Kaj lahko pričakujemo od leta 1989?
Nina Jevšnik, predsednica komiteja za družbeno planiranje in družbenoekonomski razvoj:
Letošnje leto zaključujemo sredi velikih naporov za izbolj-šanje in ustalitev našega go-spodarskega položaja. Visoka inflacija stagnacije oz. padec fizičnega obsega industrijske proizvodnje, slabi flnančni re-zultati in komaj zadovoljiva rast izvoza so bile osnovne značilnosti moščanskega go-spodarstva v letošnjem letu. Menim, da se ta gibnja vsaj v prvi polovici leta 1989 ne bodo bistveno spremenila in izboljšala, delno oživitev pro-izvodnje v skladu z izvedeno reformo gospodarskega si-stema lahko pričakujemo šele v drugi polovici 1989. leta.
Razvojne cilje, opredeljene v osnutku tnoščanske resolu-cije za prihodnje leto: poveča-nje proizvodnje in izvoza ob boljšem izkoriščanju zmoglji-vosti, povečanju produktivno-sti dela in prestrukturiranje proizvodnje bo možno realizi-rati le ob pogoju stimulativne ekonomske politike in spreje-tih ukrepih ter zakonih, ki bodo takšen razvoj podpirali, na pa zavirali, tako kot je bilo v letošnjem letu. V letu 1988 sprejeta in veljavna inter-ventna zakonodaja je po mne-nju mnogih naših gospodar-stvenikov razvoj ter gospodar-ski položaj OZD prej poslab-ševala kot pa spodbujala, kar potrjujejo tudi rezultati devet-mesečnega poslovanja.
Do sedaj učinki ekonomske krize pri nas niso vodili k pre-strukturiranju proizvodnje, novim organizacijam in zniža-nju stroškov, čeprav smo o tem veliko govorili in skle-pali, ampak je kriza delovala
kontraproduktivno, ugašala je že tako nizko delovno motiva-cijo, ki je bila prisotna »v bolj-ših časih«. To pa niso posle-dice t. i. nespoštovanja eko-nomskih zakonitosti (kot mnogi radi trdijo) ker zakoni-tosti delujejo, če jih mi »spo-štujemo« ali ne, ampak posle-dica specifičnih družbenoeko-nomskih zakonitosti doseda-njega gospodarskopolitičnega sistema, ki ga bo treba teme-ljito spremeniti in dopolniti.
Pri tem pa je v nas prisotna bojazen, da na hitro sprejeti zakoni in predpisi konec letoš-njega leta, ko gospodarstvo nima možnosti direktnega vpliva na njihovo oblikovanje in sprejem, ko niti ne poz-namo končnih rešitev in njiho-vih posledic na poslovanje or-ganizacij združenega dela (v občini trenutno oblikujemo pripombe in stališča na objav-ljene osnuike zakonov v skupščinskih poročevalcih, ki pa so baje medtem doživeli Še kar precej sprememb in do-polnil) ne bodo dale zadovolji-vih pričkovanih rezultatov.
Že mnogokrat doslej se je namreč pokazalo, da so ne do-volj proučeni in preizkušeni ter na hitro sprejeti zakoni bili v veljavi le nekaj mesecev in že jih je bilo treba spreminjati in dopolnjevati, organizacije združenega dela pa so se na-mesto s proizvodnjo in razvo-jem ukvarjale le s prilagaja-njem novi zakonodaji in iska-nju najboljših rešitev v spre-menjenem sistemu.
Zato na vprašanje: kaj lahko pričakujemo od leta 1989, lahko odgovorimo zelo na kratko: še vedno ni znano, kako se lotiti reforme, ker ob-staja samo načelno soglasje o potrebi po reformi, ne pa tudi že konkretne rešitve. Tako spet grozi nevarnost, da bi nekaj napravili, nekaj pa pustili za druge čase. Zato bo, tako kot doslej, tudi v letu 1989 možno naše planirane ci-lje in razvojne usmeritve do-seči le z lastnimi ustvarjalnimi prizadevanji, z delom, ki je edina pot k uspehom in pri tem nenehno posodabljati našo strokovno in delovno usposobljenost.