LETO III. ŠT. 42 (139) / TRST, GORICA ČETRTEK, 5. NOVEMBRA 1998 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 FIDES ET RATIO Pred nami je nova enciklika papeža Janeza Pavla II., ki nosi pomenljiv naslov Vera in razum. To je gotovo eden najbolj teoretskih dokumentov sedanjega poglavarja katoliške Cerkve, ki obravnava že od zmeraj aktualno temo odnosov med tema dvema svetovoma, kot sta prav religiozni in racionalni. Papež je v vseh svojih dosedanjih enciklikah obravnaval vrsto problemov, ki zanimajo sodobni svet, zlasti socialnega in moralnega značaja. Tu ne bomo podajali vsebine dokumenta, saj smo o njem že mnogo pisali. Naj le na kratko pokažemo nekaj filozofskih silnic in izhodišč, ki so v ozadju te zanimive enciklike. "Čredo, ut intelligam". To je znano filozofsko geslo sv. Anzelma iz Aoste, pozneje nadškofa v Canterburyju v Angliji, kamor se je nekdanji benediktinski učeni opat preselil. Srednjeveški mislec 11. stoletja je s temi besedami (Verujem, da bom razumel) iznesel tradicionalno, da ne rečemo večno dilemo duhovnega življenja sploh: odnos med vero in razumom. Vsa kasnejša sholastična filozofija in teologija sta se soočali s tem bivanjskim vprašanjem, kot se z njim spoprijemata današnja moderna miselnost in znanost. Največji sholastični filozof in teolog, sv. Tomaž Akvinski, je tudi večkrat lepo zajel bistvo tega problema. Kaj je npr. zanj vera? Je "rationabile obse-quium" (umna spoštljivost), kot je recimo spoznanje "ade-quatio rei et intellectus" (izenačenje med stvarjo in predmetom). Vse to in še marsikaj drugega predpostavlja veliko filozofsko, miselno ostroumnost, pa tudi sploh človekovo notranjo globino. Že sv. Avguštin, oče krščanske patristike (dobe cerkvenih očetov), je lepo zapisal: "Noli foras ire, in teipsum redi." (Ne hodi izven sebe, vrni se vase). Krščanska filozofija nekdaj in danes se drži teh navodil, ki so jih dali že nekdanji misleci, ko so govorili o veri in Bogu. Znani Duns Skot, frančiškanski mislec 13. stoletja, ki je bil pred leti proglašen za blaženega, je lepo označil Boga kot vir umnosti (Deus intelligenti e-mittens). In kako naj bo potem sploh lahko razkorak med vero in razumom? Seveda ni namen teh vrstic podajati kake lekcije sholastične filozofije, čeprav je morda potreben tudi ta okvir. Sedanja papeževa enciklika kliče v spomin vse te miselne prvine, ki smo jih prej navedli. Gotovo je v vsej svoji razčlenjeni vsebini zelo bogata in pestra. Pa - da še nekoliko nadaljujemo filozofske osnove - tudi moderna filozofija ne gre daleč od srednjeveške (če izvzamemo izrazito materialistične teorije) in temeljev metafizike. Že Descartes se je v 17. stoletju nekako vrnil k sholastičnim dokazom o Bogu, dodal pa je še svoj znani geometrijski dokaz. Še kasneje je ob prehodu iz racionalizma v romantiko Imanuel Kant tudi omenjal te dokaze (zlasti An-zelmovega, ontološkega), sam pa je sicer prišel do nujnosti božjega bivanja le po moralnem redu. Preveč bi bilo se še zaustavljati ob sicer zanimivih in subtilnih tezah filozofov vseh časov z razmišljanjem o Bogu in seveda o veri. Kako vsebinsko bogata je samo originalna francoska krščanska filozofija od Pascalove verske stave do sodobnega Maritaina z integralnim humanizmom in aktualizacijo Tomaževe filozofije. [STRAN 2] ANDREJ BRATUŽ ITALIJANSKA NOTRANJA POLITIKA PRED KOMPROMISI? Ko je sprejel mandat za sestavo nove vlade, se je Massimo D'A-lema zavedal, da s tako koalicijo ne bo imel lahkega dela, saj se bo moral prebijati med pogojevanji desnega in levega partnerja. Zato je takoj ponudil roko opoziciji, ne da bi s kompromisi z njo morda upravljal državo, pač pa da bi speljal vsaj nekatere izmed ustavnih reform, za katere je dosegel soglasje v sicer propadli dvodomni komisiji. V prvi vrsti gre za spremembo volilnega sistema v smislu vse bolj mitičnega večinskega sistema, ki naj bi volivce sprijaznil s t.i. bipolarizmom ameriškega kova. Ta bi počistil z malimi strankami, ki so doslej vedno pogojevale, izsiljevale in prevračale vlade. j Edino z novim volilnim sistemom se bo mogoče izogniti referendumu samohod-I cev Di Pietra, Segnija in Oc-chetta za odpravo še preostalega dela proporčnega sistema v sedanjem "nepopolnem" večinskem sistemu. Najprej Fini in nato Berlusconi sta na dialog pristala, saj dobro vesta, da z demagogijo besed in množičnih manife-I stacij ne bosta prišla daleč. Če hoče Berlusconi ostati na politični pozornici, preden ga požre Fini, mora igrati vodilno vlogo v Polu svoboščin in se postaviti kot edini enakovredni D Alemov sogovornik. Zato se mu ne splača čakati, I da DAlemo pokopljejo njegovi novi zavezniki. Z večinskim sistemom bi se tudi u-I činkovito maščeval "izdajalcu" Cossigi. Mož v modrem se tudi boji, da bi Prodi s starimi in novimi simpatizerji postavil spet na noge Oljko, ki bi pravzaprav pod zastavo že dokazane zmernosti in sredinskosti lahko edina zmagala na volitvah v imenu levosredinske koalicije. D‘Ale-ma sam verjetno ne bo nikoli sposoben dobiti več kot 50 odstotno soglasje volivcev, kakor naj bi določal čisti ve-\ činski sistem. Sicer si bodo gotovo izmislili rešitev, ki bo zadovoljila vse. Čisti večinski sistem pre-| dvideva popoln bipolarizem, ki ni v naravi politično razvejanih in pluralistično na-; strojenih italijanskih volivcev. To bi zelo verjetno vodilo v odmik volivcev od politike, ki je že zdaj zaznaven, spet po ameriškem vzorcu. ! Italijanski politični sistem je torej v polnem premikanju in slika dolgo časa ne bo jasna, to pa kar nujno narekuje slovenskim manjšinskim predstavnikom, da pritisnejo na prave vzvode v Rimu in dajo j novega zagona postopku za zaščitni zakon. V VATIKANU POSVET O INKVIZICIJI REŠUJMO SPORE V ODPRTEM IN POŠTENEM DIALOGU! JURIJ PALJK Minuli teden se je v Vatikanu pričel mednarodni znan-stveno-študijski simpozij s preprostim naslovom Inkvizicija. Študijsko srečanje zgodovinarjev, teologov, juristov, sociologov in drugih izvedencev si je želel na to temo Janez Pavel II., ki si že vrsto let prizadeva, da bi Cerkev z iskrenostjo pogledala na svojo preteklost in se za morebitne napake ali nečastna dejanja tudi moralno opravičila ter bi se tako lepše in bolje pripravila na jubilejno leto 2000, ki je za sv. očeta izredno pomembno, saj si želi, da bi kristjani v tretjem tisočletju odigrali pomembno vlogo in bili pobudniki noveevangelizacije. Študijsko srečanje, na katerem naj bi predvsem teologi in zgodovinarji dodobra pretresli čas inkvizicije, se pravi čas cerkvenih, za naš čas spornih sodišč, je v Vati-kanu pripravila Teološko-zgo-dovinarska komisija osrednjega odbora za pripravo na j jubilejno leto 2000. Pobuda je seveda papeževa, ki je ; znan po tem, da gre rad proti ' vetru, proti stališčem, ki so v naši družbi sprejeta kot nekaj samo po sebi umevnega in I zato tudi veljavna. Te besede zato, da na glas povemo, kako ! se vsi tudi v sami Cerkvi ne ■ strinjajo s svetim očetom, ki je že in bo še prosil odpuščanje vse človeštvo za napake, i ki jih je napravila v svoji zgo-i dovini Cerkev. Janez Pavel II. želi namreč pripeljati Cerkev v tretje tisočletje očiščeno vseh madežev, tako da bo lahko začela tretje tisočletje spravljena sama s seboj in s I svetom, sodobno družbo, ki včasih nanjo gleda kot na nazadnjaško. Prav odtod pa-1 peževi napori, da bi jasno in na glas povedal svetu, da si Cerkev danes prizadeva gledati objektivno in brez zadržkov na svojo preteklost, ki jo označujejo tudi nečastna, lahko bi rekli izrazito človeška, grešna dejanja. Sveti oče se je že opravičil za veliko storjenih krivic. Naj navedemo samo prošnjo za odpuščanje, ki jo je naslovil ! Judom, ko je podobna komi-i sija preučila cerkvena stališča do Judov in priznala, da se je ČETRTEK 5. NOVEMBRA 1998 Cerkev do njih večkrat mačehovsko vedla. Papež je takrat Jude imenoval "starejše brate" in javno pokazal, da se zaveda, kaj pomeni sprava: če se hočeš spraviti s kom, moraš najprej sam priznati svoje napake, morda slaba dejanja, in šele nato prositi odpuščanja. Po našem mnenju gre za dejanja, ki tudi v Cerkvi sami nimajo lahke poti, saj sveti o-če s takim početjem orje ledino tudi v izrazito konservativnem okolju, ki na tako početje ne gleda z vedrim pogle-dom. Dejansko pa papež s j tem samo še bolj dopoveduje današnjemu, predvsem zahodnemu človeku, ki je ostal brez krščanskih korenin in zato vse prevečkrat pust in prazen, predvsem pa brez Resnice, da je evangeljska Resnica edina, ki lahko da zadnji odgovor na temeljna človekova vprašanja tudi danes. Pot do resnice pa vodi prek odpuščanja in sprave med ljudmi. '• STRAN 4 Vida Valenčič BODO SODILI PINOCHETU? m intervju PRIMOŽ RAMOVŠ m £ razstava ob stoletnici rojstva v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici Danijel Devetak PAPEŽ, KI NOSI ČAS V SEBI Boris Pahor DUH NAŠIH UPORNIKOV V BOLJUNCU KLESTENJE DELOVNIH MEST Iva Koršič PASTIRČKOVA LEPA PRESENEČENJA Tatjana Gregorič USPEHI GOJENCEV PROF. GADŽIJEVA IN MEMORIAM: IVAN SIRK Marjan Drobež ČEZ NAŠE MEJE NA ZAHOD 40 LET SLOVENSKIH ŠPORTNIH IGER Tereza Srebrnič VESEL OBISK IZ VVALESA Ivi ČETRTEK 5. NOVEMBRA 1998 BODO SODILI PINOCHETU? KDAJ PRAVICA? VIDA VALENČIČ Zadnje tedne buri duhove takorekoč celega sveta zelo enostavna zadeva, ki bi v vsaki ' normalni11 družbi predvidevala eno samo rešitev: obsodbo. Protagonist zapleta zadnjih tednov je ostareli nekdanji čilski diktator Pinochet, nemoralna figura, ki se je dokopala do oblasti z golim nasiljem. Videz tega beloglavega starca bi nikakor ne dal slutiti, kakšna je njegova zgodba ali, bolje, kakšna je zgodba tisočih nesrečnežev, ki mu na kakršenkoli način niso bili pogodu. Videz pa tudi tokrat vara. Pinochet je v 70. letih med drugim stal na čelu nore mednarodne organizacije Ope-racion Condor, ki je sistematično udejanjala teror v celotni latinski Ameriki. Večji del južne Amerike je bi I vklenjen v primež diktature; posamezne policije in tajne službe Čila, Argentine, Paraguaya, Bolivije, Uruguaya in Brazilije pa so med sabo tesno sodelovale v imenu skupnega cilja: zasledovati politične nasprotnike tudi do najbolj oddaljenega koščka Zemlje, jih umoriti ali pa rabiti kot ceno za izmenjave med državami. Daje bil Pinochet neposredno vpleten v vse to, je obče znano. Še danes je v Evropi S 1 . STRANI FIDES ET RATIO Pri vsem tem francoski mislec zapiše, da razum spozna Boga po enigmatični, a neizbežni poti... Prav zato je sedaj zadnja enciklika papeža Janeza Pavla II. velik doprinos tudi in predvsem za miselni svet sodobnega človeka. Pri tem je tudi izredno pomembna povezava med nekdanjo in sedanjo filozofijo in teologijo. Nova et vetera - novo in staro se v tem doku mentu lepo spajata v blesteč mozaik krščanske misli vseh časov. na stotine čilskih državljanov, ki so med Pinochetovo diktaturo izbrali beg: žive priče neizprosnosti režima. Ključno vprašanje, ki je zdaj pod rešetom številnih evropskih zakonodaj, je možnost, da bi Pinochetu sodili prav v Evropi, torej izven državnega območja. Dejansko bi to bila naloga t.i. Medna-rodnega kazenskega sodi-| šča, torej organa, ki še ne obstaja. Da bi na kak način zapolnili to vrzel, pa se pravniki sklicujejo na Pinochetova grozodejstva, ki so imela za žrtev tudi evropske državljane. Velika Britanija je do danes pokazala anemičen pogum, predvsem ker jo močno pogojujejo gospodarski 'i (prodaja orožja) in politični interesi, ki jo vežejo na Čile. Resda ostaja Pinochet še vedno zaprt v rezidenčni psihiatrični kliniki, dejstvo pa je, da | seje prva stopnja britanskega kazenskega sistema sklicevala na parlamentarno imuniteto generala. Da so to le pravne igrice, je jasno, saj je v tem mednarodni zakonik } jasen: parlamentarna imuni-| teta pripada le sedanjim parlamentarcem ali pa bivšim parlamentarcem, ki so v tujo državo prišli s konkretnim pooblastilom tako domače kot gostujoče države: ne ena ne druga možnost ne veljata za Pinocheta. Železna roka Thatcherjeve se seveda v letih ni nikakor razrahljala, kar je posredno vplivalo tudi na prvostopenjsko odločitev britanskih sodnikov. Do četrtka, 5. novembra, naj bi se izrekla še House of Lords, vprašanje pa je, če se bo ta napol aristokratski organ upal opredeliti za stališča, ki jih narekuje New Labour, Blairova politična linija na oblasti. Odločilno kocko ima v roki pogumni, predvsem pa vztrajni španski sodnik Balta-sar Garzon, ki je niti široke mreže, v katero naj bi prej ali slej padel čilski diktator, začel presti že pred nekaj leti. Madrid, v osebi premiera Az-narja, se je proti pričakovanju postavil na njegovo stran in odobril možnost sojenja na španskih tleh; vprašanje pa je, ali bo do tega sploh prišlo, kajti španska zakonodaja nima možnosti, da bi lahko prisilila Veliko Britanijo, da ji preda Pinocheta. Španski politični analitiki so potezo španske vlade, ki se je o-predelila za sojenje Pinochetu, označili kot posredno sojenje Francu in njegovemu režimu, za Aznarja samega pa je pomenila obenem tudi potrebno dejanje v bran lastnega domnevnega "centriz-ma". Za Pinocheta pa velja naslednje: možnost, da bi res sedel za zapahi, je dejansko neobstoječa zaradi visoke starosti, pomembnost ne le morebitne končne obsodbe vpletenosti v genocidu, terorizmu in mučenju, pač pa že afere same, je neizmerna. Pot do pravičnega mednarodnega kazenskega zakonika je seveda zelo vijugasta, države pa se že ozirajo proti njej. Vse to pa bi pripomoglo tudi novemu Čilu, državi, ki si je iz še obstoječega strahu kratkoma-lo obvezala oči z lažno tančico pozabe na preteklost. O preteklosti se v Čilu ne govori, med najhujše Pinochetove zločine pa gre uvrstiti tudi nenehno mučenje, katerega zadaja sorodnikom tisočerih desaparecidosov, s tem da ne razkrije, kje se nahajajo skupinska grobišča. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 n o v i g I a s@tmedia. i t E-MAIL 34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDRE) BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIH - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIIA 70.000, INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOCOVORU V ŠKRBINI, 1 1 . T.M. POČASTITEV PADLIH IN POBITIH PRIMORSKIH PADALCEV V sredo, 11. novembra, na dan, ko se v Veliki Britaniji na obletnico konca prve svetovne vojne spominjajo Dadlih vojakov, bo v Škrbini na Krasu kratka, a pomenljiva slovesnost. Nekdanji pripadnik medvojne britanske organizacije za boj v sovražnikovem zaledju in za pomoč odporniškim skupinam SOE kap. John Earle, ki kot publicist in upokojeni časnikar živi v Trstu, bo v imenu veteranske organizacije Special Forces Člub iz Londona položil venec pred ploščo, ki spominja na osemnajst primorskih fantov z o-beh strani današnje državne meje, ki so jih med vojno zbrali v Egiptu prof. Ivan Rudolf in sodelavci, Britanci pa sojih kot prostovoljce izurili za padalce, radiotelegrafiste, minerje, obveščevalce in gverilce ter jih nato spravili na zasedeno ozemlje, kjer so se pridružili partizanom. Nekateri so padli, večinoma pa so izginili brez sledu po koncu vojne kot žrtve takratne jugoslovanske politične policije. Primorskih rodoljubov, za čast katerih si že dolgo prizadevajo zlasti preživeli soborci in pa svojci, se bo tako prvič spomnila tudi angleška stran. Slovesnost bo pred domačo hišo ene izmed povojnih žrtev, Miloša Adamiča, v Škrbini št. 75 z začetkom ob 11. uri. KRATKE BRITANSKI PRINC KAREL V SLOVENIJI Ta teden je bil na obisku v republiki Sloveniji britanski prestolonaslednik princ Karel. VValeškega kneza (naslov britanskih prestolonaslednikov) je na Brniku sprejel predsednik države Milan Kučan, katerega gostje bil. Med svojim obiskom si je predstavnik angleške kraljevske hiše ogledal Bled z jezerom (šel je tudi na otok), nato pa še Triglavski narodni park. Princ je še obiskal nekatere vzorne kmetije na Gorenjskem. Zvečer je bil predsednikov gost na gradu Brdo pri Kranju. Karel VVindsorski je potem drugi dan obiskal Ljubljano, kjer seje srečal z raznimi vladnimi člani in predstavniki javnega življenja v Sloveniji. Britanski princ, ki bo nekoč postal kralj svoje države, je izrekel nekaj zelo laskavih besed o lepotah in vlogi Slovenije. Gotovo je tudi ta o-bisk koristil slovenski državi za njeno približevanje Evropski uniji. ■ PREDSEDNIK SLOVENSKE VLADE V ZDA S številno delegacijo, v kateri so predvsem gospodarstveniki in predstavniki večjih slovenskih izvozno u-smerjenih podjetij, je predsednik slovenske vlade Janez Drnovšek prispel vZDA na uradni obisk v torek, 3. t.m. Slovenski premier se je v VVashingtonu srečal z visokimi predstavniki ameriške vlade, s katerimi je govoril predvsem o vključevanju Slovenije v Evropsko zvezo, v Pentagonu pa seje pogovarjal o vključevanju slovenske države v Atlantsko vojaško zvezo. Z Janezom Drnovškom sta na uradni obisk v ZDA odšla tudi finančni minister Mitja Gaspari in guverner Slovenske narodne banke Tihomir Arhar, kar samo priča o tem, da gre za srečanje na najvišji ravni. Slovenska delegacija se je sestala tudi z najvišjimi predstavniki Mednarodnega denarnega sklada, slovenski premier pa je tudi spregovoril pred Svetom za mednarodne odnose. Danes, v četrtek, 5. t.m., pa se bo slovenska vladna delegacija srečala še z ameriško državno sekretarko Madelei-ne Albright in predsednikom Billom Clintonom. ■ HUDO NEURJE V SREDNJI AMERIKI V Srednji Ameriki divja izredno hud vihar, ki je že presegel vse možne posledice. Prizadel in opustošil je zlasti Honduras in Nikaraguo, kjer je po uradnih ocenah bilo že nad deset tisoč žrtev. S plazovi je namreč izbrisal cele vasi. Pričakujejo ga tudi v bližnji Mehiki, kjer so oblasti že izselile z ogroženih področij veliko število ljudi. To zemljepisno področje ob Mehiškem zalivu in Karibskem morju je močno podvrženo tem naravnim katastrofam. Sicer imajo podobno usodo tudi nekatere južne zvezne države vZDA, kot npr. Florida. Pri vsem tem le malo zaleže človeški poseg z moderno tehnologijo, ki lahko le poskrbi za predčasni umik prebivalstva ali za zavarovanje najnujnejših objektov. Prizadete države so se medtem že obrnile na mednarodno skupnost s prošnjo za pomoč. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE ] NOVI ČAS NAS VSE POZIVA K SMISLU, RAZUMEVANJU IN LJUBEZNI Novi čas nas vse poziva k smislu. Kajti nesmiselno je, da bi en del človeštva grozil drugemu delu in obratno. Nesmiselno je, da so razlike med razvitim in revnim svetom vse večje in večje. Beremo, da v revnih deželah umre za tuberkulozo letno 3 milijone ljudi, da je v Južnoafriški republiki vsak drugi temni novorojenček okužen z Aidsom. Nesmiselno je, da je razviti svet vklenjen v potrošniško miselnost in vse bolj ubijajoči ritem časa. V bistvu je življenje razvitega dela človeštva vsaj v tem trenutku u-temeljeno na dobičku. Početje, ki ne prinaša dobička, se ne izplača ali pa je delo sanjačev. V imenu dobička je nastajajoča nova Evropa uvozila "zdravilo" Viagra, v Italiji smo bili lahko priče pravcati promociji tega izdelka, ki je v Združenih državah Amerike že zahteval okrog 70 žrtev. Toda izdelek bo prinašal dobiček in bo šel dobro v promet. Poslušamo, da so številna poživila, ki sodijo v kar splošno sprejete značilnosti diskotek, torej mladih ljudi, izjemno škodljiva, ker prizadevajo možganske celice. Toda, da bi človek razvitega sveta zdržal vse hitrejši ritem, potrebuje dodatnih energij, potrebuje zanesljivo sprostitev in že so tu industrije, ki bodo izpolnile vsakršno željo, da se bo utečeni krog vrtel naprej. Novi čas nas vse poziva k smislu. Nesmiselno je, da močnejše in večje države krojijo usodo manjšim, da se lahko velikim narodom zdi, da so pomembnejši od majhnih. Nesmiselno je, da imajo še marsikje tako imenovani večinski narodi težave z manjšinami, ki so jih v preteklosti celo načrtno odrivali, ponekod pa ob njih še vedno občutijo nelagodje. Nesmiselno je, da kot na primer v Sloveniji rojak še vedno ne more v celoti priznati drugačnega rojaka, njegove drugačne zgodovine ali celo tragedije. Nesmiselno je torej, da se nekateri narodi še vedno niso povsem spravili med seboj, pri čemer se jim zdi notranja delitev naravna in kot takšna dobra. In ne nazadnje je nesmiselno, da v manjšini ne najdemo dosti več spodbud za močnejši občutek lastne celovitosti in za vzajemnost vseh različnih življenjskih izkušenj, ki šele vse skupaj vzpostavljajo l celovitega manjšinskega pripadnika. Novi čas nas vse poziva k smislu, to pa pomeni k ljubezni, k večjemu razumevanju. Zakaj vsi navedeni in drugi problemi so rešljivi le z večjim razumevanjem drugega, se pravi z ljubeznijo. Naj pogledamo na svet, celine, posamezne narode in države, med njimi tudi na Slovenijo ter slednjič nase v manjšini, le večje razumevanje, le večja ljubezen je kažipot v sobivanje. In novi čas ponuja prav smisel, razumevanje in ljubezen. Novi čas podarja in prinaša možnost pomiritve. Pomiritev je edina rešitev, druge ni. Koliko pomiritev je novi čas že uresničil v svetu in koliko jih še lahko, koliko nesmislov je že odpravil! Toda koliko nesmislov je še ostalo, nesmislov, ki čakajo na naša dejanja ljubezni in razumevanja, seveda če v smisel, ljubezen in razumevanje zares verjamemo. Ne nazadnje je vse odvisno od naše odločitve. AKTUALNO KRSTNA IZVEDBA OPUSA SAMOSPEVOV INTERVJU / PRIMOŽ RAMOVŠ VERZI LJUBKE ŠORLI V NOTAH ŠTEFANA MAURIJA Zveza kulturnih društev Tolmin je letošnjo 13. abonmajsko koncertno sezono odprla z večerom, posvečenim dvema domačima umetnikoma: pesnici Ljubki Šorli in skladatelju Štefanu Mauriju. Koncert, ki je dovolj svečano zazvenel 28. oktobra v tolminskem Kinogledališču, so oblikovali eminentni glasbeni gostje, priznani slovenski glasbeni poustvarjalci, ki so v žlahtnem tonu zapeli krst novi zbirki. Štefan Mauri, skladatelj, zborovodja, publicist iz Avč nad Kanalom, letošnji dobitnik Bevkove nagrade, najvišjega priznanja za umetniške dosežke v novogoriški občini, dolgoletni uspešni vodja Komornega zbora Nova Gorica in nedvomni strokovnjak zborovske glasbe, v zadnjih letih preseneča s svojim izjemnim ustvarjalnim kredom. Glasbenik je napisal šte-yilne skladbe, doživel tudi njihove jzvedbe, jih posnel na nosilce zvoka in v letih med 1995 in 1998 izdal kar pet zbirk. Med njimi tudi zbirko samospevov na verze Ljubke Šorli z naslovom Kadar ciprese šumijo. Zbirko je septembra 1996 izdal Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, tolminska Zveza kulturnih društev pa se je odločila, da bo svoja rojaka počastila s koncertom praizvedb celotnega opusa. V ciklusu dvanajstih pesmi je skladatelj tankočutno zajel široko paleto občutij izrazito ženske, mehke in muzikalne poezije Ljubke Šorli, v njih razkril glasbeni izraz, ki je razgiban, včasih nemiren, prehajajoč iz enega razpoloženja v drugo. Tako v kompozicijskem snovanju kot tudi v samem izrazu so zelo zahtevni samospevi, ki od interpretov zahtevajo precejšnje glasovne zmožnosti, so na tolminskem krstu zaživeli v korektnih, vrhunskih izvedbah sopranistke Olge Gracelj, altist-ke Mirjam Kalin, baritonista Zdravka Pergerja, ob spremljavi izjemne pianistke Nataše Valant in kontrabasista Davida Šuligoja. V danes že prepoznavnem nekoliko trpkem in zvočno trdem kompozicijskem tkanju Štefana Maurija, v katerem imata recitati-vna viža in spremljava povsem samostojni poslanstvi, so z melodično toplejšimi razpoloženji izstopali samospevi Po njivah rumenih, Češnjev cvet, Otožnost, Večerna pesem in Na Mengorah zvoni, skladbe, ki bi si zagotovo zaslužile, da postanejo obvezne točke v programih izvedb slovenskega samospeva. Mauri s svojim dovolj specifičnim tankočutnim in doslednim negovanjem te glasbene miniature namreč brez dvoma utira zelo pomembno pot nadaljnjemu razvoju slovenskega samospeva. TATJANA GREGORIČ V SLOVENSKI GLASBI SE NAM OBETA ZLATA DOBA Ko govorimo o slovenski glasbi, je Primož Ramovš gotovo eno od tistih imen, mimo katerega ne more nihče. Skladatelja smo obiskali na njegovem domu v samem središču Ljubljane, nedaleč od Drame, pa tudi od Opere, kjer bodo v kratkem izvajali eno od njegovih del. Ramovš sodi h generaciji umetnikov, ki so zrasli pod vplivom neoklasicističnih teženj. Napisal je več simfonij, mnogo orkestralnih skladb, koncertov in suit za klavir, violino, trobento in razne instrumentalne zasedbe ter mnogo komorne glasbe. Njegova roka pa tudi danes ne počiva, saj k temu obsežnemu opusu dodaja nova in nova dela. Sicer pa je najbolje, da pove o sebi in svojem delu kaj več sam skladatelj. Gospod Primož Ramovš, rodili ste se leta 1921 in ste torej preživeli čase velikih sprememb. Bi najprej povedali, kje ste začeli s študijem glasbe? Svoje študije sem začel zelo mlad v Ljubljani, in sicer, ko sem šel v redno osnovno šolo pri šestih letih in pol. Takrat so že doma videli, da i-mam velik glasbeni talent - to se pač pokaže tudi pri predšolskem otroku -, in potem sem začel študije pri sestri našega pesnika, Karmeli Kosovelovi, ki je bila tu profesorica na konservatoriju in na glasbeni šoli in obenem dobra prijateljica moje mame. Peljala meje k sebi. Še dobro se spomnim, kako je profesorica Karmela gledala mojo drobno ročico in rekla: "O ja, bo šlo, kar poskusimo". In začetek je bil tukaj. Jaz sem bil že pri prvih lekcijah izredno navdušen, krasno sem delal in zanimivo je, takoj sem začel tudi že komponirati. No, to so torej vaši začetki. Kako pa je bilo potem? Predvsem kateri učitelji so v kasnejši fazi usmerjali vaše umetniško snovanje? Kasneje sem v Ljubljani študiral klavir pri prof. Ravniku, kajti prof. Kosovelova je šla na Dunaj. Nato sem ' presedlal" na kompozicijo pri prof. Slavku Ostercu. To je bil seveda zame pravi "eldorado", to je bila zame izredna šola. Prof. Osterc - ne vem, kakšne superlative bi mu dal kot profesorju - nas je res naučil vse, kar je treba. In, kar je bilo še bolj važno, on nam je vdihnil tistega pravega duha glasbenega avantgardiz-ma, ki me potem nikdar ni zapustil. Ko sem imel dvajset let, sem tako že končal glasbeno akademijo. Bilo je leta 1941. Zaradi vojnih časov je bila tedaj edina možnost, da nadaljujem študij v Italiji. Kje ste bili v Italiji, pri kom ste se izpopolnjevali? Najprej sem šel na Corso di per-fezionamento pergli stranieri allAc-cademia Musicale Chigiana v Sieni, kjer so bili poletni tečaji. Takrat je predaval prof. Frazzi, doma iz Firenc. Z njim se nisva ujela, ker sem bil preveč "avantgardističen" za njegove, če lahko tako rečemo, solidne glasbene pojme. Vem, da so takrat rekli za mojo glasbo: "Ma que-sto e uno stile patologico" ("ta stil je patološki" - prev. p.). Jaz sem to pač vzel na znanje in se veselil jeseni, ko sem šel, kot sva se zmenila, na privatni študij k Alfredu Caselli v Rim. Pri njem sem ostal dve leti, se seznanil s krasnim glasbenim življenjem, ki je bilo v Rimu, ter z raz-' nimi kolegi, od katerih je bil eden i najprisrčnejših Goffredo Petrassi, s katerim imava še danes stalne stike, čeprav gre že proti stoletnici svojega rojstva. Jaz ga imam za enega največjih genijev sodobne italijanske glasbe, ker se mi zdi, da je s svojimi deli dal ugled italijanski glasbi po vsem svetu, tako daje danes cenjena ne le za avtorje "novecenta", pač pa tudi v avantgardnem smislu. Vrnimo se k slovenski glasbi. Kateri vplivi so jo pogojevali, recimo, od začetka stoletja dalje? Slovenska glasba je bila zelo revna na začetku tega stoletja. Razmere so bile neugodne, možnosti majhne, v glavnem se je gojila vokalna glasba, kajti zborovsko petje je bilo res na visoki ravni. Orkestralna glasba pa je bila zelo slaba, malo je je bilo. Eden prvih je bil Anton Lajovic, ki je približno v času prve svetovne vojne nekoliko dvignil kvalitetno raven. Potem so pač prišli novi možje - Škerjanc, Kogoj, Osterc -, ki so or-! kestralno glasbo razvijali naprej, kolikor je bilo pač v tistih skromnih razmerah to možno. Potem pa so prišli novi časi. Kakšne vplive, kakšne posledice je slovenska glasba doživela v povojnem času? V prvih letih po vojni je bil dan ' velik poudarek social-realističnemu stilu, vendar tega niso nikdar pretirano zahtevali od glasbenikov. Vpliv je bil morebiti bolj opazen pri drugih umetnostih, manj pa v glasbi, zlasti pri komponiranju samem, čeprav je bil seveda dan velik poudarek na raznih takih proslavah in njim primernih skladbah. Zlasti v kasnejših letih preteklega režima pa se je to popolnoma zabrisalo. Poglejte, jaz sem na primer že s svojimi kolegi prodrl v 60. letih. Režim je obstal še dolgo potem, vendar pa so nam bile dane vse možnosti in priložnosti, da smo širili svoje avantgardne ideje in z njimi plemenitili | sodobno slovensko glasbeno ustvarjalnost. i Kaj pa vpliv narodnih motivov v slovenski glasbi nekoč in danes? V starejših časih so bili zelo aktivni. Tudi v 40. in 50. letih so se razni folklorni elementi uvajali v glasbo. Eden takih lepih primerov je U-roš Krek ali pa še nekoliko kasneje Matija Bravničar, ki sta to vzela le za izhodiščno točko in ustvarila dela na zelo visoki kvalitetni ravni. Kakšne slike pa ste imeli s Trstom oziroma sploh z zamejstvom in glasbenimi ustvarjalci tu pri nas? Največ stikov sem imel s Trstom prek prof. Pavleta Merkuja, z Radiom Trst A, kjer je bil velik poudarek na naših delih. Naši umetniki so pogosto hodili v Trst. To je bilo lepo sodelovanje, ki pa je počasi nekoliko zbledelo, zlasti še po odhodu Merkuja. Potem so se tudi razmere pri nas spremenile, tako da ni bilo več nujno hoditi v inozemstvo, ker smo prek Društva skladateljev navezali stike dejansko z vso evropsko sodobno glasbo. Bili sozamenjalni koncerti, ki še danes plemenitijo na-I še delo sploh, tudi v zadnjih letih. Recimo, pred nekaj meseci je bil tu ansambel Chromas iz Trsta in je spet navezal z nami nove prijateljske stike, ki že rojevajo prve uspehe. Kako pa delujejo na glasbenem področji! povezave med zamejstvom in matico? Ne moremo se pritoževati, toda jaz sam bi osebno želel, da bi bile te zveze močnejše. Morda ravno zadnji časi kažejo, da smemo upati, da se bo to v prihodnjih letih lepše razvilo, ker je ravno ta povezava z zamejstvom nekaj važnega, zlasti za našo narodno manjšino v Italiji. V kakšno smer pa gre, po vašem, slovensko glasbeno ustvarjanje v sedanjih, novih časih? V novih časih imate toliko različnih stvari, da bi človek nekako sploh ne mogel reči: "Tole je edino", ker imate kar precej naših novih skladateljev, od starejše prek srednje do zlasti mlajše generacije, ki jo jaz zelo cenim. To so tisti, ki vsak s svojim delom zavzema popolnoma lastno mesto s svojo lastno fizionomi-jo, tako da ne bi mogel reči - "tole je slovenska glasba", če jo slišim. Rekel pa bom lahko: "to je glasba Kreka, to je glasba Lebiča, to je glasba Petriča" in tako dalje. To se pravi: vsak komponist je tako močan, da izkristalizira s svojim delom sebe, svojo idejo, svojo muzikalno potenco in to se mi zdi, da je največ vredno. Če vi vse to seštejete, dobite kot rezultanto: to je slovenska glasba konca 20. stoletja, na katero smo lahko ponosni, kateri lahko zaupamo, ker vemo, da je tudi najmlajša genera-, cija zelo kvalitetna. Jaz imam vanjo popolno zaupanje, tako da lahko rečem, da se "ta stari" lahko umaknemo in naj mladi delajo naprej. Zdi se, da se nam obeta prav zlata doba, za katero bomo lahko mi, najstarejši, rekli: "Mi smo jo začeli, sedaj pa jo nadaljujejo tisti, ki so sposobni". Torej pravite, da slovenska glasba sedaj zadobiva evropsko in ne le več nacionalno dimenzijo. Pa še zadnje vprašanje. Vi se lahko ponašate z bogatim opusom.Bi mogoče kaj povedali o svojih najpomembnejših delih, se pravi tistih, na katera ste še danes najbolj ponosni? Težko je govoriti o sebi, toda sedaj bom moral, ker ste me izzvali. Prvo moje uspešno delo je bilo Sin-fonietta iz leta 1951, ki je doživela res prodoren uspeh, kjerkoli je bila izvajana. Drugo tako delo je Musi-que funebre, ki je nekoliko mlajše. Potem, v 60. letih, je kot najvažnejša Simfonija 68. Če gremo prek nadaljnjih let, naj omenim Organofonijo iz leta 1983 - to je simfonična pesnitev z orglami in orkestrom -, potem pa so še komorna in orkestralna dela. Prihodnji mesec bo tudi krstna izvedba mojega novega dela v Cankarjevem domu v Ljubljani -Kontra-koncert za orgle, šest saksofonov in veliki orkester. To bo pač delo, za katerega sem zelo radoveden, kako bo. Staro je dobro leto. Druga skladba, ki jo bodo izvajali v prihodnjem letu spomladi, je tudi večje delo. Gre za Koncertantni diptih za klavir in veliki orkester. To pa je posvečeno naši ljubi Sonji Pahor Torre, ki živi v Messini, kjer je poročena, in ki je že več mojih skladb izvrstno zaigrala. Zato sem ji napisal in posvetil ta koncert. ‘ Krstila" ga bo aprila v Ljubljani. ---------------HJ 3 ČETRTEK 5. NOVEMBRA 1998 4 ČETRTEK 5. NOVEMBRA 1998 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA IZLUŠČI JEDRO! »•••••••••••••••• 32. NAVADNA NEDELJA ZVONE STRUBELJ Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: "Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?" Jezus jim je rekel: "Otroci tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda 'Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov', Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo." (Luka 20, 27-38) BOG PA NI BOG MRTVIH, AMPAK ŽIVIH, KAJTI NJEMU VSI ŽIVIJO Mesec november je tradicionalno posvečen umrlim. Evangelij 32. navadne nedelje nam kot nalašč ponuja Jezusovo vizijo posmrtnega življenja. Usmeri nas k bistvenemu, ki nam tako rado uhaja sredi vrveža našega klepetavega, površnega in večkrat tudi zlaganega načina življenja. Grobove rajnih smo v prvih novembrskih dneh zasuli z rožami, jih na vsemogoče načine krasili in razsvetljevali, jih obtežili z novim marmorjem ali bronom. Na njih smo pustili tudi sledove naših misli, bolečin, odprtih ran, podoživljanj, pa morda kakšno bežno predstavo, kako je zdaj z njimi, tudi kakšno trohico upanja, nekaj semen vere in kakšno misel našega srca. Verjetno se nismo znali upreti komercialnim pritiskom nakupovanja vsesplošno sprejetih znamenj kulta umrlih, morda nismo naredili niti razločka med vero in praznoverjem, na katerem lahko slonijo naše geste in misli ob spominu na umrle svojce. Zaplavali smo pač v reki, ki jo ustvarja tradicija, osebni čut hvaležnosti do svojcev, pa masa ljudi, ki za en dan ali dva preplavi pokopališča. Razloček med vero in praznoverjem nam je predlagan v evangeljskem odlomku današnje nedelje. Sadu-ceji, ki so bili aristokratska in najbolj konzervativna judovska stranka, nekakšen visoki kler judovstva, so si posmrtno življenje predstavljali kot polepšano kopijo zemeljskega življenja. Že tako in tako so bili privilegirani, zato so resne misli o večnem življenju odklanjali ali jih prilagajali sebi v prid. To je od vedno sindrom močnih in bogatih. V svojem foteljskem bivanju so zato snovali teoretske debate o življenju po smrti. Dokaz zato je slučaj žene, ki je po bibličnem zakonu (zapovedi levirata) morala poročiti sedem bratov. Kako zelo zgrešeno usmerjene misli na onostranost! Otroci bi znali bolje in bolj ustvarjalno razmišljati. Jezusova reakcija na tako slepomišenje o večnem življenju je ostra in odločna. Imenuje jih "sinove tega veka" in njihove misli prizemeljske misli. Iz začaranega kroga njihovega razmišljanja jih povede k bistvu večnega življenja: "Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo." V premislek jim daje poznani biblični rek, katerega avtor je bil Mojzes, na katerega so se oni sami sklicevali. Če je bil Bog v času Mojzesa za Izraelce "Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov", so Abraham, Izak in Jakob živeli ne le v spominu ljudi, ampak tudi pri Bogu. Če je Mojzes po razodetju imenoval Boga na ta način, ni imenoval Boga mrtvih, ampak živih. Bog, ki je gopsodar življenja in kateremu vsi živijo, se je človeštvu dal spoz nati kot Bog življenja. Človek, ki že v tem življenju lahko živi v občestvu z Njim, bo po smrti v polnosti zaživel z Njim na ozarah večnosti, neminljive sreče in polnosti življenja. To je stoprocentna gotovost, ki nam jo Jezus izroča v svojem oznanilu o Bogu življenja. Zato ljudi, ki živijo v tej gotovosti, jasno in celo drzno imenuje "sinove vstajenja", "božje sinove". Na oni strani obzorja, \ večnosti, propadejo vse zemeljske kategorije, vsa člo veška in zgodovinska merila. Zato je tudi nesmiselno gojiti kakršnekoli predstave o drugem življenju. Potreb no je le živeti v veri v resničnost vstajenja. Človek bo pripuščen v božjo intimo, potopljen v neskončno luč ogrnjen z enizmerno božjo ljubeznijo in z ekstatičnim veseljem. Bomo kakor angeli, pravi Jezus, kot božji sinovi in sinovi vstajenja. Kako lepo! S 1. STRANI / V VATIKANU POSVET O INKVIZICIJI REŠUJMO SPORE V ODPRTEM IN POŠTENEM DIALOGU! JURIJ PALJK Inkvizicija in vse, kar je z njo v zvezi, pa je seveda še ca k o sporen pojav v Cerkvi, pa čeprav se inkviziciji tudi dela krivica, ker se nanjo gleda z očmi današnjega človeka. Če so ta sodišča, ki so marsikomu tudi prekinila življenje v strašnih mukah, zares zagrešila veliko napak, potem je prav, da zgodovinarji in teologi pregledajo razpoložljive vire in jasno povedo, kako in