SLOFIT NASVET
SPLETNA REVIJA ZA PRAKTIČNA VPRAŠANJA S
PODROČJA TELESNEGA IN GIBALNEGA RAZVOJA
2022, letnik 6, številka 3

ISSN 2591-2410

Izdajatelj:
Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani

Uredniški odbor:
dr. Gregor Jurak, dr. Marjeta Kovač (glavna in odgovorna urednika), Kaja Meh
(tehnična urednica)

Uredništvo:
Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, telefon: 01/5207700

Internet:
https://www.slofit.org/slofit-nasvet

Izdajo te publikacije je omogočilo sofinanciranje Fundacije za šport.

1

Vsebina
Potapljanje omogoča otroku odkrivanje podvodnega sveta .......................................3
Primer minute za zdravje za zobotehnike ...........................................................7
Gibalno dejavno poučevanje anatomije s fiziologijo na srednji šoli ........................... 10
Kako postanejo otroci »pravi reševalci« iz vode .................................................. 17
Igriva hoja spodbuja otrokovo domišljijo .......................................................... 22

2

Potapljanje omogoča otroku odkrivanje podvodnega sveta
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Plavanje je življenjskega pomena, saj se z dobrim plavalnim znanjem obvarujemo pred
utopitvijo. Pogoji za učinkovito učenje plavanja so prilagojenost na vodo, posebej še
zmožnost lebdenja na vodni gladini, potopitev glave in izdih v vodo. Hkrati pa so to osnovne
veščine potapljanja, ki nam omogočajo pogled v podvodni svet. S potapljanjem pod morsko
gladino spoznamo pisano življenje v povsem drugačnem okolju, popestrimo svoje počitniške
dni in krepimo srčno-žilno in pljučno zmogljivost.

Plavanje je življenjskega pomena, saj se z dobrim plavalnim znanjem obvarujemo pred
utopitvijo1-3. Prav zato imamo v slovenskem osnovnošolskem sistemu že več kot petdeset let
vzpostavljen učinkovit sistem poučevanja plavanja, večina otrok pa zaključi obvezno šolanje
kot plavalci4,5. Pogoji za učinkovito učenje plavanja in s tem varnost pri izvajanju drugih
dejavnosti v vodi, na vodi in pod njo so tudi lebdenje na vodni površini, ki nam omogoča
počivanje, potopitev glave in izdih v vodo1,2. To so tudi osnove veščine, ki jih mora usvojiti
začetnik pred »pravim« potapljanjem, športom, ki je priljubljen tako med otroki kot odraslimi.
Potapljanje nam omogoča, da pokukamo v zanimiv podvodni svet in njegove skrivnosti,
občudujemo pisane živali, raznoliko rastlinstvo, različne kamne, lupine školjk, korale …, hkrati
pa s potopom v »neznano« premagujemo svoje strahove pred vodo, njeno globino, ujetostjo v
neznanem svetu in nevarnostmi, s katerimi se lahko srečamo v okolju, v katerem smo samo
začudeni obiskovalci. Zanimivo je, da se večina ljudi boji prav morskih psov, čeprav je
verjetnost, da ga bomo srečali v naših vodah, skoraj nična.
Potop glave je ena od veščin prvega dela poučevanja plavanja, ki ga imenujemo privajanje na
vodo in ga lahko vadimo tudi v domači kadi1. Med potopom glave naj se otrok nauči tudi
izdihniti v vodo. Prav tako mora usvojiti lebdenje na vodni površini v različnih položajih (na
hrbtu, trebuhu, v klopčiču kot žoga). Ko otrok vse to naredi brez strahu, se lahko loti prvih
potapljaških podvigov. Poletne počitnice, posebej na morju, so primerne tudi za take izzive,
zato je Katarina Bizjak Slanič za bralce Cicibana pripravila nekaj nalog, s katerimi bo otrok na
igriv način spoznal osnove plavanja1,2,7 in potapljanja6, hkrati pa bo razvijal tudi svojo srčnožilno in dihalno zmogljivost.1,2
Otrok se naj najprej potaplja brez pripomočkov, nato pa naj se nauči potapljanja z masko, ki
mu bo omogočila neovirano gledanje pod gladino in s tem boljši pogled v podvodni svet, in
dihalko, ki olajša dihanje. Med potapljanjem lahko prinese z morskega dna kamen, školjko ali
plovno oziroma potopljivo igračko, lahko se tudi preizkusi, kako daleč lahko plava pod vodo.
Vedno pa bodite v njegovi neposredni bližini in ga nadzorujte. Za samostojno potapljanje
predlagamo, da se otrok s tem seznani v plavalni šoli v naravi ali na plavalnem tečaju. Če ga bo
potapljanje zanimalo, ga vključite v poseben potapljaški tečaj, kjer bo dobil tako praktična kot
3

teoretična znanja o varnem potapljanju. Pa tudi sami se lahko vpišete v potapljaški tečaj, ki vam
bo s pridobljenim znanjem in potrdilom omogočal potapljanje v različnih delih sveta.
Na straneh Fakultete za šport (http://eucenje.fakultetazasport.si/plavanje1.php) je z video
gradivom v e-obliki predstavljeno začetno učenje plavanja6, številne zanimive igre pa lahko
najdete v priročniku Morski konjiček1, naprednejši potapljači pa lahko na straneh Slovenske
potapljaške zveze (https://www.spz.si/za-varno-potapljanje/) najdejo nasvete o varnem
potapljanju8 in si pogledajo tudi njena video gradiva za izobraževanje.9

4

Viri:
1

Jurak, G. in Kovač, M. (1998). Morski konjiček, priročnik za učenje plavanja. Ljubljana:
Zavod za šport Slovenije.

2

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolič, D., Vute, R. idr. (2006).
Plavanje, učenje – slovenska šola plavanja za novo tisočletje. Ljubljana: Fakulteta za šport.
5

3

Brenner, R. A., Taneja, G. S., Haynie, D. L., Trumble, A. C., Qian, C., Klinger, R. M. in
Klebanoff, M. A. (2009). Association between swimming lessons and drowning in
childhood: A case-control study. Archives of Pediatrics & Adolescent Medicine, 163(3),
203–210.

4

Kovač, M. in Jurak G. (2012). Izpeljava športne vzgoje. Ljubljana: Fakulteta za šport.

5

Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I. idr. (2011).
Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja [Elektronski vir]. Ljubljana: Ministrstvo
za šolstvo, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo.

6

Pistotnik, B. (2002). Potapljanje za vsakogar: priročnik za prosto potapljanje. (2. popravljena
izdaja). Ljubljana: Fakulteta za šport.

7

Kapus, J., Šajber, D. in Štirn, I. (2012). Začetno učenje plavanja. Učenje osnovnih plavalnih
tehnik, nadvodnih obratov in osnovnega skoka na glavo v vodo.
http://eucenje.fakultetazasport.si/credits.php?id=1

8

Za varno potapljanje. Slovenska potapljaška zveza. https://www.spz.si/za-varno-potapljanje/

9

Pravilniki in gradiva za področje izobraževanja v SPZ (2013). https://www.spz.si/gradivapravilniki-in-obrazci-za-potapljace-instruktorje-in-tecajnike/

6

Primer minute za zdravje za zobotehnike
dr. Neja Markelj1 in Marta Šimic Zore2
1

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

2

Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo

Zaradi ponavljajočih se gibov imajo zobotehniki pogosto bolečine v zapestjih, zatilju,
ramah, med lopaticami in glavi. Opisujemo primer medpredmetne preventivne dejavnosti
za nevtralizacijo poklicnih preobremenitev med praktičnim poukom zobotehnika na Srednji
šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, ki se izvajajo kot minute za zdravje.

Zobotehniki se pri svojem delu srečujejo s ponavljajočimi se čezmernimi obremenitvami upogibalk
zapestja, iztegovalk prstov in zapestja. Zaradi tega imajo pogosto bolečine v zapestju ali roki kot
posledica naslednjih poklicnih okvar 1,2: a) vnetja kit ali kitnih ovojnic, b) utesnitve medialnega živca
(sindrom karpalnega kanala). Prisilne drže med praktičnim delom pa so eden najpogostejših vzrokov za
bolečine v zatilju, ramah, med lopaticami in glavi. Posledice prilagoditvenih mehanizmov se kažejo v
kroničnih mišičnih napetostih in večji porabi telesne energije, dolgoročno pa v obrabi sklepnih površin
(artroza) in povečani možnosti za druge poškodbe (npr. degenerativna okvara hrbtenice, hernie disci,
protrusia disci, stenoza spinalnega kanala) 3.
Zaradi navedenega sva profesorici praktičnega pouka in športne vzgoje v obliki medpredmetnega
sodelovanja pripravili vsebine minut za zdravje, ki jih lahko dijaki izvajajo na delovnem mestu ali med
poukom. Delo z dijaki je zasnovano tako, da najprej spoznajo poklicne obremenitve, nato pa skupaj z
mentorjem spoznajo in izvedejo preventivni program.
Z dijaki se tako na uri praktičnega pouka pogovorimo o težavah, ki jih opažajo med dolgotrajnim
sedenjem in praktičnim delom med poukom. Predstavimo jim najpogostejše poklicne poškodbe,
razložimo, zakaj do njih pride, in predstavimo preventivne ukrepe, ki jih lahko izvajamo na delovnem
mestu. Ti so pravilna drža med sedenjem, pogosta menjava drže, odmori ter izvajanje razteznih in
krepilnih gimnastičnih vaj med praktičnim delom.
Dijakom najprej predstavimo pravilno držo med sedenjem in med delom za delovnim pultom.
Popravljamo njihov položaj in s pomočjo osredotočanja na občutke skupaj ugotavljamo, katere mišice
so že zakrčene. Razložimo vadbo, s katero lahko okrepimo ali raztegnemo mišice za boljšo delovno
držo.

7

Nato predstavimo in skupaj izvedemo vaje, ki jih lahko zobotehnik izvaja na svojem delovnem mestu.
Te so:
1. vaje za raztezanje vratnih mišic (predklon,
zaklon in odklon glave, zasuki):
zmanjšujejo togost in povečajo gibljivost
vratu, izboljšajo krvni obtok v vratu in
okoliških tkivih;
2. kroženje z rameni in pritegovanje ramen
proti ušesom: zrahljajo togost vratu in
preprečuje napetost v ramenih in zgornjem
delu hrbta;
3. upogibi v komolcu z ročkami ali s
stegnjenimi rokami pred sabo brez
bremena: krepitev dvoglave nadlahtne
mišice;
4. raztezne vaje za upogibalke in iztegovalke
prstov in zapestja (krčenje in razteg prstov,
stresanje in sukanje rok, kroženje v
zapestju);
5. stiskanje mehke žogice in kroženje v
zapestju: za krepitev upogibalk prstov in
zapestja;
6. odkloni, predkloni in zakloni v prsnem delu
sede: za gibljivost hrbtenice v prsnem delu
in razmik vretenc;
7. priteg lopatic z rokami ob telesu sede, dlani
so obrnjene navzven: razteg prsnih mišic,
krepitev hrbtnih;
8. potisk rok s prepletenimi prsti nad glavo in
nato še pred sabo: razmik vretenc, razteg
medrebrnih in hrbtnih mišic, povečujeta
gibljivost v prsnem delu in razteg
ramenskega obroča;
9. sproščanje in razteg mišic v kolku: sede
prekrižaš nogo v naročju, predklon;
10. razteg upogibalk kolena in iztegovalk
gležnja: sede stegneš nogo, nagneš se
naprej, pritegneš prste k sebi;
11. izpadni korak naprej (vaja ob mizi) ali na
stolu izteg noge nazaj (sedimo na robu
stola): razteg upogibalk kolka.

Vaja 7: vaja za razteg prsnih mišic in krepitev
hrbtnih (vir)

Vaja 10: sedeči razteg zadnje lože (vir)

Vaja 11: sedeči razteg (vir)

8

Vsi trije prisotni učitelji praktičnega pouka so se dejavno pridružili izvajanju predstavljenih preventivnih
vaj. Po vadbi je večina dijakov in učiteljev praktičnega pouka ugotovila, da se počutijo bolje in
poživljeno. Šele potem, ko narediš gibalno dejaven odmor, ugotoviš, kako zakrčeno je bilo že telo in
kako močno je potrebovalo gibanje. Učitelji praktičnega pouka so potem tekom celega leta občasno
izvajali minute za zdravje. Pravijo, da bi si sicer želeli le-te izvajati pogosteje, vendar pa je količina
praktičnega dela, ki ga morajo opraviti dijaki pri praktičnem pouku, tista, ki omejuje rednost minut za
zdravje.

Viri:
1

Health and Safety Executive (HSE) (2004). Aching arms (or RSI) in small businesses.
Dostopno na: www.hse.gov.uk/copyright.htm.
Popovič, J., Dolinar, D. (2010). Poškodbe mehkih tkiv gibalnega sistema zaradi ponavljajočih
se gibov. Dostopno na: http://www.viva.si.
2

3

Ayatollahi, J., Ayatollahi, F., Ardekani, A. M., Bahrololoomi, R., Ayatollahi, J., Ayatollahi,
A., & Owlia, M. B. (2012). Occupational hazards to dental staff. Dental research journal, 9(1),
2–7.

9

Gibalno dejavno poučevanje anatomije s fiziologijo na srednji
šoli
dr. Neja Markelj1 in Viljemka Kopčavar

2

1

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

2

Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo

Gibalno dejavno poučevanje je mogoče izpeljati tudi v srednji šoli. Predstavljamo takšen
primer poučevanja pri predmetu anatomija s fiziologijo na Srednji šoli za farmacijo,
kozmetiko in zdravstvo, s katerim se je zlasti skrajšalo čas sedenja dijakov, hkrati pa so
dijaki opravili manj intenzivno vadbo za moč trebušnih mišic in mišic spodnjih okončin.

Gibalno dejavno učenje povečuje pozornost učencev, hkrati zmanjšuje njihov sedeči čas in izboljšuje
vedenje dijakov v razredu1, zato je profesorica anatomije s fiziologijo na Srednji šoli za farmacijo,
kozmetiko in zdravstvo želela preizkusiti, kako bi lahko takšno poučevanje pomagalo dijakom. Idejo je
razvila zlasti zaradi njene želje po doseganju višjih kognitivnih ravni dijakov po Bloomovi taksonomiji2.
Profesorica je postavila cilje, da dijaki razumejo, kako zgradba sklepa in potek mišic vplivajo na gib ter
kako mišice sploh delujejo, da znajo prepoznati delujoče mišice v gibu in da za izbrano mišico znajo
izbrati vajo za razteg in krepitev.
Predstavljena ura z gibalno dejavnim poučevanjem se nanaša na vsebine spodnjih okončin in je potekala
v učilnici v času anatomije s fiziologijo. V predhodnih urah je profesorica že podala nove vsebine s
področja topografije prednjega dela trupa in spodnjih okončin (kosti, sklepe in mišice), na predstavljeni
uri pa je sledila utrjevanje s pomočjo učnega lista (predstavljen na koncu prispevka) in praktičnih nalog.
Dijaki so imeli na voljo podlage za vadbo, ki si jih profesorica izposodi v telovadnici.
Dijaki so za vsak sklep ponovili gibanja, ki jih le-ta omogoča, in jih tudi prikazali. Krčenje oz. sprostitev
mišice so poskušali začutiti s pomočjo ozaveščanja giba in s pomočjo izvajanja vaj. Naredili so tolikšno
število ponovitev posamezne vaje, da so začutili utrujenost mišice. Na podlagi utrujenosti mišice so
sklepali, da se je bila ta mišica aktivna in se je torej krčila in omogočila gibanje. Mišico so lahko
poimenovali s pomočjo znanja o legi mišic.
Gibalno dejavno poučevanje je skrajšalo čas sedenja dijakov in povečalo čas gibanja, dijaki pa so
obenem opravili manj intenzivno vadbo za moč trebušnih mišic in mišic spodnjih okončin. Profesorica
ocenjuje, da je bilo pomnjenje snovi na uri večje zaradi pozornosti na dogajanje in zaradi zahtevane
miselne dejavnosti. Praktična izvedba vaj je pomagala pri razumevanju in pomnjenju snovi predvsem
dijakom s prevladujočim kinestetičnim zaznavanjem, opazovanje izvajanja gibov pa dijakom s
prevladujočim vidnim zaznavanjem. Dijakom je gibalno dejavno učenje popestrilo vsakodnevo,
večinoma pasivno sprejemanje informacij. Nekateri pa so tudi komentirali, da jim je učenje z gibanjem
in občutenjem pomagalo razumeti precej abstraktne in težko razumljive odnose med mišicami, lokacijo
njihovih prirastišč in gibanjem, ki ga ustvarijo.

10

11

12

13

14

Viri:
1

Watson, A., Timperio, A., Brown, H., Best, K., & Hesketh, K.D. (2017). Effect of classroombased physical activity interventions on academic and physical activity outcomes: a systematic
review and meta-analysis. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity,
14, 114.

15

2

Anderson, L.W., Krathwohl, D.R., Airasian, P.W., Cruikshank, K.A., Mayer, R.E., Pintrich,
P.R., Raths, J., Wittrock, M.C. (2001). A Taxonomy for Learning, Teaching, and Assessing: A
revision of Bloom's Taxonomy of Educational Objectives. New York: Pearson, Allyn & Bacon.

16

Kako postanejo otroci »pravi reševalci« iz vode
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Privajenost otroka na vodo je osnova za učinkovito učenje plavanja. Otrok, ki se boji vode,
težko potopi glavo, gleda in izdihne pod vodo. Tega ga najlažje naučimo s pomočjo igre.
Otrok naj s pihanjem ustvarja mehurčke na vodni gladini, šteje prste prijatelja pod vodno
gladino, nato pa postane »pravi reševalec«, ki rešuje potopljive igračke z dna kopalne kadi,
morja ali bazena. Pri tem mu lahko v začetku pomaga nošnja plavalnih očal ali maske, da
lažje gleda pod vodo. Te spretnosti mu bodo pomagale, da postane dober plavalec, hkrati
pa mu bodo omogočale hitrejše usvajanje veščin drugih športov v vodi, na njej ali pod njo
ter veščin reševanja iz vode.

Privajenost otroka na vodo je osnova za učinkovito učenje plavanja, znanje plavanja pa ni le
življenjskega pomena, ker nas obvaruje pred utopitvijo1,2, temveč je tudi pogoj za varno
ukvarjanje z drugimi športi na vodi (jadranje, veslanje, vožnja s kajakom in kanujem ter raftom,
smučanje na vodi, jadranje z desko ali »surfanje«, veslanje stoje ali »supanje«, jadranje z
zmajem ali »kajtanje« ….), v vodi (umetnostno plavanje, skoki v vodo, vaterpolo …) ali pod
njo (potapljanje). Otrok se naj privadi na vodo že v predšolskem obdobju.1,2
Največja težava pri nekaterih otrocih je strah pred vodo; ti težko potopijo glavo, gledajo pod
vodo in izdihnejo v vodo. Zato poskrbite, da se bo otrok čim več igral z vodo in v vodi, saj bo
le tako premagal nelagodnost ali celo strah ter se pogumno lotil obvladovanja svojega telesa v
vodi. Nekatere vaje privajanja na vodo lahko otrok dela kar v domači kadi1, poleti lahko na
dvorišču postavite napihljiv bazen z vodo, počitnice na morju ali ob jezeru in obiske bazenov
pa izkoristite za različne igre, s pomočjo katerih se bo otrok mimogrede privadil na vodo.
Najbolj priporočljivo je, da otrok obiskuje plavalni tečaj, ki ga organizirajo vrtci in šole s
pomočjo lokalne skupnosti ali pa plavalna društva in zasebniki, ki ponujajo plavalne programe,
veliko pa lahko postorite tudi starši.
Dokazano je, da se vseh veščin, ki omogočajo usvajanje različnih gibalnih spretnosti, otrok
najlažje nauči z igro.1,2 Zato se tudi starši tega lotite s pomočjo igre. Kako otroka privaditi na
nekatere veščine obvladovanja telesa v vodi, je za bralce revije Ciciban prikazala profesorica
športne vzgoje Katarina Bizjak Slanič. Izdih v vodo naj otrok najprej vadi tik nad vodno
gladino. Skupaj z njim s pihanjem zraka ustvarjajte mehurčke na vodni gladini in tekmujte,
čigava namiznoteniška žogica bo s pomočjo izpihanega zraka »prepotovala« večjo razdaljo.
Gledanje pod vodo je pomembno zaradi orientacije v vodi, otrok, ki gleda pod vodo, se v
primeru nezgode, npr. padca v vodo, ne ustraši in ne postane paničen. Pri usvajanju gledanja
pod vodo lahko otroku v začetku pomaga nošnja plavalnih očal ali maske. Kasneje pa naj le
pogumno gleda pod vodno gladino brez teh pripomočkov in prešteva prste, ki mu jih pokažete,
išče plavajoče igračke ali raziskuje svet pod vodno gladino. Gledanje pod vodo je za začetnika
17

lažje v sladki vodi, saj ga v slani vodi oči lahko pečejo, kar za oči ni nevarno, je pa lahko
nekoliko neprijetno. Na koncu naj postane »pravi reševalec«, ki rešuje potopljive igračke.
Usvojenost teh spretnosti mu bo pomagala, da postane dober plavalec, hkrati pa mu bo
omogočala hitrejše usvajanje veščin potapljanja in reševanja iz vode, ko ga boste vključili v
katerega od plavalnih ali potapljaških tečajev.
Na straneh Fakultete za šport (http://eucenje.fakultetazasport.si/plavanje1.php) je z video
gradivom predstavljeno začetno učenje plavanja3, še več različnih zanimivih in zabavnih iger
in poligonov za privajanje na vodo pa najdete v priročniku Morski konjiček.1

18

19

Viri:
1

Jurak, G. in Kovač, M. (1998). Morski konjiček, priročnik za učenje plavanja. Ljubljana:
Zavod za šport Slovenije.

2

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolič, D., Vute, R. idr. (2006).
Plavanje, učenje – slovenska šola plavanja za novo tisočletje. Ljubljana: Fakulteta za šport.
20

3

Kapus, J., Šajber, D. in Štirn, I. (2012). Začetno učenje plavanja. Učenje osnovnih plavalnih
tehnik, nadvodnih obratov in osnovnega skoka na glavo v vodo.
http://eucenje.fakultetazasport.si/credits.php?id=1

21

Igriva hoja spodbuja otrokovo domišljijo
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Hoja je osnovni način premikanja človeka. Ko otroci shodijo, začnejo hitreje odkrivati svet
okoli sebe. Hoja postane zanje samoumevna. Med hojo lahko spoznavajo naravo in se jo
naučijo spoštovati. Kako se lotite hoje z otroki na igriv način, je Katarina Bizjak Slanič,
profesorica športne vzgoje, predstavila bralcem Cicidoja in SLOfit nasveta.

Francoski filozof Frédéric Gros1 pravi, da je najboljša hoja tista, ki omogoči umu, da sprosti
domišljijo. V knjigi Filozofija hoje1 predstavi pomen ritualov nekaterih svetovno znanih
filozofov in znanstvenikov, ki trdijo, da so se jim najpomembnejše misli utrnile prav med hojo.
Hodimo vse življenje. Hodimo lahko počasi ali hitro, po ravnem, navkreber, pa tudi navzdol,
prožno, živahno ali okorno, drsajoče, odvisno od našega zdravja, časa in razpoloženja. Kako
pomembna je hoja, spoznamo takrat, ko ne moremo hoditi zaradi poškodbe, bolezni ali starosti.
Hoja je proces nenehnega izgubljanja in vzpostavljanja ravnotežja med premikanjem v
pokončnem položaju. Gre za enega najpomembnejših in med prvimi usvojenih gibalnih
vzorcev, ki se ga otroci naučijo že v otroštvu (okoli 10.-13. meseca starosti). Hoje se naučijo
spontano, hkrati z dozorevanjem svojega živčno-mišičnega sistema. Usvojitev hoje je odvisna
od hitrosti zorenja posameznega otroka, pa tudi drugih okolijskih dejavnikov.2 Ko otroci
shodijo, se jim odpre nov svet, ki ga lahko raziskujejo in tako pridobivajo pomembne
informacije o njihovem okolju. Hoja postane za njih samoumevna.
Naša hoja se skozi leta spreminja. Za učinkovito hojo so pomembni dolžina koraka, izteg noge,
stopinje upogiba kolena, postavitev stopala na tla, obračanje medenice, usklajenost dela nog in
rok ter stabilnost oziroma ravnotežje koraka.3
Otroci v vrtcih gredo vsak dan na sprehod, s prehodom v šolo pa se čas, ki ga namenijo hoji,
zmanjšuje. Če otrok ne živi v neposredni bližini šole, ga starši raje pripeljejo v šolo4, med
poukom pa otroci večino časa sedijo. Tudi domače prostočasne dejavnosti so vse bolj sedeče.
Zato je ena od pomembni nalog, prepričati starše, da naj otroci, če je le mogoče, pridejo v šolo
ali na interesno dejavnost v društvu in se vrnejo domov peš. Številne šole so vključene v projekt
Inštituta za politike prostora Pešbus - Aktivno v šolo5, s katerim želijo spodbujati hojo kot
dejavno obliko mobilnosti in s tem ustvarjati zdravo bivalno okolje. S Pešbusom se učenci v
šolo odpravijo peš v organiziranih skupinah po domišljeno začrtanih poteh in po stalnem
urniku.5 Če šola, ki jo obiskuje vaš otrok, tega ne ponuja, prek sveta staršev spodbudite vodstvo
šole, da se vključijo v projekt.
Da bodo že najmlajši več hodili, lahko največ storite prav straši. Z otroki se odpravite na daljši
sprehod ali pravi pohod, lahko po ravnem, v hribovit svet ali gore. Za to potrebuje otrok
22

primerno obutev, ustrezna oblačila in starše, ki so dobre volje ter se zavedajo, da ne gre otrok s
starši, ampak starši z otrokom. Če želite nadgraditi običajno hojo brez pomagal, ga seveda lahko
peljete tudi na zahtevnejše poti ali v plezalni center. Pri plezanju bo potreboval čelado, plezalni
pas in ustrezno varovanje izkušene osebe.
Da otroku ne bo dolgčas, hojo popestrite z različnimi igrami. Igrivost nas naj spremlja vse
življenje, saj je najboljši način za dosego različnih ciljev. Med pohodom lahko otrok raziskuje
okolje, opazuje naravne pojave, spoznava listje, išče drevesne plodove, prebivališča živali ali
zanimive kamne. Za začetek se odpravite na kakšno od številnih pravljičnih ali naravoslovnih
učnih poti, potem pa kar pogumno na kakšnega od številnih, lahko tudi višjih vrhov, ki nas
obkrožajo. Pri tem predšolskemu otroku priskrbite Cici dnevnik akcije Ciciban planinec6,
osnovnošolcem pa sta namenjena dva dnevnika v programu Mladi planinec.7 Vse knjižice
vključujejo naloge, navodila za raziskovanje gorskega sveta in beleženje osebnih vtisov. Obe
akciji organizira Planinska zveza Slovenije, prvo od 1975. leta, drugo pa že od 1969. leta,
seveda pa sta bili pred nedavnim posodobljeni.
Kako se lotite hoje z otroki na igriv način in spodbuditi otroka, da dobi njegova domišljija krila,
je Katarina Bizjak Slanič, profesorica športne vzgoje, predstavila bralcem Cicidoja. Pridružite
se ji in odpeljite svoje najmlajše v naravo. Ne pozabite, da so razgledi s slovenskih vrhov
čudoviti, poti pa ponujajo možnosti, da postane otrok pravi pustolovec.

23

24

Viri:
1

Gros, F. (2018). Filozofija hoje. Založba V.B.Z., Ljubljana.

2

Gallahue, D. L in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development: Infant, children,
adolescent, adults (6th edition). McGraw-Hill Companies, Inc.

25

3

Haywood, K. M. in Getchell, N. (2009). Life span motor development (5th edition). Human
Kinetics.

4

Sember, V., Starc, G., Kovač, M., Golobič, M. in Jurak, G. (2019). Spremenimo slabo prakso
"dostavljanja" otrok v šolo. Šport, 67(1/2), 193−198.

5

Pešbus. (b.d.). https://www.aktivnovsolo.si/pesbus/

6

Ciciban planinec. (b.d.). https://mk.pzs.si/vsebina.php?pid=106

7

Mladi planinec. (b.d.). https://mk.pzs.si/vsebina.php?pid=113

26