Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

OV£r


_ (|P'. jpp'

Kai“or uriičen pade grof pred njo na kolena in z.akli e:
^oreT^^idar^s, da sem te našel, Gendvefa!" * '

(?


g b

„Oh, dobra moža, pustita me pri življenju! Naj
še živim tukaj za tega otroka! Saj sem pa tudi ne¬
dolžna, kakor je nedolžen ta otrok . .

^  O O

»s

I

Sv. Genovefa.


F*o Krištofu Šmidu
poslovenil

ler K:.


V. natisk.

&

V Ljubljani, 1925.

Založil in prodaja ANTON TURK, knjigar.


Iržane.

Vse prs

141503

Natisnil Ant. Slatnar v Kamniku.

Genovefa postane Brankova žena.

deželi Brabant je pred mnogo stoletij vladal
pobožen in pogumen vojvoda, katerega so
visoko čislali in ljubili vsi njegovi podložniki. Tudi
mu je bil Bog dal čednostno ženo, katera je bila
drugim ženam v vsakem oziru pravi vzgled.

Tej izvrstni knežji rodovini se je rodila lju-
beznjiva hčerka, kateri so pri krstu dali ime Ge¬
novefa. Stariša sta dete ljubila tem bolj, ker je
bila Genovefa njun edini otrok. Za dobro vzgojo
sta imela največjo skrb. Posebno sta skrbela, da
bi hčerka ne postala ošabna in samosvoja. Oče
in mati sta ji mnogokrat pokazala, kako znata biti
prijazna in uijudna in naposled ni imenitna prince-
sinja vedela drugega, kakor da ima z najubožnej-
šimi in najnižji v deželi ravnati le prijazno in
postrežljivo.

V takratnem času je bila še navada, da so
celo cesarice in kraljice predle, tkale in šivale
obleko. Tudi brabantska vojvodinja in Genovefa
porabili sta mnogo časa za tako in enako koristno
delo. Pa delali nista zase tako marljivo; kar sta

6

Ni trajalo dolgo in že se mu je bila Genovefa
omilila tako, da je sklenil samo njo in nobene
druge vzeti za ženo.

Stopil je torej pred njenega očeta in prosil
ga je hčerkine roke.

Vojvoda mu reče: „Vam jo dam rajši, kakor
kateremu drugemu; kajti vi ste moj rešitelj 1“

In tako je postala Genovefa žena grofa Branka
pfalciškega. Brankova dežela se je razprostirala ob
reki Reni. Tjakaj mu je morala Genovefa slediti
in naj je bila ločitev od ljubljene domovine in ljubih
starišev še tako težka.

Tudi postarnim starišem je bilo hudo, ko je
jemala slovo. Le Brankova obljuba, da hoče pa¬
ziti na njo kakor na svoje oko in da hoče v pre¬
sledkih večkrat ž njo obiskati staro njeno domo¬
vino, omilila je nekoliko težko ločitev.

Prihod v novo domovino.

Ob strani svojega moža, jezdeč na krotkem
in lepo okinčanem konjičku bližala se je Geno¬
vefa svoji novi domovini. Kako je bilo tukaj vse
celo drugače, kakor doma v Brabantu! Gore,
hribi in doline menjavali so se naglorna drug za
drugim. Bogata polja so se razprotirala po ni¬
žinah, ob rebrih bližnjih hribov pa je zelenela

7

vinska trta. Z radostjo je opazovala mlada gro¬
finja vse bogastvo lepe narave.

Bilo je četrtega ali petega dne. Grof Branko
postoji s svojim konjem na neki višini, raz katero
se je videlo daleč proti jugu. Z roko pokaže proti
tej strani in vpraša svojo lepo spremljevalko:

„Vidiš li tamkaj na obzorju zidovje velikega
grada? To je moj grad in v njega bodeš še danes
stopila kot nova gospodarica. Nekaj ur še in na
cilju sva.“

Brankov grad je bilo velikansko poslopje,
kateri so bili predniki mladega grofa postavili na
strmo pečino. Ker je bilo prvemu predniku, ki je
začel zidati grad, ime Branko in ker je bilo po¬
zneje še več grofov tega imena, imenovalo se je
poslopje Brankograd. Grad je bil zidan močno in
trdno, bil je obdan z visokimi zidi in globokimi
jarki in je ponosno gledal daleč po deželi. Okoli
in okoli so si bili drugi vitezi postavili gradove na
strme griče in v nebo štrleče pečine, a po ravninah
so bile kakor nasejane imovite vasi in snažne hiše.

Ker je dal grof po svojem selu naznaniti
dan prihoda, je bilo v gradu že vse pripravljeno
za slavnosten sprejem.

Na podbojih in durih bili so nabiti najlepši
venci, a široke, kamnite stopnice bile so potrošene
z dišečimi vijolicami in rožami. Vsa družina, od
prvega zapovedujočega dvornika do zadnje skromne
dekle, bila je opravljena v svoja najboljša oblačila

8

in je z veliko radovednostjo pričakovala nove,
mlade gospe.

Pa tudi stanovalci iz okolice so prihiteli v
velikih trumah; zvedelo se je namreč po grofovem
selu, da je mlada grofinja po svoji telesni lepoti
in blagosrčnosti pravi angelj.

Naposled — vse je že čakalo nestrpno —
prikaže se grofovska dvojica na potu, ki je držal
iz bližnjega gozda proti gradu. Kmalu sta bila
Branko in Genovefa pred velikimi grajskimi durmi.

„Oh, kako je lepa, kako zala!" zašepetala
je neka kmetica svoji sosedinji na uho.

„Celo ni videti stroga in ponosna!" izrazila
se je neka hišinja proti kuharici.

Grof se je smehljaje obrnil k ljudem, rekoč:
j,Glejte, ljudje, to je od danes vaša gospodarica!
Ona vam bode gotovo iz srca naklonjena!"

Skočil je brzo raz konja in pomagal Genovefi
iz sedla.

Grofinja odda konja nekemu hlapcu in se
približa množici. Vsakemu reče kako prijazno be¬
sedo, posebno pa se rada razgovarja z materami,
ki so imele svoje majhne otročiče pri sebi. Izpra¬
ševala jih je ijubeznjivo, kako stari so že otročiči,
kateri že znajo hoditi sami, so li pridni in druge
enake reči. Med večje otroke je delila pecivo in
sadje; ubožci so dobili za svoje pozdrave srebrne
in druge novce, hlapci in dekleta pa krasne trake,
robce in druga oblačila.

9

Vsak se je veselil prejetega daru, a še bolj
je bil vesel prijazne in dobre grofinje.

Takoj v prvi četrt uri si je bila Genovefa
pridobila vsa srca. Z veseljem je to opazil grof
Branko.

Cez nekaj časa reče grof: „Tako, ljubi ljudje,
za danes ste torej dovolj videli vašo gospo. Utru¬
jena po dolgem potovanju mora si zdaj odpočiti
nekoliko. Pojdite sedaj zopet domu in prosite Boga,
naj vam še prav dolgo ohrani grofinjo."

S klicem: „Bog živi grofa Branka in njegovo
gospo!" razide se množica in se vrne domov. Med
potom je bila slišati še marsikatera beseda o dobrih
lastnostih nove zapovednice.

Prišli so lepi dnevi Branku in Genovefi. Ljudje
so ju skoraj vedno videli skupaj. Ce je bilo vreme
ugodno, jezdila sta po okolici, katere lepoto ni
mogla Genovefa občudovati dovolj.

Samo kadar se je spomnila svojih starišev,
obšla jo je tiha žalost in takrat se ji je dala otožnost
citati z obraza.

Dobrote deliti in nesrečnike tolažiti bil je
Genovefi tudi v novi domovini najljubši opravek.
Že takoj tretjega dne je šla obiskat ubožce in
bolnike. V mislih, da bode zdaj lahko "že ložje
dajala potrebnim, čutila se je mlada grofinja neiz¬
rečeno srečno.

Pa solnčni dnevi mlade sreče niso imeli dol¬
gega obstanka.

10

Nekega večera — bila je že zavladala tema
— igral je grof na svojo harfo in grofinja je pela
svoje najlepše pesmi.

Nakrat zaslišita zunaj odmevajoče glasove
bojne trobente. Takoj mora sluga ven, da vpraša,
kaj pomeni trobenje.

Sluga se vrne čez nekaj časa in javi: *Gospod
grof, kralj vas prosi, da po možnosti hitro zberete
krdeio jezdecev in tropo pešcev ter mu pridete
na pomoč, ker preti deželi nevarnost."

„Privedite kraljeve odposlance v dvorano!"
zapove grof. Sluga izvrši povelje. Poslanci zdaj
grofu še natančneje opišejo celo zadevo in pripo¬
vedujejo o bodoči vojski.

„Iz Španije," tako pripovedujejo, „pridrli so
krivoverni Saraceni, da bi nauke svojega preroka
Mohameda med nami razširjali z ognjem in mečem.
Tu in tam so učinili že grozna hudodelstva in radi
tega je sila pred durmi in skrajna naglica potrebna
v najvišji meri."

Grof Branko je z obžalovanjem poslušal ne¬
ljube novice. Bilo mu je težko pri srcu, ker bode
moral svojo mlado ženko tako zgodaj zapustiti v
skrbeh in žalosti. Vendar ni se dalo storiti kaj
drugega; kralju je bil podložen in če ga je ta
klical na vojsko, moral je ubogati.

Grof Branko je moral tedaj na vojsko.

„Genovefa," rekel je svoji ženi, „hči si mo¬
gočne vojvodinje in kot taka veš tako dobro kakor

11

jaz, da se pošten mož ne more izogniti boju, kadar
je domovina v nevarnosti. Moram te zapustiti za
nekaj časa, ker zahteva tako neizprosljiva dolžnost.
Upam pa, da bode ločitev kratka. Kakor hitro
premagamo sovražnika, vrnem se takoj domov, a
do takrat bode moj hišnik tvoj čuvaj. Vem, da
je zvest in zanesljiv človek. In zdaj te še prosim,
ne žaluj preveč in pripravi vse za slovo. Zapovej,
da se mi osnaži in izbrusi orožje in da dobijo
kraljevi odposlanci primeren obed. Jaz pa poiščem
hišnika, da ž njim razgovorim, kaj se ima storiti
v moji odsotnosti in kako se ima ravnati.

Genovefa stori, kakor jo bil želel grof, a
vedno in vedno zdihuje: „Oh čemu so ljuti in
krvavi boji! Bi li ne mogla ljudstva mirno drugo
poleg drugega živeti? Ali nima zemlja dovolj
prostora ?“

Grof Branko je v prvi vrsti poslal sela na vse
kraje, da skliče vse podložne viteze in bojevnike.

Potem pošlje po hišnika in mu reče: „Tebe,
dragi Golo, spoštujem izmed vse družine kot naj¬
bolj zvestega služabnika. Radi tega bodeš v moji
odsotnosti zapovedoval moji grofinji in vodil opravke.
Posebno pa skrbi, da ne bode Genovefa trpela
nikakega pomanjkanja. Njene želje ti morajo biti
kakor povelja. Skušaj jo tudi tolažiti, kolikor
moreš in bodi uverjen, da ti ne bo zastonj. Kadar
se vrnem, hočem te dobro poplačati!"

12

Golo obljubi in priseže, da hoče v vsakem
oziru izpolnjevati svoje dolžnosti.

Kmalu se je po dvorišču začelo živahno gi¬
banje in od ure do ure je bilo več ljudi. Vitez
za vitezom je prišel s svojimi hlapci in oprodami,
ker je dal grof vsem sporočiti, da je naglica v
največji meri potrebna.

Ko se je jela kazati jutranja zarja, štrlelo je
v gradu vse polno sulic in kopja proti nebu. Pa
tudi drugega orožja, kakor lokov, puščic in mečev
si videl v obilici.

Grof Branko se poslovi od svoje žene in
naprej se je začela pomikati dolga oborožena vrsta.

Genovefa se poda na najvišji stolp celega
gradu in gleda za odhajajočim možem, dokler ji
ne izgine izpred oči. Potem se poda v svojo sobo,
zaklene vrata in se začne milo jokati.

Dozdevalo se ji je, kakor bi bila z Brankom
odšla vsa njena sreča.

Genovefo pokritjem zatožijo.

Cez nekaj dni se je Genovefa potolažila vsaj
toliko, da je lahko zopet šla po svojih opravkih.

Prvo njeno delo je bilo zjutraj iti v grajsko
kapelico. Tamkaj je molila in se priporočala Bogu;
prosila ga je, naj milostljivo varuje njenega moža
v krvavem boju. Po končani molitvi se je čutila

13

ojunačeno in šla je v svojo sobo zajutrkovat. Ko
je tako oskrbela dušo in telo, tkala je in šivala
raznolično opravo, s katero je hotela razveseliti
vračajočega moža. Popoldne je ali sklicala mlade
vaške deklice in jih poučevala v šivanju, tkanju,
pletenju in enakih ženskih ročnih delih, ali pa je
obiskovala ubožce in bolnike ter pomagala in to¬
lažila, kjer in kolikor se je dalo.

Najbolj je pogrešala moža v dolgočasnih
večernih urah. Takrat se ji je vedno vsiljevala in
jo vznemirjala misel: „Kje neki biva zdaj? Bode
li imel nocoj mehko ležišče, kakor je imam jaz
in je ima tudi najskromnejši grajski uslužbenec?
Ali mora morebiti ležati na trdih tleh in spati v
mrzlem šotoru?"

Mnogokrat je Genovefa okoli sebe zbrala
dekle in jim pomagala plesti. O taki priložnosti
jim je rada pripovedovala spomine iz svojih otročjih
let. Naposled je vzela harfo in zapela kakšno po¬
božno pesem, katero so dekle slušale z globoko
pobožnostjo.

Kako pa je Golo opravljal svojo službo?
Zalibog — celo drugače, kakor je bil mislil grof.
A ni se čuditi, ker je bil izprijen do dna svoje
duše in si je bil pri grofu toliko zaupanja pridobil
le raditega, ker se mu je znal hliniti in se hinavsko
zatajevati. Za gospodarjevo blaginjo in dobro go¬
spodarstvo mu ni bilo mnogo; skrbel je vedno
le za svoj blagor in za svoj žep. Že nekaj let

14

sem je bil grofu poneveril zdaj to, zdaj ono, a
vsikdar na tako zvit način, da ni mogel nihče
nič opaziti.

In zdaj je imel oskrbovati celo grofijo in
podložni so mu bili vsi služabniki. Imel je toliko
oblasti, da je lahko zapodil takoj vsakega, ki ga
ni ubogal natančno do vsake pičice. In res je kmalu
odstranil marsikaterega poštenega moža. Golo si
je hotel grofovo nenavzočnost kolikor mogoče
obrniti v svoj prid in da je to ložje storil, odstranil
je z malimi uzroki vse poštene služabnike, ker so
se mu zdeli najbolj nevarni.

Toda vse to še ni bilo najhujše. Nesramni
Golo je naposled pozabil vse spoštovanje do Ge¬
novefe in hotel jo je z lažmi in sladkimi bese¬
dami pripraviti, da bi postala svojemu možu ne¬
zvesta in bi naj vzela njega za moža. Jeze in
razburjenosti je Genovefa obledela in se tresla.
Tako nesramnega in hudobnega človeka še ni bila
videla v svojem življenju.

Kmalu pa se je premagala in si zatrla jezo,
a nesramnežu je pokazala vrata. Zapovedala mu
je, da se ji ne sme več približati in da sploh ne
sme več prestopiti praga njene sobane.

Golo je sam moral priznati, da ga je bil
napuh zapeljal predaleč in da je učinil veliko ne¬
umnost.

Kako se naj pozneje opraviči pred grofom,
kadar se ta vrne z bojišča? Ali morda lahko

15

upa, da bode grofinja molčala o njegovem pre¬
drznem postopanju? Kaj takega ni bilo pričako¬
vati. Golo sklene torej, da hoče grofinjo uničiti
popolnoma.

Po neki služkinji izve drugega dne, da je
Genovefa napisala dolgo pismo svojemu možu, ka¬
tero bode grajski kuhar Drako, Golov nasprotnik,
ponesel grofu.

Hišniku ni bilo težko misliti si, kaj pripove¬
duje pismo. Ne — samo njegova zatožba more
biti zapisana v njem.

Kaj torej stori brezbožni človek?

Mirno čaka trenutka, ko bode šel Drako k
grofinji, da sprejme pismo.

Komaj pa je bil kuhar pri grofinji, že skoči
Golo za njim, iztrga mu pismo iz rok in zabode
kuharja s svojim ostrim mečem.

Brž skliče vse služabnike v Genovefino sobo
in obrekuje grofinjo na najgrši način, kazaje na
umorjenega moža, katerega je moral zabosti, da
varuje grofa sramote.

Uboga Genovefa se nesramne laži prestraši
tako, da omedli in pade v naslonjač. Ni se mogla
zagovarjati in ker tudi mrtvi Drako ni mogel iaž-
njivcu reči v obraz: „Lažeš, nesramni človek!"
so žalibog mnogi verjeli Golu in se dali prepri¬
čati, da je grofinja grešila. Nihče se torej ni zoper¬
stavljal; ko je dal Golo dvema hlapcema povelje,
naj odvedeta grofinjo v grajski zapor.

16

Genovefa o ježi.

Ko se Genovefa zopet zave, bila je sama
— celo sama v nepopisno žalostnem prostoru.

Pod glavnim grajskim stolpom bila je močno
obzidana, temna in mokrotna čumnata, katera je
služila kot ječa za posebno velike hudodelnike.
Bila je tako trdno zavarovana, da sploh ni bilo
mogoče pobegniti iz nje.

V tej ječi torej je ležala nedolžna Genovefa
na kupu slame; poleg nje je stal vrč vode in za
lačen želodec ji niso pustili drugega, kakor kos
suhega, črnega kruha.

Železne in močne duri so bile trdo zaklenjene.

Kaj je pomagalo, ako je ubožica jokaje kli¬
cala : „Moj Bog, kaj mi je storil ta hudobni človek
hudega! Da bi se sam odtegnil zasluženi kazni,
hoče mene zatreti! Poslušajte me vsi, kateri ste
mi do zdaj naklonjeni: nedolžna sem, celo in
povsem nedolžna! Povejte to grofu, prosim vas
iskreno!"

Menite, da so Genovefi kaj pomagali taki
klici? Stene so imele preveč debel zid in noben
glas ni prišel na prosto.

Oh, kako počasi je jetnici potekal čas!
Kako dolge so bile urel Kdaj je bil dan, ali kdaj
je bila noč, tega sploh ni videla; kajti v ječi je
bila vedno trda tema. Še le polagoma so se pii-
vadile oči na temo.

17

Ko je videla Genovefa, da je ne sliši nobeno
človeško bitje, skušala se je tolažiti z molitvijo.

„Nebeški oče," tako je, molila, „ne vem,
čemu pripuščaš, da me tare tolika nesreča! Toda
ti že veš. Mogoče te nisem ljubila in častila dovolj ;
!j tedaj mi pa milostno odpusti in prizanesi mojim
grehom! Rada hočem trpeti in voljno prenašati
! vse, kar mi naložiš; izpolni mi samo to prošnjo:
naj izve moj mož Branko, da sem mu bila v mislih,
besedah in dejanjih vedno zvesta! Sicer bode preveč
žalosten."

Po taki molitvi čutila se je Genovefa vsikdar
nekoliko potolaženo. Legla j"e zopet na slamo in
je mirno zaspala. Mirna vest ji je bila tudi v ječi
najboljše tolažilo.

Že je bila tako prebila nekaj mesecev, kar
ji Bog podari majhnega, lepega dečka. Kako bi
se ga bila veselila, a ko bi se bil deček porodil
zgoraj v svetlih in krasnih grajskih sobanah. Toda,

!| oh, tukaj spodaj je malo bitje trpelo pomanjkanje
še celo na prepotrebni postrežbi. Ni imelo zibelke
s toplo odejo, da, pogrešati je moralo še celo
j, plenic.

Ne da se popisati velika žalost, katero je
občutila mlada mati. Revno dete je zavila v svoj
predpasnik, in šele čez nekaj tednov, ko se je
jelo dete že smehljati, bila se je nekoliko pomirila.

„Moj Bog", govorila je detetu, „ti se še
smejiš! In vendar ne veš, kako se ti godi veliko
Sv. Genovefa. 2

18

slabše, kakor tisoč in tisoč drugim malim. Kako
dolgo bodeš še moralo bivati v tem žalostnem
prostoru? Tukaj ti ne bode mogla cveteti nobena
cvetlica. Rasti bi ne mogla, ker bi ji manjkalo
vse najpotrebnejše, sveži zrak in solnčna svetloba; j
kako bi naj vspevalo majhno dete! Radi tega
nočem s svetim krstom odlagati dalje."

Vzela je poleg ležišča stoječi vrč z vodo in
izlila je nekoliko kapljic na dečkovo teme, rekoč:
„Krstim te v imenu očeta, sina in svetega duha.
Ime ti bodi Boleslav."

In zopet je minilo več tednov. Genovefa ni
v celem času videla nikogar, kakor hudogledega
in trdosrčnega ječarja, kateri ji je vsak dan pri¬
našal sveže vode in borne hrane. Ta človek je
zelo natanko izpolnjeval Golova povelja. Olajšav
ali izjemne izboljšave revne hrane ni mogla Genovefa
doseči tudi z najiskrenejšimi prošnjami ne. Da,
če bi ji bila smela streči jetničarjeva hčerka Berta,
potem bi se bilo marsikaj obrnilo na bolje, kajti
pridna deklica je bila s celo dušo naklonjena svoji
nekdanji dobrotnici. Zadnja leta bila je namreč
mnogo bolna in marsikateri dan je morala preležati
v bolniški postelji. Mlada grofinja jo je bila mno¬
gokrat obiskala, tolažila jo in ji skrbela za dobro
hrano iz grajske kuhinje in za krepilno pijačo iz
grajske kleti.

Nekega večera sliši deklica, kako pripoveduje
oče materi o novodošlem selu, katerega je bil poslal

19

grof svojemu hišniku. Grof se baje grozno togoti
nad nezvestobo svoje žene. Poslal je hišniku pismo,
ki se glasi približno tako-le: »Moj ljubi hišnik!
Celo se strinjam s tvojo odredbo in povolji mi je,
da si dal nezvesto ženo vreči v ječo. Nikdar nočem
več videti nezvestnice. Kakor hitro dobiš te vrstice
v roke, izvrši smrtno kazen nad njo!"

„Se nocojšnjo noč," pripoveduje ječar dalje,
„bode se izvršilo grofovo povelje. Golo je že na¬
ročil dvema hlapcema, da morata o polnoči peljati
Genovefo in njenega otroka v gozd in ju tam
umoriti." Lahko si mislimo, kaj je pri teh očetovih
besedah čutilo Bertino hvaležno srce. Ali res ni
bilo mogoče nič storiti za rešitev ljubljene dobrot¬
nice? Bi se li oče ne dal preprositi in bi dal še
o pravem času prostost nesrečni ženi, da more
pobegniti? Toda kaj takega bi bilo zastonj. Berta
je to vedela naprej. — Hotela je tedaj vsaj Genovefi
poročati, kaj jo čaka, da se nesrečna žrtev vsaj
lahko z molitvijo pripravi za smrt. Kake dve uri
pred polnoči vzame žalostno dekle luč in se tiho
priplazi do stolpa. Debele jeeine duri so imele
v sredini malo oknice. Na to oknice potrka Berta
prav tiho, da bi se grofinja ne prestrašila preveč.
Genovefa vstane in vpraša z boječim glasom: „Kdo
trka?"

„Jaz sem", odgovori Berta, »ječarjeva bolna
hčerka, kateri ste bili izkazali že toliko dobrega.
Kako bi se vam rada pokazala hvaležno in vas

2 *

20

rešila iz tega žalostnega kraja! Toda žal, da ne
morem; oče ne dajo ključa nikdar od sebe."

»Čemu pa si prišla semkaj?" vpraša Geno¬
vefa s tihim glasom, ker ni hotela prebuditi ma¬
lega Boleslava.

»Oh, draga gospa," zajoče dobro dekle, »pri¬
nesem vam tužno novico. Morate se pripraviti na
smrt. Vaš mož je verjel hudobnemu hišniku in mu
je zapovedal, da vas ima takoj umoriti in še to
noč se bode to zgodilo."

Genovefa se v prvič prestraši tako, da ne
more govoriti. Gez nekaj časa še le trepetaje
izjeclja: »In kaj bodo počeli z mojim ubogim
otrokom ?“

„Oh, ljubi Bog," odgovori Berta, »nedolžni
črvič ima umreti z vami. — Ne zamerite mi, dobra
gospa, da sem motila vaš pokoj; hotela sem vam
le najboljše. Kajti dobro je vendar le, ako se more
človek pripraviti za svoj bližnji konec."

»Zahvaljujem se ti, moje dete," reče Geno¬
vefa; »prej si rekla, da bi mi kaj rada povrnila
dobrote, katere si prejela od mene. Preskrbi mi
torej luč, črnilo, papir in pero."

»Iz srca rada! Takoj sem zopet tukaj."

Kmalu se vrne deklica z željenimi rečmi in
jih poda grofinji z vprašanjem: »Vam li lahko
postrežem še s čim drugim? Bilo bi mi veliko
veselje."

21

Genovefa reče: »Ostani tako dolgo pred
vrati, da napišem pismo; potem vzamem slovo
od tebe,"

Zdaj kleče na mrzlem kamnu napiše sledeče
vrstice: »Moj ljubi mož! Ravno sem izvedela, da
moram na Tvoje povelje umreti in sicer še nocoj.
Umreti pa mora tudi najin zali deček, katerega
še sploh videl nisi. Oh, Branko, kako žalostna
sem radi Tebe! Uverjena sem, da še pride dan,
ko se bodeš prepričal, kako nesramno Te je varal
hudobni Golo, kako grdo se Ti je nalagal! Takrat
se bodeš gotovo jokal — za menoj in za svojim
nedolžnim otrokom. Takrat bi naju zopet rad
obudil k življenju, a bode zastonj. Ako bi bila
grešila proti Tebi, gotovo bi Te zdaj v zadnjem
trenutku prosila odpuščanja; le vedi, da mi pač
ni z lažjo na jeziku ločiti se od tega sveta, pa
urarjem zares celo nedolžna! Golo, kateremu to¬
liko zaupaš, hotel me je zapeljati k nezvestobi.
Edino moje hudodelstvo je, da sem ga s strogim
pogledom in z ostrimi besedami zapodila od sebe.
Od te ure moral se je bati Tvoje jeze. Radi strahu
pred Tabo je zabodel ubogega kuharja, kateri bi
naj prinesel pismo k Tebi v šotorišče, in me začel
obrekovati na najgrši način. Omedlevica je bila
kriva, da se nisem mogla zagovarjati pred dru¬
žino. Ko sem se zopet zavedla, bila sem v tej
strašni ječi, iz katere bodem šla še le v prihodnjih
urah, da se nad menoj izvrši prenaglo izrečena

22

smrtna obsodba. O, moj ljubi mož, Ti bi bil vendar
moral še poslušali tudi mene! Tedaj bi bil še le
izvedel resnico. Prenaglil si se v prvi jezi. Od¬
puščam Ti iz celega srca. Prosim te samo še pred
smrtjo: ne obsodi nikdar več nobenega človeka,
naj je ta visokega ali najnižjega stanu, predno ga
nisi sam zaslišal! Tudi moji stariši bodo izvedeli
kmalu, da si me dal usmrtiti vsled nezvestobe in
hudo bodo žalovali. Edino ta misel mi dela največ
skrbi. Prosim Te tedaj, Branko, naznani starišem,
ko dobiš to pismo, da ni biia njihova hči hudo-
delnica, da je bila le nedolžna žrtev hudobnega
obrekovanja. Ta vest jim bode vsaj nekoliko v
tolažbo. S hudobnim hišnikom ne ravnaj prestrogo.
Odpusti mu, kakor sem mu odpustila tudi že jaz!
Mogoče, da še bode kdaj obžaloval svoj čin. Na¬
dalje bodi uverjen, da je bil ubogi kuhar Drako
popolnoma nekriv. On zapušča žalujočo vdovo in
več nepreskrbljenih otročičev. Skrbi za nje, da
ne bodo trpeli lakote in pomanjkanja. Tudi bi
bilo dobro, ako med ljudstvom razglasiš vest, da
je bil Drako celo nedolžen in da ga je Golo kri¬
vično sodil. Dobra, bolna jetničarjeva hčerka je
tudi vredna kakega daru, ker mi je do zadnjega
trenutka ohranila hvaležno in ljubeče srce in mi
pripomogla, da Ti morem pisati te vrstice. Zdaj pa,
moj dragi mož, Bog Te živi! Upam, da se vidiva
na boljšem svetu, kjer naju ne bode mogla ločiti
človeška hudobija. Se enkrat: Bog Te živi! Mir-

23

nega srca in mirne vesti loči se iz tega sveta,
polnega žalosti in tuge, Tvoja tebi do smrti zvesta

Genovefa."

Ko je Genovefa skončala pismo in je zložila,
izročila je pismo skozi okence Berti.

»Shrani te vrstice," naročala je deklici, „in
čuvaj jih dobro; pisane so na mojega moža. Kadar
se vrne iz vojske domu, oddaj jih njemu."

Deklica obljubi, da hoče vestno ravnati po
naročilu in poljubi grofinji roko. Jokaje se potem
vrne v svoje stanovanje.

denouefo peljejo na morišče.

Kmalu potem, ko je odšla milosrčna de¬
klica, zasliši Genovefa rnočne korake. Nekdo
vtakne ključ v ključavnico, jame ga škrtaje sukati
in škripaje se odpro težke železne duri. Dva
krepka moža vstopita v ječo; eden izmed njiju je
nosil v roki veliko gorečo bakljo, drugi pa dolg
in ostro nabrušen meč.

Grofinja vzame otroka na roko, stopi mo¬
žema korak bližje in izpregovori:

„Cemu prihajata semkaj v tako pozni uri ?“

„Takoj bodete izvedeli!" odgovori mož z
mečem. „Najprej pridite z nama, ker vam hočeva
odkazati drug prostor; vzemite otroka s seboj I"

24

»Le pojdita naprej," reče Genovefa, „hočem
vama slediti voljno; mislim si že namreč, kakšen
opravek vama je zapovedal Golo."

Po dolgem in temnem podzemeljskem hod¬
niku odvedeta moža grofinjo na prosto. Od tukaj
jo peljeta molče dalje, dokler ne pridejo vsi v
velik gozd. Nebo je bilo jasno in na njem je mig¬
ljalo brezštevilno zvezd. Mesec se je ravno pri¬
pravljal, da izgine za goro. Mrzel jesenski veter
je ostro bril po vejevju, da je zarumenelo listje s
šumom poletavalo na tla.

Ko pridejo ponočni potovalci na neobrašen
prostor v gozdu, postojita moža. Mož, ki je nosil
meč, pove trepetajoči Genovefi, da so prišli na
kraj, kjer morata moža njej in njenemu otroku
odsekati glavi. Takšno povelje imata od grofa in
od hišnika. Uboga žena pade pred možema na
kolena in začne tarnati ter tako milo prositi, da
bi bila omehčala še celo trd kamen.

Toda mož z mečem — bilo mu je ime Vinko
— odgovori trdo in hripavo: „Menite li, da bi
naj midva vam na ljubo stavila svoje življenje v
nevarnost? Golo nama je pod smrtno kaznijo zapo¬
vedal, vas in vašega otroka še nocoj odstraniti iz
tega sveta. Kaj hočeva drugega!"

„Dobro," zakliče Genovefa in vije roki, „tedaj
pa usmrtita samo mene in pustita vsaj malega in
nedolžnega otročiča pri življenju! Nesita ga mojim

25

starišem v Brabant; verjemite mi, da vaju bodo
dobro poplačali."

„Ne, gospa grofinja, kaj takega ni mogoče,"
nadaljuje Vinko neusmiljeno. On je bil odločen
za krvnika ali rablja. „Golo bi znal to izvedeti in
potem bi se nama godilo slabo!"

„Se li bojita samo hišnika?" vzklikne gro¬
finja. „Tako vama lahko svetujem, kako naredita,
da sta celo varna: obljubim vama in prisežem pri
Bogu, da nočem nikdar več zapustiti tega gozda
in da se nočem nikdar več vrniti med ljudi. Oh,
dobra moža, pustita me pri življenju! Naj še živim
tukaj za tega otroka! Saj sem pa tudi jaz nedolžna,
kakor je nedolžen ta otrok. Hišnik Golo me je
samo obrekoval in me iz same hudobije obdolžil
grdega greha; verjemite mi. Poglejta vsaj to ne¬
dolžno dete, katero sem sama krstila in mu dala
ime Boleslav; ali moreta zatreti tako nedolžnega
črvička? Imata li res tako trdo srce? Ne, ne
smeta biti tako trdosrčna! Pravični Bog bi vama
krvavo delo štel v zlo in naju pozneje kaznoval z
raznimi nezgodami."

Vinko odmigne z rameni in odgovori: „Midva
storiva samo to, kar nama je veleval naš gospod.
Ali storiva krivico, ali ne — o tem se naj pred
Bogom zagovarjata Golo in grof Branko."

Genovefa pogleda proti nebu, rekoč: „Oh,
neskončno usmiljeni Bog, omeči ti srce tema trdo¬
vratnima možema!"

26

Potem se zopet obrne k Vinku in njego¬
vemu pomočniku z besedami: „Vem, da imata
tudi vidva doma ženo in otroke, kateri so vama
dragi. Mislita si, da stoje zdaj tukaj pred vama.
Kaj bi rekli k vajinemu početku? Za Božjo voljo,
ljubi Vinko in ljubi Hinko, rekli bi, pustita ubogo
Ženo in njenega otročiča pri življenju; grdo in
neusmiljeno bi bilo, nju kakor kakšna hudodelca
zaklati 1“

Hinko, kateri je svetil z bakljo, spomni se
nehote svojih malčkov, kateri spe mirno in brez¬
skrbno v svojih toplih postljicah. Spomin na nje
mu nehote omehča srce, da začne prositi sodruga
za Genovefo in Boleslava, kateri se je bil začel
jokati vsled pritiskajočega mraza.

„Siušaj me, Vinko," obrne se na posled¬
njega, „ona inoa res prav. Pustiva jo pri živ¬
ljenju in če že radi drugega ne, vsaj raditega,
ker je bila že toliko dobrega storila ubogim in
bolnim."

Vinko molči nekaj časa. Potem meni: „Si
li celo pozabil, kaj morava pokazati hišniku, da
se lahko prepriča, sva li izvršila njegovo povelje
ali ne?"

„Saj res, oči!" zamrmra Hinko in se kakor
v zadregi popraska za ušesi. „To je neumno! Ha,
veš kaj; vem dober nasvet: doma zakoljeva tvojega

psa in-; no, mislim, da me razumeš. Golo

gotovo ne bode spoznal, da sva ga varala."

27

Zopet molči Vinko nekaj časa.

»Odgovori vsaj," sili vanj Hinko, »ali se ti
zdi škoda tvojega psa?“

„Ne, za psa mi ni toliko?" zavrne Vinko,
»bojim se le, ako pride kdaj najina nepokorščina
na dan, in potem —-"

»Ah kaj!" prestriže mu Hinko besedo, »ali'
nisi slišal, da je prej prisegla Genovefa, kako hoče
vse svoje življenje ostati v tej puščavi. Sploh pa
mislim, da se bode kmalu izkazala njena nedolžnost;
in kadar se zgodi kaj takega, nama bode gotovo
grof Branko hvaležen za najino današnje usmi¬
ljenje!"

Tako je znal naposled Hinko celo pregovoriti
trdosrčnega Vinka. Vinko ni premišljeval dalje.

»Naj bode," rekel je, »saj znava poskusiti."

Genovefa je morala brž storiti sledečo pri-
sego: »Prisegam pri vsemogočnem in vsevednem
Bogu, da nočem nikdar več zapustiti tega gozda,
izjemši le slučaj, ako me moji sovražniki sami
pokličejo zopet nazaj v človeško družbo. Ako pa
ne store tega, tedaj hočem do konca svojega
življenja ostati tukaj in se skrivati v tej oddaljeni
divjini."

Ko je Genovefa izgovorila to prisego, peljala
sta jo moža še dalje v gozd. Še le ko se je začelo
daniti, sta zapustila ubogo ženo v gozdni puščavi

28

in se vrnila proti domu. Vsled naporne hoje in pre-
stanega strahu zgrudila se je Genovefa vsa one¬
mogla pod visoko smreko. Tudi ubogi Bolesiav
je bil vsled gladu, mraza in mnogega joka skoraj
bolj mrtev kakor živ.

Solnce je stalo visoko na nebu, ko sta se
Hinko in Vinko vrnila v grad. Njiju prva pot je
bila k hišniku. Ker sta bila zaklala psa, ki jima
je prišel naproti, pokazala sta kaj lahko hišniku
dvoje oči. Toda Golo ni mogel pogledati očes.
Hinko je bil to slutil že naprej. In res se ni bil
motil, kajti hudobneža je vendar vest pekla pre¬
več. Prvo njegovo povelje tega dne je bilo, da
se v njegovi navzočnosti nikdar več ne sme ime¬
novati grofinjino ime. Kakor bi se s takim po¬
veljem dal zopet pridobiti duševni mir, notranji
pokoj 1 Seveda ni doseglo povelje svojega namena,
kajti kakor v vsakem človeku* tako je tudi v hiš¬
niku bival oni sodnik, kateri kaznuje huda dela,
namreč nemirna vest.

„Kako sem se motil," moral je večkrat na-
tihem priznati Golo; »mislil sem, da me bode vest
o njeni smrti storila veselega in mi odvzela vse
skrbi. A res je ravno narobe: strah pred grofom
je zdaj večji, kakor je bil prej! Kdo ve, ali ne
bode vendar na kakšen način izvedel resnico!
Potem bode njegova jeza do mene brezmerna.
Ali bi ne bilo morda bolje, ako bi bil raji padel
-pred Genovefo na tla in jo lepo prosil odpuščanja?

29

Prosil jo, naj pred grofom Brankom zamolči moj
prestopek? V svoji znani srčni dobrotljivosti bi
mi bila dobra grofinja gotovo odpustila in me ni¬
kakor ne pahnila v nesrečo. Toda zdaj je pre¬
pozno !

Genovefo in otroka reši žM  smrti

Ko se Genovefa prebudi iz dolge omedle¬
vice, bila je sama z otrokom v divjem gozdu. K
nesreči je pa jelo še tudi deževati. Začetkoma se
je našlo še dovolj zavetišča ped košatim vejevjem,
kar je še ni bil opulil mraz in veter. Toda ni
trajalo dolgo in že so začele kapati debele kaplje
na tla, katere so zmočile mrazu trepetajočo Ge¬
novefo in njenega sinčka. Žalostno je uprla mati
svoj pogled na revnega dečka. Potem je padla
na kolena, vzdignila roke kvišku in molila prav
goreče k onemu, kateri ima tudi v najhujši divjini
in puščavi svoje bivališče.

»Ljubi nebeški oče,“ molila je, »skoraj se
mi zdi težko, tudi v tej zapuščenosti, v katero
me je pahnila sovražnikova roka, verovati na
tvojo ljubezen do mene, ia vendar moram vero¬
vati, nočem celo obupati in umreti vsled pre¬
velike bede in tuge. Oh, gospod, uči »me sam,
kako ti naj zaupam iz vsega svojega srca. Če¬
prav trpim pomanjkanje na telesu in duši, bodi

30

vsai ti moja tolažba. Ti si gospodar čez vse stvari,
torej tudi čez volkove in medvede, kateri se kla¬
tijo po teh gozdih. Ne le mi ne smejo te živali
učiniti kaj hudega, ampak daj, o Bog, da mi bodo
pomagale še s tem in onim in me ohranile pri
življenju."

Genovefa je še molila, a že je jel Boleslav
kričati mrazu in lakote. Kaj je storiti nesrečni
materi? Genovefa išče in gleda, Če bi se ne
našlo kako votlo drevo za prvo in najpotrebnejše
podstrešje in bi ne bilo zapaziti kako sadje za
prvi prigrizek. Pa nikjer ni bilo najti niti naj¬
manjše dupline in ni bilo najti tudi najslabšega
povžitnega sadu. Naposled izkoplje s svojimi
prsti nekaj koreninic in jih povžije. Oh, kako
težavno in hudo je bilo tako delo za ženo, ka-
koršna je bila Genovefa! — Po zavžitih kore¬
ninicah nekoliko okrepčana, poda se Genovefa
dalje; kam je šla, sama ni vedela, le toliko je
vedela, da mora nekje na vsak način najti varno
zavetje. Po dolgem in prav težavnem potovanju
zdaj navzdol in zdaj navzgor dospe grofinja v
prijazno dolinico, katera je bila precej obraščena
z drevjem in grmovjem. Genovefa ne miruje prej,
dokler doline ne pregleda od konca do kraja. A
kako veselo plačilo je prejela Genovefa za svoj
trud! Na skrajnem koncu severne strani zapazi
v pečini votlino, katera je bila tolika, da je lahko
sprejela v se tri do štiri ljudi. Ne daleč od nje

31

žuborel je čist studenec in v bližini studenca —
Genovefi se je začetkoma zdelo, da se moti —
rastlo je več jabolčnih dreves. Tudi nekaj čvrstih
sočivnih rastlin je bilo najti.

Brezdvomno je na tem kraju, celo odda-
Ijanena od drugega sveta, stanoval kdaj kakšen
človek; bržčas kak pobožen samotar, puščavnik,
kakoršnih je bilo v takratnem času mnogo najti
po samotnih in zakotnih krajih.

Kdo naj popiše veselja Genovefino, katero je
občutila nad veselo najdbo. Toda žal, da ni trajalo
dolgo. Kmalu so prvo veselje prevladale skrbi za
hrano. Ce bi bila grofinja prišla le nekaj tednov
prej semkaj, bi bila dobila mnogo jabolk, katera
so zdaj že celo gnjila ležala na tleh. Tudi drugo
sočivje ni bilo več za rabo. Trudna stopi Geno¬
vefa v votlino, katera je bila celo prazna. Gro¬
finja je bila takoj varna pred mrazom, vetrom in
dežjem. Da bi le njena obleka ne bila mokra in
da bi se zopet ne bi! javil glad. Brž položi dečka
na suha tla in začne zopet moliti:

„Oh, dobri oče v nebesih! Poglej doli ria
jokajočo mater in stradajoče dete! Ti živiš tudi
v mrzli zimi one krokarje, ki letajo tamkaj vrh
pečine in preskrbiš malega črvička z najpotrebnejšo
hrano. Tebi je mogoče, da preživiš mene ubogo
mater in mojega otročiča, ker tebi je mogoče
narediti iz kamna kruh. Upam trdno, da me, o

32

Bog, ne bodeš zapustil. Upam namreč, ker si mi
dal najti varnega zatišja, da mi bodeš dal najti
tudi potrebne hrane!“

In glej, oblaki se začno deliti in solnce posije
prijazno in toplo v votlino. Oh, kako so dobrotno
greli solnčni žarki grofinjč in dete. —

Komaj nekaj minut pozneje prigodi se nekaj
še čudežnejšega. Cenovefa zasliši nakrat nek po¬
seben šum, kakor bi bil kdo teptal suho listje.
Prestrašena zadržuje sapo, da bi tem ložje po¬
slušala. Nehote ji pride na misel, da zna biti ta
votlina zavetišče kake roparske druhali, ali pa se
zateka v njo kak medved. Kako se začudi, ko
stoji nakrat pred vhodom v votlino velika košuta.
Žival res začudeno gleda, ko najde v svoji votlini
človeška bitja, a ne pobegne vendar ne. Brez
vsake bojazni stopi bližje in postoji pred Genovefo.
Ta začetkoma ne ve, kaj ji je storiti. Ali naj pre¬
žene žival, ali ji naj dovoli, da sme bivati v vo¬
tlini? Kmalu pa si izmisli: to živalico ti je poslal
dobrotljivi Bog in jo naredil tako krotko, da te
bode lahko preskrbovala z mlekom. Genovefa
začne božati živalico in tej je videti, da se ji
dopade tako ravnanje. — Grofinja ne premišlja
dolgo. Brž vzame svojega Boleslava in ga pusti
piti košutšno mleko. Videč, kako slastno Boleslav
sesa krotko živalico, reče: „Oh, moj Bog, torej na
tako reven način se mora hraniti otrok, ki je edini
sin bogatega grofa in vnuk mogočnega vojvode!"

33

Ko se je deček napil, zavije ga Genovefa
in ga položi v temen kot na suho listje, kjer mirno
zaspi. Tudi žival se mirno vleže na tla: čutila se
je po sesanju prav olajšana. Še pred par dnevi
je bila dojila svojega mladiča, toda volk ga je
' raztrgal in zdaj je košuta trpela na preobilici mleka.
Genovefa, katera je uganila, kaj se je moglo živali
prigoditi, spomni se zdaj nekaterih buč, ki so
rastle nedaleč ob pečevju. Hitro stopi po nje,
vzame oster kamen, prereže in iztrebi buče ter
jih izmije v studenčni vodi. Vračaje se v votlino
pomoli živali nekaj zelenjave, katero je bila na¬
trgala. Žival vstane takoj in je Genovefi iz roke.
Genovefa skuša zdaj molzti. In glej, žival stoji
celo mirna in kako veselje začuti mlada puščav-
nica, ko napolni dve posodici iz buč z mlekom.
Sama potrebna, poskusi Genovefa piti in ker je
mleko prav slastno, nasiti se ga v dovoljni meri.
S solzami pravega veselja v očeh pogleda hva¬
ležno kvišku in moli: „Bodi iz srca zahvaljen,
predobri Oče! Moje solze naj ti bodo plačilo za
mili dar, katerega si mi poslal na tako čudežen
način. Da, uverjena sem, da je to mleko tvoj dar!
Na ta način sem prejela po tebi nov vir, iz ka¬
terega mi bode mogoče zajemati prepotrebne
hrane. Hvala, ljubi Oče, hvala 1“ v

Za obilnim dežjem je bil zapadel tudi sneg.
Toda polagoma so se začeli deliti oblaki in proti
jutru se je toplo solnce jelo zmagovito vzdigovati
Sv. Genovefa, 3

34

izza gor. Kamor je uprlo svoje žarke, pregnalo
je novopadli sneg in razširjalo prijetno toploto.
Tega se je Genovefa zelo veselila; kajti zdaj je
lahko nabrala v gozdu svežega mahu, iz kate¬
rega ji je bilo mogoče narediti ležišče in toplo
postljico Boleslavu in sebi. Nad vhodom v votlino
je rastlo mlado smrečje. S pomočjo tega smrečja
in drugih vej je bilo mogoče vetru skoraj celo
zabraniti vhod v votlino. Košuta je mirno poči¬
vala na tleh in njena navzočnost je razširjala pri¬
jetno toploto po zavarovani votlini. — Ko se je
začel mrak polegati po dolini, nasiti Genovefa
dečka še enkrat; potem ga položi nazaj na le¬
žišče, zahvali se Bogu za vse prejete dobrote,
položi trudno glavo na mah in zaspi tako trdno,
da se vzbudi še le drugo jutro, ko je bilo solnce
že na nebu.

Genovefino samotamo življenje.

Ko Genovefa vstane, čuti se že prav krepko
in veliko bolj čvrsto, kakor prejšnjega dne; pa
tudi Boleslav je bolj zdrave barve. Toda kje je
košuta? Genovefa se skoraj prestraši. To ve, da
si je šla žival hrane iskat po gozdu, a kaj, če se
ne vrne več? Mleko, ki je bilo ostalo od včeraj,
bode pošlo prav kmalu. Vprašanje, bode se li
vrnila košuta ali ne, bilo je za grofinjo zelo

35

kočljivo. Plašno pričakuje že večera in ker še
živali vedno ni, zde se Genovefi ure kakor dnevi.
Ker sije solnce prav toplo, vzame otroka na roke
in gre po dolini, hoteč jo še enkrat dobro pre¬
glodati. Okrog in okrog vlada tihota. Tudi veter
je potihnil in nobenega lističa ni videti mahljati.
Čez nekaj časa se Genovefa vrne. Kako se pre¬
straši, ko zasliši v bližini močno trkanje in nabi¬
janje. Nehote se spomni obeh mož, ki sta jo
bila pripeljala sem v to samoto. Toda po dolgem
opazovanju ni nič videti o kakem človeku. Gro¬
finja se ojunači in gre gledat k drevesu, od ka¬
terega je bilo slišati trkanje. Visoko na deblu
zapazi pisanega ptiča golobje velikosti; bila je
žolna, ki je z ostrim kljunom izklesavala luknjo,
da bode bržčas prihodnje spomladi valila v pri¬
pravnem bivališču. Grofinja dolgo opazuje ptiča.
Potem pa reče sama sebi: »Kako lahko je pač
ptiču zapustiti to samoto! Samo krila mu je treba
razpeti in poleteti med svet. Toda gotovo si ne
želi od tod. Saj vendar živi tukaj veliko bolj varno
kot pa v bližini človeka. Hrane mu ne primanjkuje.
Oh, kako je z menoj celo drugače! Kako kmalu
se bode v meni vzbudila želja po razgovoru s
kakim človekom in naj bi bil ta še tako ubog
dninar. Toda čemu tožim! Ali nimam vedno svoje
ljubo dete okrog sebe? In ne bode kmalu za¬
čelo razumevati govorico svoje matere? Da, prav
v kratkem času bode začelo tudi samo govoriti

3 *

36

in potem mi ne bode manjkalo zabave v človeškem
razgovoru.

Nato pogleda proti nebu in dostavi: »Ne¬
beški oče, ohrani mi mojega otroka in zadovoljna
bodem s svojim samotarnim življenjem!" Komaj
izgovori Genovefa te besede, že sliši v bližnjem
grmovju neko šumotanje in ko se ozre, zagleda
košuto, ki hiti proti votlini. Tudi grofinja se
vrne tja. Kakor prejšnjega dne nasiti tudi danes
Boleslava in ga položi na mah. Hitro razreže z
ostrim kamnom nekaj buč, da dobi za mleko
več posode in pomolze košuto. Ta ji da danes
toliko mleka, da bi ga bilo v sili za nekaj dni
dovolj.

Toda nemogoče nam je opisati vsak dan,
katerega je grofinja preživela v samoti. Prestala
je zimo, za njo pomlad in poletje in prišla je
jesen s svojimi burjamiin dolgotrajnim deževjem.
Tako so se menjavali letni časi še večkrat. Kaj
bi bila počela Genovefa, ako bi ne imela košute?
Ta se je bila tako privadila, da ni naposled nič
več zapustila Genovefe. Seveda je morala gro¬
finja razun mleka skrbeti še tudi za drugo hrano.
Cim bolj se je seznanila z gozdom, tem ložje je
našla raznovrstnih povžitnih koreninic in razno¬
vrstnega sadja.

Z nabiranjem sadja in koreninic pregnala si
je marsikatero uro dolgega časa. Ker pa v praznem
bivališču ni bilo skoraj nobenega dela, čutila je

37

vendar premnogokrat samoto. O takih priložnostih
je zdihovala: »Oh, ko bi imela le nekoliko preje
in igle za pletenje, da bi imele roke vsaj nekaj
opravka! Kako veselje bi bilo za me, če bi mogla
Boleslavčku izplesti toplo suknjico. Najtežje delo
je vendar še prijetnejše, kakor pa biti vedno brez
opravka."

Potem se je zopet spomnila knjig, katere je
imela v Brankogradu v omari in katere bi bila
zdaj tako rada čitala.

»Koliko ur," govorila je sama sebi, »bi si
okrajšala s koristnim berilom. Toda ljubi Bog,
tvoja dela tukaj okoli so tudi prevelika knjiga,
katero si napisal sam." In tako je prav vestno
čitala v knjigi prirode, katere pisatelj je stvarnik
sam. Nikdar ni bilo grofinja prej kdaj tako dobro
opazovala vstvarjenja, kakor je zdaj dan na dan
gledala po prirodi. Cvetice, metuljčki, hrošči, sploh
vse, kar se je gibalo okoli nje, pridigovalo je o
vsemogočnosti in neskončni modrosti božji. Prav
ginjeno se je čutila vsikdar, kadar je opazila, da
se je živali po gozdu skoraj celo ne boje. O ko¬
šuti smo bili to že slišali; pa tudi jeleni, srne,
zajci veverice so se včasih približevali votlini in
gledali vanjo, kakor bi hoteli reči:

Dober dan, Genovefa! Kako se ti godi in
kako se ti dopade tukaj pri nas v gozdu?

Nič manj krotke so se kazali tudi raznovrstni
ptički pevci katere je Genovefa poslušala tako

38

rada. Vsikdar se je o taki priložnosti spomnila
Odrešenikovih besed: »Glejte na ptice pod nebom %
one ne sejejo, one ne žanjejo, one ne nabirajo
in vendar jih preživi nebeški oče. Ali niste vi
veliko več kakor one?“

Kadar je vel tih vetrič po vejevju, dozdevalo
se ji je, kakor bi vela božja sapa; pobožno je
padla na kolena in molila:

»O nebeški oče! Zahvaljujem se ti za vse
dobre dare, s katerimi razveseljuješ moje žalostno
srce. Vsak dan mi daš okusiti svojo prijaznost in
dobrotljivost. Daj, o Gospod, tudi mojemu otroku
pobožno srce, da te bode tudi on enkrat prav
spoznal in ljubil." Mali Boleslav se je počasoma
razvijal prav lepo, Genovefa ga je mnogo nosila
na prosto in vsled krepilnega gozdnega zraka in
zdravega mleka cvetel je otrok lepši kakor naj¬
lepša gozdna cvetlica. Lahko si mislimo, s kakim
veseljem je grofinja rada gledala v ljube modre
oči, s kako radostjo je gledala zlatorumene kodre
a!i'k sebi pritiskala polni in rdečelični obraz dečkov.
In če je deček prijel mater okoli vratu, pozabila
je celo, da je bila po ljudeh zavržena iz človeške
družbe. V takih časih mogla je — kakor v otroških
letih in v krasni palači svojega moža — veselo
popevati mične pesmice.

39

Skrbi in veselja (jenevefino n smoli.

Genovefa je že preživela dobro leto v samoti,
ko je mali Boleslav začel hoditi in za materjo
skušal izgovarjati prve besede. To je bilo za Ge¬
novefo novo veselje, kajti od tistega časa, odkar
sta jo bila zapustila moža, katera bi jo imela na
Golovo povelje umoriti, ni bila, izjemši otročje
jokanje, slišala nobenego drugega človeškega glasu,
kakor svojega. In zdaj je začel Boleslav govoriti.
Ni trajalo dolgo in znal je izgovarjati besedo
„mama“. Kako je grofinjo radostilo! Vsak dan
je po več ur govorila ž njim. Ge je dopuščalo
vreme, peljala ga je za roko po dolinici, kazala
mu to in ono in si prizadevala, da je imena pred¬
metov izgovarjala prav glasno in prav razločno.
Kadar je Boleslav skušal za njo izgovarjati razne
besede, prigodilo se mu je pač navadno, da se
mu je jezik večkrat zaletaval in ni mogel imena
izgovoriti vsikdar tako, kakor bi bil moral. In tako
je naredil iz besede kamen „tamen“ ali iz besede
roža „Ioza“. A sčasoma so pri govorjenju izginile
take in enake malenkosti. Pozneje je postala uka-
željnost dečkova tako velika, da je privlekel iz
vseh kotov prijazne dolinice po sto in sto pred¬
metov, hoteč vedeti njih ime in pomen: mati
pa je bila neutrudljiva v poučevanju.

Pri vsem veselju pa ji je vendar delalo naj¬
večjo skrb vprašanje: s čim naj oblači naglo rasto-

40

čega otroka? Kar je bila mogla Genovefa pogrešati
svoje obleke, bila je davno uporabila. Toda zadnji
čas je nedostajala revna obleka in uboga mati je
imela vedno hujše želje po igli in niti, Škarjah in
platnu. V svoji vsakdanji molitvi se je tudi to¬
zadevno priporočala Bogu, naj ji pomaga; a kako
ji bode pomagal, bilo ji je povsem prikrito.

Nekoč, ko se je grofinja ravno izprehajala
po gozdu, skoči izza nekega drevasa star lisjak
in beži v gvmovje. „Ta nima dobre vesti!" misli
si Genovefa in poteče na njim. Kmalu najde mlado
srno, katero je bil krvoželjni ropar zadavil pred
par trenutki. Začetkoma se ji mala živalica smili;
takoj pa se ji narodi misel: „Oj — iz kože dala
bi se za Boleslavčka narediti topla obleka!" Kakor
je mislila, tako je tudi storila. — Mlado divjačino
zanese v votlino in jo odere s pomočjo ostrega
kamna. Kožo nese k studencu in jo dobro opere
in posuši. V to kožo zavije potem Boleslava. Res
je bilo ovito samo telo in so bile roke in noge
proste, a zadnje so bile že proti mrazu dobro
utrjene. Genovefa se je odkrižala ene skrbi. Kdor
bi bil videl dečka tako oblečenega skakati po
gozdu, bi pač ne bil hote! verjeti, da je grofovski
sin in vnuk mogočnega vojvode. Genovefa sama
se je mnogokrat nasmehljala bolestno, ko je po¬
gledala Boleslava tako oblečenega in vsikdar si
je mislila, kako bi hodil zdaj Boleslav oblečen po
očetovem gradu. Vsakrat pa se ji je pri takih

41

mislih ukradla solza v oko. Kmalu pa je minila
žalost in nadvladala je prijetna zavest, da bode
deček to zimo veliko lažje prestal mraz, kakor
lani. Tudi je iz kosmate, nekoliko pisane kože
gledal tako zdrav obraz, da se je Genovefi vsikdar,
kadar jo je deček pogledal, zazdelo, kakor bi
posijalo po nji solnce.

Toda prišle so nove skrbi. Boleslav nagloma
zboli in bolezen se noče umakniti in naj streže
Genovefa še tako pridno malemu bolniku. Kako
rada bi bila žalostna mati poslala po kakega zdrav¬
nika, a ni bilo mogoče. Morala je tolažbo iskati
zopet pri Bogu. Vsak dan je molila k njemu in
iskala najiskrenejše besede in res se je Bog usmilil
matere in otročiča. — Ko je zima vzela slovo in
je zunaj že vse zelenelo in cvetelo, vrnila so
se tudi dečku rdeča lička in mogel je prvič vstati
s svoje posteljice in iti ob roki ljubeče matere
na izprehod. Deček je bil videl naravo zadnjič
takrat, ko je bila ovita že v zimsko obleke. Kako
se je bilo tekom bolezni izpremenilo vse zunaj v
gozdu! Um njegov se je bil razvil že toliko, da
se je lahko čudil nad izpremenjavo. Krasota po¬
mladne narave je naredila globok utis nanj. Ves
začuden je obstal in oči so se mu svetile, ko je
gledal okrog sebe.

Nakrat pa zakliče: „Kako je, mati! Zdaj je
vendar vse celo drugače, kakor je bilo prej; vse
je lepše. Ko sem bil zadnjikrat zunaj, bila je zemlja

42

celo bela in pokrita s smegom, drevje in pa grmovje
bilo je golo. Zdaj je vse nakrat zeleno. In kako
toplo sije solnce! In kako modrosvetlo je nebo!
Kaj pa je to tukaj pred mojim nogami? Kako
gleda iz trave?"

»To so cvetlice, moje dete," pouči ga Ge¬
novefa. „Le natrgaj si jih. Te-le imenujemo marje¬
tice, one-Ie šmarnice. Marjetice so lepo rumene
v sredini, okoli pa so bele in rudečkaste. Tamkaj
za onim grmičjem, kjer vidiš trato celo rumeno,
tamkaj rastejo trobentice; one prijetno diše in če
jih nastaviš na usta in pihaš vanje, tedaj trobijo.
Radi tega so dobile tako ime. Rastejo pa še okoli
tudi modre vijolice, ki diše veliko močneje in pri¬
jetneje."

Ni trajalo dolgo in Boleslav si je bil nabral
toliko cvetlic, da jih skoraj že ni mogel več objeti.

»Pojdi, greva dalje," opomni ga mati. »Vsedla
se bodeva pod oni hrast, da si nekoliko odpočiješ.
Mah je tamkaj prav mehak."

Ko sta si odbrala prostor, nadaljuje mati:
»Danes si videl mnogo lepega, toda zdaj pa še
poslušaj. Ali ne slišiš nič?"

Boleslav posluša prav pazljivo. Kmalo za¬
kliče ves začuden: »Kaj bi le to bilo? Po vsem
grmovju se nekaj glasi!"

Grofinja je bila preteklo jesem nabrala raznih
jagod in raznega semena, o katerih je vedela, da
jih radi obirajo ptiči. Kadar je torej zapadel visok

43

sneg, nasipala je večkrat kako peščico hrane lačnim
ptičicam. Na ta način so postale zadnje prav
krotke. Ker je imela grofinja po naključju tudi
zdaj nekaj zrnc pri sebi, vrže je pred se na tla.
In glej, kmalu prileti nekoliko malih gozdnih godcev,
prileti jih še več in vedno več in brž je zbrana
mnogoštevilna pisarna družba na tleh ter pobira
zrnca.

„GIei,“ opozori Genovefa svojega sinka, „to
so pevci, katere si bil prej slišal. Veselijo se, da
morejo stanovati v tem lepem, zelenem gozdu in
raditega prepevajo ljubemu stvarniku svoje hvalne
in zahvalne pesmi."

„Cemu pa ljubemu Bogu? Cernu ne tebi,
ljuba mama?" vpraša Boleslav.

„Takoj ti hočem povedati," odgovori grofinja.
„Vse, kar vidijo tvoje oči, je ljubega Boga. Bilo
je o svojem času, ko še ni bilo dreves, grmovja,
zelišč — ko še niso skakali jeleni, srne, zajčki
— ko še niso peli ptički in poletavali pisani me¬
tuljčki. Takrat še ni bilo pečin in kamenja, ne
modrega neba, ne toplega solnca, ne mesca in
lesketajočih zvezdic; takrat ni bilo nič drugega
razven ljubega Boga. On sam je bil. Potem pa
je ustvaril vse to, kar vidimo okoli in okoli. Zato
je tudi vse njegovo: njegova sva tudi ti in jaz. On
je naš nebeški oče. kateri nam dan na dan izkazuje
svoje dobrote. Podaril je nama zvesto živalico,
katera nam daje redilnega mleka, dal je rasti

44

raznovrstno sadje in koreninice, katere nam služijo
za hrano in tudi tebe je ozdravil edino le on.
Vsled teh dobrot morava večkrat govoriti k njemu
in reče: Zahvaljujeva se, ljubi nebeški oče! Mali
ptički pa ne znajo govoriti: Zahvaljujemo se ti,
ljubi Bog, za dobra zrnca in lepe jagode, katere
nam pustiš rasti! In ker ne znajo govoriti, tedaj pa
pojejo svoje pesmice in tudi nad temi ima Bog
svoje dopadenje.

Boleslav je pobožno poslušal. Potem pa reče
„Mama, kadar bodem zdaj zopet pil mleko, hočem
4udi jaz govoriti z Bogom, toda samo ne vem, kaj
naj porečem. Mama, vi mi morate besede še prej
povedati.”

Genovefa odgovori: „Ti lahko rečeš naprimer
takole:

Za vse dobrote, ljubi Bog, ki sem od tebe
jih prejel, hvaležen biti čem otrok, da bodeš vedno
me veseli"

In zdaj je morala Genovefa to otročjo mo¬
litvico ponoviti tolikokrat, dokler te ni deček znal.
Istočasno se je bila približala tudi košuta. Da bi
grofinja naredila dečku večje veselje, posadi ga
živali na hrbet in . žival ga nese počasi ln pod nad¬
zorstvom Genovefinim nazaj v votlino. Od tega
časa storil je Boleslav vsak dan kako potovanje
po gozdni okolici in iskal novih, še neznanih pred¬
metov. Komaj si je odrgnil spanec iz očij, že je
hotel iti gledat, če je »Bog naredil zopet kaj

45 -

novega." Če je našel napriraer cvetličin popek, ki
se je bil razcvetel čez noč, takoj je hitel materi
poročat o veseli novici.

Nekoč reče materi: „Ko bi le vedel, kako
nareja Bog? Cez noč vlada vendar tema, kako
vidi Bog, kakšno cvetlico bode naredil iz popka?
Bode li dovolj lepa ali ne?" Mati ga pouči, da
vidi Bog ponoči ravno tako dobro, kakor deček
po dnevi. Kaj takega zdelo se je Boleslavu seveda
čudno. Med njegovo boleznijo je bila Genovefa
našla sredi gozda prosto planjavo, kjer je rastlo
mnogo jagodnega zelišča. Ah, si je mislila, kako
bodo prišle rudeče jagode dečku prav, kadar bode
že ozdravel in bodo jagode dozorele. Ker se je
bilo že izpolnilo oboje, splete grofinja malo ple-
tarico, prime dečka za roko in se poda ž njim v
gozd. Deček doslej še ni bil nikjer videl jagod.
Ko se mu začnejo te od daleč blesteti, zakliče
ves začuden:

„Mati, mati, glejte, kako lepe cvetlice rastejo
tamkajle!"

Genovefa se nasmeji in reče: „Da, bile so
cvetlice, a so že dolgo odcvetele. Te rudeče krog-
ljice so majhen sad, ki je nastal iz imenovanih
cvetlic." Brž nabere nekaj najlepših in jih da Bo¬
leslavu okusiti. Dečku ni bilo treba prigovarjati.
Ko jih okusi, meni: „Oj, mati, kako so jagode
dobre. Saj jih smem pojesti še večl"

46

»Le jej," odgovori grofinja, »kolikor jih
moreš; a izbiraj samo rudeče. Potem hočeva na¬
polniti še to pletarico, da jih bodeva imela tudi
za večer."

Jagode so se bile Boleslavu dopadle tako,
da bi bil drugo jutro takoj rad šel po nje. Mati
pa ga je hotela vaditi v potrpljenju in zatajevanju;
raditega je menila: „Ne, danes ne greva tja!"

Boleslava je odpoved jezila in postal je siten.
Se le potem, ko ga je mati poučila, da nima Bog
takih otrok rad, kateri kažejo materi siten in ne¬
voljen obraz, potolažil se je in pokoril materni
prepovedi.

Nekoč najde Boleslav v nekem grmu ptičje
gnezdo z jajčicami. Gnezdo mu je bilo zopet nekaj
novega. Takoj pohiti k materi in ji pripoveduje:
»Mati, mati, našel sem nekaj tako lepega! Se
misliti si ne morete, kako je lepo!"

»Kaj si pa našel?"

»Oh, majhno, celo okroglo pletarko in v
nji veliko malih in pisanih kroglic. Mati, vi morate
vse videti!"

Genovefa je sicer takoj vedela, kaj meni
deček; a da bi mu prehitro ne skalila veselja, šla
je z njim do grma. Ko dospeta do gnezda, sedela
je ravno taščica na njem. Nekaj časa še obsedi
ptiček, potem pa odbeži.

»Povejte mi vendar, ljuba mati, ali je ta ple-
tarica ptiča, ki je odletel?"

47

Genovefa odgovori: „Seveda, to je njegovo
gnezdo, katero si je bil naredil sam. Le poglej
v gnezdo, kako je izpleteno iz trave in mahu,
drobnih koreninic in dračja, katero obvisi raznim
živalim na ostrem trnju. Čez noč spi ptiček v
gnezdu."

Pa deček še ne ve dovolj in izprašuje ra¬
dovedno dalje. „Cemu so mu pa te drobne krog-
Ijiae ? Čemu jih ima v gnezdu ?

„To so ptičja jajčka," odgovori mati.

„Ali se ptič igra ž njimi?" poizveduje Bo-
leslav dalje. Ni mu še bilo dovolj, kar mu je mati
povedala.

„On se ne igra ž njimi," zavrne ga mati.

„Oho,“ poskoči deček in ploskne z rokama,
„potem jih vzamem jaz. Jaz se bodem pa prav
lepo igral ž njimi."

„Boleslav,“ pokara grofinja dečka, „tega ni¬
kakor ne smeš storiti. Ptič bi bil prav žalosten,
ako bi mu ti uropal jajčka. Kaj bode ptič počel
z njimi, tega ti še ne veš; kmalu bodeš videl z
lastnimi očmi. Idi večkrat k gnezdu in opazuj
prav pazljivo. Jajčk pa se nikdar ne smeš dota¬
kniti, kajti potem bi jih ptiček zapustil in bi za¬
pustil tudi gnezdo."

Boleslav je dan na dan obiskoval gnezdo.
Kako se je začudil, ko je našel nekega dne mesto
pisanih jajčec pet golih, mladih ptičev. In zopet
je šel po mater, da tudi ona ž njim vidi novo čudo.

48

„Jaz sem že prej vedela, kaj se bo zgodilo,"
je rekla, „a nisem ti hotela povedati, ker sem
menila, da bodeš imel tem večje veselje, ako
bodeš ptičke našel sam."

„Pa so to res mladi ptički?" čudi se Bo-
leslav; „te stvarce so vendar celo drugačne, kakor
ptiči. Na njih ni videti ne oči, ne perja."

„Da,“ pouči mati dečka, „tako se godi ve¬
činoma vsem mladim ptičem. Kadar se izvale,
nimajo celo nič perja in tudi ne gledajo ne. Oni
ne morejo leteti in tudi ne skočiti iz gnezda."

„Potem morajo vendar zmrzniti in lakote
poginiti," modruje Boleslav.

„Ne, moje dete," nadaljuje grofica, „gnezdo
je znotraj mehko in prevlečeno z dračjem in s
perjem ter je zato prav toplo; tudi je okoli in
okoli lepo okroglo, da se ne morejo mladiči nikjer
udariti. Kako pa mladiči dobijo hrano, tega ti
danes nočem povedati; opazuj sam prihodnje dni."

Deček je še hotel vedeti, kdo je učil ptiče
zidati tako umetna gnezda.

„Po pravici rečeno," odgovori grofinja, „niso
se učili od nikogar. Ljubi Bog je ustvaril ptice
tako, da znajo že delati, čeprav se niso učile prej
in niso videle drugje. One so v zidanju gnezd
spretnejše, kakor ti in jaz; midva bi ne naredila
takega gnezda in če bi se trudila še tako hudo."

„Tega vam pa ne verjamem," ugovarja deček;
„kako bi jaz ne znal narediti gnezda!"

49

„Dobro,“ nasmeje se grofinja, »poskusi po¬
zneje."

»Takoj potem se lotim dela," reče Boleslav,
„a gnezda ne postavim v grmovje ali med trnovje."

„Ravno radi grmovja in radi trnovlja stanujejo
ptički najbolj varno," meni grofinja. „Mnogo je
velikih ptic, katere zalezujejo male ptičke, da jih
trgajo in žro. Grmovje pokriva male ptičke in
velike ptice roparice ali ne najdejo gnezda ali
pa ne morejo radi gostih vej vanj. To vedo ptički
prav dobro in zato zidajo svoja gnezda najrajši
v najbolj gosto grmovje in trnovje."

Ko se Genovefa in Boleslav vrneta v svoje
domovanje, natrga zadnji brž nekaj travnih bilkic
in nabere nekoliko mahu ter začne plesti. Kakšno
je bilo gnezdo, mislite si lahko sami. On sam je
res mislil, da je delo izvršil prav popolnoma. Brž
zanese gnezdo v bližnji grm in je pritrdi med veje.
Kako bi se bil veselil, če bi bilo prišlo kakemu
malemu ptičku, kaki sinički ali liščku na misel,
da bi bil legel vanj svoja jajčka. Toda noben ni
storil kaj takega. Ko je vsled takega preziranja
tožil materi svojo nadlogo, se je ta nasmejala,
rekoč: „Takoj sem vedela: tvoje gnezdo se zdi
malim ptičkom zdavna preslabo."

Nekaj dni pozneje priskaklja ukaželjni deček
k materi in reče: „Mama, zdaj pa že vem, na kak
način dobijo goli mladiči hrano!"

»Pripoveduj mil" prosi Genovefa.

Sv. Ganovefa.

4

50

Boleslav pripoveduje: „Varno skrit sem stal
za grmom in sem opazoval gnezdo. Kmalu je pri¬
letel starec in je imel v kljunu prvič gosenico,
ko je odletel in zopet priletel, držal je črvička in
in tako je prinašal vedno in vedno kaj, včasi tudi
kaka jagodo. Vsikdar se je vsedel na rob, mladiči
pa so dvignili glave kvišku, odprli kljune in kričali,
kakor se je dalo. Hrano je dobil po eden in starec
je nosil, dokler niso bili vsi siti. Le verujte mi,
mati, star ptič ima mnogo opravka z mladičii;
vedno mora letati zdaj sem, zdaj tja.“

„Res je,“ pritrdi Genovefa; „toda ptič stori
vsako delo za mladiče prav rad, kajti oni so tako,
njegovi otroci, kakor si ti moj otrok."

Grofinja pritisne sinka k sebi in ga poljubi.
Potem dvigne oči proti nebu, kakor bi hotela
reči: „0 Bog, kak se ti zahvaljujem, da si mi
ohranil dragega ottoka in ga navedil zopet zdra¬
vega !“

Nekoč prinese Boleslav zeleno vejo domu.
Na veji je bilo vse polno prelepo rdečih jagod.
Že od daleč kriči materi: „Mati, zopet sem našel
nekaj novega; te jagode, ki so tako lepe in tako
rudeče, bodo gotovo prav dobre!"

Genovefa si ogleda jagode in obledi. „Si
že jedel od teh jagod? vpraša prestrašena.

„Ne,“ odkima Boleslav, „nisem jih hotel
jesti prej, dokler mi vi ne poveste, ali so že zrele
ali ne."

51

„Za božjo voljo, otrok," vzklikne Genovefa,
„vrzi jih brž proč, jagode so strupene! Če poješ
nekaj teh jagod, zboliš vnovič in potem ne moreš
več iti v gozd. Obljubi mi, otrok, da ne bodeš
nikdar jedel kaj takega, česar ne poznaš!"

Deček obljubi materi in ta je imela od zdaj
veliko skrb, da je dečku pri vsaki priložnosti
pokazala kako strupeno rastlino, koreninico ali
jagodo.

„Bila sem zelo neprevidna," govorila je
sama sebi, „da nisem dečka že prej opozorila na
take rastline. Kako lahko bi se že bil zastrupil po
moji lastni krivdi."

Geno&afi da volh toplo obleko.

Zopet je bilo poletje skoraj minilo. Mladi
ptički, katere je bil deček takrat opazoval, bili
so že davno izleteli iz gnezda. Trn je bil poln
modrih drenulj, jagod, katere so se pa še vedno
okusile prav kisle. Zopet na drugem trnju so se
svetile rudeče trnulje in jabolka so od dne do
dne postajala bolj rudečelična. Tudi zeleno listje
se je začelo tu pa tam barvati z rumeno ali
rudečkasto barvo. SolnCe je od dne do dne vzha
jalo poznej in zahajalo prej. Temni, sivi oblaki
prikrivali so včasi po več tednov modro nebo, a
cvetlice so začele veneti in povešati trudne glavice.

4 *

52

„B!iža se jesen," rekla je Genovefa sinku,
„in hladni jeseni bode sledila mrzla zima, ki
nama bode prinesla mnogo dežja, snega in ledu.
Treba bode, da sva marljiva in si nabereva do-
voijno zalogo koreninic in sadja."

Genovefa je vsak dan pridno nabirala ja¬
bolka, drenulje. trnulje, lešnike in tudi druge po-
vžitne reči, kakor gobe itd. Vse to je nakupičila
v kotu v votlini in Boleslav ji je pomagal, koli¬
kor so mu dopuščale njegove še slabe moči. S
hrano sta bila sedaj preskrbljena dovolj, a z brid¬
kostjo je jela opazovati Genovefa, kako postaja
njena obleka od dne do dne slabejša. Njeno
edino oblačilo, katero je bila nosila že nekaj let #
jelo se je trgati. Jokajoč je sedela nekega dne
pred votlino in skušala s pomočjo trnja in travnih
bilkic vezati raztrgano oblačilo. A šlo ji je slabo
izpod rok. Boleslav, kateri je videl materine solze,
začel jo je božati po licih in jo tolažiti: „Ko je
izgubila naša košuta dlako, rekli ste, mati, da ji
bode Bog dal zopet novo oblačilo. Povejte mu
torej, naj tudi vam da potrebno obleko. Saj ima
gotovo vas rajši, kakor pa živalco."

Genovefa objame dečkašin reče: „Prav imaš,
Boleslav! Nočem več žalovati; nebeški oče bode
že skrbel zame."

Nekaj dni poznej pride Genovefa pri svojem
iskanju po koreninicah in jagodah pod strmi grič.
Nakrat zapazi močnega volka, kateri je z gobcem

53

vlekel ovco. V prvem strahu pograbi grofinja na tleh
ležečo močno vejo, katero je bila odtrgala strela
in udari ž njo volka po glavi. Volk izpusti ovco
in zbeži. Genovefa opazuje mrtvo žival in najde
na nji znamenje, s katerim so bile zaznamovane
črede njenega moža.

„Oh, moj Bog," vzdihne grofinja, „ko bi
bila vsaj ti žiya in bi mi mogla pripovedovati,
kako se godi Branku! Kako bi rada vedela, se
je li vrnil srečno in zdrav iz boja in je še jezen
na mene ali ne."

Pogled na mrtvo ovco navda Genovefino
srce s takim domažaljem, da se nehote vpraša:
y ,Ali bi ne bilo najbolje, če bi se vrnila domu k
možu? Morda bi me varani grof sprejel z velikim
veseljem. Kako dober bi bil moj povrat za Bole-
slava!"

Pa kmalu je znala grofinja premagati svoje
vroče želje.

„Ne,“ rekla je, „nočem prelomiti dane pri¬
sege! Kako lahko bi se zgodilo, da bi radi mene
Vinko in Hinko prišla ob življenje. Ako je božja
volja, da se kdaj vrnem nazaj med svet, bodo
se že našli pravi poti in prava sredstva. Bog je
do zdaj skrbel tako očetovsko za me, da se lahko
skoraj brez skrbi oziram v prihodnjost in čakam
njegovih ukrepov."

Nato pade na kolena in se zahvali nebeš¬
kemu dobrotniku za mrtvo ovco, katere topli

54

kožuh jo je nakrat rešil sitnih skrbi. Na ta način
se je Bog poslužil volka kot svojega slugo, da
je žalostni Genovefi prinesel prepotrebne obleke.
Genovefa pnstavi jagode in koreninice na stran
in zavleče mrtvo ovčo do votline, kjer je moral
danes ostati Boleslav. On ni mogel namreč ho¬
diti, ker je bil stopil na trn. Ko zagleda mater
— solnco se je že bližalo zatonu — zakliče ji
nasproti: „Mati, ste vendar enkrat prišli! O, kako
dolg mi je bil čas; že sem mislil, da se vam je
bila pripetila kaka nezgoda!"

„Ne, moje dete," nasmeje se Genovefa,
»pripetila se mi ni nikaka nezgoda, ampak na¬
sprotno sem imela še veliko srečo. Le poglej,
kaj prinašam!"

Deček še ni bil nikdar videl ovce. Ko si
jo je ogledal dovolj in se načudil tudi živali, hotel
je brž vedeti, kako se imenuje.

»Ta žival je ovca," reče mati; »ona je iz
črede tvojega ljubega — — —Beseda  ji naglo
zastane. Skoraj bi bila v svojem veselju izdala
skrivnost, katero je hotela prikrivati dečku.

»Od kod je ovca?" vpraša Boleslav, kate¬
remu ni bila ušla nobena beseda iz materinih ust,
Ona mu začne brž pripovedovati, na kak način
je volku izbila ovco. Drugega jutra je bilo njeno
prvo delo odreti ovci kožo z ostrim kamnom,
kateri ji je bil že večkrat služil mesto noža. Delo
je bilo silno mudno in težavno, a naposled je

55

vendar le uspelo. Kako si je Genovefa iz kožuha
narejala obleko, ne bodemo popisovali. Čeprav
ni bila lepa, vendar je dobro grela in veliko
bolje služila kakor stara. Boleslava je to zelo ve¬
selilo, Vedno je izpraševal mater: „Kaj ne, ljuba
mati, zdaj se ne bodete več jokali; saj vidite,
kako skrbi dobri Bog za vas in vam v sili pošlje,
česar potrebujete."

In res, Bog je pomagal o pravem času. Tra¬
jalo je samo še nekaj tednov in že je nastopila
zima s tako silo, kakoršne še ni nikdar pomnila
Genovefa. Naprej je zapadel sneg tako močno,
da da ga niso mogle več nositi veje, da, cela dre¬
vesa so se polomila. Za tem je pritisnil tako hud
mraz, da je Genovefo in sinka tudi pod toplo
obleko tresel prav neprijetno. Oh, kako dolgi so
bili dnevi in še posebno dečku, kateremu mirno
sedenje v votlini celo ni ugajalo. Saj pa tudi s
svojimi bosimi nogami ni mogel letati zunaj po
snegu. Njegov najljubši opravek po zimi je bil*
krmitii uboge ptičke. Mnogo je bila skrbela gro¬
finja, da ni manjkalo semenja. Boleslav je marsi¬
katero peščico natrosil lačnim živalcam. Navadno
so te že čakale in takoj se jih je zbrala cela
tropa, kakor hitro se je pokazala radodarna
dečkova roka. Za zvesto košuto imela je grofinja
pripravljenega sena in žival včasi ni po več dni
zaputila votline. To pa je bilo celo prav. Njeno
toplo truplo nadomestovalo je v votlini toplo peč.

56

Včasi je deček vrgel nekoliko sena tudi pred
votlino, kar so pač kaj naglo zapazile srne in
zajci v gozdu. Prišli so blizu in sčasoma so bile
živalice že tako krotke, da so dišeče seno jedle
dečku iz roke. Pri vsem pomanjkanju človeške
družbe so bili taki prizori kaj prijetni obema
puščavnikoma. Marsikatero uro sta oba prebila
tudi tako, da je Genovefa pripovedovala Bole-
slavu mične dogodbice, pravljice in basni. Po¬
sebno je kratkočasila rada dečku večerne ure,
katere so bile za grofinjo najbolj žalostne. Solnce
je zašlo v zimskem času že prav zgodaj in vzha¬
jalo prav pozno in cel čas sta morala puščavnika
prebiti v temi.

Boleslavu se je v tej zadevi godilo nekoliko
bolje, on ie navadno takoj zaspal, kadar ni pri¬
povedovala Genovefa in je spal potem celo noč.
Še le proti jutru se je navadno vzbudil.

Najbolj zapuščena se je čutila po zimi Ge¬
novefa vsikdar takrat, ko je človeštvo obhajalo
vesele in ljube božične praznike. Sicer ni vedela
natančno, katere dni se obhajajo, a tako pri¬
bližno jih je le uganila po solnčnem teku. Takrat
si je mislila:

„Kako bogato bi zdaj bil obdarovan Bole-
slav, če bi bival v gradu svojega očeta. Tako
pa dobi manj, kakor najubožnejši otroci v mestu
ali na deželi, da, veliko manj dobi kakor otrok

57

zadnjega berača. Da, še slišal ni nič o božjem
detetu, katero se je iz ljubezni do sveta narodilo
daleč tam v jutrovej deželi, da odreši s svojo
smrtjo vse človeštvo!"

Genovefa zboli o samoti.

Ostri in hudi zimi sledila je drugo leto
precej mila in topla zima, tako da sta Genovefa
in njen sinček pretrpela prav malo mraza.

„Daj Bog," rekla je grofinja, „da bi bile
vse zime tako prijetne, kakor je ta. Potem bi
midva kaj lahko prestala v tej votlini."

Toda ni prišlo tako, kakor si je želela. Sed¬
mega leta žalostnega samotarjenja nastopila je
tako ostra zima, kakor še prej nikdar ne; hu-
dema mrazu pridružile so se tudi močne snežne
burje. Po cele noči ni mogla Genovefa vsled
prehudega mraza zatisniti oči. Boleslavu se je v
tem hudem času na čudežen način godilo pri¬
meroma prav dobro. — Bil je res krepak in
utrjen. — Toda uboga mati, katero so v mladih
letih toliko varovali mraza in prevelike vročine,
ni mogla naposled prestati v mrzli in mokrotni
votlini.

„Oh, moj Bog," tarnala je velikrat, „zdaj
še le spoznam, kako imeniten dar božji je ogenj.
Lesa imam okoli in okoli dovolj, a kaj mi po-

58

maga, če ga ne morem zažgati. Kako toplo in
suho bi lahko ž njim naredila najino stanovanje!"

Boleslav, kateri še ni bil videl ognja, ni
mogel razumeti, o čem govori mati; saj mu pa
tudi ni mogla raztolmačiti, kaj je ogenj. Gez nekaj
dni zapazi deček, na se je materin obraz zelo
spremenil. Rudeča lica izginila so celo, oči pa so
medlo gledale med svet in bile kakor udrte.

„Oh, ljuba mati," vzkliknil je deček, „kako
ste se izpremenili, celo drugačni ste, kakor prej!
Skoraj vas ne morem poznati."

„Drago dete," odgovori Genovefa s slabim
glasom, „zelo sem bolna; bržčas bodem umrla."

„Umrli bodete?" vpraša deček, „kaj pa je
to, umreti? O tem mi še vendar niste nič pravili."

»Seveda ti nisem pravila," meni Genovefa,
„toda v tvojo škodo in v tvojo nesrečo izvedel
bodeš še prehitro, kaj se reče umreti. Poslušaj
me, kaj ti povem. Zaspala bodem in se nikdar
več vzbudila. Moje oko ne bode več videlo, moje
uho nič več slišalo in tudi tvojega glasu ne, naj
me kličeš še tako glasno. Mrzla, bleda, trda in
nema bodem ležala na tleh, kajti kdor umrje, ta
ne more geniti ne roke, ne noge." Genovefa molči
nekaj trenutkov. Ne da se popisati prizor, ki je
nastal, ko je Boleslav objel z obema rokama mater
in jokaje klical ter prosil: „0, mati, mati, ne smete
umreti 1“

59

Genovefa mu jame božati solzno lice in ga
tolaži: „Nič ne joči, dete! Ni v moji moči živeti
tako dolgo, kakor dolgo bi sama hotela. Ce
umrjem, tedaj se zgodi to po božji volji."

„Ali pa ni Bog več dober z nama ? Kaj sva
mu vendar storila hudega?" vprašuje deček v svoji
otročji nevednosti.

„Bog,“ pouči Genovefa dečka, „je še vedno
dober z nama. Smrt ni tako huda, kakor je videti.
Najboljše pri človeku ni to, kar vidimo, ampak
duša je najdragocenejša. Ona stanuje v človeku,
dokler truplo ne umrje, potem pa se dvigne iz
telesa in gre k Bogu v nebesa. Da, ljubo dete,
tamkaj gori se bode tvoji materi godilo mnogo
boljše, kakor na zemlji. Tamkaj ne bodem trpela
več mraza; tamkaj se konča sploh vsaka pritožba
in ves jok, kajti v nebesih ni bolečin in trpljenja."

„Mati," zakliče deček, „vzemite me tedaj s
sabo. Sam nočem ostati v tej divjini in hočem
tudi umreti."

Genovefa ga z bolestnim nasmehom zavrne:
„Kako rada bi te vzela s sabo, drago dete, ako
bi bila božja volja tako. Toda pomisli, ti si še
zdrav in neskončno dobri Bog hoče, da še ostaneš
na zemlji in živiš dalje. In kar on hoče, to se mora
zgoditi. Pa hočem ti povedati, kaj imaš storiti, če
bodem umrla. Vzeti si moraš pletarko sadja in
iti vedno naprej proti tisti strani, kjer je danes
zjutraj vzhajalo solnce. Cez par dni bodeš dospel

60

na kraj tega gozda in pred seboj bodeš videl
veliko deželo, kjer stenuje mnogo ljudi."

„Kaj,“ začudi se Boleslav, »mnogo ljudi?
Ali midva nisva edina človeka na zemlji? Čemu
mi niste o drugih ljudeh še ničesar pripovedovali
do zdaj?"

»Nalašč nisem storila tega," odgovori Ge¬
novefa, »kajti ljudje tamkaj zunaj gozda niso bili
nič kaj dobri z nama in so naju pregnali tukaj sem."

»Potem nočem iti k njim!" zakliče Boleslav.
»Mislil sem si, da so do mene ravno tako dobri
kakor vi."

Mati pa mu prigovarja: »Na vsak način moraš
iti med ljudi, kajti med njimi imaš svojega očeta."

»Očeta?" vpraša Boleslav začuden, »bil sem
do zdaj vedno mnenja, da je moj oče v nebesih."

»Seveda," reče Genovefa, »enega očeta imaš
v nebesih, toda enega očeta imaš tudi na zemlji.
Prvega ne moreš videti, a drugega lahko vidiš,
kakor vidiš zdaj mene."

Ta novica zdi se Boleslavu tako čudna, da
je začetkoma sploh ne more verjeti. Globoko za¬
mišljen gleda srepo pred se. Kmalu pa izprašuje
dalje: »Pa povejte mi, mati, čemu ne pride ta
oče celo nič k nama semkaj v to divjino? Čemu
naju pusti tako sama tukaj v gozdu?"

»Oh, moje dete," odgovori, Genovefa, »on
sploh ne ve, da sva tukaj; on misli, da sva oba
že mrtva."

61

»Čemu pa misli tako?" izprašuje mali rado¬
vednež dalje.

Genovefa pripoveduje: »Oh, žalostna povest
je, drago dete! Ljudje so se mu nalagali, da sem
jaz hudobna in brezbožna žena in radi tega me
ni hotel imeti pri sebi. Glej, ta zlati prstan mr
je podaril tvoj oče, ko je bil še dober z mano."
Potegnila je prstan s prsta in ga pokazala dečku.
Nato je nadaljevala: »Če bodem umrla in bodeš
odšel iz tega gozda, vzemi ta prstan s sabo ter
pazi, da pa ne izgubiš v gozdu. — In ko pa
prideš med ljudi, vprašaj po grofu Branku, on
je namreč tvoj oče. Gotovo se bode našel kdo,
ki te bode hotel peljati k njemu. Kakor hitro
stopiš pred njega, podaj mu ta prstan in reci:
„Oče, ta prstan vam pošlje za spomin Genovefa,
moja mati, spoznajte po njem, da sem vaš sin."
Če te pa grof Branko vpraša, kje so tvoja mati,
odgovori mu tako-le: »Umrli so pred nekoliko
dnevi. Odpustili so vam vse! V nebesih vas upajo
zopet videti, a do takrat naj bi skrbeli za me!"

Genovefa ni mogla dalje govoriti, njene te¬
lesne moči so bile preslabe, vrhu vsega pa jo
je slabila še tudi britka ura poslavljanja. Gez
nekaj časa si je zopet opomogla nekoliko in je
nadaljevala: »Nikar pa tudi ne pozabi povedati
očetu, da sem bila obsojena celo po krivem, da
sem bila celo nedolžna in da sem mu zvesta
ostala celo do smrti. Pripoveduj mu tudi, kako

62

sva tukaj živela in kako sem umrla. In še nekaj,
moje dete; kakor imaš ti tukaj na zemlji očeta in
mater, tako ju imam tudi jaz. Mogoče je, da sta
že v tem času, odkar živim v samoti, umrla. Go*
tovo ne vem. Ako sta še oba pri življenju, oh
prosi svojega očeta, naj te dovede k njima in
sicer takoj. Moj oče in mati živita v deželi Bra-
bant in sta sila bogata; ko te bodeta videla, bo¬
deta gotovo prav vesela."

Pri spominu na postarna stariša prevlada
bolest revno ženo popolnoma. „0 moj dobri oče,
o moja dobra mati!" kliče jokaje, „kdo bi si bil
mislil, da me bodo iz vajinih rok odpeljali v tako
bedo! Kako prisrčno rada bi vaju videla še enkrat,
vama zrla v dobrovoljni obraz, predno urarjem'
Toda ne morem več k vama, ker sem prebolna
in preslaba in moja edina tolažba v življenju kakor
v smrti je, da vaju bodem videla na onem svetu
v nebesih.

Boleslav, kateri je gledal, kako obilno so
materi tekle solze po velem in bledem licu, jel je
tudi sam jokati.

Gonovefa ga skuša pomiriti, kolikor ga more.
„Nič ne jokaj," reče „od zdaj se ti bode godilo
veliko bolje. Čeprav izgubiš svojo mater, podari
ti vendar Bog dobrega očeta, kateri te vzame v
svoj bogati grad in kateri te bode objemal, po-
Ijuboval in te imenoval svojega ljubega sinka.
Potem se ti bode godilo dobro, a tudi meni bo

63

prav dobro, ker me v nebesih ne bode mrazilo
in ne bodem čutila nobenih bolečin,"

Drugega dne je ponehaval oster mraz, kajti
nehal je tudi pihati sever in privel je topli jug.
Solnce je zopet prijazno sijalo v votlino in kmalu
pregnalo nadležno mokroto. Kako se je radi tega
veselil mali Boleslav.

„Kaj ne, ljuba mati," pravil je, „zdaj gotovo
oe umrjete? Kmalu bode poletje."

„Otrok." bil je slab in tih materin odgovor,
„čakati morava potrpežljivo, kaj bode odredil Bog.
Vedno še ne čutim, da bi se bila bolezen obrnila
na bolje in tako vem, kako je gotovo božja volja
vzeti me iz tega sveta."

Res ginljivo je bilo videti, kako skrbno je
mali Boleslav stregel bolni materi, stregel, kolikor
je le mogel. Po cele dneve in pol noči se ni ganil
od njene postelje. Zdaj je prinesel sveže vode in
ji hladil vroče čelo, zdaj zopet ji dal redilnega
mleka in peščico krepilnih gozdnih jagod. Ko je
izginil zadnji sneg in je solnce posušilo zeleni mah,
pripravil je materi takoj novo, sveže ležišče. Kratko
rečeno, kar je le mislil, da zna priti materi prav
in se ji dopadati, vse je storil. Čeprav je bila Ge-
movefa celo pripravljena ločiti se iz tega sveta,
vendar jo je mučila skrb, kako se bode godilo
sinku po njeni smrti. Da bi vsaj srečno dospel
do svojega očeta; pot tja je dolga in za malega

64

otroka nevarna. Ali ne bode zašel v gostem lesju
prastarega gozda ?

»Kadar bodeš odhajal od tukaj," opominja
ga, „ne pozabi vzeti seboj dovoljne hrane. Pre¬
skrbi si tudi kako močno vejo, da se lahko za
silo braniš volkov in drugih zverin."

Kmalu po teh besedah oslabi Genovefa tako,
da misli, njena zadnja ura se ji bliža. Kakor nekdaj
stari očak Jakob, zbere vez pogum, vzdigne se
na ležišču, in reče z močnim glasom:

„Poklekni pred mene, Ijnbo dete, da te bla¬
goslovim pred smrtjo 1“

Jokaje uboga revež. Genovefa mu položi roki
na kodrasto glavo, rekoč: »Bog te blagoslovi,
drago dete! Nebeški oče naj te srečno pripelje
do tvojega očeta in naj bode vedno s teboj 1 Naj
te varuje vsega hudega, da tudi ti lahko kdaj
prideš v nebesa!,,

Genovefin glas je postajal vedno slabši in
slabši, zadnje besede so se slišale samo kakor
dih. Zdaj je umolknila; z zagrtimi očmi, bleda
kakor smrt je ležala na postelji, Boleslav si ni
mislil drugega, kakor da je mati mrtva. Držal si
je roki pred obraz in se britko jokal. Ubogi deček!
Ko bi le bil vedel, da je Bog ravno v istem tre¬
nutku namignil smrtnemu angelju, naj gre svojo
pot mimo hiše pravičneža in jo pusti na strani.
Genovefa ni bila umrla, samo zaspala je prav trdno.


„Golo, kaj sem ti storil, da si me naredil tako
nesrečnega? Cernu si me spravil ob ženo in otroka?. . .
Zakaj si mi dobrote poplačal s hudim?"

^..  O O


65

Branko žalufe po scoji ženi.

Prositi moramo dragega čitatelja, naj se z
nami vrne za sedem let nazaj v preteklost. Grofa
Branka najdemo daleč od svoje dežele v bojnem
šotoru. — On se je bil že pogumno bojeval za
državo in kralja, zdaj pa leži ranjen na priprostem
ležišču. Pred njega stopi Golov odposlanec s
pismom, katero grof odpre in prebere. Med či-
tanjem postaja vedno bolj in bolj bled. Ko prečita
pismo, zakriči ves razkačen: „Je li mogoče? Je
ii res Genovefa, o kateri sem bil trdno uverjen,
da je kakor nedolžen angelj, tako grdo ravnala,
kakor mi poroča zvesti in zanesljivi Golo?"

„Da, milostljivi gospod," potrdi sel, „res je
žalostno, pa resnično."

„On, hinavka!" kriči grof Branko divji same
jeze, „žeiel bi, da bi bil zdaj sam doma! Po moji
lastni roki bi morala umreti!"

Takoj napiše tisto pismo svojemu hišniku, o
katerem vemo, da je imelo povelje, naj Golo takoj
usmrti Genovefo. V nekaj urah bi! je sel že zopet
na potu: imel je ostro zapoved, da se ne sme
nikjer muditi. Drugega dne se vrne stari grofov
konjar, kateri se je bil na lastno roko podal nad
sovražnika, domov in grof mu pripoveduje, kaj se
je bilo pripetilo. Slavko, tako je bilo konjarjevo
ime, obledi.

Sv. Genovefa.

5

66

»Ljubi gospod," reče nemirno, „kaj ste sto¬
rili! Bodite uverjeni, da je vaša žena popolnoma
nekriva; če nimam prav, stavim prerad svojo sivo
glavo. Toda Golo, na katerega stavite toliko in
ga imate kot največjega poštenjaka, je največji
hinavec in malopridnež. Dobro vem, kako si je
s sladkim prilizovanjem pridobil vaše srce; ravno
tako dobro pa tudi vem, kako se vi varate v njem;
verujte mi brez premisleka, gospod! Golo skrbi
povsod le za svoj blagor, za svoj dobiček; on je,
in vem, da se ne motim, vašo ženo obrekoval,
najgrši obrekoval. — Oh, da vas je jeza zapeljala
tako daleč! Vi še do zdaj niste obsodili nobenega
berača, predno ga niste zaslišali; zdaj pa mora
vaša krepostna žena umreti brez vsake preiskave.
To je velika krivica, gospod grof! Naj vam torej
nasvetujem, vzemite svojo prenagljeno obsodbo
nazaj, dokler še ni prepozno."

Grof odgovori: »Moram reči, da govoriš
prav, Slavko! Bolje bi bilo na vsak način, ako
bi bil odlašal s kaznijo tako dolgo, dokler bi ne
bila končana vojska in naj je že Genovefa kriva
ali ne. Takoj hočem svoje prvo povelje razve¬
ljaviti; takoj določi novega sela, katerega pošljem
k Golu in prinesi pero, papir in črnilo!"

Kakor hitro je imel zaželjene reči, napisal
je hišniku novo pismo, v katerem mu je dal ve¬
deti, da se je prenaglil s prvim poveljem. Ge¬
novefa naj ostane tako dolgo, dokler se on ne

67

vrne, v svoji sobi; sicer naj bode zaprta, a ža¬
lega ji ne sme nihče storiti. Tudi z jedjo in pi¬
jačo se ji mora dobro postreči. S tem pismom
moral je eden izmed njegovih mož naglo jezditi
domu in sicer na najhitrejšem konju, katerega je
imel grof.

„Ne glej na konja in če tudi pogine vsled
prenagle ježe," opozori grof hlapca; „skrbi samo,
da prideš še o pravem času v grad."

Sluga je storil, kakor mu je veleval go¬
spodar: v najhujšem diru je odjezdil. Kako dolg
se je zdel grofu čas, ko je čakal, kdaj se vrne
sluga. Besede starega in izkušenega konjarja so
naredile močen vtis nanj. Več ko desetkrat na
dan je poslal katerega izmed svojih ljudi pred
šotorišče, da pogleda, se li že vrača odposlani
sluga ali ne. Naposled se je vendar vrnil. In
kakšno novico je prinesel ? Prinese! je to novico,
da je po najhujšem naporu dospel en dan pre¬
pozno v grad; Golo je bil dal grofinjo in nje¬
nega otroka ravno prejšnjo noč umoriti 1 — Stari
Slavko je hitro pobegnil iz šotora, da bi pred
grofom skril solze, ki so se mu jele udirati po
starikavem obrazu.

Grof sam je silno obledel. „Moj Bog," sli¬
šali so ga večkrat vzdihovati, „če je morala ne¬
dolžna umreti!"

Vojska je trajala še dalje, a grof Branko se
je ni mogel udeležiti več še, ker se mu je rana

5 *

68

celila le prav počasi. Da se mu je celila tako po¬
časi, bila je kriva največ srčna žalost za nedolžno
umorjeno ženo. Po preteku več mesecev čutil se
je grof vendar enkrat toliko krepkega, da je lahko
brez večje težave zajezdil konja. Prosil je kralja
za dopust in vrnil se je domu. Ko je po težavnem
in dolgotrajnem potovanju dospel v svojo krajino,
sprejelo ga je njegovo ljudstvo s solzami v očeh.
Možje, žene in otroci so mu tožili o nesrečni usodi
uboge Genovefe.

„Oh, milostljivi gospod," klicala je neka mati,
imajoč nežno dete na roki, „čemu ste nam in sebi
naredili toliko zla ter odstranili dobro Genovefo!
Kako lepo bi bilo videti zdaj, ako bi vam prišla
s svojim sinkom nasproti 1“

Grofu se je tresel glas, ko je odgovoril:
„Po vsem, kar mi je pisal Golo, ni zaslužila dru¬
gega, kakor smrt!"

„Golo,“ oglasi se brž eden izmed služabnikov,
„oj, gospod grof, ko bi le vedeli, kaj je počenjal
v vaši odsotnosti 1“

In zdaj se je začelo vračajočemu pripove¬
dovati mnogočesa o Golovi hudobnosti. — O Ge¬
novefi vedel je vsak povedati le lepe in dobre reči.
Prišedši pred grad da grof s trobento glasno zna¬
menje, da se je vrnil in da se ima položiti most
čez globoki grajski jarek. Kmalu je zdrdral most
doli in Golo pride grofu nasproti. Korakal je prav
počasi. Gotovo se je že imel za posestnika gradu,

69

ko je izvedel, da je dobi! grof težko rano, da
skoraj ni upanja o njegovem okrevanju. Zdaj pa
je bil grof nakrat tukaj! Lahko si mislimo, kako
je bilo hudobnemu hišniku pri srcu. Bled in z
zobmi šklepetajoč, kakor kakšen hudodelec, stal
je pred grofom kakor pred svojim sodnikom. Grof
ga je nekaj časa samo mirno gledal. Potem pa je
izgovoril ravno tako mirno te besede:

„Pojdi pred menoj v veliko vitežko dvorano!"

Sape je jelo samega strahu pomanjkovati hu¬
dobnežu, ko se je tresočih kolen podal po stop¬
nicah navzgor. Po njegovem obrazu je grof spo¬
znal takoj, da je bila Genovefa nekriva. Vsled
tega spoznanja mu je bilo v tem trenotku tako
hudo pri srcu, da mu je bilo mogoče nastopiti
kot strogemu sodniku. Dospevši v dvorano, odloži
grof čelado in meč na mize. Obrne se k Golu
in reče:

„Daj mi vse ključe, katere sem ti bil izročil
pri svojem odhodu!" Ko se to zgodi, odda jih
grof svojemu zvestemu konjarju Slavku z besedami:

„Vzemi jih, moj dragi Slavko. Odslej bodeš
ti hišnik, a pazi, da se ne more nihče oddaljiti iz
grada!"

Zdaj se poda Branko v sobe svoje žene. Tam
je bilo še vse tako na svojem mestu kakor takrat,
ko jih je zapustila Genovefa. Golo je bil pustil te
sobe celo pri miru, ker mu je že utripalo srce,
kadar je moral iti mimo njih. Najprvo zapazi grof

70

polzgotovljeno ročno delo, katero je imelo sledeči
napis: »Vračajočemu se junaku Branku njegova
zvesta žena Genovefa."

Grofu stopijo solze v oči. Globoko žalosten
sede na stol. Še bolj žalosten pa postane, ko se
mu približa bolna ječarjeva hči Berta s pismom,
katero je bila Genovefa pisala v ječi. Grof ga
vedno in vedno čita in moči s solzami. Tako hudo
mu je, da bi najrajši umrl. Stari in zvesti Slavko
skoraj ne pozna svojega gospoda, ko ga pride
nekaj vprašat. Skuša ga tolažiti, toda ves trud
mu je zastonj. Nakrat skoči grof kvišku in zahteva
svoj meč, hoteč hudobnega prejšnjega hišnika za¬
bosti takoj na mestu.

Slavko mu odgovarja kaj takega, meneč;
»Ljubi gospod, vem, da je vaša jeza pravična;
toda vendar jo morate premagati; tudi Golo ne
sme umreti, dokler ga ne zaslišite sami!"

»Dobro,“ zakriči grof jezno, tedaj ga pa
vsaj vrzite v tisto ječo, v kateri je morala žalo¬
vati Genovefa." Povelje se je izvršilo takoj.

Drugega dne zapove grof, naj se Golo pri¬
vede pred njega. Predno pripeljejo hudobneža,
prebere grof še enkrat Genovefino pismo, kjer je
tudi stalo zapisano: »S hudobnim hišnikom ne
ravnaj prestrogo! Odpusti mu, kakor sem mu od¬
pustila tudi že jaz! Mogoče, da bode še kdaj
obžaloval svoj čin."

Te besede segle so grofu v srce.

71

Ko Golo vstopi, pogleda ga grof z očmi, ki
so bile vsled joka celo rudeče. Mirno mu reče:

„Golo, kaj sem ti storil, da si me naredil
tako nesrečnega? Čemu si me spravil ob ženo
in otroka? Si li že pozabil celo, kako si nekoč
kot reven deček prišel v ta grad in da si se le
po moji dobroti razvil in imel dobro življenje?
Čemu si mi dobrote poplačal s hudim?"

Golo je bil začetkoma pričakoval, da bode grof
silno divjal v svoji jezi; na tako krotek in miren
nagovor ni bil pripravljen: trdo srce se mu je
omehčalo. Pade torej pred grofa in ga prosi od¬
puščanja. Po daljšem izpraševanju prizna, da je bila
grofinja popolnoma nedolžna in krivo obsojena.

Grof ga da peljati nazaj v ječo. Za prebi¬
valce lepega Brankograaa so se začeli žalostni
časi; kajti grof je taval vedno tako otožen in
potrt okoli, da je vse pričakovalo njegove zgodnje
smrti. Od časa do časa so res pr'" grofovi pri¬
jatelji iz soseske in ga skušali tolažiti. Toda po¬
srečilo se jim nikakor ni. Po cele tedne se je graščak
zaprl v Genovefine sobe in ni pustil nikogar pred
se. Le najpotrebnejšo hrano si je dal prinašati.

Kako rad bi bil dal vsaj smrtne ostanke
obeh umorjencev pokopati v grajski kapelici. Pa
nihče ni vedel, kje bi bila morilca umorila grofinjo.
Toda čemu ni vprašal Vinka in Hinka?

Moža sta bila že pred grofovim prihodom za¬
pustila grad in nihče ni vedel, kan sta se obrnila.

72

Qrof Branko najde Genovefo.

Minulo je več let, predno se je grof neko¬
liko pomiril in potolažil. Kakor hitro so izvedeli
to njegovi sosedi, imenitni vitezi, začeli so ga
vabiti na lov in druge razveseljave. Najbolj mu
je prijal lov, ker mu je najbolj preganjal otožnost.
Ker je tudi on imel mnogo in velikih gozdov,
po katerih so se klatili jeleni, srne, medvedi, vol¬
kovi, divji mrjasci in druga zverjad, priredil je
tudi grof sam nekoč velik lov, na katerega je po
nasvetu izkušenega Slavka povabil mnogo sose¬
dov in drugih gostov. Radi so se ti odzvali gro¬
fovemu povabilu.

Komaj se je začelo svitati, že so sedeli lovci
na svojih konjih. Veselo so odmevali lovski ro¬
govi pod košatimi hrasti in bukvami; glasno so
lajali psi in zasledovali divjačino. Takoj v prvi
uri padla je velika množica jelenov, srn in zajcev,
zadeta po ostrih puščicah in kopjih lovčevih.
Začetkoma je ostala cela družba skupaj; pozneje
pa se je razdružila vsled strastnega iskanja in
zasledovanja.

Na tak način jezdil je grof Branko čez
nekaj ur sam skozi smrekov gozdič. Nakrat iz-
dirja pred njim velika in lepa košuta. Z močno
roko vrže grof sulico po nji, a je ne zadene.
Splašena žival beži čez griče in ravnine, dokler

73

ne doseže Genovefine votline. Tamkaj se skrije;
bila je to namreč tista košuta, kateri sta se imela
zahvaliti Genovefa in Boleslav, da sta ostala pri

življenju.

Grofa je hudo jezilo, da ni zadel živali; brž
pobere kopje in zdirja na čilem konjičku za be¬
gunko. Kmalu pa je goščava tako gosta, da ne
more jezdec dalje. Stopi torej raz konja, priveže
ga k drevesu in peš zasleduje bežečo košuto. To
mu je bilo prav lahko, ker je bilo po noči snežilo
nekoliko in so se stopinje dobro poznale. Po kaki
dobri pol uri dospe grof pred Genovefino votlino.
Pogleda vanjo in se skoraj prestraši, ko vidi v nji
na tleh sedeti bledo, bedno ženo. Bila je njegova
žena, kateri se je bila bolezen nekoliko izboljšala
od onega trenutka, ko je bila zaspala tako trdo.
Seveda se je uboga žena čutila še vedno prav
slabo.

Ko je grof premagal prvo presenečenje, za-
* kliče v votlino: „Ce si človeško bitje, pride ven
na dnevno svetlobo 1“

Bolnica uboga; takoj na prvi pogled je bila
spoznala svojega moža ne le po postavi, ampak
tudi po glasu.

„Kdo si in kako prideš sem?“ vpraša grof
dalje. Nemogoče mu je bilo v tem bednem, samo
z ovčjo kožo oblečenem bitju spoznati Genovefo,
katero je bil zapustil polno cvetočega zdravja in
oblečeno v najdragocenejša in najlepša oblačila.

74

Genovefa odgovori s tihim in zamolklim
glasom: »Branko, tvoja žena sem, katero si bil
celo nedolžno obsodil k smrti!"

Naj bi bila v istem trenutku udarila pred
grofom strela z jasnega neba v tla, njegovo pre-
strašenje bi ne bilo moglo biti večje. Začetkoma
je trdno in verno mislil, da vidi pred seboj Geno-
vefin duh. Se le potem, ko mu Genovefa površno
pove, na kak način je hotela mila usoda, da še
živi, izgineta grofu strah in presenečenje. Bolnica
mu poda roko, rekoč:

„Kakor vidim, ljubi Branko, se zelo bojiš
mene; nič se me ne boj; odpustila sem ti že
davno !"

Kakor uničen pade grof pred njo na kolena
in zakliče: »Torej je vendar res, da sem te našel,
Genovefa? Pa, oh, kakšna si! Kako huda je morala
biti beda, katera te je mogla tako močno izpre-
meniti! Nisem vreden, da me še nosi zemlja! Ali
je res mogoče, da bi mi mogla sploh odpustiti?"

„Da, res je, ljubi mož," nadaljuje Genovefa,
„že iz začetka sem bila prepričana, da so te hu¬
dobneži le nalagali in varali; radi tega tudi nisem
nikdar imela niti najmanjše jeze do tebe. Moja
ljubezen do tebe je ostala neizpremenjena ves čas."

Grof Branko ne more verjeti, da bi mu bila
res odpustila Genovefa in v obupnosti vije roke
ter se obdolžuje hude krivice, katero ji je bil storil.
Genovefa ga skuša pomiriti, rekoč: »Misli si, da

75

je Bog hotel tako. Bila je njegova sveta volja in
kar je storil, storil je meni na dobro."

Med njenim govorom je priskakljal Boleslav
bosonog po snegu in prinesel koreninic. Ves pre¬
strašen obstoji, ko vidi tujega človeka. Krasna
vitežka oprava, blesteča čelada in šop velikega
perja na njej spravijo ga v tako začudenje, da
obstoji kakor okamenel. Genovefa, katera se je
jokala samega veselja, mu namigne, naj se pri¬
bliža. Deček pa noče takoj ubogati in reče:

„Mati, ali je ta človek eden izmed tistih hu¬
dobnih ljudi, kateri so te pognali semkaj v sa¬
moto ?"

„Ne, moje dete," odgovori Genovefa, „ta
človek ni hudoben; on je tvoj ljubi oče, o ka¬
terem sem ti že bila pripovedovala; pridi naglo
in poljubi mu roko. Glej, vsled moje bede je
tako žalosten, da se joče. On nas bode zdaj vzel
s seboj v svojo hišo in tamkaj se nama bode
godilo veliko bolje."

Ko grof zapazi zalega dečka, ovitega v srnjo
kožo, zdi se mu, kakor bi ga z nožem dregnil v
srce. „Strašno je," misli si, „da mora tvoj lasten
otrok z bosimi nogami letati po snegu in mrazu."
Z očetovsko ljubeznijo ga dvigne k sebi in ga
poljubuje. Z notranjo zadovoljnostjo opazi Geno¬
vefa, da je Boleslav celo podoben očetu in njene
solze teko še obilneje.

76

Čez nekaj časa vpraša grofa: „Oh, ljubi
Branko, povej mi, kako je z mojimi starši. Go-
iovo so že žalosti in bolesti umrli."

„Ne,“ odgovori grof, „oba sta še, hvala
Bogu, živa in godi se jima primeroma dobro. O
tvoji nedolžnosti so dobili poročilo in še danes
odpošljem jezdeca k njima, da jima sporoči ve¬
selo novico, kako sem te našei zopet." Hvaležno
pogleda grofinja proti nebu. Nato pelje grofa v
votlino. Žalno ogleduje grof hrapave stene, revno
mahovo ležišče, pletenice in posodice iz bučnih
lupin. —

„V kaki siroščini sta morala živeti sedem
dolgih let," vzklikne grof, ko si je vse ogledal.
„Brez kosca kruha, brez ognja pozimi, brez luči
v temi in brez prave obleke! Prestrašno je, kar
je zakrivila moja prenagla jeza! Samemu sebi ne
morem odpustiti nikdar!"

Grofinja se smeje s solzami v očeh in meni:
„Ne govori več o tem! Ljubi Branko, vse je pre-
stano srečno in bolečine, kadar so minile, ne bole
več. Saj sem tudi tukaj v samoti doživela marsi-
kako veselje, za kar se ne morem dovolj zahvaliti
skrbnemu nebeškemu očetu. Le poglej najinega
dečka! Lica se mu žare kakor škrlat, priprosta
hrana in zdrav gozdni zrak sta ga naredila krep¬
kega in zdravega. V najinem gradu bi ga bila
razvadila in zdaj bi mogoče izgledal bled in bolan.
Torej pomiri se, Branko, udaj se v božjo odredbo.

77

Mesto da žaluješ in tarnaš, veseli se z menoj in
t  hvali Boga, da ti je dal najti pot v to skrito in
samotno votlino."

In zdaj je grofu na željo pripovedovala prav
natanko, kaj je teh sedem let počela z dečkom v
samoti.

„Ce bi ne bila takoj v začetku prišla zvesta
košuta," tako je Genovefa končala svoj govor,
„tedaj bi bila gotovo jaz in dete umrla lakote in
mrazu."

Grof Branko pogladi zvesto žival, ki je bila
še vedno v votlini in reče: „0, kako sem vesel,
da te ni zadelo moje orožje, dobra živalica! Sicer
bi mi ne bila mogla pokazati pota k mojim ljubim
in Bog ve, kako bi se godilo vama brez nje."

denoBgja se vrne iz samote.

Po dolgem času se šele grof spomni prive¬
zanega konja in cele lovske družbe. Da bi pri¬
klical zadnjo, nastavi grof svoj srebrn lovski rog
na usta in zatrobi nekolikokrat tako glasno, da
je glas odmeval gotovo pol milje daleč. V daljavi
se takoj zasliši drug rog, kar je bilo znamenje,
da je nekdo slišal grofov rog. Boleslav, kateremu
se je bil takoj prikupil oče, ploska od veselja z
rokami in hoče tudi sam trobiti. Toda poskus se

78

je obnesel tako slabo, da sta se mu morala sme¬
jati grof in grofinja.

Da bi tovariši ne zgrešili smeri, zatrobi grof
od časa do časa in iz odgovorov je bilo slišati,
kako se lovci bolj in bolj bližajo. Kako se začu¬
dijo vitezi in njih sluge, ko zagledajo poleg grofa
bledo, revno ženo in cvetočega, zdravega dečka.

Vsi obstopijo grofa in grofinjo. Predno še more
kdo vprašati, že reče grof: „Ljubi prijatelji, to je
moja žena Genovefa in to je moj sinček Boleslav!"

Občudovanja, izpraševanja, veselja in radost¬
nih vzklikov ni bilo ne konca, ne kraja. Lovci ne
mirujejo prej, dokler jim grof ne pripoveduje o ču¬
dežnem življenju Genovefinem. Ko je vse povedal,
pošlje slugo po svojega konja, a nekaj hlapcev >
mora v največji naglici jezditi v grad po obleko
in nosilnico. Drugim pa zapove, naj nabero lesa,
zanetijo ogenj in pripravijo obed. Boleslav se ne
more nagledati vseh ljudi, njih naprav in njiho¬
vega orožja. Kako se pa začudi, ko vidi plamen
plapolati kviško in občuti njegovo dobrodejno to¬
ploto. Kaj takega se mu še ni bilo pripetilo v
celem njegovem življenju. Njegova otročja vprašanja
in izrazi prevelikega veselja provzročili so mnogo
smeha. Se Genovefa se ni mogla zdržati smeha.

Kakor hitro se je Genovefa ovila v topli
plašč grofa Branka in prisedla k ognju, pristopili
so vitezi drug za drugim k nji in ji voščili srečo.
Ravno tako so storili tudi služabniki, vsem naprej

79

seveda stari Slavko. Večkrat je poljubil Genovefi
roko, rekoč: »Milostljiva gospa, kolikrat sem si
želel v boju, naj mi sovražnik precepi glavo. Zdaj
se pa veselim iz srca, da se ni zgodilo kaj takega."

Nato je vzel Boleslava, ga poljubil in ga po¬
sadil na jednega izmed konj, kar je seveda silno
dopadlo dečku. Medtem je bil jelen že pečen na
ražnju; tudi kruha in pa žlahtnega sadja je bilo
v obilici. Razumljivo je, da sta dobila Genovefa
in Boleslav najboljše deleže. Zadnjemu samega gle¬
danja ni dišala nobena jed. Saj je bilo pa res
mnogočesa videti, kakor nože, vilice, žlice, krožnike
in kozarce. Vse to je videl prvikrat v svojem živ¬
ljenju. Kozarec, katerega je dobil v roko, imenoval
je votel led, vsled česar se je seveda vse smejalo.
Ko pa se je vanj nalilo rdeče vino, prestrašil se
je deček silno, ker je bil mnenja, da ni rdeča
tekočina drugega kakor kri. Ge bi ne bila te pi¬
jače pila najprej Genovefa, gotovo bi se je deček
ne bil hotel dotakniti. Kakor hitro je bil obed
končan, prijezdili so že sluge z Genovefino obleko.

Grofinja se takoj poda v votlino in se pre¬
obleče. Preoblečena poklekne v votlini na tla in
se zahvali Bogu, da jo je rešil iz tega žalostnega
življenja, polnega bede in pomanjkanja. Potem
stopi imenitno oblečena, kakor nekdaj v lovsko
družbo.

Ker še ni bilo nosilnice, pripravi grof na
krotkem konjiču prav mehak sedež in posadi nanj

80

grofinjo. Boleslava vzame na svojega konja pred
se in vrsta se začne polagoma pomikati proti domu.
Na pol pota srečajo služabnike z nosilnico. Geno¬
vefa, ki je bila tako slaba, da je prav težavno
jezdila, bila je nosilnice prav vesela. Vsedla se
je vanjo, in hotela je vzeti tudi Boleslava k sebi;
a dečku ni bilo mnogo do take priprave. Njemu
se je jezdenje dopadlo veliko bolje. Naposled se
vendar uda materini želji, posebno ker mu grof
obljubi, da bode odslej imel malega in krotkega
konjička, katerega bode lahko jezdil vsak dan,
kolikor se mu bode ljubilo.

Novica, da se je Genovefa zopet našla, raz¬
širila se je kakor strel po grofiji. Ljudje so tru¬
moma prihiteli pozdravljat grofinjo, hoteč ji tako
pokazati svojo ljubezen in svoje spoštovanje. Nočemo
opisavati vseh prizorov, kateri so se nudili skrbnemu
opazovalcu. Blizu grada bila je zbrana taka množica,
da se skoraj ni dala pregledati in se je bilo prav
težko preriti skozi njo. Gnječa je postajala vedno
hujša, ker je vsakdo hotel videti vračajočo se ženo
in njenega sinka v obraz.

Genovefa se je zahvaljevala in pozdravljala,
odzdravljala in smehljala na vse strani, čeprav je
vsled velikega truda in slabosti komaj sedela v
nosilnici. Posebno občudovanje je uživala tudi
zvesta košuta, katera je prostovoljno sledila syojš
večletni gospodinji.

ig ■ ■ —- s

Blizu grada bila je zbrana taka množica, da se
je bilo prav težko preriti skozi njo. Vsakdo je hotel
videti vračajočo se ženo in njenega sinka v obraz.

&  O O ~ O _ #

81

Ko se je dolga vrsta približala gradu, za¬
pazila je Genovefa veliko množico vitežkih gospa
in drugih žen iz boljših stanov stati po stopnicah.
Duri in okna so bila okinčana z zelenjem in s cve¬
tlicami, kolikor se je bilo dalo v naglici storiti.
Kratko lahko rečemo, Genovefi je bil pripravljen
tak sprejem, kakršnega se nima vedno veseliti niti
najmogočnejša cesarica ali kraljica. Najbolj pa je
bila vesela jetničarjeve hčerke Berte, kateri je Bog
vendar le vrnil zdravje in katera je veselega obraza
stopila iz množice in ji podala šopek najlepših rožic.
Grofinja se ni mogla zdržati in je poljubila de¬
klico vpričo vseh ljudi.

Grof, ki je pač lahko spoznal, kako je nje¬
gova žena potrebna počitka, poprosi množico, naj
se za danes mirno vrne na svoja domovanja. Ob
jednem pa naznani množici, da hoče po celi svoji
grofiji prirediti na čast svoji ženi veliko veselico.

Dragi čitatelj, naslikaj si sam, kaj je poču¬
tila Genovefa v srcu, ko je po dolgih letih zopet
stopila v svoje sobe. Hvala in zahvala ljubemu
Bogu je obsegala večino njenih govorov in čuvstev.
Na njeno željo poklicali so takoj udovo umorje¬
nega kuharja in grofinja ji je obljubila, da hoče
skrbeti za njo in za njene otroke. Za postrežkinjo
stopila je Berta v službo. To je bilo prvo plačilo de¬
klici za črnilo in papir, katero je bila pred sedem leti
prinesla Genovefi v ječo, da se je ta že k smrti obso¬
jena vsaj pismeno mogla posloviti od svojega moža.

Sv. Genovefa. 6

82

Konec.

Prvikrat po dolgem času naspala se je Ge¬
novefa zopet v mehki postelji in v toplo zakurjeni
sobi. Zjutraj je bila njena prva skrb, kdo bode
odjezdil k njenim starišem, da jim ponese veselo
novico, kako se je zopet njih edini in ljubljeni
otrok vrnil v grad. Prvi se je oglasil stari Slavko,
proseč grofa: „Prosim vas, milostljivi gospod, naj
prevzamem jaz ta veseli opravek!"

Grof mu potrka na ramo in reče prijazno:
„Moj ljubi, stari deček, pomisli, da šteješ že osem¬
deset let in da je pot težavna in daljna! Nasve¬
toval bi ti, da opustiš svojo namero 1"

Toda Slavko se ne da nikakor ne prego¬
voriti. „Svoje življenje ne morem končati z lepšim
činom, kakor s tem potovanjem. Kadar se zopet
vrnem, hočem se odpočiti in mirovati, dokler me
ne zaloti smrt."

Šel je torej stari Slavko na pot v Brabant.
Spremljalo ga je dvanajst krepkih in pogumnih
hlapcev, kajti potovanje v takratnih časih je bilo
silno nevarno; starec je jezdi! tako naglo, da so
ga komaj dohajali spremljevalci. Potovanje se mu
je zdelo veliko prepočasno. Najrajši bi bil noč in
dan sedel na konju, da bi tem prej mogel po¬
ročati žalostnim staršem veselo novico. Naključje
je hotelo, da je Slavko dospel v vojvodski grad

83

ravno istega dne, ko je bil pred sedmimi leti
dospel sel z žalostno novico, da je Genovefa
mrtva. Lahko si mislimo, kolikrat sta oče in mati
jokala za hčerko. In zdaj jo dobita zdravo nazaj!
Stari Slavko si izmisli, da bi jima znalo škodo¬
vati preveliko veselje, ako bi ju prenaglo izne-
nadil. Bilo mu je torej prav ljubo, ko sreča v
gradu najprej duhovnika, ki je bil pred osmimi
leti poročal Branka in Genovefo. Častitljiv du¬
hovnik je bil rad voljen, vojvoda in vojvodinjo
pripraviti na Slavkovo poročilo.

Stopil je pred nju in jima rekel, naj opustita
vendar enkrat žalovanje za hčerko, kajti mogoče
je, da jo vendar vidita še enkrat. To upanje še
vedno lahko gojita. In ko ga vojvoda zavrne, da
je tako upanje pač ničevno, odgovori duhovnik:
„Čemu bi bilo tako upanje prazno? Pri Bogu
ni nobena reč nemogoča! Pomislite na starega
očaka Jakoba! Tudi on je mislil, da je njegov
sin Jožef zanj izgubljen. Hudobna žival bi ga naj
bila raztrgala. Tako je mislil Jakob in žaloval za
Jožefom. Pa je vendar prišel dan, ko so stopili
ljudje pred njega, rekoč: Tvoj sin Jožef še živi
in je gospod čez celo egiptovsko deželo! Ali ni
mogoče, da hoče Bog tudi vam narediti enako
veselje? Res — njemu je mogoče in on bode to
tudi storil! Da, storil bode tako in v kratkem
času bodete videli svojo ljubljeno hčerko Geno¬
vefo in povrh še ljubeznjivega vnuka. Danes sem

6 *

84

govoril s selom, katerega je poslal grof Branko,
da vam prinese veselo novico!"

„Kje je?“ zakliče razveseljena vojvodinja.
Kmalu so naznanili starega Slavka in vojvodinja
mu je sama hitela do vrat nasproti. Prav natanko
je moral pripovedovati, kako je živela Genovefa
in kako je bila najdena na lovu.

Zdaj je zazvenel v srcih tako dolgo žalu¬
jočih staršev glas, katerega je slišal nekdaj stari
očak Jakob, namreč: „Dovolj je, da še živi na¬
jina hčerka Genovefa; midva hočeva potovati, da
vidiva še enkrat njen obraz in potem umrjeva
prav rada."

Slavka, in njegove spremljevalce so na voj¬
vodskem dvoru pogostili prav imenitno, a vrh
vsega je dobil vsak še imeniten dar. Vojvoda je
dal takoj napreči in še istega dne je v spremstvu
nekaterih svojih vitezov, Slavka in Slavkovih sprem¬
ljevalcev odpotoval v Brankograd. Da ga je sprem¬
ljala tudi vojvodinja, nam ni potreba posebej ome¬
niti. Tudi tokrat je bilo potovanje jako naglo, kajti
želja po otroku je bila v očetovem in materinem
srcu velika. Katero pero bi znalo popisati, kako
je bilo veselje, ko je v nekaterih dneh vojvodska
dvojica dospela v Brankograd.

„0 oče, o mati!" vzkliknila je Genovefa in
objela oba nakrat. Nobeno oko ni pri tem pri¬
zoru ostalo suho. Ko sta stariša pozdravila Geno-

85

vefo, moral je Boleslav pred nju. Ta je bi! že
dolgo svojo srnjo kožo zamenjal z lepo obleko.
Tudi vnuka se nista vojvoda in njegova žena
mogla nagledati, vedno in vedno sta ga gladila
in poljubovala.

Še le v nekaterih tednih vrnil se je voj¬
vodski par domu, Obema je bilo pri srcu, kakor
bi bili vanj posijali najmilejši in najtoplejši solnčni
žarki. Grof Branko je mora! priseči in obljubiti,
da hoče kmalu z Genovefo in Boleslavom priti
na obisk.

Genovefa je bila med tem celo ozdravela.
Pa so tudi na najboljši način stregli ženi, katera
je prestala toliko hudega. Vsakdo se je trudil, da
je storil kaj dobrega. Vsak dan so še prišli ljudje
v grad, da se prepričajo na lastne oči o Geno-
vefini vrnitvi.

Vsakdo je smel pred grofinjo in ta je bila
Berti večkrat rekla, naj pripelje vsakega pred njo
in če je videti še tako revno in slabo oblečen.

»Glejte, dobri ljudje," jim je rada rekla,
»veseli me, da ste me prišli obiskat in zahva¬
ljujem se vam za vašo ljubezen. Gotovo ste že
slišali, koliko hudega sem morala prestati. Oh,
morda je tudi med vami kateri, ki se ima boriti
s skrbmi in pomanjkanjem. Toda naj se tolaži,
kajti kadar je največja sila, je božja roka najbolj
mila! Ta pregovor sem izkusila sama na sebi.

86

Bodite zadovoljni s tem, kar imate; zadovoljite
se z malim. In če ste še tako ubogi, gotovo pač
imate več, kakor sem imela jaz tamkaj zunaj v
samoti."

Tud! je opominjala matere, naj vzgojujejo
svoje otroke v pobožnosti in veri do Boga.

„Kaj bi biia počela," rekla je, „če bi me ne
bili mati že od mladih nog vzgojevali v zaupanje
na Boga. Gotovo bi bila obupala in samega strahu
umrla v samoti."

Taka in enaka opominjevanja so vsikdar na¬
redila na poslušalce globok vtis. Pa Genovefa ni
tolažila ljudi samo z besedami, ampak tudi v de¬
janju se je revežem in potrebnim kazala ravno
tisto dobrotnico, kakršna je bila pred sedmimi
leti. Ker ji je grof iz srca privoščil veselje z dobro¬
delnostjo, dal ji je tudi sredstev v obilici na raz¬
polago. Samo eno edino prošnjo ji je moral odbiti.
Zeleia je namreč, naj da prejšnjemu hišniku Golu
prostost, kakor hitro bode pokazal, da obžaluje
svoje hudodelstvo. Kaj takega se ni moglo zgo¬
diti. Posebno sodišče ga je bilo namreč obsodilo,
da se ima njegovo telo s štirimi konji ali voli raz¬
trgati na štiri kose. Na grofovo priprošnjo je so¬
dišče hudodelca pomilostilo in mu odsodilo do¬
smrtno ječo. Grof torej v tej zadevi ni mogel nič
storiti, posebno še sam ne. Pa tudi ljudstvo bi
bilo godrnjalo, in tako je moral Golo v isti ječi,

87

v katero je bil zaprl Genovefo, sedeti še ve¬
liko let.

Ker ga Genovefa ni mogla rešiti težke kazni,
gledala je, da je dobil večkrat boljših jedil in
druzih krepil v svojo temno celico. Seveda mu
je bilo na ta način bivanje v ječi še grenkejše,
kajti izpolnile so se v tem slučaju besede sve¬
tega pisma:

„Ce trpi tvoj sovražnik glad, daj mu jesti;
če ga žeja, daj mu piti! Ako storiš tako, nabiral
bodeš na njegovi glavi žareče oglje." In res je
vest pekla jetnika noč in dan.

Mnogokrat je poslal jetničarja k grofu s
prošnjo, naj ga da usmrtiti, kakor si je zaslužil.
Se je li to res zgodilo ali ne, ni znano.

Za zvesto šival, katera je Genovefi sledila
med ljudi, dal je grof postaviti poseben hlev in
dekle so ji morale skrbno streči. Po dnevu je
prosto hodila po grajskem dvorišču. Da, mnogo¬
krat je prišla po širokih stopnicah še celo pred
Genovefine sobe. Od tamkaj je ni bilo mogoče
zapoditi, dokler ni prišla grofinja sama in božala
nekaj minut svojo rešiteljico.

Genovefa je bila sicer dobro prestala hudo
bolezen in je ozdravela popolnoma, a Bog ji ni
odločil dočakati sive starosti. Ker so čez več let
umrli stariši, sledila jim je kmalu tudi hčerka v
večnost. Dočakala pa je še to veselje, da je vi¬
dela, kako se je Boleslav razvil v čvrstega mla-

88

deniča, katerega so krasile vse lepe vitežke du¬
ševne in telesne lastnosti.

Pogreb njen je bil veličasten. Od vseh strani
je privrelo toliko ljudi, da niso našli vsi prostora
na pokopališču. Posebno ginljivo je bilo gledati
košuto; vlegla se je poleg groba in ni hotela f
vstati. Prinašali so ji najlepšo in najboljšo krmo,
a ni se je hotela dotakniti. Čez nekaj dni našli
so jo mrtvo ležati na grobu.

Grof Branko dal je svoji nepozabni ženi na
grob izklesati krasen kamenit spomenik, katerega
je krasila pri vznožju kamnita podoba zveste
živalice.