr. Slavku Kremenšku, v okviru programa Etnološka topografija slovenskega etnič­nega ozemlja v 20. stoletju. Za objavo je dopolnjena z opombami pod črto. 2 Arhiv Republike Slovenije (AS), SI AS 176, Franci­scejski kataster za Kranjsko, mapa k. o. Velika Li­gojna. 3 Cerkvenca – travnik, polje, gozd v lasti Cerkve. 4 Podatki, povzeti na oddelku za zaposlovanje v obči­ni Vrhnika 5 Otka – orodje za odstranjevanje prsti, plevela s plu­ga, z otko so čistili lemež. 6 Siliranje – konzerviranje zelene krme s kisanjem v silosu. 7 Gepelj – priprava za pogon različnih strojnih pri­pomočkov. Poganjala ga je konjska vprega. Konj je hodil v krogu, vprežen v poseben vzvod, preko katerega je poganjal zobato kolo z velikim vbodom, znotraj katerega se je vrtenje prenašalo na manjše zobato kolo, od tam naprej na pogonsko os, na ka­tero so lahko priključili različne priključke, najpo­gosteje slamoreznico. 8 Žetveni kombajn – stroj, ki opravlja več pomemb­nih delovnih operacij hkrati, zlasti pri spravljanju pridelkov: pšenico so poželi s kombajnom/silažni, žitni kombajn. S kombajnom so delali traktoristi in kombajnarji. 9 Lamber – pločevinasto vedro. 10 Nakladalnik – naprava za nakladanje gnoja, sena na vozilo. 11 Obnova – organizirana državna družbena pomoč pri obnavljanju hiš. 12 Škaf – manjša, nizka, navadno lesena posoda z dve­ma ušesoma. 13 Žličnik – viseča, lesena omara na steni, kvadratne oblike, za odlaganje žlic. 14 Sklednik – viseča, lesena omara za shranjevanje skled. 15 Lopar – narejen iz lesa, nanj je gospodinja položila hleb kruha, ga potisnila v segreto peč in ga s sunko­vitim potegom potegnila izpod hleba. 16 Greblje – narejene iz lesa. Z njimi so odmikali v peči žerjavico na stran peči. 17 Burkle – so bile kovinske; uporabljali so jih za po­stavljanje loncev v peč, tako da so burkle objele ko­nusni del lonca in ga s pomočjo "hlapca" potisnile v peč. 18 Hlapec – je poseben podstavek z vrtečim valjem, preko katerega se je z lahkoto, na principu vzvoda privzdignilo lonec in ga potisnilo v peč. 19 Verkštat – delavniška miza z orodjem. 20 Mentrga – lesena miza s koritom za mesenje kruha. 21 Štibelc – spalnica. 22 Kamra – spalnica. 23 Cimer – podstrešna soba. 24 Frčada – podstrešna soba v nadzidku nad kapom z oknom nad vhodnimi vrati. 25 Gredenca – omara za posodo in jedilni pribor. 26 Šporget – zidani štedilnik, obložen s keramičnimi ploščicami. 27 Srajčnik – ženska bluza z rokavi, navadno platnena. 28 Životec – žensko oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa. 29 Muf – valjast predmet za gretje rok, navadno iz kr­zna, v katerem so držale roke. 30 Cajne – manjša pletena košara s polkrožnim dnom in z ročajem, pletena iz vrb, viter, tudi slame. Z njo so pobirali sadje in krompir. 31 Štala – hlev. 32 Mlačev – dejavnost, povezana s spravljanjem zrnja iz klasja, latja (npr. proso ima polno, težko latje, oves gre v latje) s cepcem, mlatilnico. 33 Cepec – orodje, sestavljeno iz daljšega ročaja s po­sebnim utorom, z zarezo na koncu, v katerega je bil z jermeni privezan drugi del, ki je bil krajši in na prostem koncu zadebeljen najpogosteje iz drenove­ga ali drugega trdega, žilavega lesa. 34 Reta – orodje z lesenim obodom, sestavljen iz lese­nih viter, z nesimetrično razporejenima ročajema. 35 Mernik – večja lesena posoda z ročajema ob stra­neh, v kmečkem okolju prostorninska mera za žito. 36 Nečke – podolgovata, plitva posoda iz enega kosa lesa. 37 Jarem – je lesena vprežna naprava, ki se da govedu na vrat. 38 Komat – z žimo podložena vprežna priprava, ki se da na vrat konja. 39 Aksa – os. 40 Zapravljivček – lahek, odprt voz z vzmetmi, nava­dno za dve osebi. 41 Koleselj – udoben, odprti voz za več oseb. 42 Pehar – navadno okrogla košarica, pletena iz slame. 43 Cambah – pletena košara s polkrožnim ali ravnim lesenim dnom in ročajema. 44 Reznica – suho rastlinje za nastiljanje živini, krmo. 45 Čeber – lesena posoda, sestavljena iz ravnih dog v poševni konus (vsak predmet, ki je koničaste obli­ke) v smeri proti dnu, ki je prav tako lesen, z dvema kovinskima obročema ter z dvema daljšima doga­ma, v kateri so bile zvrtana tako imenovana ušesa. 46 Gradaše – priprava za česanje preje. 47 Trlica – priprava, s katero so terice lomile trdo in krhko ovojnico lanene bilke in jih tako odluščile od niti. Trlice so sestavljene iz dveh delov, in sicer iz stabilnih dveh ozko spojenih lesenih letev (tvorile so razmeroma ozko špranjo, vmes pa je bila pritr­jena pregibna letev, ki se je po dolžini in debelini ujemala z režo teh dveh stabilnih letev. 48 Klovc – klobčič. 49 Koruzno slačje – ličkanje. 50 Rom – okvir za slike. 51 Obličnik – krompir v oblicah. 52 Sušilnica za sadje – pajžba. 53 Zibel – posteljica za dojenčka narejena tako, da se ziblje. 54 Jerbas – okrogla košara z ravnim pletenim dnom in navadno z majhnima ročajema, ali brez ročajev. 55 Šranga – pregrada poti z namenom, da ženin plača vaškim fantom odkupnino za nevesto. 56 Lučarica – najeta ženska, ki bedi pri mrliču, ki straži mrliča. 57 Boglonaj – Bog poplačaj. 58 Štelenga – nabor: uradni postopek za ugotovitev sposobnosti vojaških obveznikov za vojaško služ­bo. 59 Pušpan – okrasni zimzeleni grm ali nizko drevo z drobnimi usnjatimi listi in s trdim lesom. 60 Žegen – blagoslov, tudi snop šibja in zelenja – buta­rica na cvetno nedeljo. 61 Žrd – dolg, debel lesen drog. 62 Bal – družabna prireditev, na kateri se pleše. PRISPEVEK K ETNOLOŠKI PODOBI VELIKE IN MALE LIGOJNE STEVO DOZET ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA Ljubljansko barje z naseljema Brest in Tomišelj; v ozadju Krimsko-Mokrško hribovje (foto Miloš Dozet). UVOD Ljubljansko barje s šoto, ki je osrednji objekt našega raziskovanja in poročanja, leži v skrajnem južnem delu Ljubljanske kotli­ne med Posavskimi gubami na severu, Notranjsko-Dolenjskim krasom na jugu in vzhodu ter Polhograjskim hribovjem na zahodu. Naše največje barje obsega v širšem pomenu besede okoli 165 km2 sko­raj ravne površine med kraji Ljubljana, Vrhnika, Borovnica, Ig in Škofljica, ki pri­pada več občinam. Na območju skrajnega južnega dela Ljubljan­ske kotline, ki pripada barjanski kotlini, izdanjajo mlajšepaleozojske (stari vek), mezozojske (srednji vek) in pliokvartarne (novi vek) kamenine. Med naštetimi kame­ninami prevladujejo mezozojski, natančne­je triasni in jurski karbonatni sedimenti (dolomiti, apnenci in karbonatne breče). Zaporedje rečnih, jezerskih in barjanskih sedimentov, ki so zapolnili barjansko kotli­no, pa je sledeče: prav na vrhu barjanskega sedimentnega zaporedje je ponekod humus, drugod naplavni sedimenti (mivka, glina) in redkokje šota ali celo jezerska glina, ki prihajata na dan zaradi hitrega razpadanja šote in globokega oranja. Pod šotno forma­cijo leži jezerska kreda ali polžarica, ki ima od mesta do mesta različno kemično in mi­neralno sestavo, ker je pogosto bolj ali manj zaglinjena in prehaja v laporno glino. Poleg tega vsebuje tudi nekaj lečastih vložkov miv­ke, ki je marsikje precej peščena. Jezerska kreda, ki je bazalni holocenski sediment, je debela do 17,5 m. Za globljo sedimentacijo, ki je pleistocenske starosti, je značilno me­njavanje prodnatih, peščenih in glinenih plasti, ki vsebujejo več vložkov blatne šote in jezerske krede. Celotna debelina sedi­mentnega zaporedja kvartarnih barjanskih usedlin znaša od 5o do 15o metrov. Ljubljansko barje pripada največji plio­kvartarni udorini Slovenije, ki jo imenu­jemo Ljubljanska kotlina in predstavlja njen najmlajši in najjužnejši del. »Prehodne plasti« (menjavanje sivega dolomita ter črnega glinavca in dolomitnega laporovca) v »glavni dolomit« v Peklu pri Borovnici, najbolj markantne plasti Borovniške doline, vrhnji karnij. Medtem ko prištevamo Ljubljansko polje k Posavskim gubam, pa leži Ljubljansko barje ve­čidel na področju Dolenjskega in Notranjskega krasa (RAKOVEC, l955), v tektonskem pogledu pa pripada Dolenjsko-Notranjskim mezozoj­skim grudam (BUSER,1965, l974). V geotekton­skem pogledu se sredi Ljubljanskega barja stikajo Južne Alpe in Dinaridi. Stičišče obeh velikih geotektonskih enot je večinoma pre­krito z barjanskimi usedlinami, sledovi na­rivanja Južnih Alp na Dinaride pa so vidni na barjanskih osamelcih. Neposredni stik obeh geotektonskih enot sledimo na površi­ni razen na osamelcih le še na obrobju barja pri Plešah in Orlah. Ljubljansko barje se je začelo ugrezati na prehodu pliocena v ple­istocen (starejši kvartar). Ugrezanje barja je bilo najmočnejše v pleistocenski dobi, še posebej v času würmske poledenitve, kar dokazujejo velike debeline sedimentov v globokih vrtinah. Stalna potresna dejavnost na barju, zlasti na stiku z zaledjem pa kaže, da oblikovanje barja še ni končano. OD MOSTIŠČARSKEGA JEZERA DO LJUBLJANSKEGA BARJA Ob izteku zadnje ledene dobe, tj. na preho­du pleistocena v holocen, je reka Sava s svo­jimi nanosi zajezila prelivanje Ljubljanice v Savo, zato so vode Ljubljanice in njenega porečja zalile celotno Barjansko kotlino. Nastalo je plitvo prostrano jezero, ki nam je iz zgodovine znano kot Mostičarsko jezero, katerega so množično poselili drobni polžki in školjke. Na jezersko dno so se skupaj z jezersko kredo, meljem in glinami odlagale tudi apnenčaste hišice, lupinice in delci od­mrlih apnenčastih alg in drobnih moluskov, med katerimi so bili daleč najštevilnejši drobni sladkovodni polžki. Slednji so bili na mnogih mestih tako številni, da so postali kamenotvorni. Najdene fosilne ribje luske ter velika množičnost in razprostranjenost drobnih moluskov (polži, školjke) kažejo na obstoj plitvega jezera in v vodi živečih moluskov. Pred okoli 4000 leti je Mostiščarsko jeze­ro pričelo plitveti in se je nazadnje spre­menilo v prostrano mokrišče. Mokrišče je predel, ki je večji del časa dobro namoče­no ali preplavljeno s podzemno ali atmos­fersko vodo, tako da nudi dovolj ugodne pogoje za nastanek in razvoj rastlinstva in živalstva. Poznamo mokrišča oz. močvirja naravnega ali nenaravnega oz. umetnega nastanka. Voda je bolj ali manj plitva in je lahko sladka, brakična, polslana ali slana. Glede na vsebnost soli delimo mokrišča na sladkovodna, brakična, polslana in sla­na. Poznamo več vrst mokrišč: močvirja (trstičevje, visoko vodno šašje in jelševje), poplavne ravnice ob rekah (Sava, Mura, Drava), poplavna področja, rečne mrtvice (Mura), rečne doline in delte, kraška polja (Cerkniško polje), visoke planote (Bloke), nizka barja (Ljubljansko barje), visoka bar­ja (Lovrenško jezero na Pohorju), poplavni gozdovi (Krakovski gozd) ter mlake in kali. Močvirja nastanejo ponavadi zaradi obilnih padavin in geoloških vzrokov, ko voda zara­di nepropustnih kamenin ne more pronicati dovolj hitro v podlago. Močvirja so najbolj razširjena v tropskem in subtropskem pasu Južne Amerike in Afrike, kjer so bogata tako z rastlinstvom kot z živalstvom. Na Slovenskem so močvirja revnejša, zlasti kar zadeva rastlinstvo. Barje je posebna vrsta mokrišča oz. močvir­ja, za katerega je značilno stalno, periodično ali občasno zastajanje vode, visoka trava, vodoljubno grmičevje in drevesa, kot so krhli­ka, jelša, breza in vrba ter vlagoljubni šotni mahovi, iz katerih nastaja šota. Glavna po­sebnost barja, po kateri ga ločimo od ostalih mokrišč in močvirij je ta, da ga prekriva vsaj 2o cm debela plast šote. Barje je potemtakem šotno mokrišče. Barja so mokrišča, kjer nastaja šota. BUDNAR-TREGUBOVA (1958) definira bar­je kot predel, ki je pokrit z najmanj 2o cm debelo plastjo šote, ROESCHMANN in so­delavci (1993) pa upoštevajo pri klasifikaciji barij v prvi vrsti pedološke kriterije. Po nji­hovem je barje predel s šotnimi tlemi, ki so debela vsaj 3o cm in ki vsebuje več kot 3o % organske snovi. Barja nastajajo v hladnih in stalno zelo vla­žnih (najmanj 75 % - na vlažnost) predelih, kjer se s počasnim dotokom vode najprej raz­vijejo plitva jezera. Ob robovih takih jezer se okrog vodnih rastlin počasi nabirajo jezer­ske usedline, tako da nastanejo močvirja, v katera se naselijo drevesa. Močvirja po­stajajo vse bolj plitva in ugodna za nasta­nek in rast različnih mahov, trav in zelišč, ki so skupaj s plavajočimi preprogami šaša glavni izvorni material za nastanek šote. Ko te rastline odmrejo, se ostanki rastlin pod vplivom različnih kemičnih, bioloških in drugih procesov v vodi brez dostopa kisika počasi spremenijo v šoto, organsko materi­jo, ki vsebuje okoli 60 % ogljika (C) in 30 % kisika (O). Ljubljansko barje je več kot 16 km dolga in 10 km široka depresija na južnem delu Ljubljanske kotline. Predstavlja tektonsko ugreznino na meji med alpskim in dinar-skim svetom, ki jo z vseh strani obdaja viš­ji, hriboviti in gričevnati svet. Le na treh mestih na severnem robu je povezano z Ljubljanskim poljem. Nastalo je z ugreza­njem ob neotektonskih vertikalnih in sub­vertikalnih prelomih in z zasipavanjem nastale kadunje z različnimi, na bližnjih pobočjih erodiranimi materiali mlajšepa­leozojskih in mezozojskih klastičnih in karbonatnih kamenin. Erodirani material na strmih pobočij so v kadunjo vnašale tekoče vode. V drugi polovici kvartarne periode se je v nastali kadunji izoblikova­lo zelo plitvo jezero, ki je na robu prešlo v močvirje oziroma barje z bujnim rastlin­stvom. Ljubljansko barje se je razvilo iz holocenskega močvirja. Na prvotnem bar­ju so uspevali šotni mahovi, ki so kisali tla. Steljke teh mahov so vpijale vodo, ra­stle, odmirale in ustvarjale šoto, ki v okolju brez dostopa kisika ni strohnela. Površje barja se je zaradi kopičenja šote dvigalo, še najbolj v sredini močvirja in najmanj na njegovem robu, in hkati zgubljalo po­vezavo s talno vodo. Postalo je odvisno le od meteorske vode oziroma padavin. Na nizkem barju je na ta način nastalo visoko barje, ki je precej bolj kislo od nizkega, se­stavljala pa ga je šota. ŠOTA Kaj je šota Šota je barjanska usedlina rastlinskega iz­vora oz. pletež ošotenelih rastlin, tj. šotnih mahov, drugih mahov, trav, poltrav vresja in delov drugih rastlin. Material za njen na­stanek je dala odmrla barjanska vegetacija. Predstavlja pravzaprav najzgodnjejšo sto­pnjo pooglenitve, tj. pretvorbe prepleta od­mrlih rastlin in rastlinskih delov v premog. Zaporedje členov omenjene metamorfoze je sledeče: šota, lignit, rjavi premog, črni pre­mog, antracit. Šota je nekonsolidirana do polkonsolidira­na organska usedlina visokega barja, se­stavljena iz napol pooglenelih rastlinskih ostankov v okolju, ki je bilo zelo zasičeno z vodo, kot so mokrišča oz. močvirja. Gre za preplet ošotenelih močvirskih rastlin, tj. šotnih mahov, drugih mahov, trav, resja, ruševja in drugih rastlin in rastlinskih de­lov. Odmrle barjanske rastline zaradi po­manjkanja kisika ne razpadejo, temveč se kopičijo in šotenijo, tako¸ da se šotna plast počasi, a vztrajno debeli. Šota je po drugi strani organsko gorivo iz delno pooglene­lih produktov razkroja odmrlih organskih, zlasti rastlinskih ostankov. Šota je ena od najbolj zanimivih usedlin mokrišč , ki jih prav zaradi nje imenujemo s posebnim imenom barje. Razširjenost šote doma, v Evropi in svetu Šota se na svetu pojavlja predvsem v zmer­nem in tropskem podnebnem pasu. Dobimo jo na planinskih visokih barjih, v kotlinah, dolinah velih rek, kot sta Ganges v Indiji in Amazonka v Južni Ameriki, na območju reč­nih delt ter na morskih obrežjih. Najbolj so raziskana šotišča v zmernem pasu severne Evrope, Azije in Severne Amerike (Kanada). ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA Kot smo že omenili, so šotišča v Evropi razporejena predvsem v njenem severnem delu. Pas prostranih šotišč se vleče od Irske in Anglije, prek Škotske, severne Nemčije na Poljsko in Finsko ter v Rusijo (Sibirija). Na naštetih območjih šoto še danes na veli­ko izkoriščajo in uporabljajo kot ceneno in kvalitetno kurivo, precej pa jo tudi izvažajo predvsem v Evropo za kurjavo ter za potre­be vrtnarstva in medicine. V Sloveniji je bilo nekdaj največje šotišče Ljubljansko barje, ki pa je žal že povsem izčrpano. Precej številna a po zalogah sorazmerno majhna so šotišča na slovenskih visokih planotah. Na obmo­čju Slovenije je okoli sto znanih barij, ki so posejana na Pokljuki, Jelovici, Olševi in na Pohorju. Zaloge šote na Ljubljanskem barju so tako majhne, da so jih okoljevarstveniki morali zaščititi, tako da šoto v Sloveniji da­nes omenjamo predvsem kot naravno zna­menitost oziroma naravno vrednoto. Vrste šote Po barvi, organski sestavi in stratigrafski legi razlikujemo dve vrsti šote: belo (svetlor­javo) in črno (temno rjavo). Obe vrsti šote se že na prvi pogled razlikujeta po barvi, na katero najbolj vplivata njuna organska in mineraloška sestava. V beli šoti so rastline, ki jo sestavljajo, še prepoznavne s prostim očesom. V šotnem horizontu se dobijo tudi bolj ali manj pooglenela debla in korenine močvirskih dreves. Koliko je bilo tega debe­lejšega materiala v šoti, je težko oceniti, ker so ga domačini že prej pobrali in odpeljali domov za kurjavo. V superpozicijskem po­gledu je črna šota vedno spodaj, bela pa leži na njej. Šota je v prvi vrsti dokaj dobro, pred­vsem pa poceni gorivo s kurilno vrednostjo, kakor jo imajo slabša drevesa (breza). Glede na rastlinske združbe, katerim or­ganski ostanki pripadajo, razlikujemo sle­deče vrste šote: lesno šoto (vsebujejo pred­vsem odlomke vej in debel), lesno-mahovno šoto, mahovno šoto, mahovno-travnato šoto in travnato šoto. Stratigrafska lega šote V ugrezajoči se kotlini Ljubljanskega barja so bili ugodni pogoji za nastajanje različnih use­dlin. Tokrat nas ne zanima celotno zaporedje usedlin Ljubljanskega barja, temveč kje v tem zaporedju sedimentov leži šota. Zanima nas torej predvsem njena stratigrafska lega ozi­roma njen položaj v barjanskem zaporedju usedlin. To bomo najprej ugotovili na verti­kalnem preseku ali geološkem profilu barja, če gremo od zgoraj navzdol. Prav na površju barja je, če zanemarimo poplavne sedimen­te, tanka plast črne pretežno organske bar­janske prsti ali črnice, pod njo je šota, pod šoto pa leži svetla skoraj bela jezerska kreda, znana kot ''polžarica'', to pa zato, ker je se­stavljena iz velikega števila drobnih polžkov, ki jih med seboj veže v srednjekompaktno se­ Holocenska »jezerska kreda« ali »polžarica« v Babni Gorici in nad njo zaglejena barjanska črnica; horizont šote je že odkopan. Levo zgoraj leži lopata štiharica, 2012. dimentno kamenino bolj ali manj zaglinjen kalcijev karbonat (CaCO3). Barjanska črna prst predstavlja torej krovnino šote, svetla kreda ''polžarica'' pa njeno talnino. V krovnini šote je povsod na barju značilna črna barjanska zemlja (prst) ali tudi bar­janska kisla črnica, ki je, če zanemarimo poplavne sedimente, najmlajša barjanska tvorba oziroma usedlina Ljubljanskega bar­ja. Barjanska črnica je črna kot oglje. Vsebuje veliko organskih snovi. Nastala je kot posle­dica različnih fizikalnih, kemičnih in bio­loških procesov. Je ponavadi precej kisla. Prevelika kislost črne prsti onemogoča rast mnogih rastlin na barju. Nastala je s prepe­revanjem šotnega horizonta. Razlikujemo tri vrste organske črnice: plitvo, srednjegloboko in globoko črnico. Plitva črnica je debela od 10 cm do 20 cm. Takoj pod njo je zelo tanka plast šote (5 cm do 10 cm). Porasla je pred­vsem z njivsko preslico. Srednje globoka čr­nica je debela od 30 cm do 100 cm. V njej je precej razkrojene šote. Na teh tleh je največ pašnikov in travnikov. Globoka črnica je bila debela več kot en meter. Je manj kisla kot ostali dve črnici in je zaradi večje vsebno­sti humusa tudi bolj rodovitna. Razširjena je bila v osrednjem delu Babnogoriškega Maha ter na območju med Bevkami, Blatno Brezovico in Drenovim Gričem. Črnica na­staja med drugim tudi neposredno na po­vršju barja, kjer se predvsem na zoranih njivah vrši upraševanje ali pulverizacija šote. Razpadanje šote najbolj pospešuje nestalno vreme, ko se menjavajo sončni in deževni dnevi. Debelina črnice se je povsod zmanj­šala zaradi razpadanja na površini in zato, ker ni več žive šote. Ker ni več hlevskega gnoja, je tudi rodovitnost črnice padla. Sicer pa je barjanska zemlja odlična za koruzo in krompir. Dobro so na njej uspevale tudi ajda, rž, ječmen in oves, v najnovejšem času pa na njej poskusno sejejo tudi pšenico. ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA Pod črnico je šota. Talnino šote predstavlja svetla do bela slabo stratificirana jezerska kreda ali polžarica. Sestavljena je iz apnen­častega blata, pomešanega z glinastimi, me­ljastimi in peščenimi delci ter iz apnenčastih lupinic in hišic drobnih vodnih mehkužcev (polži, školjke) in drugih v vodi živečih or­ganizmov. Po strukturi in zrnavosti gre za apnenčast in lapornat melj, pesek ali lapor­nato glino. Nastanek šote Barja nastanejo v hladnih vlažnih podro­čjih, ko se jezera počasi napolnijo. Ko se jezerske rastlinske usedline nabirajo okoli vodnih rastlin, nastaja ob robu jezera mo­čvirje, na katerem se naselijo drevesa, kot so vrbe ali jelše. Drevesa kmalu zamenja šotni mah, prav na robovih poplavljenega jezera pa so plavajoče preproge šaša, ki se skupaj z ostalim rastlinjem počasi spreme­nijo v šoto. Za nastanek šote je pomembno torej hitro in obilno kopičenje odmrlih ra­stlin in rastlinskih ostankov in da jih čim prej zalije voda. Namreč, čim bujnejše je ra­stlinstvo, tem hitrejši je ob ugodnih pogojih nastanek šote. Šota nastaja predvsem na visokih barjih, v vlažni in hladni klimi z obilico dežja, na pičlih tleh z malo mineralnih hranil in do­kaj bujnim specifičnim rastlinstvom, kjer prevladuje šotni mah, ki je osnovna izvorna materija šote. Okolje, v katerem šota nastaja, je barje. Lep primer barja je Ljubljansko barje, ki ga domačini imenujejo tudi "Mah, Morost" ali tudi "Marost". Močvirsko okolje je vse­kakor idealno okolje za nastajanja šote in premoga. Voda stoji, njen nivo stagnira in ji zato zmanjkuje kisika, ki zadržuje de­lovanje bakterij, in tako preprečuje, da bi se rastlinski ostanki v celoti razgradili. Kisline, ki nastajajo med procesom razgra­jevanja, preprečijo nadaljno aktivnost bak­terij. Začetni produkt, ki pri tem nastane, je šota, ki pri močno spremenjenem pritisku in temperaturi ter pod vplivom tektonike prehaja postopoma v lignit, rjavi premog, črni premog in končno v antracit, ki je za­dnja stopnja karbonizacije ali preobrazbe odmrlih rastlin v premog. V okolju z malo hranilnih in mineralnih snovi, prekislih tal, hladne klime z obilico padavin ter velikih nihanj v temperaturah rastejo samo visoko prilagojene rastline, zlasti šotni mah, ki je glavna sestavina šote. Šotni mah ima svojstveno sposobnost, da v najspodnjejšem delu odmira in se počasi spreminja v šoto, v najzgornjejšem delu pa rastejo novi poganjki. Plast šote se na ta na­čin debeli, barje pa se, najhitreje v srednjem delu, dviga nad okolico. Povsem jasno je, da se šota useda le takrat, kadar se razpadajo­či rastlinski ostanki kopičijo hitreje, kot se lahko razgradijo z aktivnostjo anaerobnih Jurčevo šotišče med Bevkami in Drenovim Gričem, poraslo z brezami, jelšami, grmičevjem in visoko travo. bakterij. V barjanskem okolju, kjer je voda hladna in kisla, je razpadanje organskih delov zelo počasno in nepopolno. Odmrle rastline na barju ostanejo večinoma nedo­taknjene in se kopičijo, zaradi vse večje količine oz. teže se stisnejo, nato s ke­mičnimi, mikrobiološkimi in geološkimi procesi s pomočjo anaeorobnih bakterij, ki živijo v prostoru brez prostega kisika, ošotenijo. Naravni proces nastajanja šote imenujemo šotenenje. Šotenenje je pravzaprav prva sto­pnja pooglenitve ali predstopnja karboni­zacije. Pri povečanem tlaku, temperaturi in tektoniki se karbonizacija nadaljuje, tako da šota sčasoma preide v lignit, nato v rjavi in črni premog ter na koncu v antracit, ki je na vrhu omenjene preobrazbe ali metamor­foze, saj vsebuje 92 % do 98 % ogljika. Pri še višji temperaturi in tlaku nastane iz antraci­ta grafit, ki je kristalasti čisti ogljik (100 % C) in ga ne uvrščamo več med premoge. Kemična in organska sestava šote Material za nastajanje šote daje močvirska vegetacija. Močvirski rastlinski material se­stoji iz različnih kemičnih elementov med katerimi prevladujejo ogljik (C), vodik (H), kisik (O) in dušik (N), v manjših količinah pa se pojavljajo še fosfor (P), kalcij (Ca), žveplo (S), železo (Fe) in magnezij (Mg). Za primerjavo vsebuje les do 49,5 % ogljika (C), šota 55,5 % C, rjavi premog 73 % C, črni premog 84 % C, antracit do 98 % in grafit 1oo % C. Slednji ne pripada več premogu. Najpomembnejše organske snovi pri rastli­nah so celuloza, lignin, beljakovine, maščo­be, voski in smole. Fizikalne lastnosti šote Barjanska šota ima celo vrsto lastnosti, ki so jih ljudje v mnogih primerih znali s pri­dom uporabiti. Prva šotina značilnost je ta, da ima suha šota neverjetno veliko sposob­ ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA nost vpijanja vode. To lahko potrdimo s podatkom, da sveža barjanska šota vsebu­je do 95 % in po nekaterih podatkih celo 98 % vode, s sušenjem pa se količina vode v šoti zmanjša celo na vsega 15 %. Sveža naravna šota je masivna do zelo slabo pla­stnata, precej stisljiva ter slabo strnjena oziroma kompaktna. Šota po sušenju moč­no očvrsne in postane prav trda in veliko lažja. Precejšnja razlika v čvrstosti oz. tr­doti obstaja tudi med surovo belo in črno šoto. Kurilna vrednost šote se giblje okrog 3500 kcal/kg, tako da je v tem pogledu pri­merljiva s slabšim lesom. Črna barjanska šota ima večjo kurilno vrednost kot bela. Barjanska šota je precej do zelo kisla use­dlina (ph vrednost od 4 do 6). Poudariti je treba, da šota ni trajno obstojna materija. Ob dostopu zraka (kisika) je močno pod­vržena hitremu razpadanju, vse do upra­šitve. Šota zadržuje vlago in toploto in se zlahka meša z mnogimi snovmi. Zaradi heterogene sestave je vodopropu­stnost šote od plasti do plasti različna, na splošno pa majhna, saj je njen koeficient propustnosti zelo majhen (0,001 do 0,002 cm/sek). Meritve vodopropustnosti so poka­zale, da se le-ta v globino zmanjšuje. Pore v šoti so sorazmerno številne in velike, saj je šota po naravi zelo stisljiva, tako da je tudi njena poroznost velika (80 % do 90 % od nje­ne prostornine). Šota je močno higroskopič­na snov. Zaradi naštetih lastnosti se zelo tež­ko izsuši, ko je suha, pa zelo težko prepoji. V prah spremenjeni šoti se ne da vrniti njenih prvotnih lastnosti. Zrak prepušča le takrat, ko je popolnoma posušena, kar je neugo­dno, če jo spreminjamo v kulturno zemlji­šče. Popolnoma razkrojena šota ne prepušča niti zraka niti vode. To velja zlasti za gyttjo. Šota, ki je na površini izpostavljena žgoče­mu soncu, razpada v prah, kar imenujemo upraševanje ali pulverizacija. Pulverizacijo šotnega zemljišča lahko preprečimo z moč­nim gnojenjem s kompostom s primesjo gline in ilovice ter namakanjem z name­nom, da šotno zemljišče preraste travnata ruša. Ena od glavnih lastnosti barja je, da se barjanska tla krčijo in nižajo. To se dogaja zlasti v predelih, kjer je šota porezana, po­žgana ali z melioracijskimi deli, kjer je bolj izpostavljena zraku oz. preperevanju. Tako se na barju danes srečujemo z vsemi štirim stopnjami procesa krčenja. Najredkejša je danes na barju prva stopnja, ki predstavlja naravno stanje, od zgoraj navzdol: humus, šota, gyttja (jez. kreda + šota), polžarica. Druga stopnja krčenja je, ko imamo v pre­seku tal humus, gyttjo in polžarico. Tretja stopnja krčenja tal je tista, ko je na polža­rici ohranjena samo gyttja, četrto stopnjo krčenja tal pa dosežemo, ko organske plasti manjkajo in je na površini čista polžarica. Krčenje organskih tal se dogaja zlasti tam, kjer so barjanska tla intenzivno obdelovana brez ustreznega gnojenja. Krčenje organ­skih tal omogoča zdravju ljudi in živali ško­dljivo širjenje barjanske preslice. Debelina šote Šotna plast na Ljubljanskem barju je ime­la različno debelino: tja od 0,65 do 6 me­trov. Izjemno debelino 9 do 10 metrov je po ustnem izročilu imela le na redkih mestih Ljubljanskega barja. Na tako debelo šoto so naši predniki naleteli na Babnogoriškem Mahu poldrugi kilometer južno od črte Grmez-Babna Gorica in na območju Bevškega Mahu. Sicer pa je šotna plast se­stavljena iz dveh delov: spodaj ležeče drobno- do finozrnate črne šote in zgoraj ležeče vlaknate bele oziroma svetlorjave šote. Njuno medsebojno razmerje v debe­lini se spreminja od mesta do mesta, pona­vadi pa je spodnji del s črno šoto do dvakrat debelejši od zgornjega belega. Precej kva­litetnejša je črna šota, saj daje precej več toplote kot bela. FOSILI IN STAROST V dobro namočeni barjanski šoti je zelo malo kisika, zato je razpadanje organskih snovi zelo upočasnjeno in zanemarljivo majhno. Tako so v evropskih barjih do­slej našli v šoti več sto odlično ohranjenih človeških trupel, ki so stara več tisoč let. Zanimivo je, da so v šoti egipčanskih šotišč odkrili več tisoč let stare mumije, ki so bile mnogo bolj ohranjene kot profesionalno in tehnološko preparirane mumije. Če upoštevamo podatek, da je letni prira­stek šote l mm, je šota na Ljubljanskem bar­ju nastajala najmanj 6 000 let. Na podlagi pelodnih analiz se da ugotoviti, katere rastline so rastle na barju v kvartar­ni dobi, glede na združbe rastlin in globino v barjanski kadunji, na kateri so pelodni vzorci vzeti, pa se s palinološko metodo in primerjalnimi metodami da dovolj na­tančno sklepati na starost rastlin in barja. Rezultati pelodnih analiz (RAKOVEC, 1955; TANCIK, 1965; BUDNAR-TREGUBOV, 1958; ŠERCELJ, 1966, 1975) so pokazali, da je slo­venska šota stara od 4 000 do 10 000 let. PRIDOBIVANJE ŠOTE Pridobivanje šote je bilo sezonsko delo, ki je trajalo štiri do šest mesecev. Na Ljubljanskem barju so šoto začeli rezati aprila ali maja, od­visno od vremena, sušila pa se je od junija do septembra. Štihanje in rezanje surove šote vse te dni, je bilo zelo enolično, zahtevno in trdo delo. Rezalci šote so stali ves dan upognjenih hrbtov na soncu in vetru, štihali in rezali z vodo dobro prepojeno šoto ter odlagali, prela­gali in zlagali precej težke kvadre iz surove šote. Zato je moralo biti opoldansko kosilo vi­soko kalorično, obvezno z veliko mesa. Prvi kolonizatorji Ljubljanskega barja se niso zavedali pomena šote kot organskega goriva. Šoto so požigali z namenom, da bi dobili nove obdelovalne površine za polje­delstvo ter travnike in pašnike za živino. Izkoriščanje šotnih plasti za kurivo se je pri­čelo šele z drugo kolonizacijo Ljubljanskega barja na območjih Babna Gorica, Grmez, Črna vas, Lipa, Bevke ter v Vnanjih in Notranjih Goricah, od koder se je razširilo po celem barju. To je bilo obdobje ti. šotne indu­strije ter ustanavljanja in delovanja številnih podjetij za pridobivanje in prodajo šote. Le še zelo redki starejši barjani nam lahko potrdijo, da so nekatera izročila naših pred­nikov o Ljubljanskem barju, njegovem na­stanku, razvoju, naravnem bogastvu in po­menu resnična. Eno od teh izročil pravi, da se je v davnini šota na barju med Bevkami in Drenovim Ggričem nakopičila tako viso­ko, da je zakrivala pogled iz Bevk na Drenov Grič. Redki so tudi rezalci, kopači ali ,,grab­narji,,, kot so jih na barju imenovali domači­ni, ki nam lahko predstavijo to v preteklosti zelo pomembno danes pa skoraj pozabljeno gospodarsko dejavnost. Eden od takih je Janez Vonča, po poklicu mali kmetovalec iz Bevk. Sezonsko se je ukvarjal z rezanjem šote več desetletij. O načinih odkopavanja šote na jugovzhodnem barju pa je spregovo­ril kmetovalec in rezalec šote Franc Krivic iz Babne Gorice. Zanimalo nas je, katere metode odkopava­nja šote so domačini uporabljali. Vsekakor je šlo za površinsko odkopavanje, saj šota, če odštejemo nekaj deset centimetrov debelo plast krovne črne barjanske prsti, leži prav­zaprav na površini barja. Je bilo delo rezal­cev šote zahtevno, težko, cenjeno, dobro ali slabo plačano? Kako in kje so šoto skladišči­li? Katero je bilo orodje, ki so ga pri odkopa­vanju uporabljali in ali so pri pridobivanju šote pomagali tudi otroci in ženske? Vse to so vprašanja, ki so terjala odgovor. ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA Rezanje šote na Bevškem Mahu leta 1975. Na sliki od leve: prvi rezalec z lopato rezačo Pajsar Franc iz Bevk, rezalec z lopato štiharico Vonča Janez iz Bevk in drugi rezalec z lopato rezačo Japelj Anton iz Bevk; lastnik parcele in fotografije Janez Vonča, Bevke, št. 56. Sredi 18. stoletja se je na Ljubljanskem bar­ju pojavil nov način odkopavanja in sušenja šote, ki se je kaj kmalu ustalil in ohranil do danes. Skupina za rezanje šote je štela pona­vadi pet članov, včasih tudi manj. Praviloma so jo sestavljali sami moški, ker je bilo šti­hanje in rezanje surove šote pretežko za ženske roke. Če pa je bilo premalo moških, je priskočila na pomoč tudi kakšna ženska, vendar šele pri prelaganju in zlaganju šotne opeke za drugo fazo sušenja in od tod na­prej. Orodje, ki so ga uporabljali pri pridobi­vanju šote, so sestavljali posebna dvoročna lopata »štiharica«, dvajset do petindvajset metrov dolga vrvica in posebna lopata za re­zanje šote v vodoravni smeri, recimo ji kar »rezača«. Štiharica je bila posebna lopata za štihanje, v našem primeru za rezanje šote v navpični smeri, torej v globino. Imela je kra­tek lesen dvoročni ročaj v obliki velike črke T (50 cm x 35 cm ) ter trikotni kovinski 30 cm do 40 cm dolg list s priostrenim koničastim rezilom. Drugačna je bila lopata rezača, ki so jo uporabljali za rezanje šote v vodoravni smeri. Imela je 1.50 m do 1,75 m dolg zakri­vljen lesen ročaj, na katerega je bil nasajen v sredini v vzdolžni smeri nekoliko izbočen (da je lopata pri rezanju obenem lahko dvi-gala zgornjo rezino šote) okoli 40 cm dolg list z ravnim priostrenim rezilom za rezanje šote v vodoravni smeri. Kmetije, ki so imele svoje parcele s šoto, so bile pozimi ogreva­ne s tem naravnim organskim gorivom, saj je bila šota tako rekoč na domačem dvori­šču, enostavna za pridobivanje in najcenej­ša. Šota za ogrevanje je bila edina alternativa zlasti za tiste kmete, ki niso imeli svojih goz­dov oziroma drv za kurjavo. Zgodaj spomla­di so kmetje pohiteli in opravili vsa potrebna spomladanska dela na polju in pri živini, meseci april, maj in junij, pa so so bili rezer­virani za pripravo kurjave tj. kopanje šote za zimo. Postopek pridobivanja, sušenja in skladiščenja šote za kurjavo v zimskem času je bil sledeč: Na parceli s šoto so najprej od­stranili površinsko jalovo plast črne barjan­ske zemlje skupaj s travo. Očiščeno parcelo s šoto so potem izmerili z 20 do 25 m dolgo vrvico. Nato je gospodar z lopato za štihanje naredil vzdolž zunanjega daljšega roba njive prvi rez, ki je bil 30 cm do 40 cm globok in več deset metrov dolg, odvisno od dolžine parcele s šoto, debeline šotne plasti in po­trebne količine šote za kurjavo. Drugi prav tako 30 cm do 40 cm globok rez (globina štiha je bila odvisna od dolžine lista lopate za štihanje) je nato narejen vzdolž vzporednice prvemu rezu, ki je bila od roba njive odaljena 60 cm. Nastali pravokotni izsek so s sredin­skim vzdolžnim rezom razpolovili in dobili dve po 30 cm široki in več deset metrov me­trov dolgi vzdolžni rezini. Dobljeni rezini so potem z lopato štiharico s prečnimi štihi ozi­roma rezi, ki so bili med seboj oddaljeni 4o cm, razdelil na pravokotne opekam podobne kvadre. Dva rezalca sta rezala šoto z lopato za rezanje tako, da sta odrezala vsak kva­der posebej v debelini 1o cm. Izrezan šotni kvader je potemtakem imel dimenzije 40 cm x 30 cm x 10 cm. Šotni kvadri za prodajo so bili nekoliko debelejši, tja do 15 cm. Moška, ki sta šoto rezala, sta odrezane šotne kvadre odlagala ob vzdolžnem rezu precej pokonč­no enega do drugega, približno tako kot so zložene knjige v knjižni omari. Če je bilo šotnih kvadrov veliko, sta jih zložila v dveh nizih, enega nad drugim. Tako zložena šota se je nato sušila na zraku in soncu približno en mesec. Potem so moški in/ali ženske že precej posušene kvadre zložili na tla v obli­ki velike črke H, tako da so bile vse opeke pokončne in druga na drugo pravokotne. V preseku so dobili labirintno strukturo, kjer je zrak imel vsaj dvakrat večji dostop do plo­skev šote in se je le-ta sušila nekajkrat hitre­je kot pri prvem načinu zlaganja. Po enem mesecu sušenja so ženske šoto obrnile, da so se kvadri posušili še s spodnje strani. Čez dva tedna je bila šota dovolj suha, zelo lahka in trda kot beton, tako da so jo lahko ženske zložile v stožčaste kopice, ki so jih imenovali barjanske kopice ali stožci. Stožčaste kopice so bile visoke od 1,5 m do 2,0 m, tako da je človek lahko dosegel njihov vrh. Na prostem so ostale najpozneje do zime. Ko je bila šota zares dovolj suha in so na kmetiji našli dovolj prostega časa, so šoto za kurjavo prepeljali na vozu, takrat še z lesenimi kolesi (zahodno barje) na kmetijo. Ženske, včasih tudi sku­paj z otroci (dobro posušeni šotni kvadri so bili namreč zelo lahki), so jih nato zložili v obliki skladovnice v prostoru pod skednjem. Skladovnica šotnih kvadrov za kurjavo v zim­skem času je bila visoka tudi do dva metra. Pridobivanje šote je bilo sezonsko delo, ki je trajalo štiri do šest mesecev. Šoto so začeli rezati že na začetku aprila ali maja, rezali so jo tudi še junija, sušila pa se je junija, julija, avgusta in celo septembra. Pridobivanje šote je bilo predvsem zaradi rezanja in sušenja močno odvisno od ugodnega, tj. suhega, ve­trovnega in/ali sončnega vremena. Svojih parcel s šoto so mali kmetovalci imeli premalo. Pa se vprašajmo, kje in pri kom so rezali šoto potem, ko jim je lastne šote zmanjkalo. S kmetovanjem so se lah­ko preživljali le večji kmetje ali ‘’gruntarji’’. Mali kmetje so morali za preživljanje sebe in svojih družin nekje dodatno zaslužiti. Ko jim je zmanjkalo lastne šote, so potem vsa leta hodili rezat šoto v farovž. Plačani so bili z go­tovino. Takih družin, ki so rezale šoto, je bilo na območju Bevk pet ali šest, na celotnem zahodnem barju pa precej več. In kdo so bili lastniki največjih parcel s šoto na barju? Lastniki največjih parcel na barju so bili najbogatejši gruntarji, ki so imeli naj­ ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA Sušenje šote za prodajo; lastnik šote in fotografije Janez Vonča iz Bevk. več njiv, živine, travnikov in pašnikov. Precej zemljišč s šoto je pripadalo tudi župnišču. Ko je bil čas za rezanje in ko so mali kmeto­valci nujno rabili denar za preživetje svojih družin, so se največkrat odločili za rezanje šote na župnišču, včasih pa so pri rezanju šote pomagali tudi drugim družinam, če so imele premalo rezalcev. Na jugovzhodnem barju so šoto pridobivali in sušili podobno kot drugod na Ljubljanskem barju. Pri izdelavi kanalov in odvodnih jar­kov so naši predniki šoto kopali in jo v raz­lično velikih nepravilnih kosih metali kar na površino, pozneje pa so šoto rezali v obliki opekam podobnih kosov, jo odlagali in su­šili. Ko so šotni kvadri bili že precej suhi, so jih zložili v stožčaste kopice, ki so jih nekje v septembru pred dežjem zapeljali na vozo­vih s konjsko vprego domov na suho. Vozovi so takrat imeli še okovana lesena kolesa. Zanimivo je morda to, da so na jugovzho­dnem barju poleg štiharice in rezače imeli še posebno lopato z normalnim okoli 1,5 m dol­gim lesenim ročajem in tankim spodaj oval­nim močno priostrenim kovinskim listom, ki so jo uporabljali za odstranjevanje krovni­ne, natančneje za rezanje in odstranjevanje korenin, površinske trave in grmičevja. Za kurjavo so domačini uporabljali v glavnem šoto. Z drvmi so kurili predvsem tisti z ob­robja barja, ki so imeli gozdičke na bližnjih hribčkih. Barjanski kmetje so iz kratko nase­kanega vejevja in nabranega dračja za kur­javo naredili ti. kmečke butare -faške, ki pa jih danes na barju skoraj ne vidiš več. Potem ko je zmanjkalo šote, so spet kurili z drvmi in premogom. POŽIGANJE ŠOTE Prvi poseljevalci Ljubljanskega barja šote še niso uporabljali za gorivo, temveč so jo poži- gali predvsem iz nevednosti, takrat namreč še niso prišli do spoznanja, da je šota odlično organsko gorivo. Se je požiganje šote pozneje nadaljevalo in ali jo požigajo še danes? Da. Šoto požigajo še danes iz malomarnosti in tudi namerno, čeprav je to prepovedano. Na srečo gre le za posamične pojave. Sicer pa se šota lahko vžge zaradi nepazljivosti, samovžiga ali neodgovornega ravnanja. Na tem mestu moramo podčrtati, da je požar na šotiščih zelo neprijetna zadeva, saj preteče precej časa, preden se tak ogenj pogasi. Na barju so domačini šoto požigali zato, da so barjansko površje spreminjali v njive, pašnike in travnike za živino. Ob sušnem vremenu je šota ponekod tlela z veliko nepri­jetno smrdečega dima ali gorela z majhnim plamenom po več tednov do nekaj mesecev. Goreče šote se v sušnem obdobju zaradi po­manjkanja vode enostavno ni dalo pogasiti. Gorela je pač, dokler je narava sama ni po­gasila. Da bi jo pogasili, bi jo morali dobese­dno zaliti z vodo, zaradi suše pa vode poleti ponavadi ni dovolj. Pogasilo bi jo lahko to­rej le dolgotrajno deževje ali zelo hud naliv. Ponavadi je šota zgorela vse do talnine, ki jo povsod na barju predstavlja svetla do bela glina oz. jezerska kreda, znana pod imenom polžarica. Šoto se je pravzaprav dalo pogasi­ti samo v primeru, ko se je ukrepalo takoj, takorekoč na licu mesta, če si okrog žarišča izkopal dovolj globok jarek in ga zalil z vodo. Najpogostejši vzrok za vžig šote je nepazlji­vost kmetovalcev pri požiganju trave. Tak primer smo imeli na barju pred nedavnim, ko se je nedaleč od Babne Gorice vžgala celo barjanska črnica. Da barjanska črnica gori, ni noben čudež, saj je v pretežni meri sestavlje­na iz organske materije. Zelo kmalu so prišli na bližnje prizorišče okoliški gasilci. Ker je v najbližjih kanalih bilo dovolj vode, so ogenj uspešno pogasili. Gašenje je bilo izvedeno v dveh etapah in je trajalo dva dni. ZALOGE ŠOTE NA LJUBLJANSKEM BARJU Zaloge šote na Ljubljanskem barju so bile po prvih izračunih v devetnajstem stoletju neskončno velike. Da to naravno bogastvo osrednje Slovenije naglo kopni je ugotovil že znani raziskovalec barja KRAMER (1905), ki je ocenil, da je na barju samo še 1500 ha površin s šoto. Danes je šote na barju tako malo, da so jo okoljevarstveniki z zakonom zaščitili. O nekdanjem šotinem bogastvu na barju pričajo le redki z brezami, krhliko, nizkim grmičevjem in visoko travo porasli ostanki šotišč kot je npr. Jurčevo šotišče med Bevkami in Drenovim Gričem, ki ga z dnev­nim kopom še niso popolnoma izčrpali. Zaloge šote na Ljubljanskem barju so bile nekdaj zares ogromne, po takratnem prepri­čanju neskončno velike, saj je šota prekrivala pretežni del barja, šotna plast pa je bila po­nekod debela dobrih šest metrov. Še sredi 19. stoletja so se zaloge te organske usedli­ne zdele neskončne. Eden od izračunov je pokazal, da so zaloge šote pri nas tako ve­like, da zadostujejo za celih 659 let. Šote na Ljubljanskem barju pa je zmanjkalo mnogo prej kot so predvidevali izračuni. Začelo jo je primanjkovati že koncem 19. stoletja. To so kaj kmalu potrdile raziskave KRAMER-ja (1905), ki je ocenil, da je na Ljubljanskem barju od prejšnjih 17 500 ha le še okrog 1500 ha površin s šoto. Zaloge šote so zelo hitro kopnele zaradi intenzivnega izkoriščanja tega goriva za kur­javo zasebnih in industrijskih peči in nesmotr­nega požiganja, po drugi strani pa je šota za­radi vse večjih odkopanih površin, vedno bolj prihajala v stik z zrakom in propadala na licu mesta takorekoč sama od sebe. Danes je šote na barju tako malo, da so jo okoljevarstveniki s posebnim zakonom zaščitili. Ocena zalog šote na Ljubljanskem barju je v vsakem primeru zelo nesigurna, da ne rečemo skoraj nemogoča. V tem izračunu je preveč neznank. Tudi v primeru, da bi nam bila znana natančna prvotna debelina šotnega horizonta in njegova razsežnost. Glavni problem je, da so šoto izkoriščali ve­činoma tuji lastniki. Domačini so odkopavali ostanke. Poleg tega je bilo odkopavanje šote zelo različno. Ponekod so odrezali le eno ali dve rezini, drugje so šli tudi globlje, tam kjer pa je bila šota požgana, je le-ta najpo­gosteje zgorela do talninske bele polžarice. Naj spotoma omenimo, da šote ne bi nikjer smeli rezati v celotni debelini, ker se s tem uničuje sposobnost regeneracije tj. njenega obnavljanja. Kakorkoli že lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je danes šote na barju zelo malo. Zelo redke so namreč parcele, ki so še nedotaknjene. UPORABA ŠOTE Šotni usedlini na barju v davni preteklo­sti ni nihče posvečal posebne pozornosti. Sredi devetnajstega stoletja pa je bila šota že sila pomembna in iskana, saj je ogreva­la stanovanja, hiše in proizvodne hale ter poganjala industrijo osrednje Slovenije. V najnovejšem času je šota dragocena nara­vovarstvena vrednota. Preden so šoto začeli uporabljati za kurivo, se je na Ljubljanskem barju nakopičila precej­šnja količina te organske usedline. Kopičila se je v obliki neenakomerno debele lečaste plasti, ki je v sredini dosegala debelino 6 m (po nekaterih izročilih celo 9 do 10 m), na obrobju pa je bila njena debelina manjša (0,65 m do 1,5 m). V preteklosti šoti sprva ni nihče posvečal prevelike pozornosti. Vedeli so zanjo, vendar je ni nihče cenil. Prvi kolo­nisti so jo celo požigali takorekoč brez haska. Potem so šoto odkrili kot odlično in ceneno organsko gorivo. Pri priči so strogo prepove­dali njeno požiganje na Ljubljanskem barju. Rezanje šote se je nato razvilo v pravo šo­tno industrijo. Nastajala so velika podjetja za pridobivanje šote, izdelavo šotnih kva­drov in prodajo. Pričelo se je njeno inten­zivno izkoriščanje, še najbolj na območjih pri Babni Gorici, Grmezu, Črni vasi, Lipah ter na območju Notranjih in Vnanjih Goric. Takrat je šoto uporabljala večina ljubljanske, vrhniške in kamniške industrije. Šoto za kurjavo so začele prve uporabljati viške ope­karne. Zatem so jo uporabljali tudi v drugih tovarnah: rafinerija sladkorja, predilnica, topilnica svinca na Škofljici, tovarna raz­streliva v Kamniku in druge manjše tovarne. »Črnica« in za brezami nasad ameriških borovnic na Bevškem Mahu. S šoto se je ogrevala praktično cela Ljubljana in njena okolica od tovarn do prebivalcev. Bili so celo resni poskusi, da bi šota poga­njala lokomotive na železnicah ter parnike. Že od vsega začetka pa so šotine odpadke uporabljali za steljo živini. Na barju so jo predelovali tudi v šotin zdrob za zasipava­nje greznic. Dejstvo je, da so pri nas v pre­teklosti šoto največ uporabljali kot kurivo. V nekaterih državah, še zlasti na Irskem, Finskem ter v Nemčiji in Rusiji, je šota koristen, pomemben in cenen vir goriva tudi dandanes. Najširšo uporabo in perspek­tivo pa ima v vrtnarstvu in zdravilstvu. V vrtnarstvu je šota, predvsem zaradi svo­je lastnosti da se odlično meša z drugimi snovmi, najpomembnejši material za proi­zvodnjo substratov. Uporablja pa se tudi za izboljšanje strukture zemlje. Mešanica šote in prsti izboljšuje zračnost, zadržuje vlago, spreminja kislost tal in stimulira rast kore­nin. Danes je šota v vrtnarstvu tako rekoč nezamenljiva. Ves svet jo uporablja za pre­sajanje in sajenje sadnih dreves in drugih rastlin. Znano je tudi, da ima šota odlične izolatorske sposobnosti in je zato ponekod glavni material za izolacijo. Šota ima v obliki šotnih kopeli (šota + ter­malna voda) in šotnih oblog vse širšo upo­rabo tudi v zdravilstvu. Je naravno zdra­vilo za zdravljenje in lajšanje revmatičnih in drugih obolenj. Njen zdravilni učinek blagodejno deluje pri boleznih gibalnega sistema ter ginekoloških, uroloških, inter­nističnih in psihosomatskih boleznih. Po ekološki čistosti in zdravilnih učinkih je pri nas najbolj znana "pohorska šota". ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA In za kaj vse so šoto uporabljali? Šota je v preteklosti ogrevala ne samo prebivalce Ljubljanskega barja in njegovega obrobja, temveč tudi meščane Ljubljane, Vrhnike, Kamnika, bila pa je tudi gonilo takratne industrije. Znano nam je tudi, da ima šota v severni Evropi in svetu še danes velik go­spodarski pomen in široko uporabo. Razen za odlično, poceni ter ekološko čisto kurjavo jo na veliko uporabljajo tudi v vrtnarstvu in zdravilstvu. Na zahodnem barju in njegovem obrobju so šoto uporabljali predvsem kot poceni kurivo ter za steljo živini. Steljo za svojo živino so rabili predvsem veliki bogati kmetje, ki so posedovali velika posestva (njive, travnike in pašnike) ter imeli svoje hlapce in delavce. Pretežni del šote so na jugovzhodnem barju odkopala avstrijska podjetja. Kar jo je ostalo, so domačini rezali izključno za kurjavo. Sicer pa so šoto na barju dajali živini za steljo, z zdrobom pa so zasipavali greznice. Pri adap­taciji hiš, še zlasti tistih z mansardo, so šoto uporabljali kot izolacijski material. Znano je, da najstarejše hiše niso bile posebej toplotno izolirane. Na leseni strop so enostavo z že­blji pribili trstiko, nanjo pa so položili omet. S šoto so pri adaptaciji hiš toplotno izolirali tako stropove kot streho. Na lesene tramove so s spodnje strani zabili deske. Prostor med tramovjem so napolnili v spodnjem delu z okoli 15 cm debelo plastjo šote za toplotno izolacijo, v zgornjem delu pa z okoli 5 cm de­belo plastjo peska, ki naj bi objekt varovala pred požarom. Tako zapolnjeni prostor so na vrhu zaprli z deskami. Podobno je bilo pri izolaciji strehe. Danes hiše izoliramo seveda s tervolom in drugimi sodobnimi materiali. Naravna nepredelana šota ni gnojilo, ker ima premalo rudninskih snovi, je pa čisti vir organskih snovi, ki lahko poveča hu­moznost kompostu, hlevskemu gnoju in zemlji. Uporabljajo jo kot steljo živini, ker zelo zmanjšuje vlago, vpija gnojnico in veže njen dušik. Koristna je tudi, ker zadr­žuje vlago v sušnih tleh, težka tla pa naredi rahla in zračna. SEDANJI POMEN ŠOTE Opravičeno se sprašujemo, ali ima šota na Ljubljanskem barju sploh še kakšen pomen. Vemo namreč, da so njene današnje zaloge na barju zanemarljivo majhne, da ne rečemo neznatne. Vemo tudi, da šota pri povečanem dostopu zraka razpada kar sama od sebe, tako da se njene že tako majhne zaloge tudi na ta način iz dneva v dan zmanjšujejo. Zaloge šote na barju so praktično izčrpane, tako da le-ta nima več takega gospodarske­ga pomena, kot ga je imela nekoč. Postaja pa vse bolj del turistične ponudbe v krajih Brezovica, Drenov Grič, Vrhnika, Ig, Škofljica in Ljubljana-mesto oziroma "Krajinskega parka Ljubljansko barje". Šota je tudi po­memben del barjanske geološke, naravne in kulturne dediščine. Učna, informacijska in opozorilna tabla Krajinskega parka Ljubljansko barje pred Jurčevim šotiščem, Občina Vrhnika Šota so nakopičeni ostanki odmrlih rastlin, ki so deloma poogleneli v razmerah brez kisika. V kotlini med Bevkami in Drenovim Gričem, ki jo obkrožajo osamelci Sinja Gorica, Blatna Brezovica, Bevke in Kostanjevica, je šota na tem mestu začela nastajati pred približno 4000 leti, ko se je ta kotanja (z osamelci deloma omejeno jezerce) začela zaraščati v nizko barje. V takem okolju je šota na tem mestu nastajala v glavnem iz šašja (slika 1). Polagoma se je na nizko barje pričel naseljevati šotni mah in začelo je nastajati visoko barje (slika 2). Visoko barje imenujemo barje, katerega površina je zaradi tvorbe šote iz šotnega mahu (sphagnum) dvignjena nad površino okolice tudi do 6 in več metrov. Prav takšne so bile razmere tudi na Jurčevem šotišču, preden so šoto porezali. Šota na visokem barju nastaja iz odmrlih delov mahu, ki se začno razkrajati pooglenevajo in se kopičijo pod zastajajočo vodo, v kateri primanjkuje kisika (slika 3). Medtem ko šotni mah raste razmeroma hitro, je nastajanje šote počasen proces, saj 1 cm šote nastaja kar 10 let. Šoto z Ljubljanskega barja so uporabljali predvsem za kurjavo in so jo do konca izkoristili. Šotni mah danes zaradi intenzivnega izsuševanja Ljubljanskega barja uspeva le še na zelo redkih majhnih površinah, tako da tudi šota ne nastaja več. Jurčevo šotišče je tako eno zadnjih prizorišč, kjer so še do nedavnega rezali šoto, obenem pa tudi eno izmed redkih oken v preteklost Ljubljanskega barja. Prispevek o šoti avtor posveča vsem barjanom in še posebej rezalcem šote ter pristni marostarki, ženi Doroteji, rojeni Tomšič iz Notranjih goric. ŠOTA LJUBLJANSKEGA BARJA Viri in literatura: BUDNAR-TREGUBOV, A. 1958: Palinološko raziskova­nje barij na Pokljuki in Pohorju. Geologija 4, 197-220, Ljubljana. CULIBERG, M. 2006: Rastlinski ostanki z arheološke­ga najdišča Resnikov prekop. V: Velušček, a.(ur.): Resnikov prekop; najstarejša koliščarska naselbina na Ljubljanskem barju. Opera Inst. archaeol. Slov. 10, 129­132, Ljubljana. CULIBERG, M. & ŠERCELJ, A. 1978: Ksilotomske in pali­nološke analize rastlinskih ostankov s kolišča na Partih pri Igu – izkopavanja 1977. Poročilo o raziskovanju pale­olita, neolita in eneolita v Sloveniji 6: 95-99, Ljubljana. BUSER, S. 1965: Geološka zgradba južnega dela Ljubljanskega barja in njegovega obrobja. Geologija 8, 34-57, Ljubljana. BUSER, S. 1974: Tolmač lista Ribnica. Osnovna geolo­ška karta SFRJ 1 : 100 000. Zvezn. geol. zav., 62 str., Beograd. BUSER, S. & DOZET, S. 2009: Mezozoik: Jura. V: Pleničar, M., Ogorelec, B., Novak, M. (ured.) Geologija Slovenije, Geol. zav. Slov., 612 str., Ljubljana. DOZET, S. 1979: Karnijske plasti južno in zahodno od Ljubljanskega barja. Geologija 22/1, 55-7o, Ljubljana. DOZET, S. 2009: Geološka karta Slovenije, list Grosuplje 1 : 25 000. Geol. zav. Slov. (v tisku), Ljubljana. DOZET, S. 2011a: Poseben razvoj karnijskih kamnin ­borovniška formacija. Naš časopis - letnik 38, št. 384, 47-48, Vrhnika. DOZET, S. 2011b: Geološke razmere na prehodu Ljubljanskega barja v kras. Naš časopis -letnik 38, št. 388, str. 40, Vrhnika. DOZET, S. 2012a: Rezanje šote na Ljubljanskem bar­ju je bilo zahtevno delo. Barjanski list, januar, 14-15, Brezovica pri Ljubljani. DOZET, S. 2012b: Šota ali barjanski »premog«. Mostiščar­letnik 18, št. 1, 2 in 3; 22-23, 25, 31-32, Ig pri Ljubljani. DOZET, S. 2012 c: Šota na barju je tlela tudi po več mese­cev. Glasnik, letnik 21, št. 4, 18-21, Ljubljana. DOZET, S. & BUSER, S. 2009: Mezozoik: Jura. V: Pleničar, M., Ogorelec, B., Novak, M. (ured.) Geologija Slovenije. Geol. zav. Slov. 612 str., Ljubljana. GRAD, K. & FERJANČIČ, L. 1974: Tolmač za list Kranj. Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000. Zvezn. geol. zav., 7o str., Beograd. KOSSMAT, F. 1905: Überschiebung im Randgebiet des Laibacher Moores. Comptes Rendues 9, Congr. Geol. Intern. De Vienne, 509s., Wien. KRAMER, E. 1905: Das Laibacher Moor das grösste und interessanteste Moor Österreich in naturwissenschaf­tlicher, kulturtechnischer und land wirtschaftlicher Beziehung. Kleinmayr & Bamberg, 205 s., Ljubljana. MELIK, A. 1946: Ljubljansko mostiščarsko jezero in dedi­ščina po njem. Akad. znan. umetn., 223 str., Ljubljana. OBLAK ČARNI, M. 2010: O šoti in konoplji na barju. Po pripovedovanju Marije Hladnik (1912-2010). Vrhniški razgledi 11, 181-184, Vrhnika. PAVLOVEC, R. 1967: Mehkužci iz jezerske krede na Ljubljanskem barju. Geologija 10, 167-187, Ljubljana. PAVŠIČ, J. 2008: Ljubljansko barje, Društvo Slovenska matica, 215 str., Ljubljana. PLENIČAR, M. et al. 1970: Tolmač za list Postojna. Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. Zvezn. geol. zav., 62 str., Beograd. PLENIČAR, M. 2009: Mezozoik: kreda. V: Pleničar, M., Ogorelec, B., Novak, M. (ured.) Geologija Slovenije. Geol. zav. Slov., 612 str., Ljubljana. PREMRU, U. 1976: Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija 19, 211-249, Ljubljana. PREMRU, U. 1983: Tolmač za list Ljubljana. Osnovna ge­ološka karta SFRJ 1:100 000. Zvezn. geol. zav., 75 str., Beograd. PREMRU, U. 2005: Tektonika in tektogeneza Slovenije. Geološka zgradba in geološki razvoj Slovenije. Geol. zav. Slov., 518 str., Ljubljana. RAKOVEC, I. 1938: K nastanku Ljubljanskega barja. Geogr. vestn. 14, 3-17, Ljubljana. RAKOVEC, I. 1955: Zgodovina Ljubljane. 1.del, Geologija in arheologija, 11-207, Ljubljana. RAKOVEC, I. 1956a: Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Prvi jugosl. geol. kongr. 1, 73-83, Ljubljana. RAKOVEC, I. 1956b: Razvoj pleistocena na Slovenskem. Prvi jugosl. geol. kongr., 67-72, Ljubljana. RAMOVŠ, I. 1953: O stratigrafskih in tektonskih razmerah v Borovniški dolini in njeni okolici. Geologija 1, 90-110, Ljubljana. RAMOVŠ, A. 1974: Paleontologija Univerza v Ljubljani, 304 str., Ljubljana. RAMOVŠ, A. 1978: Geologija. - Univerza v Ljubljani, 197 str., Ljubljana. RAMOVŠ, A. 1996: Pregled zemeljskih plasti in okame­nelega življenja na ozemlju Vrhniške občine. Vrhniški razgledi 1, 5-30, Vrhnika. ŠERCELJ, A. 1965: Paleobotanične raziskave in zgodovi­na Ljubljanskega barja.- Geologija 8, 5-27, Ljubljana. ŠERCELJ, A. 1975: Palinološke raziskave na Ljubljanskem barju. Proteus 37, 9-10, Ljubljana. TANCIK, R. 1965: Pedološke značilnosti Ljubljanskega barja. Geologija 8, 58-79, Ljubljana. TURNŠEK, D. 1997: Mesozoic corals of Slovenia, Založba ZRC, 513 str., Ljubljana. VELUŠČEK, A. 2005: Ljubljansko barje v koliščarski dobi. V knj.: Pretrgane korenine: Sledi življenja in dela Rajka Ložarja, Opera ethnol. slovenica, 191-216, Ljubljana. VALVAZOR, J. V. 1984: Slava Vojvodine Kranjske, Mladinska knjiga, Ljubljana. WAAGEN, L. 1914: Karsthydrographische Mitteilungen aus Unterkrain. Verh. Geol. R. A., 1-102, Wien. WENTZEL, J. 1922: Zur Bildungsgesichte des Laibacher Felders und Laibacher Moores. Lotos, 70 s., Prag. Zdenek Mohar BAJERJI iz mojih spominov Bajerji1 so bili osnovni poligon našega od­raščanja pred, med in po drugi svetovni voj­ni. Bajerjev je bilo na stotine – če uporabim metaforo Frana Milčinskega, ki je v opisu sosedovega božičnega dreveščka dejal, da je na tisoče svečk žarelo na njem, a bilo jih je le kakih dvajset – tudi bajerjev je bilo dosti, več kot deset: štirje na Jelovškovi strani, to je na levi strani Ljubljanice, šest na Lenarči­čevi strani, to je na desni strani Ljubljanice, in še dva v Sinji Gorici (Srnelov -Ogrinov in Želodcov). Mi, to je mulci iz Impeksa2 in starega štacjo­na3, smo si lastili predvsem Jelovškova dva. Bil pa je še zgornji bajer ob Impeksu (Fröli­chov), ki pa je bil neuporaben. Bil je popol­noma zaraščen s trsjem in tudi rib ni bilo v njem. Jelovškov levi je bil pravzaprav jama in se ga je uporabljalo za izkop gline, po­zimi pa, ko je bila zalita z vodo in v mrazu zamrznjena, pa za sekanje ledu za Žontovo ledenico. Od desnega ga je ločila ozka ze­meljska pregrada, ki so jo po potrebi odprli v širini kakega metra, da se je voda nemote­no pretakala v jamo, kadar niso kopali gline. Ta bajer je bil po naših pojmih ves zaraščen z vodnim šavjem, v katerem je bilo veliko zatonkov4, kamor smo metali trnke. Pod Toj­niško potjo je bil povezan tudi z Ljubljanico. Levi bajer – to je jama, ki je imela na naj­globljem delu ob neposredni bližini desnega bajerja hišico s črpalko. Kadar je opekarna potrebovala suho jamo za izkop gline, je vodo črpala iz levega v desni bajer. Ob taki priliki je bil sprožen alarm pri vesoljni vrhni­ški mulariji: »Bajer črpajo!« To je trajalo več dni pod budnim nadzorom mularije, skrite v grmovju. Na plitvih delih bajerja, v lokvah, so se že pojavljale zaostale ribe in ribice in se premetavale po blatu. Če se je to zgodilo pred nočjo, so prekinili črpanje, mulci pa smo začeli ribariti v kalnem. Čeprav nismo mogli oblečeni v globljo vodo, smo jo zbro­zgali tako, da so ribe, ki so bile že kar nagne­tene, molile gobčke iz vode. Trop paglavcev si je nabral rib, jih sproti natikal na palice (seveda le večje) vse do trde teme. Drugi dan pa se je začela predstava ob ponovnem zagonu črpalke. Na glavnem odru, neposre­dno ob črpalki, je na stolu sedel lastnik Rubi Jelovšek (zajeten možak, po naši oceni vsaj 200 kg). Ob njem škaf z vodo, pripravljen BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV Današnji pogled iznad Verda na bajerje (foto: Bogdan Jesenovec, 2012). 1, 2 levi in desni Jelovškov bajer, 3 prva Jelovškova jama, 4 Srnelov bajer, 5 Želodcov ba­jer, 6 bajer nove opekarne, 7 mesto nekdanje Kotnik-Lenarčičeve opekarne, 8 Ljubljanica. za velike ribe, okoli po grmovjih mulci z očmi »na pecljih«, pripravljeni kot indijanci za napad. Čimbolj je voda upadala, bolj je v vodi gomazelo. Uslužbenci gospoda Je­lovška so z mrežami na palicah že zajemali velike ribe. Veliko je bilo šlajmov (to je vrsta krapa), željene pa so bile tudi ščuke, največ pa je bilo rdečeperk. Teh ceglarji5 sploh niso pobirali. Ko je bila v jami samo še mlaka, so tudi ceglarji morali v vodo in z rokami po­birati ribe. Pobrali so nekaj kapitalnih ščuk. Ko so odšli, jih je nekaj ostalo tudi za nas. Seveda pa »fizlnov«6, takih kot prejšnji dan, nismo pobirali. Dovolj je bilo večjih rib. Ve­liko zaroda je bilo uničenega, vendar se je bajer hitro obnavljal, posebno ko je ob nali­vih voda iz sosednjega bajerja zalivala jamo. Naše ribarjenje pa se ni omejevalo le na ple­njenje ob priliki prečrpavanja, pač pa je bilo lovljenje rib skoraj vsakodnevna dejavnost od pomladi do jeseni. Naši rekviziti so bili preprosti. Večmetrska vrvica, ki se je konča­la z nekaj decimetri laksa s trnkom (laks je bil v tistih časih zelo dragocen), je bila prive­zana na dolgo palico, ponavadi na fižolovko, ki smo jo puščali kar v grmovju. Blizu trnka je bil nameščen »štofeljc«, to je plutovinast zamašek, prirejen na višino vode. Ni bilo lepšega občutka, kot ko se je zamašek, vr­žen v primerno čistino, začel voziti ali pota­pljati. Po aktivnosti zamaška smo vedeli, ka­kšno je stanje okoli vabe na trnku: ali je riba velika, ali je »fizelj«, ali jih je več ali je sama. Najbolj sigurno je prijela, če je potonil naen­krat. Seveda pa je bilo treba tudi z občutkom potegniti, da se riba ni iztrgala s trnka. Tako smo v tistih vojnih časih velikokrat popestri­li in olajšali materam pripravo kosila. Jelovškove bajerje so si lastili predvsem im­peksarji, in sicer naslednji mulci: Dormiševa dva (Cveto in Tine Mole), financarjevi štir­je (Marjan, Tomaž, Marko in Peter Bregar), pekovi trije (Leon, Slavo in Stane Mihevc), Rženov Ivo, Lukežič Cveto, od štacionarjev sva bila le sodnikova dva (Zdene in Leon Mohar) in Jurjevčičev Janko (Mele). Naš ribolov pa ni bil omejen le na bajerje. Poleti, ko je bil čas kopanja, je bil naš teren udejstvovanja predvsem Lahovka. To je po­tok, ki priteče iz Razorske doline, napajan s Podlipščico in pripeljan v Verbičevo usnjar­no, kasneje ščetinarno. Našo kopališče je bilo kakih 120 m pred usnjarno. Sem smo hodili po kosilu kot delavci na »šiht«. Spoto­ma smo si narabutali kralovških carjevičev (rekli smo jim oblački), včasih smo od doma prinesli tudi krompir, ki smo ga pekli, saj smo na naši »plaži« kurili ogenj. Tu smo se naučili tudi plavati po »Dragotovi metodi«. Ta je neplavalca vrgel v globoko vodo in stal poleg. Neplavalec je brcal in čofotal, dokler ni pribrcal do brega. Po potrebi mu je seveda Drago priskočil na pomoč. Tako smo vsi po­stali bolj ali manj vešči plavalci. Najbolj je bil zagrizen Varšek Jani, ki je večkrat preplaval razdaljo od zapornic do »kolčka« in nazaj (cca 400 m). V Lahovki pa smo se nekateri tudi izurili v lovljenju rib na roke. Redni štacionarji so bili: Seligerjeva Drago in Nuša, Smrtnikova Pavel in Janez, Krofliče­vi Milko, Sava in Branko, pa še Janko Mele, Ela Modrijan, Gromova Slavc in Milena ter Moharjeva Zdene in Leon. Na Lahovko so občasno prihajali tudi otroci z Vrhnike, saj razen bazenčka na Mirkah, "kafeta" v Re­tovju, nekaj tolmunčkov Hribskega potoka ni bilo primernega kopališča. Na Lahovki pa je bilo še nekaj točk, primernih za kopanje: Pri hrastu, Pri kovčku, Pri češnji in Pri malini. Kopalci na Lahovki poleti 1943. Od leve čepijo: Milena Grom, Milko Kroflič, Nuša Seliger, v sredi: Zdene Mohar, Jani Varšek, fant na počitnicah, Janez Smrtnik, Branko Kroflič, zadaj: Bogdan Kroflič (bratranec s Štajerske), Sava Kroflič, za njo neznani, Gustel Koprivnikar, Miloš Rijavec (foto last: Zdenek Mohar). BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV Bajerji z reko Ljubljanico in položaj nekdanje Kotnik-Lenarčičeve opekarne (Foto: Bogdan Jesenovec, 2012). 1 Pot na Tojnice, 2 zaraščene jame, kjer so kopali do belega konja, 3 "labodje jezero", 4 "šupe", kjer so ročno izdelovali in sušili strešnik bobrovec, 5 med transformatorjem in stavbo v ozadju je potekala sprednja fasada Kotnik-Lenarčičeve opekarne. Večnadstropna stavba se je raztezala skoraj do Ljubljanice, 6 desni Jelovškov bajer, 7 upravna stavba Je­lovškove opekarne, 8 sedanja čistilna naprava. Res so bili tukaj še bajerji, v katerih pa so se kopali le izkušeni starejši plavalci in pozna­valci primernih mest. Nekdo bi rekel: »Kaj pa Ljubljanica in Ljubija?« Le redki so lahko kljubovali njuni mrzli vodi. V Ljubljanici smo plavali le za stavo ali pa oblečeni. Zaradi nerodnega manipulira­nja z našimi doma narejenimi plovili je bilo to neprostovoljno. Posebno poglavje je bilo namreč naše ukvar­janje s čolni. Začeli smo s koritom, ki smo ga demontirali pri črpalni hišici na bajerju. Zbit je bil iz treh štirimetrskih desk, ki smo ga na obeh koncih enostavno zaprli. Ko smo vse špranje zalili s katranom, je že predsta­vljal preprost kanu. Bil je dovolj širok, da smo se mulci, ki smo bili večinoma suhci, udobno usedli na sredo in že je to čudo v vodi lebde­lo. Seveda je imel prvi čolnar v rokah veslo, s katerim se je pognal, a je moral takoj loviti ravnotežje. Ker ni poznal tehnike veslanja v kanuju, pa tudi korito ni bilo kanu, se je kma­lu prevrnil. Tudi ostali, ki smo se preizkušali, nismo bili srečni. Problem smo poskušali re­šiti s krajšo desko, pribito počez, na zadnjem koncu pa ni bilo dosti boljše. Kljub temu smo izboljševali model kanuja. Zožili smo ga na obeh koncih in tudi dvignili na sprednjem. Material (deske) smo nabavljali ponoči na kopah Jelovškove žage, delali pa smo v naj­bolj nedostopnih nadstropjih Impeksa. Tisti čas je bil Impeks namreč opuščena in pro­padajoča tovarna konzerv. Sčasoma smo na­redili dokaj soliden čoln za štiri osebe. Pri­vezanega smo ga imeli na Ljubljanici. Upo­rabljali smo ga tudi v letih 1943 in 1944, ko smo ob počitnicah delali v Lenarčičevi (Ko­tnikovi opekarni), saj smo s prevozom prek Ljubljanice prihranili skoraj 3 km poti. Pot bi vodila do Vrhnike preko mostu, ki pelje v Verd, in po drugi strani Ljubljanice nazaj do opekarne. Tudi stalni delavci opekarne, ki so stanovali v Sinji Gorici, so se posluže­vali našega prevoza preko Ljubljanice. Naj­več opravka pri čolnu je bilo s stalnim za­tesnjevanjem špranj. Katran (bitumen) smo pridelovali na strehi v Impeksu, imenovani terasa. S prekuhavanjem smo odstranjevali pesek, ki ga je bilo veliko v tako pridelanem katranu. Čoln smo morali tudi primerno osušiti, da je masa prijela. Poleg »impeksar­jev« so svoj čoln izdelovali tudi »štacionarji« na Gromovi štalici. Kadar smo s čolnom veslali na Vrhniko in naprej v Verd ali Močilnik, smo morali preko brzic pri Dormišu (Mole), pri gostilni Lovec (Murovec) in pod vrhniškim mostom – 11. šoli čoln zvleči z rokami, medtem ko smo bredli po najplitvejšem delu reke. Je bilo pa toliko bolj vznemirljivo, ko smo veslali na­zaj. Nekateri so pred brzicami raje izstopili. Z obvladovanjem Ljubljanice in našim de­lom v opekarni smo se tudi pobliže spoznali z bajerji na drugi strani reke. Do tedaj smo slišali samo pripovedi. Naše predstave so bile strašljive in šele realnost je pokazala pravo velikost teh bajerjev. Neposredno ob Ljubljanici je bil za naše pojme (v primer­javi z Jelovškovimi) srednji bajer zelo velik in globok z enim manjšim na vsaki strani. Nasproti pa je bila ogromna jama, globoka vsaj 20 m, v katero so bile speljane tračni­ce za spuščanje praznih vagončkov do dna, kjer se je kopala glina. Polne vagončke so z vitlom vlekli na prehod med bajerji, od ko­der se jih je potiskalo do opekarne. Kako je šlo naprej in kako smo garali v ope­karni, pa je že druga zgodba. Le toliko za ilustracijo – nekega dne mi je Malnarjev, prijatelj iz mladosti, po domače Žlogarjev Marko, rekel: »Zdene, ali se spomniš, kako so psi bežali pred nami, ko smo se vračali s šihta?« Imeli smo namreč zaradi težkih sa­mokolnic tako dolge roke, da so psi mislili, da kamne pobiramo. Ponavadi se je metalo kamenje za nadležnimi psi. Delali smo 10 ur dnevno z opoldansko uro za kosilo. Kdor si ni prinesel kosila s seboj, mu ga je prinesel eden od domačih. Tako se je zgodilo, da se je kdo od teh med potjo zamotil, pa je ostal delavec ali delavka s pra­znim želodcem. Ob tej priliki smo se nekate­ri okopali tudi v velikem bajerju. Kako so videti bajerji – opuščene jame da­nes? V normalnem stanju je vodna površina izravnana z nivojem Ljubljanice. Ker imajo vsi bajerji stik z reko skozi kanale, se voda tudi v poplavah izenačuje, le v sušnih obdo­bjih se voda v bajerjih počasneje niža. Ker se glina, imenovana »beli konj«, nahaja takoj pod plastjo humusa, in je uporabna za določeno vrsto opeke in ker globlje niso ko­pali, so tam nastale sicer velike, a bolj plitke jame, ki jih voda sploh ni dosegla, razen ob poplavah. Danes so te opuščene jame (glino­kopi) zaraščene z drevjem. Proizvodnja surove opeke jeseni in pozimi ni potekala. V pogonu pa je bila peč, saj je bilo preko poletja pripravljenih za žganje veliko opečnatih izdelkov. Tudi jame niso mirovale. Vodo se je izčrpalo in glino se je vozilo v kope, kjer je bila pripravljena na na­slednjo sezono. V ostalih bajerjih, zalitih z BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV vodo, pa v tem času nismo bili preveč uspe­šni pri našem ribolovu. Ko pa so padle tem­perature pod ničlo, ko so površine bajerjev zmrznile, posebno če so bile poplavljene, so se pojavile čudovite ravnine zaledenelih je­zer. Potrebno je bilo le še počakati nekaj dni, da postanejo dovolj varne za hojo po ledu in drsanje. In to je zopet ena od dejavnosti, ki nas je za­poslila, posebno še v zimah, kadar ni bilo snega. Kar se tiče preizkušanja ledu, smo bili preveč predrzni. S hojo po ledu smo poizku­šali že, ko se je ob tem, ko si samo stopil na led, naredilo nešteto razpokic. V takem pri­meru smo se v manjšem zalivčku z zaletom zadrsali z brega na breg. Led, debel 2 do 3 cm, je pod našo težo vzvalovil. Verjetno bi popustil, pa ni utegnil, ker smo bili že čez. Se je pa kdaj zgodilo, da nas je presenetil. Po poplavah in povečanih ledenih površinah je voda upadala. Pod ledom so nastali močni tokovi vode, ki je odtekala. Na takih prede­lih je bil led zelo tenak ali pa ga ni bilo več. Na nekaterih mestih so bili topli vrelci vode. Ponekod trstičje ni zdržalo teže ledu. V takih primerih se je marsikdo okopal. Imeli smo srečo, da se nam ni zgodilo kaj hujšega. Ko sem ob neki priliki tudi sam zdrsnil v vodo, se spomnim, kako prijetno topla je bila. Ko pa sem nato tekel domov, me je še bolj zeblo. Tekmovali smo, koga bo neslo dalj po zaletu na suhem. Odvisno je bilo od hitrosti zale­ta in od okovanih čevljev. Dandanes se zdi morda neverjetno, da smo takrat pozimi no­sili okovane čevlje. Po podplatih so bili na­biti žeblji »romarji«, spredaj na podplatu in na peti pa so bile pribite kovinske ploščice. Problem pa je nastal, ko si na tak čevelj zelo težko privil drsalke, kakršne so takrat upo­rabljali amaterji. Čevljev pač nismo imeli na izbiro. Kljub temu smo se drsali na drsalkah, in to dobro. Poskušali smo se tudi v likih in skokih. Na bajer je prihajalo tudi veliko Vrh­ničanov. Dobri drsalci so bili: Pišlerjeva Edi in Janez ter Berlinčkova (Šušteršičeva) dva – Tine in Niko. Edino dekle z Vrhnike, ki je drsalo, je bila Maruša Hočevar. Igrali smo tudi hokej in odigrali tekmo z Borovničani. S starega »štaciona« so drsale tudi Ela Modri­jan, Milena Grom in Neda Novak. Posebno doživetje pa je bilo, kadar so sekali led za ledenice. V tistem času namreč še ni bilo zamrzovalnih skrinj, pa so v prostor, ob­dan z žaganjem, naložili kose debelega ledu, ki so ga kasneje uporabili mesarji in gostilni­čarji. S težkimi vozovi so prišli do ledu in celo na led. Z velikimi sekirami so sekali led, ki je bil debel vsaj 20 cm. Velike plošče so s ka­vlji izvlekli do vozov, kjer so jih razsekali na manjše kose, primerne za transport. Ob neki priliki, ko jim je velika plošča ušla iz dosega kavlja, sem priskočil na pomoč. Stopil sem na drugo veliko ploščo kot na splav in z njo odveslal do pobegle. Nato sem jo s kavljem spravil do brega. Požel sem veliko pohval. Da ne omenim, kako so starši trepetali ob naših začetkih obiskovanja bajerjev. Toda ne kazni ne grožnje in ne prepovedi niso zale­gli, kajti mik privlačnih, bujno spreminjajo­čih se vodnih površin in zaraščenega okolja je bil premočan. Vedno znova nas je prema­mil in osrečeval. Pa tudi starši so se sčasoma privadili oz. sprijaznili. Bajerji na levi strani Ljubljanice, to je na Jelov­škovi, so bili v zadnjem času zasuti. Deloma je bila preko njih speljana avtocesta, deloma pa se je preko njih razširilo smetišče. Sedaj so ostali edino bajerji na desni strani Ljublja­nice. Celo dodan je bil nov največji bajer v podaljšku največjega obstoječega. Za obrato­vanje nove opekarne IUV v Sinji Gorici je bil zgrajen most in tekoči trak do nove jame. Z novodobnimi stroji in opremo so v desetih le­tih izkopali ogromno jamo, ki je po propadu tudi te nove opekarne prav tako zalita z vodo. Nastal je nov velik bajer – ribnik. Kljub prepo­vedi se sedaj v tem bajerju kopajo. Tako je ta del Vrhnike postal naravni park, ki ga za svoj oddih uporablja vedno več Vrh­ničanov. Steze okoli bajerjev so vzdrževane. V zimskem času se na bajerje zateče velika jata labodov. V letu 2012 jih je bilo kar 35. Preko obročkov je bilo ugotovljeno, da so nekateri prileteli celo z Madžarske in Polj­ske. Ob robu bajerjev pa že več let deluje ornitološko društvo, ki v mreže zajete ptice obročka in proučuje. PRODUKTI BAJERJEV Ob opisovanju bajerjev pa je treba vedeti, da so bajerji nastali kot rudniki (odprti kopi) ilo­vice, osnovne surovine za izdelovanje opeke. Ker sem bil v poletnih počitnicah kot dijak v letih 1943–1945 sezonsko zaposlen v ope­karni Lenarčič, sem se dokaj dobro seznanil s procesom izdelovanja vseh vrst opečnih izdelkov v tistem času. Takrat ni bilo težkih strojnih kopačev, zato so v jamah delavci z lopatami nakladali vagončke ter z njimi vo­zili in stresali glino v kope. Posebej glino s površja, t. i. »beli konj«, in posebej iz glo­bljih delov jame, imenovano »plavi konj«. Šele leto dni uležana glina je šla v predelavo v »bike« na »ringofen«.7 Biki sta bila dva težka valjarja (notranji manj­ši in zunanji večji), ki sta na jekleni luknjasti plošči med kroženjem tlačila in drobila gli­no, jo potiskala v spodnje komore, od koder je bila speljana v osnovni stroj za rezanje »mavra«8. »Ringofen« na vrhu krožne peči je bil odprt prostor, omejen z zidovi stavbe, na katerem so delovali stroji: biki, »preš maši­na«9 (za izdelovanje prešanih strešnikov in žlebakov) in še nekaj drugih manjših za ob­časno uporabo. Pod biki stoječa mašina za maver je bila osnovni stroj za izdelavo vseh vrst opek. Iz njegovega modela 12 x 25 x 6 je prihajala oblikovana masa, ki jo je delavec s posebno napravo ustavil, istočasno odrezal par (dva mavra), z mizico odmaknil, da ga je lahko drug delavec pobral, in to večkrat ponovil – tako lahko ves dan, ali dokler se ni obratovod­ja odločil za drugo vrsto gline. Pri stroju so delali trije delavci: rezalec, nakladač in tretji, ki je odstranjeval zastoje in se menjal s prvi­ma dvema. Za njimi smo na tem mestu pristo­pili mi, večinoma študentje, s samokolnica­mi. Na ploščo cca 1 m x 60 cm nam je naložil nakladač 10–12 parov. Morali smo naglo od­peljati, da je naslednji lahko podstavil samo­kolnico. Peljali smo do »ognjišč« (kop). To je bila dolga vrsta plohov, na katere so delavke »redkarice« razmikale pripeljane pare in nato naglo nazaj pred stroj. Glede na oddaljenost »ognjišč« (kop) je pomočnik delovodje dolo­čil število vozačev. Čim je bila večja vrsta vozačev pred strojem, so bili nekateri hitro razporejeni na druga mesta: »Ti v jamo, ti h kolmu (premogu), ti na »šta­cion« (kolodvor), ti na »štuke« (nadstropja) in podobno. Vsak je dobro vedel, kaj storiti in kam mora. Vsak je bil vesel, da se mu je po­pestril sicer enoličen dan. Vožnja samokolnic je bila moreča, ker so bile nekatere zelo težke. Enkrat na dan je glavni delovodja Ivan Ro­senwirth določil program »glina za folc«10 (zareznik). Takrat so k bikom pripeljali dru­gačno glino, jo po potrebi razredčili in ji do­dali primesi, ki jih je določil g. Rosenwirth, izobražen tehnolog. Tako je iz »mavrove ma­šine« lezla glina, ki jo je nakladač preprosto trgal in jo nakladal na samokolnice; mi pa smo to dostavili pred »folc mašino« ali pa na drugi strani navkreber zopet na »ringofen« do »preš mašine«. Enkrat dnevno pa so biki proizvedli še red­kejšo glino. Vozili smo jo v lope (ki stojijo še sedaj, leta 2012), kjer je Močanov Pavle (Pa­vel Šurca) delal na roko narejene strešnike, po policah pa jih je razvažal Oskarjev Niko (Niko Majer). Dokaj komplicirana je bila »folc mašina«, ki je oblikovala zarezne strešnike. Vsak, ki je bil odrezan, je bil prekucnjen na okvirček in položen na »aufcug«11 (dvigalo). V »štukih«12 (nadstropjih) opekarne je delavka z dvigala pobirala okvirčke s strešnikom in jih polaga­la na posebno samokolnico. Na folc mašini so izdelovali tudi lohar13 in parolit14. V »štukih«, ki so se nahajali neposredno nad krožno pečjo, je bila zelo ugodna klima za sušenje teh izdelkov. Med nadstropji pod visoko opekarniško streho so bili namreč le leseni plohi, ki so omogočali kroženje zraka. Delavci so prihajali v nadstropja po stopnicah, opečne izdelke pa so prevažali z dvigalom do nadstropij in od tu s posebnimi samokolnicami do polic. Vsi izdelki so se po določenem času sušenja skladiščili pred pečjo ali pa se vozili direktno v peč. To delo so opravljali »ringarji«, zopet s posebnimi samokolnicami. Izdelke so na­lagali v peč z razmakom in prečno, tako da je lahko premog, ki so ga vsipavali skozi od­prtine na vrhu peči, dosegel tudi izdelke pri tleh. Ko je bila dobra polovica krožne peči napolnjena, so na začetku zakurili pri tleh, toliko da se je ogenj prijel premoga, ki so ga stresali z vrha. Nato so začetek enostavno zazidali in ogenj se je širil v smeri sipanja premoga. Vsaka celica peči je bila določena le z vrati, ki so jih zazidali, ko je bila napol­njena, in razkopali, ko je bil ogenj mimo in se je ohlajala. Kurjač je točno vedel, koliko premoga mora stresti skozi odprtine na vrhu celic. Kasneje so uvedli avtomate, napolnje­ne s premogom, ki so samodejno v določe­nih časovnih presledkih sipali premog v ce­lice. Ko je bil avtomat prazen, ga je kurjač napolnil in premaknil nad naslednjo celico. Visok dimnik v sredini krožne peči je odva­jal izgorele pline in dim. Kakor hitro je bila žgana opeka dovolj ohlajena in vrata podr­ta, so jo ringarji izvozili bodisi v kupe ali na vozove ali na kamione. Z vozovi »trugami« se je tudi vozilo opeko na železniško postajo na vagone. Izpraznjen prostor v peči pa so drugi ringarji takoj napolnili z osušeno suro­vo opeko. To je bilo težko delo. Opravljali so ga predvsem močni in zdržljivi moški. Rin­garji so imeli tudi drugačen delovni dan. Za­radi vročine v peči so začeli zelo zgodaj, ob Ringarji v Lenarčičevi opekarni, posneto okrog leta 1935. Peti z leve: Nagode (Štefkov), šesti z leve Martin Petrič (Maklavov), oba iz Verda (foto: last Majda Rihar). Ringarji v Lenarčičevi opekarni. Od leve: Ilja Zenković iz Bosne, Tone Tomažin z Vrhnike in Franc Gregurka iz Sinje Gorice (foto: Anica Krašovec, po letu 1960, hrani Muzejsko društvo Vrhnika). Po vojni je bil silen razmah gradenj, tako javnih kot zasebnih. Opeka, kakršna koli je bila, je »šla za med«. Privatnik je težko prišel do nje. Ker pa ni bilo dovolj delovne sile, so uvedli prednostni sistem, in sicer tako, da je tisti, ki je bil za določen čas zaposlen v opekarni, prišel na prednostno listo za na­bavo opeke. Ker smo pri nas doma gradili hišo (leta 1948), sem se tudi jaz zaposlil za določen čas. Delal sem v bivši Jelovškovi opekarni, kjer je bil glavni delovodja Blaž Podobnik, kasneje pa Sajevec, oba iz Sinje Gorice. Najprej sem delal v jami, nato pa sem »ringal« v paru s Kopačkom (Ovsenko­vim) s Klanca. Za mesec dela se je upošteva­lo tri tedne dela z ringanjem. Proizvodnja opeke je na Jelovškovi strani leta 1960 zamrla, pa tudi opekarna na Le­narčičevi strani bi potrebovala temeljito re­konstrukcijo. V sedemdesetih letih pa je nastopila Indu­strija usnja Vrhnika s svojim investicijskim potencialom in zgradila v Sinji Gorici po­polnoma novo, moderno in avtomatizirano opekarno. Zgradila je tudi most čez Ljublja­nico in tekoči trak do nove jame, v kateri so delali moderni stroji kopači. Kmalu se je pokazalo, da brez uležane gline ne bo šlo. Začeli so delati kope gline in jih zaščitili s strehami. Ta čas pa so na vse načine suši­li glino, ki je šla iz jame: z apnom, glino iz Podlipe, z glino z avtoceste na Dolenjskem, vendar je kljub temu končni proizvod mode­larec15 za nekaj cm spremenil svoje dimenzi­je. Nastopila je še naftna kriza z visoko ceno in težjo dobavo mazuta, ki je bil potreben za žganje opeke, tako da je tudi ta opekarna sredi osemdesetih let začela propadati in na­zadnje propadla. Ostale so le zgradbe, ki so jih po prodaji pri­lagodili potrebam raznih obrtnikov, most čez Ljubljanico in ogromen bajer. In na koncu nekaj besed o ljudeh, ki so bili zaposleni v opekarnah. Večina delavcev je bila sezonskih. Zaposleni so bili le v času obratovanja strojev za oblikovanje gline in njeno naravno sušenje. To pa je bil čas od pozne pomladi do zgodnje jeseni. Stalni so bili le delavci v jami, dokler je vre­me dopuščalo, in ringarji, dokler niso bili vsi pripravljeni suhi izdelki žgani. Med stalne delavce je sodilo nekaj družin, ki so bile z opekarno zelo povezane. V hišici pred Lenarčičevo opekarno so do­movali Tičnikovi. Oče je bil vzdrževalec, mati pa je bila glavna pri »folc mašini«, sin Franci pa je že kot 6-letni deček polagal dilce pri materi. Seveda je bila to takrat atrakcija, je pa kasneje v času odraščanja šel skozi vse faze dela v opekarni. BAJERJI IZ MOJIH SPOMINOV Bili sta še dve sestri: Roza in Meta Ragu­škne z Vrzdenca, ki sta imeli številne člane družine zaposlene v opekarni. Roza se je pisala Oblak. Imela je štiri otroke: Janez in Bernard sta bila ringarja, kasneje je bil Ja­nez šofer avtobusa, Bernard pa sprevodnik. Hčerki Jelka in Mici pa sta delali v proizvo­dnji. Meta se je pisala Dečman. Njena sinova Nestl in Stane sta tudi ringala, hčerka pa je delala v proizvodnji opeke. Posebno mesto pa pripada družini Ogrin (Sr­nelovi) iz Sinje Gorice. Pred 2. svetovno vojno so imeli svojo družinsko opekarno. Doma so ročno izdelovali, sušili in žgali zidake in stre­šnike. V eni peči so izžgali tudi 30 000 kosov. Ko so z domačo dejavnostjo prenehali, so se zaposlili v Lenarčičevi opekarni, in sicer: se­stre Nežka, Pepca in Angelca ter brata Rudi in Miha. Nežka se je pisala Ficko, Pepca Če­lešnik in Angelca Oblak. Miha je »dal skozi« vse opekarne, od domače do zadnje – IUV. Bil je nepogrešljiv upravljalec strojev. Nepogrešljiv pri predelavi gline je bil tudi Jurčetov Lado (Mole). Ni povsem zaupal mo­dernizaciji nove opekarne in je vztrajal na de­poniranju (staranju) gline in ne takojšni pre­delavi. Žal je nova opekarna prenehala prej, predno bi lahko uporabila uležano glino. Opombe: 1 Bajer - opuščen glinokop, jama zalita z vodo 2 Impeks -opuščena propadajoča tovarna konzerv. Impeksarji -stanovalci v tem delu Vrhnike, nekoč njene "industijske cone". 3 "Stari štacijon" -"Stara postaja", zgrajena 1899, za razliko od "nove postaje Vrhnika trg", zgra­jene 1934. Stara postaja je bila glavna vrhniška železniška postaja, oddaljena približno kilometer severno od središča Vrhnike. 4 Zatonk - čistina v vodi brez rastlinja. 5 Ceglarji - delavci v opekarni, "cegunci". 6 Fizelj -majhna ribica. 7 Der Ringofen, nemško - krožna peč. 8 Der Mauer, nemško -zid. 9 Die Pressmaschine, nemško – stiskalni stroj. 10 Der Falz, nemško – guba, zareza, žleb/ič/. 11 Der Aufzug, nemško – žerjav, dvigalo, vzpenjača. 12 Der Stock, nemško – nadstropje. 13 Lohar, votlak -opeka, ki ima dimenzije zidaka, s tre­mi vzdolžnimi kanali. Uporabljali so jo kot izolacij­sko opeko (Das Loch, nemško - luknja). 14 Parolit je opeka večjih dimenzij s podolžnimi kanali. Uporabljali so jo za oblaganje. 15 Modelarec – izolacijska opeka, večjih dimenzij, z navpičnimi kanali. Nataša Oblak Japelj JAZ BI O VRHNIKI LAHKO POVEDAL ... Intervju z dr. Nikolajem Sadnikarjem1 Gospoda, doktorja Sadnikarja, sem prvič sre­čala junija 2011 na Urbanističnem inštitutu v Ljubljani, kamor si je prišel ogledat razstavo o bratih Jager in poslušat predavanje, ki sem ga imela kot avtorica razstave. Po koncu pre­davanja je (navdušen) stopil pred občinstvo tudi on in povedal, da je njegov oče, znani veterinar in muzealec Josip Sadnikar, spo­znal arhitekta Ivana Jagra okrog leta 1900 na Vrhniki, pri lekarnarju Jakobu Hočevarju, s katerim je bila poročena njegova sestra Kristina. Niko Sadnikar je nadaljeval, da je kot dijak tudi sam obiskal znamenito Jagrovo Narodno kavarno v Ljubljani, pa še, da je, kot otrok in kasneje študent, pogo­sto obiskoval svoje sorodnike Hočevarje na Vrhniki. Potihem sem računala, kdaj vendar se je vitalni gospod, odličen govorec rodil, Muzejskega društva Vrhnika. Z veseljem nas da je kot dijak obiskal kavarno, ki je prene-je sprejel. Zbirka starih predmetov, ki smo jo hala delovati že leta 1932?! Vedela sem, da se videli na njegovem domu – Sadnikarjevem moram z njim še srečati, ga marsikaj vpraša-muzeju v Kamniku, je očarala vse. Čili, bistri ti, da mi malo bolj natančno razloži poglavja 95-letni gostitelj nam je pripovedoval zgod­in teme, ki me zanimajo. Za posredovanje be, ki so se kar prelivale ena v drugo in so in pomoč sem prosila Barbaro Černič Mali, bile tako impresivne, da sem ga na koncu vnukinjo Stanka Hočevarja, ki je stricu Niku obiska prosila, če ga lahko še obiščem in z za tem res najavila obisk skupine članov njim posnamem intervju. Takoj je bil za to. JAZ BI O VRHNIKI LAHKO POVEDAL ... Na Vrhniko in njeno okolico vas vežejo številni spomini. Kaj bi bilo po vaše zani­mivo, da poveste za bralce Vrhniških raz­gledov? Jaz bi o Vrhniki lahko povedal to, kar vem o Hočevarjih, spomine na moje obiske na Vrhniki, pa vse kar je meni oče povedal o tistih krajih. Vi ste iz Verda ... Koliko veli­kih umetnikov se je tam rodilo! Petkovšek, Sternen pa Jager tam blizu. Ne vem, meni je oče povedal, da se je menda tudi Sternen rodil v eni železniški čuvajnici nad Verdom2. So dolgo mislili, da ime Verd pride od ver­de3, pa ni res! Poznate tisto strahovito bitko v 1. svetovni vojni? Kraj, kjer je potekala, je bil tudi Verdun4! To so bile keltske trdnja­ve oziroma utrdbe. Po Sloveniji jaz vem za tri Verde; tudi na Dolenjskem, pa pri Uršlji gori je eden. Prav tako imate Perovo po celi Evropi, tudi pri Ortneku, to je tudi keltska beseda, za katero pa ne vemo, kaj pomeni. Potem na primer Preserje; imamo ga pod Krimom, pri Jaršah, pa pri Lukovici, tudi to je keltsko. Kelti so bili pol slovanska in pol germanska plemena, naroda takrat še niso poznali. Ime Kelti so jim dali pa Grki. Pa Mengeš, Menina planina … Kaj pomeni men? Moj profesor Krajnc za geologijo je rekel, da je cel kup besed v slovenščini kelt­skega porekla, vse z: men, ter, tre … Pa Men gora, kjer so bile tiste strašne bitke na Soški fronti ..., ker originalno je men gur. Slovenci so besedo gur – gora tudi od Keltov prevzeli! Buh ve, kaj bi bilo men: ali veliko ali staro? Kaj pa Menišija, notranjska planota? Ja, točno, lahko, da to tudi v to skupino paše! (in nadaljuje) Povedati vam moram, da sem prebral Vrhniške razglede, ki ste mi jih zadnjič po­klonili5. Čudoviti so! Sem prebral vaš članek o odkritju spominske plošče bratoma Jager, pa o tem, kako so šoto kopali na Barju. Kar sem prebral o Cankarju, ko je v Sarajevu pi­sal Hlapce, to je zame čisto novo, prvič sli­šim! To je enkratno, kje je avtorica dobila toliko podatkov? Avtorica Alenka Aursperger je bila dalj časa v Sarajevu kot dopisnica TV Ljubljana. A, ona je to napisala, ja saj njo pa po­znam! Aurspergerjeva je bila večkrat tukaj, v Kamniku, kot novinarka televizije! Tam v le­tih 1983, 84 so snemali dokumentarni film o Gabrijeli Rechbach, sestri medvojnega kamniškega župana barona Rechbacha. Po vojni so jih vse izgnali iz graščine Zaprce6 ... Sicer poznate Vrhniške razglede? Sem prebral Vrhniške razglede, v katerih je opisana vrhniška Stara cesta, in tam piše, da je Plečnik naredil načrt za portal na Hočevarjevi hiši. V resnici pa ga je naredil Plečnikov uče­nec Platner7. Jaz sem bil 1929. leta večkrat na obisku na Vrhniki in se spomnim, ko je Hočevar ta star portal ven zagnal in mi po­vedal, da bo načrt za novega naredil njegov prijatelj Platner, Plečnikov učenec. Narejen je čisto na Plečnikov način, prav tako oken­ski okvirji. Kakšni so sicer vaši spomini na Vrhniko, verjetno so vsi več ali manj povezani z obi-ski pri vaših sorodnikih Hočevarjih? Veliko podatkov imam o Hočevarjih. Rad bi opozoril na povezavo Jakoba Hočevarja z znamenitim ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem. Bila sta dobra prijatelja, Hribar je bil Jakobov največji prijatelj. Imam cel kup fotografij, na katerih so slikani skupaj, ali na Brniku ali pa na Vrhniki. Zakaj sta bila tako prijatla? Ivan Hribar je rojen v Trzinu 1851., Jakob Radoslav Hočevar je pa 1853. rojen v Zgornjem Brniku. Nekaj časa sta bila sošol­ca v gimnaziji. Ko je Hribar postal župan, je spoznal pa še mojega očeta in tako so bili ti trije možaki zelo povezani med seboj. Hribar je podpisan v tej knjigi obiskovalcev muzeja (Sadnikar pokaže na razkošno opremljeno knjigo s platnicami v kombinaciji usnja in kovine z naslovom Svojepisi 1893). Imam fo­tografijo, ko je prišel Hribar kot župan, je mo­glo biti leta 1911 ali pa 1909, z avtomobilom na Brnik in je na dvorišču slikan, Hočevarji so v avtomobilu, on je pa zraven kot šofer! To bi bilo zanimivo, da preberejo Vrhničani. Poglejte tole Hribarjevo knjigo Spomini. A ga vidite, Hočevarja? Hribar ga v svoji knjigi opiše. Imam tudi fotokopijo diplome Jakoba Hočevarja. Diplomiral je leta 1888 v Gradcu. Poglejte tole sliko – to sta Sadnikarca, moja teta, pa Jakob! Ste velikokrat obiskali svojo teto Kristino Hočevar, rojeno Sadnikar, in njeno družino? Več sem hodil na Vrhniko, ko je bila še teta Tini živa. Jakob je umrl leta 1929. Takrat sem bil že v Ljubljani, v gimnaziji. Umrl je maja meseca, se dobro spomnim, ko so me klicali iz Kamnika in mi sporočili, da je umrl stric Jakob. Teta Kristina je umrla pa 9. decembra leta 1936. Klicali smo jo Tini. Moja sestrična je po tej teti dobila ime Tinca, živela je gor, v Celovcu. Poglejte, tu imam fotografijo Hribarja z drugo ženo, pa hčerko Zlatico. Potem imam tu fotografijo Hočevarjev iz 1912 na Brniku. Vidite, to sta Hočevarjeva sinova, moja bratranca Stanko in Slavko, oba sta bila apotekarja. Meni se zdi izredno zanimivo, kako zelo so bili Sadnikarji in Hočevarji povezani! V njihovi najlepši življenjski dobi so se veliko obisko­vali. Naše življenje je ves čas potekalo na relaciji Kamnik–Vrhnika–Brnik. Moj oče je bil zelo navezan na svojo sestro Kristino. Mogoče veste, kako sta se vaša teta Kristina in Jakob Hočevar spoznala? Ona je bila učiteljica, izšolala se je v Ljubljani. Službo je dobila v Šentjerneju na Dolenjskem. Tja je vabila tudi mojega očeta. Imam sliko gradu Gracarjev turn, ki jo je tam naslikala. Ali je bilo leta 1882 ali ...? Takrat je spoznala študenta Tavčarja iz Šentjerneja. Moj oče je kasneje povedal: »Tina je bla tko zalublena u tistga Tavčarja, de žvet ni mo­gla, ne umret.« No, pa ni bilo iz te ljubezni nič in dolgo ni imela nobenega fanta. Je imel pa v Celovcu njen brat Francelj, torej moj stric, trgovino, in je Tina preko Franceljna spoznala koroške ljudi in tudi Hočevarja. Ne vem, če veste, da je imel Hočevar, ko je bil še ledik pa frej, najprej apoteko v Velikovcu. Ko je enkrat prišel k Franceljnu v Celovec na obisk, je bila pa tudi Tina tam. Tako sta se spoznala. Kako pa, da je Hočevar kasneje odprl lekarno na Vrhniki? Za to ima pa največje zasluge Hribar, ki je Hočevarju pomagal, da je dobil licenco za apoteko na Vrhniki. To je bilo kmalu po po­roki s teto Tini, po letu 1895. Kakšni so vaši najzgodnejši spomini na Vrhniko? Prvič sem moral priti, ko sem bil že v osnovni šoli. Osnovno šolo sem končal 1926. leta in takrat enkrat sem bil prvič na Vrhniki. To je bil obisk z družino. Sem bil na Vrhniki tudi enkrat na počitnicah, za par dni. Takrat sem bil že študent medicine v Zagrebu, je moglo biti 1937., 38. ... Stanko je bil takrat narodni poslanec in me je povabil. Smo delali tudi iz­lete v okolico Vrhnike, smo šli do Močilnika ... Tam, na tistih skalah nad Vrhniko je bil napis Začetek Krasa. Pa do Stare šrange na Drenov Grič smo se peljali z avtomobilom. Kako ste potovali na Vrhniko? Kot mlad fant sem hodil z družino z vlakom iz Kamnika v Ljubljano, potem je pa še vrh­ničan8 vozil. Vedno smo se z vrhničanom pripeljali. Pri gradnji te proge je imel velike zasluge tudi vaš bratranec?! Ja, on je podaljšek proge do trga naredil, ker je bila prej železniška postaja zelo daleč izven Vrhnike. Ko je bil župan, je leta 1934 naredil podaljšek, ki je prišel skoraj do cer­kve sv. Lenarta. Po vojni so progo ven zagna­li, ampak to je bila velika napaka! Vrhnika je imela industrijo, pa so potem morali vse s kamioni vozit' v Logatec na vlak. Trapasto … Imate kakšne podatke o Muzeju na Vrhniki, za katerega sta se zelo zavzemala arheo­log prof. Schmid in umetnostni zgodovi­nar in advokat Marijan Marolt? Prva muzejska zbirka je prostore dobi­la leta 1935 v pisarni vašega bratranca Stanka Hočevarja, takratnega župana. Že takrat?! To pa mi ni nikoli omenil. Pokazal mi je Občino, to je tista stara, ve­lika, enonadstropna hiša9, pokazal mi je svojo pisarno. Moj gimnazijski sošolec je bil Vrhničan Stane Dobovičnik in on mi je velikokrat pripovedoval, kako je delal z žu­panom Hočevarjem. Dobovičnik ni vedel, da sva s Hočevarjem v žlahti. Potem sem pa jaz vprašal Stanka, če pozna Dobovičnika. Pa mi je odgovoril, da je Dobovičnik njegova desna roka pri Sokolu! Vodil je vse stvari, ne vem pa, ali je bil starosta Sokola Hočevar, tega ne vem. Dobovičnik se je tako zelo za­nimal za telovadbo in sokolstvo. Vem pa, da se je še pred začetkom vojne Sokol razdelil v levo smer in v desno. Tisti, ki so bili Sokoli leve smeri, so šli vsi v NOB, desne smeri so pa čakali, kaj se bo zgodilo. In Dobovičnik je bil ta lev. On je šel kot Sokol v NOB, ne kot partijec. Sta se z Dobovičnikom srečala še kdaj kasneje, kot študenta? Maturirala sva skupaj, potem pa sploh ne vem, kaj je bilo z njim. Maturirali smo 1935., leta 1941 se je začela vojna in izgubil sem kon­takt z njim. Po vojni sem izvedel, da je bil Dobovičnik v partizanih, da ga je Kraigher zelo upošteval, da mu je dal politično funkcijo. To vem. On je bil na koncu komisar XIV. di­vizije, te, ki je bila razformirana pred koncem vojne, ker so jo Nemci obkolili. Februarja 1944 je bil pesnik Kajuh s skupino, med katero je bil tudi Dobovičnik, na eni kmetiji. Ena »dobra duša« pa je šla v Mežico povedat Nemcem, da so tam gori partizani … Pa ni bilo več bitke! In so obkolili nemški žandarji tisto kmetijo, izve­del sem, da je prišel Kajuh na vrata pogledat, kaj je, in je takoj šus dobil, potem so pa drugi začeli lest skozi okna ... Kmalu za tem je padel tudi Dobovičnik10. Sem imel pa kolega, zdrav­nika, ki je bil v Tomšičevi brigadi referent sa­nitete že od leta 1942 in ta je Dobovičnika po­znal. O njem je rekel, da je bil kot komisar ne­kaj ekstra. Kadar sta se srečala, je Dobovičnik rekel, da si želi ene hude bitke, da mu ne bo treba imeti političnih govorov in propagande! Ha ha, je bil za hece, tak je bil Dobovičnik. Ste imeli še katerega sošolca z vrhniškega konca? Iz Borovnice, Švajger je bil ... al' je bil? Na »Š« vem, da je bil … Al' je bil Šubelj, al' Šnaber … Švigelj? Ja, Švigelj je bil! No, je imel pa v Borovnici enega mizarja, ki bi mi lahko naredil jeseno­ve smučke. Smučanje je bilo takrat še zelo slabo razvito. Mi je rekel: »Boš videl, kakšne dobre smučke ti bo naredil!« Ko mi je to govoril, je bil zraven tudi Dobovičnik. Ta, Švigelj, je potem šel na višjo prometno žele­zniško šolo v Beograd in je postal prometni in kasneje višji železniški uradnik. Ste hodili skupaj smučat? Ne, jaz sem bil pri Sokolih v Kamniku. Ko sem bil v Ljubljani, sem se vpisal pa v Ljubljana Sokol 2, to je bila telovadnica v gimnaziji, v realki. Obiskoval sem Prvo državno realno gi­mnazijo. Vedno sem sedel skupaj s sošolcem Borutom Žerjavom, sinom Gregorja Žerjava, ki je bil minister v Kraljevini Jugoslaviji. Za menoj je sedel pa Dobovičnik. Tako sva se več­krat pogovarjala o Sokolih. Z Dobovičnikom sva enkrat pozimi skupaj na smučeh tekla iz Kurje vasi ob Dolenjski cesti po barju proti Igu. V skupini naraščajnikov nas je bilo petdeset in jaz sem bil ta šesti! Tekel sem pa s tistimi smu­čmi, ki jih je borovniški mizar naredil. (Skupaj gledamo fotografije na mizi.) Na sliki je Franc Sadnikar, vaš stric …? Ja, zraven je pa Jakob Hočevar pa Tina Hočevar, roj. Sadnikar. Verjetno sta bila takrat že poročena, poročila sta se leta 1895. Tole je pa dekan iz Cerkelj, tudi vem. Poglejte, tu sta še dva fanta: tole je sin od prve žene od Ivana Hribarja in tudi njegov sin. Ta je bil star 24 let, ko je umrl. On je bil študent prava na Dunaju. Tu piše, da je ta slika lekarne posneta okrog leta 1900? To je slikal moj oče. Tole je ta star Hočevar, ker je imel on tudi veletrgovino z vinom. Tukajle se vidi voz s sodi, v katerih so z Vipavske pri­peljali vino. Verjetno je imel Hočevar trgovino z vinom v eni od svojih treh hiš na Stari cesti? V kateri? Ja, v eni od hiš so še danes velike kleti. Kleti so v zadnji hiši, tam, kjer se lahko zapelje na dvorišče. Se mi zdi, da vi imate eno tako sliko ali jo ima pa Barbara Černičeva. Lahko poveste spomine vašega očeta na arhitekta Ivana Jagra? Oče je spoznal Jagra preko Hočevarja. Hočevar je vedel za Jagra, ker je bil tam doma in ga je vprašal, če bi bil pripravljen kaj sve­tovati pri novi ureditvi apoteke. Ampak oče je rekel, da mu je dal sugestijo samo za tiste steklene posode. Ali je delal tudi opremo za lekarno, tega ne vem. Moj oče se je torej pri Hočevarju na Vrhniki seznanil z Jagrom. Jager je bil tu, v našem muzeju, dvakrat. Jaz v tej knjigi sicer ne najdem njegovega podpi­sa, je bil pa tu pred letom 1900. Seveda, saj je leta 1901 že odšel v Ameriko. A, da je odšel že 1901? Odšel je junija 1901 in se izkrcal v San Franciscu februarja 1902. Ja, samo živel in delal je pa v Minneapolisu. In pravite, da sta bila oba, vaš oče in Ivan Jager, strastna zbiratelja narodnega blaga? Moj oče je bil nekaj časa veterinar v Črnomlju: 1887., 1888., 1889. Tam je zbiral vezenine. Tiste vezenine so pri nas v enem lajdelcu, odkar jaz pomnim, so tam. Ne mo­rejo biti razstavljene, saj ni prostora. Bom pisal Belokranjskemu muzeju, da naj pride- Muzejski predmeti, razstavljeni v hodniku Sadnikarjeve hiše v Kamniku (foto: Tatjana Oblak Milčinski). jo pogledat, če so zainteresirani, da bi jaz to njim prodal. Že takrat so bile obrabljene. Že ko jih je oče kupil, so bile stare najmanj trideset let. Leta 1888 jih je kupil. A veste, koliko so stare? Ja, že skoraj 200 let. Izredno lepi so otirači, pa prti. So otirači neke vrste brisače? Otirače so imeli včasih pri vsaki hiši za obri­sat' roke duhovnika, ko je prišel dajat umi­rajočega v sveto olje. Pa se vrniva k Jagrovemu najbolj znane­mu delu, ki ga je ustvaril v Stari domovini leta 1898 v Ljubljani. Kakšni so vaši spo­mini na Narodno kavarno? Kot dijaka sva z bratom11 živela v Ljubljani, na Rimski cesti, v Gorupovih hišah, ki še ve­dno stojijo. Stanovala sva pri gospe Peterlin, mami od fizika Antona Peterlina. Rimska cesta pa Kazina sta pa precej blizu. Treba je bilo iti samo mimo Drame in tam je bila že Narodna kavarna. Oče nama je sporočil, da naju prideta z mamo obiskat in naju vpra­šal, če ju bova čakala na kolodvoru ali pa se dobimo nekje v mestu. Ponavadi smo se do­bili pri uršulinski cerkvi, midva sva tja prišla z Rimske. Včasih nas je oče peljal v Gajevo klet, včasih v Narodno kavarno, včasih nas je peljal v slaščičarno Volzman. Ko sem pri­šel prvič v Narodno kavarno, se spomnim, da nama je oče naročil, naj si vse dobro ogle­dava, kako je vse urejeno v narodnem slo­gu. Povedal je tudi, da arhitekta, ki je vse to načrtoval, ni več v Sloveniji, da je že zgodaj odšel v Ameriko. Oče vaju je torej opozoril, da bodita pozor­na na posamezne dele kavarne? Opozoril naju je na separeje, pa, da naj si pozorno ogledava, kako premišljeno je Jager naredil šank, pa stene, razsvetljavo ... V be­žnem spominu mi je ostalo, da je bila notra­njost kavarne temna, oziroma v rjavkastih tonih, stene so bile pa barvite, drugače pa vse zelo domače urejeno, prijetno. Je bila kavarna v tistem času dobro obi­skana? Zelo je bila priljubljena, zmeraj je bila pol­na. V Narodno kavarno so hodili v glavnem kulturniki: slikarji, literati. Moj oče je bil prijatelj z Zorkom Prelovcem, skladateljem zborovskega petja, napisal je Sedem si rož. To je kamniška Lira vedno pela. No, in tam se je oče srečeval z Rihardom Jakopičem, pa z Gasparijem, pa Birolla je bil takrat, in vse te slikarje je tam srečal. Oče je poznal tudi literata Juša Kozaka, pa z Govekarjem sta veliko kontaktirala. Vse te podpise se najde tudi v tejle knjigi obiskovalcev našega muze­ja. Vsi ti slikarji, pevci, glasbeniki so veliko hodili sem, se tu sestajali. Tudi Emil Adamič je bil velikokrat tu. Se mogoče spomnite, kako je v začetku 30­ih, leta 1932, izgledal konec te znamenite kavarne? Ja, seveda se spomnim. Stanoval sem torej na Rimski cesti, šolo sem imel blizu, ob JAZ BI O VRHNIKI LAHKO POVEDAL ... Univerzi, in sem večkrat hodil tam mimo. Po Šelenburgovi ulici smo hodili v Bonačevo papirnico po zvezke, pa take reči, in tako se spominjam, da sem videl, ko so začeli po­dirat kavarno, raznašat opremo ... Ne vem, kam so vse tisto raznesli. Morda kaj veste o sodelovanju Jagra in Fabianija pri pripravi načrtov za popotre­sno obnovo Ljubljane? 1895. leta je bil potres in Hribar je bil župan. On je bil strašno dolgo župan, do leta 1910. Ko je bil pa tretjič izvoljen, je cesar rekel: »Ne.« Moj oče in Hribar sta bila prijatelja, ve­liko sta bila skupaj, velikokrat sta se dobila v Ljubljani. In Hribar je mojemu očetu rekel: »Jaz moram dobiti najboljše arhitekte, da bodo meni naredili Ljubljano v novem stilu, ne na star način.« No, in je potem Fabianija dobil, pri njem pa je takrat delal tudi že Jager, in tako sta skupaj začela iskati rešitve za obnovo Ljubljane. Jager je risal predvsem stavbe okrog Slovenskega trga. Sodnija je pa v celoti Fabianijevo delo – tako zunanjost kot interier. Zadnjič ste mi omenili, da je k vašemu očetu hodil na obisk tudi arhitekt Plečnik, in da je prav tu, v tej sobi, dobil navdih za detajl na eni od svojih arhitekturnih moj­strovin? Plečnik je sedel prav na tem stolu, na kate­rem sedite zdaj vi. Gledal je v ta vrata12 in vprašal očeta, od kod je dobil citata. Oče mu je povedal, da je ponoči premišljeval o načr­tu za oba portala, kako naj ju naredi. Vzel je Katekizem Primoža Trubarja in v njem našel citata: Brez dela nima jela (citat, izrezljan Bogato izrezljan lesen portal med obema muzejskima sobama (foto: Nataša Oblak Japelj, 2011). na prvih vratih) in Slušaj svojega očeta nauk (citat, izrezljan na drugih vratih). Plečnik je očetu povedal, da ravnokar obnavlja fasado v Križankah, to je bilo po vojni, leta 1946 ali 1947. Kar tukaj je mojemu očetu povedal, da je dobil idejo, da bo v fasado, okrašeno s sa­mimi rožami, vkomponiral citat: Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin. In to si lahko še danes preberete. Je zbirka predmetov v vaši hiši že od za­četka razstavljena v teh prostorih kot da­nes, to pomeni po hodniku, stopnišču in v dveh sprejemnicah v pritličju? Se je to čez čas kaj spreminjalo? Muzej je bil tu, v pritličju, in še v treh sobah v prvem nadstropju. Povsod so bile starine in povsod so ljudje hodili, edino v spalnico v prvem nadstropju ne. Je pa oče v stanovanje preuredil tudi celo podstreho. Naredil je ve­liko podstrešno sobo z lepo teraso tako, da je odkril del strehe. Na južno stran sta bili še dve sobi za služkinje – ena je bila za kuharco ena pa za pedenarco, kot smo takrat rekli. Kuhinja je bila v pritličju in tukaj je bila hru­ška za električni zvonec, da je mama lahko kuharici pozvonila. Ob nedeljah smo vedno jedli tu, za to mizo. Kar težko si je predstavljati muzej, poln obiskovalcev, v stanovanjski hiši ... De facto, za Kamnik ta zbirka predstavlja prvo kulturno ustanovo v kraju. Ker je bil v času ustanovitve te zbirke Kamnik znano turistično mesto, je bilo turistov nič koliko in tisti, ki so imeli smisel za stare stvari, so hodili pogosto to zbirko gledat. Joj, kdo vse je vpisan v knjigi obiskovalcev vašega muzeja! Tukajle piše: »14. decem­ber 1940, dr. Anton Korošec, predsednik senata, dr. Marko Natlačen, ban Dravske banovine ... Ja, ja, pa veste, kdo je tudi notri: Milan Stojadinović, predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije, pa knez Pavle je podpisan, pa Peter II. A ga vidite, trinajst let je bil takrat star! Je pa moj oče rekel: »De bodo pa moje starine tok zanimive, de bo še kraljeva kro­na prišla gledat, sem pa tok vesel, de bom napisou na vrata ta dan, ko je kralj prišel v hišo!« Kar poglejte na vrata! Pa res, 12. 8. 36, in to z zlatimi črkami! Ko so bili pa Nemci tukaj, je pa eden vprašal: »Was für ein Datum ist hier13?!« Pa je drugi rekel: »To je pa rodbinska zadeva.« Kdaj in kako ste predali velik del zbirke Kamniškemu muzeju? Leta 1961 je Angelos Baš na izvršnem svetu v Ljubljani izjavil, da morajo imeti vsa večja JAZ BI O VRHNIKI LAHKO POVEDAL ... Zlati datum obiska kralja Petra na vratih in njegov pod-pis v knjigi obiskovalcev (foto: Nataša Oblak Japelj). mesta po celi Sloveniji svoje muzeje. In tega leta je prišel tudi k nam, v Kamnik. Ker sva bila oba z bratom v partizanih, pa tudi oče je bil velik podpornik partizanstva, zbirke po vojni niso nacionalizirali. Oče nikoli ni bil za ta bele, celo na Vrhniko je pisal: »Čuvajte se belih zajcev!« Ha ha ha. Veste, Ljubljanska pokrajina je bila čisto drugače tretirana kot mi, ki smo bili od Nemcev okupirani. Nas so sovražili, še posebej pa šolane ljudi. Druga svetovna vojna, čas okupacije je bil nepredstavljivo grozljiv ... Vse po vrsti so zapirali, koliko mojih sošolcev je padlo, kot talce so jih pobili! Čim je bil člo­vek šolan, je bil zaprt, obsojen in likvidiran. Jaz sem izgubil dva sošolca pravnika, ki sta bila tik pred koncem študija prava, ustrelje­na sta bila kot talca. Potem je bil en gradbeni tehnik, brat enega od pravnikov, pa še enega pravnika, Milana Matjašiča se spomnim. Ko sem se vrnil iz Zagreba, me je oče vpra­šal, kako se bom pa jaz odločil, pa sem mu odgovoril, da bom še malo počakal. So naju pa kmalu potem z bratom zaprli. V Begunjah je bila velikanska graščina in tja so naju z bratom zaprli. Najprej so naju imeli zaprta v Mekinjah, čez pet dni so nas pa zjutraj ob Zbirka predmetov v Sadnikarjevem muzeju je bogata in raznolika (foto: Tatjana Oblak Milčinski, 2011). 3.00 zbudili in je gestapov'c meni po nem­ško rekel: »Sie werden Dolmetscher sein14!« Jaz sem pa rekel: »Jaz ne znam nemško.« Se mi je pa začel nazaj pačit: »Jeeest pa ne znam, jeeest pa znam zavenski!« Je bil ena baraba iz Maribora! Vidite, takile so Slovenci! Take slabe spomi­ne imam tudi na Kamničane, vsi so hajlal15! Se čudim, da se niso spravili na mojega oče­ta, ker so vedeli, da sva oba z bratom v parti­zanih. Prav srečo je imel, res jo je imel. Moj brat je imel v Beogradu še tri izpite za opra­vit', ko se je začela vojna. On je bil v partiza­nih kot veterinar, on je petkrat več nastradal kot jaz! Bil je v vseh enotah ... Ko sva bila z bratom zaprta, sem moral podpisati: »Bei der nächsten Verhaftung werden sie als Geisel erschossen«, to po­meni: Pri naslednji aretaciji boš ustreljen kot talec. In jaz tega nisem hotel podpisati, saj sem se zavedal, da podpisujem smrtno obsodbo. Za mano je stal gestapovec in se zadrl: »Wirst du unterrschreiben, oder ni­cht!? Boš podpisal ali ne, sicer greš nazaj v ječo!« Zavedal sem se, da moram iz tam ven priti, vedel sem pa tudi, da bom očetu po­vedal, da se moram umakniti iz Kamnika. Z bratom sva se vrnila domov, povedala očetu, kaj sva morala podpisati. In veste, da nam gestapovci niso dali nobenega dokumenta za domov, vse so pri sebi obdržali! Oče je tukaj sedel in jaz sem mu povedal, da grem nazaj v Zagreb. Takoj mi je dal prav, da se umaknem tem prasicam od gestapovcev, pod vodstvom Hitlerja, ki je sovražil vse, posebej še nas, Slovence, pa Ruse. Odločil sem se, da grem na Kreisreichtungo (okrajno upravo) po dovoljenje za Zagreb, ker takrat je bila že meja. In pridem tja, jih pozdravim z Dober dan, in je švaba rekel: »Hier spricht man nur Deutsch16!« Sem si mislil … No, in sem rekel, da rabim dovolilnico za Zagreb, ker sem tam študiral in moram iti še nekaj opravit. Se je čudil, da imajo oni v Nemčiji pa tukaj v Avstriji veliko boljše medicinske fakultete, tisto je Balkan, je zanič, to ni nič. Vztrajal sem, da moram iti dol, da uredim stvari ob koncu študija. Potem je šel pa dru­gi Nemec, ne ta gestapovec, v drugo sobo preverjat moje ime. Nekaj časa je trajalo, da je prišel nazaj in mi naročil, naj se ogla­sim čez štirinajst dni. Čez štirinajst dni sem dobil prepustnico za tri dni, in ko je oče to videl, mi je rekel: »Saj ne moreš narediti v treh dneh promocije!«, pa sem mu odgovo­ril: »Oče, jaz se ne vrnem.« Dal mi je prav in še rekel: »Ti se vrni domov v Kamnik šele, ko bo Hitler crknil!« To je bilo leta 1941 in niti on niti jaz nisva verjela, da bo Hitler zmagal. In kako je bilo v Zagrebu, ste lahko zaklju­čili študijske obveznosti? V Zagrebu sem opravil obvezni zdravni­ški staž in potem dobil službo. Pravzaprav sem delal honorarno, saj sem bil emigrant. Delo sem dobil kot zdravnik na kirurškem oddelku v Osijeku, tam je bil pa moj šef Nemec iz Vukovarja. Od Marije Terezije so bili njegovi predniki poslani v Srem, se je pi­sal Kirchbaum. Madona, sem si mislil, tale priimek bi bil pa lahko judovski ... Pa ni bil žid. In me je ta človek nagovarjal, naj grem pomagat v bolnico v Vukovar, kjer so vsi mladi dohtarji mobilizirani. V bolnici ni bilo nobenega moškega več, ostale so samo žen­ske, jaz – kot emigrant pa sem pred mobili­zacijo varen. Januarja 1942 sem tako odšel v bolnico v Vukovar in ostal tam do novembra 1943. Si mislite, da me je gestapo takoj, že po treh dneh, ko mi je pretekla dovolilnica, iskal po Hrvaški! Ampak me niso našli, ker sem se ves čas selil. V Vukovarju ste torej delali skoraj dve leti? Ja, novembra 1943 so me pa tudi tam zvohali in sreča je bila, da sem imel pacienta z nem­škega gestapa v Vukovarju. Bil je moj paci­ent že par mesecev. Sicer je bil Madžar, ime mu je bilo Geza in je prišel eno popoldne do mene in mi rekel: »Doktor, urbači, došlo pismo aus Ogerštajn, da vas hapsimo!« Jaz sem pa že pozabil na tisto tridnevno dovo­lilnico in sem se čudil, zakaj me bo gestapo aretiral. Kar gledal sem ga v oči, on pa mi reče: »Kako ja vas znam, vi nečete ići natrag. Bejšte, izginte iz Vukovara ta moment!« In sem šel do šefa kirurgije, pa do upravnika bolnice in jima povedal, da me gestapo pre­ganja. Rekli so mi, da me ne bodo zadrževali in naj si rešim glavo, kakor vem in znam. In sem bil ob 11.00 zvečer že s kufrom na ko­lodvoru, pripravljen za odhod iz Vukovarja. Ta, Geza, mi je pa prej še rekel, da čeprav je v službi gestapa, bi mi rad pomagal, in da naj mu povem, kam se nameravam skriti. Bil sem v dilemi, če naj mu res zaupam. Pa sem se odločil, da mu bom. Povedal sem mu, da odhajam v civilno bolnico v Vinkovce, če me bodo le hoteli sprejeti. In potem sem bil v Vinkovcih skoraj pet tednov. Je pa Geza pri­šel za mano in mi povedal, da je odšlo pi­smo nazaj v Kamnik in da se lahko vrnem v Vukovar. Res sem se, obenem sem pa vsee­no vedel, da me imajo Nemci v evidenci in da moram oditi. V tem času sem v Vukovarju spoznal že veliko ljudi, župana, pa tajnika velikega župana, dr. Mičina, bil je pravnik, in njemu sem povedal, da imam težave z gestapom, ki me hoče spraviti v Nemčijo, v Kamnik. Dr. Mičin je rekel, da me ne dajo, in da mi bo preskrbel državljanstvo, čeprav bi moral biti na Hrvaškem deset let. No, pokli­cal je župana in v desetih minutah sem imel domovnico. In sem potem vložil uradno pro­šnjo za državljanstvo in potem nisem še niti uradnega odgovora dobil, ko sem že dobil obvestilo. Bila je ravno ena težka operacija, jaz sem bil tam prvi asistent, pa pride sestra na vrata operacijske dvorane in mi sporoči, da sem dobil važno obvestilo. In kaj se je potem izkazalo, da piše na po­zivu? Jaz v tisti pripremi, se pravi predsobi po ope­raciji, pogledam tisti listek in madona, bil je poziv na orožne vaje hrvaške vojske! O ti pr­mejduš, ha ha ha. In sem šefu povedal, kaj se mi je zgodilo, on me je pa napotil na Vojni okrug Sremska Mitrovica vprašat kako in kaj. Drugi dan sem se odpeljal tja in tam so mi re­kli, da sem sigurno postal državljan Hrvaške, ker drugače me ne bi mogli na vojsko klicati. Sta bila pa tam dva oficirja in sta gledala moje ime in priimek. Eden je potem odšel, tisti, ki je ostal, pa me je po hrvaško vprašal: »Čujte, ali vaše prezime ne zvuči hrvatsko.« »Ja, sem rekel, ne zvuči hrvatsko, jaz sem Slovenec«. On je rekel, da je on pa tudi Slovenec, ha ha. In ta me je naučil, kaj moram v vojni bolnici v Zagrebu povedati. Rekel je, da, ker sem star 28 let, me ne morejo več klicati na odsluže­nje vojnega roka. Naročil mi je, naj povem, da sem služil bivši jugoslovanski obvezni vojni rok. Pridem v Zagreb: »O doktore, pa vi imate več 28 godina, vi ste sigurno služio bivšo …?«, takoj pritrdim. »A onda, sljedi vam oficirski čin!« In jaz še pištole v roki nikoli nisem imel, pa sem bil že oficir! Ampak sem si rekel, da če moram biti pa v uniformi, potem pa kot Slovenec že vem, kam bom šel. In potem sem šel za pukovskega zdravnika v eno enoto, da sem se malo uvedel. Kako ste prišli pa med partizane? Naročeno mi je bilo, da moram tudi civile sprejemati v ambulanto, ker sicer ni bilo no­benih zdravnikov v bližini. Tako so prihajali tudi okoliški kmetje in je prišel tudi star mo­žakar, ki me je vprašal, če sem Slovenec, in potem nadaljeval, da je u šumi dosta naroda koji se bije proti ustaša. Jaz sem rekel, da se za politiko ne zanimam. Mislil sem si, da je možak provokator. Parkrat je prišel. Sem pa v tem času spoznal tudi druge ljudi, civile, med drugim tudi Čeha Iva Lavičko, in sem mu povedal, da k meni prihaja dedec, ki mi kar naprej govori, da u šumi nimajo nič tablet pa zdravil. Opisal sem mu ga in on je rekel, da ga pozna in da mu lahko zaupam. Potem sem mu pa dal tablete, pa povoje. No, saj ta­krat sem že imel zvezo z gošarji. To je bilo … jaz sem bil januarja 1944 klican, zdaj smo bili pa junija 1944 in je bilo že vse narobe, vse narobe. Sem imel pa komandanta bata­ljona – Ivica mu je bilo ime, bil je učitelj, je bil tudi mobiliziran, in me je vprašal, kaj mislim narediti. On je rekel, da gre skupaj z ženo k partizanom, da pa se boji, da nas ne bodo več sprejeli, da smo prepozni. Rekel je, naj grem še jaz z njimi, saj sem Slovenec! In sem šel. Tako sem jaz prišel gor. Partizani so me takoj začeli spraševati, kaj sem, in sem jim rekel, da sem zdravnik. Pa niso nič verjeli. So rekli, da iz Zagreba pridejo vsi inženirji, sodniki pa dohtarji, ko je treba pa kaj pokazat', pa nič ne znajo, lažejo. Rekel sem, da sem de­lal po civilnih bolnicah, na kirurgiji. Tega podatka so bili zelo veseli, saj so oni imeli kompletno mobilno kirurško opremo, ki so jo Amerikanci poslali, z vsemi opornicami, zdravili … Jaz sem imel že novembra, mese­ca štiriinštirideset, penicilin v gmajni, ampak vse s padali. Jaz nisem mogel verjeti, da peni­cilin dela take čudeže! Do takrat torej sploh še niste poznali pe­nicilina? Sploh ne, pojma nisem imel! Bil je v flaški v obliki zlatorumene tekočine. Gor so bili angleški napisi s prevodi, ker je šlo takrat že vse preko Beograda, ki je bil že osvobo­jen. Prišel je komisar in mi rekel, da imamo precej bork in borcev, ki so inficirani od gonoreje, od triperja. Sem rekel, da jih bom pregledal. Predstavljajte si, da je bil v tistem ameriškem kompletu tudi mikroskop. Jaz sem imel tam sredi gmajne mikroskop! Sem pogledal noter, madona je bilo gonokokov! Sem potem dva kubika penicilina dal bolni­ku v mišico in naročil, naj pride čez tri dni nazaj. Čez tri dni sem spet pregledal kaplji­co gnoja, madona, nobenih gonokokov več, kot bi jih zradiralo! Vojna se je počasi bližala h koncu … Ja in en teden pred koncem vojne sem pa zbolel, bilo je po osvoboditvi Bihaća. Naše brigade so se tam tolkle, jaz sem imel ki­rurško ekipo deset kilometrov od Bihača, kamor so mi vozili težke ranjence. Po osvo­boditvi Bihaća je prišel ukaz, da mora oditi kirurška ekipa v Ličko Petrovo selo pa potem na Preboj, to je eno veliko gorovje. Spodaj je bil dež, gor pa sneg, bilo je aprila mese­ca. Mene je zeblo, bolničarju sem naročil, JAZ BI O VRHNIKI LAHKO POVEDAL ... naj zakuri ogenj, da se bomo malo segreli, in ogrnil me je v koc, da sem se po turško usedel in se malo pogrel. Sem pa ob ognju zaspal, takrat sem imel oblečeno angleško uniformo, letno so nam poslali, bila je pa še zima. In tam sem si prehladil ledvice. Vmes so osvobodili Zagreb, bil je konec vojne, jaz sem pa ležal v bolnici v Ogulinu ... Ležal sem od 1. maja 1945 do 20. julija 1945 v tej bolnici! Komaj so me rešili! Jaz sem komaj živ ostal. Potem pa pridem v Zagreb in tam mi reče kirurg Kreinhapel, da ima zame že pripravljen potni list in vse potrebne druge dokumente, da grem končat eno leto ne­kam v Francijo. Rekel sem mu, naj me dajo najprej na višjo vojaško komisijo za oceno sposobnosti. Jaz sem komaj živ ostal, tega nisem bil več sposoben delat'! No, in sem šel. Na oceni je pisalo: »Ograničeno sposo­ban, nesposoban za svako fizično delo.« Torej niste bili več sposobni opravljati, tudi fizično, izredno napornega dela ki­rurga? Kje pa! Jaz sem bil junija meseca 1945 za umret! Mi je pa takoj našel drugo speciali­zacijo in mi naročil, da moram še prej eno administrativno sanitetsko službo voditi. V Zagrebu tako dobim službo šefa sanitetne baze prvega reda Jugoslavije! o je bila pa higiensko epidemiološka služba in jaz tega nisem nikoli delal. Pa grem k njemu nazaj in mu rečem, da tega ne bom vzel, ker higiene nisem nikoli delal. Pa mi odgovori, da mo­ram, ker nimajo nikogar drugega. Povedal mi je, da bom pokrival področje od Vršca, Varaždina, Čakovca, Slavonskega Broda, Reke, Zagreba. In dobil sem vojne ujetnike: nemške pa hrvaške vojne ujetnike, četnike in ustaše in Nemce. Nemci so bili v Karlovcu in jih je 200 naenkrat zbolelo za dizenteri­jo. Zdaj pa tam zdravil niso imeli in jaz sem jih odšel z džipom pogledat in so ti ubogi revčki kamil'ce iskali tam po dvorišču, pa čaj kuhali, da so se s tem zdravili. Drugi dan Sadnikarjevi, fotografirani na domačem dvorišču leta 1948. Niko Sadnikar stoji na levi. Na desni strani je njegov brat Demeter z ženo Sonjo, spredaj stojita njuni hčerki Ksenija in Sonja. Sedita mama Štefanija in oče Josip (foto: last N. Sadnikar). sem odšel nazaj v Zagreb in pri komandantu iščem dovolilnico, da grem v Beograd iskat sanitetni kader, ki bo rešil to epidemijo. Na katerega sem nabasal!? Na Tuđmana! Je bil šef personalne sanitetske uprave. On je bil takrat polkovnik, jaz pa kapetan. Pa me vpraša, kako mislim, da mi lahko da toliko, kot sem napisal. Sem mu rekel, da jaz toliko rabim, če on tega ne more dati, naj to pod­piše in jaz bom pokrit. Aa, to pa ne! In mi je polovico dal! In smo jih rešili. Kaj in kje ste delali po vojni? Šest let sem bil upravnik bolnice v Coni B svobodnega teritorija Trsta. Tam smo imeli za paciente pa tudi Italijane, ker so vsi itali­janski dohtarji ušli v Italijo. Delali smo noč in dan, ni bilo nobenega osemurnega de­lavnika, ves čas si moral biti na razpolago. Leta 1954 sta bili Coni A in B ukinjeni; B je prišla pod Jugoslavijo, A pa pod Italijo. In dobil sem specializacijo za rentgen in tako sem postal iz kirurga rentgenolog. Izpit sem opravil v Beogradu. In ste potem ves čas delali kot rentgenolog? Specializacijo sem naredil 1958. Zdaj sem pa jaz poznal v Beogradu vse ta velike buđote sanitetske, med njimi tudi general polkovni­ka sanitetne službe Vojka Nikolića. Ko sem naredil izpit, sem šel takoj v sanitetsko upra­vo do njega in mu povedal, da sem položil iz­pit za rentgenologa in on meni nazaj: »O do­bro, ideš odmah za šefa u mornariško bolni­co u Split!« Sem se pa odločno uprl in rekel, da hočem končno nazaj domov, v Ljubljano. »Pa kakav si ti, tako uporan, se buniš!?« Sem mu odgovoril, da sem bil štiri leta po Hrvaškem, pa potem še toliko let v Trstu in da zdaj hočem iti pa domov. In ta me je rešil in me na koncu poslal v Ljubljano: »Ajd, kad si tolko uporan, evo ti Ljubljane!« Torej ste se domov, v Slovenijo, po vseh vojnih in povojnih letih končno vrnili leta 1958? Ne, vrnil sem se še eno leto kasneje, 1959. Potem sem do leta 1980 delal na rentgenskem oddelku Vojne bolnice v Ljubljani. Najprej je bil šef tega oddelka prim. dr. Merkot, potem je bil dr. Tavčar, ta tretji šef sem bil pa jaz, do konca, do penzije. Upokojili ste se leta 1980? Ja, in takrat sem se vrnil v Kamnik. Ko sem bil star 10 let, sem šel iz Kamnika in od takrat pa do 1980 mene v Kamniku de facto ni bilo! Sem pa vmes, leta 1972, v Zdravstvenem domu v Kamniku ustanovil rentgenski odde­lek. Danes imajo tu že digitalni rentgenski aparat. Ja, ampak mi smo zdaj čisto izglaj­zal, kot se reče. Kje pa, krasne, dragocene stvari ste po­vedali! Rodili ste se 19. aprila 1916, letos spomladi ste praznovali 95. rojstni dan ... Tu, v Kamniku, sem častni občan. V Šoli Niko Sadnikar, z zanimanjem spremlja tudi Vrhni­ške razglede (Foto Nataša Oblak Japelj). idej je bila letos aprila17 razstava različnih mojih portretov, ki so jih naslikali kamniški slikarji. Osem, devet portretov je bilo razsta­vljenih skoraj do začetka julija. Me je pa tri­najst let nazaj tudi en kipar upodobil. Perko Tomaž je prišel tudi mene portretirat in tista slika je 1 a! (Ura v hodniku odbije petnajst minut do ene popoldne ...) A bo že ena? Ja, ja, saj bova počasi končala. Veseli me, da ste tako zagnani na Vrhniki, da se zanimate za muzej in stare reči. Podpišite se v knjigo obiskovalcev, lepo prosim. Sem se že podpisala, zadnjič, ko sem bila tu. Ja, za danes pa napišite, da je bil razgovor o Vrhniki, pa to ... Pa prid´te še kej, dokler bom jest še pri močeh... to je važno! Hvala vam, spoštovani doktor! JAZ BI O VRHNIKI LAHKO POVEDAL ... V Sadnikarjevi hiši na Šutni 33 v Kamniku je največji zasebni muzej v Sloveniji (Foto Tatjana Oblak Milčin­ski, 2011). Gospod Niko Sadnikar, doktor medicine, partizanski kirurg, muzealec, turistični or­ganizator, športnik, publicist in častni občan Občine Kamnik, je umrl 30. novembra 2012, v 97. letu starosti. Napis na Sadnikarjevem muzeju (Foto Tatjana Oblak Milčinski, 2011). Opombe: 1 Intervju z dr. Nikom Sadnikarjem je bil posnet na njegovem domu v Kamniku, 5. avgusta 2011. 2 Slikar Matej Sternen ni bil rojen v železniški čuvaj­nici, je pa res, da je njegov oče že pred njegovim rojstvom zapustil mogočno domače posestvo in se preselil kot gostač čez cesto, v Kettejevo hišo, Verd 22, in se zaposlil na Kotnikovi žagi. 3 zelen 4 Verdun se izgovori verden. 5 Vrhniški razgledi 11, Vrhniško muzejsko društvo, Vrhnika 2010. 6 Grad Zaprice. 7 Arhitekt Jože Platner (1904–1968). 8 Vlak med Ljubljano in Vrhniko. 9 Stavba sodišča oz. Sodnija, Cankarjev trg 8. 10 Kajuh je padel 22. februarja 1944, Dobovičnik pa 30. marca 1944. 11 Veterinar Demeter Sadnikar (1917–2007). 12 Umetelno izrezljana vrata, ki vodijo iz hodnika v sprejemnico – muzej. V prostoru so še druga, po­dobna vrata, ki vodijo naprej v drugo sprejemnico, tudi muzejsko sobo. 13 Kakšen datum pa je tu? 14 Vi boste pa za prevajalca! 15 Nacistični pozdrav z dvigom iztegnjene roke. 16 Tukaj se govori samo nemško! 17 Leta 2011. Janez Žitko VRHNIŠKE ZNAČKE Prva slovenska razstava odlikovanj in zna­kov, predstavljena v Mariboru in Ljubljani, je pred nekaj desetletji opozorila na pri nas malo znano panogo faleristiko1, to je vedo o znakih, značkah, plaketah, medaljah, svetinjah in podobnem. Ti drobni predme­ti so nastali ob najrazličnejših prilikah in dogodkih na kulturnem, športnem, voja­škem, političnem, društvenem in na drugih področjih. Tako je tudi na njih del naše pre­teklosti. Značke pa so navadno tudi obli­kovno zanimive. Naslednji prispevek obravnava značke iz zasebnih zbirk na območju Vrhnike. Znaki so se pojavili v avstrijskih deželah proti koncu 19. stoletja, znani so zlasti na Češkem. Podobno je tudi pri nas. Znak je pomenil določeno statusno veljavo. Tako so znak SPD nosili samo člani planinskega društva, znak SLD samo organizirani lov­ci ali znak sokolskega zleta udeleženci na zletu, s tem da je bil znak tudi izkaznica, ki je omogočala skupno prenočišče, prehra­no, brezplačen vstop k prireditvam. Značk v današnjem smislu poplave komercialnih in raznih promocijskih značk takrat še ni bilo. Te so se pojavile v 60. letih prejšnjega stoletja, ko se je uveljavilo tudi ime značka. Besedo značka imamo lahko za pomanjše­valnico znaka, saj so med obema vojnama športna društva že imela prave značke v današnjem smislu besede – majhnost zna­ka in zgolj za manifestiranje, brez statusne veljave2 (primerjaj znak Športnega kluba Vrhnika, 1934). Značka je priponka, ki ponazarja pripa­dnost nosilca določeni organizaciji ali klu­bu, lahko so izdane za promocijo podjetja ali pa obeležujejo posebne dogodke. Znač­ke so izdelane iz različnih materialov, npr. iz kovine, plastike, usnja, tekstila, gume, lesa. So različnih oblik in dimenzij ter raz­ličnih barv in barvnih odtenkov. Pomembna je likovna plat značk. Med ime­ni oblikovalcev likovnih osnutkov najdemo tudi domačine, npr. kiparja in medaljerja Staneta Dremlja in arhitekta Lojzeta Dra­šlerja. Matrice so nato izdelali graverji. Vr­sto matric za vrhniške značke je izdelal g. Vinko Tomšič (za značke štev.: 18, 20, 21, 22, 23, 30, 33, 37, 38, 39, 44, 45, 54, 55, 63, 65, 74, 77, 78, 87, 92–95, 106, 109, 110, 115–119, 136, 137, 141, 142, 144, 147, 149, 152, 153, 161–164, 173, 174, 176, 183, 206, 212, 217, 232, 243, 244, 248–254, 257, 297, 315 in verjetno še za katero). Graver je za izdelavo matrice potre­boval 8 do 30 ur. Matrica je bila izdelana iz orodnega jekla, ki se je dalo kaliti na 850 stopinjah Celzija. To je zahtevno delo, zato značka ni mogla biti poceni. VRHNIŠKE ZNAČKE Po zahtevnosti je bila cena izdelave matrice nad 40.000 din.3 So se pa sčasoma uveljavili tudi stroji, ki so nadomestili ročno prena­šanje likovnega osnutka v jeklo, zahtevno emajliranje pa je večinoma nadomestilo preprosto barvanje in lakiranje. Značke sta na Vrhniki izdelovala ga. Anka Kos in g. Andrej Podbregar. Znački v lesu (št. 123 in 129) je izdelal g. Tine Suhadolnik. V prispevku predstavljamo značke, zbrane na območju nekdanje občine Vrhnika. Pod I. (1– 11) so redke stare značke, izdelane v letih od 1900 do 1960, in pod II. (1–332) novejše značke, izdane po letu 1961, ko se je pojavila poplava najrazličnejših značk. Ne moremo pa z gotovostjo trditi, da so zbrane vse. Značke, kjer ime lastnika ni posebej zapi­sano, so iz zbirke avtorja prispevka. I. STARE ZNAČKE (1900-1960) 1. Katoliško društvo rokodelskih pomoč­nikov Vrhnika Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov Vrhnika je bilo ustanovljeno leta 18914. Ro­kodelski dom so zgradili leta 1898. V njem je bil prostor s posteljo za prenočevanje potujočih rokodelskih pomočnikov, ki so potovali na tuje (v fremd) in iskali delo. V domu je bila tudi kuhinja, kjer so se prehra­njevali. Pomočnik se je lahko zadrževal tri dni in prespal dvakrat. Hrana in prenočeva­nje sta bila zastonj, ker so to s takso plače­vali obrtniki. Leta 1945 so to ukinili. Društvo je izdalo medeninasto značko v obliki zavezane pentlje, velikosti 27 x 51 mm. Na averzu je podoba sv. Jožefa in na­pis: »K. društvo rokodelskih pomočnikov na Vrhniki« ter na reverzu je ime izdelo­valca značke: HEINR. PEUCKER GRUN­BERG 1/SCHL. Značka se je zapenjala z zaponko. 2. Športni klub Vrhnika, 19345 Športni klub Vrhnika je bil ustanovljen leta 1934. Predsednik je bil Anton Krašo­vec, tajnik Franc Koščak in član odbora Franc Kočevar. Pri ustanavljanju sta so­delovala Jože in Ivan Jurca, navdušena nogometaša. Izdali so emajlirano značko z napisom ŠKV in s podobo ladje Argo. Iz­delovalec značke ni znan. Pripenjala se je z iglo. Velikost je bila 18 x 13 mm (lastnik Franc Dolinar). 3. Kolesarsko društvo Borovnica, 19006 Društvo so ustanovili Anton Drašler, Franc Kovačič, Johan Lebes in Franc Mazi, vsi iz Borovnice. Ustanovni zbor društva je bil 23. avgusta 1900, v društveni register pa je bilo vpisano 28. avgusta 1900 v Ljubljani. Ustanovitelj je plačal 30 kron, vpisnina je bila 4 krone in članstvo 2 kroni. Če je član izstopil iz društva, ni smel nositi društve­nega znaka – značke. Značko je izdelal gra­ver A. Belada, Wien VII, 2. Značka, izdela-5a, 5b in 5 c na v obliki ščita, je tribarvna, emajlirana, z Obnova viadukta Borovnica, 28. 6. 1941 napisom Kolesarsko društvo Borovnica in s Po okupaciji Jugoslavije je jugoslovanska srebrno rozeto borovniškega mostu v sredi­vojska pri umiku 11. aprila 1941 zaminira­ni. Velikost 34 x 43,5 mm. la in porušila del borovniškega mosta. Ita­lijanske okupacijske vojaške oblasti so ga obnovile in usposobile za enotirni promet dne 28. junija 1941. Pri otvoritvi so mobiliziranim delavcem podelili male kovinske značke, velikosti 15 x 21 mm. Tako značko je dobil Ignac Petrič, roj. 1901, iz Blatne Brezovice št. 29). Društvo je spremembo pravil vložilo 11. no­vembra 1923 na Okrajno glavarstvo v Lju­bljani, dopolnilo k registru iz leta 1900 je bilo vpisano 23. februarja 1924. Predsednik je bil takrat Franc Lebes. Cena vpisa v dru­štvo je bila 10 din, letna članarina pa 10 din (lastnik Alojzij Čepon, Dol pri Borovnici). 4. Obrtno društvo Borovnica, 19237 Obrtno društvo v Borovnici je bilo ustano­vljeno 16. 5. 1923. Leta 1936 je bil predse­dnik društva Anton Petrič, leta 1937 Franc Peternel in leta 1940 Matija Turšič. Društve­na značka je okrogla s premerom 19 mm, tribarvna in emajlirana. Na njej je napisa­no: Obrtno društvo v Borovnici. Zapenja se v gumbnico. VRHNIŠKE ZNAČKE Vojaški vodje pa so dobili večje medenina­ste značke velikosti 25 x 35 mm. Na obeh značkah je bila upodobljena železna kon­strukcija, s katero so premostili porušeni del viadukta in napis: REGIMENTO FER­ROVIERI RICOSTRUZIONE VIADOTTO DI BOROVNICA 28. 6. 1941 XIX Večja značka je bila tudi posrebrena in napis v emajlirani rdeči in beli barvi. Izdelovalec: PICCHAINI BARLACCHI FIRENCE (lastnik večje znač­ke Gregor Kobler, Ljubljana). 6. Udarnik pri gradnji proge Borovnica – Preserje, 1947 Značko so dobili brigadirji – udarniki, ki so sodelovali v mladinski delovni akciji pri gradnji proge Borovnica–Preserje leta 1947. Značka je izdelana iz bakrene ploče­vine, okrogla, s premerom 48 mm. Na njej je upodobljena zvezda, kramp in lopata ter napis: Udarnik pri gradnji proge Borovnica Preserje (lastnik Srečko Krese, Ljubljana). 7. NAPROZA Borovnica, 6. X. 46 Nabavno-prodajna zadruga NAPROZA v Bo­rovnici je leta 1946 izdala značko v obliki grba, premera 17,3 mm, z napisom: Borov­nica, 6. 5. 1946, NAPROZA. Izdelana je iz bakrene pločevine, premera 17,3 mm. Zati­ka se z iglo (lastnik Alojzij Čepon, Dol pri Borovnici). 8. Stara Vrhnika, 1908–1958 Ob 50. obletnici svojega delovanja je Gasil­sko društvo Stara Vrhnika izdalo bakreno in posrebreno značko z napisom: St. Vrh­nika 1908–1958, – 50., in z upodobljeno gasilsko čelado, s plamenico in krampom. Značka je velika 27 x 19 mm. Zatika se z iglo. Značko so dobili vsi gasilci. Ob 70-le­tnici društva naj bi Franc Grom poiskal sta­ro matrico, ki bi jo z majhnim popravkom usposobili za izdelavo značke ob 70-letnici. Vendar pa tega načrta niso uresničili.8 9. Planinsko društvo Vrhnika , 1960 Planinsko društvo je izdalo okroglo alu­minijasto značko z upodobljenim stolpom in zavetiščem na Planini ter napisom: Pla­nina 733 m. P. D. Vrhnika. Premer značke je 19 mm. Zatika se z iglo. 10. Spomenik padlim borcem NOB na Vrhniki, 1949 Spomenik, delo kiparja Borisa Kalina in ar­hitekta Borisa Kobeta, je bil postavljen na Drči leta 1949. Ob otvoritvi je odbor izdal značko s podobo spomenika in z napisom: Vrhnika 22. 7. Značke so bile pozlačene, po­srebrene in bronaste, vse enake velikosti 15 x 21,5 mm. Slika spomenika je bila objavlje­na na naslovnici revije Tovariš, 16. 12. 1949. 11. Blatna Brezovica Emajlirano značko so nosili člani podmlad­ka Gasilskega društva Blatna Brezovica na Gasilskem kongresu v Ljubljani od 13. do 15. avgusta 1939. Značka je velika 62 x 21 mm, zapenja se z zaponko (last Stanko Pe­trič). II. NOVEJŠE ZNAČKE (1961–2012) Za značke, izdane v letih 1961–2012, ob­javljamo fotografije in popis. Objavljamo samo fotografijo njihove prve strani, ker je zadnja stran običajno prazna ali pa je na njej napis. Tega navajamo v oklepaju, kjer so pojasnjene tudi kratice v napisu na prvi strani značke. Pri vseh značkah so dodane mere v mm, ker so fotografije lahko pove­čane ali pomanjšane. Značke pod štev. 34, 35, 36, 68, 97, 114, 118, 175, 176, 186, 190, 209, 221, 222, 223, 225, 226, 227, 228, 276, 281, 287, 288, 289, 290, 292, 293, 297, 332 so iz zbirke Dušana Breška, značko štev. 311 ima Pavel Trček, lastnik značke 328 je Niko Stržišar, znački št. 327 in 331 last Janez Si­mnovčič, 330 Stane Korošec, 322 Mile Lilić­vse ostale pa so iz zbirke avtorja. Značke so gravirali različni graverji iz Slo­venije. Matrice za naslednje značke je izde­lal graver Vinko Tomšič iz Vrhnike: 18, 20, 21, 22, 23, 30, 33, 37, 38, 39, 44, 45, 54, 55, 63, 65, 74, 77, 78, 87, 92, 93, 94, 95, 106, 109, 110, 115-119, 136, 137, 141, 142, 144, 147, 149, 152, 153, 161-164, 173, 174, 176, 183, 206, 212, 217, 232, 243, 244, 248-254, 257, 297. Na Vrhniki sta izdelovala značke tudi Anka Kos in Andrej Podbregar. Osnutke značk so pripravljali arhitekti, med njimi Vrhničan Drašler. Vrhničan Pavle Mrak je osnoval na­slednje značke: 7, 9-15, 75, 76, 98, 138, 154, 166, 168, 170, 172, 204, 321. Značke števil­ka 123 in 129, ki so vžgane v lesu je izdelal Tine Suhadolnik. Popis značk, 1 do 332: 1. IUV (Industrija usnja Vrhnika) (14,5 x 8 mm) 2. IUV (16,5 x 9,5 mm) 3. IUV (17 x 9,5 mm) 4. IUV (29 x 14 mm) 5. IUV, V. tovariško srečanje na Bogenšperku, 27. 8. 1977 (24 x 21 mm) 6. VI. tovariško srečanje delavcev IUV, 26. 8. 1978 – Ulovka nad Vrhniko, IUV (27 x 14 mm) 7. tovariško srečanje delavcev, 25. 8. 1979, Vrhnika (26 x 13,5 mm) 8. IUV, Bogenšperk, VIII. tovariško srečanje, 30. 8. 1980 (16,5 x 20 mm) 9. IUV, 9. tovariško srečanje delavcev Vrhnika, 15. 8. 1981 (26 x 12 mm) VRHNIŠKE ZNAČKE 10. 10. srečanje delavcev IUV, 27. avgusta 1983, IUV (21 x 13,5 mm) 11. IUV, 11. tovariško srečanje delavcev IUV, 25. avgusta 1984 (23 x 16 mm) 12. IUV, 12. tovariško srečanje delavcev IUV, 10. avgusta 1985 – Vrhnika (23 x 16 mm) 13. 1946–1986, Industrija usnja Vrhnika (23 x 16 mm) 14. 14. srečanje delavcev IUV Vrhnika, 29. 8. 1987 (22 x 11,5 mm) 15. 15. 1788–1988, Tovariško srečanje delavcev IUV, 27. 8. 1988, Ulovka Vrhnika (37 mm) 16. IUV – tovarna usnja Šoštanj 200 let, 1788–1988 (14 x 20 mm) 17. IUV – tovarna usnja Šoštanj (18 mm) 18. IUV Usnje – plast (18 x 8,5 mm) 19. IUV Tozd Usnje – Plast (15,5 x 8 mm) 20. 100 let Parketarna Verd (12,5 x 14,5 mm) 21. 10 let LIKO Vrhnika (12,5 x 14,5 mm) 22. LIKO Vrhnika (12 x 7,5 mm) 23. LIKO Vrhnika (13,5 x 8 mm) 24. LIKO Vrhnika (13 x 13 mm) 25. LIKO Vrhnika 20 let (13 x 13 mm) 26. 25 let LIKO Vrhnika – Vratarne (13 x 13 mm) 27. 20 let Vratarne LIKO Vrhnika (11 x 15 mm) 28. LIKO Vrhnika Vratarna – Žaga, otvoritev 2. julij 1977 (15 x 16 mm) 29. 30 IGD Verd LIKO (11 x 21,5 mm) 30. 2000000 stol LIKO USFI 1969–1979 (15 x 16,5 mm) 31. LIKO Vrhnika (16 x 16 mm) 32. 1969–198, LIKO CCFI Lesnina (15 x 14 mm) 33. 10 let PZ LIKO Verd (11,5 x 22 mm) 34. OOZSMS LIKO Verd (16 mm) 35. LIKO PRIS Partner Uspešnih (http://www. Likopris.si) tel. 061754175 (25 x 25 mm) 36. ELEKTRON Vrhnika (12 x 13 mm) 37. Antene ISKRA (18 x 18 mm) 38. ISKRA Antene (14 x 14 mm) 39. ISKRA Antene (15 x 15 mm) 40. 25 let ANTENE Vrhnika – ISKRA (17 x 17 mm) 41. ISKRA Antene (18 mm) 42. 35 let Antene ISKRA (37 mm) 43. 1982 XVIII LŠI Vrhnika (13 x 23 mm) 44. IGRAD Vrhnika (12 x 17 mm) 45. KP Vrhnika (11 x 11 mm) 46. Komunalno podjetje Vrhnika 15 let (21,5 x 13,5 mm) 47. 20 let KP Vrhnika (12 x 12 mm) 48. Foto MARKELJ Vrhnika 10 let (20,5 x 15 mm) 49. Foto MARKELJ Vrhnika 15 let (20 x 15 mm) 50. Foto MARKELJ Vrhnika (25 x 15,5 mm) 51. Foto studio USENIK (11,5 x 15 mm) 52. Citroen GS Popit Milan (15 x 15 mm) 53. Citroen avtomehanika Milan Popit Vrhnika, Tržaška 7, tel. 752490 (18 x 18,5 mm) 54. Svečarstvo Stržinar (21,5 x 11,5 mm) 55. Svečarstvo Stržinar (14 x 20 mm) 56. Železnik Vrhnika (30 x 27 mm) 57. Rada Cvetličarna (17 x 19 mm) 58. Izdelovanje palet Štirn P. Vrhnika, Majcen J. avtoprevozništvo (18 mm) 59. KFG kovinostrugarstvo Franc Grom (21 x 12 mm) 60. 10 let VIRO (15 x 13 mm) 61. Elektromehanika A. Penko (12 x 14 mm) 62. Varenje VG Galanterija (Vargalant) (15 mm) 63. Gostilna Mesec, Zaplana (13,5 x 18 mm) 64. Gostilna Mesec, Zaplana 30 let (22,5 x 13,5 mm) 65. Zaplana, 620 m (19 x 15 mm) 66. Gostilna Mesec, Zaplana, tel. 061741424 (37 mm) 67. Gostilna Simon (37 mm) 68. Gostilna Simon (39 mm) 69. Viktoria (21 x 16 mm) 70. Medeja Kaja Fras (57 x 22,5 mm) 71. Kos (15 x 18 mm) 72. Kos Anka, Vrhnika (14 mm) 73. Sula (17 mm) 74. Sedemdesetletnica zadružništva in mlekarstva na Vrhniki od leta 1904 do leta 1974 (11 x 30 mm) 75. Sedemdeset let mlekarskega šolstva 1907–1977. Zbor mlekarjev Vrhnika, 1977 (14 x 21 mm) 76. 1904–1984, Vrhnika. Zadružništvo in mlekarstvo (16 x 23 mm) 77. Pekarna Vrhnika – Žito Ljubljana (21,5 x 8,5 mm) 78. Pekarna Vrhnika – Žito Ljubljana (25 x 16 mm) 79. Avtoprevoznik Jelnikar Feliks, Log pri Brezovici 93 a (19 x 12,5 mm) 80. 25 Ključavničarstvo J. Dolžan, Log pri Brezovici (18,5 x 8,5 mm) 81. Kržič Borovnice (13 x 15 mm) 82. Merlak (18 mm) 83. Sonček (37 mm) 84. MS (Matija Seliškar – steklarstvo Dragomer) (16 x 10,5 mm in 18 x 13 mm) 85. Združenje samostojnih obrtnikov Vrhnika (15 x 15 mm) 86. Združenje samostojnih obrtnikov Vrhnika (14 x 22 mm) 87. Mizarstvo Miroslav Pepca Novak – Log (13 x 14 mm) 88. PP Sinter (14 x 14 mm) 89. Fenolit Donit – 25 let (14 x 18,5 mm) 90. Obrtnik Borovnica (11 x 16 mm) 91. Gostišče Pekel (14,5 x 17 mm) 92. (Cankar) (14,5 x 19 mm) 93. (Cankar) (15 x 20 mm) 94. (Cankar) (15 x 18,5 mm) 95. (Cankar) (16 x 21 mm) 96. 100 let Ivan Cankar (15 x 20 mm) 97. (Cankar) (25 x 25 mm) 98. (Cankar) (12,5 x 20 mm) 99. Ivan Cankar 1876–1976 (14 x 22 mm) 100. (Cankar) 100 let (12 x 18 mm) 101. Ivan Cankar Ljubljana 8. 5. 1976 (18 x 33 mm) 102. Ivan Cankar 1876–1976 (18 x 35,5 mm) 103. I. Cankar (17 mm) 104. (Grb Vrhnike) (11 x 15 mm) 105. (Grb Vrhnike) (12 x 13,5 mm) 106. Vrhnika (22,5 x 26 mm) 107. Navportus Slovenija – Vrhnika (53,5 mm) 108. (Grb Vrhnike) (27 mm) 109. Planina 733 (14 x 17 mm) 110. Planina 733 (18 x 21 mm) 111. Zavetišče na Planina (56 mm) 112. Trim 88 (21 mm) 113. Triglav – Vrhnika (20,5 mm) 114. Ulovka 80 (21 mm) 115. Ulovka 81 (18,5 mm) 116. Ulovka 82 (16 mm) 117. Ulovka 83 (16 mm) 118. Ulovka 84 (20 mm) 119. Ulovka 85 (19,5 mm) 120. Ulovka (17 x 18 mm) 121. Lenčev 20 Triglav – Vrhnika, 20. 7. 1994 (30 x 19 mm) 122. Lenčev 30 Triglav – Vrhnika (32,5 x 19 mm) 123. 35 (35 x 36,5 mm), lesena značka VRHNIŠKE ZNAČKE 124. Odseljenci 1976, Podlipa (11,5 x 14 mm) 125 55 let GD Podlipa – Smrečje (17 x 18 mm) 126. 1979 (asfaltiranje ceste) Podlipa (22 x 27 mm) 127. Polhar Podlipa (15 x 15,5 mm) 128. 1960, Planinsko društvo Vrhnika (38 x 30,5 mm) 129. 1960, Planinsko društvo Vrhnika (45 x 36,5 mm) 130. Nov razgledni stolp Planina nad Vrhniko, 733 m (24,5 x 32 mm) 131. 1925 ŠD Vrhnika (13,5 x 19 mm) 132. 1925 – 75 Vrhnika (16 x 21 mm) 133. Vrhnika (17 x 12 mm) 134. AMD Vrhnika Rally 126 p (14 x 14 mm) 135. Rally Sunbeam vrhnika 77 (19 mm) 136. AMD Vrhnika (11,5 x 23,5 mm) 137. AMD Vrhnika (13 x 25,5 mm) 138. 100 let Gasilsko društvo Vrhnika 1878–1978 (18 x 24 mm) 139. PGD 120 let Vrhnika (35 x 14,5 mm) 140. 1878–1978 GD Vrhnika (50 mm) 141. Gasilska zveza Vrhnika (36 mm) 142. Občinska gasilska zveza Vrhnika (36 mm) 143. Vrhnika maj 2009 prevzem avtolestve (56 mm) 144. Gasilsko društvo Verd 1883–1973 (16,5 mm) 145. GD Verd 95 (15,5 x 21,5 mm) 146. Gasilsko društvo Verd 100, 1883–1983 (18,5 mm) 147. Smuk Češnjica Verd (19,5 mm) 148. NK USNJAR Vrhnika (16 x 20 mm) 149. KUREN Stara Vrhnika (21 mm) 150. 30 – 1944–1974 (18 x 19 mm) 151. Tridesetogodišnjica tenkovske brigade 1944–1974 (21,5 x 19 mm) 152. 35 let, 1944–79 (21,5 x 19,5 mm) 153. OMJ, 1944–1984 (25 x 23,5 mm) 154. Tankovska brigada NOV Jugoslavije 1944 Gravina 1984 Vrhnika (16 x 23 mm) 155. 1942 SKOJ, 1977 Vrhnika (24,5 mm) 156. ZRVS Vrhnika (14 x 14 mm) 157. Kurirji TV – 17 (20,5 x 19 mm) 158. TV (16,5 x 19,5 mm) 159. Slemena v zimi 1943–44 Brunarica TV 17 (22 x 16,5 mm) 160. 35 let SKOJ-a, 1942–1977 Vrhnika (16,5 x 20 mm) 161. Maj 1975 – po partizanskih poteh Vrhnike (18,5 mm) 162. 1976 – po partizanskih poteh Vrhnike (18,5 mm) 163. 1977 – po partizanskih poteh Vrhnike (19 mm) 164. Po partizanskih poteh Vrhnike (12 x 22 mm) 165. 30 let MBD Vrhnika, 1976 (20 x 24 mm) 166. OF 3. zbor aktivistov in borcev NOB Notranjske, Vrhnika 77 (19,5 x 20,5 mm) 167. 4. zbor aktivistov in borcev Notranjske 1979 (25 x 23 mm) 168. Mali Jesenovec, 1941–1981, Vrhnika (16 x 19 mm) 169. SKOJ 1981, Vrhnika (17 x 18,5 mm) 170. 7. zbor aktivistov OF in borcev NOB Notranjska, Vrhnika 1945–1985 OF (16 x 23 mm) 171. 5. SNOUB I. Cankar (18,5 mm) 172. Vrhnika, počastitev kongresov ZK (12 x 12 mm) 173. KK tenkist Vrhnika (15 mm) 174. KK tenkist 15, Vrhnika (15,5 mm) 175. Vrhnika 84 RVI PVO 34 Sportsko prvenstvo (18 mm) 176. Kurirska planinska pot Vrhnika (21 mm) 177. Partizan (11,5 x 20 mm) 178. Prisega Vrhnika 4.06.93 (15 x 19,5 mm) 179. 530. UC Vrhnika (15 x 19,5 mm in 30 x 35 mm) 180. 3/52 Vrhnika (15 x 19,5 mm) 181. Vrhnika (19 x 23,5 mm) 182. Marostarska noč Blatna Brezovica (15,5 mm) 183. 1974 – 50 let Drenov Grič, Lesno Brdo (16 x 20,5 mm) 184. 60 let Drenov Grič, 60 Lesno Brdo (19 x 21,5 mm) 185. Športno društvo DREN Drenov Grič – Lesno Brdo (15 mm) 186. Športno društvo 10 let DREN Drenov Grič – Lesno Brdo (37 mm) 187. Vrhnika 1942 – 1982 Drenov Grič – Lesno Brdo (15,5 x 18 mm) 188. 1922 – 77 GD Blatna Brezovica (17,5 x 19,5 mm) 189. Gasilsko društvo 1922–1972, Blatna Brezovica (10,5 x 21,5 mm) 190. Vojašnica – Kasarna Voljč Ignac Fric Vrhnika (37 mm) 191. ZD (Zdravstveni dom) Vrhnika – preventiva (26 mm) 192. ZD Vrhnika – preventiva (37 mm) 193. ZD Vrhnika – preventiva /37 mm) 194. DPZ (?) Vrhnika (37 mm) 195. TMS (Tehnični muzej Slovenije) (13 x 8 mm) 196. TMS (14,5 x 9 mm) 197. TMS (18 x 12,5 mm) 198. TMS (18 x 12,5 mm) 199. TMS (18 x 12,5 mm) 200. TMS (18 x 12,5 mm) 201. TMS (18 x 12,5 mm) 202. TMS (18 x 12,5 mm) 203. 8. srečanje lovskih pevskih zborov in rogistov Bistra, 26. 9. 1981 (18 mm) 204. 1941–1981 Bistra – Vrhnika (17 x 26 mm) 205. Gasilsko društvo 1973 Zaplana (16 x 19,5 mm) 206. Pobratenje Črnuče – Zaplana 1975 (14,5 x 17,5 mm) 207. Vikendaška noč Zaplana (12 x 14 mm) 208. 73–77 GD Zaplana (12 x 14 mm) 209. G # N (trgovina Dan – noč) (20 mm) 210. 1969–1979 GD Dragomer – Lukovica 10 (20,5 x 16,5 mm) 211. ŠD Dragomer – Lukovica (14,5 x 19,5 mm) 212. Pustni karneval Bevke 15 let (12 x 16 mm) 213. Pustni karneval Bevke (17 mm) 214. Športno društvo Bevke (12 mm) 215. 60 GD Log (18,5 x 26 mm) 216. GD Log pri Brezovici 50 let (18,5 mm) 217. Pustovanje Ligojna (15 mm) 218. 5. obletnica FS Ligojna (17 mm) 219. GD Ligojna 25 let (18 mm) 220. GD Ligojna 64–74 Vinska trgatev (13,5 x 21 mm) 221. Žabarija (21,5 x 25 mm) 222. Dragomer, športno društvo Lukovica (17,5 mm) 223. DOMAZET Dragomer, Lepa pot (21 x 7 mm) 224. Gonars 1973 (15 x 15 mm) 225. Čapljina Vrhnika 28. 10. 89 (37 mm) 226. Cankarjeva knjižnica Vrhnika 1976 (37 mm) 227. Rally Sunbeam Vrhnika 1976 (18,5 mm) 228. Gostišče Pekel – Srečno1987 (30 x 52 mm) 229. Gostilna Most (24 x 55 mm) 230. Pekel pri Borovnici, Gostišče Pekel (20 mm) 231. Gostišče Pekel, Borovnica (20 x 9 mm) 232. Vrhnika 1906–1976 (čebelarstvo) (13,5 x 15 mm) VRHNIŠKE ZNAČKE 233. Vrhnika 1906–1981 (11 x 15 mm) 234. Gostišče Močilnik (28,5 x 30 mm) 235. 1955–1965 RD Vrhnika (27 x 32 mm) 236. RD Vrhnika (13,5 x 21 mm) 237. 1955–1985 Vrhnika (10 x 18 mm) 238. 20 let RD Vrhnika RD Barje RD Vevče RD Dolomiti 1955–1975 (21 x 16,5 mm) 239. 25 let RD Vrhnika RD Barje RD Vevče RD Dolomiti 1955–1980 (20 x 15,5 mm) 240. RD Vrhnika (37 mm) 241. Ribiška družina Vrhnika (37 mm) 242. LD Vrhnika 1946–1986 (16,5 x 18,5 mm) 243. 1946–1976 LD Vrhnika (15 x 22 mm) 244. 40 LD Vrhnika, 1946–1986 (15 x 22 mm) 245. 1996 – 50 – LD Vrhnika (16 x 25 mm) 246. Borovnica 35 LD 247. LD Borovnica (23 x 21 mm) 248. 50 – Godba Vrhnika (19 x 19 mm) 249. 60 – Godba Vrhnika (14 x 30 mm) 250. Ansambel J. Jeršinovca – Planšarji (19 mm) 251. Društvo gojiteljev malih živali Vrhnika, 1936–1976 (20,5 mm) 252. 20 let DGMŽ Vrhnika (12,5 x 16,5 mm) 253. 1935–1985 DGMŽ Vrhnika (14 x 14,5 mm) 254. 16. Razstava, november 1980, 1935–1980 DGMŽ Vrhnika (17 x 15 mm) 255. RK Vrhnika (18 x 18,5 mm) 256. Gostilna Ulovka Zaplana (24 x 15 mm) 257. MOPD Vrhnika (19,5 x 9,5 mm) 258. Borovnica (13 x 17 mm) 259. ŠK Borovnica (17 x 19 mm) 260. 90 let GD Borovnica (26,5 x 26 mm) 261. 100 let GD Borovnica (13,5 x 25 mm) 262. 20 let LIKO IGD Borovnica (21 x 19 mm) 263. 1937–1979 Borovnica Vzajemnost (15 x 18 mm) 264. GD Borovnica 95 let, 1885–1980 (11 x 21 mm) 265. (Grb Borovnica) (18 x 20,5 mm) 266. Borovnica 1857–2007 (32 mm) 267. (Steber mostu) (20,5 x 20 mm) 268. I. Use splošno državno prvenstvo v el. Pikadu Borovnica 1999 (26 mm) 269. SLOVENIJA OPEN 1999 Borovnica (26 mm) 270. SLOVENIJA OPEN 2000 Murska Sobota (32,5 mm) 271. SLOVENIJA OPEN 95 Borovnica (41,5 mm) 272. SLOVENIJA OPEN 96 Borovnica (32,5 mm) 273. SLOVENIJA OPEN 2002 Borovnica (25,5 mm) 274. SLOVENIJA OPEN 97 Vrhnika (32,5 mm) 275. SLOVENIJA OPEN 98 Vrhnika (32,5 mm) 276. Borovnica (37 mm) 277. Slovenija Borovnica (37 mm) 278. Slovenija Borovnica (37 mm) 279. OK ZSMS Vrhnika ROCK 86 Borovnica (56 mm) 280. Teden obrti 81 (56 mm) 281. YU AS klub sekcija Vrhnika (56 mm) 282. Vrhnika, Bogdan Blaznik (37 mm) 283. Varstvo gorske narave PD Vrhnika (57 mm) 284. 50 let Močilnik, 21. 5. 2000 (56 mm) 285. Srečen je z abrahamom OREL (56 mm) 286. Citroen klub Slovenije – Srečanje starodobnikov Vrhnika, 12. junij 2011 (37 mm) 287. (Svetovni prvak barman Aleš Ogrin) (56 mm) 288. OŠ Ivan Cankar Vrhnika (56 mm) 289. OŠ Ivan Cankar Vrhnika (56 mm) 290. V Peklu je zanimivo in poučno (56 mm) 291. Vrhnika – Gonars srečanje – incontro 20. 9. 1981 (47 mm) 292. (Cankar) (50 mm) 293. Avtopralnica Avtomehanika Popit Milan (64 x 22 mm) 294. Cesarski vrh 2. viii. 1991(30 x 35 mm) 295. Sinja Gorica (30 x 35 mm) 296. Borovnica (29 x 35 mm) 297. (Grb Vrhnike) (26,5 x 32,5 mm) 298. Milica (13 x 16 mm) 299. Sava (10 x 15 mm) 300. Petrol (19 x 10,5 mm) 301. Ljubljanska banka (14 x 10,5 mm) 302. SGP Grosuplje (16 x 11 mm) 303. Elektro Ljubljana okolica (15,5 x 11 mm) 304. hp Droga (22 x 10,5 mm) 305. Peko (20,5 x 12 mm) 306. Planika (20 x 15 mm) 307. Mercator (15 x 10 mm) 308. TOZD Žito mlini Ljubljana (25 x 15 mm) 309. SZ (sadje zelenjava) (15 mm) 310. Borovo (16,5 x 6,5 mm) 311. MONGA (ključavničarstvo Oblak) (40 x 35 mm) 312. TALBOT (14,5 x 14,5 mm) 313. Mercator Dolomiti (12 x 11 mm) 314. IV. mednarodni turnir ŠRG (Športna ritmična gimnastika) Vrhnika, 9.–10. 12. 1989 (52 mm) 315. Smučarsko društvo Vrhnika (14 x 14 mm) 316. Rupnikova linija, 2011 (52 mm) 317. Claustra Alpium luliorum, 2011, www. institut-michler.si (52 mm) 318. P. D. Vrhnika – Triglav –Vrhnika (30 mm) 319. Vrhnika kurirska planinska pot (20 mm) 320. Občinska gasilska zveza Vrhnike (45 mm) 321. 40 let OGZ Vrhnika (30 x 50 mm) 322. 16. 3. 1975 (19 mm) 323. Gasilska zveza Vrhnika 1955 - 2005, 50 let (35 x 41 mm) 324. Dušan Breška, zbiratelj značk in kovancev, Verd Pionirska 1 pri Vrhniki (56 mm) 325. Anton Kos, rodovnikar, Sinja gorica pri Vrhniki, tel. 061 757 790 (56 mm) 326. Janez Žitko, zbiratelj, Mokrice 4, Vrhnika, tel. 061 754 804 (56 mm) 327. Veteranu uradniku 1946 Vrhnika 1976 0b 30 1 MOB (48 mm) 328. 1991 Logatec Vrhnika (28 x 39 mm) 329. Log-Dragomer 2012 (17 x 21 mm) 330. Pohod v spomin Tonija Mrlaka (17,5 x 21,5 mm) 331 VRHNIKA, 2. VII. 1991 332 JOŠTOV HRAM, Ligojna Viri in literatura: Nikola Guid, Planinske obhodnice in po­hodi. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2008. Sto občnih zborov PGD Stara Vrhnika 1908-2008, Stara Vrhnika, 2008. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana (Informacija 082050720). Arhiv Republike Slovenije, kataster društev. Opombe: 1 Falera (arheol.) je okrasna kovinska plošča, na­vadno okrogle oblike, profilirana, lahko dodatno okrašena; pojavlja se na noši in konjski opremi številnih prazgodovinskih ljudstev v 1. tisočletju pred n. š. (Slovenski veliki leksikon, MK, 2004). 2 Janez J. Švajncer, Naše stare značke. Pokrajinski muzej Maribor, 1983, str. 5, sl. 3 Informacije je posredoval g. Vinko Tomšič. 4 List Slovenec, 1. julija 1908 (Slavnost na Vrhniki). 5 Arhiv Republike Slovenije, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, Kataster društev. 6 Prav tam. 7 Prav tam. 8 Sto občnih zborov PGD Stara Vrhnika,str. 102. VRHNIŠKE ZNAČKE Slike novejših značk (foto: Janez Žitko). VRHNIŠKE ZNAČKE 96 97 92 93 94 95 98 104 99 105 100 106 101 102 103 108 109 110 112 113 107 87 114 115 116 117 118 119 121 122 124 125 126 127 130 128 131 132 111 123 133 134 135 136 137 138 139 141 142 140 144 145 146 147 148 149 143 VRHNIŠKE ZNAČKE 152 153 150 151 156 157 158 160 159 154 162 163 164 161 167 170 168 171 169 166 165 172 173 174 175 176 177 177 a 182 178 180 179 181 185 190 183 184 186 187 188 189 191 192 193 194 195 196 197 198 199 200 201 202 203 205 206 204 208 207 210 214 211 212 213 220 219 218 217 216 215 223 222 221 209 226 224 227 225 VRHNIŠKE ZNAČKE 229 259 262 230 231 68 228 232 233 234 236 237 238 239 242 235 240 243 244 246 245 248 241 247 249 250 253 256 251 252 254 255 257 260 261 264 267 2565 268 266 272 276 269 270 273 277 271 278 275 274 279 VRHNIŠKE ZNAČKE Katarina Oblak Brown OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI MAGIČNI PRELIV ČASOV IN PROSTOROV Argonavtske dneve na Vrhniki posvečamo zgodovinskemu spominu, ujetemu v legen­do o junaškem Jazonu in njegovih sopotni­kih na ladji Argo. Ti pomorščaki so menda že v davnini našli pot od Kolhide po morju in rekah vse do izvira Ljubljanice, od koder so razstavljeno ladjo prenesli do Jadranske­ga morja. Legenda priča o davnem naselju na stičišču vodne in kopenske poti na tleh današnje Vrhnike. Argonavtske sprevode so na Vrhniki prirejali že od prve polovice prejšnjega stoletja naprej. Leta 1993 so le­gendo znova oživili s prireditvijo Argonavt­ski dnevi. Dogodek so napolnili s pestrimi vsebinami in postal je tradicionalen. Ob le­tošnji 20-letnici smo pripravili razstavo, ki jo predstavlja ta prispevek. Tekst je vzet skoraj v celoti po razstavi, na novo sta dodani le po­glavji o zgodovini Argonavtskih dni in pred­stavitev letošnje, dvajsete argonavtske prire­ditve. Slikovno gradivo, ki je sicer v razstavi zelo obsežno, predstavlja v članku le najožji izbor. Avtor teh fotografij, če ni navedeno drugače, je Simon Seljak. Več informacij o razstavi je navedenih na koncu članka v po­glavju 20. Argonavtski dnevi. ZGODBA O ARGONAVTIH 1 Iskanje zlatega runa Argonavti so zapluli zlatemu runu naproti. Petdeset najpogumnejših mož se je pod vodstvom Jazona podalo z ladjo Argo na dolgo in nevarno pot od grškega Iolka do Kolhide ob Črnem morju. Tja jih je vodila želja po zlatem runu, ki je bilo v lasti kralja Ajeta. Pod zaščito boginj Here in Atene, ob napotkih jasnovidca Fineja, ki so ga sreča­li med potjo, in ob izjemnih sposobnostih posadke so premagovali vedno nove pasti na poti. Ob prihodu na Kolhido so razode­li kralju Ajetu svoje namere in ta je Jazo­nu obljubil runo le, če bo izpolnil zadano nalogo: zoral kamnito polje z ognjenima voloma, posejal zmajeve zobe in premagal vojščake, ki bodo zrasli iz tega semena. Se­veda je bil prepričan, da Jazon nalogi ne bo kos, kot ji ni bil dotlej še nihče. Jazon, Medeja in zlato runo. Ajetovi hčeri Medeji se je Jazon zasmilil in sklenila mu je pomagati s svojimi čarodejstvi. Skrivaj mu je izročila poseben zvarek, s katerim se je namazal po celem telesu in se tako zaščitil pred ognjenimi volovskimi zublji in pušči­cami zmajevih vojščakov. Naslednji dan je Jazon nalogo uspešno opravil in razjarjeni kralj mu je, namesto predaje obljubljenega zlatega runa, ukazal izgon. A Medeja je Ja­zonu pomagala še enkrat. Ko se je znoči­lo, ga je odpeljala k hrastu, na katerem je bilo obešeno runo. Tu je s posebno močjo uspavala strašnega zmaja, čuvaja runa, in s snetim zakladom sta se vrnila k posadki. Jazon je v zahvalo za izjemno pomoč Me­deji pred vsemi bogovi obljubil, da jo bo odpeljal v svojo domovino, kjer ji bo zvest do konca dni. Argonavti se vračajo domov. S tako dra­goceno trofejo so bili argonavti primorani nemudoma zapustiti Kolhido. Po nasvetu Fineja so ubrali za vrnitev drugo pot kot za prihod, zato so se oddaljili od obale in za­pluli preko Črnega morja. A kakor hitro se je razvedelo, da je runo ukradeno in Medeja ubežnica, je Ajet poslal za njimi svojo floto. Kolhijci so argonavte ujeli ob izlivu Dona­ve v Črno morje. Zahtevali so, da se Medeja vrne k očetu. Tedaj sta Jazon in izvoljenka pod pretvezo zvabila na kopno poveljnika zasledovalcev, Medejinega brata Absirta, in ga ubila. Kolhijska posadka je bila s tem oslabljena, a si pred besnega kralja ni upala vrniti brez Medeje. Argonavti so po zločinu zbežali v ustje Donave in zapluli proti toku reke vse do mesta, kjer se vanjo zliva Sava. Plovbo so nadaljevali navzgor po Savi in dalje po Ljubljanici. V močvirju blizu Lju­bljane so premagali močvirsko pošast, ki jo danes Ljubljančani častijo kot svojega zma­ja, nato pa zapluli do konca vodne poti – do izvirov v Močilniku. Tu so se izkrcali, raz­stavili ladjo in jo na ramenih prenesli čez Kras do Jadranskega morja. Pot jih je nato vodila vzdolž Jadranskega morja, mimo Si­cilije in Libije, do rodne Tesalije. Kronika potovanja Argo za las ušla drobilnima skalama. Kma­lu po izplutju sta čakali posadko na poti grozeči plavajoči skali, Scila in Karibda, ki sta se med seboj neprestano zaletavali in odbijali. Po pripovedovanju sta bili skali smrtonosni za vsakogar, ki je zaplul med njiju. Po Finejevem nasvetu so argonavti spustili skozi najprej goloba, in ravno ko je le-ta preletel ožino, sta skali treščili in se nato znova razmaknili; v tem trenutku pa so se, kakor hitro je bilo mogoče, mednju spustili še sami. Golobu so bila odščipnje­na repna peresa, ladji pa ornament na krmi. Drugih poškodb prisotni niso utrpeli. Sirene preizkušale mornarje. Na povrat­ku proti domu je ladja Argo zaplula na ob­močje Siren. Te „pol ptice, pol ženske“ so pozdravile posadko s prekrasnim petjem in od melodij omamljeni mornarji še opazili niso, da že plujejo proti njim. Nevarnost je prepoznal Orfej, ki je s še bolj milozvočnim petjem in igranjem na liro preglasil Sirene in s tem preusmeril ladjo proč v varnejše mor­je, s čimer je rešil posadko gotove smrti. Žejni, brez kaplje vode. Še nekoliko bližje domu je posadko zajel silen vihar s severa, ki je potiskal ladjo več dni na jug proti Libi­ji in jo na koncu vrgel preko skalnega roba v peščeno notranjost dežele. Po dolgotrajni in mukotrpni hoji, z ladjo na ramenih, so iz­črpani mornarji končno le dosegli Tritonski zaliv in zapluli dalje. Posadka uspešno obplula Amazonke. Mor­narji so že verjeli, da je pred njimi končno mirnejša plovba, ko je ladja nevarno zaplu­la proti neštetim izlivom reke Termodona. Tu so živele Amazonke, ki so poznane kot silne bojevnice. Bližnjega stika s temi žen­skimi si ni želel nihče, saj bi se prej ali slej sprevrgel v krvavo vojno. K sreči je argo­navtom pomagal pri plovbi zahodni veter, OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI ki je zapihal ravno pravi trenutek, da je ladja uspešno obšla nevarno obalo. Ozadja Od kod zlato runo? Nekoč in nekje v deže­li grški sta živela kraljeva otroka Friks in Hela, ki ju je mačeha po premišljeni zaroti določila za žrtvovanje bogovom. Ko so ju privedli do žrtvenega oltarja, se je z obla­ka spustil nadnju zlat krilati oven in ju na hrbtu odnesel daleč proč. Le kdo drug bi ga mogel poslati v rešitev, kot njuna mati iz ne­bes. Sestrica je med letom zdrsnila s hrbta in se utopila v današnjem Helinem morju, bratec pa je letel še dolgo, vse do kralja Aje­ta na Kolhidi. Tu je za uspešen pobeg ovna žrtvoval Zevsu, zlat kožuh pa v zahvalo za sprejem poklonil kralju. Ajet je obesil runo na hrast in obenj postavil strašnega zmaja, ki ga je čuval noč in dan. Čemu se Jazon odpravi po zlato runo? V gr­škem mestu Iolkos je živel kralj s sinovoma. Po kraljevi smrti je prevzel prestol mlajši Pelias, ki je kmalu zatem odgnal starejše­ga brata Ajzona proč. Ajzon je v bojazni za svojega sina Jazona le-tega skril h kentavru Hironu in ga prepustil njegovi vzgoji. Odra­ščajoči Jazon se je, podučen o modrosti in veščinah vojskovanja, po nekaj letih odlo­čil, da bo zasedel očetu Ajzonu odvzet pre­stol. Peliasu ni bila Jazonova ideja seveda prav nič všeč, zato mu je obljubil prestol le pod nerešljivim pogojem, da na Kolhidi po­išče zlato runo in mu ga prinese. Zakaj ravno Jazon in Medeja? Medeja, najmlajša hči kralja Ajeta, je slovela po ča­rodejstvih. Tega sta se zavedali tudi bogi­nji Hera in Atena, ki sta se zaradi obljube Jazonu, da ga bosta varovali pri iskanju zlatega runa, zedinili v pretkanem načrtu. Stopili sta k Afroditi in jo prosili za pomoč sina Erosa. Njegova ljubezenska puščica bi lahko prepričala Medejo, da bi nadnaravne sposobnosti izkoristila v prid Jazonu pri reševanju dodeljenih nalog. Eros je res na­meril in iskrica med Jazonom in Medejo je preskočila. Je Jazon držal obljubo? Medeji se je ure­sničila zla slutnja, da jo bodo lastne zvijače pogubile. Jazon je prisegel pred bogovi, da ji bo za vse to, kar je naredila zanj in ga s tem rešila pogube, za vedno stal ob strani. A dogodilo se je drugače. Po nekajletnem sožitju in treh sinovih si je našel novo ne­vesto, mlajšo in bogatejšo. Kot da bi pozabil Medejine čarodejske sposobnosti. In prav te so mu kmalu odvzele mlado nevesto, ki ji ni bilo usojeno postati žena. Po mašče­vanju se je prevarana Medeja pokazala le še enkrat, ko je v vozu z vpreženimi zmaji zbežala mimo Jazona. Nato je ni nikoli več nihče videl. Legenda ali resničnost? Legendo o argonav­tih se obravnava kot pol zgodovinsko zgod­bo, ki naj bi se zgodila v 13. stoletju pred našim štetjem. Podatki v zgodbi imajo sicer večinoma realno osnovo, a je zaradi teda­njega pomanjkljivega geografskega znanja njihova sledljivost otežena. Tako si je vsak narod prikrojil dogodke po svoje in rodila se je cela vrsta različic ene in iste zgodbe, ki se zaplete že pri najosnovnejših pojmih. - Kje je Kolhida? Ob črnomorski obali da­našnje Gruzije ali gre za kraj Colicaria ob spodnjem Padu? - Kaj je zlato runo? Ovčji kožuh, ki so ga kot lovilca zlatih zrnc polagali v struge zlatonosnih rek ob Črnem morju, ali gre morda za vijolično runo, v kakršnem je bil Zevs povzdignjen v nebesa – torej v resnici črn ovčji kožuh, ali je kot zlato runo v prenesenem pomenu mišljen jantar v ustju Pada? - Kje je bil ubit Absirt? Ob ustju Donave ali ob obali Istre? - Kje naj bi bili drobilni skali? Ob Siciliji ali v Bosporju? - Kje naj bi živela čarovnica Kirka? Ob za­hodni obali Italije ali v Istri? Je pot argonavte res vodila skozi Vrhniko? Različic poti, po kateri naj bi se Jazonova posadka vračala z zlatim runom od Kolhide v Grčijo, je precej. Morda celo toliko kot je avtorjev te tematike. Večinoma so si avtorji enotni glede poti vsaj do mesta umora Aje­tovega sina Absirta, to je do ustja reke Do-nave. Od tu dalje so razlage zelo različne, le nekaj primerov: -Ladja se vrne po isti poti, kot je priplula, torej skozi Bospor -Ladja se obrne > Kaspijsko morje > In­dijski ocean > pri jezeru Tritonis nazaj v Sredozemsko morje -Don > do izvira, nato dolga pot po ko­pnem do Finskega zaliva > okoli Evrope do Sredozemskega morja -Donava > Elbe > Severno morje > okoli Evrope do Sredozemskega morja - Donava > Rhone > Sredozemsko morje - Donava > Sava > Pad ?! > Jadransko morje -Donava > Sava > Ljubljanica > Jadransko morje > Pad > zahodna obala Italije -Donava > Sava > Ljubljanica > Jadransko morje (o tej poti govori tudi rimski pisec in učenjak Plinij starejši (23–79 n. št.) Čému naj torej verjamemo Vrhničani? Ka­korkoli že obračamo zemljevide, je najlepše začrtana pot ta, ki vključuje naše kraje. In odgovor je na dlani: argonavte je pot res vo­dila tudi skozi Vrhniko! VRHNIKA SE SPOMINJA ARGONAVTOV ... - Z „Jazonovo pestjo“ v Močilniku. - Z občinskim grbom in zastavo (oboje vidno na stari šoli Ivana Cankarja, zgra­jeni leta 1904, Tržaška cesta 2, grb na vrhniški registrski tablici). - Ob jutranji kavici in rogljičku (Kava bar Medeja na Stari cesti 39, Argos Café pri Hotelu Mantova na Cankarjevem trgu 6). - S prireditvijo Argonavtski dnevi in v okviru te s številnimi športnimi in dru­gimi dogodki, kot so: Argonavtski sejem na Stari cesti, Argonavtski kolesarski maraton, Teniški turnir v parih za pokal „Argonavtski dnevi“, Pohod po poteh Ar­gonavtov, Splavarjenje društva »Jazon«, Turnir v namiznem tenisu za Pokal Ar­gonavtov, Turnir v badmintonu za pokal „Medeja“, Tekmovanje barmanov za po­kal »Argonavtski dnevi«, Tekmovanje v kuhanju Argonavtskega golaža ... - Tu so bili nekoč še Bar Jazon (danes bar Oaza na Jelovškovi cesti 1), Kemična čistilnica Zlato runo (danes Šengar, na Cankarjevem trgu 1b), Sir in mesnine Jazon Kmetijske zadruge Vrhnika ... ARGONAVTSKI DNEVI Zgodovina 2 Obujanje argonavtske legende se je začelo na Vrhniki že konec tridesetih let prejšnje­ga stoletja, ko je takratni veleposestnik in industrialec Marijan Marolt organiziral argonavtski sprevod skozi Vrhniko. V nje­govi gledališki skupini so preskrbeli ko­stume in pripravili sceno. Kot je znano, so bili med nastopajočimi tudi Maroltovi otroci. Pol stoletja kasneje se je želja po organizaciji argonavtskega dogodka na Vrhniki znova obudila. Dne 10. decembra OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI Sprevod argonavtov po Vrhniki (režija: Marijan Marolt, foto: Avgust Železnik, 1938). 1992 so se v ta namen sestali predstavniki Turističnega društva Blagajana Vrhnika in takratne Zveze kulturnih organizacij Vrh­nika. Sklenili so, da se v naslednjem letu 1993 organizira konec junija prireditev, ki bo poimenovana po argonavtih. Priprave so hitro stekle in že naslednje poletje je predsednik Turističnega društva Tomaž Grom ob odprtju prvega sejma pozdravil navzoče z naslednjimi uvodnimi beseda­mi: „Drage obiskovalke, cenjeni obiskovalci in ponudniki na današnjem sejmu. Lepo pozdravljeni v imenu Turističnega društva Blagajana Vrhnika. Morda se kateri izmed vas še spominjate sejmov, ki so bili na Vrh­niki organizirani v preteklosti. Ker pa je bilo družabnega življenja na Vrhniki v zadnjih letih bolj malo, smo se odločili, da ga malce popestrimo. S tem namenom smo torej letos organizirali Argonavtski sejem, ki bo pote­kal danes in jutri od 11. ure dopoldne do večernih ur ...“ (iz arhiva TD Blagajana Vrh­nika: za obdobje 1990–1997 in Argonavtski sejem 1993–1996) (2). Prireditev je bila pro­movirana pod rumeno modrim zaščitnim znakom oblikovalke Tatjane Oblak, ki je postavila Jazonovo ladjico na prav poseben sejemski val Ljubljanice (plakati, vabila, za­stave, transparenti …). Argonavtski sejmi so se nato nizali drug za drugim. Zaradi čedalje obsežnejšega programa so že po petih letih prerasli v Argonavtske dneve. S številom dogodkov se je podaljševalo tudi trajanje celotne prireditve – od treh dni v začetnih letih do trinajstih dni v letu 2011. Glavni organizatorji prvih trinajstih let so bili Turistično društvo Blagajana Vrhnika; najprej pod predsedstvom Tomaža Groma in od 1998. leta dalje Viktorja Razdrha, Zveza kulturnih organizacij Vrhnika pod vodstvom Marte Rijavec ter Občina Vrhni­ka pod županstvom Vinka Tomšiča in ka­sneje Marjana Riharja. Leta 2006 je prevzel organizacijo novoustanovljeni Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrh­nika, prvi dve leti pod direktorstvom Ed­varda Kolarja, potem pa Boštjana Koprivca. Organizacija vsakoletne prireditve je zah­tevala veliko dela vseh prisotnih v izpeljavi projekta. Dogodke posameznih prireditev je bilo potrebno pripraviti, prijaviti, jih ča­sovno uskladiti, jim dodeliti lokacije, pri­vabiti izvajalce in občinstvo, jim priskrbeti sponzorje, jih v času izvajanja varovati in na koncu še ovrednotiti. Kot dokazuje ar­hivsko gradivo, je bila v letih 1993 in 1994 glavna koordinatorka teh priprav Emanuela Molek in za njo vrsto let Helena Živković. V letu 2006, ko se je zamenjal organizator Argonavtskih dni, sta jo nasledili Marija Zakrajšek in Vesna Kraševec, vsa leta pa je pri organiziranju tako ali drugače so­delovala tudi Mirjam Suhadolnik, sedanja predsednica TD Blagajana. Iz promocijske­ga pristana je medtem odplula tudi modro rumena Jazonova ladjica, ki so jo doslej na­domestili že štirje drugačni zaščitni znaki. 1. ARGONAVTSKI SEJEM 1993 (četrtek, 24. 6.–sobota, 26. 6.)3 »Argonavtski sejem se je pričel prav na pra­znični dan, 25. 6., in se nadaljeval še sobo­to, 26. 6.« (S. S., Naš časopis) Argonavtski sejem na samem začetku. Pri­reditev dvojnega pomena – kot sejemska ponudba na Stari cesti in kot večdnevni sklop dogodkov, odvijajočih se v središču Vrhnike. Program prvega sejma je bil osno­van na kulturnih dogodkih, predvsem na glasbi, medtem ko so si športne prireditve izborile vidnejše mesto šele v naslednjih le­tih. Ob zaključku prireditve so predvideli, da bo prav gotovo postala tradicionalna – in imeli so prav. Poiščimo in predlagajmo spominek občine Vrhnika – podelitev nagrad (četrtek, 24. 6., ob 18.00 v Mali dvorani Cankarjevega doma). Tema prve prireditve na predvečer Dneva državnosti leta 1993 je bila povsem turističnega značaja, saj je šlo za odprtje razstave in podelitev nagrad za vrhniški spominek. Na natečaj se je odzvalo enajst avtorjev, predlogi za spominek so pokrivali različna tematska področja: od kulinarike, igral, slikarstva, čipkarstva do žganjarstva in verjetno še česa. Po besedah predse­dnika strokovne komisije za ocenjevanje, etnologa dr. Janeza Bogataja, je bil odziv Vrhničanov na natečaj presenetljivo velik. Vsi predlogi so bili tako ali drugače zanimi­vi, a pravila igre so zahtevala izbor najbolj­ših. Te je prepoznala komisija v slikarskem ciklusu „Cankar in suho cvetje“ avtorice Milke Erbežnik, v „Barjanski želvi“ avtor­ja Ljubomira Mohoriča in v „Sestavljanki kock kot otroški igrači“, avtorice Tatjane Oblak. Vsem trem izdelovalcem so bile do­deljene enakovredne nagrade, ki jih je po­delil vrhniški župan Vinko Tomšič. Poseb-na priznanja pa so bila za izvirno zamisel podeljena še spominkom Čipka, Glinasti obtežilnik, Rezanci, Žganje, Pehar in Sveti duh. Slednja dva sta bila zaradi dobre do­delanosti predlagana za takojšnjo izdelavo. »Sam Argonavtski sejem pa bo postal prav gotovo tradicionalen in bo vsako leto kot otvoritveni sejem v vrhniško turistično leto.« (S. S., Naš časopis) 2. ARGONAVTSKI SEJEM 1994 (petek, 24. 6.–nedelja, 26. 6.)4 »Vrhnika je s prireditvijo zopet oživela in privabila veliko ljudi od daleč in blizu« (S. S., Naš časopis) Krstni Argonavtski sejem prejšnjega leta je bil očitno uspešen in tu imamo že novega, dopolnjenega. Program so popestrili s špor­tnima dogodkoma, ki se ohranjata še vrsto naslednjih let; 12 ur košarke v Športnem parku in teniški turnir za pokal „Pizzerije Boter“. Drugič, a zadnjič, so v okviru držav­nega prvenstva odplesali akrobatski rock 'n' roll. Na ogled je bila postavljena zelo zani­miva Potočnikova razstava fotografij in ar­heoloških najdb iz Ljubljanice, v Cankarje­vem lazu so priredili prvo literarno srečanje pisatelju v čast, mnogim pa je najbolj razve­zala dušo degustacija piva Pivovarne Union. Pihalni orkester Lenzburg in jodlarska skupina iz Švice v gosteh (petek, 24. 6.,ob 20.00 na Trgu Karla Grabeljška in sobota, 25. 6., ob 19.30 v Športnem parku). Čeprav je argonavtska prireditev na Vrhniki komaj zaživela, je že pritegnila številčno skupino tujih udeležencev. Devetdeset švicarskih pihalcev in jodlarjev se je preko Alp podalo v naše kraje na povabilo vrhniških pihal­cev, naj obiščejo deželo, ki je še manjša od njihove. Dodeljeni so jim bili prostori telo­vadnice in fitnes centra, kjer so se na vo­jaških posteljah odpočili za izvedbo dveh odličnih koncertov. Prvi je izzvenel na ploščadi pred Glasbeno šolo. Ne le pihalni orkester in jodlarska skupina, tudi zastavo­noša je požel odobravanje občinstva, kadar je zalučal zastavo visoko v zrak. Drugi kon­cert se je odvil naslednjega dne v velikem šotoru, postavljenem v Športnem parku. Tu so se Švicarjem pridružili še domači pihalci s samostojnim in združenim programom. Pa vendarle tuji gostje niso le igrali. Pro­tokolarne obveznosti so opravili v Centru mode, kjer so jim pripravili sprejem občin­ski predstavniki, sprostili pa so se ob sejmu na Stari cesti ter obisku Tehniškega muzeja v Bistri in Postojnske jame. Izpihane pesmi so se hitro porazgubile v zraku in Alpe so vzele naše goste nazaj. Z zagotovilom, da se nekega dne spet vrnejo. Sejemski vrvež na Stari cesti. Tudi jodlarji so pripravili svoj nastop. »Tudi vsi gostinski lokali na Stari cesti so imeli živo različno muziko, tako da je bil nepopisen zabavni del pozno v jutranje ure.« (S. S., Naš časopis) 3. ARGONAVTSKI SEJEM 1995 (petek, 23. 6.–nedelja, 25. 6.)5 »V sliki in besedi vam predstavljamo praznično vzdušje ob Argonavtskem sejmu.« (S. S., Naš časopis) Spet ta dež. V petek in soboto je bilo odpo­vedanih ali slabše izpeljanih precej prire­ditev, medtem ko je nedelja vsaj nekoliko upravičila svoje ime „Sončnega dne“. V pro­gramu prireditev se je prvič pojavil nastop vrhniških ritmičark; sledila naj bi modna revija IUV, ki je bila kasneje odpovedana, ter mimohod Konjeniškega društva, ki je kljub turobnemu dnevu popestril odprtje sejma na Stari cesti. Konjev slabo vreme očitno ni preveč motilo, prav tako ne tistih obiskoval­cev, ki so se na enem izmed vpreženih vozov udeležili pokušnje piva. lepših domovih in soseskah v občini Vrhnika se je Turistično društvo Blagajana odločilo podeliti priznanja najprizadevnejšim. Upo­števajoč dejstvo, da segajo začetki današnjega Turističnega društva v več kot stoletje nazaj ustanovljeno Olepševalno društvo Vrhnika, ta poteza niti ne preseneča. Prve Blagajane za lepo in Osate za »malo manj lepo« bivalno okolje so podelili v okviru Argonavtskih dni že leta 1993. Podeljevanje osatov so zaradi ta­kšnih in drugačnih razlogov opustili že na­slednje leto, medtem ko so se Blagajane pre­cej bolje ukoreninile. Komisija za lepše okolje omenjenega društva je pričela svoje delo že precej pred Argonavtskimi dnevi. Kot vsako leto je tudi tokrat iskala domove, katerih la­stniki se že vrsto let trudijo ustvariti lepe bal­kone, vrtove, trate in sadovnjake. Pod drob­nogled pa je bila to leto vzeta urejenost javnih objektov in večstanovanjskih bivalnih okolij. Izbranci so čakali na javno razglasitev in pre­jem priznanja Blagajana vse do argonavtske sobote. A sonce tega dne ni bilo naklonjeno cveticam; umaknilo se je za oblake in ograje­ne vrtce prepustilo v namakanje dežju. Visoko nad tlemi v boju za žogo (12 ur košarke). 3. Podelitev priznanj Blagajana za lepo ure­jeno hišo 1995 (sobota, 22. 6., ob 18.00 pred Galerijo Medeja). Vrtec ogradila bodem, rožic nasadila bodem in z lepo cvetočimi nageljni in rožmarini bo moj dom še lepši. In lepša bo soseska in z njo celoten kraj. V želji po čim Za devetimi gorami in devetimi vodami je v raj­skem vrtu stala šola (vrt je dolga leta urejal upoko­jeni učitelj Janez Smrtnik). »Lahko rečemo: Sejem je bil živ, čeprav ga je večkrat zmotil dež.“ (S. S., Naš časopis) OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI 4. ARGONAVTSKI SEJEM 1996 (petek, 21. 6.–nedelja, 23. 6.)6 »Na stojnicah prodajali zaradi dežja najbolj pogumni. Vendar je bil izkupiček najbrž bolj pičel.« (S. S., Naš časopis) Si je kdo upal predvideti, da bo organiza­torjem kljub njihovi dobri pripravljenosti iztrgal vodenje in usmerjanje prireditve iz vajeti dež? Turistično društvo Blagajana, ki je bilo prepuščeno na milost in nemilost slabemu vremenu, je odpovedovalo prire­ditve eno za drugo. Nekaj jih je le uspelo. Med njimi nastop Folklorne skupine Ligoj­na, ki je bil prvi v nizu številnih folklornih nastopov v naslednjih letih, in prvi mimo­hod vrhniških godbenikov, to leto sicer še brez logaških mažoretk. Oba dogodka sodi­ta med tiste, brez katerih si kasnejših Argo­navtskih dni skoraj ne predstavljamo več. Namesto pod okni – pod arkadami (Večer podoknic Okteta Raskovec). 3. Srečanje v Cankarjevem lazu 1996 (pe­tek, 21. 6., ob 18.00 v Cankarjevem lazu). »Nekoč, na svetega Alojzija dan, je bila šol­ska slovesnost pri Sveti Trojici. Poglavitni del slovesnosti so nam bili štrukli in češnje.« Ob enem izmed teh zaključkov šolskih let, ko goduje Sveti Alojzij, je Ivanovo deklami­ranje pesmi v čast Mariji Tereziji tako pre­vzelo vrhniško gospodo, da ga je le-ta po­ slala dalje na šolanje v Ljubljano. In s tem zapečatila njegovo usodo. V spomin na ta dogodek se tudi danes zbiramo ob svetem Alojziju na slovesnosti ob štrukljih in če­šnjah nedaleč od svete Trojice. V lazu, kjer so imeli Cankarjevi ped obdelane zemlje, ki je rodila nekaj krompirja, fižola in graha, in katere izgube v že tako težkih časih re-vščine niso nikoli preboleli. Na pobudo Ma­rije Iskrenovič so knjižničarji Cankarjeve knjižnice Vrhnika priredili prvo srečanje v Cankarjevem lazu že leta 1994. Takrat so odkrili novo Cankarjevo obeležje – hrasto­vo klop. Srečanje leta 1996 sta zaznamovala dramski igralec Pavle Ravnohrib in pevka Alenka Pinterič. In tudi na tem srečanju je bilo vse, kar ga definira: Cankarjeva bese­da, v travi sedeče poslušalstvo, spokojnost v zraku ter štruklji in češnje ob zaključku. »Pa kaj tisto, glej, če laza nimamo več! Saj je bil tako predaleč ...« Pa ne tako zelo, da bi ga ne mogli dobiti več nazaj. Vaš laz je spet vaš laz – vaše polje, vaš svet, vaše najmilejše bogastvo. Vsaj v duhu, ki ga oživljamo vsa­ko leto znova. 5. ARGONAVTSKI SEJEM 1997 (petek, 20. 6.–nedelja, 22. 6.)7 »Že samo ime Argonavtski sejem pove, da je bil na Stari cesti sejem s številnimi stojnicami. Seveda brez nepotrebnega "kiča" tudi ni šlo.« (S. S., Naš časopis) Petemu Argonavtskemu sejmu je odprla vrata razstava slik Vrhničana Marjana Smr­tnika, na katerih je prevladoval motiv do­mačih vedut. Pihalnemu orkestru Vrhnika so se v sprevodu prvič pridružile logaške mažoretke, na vrtu Cluba Leskovec so na­stopili glasbeniki iz Peruja in dnevi v času sejma so bili dolgi in svetli; bilo je zadnje leto brez velikega sobotnega koncerta, ka­sneje poimenovanega Noč na Vrhniki. Mirjam Suhadolnik najavlja pevsko skupino Ša­vrinke (Odprtje Argonavtskega sejma). Mimohod konjeniškega društva Vrhnika in njihovih gostov (nedelja, 22. 6., ob 16.00 na Stari cesti). Poleg glasbenih parad s pi­halci in mažoretkami so se na vrhniških ulicah znašli tudi sprevodi konj. Po zaslu­gi Konjeniškega društva, ustanovljenega nedavnega 1992. leta, so se v programu ar­gonavtske prireditve doslej pojavili trikrat. Prvič leta 1995, ko je povorka konj s konjsko opremo in zapravljivčki prišla na odprtje sejma kar z Drenovega Griča. Vozovi so bili natovorjeni z raznovrstno robo, med dru­gim tudi s pivom Union za degustacijo. V letu 1997 so imeli v društvu menda nema­lo sitnosti s prijavo dogodka, saj naj bi bila cesta skozi Vrhniko preozka za srečanje dveh konjev. Pa se je na koncu izkazalo, da le ni tako in konjeniki so izpeljali parado uspešno. V njej so zakorakale tudi skupi­ne konj in vprege iz bližnjih krajev. Poleg parade so pripravili še razstavo starih stro­jev, kakorkoli povezanih s kmečkim delom s konji. Na zadnji udeležbi leta 1998 so se člani društva s prikazom furmanskih iger in konjskih tekmovanj še posebej izkazali. Prisotne so zabavali z nalaganjem in vožnjo tovora z vozovi, menjavo „pokvarjenih“ ko­les in celo s podkovanjem konj. Tega leta so si navdušeni obiskovalci zaželeli podob­nih ponovitev konjeniških iger in parad na Vrhniki, ki pa se v naslednjih letih niso več zgodile. Ne za zabavo in ne v poduk mlaj­šim generacijam. Za enega kovača, ki konja kuje, so slišali že vsi otroci, poznajo pa ga vse manj in manj. Kratek pobeg v čas zapravljivčkov. »Resnično potrebno je reči, da je bilo veliko prireditev tako za staro kot za mlado. Vsak si je lahko izbral, kar je želel videti in slišati« (S.S., Naš časopis) OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI 6. ARGONAVTSKI DNEVI 1998 (petek, 19. 6.–nedelja, 21. 6.)8 »Morda nas bosta obiskala tudi Jazon in Medeja.« (Vabilo, Naš časopis) Turistično društvo Blagajana Vrhnika slavi 110. obletnico delovanja. Čestitamo! To leto se je društvo odločilo dodeliti argonavtom kar cele dneve, saj le sejem ni več zadosto­val njihovim vse obsežnejšim aktivnostim. Kljub temu je sejem na Stari cesti ohranil svoj primat med argonavtskimi prireditva­mi. Novost, ki je močno zaznamovala vse nadaljnje Argonavtske dneve, je bil veliki sobotni koncert, že naslednje leto poimeno­van v Noč na Vrhniki. Na omenjenem glas­benem dogodku naj bi nastopila tudi Dani­ela, ki je kasneje svoj nastop odpovedala. »Izkazalo se je, da je to storila že nekajkrat, zaradi česar je mogoče sklepati, da je sloven­ska publika ne zanima več.« Škoda. Uspešna in na žalost nikoli več ponovljena posebnost tega leta so bile čolnarske in furmanske igre na bregu Ljubljanice z nazornim prikazom čolnarjenja in pretovarjanja tovora na vozo­ve. Morda velja omeniti tudi prijazno ali pa le poslovno potezo vrhniških podjetnikov, (npr. Coming, IUV, Loka, Liko, Orel d. o. o., Kmetijska zadruga Vrhnika, Poslovni sistem Mercator d. d.), ki so v teh dneh ponudili po­sebno ugodno prodajo v svojih trgovinah. Odprtje 6. Argonavtskih dni (sobota, 20. 6., ob 10.30 na Sodnijskem trgu). Po jutranjem pozdravu godbenikov in mažoretk se je do­gajanje z vrhniških ulic preselilo na Sodnij­ski trg. Ob slavnostnem zvoku fanfar so tja kar po kopnem pripluli s svojo ladjico ar­gonavti. Kot bi vedeli, da se na Vrhniškem začenjajo prav njihovi dnevi. Kapitan Jazon je s svojo družico Medejo prebral pozdrav­ni nagovor, v katerem je razkril, da njihov prihod vendarle ni bil tako slučajen. Menda so ga obljubili že preteklo leto. Si ga lahko potemtakem obetamo tudi ob letu osorej? H govorniškemu mikrofonu je stopil žu­pan Vinko Tomšič, ki je poudaril pomen prireditve za vrhniški turizem. Za njim je besedo povzel grški veleposlanik v Slove­niji George Papacostas. V imenu poglobitve prijateljskih vezi med grškim Argosom in našim krajem je Vrhničane ponovno pova­bil k njim na obisk. Kot slednji je zaključil uradni govor predsednik vrhniškega Turi­stičnega društva Blagajana Viktor Razdrh, ki se je upravičeno pohvalil s 110-letnico obstoja društva. Od prvotnega Društva za olepšavo trga Vrhnike do današnjega Turi­stičnega društva Blagajana se je sicer spre­menilo ime, vendar je želja po ohranjanju in urejanju najlepših kotičkov kraja ostala nespremenjena skozi celoten čas. Odprtje Argonavtskih dni se je približalo izteku. Argonavtski sli so z Jazonom in Medejo vpregli konjiča in se z vozom podali na ogled Vrhnike. Modernejši kolesarji pa so s prizorišča zapeljali malo dlje, in sicer po novih vrhniških kolesarskih poteh K1 in K2 novim zmagam naproti. Viktor Razdrh pozdravlja navzoče; v ozadju Jazon in Medeja. »Celotni Argonavtski dnevi so minili v zadovoljstvo številnih obiskovalcev iz bližnje in daljne okolice. Po neuradnih informacijah ni bilo nikakršnih incidentov, razen nekaj opitih, vendar zadovoljnih, da so se lahko zopet sprostili in pozabavali do jutranjih ur.« (S. S., Naš časopis) 7. ARGONAVTSKI DNEVI 1999 (petek, 18. 6.–nedelja, 20. 6.)9 »Nekako lahko rečemo, da so se Argonavtski dnevi pričeli z novinarsko konferenco, ki je bila v torek, 15. junija, v hotelu Mantova.« (S. S., Naš časopis) Kot uvod v Argonavtske dni je izšla tretja izdaja Turističnega informatorja, predsta­vljenega na novinarski konferenci 15. ju­nija. Tri tisoč izvodov za tri tisoč turistov. Vremena omenjeni informator ne napove­duje, zato je bil dež v Argonavtskih dneh spet neprijetno presenečenje. V soboto je odpadlo veliko prireditev, k sreči pa se je vreme omililo vsaj v času koncerta Noč na Vrhniki, ki se je tako uspešno zaključil do ponovnega dežja v jutranjih urah. Novost tega leta je bil 1. festival v mešanju koktaj­lov za pokal „Argonavtski dnevi“. 10. Otroški Živ Žav (nedelja, 20. 6., ob 14.00 na Sodnijskem trgu). Z uvedbo otroških de­lavnic v program Argonavtskih dni se je preizkusilo in potrdilo v medijih najpogo­steje uporabljeno geslo te vrhniške priredi­tve – „vsakdo je lahko našel kaj zase“. Tudi najmlajši občani, ki se za to lahko zahva­lijo pobudnikom, predvsem Društvu prija­teljev mladine. Na tovrstnih delavnicah so OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI se otroci vedno izkazali za zelo hvaležne udeležence, pa naj so ustvarjali iz papirja, gline, zemlje, izdelovali lutke, prepevali na karaokah, plesali, risali, čarali, ali ob Pojočem kuharju pekli in polnili palačin­ke. Letošnji otroški dogodek je bil obarvan plesno. V nedeljskem popoldnevu so jih zabavali, poleg lutkarja Stena Vilarja, ple­salci plesne skupine Independence Hip Hop plesne šole Bolero, ki jo vodi Vrhničanka Andreja Šinkovec, in plesalci Osnovne šole Ivana Cankarja pod vodstvom Mateje Šraj. Za gostinsko ponudbo, izčrpanih od plesa in njihovih gledalcev, je poskrbelo podjetje Mogota; za živo glasbo pa skupina 12. na­sprotje. Otrokom je prizaneslo tudi vreme. Mladi plesalci Osnovne šole Ivana Cankarja si že brusijo pete. »Največja tridnevna turistična prireditev je za nami. Ne glede na slabo vreme pa je prireditev, v celoti gledano, uspela.« (S. S., Naš časopis) 8. ARGONAVTSKI DNEVI 2000 (petek, 16. 6.–nedelja, 18. 6.)10 »Na koncu pa le lahko ugotovimo, da je lepo vreme pripomoglo na velik obisk ter da so bile vse prireditve dobro izpeljane.« (S. S., Naš časopis) Lepo vreme je končno privabilo veliko obi­skovalcev. Na odprtju Argonavtskih dni je grški veleposlanik Christoupolos nagovoril navzoče v pravi slovenščini, na koncertu Noč na Vrhniki pa so poskrbeli za presene­čenje – prvi ognjemet v zgodovini te prire­ditve! V okviru vzporednih dogodkov se je odločil za sodelovanje tudi Tehniški muzej Slovenije v Bistri, ki je izpeljal prikaz peke kruha in delovanja stare furnirnice. Revija folklornih skupin (sobota, 17. 6., ob 10.00 na Sodnijskem trgu in Stari cesti). So tla namazali in polko ukazali: prvič že leta 1996 pred Galerijo Medeja, ko je Folklorna skupina Ligojna odplesala slovenske plese. Morda je bila med njimi res tudi polka. V naslednjih letih je nastop folklornih skupin postal tradicionalen dogodek Argonavt­skih dni. Ligojnskim folkloristom, vsakole­tnim udeležencem, so se vsakič pridružili še drugi, največkrat plesalci iz Horjula in Svete Trojice pri Lenartu, pa tudi skupine s Stare Vrhnike, Vnanjih Goric, Drenove­ga Griča, Mengša, Bele Krajine in celo slo­venske Istre. In kaj bi plesalci brez godcev? Mladi horjulski harmonikarji, sicer učenci Glasbene šole Vrhnika, starovrhniški pritr­kovalci, glasbeniki na gospodinjske pripo­močke in drugi so to nalogo vestno izpolni­ li. Tudi na folklorni reviji „nultega“ leta so se zavrteli že znani obrazi iz Svete Trojice, Horjula in Ligojne. Slednji so s seboj pripe­ljali tudi podmladek, kar je bilo pri obisko­valcih prireditve sprejeto z velikim odobra­vanjem. Kmalu zatem, leta 2004, je folklorni nastop za nadaljnjih pet let sicer izpadel iz programa prireditev, a se je leta 2009 spet vrnil. Žal le za dve leti. A tla so še vedno na­mazana in tudi polko se lahko spet ukaže – ambasadorjem ljudskega plesa ob njihovi morebitni ponovni vrnitvi med argonavte. Folklorna skupina „Klas“ iz Horjula. »Argonavtski dnevi so se dogodili in tudi preživeli.« (S. S., Naš časopis) 9. ARGONAVTSKI DNEVI 2001 (petek, 15. 6.–nedelja, 17. 6.) (11) »Vrhničani moramo spoznati, da so to naši dnevi in se jih tudi udeleževati, kar smo letos resnično dokazali.« (S. S., Naš časopis) Tudi na letošnjih Argonavtskih dneh so vihteli teniške loparje, a tokrat v okviru teniškega turnirja dvojic za pokal „Argo­navtskih dni“ in ne več dosedanjega dolgo­letnega turnirja za pokal „Pizzerije Boter“. V program so se prvič uvrstili tekmovalci s toplozračnimi baloni ter pevci Mešanega pevskega zbora Ivana Cankarja Vrhnika, ki so vsa nadaljnja leta s svojimi koncerti za­ključevali argonavtsko prireditev. 10. Odprto državno prvenstvo v letenju s toplozračnimi baloni »Vrhnika 2001« (sre­da, 13. 6.– nedelja, 17. 6., 18.00–4.00 v Špor­tnem parku). Ne le po tleh, tudi v višave segajo argonavtske prireditve. S pticami so si pisani baloni delili nebo pravzaprav že pred uradnim začetkom Argonavtskih dni. Z odprtjem državnega prvenstva v letenju v sredo in prvimi vzleti v četrtek so prehi­teli prihod argonavtov za cela dva dneva. Dvanajst tekmovalcev je v času prvenstva barvalo nebo v petih tekmovalnih vzletih, treh jutranjih in dveh večernih. Večinoma so vzletali iznad vrhniškega Športnega par­ka, le v neugodnih vetrovnih razmerah so bili prisiljeni prestaviti začetek tekmovanja v Logatec. Med poleti so morali izkazovati svoje spretnosti v različnih nalogah, ki so jim bile vnaprej dodeljene. Poslednjič so se dvignili v zrak v sobotnem jutru, s čimer se je tudi zaključil uradni del prvenstva. Pro­ti koncu dneva so pod baloni spet prižgali, a le-ti so namesto vzleta obstali na tleh in se v nekajminutnem »šovu« pokazali nav­dušenim občudovalcem še od blizu. Kmalu zatem so tekmovalci odhiteli na Sodnijski trg, kjer se je za zabavo prisotnih že ogre­val humorist Tone Fornezzi Tof. Najuspe­šnejšim balonarjem so bile podeljene me­dalje in pokali, organizatorju tekmovanja Balonarskemu društvu Feniks pa izrečena zahvala. Naslednje jutro so se balonarji po­merili še v neuradnem delu prvenstva, in si­cer v disciplini »Odvrzi ključ«, pri kateri so poskušali odvreči moder trak z balona čim OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI bližje tarči na tleh – tam nekje med Bevka­mi in Blatno Brezovico. S tem se je končal še neuradni del tekmovanja. V okviru pr­venstva je bilo menda načrtovanih še nekaj vzletov, a obiskala sta nas ruski in ameriški predsednik Putin in Bush in zračni prostor je bilo potrebno za nekaj časa zapreti. Tudi za prijazne balone. co po obratni poti argonavtov do Iolkosa, grškega mesta, od koder je odplul Jazon s posadko. Naj jim veter piha v jadra vedno s prave strani! Kdo se boji ognjenega moža? (Ognjeni cirkuški spektakel Teatra Cizamo na Stari cesti). Invazija balonov na vrhniškem nebu. »Argonavtski dnevi so potekali na zadovoljstvo vseh. Že deveta največja vrhniška turistična prireditev je uspela kot še nikoli.« (S. S., Naš časopis) 10. ARGONAVTSKI DNEVI 2002 (petek, 14. 6.–nedelja, 16. 6.)12 »Tudi letos so pripravili pester program, v katerem lahko vsakdo najde kaj zase. Poskrbljeno bo za otroke, mladino in starše, saj se bo od petka do nedelje odvilo čez 17 predstav.« (Vesna Benkič, internet) Tridnevni prireditvi ni bilo prizaneseno ne z neznosno vročino, ne z neurjem s točo. V okviru otroškega živžava sta gostovala če­ška artista Marionetnega gledališča Praga, vstopnine za sobotni koncert Noč na Vrhni­ki ni bilo, po Vrhniki, Močilniku in Starem malnu pa je vozil turistični vlakec agencije Dober dan. Omembe vreden je tudi podvig štirih Horjulcev, ki so se teden dni po za­ključku Argonavtskih dni podali z jadrni- Modna revija IUV – Odprtje Argonavtskih dni 2002 (petek, 14. 6., ob 20.30 na So­dnijskem trgu). Industrija usnja Vrhnika – nekoč zelo uspešna tovarna s 150-letno tradicijo usnjarstva. Zaslovela je z visoko kvalitetnimi in modnimi izdelki usnjene konfekcije, obutve in galanterije, s katerimi je prodrla daleč v svet. Bila je ponos Vrh­nike in tudi njen steber, saj je skozi svojo zgodovino zaposlovala in hranila velik del krajanov. Bila je tudi sponzor in pokrovi­telj mnogim prireditvam. Na Argonavtskih dnevih leta 2002 ji je bil v obliki modne re­vije odmerjen zaključni del odprtja. Takrat se je oder spremenil v modno pisto. Po njej so v soju bakel, ob petju Jana Plestenjaka, zakorakala usnjena dekleta. V zavedanju, kako visoko zmore IUV leteti! Dekleta so odkorakala, zastor je padel in IUV je – str­moglavila. Danes IUV vrhniška in nikdar več. (Foto: Katarina Oblak Brown) »Tako so se zopet uspešno končali že 10. Argonavtski dnevi.« (S. S., Naš časopis) 11. ARGONAVTSKI DNEVI 2003 (četrtek, 12. 6.–nedelja, 15. 6.)13 »Letos bodo Argonavtski dnevi v znamenju tesnejšega sodelovanje z Grki, saj bo v petek najprej otvoritev razstave Pomorska tradicija Egejskega morja, ki so jo pomagali pripraviti Grško predsedstvo, Veleposlaništvo Grčije in ministrstvo za Egejsko morje. Na uradni otvoritvi pa bo zaplesala folklorna skupina z otoka Lezba.« (Vesna Benkič, internet) Argonavtski dnevi so se zaradi čedalje ob­sežnejšega programa poredili za en dan; po začetnih devetih letih je postal obseg dotedanjih le treh dni enostavno pretesen. Dnevi so se odvijali v duhu tesnejšega sode­lovanja z Grki, kar je zagotovo pripomoglo k manjšemu domotožju Jazonove posadke na vrhniških tleh. Tako je bilo na predve­čer uradnega začetka Argonavtskih dni v Cankarjevem domu odprtje razstave »Po­morska tradicija Egejskega morja«. Odprtju naslednjega dne pa so odtisnili grški pečat še folkloristi z Lesbosa. Vrhniški planinci so organizirali krstni Pohod po poteh argo­navtov. Prvič so bile prikazane borilne ve­ščine, ki so bile v seznam dogodkov vpisane še nekaj nadaljnjih let. Celotno prireditev je zaznamovalo lepo vreme, zaradi česar jo je obiskalo preko 10.000 obiskovalcev. Vsto­pnin, tako kot že leto poprej, ni bilo. Tekmovanje za najmočnejšega Slovenca – Martin Krpan 2003 (nedelja, 15. 6., ob 17.30 v Močilniku). Na Vrhniki „pri Sveti Trojici“ so se namesto z Brdavsom pomerili v moči in vzdržljivosti Martini Krpani kar med se­boj. Na vroč in soparen nedeljski dan se jih je zbralo v Močilniku osem. Nadomestno OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI vlogo dunajske gospode so odigrali številni gledalci, med njimi mnogi, ki so tu konča­li celodnevni pohod po poteh argonavtov. Skupine navijačev so s seboj pripeljali tudi tekmovalci. Nekatere naloge, ki so jih mo­rali opraviti tekmovalci, so bile povsem krpanovskega značaja, medtem ko so bile druge že nekoliko posodobljene. Med prve se gotovo uvršča prenašanje težkih vreč soli, verjetno ne angleške, ki jih je bilo po­trebno na koncu zavihteti na „hrbet kobi­lice“. K sreči se ta pod težo tovora ni izma­knila. Naloge modernejšega značaja so na­rekovale merjenje moči na orodjih, kakršne najdemo v fitnes centrih, npr. dvigovanje uteži. Nobena naloga pa ni zahtevala ve­ščin iz podiranja lipe ali izdelave mesarice. Končni seštevek 32 točk je pokazal veliko prednost pri Medvodčanu Zoranu Črešni­ku. Podeljen mu je bil naziv najmočnejšega Slovenca. Proti koncu meseca ga je tako ča­kalo še mednarodno prvenstvo v Ljubljani. Tekmovanje v Močilniku se je zaključilo z zabavo ob živi glasbi in dobri jedači. Pa srečno se bori, Črešnik! 12. ARGONAVTSKI DNEVI 2004 (četrtek, 10. 6.–nedelja, 13. 6.)14 »Vrhniška največja turistična prireditev se je letos dogodila že dvanajstič zapored. Letošnji program je bil namenjen predvsem športnim dejavnostim in zabave željnim ljudem vseh starosti.« (S. S., Naš časopis) To leto so imele športne duše obilico prilo­žnosti za sprostitev. Program jim je ponujal cel spekter športnih dogodkov: od tenisa, namiznega tenisa, kolesarjenja, pohodov, borilnih veščin, do splavarjenja in plesnih prireditev. Malo manj izbire so bili deležni sejemski navdušenci, saj so bile stojnice, razen s tekstilom, založene menda precej borno. V argonavtsko prireditev so se prvič vključili vsi gostinski lokali na Stari cesti, pri barmanskem tekmovanju v pripravi koktajlov je bila zabeležena prvič medna­rodna udeležba, dež pa se spet ni oziral na želje organizatorjev. Obiskovalce sobotne­ga koncerta Noč na Vrhniki je nagnetel v dva šotora, da so lahko le-ti dočakali ognje­met okoli ene zjutraj v suhem zavetju. Kdo napada, kdo se brani? (Predstavitev Kick-Boxin­ga in ostalih borbenih veščin). Mimohod Pihalnega orkestra Vrhnika in logaških mažoretk (sobota in nedelja, 12. in 13. 6., ob 9.30 po ulicah Vrhnike). Ta ljubko slavnostni dogodek je skozi leta zaznamo­val argonavtsko prireditev na prav poseben način. Prijeten za ušesa in oči je sprevod nastopajočih vedno znova zbujal pozornost sejemskih obiskovalcev, ki so zrli za njim, dokler ni igranja oddaljujočih se godbenikov preglasil bližnji sejemski vrvež. Mažoretke so žele navdušene nasmeške; tiste najmlajše z otroško resnimi izrazi ob sukanju paličice, in nekoliko starejše z eleganco trdnejšega koraka. Nastop vrhniških pihalcev sega v obliki samostojnih koncertov že v sam za­četek argonavtske prireditve, v leto 1993. Prvi mimohod so izpeljali leta 1996, že na­slednjega leta 1997 pa so se jim v sprevodu pridružile še logaške mažoretke. Vse do leta 2010, ko so nastopili zadnjikrat. In kod jih je vodila vsakoletna pot? Po jutranjem kon­certu na Sodnijskem trgu so se nastopajoči običajno podali na Tržaško cesto, zavili v Ulico 6. maja in se vrnili nazaj po Stari cesti. Logaške mažoretke vendarle niso bile edine, ki so obvladovale vrhniške ulice. V okviru mažoretnih revij 2002. in 2005. leta so argo­navti gostili še horjulske, lenarške, cerkni­ške, novogoriške in trboveljske mažoretke. Po tolikih nastopih ne bi niti presenetilo, če bi v mažoretnem koraku odkorakali z zla­tim runom čez Kras proti Jadranu tudi sami. »Seveda pa so misli že usmerjene v prihodnje leto, saj je treba tradicijo največje vrhniške prireditve nadaljevati, izboljševati in nadgrajevati.« (S. S., Naš časopis) 13. ARGONAVTSKI DNEVI 2005 (četrtek, 9. 6.–nedelja, 12. 6.)15 »Če bi bil jaz argonavt, bi zagotovo ostal tukaj.« Pozdravni govor grškega veleposlanika na odprtju Argonavtskih dni, ki se začne: »Na poti na Vrhniko sem se spraševal, zakaj argonavti niso ostali v teh lepih krajih Vrhnike.« (S. S., Naš časopis) Argonavtski dnevi so se še zadnjič odvili pod okriljem vrhniškega Turističnega dru­štva Blagajana. Kaj drugega bi si zaslužilo društvo kot prisrčno zahvalo vseh občanov za idejno in organizacijsko izpeljavo dose­danjih argonavtskih prireditev. Priljublje­nost dogodka je iz leta v leto rasla, program se je širil in širilo se je tudi prostorsko ob­močje, namenjeno vedno novim sodelujo­čim. Tako so tega leta v dogajanje vključili še Jelovškovo ulico. V okviru Argonavtskih dni je prvič potekala razglasitev občinske­ga športnika leta, Noč na Vrhniki je preno­čila doslej rekordno število dvanajst tisočih obiskovalcev in vrhniško nebo je bilo spet izbrano za lokacijo državnega balonarske­ga prvenstva. Po novih zakonih so se mo­rali baloni zavarovati še dodatno – protite­roristično, kar je menda povečalo njihovo varnost, zmanjšalo pa število tekmovalcev. Sejem domače in umetnostne obrti 2005 (sobota, 11. 6., ob 9.00 na Sodnijskem trgu in Jelovškovi cesti). Po jutranjem nastopu godbenikov in mažoretk je bil Sodnijski trg tja do večera prepuščen le sejmarjem. Ni bil mar prav sejem tisti, ki je pogojeval nastanek in obstanek vsakoletnega Argo­navtskega sejma? Obiskovalci so postajali ob stojnicah ter se ob ogledovanju in kupo­vanju razstavljenega prepustili lagodnemu sejemskemu razpoloženju – tudi gospodje, ki so bili brez bojazni, da bi se z njimi tr­govalo kot na semnju v Celovcu. Tukajšnji sejem je bil namreč namenjen le prikazu in prodaji izdelkov domače in umetnostne obrti, pa naj bo to lončevina, pletenine, čip­ke, spominki, voščilnice, nakit, pokrivala, obutev, ali pa čisto prave kokoši in kunci. Ohranjevalka tradicije izdelovanja medenih src, Frančiška Zalaznik, je zvesta gostja Argonavtskih sejmov. »Če vas ni bilo, vam je lahko žal, sicer pa se vidimo prihodnje leto!« (Ekipa Radia Orion in Interplan d. o. o., in­ternet) 14. ARGONAVTSKI DNEVI 2006 (četrtek, 8. 6.–nedelja, 11. 6.)16 »Po letu dni bo na Vrhniki ponovno zaplapolal ogenj, ki bo oznanil uradno odprtje štirinajstih argonavtskih dni, kjer si roko podajajo veselje, zabava in temperament.« (Gašper Tominc, internet) Organizacija prireditve Argonavtskih dni je prešla po trinajstih letih iz rok Turističnega društva Blagajana k novoustanovljenemu Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika. Tako kot vsa leta prej so se je tudi tokrat lotili z zvr­hano mero zagnanosti in na koncu poželi uspeh z 20.000-imi obiskovalci. Novega prireditelja je pod drobnogledom izdal že oglaševalski program; razporedu prireditev je bilo po novem pripisano celotno časovno dogajanje in ne le njihovi začetki, medtem ko je odprtje Argonavtskih dni postalo bolj svečano. Noč na Vrhniki se je odvila v dveh zaporednih večerih in se z osnovanjem sple­tne strani medijsko podkrepila. V drugem večeru jo je kot novost obogatil „piromusi­cal“ – ognjemet, sinhroniziran z glasbo. Med dogodki se je prvič pojavilo tekmovanje v re­citiranju Cankarjevih del. Med zelo uspele dogodke je sodil koncert Neishe. Z argonavti pa sta se še zadnjič soočila že skoraj tradi­cionalna dogodka: prikaz borilnih veščin in tekmovanje v letenju s toplozračnimi baloni. Noč na Vrhniki z ognjemetom (petek in sobo­ta, 9. in 10. 6., 20.30–3.00, 18.00–4.00 v Špor­tnem parku). To leto je Športni park preplavi­la glasba kar dve zaporedni noči. Preplavili so ga tudi obiskovalci, saj so se na tokratni osrednji glasbeni prireditvi Argonavtskih dni skupno zbrali v rekordnem številu – prvi večer je bilo 6.000 in drugi večer 12.000 obi­skovalcev! Števila pločevine, ki je okupirala Vrhniko in povzročila pravi prometni kaos, ni ocenjeval nihče. Nedvomno popularnost »Noči na Vrhniki« narašča že od leta 1998, kamor segajo njeni zametki. V petek so v hla­dnem večeru pred ogretim občinstvom zape­li Čuki, Natalija Verboten in skupina Turbo Angels. V soboto se je prireditvi pridružil še dež, ki pa množice očitno ni zmotil. Oder so tokrat preizkusili Dežur, Day Out, Rebeka Dremelj, Anžej Dežan, Alya, Kingston, Petar Grašo in 5. elementi. Vmes je nebo preplavilo na tisoče drobnih barvitih iskric. Ognjemet v ritmu glasbe malo po eni zjutraj. In torta? Da, tudi ta je bila. Medijski pokrovitelj prireditve Radio Orion je poskrbel za njen nastanek in razrez. Noč se je prevesila v jutro in glasbe­no dogajanje je zaključila vrhniška skupina 5. elementi. Asfaltna tla Športnega parka so zdržala vso težo prireditve. Vreme pa ji je bilo to leto naklonjeno le za silo. Poletna noč: za strop nebo, zvezd nebroj za luč, brez strehe brez zidov, mladim je lepo. »Mislim, da sedaj noben Vrhničan ne more reči, da se v tem času na Vrhniki nič ne dogaja.« (župan dr. Marjan Rihar; po Gašper Tominc, internet) 15. ARGONAVTSKI DNEVI 2007 (četrtek, 14. 6.–nedelja, 17. 6.) 17 »Zakaj se po novem Noč na Vrhniki imenuje Jazonova noč? To in še marsikaj je danes organizator pojasnil predstavnikom sedme sile na tiskovni konferenci.« (Gašper Tominc, internet) Balonarjev to leto nismo več zasledili na vrhniškem nebu in tudi Noč na Vrhniki je izginila s programa. Sobotni koncert je kljub temu bil, preimenovan v Jazonovo noč je uspešno nadaljeval tradicijo veli­kega koncerta v okviru Argonavtskih dni. Organizator prireditve Zavod Ivana Can­karja Vrhnika je namreč zamenjal soorga­nizatorja in z njim je odšlo tudi zaščiteno ime dogodka. A le za tri leta. V začetku junija se je po poti argonavtov, od grške Histrie do Kopra, podalo šest kolesarjev, iz kotličkov je prvič zadišal argonavtski go­laž, slabo vreme pa je verjetno vplivalo, da je bil obisk prireditve to leto slabši. Turbo Angels med navadnimi smrtniki. Grški veleposlanik Dyonisios Coundoureas poz­dravlja obiskovalce (Odprtje 15. Argonavtskih dni). OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI Tekmovanje v izgradnji ladje Argo (nede­lja, 17. 6., 13.00–19.00 v Športnem parku). V legendi argonavtov dobiva Vrhnika nove razsežnosti – ne le, da so v Močilniku pred davnimi davnimi leti ladjo Argo razstavili, v tem istem prostoru so jo v današnjih časih tudi zgradili. In ne samo ene. Tega leta so ustvarjali argonavtske ladjice tudi otroci. Na otroških delavnicah so jih risali na platno, jih lepili na papir v obliki trganke in celo oblikovali iz fimo mase. Starejši, bolj vešči v izdelovanju, pa so se udeležili modelarske­ga tekmovanja v izgradnji ladje. Prijavili sta se dve ekipi: vrhniška Eskadrilja Naupor­tus (Modelarski klub Vrhnika) in zagrebški Zmaji. Člani obeh ekip so pokazali izurje­nost v modeliranju plovil – kot da bi nad nji­mi bdel sam Argos, graditelj Jazonove ladje, in jih usmerjal pri izdelavi trupa, zakrivlje­nega kljuna, štetju vesel in napenjanju jadra. Če bi ju splavili v vodo, bi morda še sprego­vorili, kot je bila zmožna ladja Argo. Grška žirija je po več kot peturnem čakanju na končni izdelek ocenila ekipi in zmago pri­sodila Vrhničanom. Kaj se je zgodilo z ladji­cama po tekmovanju, mi ni znano; dvomim pa, da so jo izdelovalci posvetili Pozejdonu, kot je to po uspešni plovbi storil Jazon. 16. ARGONAVTSKI DNEVI 2008 (sreda, 11. 6.–nedelja, 15. 6.)18 »V veliko čast in veselje mi je biti tukaj z vami ta večer, na tem odprtju Argonavtskih dni, te čudovite prireditve, ki zbližuje naši dve deželi.« (namestnik grškega veleposlanika Nikolaos; po S. S., Naš časopis) Uvodni dan prireditve je bil grškega znača­ja, namenjen spoznavanju argonavtov, grške kulture in grške kuhinje. Dva dni kasneje so se nam na svečanem odprtju, ki je potekalo zadnjikrat na Sodnijskem trgu, pridružili še argonavti. Na programskem listu se je prvič pojavil Zeusov dan športa, dež in mraz pa sta nas obiskala kot nepovabljena gosta in nam izmaknila Jazonovo noč. Je grški liri s seboj pripeljal član argonavtske po­sadke Orfej? (Odprtje 16. Argonavtskih dni). 10. Festival v mešanju barskih pijač za po­kal Argonavtskih dni 2008 (četrtek, 12. 6., ob 17.00– 00.00 v Gostilni in pizzeriji Boter). Drugi Argonavtski dan je zaznamoval jubi­lejni festival barmanov, ki ga je odlikovala ena najvišjih udeležb doslej. 38 profesional­cev iz Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Slo­venije se je pomerilo v pripravi fantazijske pijače za nagrado Fructal Skandal Trophy in atraktivnega koktajla za pokal Fructal Flair Trophy. Pri pripravi slednjega se tek­muje ne le v okusu, vonju in videzu pijače, pač pa tudi v samem nastopu barmana, npr. v izvirnem in drznem načinu rokovanja s steklenicami, kosi ledu in ostalimi pripo­močki. Poleg profesionalnih barmanov so se v pripravi teh priljubljenih pijač potegovali tudi novinarji. Prijavilo se jih je sicer sedem, opogumila in udeležila pa sta se na koncu le dva. Pripravi posameznih napitkov je bilo odmerjenih sedem minut. Vsak je moral vsebovati med drugim tudi proizvod pod­jetja Fructal. Vsi izdelki, lični in okusni, so bili poslani v oceno strokovni žiriji in žiriji občinstva. Po besedah voditelja tekmovanja, svetovnega in večkratnega državnega zma­govalca Aleša Ogrina, je trenutni trend v me­šanju koktajlov nižanje alkoholne osnove. Tako k sreči večkratno testiranje napitkov ni preveč omamilo glav okuševalcev. Po oceni žirije občinstva sta pripadli prvi dve mesti barmanoma iz domače hiše; prva nagrada strokovne komisije v pripravi atraktivnega koktajla je romala v Avstrijo; prehodni pokal Argonavtskih dni pa je odnesel skupni zma­govalec tekmovanja na Hrvaško. Prireditev je uspela, morda vsaj delno tudi po zaslugi horjulskih mažoretk, ki so kljub slabemu vremenu zakorakale na prizorišče. 17. ARGONAVTSKI DNEVI 2009 (petek, 12. 6.–nedelja, 21. 6.)19 »Argonavtski dnevi letos dobivajo pravo obliko festivala, saj bodo trajali kar deset dni: od petkovega odprtja v Močilniku do tradicionalnega zaključnega koncerta MePZ Ivan Cankar Vrhnika z gosti v cerkvi sv. Lenarta v nedeljo.« (Gašper Tominc, internet) Argonavti so s svojimi prireditvami zasedli že tretjino vrhniškega junija! Celotno doga­janje so razdelili v štiri sklope in jih poime­novali Čari zabave, tekmovanj, kulture in otroštva. Slavnostno odprtje se je prvič od­vilo v Močilniku, kjer je več kot opravičilo svoje ime. Na odrih pred lokali Stare ceste je dobil svojo noč tudi Dioniz. Celotni izku­piček Jazonove noči pa je šel v dobrodelne namene. Forma V 2009 (sreda, 17. 6.–nedelja, 21. 6., 10.00–20.00 v Starem malnu). Medtem ko se je v središču Vrhnike plesalo, pelo, kuha­lo, mešalo koktajle in igralo mali nogomet, so v odmaknjenem Starem malnu pod kle­sarskimi dleti nastajale nove stvaritve. Pet­dnevni kiparski simpozij sta si zamislila lastnik vrhniške Galerije 2 Bojan Novak in kipar Bojan Mavsar. Slednji je prevzel tudi vlogo umetniškega vodje. V ustvarjalno eki­po so se vključili še štirje akademski kipar- OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI ji, ki so klesali v kamen, večinoma v apne­nec z Lesnega Brda, in v barjanski hrast. Ideja tokratne delavnice je bila namreč čim boljša umestitev v razstavni prostor, pri če­mer igra pomembno vlogo uporaba avtoh­tonega kiparskega materiala. Ladjica Argo, Kralj na Betajnovi, Lintvern in Sive vrane so počasi prehajale iz idejnega sveta v oti­pljive skulpture. Zaradi dežja je sobotni ter­min odpadel in s tem prikrajšal simpozij za en dan. Kljub temu se je projekt v nedeljo uspešno zaključil – z željo organizatorja in sodelujočih po ponovnih in z mednarodno udeležbo obogatenih kiparskih srečanjih. Megaskulpturam je bila že ob začetku de­lavnice določena trajna razstavna postavi­tev na štirih vrhniških lokacijah. Po dokon­čanju so kipi res postopoma zasedli svoja mesta. Argonavtski dnevi tistega poletja so že zdavnaj mimo; plesi so obstali, pesmi so utihnile, goli so zabiti in tudi o golažu in koktajlih ni več najmanjšega sledu. Obdar­jeni s precej daljšim življenjem pa bodo kipi krasili Vrhniko verjetno še lep čas. Družina sivih vran še v gnezdu, mag. Bojan Ma­vsar (danes v krožišču na začetku Vrhnike). »Nad prenovljenim programom je navdušen tudi župan dr. Marjan Rihar, ki še posebej izpostavlja prestavitev odprtja Argonavtskih dni s Sodnijskega trga v zeleni Močilnik.« (Gašper Tominc, internet) 18. ARGONAVTSKI DNEVI 2010 (petek, 11. 6.–ponedeljek, 21. 6.)20 »Vremenske nevšečnosti so motile prireditve že od četrtka naprej, kar se je odrazilo predvsem v obisku ljudi, nekatere so bile celo odpovedane.« (S. S., Naš časopis) V letu 2010 so poslednjič nastopile že tradi­cionalne folklorne skupine, do sedaj zadnji mimohod v spremstvu logaških mažoretk je izpeljal tudi Pihalni orkester Vrhnika. V programu prireditev so dobili prav posebno mesto novo priseljeni Vrhničani, ki se lah­ko spoznavajo na srečanjih v Starem mal­nu. Vstopnin za prireditve ni bilo, v posebni humanitarni akciji pa se je zbiral denar za družine v stiski. Pod šotorom in dežniki (Noč na Vrhniki). »Tam na obrežju« – Svečano odprtje 18. Ar­gonavtskih dni 2010 (petek, 11. 6., ob 21.30 v Močilniku). O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak v tvoje tiho naročje, se zga­nejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku. Že drugo leto zapored se je spektakel od­prtja Argonavtskih dni pričel ravno v času, ko je nad Močilnik legel mrak. Prav »spo­kojnost in čarobnost« prostora sta, poleg domnevanj o zaključku plovbe argonavtov v Močilniku, botrovali odločitvi režiserja Matije Milčinskega, da je odprtje osrednje vrhniške prireditve prestavil s Sodnijskega trga v to okolje. Z igro svetlobe tako ume­tnih luči kot ognja, prepleteno z glasbo, plesi in belimi dimnimi meglicami, je re­žiser spokojnost in čarobnost prostora le še nadgradil. Na prizorišču desnega brega Ljubljanice se je v poldrugo uro dolgem spektaklu menjaje zvrstilo več kot petdeset nastopajočih. Bobnarji skupine Otroci rit­mov, igralec Iztok Jereb in zbor recitatorjev grškega teksta Argonavtika, avtorja Apolo-na Rodoškega, prevedenega prav v namen te prireditve, grški pevec Ioannis Vagenas, plesalci z ognjem, in na koncu še blejski potapljači, ki so se s prižganimi baklami v rokah potopili v strugo Ljubljanice. Za za­ključek prireditve in hkrati začetek Argo­navtskih dni je na levem bregu Ljubljanice, pod tribunami za obiskovalce, zaplapolal argonavtski ogenj. Prižgali so ga vrhniški žu­pan dr. Marjan Rihar, župan pobratenega gr­škega mesta Iolkos Paris Moutsinas ter grški veleposlanik v Sloveniji Dionyssios Coundo­ureas. Po odprtju je sledilo druženje vseh, z obeh bregov Ljubljanice, še dolgo v noč. »Šlo je za magičen večer, kjer ni bilo slavnostnih govornikov, kjer si niso podajali priznanj in kjer ni bilo nepotrebnega ceremoniala.« Tako Gašper Tominc. In kako Ivan Cankar? Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepe­tajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišne skrivnosti ... »Ognjemet zabave, kulture in športa, ki je trajal 10 dni, je končan.« (S. S., Naš časopis) Ples Jazonovih vesel (Blejski plesni studio). (Foto Tatjana Rodošek) OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI 19. ARGONAVTSKI DNEVI 2011 (petek, 10. 6.–sreda, 22. 6.)21 »Občino Vrhnika krasi, kot pravijo, najlepši grb v Sloveniji – ladja Argo na Ljubljanici. Grb nas spominja na junaštvo argonavtov, ki so tvegali in se podali v neznano. Njihova vizija in njihov pogum sta nam lahko za zgled še danes.« (Boštjan Koprivec, Naš časopis) Napovedovali so več kot 20.000 obiskoval­cev in prišlo jih je res toliko. S tem so bili preseženi vsi dotedanji rekordi. Rekordno je bilo tudi trajanje Argonavtske prireditve, saj je trajala to leto že trinajst dni. Argonavti se na Vrhniki očitno res dobro počutijo. Vsto­pnine zopet ni bilo, in razen nekaj kapelj, tudi dežja ne. ne skrivnosti, je bil prepuščen posameznim ekipam. Noži so rezali in sekljali, kotlički so se greli, in kuharski mojstri so lovili čas, do­deljen za pripravo najboljšega golaža – neče­sa, v kar so vsi verjeli. Po večurnem brbota­nju je štiričlanska strokovna komisija oceni­la čistočo »pouličnih kuhinj« ter okus, vonj in videz kuharskih izdelkov. Najvišje število točk si je prikuhala ekipa Raskovc. Nagraje­na je bila s priborom za žar in začimbami sponzorskih podjetij Avto Merlak in Kotany. Navdušen nad pokušenimi mojstrovinami, je dal zanimivo idejo tudi župan Stojan Ja­kin, ki bi tekmovanje v kuhanju golaža v bo­doče povzdignil v kuharsko revijo priprave še drugih priljubljenih jedi, kot so npr. ričet, vampi, pasulj in ostale lokalno značilne jedi. Želja mu je bila leto kasneje, tj. 2012, usliša­na in po Vrhniki je dišalo še lepše. Ana Marija Mitič in Vid Valič pred množico nasme­janih (Stand-up komedija). 5. tekmovanje v kuhanju Argonavtskega golaža 2011 (petek, 17. 6., 16.00–20.00 na Stari cesti). Po Vrhniki je zadišalo po gola­žu. Tekmovanje v kuhanju te specialitete, ki je v sklopu Argonavtskih dni že peto leto pritegnilo na Staro cesto mnoge bolj ali manj lačne obiskovalce, je potrdilo svojo popularnost z najvišjim številom udeležen­cev doslej. Vsem 15 kuharskim ekipam je bila na začetku odmerjena enaka količina govejega mesa, čebule in olja; izbor ostale­ga, vključujoč kuharsko opremo in začimb- Najboljši golaž v ulici – ekipa Raskovc. »Ob zaključku lahko rečem, da so letošnji Argonavtski dnevi presegli vsa pričakovanja. Tako po vsebinsko programski plati, kot po obisku.« (Boštjan Koprivec, Naš časopis) 20. ARGONAVTSKI DNEVI 2012 (petek, 8. 6.–nedelja, 17. 6.)22 »Vljudno vabljeni na svečano odprtje jubilejnih 20. Argonavtskih dni, ki se bo odvijalo v Športnem parku na Vrhniki. Magični preliv različnih časov in prostorov nam bodo ob reki Ljubljanici pričarali številni umetniki ter izvajalci.« (Vabilo, Naš časopis) 20. Argonavtski dnevi – ko se prostor in čas zopet magično prelivata – so odprti (Odprtje Argonavtskih dni). (Foto: Tatjana Rodošek) Jubilejna argonavtska prireditev je za nami. Različni časi in prostori so se uspešno prelivali od ponovno navdušujočega sve­čanega odprtja skozi celoten desetdnevni festival. Tokratni Argonavtski dnevi so po uspelosti prireditev in številu obiskoval­cev znova presegli presežke. In kaj bi bila lahko boljša popotnica organizatorjem za doseganje še žlahtnejših jubilejev? Ljublja­nica se bo prek Save in Donave še dolgo stekala v Črno morje in argonavte bo poto­valni duh še naprej usmerjal k njenim izvi­rom – znati moramo le izkoristiti utečenost njihovega prihoda in jih povabiti znova med nas. Razstava 20. Argonavtski dnevi – Magični preliv časov in prostorov (odprtje v torek, 12. 6., ob 19.00 v Mali dvorani Cankarje­vega doma). Razstava temelji v celoti na podatkih iz arhivskega gradiva ter obja­vljenih člankih iz Našega časopisa in sple­tne strani Občine Vrhnika. Sestavljena je iz dveh delov: začetnega krajšega dela, kjer je predstavljena zgodba o argonavtih in njihova povezanost z Vrhniko, ter sle­dečega daljšega dela, v katerem je opisana zgodovina Argonavtskih dni in nato kro­nološko Argonavtski dnevi od njihovih za­četkov leta 1993 do današnjih, jubilejnih dvajsetih. Posamezno leto je predstavljeno z uvodnim citatom iz objavljene literature, ki mu sledita kratek opis in v rubriki Argo­navtski utrinki slikovni prikaz dogodkov, ter nato še podrobnejša predstavitev ene iz­med vsakoletnih prireditev. Pri izboru te je bila upoštevana pomembnost dogodka, kot so bila npr. slavnostna odprtja na Sodnij­skem trgu in v kasnejših letih v Močilniku ter sejem stojničarjev, ki je nedvomno vo­dilna prireditev skozi vsa leta. Predstavlje­ne so tudi ponavljajoče se prireditve skozi več let, kot npr. revija folklornih skupin in mimohod godbenikov in mažoretk, nato enkratni dogodek mednarodnega značaja, kot je bil obisk lenzburških glasbenikov, z argonavti povezana prireditev, kot je bilo tekmovanje v izdelovanju ladjice Argo, prireditev širšega slovenskega pomena, kot npr. 10. državno prvenstvo balonarjev, nato jubilejni 10. festival v mešanju bar­skih pijač itd. Predstavitev posameznega leta končuje zaključni citat. Vsi razstavni panoji, ki sestavljajo s sosledjem v prosto­ru oblikovno domiselni grški meander, so opremljeni tudi s celotnim programom posameznega leta, zaščitnim znakom in navedbo organizatorjev. Panojsko razstavo dopolnjujejo tri vitrine z arhivskim mate­rialom, primeri oglaševalskih plakatov ter kostuma legendarne argonavtske dvojice, Jazona in Medeje. OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI »Dokumentarna razstava bo odprta do 30. junija in od 1. do 9. septembra 2012, od ponedeljka do petka, od 10. do 13. ure, ob nedeljah od 10. do 12. ure. Razstava bo na ogled tudi ob ostalih prireditvah v Cankarjevem domu.« (Vabilo na razstavo, zloženka) Zahvala: Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika in Turističnemu društvu Blagajana Vrhnika se zahvaljujem za mo­žnost izvedbe razstave, Mirjam Suhadolnik (TD Bla­gajana), Mariji Zakrajšek in Tatjani Oblak Milčinski (obe ZIC) za posredovanje arhivskega materiala, sle­dnji tudi za tematski izbor in postavitev v vitrinah razstavljenih eksponatov, Simonu Seljaku za obse­žen reportažni in fotografski material, Tomu Cesarju za elektronsko posredovanje nekaterih fotografij ter Mileni Oblak Erznožnik za izvirno oblikovanje raz­stavnih panojev. Opombe: 1. Clemenz H. 2008: Argonavti Apollonija Rodoške­ga. III. del, Geografske karte, risbe in slike, 118 str., Galerija 2, Vrhnika. Graves R. 1992: The Greek Myths; Complete editi­on. Penguin Books Ltd., 782 str., Middlesex (GB). Petiška E. 2007: Stare grške bajke. Mladinska knji­ga, 311 str., Ljubljana. Schwab G. 1988: Najlepše antične pripovedke. Mla­dinska knjiga, 157–203, Ljubljana. 2. Arhiv Turističnega društva Blagajana Vrhnika. Arhiv Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika. Osebni arhiv Tatjane Oblak Milčinski. S. S. (Seljak Simon) 1993: Vrhnika in Dan držav­nosti, Nagrade za spominek Vrhnike, Stara cesta v polnem sijaju. Naš časopis, avgust 1993, str. 11. 4. Rožmanc Tone 1994: Obisk prijateljev iz Švice, september 1994, str. 9. S. S. 1994: Na Cankarjevem lazu hrastova klop, Zelo uspel Argonavtski sejem. Naš časopis, sep­tember 1994, str. 8–9. S. S. 1995: Dež in mraz usmerjala razpoloženje. Naš časopis, julij 1995, str. 17. 6. Oblak Katja 1996: Kdo so sploh bili argonavti. Naš časopis, julij, avgust 1996, str. 6. S. S. 1996: Argonavtski sejem v dežju. Naš časopis, julij, avgust 1996, str. 6. 7. Rozman Andrej 1997: Parada konj in vozov od Ar­gonavtskem sejmu. Naš časopis, julij 1997, str. 7. S. S. 1997: Razstava slik Vrhničana Marjana Smr­tnika, Argonavtski sli prinesli prijateljske pozdra­ve, Harmonikarji Horjula so se predstavili, Revija folklornih skupin. Naš časopis, julij 1997, str. 6–7. S. S. 1998: Večer arij in samospevov z odprtjem razstave, Prireditve na Stari cesti, Prihod Medeje, Jazona in argonavtov z ladjo, Sobotno popoldne namenjeno najmlajšim in predstavitvi znanih športnikov, V Športnem parku več kot 4000 poslu­šalcev, Revija folklornih skupin, Konjeniki in konj­ske vprege na Vrhniki. Naš časopis, julij 1998, str. 8–9. S. S. 1999: Kljub slabemu vremenu je tridnevna prireditev uspela, Predstavitev novega Turistične­ga informatorja in Argonavtskih dnevov, Otvoritev Argonavtskih dnevov popestril New Swing Quartet, 1. festival v pripravi koktajlov za pokal „Argonavt­ski dnevi“, Zmagala sta reprezentanta Jasmin Čutunič in Samo Miklavc, V Športnem parku okoli 4000 mladih poslušalcev, Nedeljski Živ žav na So­dnijskem trgu. Naš časopis, julij, avgust 1999, str. 4–6. S. S. 2000: Lepo vreme, veliko obiskovalcev in pol-no prireditev, Skupni zmagovalec domači Jure Žit­ko. Naš časopis, junij 2000, str. 4–5. 11. Benkič Vesna 2001: Tekmovanje barmanov za po­kal Argonavtski dnevi, Otvoritev razstave, Vrhni­ški biseri potrebujejo ogrlico“, Teniški turnir za po­kal Argonavtski dnevi, Otvoritev 9. tradicionalnih Argonavtskih dnevov na Vrhniki, Otroški Živ žav. 13. 6.–16. 6. 2001 (http:// …). Kostanjevec Aleš 2001: Vrhniški biseri potrebujejo ogrlico, Noč na Vrhniki. 10. 6. 2001 (http:// …). Kostanjevec Ana 2001: Otvoritev 10. odprtega dr­žavnega prvenstva v letenju s toplozračnimi balo­ni, 10. odprto državno prvenstvo v letenju s toplo­zračnimi baloni, Jutranji tekmovalni let balonov. 13. 6.–16. 6. 2001 (http:// …). Mesec Jana 2001: Zaključek Državnega prvenstva v letenju s toplozračnimi baloni, Tekmovanje ba­lonov v disciplini „Poberi ključ“. 16. in 17. 6. 2001 (http:// …). S. S. 2001: Na Vrhniki okoli 5000 obiskovalcev, Otvoritev 9. tradicionalnih Argonavtskih dnevov in ulične prireditve, Nastop folklornih skupin, Živ žav in Noč na Vrhniki, Tekmovanje za najmočnejšega Slovenca, III. Festival v Pizzeriji Boter, Vrhniški bi­ seri potrebujejo ogrlico. Naš časopis, julij 2001, str. 10–11. 12. Benkič Vesna 2002: Tiskovna konferenca ob 10. Argonavtskih dnevih, Tekmovanje barmanov za pokal Argonavtski dnevi, Slavnostna otvoritev 10. jubilejnih Argonavtskih dnevov, Sobotno dopol­dne na Argonavtskih dnevih, Argonavtski dnevi: – v zraku in na trdih tleh, – Nevihta je pregnala Krpane, ne pa pevcev na sv. Trojici, Otroški Živ žav v sobotnem popoldnevu, Plesna nedelja na Ar­gonavtskih dnevih. 14. 6.–16. 6. 2002 (http:// …). Borštnik Marjeta 2002: Argonavtski dnevi: Pet­kova parada na Stari cesti, Noč na Vrhniki. 16. 6. 2002 (http:// …). Brus France 2002: Po poti Jazona in njegovih tova­rišev. Naš časopis, julij 2002, str. 4. S. S. 2002: Številne prireditve in množica obisko­valcev. Naš časopis, julij 2002, str. 4. 13. Benkič Vesna 2003: Novinarska konferenca pred začetkom 11. Argonavtskih dnevov, Otvoritev 11. Argonavtskih dni, Otvoritev razstave Pomorska tradicija Egejskega morja. 11., 13. in 15. 6. 2003 (http:// …). Kopač Blažka 2003: 5. festival v mešanju barskih pijač za pokal Argonavtskih dnevov, Argonavtski dnevi –Zabavni utrinki na Stari cesti, – Sobotno dopoldne, – Sobotno popoldne, Noč na Vrhniki, Tekmovanje za najmočnejšega Slovenca – Martin Krpan, Koncert MePZ Ivana Cankarja Vrhnika. 12. 6.–15. 6. 2003 (http:// …). S. S. 2003: Na Vrhniki preko 10.000 obiskovalcev, Na ogled ladjedelnice in lesena plovila, Tekmova­lo 22 barmanov in 4 novinarji, V Močilniku naj­močnejši Medvodčan. Naš časopis, junij 2003, str. 10. 14. Benkič Vesna 2004: Novinarska konferenca pred začetkom 12. Argonavtskih dnevov, Sobotni utrin­ki na Argonavtskih dnevih. 9. 6. in 14. 6. 2004 (http:// …). Kopač Blažka 2004: Otvoritev Argonavtskih dne­vov na Vrhniki. 14. 6. 2004 (http:// …). S. S. 2004: Vrhnika, 10., 11., 12. in 13. junija. Naš časopis, julij 2004, str. 10. 15. S. S. 2005: Godba, mažoretke in sejem obrti, 12 ti­soč poslušalcev, 7. festival v mešanju pijač, Grški veleposlanik. junij 2005, str. 3–4. Tominc Gašper 2005: 13. Argonavtski dnevi: Opoj­ni večer osvežilnih napitkov, Vrhniko prekrili ba­loni, Poskrbeli tudi za otroke, Športnica leta 2004 postala Mija Sterlekar, Uradna otvoritev, Predsta­vitev borilnih veščin in plesa, Noč na Vrhniki z ra­diom Orion obiskalo 12 000 ljudi. 9. 6.–11. 6. 2005 (http:// …). 16. N. Č. 2006: 8. festival v mešanju pijač. Naš časopis, junij 2006, str. 6. Tominc Gašper 2006: 14. Argonavtski dnevi trkajo na vrata, Otvoritev Argonavtskih dni, Sobotni Ar­gonavtski dnevi. 6. in 10. 6. 2006 (http:// …). Zakrajšek Marija 2006: V štirih dneh 20.000 obi­skovalcev. Naš časopis, junij 2006, str. 4–5. 17. A. O. 2007: Za pokal Argonavtskih dnevov. Naš ča­sopis, junij 2007, str. 4–5. S. S. 2007: Manj obiskovalcev kot lani. Naš časopis, junij 2007, str. 4–5. Tominc Gašper 2007: Saturnalije na Vrhniki: pred vrati so 15. Argonavtski dnevi, Za argonavti je po­lovica poti, 15. Argonavtski dnevi: Večer za oblizni­ti prste, Naj se festival prične, Ko zadiši po golažu. 12. 6.–16. 6. 2007 (http:// …). 18. Aljukić Vesna 2008: DPM Mavrica: Sivo vreme smo pobarvali v pisane barve! Naš časopis, junij 2008, str. 5. Novak Vesna 2008: 10. tekmovanje v mešanju koktajlov: zmagal je opojni napitek hrvaškega bar­mana, Uradna otvoritev 16. Argonavtskih dnevov – prvič v dvorani. 13. in 14. 6. 2008 (http:// …). Ogrin Aleš 2008: 10. festival v mešanju barskih pi­jač za pokal Argonavtskih dnevov 2008. junij 2008, str. 4. S. S. 2008: Predstavitev grške kulture, Odprtje 16. Argonavtskih dnevov, Stara cesta, stojnice, golaž. Naš časopis, junij 2008, str. 4–5. Tominc Gašper 2008: Pričenjajo se 16. Argonavtski dnevi, 16. Argonavtski dnevi: Pričeli s spoznava­njem grške kulture, Tudi nedelja v znamenju slabe­ga vremena. 10., 11. in 15. 6. 2011 (http:// …). 19. Novak Vesna 2009: Umetnine ustvarjene na Forma V 2009 bodo krasile Vrhniko. Naš časopis, junij 2009, str. 9. Ogrin Aleš 2009: 11. festival v mešanju barskih pijač za pokal Argonavtskih dnevov. Naš časopis, junij 2009, str. 7. S. S. 2009: Sobota, 13. junij, Stara cesta, Predstavi­tev grških domačih izdelkov, Gradišče skozi stole­tja, Folklorni večer, Dionizova noč, Vrhunski fina­le, Letni koncert pri sv. Lenartu. Naš časopis, junij 2009, str. 5 –9. Tominc Gašper 2009: Argonavtske dneve začeli s spektaklom luči in glasbe, Četrti Argonavtski dan OB RAZSTAVI: 20. ARGONAVTSKI DNEVI je minil v znamenju smeha in glasbe. Naš časopis, junij 2009, str. 4, 6. Tominc Gašper 2009: Štirje čari Argonavtskih dni, Argonavti – petek: ko cela ulica nori. 10. in 19. 6. 2011 (http:// …). 20. Novak Vesna 2010: Tekmovanje barmanov za Po­kal Argonavtskih dni. 18. 6. 2010 (http:// …). S.S. 2010: Sonce, dež – toplo, hladno, Noč na Vrhni­ki. Naš časopis, junij 2010, str. 2, 5. T o m i n c Gašper 2010: Slovesno odprtje festivala športa, kul­ture in zabave. Naš časopis, junij 2010, str. 2. Tominc Gašper 2010: Argonavtski dnevi, že 18. og­njemet zabave, kulture in športa, Začeli so se XVI­ II. Argonavtski dnevi, 8. in 11. 6. 2010 (http:// …). 21. Erjavec Vesna 2011: Prihaja ognjemet zabave, kul­ture in športa, Magičen začetek Argonavtskih dni. 8. in 11. 6. 2011 (http:// …). S. S. 2011: Komedijanti navdušili, 13. festival v me­šanju barskih pijač, Kuhanje Argonavtskega gola­ža. Naš časopis, junij 2011, str. 4–6. Tominc Gašper 2011: Festival presežkov, Spektakel ponovno navdušil, Pesmi in plesi pobratenih mest, Več kot deset tisoč obiskovalcev, Več kot dvesto sta­rodobnikov v središču Vrhnike, Predstavili kraljico knjig, Dionizova noč. Naš časopis, junij 2011, str. 4–6. G. T. 2012: Jubilejni festival, Slovesno odprli 20. Argonavtske dneve, Argonavtsko noč obiskalo več tisoč ljudi, Večer smeha, Oživljena forma V, Opoj­na noč okusov in ritmov, Čarobni argonavtski dan. Naš časopis, julij 2012, str. 6–9. S. S. 2012: Razstava ob 20. Argonavtskih dnevih – Sejem prerasel v dneve, Mešali na terasi Mantove, Za konec celovečerni koncert. Naš časopis, julij 2012, str. 7–9. (vsi članki v elektronski obliki z oznako (http:// …) izvirajo s Spletne strani Občine Vrhnika – Repor­taže; http://www.vrhnika.si/?m=fotoreportaze). Simon Seljak USPEHI VRHNIŠKE KOŠARKE 1969–1973 Razcvet vrhniškega športa se je pričel v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Prav goto­vo so k temu pripomogla predvsem izgra­dnja novih športnih objektov Telovadno društvo Partizan Vrhnika, plavalni bazen in urejenost zunanjih športnih površin v takratnem vrhniškem športnem parku. Med številnimi športnimi panogami pa si je pot utirala tudi košarka, ki je občino Vrhnika trajno zapisala na športni zemlje­vid Slovenije in tudi takratne skupne drža­ve Jugoslavije. Prav leta 2013 vrhniška ko­šarka praznuje 60-letnico, odkar se je leta 1953 na Vrhniki organizirano začela igrati košarka. Tega leta je bila prva uradna tek­ma med Vrhniko in Litijo (zmaga Vrhnike 36 : 33). Nato pa so se vrhniški košarkarji že naslednje leto vključili v ligaško tekmo­vanje v III. slovenski ligi, pod imenom TVD Partizan Vrhnika. Zgodovinski podatki celo prikazujejo, da je bila prva neuradna košarkaška tekma na Vrhniki že leta 1949, na dvorišču nekda­njega doma JLA (sedaj Dom KS Vrhnika). Pomerili sta se ekipa dijakov in študentov Doma Ivana Cankarja iz Ljubljane in vrhni­ška ekipa, ki so jo sestavljali študenti, brata Kunc in Peter Habič ter tedanji oficir JLA Dionizij Prizmič, z nekaj vojaki. Tekma je bila v sklopu športnih tekmovanj in srečanj dijakov in študentov iz ljubljanskih domov z vrhniško mladino in vojaki vrhniške vo­jašnice. Vse pa se je dogajalo v začetku me­seca maja kot nekakšna predhodnica seda­njih »Cankarjevih dnevov«. Začetniki uspeha vrhniške košarke izpred 50 let, od leta 1960 naprej. Stojijo: Stane Kukec, Dionizij Prizmič, dr. Boštjan Žeks, ing. Marko Štular, dr. Pavel Zupan, Matija Pečkaj, Miha Vujoševič, Silvo Igl, čepijo: ing. Andrej Štular, Alojz Drašler, Jože Leskovec, Janko Dobrovoljc, Niko Dobrovojc in Andrej Koščak. Uspehi vrhniške košarke 1969–1973 Na »Košarkarskem popoldnevu« zbrani vetera­ni izpred 40 let in nekaj pozneje: (stojijo): Bojan Ščukovt, Dušan de Gleria, Silvo Obid, Viktor Žakelj, Borut Fefer, Stane Kukec, Drago Mekinda, Tone Gantar, Janez Muha in Marjan Gantar, (če­pijo): Milan Jevšek, Vojko Jerina, Simon Seljak, Mirko Gabrovšek in Franjo Modrijan. Za največje uspehe vrhniške košarke pa se smatra obdobje petih let od leta 1969 do leta 1973. Leta 1969 so se vrhniški ko­šarkarji uvrstili v II. zvezno jugoslovansko ligo, leta 1972 so postali pokalni zmagoval­ci Slovenije ter leta 1973 še slovenski repu­bliški prvaki. Tako je 27. aprila 2012 minilo natanko 40 let, odkar je vrhniški šport, predvsem pa vrhniška košarka, slavil eno največjih zmag. Tega dne leta 1972 se je na odprtem asfaltnem igrišču na Vrhniki igrala final­na tekma košarkarskega pokala Slovenije. Nasproti sta si stali ekipi KK Vrhnika in do tedaj nepremagljiva Olimpija. Po razburlji­vi tekmi so domačini Olimpijo premagali z rezultatom 77 : 72 in tako postali pokalni zmagovalci Slovenije. Takrat je bilo vzduš­je neizmerno in košarkarska evforija se je prenesla med skoraj 1.000 gledalcev ter seveda 12 igralcev takratne Vrhnike. Ti pa so bili: Janko Gorenc, Tone Gantar, Simon Seljak, Janez Drašler, Silvo Obid, Janez Brenčič, Dušan de Gleria, Jure Božič, Ilija Globačnik, Marjan Gantar, Stane Kukec in Franjo Modrijan ter seveda trener Viktor Žakelj. V spomin na te športno-košarkarske dogodke se je v okviru »Cankarjevih dne­vov 2012« izvedel Košarkarski popoldan na Vrhniki. Košarkarski popoldan 2012 Košarkarski popoldan je potekal 11. maja 2012 v okviru vrhniškega občinskega pra­znika, ki ga poznamo že več let pod imenom »Cankarjevi dnevi«. V telovadnici Osnovne šole Ivana Cankarja so bile odigrane tri ko­šarkarske tekme. Prva so se polni dvorani predstavila dekleta šolske ekipe OŠ Ivana Cankarja. Nato pa fantje skupine do 14 let, ki so igrali v šolskih ekipah OŠ Ivan Cankar in OŠ Antona Martina Slomška. Ekipa ŠD Partizan Vrhnika 1968–69, ki je pričela z »Naj uspehi vrhniške košarke« (stojijo): trener Marko Štular, Stane Kukec, Tone Gantar, Marjan Gornjak, Ciril Podbregar, Viktor Žakelj, Bojan Kukec in Jože Kočevar; (čepijo): Brane Rožnik, Fran Krašovec, Božo Verbič, Simon Seljak, Andrej Krašovec in Andrej Pajnič. V zadnji, tretji tekmi pa so se Vrhničanom predstavili resnični veterani izpred 40 let in več. Rezultat je bil: Vrhnika : Slovenija 60+, 31 : 29 (19 : 21). Vrhnika je nastopila v po­stavi: Gantar T. 7, Seljak, Jerina, Mekinda, Gabrovšek 9, De Gleria, Jevšek 5, Fefer, Kukec 5, Modrijan 8, trener: Žakelj. Za Slovenijo 60+ pa so igrali: Urbič, Braniselj 3, Lukovac, Lipovž 2, Pokorn 4, Balderman 4, Omahen 6, Fišer 8, Rome 2 in trener Brenk. Zmaga je pripadla domačim vetera­nom, ki so imeli tudi dva nekoliko mlajša igralca, kar pa se v igri in borbenosti ni nič poznalo. Vsi so pokazali kar dobro košar­ko, seveda malo bolj počasi, vendar z vsemi lepimi košarkaškimi elementi. Bila je prava košarkarska nostalgija in številni gledalci so vsako dobro potezo s košem nagradili z aplavzom. Namen prijetnega košarkarskega popol­dneva je bil tudi prikazati današnje delova­nje košarke na Vrhniki, saj je mlada genera­cija zelo perspektivna za nadaljnji razvoj in popularizacijo vrhniške košarke. NAJ USPEHI VRHNIŠKE KOŠARKE Leto 1969 Članska ekipa je nastopala v prvi slovenski košarkarski ligi (I. SKL). Tekme so se igra­le na zunanjem vrhniškem košarkarskem igrišču v pomladanskem in jesenskem delu. Že v letu 1968 je ekipa zasedla četrto mesto v Sloveniji ter se na novo sezono okrepila z dvema igralcema iz Žirov (Viktor Žakelj in Tone Gantar). Ob koncu sezone 1969 je Vrhnika zasedla drugo mesto in si tako za­gotovila udeležbo na kvalifikacijah za drugo zvezno jugoslovansko ligo (2 ZKL). Turnir je bil v Puli. Udeležilo se ga je šest ekip, iz Slovenije: Triglav (Kranj) in Vrhnika, iz Hrvaške: Istragradjevno (Pula) in Trešnjevka (Zagreb) ter iz Bosne in Hercegovine: Iskra (Sarajevo) in Lokomotiva (Mostar). Vrhnika je z drugim mestom dosegla iz­reden uspeh in se uvrstila v drugo zvezno ligo (2. ZKL – Zahod). Za Vrhniko so igrali: Stane Kukec, Viktor Žakelj, Franc Krašovec, Jože Kočevar, Tone Gantar, Drago Đedović, Janez Popit, Miha Tominc, mladinca Ciril Podbregar in Bojan Kukec ter Simon Seljak (pred turnirjem odšel v JLA). Trener pa je bil Marko Štular. Rezultati turnirja pa so bili: 1. kolo: Vrhnika : Lokomotiva 75 : 69 (35 : 19) 2. kolo: Trešnjevka : Vrhnika 57 : 54 (21 : 15) 3. kolo: Istragradjevno : Vrhnika 65 : 58 (33 : 31) 4. kolo: Vrhnika : Iskra 78 : 77 (31 : 45) 5. kolo Vrhnika : Triglav 74 : 71 (39 : 30) Leto 1970 Nastop v drugi zvezni ligi je bilo nekaj novega za vrhniške košarkarje. Prvemu moštvu so se na začetku sezone priklju­čili mladi obetavni košarkarji iz okoli­ce Vrhnike. Iz Logatca je prišel Dušan de Gleria, iz Borovnice Franjo Modrijan in Drago Mekinda, iz Žirov Marjan Gantar ter iz Cerknice Jože Urbas. Povečala se je uprava kluba, ki je imela težko delo za pri­dobitev finančnih sredstev. Ob tem je veli­ko pripomogla tudi tedanja IUV. Na koncu tekmovanja v 2. ZKL – Zahod je Vrhnika osvojila 12. mesto in tako izpadla iz te lige. To leto pa je bilo označeno še s svetovnim košarkarskim prvenstvom v Ljubljani, saj je tedanja ekipa Jugoslavije postala svetov­ni prvak. Prav ti pa so gostovali na Vrhniki Uspehi vrhniške košarke 1969–1973 in premagali Vrhniko z 90 : 74 (41 : 34). Na tej tekmi se je zbralo rekordno število gle­dalcev, saj jih je bilo preko 1000. Gostovala je tudi ekipa Urugvaja, ki je bila tudi udele­ženka svetovnega prvenstva in premagala Vrhniko z 93 : 78 (50 : 27). Leto 1971 Naporno leto za vrhniške košarkarje, ki so igrali ponovno v prvi slovenski ligi (1. SKL-A), za pokal Slovenije in Jugoslavije ter na kvalifikacijah za ponovni vstop v drugo zvezno ligo (2. ZKL -Zahod). Člansko ekipo je zapustil dolgoletni igra­lec in trener Marko Štular, zamenjal pa ga je Viktor Žakelj. Ekipi so se pridružili mla­dinci Janko Gorenc, Janez Drašler in Janez Brenčič. Iz JLA se je vrnil Simon Seljak. Prišli pa so še trije uveljavljeni slovenski igralci: Ilija Globačnik (Maribor 66), Jure Boži (Olimpija) in Silvo Obid (Tolmin). V rednem delu tekmovanja v slovenski ligi je Vrhnika osvojila drugo mesto za ljubljan­sko Ilirijo. Obe ekipi sta se uvrstili na kva- Akterji iz leta 1971, ko so bili drugi v Sloveniji. Uvrstili so se v finale slovenskega košarkarske­ga pokala in premagali Olimpijo ter sodelovali na kvalifikacijah za vstop v II. zvezno ligo v Tuzli, od koder je tudi slika. Stojijo: Franjo Modrijan, Tone Gantar, Viktor Žakelj (trener), Drago Mekinda, Marjan Kožuh (vodja ekipe), Silvo Obid in Stane Kukec, sedijo: Ilija Globačnik, Dušan de Gleria, Simon Seljak, Janez Drašler, Janko Gorenc, Marjan Gantar in Bojan Kukec. lifikacijski turnir v Tuzli za vstop v II. ZKL -Zahod. Vrhnika je bila četrta, Ilirija pa peta, kar pa je bilo premalo za uvrstitev v višji rang tekmovanja. Rezultati turnirja so bili: 1. kolo: Sloboda (Tuzla) : Vrhnika 84 : 72 (36 : 48) 2. kolo: Vrhnika : Croatia (Sisak) 64 : 47 (32 : 27) 3. kolo: Industromontaža (Zagreb : Vrhnika 78 : 68 (44 : 39) 4. kolo: Vrhnika : Ilirija (Ljubljana) 75 : 72 (41 : 34) 5. kolo: Lokomotiva (Mostar) : Vrhnika 87 : 84 (47 : 39) Kot zanimivost pa naj povemo, da sta na turnirju nastopila tudi dva poznejša držav­na reprezentanta Mirzo Delibašić (Sloboda Tuzla) in Dražen Dalipagić (Lokomotiva Mostar). V pokalnem tekmovanju pa je Vrhnika svo­je nasprotnike mlela pred seboj. Do finala slovenskega »pokala 1971« je premagala na­slednje ekipe: Fructal (Ajd.) : Vrhnika 65 : 95 (27 : 43) Koper : Vrhnika 58 : 78 (29 : 36) Vrhnika : Rudar (Trb.) 86 : 83 (42 : 39) Trnovo : Vrhnika 73 : 76 (37 : 40) Tako sta se v finale uvrstili Olimpija in Vrhnika, obe ekipi pa še naprej za jugoslo­vanski pokal. Rezultati Vrhnike: Akademik (Titograd) : Vrhnika 56 : 78 (26 : 43) Kvarner (Rijeka) : Vrhnika 76 : 71 (31 : 41) Nesrečen poraz proti Kvarnerju je Vrhniko oddaljil od polfinala in mogoče enega od največjih uspehov. Jugo pokal pa je to leto osvojila Jugoplastika, ki je v Zagrebu pre­magala Lokomotivo z 88 : 81 (33 : 30). Leto 1972 Prišlo je leto 1972, ki se je zapisalo z zla­timi črkami uspeha članske košarkarske ekipe Vrhnike. 27. aprila 1972 se je na Vrhniki odigralo finale pokala Slovenije za sezono 1971/72. Presenetljivo, a zaslu­ženo je Vrhnika premagala Olimpijo. To je bil resnični vrhunec takratne vrhniške košarkarske generacije. Zato so bili temu dnevu posvečeni tudi Cankarjevi dnevi s »Košarkarskim popoldnevom« leta 2012. Tudi to sezono je Vrhnika kar uspešno tek­movala v I. SKL-A ligi in ob koncu zasedla tretje mesto za Celjem in Ilirijo (Ljubljana). Ekipa je ostala z enakim igralskim kadrom. Priključilo se je le nekaj mladih igralcev Janez Muha, Bojan Ščukovt in drugi. Dokaj uspešno je ekipa tekmovala tudi za pokal Slovenije in prišla do polfinala: Sava (Kranj) : Vrhnika 76 : 106 (37 : 46) Medvode : Vrhnika 59 : 90 (30 : 44) Vrhnika : Prule 77 : 60 (38 : 28) V polfinalu pa se je Olimpija Vrhniki ma-ščevala za nepričakovani spomladanski po­raz 56 : 90 (27 : 47). Leto 1973 Uspešno predhodno leto se je nadaljevalo še v naslednjo 1973 košarkarsko sezono. Vrhnika je le z dvema porazoma premočno osvojila republiški naslov in tako dobila še tretjo priložnost za uvrstitev v drugo zve­zno ligo (2. ZKL -Zahod). Kvalifikacijski turnir bi moral biti na Vrhniki, ker pa ni bilo ustrezne dvorane, je organizacijo pre­vzel Triglav iz Kranja. Rezultati pa so bili sledeči: 1. kolo: Vrhnika : Rudar (Labin) 70 : 54 (44 : 26) 2. kolo: Triglav (Kranj) : Vrhnika 86 : 73 (38 : 44) 3. kolo: Vrhnika : Ilidža 69 : 73 (29 : 35) 4. kolo: Vrhnika : Split 57 : 65 (35 : 29) 5. kolo: Vrhnika : Sarajevo 71 : 72 (36 : 41) Uvrstila se je na predzadnje mesto, kar gre tudi na račun poškodbe najboljšega igralca Vrhnike Ilije Globačnika že na prvi tekmi kvalifikacij. Moštvo Vrhnike s pokalom republiškega prva­ka po zadnji tekmi na Vrhniki 1973. Stojijo: Tone Gantar, Viktor Žakelj – trener, Drago Mekinda, Janko Gorenc, Janez Drašler, Bojan Ščukovt, Dušan de Gleria, Stane Kukec, čepijo: Janez Muha, Bojan Kukec, Ilija Globačnik, Simon Seljak in Marjan Gantar. V tej sezoni leta 1973 so za Vrhniko igra­ li: Tone Gantar, Drago Mekinda, Janko Gorenc, Janez Drašler, Bojan Ščukovt, Dušan de Gleria, Stane Kukec, Janez Muha, Bojan Kukec, Ilija Globačnik, Simon Seljak, Marjan Gantar, trener je bil Viktor Žakelj. Ob tem pa je potrebno poudariti, da je teda­nja Občina Vrhnika pripravila sprejem re­publiških prvakov 1973 v takratnem domu Uspehi vrhniške košarke 1969–1973 JLA na Vrhniki. To pa so si takrat košar­karji tudi zaslužili in s tem zakjučili »Naj« uspeh vrhniške košarke 1969–73. Zaključek Po tem letu je prišlo do zamenjave generacij za selitev košarke v dvorane. Kar nekaj let so se morali košarkarji Vrhnike, in to vse gene­racije od članic pa do članov, seliti in voziti v bližnji Logatec, kjer je bila lepa športna dvorana. Po teh »naj« letih je bilo še nekaj uspehov, vendar to je že druga zgodba. Generacija košarkarjev iz let 1969/73, še posebno pa akterji zgodovinske zmage nad Olimpijo leta 1972, se je ob igranju košarke srečala že večkrat. Zanimivo je bilo sreča­nje leta 1994, ko so v ta spomin odigrali tek­mo s poslanci Državnega zbora Republike Slovenije. Vrhniški veterani so zmagali z rezultatom 47 : 39 (26 : 19) in takrat doka­zali, da še niso za staro šaro. Zanimiva fotografija iz leta 1978, ko je Vrhnika igrala v dvorani Logatca in se pomerila z ekipo Olimpije, katero je takrat treniral in za njo igral Krešimir Čosić. Stojijo: Subotić, Boncelj, Gorenc, Mulej, Fefer, Ščukovt, Čosić, de Gleria, T. Gantar, Sivka in Seljak (trener), čepijo: Nagode, Muha, M. Gantar, Furlan in Pahor. Ponovno srečanje vrhniških veteranov po dvain­dvajsetih letih, ko so v hali Osnovne šole Ivana Cankarja premagali parlament: Vrhnika : parlament 47 : 39 (26 : 19). Gledalcev je bilo okoli 500. Vrhnika: Gorenc, T. Gantar 9, Seljak 3, Žakelj 13, Obid 2, Mekinda, de Gleria 15, Muha, M. Gantar, Modrijan 5, Žakelj. Parlament: Jagodnik 3, Henigman 3, Kocjančič, Šiftar, Rop 8, Lenič 6, Anderlič, Jerič 2, J. Podobnik, Bavčar 17. Opombe: * Ob priliki »Košarkarskega popoldneva« in spo­mina na 40. obletnico pokalnega zmagovalca Slovenije za leto 1972, je bila izdana brošura »Naj uspehi vrhniške košarke 1969-73« (avtor Franjo Modrijan), ki je kot ideja tega prispevka z nekateimi preverjenimi podatki. * Fotografije iz foto arhiva Simona Seljaka. * Nekaj teksta je iz arhiva Našega časopisa (NČ, Gašper Tominc VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2012 JANUAR 3. januar – V Zdravstvenem domu Vrhnika je z delom začel novi direktor Tomaž Glažar, ki je nadomestil svojega predhodnika Emila Židana, osumljenega bančnih malverzacij. 7. januar – Osrednji vrhniški kulturni hram je na obeh večernih koncertih Orkestra Sim­fonika pokal po šivih. Orkestru so se na odru pridružili še pevci MePZ Mavrica in MePZ Frančišek Lampe iz Črnega vrha nad Idrijo. Simfonika to leto praznuje 20 let delovanja, kar je obeležila aprila z gala koncertom. 11. januar – V Mali mestni galeriji med Je­lovškovo cesto in Sodnijskim trgom je raz­stavljala fotografinja Milena Rupar. Naslov razstave je bil Moje podobe. Za kulturni program pa je poskrbel ženski pevski zbor »Moje drage dame«. 17. januar – V avli Cankarjevega doma so likovna dela razstavili učenci vrhniške Can­karjeve šole in drenovske osnovne šole, ka­terih dela so nastala v okviru projekta »Naš likovni projekt«, katerega pobudnica je bila lokalna izpostava JSKD. 18. januar – Župan Stojan Jakin je sprejel predstavnike krajevnih skupnosti, s kateri­mi se je pogovarjal o opravljenem delu ter o načrtih za leto 2012. 20. januar – Športna zveza Vrhnika je v Can­karjevem domu pripravila izbor športnika vrhniške občine za leto 2011. To sta postala VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2012 Nina Vehar iz Savate kluba Rival in Aleš Prek iz Avto moto kluba Atom. 27. januar – JSKD OI Vrhnika je pripravi­la tradicionalno srečanje članov vrhniških kulturnih društev. Za kulturni program je tokrat poskrbela gledališka skupina Šota iz Kulturnega društva Borovnica; uprizorili so Partljičevo komedijo Slikar na vasi. Po ura­dnem delu je v Cankarjevem domu sledilo še srečanje ob zvokih ansambla Čepon. 31. januar – Občina Vrhnika je bila izbrana za »Najbolj zeleno občino« v kategoriji občin z več kot 5000 prebivalcev. 31. januar – V Galeriji Cankarjevega doma so se z ročnimi deli in glinenimi izdelki pred­stavili učenci prve triade Osnovne šole Ivana Cankarja Vrhnika z razstavo Skodelica kave. FEBRUAR 4. februar – Glasbena sekcija KUD Drenov Grič – Lesno Brdo je v sodelovanju z Glas­beno šolo Vrhnika pripravila glasbeni večer. Na ta način so počastili slovenski kulturni praznik. 8. februar – V Mali mestni galeriji je odprla svoja vrata razstava akademskega slikarja Boštjana Plesničarja z naslovom: »Mati, bar­ve mi prinesite!« Odprtje je popestril igralec Aleskander Rajaković – Sale. 11. februar – V dvorani Antona Martina Slomška je potekal tradicionalni ekipni tur­nir Alpe – Adria, ki se ga je udeležilo 33 na­miznoteniških ekip. Vrhnika je prijavila šest ekip in odnesla kar štiri pokale. 11. februar – Vrhničanka Nina Vehar je v letu 2011 bila tako evropska (Genva) kot svetovna prvakinja (Strasbourg) v savatu oz. francoskem boksu. Za svoje izjemne uspehe je prejela Bloudkovo plaketo. 13. februar – Cankarjeva knjižnica in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika sta ob slovenskem kulturnem prazniku v osrednjem lokalnem kulturnem hramu pripravila literarni večer s pesnico Lidijo Golc in z ustvarjalcem Andre­jem Kosom. Rdeča nit večera je bila pesniška zbirka Golčeve »Dobro, pa se še izboljšuje«, ki jo je Kos popestril s fotografijami svojih del. Andrej Kos in Lidija Golc (sedita). 14. februar – V galeriji Cankarjevega doma je odprla vrata slikarska razstava (Med ab­straktnim in realnim) Petra Lazarevića iz Ljubljane, ki pa se že več let spogleduje z Vrhniko, saj v tem mestu vodi večerno akva­relno šolo. Poleg akvarelov se je predstavljal še z akrilom in gvašem, motivi pa se – kot je bil tudi naslov razstave – gibljejo med ab­straktnim in realnim. 14. februar – Muzejsko društvo Vrhnika je staro natančno 20 let. 15. februar – Na odrskih deskah Cankar­jevega doma je v organizaciji območne iz­postave JSKD potekalo območno srečanje otroških gledaliških skupin občin Vrhnika, Borovnica in Log Dragomer. 19. februar – V vrhniškem športnem parku je potekalo pustovanje, ki se ga je udeležilo veliko število mask, med njimi tudi tri orga­nizirane skupine, ki so se potegovale za de­narno nagrado. Na koncu jo je komisija po­delila kar vsem trem skupinskim maskam. Za zabavo otrok je poskrbel otroški čarodej Jole Cole, za plesne korake ansambel Pe­klenski muzikantje, dogodek pa je organizi­ral ZIC Vrhnika. 28. februar – V avli Cankarjevega doma so na ogled postavili svoja dela učenci Slomškove in dobrovske šole, ki so sodelovali na natečaju vrhniške izpostave JSKD. To je bila druga raz­stava v okviru projekta »Naš likovni projekt«. MAREC 1. marec – Zgodba z lažno patronažno se­stro, ki je izkoriščala neprevidnost starejših ljudi in nemočnih ter jim na vrhniškem in borovniškem koncu izmikala denar, je kon­čana. Policisti so 57-letno žensko, ki naj bi se izdajala za patronažno sestro, prijeli; sodnik pa ji je odredil pripor. 6. marec – Muzejsko društvo Vrhnika in ZIC Vrhnika sta pripravila v Cankarjevem domu razstavo »Velika Ligojna in njeni prebivalci«, ki je v sliki in besedi predstavljala hiše, do-move in življenja krajanov. To je bila že če­trta razstava iz sklopa »Hiše se spreminjajo sledovi ostajajo«. 7. marec – V dvorani vrhniškega osrednjega kulturnega hrama je potekala območna revi­ja plesnih skupin občin Vrhnika, Borovnica in Log Dragomer. Predstavilo se je sedem plesnih skupin. 10. marec – Potok Belo so osvetlili gregorč­ki številnih otrok, ki so plovila izdelali sami ali pa skupaj s starši. Izdelovali so jih lahko tudi na posebni delavnici, najboljša pa so bila tudi nagrajena. 12. in 13. marec – V Cankarjevem domu je potekala krvodajalska akcija, na kateri je kri darovalo 322 občanov. 16. marec – Na 45. območni reviji odraslih pevskih zborov je na odru Cankarjevega doma nastopilo enajst zborov iz vrhniške, borovniške in log-dragomerške občine. Nji­hovo znanje je »ocenjeval« Gregor Klančič, primorski glasbeni pedagog. 18. marec – Kulturno društvo s Stare Vrhni­ke je v domu krajanov pripravilo ob dnevu žena in prihajajočem materinskem dnevu kulturno prireditev, s katero so počastili ma­tere, žene in dekleta. Po koncu kulturnega programa so mednje razdelili še ognjičevo mazilo, ki so ga izdelali otroci sami. 18. marec – Gasilke iz Verda so ženskam iz KS Verd ob njihovem prazniku pripravile kulturno popoldne. 23. marec – V Bevkah je zasedala skupščina Gasilske zveze Vrhnika, ki pa se jo je udele­žil tudi minister za obrambo Aleš Hojs. 24. marec – Na Vrhniki se je akciji »Očistimo Slovenijo« pridružil predsednik države dr. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2012 Danilo Türk, ki je skupaj s skavti in taborni­ki najprej pobiral smeti, nato pa se je mudil še v kompostarni Rosa, na Centru za ravna­nje z odpadki in v Kemisu. Obisk je sklenil v županovem kabinetu, kjer je dejal, da je Vrhnika lahko ostalim slovenskim občinam zgled za ravnanje z odpadki. Predsednik Türk v CRO Vrhnika. 31. marec – Muzejsko društvo Vrhnika je povabilo v goste dr. Andreja Gasparija, arhe­ologa. Po predavanju o pomenu Vrhnike v zgodovini so se udeleženci predavanja sku­paj z gostom sprehodili po Sv. Trojici in si na Tičnici ogledali ostanke keltskega gradišča. APRIL 1. april – V športni dvorani Antona Marti­na Slomška je orkester Simfonika praznoval dvajset let delovanja. Publika je bila priča ce­lovečernemu gala koncertu, kjer sta se sla­vljencu na odru pridružila še mešana pev­ska zbora Mavrica z Vrhnike in dr. Frančiška Lampeta iz Črnega Vrha nad Idrijo. Glasbe­na gostja je bila Nuša Derenda. 4. april – V Mali mestni galeriji je razstavljal Elo Mihevc, fotograf, na temo »konj«. Za glasbene užitke je poskrbel ansambel Šukar. 11. april – OŠ Ivana Cankarja je ob 30. oble­tnici Petkovškove otroške likovne kolonije pripravila v osrednjem vrhniškem kultur­nem hramu kulturni program, obenem pa v avli hrama predstavila še izbor likovnih in kiparskih del treh desetletij oz. v galeriji še razstavo del letošnjih udeležencev kolonije. 11. april – Vrhnika je dobila »svojo« poslan­ko Alenko Bikar, ki je na decembrskih voli­tvah dobila 37 %. V klopi Državnega zbora je sedla po tistem, ko je hram demokracije zapustil Zoran Jankovič in zaprisegel kot lju­bljanski župan. 13. april – Vrh občine in ministrstva za obrambo z ministrom Alešem Hojsem se je sestal zavoljo vojaških objektov na Stari Vrh­niki. Dogovorili so se o prenosu priključne moči iz vojašnice na vrtec, govora pa je bilo še o menjavi zemljišč in o brezplačnem naje­mu nekdanjega vojaškega strelišča. 17. april – V avli Cankarjevega doma je raz­stavljala ljubiteljska fotografinja Snežana Fi­lipovič, ki se je z objektivom sprehodila med lepotami slovenske narave in toplimi nasme­hi Daljnega vzhoda. 18. april – Tudi del vrhniške javne uprave se je pridružil splošni stavki, predvsem sektor šolski sindikat. Drugi bodisi sploh niso stav­kali (načelno podpirali) bodisi so opravljali delo v omejenem obsegu. 21. april – Na Sodnijskem trgu so si lahko obiskovalci nabrali cvetlice za svoje balkone in vrtove, kajti potekal je tradicionalni sejem »Vse za vrt in dom« v organizaciji TD Bla­gajana Vrhnika. Društvo je mednje razdelilo na stotine brezplačnih sadik balkonskih cve­tlic, pestro ponudbo cvetja pa so ponujale tudi stojnice. 22. april – Pred cerkvijo sv. Pavla na Vrh­niki je potekal blagoslov motorjev, ki ga vsako leto organizira Motoklub Nauportus. Zaradi slabega vremena se je blagoslova udeležilo bistveno manj motoristov kot pre­tekla leta. 22. april – Ustanovili so društvo Taborniški rod Enajsta šola, ki združuje vrhniške tabor­nike, pred tem pa je skupina delovala kot del logaških tabornikov. Sprejeli so znak, statut in organe društva. 22. april – V Bevkah je potekalo srečanje ljudskih pevcev, ki ga je organiziralo lokalno kulturno društvo. Nastopili so domači pevci in iz sosednjih občin. 27. april – Minilo je natanko 40 let, ko je vrhniška košarka na domačem asfaltnem igrišču premagala ljubljansko Olimpijo in postala pokalni zmagovalec Slovenije. V spomin na ta dogodek so pripravili v Špor­tnem parku na Vrhniki košarkarsko popol­dne, kjer so preigravale mlade in nekoliko manj mlade ekipe – nekdanji igralci slovite postave izpred štirih desetletij. 30. april – Na Stari žagi je zopet zagorel verjetno najbolje organiziran kres na vrhni­škem območju, ki se ga je udeležilo na stoti­ne ljudi. Organizator MŠKD Verd je pripravil poleg tega še glasbeni večer in dobrodelno dražbo. MAJ 2. maj – Na že 30. teku okoli KS Drenov Grič –Lesno Brdo je na najdaljši – 14 km – progi slavil lanski zmagovalec Peter Lamovec iz Žirov. Na 7-kilometrski trasi pa je bil najhi­trejši Vrhničan Luka Kramarič. 3. maj – Družba Siliko d. o. o. nadaljuje s po­diranjem objekta IUV, kjer namerava zgradi­ti lastne poslovne prostore. 5. maj – Cankarjeve dneve 2012 je v samem Cankarjevem domu odprlo KUD Ligojna s predstavo Micki je treba moža. 6. maj – V Cankarjevem domu je potekala slovesnost ob 67. obletnici osvoboditve Vrh­nike. Slavnostna govornica je bila poslanka dr. Andreja Černak Meglič, tržaški pevski zbor Pinko Tomažič pa je poskrbel za glas­beno plat domovinske prireditve. 7. maj – V sklopu Cankarjevih dni je v osre­dnjem vrhniškem kulturnem hramu poteka­la predstavitev knjige »Nekoč na Vrhniki«, avtorja Janeza Jurce, ki je v Cankarjevem mestu preživel svojo mladost. 9. maj – Dan pred občinskim praznikom je Ob­čina Vrhnika odprla novo enoto javnega vrtca – Komarček. V lepem sončnem popoldnevu se je na odprtju zbrala ogromna množica ljudi, ki so z aplavzom pospremili rezanje slavno­stnega traku. Vrtec je prva javna zgradba na Vrhniki, obnovljena kot nizkoenergetska hiša. 10. maj – Na slavnostni akademiji ob občin­skem prazniku je profesorica zgodovine in arhivska svetnica Marija Oblak Čarni preje­la naziv »častna občanka Občine Vrhnika«. Bronasto plaketo Ivana Cankarja sta prejela nekdanja oskrbnika zavetišča na Planini nad Vrhniko Ema in Mirko Goričan, srebrno pla­keto pa Društvo invalidov Vrhnika. Mirko in Ema Goričan, Marija Oblak Čarni, Ciril Pod­bregar in župan Stojan Jakin. 10. maj – Ob občinskem prazniku je v galeri­ji Cankarjevega doma odprla svoja vrata tudi razstava starih razglednic vrhniškega konca. Razstavo »Sprejmi lepe pozdrave« je skupaj z Muzejskim društvom Vrhnika in Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika pripravila Cankarje­va knjižnica. 12. maj – Pevci MePZ Ivana Cankarja so v osrednji kulturni hram na Vrhniki povabili goste iz Hotedrdšice in solo pevke vrhniške glasbene šole, ki so obiskovalcem ponudili programsko pester večer: od ljudskih pesmi do popevk, manjkal ni niti skeč. 12. maj – V Slomškovi športni dvorani je po­tekalo vseslovensko srečanje (in hkrati v 140 mestih po Evropi) krščanskih gibanj in sku­pnosti z naslovom »Skupaj za Evropo«. Zave­zali so se, da je njihovo bratstvo v službi edi­nosti in miru Evrope in vse človeške družine. 15. maj – Muzejsko društvo Vrhnika je obe­ležilo 20-letnico delovanja, obenem je javno­sti predstavilo že dvanajste Vrhniške razgle­de po vrsti. Trem svojim članom Frančiški Zalaznik, Francu Dovču in Niku Šušteršiču je podelilo naziv častnih članov društva. Društvo pa je prejelo jubilejno priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. 18. maj – Cankarjevo mesto je dobilo svoj prvi otroški festival rimane besede »Rima­raja«, katerega idejni oče je domači pesnik Uroš Vošnjak. Na natečaj je prispelo več kot 250 pesmi osnovnošolskih avtorjev iz raz­ličnih koncev Slovenije, njihova dela pa so izšla v posebnem zborniku. 19. maj – Po 23-kilometrski Cankarjevi poti od Rožnika v Ljubljani do Sv. Trojice nad Vrhniko, se je podalo okoli 250 pohodnikov. Pohod je bil obogaten s humanitarno akci­jo »Hodim za Beli obroč«, v okviru katere so zbrali za omenjeno društvo 4700 evrov. Za glasbeni program so poskrbele ligojnske Trl'ce in Adi Smolar. 19. maj – Mešani pevski zbor z Vrhnike Ma­vrica je na svoj letni koncert v goste v Can­karjev dom povabil kar dva zbora: Mešani pevski zbor Bilka iz Avstrije in Mešani pev­ski zbor Orfej iz Celja. Publiki se je predsta­vil vsak posebej, v sklepnem delu koncerta pa še vsi skupaj. 26. maj – V športnem parku na Vrhniki je Motoklub Nauportus znova v sodelovanju z društvi in organizacijami organiziral Dan varne vožnje, na katerem so lahko motoristi pod budnim očesom inštruktorjev osvežili svoje znanje. JUNIJ 8. junij – V vrhniškem športnem parku je že dvajsetič po vrsti zaplapolal argonavtski ogenj. Zbor pevcev se je pod režisersko tak­tirko Matije Milčinskega skozi prozo in poezi­jo sprehodil po poti antičnih grških junakov. Program pa so popestrili še plesalci s plesi de­žel, skozi katere so potovali argonavti. 9. junij – V Močilnik je s kanujem priveslal Brežičan Roman Zakšek, ki želi obuditi mi­stično pot nekdanjih argonavtov. Tam sta ga sprejela župan Stojan Jakin in direktor Za­voda Ivana Cankarja Vrhnika Boštjan Kopri­vec. 9. junij – Noč na Vrhniki je motilo slabo vre­me, a kot je dejal organizator, bi lahko bilo še slabše. Pevskim zvezdam (Duble Truble, Nika Zorjan, Zlatko, Mulac, Boštjan Kone­čnik, Kingstoni in Prljavo kazalište) je pri­sluhnilo okoli 6000 obiskovalcev. 10. junij – Na Sodnijskem trgu je potekal ve­čer smeha, ki so ga krojili stand-up komiki Ranko Babić, Janez Usenik, Klemen Mau­hler in Klemen Bučan. 11. junij – V Bistri se je pod vodstvom Bo­jana Mavsarja uradno začela mednarodna Forma V, v okviru katere so štirje kiparji na prostem izdelovali lesene skulpture. 12. junij – V Cankarjevem domu je poteka­lo odprtje dokumentarne razstave o dvajse­tih letih obstoja Argonavtskih dni. Avtorica razstave »Magični preliv časa in prostorov« je dr. Katarina Oblak Brown. Razstavo pa je Zavod Ivana Cankarja pripravil skupaj s Tu­rističnim društvom Blagajana. 13. junij – V Cankarjevem domu je pote­kalo uvodno predavanje strokovnjakov iz projekta Ensvet, ki bodo imeli v občinskih prostorih pisarno za brezplačno energetsko svetovanje. 14. junij – V Domu upokojencev je potekal tradicionalni piknik za domske varovance in njihove svojce. Pripravili so krajši kulturni program, nato pa je sledilo družabno popol­dne z razvajanjem brbončic. 15. junij – Na Stari cesti je v okviru Argo­navtskih dni potekal sejem, stojničarjem pa je družbo delalo še sedemnajst skupin lju­biteljskih kuharjev, ki so se preskušali v ku­hanju jedi. Dogodek so popestrili še s krajšo plesno in pevsko prireditvijo, na kateri so se predstavile lokalne in okoliške pevske ter plesne skupine. Prišli so tudi »rojaki« iz po­bratene občine Gonars. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2012 17. junij – Letošnja novost Argonavtskih dni je bila zaključna prireditev Čarobni argonavt­ski dan, ki je potekal preko cele nedelje v športnem parku. Prizorišče so zasedla dru­štva, Slovenska vojska, barmani, klubi in druge organizacije, ki so se predstavili obi­skovalcem. Za otroke so pripravili vrsto igral in mini športnih tekmovanj, popoldne pa je bilo obarvano bolj plesno, saj so se na odru predstavljale različne skupine. Vzporedno s Čarobnim argonavtskim dnevom je po­tekal tudi Argonavtski kolesarski maraton, prilago­jen vsem generacijam. 17. junij – MePZ Ivana Cankarja je v cerkvi sv. Lenarta imel tradicionalni koncert. V go­ste je povabil MPZ KD Pavle Voje Polšnik. 19. junij – Na dokumentarni razstavi Muzej­sko društvo Vrhnika praznuje 20 let, v pred­virju Cankarjevega doma, je društvo podalo pogled svojega dela od ustanovitve leta 1992 do leta 2012. 21. junij – Cankarjeva knjižnica je pripravila tradicionalno srečanje v Cankarjevem lazu. Letos so kulturni program izvajali pevci Me­šanega pevskega zbora Društva invalidov Vrhnika in dramska skupina Sezuti čevelj iz OŠ 8 talcev iz Logatca z dramsko igro Can­karjeva procesija. 22. junij – Letošnje praznovanje dneva dr­žavnosti na Vrhniki je za razliko od prete­klih let imelo ločeno kresovanje od proslave. Najprej (v petek) je potekalo kresovanje na Sveti Trojici nad Vrhniko, ki je imelo mašo za domovino in krajši kulturni program. Za tem pa je zagorel kres. 25. junij – Turistično društvo Vrhnika je v Starem malnu pripravilo tradicionalno pri­reditev Tu smo doma, s katero želijo spod­buditi vključevanje prišlekov v vrhniško življenje. Istočasno je potekal še tek s Stare Vrhnike do Starega Malna. 25. junij – Na občinski proslavi ob dnevu dr­žavnosti, ki je potekala pod šotorom v Parku samostojnosti v središču mesta, je bil slav­nostni govornik državni sekretar na ministr­stvu za obrambo Peter Stavanja, navzoče pa je nagovoril tudi župan Stojan Jakin. 30. junij – V vročem poletju so praznovali tudi ligojnski gasilci, in sicer 60 let organizi­ranega obstoja. Pripravili so gasilsko parado s podelitvijo priznanj in pa Lumpijev tek za najmlajše. JULIJ 2. julij – Začel se je Poletni vklop, v okviru katerega bodo lahko otroci do 24. avgusta aktivno in ustvarjalno preživljali počitnice. Poletni vklop organizirata vrhniški Zavod Ivana Cankarja in Center za socialno delo Vrhnika v sodelovanju z občino, lokalnimi društvi in organizacijami. Vklop je v povpre­čju obiskalo po 80 otrok na dan. 3. julij – Nad nekdanjo sokolsko dvorano na Tržaški cesti 11, kjer danes domujejo krajev­ne skupnosti, so se po predhodni menjavi ostrešja lotili še prenove fasade. Barvo so narekovali strokovnjaki iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine. 6. julij – Občina Vrhnika je zaključila s prvo fazo obnove tankovske ceste – od Gabrč do mostu, kjer se zavije proti Staremu Malnu. 7. julij – Podlipski in smreški gasilci, or­ganizirani v Prostovoljno gasilsko društvo Podlipa – Smrečje, so praznovali 90 let or­ganiziranega obstoja. Visoka obletnica je bila zaznamovana z izzidom kronike, ki je govorila o številnih prelomnicah; zadnja pa je pridobitev nove avtocisterne v letu 2011. 9. in 10. julij – V Cankarjevem domu je po­tekala krvodajalska akcija, na kateri je te­kočino življenja darovalo 207 krvodajalcev. Naslednja akcija bo 26. in 27. novembra. 24. julija – Asfaltirali so še drugi del tanko­vske ceste – od mostu do Storževega griča. Obenem so uredili pri štirni tudi parkirišče za izletnike, ki se podajo bodisi v Star maln bodisi na Planino. Za skoraj pol kilometra na novo asfaltiran odsek bo občino odštela do­brih dvesto tisočakov. 28. julij – V Borovnici je potekalo medobčin­sko tekmovanje koscev in grabljic, na kate­rem so med drugim nastopali tudi vrhniški predstavniki in predstavnice. Vrhničani so si prikosili bron in srebro, odlične druge pa so bile tudi grabljice. AVGUST 1. avgust – Skoraj štirideset vrhniških osnov­nošolcev se je pod vodstvom mladinskega odseka Planinskega društva Vrhnika odpra­vilo na že 48. poletni planinski tabor. Tokra­tno desetdnevno aktivno preživljanje poči­tnic je potekalo v dolini Nadiže. 3. avgust – V Parku samostojnosti v središču mesta je potekala prva prireditev v okviru projekta »Poletje na Vrhniki«, s katerim želi Zavod Ivana Cankarja Vrhnika popestriti po­letno družabno dogajanje ob koncu tedna. Program je potekal po ustaljenem redu: pra­vljica za otroke, otroška predstava, ulično gledališče in živa glasba. 7. avgust – V Beljaku je potekal že 69. festi­val narodnih noš, na katerega so se odpra­vile skupine TD Blagajana Vrhnika, FS Grof Blagaj iz Polhovega Gradca, Trl'ce iz Ligojne in otroška folklorna skupina s Stare Vrhnike. 11. avgust – V zgodnjem sobotnem jutru je do tal pogorelo skladišče borovniškega Lika. Požar je gasilo 128 delavcev, ocena škode pa je več kot milijon evrov. Govori se, da je bil na delu požigalec. 11. avgust – Drugič zapored je v okviru Po­letja na Vrhniki oživelo mestno središče. Pravljičarka Zlata je popeljala malčke v svet pošasti. Komur pa to ni bilo dovolj, si je lahko ogledal še otroško predstavo o letečem kovč­ku. Nekoliko starejše je kasneje pozabavala italijanska artistka, v sklepnem delu pa so Ložanske vrane poskrbele za živo glasbo. Do­godek je potekal pod okriljem ZIC Vrhnika. 17. avgust – Zaradi suše slabše deluje obrab­ni mehanizem drevja, posledično povzro­čajo podlubniki večjo škodo. Na vrhniškem koncu so najbolj prizadeti gozdovi okoli Bi­stre in Verda, številna žarišča pa so odkrili tudi okoli Stare Vrhnike in Vrhnike. V za­dnjem mesecu naj bi podlubniki uničili več kot tisoč kubičnih metrov lesa, kar je trikrat več kot v enakem obdobju leto pred tem. 18. avgust – Bevški gasilci so praznovali 100 let organizirane protipožarne obrambe, kar so proslavili z gasilsko slovesnostjo. Le-te se je med številnimi gosti udeležil tudi obramb­ni minister Alojz Hojs. Ob tej priložnosti so gasilci izdali še društveno kroniko v knjižni obliki in pa tudi uradno sprejeli v svojo sre­do novo moštveno gasilsko vozilo. 20.–25. avgust – V Mineralovem kamnolomu je potekala tradicionalna kiparska delavnica z naslovom Kamen, ki jo je vodila akadem­ska kiparka Alenka Vidrgar. Potekala je v or­ganizaciji območne enote Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Kamnite skulpture je vsak dan od sedmih zjutraj do treh popoldan ustvarjalo deset ljubiteljskih kiparjev. SEPTEMBER 3. september – Začeli so z rušenjem cestnin­ske postaje na Logu. Odstranili so betonske bloke in na ta način omogočili dolgo priča­kovani hitrejši pretok prometa. Dela so kon­čali 12. septembra. 9. september – Na Sveti Trojici je potekala podelitev 26 priznanj »Blagajana« za naj­lepše urejene stavbe in njihovo okolico, za najlepše javne objekte in obnovljene stare objekte. Akcijo je organiziralo Turistično društvo Blagajana Vrhnika. 11. september – V galeriji Cankarjevega doma je odprla vrata slikarska razstava Dra­gomerčanke Emilije Erbežnik, z naslovom »Barvni prelivi«. Predstavila se je z akvarel­nimi deli. Na razstavi pa je predstavila še dva svoja talenta: petje in aranžiranje. 15. september – V Slomškovi športni dvo­rani na finalnem šovu Zmigaj se sta navdu­šila mednarodni plesni zvezdi: Chachi in Pacman. Plesalca sta pred tem vodila delav­nice, teden dni pred tem pa so udeleženci festivala nadgrajevali svoje znanje pri slo­venskih plesalcih. 15. september – V okolici Žalca je potekalo državno gasilsko tekmovanje v orientaciji za pionirje, mladince in pripravnike. Med 174 najboljšimi ekipami iz vse Slovenije je na­stopila tudi mladinska ekipa iz PGD Blatna Brezovica, ki je osvojila naslov državnih pr­vakov. 20. september – V Bevkah so odprli Bevško učno pot, ki združuje naravno in kultur­no dediščino tega območja. Odprtje učne poti so s krajšim kulturnim programom obeležili učenci lokalne podružnične šole, obenem pa so predstavili tudi razstavo o Krajinskem parku Ljubljansko barje, ki bo poslej postavljena v šoli. Udeleženci odpr­tja so se nato sprehodili do izhodišča poti, kjer so trak prerezali Barbara Zupanc iz KP Ljubljansko barje, podžupan Janko Skodlar in župan Stojan Jakin. 21. september – Zavod Ivana Cankarja Vrh­nika je v sodelovanju z Občino Vrhnika v okviru tedna mobilnosti podaril devetim vrhniškim javnim zavodom deset koles. 25. september – V avli Cankarjevega doma gostuje fotografska razstava Ko se dvignejo meglice, na kateri svoja dela predstavlja dr. Davorin Tome. 27. september – Občinski svet se je odločil, da na predlog Muzejskega društva Vrhnika poimenuje novo ulico na Vrhniki – v nase­lju Gabrče III »Švabičeva ulica«, po Stevanu Švabiću, ki je 15. novembra 1918 z odločno akcijo dosegel, da se je italijanska vojska umaknila z Vrhnike nazaj na črto premirja. 28. september – Pred Cankarjevo knjižnico se je zaključil projekt »Poletni bralci – po­letavci«, v okviru katerega so mladi segali po knjigah tudi med poletnimi počitnicami. Najbolj pridne so nagradili. Nekateri pa so prejeli celo posebne nagrade. 28. in 29. september – V gasilskem domu na Vrhniki so odprli že 8. razstavo gob, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev narave in običajev Notranjske – Vrhnika. S pestrostjo vrst niso imeli težav, saj je bilo to leto na go­barskem področju izredno bogato. OKTOBER 1. oktober – Na Vrhniki se je začel vršiti zgo­dovinski arheološki podvig, ki je vzbudil v strokovni javnosti veliko zanimanja. Arhe­ologi bodo namreč iz Ljubljanice (Tojnice) dvignili rimsko tovorno ladjo in deblak ter ju premestili v sosednje Opekarniške bajerje. 5. oktober – Občina podpiše pogodbo za na­kup nekdanje IUV konfekcije. Dejansko pa je šivalnica prešla v občinske roke 19. novem­bra, ko je bila plačana pogodbena vrednost. 7. oktober – Za razliko od preteklih let, ko je v vrhniških vrtcih primanjkovalo prostora, so se z odprtjem nove enote Komarček raz­mere spremenile. Po dolgih letih tako iz vrt­ca obveščajo starše, da imajo kljub začetku šolskega leta na voljo še vedno prosta mesta za drugo starostno skupino. 8. oktober – Prizorišče dokumentiranja in premestitve rimske tovorne ladje v strugi Ljubljanice pri Sinji Gorici si je ogledal tudi minister Žiga Turk ter občinska ekipa. Mini­ster je z velikim zanimanjem spremljal raz­lago o najdišču; najdbo pa si je ogledal na monitorju, s katerim so z brega Ljubljanice spremljali operativno fazo projekta. Strokov­njakom je čestital za kakovostno delo. 10. oktober – Predstavniki Muzejskega dru­štva Vrhnika, Cankarjeve knjižnice in ZIC Vrhnika so zgroženi opazili, da je stavba nekdanje IUV konfekcije popolnoma izro­pana. Cankarjeva knjižnica je namreč želela uporabiti del starega inventarja za opremo nove knjižnice. 12. oktober – Arheologi javnosti sporočijo, da bo rimska ladja najverjetneje kar ostala v strugi Ljubljanice. Razlog je en sam: po­manjkanje denarja za nadaljnji odkop in sa­nacijo brežine. Izkazalo se je namreč, da je verjetno še polovica okoli 14 m dolge ladje zakopane pod brežino, česar pa niso pred­videvali. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2012 14. oktober – V pobrateni občini Go­nars je potekala zabavna prireditev Festa d'Autunno, ki jo organizira lokalno zdru­ženje trgovcev in obrtnikov Progetto Go­nars Vivo. Tradicionalnega srečanja so se v organizaciji Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika udeležili župan Stojan Jakin, Ljudske pevke Trl'ce iz Ligojne ter Otroška folklorna skupi­na iz KUD Stara Vrhnika z namenom: krepiti dolgoletno pobratenost, hkrati pa iskati tudi nove možnosti sodelovanja in tkanja vezi. 15. oktober – Od 15. oktobra do 19. oktobra je v okviru vseslovenske akcije Simbioz@ potekalo tudi na Vrhniki računalniško izo­braževanje starejših. Prostovoljci so slednje »poučevali« na treh lokacijah: v obeh šolah in v Cankarjevi knjižnici. Na Vrhniki je 71 prostovoljcev poučevalo 89 udeležencev. 16. oktober – Tudi vrhniška komunala je zaradi konkurence na trgu, ki je čez noč omogočila državljanom cenejši plin, zniža­la cene dobave plina, in sicer za dobrih 20 odstotkov. 17. oktober – Vrhniško združenje borcev za vrednote NOB je skupaj z Zavodom Ivana Cankarja in s Cankarjevo knjižnico Vrhnika pripravilo literarni večer v spomin na pisa­telja Karla Grabeljška – Gabra. O njegovem delu je v Cankarjevem domu spregovorila Marija Iskrenovič, govoril pa je tudi predse­dnik združenja ZB NOB Janez Kikelj. 19. oktober – Pri Gostišču Bistra v Bistri so odkrili novo leseno skulpturo, ki sta jo iz­klesala Marco Milcovich in Del Pier Marin v okviru letošnjega poletnega (junij) kiparske­ga simpozija Forma V. 19.–20. oktober – Scenarij dvodnevne občin­ske vaje, ki je vključevala lokalne enote za­ščite in reševanja ter humanitarna društva, je predvideval, da je Vrhniko stresel potres 7. stopnje po evropski lestvici. Zgodilo naj bi se več različnih nesreč, na kateri so ome­njene enote preverjale svojo usposobljenost. Vajo je pripravila občinska Civilna zaščita v sodelovanju z Gasilsko zvezo Vrhnika in Ob­čino Vrhnika. Scenarij vaje je predvideval močan potres, zaradi ka­terega so občani utrpeli telesne poškodbe. 23. oktober – Župan Občine Vrhnika Stojan Jakin je predal ključe občinskega landrover­ja, znamke freelander, direktorju Zdravstve­nega doma Vrhnika Tomažu Glažarju. Zara­di prometne nesreče je namreč zdravstveni dom ostal brez urgentnega vozila dežurnega zdravnika. Zato so se na občini odločili, da jim predajo svojega, da bodo lahko še naprej nemoteno opravljali naloge. 23. oktober – V Galeriji cankarjevega doma na Vrhniki se je s kiparsko razstavo Odviha­ne zgodbe predstavil domačin Andrej Kos. 28. oktober – V župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki je potekala slovesnost ob njeni 160– letnici posvetitve. Mašo je daroval kardinal Franc Rode. NOVEMBER 9.–11. novembra – Društvo gojiteljev ma­lih pasemskih živali z Vrhnike je pripravilo tridnevno razstavo malih živali v lokalnem gasilskem domu. Obiskovalci so lahko videli kunce, golobe in perutnino. 11. november – Na predsedniških volitvah je vrhniški volilni okraj največ glasov namenil Borutu Pahorju – 38,05 %. Drugo uvrščeni Danilo Türk je prejel dobrih 36 %, Milan Zver pa dobrih 25 %. 12. november – V vrtčevski enoti Žabica občina uveljavlja bančno garancijo izvajalca del, mariborskega Konstruktorja, za popra­vila napak, ki so nastale ob izgradnji vrtca. Ocenjena vrednost del je 132 000 evrov. 13. november – V galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo slikarja in grafika Milogoja Dominka (1932-2010), ki sta jo ob njegovi 80. letnici rojstva pripravila Muzej­sko društvo Vrhnika in ZIC Vrhnika. Razsta­vljen je bil izbor slikarjevih najpomembnej­ših del iz zadnjih štirih desetletij, ko je živel in plodno deloval in na Vrhniki. 16. november – V vrtcu Želvica je Slavko Keršmanc iz Čebelarskega društva Vrhnika malčkom na kratko predstavil čebelarstvo. S seboj pa je prinesel tudi nekaj opreme, ki je med najmlajšimi pritegnila veliko pozor­nosti. Malčke je nagovoril tudi župan Stojan Jakin. Gosta sta se najmlajšim pridružila v okviru vseslovenske akcije »Tradicionalni slovenski zajtrk«. 18. november – V Cankarjevem domu je pod okriljem JSKD potekalo regijsko tekmovanje odraslih pevskih zborov. 19. november – Na Tržaški 1, kjer ima svo­je prostore tako upravna enota kot občin­ska uprava, sta se oba kolektiva zaposlenih odločila, da pomagata žrtvam poplav. Med zaposlenimi so zbirali pomoč bodisi v obliki hrane bodisi v obliki denarnih prispevkov, ki pa so jih na koncu ravno tako uporabili za nakup živil. Tako so zbrali zajetno količino hrane, ki so jo odpeljali na Karitas, ta pa na­prej v zbirne centre za razdeljevanje pomoči na poplavljenih območjih. 23. november – Vesoljski polžki, plesna skupina s Stare Vrhnike, je v Cankarjevem domu ob 10. obletnici delovanja pripravila celovečerni nastop. Pričakala jih je nabito polna dvorana. 24. november – Vrhniška župnijska Karitas že več let v tem letnem času pripravlja do­brodelni koncert »Dva novčiča«, s katerim zbira denar za socialno šibkejše. Na odru Cankarjevega doma se je predstavilo 9 raz­ličnih ansamblov in skupin. Zbrane pa so nagovorili tudi predstavniki župnije in lo­kalne skupnosti. Zbrani denar so namenili za nakup hrane in plačilo položnic socialno šibkejšim posameznikom. 30. november, 1. december – Na dvodnev­nem Miklavževem sejmu, ki ga je na Sodnij­skem trgu pripravil Zavod Ivana Cankarja VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2012 Vrhnika, je sodelovalo rekordno število stojničarjev. Prvi dan so jih našteli dvajset, naslednji dan pa preko trideset. Vzporedno s sejmom je potekal tudi smučarski »Ski se­jem« lokalnega smučarskega društva. 30. november – V Cankarjevem domu je po­tekal festival narodno-zabavne glasbe »Igra­mo, kot znamo« v organizaciji Marjete Orel. Na odru se je predstavilo 9 domačih in oko­liških ansamblov. Plaketo Našega časopisa za najboljši ansambel po mnenju strokovne žirije prejel Ansambel Livada iz Borovnice. Publika je največ glasov namenila Ansamblu Ponos iz okolice Iga, za najboljšo avtorsko pesem pa je strokovna žirija razglasila pe­sem Ložanskih vran iz Zaplane. Skupni nastop vseh nastopajočih na koncu festivala. DECEMBER 1. december – Pred Pik barom na Vrhniki se je v večernih urah odvila modna revija Rena­te Metljak, frizerke in vizažistke. Dogodek je potekal ob 10. obletnici ustvarjanja Metlja­kove in ob odprtju njenega novega salona. 1. december – Društvo invalidov Vrhnika je 30-letnico društva, 20-letnico pevskega zbora in 15. obletnico slavnostnega koncerta ome­njenega zbora obeležilo v Cankarjevem domu. 3. december – V Cankarjevi knjižnici je po­tekalo skupno ustvarjalno dopoldne med otroci razvojnega oddelka vrhniškega vrtca, skupine iz VDC Vrhnika; pridružili pa so se jim še osnovnošolci iz Bevk in malčki iz vrtčevske enote Želvica. Namen srečanja je bil, da otroci ali celo odrasli preko različnih ustvarjalnih delavnic spoznajo medseboj­no enakost. Projekt je potekal pod okriljem omenjene knjižnice in Zavoda za usposa­bljanje Janeza Levca. Bilo je veselo in ustvarjalno. 5. decembra – Miklavža je pri cerkvi Svete Trojice pričakalo toliko otrok in staršev kot še nikoli doslej. Od »Berzota«, kjer je bilo zbirno mesto, se je do vrha hriba vila nepre­kinjena kolona ljudi. Številni od njih so imeli bakle, ki so jih pred začetkom dogodka delili mednje. Na prizorišču je Miklavž nagovoril najmlajše, nebeško spremstvo je mednje razdelilo nekaj drobnih sladkarij, za red pa so poskrbeli mali peklenščki. 7. december – OŠ Antona Martina Slomška je organizirala v svoji športni dvorani dobro­delni koncert z naslovom Mlaka spreminja podobo, a ohranja svoj namen. Poleg nasto­pa učencev je dogodek zaznamoval tudi se­jem izdelkov učencev, ves izkupiček pa so namenili obnovi šolske mlake. 7. december – V Cankarjevem domu je pote­kal tako imenovani Novoletni koncert vrhni­škega Big Banda. 8. december – Mešani pevski zbor Ivana Cankarja je v osrednjem kulturnem vrhni­škem hramu pripravil glasbeni večer. Tokrat je v goste povabil Mešani pevski zbor Penta­kord in trobilni kvintet Nauportus. 11. december – V Cankarjevi spominski hiši so bralce grele besede največjega slovenske­ga pisatelja. Prebiral jih je dramski igralec Janez Škof, ki pa je zaigral tudi za harmo­niko. Dogodek je potekal ob obletnici Can­karjeve smrti. 20. december – Na Komunalnem podjetju Vrhnika so prerezali slavnostni trak novega zbirnega centra za odpadke. Center je vrata za stranke odprl enajst dni kasneje – 1. ja­nuarja 2013, deloval pa naj bi kot začasna rešitev, saj komunala načrtuje gradnjo »pra­vega« centra. 26. december – Pred TPC Mercator sta po­tekala tradicionalni blagoslov konj in pa občinska proslava ob državnem prazniku. Slavnostni govornik je bil župan Stojan Ja­kin. Dogodek je zaznamovalo tudi odprtje nove skulpture Todorja Vasseva na zelenici pred trgovino. Ob prazniku pa se je skoraj sto pohodnikov podalo v okviru tradicional­nega pohoda Po poti Cankarjeve matere z Vrzdenca na Vrhniko. 27. december – KUD Drenov Grič-Lesno Brdo je v Cankarjevem domu organiziral deseti in obenem tudi zadnji celovečerni koncert njihovega rojaka-tenorista Uroša Pe­trača. 31. december – Dramska skupina Sadika, li­gojnskega kulturnega društva, je na silvestr­ski večer premierno postavila na oder kome­dijo Svojeglavček, režiserja Petra Militareva. Veseli večer so nadaljevali v sproščeno sil­vestrovanje pred domačo kulturno dvorano. VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2012 Marija Oblak Čarni POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA V LETU 2011 Poročilo predsednice na občnem zboru dru­štva, 15. maja 2012 V letu 2011 je sestav društvenih organov ostal isti (gl. poročilo za leto 2010). Delo vodi izvršni odbor, ki se sestaja skupaj z nadzor­nim odborom. Sestanki so bili 11. aprila, 10. maja, 12. septembra in 22. novembra. Občni zbor društva je bil 3. maja 2011. Na občnem zboru so bili društveni organi izvoljeni v sta­ri sestavi. Delo je potekalo po delovnem načrtu. Občina Vrhnika je sofinancirala društveni program s 805 Eur za redno dejavnost in 1330 Eur za 8 projektov: zbornik Vrhniški razgledi, štev. 12 (izdaja in zalaga Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja za kultu­ro, šport in turizem Vrhnika), vrhniški sli­kar Milojko Dominko-razstava (priprava gradiva), zgodovina Vrhnike – multivizija (priprava teksta), gradivo o Veliki Ligojni za razstavo v sklopu razstav Hiše in ljudje, Iz­delovanje harmonijev v tovarni Lenarčič na Vrhniki na Lošci (zbiranje gradiva in podat­kov), Vrhniški mojstri rezbarstva (zbiranje podatkov), Vrhniški učitelji (življenjepisi za objavo), Opekarska dejavnost na Vrhniki (članek za objavo). Zbiranje gradiva: zbrali smo nekaj gradiva o zgodovini Vrhnike, predvsem fotografije in pisno gradivo. Najpomembnejša je pri­dobitev dela osebnega fonda Rafaela Ogrina (1885–1966) – ljubiteljskega raziskovalca vrh­niške zgodovine – in sicer 39 zvezkov, izpi­skov iz arhivskega gradiva, nekaj razglednic in fotografij, rokopisov raziskav o nekaterih znanih vrhniških rodbinah, prerisane podo­be Vrhnike in sosednih naselij iz starih kata­strov (drugih predmetov zaradi pomanjkanja prostora nismo zbirali). Smo pa problem pro­storov predstavili novemu županu g. Stojanu Jakinu in v zvezi s tem napisali tudi dopis Občini Vrhnika, oddelku za družbene dejav­nosti, in zaprosili za prostor, kamor bi mogli deponirati razno gradivo za načrtovano kra­jevno muzejsko zbirko. Razstave: pripravili smo (s Cankarjevim domom) razstavo o Voljčevi cesti in Klisu. Odprta je bila v Cankarjevem domu na Vrh­niki od 14. maja do 19. junija 2011. Z razsta­vo o usnjarstvu na Vrhniki smo gostovali v Usnjarskem muzeju v Šoštanju (maja 2011), z razstavo o bratih Jager, arhitektu Johnu Ivanu ter duhovniku in profesorju čebelar­stva Francisu Francu Jagru pa junija 2011 v Urbanističnem inštitutu v Ljubljani in no­vembra v Kulturnem domu v Cerknici. Sodelovali smo zlasti s Turističnim društvom Blagajana na Vrhniki in Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika. Na povabilo Muzejskega društva Kozje smo se udeležili prireditve ob 10. obletnici odprtja kulturnega spomenika Kroflov mlin v Kozjem (11. junij 2011). Nadaljevali smo s pripravami za razstavi o Veliki Ligojni (F. Dovč) in o akad. slikarju Milojku Dominku (1932–2009) (M. Rančov, P Mrak), ki ju načrtujemo postaviti v letu 2012. V začetku leta je izšel zbornik Vrhniški razgledi 2010, štev. 11, ki smo ga pred­stavili na občnem zboru 3. maja 2011. Pri­pravili oz. zbrali pa smo prispevke za 12. zvezek zbornika, ki bo predvidoma izšel v začetku leta 2012. Organizirali smo ekskurzijo na Madžarsko v dolino reke Zale. Obiskali smo skansen v Zalaegerszegu, kjer je prikazana stara ljud­ska arhitektura madžarske vasi. Ugotavljali smo, da je prav taka kot stara ljudska arhitek­tura v našem Prekmurju. Madžari so pastir­sko ljudstvo. Stalno so se naselili v Panonski nižini šele v 10. stoletju in od tu že naselje­nega slovanskega prebivalstva prevzeli nači­ne obdelovanja polja in gradnjo bivališč. V Zalavaru smo si ogledali ostanke Blatenske­ga Kostela, središča Kocljeve slovanske drža­ve iz 9. stoletja. Še pred dvema desetletjema je na prostoru tega Spominskega zgodovin­skega parka dominiral spomenik sv. Cirilu in Metodu, utemeljiteljema slovanskega pi­smenstva, prvega slovanskega knjižnega je­zika in slovanskega bogoslužja, ki je nekako simboliziral del davne, pomembne zgodo­vine Slovanov. Zdaj pa je park vse bolj ob­dan z madžarskimi spomeniki v spomin na dogodke po njihovi naselitvi. S tem brišejo sledi slovanske zgodovine na tem ozemlju! (Za pot k ostankom najstarejše bazilike slo­vanskega kneza Pribine iz leta 840, nedaleč od parka, pa nismo našli nobene oznake). Od tu smo nadaljevali pot v mestece Kestely in zdravilišče Hevis. Na eni od madžarskih kmetij smo si ogledali zanimivo predstavo čikošev – madžarskih konjskih pastirjev. Ogled polotoka Tihany na Blatnem jezeru pa je bi zadnji na programu naše ekskurzije. Projekt z muzejem: Pomemben dogodek je bil obisk predstavnice Mestnega muzeja Lju­bljana arheologinje Irene Šinkovec in pred­stavnika Ministrstva za kulturo, arheologa dr. Andreja Gasparija v zvezi z načrtovanim prenosom rimske ladje, ki je potopljena v Lju­bljanici ob bregu v k. o. Verd v mokri depo na področje bajerjev v nekdanjih Kotnikovih glinokopih. Občini sta sporočila željo, da bi ljubljanski mestni muzej prenesel na Vrh­niko tudi Potočnikovo zbirko predmetov iz Ljubljanice in načela sta vprašanje prostora za muzej. Zato se je podžupan Janko Sko­dlar oglasil v društvu, kjer mu je predsednica predstavila Projektno nalogo »Muzej Vrhni­ka«, ki smo jo leta 2009 izdelali v društvu in Nataša Oblak Japelj svojo diplomsko nalogo »Prenova Lenarčičevega posestva v Verdu za potrebe muzeja«. Podžupan Janko Skodlar z gostoma iz Ljubljane ter predsednica Muzej­skega društva Marija Čarni in Nataša Oblak Japelj so si v naslednjih dneh (13. in 15. sep­tembra 2011) ogledali prostor ob bajerjih in kot možen prostor za muzej Lenarčičevo hišo – Staro pošto ob nekdanjem potniškem pristanišču ob Ljubljanici, Kotnik–Lenarčiče­vo posestvo v Verdu in idrijsko skladišče ob nekdanjem tovornem pristanišču na Ljublja­nici. Za stavbo nekdanjega idrijskega skladi­šča sta gosta menila, da je zelo primerna. Bila sta navdušena nad njeno monumentalnostjo, starostjo in ohranjenostjo. Bila sta mnenja, da sta tako stavba kot lokacija izjemni. Z mostič­kom prek Ljubljanice bi bila idealna poveza­va z bajerji. Skladišče je, po njunem mnenju, treba obravnavati skupno z Idrijo, ki si priza­deva za vpis v UNESCOV seznam dediščine. Potrebno je izpeljati priprave za proglasitev skladišča za kulturni spomenik. Prav tako je treba proglasiti za spomenik tudi za Staro pošto (Lenarčičevo hišo). S tem v zvezi sta Nataša Oblak Japelj in Mari­ja Čarni 6. oktobra 2011 obiskali arhiv (Enoto Zgodovinskega arhiva Ljubljana) v Idriji, pre­gledali tam razpoložljivo literaturo in nekaj arhivskega gradiva in pripravili krajši elabo­rat o zgodovini skladišča in nekdanjih pove­zavah Vrhnike z Idrijo in idrijskim rudnikom. MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA (Akcija s prenosom ladje je nekoliko zasta­la, ker so odkrili, da je pod njo še starejši deblak. Zaradi nove najdbe je treba prenos načrtovati ponovno.) V počastitev 150-letnice rojstva slikarja Jožefa Petkovška (1861–1899) smo 14. de­cembra pripravili v Cankarjevem domu ve­čer s predvajanjem Klopčičevega filma Nori malar in predavanjem prof. Milčka Komelja o slikarjevem življenju in delu. Sodelovali smo (predsednica) v skupini za razvoj turizma na Vrhniki), ki jo je vodil podžupan Janko Skodlar. Z dvema študentkama zgodovine in geo­grafije oz. zgodovine na Filozofski fakulte­ti Univerze v Ljubljani smo sodelovali pri pripravi diplomskih del. Ena je raziskova­la priseljevanje na Vrhniko v 20. stoletju in druga prizadevanja za postavitev lokalne muzejske zbirke na Vrhniki, ki sežejo že v trideseta leta prejšnjega stoletja. V tistem času je arheolog Walter Schmid izkopaval ostanke rimskega Nauportusa ob Ljubljanici in ob sodelovanju Marijana Marolta je takra­tni župan Hočevar postavil v občinski stavbi zbirko izkopanih predmetov. Bibliografija: Poročilo o predstavitvi Vrhniških razgledov štev. 11, Naš časopis. g/ašper/t/ominc/, foto: aa: Skozi zgodovino po Klisu in Voljčevi (razstava). Naš časopis, 27. junij 2011, str. 53. Nataša Oblak Japelj, Brata Jager v Urbani­stičnem inštitutu. Gostovanje razstave, Naš časopis, junij 2011, str. 55. M. Oblak Čarni, foto: F. Dovč in J. Žitko: Po sledeh slovanske Kocljeve Spodnje Panonije. Naš časopis, 29. avgust 2011, str. 47. Nataša Oblak Japelj, Brata Jager v Cerknici. Gostovanje razstave. Naš časopis, 30. januar 2012. g/ašper/t/ominc, Slikarjeva norost ali geni­alnost? Ob 150. obletnici rojstva Jožefa Pet­kovška. Naš časopis, 30. januar 2012. NA NASLOVNICI: Milogoj Dominko: Srčna dama, 2009, olje na platnu, 92 x 90 cm, izrez. NA ZADNJI STRANI KNJIGE: 20. Argonavtski dnevi – ko se prostor in čas zopet magično prelivata – so odprti, Odprtje Argonavtskih dni, 2012 (foto: Tatjana Rodošek). Vzporedno s Čarobnim argonavtskim dnevom je potekal tudi Argonavtski kolesarski maraton, prilagojen vsem generacijam (foto: Gašper Tominc). Sejem Vse za vrt in dom je vedno zelo dobro obiskan (foto: Gašper Tominc). Mlin, ki so ga nekoč uporabljali za mletje šote za potrebe vrtnarij, 1957 (foto; Stevo Dozet). Lesena sulična ost iz tise pred ožiganjem površine in njena namestitev na lesen drog po opravljenem ožiganju (foto: David Badovinac). Značka Občinske gasilske zveze Vrhnika (foto: Janez Žitko). Ringarji v Lenarčičevi opekarni po letu 1960 (foto: Anica Krašovec). vrhniški razgledi Leto 13 (2012) Izdala in založila: Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika Uredniški odbor: Igor Berginc Franci Dovč Anja Frković Tršan Pavel Mrak Marija Oblak Čarni (urednica) Nataša Oblak Japelj (namestnica urednice) Tatjana Oblak Milčinski Olga Pivk Mirjam Šemrov Lektoriranje: Mirjam Šemrov Tehnična ureditev: Milena Oblak Erznožnik Tisk: Starling, Vrhnika Naklada: 350 izvodov Vrhnika, april 2013 ISSN 1408 – 0583 – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana