PROBLEMI—TEORIJA. Ureja uredni- ški odbor: Tomaž Brejc (glavni ured- nik), Tine Hribar (odgovorni urednik), Taras Kermauner, Rastko Močnik, Mi- lan Pintar, Dušan Pirjevec, Rudi Riz- man. Braco Rotar, Ivo Urbančič in Slavoj Žižek. Tehnični urednik: Marjan Rožanc. Uredništvo in uprava: Ljublja- na, Soteska 10, tel. 20 487. Tehnični urednik posluje vsak delovni dan od 11. do 13. ure, uprava v četrtek od 14.30 do 16.30 ure. Naročila pošiljajte na upravo Problemov, Ljubljana, So- teska 10, tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naroč- nina 50 din, cena posamezne številke 5 din, cena dvojne številke 8 din. Ne- naročenih rokopisov uredništvo ne vra- ča. Izdajata predsedstvo ZMS in UO ZSJ. Tiska »Tiskarna PTT« v Ljubljani. To dvojno številko je uredil Dušan Pirjevec. 19^245 Dušan Pirjevec: Vprašanje naroda................1 Veljko Rus: Razvojne posebnosti majhnega naroda..........20 Vladimir Arzenšek: Slovenija na koncu ideologij...........39 Mišo Jezemik: Diskontinuitete našega časa.............48 Ivan Urbančič: O slovenstvu in filozofiji..............58 Taras Kermauner: Vprašanje slovenskega narodnega gledališča......74 Zdravko Mlinar: Duhovna ustvarjalnost v spopadu z okviri majhnega naroda 99 dušan pirj evec : vprašanje naroda Vprašanje naroda ni isto kot narodno ali nacionalno vprašanje, kar pomeni, da ne gre za narode, ki so nacionalno zatirani in se borijo za svojo popolno uveljavitev in vsestransko dopolnjenje svoje nacionalitete. Vprašanje naroda pa tudi ni isto kot vprašanje o narodu in njegovem bistvu, zato naš namen ni, da bi vse dose- danje definicije naroda podvrgli temeljiti kritični analizi, jih preverili ob starem in novem empiričnem gradivu ter tako slednjič iznašli novo, boljšo in popolnejšo opredelitev naroda, narodne ideje in bistva naroda. Vprašanje naroda pomeni prav- zaprav: narodovo vprašanje, je torej vprašanje, ki si ga narod sam zastavlja o sa- mem sebi. Vprašanje, ki si ga narod zastavlja samemu sebi o sebi samem, je vpra- šanje o sebi kot o narodu, je torej vprašanje, ki izvira iz vprašljivosti ali problema- tičnosti naroda, a to iz takšne vprašljivosti in problematičnosti, ki je očitna in raz- vidna narodu samemu. Naslov pričujočega razmišljanja meri tedaj na vprašljivost naroda kot takega, na problematičnost ideje ali načela naroda in je potemtakem upravičen le, če je res, da je narod nekaj vprašljivega in problematičnega. Ali je torej res, da je narod vprašljiv, da sta ideja in princip naroda nekaj problematičnega? Vprašljivost naroda in narodnega principa ni nikakršna čisto sodobna izmišljo- tina, saj lahko v zvezi s tem opozorimo npr. na drobno knjižico, ki jo je pod na- slovom Nacionalizem izdal leta 1918 znani in Slovencem prav posebej dragi indij- ski pesnik in filozof Rabindranath Tagore. V tej knjižici je med drugim zapisano: »Ideja naroda je eno najbolj učinkovitih sredstev za omamljanje, kar jih je. človek izumil. Pod učinkom njegovih hlapov lahko neko celo ljudstvo izvaja sistematični program najbolj grobe sebičnosti, ne da bi se vsaj malo zavedelo svoje moralne pokvarjenosti in postane celo nevarno razdraženo, če ga na to opozorimo.« Vsak je prisiljen priznati, da Tagorova radikalna »kritika« naroda oziroma ideje naroda ni le prazna in samovoljna beseda, marveč opozarja na zelo realna in usodna dejstva, ki so res v neposredni zvezi s samo eksistenco naroda in narodov. Vsi namreč prav dobro vemo, da je okrog naroda in njegove ideje zbranih cel arzenal tako imenovanih negativnih, uničevalskih in nečloveških pojavov, teženj in energij, kot so agresivni nacionalizem, šovinizem, imperializem, hegemonizem, pa tudi zapiranje vase, avtarkizem, separatizem, stagnacija itd., itd. Čeravno pri- znavamo narodu pomen in položaj ene najpomembnejših vrednot in meril, pa hkrati vemo tudi, da je prav narod lahko izvor strahotno uničevalskih eksplozij in zato moramo njegov pomen kar naprej omejevati ter ga podrejati še višjim in še pomembnejšim vrednotam, kot so internacionalizem, univerzalnost, človeštvo itd. Narod je očitno nekaj protislovnega: »privrženost narodu poraja lahko veUka dela, žrtve, junaštvo, pa tudi fanatizem in zločine«.* * E. Lemberg, Nationalismus I, II, Rowohlt 1964. Citat iz prve knjige, str. 24. 1 Kljub temu, da vse to vemo in skušamo v skladu s tem tudi ravnati, pa ven- darle nismo pripravljeni sprejeti vse Tagorove misli, ki zanikuje narod v celoti. Naša »navezanost« na narod in »odvisnost« od ideje naroda nam namreč narekuje- ta, da vidimo vTagorovi »kritiki« nekaj pretiranega in ne povsem utemeljenega: po tihem smo namreč prepričani, da vse tiste negativne, uničevalske in nečloveške lastnosti s samim bistvom naroda in z jedrom narodne ideje nimajo prav nobene zveze: kljub vsem neštetim izbruhom nacionalističnih agresij in sovraštva se nam zdi ideja naroda še vedno docela neomadeževana in čista. Dokaz za njeno ne- oskrunjenost nam je tako rekoč pri roki : to smo mi sami, ki smo o sebi prepričani, da »sta nacionalizem in šovinizem našemu narodu tuja stvar« (Delo, dne 6. junija 1960), iz česar sledi, da je prav slovenski narod ena izmed redkih, če ne celo edina prava in popolna uresničitev resnice in čistosti naroda in narodne ideje. Brž ko pa se nasproti drugim narodom, ki jim »nacionalizem in šovinizem« nista »tuja stvar«, konstituiramo kot čisto utelešenje čiste narodne ideje, smo se seveda že povzpeli nad te narode, smo že več in smo boljši od drugih, smo tako rekoč edini, ki so čisti. Ta logika deluje npr. v znanih verzih Gregorčičeve Soče : Kri naša te pojUa bo, sovražna te kalila bol Samo naša kri je čista, sovražnik je nečiste krvi: že po svoji krvi in tako re- koč od vsega začetka, po svoji naravi je nečist, pokvarjen in zavržen. In podoben pomen imajo tudi znameniti Prešernovi verzi: v sovražnike z oblakov rodu naj našga treši grom. Nebo je na naši strani, mi smo »ljubljenci« bogov, kakor smo tudi ljubljenci narave, ki nam je podelila čisto kri. Vprašati se je treba, kaj pomeni, da je nečista samo sovražnikova kri, in kaj pomeni, da je sovražnik tako nečist, da ga bo v prah zdrobila prav nebeška strela? Kako je torej s tem, da »sta nacionalizem in šo- vinizem našemu narodu tuja stvar«? To vprašanje seveda nikakor ne pomeni, da bi morala Prešeren in Gregorčič naše sovražnike, se pravi uničevalce slovenskega naroda »ljubiti«, »oboževati« itd. Ravno nasprotno, zlasti še, ko je razumljivo, da se je mali slovenski narod lahko proti pritisku in nasilju tuje fizične premoči mo- ral zaradi svoje fizične nezadostnosti sklicevati ravno na moralne in podobne du- hovne vrednote. Vse to je jasno in o tem ni mogoče dvomiti, vendar pa je hkrati jasno še to, da se tudi skozi našo lastno narodnostno skušnjo narod razkriva kot nekaj protislovnega in je zato tudi radikalnemu spraševanju dostopen. Prvi razlog, ki omogoča, da zastavimo vprašanje naroda, prihaja torej iz naše žive narodnostne skušnje. Drugi je skrit v naši neposredni sedanjosti : vsak dan so glasnejše trditve, da nastaja na Slovenskem vedno ostrejše nasprotje med načelom narodne pripadnosti in načelom moderne racionalizacije in funkcionalizacije. Izvori in razsežnosti tega protislovja se kažejo na različne načine in z različno močjo ter omogočajo zelo različne interpretacije. Ob tem se ni mogoče ubraniti vtisa, da do- življamo imperative, ki jih prinaša sodobni svet znanosti in tehnike, kakor klic, ki nas sili in vabi nekam, kjer se je treba svoji narodnosti kar avtomatično odreči ali pa vsaj bistveno omejiti njen pomen. Naša družba se še vedno konstituira v glav- nem kot narod, oziroma kot nacionalna družba in večina njenih istitucij ima na- cionalno afirmativni in reprezentativni značaj, zato se branijo znanstveno tehnič- nih imperativov, se ne podrejajo a-nacionalnemu in banalnemu merilu funkcional- nosti, racionalnosti in »rentabilnosti«, tako da postajajo nesmotrno »drage«. Slo- venska družba je nekako razpeta med »nerentabilnim« načelom nacionalne re-pre- zentance in načelom moderne racionalitete. Zato je pravzaprav blokirana in se ne more povsem odpreti modernemu svetu. Zdi se, da človek v okviru domovine ne more odgovoriti vabilu tega modernega sveta in jo zato zapušča. To ne pomeni, da jo zapušča iz golega pohlepa po denarju. O tem jasno govorijo usode neštetih ljudi, ki so bili doma nekaj čisto povprečnega, med tem ko so v tujini kar naenkrat dosegli izredne uspehe in se prepričljivo uveljavili kot izrazite osebnosti. Gre očit- no za vprašanje takšne uveljavitve osebnosti, kakršno zahteva in omogoča prav moderni čas. To vprašanje je danes zaostreno, saj so podatki, ki so bili pred nekaj meseci objavljeni v Delu o tistih naših delavcih, ki se ne nameravajo vrniti iz Nem- čije, več kot zaskrbljujoči. Vendar bi bila neodgovorna iluzija, ko bi si hoteli dopovedati, da je blokira- nost osebnosti samo posledica nekake zlobne samovolje tistih, ki imajo pač moč, da odločajo o institucijah in ljudeh. Blokada je vsestranska. Vsi smo nekako drug drugemu napoti in sleherni je tudi sam sebi napoti. Zato nas napolnjuje nekakšna posebna hudobnost, ki na prvi pogled učinkuje kot eksplozija znane in legendarne slovenske zavistnosti in majhnosti. Zdi se, da je slovenski človek stisnjen v ne- mogočo in zato uničujočo dilemo: ali ostati zvest svojemu narodu in izdati svojo osebnost ali pa ostati zvest svoji osebnosti in izdati svoj narod. Sodobna problematika, ki smo vanjo kot narod ujeti, je tu komaj nakazana, tako da tudi posamezne opredehtve niso povsem ustrezne. Vendar je itak splošno znano, za kaj gre, razen tega pa osvetljujejo ta vprašanja tudi prispevki, ki jih pri- naša pričujoča številka Problemov, zato ni potrebno, da bi podrobneje opisovali današnje stanje, marveč si lahko brez oklevanja zastavimo naše glavno vprašanje : kaj je z narodom, kaj je s slovenskim narodom, kaj je z nami in kaj z nami bo? Vprašanje je postalo neodložljivo. Neodložljivo je postalo vprašanje naroda, zato je treba zdaj to vprašanje primerno razviti, da bi postalo jasno, za kaj v vprašlji- vosti naroda sploh gre. Za naš namen je odprta ena sama možnost: začeti moramo s tistim, kar je nas same, ki smo danes in tukaj, v zadevi naroda najbolj bistveno in najbolj usod- no določilo. To je nedvomno naša partizanska vojna, razumljena kot narodno osvobodilna borba, ki je s svojo zmago položena v temelj našega sedanjega sveta in naše sedanje družbe. Zaradi tega je hkrati jasno, da je tisto, za kar nam tu gre, zbrano v načelih, ki so narodno osvobodilno borbo vodila, omogočala in obvlado- vala, se v njej potrjevala in prav skozi njo stopala v svojo resnico. Ta načela so najobširneje in najbolj jasno razložena v obeh izdajah znane Kardeljeve knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Definicije, ki jih prinaša ta knjiga, niso nič naključnega in pripadajo širšemu kontekstu; so del tistega splošnega gibanja, ki je dobilo ime po Karlu Marxu. Kar- deljeva knjiga prinaša marksistične opredelitve naroda in narodnega vprašanja, a je v zadnjih dveh letih vzbudila na Slovenskem nekaj precej ostrih ugovorov predvsem zaradi svoje druge izdaje. Čeravno ni mogoče zanikati tiste konkretne nacionalne problematike, ki je zlasti Borisu Pahorju omogočila kritično distanco do druge izdaje Razvoja slovenskega narodnega vprašanja, pa nam mora biti ven- darle popolnoma jasno, da so bile prav Speransove definicije leta 1941 edine spo- sobne odpreti slovenskemu narodu realno možnost za ohranitev in za socialno hi- storično uresničitev. Te definicije sploh nimajo več značaja definicij, marveč so historično dejstvo, ki z njim pravzaprav sploh ni mogoče polemizirati, ker mora sleherna polemika nujno zdrkniti z nivoja, na katerega nas postavljajo prav te de- finicije s svojim u-resničenjem. Slovenski narod je sam s svojimi lastnimi dejanji potrdil in »prevzel« marksistično »razumevanje« naroda in potrjuje ga vsak dan znova, zato je čas, da vsaj v trenutku svoje krize v celoti vzamemo nase svoja last- na dejanja. Ko skušamo torej v trenutku odprte vprašljivosti naroda znova premi- sliti določila, ki so »na delu« v Kardeljevi knjigi, potem ne premišljujemo o nečem, kar je nekje zunaj nas in kar je prišlo od drugod, marveč premišljujemo o nas sa- mih, o tem, kar smo bili in kar še vedno smo. Premišljujemo pa ne zato, da bi to, kar smo bili, zavrgli, marveč zato, da bi še naprej lahko bili. V prvi izdaji Kardeljeve razprave je narod opredeljen kot »zgodovinsko na- stala, stalna skupnost jezika, gospodarske povezanosti, ozemlja in duševnega ustro- ja, ki se izraža v posebnostih kulture«. Definicija je tiskana v kurzivu ter postavlje- na v narekovaje in vsakdo ve, da je dobesedna reprodukcija znane Stalinove teze. Naravno in nujno je, da poskuša druga izdaja Stalinovo misel preoblikovati in bi- stveno dopolniti. Nova opredehtev naroda se glasi : Pojav naroda je specifična manifestacija družbenega življenja na temelju in v okviru določene kulturno-jezikovne skupnosti, to se pravi zgodovinsko pogo- jena sinteza določenih socialno-ekonomskih faktorjev in etnične strukture. Narod je torej specifična ljudska skupnost, nastala na podlagi družbene delitve dela epohe kapitalizma, na strnjenem ozemlju in v okviru skupnega jezika in blizke etnične ter kulturne sorodnosti sploh. V navedenih opredelitvah je narod definiran predvsem kot zgodovinsko na- stala, a vendarle stalna skupnost, oziroma kot »specifična ljudska skupnost«, kar vse pomeni, da je narod specifična obhka človeškega združevanja, poseben, se pra- vi eden izmed možnih načinov socialnosti, je torej modus medsebojnosti, svoje- vrsten način socialno historične navzočnosti, ali če uporabimo terminologijo mo- derne sociologije: ena izmed oblik makro- oziroma vele-grupe. Posebnost te skup- nosti je njena sintetičnost, saj se dogaja kot sinteza socialno ekonomskih faktorjev in etnične strukture, iz česar samo po sebi sledi, da je najprej treba premisliti rav- no to sintezo sámo: opisati je potrebno njene sestavine in njihova medsebojna razmerja, ugotoviti je treba, kako je sinteza sploh možna, kaj je njen izvir, kaj spravi njene sestavine v takšno gibanje, da se sploh lahko sintetizirajo. Prva bistvena sestavina naroda kot sinteze so nedvomno tako imenovani so- cialno-ekonomski faktorji, ki jih dovolj natanko določa pojem družbene delitve dela epohe kapitalizma, zato tudi ni dvoma, da je narod takšna oblika združevanja, socialnosti in medsebojnosti, ki edina zares in najbolj ustreza prav tej delitvi sami, ki je delitev epohe kapitalizma in torej kapitalistična delitev, se pravi takšna, ka- kršno potrebuje in omogoča kapital oziroma kapitalski proces. Narod kot oblika socialnosti je zaradi tega uresničitev socialnih potreb kapitala in glavna oblika njegove »socializacije«. Kapital in kapitalski proces pa sama po sebi še nista prav nič narodnega ali nacionalnega in zato je jasno, da uresničitev socialnih potreb kapitala in kapital- skega procesa sama po sebi še nima »pravice« pa tudi ne »možnosti«, da bi se ime- novala narod ali nacija. V kapitalu, njegovem dogajanju in njegovi »socializaciji« ni še nič izrazito nacionalnega. Da bi tedaj nova ljudska skupnost sploh lahko do- bila ime naroda, se morajo v uresničevanje socialnih potreb kapitala tako ali dru- gače »vključiti« še neke druge sestavine, a to so očitno tiste, ki so zbrane v pojmu etnične strukture oziroma blizke etnične ter kulturne sorodnosti ali kulturno jezi- kovne skupnosti. Za nje so uporabljeni še izrazi: skupni jezik, posebni duševni ustroj, posebnosti kulture itd. Brez teh in podobnih sestavin bi se nova ljudska skupnost nikdar ne mogla imenovati narod in bi narod sploh ne mogla biti. Etnična struktura in jezikovno kulturna skupnost pa imata to posebnost, da sta tako rekoč že od zdavnaj in sta torej mnogo starejši od naroda. Narod kot nova, specifična in zgodovinsko nastala ljudska skupnost je časovno-zgodovinsko natančno lociran, postavljen je v epoho kapitalizma in je zato tudi neposredno vezan na dogajanje kapitala, kar vse pa za etnična, jezikovna in kulturna določila človeka ne velja: glede na čas nastanka naroda in kapitala so ne le mnogo starejša, marveč so tako rekoč od nekdaj, v njih je nekaj nadzgodovinskega, so tako stara in prvotna, da jih je bilo možno identificirati očitno samo kot nekaj nacionalnega, kar prihaja od natio, ki izvira iz natus — rojen. Narodno-nacionalno kot izvedenka iz natus-natio je po vsem videzu nekaj, kar prihaja od rojstva, kar človek že pri rojstvu sprejema, je torej nekaj rodnega in na rodnega, oziroma nekaj v-rojenega, pri-rojenega in na-rojenega. V nastanku in dogajanju nove »ljudske skupnosti«, ki je uresničevanje socialnih potreb in mož- nosti kapitala, dobi vse etnično, dobijo torej jezikovne, kulturne in psihične po- sebnosti oziroma determinante pomen nečesa na-rojenega in na-rodnega, skratka natio-nalnega, tako da se narod-nacija kar naenkrat razodene kot socialno histo- rično uresničevanje tega, kar človek sprejema od rojstva, v kar je človek že v naprej določen in za kar je rojen — natus. S tem je odprta možnost, da dobi na- rod pomen uresničevanja prav temeljnih in zares neodtujljivih razsežnosti človeka ; človek je že po svojem rojstvu določen v narod, se pravi za »člana« določenega naroda in zato sploh ne more biti, če ni prav »član« naroda. Narodnost oziroma nacionalnost je postala zato bistvena razsežnost človečnosti človeka. Pripadnost določenemu narodu ni glede na samo bistvo človeka nič naključnega, marveč pri- pada temu bistvu samemu: pripadnost določenemu narodu je pripadnost bistvu človeka — kdor odpade od naroda, odpade od samega bistva človeka, je renegat: Stanko Vraz ali Dragotin Dežman. Narod razkriva zdaj dvoje razsežnosti: na eni strani je uresničevanje socialnih potreb in možnosti kapitala, na drugi strani pa je socialno historično uresničevanje bistva človeka, se pravi vsega na-rodnega in na-rojenega, vsega od rojstva danega. Zastavlja se vprašanje, kaj narod v svojem temelju sploh je, kakšna so resnična razmerja med obema opisanima razsežnostima? Vprašanje se obrača seveda na marksistično misel o narodu. V tem kontekstu pa je vse na-rodno in na-rojeno mnogo starejše od kapitalskega procesa in tudi od samega naroda. Etnična strut- tura in jezikovno kulturna skupnost sta že od zdavnaj in v nobenem pogledu ništa vezani ne na kapitalski proces pa tudi ne na narod, sta od kapitala in naroda po- polnoma neodvisni, zato nista niti produkt kapitalskega procesa in še manj pro- dukt samega naroda. Etnične, jezikovne in kulturne determinante človeka so na- stale brez sleherne »intervencije« kapitala in naroda, zaradi tega so sicer res nekaj natio-nalnega, se pravi nekaj rodnega, na-rodnega in na-rojenega, vendar pa same po sebi niso prav nič nacionalnega ali narodnega. Na-rodno in na-rojeno lahko biva in se uresničuje potemtakem tudi brez naroda; samo po sebi naroda tako rekoč niti ne »potrebuje«, zato je očitno, da sta etnična struktura in jezikovno kul- turna skupnost glede na zgodovinsko dogajanje kapitala in glede na njegove social- ne potrebe in možnosti, se pravi tudi glede na nastanek naroda, pravzaprav po- polnoma pasivni. Človekova etnična in jezikovna določila niso prava ustvarjalna »sila« naroda, so že od nekdaj tukaj in tako rekoč samo »na razpolago«, da jih ka- pitalski proces dvigne na nov nivo, na nivo naroda ter jim s tem vtisne tudi nov pomen: pomen nacionalnega in narodnega. Vprašanje je, če so ti sklepi res v skladu z marksistično analizo? Na to vpra- šanje odgovarja naslednji odlomek iz prve izdaje Kardeljeve knjige: Vprašanje jezika je zavz«Io važno mesto v gospodarskem stremljenju me- ščanstva. Fevdalno plemstvo ni bilo navezano na jezik lastnep naroda. Latinšči- na in francoščina sta bila jezika fevdalnih dvorcev. Za meščanstvo pa se je to vprašanje postavljajo drugače. Prvič je bil narodni jezik edina podlaga, ki se je na njej mogla izvršiti uspešna centralizacija; drugič je bil narodni jezik glavno sredstvo občevanja na trgu, tam, kjer so se srečavale osnovne ljudske plasti z meščanstvom.Za svoboden razvoj trgovine je bü torej potreben svoboden razvoj in napredek narodnega jezika. V drugi izdaji je temu vprašanju odmerjenega več prostora. Na novo je napi- sana predvsem tale ugotovitev: »Pri tem je karakteristično, da ni postala zunanji okvir, v katerem se je ta proces odigraval, fevdalna država, marveč etnična pri- padnost, se pravi predvsem jezik in kultura.« Proces, ki se tu »odigrava«, je nasta- janje nove, interesom kapitala ustrezajoče ljudske skupnosti, pri čemer je karakte- ristika ali specifičnost tega procesa skrita v dejstvu, da se nova ljudska skup- nost ni izoblikovala znotraj stare fevdalne skupnosti, marveč v okvirih nečesa, kar se sploh še ni bilo nikdar uveljavilo na način ljudske skupnosti, se pravi na način socialnosti, a to je znotraj etnične pripadnosti, znotraj jezika in kulture. Ali z dru- gimi besedami: nova vsebina v tem primeru ni »uporabila« stare oblike, z novo vsebino se je uveljavila tudi nova oblika. Nova izdaja nadaljuje: »Tudi za to dejstvo je treba iskati razloge v družbeno ekonomskih prizadevanjih dobe. Vprašanje jezika in kulture je moralo dobiti važ- no mesto v prizadevanju buržoazije in pri vseh razredih in slojih, ki jih je poteg- nil za seboj kapitalistični tok.« V nadaljevanju se tekst sicer sklada s prvo izdajo, a je le nekoliko drugačen. Jezik namreč v novi redakciji ni več edina podlaga centralizacije, marveč je le sredstvo, ki je znatno olajšalo proces centralizacije, hkrati pa je nujno in ne več glavno občevalno sredstvo na trgu, tam, »kjer so se v nekem smislu materialno realizirali vsi ekonomski odnosi«. Horizont je glede na formulacije prve izdaje širši, zato je širši tudi sklepni stavek: »Za svoboden razvoj gospodarstva je bil torej potreben tudi svoboden razvoj in napredek narodnega jezika«. Sprašujemo se, kako se v navedenih tezah razkrivata pomen in funkcija etnič- ne strukture ter jezikovno kulturne določenosti glede na potrebe kapitala in na- stanek naroda. Očitno je, da dobita jezik in kultura svoje »važno mesto« šele za- radi gospodarskih prizadevanj buržoazije in samo pri tistih »razredih in slojih, ki jih je potegnil za seboj kapitalistični tok«. Sele kapitalu se torej jezik in kultura razkrijeta kot nekaj »važnega«, in sicer kot nekaj tako važnega, da ju »uporabi« za »zunanji okvir« svojega lastnega dogajanja. Ravno to je karakteristika kapi- talskega procesa, ki »zavrže« fevdalno državo in si za svoj zunanji okvir »izbere« »etnično pripadnost, se pravi predvsem jezik in kulturo«. Hkrati je povsem jasno še nekaj drugega: jezik in kultura svojega novega in »važnega mesta« ne dobita zaradi samih sebe niti ne zaradi lastnih notranjih »po- treb« in torej tudi ne kot taka in sama na sebi, pač pa zaradi interesov kapitala. Jezik npr. v novi ljudski skupnosti ne postane tako izredno pomemben le zaradi samega sebe, marveč zato, ker je sredstvo, ki znatno olajšuje centralizacijo in ker je nujno občevalno sredstvo na trgu. Njegov »svoboden razvoj in napredek« nista potrebna in se ne dogajata zaradi njega samega, marveč zaradi svobodnega razvoja trgovine oziroma gospodarstva, se pravi zaradi svobodnega razvoja določenega tipa, tj. kapitalističnega gospodarstva. Po vsem tem ni več mogoče dvomiti: jezik in kultura, etnična struktura, vse na-rodno in na-rojeno dobi pomen temelja in okvira določene ljudske skupnosti, ki se imenuje narod, šele ko jih odkrije kapitalski proces ter jim dodeli novo in »važno mesto« v svojem lastnem dogajanju. Šele zdaj postaneta jezik in kultura nekaj aktivnega, saj se šele zdaj sproži tisto dogajanje, ki se imenuje »svoboden razvoj in napredek narodnega jezika«. Dogaja se potemtakem specifično aktivi- ranje na-rodno etničnih določil in prav to dogajanje podeljuje novi ljudski skup- nosti pomen in ime naroda. Dogajanje naroda je potemtakem specifično aktiviranje vsega rodnega, na- -rodnega in na-rojenega, vendar tako, da prihaja to aktiviranje od zunaj, ne pa iz etnične strukture same: prihaja od kapitala, od potreb po svobodnem razvoju gospodarstva in trgovine. Etnično na-rodna določila človeka so sicer v vsakem pogledu starejša in prvotnejša, brez njih naroda sploh ne more biti, vendar pa 5 Anton Tomaž Linhart POSKUS ZGODOVINE KRAJNSKE IN OSTALIH DEŽEL JUŽNIH SLOVANOV AVSTRIJE (Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südHchen Slaven Oesterreichs. Zweiter Band, Laibach 1791, 180—235. Tretji razdelek Razmišljanje o stanju starih Slovanov na Kranjskem § I. Izvor naroda Ker Slovani po Karlu Ve- likem zaradi vpliva fevdalne- ga sistema polagoma jenjuje- jo biti to, kar so bili, je čas. je hkrati vse to prvotno in izvorno glede na nastanek naroda takorekoč res docela pasivno, saj ga v smeri naroda aktivira šele kapitalski proces, ki pa je popolnoma a-nacionalna sila. Šele ta a-nacionalna sila odkrije in uveljavi etnično na-rodna določila kot okvir in temelj določene »ljudske skupnosti«, vendar jih ne odkrije in uveljavi zaradi njih samih in kot takih, marveč zaradi sebe. Za kapitalski proces so etnična struktura, jezik, kultura itd. »interesantne« le glede na njegove lastne interese in njihova aktivizacija v smeri naroda zajema le tisti njihov del, ki ustre- za interesom kapitalskega procesa. Narod je pravzaprav tvorba takšne historično socialne sile, ki je po svojem bistvu a-nacionalna in ki ji je svet etničnega in na- -rodnega kot tak in sam na sebi docela irelevanten. Vsi ti sklepi, ki se opirajo na marksistično definicijo naroda in njegovega nastanka, pa nas izpostavljajo posebni nevarnosti: dovolj razločno in kar sami po sebi nam ponujajo možnost, da v celoti zavržemo marksistično analizo, ker ]i to, kar je bistvo naroda, se pravi narodno kot tako, očitno sploh ni dostopno. Takšno ravnanje bi bilo le neodgovorna avantura, kar se bo še jasno izkazalo. Zato je možno zaenkrat zapisati samo tole domnevo: če je res tako, kakor se nam razkriva skozi premislek marksistične analize, potem je načeloma možno, da ra- zumemo in opišemo narod ne glede na vse etnično, jezikovno, kulturno in na-rodno oziroma na-rojeno. Takšna možnost se zdi morda na prvi pogled absurdna, vendar pa se je ures- ničila že pred malo manj kot devetdesetimi leti. Uresničila se je z znanim pre- davanjem Ernesta Renana Kaj je narod leta 1882. Prevod tega predavanja je leta 1913 in 1914 objavila Napredna misel, v zadnjem času pa se je nanj skliceval Fran Zwitter v razpravi Slovenski politični preporod 19. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike (Sodobnost 1964, št. 11 in 12). Narod je za Renana oblika človeške družbe — la société humaine — in najti hoče njene konstituante in bistvene značilnosti. V skladu z dotedanjimi oprede- litvami naroda podrobno preiskuje naslednje prvine: rasa, kultura oziroma re- ligija, jezik, zemljepisni faktorji in nazadnje še gospodarski interesi. To so prav- zaprav skoraj vse sestavine, ki jih »uporablja« tudi marksistična analiza — in za nas je bistveno važno, da Renan vse to zanika, saj pravi: »rasa, jezik, interesi, religiozna povezanost, geografska in vojaške nujnosti niso dovolj, da bi ustvarili narod«. Temelj naroda potemtakem ni rasa niti kultura in religija, pa tudi enotni jezik ne in še najmanj zemljepisne okoliščine ali gospodarski interesi. Iz pojma naroda so res izginila vsa etnična in na-rodna določila, z njimi pa tudi gospodarski interesi in ozemeljska fiksiranost, kar glede na marksistično de- finicijo pomeni, da je z etnično strukturo izgubila ves svoj pomen tudi tista historična socialna sila, ki lahko edina aktivira jezikovno kulturno skupnost v smeri naroda. Zato se utegne zazdeti, da je Renanova misel bistveno različna od marksistične analize in njenega socialno historičnega pomena, tako da bi je prav- zaprav sploh ne bilo treba posebej navajati, če zares izhajamo iz prepričanja, da je v pogledu naroda in njegovega vprašanja za nas odločilno prav marksistično razumevanje, kakor se je uveljavilo in uresničilo v naši lastni narodnoosvobodilni borbi in se izrazilo predvsem v Kardeljevem delu. Takšno sklepanje je kratkoinmalo prenagljeno, saj zaenkrat vemo le to, kaj za Renana narod ni, ničesar pa še ne vemo, kaj pa po njegovem mnenju narod je, kako nastane, kje je njegov izvor in kaj ga sploh omogoča. Kaj torej narod je? Za Renana je narod »duša«, oziroma »duhovni princip« in tvorita ga »dve stvari« hkrati, »ki sta v resnici le eno«. Ti »dve stvari, ki sta v resnici le eno«, sta preteklost in sedanjost, kar pomeni, da je narod tudi za Renana svojevrstna sinteza, ki druži v eno preteklost in sedanjost, kakor sta v marksistični analizi v eno združeni etnična struktura in določeni socialno ekonomski faktorji. Vpra- šanje je le, kakšni in kaj sta sestavini, ki se sintetizirata in kaj ju sploh sin- tetizira. Preteklost je za Renana najprej »skupno posedovanje bogatega volila spo- minov«, med tem ko je sedanjost »živa sporazumna želja za skupno življenje« in »volja za nadaljnje uveljavljanje dediščine, ki smo jo nedeljivo prejeli«. To pomeni hkrati, da »ideja naroda« lahko nastane le na podlagi »družbenega kapitala«, ki ga tvorijo »heroična preteklost, veliki ljudje in slava«. Narod je lahko le, če »smo si v preteklosti pridobili skupno slavo in če imamo v sedanjosti enotno voljo ; če smo v preteklosti skupaj izvršili velike stvari, in če imamo voljo, da jih še izvršujemo«. »Pogoj za narod« je očitno »preteklost«, vendar preteklost sama ni dovolj, narod se potrjuje v sedanjosti, in sicer s čisto »otipljivim dej- stvom«, to pa je: »soglasje, jasno izražena želja, da bi nadaljevali skupno življe- nje,« zato je bivanje naroda »vsakodnevni plebiscit«. 6 Izhodišče je vsekakor preteklost, vendar je to čisto določena preteklost, ki se imenuje herojstvo, slava, veliki možje in velika dejanja. Preteklost je skratka velika, herojska, slavna zgodovinska akcija. Spričo znane terminologije devetnaj- stega stoletja je navedene Renanove teze možno razumeti predvsem kot uteme- ljevanje takoimenovanih historičnih narodov, iz česar bi sledilo, da so njegove opredelitve kratkoinmalo enostranske, saj ne morejo ničesar nuditi takoimenova- nim nehistoričnim narodom, ki očitno pač nimajo velike in slavne preteklosti ter so tako ostali brez potrebnega družbenega kapitala. Ker pa so se kot samo- stojne in suverene enote in družbe uveljaviU tudi nehistorični narodi, bi se dalo sklepati še, da Renanovo predavanje sploh ne zadeva bistva naroda in da je v njem spregovorila le skušnja takoimenovanega historičnega ali celo samo držav- nega naroda. Vendar Renan sam čisto eksplicite zavrača historično pravo in trdi o njem, da je »brutalno«; zavrača pa tudi enačenje naroda z državo. Toda bistveno je, da zanj slavna preteklost sploh še ni vse, je samo družbeni kapital, oziroma je samo zavezujoč vzor za sedanjost, tako da sama na sebi še čisto nič ne pomeni in tudi ne more ničesar utemeljiti. Preteklost je lahko temelj le, če se nekako obnavlja in kar naprej reproducira, zato je poleg preteklega junaštva potrebna tudi volja za uresničevanje pretekle slave in junaštva v sedanjosti. Narod je narod le kot volja do slave in junaštva; narod je le, če se dogaja kot velika, junaška, slavna historična akcija. Renanovo vzklicevanje slavne, velike in junaške preteklosti ima očitno prav poseben pomen. Renan nikakor ne misli, da bi se narod lahko konstituiral samo zaradi neke slavne in junaške preteklosti. Narod kot akcija ni pretekla akcija, pač pa je narod kot historična akcija utemeljen v pretekli akciji. Narod kot historična akcija se potemtakem utemeljuje v pretekli akciji, kar pomeni, da je narod takšna zgodovinsko socialna akcija, ki se utemeljuje v socialno zgodovinski akciji; je torej akcija, ki se utemeljuje sama v sebi in v ničemer drugem. Narod kot akcija, ki je utemeljena le v sami sebi, je očitno hkrati akcija, ki izvira le iz sebe same in iz ničesar drugega, zato je tudi zavezana in odgovorna le sami sebi in ničemur, kar ni ona sama: takšna akcija je seveda docela svobodna in osvobojena slehernih »vezi«. In ker je res tako, je Renan s posebnim poudarkom napisal: »Francoski revoluciji pripada čast, da je razglasila, da biva narod sam po sebi — une nation existe par elle-même«. Narod biva torej sam po sebi, je sam iz sebe in samo sam zaradi sebe. Narod je avtokreacija, ustvarja sam sebe in je zato tudi docela svoboden. Kot svoboda in avtokreacija se narod dogaja na način socialno historične akcije, ki je ravno tako svobodna in torej ni od nikogar odvisna, razen sama od sebe. Prav to pa je bistvena možnost in »šansa« tudi slehernega nehistoričnega naroda: takšna svobodna akcija, ki je odvisna le od same sebe in od ničesar drugega, je takorekoč prava creatio ex nihilo in se zato lahko pojavi kjerkoli in kadarkoli. Potrebna je pravzaprav samo volja do velikih in slavnih dejanj, pa tudi ta volja že je, ker so bila slavna dejanja že izvršena, tako da je volja do slavnih dejanj pravzaprav samo volja do tiste volje, ki je nekoč že izvrševala veliko zgodovinsko junaštvo, je torej volja do volje, volja za samo sebe, je samo-volja. Narod je potemtakem možen samo v čisto določenem zgodovinskem hori- zontu, se pravi v horizontu čisto določenega načina z-godevanja in do-godevanja vsega, a to je očitno tak horizont, kjer imata zgodovinskost in medsebojnost pomen svobodne in le v sami sebi utemeljene historično socialne akcije. To je horizont, ki ga odpira »pojem« creatio ex nihilo, oziroma Marxova beseda gene- ratio aequivoca. Narod je tvorba svobode in nastane torej iz niča, zato je jasno, da ne more biti zavezan niti rasi ali religiji, prav tako pa tudi ne jeziku, kulturnim posebnostim, gospodarskim interesom ali zemljepisnim okoliščinam, kajti: narod je sam po sebi. Ta nič, iz česar narod je in iz česar prihaja, seveda ne pomeni nekakšnega niča v preprostem pomenu te besede, ni nekakšna praznina ali odsotnost vsega. Narod je »iz« rase, religije, kulture, jezika, zemlje, gospodarstva, vendar pa ni njihova tvorba, ni »po njihovi volji« in ne zaradi njih. Vse to je samo nekakšen »material«, ki ga pač narod kot svoboda po svoji svobodni volji uporablja za svoje svobodno izbrane cilje in namene. Renan piše: »Ne, niti zemlja pa tudi rasa ne ustvarjata naroda. Zemlja daje substrat, polje bitk in dela; človek pa daje dušo.« Pravi tvorec naroda je človek, oziroma človekova duša in zato je tudi narod duša ali duhovni princip. Vendar pa človek kot duša in kot tvorec naroda ni ne- kakšen človek na sploh, saj Renan posebej poudarja: »Pri oblikovanju te svete da postavimo na ogled izvir- no podobo naroda, preden jo ugledamo iznakaženo s tuji- mi potezami. Zaslužni gospod doktor An- ton iz Zgorzel.ca' je prižgal baklo v kaosu slovanske dav- nine in pcučil Slovane, da imajo zgodovino, ki teče ne- pretrgoma od zibelke člove- škega rodu do naših dni. Ta zgodovina je njihov jezik. Jezik nam kaže izvor in izoblikovanje naroda po na- slednjih obdobjih. Prvo obdobje. Pranarod, ki obsega Perzijce, Armence, Grke, Latinee, Galce, Slovane in Nemce, še brez imena — samo toliko, kolikor sme ma- tematik za neznane količine uporabiti znamenje — to so Kavkazijci. V tem obdobju se kažejo kot otroci. Drugo obdobje. Grki, La- tinci, Slovani in Nemci, pr- votno ljudstvo, divjaki, ki so živeli od lova. Imenujmo jih kar Hiperborejce. Tretje obdobje. Slovani in Nemci, pleme, najbrž Neme- ti.* V tej dobi so udomačili divje živali in postali pastirji. Četrto obdobje. Slovani kot posamičen narod z imenom Srbi. V tej dobi so se naučili orati zemljo in so postali po- ljedelci. Gospod Anton je očitno pokazal pot človeštva, ki ga prikazuje ta teorija tako jas- no, v njegovih jezikih ter za- pustil željo, naj se kak uče- njak loti dela in v popolnem delu analitično razišče jezike sorodnih ljudstev, genealoško uredi njihove rodove in po vseh obdobjih opredeli stop- 7 stvari, l iJziroma metafiziko subjektivitete v naših političnih in pozneje strankar- çjjiu ícrogih). Izjemi (ki pa — kot bomo videli — potrjujeta pravilo o ne-filozof- skosti slovenskega narodnega gibanja v celoti in v globljem pomenu besede) sta: bistro. Ferlach, slovensko Borov- le, od bor, kar je bilo v stari slo- venščini rodovno ime za iglavce. Völkermarkt v ljudski izgovarjavi Felkamark, od belka, pomanjševal- nice od bela. Nekajkrat sem že omenil navado Slovanov, da si sposojajo krajevna imena po bar- vah. V prvem zvezku te zgodovine str. 327 si nisem znal razložiti ime- na Felkamark ter sem pisal Völke- markt, forum gentium. Toda umak- niti moram to besedo pred drugo besedo slovenskega jezika. " Sunt enim proceri omnes, ac robustisimi. PROCOP. de bello goth. L. Ш. C. 24 " Colorem nec summe candi- dum habet cutis, ne flavum coma, ñeque is plane in nigrum deficit, ac subrutus est. & quidem omni- bus. Id. ibid. » Reisen durch Oesterreich, Steiermark, Kärnten, Drittes Bänd- chen. Wien 1783. " Quis hominum — est, qui so- lis radiis tepescit, qui nostram po- tentiam possit sibi subigere & do- mare? Aliorum enim regionis do- minatum acquirere solemus, non alii notrae, qui nos certo manet, donee erunt bella & enses. ME- NANDER apud Stritter. T. П. p. I. Slav. C. VI. § SO. p. 46. " Samo respondens jam saucius dixit, & terra, quam, habemus, Da- goberti est, & nos sui sumus, si tamen nobiscum disposuerit amici- tias conservare. Sicharius dicens, non est possibile, ut Christian! Dei servi cum canibus amicitias colere possent. Samo e contrario dixit: Si vos estis Dei servi, & et nos su- mus Dei canes, dum vos assidue contra ipsum agitis, bos permis- sum accipimus, vos morsibus lace- rare. FREDEGAR. C. 67. " Pragmatische Geschichte des Markgrafthums Oesterreich von 63 1. krščansko krilo slovenskega narodnega gibanja v drugi polovici 19. stoletja, ki ga označujejo imena Mahnič, Krek, Lampe, Jeran, pozneje Ušeničnik idr. okrog »Rimskega katolika« in predvsem »Danice« in ki se izrazito veže na neotomistično filozofijo ter z njo dolgo časa idejno obvladuje skoraj ves slovenski prostor; 2. dokaj osamljeni Janko Pajk s svojo mariborsko »Zoro« in svojo, na Slovenskem skoraj neznano filozofijo. Izrazitejši filozofi Slovenci, kolikor so se gibali v horizontu evropske novo- veške filozofije oziroma metafizike subjektivitete, v vsej zgodovini slovenskega narodnega gibanja večinoma niso delovali v tem gibanju, niso bih s svojim delom neposredno vključeni vanj. Tako je bil npr. Jakob Štelin pri nas povsem neznan (deloval je v Padovi) ; Franc Gmeiner je deloval na graški univerzi in se za sloven- sko narodno gibanje ni brigal, pa tudi v tem gibanju je ostal neznan; Franc Karpe (naš najizrazitejši in najplodnejši filozof racionalist) je bil sicer član druge akade- mije operozov, vendar je živel vse svoje aktivno življenje zunaj ožje domovine, čisto na obrobju slovenstva, brez kake vloge v tem gibanju, in je bil zato hitro pozabljen; Jožef Mislej je bil čisto zunaj slovenskega narodnega gibanja (odkril ga je šele — po smrti — Janko Pajk) in tudi njegovo filozofsko delo ni imelo v tem gibanju nobene vloge; Jožef Likavec, Ceh, izrazit in ploden filozof v smeri kritično transcendentalno filozofske misli, je živel zadnjih petnajst let svojega življenja v Ljubljani (nekako »po kazni«), vendar je bil tu filozofsko povsem pa- siven in kot filozof brez prave neposredne vloge za naše narodno gibanje. Pajk sam je bil — kot že rečeno — v svojem filozofskem ustvarjanju slovenstvu tuj in neznan. Značilno je tudi, da je skoraj vse svoje čisto filozofske razprave pisal v nemščini. Nenavadno je, da jedro slovenskega narodnega gibanja v vsej njegovi zgodovini ostaja brez svojega filozofa, celo brez posluha in brez potrebe za tisto filozofijo oziroma metafiziko, v kateri se — kot smo omenili — njemu samemu šele odpira pot in prostor gibanja. To je za zgodovino slovenstva (razumljeno ne v smislu zgodovinopisja ah historične znanosti) nenadomestljiva pomanjkljivost, ki gotovo ni ostala brez posledic v vsej zgodovini njegovega gibanja. Ta pomanj- kljivost je za slovenstvo karakteristična in označuje njegovo večno polovičarstvo. S to pomanjkljivostjo so namreč v tesni zvezi pohtični programi in ideje, ki jih je slovensko narodno gibanje porajalo in ki tega gibanja niso mogle pripeljati k njegovemu cilju : dejanski vzpostavitvi slovenskega naroda kot subjekta. Vprašanje je, kaj je specifika slovenskega narodnega gibanja (slovenstva)i da — čeprav se mu možnost njega samega odpira šele in samo iz novega samorazu- mevanja evropskega človeka. Ici ga utemeljeno izreka novoveška filozofija oziroma metafizika subjektivitete — nima potrebe po nji ali celo noče vedeti zanjo. Ce bi to veljalo le za kak posamezen krog ali krožek znotraj slovenstva, bi že lahko govorih o naključju. Ne more pa biti naključje, da je slovenstvo »a-metafizično« v vsem svojem zgodovinskem poteku, tako da je prav to zanj karakteristično. Pri tem. te »a-metafizičnosti« slovenstva ne mislimo le iz navidez vnanje okoliščine, da slovensko narodno gibanje ni kazalo zanimanja za novoveško filozofijo oziroma metafiziko subjektivitete in da ni imelo »svojega filozofa«, temveč v globljem smislu, iz njegove »prakse«, dejanskih hotenj in ciljev tudi na narodno političnem (in celo tehničnem in gospodarskem) polju. Sele če omenjeno »a-metafizičnost« ra- zumemo in mislimo v tem pomenu, se nam pokaže v vsej svoji tehtnosti. Ker sku- šamo v pričujočem zapisu opisati neko bistveno strukturo slovenstva, moramo tudi odgovor na prejšnje vprašanje iskati znotraj bistvenih struktur, ne pa v takih ali drugačnih historičnih okoliščinah in faktih. Iz tega pa ne sledi, da zavračamo po- men teh okoliščin in faktov. Ce smo pozorni na doslej opisana razmerja v evropski metafiziki subjekti- vitete in narodnih gibanjih, nam odgovora na naše vprašanje ne bo treba iskati prav daleč. Kakor namreč evropska metafizika subjektivitete šele odpira možnost nacionalnih gibanj, mora biti vendarle prav v nji sami nekaj, zaradi česar ni bila sprejemljiva za slovensko narodno gibanje. Ta metafizika namreč odpira narodu pot in prostor gibanja, v«ndar samo tako, da ga obenem neogibno postavlja na njega samega in brezpogojno i^^iiteva od njega za to samo stojnost moč in sicer njegovo lastno moč; zahteva torej oa njega, da se neogibno postavi kot dejanski (dejavni) subjekt, ki opore za svojo subjekti.»«t ne more in ne sme iskati v čemer koli zunaj sebe, sebi tujem, drugem, transsubjektnvr^ ; s tem zahteva od njega ob- enem jasne odločitve, kaj je on sam, kaj je njemu lasv^r.^, kaj mu je tuje. In videti je, da je prav ta brezpogojni pogoj, namreč MOC za i'-io-stojnost naroda kot dejanskega subjekta, slovenstvu v vsej njegovi zgodovini ma^-i^gj pj.¡ tej^ želim posebej opozoriti na to, da te moči tu ne razumem v prvi vrsti iz Ugvilčne aU teritorialne relativne majhnosti slovenskega naroda in tudi ne iz kake vitosti njegovega gospodarstva ali proizvajalnih sil (kar gotovo ima svoj pomen, 64 vendar ne odločilni pomen), temveč jo razumem bistveneje, namreč predvsem iz nemoči za moč, t. j. iz nezmožnosti dosledno sprejeti nase pot tveganja samo-stoj- nosti in nenehnega samopostavljanje. Ta nemoč za brezpogojno zahtevano moč za samo-stojnost slovenstva kot subjekta se kaže iz njegovega paradoksalnega hote- nja, po katerem bi slovenstvo hotelo biti subjekt ob hkratni naslonitvi na nekaj njemu tujega, vnanjega, transsubjektnega. Ce se vprašamo, od kod slovenstvu ta specifična nemoč za moč, lahko tu samo opozorimo na Heglov opis tiste nujne »poteze« subjektivitete, ki ga najdemo v njegovi »Fenomenologiji duha« v IV. po- glavju pod naslovom »Resnica in gotovost samega sebe. A. Samostojnost in nesa- mostojnost samozavesti; gospostvo in hlapčevstvo«. Tu Hegel na skrajno abstrak- ten način daje odgovor na naše vprašanje. Fenomenološko namreč pokaže, da v boju dveh »samozavesti« za priznanje zmaga tisto, ki v tem boju do kraja tvega svojo lastno eksistenco, ki tvega svoje uničenje in smrt. Njena moč za samo-stoj- nost (s katero izsih od druge tudi priznanje sebe) izvira torej iz tega skrajnega tveganja. To bi tedaj pomenilo, da slovenstvo v boju za priznanje sebe, t. j. na poti samopostavljanja sebe kot subjekta, ni preneslo tega skrajnega tveganja in zato tudi ni našlo moči za moč dejanske samo-stojnosti. Bistvo slovenskega narodnega gibanja ozkoma slovenstva bi bilo torej para- doksalno hotenje, biti kot subjekt oprto na nekaj transsubjektnega. Da to ni mo- goče, je samo po sebi razvidno iz novoveške metafizične določenosti subjekta. Ker pa je iz evropske metafizike subjektivitete nenehno prihajala brezpogojna zahteva za dejansko samopostavljanje in zahteva za moč za samo-stojnost (subjektnost) naroda in ker slovenstvo ni našlo moči za to moč, se je v svojem jedru moralo paradoksalno zapreti pred nenehnim, neznosnim in usodnim klicem metafizike subjektivitete (ki ga je vendar bila poklicala v življenje), se pred njo zavarovati tako, da ni kazalo ne posluha ne zanimanja zanjo. To zapiranje je bilo nujno, če naj bi se slovenstvo ohranjalo v svoji takšnosti, t. j. kot paradoksalno hotenje, biti kot subjekt oprto na nekaj transsubjektnega, zakaj ta paradoksija slovenstva, ki bi se kot taka lahko razkrila le iz pristne metafizike subjektivitete in se tako one- mogočila, je morala ostati prikrita, zaradi česar je morala biti odrinjena tudi me- tafizika subjektivitete. Kar se je porajalo iz take bistvene samoonemogočenosti slovenstva, je realna zgodovina slovenskega narodnega gibanja, je vrsta utopij in mitologij, je večno polovičarstvo in drobtinčarstvo. Slovensko narodno gibanje se ni moglo in se ni smelo zagledati v takšni svoji resnici, zato je v svojem jedru (vsi njegovi »krogi« in »krožki«) nenehno vztrajalo v zamegleni nerazvidnosti svo- jega bistva. Samo iz tega je najbrž mogoče povsem razumeti tako »trdovratno ne- zanimanje« za »čisto« filozofijo oziroma metafiziko subjektivitete v skoraj vseh »krogih« slovenstva. Omenil sem, da »a-metafizičnost« slovenstva ni le nekaj vnanjega ali zgolj »teoretičnega«, temveč se po svoje jasno kaže v njegovi dejanski »praksi«, v ho- tenjih in ciljih, med drugim tudi na narodno političnem področju, kjer je nemoč in polovičarstvo slovenstva dovolj očitno. Dolgo časa (vse do Copa in Prešerna) se je program slovenstva omejeval zgolj na izoblikovanje in uveljavitev sloven- skega jezika in ni segal na politično področje, čeprav so se že v tistem času začeli navduševati z iluzijo pripadnosti k »mogočnim Slovanom«, z »veliko Karantanijo« ipd. Šele s Prešernom se jasneje pojavi ideja narodne združitve vseh Slovencev v boju proti sovražnikom in tudi v okrilju pripadnosti k vsem Slovanom (Prešernova »Zdravljica«). Program kmečkih uporov leta 1848 ni imel slovenskega narodnega značaja, ker je bil naperjen le proti fevdalnemu tlačanstvu, meščanstvo pa se mu ni pridružilo. Pohtični program »Zedinjene Slovenije« (od leta 1848 naprej) ne postavlja zahteve po dejanski, politično državni in teritorialni emancipaciji slovenskega na- roda v dejansko samostojen subjekt, temveč se namerava emancipirati, ostajajoč znotraj Avstrije (tu se jasno kaže prej omenjeni paradoks slovenstva). In vendar velja ta program v naši zgodovini za najpomembnejšo osnovo pohtične konstitu- cije slovenskega naroda. Previdnejši del slovenstva (Bleiweis, pozneje Zarnik in Majar) se je le boječe spogledoval s tem programom in močno poudarjal zve- stobo Avstriji in cesarju (»vse za vero, dom, cesarja«). Tudi gibanje »mlado- slovencev« in slovenskih taborov ne sega čez program »Zedinjene Slovenije« znotraj Avstrije. Ko pozneje oslabi položaj Avstrije, se slovensko narodno gi- banje kljub temu ne opre samo nase, temveč se začne opirati na jugoslovanstvo (»ilirsko gibanje«), vendar — najprej spet v okviru Avstrije. Program Jugoslo- vanske socialnodemokratske stranke (1896) sprejema avstromarksistične koncep- cije in zato niti ne zahteva dejanske teritorialne in gospodarske emancipacije slovenskega naroda, obenem pa se poganja za iluzijo popolne nacionalne zdru- Konstantin Franz v. Kauz, I. del, str. 67. " Nemško Sklave, nizozemsko, švedsko, angleško itn. brez nebni- ka slave, francosko esclave, itali- jansko schiavo, vlaško sklabu, podložnik, suženj. Sklaverei, esclavage,. schiavitù, sužnost, tlačanstvo. " Geschichte aller wendisch-sla- vischen Staaten. " Anton v n. d. 1. knjiga, str. 33, 34. " Mo^uvati, mo^zhuvati; mesh; moshki, mo[hzhi. " O/zveta, o^svetenje, maščeva- nje, o^zveta, po|zvetenje, posveti- tev, pravičnost. Dalmatinci imajo pregovor, s katerim upravičujejo svojo maščevalnost: ko ne ^e osveti, on ye ne posveti. Da je ta pojem, ki maščevanje spreminja v vrlino, pred uvedbo krščanstva poznalo več plemen, priča beseda o^etnik, maščevalec, ki se je je ohranila pri koroških Vindih. « Abbate Fortis Viaggio in Dal- mazia. Vol. I. P. 60. " Ingenium ipsis enim legibus accedens, quod nocte turatus fue- ris, crastina hospitibus disperties. HELMOLD h. I. c. 28. " Kranjsko, hrvaško kradem, češko kradu, rusko КраДу« V grščini najdemo, če se ne mo- tim, podobno besedo kpagatü- quatio, infestor. " SAXO L. XIV. И Gl. v nasi. §. " Fortis I. C. p. se. " Et Winedi, quod est foedissi- mum & deterrium genus hominum, tam magno zelo matrimonii amo- rem mutuum servant, ut mulier viro proprio mortuo vivere recu- set, & laudabilis mulier inter illas esse judicatur, quaer propria manu sibi mortem intulit, ut in una 5 — Problemi 65 žitve vseh Jugoslovanov v enoten narod (»tivolska resolucija«, 1909). Klerikalno krilo slovenstva (Mahnič, Jeran, Krek in drugi) je direktno napadlo vso novo- veško filozofijo oziroma metafiziko subjektivitete, odklanjalo novoveško novo samorazumevanje človeka, naredilo iz anacionalnega katolicizma osnovo sloven- stva ipd. Krekov program trializma postavlja Slovence pravzaprav v dvojno od- visnost, najprej od jugoslovanstva, nato pa tudi od Avstro-Ogrske. Njegov program krščanskega socializma je v bistvu protinacionalen v modernem, edino mogočem pomenu nacije, ker nastopa proti dejanski osvoboditvi in samostojnosti, saj je za tomistično utemeljeno krščanstvo vsaka oblast od boga (to je tudi moment Krekovega programa) in je svoboda le v sprejemanju božje volje. Sele v prvi svetovni vojni se začnejo Slovenci obračati proti Avstriji; vendar ne z namenom, da bi se dejansko osamosvojili in postali samostojen subjekt, temveč da bi to edinstveno priložnost zapravili s ponovno podreditvijo v Kraljevini SHS, katere ustanovitev so pozdravljali vsi slovenski liberalci, socialdemokrati in klerikalci, kakor tudi krog tako imenovanih »preporodovcev«. Tako rekoč noben »pošten« Slovenec si ni drznil niti pomisliti na tveganje dejanske slovenske združitve in osamosvojitve, kar je pravzaprav dediščina dotedanjega slovenskega narodnega gibanja. S tem kratkim opozorilom na poglavitne točke v zgodovini slovenstva sem želel le ilustrirati prejšnji premislek bistvene »a-metafizičnosti« slovenstva. Iz »a-metafizičnega« slovenskega narodnega gibanja izhajajoča politika se nam kaže torej kot previdna, vedno brez bistvenega tveganja, brezsubjektna, vedno z iluzijo zavarovanosti v nečem sebi tujem, vedno s paradoksalnim hotenjem biti kot subjekt oprta in naslonjena na kaj transsubjektnega; polovičarska v stari Avstriji in ob njenem zlomu, polovičarska v stari Jugoslaviji — ohranja in vzdržu- je tako paradoksalnost slovenstva, zavrtenega v krog lastne možne nemožnosti. Tisto transsubjektno, na kar se slovensko narodno gibanje želi opreti, je lahko kar koli, ponavadi je vedno iluzija ali mitologija. Naj bo to že »samostojnost Slovencev ali Slovanov v Avstriji« ali »ilirsko gibanje« in »jugoslovanstvo« kot enoten narod južnih Slovanov, »vseslovanska ideja« ali zgolj »slovanska velika prihodnost«. Vrednote ali Morala kot nekaj »po sebi«, nekaj transcendentnega. Krščanstvo ali Vera, ali pa nekakšna v transcendenci zasnovana Resnica in Pravica (Cankarjev Hlapec Jernej je izredno zadet simbol paradoksalnosti slovenstva v njegovi celotni zgodovini; ostaja le vprašanje, ali nas morda zadnje Jernejevo dejanje — požig domačije, s katerim dokončno potrdi svojo nemožnost — ne čaka v naši prihodnosti), ali pa »posebno kulturno poslanstvo malih narodov« ipd. itd. Zgodovina, ki prinaša »vehko slovansko prihodnost«, v kateri se bo slovenstvo uresničilo in postavilo na noge, je tudi lepa iluzija, ki slovenstvo odvezuje od lastnega tveganja samo stojnosti. Prvi je izrekel misel o veliki slovanski prihod- nosti in pomenu nemški filozof Herder, ki je iz svojega filozofsko metafizičnega realizma in na njem zasnovanega pojmovanja zgodovine kot nenehnega razvoja humanosti pripisal v tem razvoju prav Slovanom posebno odlično vlogo, zaradi česar je bil pri nas znan, tako da se je celo omenjalo »slovensko herderjanstvo«. Znano je, da je naš Kopitar čital Herderjevo filozofijo zgodovine in se navdušil nad njegovimi idejami o Slovanih, hkrati pa je bil prepričan privrženec Avstrije, od katere se je nadejal odrešitve ne le za Slovence, temveč za vse Avstrijske Slo- vane. (Poročajo pa tudi, da Kopitarja ni mogel zares pritegniti Kant, čeprav ga je po prihodu na Dunaj začel prebirati; pozneje pa se je baje vdajal nazadnjaške- mu katolicizmu.) Herderjeve ideje o Slovanih je namreč prevzel Slovak Jan Kollar, ki je postal začetnik zamisli o »slovanski vzajemnosti« in začetnik »slovanofilstva« ter je vplival na Ljudevita Gaja in na ilirsko gibanje. Samo iz opisane temeljne poteze slovanstva lahko razumemo, da je ravno Herder spričo toliko drugih, v tistem času še bolj pomembnih mislecev in kljub takratni zmagoviti kritično- transcendentalni filozofski misli (Kant) zbudil pri nas odmev. Vnanja opora slovenstvu je lahko celo negacija »smrtnega sovražnika Sloven- cev«; to so Nemci, pa tudi Italijani. Od njih prihaja pokristjanjevanje, ki ga že Linhart dojema kot orodje za podjarmljevanje Slovencev. Slovenstvu se Nemci in Italijani ne kažejo kot preprosti empirični sovražniki, ki so empirično posto- poma spodrinili in asimilirali Slovence, ker so le-ti preprosto premalo udarili, kadar je bilo treba, ker si v konfliktih niso drznili izpostaviti tveganju tudi lastne eksistence ipd., temveč se mu kažejo kot zunaj njega (tj. slovenstva) obstoječe transcedentno, infernalno Zlo, ki mora edino biti krivo za neuspehe slovenstva. »Zlo« v narodnem subjektu samem (njegovo nenehno odstopanje, njegova nemoč za moč) je tako mitološko »obrambno« projicirano navzven. S stališča veljavne tradicije slovenstva je mogoče rčči le: »življenje je vrednejše od svobode«, »bolje 66 je biti tristo let ovca kot tri dni lev«, »bolje je biti bogu vdan berač kot zlodjev bogatin«, »bolje je pustiti se ubijati kot ubijati«. (Seveda so tudi drugod oznanjali take evangelije, vendar so obenem vedno močno »grešili«.) Glede tega je v vsej zgodovini slovenskega narodnega gibanja najbrž ena sama izjema, namreč oborožena narodna vstaja (OF, 1941), ki pa je ni organiziralo tradicionalno jedro slovenskega narodnega gibanja (to mu ni prišlo niti na misel), temveč komunistična partija, kljub temu, da je bila nadnacionalno univerzalna in neidentična z jedrom dotedanjega slovenstva. Ta je morala po prigovarjanju in taktičnem prilagajanju dobesedno potisniti že po tradiciji onemoglo' jedro slo- venstva v boj, ki se mu zdel brezupno in zato »brezumno« tveganje. O tem najbrž najbolj jasno priča Josip Vidmar (glej njegov članek »Srečanje z zgodovino«. Per- spektive štev. 23-24), ko opisuje svojo situacijo in situacijo svoje generacije ne- posredno ob okupaciji Jugoslavije: »Bil sem nekako izgubljen in moje premiš- ljevanje me ni privedlo ne do jasne predstave v bodočnosti ne do kakršnega koli sklepa. Oni (tj. komunisti — I. U.), sem si govoril, vedo za pravo stvar, povedali nam bodo, kaj storiti. Povedali nam bodo nekaj, kar bo v skladu s častjo in življenjskimi interesi Slovencev.« Ko pa govori dalje o sestanku, na katerem je bila ustanovljena Osvobodilna fronta in je Kidrič dal predlog za takojšen oborožen odpor zoper okupatorja, pravi Vidmar: »Kakor sem sprejel vse, kar je Kidrič razložil in predložil, moram priznati, da sem ob njegovem zaključnem predlogu o takojšnjem oboroženem odporu osupnil in se kratko malo prestrašil. Obšla me je tesnoba. Ali je to zares razumno in premišljeno? Mali slovenski narod, na drugi strani pa ogromni vojaški stroji kar treh okupatorjev, (...) Neznansko tveganje...«. Gojiti lepe želje in upe ter čakati — spet na nekaj zunaj njega, na kar naj bi se kot subjekt oprlo, pristavilo pozneje svoj lonček in tako vendarle bilo subjekt(!) — to je slovenstvu tako rekoč »prirojena lastnost«. Komunistična partija se je opirala na Marxovo filozofijo, ki je filozofija raz- voja proizvajalnih sil in je prav kot taka pristna dedinja evropske novoveške metafizike subjektivitete ter v bistvu njena prevratna zaostritev; nikakor torej ne zavrača novoveškega samorazumevanja evropskega človeka kot dejanskega subjekta na podlagi samoproizvodnje in samodoločanja, temveč radikalneje kot kdaj prej izreka to subjektiviteto, odkrivajoč jo kot realno podlago takega člove- kovega življenja, tj. na poti razvijanja in krepitve vseh človekovih moči. Prav kot mislec razvoja proizvajalnih sil v filozofskem pomenu je Marx prvi mislec moderne tehnike (treba je le pozorno prebrati njegove »Grundrisse zur Kritik der politischen Ökonomie«). Toda prav to je bilo slovenstvo (zaradi že prej naka- zanih razlogov) pri Marxu najmanj všeč, zato se je ogrevalo predvsem za marksi- stične univerzalno eshatološke vizije Proletariata in njegove Zgodovinske naloge — osvoboditve vsega človeštva (kjer bi »torej vendarle« tudi slovenstvo našlo svoje uresničenje — seveda spet na nečem transsubjektnem). Tipično slovenski, slovenstvu lastni marksizem se zato ni izkazal s svojo bistvenejšo, »znanstveno- tehnološko« stranjo (filozofsko mislijo razvoja proizvajalnih sil), temveč predvsem s svojo Zgodovinsko-Proletarsko, eshatološko utopično stranjo. O takem razmerju med marksizmom in slovenstvom nam spet priča Josip Vidmar v prej omenjenem članku. Takole pravi, ko govori o upih, ki mu jih je zbujal komunizem: »Tudi to predragoceno zagotovilo nam je nudil komunizem, ki je s svojimi zahtevami po odpravi zasebne lastnine, izkoriščanja človeka po človeku in po odpravi družbenih razredov, se pravi vsakršnih privilegijev, raz- grinjal pred iščočimi in razmišljajočimi razumniki in širnimi množicami perspek- tivo povsem nanovo zgrajene bodoče družbe, ki bo že s svojim ustrojem dušila in naposled uničila korenine grobe sebičnosti, s tem pa tudi vsakršnih deformacij, ki so tako značilne za tiste, ki druge izkoriščajo, kakor za tiste, ki so izkoriščani del človeštva«. Podobno in morda še bolj jasno se o tem izraža Vladimir Kralj (glej njegov članek »Memoari 1941—1945«, »Perspektive«, štev. 26), ko pravi: »Kar me je že takrat pri Marxu najbolj prevzelo, niso bili toliko njegovi ekonomski spisi, ki sem jih tedaj samo na pol razumel, kakor moralna stran Marxa, njegov socialistični humanizem, zgoščen v geslu neizkoriščanja človeka po človeku, in pa njegovo sociološko realistično pojmovanje zgodovine, razvoja družbe«. Ko govori dalje, o načrtih, ki so jih delali skupaj s komunisti za povojni čas, sklepa Kralj: »Skratka, predajali smo se zanesenim prividom ene same orjaške tovarne od Drave pa do Trsta. Kaj pa človek in kultura, sem si ob splošnem navdušenju upal glasno misliti. Ali ni eden glavnih smislov Marxovega nauka počlovečiti člo- veka in družbo?« Videti je, da je doslej zadnja velika iluzija in mit slovenstva v dolgi vrsti prej omenjenih bila prav svetovni Proletariat in njegova svet odrešujoča naloga, ki je »tako posrečeno« blizu ideji panslovanstva in je kot nalašč za paradoks slo- strue paritet ardeat cum suo viro. S. BONIFAC. Epist. 19 ad Ethibal- dum regem Merciorum in Biblioth. Patrum. » Nulla gens honestior Slavis in hospitalitatis gratia. HELMOLD. L. I. c. 82. " Si quis vero, quod rarissi- mum est, peregrinum hospitio re- movisse deprehensus fuerit, hujus domum vel facúltales incendio consumere licitum est; atque in id omnium vota pariter conspirant, illum ingiorium, illum vilem, & et ab omnibus exsibilandum dicentes, qui hospiti partem negare non timuisset. HELMOLD. L. I. c. 82. " Non uni parent viro, sed ab antiquo in populari imperio vitam agunt. De bello goth. L. ni. c. 14. " Krajnsko krajl, lužiško, kral, češko, slovaško kräl, hrv. kralv, poljsko krol, rusko ЈСОрОЛб. " Kraj, meja, konec, in dežela, pokraina. Glej Zgodovino Krajn- ske, I. del, str. 419. Potemtakem bi bil krajel toliko kot gospodar okrožja, dežele. " Kara, kazen, KapaiOj kaznujem. " Krajnsko boj, češko boj, rus- ko ÉOJT, Krajnsko vojska, češko wovna, rus- ko воина, Krajnsko vodim, voditi, češko we- d«, ruskt -ВОЖу, ВОДИШБ, « Glej Megiserja v 1. delu nje- gove kronike Koroške in tretji zve- zek te zgodovine. " Rusko КНЛЗБ. češko knjze, krajnsko knez, dalmatinsko knés. Se so se ohranile sledi v de- želi. Tako se npr. imenuje pose- stvo Grafenweg (cesta poljskih gro- fov na Krajnsko, gl. Valvasor, HI. del. XI. knjiga, str. 221) Kneshi pot; Grafenwiese pri Radovljici, nekdanjem celjskem gospostvu, Knçshnek; vas Grafenbrunn na Notranjskem Kneshák; več vasic 67 venstva, saj je vanjo mogoče vključiti skoraj vse dotedanje Ideale in Vrednote slovenstva. Ce smo govorili o iluzijah in mitih slovenstva, ni mogoče mimo ugovora, da so podobne mite in iluzije gojih tudi drugi evropski narodi. Vsekakor, vendar je za slovenstvo specifično pri tem najbrž tole: medtem ko so se drugi narodi sami iz sebe dejansko vzpostavljali kot subjekt in jim je podobna mitologija služila le kot bolj ali manj primerno ali uporabno lastno mobilizacijsko sredstvo, je slo- vensko narodno gibanje verjelo tem svojim fikcijam kot transcendentnim, uni- verzalno zavezujočim Resnicam, na katerih bi se edino lahko odrešilo (dejansko vzpostavilo kot subjekt), od katerih je pričakovalo rešitev zase, ne da bi pri tem tvegalo samostojnost (in z njo seveda tudi lastno eksistenco). Mogoče je seveda ugovarjati, da Slovenci ne moremo postati v tistem smislu subjekt, kakor govo- rimo o njem v pričujočem zapisu, ker da smo premajhni. Toda tega ni mogoče vnaprej vedeti; razen tega pa tudi ne gre za to, da bi moral biti subjekt absolutno sam, če naj bi to v resnici bil, temveč gre za to, da za svojo subjektivnost, za svojo samo-stojnost najde moč sam v sebi, da najde moč za moč (da tega ne išče zunaj sebe), da pa kot dejanski subjekt z vnanjim nujno računa, vendar mora v tem računu vedno jemati sebe za edino osnovo računanja, ne pa kaj sebi vna- njega, transsubjektivnega. Ce pa tak subjekt zares ne moremo biti, ah če se je dandanes morda spremenila usodna, bistveno zgodovinska scena dogajanja na- roda, tj. če se je morda zaprl sam horizont metafizike subjektivitete in se skozi ta razpor razkriva neki, človeku vsekakor bistvenejši horizont, v katerem se sama metafizika subjektivitete (kot horizont dogajanja novoveške evropske zgodovine) šele pokaže v svoji bistveni zgodovinskosti (torej ne kot kaka absolutna »situa- cija« človeštva, zaradi česar se tedaj tudi narod zares pokaže kot neki zgodovinski način biti človeštva), tedaj bi bilo prav, če bi se tudi zares prenehali trapiti s sub- jektivnostjo po že preizkušenih ali kakih »novih« vzorcih. Tedaj pa bi seveda morali znova premishti nekatere fundamentalne reči o nas samih. Zdi se, da se nekateri znaki tega pri nas danes že kažejo. V ta vprašanja se na tem mestu ne nameravamo spustiti, ker moramo nadaljevati že začeto razpravo o slovenstvu in filozofiji. Tomizem, oziroma točneje neotomizem je gotovo obširno poglavje v zgodovini filozofije pri Slovencih. Sprašujemo se, kako to, da se je ravno neotomistična filozofija širše in po letu 1880 pa vse do prve svetovne vojne skoraj izključno uveljavila na Slovenskem in kaj je zanjo bistveno, da jo je lahko sprejemal del slovenskega narodnega gibanja. Kaj je pravzaprav neotomizem? To je obnova sholastičnih filozofskih naukov Tomaža Akvinskega in tomistično razumljenega Aristotela, torej neosholastika. Tomistično ali sholastično filozofijo je katohška cerkev javno razglasila za edino primerno katoliško filozofijo.* Ko smo govorili o novoveški evropski filozofiji oziroma metafiziki subjektivi- tete, ki jo je znotraj sholastične tradicije in proti nji prvi odprl Descartes, smo omenili, da je Descartesova misel pomenila ravno začetek sprostitve človeka iz uklepajoče odvisnosti od česar koh človeku transcendentnega, da je ta misel prvič zagledala človeka kot subjekta, tj. da je človek v nji prvič dosledno razumel in izrekel samega sebe kot tistega, ki sam sebe vzpostavlja kot podlago (pod-stat, sub-iectum) vsega objektivnega, tj. vsega znanja in po njem posredovanega delo- vanja in njegove predmetnosti. Celotna zgodovinsko odgovorna novoveška evrop- ska racionalistična filozofija, ki — kot rečeno — raste na kartezijanskem temelju, je že potem svojem principu (subjekti vi teti subjekta) docela brez-Božna,* ne glede na to, da govori o bogu, in razvija racionalno teologijo v nasprotju s teolo- gijo razodetja. Med racionalno teologijo in teologijo razodetja (pri kateri edino vztraja sholastika) je temeljna razlika, ki jo vsaj približno lahko zaslutimo iz tega, da ena misli boga v obrnjenem vrstnem redu kakor druga. Metafizika subjek- tivitete namreč na osnovi vprašanja o bivajočem v celoti šele pride do počela vsega bivajočega, ki ga šele — tako »najdenega« — imenuje »bog«. Teologija razodetja ima boga razodetega že na vsem začetku; ga ne dožene sama, temveč le raztolmači razodetje. Podrobnejši premislek bi zlahka pokazal načelno nezdruž- ljivost teh »dveh bogov«; med njima je tako neznanska razhka, kakršna je med ♦ Najprej v encikliki Aeterni patris papeža Leona XIII. leta 1879, nato v poslanici Motu proprio Pija X. leta 1910 in nazadnje v Constitutio Apostolica Pija X. leta 1931. » Morda se zdi, da je mogoče brezbožno misel najti že pred Descartesom, npr. v anti- ki. Toda bistveno zgodovinski način brezbožnosti, ki ga nosi novoveška racionalna meta- fizika subjektivitete, bi zaman iskali v antiki ali v srednjem veku ali zunaj evropske (zahodne) zgodovine. 68 srednjim in novim vekom evropske zgodovine. Tega ni mogoče spregledati. Isto- vetenje obeh »bogov« temelji na začetni samozastrtosti načelne brez-božnosti me- tafizike subjektivitete, ki pride v njeni dovršitvi pri Marxu in Nietzscheju jasno na dan; toda že pri Kantu npr. bog ni nič drugega kot postulat (postavka) prak- tičnega uma, da bi um lahko domislil samega sebe v celoti, pri čemer razodetje tu nima nobenega pomena in je za to misel brez vsake avtoritete. Prav zaradi načelne brezbožnosti evropske metafizike subjektivitete cerkvena katoliška dogma- tika v svoji želji in poskusu, da bi se utemeljila tudi »filozofsko« (kar se — kot je videti — pojavi v dragi polovici 19. stoletja), ni mogla najti za ta namen opore na nobeni točki zgodovinske poti metafizike subjektivitete (ne pri Descartesu ne pri Spinozi, Leibnizu, Kantu, Fichteju, Schellingu, Schopenhauerju, Heglu, da o Marxu in Nietzscheju niti ne govorimo). Morala je torej poseči prav v sholastiko, k Tomažu Akvinskemu, zavreči vso novoveško filozofijo, bistveno oslepeti in oglušeti za vso novoveško smrtno kritiko sholastike, predvsem pa docela oglušeti za bistveno zgodovinsko odgovornost in nepoljubnost pristnega filozofskega miš- ljenja in se v obnovi sholastike zadovoljiti z golim videzom filozofije, ki pa je dobil docela svojevrstno vlogo in pomen, namreč pomen gole ideološke apologije. Kar sholastiko in njeno obnovo ali neosholastiko oziroma neotomizem na- čelno razločuje od celotne novoveške filozofije ali metafizike subjektivitete, je to, da pri nji ni ne duha ne sluha o človeku kot odlikovanem subjektu vsega objek- tivnega, da takega samorazumevanja človeka ne pozna in ne prizna in da v nobeni svoji obnovi načelno ni združljiva z mislijo subjektivitete. Zaradi tega je sholastika in nesholastika tudi načelno anacionalna, brez posluha za narodno gibanje, čeprav ga lahko tolerira (omenil sem že Krekove politične programe). V tem se spet kaže njena bistveno zgodovinska neodgovornost. Neotomizem se pri nas močno razmahne šele po omenjeni encikliki papeža Leona XIII., njegovi začetki pa segajo nekaj desetletij nazaj. Poglavitni razlog, da se je začel pri nas obnavljati tomizem, je najbrž enak kot drugod po Evropi. Deloma je to že omenjeni poskus cerkve, da bi tudi »filozofsko« utemeljila svoje dogmatske nauke, ki so postajali čedalje bolj neprepričljivi, predvsem pa potreba, da bi našla učinkovito sredstvo proti hitro dovršujoči se pristni novoveški filo- zofiji oziroma metafiziki subjektivitete, saj je takratna cerkev videla, da iz nje izhaja zelo neugoden vpliv na vero, kar bi seveda lahko imelo zelo slabe posledice za njeno dražbeno veljavo in moč.* Toda tako nagel razmah neotomizma na Slovenskem, ki je bil dolgo (vsaj dvajset let) skoraj edina filozofija pri nas, mo- remo zadovoljivo razumeti le, če upoštevamo že doslej opisano bistveno karak- teristiko slovenskega narodnega gibanja, namreč iz njegovega paradoksalnega hotenja izhajajočo nerazvidno mu nujo, da se zapre pred metafiziko subjektivitete, ogluši za njen nenehni poziv k dejanski subjektnosti. In za ta namen je kot nalašč primerna (neo-) sholastika, ki načelno ne pozna (in ne prizna) subjektivitete sub- jekta, saj stoji na predkartezijanski filozofski poziciji. Od nje slovenstvu ni grozila nevarnost, da bi se mu razvidno razkrilo njegovo paradoksalno bistvo, tj. hotenje biti kot subjekt oprto na nekaj transsubjektivnega, njegova nemoč za moč. Prav zato se je neotomizem tudi lahko vezal na del slovenskega narod- nega gibanja, našel tako oporo v njem, v cerkvi in v veri, se zato tudi lahko hitro uveljavil in dal nekaj imen (Lampe, Kovačič idr. ter nazadnje posebno Uše- ničnik), katerih pomen za neotomizem presega slovenske meje. Ce gledamo na našo neosholastiko s strogimi filozofskimi merili in skozi nakazani pomen akta njene obnove (kar smo dolžni storiti), se pokaže njena popolna navideznost, za katero ne stoji nič drugega kot tisto, kar je ta akt obnove prineslo, namreč hotenje cerkve in njene posvetne organizacije, da bi si s tem aktom — med drugimi podobnimi — utrdila svoja razmajana tla; neoshola- stika se torej pokaže zgolj kot ideologija neke posebne, sociološko določljive draž- bene skupine v njenem uveljavljanju in boju proti dragim skupinam. To pa ne velja le za diferenciacijo znotraj slovenskega narodnega gibanja, saj ima neosho- lastika kot ideologija krščanske cerkve in njene posvetne organizacije, tj. znotraj evropskega človeštva vzpostavljajoče se posebne socialne grapacije, obenem nad- nacionalni ideološki in samo ideološki pomen, presega torej ozke meje slovenstva, kot ga presega sama cerkev. Kljub temu je znotraj slovenstva z našega vidika pomen neosholastike izčrpan z njeno doslej nakazano funkcijo znotraj njega. Neotomizem ali neosholastika skupaj s slovenstvom, kot je bilo opisano, je poglavitni razlog za tradicionalno, skoraj neverjetno slovensko »nerazumevanje« transcendentalne filozofske misli, trmasto zapiranje oči pred tem »zračnim idealiz- mom«, »skepticizmom« ali pa — še huje — »nihilizmom«. * Danes začenjajo šele počasi spoznavati, da religioznosti — vsekakor drugače razum- ljene kot prej — metafizika subjektivitete ne zadeva in je zato tak strah odveč. v okolici Postojne, ki }e bila nekoč celjska posest, Kneshija. Sem spa- da tudi stara pesem od Marka knesa, ki jo poje ljudstvo na Krajnskem. " Principes hae gentes non ha- bent, praeter Zupanos senes, que- madmodum etiam reliqui Slavorum populi. De administ. imp. c. SZ. " Anton o starih Slovanov itn., str. 95. Hrvati, Srbi, Dalmatinci, Bosanci, Cehi, Poljaki, Prusi, Srbi na Mišenjskem in Lužici so imeli svoje župane kakor Krajnci. Gl. tudi Schimek v Geschichte des Königreichs Bosnien und Rama, str. 13, in Gebhard! v nav. d. str. 52. Untersuchung vom Meere, 2. del, str. LXXI. <■ V Havek hist. Bohem. П. p. 64. n. n. m. rusko зовТ), зову звашЂ, позвапЉ Češko zwu, zuwi, pozwu. V kranj- ščini je še beseda £ovit, s katero izražajo klicanje ptičev, [ova; fvat, ki je znana tudi drugim, po- meni povabljenca. Grški ouv. slovanski co, s, z, ki je nemški zu najbrž niso nič dru- gega kakor onomatopoija približe- vanja, zbiranja, in od tega pojma izvirajo tudi drugi pomeni. " Untersuchung vom Meere, 2. del. str. LXXII. " Hos omnes praedictos Sclavos — qui infra terminum manent, quem conjuravit ille Jopan, qui vocatur Physso, & conduxit per gyrum & c. Ex lit. fundat. mon. Cremifanensis apud Hans, in Germ. Sac. T. П. p. 98. " Krajnsko gofpodar, češko hospoäar, poljsko gospodarz, lu- žiško hospedar. " Krajnsko gofpod, rusko господин!). hrvaško gofpone. " Hojpodar, knez Moldavije in Vlaške. 69 Ze leta 1849 je Ivan Pogačar v »Theologische Zeitschrift« (predhodniku »Rim- skega katolika« in »Zgodnje danice«) objavil vrsto člankov Aloisa Schlöra, ki na nekem mestu piše, da najdemo »dandanes« polno ljudi, ki zanikajo vse in častijo skeptike in trdijo, da je vse nič, da je vse le videz, življenje le sen, vest fantazija, svet igra naključja itd., ter se zaradi vsega tega potem izročajo uživanju pred dokončnim ničem. Temu Schlöru pa je vse to le zelo udobna rehgija niča, ki jo taki ljudje sprejemajo brez vsakih dokazov, da bi utišali glas vesti; ne pozabi pa dodati, da je prof. Krug argumentirano pobil Fichtejev idealizem (ta je torej tista grozna stvar!), tako da bi vendarle vsakemu takemu filozofu — ko mu npr. po naključju pade na glavo strešna opeka — moralo postati jasno, da nekaj le je, da ni vse nič, videz, sen, slepilo, temveč resničnost. (Argument!) Prav tako Schlör ostro zavrača novoveško panteistično filozofsko pojmovanje boga, češ da so vse to zmote, ki jih mora kristjan zavreči, kar seveda obenem pomeni, da je treba enostavno zavreči vse poglavitne filozofske misli novega veka. Franc Kosec v svoji obsežni knjigi »Krščansko katoliško nravoslovje« (Celovec 1879) podobno »opravi« z novoveško filozofijo: »Glede uma človeškega je treba pripomniti, da ni izvir nravnosti, ne formalni, ne materialni; torej glede nravnosti nimamo verovati, kar modrijani ne glede na učečo cerkev po svoji pameti izmiš- ljajo in trdijo, ampak le, kar nas uči nezmotljiva cerkev.« Filozofske zmote za Kosca SO: »... racionalizem, panteizem, materializem in ateizem, te verske zmote, vpeljane v življenje, rodile so liberalizem in sociahzem.« Ivan Jurič v svojem članku »Novodobna veda — pa Aristotel in Tomaž Akvin- ski« (Rimski katolik, III, 1891) pride do sklepa, da modemi vek prezira modro- slovje, za kar da je vzrok moderna filozofija; to da so zakrivili »... gorostasni nesmish tako zvanih transcendentalnih filozofov à la Hegel in Fichte ...« Krivi nazori, najneslanejši in skrajno nasprotni nauki modernih mislecev so zanj filo- zofske zmote, »... katere so zaplojene s kartezijanskimi novotarijami, dospele do vrhunca v znanstvenem in socialnem nihilizmu naših dni in katere se nam javljajo kot naravni plod ter posledica preziranja bistvenih principov aristoteliško- tomistiških.« O Heglu meni Jurič, da je nihilist: »Heglov nihilizem je Hartmann grozno ilustroval ter nasvetoval praktiško aplikacijo: vesoljni in med seboj spo- razumljeni samomor človeštva!« Nasploh je Jurič prepričan, da je a-tomizem (tj. odsotnost tomizma) kriv za razpadanje družbene celote, »... dokler se slednjič vsi v groznem valobitji pogreznemo v nič.« Andrej Pavlica v svojem obširnem članku »O Kantovih sintetičnih sodbah a priori« (Priloga Rimskega katolika III, 1891; članek je posebej pohvalil Mahnič) pravi, da tava Kant v »zračnem idealizmu«, da je začetnik tistega zelo škodljivega nauka, ki ga zastopajo Fichte, Schelling, Hegel, Schopenhauer idr., in da je postal slaven predvsem zaradi »sistematično razloženega protikrščanskega duha, ki veje v njegovih spisih«, ne pa zaradi temeljitosti in globine misli, »saj pošiljajo franco- ski učenjaki kantovce v norišnico.« Svoj članek sklene Pavlica s fantastično, a za slovenstvo tipično ugotovitvijo: »Da, čas je, da se osvobodimo te blaznosti in stopimo na stališče edino pravega sholastičnega nauka. Sholastika je neprecenljiv vir za razvoj slehernega naroda. Sholastika edina more podeliti tudi mlademu slovenskemu narodu kdaj možkost in zrelost.« Seveda se nam zdi fantastično, da naj bi slovenski narod prišel do možkosti prav s skopitvijo (blaznost, ki jo omenja Pavlica, je namreč vsa bistveno zgodovinsko odgovorna novoveška filozofija ozi- roma metafizika subjektivitete, vsa na nji zasnovana moderna znanost in z njo tehnologija in tehnika in vsa težnja po samo-postavitvi človeka z lastnimi močmi; skratka vsa tista pot, po kateri mora, edino more in tudi hoče stopati človek ali narod v samopostavljanju sebe kot dejanskega subjekta), toda prav to je najbolj lastno slovenstvu. Doslej omenjena stališča nekaterih slovenskih začetnikov neosholastike do- volj razločno kažejo načelno edino možno stališče te neosholastike do pristne novoveške filozofije, tj. grobo odklanjanje in zgolj ideološko pobijanje, ki ga je neosholastika pozneje (npr. pri Lampetu, pri Ušeničniku in pri Janžekoviču) sicer nekoliko omilila, nikakor pa ne načelno korigirala; očitno pa je iz tega tudi to, da neosholastika kot taka načelno ni zmožna razumeti pristne novoveške filozofije; kot neo-sholastika (ideologija) pa najbrž sploh ni zmožna razumeti no- bene filozofije.* Ker je bila dolgo časa skoraj edina »filozofija« na Slovenskem (pa tudi druge »smeri« so — kot bomo videli — kazale le malo razumevanja za * še dandanes hoče npr. Janžekovič v članku Kako je s slovenskim modroslovjem, (»Nova pot«, XIX, 1967) nekakšno »avtohtono slovensko filozofijo«, ko pravi o Vebru: »Vebrovo modroslovje, predmetna teorija, je bilo uvoženo iz Gradca. To nI bilo slovensko modroslovje.« In prav neotomizem ali neosholastika naj bi potemtakem bila avtohtono zrasla iz slovenskega naroda I ! Ubogi slovenski narod I 70 pristno novoveško filozofijo), nam iz tega postaja tudi razumljivo, da spisov trans- cendentalnih filozofov pri nas niso prevajali in jih še danes nimamo; iz tega — vsaj deloma — razumemo neverjetno »dejstvo«, da Descartesova, Spinozova, Leibnizova misel, posebno pa Kantove, Fichtejeve, Schellingove, Heglove misli na Slovenskem niso bile dojete iz njihove kritično transcendentalne, bistvene dimen- zije. Verjetno je vse to tudi veliko pripomoglo k tako razširjenemu in neodprav- ljivemu, pretežno »kulturniškemu filozofiranju« na Slovenskem, kjer vse do danes ni bilo in ni niti enega časopisa za čisto filozofijo, ker se zdi taka filozofija večini »nekoristna«. Ce ne bi na Slovenskem zagospodarila komunistična partija s svojim marksizmom, še danes ne bi imeli prevedenega Marxa, kakor nimamo Leibniza, Kanta, Fichteja, Schellinga, Hegla, Nietzscheja itd.* Kot rečeno, pa niso le naši neosholastiki kazali nerazumevanja za pristno evropsko filozofijo, temveč — razen redkih izjem** — tudi drugi, ki so poskušali »filozofirati« zunaj neosholastike. Tako npr. Etbin Heinrich Costa v svoji knjigi »EncYclopädische Einleitung in ein System der Gesellschaftswissenschaft« (Dunaj, 1855) ni pokazal ne razume- vanja ne zanimanja za transcendentalno filozofijo in sploh ne za filozofijo. Izho- dišče njegove razprave je ostalo docela ne-premišljeno. Po eni strani se hoče namreč odreči in izogniti filozofskim določitvam človeka, potem pa nenadoma sam nereflektirano sprejme neko docela filozofsko določenost človeka. Se slabše je z njegovim pojmovanjem zgodovine, za katerega je značilna do kraja zvulga- rizirana in popačena, vendar nereflektirana hegeljanska shema, čeprav razglaša, da je filozofska smer, ki se končuje pri Heglu, zašla v slepo ulico in je zato filozofija izgubila vsak ugled. Z vso to filozofijo opravi kar nekako »pod roko«. Josip Sernec (1844—1925), ki je sodeloval v slovenskem narodnem in politič- nem življenju, je v svoji drobni knjižici »Materialismus und Slawenthum« (Mari- bor, 1874) prav zlahka opravil z »nemškimi učenjaki«, češ da so z največjim ostroumjem, logiko in filozofskimi raziskavami prihajali do rezultatov, ki da jih že navaden človek z nekaj razuma lahko ovrže. Za primer navaja Fichteja in Hegla. Po eni strani se Sernec sicer navdušuje za znanosti in tehniko in pravi, da bo življenje čedalje bolj »znanstveno«, da bo treba »znanstveno živeti, ne le misliti ali sanjati«. Po drugi strani pa se — prav tipično slovensko — zaradi težav razvijajočega se zahodnoevropskega kapitalizma (tako imenovano »socialno vpra- šanje«) navdušuje za Slovane, staroslovanske zadruge in občestva, ki da jih slo- vanski vzhod še vedno ima. Franjo Podgornik v kratkem članku »O človeškem razumu« (Letopis Matice slovenske, 1884) sicer meni, da je za razvoj odločne volje, tj. za praktično življenje, zelo pomembna preiskava človeškega razuma ali uma. To da je še posebno po- membno za Slovence, katerih narava je glede na sosede premehka. Podgornik sklene članek z ugotovitvijo, da mora razum (kakor je o njem govoril) postati vrhovno vodilo vsemu slovenskemu delovanju. Skliceval se je na Diihringovo »kritično filozofijo«, kar kaže, da ni imel kaj prida posluha za poglavitni tok novo- veške evropske filozofije. Prav zato je njegova »filozofska« misel le eklektična zmes naivnega realizma in nercflektiranih drobcev transcendentalne filozofije. Na političnem področju pa se je navduševal za »vseslovanstvo« z enim samim — ruskim — jezikom, zastopal program »jugoslovanstva«, seveda v okviru Avstrije in — značilno — nasprotoval ideji slovenske univerze, češ da bi Slovencem bolj škodovala kot koristila. Najizrazitejši slovenski filozof druge polovice 19. stol. je (zunaj neosholastike) gotovo Janko Pajk in prav pri njem se razločno pokaže ves paradoks slovenstva. Znano je, da je bila Pajkova dejavnost usmerjena na več strani. Naj tu omenim le ave poglavitni: najprej je bil zelo delaven neposredno v jedru slovenskega na- rodnega gibanja, na drugi strani pa se je prav tako intenzivno ukvarjal s čisto filozofijo. Znano je tudi, da Pajk znotraj slovenskega narodnega gibanja »ni imel srečne roke«, ni bil priljubljen, zašel je v mnoga nasprotja in konflikte s svojimi sodobniki in je njegov časopis »Zora« propadel pretežno zaradi tega. Napisal je vrsto filozofskih razprav, med njimi odlično »Praktično filozofijo«, vendar mo- ramo ugotoviti, da je to njegovo delo ostajalo skoraj v celoti zunaj njegove ♦ Še danes lahko opazujemo, kako se mnogi spet zapirajo pred sodobno filozofsko mislijo in si pustijo — v strahu pred okuženjem — rajši odpirati skrbno pasterizirane (vseh živih klic očiščene) filozofske konzerve domače ali tuje proizvodnje, ne da bi vedeli ali le imeli željo zares zvedeti, kaj sploh je sodobna misel danes. ** Taka izjema je npr. Ullepitsch (Ulepič) Karel pl. Krainfels, ki v svoji drobni knjižici aforizmov (»Aphorismen aus dem Gebiete der Lebensphilosophie«, Ljubljana 1842) kaže zelo visoko mnenje o Kantu in Fichteju. Izjema je tudi Josip Nejedli (1821—1919), Čeh, ki je živel od leta 1862 naprej v Ljubljani kot gimnazijski profesor filozofije. Bil je dober poznavalec novoveške filozofije, vendar — pač ni bil Slovenec. " Rusko ГОСПОД , Gospod Bog. " Hospes; sprva tudi hostis ni bil nič drugega kakor tujec, kar je isto kot nemški Gast, vlaški gasda in slovanski go[t, ho£t; itn. " Rusko рабство, iz paroma, Poljsko njewola, češko sluzebniec- wo od Jluga. Krajnci niso imeli imena za podložništvo. Rojenak je namreč napravljen po nemškem Erbhold, graščinski podložnik. " Rerum fere omnium ratio — servatur eadem, fuitque olim con- stituía. PROCOP. 1. c. «• Jam inde ab antiquo plebeja communique libértate vivere & de rebus omnibus, qua cogitatu factu- ve graviores occurrunt. communi- ter deliberare soient. Id. «' Rusko ЗаконТз. hrv., srbsko zakon, poljsko sakon, češko sakon. " Utilitates & damna apud ipsos in commune voćari soient. PRO- COP. 1. c. " To izpričuje Škot Otto o nem- ških Slovanih, ki jih je poznal. Gl. Möhsen, Geschichte der Wissen- schaften in der Mark Brandenburg. Berlin und Leipzig 1781, str. 69. Ta posebna lastnost poštenosti pa je bila po Prokopijevih besedah, ki je spoznal Slovane v Iliriji, lastna vsemu narodu. Gl. prejšnji §, " HELMOLD. Chron. Slav. L. 1. c. 38. " Krajnsko pèr[ega, rusko присала. češko pzifaha, lužiško przysiega, hrv. prijzega. ПрН, P". Prz'- PfW; [egat, Jiegac, £sahacz, v različnih nareč- jih po čem seči. " Krajnsko porok, hrv. slavon- sko poruk, rusko ЦОрука, nemški Bürge, in ta beseda pride ravno od slovanskega porok in ne od borgen, sposoditi si. po, in roka, ruka, рука. ruka, рука. " Krajnsko poroka. " Krajnsko perjatel, rusko npVameAB hrvaško priatel, češko pritel. Per- jeti, прУемлашЂ, 71 kulturniške dejavnosti v slovenstvu in da so vse njegove filozofske razprave (razen nekaj krajših člankov) napisane v nemščini, čeprav je Pajk druge svoje spise, ki jih ni malo, pisal v slovenščini. Pajk je sicer nameraval prevesti svojo »Praktično filozofijo« v slovenščino, vendar ga je prehitela smrt. Filozofijo je študiral v Gradcu in na Dunaju, doktoriral je iz filozofije na Dunaju, prav tako je svoja glavna filozofska dela izdal v tujini. Doma niso našla njegova filozofska prizade- vanja skoraj nobenega razumevanja ali odmeva. Tudi mesta, ki bi mu omogočilo realizacijo njegovih filozofskih teženj, ni dobil ne doma ne v tujini (medtem pa je že dolgo vladala na Slovenskem mahničevska obnova tomizma, ki je »svojim mislecem« doma omogočila primeren teoretični razvoj). Pajk, že skoraj docela resigniran, je lahko prišel domov samo še umret (1899). Vprašujemo, ali je vse to zgolj naključje ali pa se v Pajkovi osebni usodi zrcali neka pomenljivejša usoda razmerja med slovenstvom in filozofijo, ki morda še danes ni slovenska preteklost? Opisana Pajkova usoda se je po svoje pokazala tudi v njegovi čisti filozofski misli. Tega pa ne moremo razumeti tako, kakor da je Pajk svojo osebno življenj- sko usodo primitivno vnašal v svojo filozofijo, ali da obstaja kakršna koli nepo- sredna odvisnost njegovega čisto filozofskega premišljanja od njegove družbene situacije, saj bi to bilo poenostavljanje v stilu vulgarno »marksističnih« razlag fi- lozofije po shemi baza — nadgradnja, temveč v tistem globljem smislu, ki ga opi- suje Fichte v svojem »Prvem uvodu v nauk o znanosti«, kjer govori o izboru prin- cipa filozofiranja, ki obvladuje celoto filozofske misli kakega filozofa. Ce gledamo v tem smislu, je očitno, da ne moremo nobene posebne misli iz neke miselne filo- zofske celote zvesti tako rekoč ponovno, vnanje na neke situacijske elemente ti- stega, ki je že izbral bistvu svoje osebnosti primerni princip celotne svoje filozof- ske misli. Glede na to lahko torej za Pajka rečemo, da kot Slovenec in kot slo- venstvu pripadajoča in po tem slovenstvu »strukturirana« osebnost iz druge polo- vice 19. stoletja, v katerem je srečaval vse mogoče ideje, filozofije, ideologije, kri- žanje starega z novim itd., ni imel ne nagnjenja ne posebnega razumevanja za pristno evropsko novoveško filozofijo oziroma metafiziko subjektivitete v tisti njeni obliki, do katere se je v tistem času — po Heglu — že bistveno zgodovinsko razvila in dovršila v lastnem prevratu pri Marxu in Nietzscheju, kakor tudi ne za njene prejšnje oblike od Kanta do Hegla in še prej. Ogreval pa se je bolj za (sicer bistveno zgodovinsko ne-odgovome) filozofske realizme in evolucionizme in je tudi ostal filozofski realist, čeprav anahza njegove »Praktične filozofije« kaže ima- nentno nevzdržnost njegovega realizma.* To pa z našega vidika spet kaže, da tista evropska misel, ki izreka samopostavljenost človeka kot dejanskega subjekta, ni mogla v slovenstvu najti ustreznega odmeva, kar nam tudi omogoča razumeti dej- stvo, da je Pajk kot izrazit akter slovenskega narodnega gibanja izbral bistveno zgodovinsko ne-odgovorni »realizem« za princip svoje filozofije. Transcendentalna evropska misel ali metafizika subjektivitete bi namreč Pajku, če bi se bil zanjo »odločil«, če bi jo bil vzel zares, če bi bil prisluhnil njenemu bistvenemu klicu, ne dopuščala, da bi sprejel nase in nosil paradoksalno hotenje slovenstva, temveč bi zahtevala od njega nekaj bistveno drugega. Ne bi torej Pajk nekaj naredil s to filozofijo (ne bi je »uporabil«, ne bi mu za kaj »služila« ipd.), temveč bi ona nekaj storila z njim: moral bi namreč, če bi bil dosleden, razkriti paradoksalno bistvo slovenstva (njegovo nemoč za moč) in mu pokazati povsem drugačno pot ali pa se popolnoma umakniti iz slovenstva; zahtevala bi skratka od njega bistveno spre- membo njega samega, njegovega življenja. Vemo pa, da Pajk nikoli ni odstopil od tradicionalne notranje nemožnosti slovenstva; vedno je mislil v Slovencih zno- traj Avstrije, o Slovencih skupaj z drugimi Slovani znotraj Avstrije, ali pa o Slo- vencih skupaj z južnimi Slovani oziroma Slovani sploh v smislu fikcije mogočne vseslovanske vzajemnosti, nikoli pa o dejanski, teritorialni, narodno politični (državni) samostojnosti slovenskega naroda, kakor je tudi vedno ostal filozofski »realist«. Iz dosedanjega opisa lahko razumemo Pajkov filozofski, metafizični realizem, njegovo upiranje Kantovi določitvi avtonomije moralnega (dejavnega) subjekta, njegovo nezanimanje za Fichteja, Schellinga, Hegla in poheglovsko filozofijo. Pre- mislek Pajkove »Praktične filozofije« kaže, da Pajk v svojem dogmatičnem, ekspli- citnem izrekanju realizma kot transsubjektne zasnovanosti človeka kot delujočega subjekta, zasnovanosti človekove dejavnosti na nekem realnem temelju »po sebi«, v svoji realiteti neodvisnem od človeka in njegove dejavnosti, absolutno utemelju- jočem, ki ga Pajk imenuje bodisi »narava« ali pa iz »biti« prihajajoča »kavzativna SF_ * Glej razpravo »Pajkova praktična filozofija«. Problemi št. 76. 72 povezanost vseh stvari«,* neodvisna, na-sebna realiteta enotnosti bivajočega v ce- loti ipd. (od česar naj bi torej človek kot dejavni subjekt bil odvisen!?), izreka pravzaprav paradoks samopostavljenega subjekta kot vendarle postavljenega na nekaj transsubjektnega. Ker je ta na sebi realna, iz »biti« izhajajoča »kavzativna povezanost« vseh stvari in bitij princip, ki obvladuje vso Pajkovo filozofsko misel, ta njegova filozofija zato ni izraz ali odraz bistva slovenstva, temveč je to bistvo sámo. Temeljni eksplicitni princip Pajkove filozofije (ki ga je Pajk »izbral« v ti- stem smislu, kakor govori o tem Fichte) torej že izreka sámo paradoksalno bistvo slovenskega narodnega gibanja. Če pa je tako, se moramo vprašati, zakaj je torej taka Pajkova filozofija osta- la slovenstvu tuja, pozabljena, in zakaj Pajk v slovenstvu »ni imel srečne roke« (zakaj je ostro zavrnil neosholastiko, Lampetovo »Cvetje s polja modroslovskega«, neosholastično estetiko; zakaj je zašel v konflikte tudi z zunajsholastično stranjo slovenstva**). Omenil sem, da je realizem Pajku samemu eksplicitni princip njegove filozo- fije, in s tem mislim tisto, kar je v Pajkovem filozofskem izvajanju očitno, nepri- krito. Analiza in premislek Pajkove »Praktične filozofije« (glej že omenjeni članek v Problemih) pa kaže, da je tisto bistvenejše v Pajkovi filozofiji ravno tisto, kar ostaja v nji sami skrito pod plastmi eksplicitnega realizma. To skrito pa ni nič dru- gega kot navideznost realizma in dejanskost vse utemeljujoče samopostavljenosti (subjektivitete) človeka subjekta, zakaj Pajkov »realni« princip — iz same »biti« izhajajoča »kavzativna povezanost vsega« — se v premisleku izkaže le kot osnov- na računska postavka praktične, dejavne volje same, da bi se le-ta mogla kot taka ohranjati in stopnjevati. Čeprav torej Pajkova filozofija po svojem vnanjem, eks- plicitnem realizmu absolutno ustreza slovenstvu, pa po svojem bistvenejšem, a samoprikritem izrekanju subjektivitete človeka subjekta ni združljiva s paradoksal- nim slovenstvom in ji zato slovenstvo tudi ni prisluhnilo, morala je ostati pozab- ljena na njegovem obrobju. Morda lahko šele iz tega do kraja razumemo Pajkove besede iz omenjenega pisma Cimpermanu, kjer sam odgovarja na vprašanje, zakaj da ga ne marajo. Kot vidimo, je Pajkova filozofija skupaj z vso njegovo življenjsko dejavnostjo in usodo izjemno signifikantna za slovenstvo, za njegovo paradoksalno bistvo. Za- man bi iskali v njegovih posameznih filozofskih ali esejističnih formulacijah izjave, s katerimi bi lahko neposredno podpirali ali zavračali tu orisani Pajkov pomen za slovenstvo, zakaj ta pomen se pokaže le iz premisleka, ki skuša zajeti celoto Paj- kovih »teoretičnih« in »praktičnih« prizadevanj. Za sklep lahko rečemo: slovenstvu je blizu vsaka tista »filozofija«, ki mu pri- kriva njegovo bistveno nemožno možnost: biti kot subjekt vendarle vprto na kaj transsubjektnega. »Selekcija« take »filozofije« pa se odvija v smislu Fichtejeve be- sede: »Kakšno filozofijo kdo izbere, je odvisno od tega, kakšen človek je kdo, za- kaj filozofski sistem ni mrtev kos pohištva, ki bi ga lahko po volji odlagali ali spre- jemali, temveč je poduhovljen z dušo tistega človeka, ki ga ima. Po naravi omle- den ali z duhovnim suženjstvom, učenjaškim luksusom in puhlostjo zlomljen zna- čaj se ne bo nikoli dvignil do idealizma.« (»Prvi uvod k nauku o znanosti«, 5. od- delek.) * Glej že omenjeni članek »Pajkova praktična filozofija« v Problemih št. 76, posebno str. 226 in dalje. ** O tem se Pajk v nekem pismu Cimpermanu (17. IV. 1877) takole izrazi: »Brate! Zakaj Ljubljanci v meni hudiča in mušnjaka gledajo? (...) Kaj je vzrok, da ne godim, ne vem; nič se ne morem sponašati, menda edino to, da tudi sam kaj mislim, kar pa vsem nij ljubo.« 73 taras kermauner: vprašanje slovenskega narodnega gledališča Drama SNG je institucija s petdeset- ali celo stoletno tradicijo. Ce pa upo- števamo, da »institucionalne strukture nimajo svoje dinamike, pač pa so dina- mičnim faktorjem bolj ali manj prirejene in zaradi tega bolj ali manj inertne«,' nam ni mogoče analizirati zgolj institucije ter njenih sprememb, temveč moramo gledati te spremembe v luči odnosa med institucijo in dinamičnimi faktorji. Med temi je treba predvsem poudariti pomen notranjega in zunanjega okolja. Dramo SNG bomo torej pojmovali kot rezultat, kompromis, križišče in polje spora med dinamičnimi faktorji in institucijo. Zato je ni mogoče razglasiti niti zgolj za institucijo niti zgolj za svobodno polje neposredne proizvajavske (umet- niške) prakse. (Torej ne morejo imeti prav niti tisti, ki se zavzemajo predvsem ali zgolj za Narodno gledališče — in beseda »Narodno« jim pomeni bolj ali manj popolno zvestobo Tradiciji, danemu, znanemu —, niti tisti, ki gojijo idejo o »Svo- bodnem« gledališču, takšnem, ki razbija sleherne trdnejše institucionalne meje in dela gledališče zgolj za naključno srečavanje grup, usmerjenosti, stilov: za »servis«. Oba modela — ki sta seveda v naših konkretnih razmerah konkretna cilja dveh konkretnih grupnih praks — sta preveč ekskluzivna; pozneje bomo videli, v kakšne konsekvence neizogibno peljeta.) Ce torej pojmujemo Dramo SNG kot odprt (čeprav zaradi svoje institucionalne narave k zaprtosti težeč) sistem, potem lahko že takoj na začetku označimo vrsto njenih funkcij, ki nastopajo kot subsistemi. Izhajamo iz tega, kakršna je Drama oziroma kakršna je nastala v teku svoje stoletne tradicije. Ti subsistemi so: eko- nomski, umetniški, izobraževalni, politični, vzgojni, inovacijski, nacionalno zavest- ni, artistični, slogovni in morda še kateri. Vemo, da je bil v tej dobi v ospredju ta, v oni drugi. Politični je imel najmočnejšo veljavo v prvih desetih, petnajstih ' Citat je vzet iz teksta dr. Veljka Rusa Razvojne posebnosti majhnega naroda — tekst je v tej številki Problemov; v tem svojem spisu se izrecno naslanjam na sociološko metodologijo, kakor jo je razvil v navedenem tekstu Rus. 74 letih življenja po drugi svetovni vojni; zavrli in umaknili so ga socialno-politični procesi v globalni slovenski družbi, ki so jih podpirali ali celo — to bo točneje — izsiljevali gledališki producenti: »svobodneje« usmerjeni igravci in režiserji, demokratičnejša kritika, novi rodovi kulturnih delavcev. Z umikom političnega subsistema se zmerom intenzivneje oglaša ekonomski. Dokler je bila za Dramo neposredno zainteresirana politika oziroma dokler je bilo v politiki neposredno navzoče še tisto, kar imenuje Rus »ljudsko ali populistično gibanje«, se pravi tudi njegovi temeljni cilji, tako dolgo je center politične moči pri svojih globalnih in konkretnih odločitvah vsaj do neke mere upošteval tudi kulturo oziroma razvoj kulture kot enega lastnih temeljnih ciljev. Seveda je ta kulturni razvoj pojmoval po svoje, se pravi, da je kulturo v precejšnji, če ne odločilni meri podrejal po- litiki, vendar je kultura kljub temu dobivala krepko finančno podporo. Z odmika- njem »ljudskega gibanja«, predvsem pa njegovih tradicionalnih ciljev in globalnih vrednot se je politika za kulturo zmerom manj zanimala, pri tem jo je »spuščala iz rok«, ji dopuščala večjo »svobodo«, kar pomeni, da je postajala kultura zmerom bolj avtonomna, zmerom bolj je sledila lastnim imanentnim zakonitostim; res pa je hkrati, da je pri tem izgubljala tudi »družbeno pomoč«, se pravi finančna in druga sredstva. Za današnje stanje seveda ni mogoče reči, da se je politika povsem dezinteresirala za kulturo (deloma jo še politično kontrolira in pazi, da se prek kulture ali v njeni preobleki ne bi pojavile konkretni prevladujoči politični smeri sovražne ali škodljive prakse, deloma pa jo kljub njenemu avtonomizmu še podpira, saj si na eni strani ne more privoščiti popolnega »razkulturjenja« današnje slovenske družbe, na drugi strani pa so v njej vendar še navzoči nekateri ostanki globalnih vrednot populističnega gibanja). — Ob tem moramo pripomniti, da smo dozdaj pojem kultura uporabljali v dovolj specifičnem pomenu tradicio- nalne kulture in da zaenkrat še nismo upoštevali tiste — tako imenovane mno- žične — kulture, ki ne potrebuje finančne pomoči organizirane družbe ali države, temveč proizvaja neposredno za tržišče, je po svoje zelo avtonomna, neodvisna in je ne planira producent (umetnik), temveč tržišče (občinstvo); zato pravijo, da nima »vzgojne«, temveč le porabno funkcijo (čeprav je treba že zdaj opozoriti, da pojmi, kot so »vzgojno«, »porabno« itd. nikakor niso tako samoumevni, kot se zdijo pristašem tradicionalne kulture). V letu 1970 se je Drama glede na svoj ekonomski subsistem (ah aspekt) precej približala predvojnim razmeram. Politika stoji v ozadju in eventualno oklesti, kar sili čez tisti rob, ki je — po njeni oceni — še sprejemljiv za večinski okus ali sprejemljivost prebivavstva, katerega predstavnik je (seveda je tudi presoja, kje in v čem je ta rob, prepuščena relativno subjektivni presoji politike, oziroma če smo konkretnejši, eni izmed njenih skupin ali smeri, oziroma še točneje, trenut- nemu kompromisu ali razmerju sil med temi skupinami; ta kompromis pa je odvisen od vrste dinamičnih in statičnih faktorjev, med drugim od razpoloženja tako imenovanega »širokega« občinstva, od svetovnih zgledov, dogmatične ozkosti ali širine, pritiska producentske kulturne sfere, trenutnega zunanjepolitičnega položaja itn.). Sicer pa se razvija kultura — in z njo gledališče — v relativno samostojno. Konflikti, ki se v njej pojavljajo, so v prvi vrsti rezultati imanentnih kulturnih zakonitosti ter sporov med različnimi grupami znotraj kulture, katerih ene vlečejo v en globalni predlog — Svoboda, Anarhija, Eksperiment, Novo —, druge v drugega — Narod, Ideja, Kvaliteta, Tradicija, Red, Okus, Preizkušenost, Večne vrednote —, pri čemer je seveda jasno, da ima vsak od pojmov obeh grup svoj specifični in zelo konkretni pomen ter ga nikakor ne smemo jemati zgolj kot takega). Ce ob tem še kronično primanjkuje finančnih sredstev za tradicionalno kulturno sfero, če se pojavlja problem reorganizacije, prestrukturiranja in ponov- nega oživljanja kulturnih institucij ter poskus nekaterih grup, da bi specifične intrakultume zadeve povezale s političnimi ter tako s pomočjo politične moći preobrnile situacijo v svoj prid, ob vsem tem pa je opazno — vsaj v Drami SNG — redčenje števila obiskovavcev (ta trend je jasen in trden), se pravi tistih, ki deloma institucionalno in umetniško proizvodnjo financirajo, deloma pa ji sploh dajejo širši »družbeni« raison, potem je razumljivo, da prihaja v kulturi do skrajno zaostrenih in navzkrižnih situacij. (Tudi tu opozarjamo, da je tudi »družbeni raison« vprašljiv pojem, saj vemo, da družba ni samo trenutna večinska potreba odjemavcev niti samo interes političnih sil, ki bolj ali manj v skladu s tem večinskim interesom vodijo pohtiko družbe, temveč se ta družba nenehoma na vseh svojih koncih obnavlja, kultumo-umetniški producenti pa za prodor, za pozitivno družbeno ovrednotenje svoje inovatorske produkcije potrebujejo dosti- krat nemalo časa in živijo določeno dobo »v senci«, »nepriznani«, potisnjeni v apart- nost, bohemo, v »zunajdružbeni«, individualni interes, v videz zasebne igre ali pa celo v položaj zastopnikov čiste Negativitete.) 75 Pred sto leti je bil brez dvoma najpomembnejši nacionalno-zavestni in obramb- ni subsistem (ali funkcija). Sodeloval je pri usmerjanju in propagiranju tiste glo- balne orientacije oziroma vrednostnega cilja, ki je organiziral, zbiral in zlival nacionalno nezavedni ali napol zavedni ljudski živelj v enoto, celoto: v Narod. Ta funkcija, ki je tedaj daleč prevladovala in je gledališče postavila tako rekoč v središče družbenega dogajanja (saj se je skozenj družba »delala«, enotila, na- stajala, osmišljala: dražba, ki je bila Narod), je začela po prvo svetovni vojni neko- liko bledeti, dokler se ni po drugi popolnoma umaknila. Zanjo ni več pravih so- cialnih razlogov. Zato imajo grape, ki se trudijo postaviti Dramo SNG v službo te funkcije (doživljane kot Cilj, Ideal, Vrednota), precejšnje težave. To bi se jim lahko posrečilo le v primeru, če bi dokazale, da je celotni slovenski narod ogrožen — če tokrat ne po tujih, pa po notranjih sovražnikih —, da zato potrebuje Enot- nost, nacionalno Zavest, ponovno indoktrinacijo tradicionalnih Vrednot, s tem pa tudi središčno pozicijo Kulture in Gledališča. Kultura naj bi bila namreč na- cionalni subsistem, ki na globalnem planu proizvaja Vrednote tiste vrste, ki narod zapirajo pred vplivi od zunaj, pred zunanjimi okolji, pred »svetom«, ga delajo zaprto, avtarkično za družbo, podrejajo ekonomijo, znanost, politiko ipd. Kulturi in tako spet vzvratno dokazujejo neogibnost osrednjega položaja Kulture. Ce je »vrhunska in nedotakljiva vrednota« (Rus) Narod in je odnos do Naroda sakrali- ziran, je s tega vidika »nemogoče razpravljati o pragmatični vrednosti in ekonom- skih stroških, ki so povezani z obstojem nacije«. Tak zaprt sistem, v katerem prevladuje Kultura, je rezultat tega, da »se je začela avtonomistična usmeritev pretvarjati v avtarkično organizacijo in v preveč izoliran sistem«. Zato je takšna straktura naroda-dražbe v nasprotju z zahtevami sodobnega sveta, da bi namreč »morali izoblikovati zelo odprt sistem nacionalne organizacije, ki bi bil kar najbolj občutljiv za impulze iz okolja, in ki bi bil sposoben hitre notranje prilagoditve zunanjim impulzom. Ta prilagodljivost in fleksibilnost je verjetno edini način, kako lahko preživi majhen narod, posebno v času, ko je ogrožena racionalnost, ne pa avtonomnost njegovega delovanja.« — Kar je dr. Veljko Rus zapisal o na- rodu v celoti, velja tudi posebej za gledališče. Sleherni poskus, ki bi hotel obnoviti v Drami SNG nacionalno-zavestni subsistem kot temeljni referenčni subsistem, kot os, okrog katere se vrte — sekundarne — ostale funkcije, kot globalni vred- nostni kriterij, ki omogoča eksistenco ostalim in jim podeljuje razlog za obstoj (Smisel), prav tako pa sleherni poskus, ki bi hotel isto storiti s političnim sub- sistemom, bi vnesel — in vnaša — v funkcioniranje gledališča nepotrebne, do- datne, silovite napetosti, saj deluje v nasprotju tako z globalnim slovenskim kot tudi v svetovnim razvojem (trendom). Veljko Rus pravi o tem: »Institucionalna struktura, ki nima ustrezne funkcije in ki ni usklajena s potrebami populacije v določenem prostora in času, je lahko glavna ovira nacionalnega razvoja, saj pomeni sistemsko usmerjanje nacionalnih energij v prazno.« Nekaj podobnega bi se verjetno dogajalo tudi v Drami (ali pa se je — kot eden izmed pojavov — že dogajalo). Vzgojni subsistem se nahaja vmes med političnim in kulturnim, čeprav ima avtonomno naravo. Sleherna ideološko utemeljena politika (a katera ni?) vidi v kulturi, v gledališču predvsem sredstvo ideološke indoktrinacije, se pravi pomoč pri uveljavljanju, razširjanju, poglabljanju, socializiranju vrednostnih ciljev, na katere pristaja. Takšna funkcija gledališča je funkcija politične vzgoje. Ko je bila na oblasti katoliška stranka in je imela Cerkev velik vpliv na dražbene (javne) razmere, je bilo mogoče pojmovati gledališče tudi kot rehgiozno vzgojo. V gle- dališču, posebej pa zunaj gledališča (v časnikih, pri kritiki, pri občinstvu) so bile močne skupine, ki so skušale napraviti to funkcijo za steber gledališke dejavnosti (vendar z majhnim uspehom, saj je bila kultura bolj domena liberalnega dela slovenske nacije. Dramo SNG pa so imeli še posebej v rokah — med obema vojnama, za ta čas namreč gre — liberalno usmerjeni kultumiki). Danes ta smer sploh ni prisotna, s čimer pa ni rečeno, da v ugodnih socialno-političnih razmerah ne bi mogla ponovno oživeti, saj se moramo zavedati, da ni mrtva, da — po svoji naravi — sploh ne more biti mrtva, temveč se nahaja v socialno politični izolaciji, a je v možnosti zmerom prisotna. Vzgojnost gledaUšča se veže tudi na njegovo nacionalno-zavestno ali nacio- nalno-spodbudno funkcijo. Zato je naravno, če se politični, religiozni, nacionalno spodbudni ali še kak drug interes ne kažejo bratalno kot gola politika ali kot interes, temveč se ponavadi skrivajo za tezo o vzgojnem poslanstvu gledališča. V sistemu, ki izhaja iz enega samega, trdno zgrajenega, kohezivnega globalnega sistema Vrednot, je torej samoumevno, da gre za vzgojo in da je vzgoja nekaj pozitivnega. Teksti, uprizoritve, slogi, ki niso »vzgojni«, so hkrati zoperčloveški, antinacionalni, politično sovražni, ateistični, škodljivi za mladino, izraz Zla. V si- 76 stemu, ki prejšnjo avtarkično zaprtost in notranjo enosmiselnost, enovitost, bolj ali manj prisotno vistosmerjenost polagoma zamenjuje z odprtostjo, s sprejema- njem vplivov, z njihovo v nameri obvladovano absorbcijo, pa seveda ni več tako jasne »vzgoje« in antivzgoje (pohujšanja), oziroma se element vzgoje sploh umika v ozadje. Vzgoja se lahko veže tudi na izobrazbeni subsistem gledahšča. Kolikor je vsaka kultura, vsako umetniško delo pouk, je pouk tudi vsaka gledališka upri- zoritev. Lahko je pouk o človeški zgodovini, o zgodovini slogov, svetovnih na- zorov in literarnih tekstov, lahko tudi pouk o sodobnem dogajanju, doma in po svetu. Ta element je zmerom navzoč — ne le pri mlajšem gledavcu ah šolski mladini, temveč pri sleherniku, saj postaja znanje za nas vsak dan čedalje po- membnejša zadeva. Delovanje tega subsistema je treba imeti na očeh, z njim računati, jasno pa je, da lahko pomeni le spremljevalno funkcijo pri izžarevanju odrskega doživljaja. Zase stoji tudi to, čemur bi lahko rekli inovacijski subsistem. Gledališki pro- izvajalci pri svojem delu ne merijo samo na kvahteto ali direktno na kvahtefo, temveč jim je poleg izpovedovanja svoje vizije sveta, svetovnega nazora, življenj- ske skušnje ipd. pomembno tudi nenehno eksperimentiranje z odrskimi sredstvi, ob tem pa iskanje novih, učinkovitejših sredstev, s pomočjo katerih se bodo laže uresničih, izpovedah, izrazih. Ta tendenca, ki je živemu gledališču neodsvojljiva, je seveda lahko intenzivnejša ah skromnejša. Kadar je nenavadno močna, bo najbrž zastrla vrsto drugih prvin in gledališče prignala v bližino artiz- ma, eksperimentalizma, dajala bo vpogled v gledališče kot v preizkuševalnico, delavnico, rušila bo priznane sloge, razbijala jasne in urejene meje, vzpostavljala bo atmosfero negotovosti, svežine, a nevarnosti. V srečnih zgodovinskih okoli- ščinah bo našla svojo publiko, danes pa je recimo za vrsto avantgardnih slogov in življenjskih nazorov znano, da jih sprejema le majhen del ekskluzivne pubhke in da mora institucionalno gledališče pazljivo ravnati z njimi. Ce jih bo družba preveč omejila, jih iztisnila na skrajni rob družbenega dogajanja, zgolj v anti- institucionalne obrobne grupe, in če se institucionalno gledališče od teh grup ne bo učilo, ne bo ničesar sprejemalo, temveč trmasto vztrajalo pri znanem in preizku- šenem, potem se bo znašlo v nevarnosti, da se bo odrezalo od živih tokov umet- niško kulturne proizvodnje in postalo, kot temu ironično že dolgo časa pravimo: muzej. Institucija, kakršna je Drama SNG, mora najbrž imeti pametno roko, dober posluh, koliko eksperimentalizma ji koristi, jo preoblikuje in osvežuje, kakšen eksperimentalizem pa bi jo grozil razgnati. Kot je sistem Drame SNG sestavljen iz subsistemov, je Dramino okolje se- stavljeno iz podokolij. Tudi nanje je treba enako računati. Prvo takšno podokolje je občinstvo. Vsaka kulturna dejavnost je do neke mere odvisna od njega, gledališče še posebej. Ce upoštevamo, da je Drama SNG pezantna institucija z ogromno hišo, dvema odroma, velikim številom igravcev in tehničnega osebja, ustanova, v kateri so predstave drage in je torej zelo odvisna od družbene podpore (od financiranja iz proračuna — na ta ali oni način), fa družbena podpora pa je spet odvisna v precejšnji meri od ozračja, v katerem se Drama nahaja, od razpoloženja občinstva, ki v Dramo zahaja (smo pač v situa- ciji, ko politika prepušča skrb za kulturo občinstvu in ekonomskim zakonitostim — vsaj do neke regulativne mere), potem si ta Drama seveda ne more privoščiti ignoriranja občinstva ter njegovih želja, pa čeprav bi bile te še tako neskladne z določenimi tendencami nekaterih subsistemov (pogosto slišimo, da so te želje uperjene antiartistokratsko, antiartistično, antiinovacijsko, antiproblemsko, anti- vrednostno, antihumanistično, da vlečejo kulturo »navzdol«, v model množične kulture). Tu so nekateri popravki potrebni. Drama SNG ni zmožna obstajati v prostoru, ki si ga začrta sama glede na te ali one svetovnonazorske, moralne, estetske, umetniške cilje svojih producentov. Ce upoštevamo, da se kultura z enim svojim delom že nahaja v sistemu tržišča, je neogibno, da se njeni proizvodi do neke mere (določiti to pa je gotovo najtežje) zahtevam tega tržišča tudi prilagajajo. Predvojno gledališče je te zahteve upoštevalo (iz tistega časa je bitka za Krpa- novo kobilo in zoper njo). Povojno pa je izhajalo s stahšča, da je ta bitka med »kvaliteto« in »šundom« dokončno — svetovnozgodovinsko — dobljena, problem rešen, da je vzpostavljena notranja — skoraj absolutna — identiteta med umetni- ško proizvodnjo in potrebami občinstva. Startalo je z gledišča, da je neumetniška, »množična«, banalna produkcija opij za človeka in da je rezultat razčlovečevalne politike asocialnih gospodarsko-družbenih sistemov (predvsem kapitalizma) in raz- redne družbe, da pa človek po svoji naravi čuti potrebo po visoki, oplemenitujoči, »zdravi«, popolni kulturi. Poraz svetovnozgodovinskega kapitalističnega sistema in razredne družbe je (naj bi) odstranil objektivne nosivce takšne antičloveške 77 — kvazikulturne — politike, ljudje, ki so jih prej begale in motile vladajoče razredne ideologije, so se (naj bi se) sami od sebe spremenili in vrnili od lažnih potreb k človeško avtentičnim, te pa so bile, kot smo že rekli, naravnane a priori k pravi umetnosti. Vizija nove brezrazredne in antikapitalistične, revolucionarne ideologije je bila v tem, da bo vsakdo postal totalni človek, zjutraj čevljar, po- poldne upravljavec in zvečer uživavec kulturnih dobrin. Med človeka, pojmova- nega kot popolno, vsestransko razvito bitje, in njegovo socialno prakso niso (naj ne bi bile) postavljene več ovire, ki bi ga odvračale od uživanja tega in takšnega lastnega bistva. Tako imenovana napredna kulturna politika se je že pred vojno borila za vzpostavitev opisanega stanja in povojno gledališče je bilo njegov izraz. Nekaj časa, celo dovolj dolgo, se je zdelo, da ta ideologija, na kateri je bila utemeljena osnovna družbena sprememba, drži. Ljudje so hodili v Slovensko na- rodno gledališče, ga ljubili in podpirali, to gledahšče pa je brez težav odpravilo tisto, kar je bilo v njegovem programu »lažjega«, »cenenega«, komercialnega, ope- reto, burko, bulvarko. S prehodom družbe iz administrativnega na tržiščni sistem, še bolj pa najbrž s prehodom revne družbe v srednje bogato (s prehodom, v ka- terem se nahajamo danes, a se je začel že pred desetimi leti), v družbo izobilja predmetov, proizvodov, reči, pa je zanimanje za gledališče začelo plahneti (seveda so vzroki tudi drugi), skazalo se je, da moderna industrijska družba ne le ne zahteva, temveč celo ne dopušča totalnega, vsestransko razvitega človeka, da goji njegovo specializacijo, razvija in radikalizira njegovo proletarsko kondicijo, vse ljudi »človeško« siromaši, namreč glede na kriterij »grškega« popolnega in svet obvladujočega, notranje in zunanje svobodnega človeka. Tisto, kar je kapitalizem začel — pretvorba vseh zgolj v delavce, zgolj v delovno silo —, se je razvilo do neslutenih razmerij v slehernem socialnem in političnem sistemu. S tem v zvezi so se tako imenovane »lažne«, »nečloveške«, »evazivne«, v pobeg pred »resnič- nostjo« usmerjene potrebe še brez primere in nepredstavljivo intenzivno okrepile, medtem ko so se »prave«, »ustvarjalne« in v visoko »kulturo« uperjene potrebe umaknile v ozadje. Publika se je začela preorientirati na proizvode množične kulture, posebno ker je ta kultura izredno lahko dostopna, s televizijo pa je postala naravnost priročno razpoložljiva. Ljubljanska Drama je zadnjih deset let (v tej konfliktni situaciji) odigrala zelo profilirano vlogo. Tako repertoarno kot izvedbeno je postopoma, a intenzivno realizirala, kar je tako imenovana »kritična generacija« zahtevala že leta in leta in kar so najbolj dosledno zastavile kot svoj — in družbeni — program Perspek- tive: modernizacija repertoarja, ki naj bi iz sentimentalnega, izobraževalnega, vzgojnega, »nacionalnega« (vse to je ta generacija imela za preživelo) postal pro- blemski, filozofski, takšen, da bi ljudi — občinstvo — nenehoma opozarjal na procese, v katerih se sámo nahaja, na spremembe, ki se z ljudmi dogajajo, še več, skušal naj bi jih oborožiti, da bi se v odločilnem konfliktu med ustvarjalnimi in alienacijskimi procesi (perspektivaštvo je bilo radikalizacija predvojne in medvojne revolucionarnosti) usmerili na pravo pot. Gledališče je postalo vzgojno v najglob- ljem pomenu besede: ljudi je sihlo misliti, jih seznanjalo z njihovo samoodtuje- nostjo, jih budilo, jim nenehoma govorilo: tako, kot živite, je narobe, vdajate se videzu, tržišču, oblasti, lastništvu, dehumanizaciji, vaše delo v tovarni, v uradu, na katerem koli delovnem mestu vas razčlovečuje, branite se, borite se, bodite nezadovoljni! Ali nas je obenem tudi učilo: uprite se temu svetu, z vso silo skušajte ustvariti onega, v imenu katerega smo se borili med vojno in katerega cilj je Totalni, ustvarjalni, zavedni, kulturni, vsestranski človek? Razumljivo je, da je nenehna takšna vzgoja, misel, opozorilo gnala ljudi v nenehen konflikt med njihovo realiteto na delovnem mestu in sistemom radikali- ziranih tradicionalnih vrednot, jim prikazovala njihovo lastno življenje kot slabo. Človeka nedostojno. Pri tem pa je značilno, da se v tem boju ljudje niso imeli opreti na kaj drugega kot na sporočila moderne umetnosti, na cedilu pa jih je pustilo vse drugo, kar je bilo nekoč, pred vojno, izredno aktivno in sodelujoče (politika, ideologija, svetovni trend z nastopom Sovjetske zveze — dežele Osvobo- jenega človeka itn.). Ali ni bilo že vnaprej jasno, da je ta bitka izgubljena? Da ta bitka mora biti izgubljena? Da v tem shizofrenem in razdvajajočem jih sporu ljudje ne morejo dlje časa vztrajati, temveč se bodo polagoma prilagajali ritmu ter smislu svojega delovnega mesta, večinske množične proizvodnje, filozofom, prerokom, vzgojnikom in drugim moralistom pa bodo pokazali hrbet kot nečemu, česar se pač ni razumno držati? Natančno v tem je polom »perspektivaštva« kot radikalizirane ter podaljšane tradicionalne revolucionarnosti in samoonemogočenje te revolucionarnosti same. Tako kot celotna slovenska kultura je tudi Drama SNG borila to bitko brez upa zmage, trdovratno, a neuspešno. Rezultati so znani. Občinstvo kot najpo- 78 membnejše gledališko podokolje ni več pripravljeno sprejeti ideologije, ki pravi: ta svet je težak, hud, negotov, nevaren, strašen, obupen, neživljiv; v tem svetu se je treba nenehoma boriti, pa še potem te vzame hudič; ta svet je groza, ker človeka, to prometejsko bitje, nenehoma obsoja na zapor, kazen, muko, smrt, nič (samo koliko slovenskih dram je recimo v tej ali oni formi obravnavalo svet kot ječo, kot sodni proces in obsodbo!); svet je problem, človek je problem v pro- blemu, ni pa ta hip možnosti, da bi bila oba problema kakor koli pozitivno rešena. Jasno je, da taka dramatika, takšna usmeritev nikakor ni nihilistična, kot menijo predstavniki sentimentalne ali ultratradicionalne nacionalne usmeritve, temveč obratno: globoko je moralistična, vznemirja, pritiska na vest, moti dobro prebavo, potiska ljudi iz mirnih zatočišč na prepih Resnice, ta Resnica pa seveda nedvo- umno pravi: v bitki za Človečnost (ki je edina še ostala človeku in se ta z njo dokončno uresničuje kot božansko — to je sveto, samožrtvovalno, trdovratno, vztrajajoče bitje) je na materialnem, telesnem terenu zmagala Smrt, Nič, Laž, Zlo, Korupcija, Hudobija, Nečlovečnost (to je Tržišče, Trgovina itn.), človek pa je zmagovalec na duhovnem, moralnem podrobju: vendar le kot Duh, kot Protest, kot Žrtev. To pa se konkretno — za vsakega obiskovalca Drame SNG — pravi: ker svoje življenje ohranjaš, ker ga celo uživaš, ker rad piješ in ješ in se valjaš po posteljah in se trudiš čim več zaslužiti, si pes, izdajavec, nečlovek, pokveka. Edino merilo tvoje človečnosti je tvoja konkretna žrtev in smrt. Se je torej čuditi, če vsi tisti, ki bi radi živeli, bežijo pred tem dvignjenim prstom, pred tem nenehnim klicem slabe vesti? Gledališče se je zanje spremenilo v moro asketskega klerika, ki človeka ne pusti pri miru, temveč ga zasleduje in mu nenehoma kaže v zrcalu obraz Doriana Graya. Ce pri tem povrh vsega ta človek nima nobenih pravih možnosti za učinkoviti socialni, politični upor, če nima nobene oprijemljive perspektive odpora in zmage (o tem, da je nima, pa mu govorijo ne le dramatika in ves odrski doživljaj, temveč tudi vse njegovo realno življenje, potem je pač zares naravno, da se je temu in takšnemu gleda- lišču odtegnil. Ce hočemo živeti, moramo imeti to naše življenje — edino, ki ga imamo (se pravi, da je situacija nekoliko drugačna za kristjane in za ateiste) — vsaj relativno radi. In iskali bomo tiste tekste, tisti doživljaj, ki nam to ljubezen, to pripadnost življenju vsaj deloma potrjuje ali pa celo razvija. Zato ni prav nič naključno, da se je med publiko in visoko kulturo vmešala, vstavila množična kultura s svojimi miti, iluzijami, obeti vseh mogočih konkretnih, čutnih posesti. In da bo njena vladavina trajala, vse dokler bo visoka kultura usmerjena tako, kot smo opisali. Občinstva dozdaj še ni nihče primerno analiziral kot sociološki fenomen; ne poznamo sklepov, rezultatov, ki bi nas lahko vodili k natančnejšemu spoznanju, kaj prav za prav je. Običajno vsi operiramo s pojmom občinstvo kot z nečim nedeljivim, enotnim, jasnim, medtem ko dejansko to podokolje razpada na vrsto podpodokolij oziroma plasti. V pomanjkanju znanstvene analize, ki bi nam dala stratifikacijsko razcepljenost publike, svetovnonazorsko usmerjenost posameznih piasti, njihove potrebe, želje, navade ipd., si moramo takšno analizo zamisliti sami glede na lastne skušnje in opazovanja. Jedro občinstva tvorijo abonenti. Ali ni ta teza, ta samoumevnost prav tako problematična? Ali ne bi bilo primerneje orientirati se na vélike uspehe, na predstave, ki bi pritegnile ljudi kot dogodek, ne pa kot moralna obveznost ali navada? (Seveda je vprašanje, ali je Drama SNG takih predstav zmožna.) Zdi se, da gre pri abonentih za ljudi iz srednjega sloja, ki nadaljujejo predvojno tra- dicijo ljubezni do gledališča, pomešane z nekoliko snobizma, prepričanja, da je treba biti kulturen, gledališče pa nudi nekakšno svečano obliko te kulture. To je v glavnem tradicionalno usmerjena populacija, ki na eni strani biološko izumira, na drugi pa jo je opisani slog — in svetovni nazor — ljubljanske Drame v zadnjih letih prestrašil, šokiral, vznejevoljil, celo odbil, tako da ni malo primerov, da so gledališče zapustili njegovi več desetletij zvesti prijatelji. Niso dobili, kar so pričakovali in zaradi česar so hodili v gledališče: nobenega opoja več, ne čudeža, ne tiste posebne, vzvišene, celo sakralne ali sakralno-cirkusantske atmosfere, ki je bila značilna za prejšnja obdobja slovenskega gledališča. Vse se je laiziralo, po- stalo nekam normalno, vsakdanje, sem in tja celo »uradniško«. Ta laizacija je sicer neogiben korak naprej od sakralnega gledališča; zato je morala biti za vsako ceno izvršena. Res pa je, da je ta hip, v letu 1970, obstala zgolj na točki laičnosti, ki se kaže kot neke vrste privatnost (»privatni« slog igranja), slogovna neobveznost, ta pa se veže s skrajnimi, samimi po sebi zelo obveznimi filozofskimi spoznanji. Ne- navadna kombinacija obojega budi nezaupanje in negotovost. Gledališče je pač v situaciji, ko se še ni zavedelo (ali pa svoje zavesti še ni realiziralo), da kulturna produkcija sicer res ne sme biti več posvečena, vzdignjena nad ostala opravila in 79 dejstva človeškega življenja kot njihov temeljni integrator ter osmišljevalec, da pa kultura, umetnost in še posebej gledahšče vendar niso povsem identične temu, čemur rečemo urad, sodna razprava, trgovina, promet, oziroma da ne glede na bistvo, ki ji ga pripišemo (da je zgolj reč ali kaj več), nosi ta umetnost v sebi ele- ment — funkcijo — nečesa drugega (dragost kot tako). Neko reč ali pred- stavo razumemo kot umetnostno tisti hip, ko nas opozarja, da s svetom nismo identični , da nismo identični niti sami s sabo, niti reči z rečmi, da nismo samo funkcija med funkcijami, kolešček v dobro namazanem stroju svetovne zgodovine ali industrije, temveč da teče po sredi sveta razpoka (razlika med identiteto in drugostjo, če hočete: diferenca), da je identiteta med mano in mano, med mano in svetom ipd. le moja želja, ki se mi občasno za trenutek izpolni, nakar me spet vrže v razločujoče prebivanje. Teater me potegne v iluzijo, v meni tuj svet (prva diferenca), vendar tako — in to je pogoj teatra — da v meni ustvari razpoloženje, kot da sem sam del tega sveta: ko gledam odrsko predstavo, se počutim igravca zdaj v tej, zdaj v oni vlogi, še več, ne le igravca, temveč osebo, ki se smeje, krvavi ah rezonira. Sam sem ta oseba. Po končani predstavi me iz te identitete, ki je silno želena, a na dolgo dobo neuspešna, realno neuspešna, izvrže. Katarza je ravno to spoznanje o temeljni d r u g o s t i sveta in človeka, ta pristanek na realiteto, ta padec iz iluzije (identitete). V tem ima katarza svoj psihološki, sociološki, moral- ni, filozofski pomen očiščenja od nerealnega. Kar se je ljudem uprlo, je dejansko brechtovsko načelo gledališča (ki ga sicer Drama SNG ni izvedla čistega in dosledno do konca, pač pa je vse uprizoritve, take, kjer je bilo to primerno, in take, kjer ni bilo, nekako okužila z njegovim potujevalnim duhom, tako da so bile z njim zaznamovane, vendar so nastopale še kot tradicionalne predstave : po večini smo dobih križance — kar pa je seveda za slovensko kulturo temeljno značilno in nikakor ni posebnost — ah posebna slabost — teatra). To brechtovsko načelo nam pravi, da oder niso deske iluzij, temveč dejanskost, stvarnost, banaliteta. Iluzija ni dopuščena, slog igre (in seveda v prvi vrsti tekst) to iluzijo nenehoma preprečuje, razbija, onemogoča. Ljudem sploh ni dovoljen vstop v Iluzijo, v Identiteto, niti na način igre ne: oziroma Iden- titeto gledajo gledavci kot lažno možnost, kot opij, kot religijo. Brecht je tradi- cionalen revolucionar (ta izraz se mi zdi najbolj točen tudi zanj in ga zadnje čase sploh uporabljam za vse, s čimer označujem klasično pojmovanje revolucionarno- sti). Veruje v temeljno spremenljivost sveta, v to, da bo po končanem razrednem boju vzpostavljeno (prej ali slej) kraljestvo Identitete (Svobode, Enakosti, Bratstva — sploh vseh znanih revolucionarnih idealov). Zato ve, da je treba vse sile osre- dotočiti ravno v ta razredni boj, v območje, kjer se bo izvršila dejanska spremem- ba iz dragosti (razlomljenosti) v Identiteto, na realno območje, v primeri s katerim je območje umetnosti fiktivno, saj razrešuje omenjeni problem le hipno, na večer, v bistvu do kraja iluzijsko in skeptično. Gledališče je vzgoja — temeljna filo- zofska, moralna, humanistična vzgoja — ki mora ljudem odpirati oči, jih opozar- jati: bežanje je prepovedano, ostanite, kjer ste, pripravljajte se na boj, borite se, vztrajajte; gledališke deske so zgolj tribuna za ideološko pripravo na realni boj. Potujevalni efekt je efekt, s katerim avtor in predstava ne potujujeta gledavca, temveč odrsko delo. Mečeta ga v rezervat laži, fikcije. S tem pa gledavca — to je njuna namera — temeljno osvobajata in odtujujeta od njegove slepote, od njegove zvezanosti v svetu iluzij, nemožnosti in pristajanja na ta svet nemožnosti. Po vsem tem, kar je doživela slovenska populacija, je seveda prav zlahka ra- zumljivo, da se ji je brechtovski način zagatil. Slovenci — vsaj v veliki večini — danes ne verajejo več v to absolutno, totalno, temeljno spremenljivost sveta, v do- sego revolucionarnega Cilja (Identitete), temveč so — po dolgih letih strahovitih notranjih sporov, muk, obupa — pristali na svet, kakršen je, na to, da realno te zaželene Identitete ne bo (vsaj ne v doglednem času, za njihovega življenja, ozi- roma da njen prihod sploh ni odvisen od človeške prakse, naših žrtev, samoodre- kanja, boja, temveč od procesov v materialni bazi, industriji itn., ki so tako rekoč samogibni, samodejni, in katerih rezultate je človek zgolj dolžan sprejeti, ali pa ga svet izvrže in pohodi). Zato so — tudi to je kar se da razumljivo — pristali na svojo temeljno razdvojenost, na drugost, iz česar jasno sledi, da si želijo vsaj tiste identitete, ki je mogoča (čeprav že vnaprej vejo, da je samo trenutna, fiktivna, »umetniška«). Zaljubili so se v življenje, v tu in zdaj, kar lahko dosežejo z rokami, z želodcem, z uspehom: v delo (a ne tisto, ki Osvobaja celotno Človeštvo, temveč v tako, ki osvobaja, pomirja, ureja na psihohigieničen način mene samega, pro- izvajavca, delavca). V užitek. V akcijo. (Vendar ne v Vseodrešilno, temveč v lastno, delno, individualno, konkretno.) Sele znotraj sveta, za katerega vemo, da je temelj- no nespremenljiv, si lahko privoščimo pravi užitek, neposredne odnose (prej teče odnos od mene do mene, od mene do drugega prek osnovnega transformatorja, ki 80 je Bog ali Brezrazredna družba, torej Identiteta, ki je ravnokar dosegljiva — prek Smrti ali prek Akcije — Absolutna prihodnost; v to Identiteto vsi težimo, a od nje odpadamo kot drugi, kot začasno drugi, kot prekleti v razrednem svetu ali solzni dolini). Privoščimo si živo, polno, konkretno življenje (ki je živo in polno ravno zaradi tega, ker je omejeno, časno, končno, delno). Starejše generacije se torej znova ali še zmerom vnemajo za doživetje odrske iluzije, mlajše, ki so izrazito antitradicionalne, pa to iluzijo silovito intenzivirajo, jo prenašajo z odrskih desk, iz romanov in umetniških podob na cesto, v modo, v vsakdan, v škornje, rute, plašče, sobe, v opremo vsega, česar se dotaknejo, v embalažo sveta, ki zdaj ni več banalna — siva, mučna, ponižujoča, trpeča, surova, razčlovečujoča — realnost (v nasprotju z evazivnim svetom iluzije), temveč sam svet postaja življenje — igra, vsebina — embalaža, nenehno trajajoča predstava tega, kar je, in zato ni (kot različno od tega, kar naj bi bilo), temveč je, kot da je in kot da ni. Forma je preoblikovala vsebino, preluknjala jo je, jo izvotlila, prave vsebine (to je tistega, kar se loči od oblike) ni več. Svet je trajno glumaštvo, na- stopanje, uprizarjanje, mogoče je uživati (govorimo seveda le o življenju v pro- stem času, ki velja posebej za mladino, ki ni vključena v proizvodno delo; proiz- vodno delo samo pa ne ostaja le enako matematično, natančno, napeto, podrejeno kot prej, temveč se njegova funkcionalna izčiščenost v službi proizvodnih uspehov še stalno povečuje) sleherno reč, zrak, zid, tlak, konzervno škatlo, vse okolje po- risati, ga pretvoriti iz okolja v središče, vame, v edino resnico, ki je: resnico barv, nazornosti, sprememb, poezije, domišljije, nenehno novega in zamenljivega, svo- bodnega in lepega. Gledališče je postalo svet in svet je postal gledališče. Namestp da bi intenziviral razredni boj (ali krščansko samoodrekanje) ter tako dosegel Iden- titeto, začenja mladi rod spreminjati prosti čas v nenehno obnavljajočo se pred- stavo, ki je identiteta tu in zdaj, udejanjena identiteta, pri tem pa skrajno dina- mična, bleščava, opijatska, noro svobodna. Seveda gre v tem primeru za identiteto različnega, mnogoobraznega, za identiteto v nenehnem spreminjanju, inoviranju, trošenju (porabljanju idej, osnutkov, doživetij, dejstev — prosti čas je tisti del temeljnega, vse nas ovijajočega proizvodno-potrošnega ciklusa, ki obsega pred- vsem potrošnjo — skoz delo mladih rodov jo dviga iz golega uničevanja, izkori- ščanja, žretja, iz funkcije, ki služi samoobrani, v svet poezije, sanj, zamisli, fanta- zije, irealnega kot najbolj realnega). Tako usmerjena mladina seveda ne bo hodila v gledališče, ki se na tradiciona- len način loči od »realitete« (banalnosti), temveč hoče gledališče, ki je »realnost«, želi si sveta, v katerem sta življenje in gledališče le podaljšek drug drugega in kjer nihče ne ve, kdo je podaljšek koga. (Je Drama SNG zaradi svoje institucionalne — tradicionalne itn. — zamejenosti zmožna izdelovati svoje uprizoritve v tem duhu in tem slogu? Ali pa vsaj del teh uprizoritev? Ali vsaj na eno leto?) Mladina je pristala na svet, kakršnega je izdelala poznokapitalistična industrijska družba, na totalno proletarizacijo ljudi, na totalno pavperizacijo (če pojmujemo oboje kot totalen odmik od modela vsestransko razvitega, notranje bogatega, svet obvladu- jočega, svobodnega človeka: če menimo, da je pristala na svet, kot je, se pravi na temeljno nespremenljivost sveta, na njegovo absolutno nadmoč nad človekom, na primat industrije, materije, usode nad prakso-akcijo, ki je lahko le delna in se kot laka lahko le vklaplja v nadrejene ji »načrte« Usode). Vse, kar je, je proizvodnja, in vse, kar je, je potrošnja. Ni več področij, enklav, žepov, v katerih bi se dalo skriti pred tem totalitarnim in vse determinirajočim svetom ekonomizacije in indu- strializacije sveta: ta svet je prodrl vame, v mojo notranjost, jo radikalno niveli- ziral, podrl sistem teleološkega življenja-za-nekaj, življenja za Smisel in v Smislu, življenja, ki se je na vse pretege trudilo, da bi vsaj na nekaterih obranjenih odse- kih ohranilo karakter »svetega«, božanskega, nadčloveškega. Zdaj vem, da sem predmet vsem, da se tej svoji predmetnosti ne morem izogniti (nisem več avtono- men — predmet Bogu) ; v tej vsesplošni, načelni in na razpolago stoječi vseopred- metenosti se ravno kaže radikalna točka humanizma, ki je človeka iztrgala iz od- nosa Bog — človek in ga prestavila v odnos človek — človek. Ker pa sva oba, ti in jaz, le podrejena dela v odnosu do Mehanizma, ki naju navija, polaga, vzdiguje, vrti, potiska in zavrača (govorim o temeljnem doživetju sveta, ki je zdvomil nad eshatološkimi projekti), lahko v tej situaciji naredim le dvoje: ali pristanem na svojo podrejenost, opredeljenost, nebožjost, predmetnost, tako da neprestano trpim, tožim, zakaj nisem Bog, objokujem svojo nemoč, se doživljam kot ponesre- čeno bitje, kot rezultat Zle usode, ostudne igre Zlega boga (to je način, ki je bil bolj ali manj v veljavi zadnje desetletje v slovenski kulturi — tudi v gledališču), ali pa nanjo sicer tudi pristanem, vendar na drugačen način (to je način, ki ga začenja udejanjati mladi rod) : da se s svojim položajem sporazumem, a ga s svojo akcijo, domišljijo, prakso, delom, čustvovanjem prebarvam, razmnožim, diferenciram, ga 6 — Problemi 81 vsak hip obdelujem in preoblikujem (v prvi plan prihaja oblika) v umetniško delo, v življenje-sen, v budnost, ki so sanje, v totalno oživitev vsega materialnega, mehaničnega, rečnega, ki zdaj postaja človeško, moj podaljšek (ah jaz njegov po- daljšek). Znotraj tega temeljnega pristanka na dani svet se lahko gremo revolucije, anarhije, proteste, revolte, razbijanja, zidave, kar koli, zares kar koli, vse pa bo imelo en sam namen in en sam efekt: utrjevanje temeljno danega, hkrati pa boga- tenje, opijanje, ognjemetenje le-tega. Gledahšče je še zmerom posebno mesto umetniškega doživljanja (kot je ga- lerija in domača miza, za katero prebiram roman), čeprav ni več sveto. Ga ne bo praksa tega mladega rodu zavrgla, ker je — po njegovem mnenju — reakcionarno, se pravi takšno, ki vrača nazaj, v svet, razdeljen na banalnost in vzvišenost, po- prečnost in Resnico? Poleg tega je za ta mladi rod drago, razsipno, saj je sam na- vajen — kot otrok — v cunjici videti nebeško lep plašč, v polenu vojaka, v meth meč, in mu je vesoljni predmetno-rečni svet tako rekoč zastonj ali skrajno poceni na razpolago za uprizarjanje čutnih misterijev? Je sploh uspešno, če se skuša gle- dališče za vsako ceno postaviti na svoje »reakcionarno« stališče in mladi rod »vzga- jati« nazaj k »Razumu«, »Okusu«, »Normalnosti«, »Kvaliteti«, »Umetnosti«? Ni to že vnaprej izgubljena bitka? Naj se torej ne usmerja k tej mladini? Je še kakšna druga mladina? Morda je. Najbrž je. So to »pridni«, delavni, običajni študentje, dijaki, delavci, ki redno opravljajo svoj posel, zraven pa si želijo še nečesa »višjega«, »smiselnej- šega«, »vzdigujočega«? Vendar vemo, da tudi ti ne bojo pristah na nenehno ser- viranje »črne« filozofije nerazrešljivih človeško-svetovnih problemov. Imamo umet- nost, ki »dviga«? Sodobno umetnost? Ali se bomo morali v pomanjkanju le te za- teči po pomoč h klasiki? Vendar — ali Shakespeare »dviga«? Ah ne bi morali, če bi hoteli militantno ustaviti črno filozofijo, zastaviti vse sile za izdelavo rožnate, za totalitarno indoktrinacijo bodisi krščansko-rehgiozno-cerkvenega, bodisi sociali- stično-realistično-stalinističnega tipa? So za regeneracijo teh dveh tipov pri nas sploh kakršne koli možnosti? A tudi če so, se bojo njih rezultati bistveno spopadli z našo levo-liberalno, svobodomiselno tradicijo slovenske kulture in gledahšča, ki nikoli v svoji zgodovini — od Levstikovega Dramatičnega društva naprej — ni hotelo biti dogmatično in v službi totahtamim eshatološkim ciljem. Ali pa niso morda mladi ljudje povečini takšni, kot so stari? Namreč tisti, ki konsekvenc svojega življenja ne vlečejo radikalno do konca (do »reizma«), temveč se zadovoljujejo z nečim vmesnim: s tistim, čemur rečemo zabava? A kaj je ta zabava? Najbrž za vsako plast publike kaj drugega. Za kmečko prebivalstvo pa za tisto, ki se je ravnokar presehlo iz vasi v mesto ter je — da bi ohranilo svojo psihološko stabilnost — obdržalo ruralno strukturo mišljenja, nazorov, potreb, navad, vrednot, je brez dvoma najbolj avtentična zabava v pihalnih ansamblih, v »narodni« glasbi, v narodni igri ali v burki. (Mimogrede: predstavniki aristokrat- ske oziroma »zdrave«, »prave«, »kvahtetne« kulture — ki so obenem po pravilu nasprotniki množične kulture — nenehno napadajo to »narodno« ali kvazinarodno glasbo kot šund, šmiro in kič; pri tem pa — na filozofskem terenu — ne upošte- vajo niti vprašljivosti lastne kulture oziroma njenih temeljev, niti — na sociolo- škem terenu — ne vidijo, da je ravno to ohranjanje ruralne zavestne strukture pri mestnih novih naseljencih pogoj za njihovo normalnejše, postopnejše, manj boleče vključevanje v mestno življenje, za njihovo avtonomijo; takšna struktura preprečuje, da bi priseljenci pri priči izgubih sleherni vrednostni sistem, se popol- noma d3zorientirah in postali plen asocialnih teženj, kriminala, nereda — vsega tega, kar smo lahko opazovali v velikih mestih prejšnjega stoletja v Severni Ame- riki m Evropi, danes pa v deželah v razvoju, celo v Zagrebu in Beogradu.) Tej potrebi se lahko gledahšče približa samo z uprizarjanjem narodnih iger in bulvark-burk (ljubljansko Mestno gledališče ji je, recimo, deloma tudi »popu- stilo«). Do kakšne mere se lahko v to »spusti« tudi Drama SNG? Ce je »narodna« igra napravljena z vso potrebno profesionalno odgovornostjo (se pravi na način sicer sproščene, vendar kljub vsemu klasične igre)? Ce postane ljudska igra v do- brem pomenu besede? Na ta način »dviga« publiko od »slabega« okusa, od »na- rodne« glasbe k tradicionalni visoki kulturni dejavnosti. To je brez dvoma mogoče, vprašanje pa je, kohko je perspektivno — če namreč računamo, da se bo v eni generaciji ruralno strukturalni element izgubil in da bojo otroci teh priseljencev že izrazito mestno razpoloženi — kaj to pomeni, pa tudi dobro vemo (mesto sledi radikalni industrializaciji in začenja sprejemati njene norme, ki jih poznamo iz zahodnih primerov). Morda pa je kljub temu za naše gledališče oziroma za to nje- govo plat še ena šansa? Ali ne opažamo, da se ruralni priseljenci prilagajajo v mestu zelo zelo počasi? Ali ni ravno dejstvo, da se v Ljubljani ne koncentrirajo delavske četrti, temveč da se ogromno število delavcev vozi iz okoUce, da so z eno 82 nogo še vezani na staro okolje, pa dejstvo, da smo imeli pravega proletariata ma- lo, da ga je prevevala »Ijudsko-revolucionarna« ideologija, ki je bila predvsem vse- slovenska in vsečloveška (torej meditivna in ne razredno izostrena), in da zato ni mogel na prišleke odločujoče vplivati, jih ni mogel prilagoditi svojemu vrednost- nemu sistemu, ki bi bil povsem ubran, ali ni vse to pogoj, da se lahko ruralna in na pol ruralna mentaliteta podaljšujeta skozi več generacij in da lahko zato gledališče računa na njeno večjo stalnost in vsaj nekaj desetletno perspektivo? Ali ni ta tip na pol ruralne populacije v tesni zvezi s tistim tipom, ki sem ga že pred časom imenoval tip trgovskega potnika in ki je splošno znan pod imenom obrtnik? V razmerah naše socialne nivelizacije, kjer dejansko ni pretirane revščine (oziroma zajema ta le majhen del populacije: starčke, upokojence, nekatere ne- kvalificirane poklice, bolnike, invalide) pa tudi ne pretiranih socialnih višin, ozi- roma v situaciji, no pndc do najvišjih dohodkov visok strok ivnjak, direktor izpostavljene tovarne ali ustanove, sploh nekdo na družbeno odgovornem mestu, temveč srednji človek, vseznalec, ročni spretnež, ki se spozna na vse, mojster osebne zveze, gangster, ki pri priči zavoha ozka grla družbene proizvodnje in jih zna v trenutku izkoristiti za svoj žep, se pravi nekdo, ki je napol izkoriščevavec (ker izkorišča slabo socialno organizacijo), napol pa socialno izredno pomemben, saj pomaga odpravljati proizvodne zastoje; ta živahni, dinamični, neskrupulozni, samozavestni, samoumevni, od lastnih uspehov nekoliko opiti poprečni Slovenec, ki meni, da mu je precejšen del sveta na razpolago, samo da je človek bister, okreten in nekoliko kosmatovesten, je seveda tipično prehodna pojava (saj je visoko industrializirane in socialno razvite, strukturirane, organizirane družbe ne poznajo oziroma ne v tej obliki: tam stoji ob industriji, ob visoki znanstveni orga- nizaciji dela kot njeno dopolnilo, tu — pri nas, v razmerah še zmerom nizke orga- niziranosti, slabega izkoristka sil, improvizacije, v veliki meri še zmerom perso- nalne družbe, podaljšane iz nekdanjega ljudskega gibanja, tovarišije — pa je osrednja socialno uspešna figura). Vendar kako dolgo prehodna? Je Slovenijo sploh mogoče industrializirati? Ce pa jo pojmujemo kot — perspektivno — deželo terciarnih dejavnosti, turizma, trgovine, posredništva (za kar se zavzema tudi Veljko Rus), potem se bo ta hip — seveda ob delnih preobrazbah — obdržal še kar naprej kot osrednji slovenski socialni model. Kaj to pomeni za usodo visoke znanosti pri nas, je jasno, vprašanje pa je, ali ni — v smislu efektivnosti — to vendarle najprimernejša slovenska figura, saj že lep čas vidimo, da ravno na osnovi te figure oziroma takšne dejavnosti Slovenija uspeva, hkrati pa se narav- nost igrivo nahaja v uživanju, v telesni svobodi, v lahkotnosti, v veselju? Lahko Drama SNG računa na ta tip? Sme nanj računati? Ji to tradicija do- voljuje? Ali pa ravno mora nanj — znova računati (vsaj pred vojno je — Govekar je brezupna oseba, simbol Zla in Bede samo s stališča eshatologizma in idealitete, z gledišča uspešnosti glede na trenutno situacijo pa je naš Véliki mojster; njegov model se je zlomil šele v situaciji, ko se je tako rekoč ves narod odločil za eshatološko revolucionarno varianto, nikjer pa ni rečeno, da se v razmerah raz- taljene revolucionarnosti Govekar ne bo ponovno znašel na družbeni konici kot naša trajna usoda)? Ce hoče imeti Drama občinstvo, potem mora vzeti takšno, kakršno je; kakšno pa je, o tem nima smisla izgubljati preveč besed. (Mestno gledališče, ki velja že nekaj časa za zgled dobre repertoarne in izvedbene politike, potriuje našo misel. Prekrščevavci, daleč najboljša lanskoletna predstava MG — in sploh ena najboljših uprizoritev slovenskih gledališč v zadnjih letih — je šla čez oder dvaindvajsetkrat. Čuden par, bulvarna burka zelo »slabe« kvalitete, pa petinpetdesetkrat; navajam po Žarku Petanu.) Občinstvo ni edino podokolje, s katerim se srečuje Drama SNG. Za zelo pomemben faktor okolja lahko štejemo tradicionalno kulturniško sredino, ki tako prek institucij, v katerih ima glavno besedo, kot prek javnih občil, kritik in stališč temeljito sovpliva na usodo gledališča. Zaradi vpliva v javnosti in v kulturni politiki, ki ga izpričuje to podokolje, mora gledališče z njim računati. Pri zapletu gledališke krize leta 1969 je to podokolje, ki je sicer po eni strani notranje raz- vejano, po drugi pa ga veže vrsta temeljnih načel in interesov, odigralo nenavadno pomembno — morda celo odločilno — vlogo. Glede na to, da je v njem povsem domače mnenje, češ da mora ostati kultura os Naroda, in povsem samoumevna enačba: kultura = Narod, predstavniki institucionalno tradicionalne kulture pa predstavniki Naroda, je moralna zagnanost, ki jo kažejo različne njegove skupine, vrednostno, skoraj transcendentno utemeljena, in daje njihovim praksam, če že ne legitimitete (moralno-kulturne legitimacije), pa vsaj notranjo trdnost in srdito vztrajnost. Gledališče mora zaenkrat še zmerom računati s takšno usmeritvijo med slovenskimi kulturnimi delavci, posebno tistimi, ki jim je polpreteklo popu- listično gibanje dalo reprezentativne funkcije kot predstavnikom slovenske kultur- 83 ne tradicije. Kot nosivci te tradicije niso prisotni v našem socialnem prostoru samo fizično (in politično ali kultumo-politično), temveč tudi vrednostno in dejan- sko. Svojemu izročilu se ne moremo odpovedati, pa najsi še tako nasprotujemo njegovemu neprimernemu podaljševanju (in sklerotizaciji). O političnem podokolju je že bil govor. Ce upoštevamo novo orientacijo slo- venske politike, potem se zdi, da se politika — kot sila, kot državna in institucio- nalna moč — ne namerava neposredno vmešavati v področje kulture, vsaj tako dolgo ne, dokler ta ne prestopi določenih meja, ki so — po mnenju političnega centra — pohtično nedotakljive. Pristanek na pluralizacijo kulturnih projektov in produkcij pa seveda ne more biti povšeči tistim kulturnim skupinam ali posamez- nikom, ki so v polpreteklem obdobju igrali pomembno vlogo po želji in odločitvi nepluralno, enotno in trdo vodene politike. Prepustitev kulture kulturi pomeni dejansko zadnje dejanje drame, ki se je začela že med vojno in v kateri je kultura prenehala biti vodilna sila revolucionarnega slovenstva. Zraščenost obeh sfer, ki se je najjasneje pokazala v vrhu kot zraščenost njunih reprezentantov, se z novo kulturno pohtiko partije (ki pa jo ta prakticira že nekaj časa) razdvaja, podira, nehuje. Politika ostaja koordinator družbe, kultura pa postaja le en del družbe, en segment v delitvi dela ter področij-subsistemov. Veljko Rus pravi, da se »s koordinativno funkcijo usklaja asinhronija, ki nastaja med različnimi sub- sistemi«. To je pomembnejši in modernejši del funkcije (naloge), ki jo mora opravljati politika. Njen drugi del, ki ga Rus opiše: »z normativno-integrativno funkcijo pa se obnavlja enotna usmeritev (koorientacija) celotne dejavnosti v smeri realiziranja temeljnih vrednot naše družbe«, pa je bolj dvorezen, saj nudi ne- nehno možnost, da pohtika spet zapade v totahtarno uveljavljanje temeljnih vred- not, na katere ima sama monopol. Ce je pohtika predvsem koordinator in temeljni — bazični — institucionalni izvajavec skupne družbene volje (in interesa), potem bo ostajala odprta do produkcije, ki se plodi v družbeni bazi, s tem pa bo tudi lastno ideologijo nenehoma izpostavljala kritiki in jo — glede na to kritiko — spreminjala, prirejala, obnavljala. Novim razmeram prilagajajoča se politična ideologija bo torej zmerom bolj sprejemala vplive od produkcije (od novega), zmerom manj pa od oblastniških skupin, ki bi rade svojo polagoma manjšajočo se oblast ponovno okrepile (kar lahko dosežejo le s samoreprodukcijo statične in institucionalizirane — okrepenele — ideologije). Zato se tu z Rusom ne strinjam, ko pravi: »Naša predpostavka je, da zahtevajo posebne razmere majhnega naroda relativno intenziviranje normativno-integrativne in relativno kmitev ostalih funk- cij političnega subsistema.« Gledališko podokolje vpliva na čisto profesionalne zadeve Drame SNG — a te niso manj pomembne od že imenovanih in obravnavanih. Drama mora ne- nehno upoštevati, kaj in kako igrajo druga slovenska gledahšča, ta druga gle- dahšča jo intenzivno opredeljujejo. Njihov vpliv na Dramo se je še posebno okrepil, odkar se je začela institucionalno-socialna dezintegracija ljubljanske Dra- me. Drama ni več tako rekoč samoumevno sama po sebi, po svoji funkciji prvo, najbolj elitno, najbolj nacionalno, reprezentativno slovensko gledališče. Zelo močni so pritiski — ki prihajajo ravno od teh dragih konkurenčnih gledališč —, da bi se vsi odri po vlogi zenačih, da bi ne bilo nobenega več, ki bi imel startno, insti- tucionalno in reprezentativno prednost: vsi naj bi tekmovali le glede na kvaliteto uprizoritev (se pravi glede na konkretno delo, ne pa na prirojene in podedovane prednosti). Tem pritiskom se je dejansko težko upirati, saj imajo svoj raison. V dražbi, ki priznava delo za svojo največjo vrednoto in ki je odpravila fevdalno ah kapitalistično dedovanje, bi se Drama zelo težko obdržala kot Prvo gledahšče, če tega ne bi izpričala s svojim umetniškim delom. Zato se na tradicijo in na aristokratski naslov ni kaj prida zanašati. V situaciji, kakršna je danes, je Drami ta naslov kvečjemu v breme, saj ljudje samoumevno pričakujejo od tega gledahšča več, kot pa bi bilo katero koh gledahšče zmožno dati. 2elijo si čudeža. V visto- smerjeni dražbi so vsi (ali vsaj večina) hoteli eno. V pluralni dražbi je želj cela vrsta, mnogo je projektov, ideologij, potreb, od nacionalnega — osrednjega gle- dahšča pa vsakdo pričakuje, da bo udejanilo ravno njegovo vizijo in izpolnilo njegova pričakovanja. Tu se bo moralo občinstvo polagoma navaditi, da je Na- cionalno — enotno — gledahšče v pluralni dražbi sila zamotana, protislovna in- stitucija, ki komaj živi in je nenehno v konfliktu s seboj in z okoljem. Povsem jasno je, da cele vrste funkcij, ki jih je imela dozdaj, zanaprej ne bo mogla več opravljati in da se bo šele polagoma stabilizirala pri opravljanju določenih, selek- cioniziranih opravil. Danes smo še zmerom v položaju, ko ljudje zahtevajo od te ustanove preveč,- ko pa tega ne dobijo, so nezadovoljni, namesto da bi spoznali, kaj zmore, in jo sodih zgolj po tem, ali izpolnjuje svoje naloge v skladu s svojimi možnostmi in zmožnostmi. (Res da pri tem zamegljevanju jasne podobe obilno 84 sodelujejo ravno tradicionalni kulturniški centri, ki bi — kljub vsem jasnim dej- stvom zgodovinskega razvoja — radi vrnili Dramo tja, kjer je bila, to publiki obetajo in jo s tem begajo, čeprav dobro vidijo, da ne gre. V tem pogledu tradi- cionalna kultura negativno vpliva na občinstvo. Poseben primer tega podokolja so rodovi gledališčnikov (igravcev, režiserjev, dramaturgov, kritikov, dramatikov), ki proizvajajo ideje, dela, ideologije, z vsem tem nenehno pritiskajo na gledališče, med njimi ravno tako na Dramo SNG, in jo skušajo preoblikovati po svoji podobi. Na eni strani gre za politično dramo in za poskus uveljavljanja političnega gledališča. Ta smer je značilna- za starejše rodove (od Mraka in Bora do Kozaka in Remca). Lahko rečemo, da se je ta smer bistveno uveljavila v vseh slovenskih gledališčih, da je politična drama tako rekoč zavojevala vse odre (čeprav polagoma in z velikimi boji), da se ji je priličil velik del repertoarja, da pa se tega političnega (politično kritičnega, moralno kritičnega, svet odrešujočega) sveta občinstvo ni le naveličalo, temveč se mu je celo zagnusil. (Tu je najbrž temeljni vzrok neuspeha Kozakove Legende o svetem Che.) V hipu, ko se politika umika iz gospodarske in kulturne sfere, ko dopušča pluralizem pod- jetij in umetniških produkcij (ter celo grup in ideologij), ko se sama s svojo ideo- logijo pojavlja le kot ena med realnimi in možnimi (in govori z argumenti in analizo, ne pa s fizično — administrativno — silo), je nesmiselno, brezrazložno, slepo in skoraj smešno nadaljevati kritiko politike, kot da bi ta bila še zmerom popolnoma totalitarna. Res je sleherna modema politika v možnosti (in v ozadju) totalitarna, res je tudi, da se je naša današnja politika razvila iz takšne totahtarne oblike, se pravi, da je kritika te totalitarnosti (totalnega polaščanja posameznika po Oblasti in Ideji) do neke mere možna in upravičena. Vendar se je ta kritika tako razbohotila, da je je enostavno preveč in da je povedala res vse, kar se o tej tèmi povedati da. Ljudi, ki smo jih prej opisali kot življenja željne, konkretne, uživajoče, delujoče v svoji relativni svobodi, ne zanima več prikazovanje Oblasti kot absolutnega Zla, ljudi pa kot sužnjev — ter žrtev — tega absolutnega Zla. Ljudje hočejo humor, komedijo, kar pomeni — po stari definiciji smeha — da hočejo svobodo, prostost, občutek obvladljivosti življenja. Kritika politike jim obeta Absolutno svobodo v svetu onkraj politike, o tem svetu pa natančno vedo, da je sicer izvrstno zamišljen, ni pa mogoč (ali vsaj ne — niti z enim svojim krakom — prisoten). Hvala za Absolutno svobodo, če je to le Ideja. Želim si konkretne, delne prostosti, ki jo lahko primem in izčrpam in živim. Takšne svo- bode pa mi totalna kritika totalitarne Politike ne da. V nasprotju s tem rodom so mlajši gledališčniki po eni strani izraz želj pubhke, po drugi pa direktno znamenje zgodovinskih sprememb. Zahtevajo gle- dališče in dramatiko, ki nas ne bo učila, kako živeti, ne marajo več svetovno zgodovinskih projektov (pa naj bodo optimistični ali nihilistični, rožnati ali črni), odkrili so odseke sveta, ki jih prejšnja dramatika sploh ni opazila. Vstran so odrinili svet Idej — ideologij —, zaželeli so si polnosti, čutnosti, barv, plastičnosti, nazornosti, sveta (odra), polnega dogodkov, predmetov, obratov, presenečenj, naključij, grozovitosti, naivnosti, z eno besedo različnosti. Nekateri pravijo temu svet igre, drugi ga imenujejo drugače, druži pa jih (od Jovanoviča in Šedlbauerja — seveda v starostnem smislu — navzdol) odpor zoper politično-idejno gledališče, iskanje življenjskega šarma in brutalne poezije. Vprašati se je treba, kako dolgo se bodo slovenska gledališča — a tudi Drama SNG — lahko upirala tej usmeritvi ljudi, ki so že tridesetletniki. Pritisk s te strani je vsak dan močnejši. Bo nasprotni pritisk tradicionalne kulture vzdržal? S kom bo potegnilo občinstvo? Kje je per- spektivno občinstvo? Se bodo slovenske socialno-politične razmere restavrirale v leto 1940 in bo kultura znova prevzela glavno revolucionarno zastavo? Ali pa se bodo novi rodovi vključili v establishment, ga prekrvili, oživili in sezidali živahno, državno, pluralno, diferencirano, bogato, a imanentno in v imanentnosti zadovoljujočo se družbo? Jasno je, da odgovor na ta vprašanja ni in ne more biti rezultat gledališkega dela, temveč ga bomo našli v prihodnji slovenski socialno- državni zgodovini. Zmaga na tamkajšnjem polju bo obenem tudi zmaga v gleda- li,šču — še posebej zato, ker vsi konflikti, kakor se kažejo v tej globalni družbi, odsevajo tudi v Drami SNG (in po svoje celo siloviteje, usodneje). Spet poseben primer podokolja sta radio in televizija. O tem je bilo še marsi- kaj napisano. Dejstvo je, da sta ti dve instituciji finančno bogatejši, zato lahko več nudita izvajavcem, hkrati pa sta prodrli skoraj v sleherno stanovanje in pro- dajata kulturne dobrine tako rekoč v postelji in za mizo. Po vsem svetu opažamo upadanje gledaliških obiskovavcev (celo obiskovavcev kinematografov) na račun televizije. Bo gledališče lahko vzdržalo v tej bitki? Je njegov poraz le začasen? In ena zgubljena bitka ne pomeni zgubljene vojne? A kako dobiti naslednjo bitko? Televizija ne dezintegrira (redči in slabi) samo gledališke publike, temveč tudi 85 gledališke ustvarjavce. Ker jim bistveno bolje plačuje, ker ti postajajo prek malega ekrana neprimerno bolj popularni kot v gledališču, izgubljajo vero in zaupanje v gledališče kot najustreznejši umetnostni — izrazni — medij. V situaciji, kakršna je bila leta 1969 v ljubljanski Drami, se pravi v situaciji, kjer so gledališče že tako razžirali in majali različni drugi konflikti, je bil učinek televizije (in radia) na ansambel samo dodatni sunek v srce, samo utrjevanje občutka (ali celo zavesti), da je gledališka bitka izgubljena. Kaj storiti? Kako povezati gledališče in radio- televizijo? Kako najti takšno obliko sodelovanja, ki bo koristila obema institucija- ma, izvajavcem in občinstvu? Kako jo najti v situaciji, ko je tradicionalna usme- ritev razpoložena izrazito zoper ta dva množična posredovalna in obveščevalna medija — in zoper druge — ker meni, da ti mediji prenašajo zgolj množično kul- turo, se pravi slabo, nevredno, ponižujočo, razčlovečujočo umetnost? Ko bi se bilo treba — po njenem prepričanju — zoper te medije pravzaprav boriti ali pa jih vsaj notranje absolutno preoblikovati, da bi postali izraz »prave« in »zdrave« kulture (kar je pa iluzorno, račun brez krčmarja in pobožna želja)? Je mogoče dopustiti prodor te množične kulture v »osrednje slovensko gledališče«? Uporab- ljati pri njegovem populariziranju sredstva, ki so v navadi za te množične medije? Reklamo? Neskrupulozno publiciteto? Je to združljivo z »nazaj potegnjeno«, elitno in aristokratsko mentaliteto tradicionalno pojmovanega gledališča, ki meni — še po starem —, da se dobra roba sama hvali (pri tem pa ves čas gleda, kako ljudje te dobre robe ne vidijo in se zanjo ne zanimajo, če jim ni posredovana v učinkoviti embalaži in z iniciranjem ekonomske propagande)? Kje je meja, ki jo karakter nacionalnega gledahšča (kot zastopnika tradicije) še prenese? Dejavnost ljubljanske Drame lahko ločimo še po nekem drugem načelu, me- rilu: glede na notranjo profesionalno in institucionalno organizacijo, glede na strokovne plasti, v katere se deli sleherno gledališče. Ce že spet to celoto vzamemo kot sistem, potem je njegov prvi subsistem ali funkcija upravljanje. Upravljanje mora upoštevati vrsto faktorjev. Najprej tradicijo same ustanove, potem odnos občinstva, produkcijo v hiši in zunaj hiše, kritiko, predvsem pa obnašanje umetniškega in tehničnega kolektiva. Ce je ansambel idejno-estetsko- tovariško enoten (kar velja v glavnem le za majhna — eksperimentalna — gle- dahšča), če vse sodelujoče preveva ena — ali poglavitna — temeljna, globalna ideja (vrednota), potem je vodenje (upravljanje) usmerjeno predvsem navzven, deluje na relaciji gledališče — družba. Lahko mu seveda tudi tu spodleti — zaradi ekonomskih, političnih in drugih vzrokov. (Oder 57, ki je imel izredno monoliten sestav — čeprav so v njem igrah zgolj igravci iz različnih — drugih gledaliških hiš —, je praktično prenehal delati zaradi političnega konflikta in masakra; primer Topla greda.) Dejstvo je, da idejno-estetsko in stilno enotnim gledahščem nenehno groze konflikti s publiko, s pohtiko in — ponavadi — tudi s tradicionalno kulturo. Nastajajo zaradi novih gledališko-literarno-filozofsko-socialnih idej, ki se ne mo- rejo uveljaviti v danih institucijah, te ideje pa praviloma niso le različne od znanih in veljavnih, temveč so z njimi v sporu (pojem avantgarde). Takšna gledališča poskušajo (eksperimentalnost) dano psihološko, vrednostno, estetsko strukturo vladajoče družbene in individualne zavesti, preoblikovati, kar pa že samo na sebi pomeni, da se morajo stare oblike umakniti novim. Vemo, da je takšno »umikanje« težaven, skoraj redno silovito vznemirljiv proces, v katerem predstavniki »starega« z vsemi močmi branijo svoj prav (poleg tega pa tudi svoje pozicije, svoj ma- terialno-institucionalni položaj), »mladi« in »novi« pa prihajajo zaradi svojih ino- vatorskih idej v spopad s temi konkretnimi živimi nosivci »starega« in z večinsko družbeno zavestjo, ki pač le polagoma sledi spremembam in se drži zlate sredine. Zato je prvo vprašanje: kako si pridobiti občinstvo, se pravi finančno shajati in idejno prodreti. (Oder 57 je imel v tem hude težave — skoraj neogibno je takšno gledališče omejeno na kulturno »smetano« in snobe.) Ce pa se spor z družbo raztegne na spor s pohtiko, se pravi, da takšno novo gledališče (gledališko-idejno- literarna skupina) namerava zamenjati tudi nekatere globalne družbeno-politične ideje, ali vsaj praktike, ko teksti, ki jih uprizarja, politično prakso kritično obde- lujejo in torej sami postajajo element v političnem boju (izrazita politična dejav- nost — ne glede na to, ali to hočejo ali ne), potem je sicer na eni strani občinstvo prijaznejše do tega gledahšča (pohtika je praviloma osovražena zadeva in po- navadi se ploska vsakomur, ki si jo upa »napasti«), na drugi strani pa je eksistenca grupe nenehoma na samem robu »plavzibilnosti«, a v spopadu, v katerem nasto- pajo zunanjeumetnostne sile — administrativne in druge institucionalne — prej ali slej pogine. Hkrati se zgodi, da ideje, slog ter sploh vrsta, če ne večina estetsko- filozofskega nazora skupine, ki je bila fizično likvidirana, preide v institucionalno gledališče, seveda v manj ekstremni obliki, po preteku določenega časa, brez avreole (mučeniške ali svetniške) avantgardizma, kot neogibna sveža kri, ki jo 86 sleherna institucija potrebuje za nadaljevanje lastnega obstanka. Takšen primer se je zgodil v zadnjih desetih letih v ljubljanski Drami, ko je novo vodstvo sprejelo ideje »kritične generacije* — tako repertoarne, izražene v neštevilnih člankih v Besedi, Reviji 57 in Perspektivah, kot tudi slogovno-estetske, utelešene v delu Odra 57 — jih uveljavilo v osrednji slovenski gledališki instituciji, s tem na eni strani preneslo inovacije, ki jih je odkrila »kritična generacija«, v globalno družbo, v tradicijo, naše kulturno-gledališko življenje prenovilo in prekrvilo, na drugi strani pa zaradi čedalje bolj enostranskega in radikalnega uvajanja te nove umet- nostno-filozofske ideologije na deske Drame SNG zmerom bolj zahajalo v spopad tako z občinstvom kot z ansamblom (ali deli ansambla), ki kot celota ni enotna idejno-estetska grupa in zato — pa tudi po svoji tradiciji, institucionalnem mestu itn. — takšne enovitosti ni zmožen; zanjo ni niti primeren, niti ni gojenje takšne enovitosti njegova funkcija (ta ostaja obrobnim grupam, ki uporabljajo v svojih sporih z javnostjo edino primerno taktiko partizanskega vojskovanja — to velja za prakso teh grup tako v gledališču kot v literaturi ali slikarstvu: če jim je vzeta ena revija, spočnejo drugo, knjige izdajajo v samozaložbi, prirejajo razstave na lasten konto, iščejo luknje v družbeni organizaciji, v katerih lahko — vsaj začasno — obstajajo, skoznje prodirajo, zdaj tu, zdaj tam, vsak poraz jih zadene samo deloma, saj je glavnina že na povsem novem položaju, ko jo — iščoč jo na starem — napade kulturniško-moralna in vrednostno-tradicionalna »policija«; vse to v instituciji, kakršna je Drama SNG, ne pride v poštev, saj je njeno voj- skovanje »klasično«, frontalno, vsaka izgubljena bitka je napol izgubljena vojna, v vsaki bitki so angažirana velika — materialna in druga — sredstva, vsak kon- flikt je tako rekoč »usoden«). Ko se v zmerom hujšemu sporu z družbo (ki se je v primeru Drame SNG kazal kot spor z občinstvom in srdito ter dosledno tra- dicionalno kritiko) začenja razkrajati gledališče od znotraj (kar je razumljivo in je pričakovati, saj se določene grupe in posamezniki s takšno »novo« orientacijo ne strinjajo in — po svojem estetsko-nazorskem habitusu — tudi ne morejo strinjati), je nova idejna usmeritev stisnjena v precep, boriti se mora na dveh frontah, vsak nadaljnji neuspeh ji drobi notranjo moralo, zmerom več je odpad- nikov in »izdajavcev«, dokler ne pride do notranjega »puča«, tisti, ki je simboliziral novo orientacijo, mora oditi, situacija si je izbrala svojo »žrtev«, išče se novo vodstvo, ki bi bilo zmožno urediti in rešiti nastale — prevelike — napetosti. Ta opis velja tako za usodo Bojana Stiha kot za katero koli podobno situacijo.) Iz povedanega je razumljivo, da mora sleherno vodstvo upoštevati marsikakš- no dejstvo tega sveta, tudi takšna, ki mu nikakor niso povšeči. Možno je sicer poskušati spremeniti temeljno naravo Drame SNG (njeno izhajanje iz tradicije, sestavo ansambla itn. — to je deloma skušal Stih), jo iz »nacionalnega«, »osred- njega«, »tradicionalnega«, »sakralnega« gledališča predelati zgolj v eno izmed gle- dališč, v gledališče z enotnim profilom, ki bo v pluralni in enakopravni borbi tekmovalo z drugimi in uveljavljalo svoj obraz. Uresničenje takšnega cilja bi sicer prineslo precejšnje — med njimi tudi ugodne — spremembe v gledališko življenje. Drama SNG (ki s tem ne bi bilo več SNG) bi dobila neprimerno več manevrskega prostora, »svobode« ipd., na drugi strani pa ni le vprašanje, če je takšen načrt sploh izvedljiv v razmerah malega (kulturno »dragega«) naroda, temveč se vsiljuje dodatno vprašanje, če je sploh smotrn in koristen. Je dovolj občinstva za vrsto slogovno-idejno enotnih teatrov? Ali se ne držijo slovenska gledališča pokonci ravno z »nenačelnostjo, s kompromisom, ki uvaja tudi tak repertoar, kakršen je povšeči širokim srednjim slojem (primer Mestnega gledališča, ki je bilo zaradi takšnega svojega ravnanja leta in leta tarča silovitih napadov, čisto v zadnjem času pa se je ta njegova »napaka« kar naenkrat spremenila v odliko: ohranilo se je, ni se dezintegriralo, obdržalo si je občinstvo, zraven pa repertoarno in stilno vendarle sem in tja ugane kakšno »pravo«)? Ali ni ta »nenačelnost« bistvena eksistenčna potreba tudi za Dramo SNG? To nam kaže gledališka situacija med obema vojnama, to nam kaže Stihov »neuspeh«; poznamo sicer izjemo, to je čas neposredno po drugi svetovni vojni, vendar so bile tedanje razmere specifične in, upoštevajoč današnjo politično-kulturno orientacijo vodećega političnega cen- tra, ni niti misliti, da bi se kakor koli približale povojnim. Politika nima več političnega interesa do kulture in jo pušča »gagati«, stoji na stališču, naj se kultura znajde, kakor ve in zna (čeprav jo seveda še zmerom »podpira«, vendar zgolj do tiste mere, da ta kultura popolnoma ne izdihne oziroma da se v njej ne nakopičijo tolikšne napetosti, ki bi se lahko spremenile v političen konflikt ali vsaj v nevarno politično platformo — takšno seveda, ki je uperjena zoper globalne politične odločitve in politično strukturo). V takšnih razmerah je gledališko vod- stvo prepuščeno samemu sebi, na politiko ne more več računati — kar je po drugi strani celo prednost, saj se tisti, ki ti mnogo pomaga, hoče nenehoma tudi 87 vmešavati v tvoje delo, zahteva, da ga poslušaš in da izvajaš njegov koncept; če bi literatura težila nazaj neposredno v povojni položaj, bi se reklo, da skuša »priborjeno« si — ali »podarjeno«, to je odvisno od kota gledanja — »svobodo« in seveda zmerom le relativno avtonomijo zamenjati za ugodnejši materialni položaj. To je morda v interesu nekaterih posameznikov ali grup v slovenski kulturi (tistih »tradicionalnejših«, ki jim je v tedanjih razmerah zares dobro šlo, imeli so mesta, denar, slavo in oblast, zraven pa jim je godila tedanja politična orientacija — lahko govorimo o nekakšnih »kominformističnih« kulturniških težnjah, propagiranju tipa družbe, v kateri pohtično močna država podpira močno — tradicionalno — kulturo, ki brani politično-ideološke cilje te države), nikakor pa ne v interesu niti večine niti osrednjega toka slovenske kulture oziroma slovenskih kulturnikov, saj lahko že na prvi pogled ugotovimo, da je bila ravno slovenska kultura — njeni »najnapred- nejši« tokovi — zmerom na prvi fronti boja zoper pohtični totalitarizem, stalini- zem, podrejenost kulture politiki, vistosmerjajočo prakso, socialistični realizem itn. in da je učinek tega boja izžareval brez dvoma tudi na druga področja slovenske družbe, predvsem pa je nenehoma »masiral« psiho pohtikov in jih polagoma sprav- ljal bolj v sozvočje z večinskimi potrebami slovenskega naroda. Najbrž se je Štihovemu vodstvu ljubljanske Drame posrečilo odpraviti »sa- kralnost« in »nacionalni« značaj tega gledališča — če pod pojmom »nacionalni« razumemo staro vsebino narodno obrambnega tipa (Narod kot temeljna globalna vrednota slovenskega ljudstva, kot simbol, ki psihološko ter vrednostno veže vse svoje pripadnike v bojno, navzven usmerjeno enoto). Teh dveh pojmov — ali funkcij — zares ne gre obujati, saj ju je realni družbeni razvoj prerasel in zavrgel. Je pa preteklo vodstvo odpravilo — oziroma skušalo odpraviti — tudi nekaj drugih funkcij, brez katerih Drama SNG ne more shajati (pa naj nam je to všeč ali ne). Zanemarilo je upoštevanje občinstva v znanem prepričanju sleherne idejno- estetske grupe, ki ima »poslanstvo«, da mora biti kultura vodnik in da mu mora občinstvo slediti; da ni dovoljeno sklepati kompromise z neizobraženo in k mno- žični kulturi, k potrošnji nižjih kulturnih vrednot usmerjeno množico. Ta aristo- kratizem si, kot smo že omenili, lahko privošči idejno-estetsko enotna kulturna grupa (oziroma še več: ta si ga mora privoščiti, saj ji je pomembna zgolj pro- izvodnja, ne pa neposredna potrošnja te proizvodnje; je kot razvojni oddelek v veliki tovarni, kot znanstveno-raziskovalni institut, katerega dolžnost je odkri- vati nova dejstva, nove postopke, nove teorije, prav nič pa ga ne briga, kako te teorije in dejstva vnovčiti, približati potrošniku — v diferencirani delitvi dela je ta posel prepuščen povsem drugim organom, komercialno-prodajni službi, ma- nagementu itn.), ne more in ne sme si ga pa privoščiti institucija (posebno pa ne Drama SNG), ki jo lahko primerjamo s celotno tovarno ali celo s sistemom tovarn, z nacionalno vejo (v kateri sta zmerom združeni tako produkcija kot in- stitucija, tako proizvajanje idej kot njihovo plasiranje, vzdrževanje, trajanje, učin- kovanje). Obenem je prejšnje vodstvo do neke mere zanemarilo upoštevanje plu- ralizma, različnosti, ki mora biti v takšni instituciji, kot je Drama SNG, temeljno pravilo. Tak tip gledahšča mora, če že nič drugega, obvladati različne sloge (kla- siko, romantiko, naturalizem, psihološko in konverzacijsko dramo, komedijo in vodvilj itn.). Ti slogi pa niso samo slogi, temveč so idejno-estetske usmeritve. Deloma jih mora nositi v sebi sleherni izvajavec, deloma so porazdeljeni na raz- lične izvajavce-grupe. Tej temeljni zahtevi se je mogoče izogniti le v primeru, da gledahšče sploh ne igra različnih slogov, temveč se posveti eni sami ideji in estetiki — kar pa je, kot nenehoma ugotavljamo, v nasprotju z željami občinstva, pa tudi s funkcijo, ki jo še zmerom ima — in jo bo še naprej imela — ljubljanska Drama, saj mora sleherni narod imeti gledališče, ki opravlja poleg inovacijskih funkcij tudi posel izobraževanja, posredovanja preteklega, v razmerah majhnega naroda pa ne more biti mnogo gledališč in mora vsako opravljati tudi funkcijo posredo- vanja različnega. A kdo bo to opravljal, če ne ravno Drama SNG? Ravno v tej njeni naravi vidim tisti snop elementov, ki ji je ostal iz tradicije in ki se mu ne more in ne sme odpovedati (kot Drama SNG). Vodstvo, ki tega ne upošteva ali noče upoštevati, najbrž ni skladno z vlogo vodstva Drame SNG in mora ne- ogibno zaiti v spopad z »naravo« Drame, pri tem pa samo Dramo spravlja v pre- cejšnje težave. (Čeprav je ob tem treba jasno poudariti, da vse težave, kar jih je Drama doživljala v zadnjem času, ne izvirajo samo iz tega nesporazuma med vodstvom in funkcijo Drame, temveč hkrati tudi iz vrste inovacijskih postopkov, ki jih je vodstvo uveljavljalo, ki so bih potrebni, a sta jih tako publika kot ansambel težko in le polagoma sprejemala — mislim ravno na »desakralizacijo« in »denacionalizacijo«, sploh na zapuščanje pretirane in prav tako nepotrebne, škodljive provrženosti tradiciji. Kajti zavedati se moramo, da bi ultratradicionalno vodenje Drame SNG pripeljalo prav tako v silovit konflikt z družbo, čeprav bi 88 bila vsebina tega konflikta seveda povsem druga: šlo bi za popolno zapiranje pred nastajajočo proizvodnjo, pred proizvajalno bazo, pa najbrž tudi za delen nesporazum z občinstvom, saj bi se takšno vodstvo držalo kulturnih »vrednot«, preizkušenih v dolgih časih, in se ne bi hotelo približati današnji publiki, ki je izrazito — po svojih potrebah — »množično-kulturna«. Gledališče bi okamenelo, otrplo, postalo nefleksibilno, zašlo v silovit kulturno-politični nesporazum z avant- gardo, po kateri se ponavadi uravnava razvoj itn.) Najslabša varianta bi bila se- veda tista, ko bi vodstvo formalno še upoštevalo tradicijo (recimo klasiko: Mo- lièra...), dejansko pa ji ne bi posvetilo nobene delovne in izvajalske pozornosti in jo s tem že vnaprej »splavilo«. Pluralizem gledališča zahteva, da vodstvo — tako programsko kot umetniško — enakopravno upošteva tudi klasiko in druge smeri. Odnos vodstva do kolektiva (ali upravljanja do samoupravljanja) je deloma povezan s tem, o čemer smo pravkar govorili, deloma pa teče le po dodatnih kanalih, ki komplicirajo celotno vodenje. Če je samoupravljanje umetniškega ko- lektiva nenehni feed-back, nenehno opozarjanje na zmožnosti, usmerjenost, pri- pravljenost, delovnost, interese celotne pahljače gledaliških ustvarjavcev in če se vodstvo drži globalnega cilja (interesa, vrednote), na katerega pristaja velika, večina — ali celota — umetniškega kolektiva, potem se obe plati stalno uglašata in sta v dinamičnem razmerju, brez česar nobeno gledališče ni mogoče. To je, ponavljam, mogoče samo v primeru, če velika večina ali celota pristaja na skupen globalni cilj, na definirano naravo Drame SNG. Ce pa tega pristajanja ni, če so različne grupe — in smeri — med sabo popolnoma sprte in uveljavljajo naspro- tujoče si, celo izključujoče se ekstremne idejno-estetske koncepte (absolutna kon- servativnost, absolutna avantgardnost, katerih vsaka skuša izriniti drugo skrajnost iz gledališča povsem fizično, saj jo ta druga skrajnost neogibno omejuje, zanika in onemogoča), potem je razumljivo, da so medsebojne napetosti v kolektivu hujše od medsebojnih vezi in se gledališče razkraja, vodstvo pa igra bodisi vlogo ene grupe ali pa se nemočno prevrača med nezdružljivimi interesi. To pomeni, da vodstvo bodisi ni zmožno pomiriti interesa, pokazati na tak ustroj — model, na- ravo, cilj — Drame SNG, ki bi kar najbolj omogočal vse smeri (odkriti tem smerem, da je njihovo koekstistiranje njihov najgloblji interes, saj ni možnosti, da bi eden od ekstremov zmagal in Dramo SNG napravil za idejno-estetsko enotno gledališče), bodisi se z idejo idejno-estetskega pluralizma sploh ne strinja in hoče uveljaviti idejno-estetsko enotnost, bodisi so strasti med nasprotujočimi si stran- kami tako razviharjene, zavzetost za lastno — ekstremno — vizijo tako dosledna in slepa, da te skupine ne vidijo lastnih koristi, hočejo za vsako ceno zmagati, nasprotnika pobiti in eliminirati in pri tem dajejo na kocko vse, lastni obstoj, usodo gledahšča. Kadar pride do takšne situacije, je seveda sleherno vodstvo ne- močno in je treba samo počakati, da se kriza tako radikalizira, hkrati pa se raz- krije popolna nemožnost rešitve krize z zmago ene ali druge sprte grupe, da se grupe oziroma njihovi nosivci streznijo in da njihov interes (razboritost) premaga njihovo prestižnost. Priznam, da je to na Slovenskem, kjer ne poznamo demo- kratične, parlamentarne, pluralistične tradicije (temveč pretežno tradicijo Ideje, Enotnosti, Resnice, torej dogmatizma, totalitarizma, pa najsi bo v klerikalni ali marsistični obliki), precej težko. Zato pa še posebej trdno vztrajam pri takšnem demokratičnem reševanju, saj pristajanje na pluralnost — različnost — ni samo rešitev za ljubljansko Dramo, temveč je model, ki velja za celotno slovensko kulturo in družbo. Dialog, diskusija, v kateri se soočajo interesi, ne pa Resni- ce, usmeritve, ne pa Prav-i, je hkrati že dialog med ljudmi, ki so spoznali svojo temeljno zamejenost, nemožnost, da bi prišli do ene same Večne in Vseveljavne Resnice, temveč pristajanje na mnoštvo resnic, na zgodovinsko — časovno, dia- hrono — in socialno — sinhrono, prostorsko — sožitje ter spreminjanje resnic. Ce hočemo živeti kolikor toliko sodobno — svobodno —, moramo živeti z dru- gim, z ne-mano, ne-jazom, celo z anti-mano — ali pa ga ubiti. Ker sem v tem primeru zmerom v nevarnosti, da bo tudi on poskušal ubiti mene, sem v zelo labilni, negotovi, nevarni situaciji, ki sleherno družbo nenehoma potiska v skrajne notranje spopade, ji jemlje stabilnost, ji onemogoča, da bi naredila daljnosežne perspektivne načrte, temveč se mora ukvarjati predvsem s trenutnim lovljenjem ravnotežja, s sekanjem ekstremov. Pri tem se trošijo ogromne količine najkvalitet- nejše č.loveške energije, a tako rekoč za prazen nič. Notranje stabilna družba (ki ni totalitarizem ali pokopališče) je družba uglašanja, pristajanja na različnost, potiskanja v prvi plan tistega, kar je vsem skupno, in previdnega ravnanja s ti- stim, kar ljudi loči. Ta del je brez dvoma vir nenehnih konfliktov, vendar so ti koflikti — kritike, upori, nestrinjanja, akcije — lahko kar se da pozitivni pritiski družbene baze na družbene institucije (in institucijo-državo v celoti), da ta ne 89 okameni, da se nenehno opira novim pobudam in produkcijam, da pa pri tem ne gre predaleč, se pravi, da ohranja tisto temeljno stalnost, ki omogoča skupni glo- balni interes in je po tem interesu tudi omogočena. Jasno je, da gre tu za idealni model, ki se mu da zgolj bolj ali manj približati, in da so situacije, ko zaradi do- ločenih zadev (produkcijskega, zgodovinskega, razrednega, psihološkega, religioz- nega itn. značaja) te globalne enotnosti ni mogoče obdržati, temveč gre na kose. To so največkrat situacije prehodov, ko dana institucionalna struktura zaradi teh ali onih vzrokov ni bila zmožna vsrkati novih pobud in produkcij, ampak jih je pustila zunaj sebe, jih skušala odpraviti, se z njimi spopadala na življenje in smrt in v tem spopadu tudi — po določenem času najhujšega terorja — propadla. Ven- dar sem prepričan — če se vrnemo na področje gledališča — da je najhujša kriza Drame SNG že mimo, da so sprte strani spoznale iz dolgotrajne skušnje, da ni mogoče zmagati nobeni od njih in da po polomu tradicionalne sakralnosti in nacio- nalnosti (ki temelji na primatu Idej nad konkretnimi živimi eksistencami, ideolo- gij nad potrebami itn. — tipična struktura nerazvitega naroda, še napol plemena), po vakuumu, ki je zavladal po tem polomu, že nastaja nova oblika skupnega inte- resa, globalne vrednote ne le razumnega koeksistiranja, temveč tudi intenzivnega sodelovanja (ki pa zmerom temelji na modelu : ker bom imel občutek varnosti, da me nihče ne ogroža in da je sistem, v katerem se nahajam, stabilen, se bom lahko v celoti posvetil predvsem lastnemu delu, gledal svoj posel in se šele v drugi vrsti zanimal za sočloveka, za konkurenta; in če se bom, se bom tako, da ga bom kveč- jemu omogočal, ne pa skušal za vsako ceno odkriti njegovo Ahilovo peto ter ga na ta ali oni način zastrupiti. Ce namreč vlada model zastrupljevanja, potem je treba vedeti, da vsakdo zastruplja drugega in da so zaradi tega delovni rezultati vsakogar zmanjšani na minimum, uničeni. Seveda je tudi to grozljivo asocial- no trošenje energij v popolnoma nesmiselni smeri pobesnele subjektivnosti, ki še ni spoznala svojih meja in se zato hoče — kot edina — radikalno uveljaviti na račun vseh in vsega. (Ne moremo reči, da bi nam bil ta model povsem tuj; marsi- kaj podobnega je ljubljanska Drama doživljala v polpreteklem obdobju. Je proces končan? So ljudje izučeni? Ali pa smo Slovenci najbolj zavržen narod, ki je sicer v vojnih razmerah čudovit, v mirnih pa odpove na celi črti, ker zna samo napa- dati — v veri v Absolutno zmago in Absolutno življenje — ne zna pa vztrajati, se samoomejevati v pristajanju na relativno življenje in parcialno zmago?) Pozitivnemu modelu, ki sem ga očrtal, bi bilo treba prirediti organizacijsko strukturo samoupravljanja, vendar sem prepričan, da ni bistvena organizacijska struktura, temveč zgodovinska situacija: spor — znotraj zgodovinsko neogibne krize — razbije sleherno organizacijsko obliko oziroma jo blokira, jo napravi za oviro, sodelovanje pa kar najbolj pospešuje gledališko delo tudi v primeru, ko ni nobenih demokratičnih organizacijskih oblik, saj erotičnost dela in so-delo- V a n j a predre sleherno institucionalno oviro, ki ji leži na poti. To pravilo velja tudi za odnos med direktorjem in različnimi sveti ter so- sveti. Ce bojo sveti in so-sveti funkcionirali po omenjenem načelu dopuščenega pluralizma, potem imajo lahko pomembno vlogo kot tvorci, producenti dobrega vodenja: kot predlagavci dobrih — uspešnih — gledaliških komadov, kakršnih koli domislic, idej in predlogov, ki pomagajo vodenju, urejanju spornih zadev, funkcionalizaciji in intenzifikaciji gledališkega dela. Nasprotni pol je možnost, da bi posamezni člani teh svetov oziroma grupice znotraj njih ali kar sveti v celoti predstavljali organe te ali one kulturne ali politične skupine, ki bi hotela imeti kontrolo nad konkurentom in bi rada prek takšnih svetov preprečevala nje- govo delo. Dokler ostaja kontrola le kontrola nad tistim tipom ekspanzije, ki po- meni oblastniško premoč nad drugimi, je koristna, brž ko pa postane zamenjava za delovno ekspanzijo, vzvod za odpravljanje drugega, pa se seveda spremeni v represiven in negativen organ. Podobna nevarnost bi grozila tudi tedaj, ko bi sveti in drugi pomembni organi upravljanja ter samoupravljanja dobili funkcijo rešeta, moderatola, umirjevavca delovne ekspanzije: predstavnik vsake strani bi prečesal dejavnost nasprotne, črtal vse, kar — po njegovem mnenju — sili čez sprejemljiv okvir, se pravi vse, kar mu je tuje, in ker bi tako naredili vsi, bi ostalo na koncu na rešetu samo tisto, kar je neizrazito, sredinsko, poprečno, ne- profilirano. Takšen program, takšna dejavnost teatra bi bila seveda čista kata- strofa, kajti popolnoma jasno je, da lahko sleherna ustanova, ki je vsaj delno od- visna od občinstva, od kritike, od javnosti, uspe samo v primeru, če se nenehoma, pri slehernem produktu svojega dela, pri sleherni uprizoritvi nahaja na robu ali v bližini roba dopustnosti. Uprizoritve so družabni dogodki (socialno propagandni, reklamni, privlačni element kulture), to pa so lahko le tedaj, če se tako ali dru- gače odmaknejo od področja, od znanega, pričakovanega, »dovoljenega«, zgolj solid- nega. Solidnost je pogoj njenega dela in nekaj, kar se samo na sebi razume pri viso- 90 ko profesionalnem gledališču. To solidnost pa je treba nenehno nadzidavati z dolo- čeno mero tveganja, profila, izrazitosti, osebnosti in posebnosti. Preveliko tveganje je avanturistično in neresno; premajhno pa vodi prav tako v polom, saj je znano, da ni nobena pot tako zagotovo ponesrečena kot tista, ki gre zmerom le na gotovo. Umetnost (ter zmožnost) vodenja je v tem primeru brez dvoma zmožnost teore- tičnega in praktičnega definiranja, odkritja tiste mere in meje tveganja, ki največ prinese, hkrati pa najmanj ogrozi. Tega načela bi se morali zavedati vsi organi upravljanja, se pravi široko in zares pluralistično dovoliti tudi tveganje tega, kar je temu ali onemu tuje, saj bo ista toleranca povrnjena, ko bo šlo za obravnavo njegove smeri. Dejavnost teh organov je torej delo — intenziviranje dela — in soomogočanje. Pomemben subsistem v tem gledališkem sistemu je tehnika, tehnični ansam- bel. Kolikor popustijo globalni cilji gledališke celote, ki vse sodelavce (tako umet- niške kot tehnične) vežejo v enotno voljo, v enoten kolektiv, toliko izraziteje pri- haja do konfliktov tudi v tej sferi in v prvi plan silijo gledališko — umetniško — drugotna vprašanja, kot so finance, standard, razmerja v plačah ipd.; razkroj na- stopa tudi na tej relaciji, tehnika se počuti zapostavljeno. Kar je tudi razumljivo: če gledališče ni več enotno delo in vsakovečerna predstava enoten, s skrajno de- lavnostjo dosežen vrhunski produkt celotnega kolektiva, če je le poprečna — urad- niška — ponovitev poprečnega truda, »dejanje«, v katerem se vsakdo trudi čim manj dati in s čim manj napora doseči neko relativno solidnost, primernost, po- tem je jasno, da se bo vsakdo hitro počutil izkoriščanega, premalo nagrajenega, prevaranega. V globalnem socialno-zgodovinskem okolju, ki vse vrednote prevaja v denarni ekvivalent in ki uspešnost — moč, delo, sposobnost — identificira s prejetim dohodkom, je velika nevarnost, da se začenjajo proizvajalci v tistih pa- nogah, katerih globalna socialna utilitarnost ni merljiva neposredno v prodajanju svojih uslug in zato njena produkcija (proizvodi njene produkcije) v glavnem tudi ni primemo nagrajena, saj sam sistem še ni dovolj diferenciran in premalo kori- gira zaslužek nekaterih posrednih dejavnosti (kulture, izobraževalne sfere...), v takem okolju je nevamost razkrajanja neprimemo hujša kot v totalitarnih in ab- solutističnih sistemih. Tehnika vidi zgolj svoj problem, umetniški ansambel svo- jega, vsaka vloga v enem in drugem ansamblu spet svojega, ljudje nastopajo drug do drugega zgolj kot tekmeci, konkurenti, ne pa kot sodelavci s skupnim interesom. Jasno je, da je takšno videvanje in upoštevanje zgolj zasebnega inte- resa v perspektivi škodljivo tudi za vsakega posameznika, saj je njegov uspeh v veliki, če ne odločilni meri odvisen od sodelovanja, od ansambelske igre, od uspeha celote; če izostane ta, izostane — v poprečju — tudi uspeh posameznega vloženega dela. V takšnem razkroju postaja tehnični ansambel tudi »politični« za- veznik te ali one grupe v umetniškem ansamblu, dodatna teža pri bitki za oblast v gledališču, pri čemer je dejansko izigravan, sam pa skuša prek te svoje vloge priti do boljšega finančnega tretmana. V takšnem gledališču — ta podoba v pre- cejšnji meri velja za polpreteklost ali zdajšnost ljubljanske Drame — vertikalna povezava popolnoma odpove, vžigajo se spopadi med hierarhičnimi nivoji in zno- traj slehernega nivoja. Institucija se bliža razpadu. Seveda je nekatere težave objektivno težko prevladati. Ce manjka gledališču v celoti denar, če zasluži tako umetniški kot tehnični ansambel nesorazmerno ma- lo, če dobi mizar, frizer, razsvetljač bistveno manj, kot pa bi dobil zunaj gledališča, če dobi igravec na radiu ali televiziji nekajkrat več za nekajkrat manj dela, potem bi bila prav gotovo potrebna neka izjemna globalna vrednota, ki bi vse te ljudi držala skupaj. Takšne bojne, politične, sektne, fanatične vrednote najbrž sloven- sko narodno gledališče v letu 1970 ne premore, saj sta se tako kultura v celoti kot gledališče posebej pomaknila iz prvega družbenega plana (kjer bi bile takšne fa- natično goreče zaveze mogoče) na eno od mest-področij znotraj družbene delitve dela (na področje torej, kjer so uspehi le relativni, socialna moč omejena, merilo postaja profesionalnost, ne pa odreševanje sveta — vse to je za Slovence, ki smo se toliko let ukvarjali s svetovnozgodovinskimi projekti, dolgočasno, vsakdanje; pri tem se ne zavedamo, da je ravno ta prehod iz globalnega v relativno področje pogoj »normalne« profesionalizacije, normalne socializacije, življenja brez mož- nosti najvišjih uspehov — postati bog —, prave nacionalne in osebne zrelosti), hkrati pa SNG ne zmore fanatizma majhne, monolitne, »novo« odkrivajoče skupi- ne-sekte, ki se čuti »poklicana« in ji ni mar za žrtve in trud (kar je tudi naravno, saj bo ta skupina dejansko — in tudi eksistenčno — uspela le v primeru, če bo vse žrtvovala, vse postavila na kocko, nadomestila pomanjkanje financ in mate- rialne moči — ki je pri njej še neprimerno silovitejše ter bolj kronično kot pri po- klicnih gledališčih — s požrtvovalnostjo in predanostjo. Drama SNG ne more igrati ne ene ne druge vloge, zaradi tradicije je ogromno, drago, nefleksibilno, znotraj 91 določenih mej zazidano telo (teh mej ji ne dovolita prestopiti ne kulturna politika ne občinstvo, saj oba pristajata na tradicionalne vrednote, kljub temu da jih nista več pripravljena materialno podpirati), je objektivno nujna cela vrsta njenih težav, notranjih sporov, materialnih bojev, je neogibno navzoča nenehna nevarnost raz- kroja zaradi pomanjkljive finančne moči (posebno TV in radio vnašata v ta po- ložaj izredno škodljiv magnet, česar pa se ne da preprečiti). Ko je gledališče na poti samorazkrajanja, so silovite tudi napetosti znotraj subsistema, ki mu lahko rečemo režiserstvo. Režiserji niso integrirani členi, ki funkcionirajo kot posamezni integratoci znotraj celotne institucije, vodstvo jih ne (z)more obvladati in držati v »disciplini«, v funkciji celote, temveč trgajo in raz- trgajo gledališče (posebej in najprej pa še ansambel) na kose, na grupe in klike, se tem grupam in klikam postavijo na čelo, igrajo vsak zase zgolj lastno politiko, podoba gledališča pa je le naključni rezultat več samostojnih celot. Takšen dejan- ski pluralizem je pretiran in v Drami SNG nedopusten. To pravzaprav niti ni več pluralizem (se pravi diferenciran sistem, v katerem se nahajajo različnosti znotraj od vseh priznane in integrirajoče celote), temveč anarhija, razpad celote, servis, ki pa ne more biti niti zgolj materialno-finančno-prostorski, se pravi nuđenje teh- ničnih uslug , saj tradicija gledališča to preprečuje, še posebej pa to preprečujejo igravci-proizvajavci-umetniki, ki se ne puste spremeniti zgolj v gradivo, v pasivne reči, ki bi jih režiserji smeli premikati po lastnih načrtih, v bitja brez lastne volje in profila, temveč so živi, konkretni ljudje z lastnim stilnim izrazom, ki zato ne morejo biti servisni instrument, pač pa je treba z njimi računati kot s celovitimi osebnostmi, ki proizvajajo lasten svet. Gledališče je lahko servis samo v primeru, če nudi tehnično materialne usluge in če se servisa poslužujejo enotne ter med sabo ostro razlikujoče se skupine. Ta primer pa v Drami SNG ne pride v poštev, ker sodi v servis, v nuđenje uslug, v temeljni fundus tudi skoraj ves umetniški ansambel, tega pa zaradi njegove umetniške profiliranosti in socialne aktivnosti ni mogoče pasivno uporabljati, temveč nudi posameznim nosivcem enotnih idejno- estetskih naporov odpor. Razhčne idejno-estetske koncepcije so mogoče — kot pluralna organizacija gledališča — le v primeru, da je nad režiserji, nad posa- meznimi smermi in grupami še nadrejena jim celota, skupna volja, vrednostni sistem, tisto, na kar pristajajo in kar jih povezuje. V primeru, da tega ni — v pri- meru čistega servisa — nastanejo katastrofalne notranje napetosti in temu pri- merno silovita medsebojna blokada, pat pozicija, ki ovira vse in vsakogar, nefor- mirana in razformirana socialna agregacija, ki ni ne vistosmerjena enota-celota ne servis, temveč splav in utelešenje ponesrečenosti. Ko smo tako obravnavali vrsto gledaliških sistemov in njihovih subsistemov v zvezi s konkretno situacijo ljubljanske Drame, smo jih zaenkrat analizirali le vsakega posebej. Zdaj si poglejmo še drugo stran teh sistemov, njihov medsebojni odnos. Ce bi prevladal »stari«, »avtoritarni«, zgolj na hierarhiji vlog utemeljeni tra- dicionalni sistem vodenja — v zvezi z ideologijo, ki tak sistem določa, in vsemi stranskimi neogibnimi implikacijami (kot so: jez zoper vse »sodobno«, obujen »idejni boj«, iskanje »razrednega, nazorskega, političnega sovražnika«, klerikaliz- ma, uvajanje globalnih pohtičnih konfhktov v gledališče, repertoar, sestavljen na čustvih, dobrih načelih »humanizma«, ki je v takšnem primeru neogibno sentimen- talen in »človeški«, »dober«, samosmileč se in idiličen — čeprav je ta makrostruk- tura recimo v slovenski dramatiki že premagana in se ji odrekajo tudi tisti avtorji, ki so bili nekoč, na njenem zgodovinskem vrhu, njeni glavni izpovedovavci in obli- kovavci, Torkar, Miheličeva, Bor, Potrč...) — da bi se vse te implikacije in ele- menti, kot bi rekel dr. Zdravko Mlinar (glej študijo Duhovna ustvarjalnost v spo- padu z okviri majhnega naroda v pričujoči številki Problemov), »izoblikovali v trden in koherenten sindrom, ki deluje v smeri stagnacije in zaostajanja v procesih celokupnega« gledališkega »razvoja«. V takšnem primeru bi prišlo v Drami SNG »do vse izrazitejših navzkrižij med etnocentričnimi« — se pravi tradicionalnimi, .nacionalnimi', avtoritarnimi — »težnjami, ki se kažejo v določenih pojavih zapi- ranja in samozadostnosti, na eni strani in funkcionalnimi zahtevami v zvezi z de- lovanjem in razvojem« gledališke produkcije, »ki terja univerzalne standarde, ne- omejen tok idej, sproščeno prostorsko gibljivost v mednarodnem merilu ipd., na drugi strani«. Dejstvo, da je Drama SNG slovensko gledališče in da smo Slovenci poseben narod, ne more zabiti klina, zarisati meje med svetovnoevropske težnje in slovenski razvoj Slovenci smo del tega svetovno-evropskega dogajanja, čeprav specifični, posebno zaradi svoje državno pohtične navezanosti na dežele, ki so po mentaliteti, industrijskem profilu, načinu dela, socialnih in osebnih vrednotah po- dobnejše deželam v razvoju, pa tudi zaradi naše tradicionalne ideološke usmeritve, ki je skušala zanikati naš evropski izvor in evropsko temeljno socialno — men- 92 talno itn. — strukturo ter nas kot najbolj zahodni izrastek skušala zvezati nazaj z našimi rodovnimi in rasnimi (plemenskimi) začetki, s tem, kar je po- menil za nas pojem Rusija (pod katerim smo si predstavljali nekaj zelo nam sorodnega, našim željam ustrezajočega in prav malo dejanskega), slovanstvo, ljudstvo ipd. Ta težnja — perspektiva — je gotovo izraz našega romanticistič- nega ideološkega pobega v vrednote plemena in rodu, s tem smo skušaH obrniti kolo zgodovine (razvoj) nazaj in se upreti svojemu prehodu iz naroda-plemena v narod-družbo. A zaman, dejanski, socialni, gospodarski itn. razvoj nas je držal v okviru Evrope, ta usmeritev pa je postala očitno problematična tedáj, ko smo ugotovili, da celo tiste dežele, ki smo se jim skušali priličiti v svojem antievrop- skem navdušenju, zapuščajo svoje starodavne, staroveške, konservativne plemen- ske strukture in se evropeizirajo. Znotraj takšnega evropskega — in svetovnega — trenda je etnocentrična in pleme obujajoča ideologija kar se da hud anahronizem, čeprav s tem ni rečeno, da ne more v današnjih slovenskih razmerah (posebno pa še v primeru, če bi prišlo do evropske in s tem jugoslovanske gospodarske krize) še zmerom učinkovati, nastopati kot militantna nova narodnoosvobodilna ideolo- gija in gibanje (glede na Koroško in Primorsko). Zaradi svoje mitične zasnove, preprostih ciljev, jasnega programa, zahteve po pogumu, odločnosti, žrtvi, a ob zanemarjanju vsega, kar zahteva »normalno« vsakdanje — strukturirano — življe- nje, je takšno Gibanje posebej privlačno za mladino. Res pa je, da nastopa znotraj te usmeritve vrsta odtenkov in celo sporov, saj so eni — tisti, ki so bliže današnji vladajoči politiki (se pravi politiki, ki ravno izvaja evropeizacijo, industrializacijo, ekonomizacijo, strukturalizacijo, funkcionalno diferenciacijo družbe), vendar ne kot današnji, to štejejo za bolj ali manj izdaj avsko, temveč so bliže njenemu iz- voru, populističnemu gibanju in njegovim etnocentričnim, »humanističnim«, anti- evropejskim, antiindustrijskim, ljudsko demokratičnim, primitivno, vojno komuni- stičnim in drugim iluzijskim vrednotam kot naši avtentični revolucionarni usme- ritvi — izrazito antiklerikalni in temeljijo na tem, kar je prinesla NOB, na pre- pričanju, da je bilo slovensko nacionalno vprašanje rešeno z letom 1945 in da se moramo samo vrniti na izhodišča in stanje leta 1945; drugi ekstrem znotraj iste etnocentrične pahljače, tisti, ki tako ali drugače izhaja iz vojaško poraženega kle- rikalizma in belogardizma, pa se zavzema za moralno, vojaško, idejno preroditev tega gibanja (radi bi popravili, kar so zamudili, in prevzeli pobudo v svoje roke, prepričani, da je tudi v letu 1970 mogoče zmagati po poti narodnega osvobajanja, boja zoper druge narode al razrede), mu skuša vrniti moralno legitimacijo, to pa se da le tako, če dopovemo, da slovensko nacionalno vprašanje še ni rešeno, da ga komunisti in OF niso bili — zaradi teh in drugih vzrokov, predvsem pa raz- redne in internacionalistične ideologije — zmožni urediti, da torej niso osvobodili vsega slovenskega naroda, da ni uresničen program svobodne Zedinjene Slovenije, da je torej potrebno novo Gibanje, nov narodnoosvobodilni boj, nova vojna, ki bo prinesla dokončno Osvoboditev (Koroške in Primorske ter morda celo petih metrov madžarskega Prekmurja — morda pa tudi Međimurja in še česa; apetiti po »Zedinjenju« stremečih narodov niso nikoli utolaženi). Opisane skrajnosti se med sabo seveda mešajo, na katohški strani so njihovi zagovorniki nemara bolj umirjeni, na komunistični bolj divji (a ti neogibno težijo k maoizmu, trockizmu in drugim zaostritvam), mnogo je militantnežev, ki hočejo nadaljevati partizansko leto 1945 itn.; dejstvo pa je eno samo-, vsi se upirajo »posvetovljenju«, evropeiza- ciji slovenske usode (nadaljevanju tega, kar smo že tisoč let, a iz česar smo iz- skočili z ideologijo in nekaterimi akcijami zadnjih sto let) in hočejo ustvariti zaprt, avtarkičen etnocentričen sistem. Dr. Veljko Rus piše o tem: »Za majhen narod je verjetno okolje znatno bolj pomembno kot notranja protislovja, za velike na- rode pa velja v večini primerov ali v večini obdobij obratno razmerje. Eden izmed glavnih virov neekonomične organiziranosti Slovencev je prav v tem, da nismo upoštevali te specifike in smo skušali predvsem uveljaviti avtonomni koncept na- rodnega obstoja. Nacionalno avtonomijo smo poudarjali tudi potem, ko je bila ta s slovensko državnostjo že dosežena. Avtonomna državna ureditev, ki je po- menila nekdaj cilj nacionalnega gibanja, ni postala sredstvo nekega dragega cilja m je zaradi tega začela ogrožati racionalni značaj nacionalne skupnosti.« In: »Ce predpostavljamo, da je za majhen narod okolje glavni dinamični faktor dražbe- nega razvoja, potem moramo predvsem revidirati Stalinovo koncepcijo naroda, ki smo jo več ali manj predpostavljali v vsej povojni dejavnosti in na temelju katere smo si izoblikovali hipertrofirano institucionalno strakturo. Čeprav to ne pomeni, da majhen narod ne more biti relativno samostojen in relativno zaokrožen sistem socialne aktivnosti, pa je prav tako očitno, da ne more biti monolitno organizirana in samozadostna skupnost, ki bi temeljila na identiteti jezika, teritorija, ekono- mije in pohtike. Ce je takšna koncepcija še vzdržna za velike narode, ki si lahko 93 privoščijo avtarkični sistem, je za majhne narode pogubna, ker jih vodi v izolacijo in zaostalost, iz katere morata prej ali slej slediti samorazkroj ali pa popolna od- visnost od naprednejših sosedov.« Natančno te besede pa veljajo tudi za slovensko kulturo in gledahšče. Oba ta dva elementa sta bila v neposredni zvezi s celotnim globalnim socialno zgodovin- skim razvojem povojne Slovenije (in odvisna od njega), zato ju lahko zasledujemo, tako samorazkroj kot popolno odvisnost. Koncepcija, kakršno je uveljavljalo bivše vodstvo ljubljanske Drame, je bila reakcija na prejšnje koncepcije prejšnjih vodstev, za katere velja oznaka izoliranosti in zaostalosti. Pritisk vseh sil, ki niso mogle pristati na to izolacijo in zaostalost, je bil tako močan, da mu je novo vod- stvo povsem popustilo in prešlo iz ene skrajnosti v drugo. Popolna odprtost je namreč prav tako neprimerna kot popolna zaprtost. Na eni strani je sicer res, da bo treba ponovno postaviti vprašanje o možnosti avtonomnega slovenskega raz- voja ne le v industriji, politiki, ekonomiji, temveč tudi v kulturi. Ce namreč opa- zujemo, kako je tekel razvoj slovenske kulture, bomo videli, da so temeljne po- bude, usmeritve, nove ideje prihajale iz evropskega dogajanja, ne pa z domačih tal in logov, pa najsi gre za Prešerna, Stritarja, Cankarja, Podbevška, Kosovela, Kocbeka, Zajca ali Šalamuna. Tudi socialni realizem Kranjčevega in Prežihovega kova smo dobih iz Evrope (tam se je začel in mi smo ga le relativno avtonomno posnemah), celo Levstikov program je bil sprejet iz svetovnega okolja. A kljub temu je bil ta program kot tipično ljudsko-nacionalni, etnocentrični, avtarkični, avtonomistični, izolacijski, antievropejski program nenehen kriterij, po katerem so se zgledovali domači tradicionalisti, etnocentristi, in skušali z njim — kot s svo- jim glavnim orožjem — zaustaviti prodor Evrope, ustvariti vrednostni sistem, ki bi bil neodvisen od vdorov »tujega sveta« in bi nudil možnost popolnoma avto- nomnega razvoja. Jasno je, da ta — domobranska — koncepcija ni mogla vzdržati pritiskov okolja in nenehoma — v vsakem rodu znova — doživlja poraze, čeprav se sama nenehoma — v najrazličnejših oblikah — obnavlja in skuša preusmeriti razvoj k »domačim« vrednotam, »narodu«, »jeziku, domačiji, »slovenstvu« vaškega tipa. Tako je za nas značilen model razvoja, ki dejansko sledi »tujini«, tujemu raz- voju (če res smemo Evropo razglašati za »tujino«), to »tujino« gledajo vsi ustvar- javci kot tujino, imajo zato slabo vest, da niso avtentični, pravi, dovolj slovenski, se zato že sami v sebi — s svojo notranjo samocenzuro — trudijo, da bi se korigi- rali, da bi izumih lastno pot razvoja, se polagoma približujejo »domobranski« kon- cepciji, a jih sleherna nova generacija s svojo popolno začetno odvisnostjo od Evrope zanika, prenese kriterij razvoja spet izven slovenstva, v svet, dokler se z njo ne dogodi isti zasuk, ista usoda (tudi to lahko opazujemo od Prešerna prek Stritarja in Kocbeka do Tauferja). Je to »normalen« razvoj? Ne opisujemo krčevite, zvite, notranje povsem navzkrižne, samozanikujoče se linije? Je na takšni osnovi sploh mogoče sezidati »normalen« narod? Ah pa smo ves čas ideja, ki se ne more realizirati, trud, ki je bil potrošen zaman, tele z ovčjo glavo? Ah ne odseva v ne- nehnih slovenskih gledaliških krizah ravno ta samozavirajoča se in samospodbijajo- ča se pot? Ali ne uprizarjajo vsa slovenska gledahšča — a zares vsa — že od za- četka te zvrsti pri Slovencih v vsaki sezoni predvsem, če ne marsikaj celo izključno tuja delo? Za Francoze, Angleže itn. je normalno, daje repertoar sestavljen pred- vsem iz domačih del, kar pomeni, da je teh del dovolj, da živi francoski ali angleški narod iz sebe, da ustvarja ideje, stile, faze, obdobja in da lahko publika zre svet, če zre francosko dramatiko. Repertoarji slovenskih gledališč, ki se predstavljajo in ima- jo za ultranacionalna in skrajno slovenska, pa so ravno tako povsem normalno v glavnem »tuji«, ker vsi vemo, da publika ne more zreti naše dejanske resnice, do- gajanja, življenja (tistega, kar živi), če gleda samo slovenska dela. Pri tem celo pravimo: ali ni bolje gledati tekste v originalu, v prvotni in najboljši obdelavi, kot pa v slovenski provincialni ponovitvi? In če tako pravimo, če tako delamo, eo ipso priznavamo to svojo temeljno odvisnost od zunajslovenskega okolja. Zato je tem bolj mučno, nenaravno, krčevito, protislovno, če to »normalno« prakso (še sploh nikomur ni padlo na um, da bi lahko vso sezono v Drami SNG ali pa v celjskem ljudskem gledališču sestavil iz samih slovenskih avtorjev) povezujemo z avtono- mistično, avtarkistično ideologijo. V tem primeru ideologija propagira in zahteva nekaj, česar praksa ne realizira — in spet smo v popolnem notranjem samona- sprotovanju. (Pri tem moramo upoštevati celo to, da slovenskih tekstov danes ne manjka, da jih v vsaki sezoni najmanj deset novih in mnogo starih pritiska na vodstvo Drame SNG, ta pa se zmerom obnaša do njih skrajno selektivno in uporablja pri tem kriterij, ki nikakor ni slovenski, etnocentrični, temveč želeno evropski, svetovni — občečloveški.) Kako torej koncipirati najbolj »slovenski« način vodenja Drame SNG, takšen, ki bi upošteval vsa zgoraj navedena bistvena dejstva, se pravi, da ne bi iskal po- 94 polne ideološke avtarkije (ki realno ni možna) in ne bi prenašal kriterijev zgolj v sfero tujine (saj je slovensko dogajanje kljub vsemu relativno samosvoje in se zato tujinska logika v njem odraža na dovolj lastne načine: predvsem s konfliktom med domačinstvom in tujinstvom, z iskanjem pravih tal. Seganjem vmes, samo- utemeljevanjem, izgubljanjem samozavesti in pretiravanjem z njo itn.)? Naj bi torej gradili repertoar veliko bolj kot prej na slovenskih tekstih, saj so ti že neke vrste transformacija, transmisija, »udomačitev« tujega in nam kar najbolj zvesto odsevajo našo realiteto? Je to res? Je to mogoče (glede na zahteve občinstva in glede na prav tako tradicionalno »zaresnost«, neplavzibilnost, odrsko neprijaznost, »težino« slovenskih tekstov)? Nas pri tem ne ovira najbolj ravno naša pretirana odvisnost od »svetovnega«, ki se kaže navsezadnje — kadar gre za uprizarjanje slovenskih del — enako močno pri »evropejcih« in pri »tradicionalistih«, če ni pri »tradicionalistih« celo hujša? Ali ni polpreteklo vodstvo pretiravalo s svojo odvis- nostjo od Evrope? Vendar — bomo od Evrope kaj manj odvisni, če bomo igrali namesto lonesca Shakespeara, namesto Ghelderoda Moliera in namesto Becketta Goldonija? Torej gre pri konfliktu med tradicionalisti in avantgardisti za razliko dveh odvisnosti od Evrope in prvi prav tako nimajo pravice sklicevati se na svoje slovenstvo, antitujinstvo kot drugi, saj tacite pripišejo slovenstvu tisto, kar ni »na špici« evropskega dogajanja in kar smo Slovenci že »prebavili« in asimilirali, a smo nekoč prav tako s težavo sprejeli (romantiko v času Prešerna, schopenhauer- janstvo v času Stritarja, Ibsena, Maeterlincka, Grabbeja itn. v času Cankarja — kaj smo že pozabili, da Cankarja slovensko občinstvo skorajda ni gledalo in da je postal prvi in najboljši slovenski dramatik šele po svoji smrti? — ekspresioni- zem v času Gruma, socialno dramatiko v času Krefta, Sartra v času Kozaka)? Je bistvo slovenstva nenehno samozanikanje in racionalno, refleksivno upoštevanje tega samozanikanja? Pristati na usodo tega — neogibnega — bivanja v samozani- kanju, vztrajati v njem? Je to edina možnost obstanka? Živeti svoj paradoks? In je treba že vnaprej odkloniti vse ekstremne rešitve, bodisi totalno asimilacijo v Evropo, bodisi absolutno avtarkijo? Torej eshatologizem slehernega tipa? Radost- no, »normalno«, odporno bivati lastno nezmožnost (kot nezmožnost naroda), a hkrati vrsto lastnih možnosti, ki se odkrivajo znotraj temeljne nezmožnosti? Ali ni to tudi filozofija (ali moralno vodilo), ki velja sploh za svet, za naše prebivanje znotraj omejujoče, zanikujoče, našo svobodo razdirajoče, našo akcijo ponižujoče, naše projekte obglavljajoče temeljne svetovne Usode? Praktično to pomeni: sprejeti, kar je naša usoda, sprejemati ideje, stile, dej- stva iz svetovnega razvoja, ki se mu ne moremo odtegniti, vendar pa vse to asimi- lirati glede na lastno zakonitost ter zgodovinsko nastalo naravo. Veljko Rus pravi: »Majhna nacionalna skupnost lahko preživi le tako, da se izogne tako izoliranosti od okolja kot tudi asimilaciji v okolje. Ce bomo sistematično težili k oblikovanju nacionalne države« — kar pomeni tudi kulture in gledališča — »kot odprtega si- stema, ki je občutljiv za spremembe v okolju in sposoben aktivnega prilagajanja okolju, potem imamo najbrže precej možnosti, da bo nacionalna skupnost pre- živela. Pri tem je bistvena operacionalizacija tistega, kar smo imenovali media- tivna funkcija. Majhni narodi in nacionalne države so lahko zelo pomembni komunikatorji med velikimi sistemi; če se v to vlogo programsko usmerijo in če ves institucionalni sistem prilagodijo tej funkciji, lahko igrajo zelo aktivno vlogo.« Temeljna je torej odpoved Ideji, da bomo Slovenci krojili svetu usodo, da smo lahko »ustvarjalni« na način velikih nacij in sistemov; pristati je treba na to, kar smo, se s tem zadovoljiti, znotraj tega pa storiti vse, kar se da, vztrajati torej »brez upa Zmage« (če pod Zmago pojmujemo kakršno koli absolutno Rešitev). Preprosto: biti. Naše premišljevanje lahko polagoma sklenemo. Institucija, kakršna je Drama SNG (in sploh vsaka institucija, ki hoče preživeti s čim manj notranjimi ter zu- nanjimi konflikti), mora upoštevati oba elementa: neposredno gibanje, ki nastaja zmerom — po pravilu — zunaj institucij ter struktur in se vanje šele polagoma inkorporira (se strukturira), na eni strani, in zakone institucije na drugi strani. Takšno gibanje, ki smo ga imenovali neposredna produkcija estetskih, svetovno- nazorskih in drugih delovnih produktov, je, če lahko naše premišljevanje aplici- ramo na Rusove analize, tudi »v visoko organiziranih, poindustrijskih dražbah odločilen dinamični faktor, brez katerega se visokoorganizirani sistemi neizogibno birokratizirajo in okamenijo. Samo socialno gibanje zunaj institucionalnih struktur lahko vpliva na vrhove teh struktur in s svojim pritiskom na te vrhove pospešuje spremembe znotraj samih sistemov.« To na eni strani. Na drugi pa je treba »do- ločiti tako imenovane strakturne spremembe znotraj samega sistema. Z diferen- ciacijo starih struktur nastaja strukturna možnost za absorbcijo sprememb: dife- renciacija omogoča opravljanje stare funkcije v reducirani obliki in hkrati oprav- 95 Ijanje nove funkcije, ki jo zahteva prilagoditev sistema spremembi v okolju« (to pa je ravno tisto, s čimer gledališko vodstvo uspe ali pade); »diferenciacija je torej neizogibna za normalno delovanje sistema zaradi tega, ker pomeni struk- turno možnost tako za kontinuiteto kot tudi za diskontinuiteto aktivnosti« (se pravi za upoštevanje tradicije in za prilagoditev tradicije novim delovnim idejam in za vključitev teh idej v tradicijo — ta diferenciacija pa je jasna razmejitev med subsistemi in funkcijami, njihova funkcionalna pluralnost v nasprotju s totalitarno avtokratskim sistemom). »Brez diferenciacije ni mogoče povečati prilagodljivosti strukture: na zunanjo spremembo lahko reagira le na dva negativna načina; (a) da ne absorbira nujne spremembe« (primer Drame SNG med leti 1950—60), »če pa (b) sprejme spremembo, vnaša ta v staro nediferencirano strukturo verižno zmedo in razkroj sistemske aktivnosti« (primer Drame SNG v zadnjih letih). Zato je tu potrebno doseči globalni vrednostni cilj (ta pa je lahko danes samo profe- sionalno umetniško delovanje, proizvajanje umetniških del, ne pa kakršne koh karizmatične, svetovno-zgodovinske, eshatološke, mesijanske, moralistične in druge ideološke preokupacije; ta cilj dejansko lahko poveže vse gledališke proizvajavce, če so se le zmožni samodisciphnirati in se odpovedati tem preokupacijam ali pa jih vsaj potisniti v drugi plan). Na eni strani je torej potrebna jasna delitev dela v pluralno zasnovani gledahški instituciji (»Sleherna nejasnost v funkcionalni razmejitvi lahko pripelje do ponovne sinkrezije med gibanjem in institucijo« — to pa je pohtični cilj obeh skrajnih smeri v gledališču, tako avantgardistov kot tradicionahstov, le da vsak od obeh skuša uveljaviti svoj tip Gibanja, eni — če poenostavimo — OFarstvo, drugi Living theatre — , »kar pomeni, da bo gibanje razkrajalo institucionalni red, institucija pa bo blokirala spontaniteto gibanja« — ali ne opazujemo ves čas ravno tega? Posebno do drugega je prišlo zato, ker sd bila odpravljena zunajinstitucionalna žarišča novih gibanj, tako imenovani ekspe- rimentalni odri, ki so opravljali svoje eksperimente na čist način, ne blokirano od institucije in zato »svobodno«; za to ukinitev je bilo v precejšnji meri krivo polpreteklo vodstvo Drame SNG, saj je hotelo eksperimentalnost — gibanje — za vsako ceno prenesti pod svoje okrilje, s tem pa je zagrešilo greh »sinkretizacije«, defunkcionalizacije in nereda; to pa je vzvratno postalo eden glavnih elementov v notranjih spopadih). Na drugi strani pa je potrebna jasna integracija — s pri- stajanjem na globalni vrednostni cilj. Vendar tu nastopajo težave, saj se je stari integrativni princip podrl: podrl se je pod prejšnjim vodstvom v zadnjih nekaj letih; realno ga ni več mogoče obnoviti — razen če celotna družba ne bi doživela politično socialne regresije v totahtarizem tega ali onega tipa —' in zgodovinska zasluga prejšnjega vodstva je ravno v tem, da ga je pomagalo podreti. Vendar pa je to vodstvo ostalo zgolj pri negaciji prejšnjega, ni se mu pa posrečilo vzpostaviti nove integrativne sile. Vprašanje je seveda, če je bilo to sploh mogoče ali celo če je že danes to mogoče doseči. To bomo vsekakor videh v bližnji prihodnosti (odvisno pa je od objektivnih okoliščin in od subjektivne zmožnosti novega vod- stva). Dejstvo je, da se je treba neogibne ponovne vzpostavitve integralnega na- čela jasno zavedati in zavestno delati zanj. To novo načelo pa bo — strukturalno, teoretično — lahko le táko, kot ga opisuje Rus: »Integracija diferencirane dejav- nosti lahko poteka samo na bolj splošnem nivoju, kot je potekala integracija prejšnje, relativno manj diferencirane oziroma bolj difuzne dejavnosti. Ce gene- ralizacija ni dosežena, je segmentacija neizogibna. Segmentacija pomeni vir ne- štetih konfhktov, ki jih lahko opazujemo v razvijajočih se deželah: ločeno delo- vanje stare in nove kulture, konflikt med staro solidaristično etiko in novo funk- cionalno diferencirano dejavnostjo, nasprotje med staro intragrupno strukturo in strukturo njene nanovo diferencirane dejavnosti itn.« Ta »sohdaristična etika« in »intragrupna struktura« in »stara kultura« je sinonim za slovensko tradicijo, ki v bodoče nikakor ne bi smela živeti poleg novega dogajanja kot njegov stalni zaviralec, temveč bi se morala (in se bo morala) preoblikovati, presnoviti in rein- tegrirati z novimi gibanji v diferencirano — torej funkcionalno pluralno celoto. Tako si stojita nasproti dva modela reševanja naše najnovejše gledališke »krize«. Prvega opisuje Rus takole: »zaradi diferenciacije struktur« (te pa ni mo- goče zaustaviti, saj Slovenci nismo več narod-pleme-ideja-enota, temveč postajamo narod-družba-delitev dela-vrsta idej) »prihaja do slabljenja institucij« (do slabljenja Drame SNG — to je zadnje čase več kot jasno). »Najpogostnejša reakcija na te pojave dezintegriranja je globalna reorganizacija diferenciranih struktur. To ime- nujemo negativno reagiranje na diferenciranje struktur...« To je »zelo drago reorganiziranje institucij«. (Nekaj podobnega bi si želeh vsi »revolucionarni« posegi v naravo Drame SNG, ki se pojavljajo zmerom takrat, kadar ni možnosti za normalno notranje reorganiziranje in kadar gledamo na probleme institucije od zunaj, z maksimalnim kritičnim pritiskom na neogibnost reorganiziranja: ka- 96 dar s skrajnimi zahtevami ustvarjamo klimo, ugodno za relativno reorganiziranje, ki se ga sama institucija boji.) »Bistveno različno je reintegriranje diferenciranih struktur na osnovi konstituiranja višjega posredovavca ali pa reintegriranje na osnovi povezovanja diferenciranih struktur z že obstoječim koordinatorjem, ki se nahaja v širšem okolju.« Vprašati se je, kdo bi bil lahko ta že obstoječi koordi- nator v širšem okolju, se pravi v globalni slovenski družbi. Tradicionalisti bi ne- dvomno predlagali idejo Totalnega človeka, Dezalienacijo, Slovensko skupnost. Slovenski prostor ali Slovensko kri. Socialistične odrešitvene cilje ipd., se pravi to ali ono Idejo,■ avantgardiste prav tako zanima in vodi Ideja, le da .je »nova«, »revolucionarna« (pa ravno v tem svojem revolucionarstvu pada v tradicijo in se z njo pokriva: revolucionarstvo je najbolj tipična slovenska kulturniška tradicija), medtem ko se mi vnemamo za realni obstoječi koordinator, ki se mu reče delo. Ta ima v današnji globalni slovenski in jugoslovanski družbi največjo — dejansko in institucionalizirano — vrednost, na njem temeljijo industrija in medčloveški odnosi: delo, ki proizvaja za tržišče, vendar proizvaja določene vrednote, ki pa niso vse le aplikacija apriorne, predstoječe, temeljne Vrednote — Ideje na socialno- psihološko realiteto, ne le propagiranje, individualizacija te Vrednote, temve'č so vrednote, ki spontano in organizirano (planirano) nastajajo glede na zgodovinske in osebne potrebe družbe ter konkretnih živih ljudi. Tako ne pridemo do Dela kot Ideje ali celo do Dela kot izvedenke neke ideje (ki je Totalni človek, Slovenec, Bog, Svoboda itn.), temveč do realnega, v delovno-zgodovinskem procesu nastaja- jočega proizvajanja konkretnih, relativnih, zgodovinsko pogojenih, propadajočih, spreminjajočih se, različnih vrednot. Ena takšnih konkretnih delovnih vred- not je tudi umetnost, umetniški karakter gledališke proizvodnje. Prepričan sem, da je lahko ta karakter edini in najvišji cilj Drame SNG in da je mogoče na temelju tega cilja utemeljiti gledališko dejavnost tako v družbi kot v zavesti (psihi) slehernega gledališkega ustvarjavca. Ta vrhovni totalizator, koordinator in reintegrator je dejansko navzoč v globalni družbi in ga nenehoma povsem čutno in neposredno zapažamo v našem vsakdanjem življenju. Prehod iz sakralne ute- meljenosti gledališča (iz utemeljenosti na Ideji, ki je nad realnimi potrebami živih konkretnih ljudi in nad njihovo realno — materialno in idejno — produkcijo) v laično, zgodovinsko — delovno — je prehod iz plemensko-naciona!no-obče- stvenega modela Naroda v sodobni narod in se odvija na vseh izsekih današnje slovenske družbe. Gledahšče je — in mora biti — le en del tega procesa: del v družbeni delitvi dela, ki na enakopraven — ne višji — način z dragimi vred izhaja iz potreb živih, konkretnih ljudi in te potrebe tudi tako aU drugače, prek neposrednega tržišča ali prek posrednih poti zadovoljuje. Takšen postopek pa ima tudi celo vrsto prednosti. Rus ga opisuje takole: »Tovrstno reintegriranje ne zah- teva globalnih sprememb znotraj starih straktur, zahteva pa njih prilagoditev novemu komunikatorju ali integratorju. Tako nastajajo funkcionalne adaptacije, ki jim sledijo kasneje tudi strukturne spremembe,- te strukturne spremembe so bolj postopne, manj globalne in bolj funkcionalne.« Zaradi vsega tega pa je tako pomembno to, kar smo že v začetku označih kot funkcionalno pluralizacijo institucije: njeno diferenciacijo (odstop od modela vistosmernosti. Enote, Naroda, Gibanja, Ideje). »Cim manj je namreč institucio- nalna straktura diferencirana, tem težja je precizna alokacija novega impulza, nove informacije ali novega sredstva. Cim manj je struktura diferencirana, tem širše motnje povzroča sleherni nov element, ki vstopa v strakturo sistema.« Ali ne velja ravno ta analiza za polpreteklo obdobje ljubljanske Drame, ki je doživ- ljala tako hude motnje ravno zaradi lastne notranje nediferenciranosti, zaradi še zmerom obstoječe misli, da je ansambel nediferencirana enota v službi Naroda in njegove enovite Ideje, realno socialno okolje pa je to misel postavljalo na laž m v kot, vnašalo v kolektiv vrsto silovitih zunanjih — proizvodnih in ideoloških — impulzov, ki se nikakor niso mogli alocirati po dani, pričakujoči, absorbirajoči jih diferencirani strukturi, temveč so zahtevah ah popolno podreditev celote ali njen zlom — kar pa je oboje neracionalno in navsezadnje tudi nemožno. Živimo pač v situaciji majhnega naroda, kjer gre za objektivno, zgodovinsko nastal problem in težavo. »Najbolj kritičen moment« gledališča majhnega naroda »je v tem, da se zaostruje nasprotje med večjo odvisnostjo od okolja, kar povečuje količino nujnih sprememb, in nizko strukturno diferenciacijo, ki jo pogaja prav ta ista majhnost. S tem se zmanjša prilagodljivost strakture, obenem pa naraščajo zahteve po večjih absorbcijskih zmožnostih sistema.« S tem v zvezi je potrebno govoriti tako o odnosu med vodstvom in institucijo (subsistemi) kot o odnosu med temi subsistemi (diferencirano institucijo) samimi. Za prvi odnos misli Rus, »da si ne moremo zamishti dinamične družbe« — vsta- vimo: dinamičnega gledališča — »brez koncentrirane moči v vrhu, saj brez te 7 — Problemi 97 koncentracije ni mogoče izvajati sprememb in adaptacij. Toda koncentracija ne pomeni nujno tudi monocentrizma« — na način starega vistosmerjajočega in tota- litarnega Gibanja ali avtokratske institucije (kult osebnosti). »Nasprotno: večja koncentracija nastaja vzporedno z večjo funkcionalno diferenciacijo in sovisnostjo posameznih skupin. Koncentracija moči predpostavlja funkcionalni pluralizem in izključuje političnega.« Za drugi odnos pa velja anahza in projekt: »... lahko po- stavimo tudi pozitivne kriterije učinkovitih sistemov: (a) jasno funkcionalno dife- renciacijo med subsistemi« (kaj so ti in kakšni so, smo govorili obširno na začetku tega našega premišljevanja) »in (b) sinhronizacijo subsistemskih aktivnosti.« To je najbrž temeljno: odpravljanje anomalij, nesorazmerij, napetosti, razpršenih in- teresov, anarhije, dezintegracije, segmentacije, hkrati pa reguliranje »destruktiv- nih« procesov, koordiniranje, namesto togosti in anarhije medsebojno vkomponi- ranje, torej za vsako ceno sinhroniziranje celotne dejavnosti. Rus: »Za dežele v raz- voju je značilno, da trpijo veliko izgubo socialnih energij prav zaradi funkcionalne sinkrezije ali fuzije med subsistemi in pa zaradi velike entropije, ki nastaja ob prehodih iz enega v drug nesinhroniziran subsistem socialne aktivnosti.« Ali ne velja zapisano kot nalašč za situacijo ljubljanske Drame v letu 1969?* Tekst je bil napisan v decembru 1969, še preden je avtor nastopil službo v Drami SNG; teoretično premišljevanje naj bi mu bilo osnova za ustrezno prak- tično delovanje. 98 zdravko mlinar: duhovna ustvarjalnost v spopadu z okviri majhnega naroda v tej razpravi želimo opozoriti na protislovno situacijo, ki se pojavlja v raz- merah slovenske majhnosti in najbolj neposredno zadeva zlasti delovanje visoko- šolskih ustanov. Osveščenost o nasprotjih, na katera opozarjamo, se zdi prvi pogoj za to, da bi lahko opredelili odnos subjektivnih sil do razvojnih procesov in od- pravili tisto, kar te procese najbolj zavira. * Ta prispevek je avtor napisal v okviru raziskovalnega projekta »Socialni razvoj Slovenije« pri Centru za raziskovanje lokalnih skupnosti in delovnih organizacij VSSPN, Ljubljana, decembra 1969. 99 Izhodiščne hipoteze Cim višja je stopnja družbeno ekonomskega razvoja določenega naroda, tem večje so — pri nespremenjenih drugih pogojih — potrebe in možnosti, da se narod odpira in vključuje v širše prostorsko-družbene sisteme. Cim manjše je število pri- padnikov določenega naroda, toliko bolj so možnosti njegovega nadaljnjega raz- voja odvisne od stopnje odprtosti in povezanosti z drugimi narodi sveta in tem večja je »cena«, ki jo je treba pri tem plačevati za ohranjanje lastnega jezika. Ker pomeni Slovenija relativno razvito družbo in enega najmanjših narodov v Evropi, je torej očitno — kot izhaja iz gornjih hipotez — da se dileme neovira- nega razvoja takega naroda, ki ne ogroža njegove lastne individualnosti in samo- ohranitve, najbolj zaostrujejo ravno pri nas. Ali ohranjanje nacionalnega že samo po sebi omejuje razvojne možnosti? Kdaj, s katerih vidikov, v kakšnih okoliščinah? Jezik, tržišče in stroški komuniciranja Raba slovenskega jezika že sama po sebi definira možnosti komuniciranja, kaže na velikost knjižnega trga in s tem posredno določa stroške oz. ceno vsem zvrstem in oblikam slovenskega tiska. Cim manjši je knjižni trg, tem večji so re- lativno stroški za tiskovno oz. publicirano enoto. V tem smislu gre za zelo preprosto in obenem »čisto« računico, ki pa ne pride povsem do izraza zaradi raznih drugih vplivov. Kljub temu je za razumevanje problematike in perspektiv razvoja majhnega naroda nujno treba privesti analizo do kraja in dosledno nakazati logične konsekvence obstoja majhnega naroda. V zvezi z nakazanim razmerjem med stroški publikacij in velikostjo naroda je očitno, da se prav Slovenija oz. Slovenci pojavljajo skorajda na skrajnem koncu, to je, pojavljajo se kot narod, ki mora zaradi svoje majhnosti plačevati skrajno visoke stroške — gledano celo v svetovnem merilu — za pisano besedo v svojem jeziku. Ta cena je očitno že danes na številnih področjih tako visoka, da enostav- no preprečuje tiskanje npr. različnih strokovnih tekstov v slovenskem jeziku. V zvezi s tem si zastavljamo vprašanje: kakšna bo dolgoročna tendenca razvoja? Ali lahko v prihodnosti pričakujemo izboljšanje ali pa celo nasprotno, to se pravi zaostritev nakazanega problema? Verjetno povečanje splošne izobrazbe prebivalstva bo sicer eventualno pri- peljalo k večjemu številu bralcev slovenskih literarnih del in zabavne ter poljudno- znanstvene literature. Vendar pa se bo obenem še nadalje povečavala tudi specia- lizacija na vseh področjih znanstvenega in kulturnega snovanja, kar bo po drugi strani zaostrovalo problem uporabe slovenskega jezika za posebna, specializirana področja, za katera bo zainteresiranih le majhno število bralcev. Ker predvidevamo, da bo v zvezi z višanjem ravni splošne izobrazbe in kul- ture ter vzporedno s povečanjem mednarodnih komunikacij čedalje boljše tudi poznavanje tujih jezikov, lahko glede na to pričakujemo, da bo v prihodnosti pri- šlo vedno pogosteje tudi do takšnih dilem: bralci, ki bodo poleg slovenščine obvladah tudi druge svetovne jezike (ali vsaj enega od njih), se bodo znašli pred dilemo, ali kupovati in brati knjige, tiskane v slovenščini, ki bodo npr. dvakrat dražje kot pa iste knjige v enem od svetovnih jezikov, ki ga prav tako sami ob- vladajo; ali pa naj le zaradi svoje narodne zavednosti kupujejo knjige v sloven- ščini, četudi dosti dražje? Ah lahko računamo, da bo nacionalna zavest v perspek- tivi dolgoročnega razvoja imela tako pomembno vlogo, da bo lahko obvladala eko- nomske zakonitosti tržišča ter racionalnega poslovanja oz. komuniciranja? Se in še se bomo vračali k vprašanjem o tem, koliko je jezik (v katerih pri- merih, na katerih področjih, v zvezi s kakšno literaturo) le tehnično izrazno sred- stvo, koliko pa je simbol narodove samobitnosti in specifičnosti njegove kulture. Zdi se, da na takšna vprašanja ni mogoče kar enostavno odgovoriti, kajti očit- no je, da se pojavljajo čedalje številnejša znanstvena področja in literatura na teh področjih, ki je univerzalnega značaja, relevantna za vse dežele sveta, za katero velja, da je jezik povsem postranskega pomena oz. da je raba jezika majhnega naroda prej ovira kot pa prednost pri doseganju ciljev, ki sta jim takšna dejavnost in literatura namenjeni. S tega vidika se torej zlasti danes pojavlja obsežna lite- ratura, ki izraža napredek posameznih znanstvenih disciplin, zlasti v največjih ustvarjalnih središčih sveta, in tako pripadniki majhnega naroda komajda lahko dohajajo dinamiko tega dogajanja v svojem lastnem jeziku, čedalje pogosteje pa zaostajajo za njo. Na drugi strani pa imamo izročilo iz preteklosti in kulturno 100 tvornost, ki je najpopolneje izraženo le v jeziku, v katerem je nastalo in ji nika- kršni prevodi ne morejo zagotoviti njene izvirne veličine. V tej smeri torej tudi še naprej ostajajo razlogi in je podana utemeljitev za ohranitev kontinuitete zgodo- vinskega izročila in specifične kulture naroda, pa četudi še tako majhnega. V zvezi s tem pa vendarle ugotavljamo, da gre za dve različni časovni per- spektivi: v prvem primeru gre za pogled naprej, za izreden razmah ustvarjalnega delovanja, ki se v svetovnih okvirih povezuje in dopolnjuje v neko univerzalno celoto; v drugem primeru pa gre za pogled nazaj, za ohranjanje določenih vrednot iz preteklosti in za kulturno tvornost in tradicijo, ki se je izoblikovala znotraj razmeroma ozkih in relativno zaprtih etničnih skupnosti. Ce torej razpravljamo o perspektivan razvoja majhnega naroda, potem je treba upoštevati tako eno kot drugo. Ali je nacionalna pripadnost pomembnejša kakor sposobnost in učinkovitost Tako kot se pojavljajo številni problemi v zvezi z literaturo, je majhno jezi- kovno področje nekega naroda obenem tisto, ki preprečuje sicer idealno zamiš- ljeno delovanje selekcijskih mehanizmov na področju znanosti, izobraževanja in kulture, podobno kot seveda v gospodarstvu. Majhno število strokovnjakov na določenem področju in še manj tistih najbolj usposobljenih za znanstveno in peda- goško delo na univerzi (za številna področja takšnih ljudi v Sloveniji sploh ni) praktično onemogoča ostvaritev zamisli o selekciji po sposobnosti. V situaciji, ko se samo en posameznik posveča zelo specifični znanstveni disciplini in ima edini v okviru univerze in s tem — pri nas — v okviru celotne Slovenije dejanske možnosti za takšno delo, v takšni situaciji je seveda izključena možnost tekmo- vanja med več potencialnimi kandidati, od katerih bi samo najboljši prišel v po- štev za odgovorno delovno mesto na univerzi. Razmeroma ozka populacijska osnova že sama po sebi opredeljuje tudi majhne možnosti izbora v vseh tistih primerih, kadar gre za najbolj zahtevna in specializirana področja znanstvenega, kulturnega oziroma strokovnega dela. Cim manjši je narod — pri nespremenjenih drugih pogojih in zlasti pri dani stopnji zaprtosti naroda kot družbenega sistema — tem bolj »ohlapni« so kriteriji pri izbiranju strokovnjakov za najvišja mesta v znanstvenih in kulturnih usta- novah. Sele z večjo odprtostjo lahko majhen narod sledi dinamiki znanstvenega razvoja v svetu in vzporedno z velikimi narodi zaostruje oziroma povečuje zahteve glede usposobljenosti posameznikov v procesu izbiranja za delo oz. odgovorne položaje v maloštevilnih znanstvenih in pedagoških ustanovah. Ce obstaja ena sama univerza, pomeni to, da praktično ni nobenega tekmo- vanja z drugimi univerzami, npr. v drugih republikah, ali drugih državah, v katerih imajo pač drugačen občevalni jezik. V tem smislu pomeni pridobljen položaj na visoki znanstveni ustanovi v okviru majhnega naroda praktično isto kot pri- dobljen dosmrtni monopol na določeno znanstveno disciplino. Pojavljanje takšnega monopola pa ima znane posledice, npr. destimulacijo prizadevnosti, togost in okostenelost ter enostranost itd. kar vse pelje k zaostajanju v znanstvenem razvoju v primerjavi z razvojem v velikih nacionalnih skupnostih. Narodnostna pripadnost in geografska lokacija kot značilnosti, ki tipično pred- stavljata konstantne, t. im. »pripisane« karakteristike posameznikov, dobita pred- nost pred tistimi značilnostmi oz. lastnostmi posameznikov, ki kažejo na njihovo prizadevnost in sposobnost, na njihovo ustvarjalnost, in jih lahko tipično štejemo za značilnosti, ki si jih posameznik lahko pridobi šele z večjim trudom (gre za t. im. »achieved characteristics« v razliko od »ascribed characteristics«). Ce nekdo slučajno živi v Ljubljani in ne v Beogradu, na Dunaju ali v Milanu, bo ne glede na to, če je njegova sposobnost za znanstveno delo, njegova delavnost in ustvar- jalnost tudi neprimerno manjša od kolegov, ki slučajno prebivajo v omenjenih mestih, vendarle že zaradi same lokacije in jezikovnih razlik izbran za določeno mesto na univerzi. Takšna praksa pa seveda prevladuje tudi na vseh drugih po- dročjih družbenega življenja. Nakazani primer nas opozarja, kako pomembne so čisto praktične posledice največkrat nezavednega absolutiziranja nacionalnih meja. Gre za že ustaljene kri- terije, ki se bolj ali manj avtomatično uporabljajo v praksi, ne da bi se spraševali o njihovi upravičenosti in ne da bi se zavedali posledic njihove uporabe. Takšni kriteriji v bistvu samo kažejo na skrite tendence etnocentrizma, ki nujno pridejo v nasprostje z marksistično interpretacijo kozmopolitizma in praktično zanikajo možnosti za uveljavljanje nekaterih temeljnih načel socialistične družbe. Ce namreč določajo položaj človeka — v večji ali manjši meri — takšne okoliščine kot 101 npr. prebivališče oz. geografska lokacija in jezik, ki nimajo nobene zveze z nje- govim delom, prizadevnostjo in sposobnostjo, potem se sprašujemo, kako je to v skladu z načelom nagrajevanja v socialistični družbi — »vsakemu po njegovem delu...« Statična, konstantna lastnost posameznika, ki mu je »pripisana« že z njegovim rojstvom, se postavlja na pot dosledne realizacije nagrajevanja in izbora med posamezniki po njihovem delu in sposobnostih. Implicitna izhodišča, ki jih sicer eksplicitno nihče ne razglaša, dejansko igrajo odločilno vlogo v pro- cesih selekcije in razdelitve ugleda, družbene moči in materialnih sredstev na posameznih področjih znanosti, kulture, prosvete ipd. Gre pač za predpostavke o narodu kot zaprtem sistemu, ki so najbolj vidne ravno na področjih negospo- darskih dejavnosti. Univerzalna zastopanost vseh področij ali usmeritev na komparativne prednosti Živimo v obdobju, ko najbrž zahaja v krizo prepričanje o nujnosti in realnosti zahteve, da mora tudi majhen narod, kakršen je slovenski, imeti univerzalno za- stopana prav vsa področja znanosti in kulture ne glede na to, kakšna obremenitev je to zanj v materialnem pogledu, in ne glede na to, kakšne so dejanske funkcio- nalne potrebe in komparativne prednosti na posameznih področjih znanstvenih dejavnosti v konkretnih okoliščinah (pri tem da gre pač za vprašanje nacionalne samobitnosti in neokrnjenosti, zaradi česar se vsi ostali kriteriji — smotrnost, racionalnost itd. — umikajo v ozadje.) Današnja praksa, ko npr. predstavniki gospodarstva že ugotavljajo nevzdržno obremenitev zaradi vlaganj v negospodarske dejavnosti (pri tem seveda ne mi- shmo na tiste tendence, ko posamezniki zaradi lastne omejenosti ne vidijo možnih koristi npr. znanstvenih raziskav na njihovem lastnem področju), očitno že pred- stavlja simptomatično opozorilo na neskladje, ki se bo lahko v prihodnosti samo še povečevalo in zaostrovalo. V zvezi s tem neskladjem gre za dvoje razhčnih situacij. Po eni strani je gospodarstvo majhnega naroda bolj obremenjeno že zaradi tega, ker mora razmeroma omejena gospodarska baza vzdrževati kulturne in- stitucije, ki v bistvu zahtevajo skorajda enaka sredstva, pa naj gre za narod z enim milijonom ali z desetimi ali pa več milijoni prebivalcev. Stroški za vzdrže- vanje narodnega gledališča — drame, opere, filharmonije, muzeja itd. — ne va- riirajo sorazmerno z velikostjo naroda in njegovega gospodarskega potenciala. Tudi najmanjši narodi imajo torej z vzdrževanjem posameznih institucij določene stro- ške, ki se pojavljajo kot bolj ah manj fiksna postavka in niso nič kaj dosti manjši od takšnih stroškov, kakršne imajo — absolutno vzeto — največji narodi. Po drugi strani pa lahko navedemo kot primer delovanje različnih znanstvenih institucij. Pri tem gre za vprašanje, ali lahko majhen narod razvija prav vsa področja znanosti, ki se pojavljajo v procesu nenehne specializacije. Pozitiven od- govor na to vprašanje bi pomenil izredno obremenitev za gospodarstvo, če gre za situacijo, kakršna je danes, tj. še za relativno visoko stopnjo nacionalne zaprtosti. V zvezi s tem pa je možno dvoje : bodisi da se zavestno odločimo za eno ali drugo varianto (razvijanje celotnega spektra znanosti, ali pa določena usmeritev in pou- darek na izbranih disciplinah) bodisi da vse skupaj prepustimo stihijskemu razvoju in v zvezi s tem dopustimo možnost, da slučajno »razmerje sil« med predstavniki posameznih panog opredeli smer razvoja. Doslej še vedno nismo opredelili optimalne usmeritve oz. izbrali tistih po- dročij, ki nam zagotavljajo — podobno kot to velja za gospodarstvo — določene komparativne prednosti, četudi se zdi, da je praktično že prevladalo spoznanje, da po starem ne moremo več naprej. Na tem mestu se ne moremo spuščati v razpravljanje o tem, na katerih po- dročjih bi pri nas predvsem veljalo razvijati npr. znanstveno-raziskovalno delo in vlagati za to potrebna večja finančna sredstva. Želimo pa vsaj opozoriti, da je to vprašanje, ki bi ga bilo nujno treba podrobneje proučiti, če se hočemo izogniti stihijskemu razvoju in tudi nesmotrni porabi finančnih sredstev za dejavnosti, pri katerih nimamo nikakršnih možnosti, da bi se z njimi prebili v ospredje med nosilce znanstvenega razvoja. Na področju družboslovja se npr. postavlja vprašanje, koliko in katere vidike industrializacije in njenih posledic naj bi proučevali pri nas v sedanjem času, to je za tem, ko je že vrsta industrijsko visoko razvitih dežel prešla skozi faze razvoja, skozi katere gre danes naša družba. Po drugi strani pa — spet samo ilustrativno — vzemimo vprašanje, ki ga le zelo okvirno in brez ustreznih podatkov obravnavamo na tem mestu, to je vpra- šanje, kakšne so družbenoekonomske in politične ter kulturne posledice. Ta pro- 102 blematika očitno življenjsko prizadeva pripadnike majhnega naroda, kakršen je slovenski, in postavlja številne omejitve na poti njegovega socialno-ekonomskega razvoja. S tega vidika se kaže torej dvoje razlogov, da bi npr. omenjeno proble- matiko še zlasti temeljito proučevali ravno pri nas, v Sloveniji. Rezultate takih raziskovanj bi lahko neposredno uporabili za reševanje najpomembnejših vpra- šanj v zvezi z odpravljanjem omejitev, ki se pojavljajo na poti nadaljnjega razvoja Slovenije. 2e s tega vidika bi bila torej gmotna vlaganja v znanstveno dejavnost, ki 6i se usmerila v proučevanje omenjenega primera, dosti bolj upravičena kot pa vlaganja v znanstveno dejavnost (analogno tudi na drugih področjih), ki nima prav nobene specifične utemeljitve v današnjih razmerah in predvidenih trendih razvoja Slovenije. Drugi vidik, ki se lahko pojavlja kot specifični, dodatni razlog za finančna vlaganja in ga je vredno upoštevati kot prednost, ki se pojavlja v procesu znan- stvenega spoznavanja, je taleče proučujemo tista vprašanja, pri katerih smo sami najbolj prizadeti, je že zaradi tega verjetno, da bodo razlike, ki jih ugotavljamo, v primerjavi z drugimi socialnimi sistemi (z velikimi nacionalnimi skupnostmi) dosti bolj opazne. Vsaj hipotetično torej pričakujemo, da se pojavljajo določene komparativne prednosti ne samo glede na možnosti za neposredno uporabo re- zultatov znanstvenih proučevanj, temveč tudi iz čisto znanstvenih razlogov, to je kot prednosti z vidika spoznavnega procesa. Izhajamo torej iz domneve, da bi z raziskavami prav posebej izbranih področij oz. izbranih tem v okviru majhnega naroda hitreje in laže prišli do določenih spoznanj, kot pa če bi ta ista proučevanja opravljali npr. v ZDA ali v Sovjetski zvezi. Na osnovi navedenega primera bi lahko prišli do (enostranskega) sklepa, da je treba v Sloveniji razširjati predvsem tiste znanstveno-raziskovalne dejavnosti, ki se specifično vežejo na konkretne razmere oz. kontekst, bodisi na možnost ne- posredne uporabe rezultatov bodisi na prednosti z vidika znanstvenega procesa, ki daje večja zagotovila, da bi sploh prišli do pomembnih ugotovitev. Protislovna situacija: bojazen pred razvojem duhovne proizvodnje Ob tem pa vendarle še obstaja tudi področje znanstvenih proučevanj, ki ne vodi do neposredno uporabnih rezultatov in — ali — nima specifičnega značaja ravno za naše potrebe. Bilo bi nepravilno, če bi se a priori odrekli tej vrsti znan- stvenih proučevanj. V zvezi s tem se oglaša drugo vprašanje: kje je in kje naj bo materialna baza tega proučevanja. Miselnost, ki se inertno vzdržuje še na pod- lagi razmerij iz preteklosti, avtomatično upošteva le razmerja npr. med gospodar- stvom in znanostjo ter kulturo znotraj zaprtih okvirov nacionalne skupnosti. S tega vidika lahko postaja razvoj znanosti nacionalni problem. Cim bolj razvita je znan- stvena in kulturna dejavnost naroda kot zaprtega socialnega sistema, tem bolj se zaostruje konflikt med ekonomsko bazo in »duhovno nadstavbo«. Rezultati znanstvenega delovanja, ki se ukvarja s splošno relevantnimi znanstvenimi vpra- šanji, ne najdejo ustreznega referenčnega okvira (ustrezne velikosti sistema), zno- traj katerega bi lahko predstavljali resničen prispevek in s tem opravičevali potrebne stroške. To nas opozarja, da je permanentna kriza, ki se v Sloveniji in Jugoslaviji pojavlja pri materialnem kritju stroškov duhovnega ustvarjanja in reprodukcije, verjetno v precejšnji meri le posledica določenega etnocentrizma in zaostajanja znanosti in kulture v integracijskih procesih, ki presegajo nacionalne okvire. Z drugimi besedami, postavlja se vprašanje, ali naj se npr. znanost razvija le toliko, kolikor lahko služi potrebam gospodarstva istega naroda. V tem primeru lahko torej pričakujemo določeno skladnost med obema sferama dejavnosti: go- spodarstvo bo samo iz lastnega interesa zagotavljalo zadostna materialna sredstva, znanost pa se bo usmerila v reševanje tistih vprašanj, s katerimi bo lahko najbolj neposredno koristila potrebam gospodarstva. V današnjem času, kot je znano, čedalje bolj prodira prepričanje, da je tudi znanstvena dejavnost sama pravzaprav najperspektivnejša in vse pogosteje tudi celo najdonosnejša »gospodarska dejavnost«. Ce s tega vidika ocenjujemo zgoraj obravnavano razmerje (skladnost in neskladnost) med gospodarsko in znanstveno dejavnostjo, potem je v nekem smislu tisto, česar si lahko predvsem želimo, prav čim večja »neskladnost« med obema. Pri tem mislimo na to, da bi se duhovna proiz- vodnja relativno čim bolj večala (v določenem smislu torej disproporcionalno) v pri- merjavi z materialno proizvodnjo. Razlike med najbolj razvitimi in najmanj raz- vitimi deželami sveta značilno kažejo tudi na dejstvo, da je v razvitih deželah delež zaposlenih v »duhovni« proizvodnji dosti večji, medtem ko je delež zapo- 103 slenih, ki opravljajo najbolj groba fizična dela, razmeroma majhen in čedalje manjši. Znanost in »duhovna proizvodnja« sploh, ki torej ne najde ustrezne mate- rialne osnove in opravičila v ozkih nacionalnih mejah majhnega socialnega si- stema, lahko postane eden od temeljev dinamičnega razvoja, če se vključuje v svetovne okvire in se opira tudi na materialno bazo velikih dežel in najrazvitejših narodov sveta. Takšna sprememba referenčnega okvira določene dejavnosti torej lahko popolnoma spremeni in odpravi sedanjo kritično situacijo, v kateri znanost, prosveta in kultura predstavljajo predvsem breme, ne pa tudi temelj in prednost za razvojne procese določenega naroda. Ne vidimo razloga, zakaj se ne bi bilo mogoče preusmeriti tako, da bi ravno znanost lahko predstavljala pomembno panogo dejavnosti med postavkami izvoza na tuja tržišča, namesto da ima samo nekakšno sekundarno vlogo, kot pomožna služba za izboljševanje materialne pro- izvodnje, ki jo konvencionalno upoštevamo kot edino pomembno osnovo izvoza. Seveda pa je predpostavka takšne usmeritve v razširjeno znanstveno razisko- valno dejavnost, da se ustrezne institucije aktivno vključujejo v mednarodno de- litev dela tudi na tem področju, prav tako, kot se to redno poudarja in dejansko dogaja na področju gospodarstva. V tem pogledu pa za sedaj lahko ugotavljamo, da še nismo prebili »zvočnega zidu« bolj ali manj slučajnih osebnih stikov med posameznimi znanstvenimi delavci in ustanovami ter posamezniki v drugih deže- lah. V zadnjem obdobju sicer že nekoliko izvažamo tudi intelektualne storitve, oz. naši strokovnjaki opravljajo nekatera dela v tujini. Vendar pa v tej smeri še nismo prišli do tega da bi se — razen nekaj izjem — vključevali v mednarodni znanstveni razvoj, tako da bi naše ustanove in znanstveni delavci sistematično in dolgoročno opravljali določene vrste ustvarjalnega dela za tuje naročnike. Dejansko stanje je celo nasprotno. Na področju ustvarjalnega znanstvenega delovanja in sploh z vidika kakršnihkoli tehnoloških in drugih inovacij glede na število prebivalcev absolutno zaostajamo za večino drugih dežel na enaki stopnji razvoja (in seveda še toliko bolj za tistimi na višji). To se pravi, da brez pravega opravičila* povečujemo uvoz umskega dela in izvoz fizičnega dela, namesto da bi bilo obratno. Ce naj bi aktivirah področje umskega dela kot postavko, s katero lahko majhen narod prispeva k splošnim potrebam tehnološkega in družbenega razvoja v svetu, potem pa se seveda pojavi vrsta zahtev tudi glede načina komuniciranja, in konec koncev na videz prav majhna, dejansko pa v praksi vendarle odločilna ovira, ki jo predstavlja jezik. Kot smo že nakazali, je v takem kontekstu vztrajanje pri dosledni rabi slovenščine lahko isti razlog, ki prepreči ali pa vsaj oteži in zavre vključevanje rezultatov umskega dela majhnega naroda v svetovne razsežnosti. Duhovna ustvarjalnost v spopadu z nacionalnimi okviri — omejena sredstva, omejena uporabnost, pretrgane komunikacije Majhnost naroda neposredno določa okvire za spodbujanje njegove duhovne proizvodnje. Ce je po eni strani problem, kako sploh zagotoviti potrebna mate- rialna sredstva, npr. za znanstveno-raziskovalno delo, obenem ugotavljamo, da niti rezultati znanstvenega dela znotraj majhnega naroda (torej potem, ko je bila finančna osnova za samo dejavnost že porabljena) ne najdejo ustreznih izraznih sredstev in ustrezne pubhke, ki bi zagotovila njihov raison d'etre. Gre za več čisto praktičnih vprašanj, na katera lahko opozorimo v zvezi s tem. Predvsem je treba ugotoviti, da smo priča permanentni lurizi možnosti za ob- javljanje rezultatov znanstvenega dela. Situacija je protislovna in lahko bi rekh absurdna: v okoliščinah, kjer je le z velikimi težavami mogoče zagotoviti finančna sredstva za izvedbo določenih znanstvenih raziskav oz. proučevanj, ostajajo le-ta potem, ko so končana, v veliki večini primerov neobjavljena, to se pravi, da niso dostopna potencialnim uporabnikom niti na slovenskem jezikovnem področju niti v drugih republikah in v drugih državah. S takšnimi pretrganimi komunikacijami je seveda že a priori onemogočeno, da bi dosegli osnovne smotre in razloge za vzdrževanje in razvijanje znanstvenega dela. Znanstveno delo v takšni situaciji postane samo sebi namen; finančno breme za vzdrževanje te dejavnosti pa se namesto na potencialne uporabnike in na dejansko korist (bodisi zelo praktično. * Pri tem sicer nastopa več raznovrstnih okoliščin oz. dejavnikov — npr. neustrezno stimuliranje in podobno, kar pa je spet bolj ali manj neposredno povezano z omenjenim nagrajevanjem inovacij znotraj majhnega sistema in majhnimi možnostmi izkoristka ino- vacij na razmeroma majhnem področju Slovenije ali Jugoslavije. 104 ali pa tudi čisto splošno teoretično gledano), pada le še na visoko zavest in splošne parole o (vele)pomembnosti znanstvenega dela.* Tudi ta kriza ni neodvisna od dejanske velikosti nacionalne skupnosti po eni strani in od prevladujoče koncepcije o tem, kakšen naj bo celoten komunikacijski sistem znotraj in zunaj meja te skupnosti. Oboje lahko ilustriramo s konkretnimi primeri. Po eni strani je očitno, da npr. objavljanje rezultatov znanstvenega dela — zlasti na zelo specializiranih področjih — ne predstavlja takšnega problema v deželah z obsežnim jezikovnim območjem, kot so npr. ZDA in Sovjetska zveza. V zvezi s tem naj omenimo, da faza objavljanja npr. v ZDA ne pomeni — seveda ob predpostavkah določene standardne kvalitete — še dodatne ovire v celotnem ciklusu, skozi katerega prehaja intelektualno ustvarjanje in razvoj na določenem področju. Ravno nasprotno,- založniške hiše navezujejo neposredne stike s tisoči in deset tisoči znanstvenih in kulturnih ustvarjalcev, zasledujejo njihovo dejav- nost in se zanimajo za morebitne rezultate, še preden so raziskovalni projekti v zaključni fazi. Predstavniki založb kot čebele obletavajo univerzitetna in druga središča znanstvenega in kulturnega snovanja in tekmujejo med seboj, komu bo prej uspelo pobrati med tega snovanja. Založniki že vnaprej finansirajo raz- lične pomožne operacije, da bi lahko znanstveniki čim prej zaključili svoje delo oz. ga privedli do tiste faze in oblike, ki bi bila primerna za objavo. Pri tem gre tako za vnaprejšnjo finančno stimulacijo kot celo za pomoč pri ustreznem obliko- vanju, npr. pismenem izražanju rezultatov oz. ugotovitev ustvarjalnega dela po- sameznika ali pa tudi večjih delovnih teamov. Takšna ureditev torej kar se da olajšuje in spodbuja vse tisto, ker je ustvar- jalno, kar je novo in kar predstavlja določen prispevek, določeno vrednoto; vse potrebne pomožne službe pa so ob racionalni in dosledni delitvi dela na razpolago, da bi se to ustvarjalno novo in vredno lahko uveljavilo in doseglo čim večji delež vseh tistih posameznikov in institucij celotnega sveta, za katere je dosežena znan- stvena (strokovna, kulturna) inovacija relevantna. Kot je razvidno iz navedenega, se ves kompleks vprašanj medsebojno pogo- juje. Na eni strani majhen socialni sistem z omejenimi možnostmi za materialno vzdrževanje znanstvenega dela, ki je po svojem značaju skoraj pretežno relevantno za dosti širši krog, kot pa ga določajo meje nacionalnih skupnosti; zato nujno pride do diskrepance med razpoložljivimi materialnimi možnostmi majhnega na- roda za objavljanje rezultatov intelektualnega dela in med dosti večjo potencialno uporabnostjo, dosti širšim prostorom (ali pa celo univerzalnim značajem rezulta- tov), na katerem so dobljeni rezultati uporabni oz. relevantni.** Na drugi strani imamo, kot smo videli, že danes velike dežele, ki predstav- ljajo relativno integrirane socialne sisteme na ogromnih prostorskih območjih in glede na svoj relativni pomen v svetu sploh dosti laže stimulirajo in uveljavljajo rezultate znanstvenega dela. V sodobnem svetu se pojavlja značilen tok komuni- kacij, ki ravno izraža delitev na velike in majhne družbenopolitične sisteme. Na vseh področjih družbenega življenja, še zlasti pa na znanstvenem področju komu- nikacije niso razporejene med narodi enakomerno niti ne sorazmerno glede na število prebivalcev — pripadnikov posameznih narodov. Kot splošna tendenca se čedalje izraziteje uveljavlja osredotočenje in usmeritev znanstvenih komuni- kacij številnih majhnih narodov in držav na nekaj izbranih območij, kot so npr. ZDA, SZ in morda še nekaj drugih. Pripadniki manjših narodov (držav) torej vse bolj neposredno stopajo v stike z znanstveniki in znanstvenimi institucijami ene ali dveh največjih držav, ki sta obenem že dosegli visoko stopnjo razvoja. Pri tem pa ostajajo povsem ob strani ali vsaj relativno izgubljajo pomen neposredni stiki med znanstvenimi delavci različnih manjših narodov. Cedanje pogosteje se do- * V glavnem prevladuje prepričanje, da nenehne težave pri zagotavljanju zadostnih finančnih sredstev pač odražajo dejstvo, da še nismo dosegli visoke stopnje ekonomskega razvoja; pri tem pa pozablja, da je mogoče še dosti pomembnejša — doslej še neuspešna — vključitev duhovne proizvodnje v svetovne okvire, v katerih edino lahko išče svojo resnično upravičenost in potrditev. •* Večja poslovnost in iznajdljivost založniških podjetij in raznih drugih dejavnikov pa bi že v današnjih razmerah lahko privedla do rešitve tega nasprotja, če bi se usmerila k aktivnejšemu vključevanju v svetovne okvire. Doslej pa imamo le nekaj posameznih primerov, kot je npr. vzpostavljena kooperacija med Mladinsko knjigo in založbo McGraw- Hill. Na splošno se ne moremo ubraniti vtisa, da gre za določeno inertnost in provinciali- stično mentaliteto pri delovanju raznih služb, ki bi morale zagotoviti prodor našega duhov- nega ustvarjanja v svetovne okvire. Tako prihaja do ogromnega neskladja med zunanje- politično vlogo, ki jo imamo kot pripadniki nevezane, socialistične, samoupravne družbe na eni strani, in pasivnostjo z vidika znanstvenega in celotnega duhovnega ustvarjanja ter njegovega vključevanja v mednarodne okvire; zlasti pa je to neskladje očitno na področju družboslovja. 105 gaja, da se celo znanstveniki iz sosednih dežel ne informirajo o dejavnosti enih ali drugih z neposrednimi medsebojnimi stiki, temveč z literaturo, publikacijami, ki jih dobijo iz neposrednih stikov npr. z znanstvenimi delavci iz ZDA 'in po- dobno. Eden od pomembnih razlogov za takšno stanje pa je spet — jezik. Za vsakega znanstvenega delavca je seveda bolj racionalno komunicirati v enem ali pa vsaj v čim manjšem številu jezikov. Iz tega izhaja splošna težnja k racionalizaciji v tem smislu, da avtomatično dobivajo večjo vlogo vsa tista dela, ki so objavljena v jezikih, v katerih je mogoče komunicirati z največjim številom ljudi. Praktično to danes pomeni, da je že ogromna razhka — z vidika ugleda, možnosti afirma- cije in materialnih nagrad, ki so s tem v zvezi — če kdo objavi znanstvene ugo- tovitve enakega pomena v slovenskem, italijanskem, češkem ali madžarskem je- ziku na eni strani, ali pa npr. v angleškem jeziku na drugi strani. Objavljeni znanstveni dosežki v slovenščini ali madžarščini ipd. bodo zelo verjetno ostali povsem neznani celo v Itahji in Avstriji. Ce pa so objavljeni v angle- ščini, potem imajo ti isti dosežki odprto pot praktično do vseh pomembnejših znan- stvenih institucij vsega sveta. V drugem primeru vzporedno s tem očitno nastopa še cela vrsta drugih stimulativnih posledic, ki v bistvu odpirajo in razširjajo mož- nosti za uveljavljanje in razmah vsega ustvarjalnega in znanstveno vrednega.* V tem najširšem krogu se razvija tudi največje možno število komplementarnih od- nosov med znanstveniki in njihovih vzajemnih stimulacij. Elementi zaprtosti naroda: notranje in zunanje okoliščine Iz navedenega je očitno, da so pripadniki majhnega naroda v dosti slabšem položaju, da imajo dosti manjše možnosti tako za razvoj kot za uveljavljanje (pla- siranje) rezultatov znanstvenega dela. To je sicer splošno znano. Vendar pri tem ne gre le za to, da bi se zavedali nekakšnega usodnega položaja. Treba je stopiti korak naprej in se vprašati, kakšne so možnosti, da bi zmanjšah neugodne posle- dice. Iskati je treba možnosti za odpravo prekinitev v komunikacijskih tokovih, ki se pojavljajo na nacionalnih mejah, t. j. na mejah danega jezikovnega območja. V tem pogledu ni pričakovati, da bi lahko razširili in intenzivirali komunika- cije (izmenjavo idej, uslug in dobrin) čez nacionalne meje brez temeljitejše pre- usmeritve k večji rabi svetovnih jezikov v vseh oblikah komunikacij. Medtem ko je sicer v svetu opazna tendenca, da je znanje tujih jezikov relativno tem boljše, čim manjši je narod (seveda pri danih, nespremenjenih drugih pogojih), kažejo šte- vilne okoliščine, da Slovenija odstopa od takšne tendence; sicer bi glede na svojo maloštevilnost ravno Slovenci morali biti nekje na vrhu lestvice. Ni sicer naš namen niti nimamo možnosti, da bi se na tem mestu spuščali v analizo znanja tujih jezikov. Vendar se zdi potrebno, da nekoliko konkretneje ilu- striramo zaostajanje, ki je opazno na tem področju. Zaostajanje pri aktivnem vključevanju naše znanosti in kulture v svetovne okvire ni samo posledica težav v zvezi z majhnostjo naroda, temveč gre še za — vsaj — dve drugi okoliščini. Po eni strani gre za posledice, ki izhajajo iz osnovne gospodarske in politične usmeritve prvega obdobja (10—15 let) po drugi svetovni vojni. Prevladujoča koncepcija zaprtega gospodarskega sistema in odmik od tržno- blagovnih odnosov in obenem zaostritev političnih in ideoloških razlik v meddr- žavnih odnosih, vse to se je izrazilo v relativno hudi zaprtosti Jugoslavije in Slo- venije nasproti širšemu evropskemu prostoru. Izmenjava idej, dobrin in uslug čez državne meje se v tem obdobju ni povečala — kot bi bilo pričakovati glede na splošne zakonitosti v primerjavi s predvojnim stanjem. To je bil čas najhujšega etatizma in ni slučajno, da je ravno v tem času jugoslovanska družba predstavljala razmeroma najbolj zaprt socialni sistem. Prav zaprti sistem namreč nudi najboljše pogoje za monopolizacijo oblasti. Obenem pa seveda velja tudi obratno, t. j. čim bolj sproščeni in razviti so tokovi komunikacij (tudi) preko državnih in nacionalnih meja, tem ugodnejši so pogoji za demokratizacijo družbe. Nakazane okoliščine torej predstavljajo enega od razlogov, da tudi danes še zaostajamo in da nismo še nadoknadili zamujenega. Na gospodarskem področju v danem sistemu ni bilo prave gonilne sile, ki bi navajala proizvajalce k iskanju mednarodnega tržišča. Odvisnost od drugih držav pa si je bilo možno razlagati prej kot znak lastne slabosti, nepopolnosti in nerazvitosti, kakor pa kot del nor- malnega in racionalnega gospodarskega poslovanja. Politična razcepitev na bloke, * S tem pa seveda ne trdimo, da nimajo enakih možnosti za razmah tudi pojavi, ki gredo v škodo človeku kot ustvarjalni in razviti osebnosti, 106 informbiro in precejšnja stopnja ideološke netolerantnosti pa so prispevale k temu še vsaka po svoje.* Po drugi strani pa moramo opozoriti, da tudi določene strukturne spremembe sveta, določeni premiki v kulturni, znanstveni in politični vlogi posameznih evrop- skih in izvenevropskih dežel posredno vplivajo na stopnjo dejanske odprtosti Slo- venije in Jugoslavije nasproti zunanjemu svetu. Računati je treba s tem, da se »razmerje sil« med večjimi deželami (narodi, državami) stalno spreminja v korist (škodo) ene ali druge, pa bodisi da gre za gospodarsko moč, za politični vpliv ali pa za znanstveno in kulturno ustvarjanje. V zvezi s tem se pojavi vprašanje, ali tudi Slovenija in Jugoslavija ustrezno sledita tem spremembam, ali pa se mogoče kar po inerciji vežeta na določena ob- močja sveta, ki so sicer v preteklosti igrala pomembno vlogo, ki pa v sedanjosti ne vodijo več v procesih družbeno-ekonomskega razvoja sveta. Ena od sprememb v svetovni konstelaciji »sil« npr. zadeva relativno upadanje pomembnosti vloge razdrobljene, neintegrirane Evrope in njenih osrednjih, razmeroma majhnih dežel (za razliko od Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike). Verjetno je upravi- čena trditev, da je prišlo do te spremembe hitreje, kot pa poteka ustrezen proces prilagajanja oz. preusmerjanja in razširjanja naših tradicionalnih komunikacijskih tokov na nova (jezikovna) območja. Vsaj na področju znanstvenega dela je očitno zaostajanje srednjeevropskih dežel, katerim se še ni uspelo organizirati na višji ravni, ki bi presegala ozke nacionalne okvire.** V zvezi z vlogo jezika smo nakazali, da gre praktično za dva vidika: najprej za vprašanje, kolikšno je sploh znanje tujih jezikov, ki omogoča preseganje na- cionalnih meja in odpravljanje zaprtosti naroda; nič manj pomembno pa ni drugo, bolj specifično vprašanje, namreč — v kolikšni meri ustreza znanje posameznih jezikov dejanskim, funkcionalnim potrebam na posameznih področjih oz. panogah dejavnosti. Na znanstvenem področju (pa tudi v gospodarstvu idr.) je več kot očitno po- manjkanje visoko usposobljenih anglistov. Praktično je skorajda nemogoče dobiti prevajalca za prevajanje npr. razmeroma lahko razumljive družboslovne litera- ture iz slovenščine (podobno tudi iz srbohrvaščine) v angleščino. Pri nas izdajamo »uradna« znanstvena glasila s povzetki v angleščini, ki skorajda ne dosegajo osnov- nošolskega znanja tega jezika. Posamezniki imajo lahko celo najvišje znanstvene nazive, ne da bi mogli vsaj pasivno uporabljati literaturo s svojega strokovnega področja v angleščini, čeprav je ravno v tem jeziku objavljene verjetno več kot dve tretjini svetovne znanstvene produkcije.*** Jezik opravičuje neznanje in znižuje standarde Medtem ko se za strokovne in znanstvene delavce, ki živijo na angleškem je- zikovnem področju (podobno tudi še v številnih drugih deželah), že samo po sebi razume, da je vsakdo od njih na tekočem in seznanjen z vsemi pomembnejšimi * Najbrž bi pravilno nakazali današnje stanje z oznako, da se je danes gospodarstvo v osnovi že vključilo (ali vsaj usmerilo) v svetovno tržišče in mednarodno delitev dela; duhovna nadstavba pa glede lastne dejavnosti še ni osvojila niti koncepcije, ki bi jo jasno usmerjala k podobni delitvi dela prek nacionalnih in državnih meja. ** V tem pogledu pogrešamo tudi aktivnejše jugoslovanske politike. Kljub izvenblokov- ski politiki in povezovanju tako z vzhodom kot z zahodom vendarle niso bile izkoriščene številne možnosti, da bi poleg poudarjanja zelo splošnih načel dajali tudi razne konkretne pobude za ustvarjanje novih institucionalnih okvirov oz. raznih nadnacionalnih konden- zacijskih jeder, ki bi lahko služila za premagovanje sedanje razdrobljenosti in kot sti- mulansi za pospešeno evropsko integracijo. Večkrat naglašamo pomen spoznanih zakoni- tosti družbenega razvoja in vlogo progresivnih sil, ki se odlikujejo pred drugimi ravno po tem, da so vedno najbolj (najprej) osveščeni del družbe in na čelu gibanj, ki ostvarjajo te zakonitosti razvoja. Integracijski procesi na vse obsežnejših prostorskih območjih vzpo- redno z notranjo funkcionalno diferenciacijo teritorialno družbenih sistemov (diferenciacija homogenega — asimilacija heterogenega), je nedvomno ena od takšnih zakonitosti. Ob vsem tem in kljub izredno daljnovidni koncepciji o zgodovinski vlogi naroda in o nje- govem odmiranju v prihodnosti pa je svojevrstna ironija, da ostajamo povsem na robu — namesto da bi bili na čelu integracijskih procesov v Evropi. Seveda pa gre tudi za stik različnih okoliščin, ki v dobršni meri neodvisno od naše volje opredeljujejo naš položaj v Evropi. *** Naj mi bo dovoljeno, da podam še tole ilustracijo: predstavnik velikega jugoslo- vanskega podjetja je potoval v Indijo, da bi sklenil pogodbo milijardne vrednosti (SD), ne da bi lahko povedal en stavek v angleščini ali sploh kakšnem tujem jeziku... ! 107 deli, ki izidejo na njegovem posebnem področju, tega torej ne moremo trditi tudi za naše razmere. Standardi za ocenjevanje znanja posameznega strokovnjaka oz. znanstvenika so pri nas avtomatično dosti nižji. Skorajda bi lahko rekli, da gre za dve nasprotni situaciji: na eni strani je »pravilo«, da se tekoče spremljanje in poznavanje izredno obširne literature in količkaj pomembnejših del lahko za vsakega znanstvenega delavca predpostavlja; če posameznik teh standardov ne doseže, je s tem takoj izpostavljen negativnemu vrednotenju ter neformalnim in institucionalnim priti- skom, kar lahko omaja njegov ugled in status itd. Na drugi strani pa vlada dolo- čeno vzdušje, ki bi ga lahko okarakterizirali takole: Ce poznaš najnovejšo tujo li- teraturo, je sicer v redu in prav, vendar pa pravzaprav to ni nič posebnega (poleg tega pa je celo vprašljivo, koliko je to poznavanje tujega povezano z nevarnostjo nasedanja »tujim vplivom«: tisti, ki se dosti opira na tujo literaturo, je zelo ver- jetno tudi bolj podvržen tem tujim vplivom, tujim idejam, in ga je zato treba oce- njevati kot človeka, ki se nagiba k temu, da tudi sam postane tuj »element« zno- traj našega sistema); če pa ne poznaš te tuje literature, je tudi vse dobro, saj niti ni jasno, kaj od tistega je umestno in dopustno prenašati na naša tla; poleg tega pa niti nimamo pretenzij, da bi morali pri nas poznati in delati vse, kar delajo v bolj razvitih deželah; pa tudi finančnih sredstev nimamo, da bi lahko nabavljali tujo literaturo v večjem obsegu; sicer pa niti ne dobivamo ustreznih informacij od tujih založb o tem, kaj izdajajo za določeno znanstveno tematiko itd. Kot vidimo, se pri tem prepleta cela vrsta različnih okoliščin, pri čemer je težko ugotoviti, kohko posamezna od njih pojasnjuje končni učinek: koliko gre za pretrgane komunikacije oz. za »redkejšo« mrežo komunikacij, v katero je vklju- čen znanstveni delavec pri nas — zaradi jezikovnih razlik, kohko zaradi ideoloških razlik in »selektorjev«, koliko gre preprosto za intemost in indolentnost? Koliko za materialno-finančne razloge, za organizacijsko nesposobnost itd.? Očitno pa je, da tudi ti »razlogi« sami med seboj niso povsem nepovezani; vsaj do neke mere pogojujejo drug drugega in se tako izoblikujejo v trden in koherenten sindrom, ki povzroča stagnacijo in zaostajanje v vsem družbeno ekonomskem razvoju. Kaj zadržuje vključevanje znanstveno-izobraževalnih ustanov v mednarodni prostor Več okoliščin nas opozarja, da zlasti pri znanstveno-raziskovalnem in pedago- škem delu na univerzi in na visokih šolah prihaja do vse izrazitejših navzkrižij med etnocentričnimi težnjami, ki se kažejo v določenih pojavih zapiranja in samo- zadostnosti na eni strani, in funkcionalnimi zahtevami v zvezi z delovanjem in razvojem znanosti oz. izobraževanja, ki terjajo univerzalne standarde, neomejen tok idej, sproščeno prostorsko gibljivost v mednarodnem merilu ipd., na drugi strani. Številni pojavi nam kažejo, da ni dosedanja praksa niti izpolnila določenih predpostavk za aktivnejše vključevanje visokošolskih institucij in posameznikov v svetovno dogajanje na danem področju, niti ni prišla do jasne zavesti o tem, da sploh gre za pojave, ki močno zavirajo nadaljnji razvoj znanosti in kulture. V ve- liki meri pa je skupni imenovalec tem pojavom — spet raba slovenskega jezika. Bodisi da gre za literaturo oz. učbenike, ki so predpisani študentom ljubljan- ske univerze in visokih šol, bodisi da gre za sodelovanje znanstvenih delavcev iz drugih dežel pri pedagoškem in raziskovalnem delu pri nas ali pa za vključevanje tujih študentov v različne izobraževalne programe, bodisi da gre za zaposlovanje naših diplomantov v inozemstvu itd. itd., znova in znova se nam razkriva, da gre za konec koncev (tudi) za problem jezika. Do tega problema pa ne pridemo le tedaj, ko preučujemo, kaj zavira razvoj znanosti in njeno večjo vlogo v širšem družbenem prostoru, temveč tudi tedaj, ko prvenstveno izhajamo iz narodno-samoohranitvenih motivov in jih — tako ali drugače — uveljavljamo na danem področju. V tem smislu namreč razumemo tudi ukrep ustavnega sodišča SR Slovenije, ki je sklenilo, da preuči rabo neslovenskih učbenikov pri pouku na univerzi — očitno ne zato, ker bi se premalo posluževali tuje literature, temveč prej iz skrbi zaradi omejene rabe slovenskega jezika in za- radi prisotnosti del v tujih jezikih na seznamih obvezne študijske literature.* * Dejanska raba neslovenskih učbenikov pri študiju na univerzi kaže na velike razlike med fakultetami; nekatere fakultete oz. oddelki in študijske usmeritve predpisujejo večje število knjig v več tujih jezikih, druge pa sploh nobenih tujih učbenikov (ugotovitev iz poročila, ki ga je pripravil rektorat na zahtevo ustavnega sodišča). 108 Očitno gre za divergentne težnje in različne interpretacije objektivno istih po- javov in procesov. Zato nam le podrobnejša analiza lahko pomaga, da pridemo do sklepa, kako razreševati nasprotja med nasprotujočimi si vrednotami in kako za- vestno usmerjati nadaljnji razvoj na tem področju. Oglejmo si nekatere konkretne vidike te kompleksne problematike. Kot izhodišče lahko vzamemo splošni trend prostorske ekspanzije integracij- skih procesov, ki se uveljavlja kot »diferenciacija homogenega in asimilacija hete- rogenega« v teku družbenega razvoja. Eden od vidikov teh procesov pa.zadeva tudi čedalje večjo prostorsko gibljivost ljudi in čedalje večjo izmenjavo idej, dobrin in uslug. Težnje k izključni rabi slovenskega jezika hote ali nehote prihajajo v nasprotje s takšnim splošnim trendom in s tem posredno vodijo v stagnacijo in zaostajanje. Ker je ravno znanstveno in pedagoško delo na visokošolski ravni že po svojem zna- čaju najbolj odvisno od celotne ustvarjalnosti v svetovnem merilu, se seveda vsa- kršne omejitve manifestirajo tu najhitreje in najbolj negativno. V dosedanji praksi se je zadrževalo še dosti značilnosti delovanja znanstvenih in izobraževalnih ustanov — celo najvišjih — ki predpostavljajo koncepcijo na- roda kot zaprtega socialnega sistema. Znanstvene delavce na univerzi skoraj iz- ključno rekrutirajo iz lastnih diplomantov, študentje pa le izjemoma prihajajo iz drugih dežel. Niti podiplomski študij in študij za dosego doktorata znanosti praviloma ne vključujeta najsposobnejših specialistov znanstvenikov iz drugih dežel. Ce gledamo na pritegovanje najsposobnejših ljudi — bodisi študentov ali pro- fesorjev — kot na možnost za ustvarjanje kreativnega znanstvenega in kulturnega središča, ki lahko »dinamizira« celotno družbo in predstavlja intelektualni poten- cial njenega razvoja — če gledamo na pritegovanje študentov in profesorjev tako (in ne le kot neko finančno breme, ki se inertno pojavlja v raznih proračunih iz leta v leto), potem seveda (le) jezikovna razlika ne more biti zadosten razlog, da ne bi vključevali v znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo univerze tudi spo- sobnih kadrov iz drugih držav in seveda iz drugih republik. Nadaljnji razvoj znanosti bo nujno zaostril potrebo študija na najvišji ravni (za magistraturo, za doktorat in tudi še po opravljenem doktoratu). Ravno v zvezi s tem pa se bo najprej in najjasneje pojavil tudi problem rabe slovenskega jezika. Ce je na nižjih ravneh šolanja (osnovna šola, srednja šola, študij do diplome na višjih in visokih šolah oz. fakultetah) razmeroma laže operirati s predpostavko naroda kot zaprtega družbenega sistema, pa je to bistveno teže in že danes prak- tično nemogoče v primeru, ko gre za najvišjo oz. vrhunsko raven znanstveno-raz- iskovalnega in pedagoškega dela. Na tej ravni se nujno pojavlja razmeroma visoka stopnja specializacije, ki pa obenem pomeni, da se le manjše število ljudi ali pa sploh le en sam, ukvarja s tematiko danega speciahziranega področja oz. znan- stvene discipline v okviru celotne univerze in republike Slovenije. Vedno števil- nejša pa so obenem področja specializacije, za katera niti celotna univerza (na- rod) — npr. v Ljubljani — nima usposobljenih kadrov in potrebnih sredstev. Vse to kaže na nujnost, da se bo tudi ljubljanska univerza v prihodnosti mo- rala vse bolj odpirati in povezovati navzven s podobnimi ustanovami in posamez- niki iz tistih področij sveta, kjer so pač posamezne znanstvene discipline najbolj razvite. V zvezi z navedenim pa se zastavlja vprašanje: ali bodo pedagoški in znan- stveni delavci ljubljanske univerze samo — enostransko — odhajali v tujino, pa bodisi na izpopolnjevanje, bodisi da bi kot priznani strokovnjaki oz. znanstveniki nudili svojo pomoč in se vključevali v delo ustreznih institucij v drugih državah, ali pa se bo ob tem začel tudi nasproten proces, to je vključevanje tujih znanstve- nikov in strokovnjakov v delo na naši univerzi? Težko si je zamisliti, da bi se lahko omejili le na enega od obeh procesov. Ce pa je temu tako, potem se spet takoj postavlja praktično vprašanje, kako se bodo vključevali tuji znanstveniki v raziskovalno in pedagoško delo pri nas. Pri tem gre za navidez malenkostno vprašanje, ki pa dejansko lahko v osnovi prepreči aktivno vključevanje ljubljanske univerze v svetovne procese znanstvenega razvoja. Gre namreč za vprašanje, ali bomo pripustili k znanstvenemu in pedagoškemu delu na slovenski univerzi le tiste posameznike, ki bodo pripravljeni žrtvovati toliko časa, da bi obvladali slovenski jezik in se šele s tem usposobili za komuniciranje v našem »prostoru«? Ce bi živeli v času, ko je prehod z ene univerze na drugo pomenil življenjsko odločitev, bi bila seveda upravičena tudi pričakovanja, da bodo tisti, ki bodo de- lovali npr. na ljubljanski univerzi, ob prehodu s kakšnega drugega jezikovnega 109 področja pač morali prevzeti breme in se naučiti slovenščine (npr. vključitev emi- grantov iz Rusije po prvi svetovni vojni). V sodobnih industrijsko razvitih državah pa je prostorska gibljivost spremni pojav velike dinamike celotnega družbenega življenja in razvoja. Prehod z ene univerze na drugo je vprašanje, ki se ne pojav- lja kot enkratna življenjska odločitev posameznega znanstvenega delavca, temveč je bolj ah manj stalna možnost oz. potreba, zlasti za vrhunske znanstvene delavce. V nekem smislu je prostorska gibljivost sinonim dinamične osebnosti, prav tako kot ostajanje na enem mestu (vezanost na eno univerzo v teku vsega življenja) vse bolj pogosto razumejo kot znak stagnacije, zaostajanja ali nesposobnosti. Čeprav gre samo za tendence, ki seveda predpostavljajo tudi številne izjeme, je vendarle zanimivo in potrebno tudi s tega vidika gledati na dolgoročne perspek- tive in spremembe, do katerih bo v prihodnosti prišlo pri delovanju ljubljanske univerze kot univerze majhnega naroda. Na osnovi povedanega lahko sklepamo, da ni mogoče pričakovati, da bi se lahko univerza majhnega naroda, kakršen je slovenski, aktivno vključevala v pred- njo vrsto nosilcev znanstvenega razvoja v svetu, kolikor bi že zaradi jezikovnih razlik zavračala možnosti delovanja znanstvenikov iz drugih držav v okviru nje- nega raziskovalnega in pedagoškega dela. Ze danes se pojavlja potreba po organiziranju podiplomskega študija za šte- vilna znanstvena področja. Obenem pa je očitno, da v Sloveniji nimamo niti za- dosti ustreznih znanstvenikov posameznih specialnosti niti zadostnega števila štu- dentov. kar bi omogočalo organizirati racionalen potek podiplomskega študija. Znanstveni delavci nekaterih strok so celo že na skupnih sestankih predstavnikov vseh univerz v Jugoslaviji ugotavljali potrebo, da bi podiplomski študij opravljali s pomočjo strokovnjakov iz »tujine«. Kolikor se bodo takšne zamisli dejansko ostvarile — o tem ne dvomimo — bo to že samo po sebi nujno odstopanje od prin- cipa, da se pouk odvija izključno v domačem jeziku. Več kot očitno je, da se tuji znanstveniki ne bodo učili slovenščine (analogno — tudi ne skrbohrvaščine) samo zato, da bi lahko nekaj mesecev predavali pri nas.* Velikost, razvitost in enakopravnost Kadar govorimo o enakopravnosti narodov, največkrat nimamo v mislih le njenih političnih in ekonomskih vidikov. Gre za pohtično suverenost posameznih narodov, pa najsi bodo veliki ali majhni; obenem gre za materalno blaginjo oz. stopnjo ekonomskega razvoja, ki obenem opredeljuje globalne okvire celotne du- hovne nadstavbe družbe. Na tem je zasnovana tudi pomoč gospodarsko razvitih narodov in teritorialnih področij drugim, ki bolj ah manj zaostajajo za njimi. Ta pomoč je izraz človeške solidarnosti in poizkuša vsaj do neke mere zmanjšati raz- like v življenjskih razmerah (možnostih) pripadnikov posameznih narodov. Ob vsem tem pa povsem pozabljamo še na drugi vidik enakopravnosti med narodi. Gre za razlike, do katerih pride ravno zaradi različne velikosti narodov, t. j. za razlike, zaradi katerih so pripadniki majhnih narodov (že spričo tega, ker so majhni) v številnih pogledih v dosti slabšem položaju kakor pripadniki velikih narodov. Torej je povsem realna možnost, da so prebivalci sicer ekonomsko raz vitejšega majhnega naroda v določenih pogledih v enakem ali celo v slabšem po- ložaju kot pa prebivalci velikega (večjega) naroda na nižji stopnji ekonomskega razvoja. S tega vidika se torej zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo treba razširiti oz. do- polniti konvencionalne kriterije in predstave o neenakosti med narodi, in o potrebi, da te razlike zmanjšujemo, tako da tisti, ki so v ugodnejšem položaju, tako ah drugače pomagajo drugim. ♦ Vse navedeno nas torej prepričuje o nevzdržnosti vztrajanja pri izključni rabi slo- venščine v pedagoškem in znanstveno-raziskovalnem delu. Vztrajati pri takšni vlogi slo- venskega jezika pomeni neposredno zapirati pot vsemu tistemu, kar je osnova znanstve- nega in družbenega razvoja, to pomeni zavlačevati uvajanje tehnoloških inovacij, ki so rezultat ustvarjalnega dela milijonov ljudi v drugih deželah sveta. Poleg navedenega ostaja še vrsta vprašanj oz. znakov, ki kažejo na zaprtost našega narodnostnega in državnega prostora. Eden takih znakov je dejstvo, da diplomantom ljub- ljanske univerze (in sicer jugoslovanskih univerz sploh) druge države praktično ne prizna- vajo njihovih diplom (niti sosednji državi, kot sta Italija in Avstrija). V času, ko se stoti- soči Jugoslovanov zaposlujejo po vsej Evropi, nimamo pravno urejenih odnosov z drugimi državami, ki bi olajševali sproščeno gibljivost ljudi v skladu z njihovimi potrebami in inte- resi in zagotavljali priznanje njihove dejanske usposobljenosti po vsem evropskem pro- storu; to vprašanje predstavlja značilen primer potrebe po standardizaciji, ki je predpo- stavka za prosti tok in izmenjavo ljudi, dobrin, idej in uslug. 110 Zdi se, da bi lahko razločevali dvoje situacij (med katerima pa nikakor ni po- vsem jasne meje). Po eni strani gre za primere, ko pripadnike majhnega naroda enostavno sploh ni mogoče zagotoviti npr. določenih kulturnih dobrin v njihovem lastnem jeziku in so zato seveda neenakopravni v primerjavi s pripadniki velikih narodov. Po drugi strani pa gre še pogosteje za kvantitativne razlike, ki se kažejo v tem, da je pripadnikom majhnega naroda na razpolago bodisi manj (manjše število, manjši izbor, nižja kvaliteta ipd.), bodisi isto, vendar dražje, za višjo ceno — večjo žrtev kot pa za pripadnike velikih nacionalnih skupnosti. Povsem dosledno upoštevanje enakopravnosti in prizadevanje za odpravo ne- enakosti med narodi torej ne bi moglo mimo nakazanega dejstva, da pripadniki majhnega naroda bodisi sploh nimajo, ali pa nimajo z enakimi pogoji (dejansko z zelo različno materialno obremenitvijo) zagotovljenih kulturnih dobrin v svojem lastnem jeziku. Ce torej upoštevamo le razlike v stopnji ekonomskega razvoja med posameznimi narodi, s tem zelo enostransko pristopamo k problemu in ta eno- stranost nasploh prizadene predvsem najmanjše narode. Le-ti bi se načelno lahko potegovali za pomoč večjih oz. velikih narodov, podobno kot sicer ekonomsko ne- razviti narodi in področja dobivajo pomoč od ekonomsko razvitih. Seveda pa si je pri tem treba zastaviti še drugo vprašanje: ali in koliko je sploh smiselna in realno oz. praktično izvedljiva dosledna uporaba splošnih načel o mednacionalnih odnosili? Do kdaj lahko še govorimo o enakopravnosti med na- rodi? Ali to načelo pomeni, da mora vsak, tudi najmanjši narod npr. imeti učbe- nike za pouk na univerzi v svojem jeziku, ali pa to morebiti že ne sodi več v mini- malne zahteve oz. predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da bi še lahko govorili o enakopravnosti? Ali se te zahteve nanašajo na vse predmete ali samo na neke splošnejše predmete, ki zadevajo veliko število ljudi — ali tudi na zelo specialne znanstvene discipline, ali pa morebiti na univerzi zadostuje samo temeljna domača literatura za pouk slovenskega jezika za študente slavistike, ki bodo kasneje po- učevali v srednjih šolah in osemletkah? Ali mogoče to vprašanje za univerzitetno raven študija sploh ni pomembno in naj študentje in profesorji pač uporabljajo jezik, ki je najbolj »praktičen« glede na razpoložljivo literaturo in možnosti za čim širšo uporabo? Podobna vprašanja bi lahko nizali še in še in se npr. vprašali, ali morajo biti tudi v jezik (zelo) majhnega naroda prevedena temeljna dela za posamezna po- dročja kulturnega življenja, ali npr. splošne enciklopedije, filozofski teksti ipd. Ce je to treba, kdo naj potem krije izredno visoke materialne stroške, do katerih pride zaradi majhnega števila uporabnikov? Prej ali slej pridemo do sklepa, da se ne glede na najlepše namene in pleme- nita prizadevanja za enakopravnost narodov in za odpravljanje neenakosti v mož- nostih njihovega kulturnega življenja v praksi nujno ohranja situacija, da imajo večji narodi več možnosti, manjši narodi pa manj možnosti in slabše pogoje za duhovno življenje in duhovno ustvarjanje v svojem lastnem jeziku.* • Pri tem pa ostaja tudi dejstvo, da bi ostvaritev enakih možnosti za vsak narod ne glede na njegovo velikost privedla do druge neenakosti, t. j. do neenakosti med posamez- niki, katerim bi bile s tem kulturne dobrine (vsaj nekatere) spet različno dostopne. Tisto, kar si npr. v enem primeru lahko »privošči« šele deset milijonov ljudi skupaj, bi v drugem primeru imelo že en milijon prebivalcev. Gre torej za drugi vidik, ki je že prisoten kot problem v zvezi z delovanjem OZN. V njej lahko dobi štiristo tisoč prebival- cev enak vpliv na odločanje kot štiristomilijonski narod; to glede na vpliv ljudi (kot posa- meznikov) pomeni, da imajo prvi dosti večjo »težo« kot drugi. 111 Dragi bralec. Problemi se tokrat pojavljajo v spremenjeni obliki. Doslej so v svojem ovit- ku združevali naslednje stroke in področja: filozofijo, sociologijo, literarno teorijo, literaturo ter aktualnosti. Glede pestrosti in bogastva področij ni spre- membe — še naprej se bo revija ukvarjala tako s teoretičnimi kot tudi literar- nimi pa kulturnopolitičnimi vprašanji, le da smo znotraj teh uvedli nekakšno funkcionalno delitev dela: poslej bosta izhajali dve obliki revije: TEORETIČ- NA OBLIKA in MAGAZINSKA OBLIKA. V prvi boste našli znanstvene razprave in teoretično poglobljene prispev- ke s področij: filozofije, sociologije in literarne teorije, v drugi pa bomo ob literaturo uvrstili tudi druge umetniške produkcije, ob dosedanje aktualnosti pa še niz informativnih prispevkov, ki bodo poskušali magazinskemu mediju primerno odgovarjati na bolj sprotna, manj usodna vprašanja slovenskega vsakdana. Razlogov za to delovno delitev v uredništvu je več, bistven pa je sklep uredništva, da v smislu zakonov sodobnega komuniciranja in večje kvalitete dela ustanovi dva delovna sektorja z ločenimi uredniškimi nalogami, ločeno odgovornostjo, vendar s skupnim predstavništvom, imenom in — ne nazad- nje — interesom. Ker smo bili prepričani, da ciklično pojavljanje strok v Problemih pred- vsem ni zadoščalo potrebam literature in aktualne publicistike, smo na zboru sodelavcev, ki je bil 23. aprila 1970, poudarili nujnost mesečnega izhajanja magazina, za teorijo pa predvideli obliko tematskih številk, ki naj bi izhajale kot tromesečnik. Številke, ki jih boste prejeli še v tem koledarskem letu, so »poskusna serija«. Dokončno — dvojno obliko bodo Problemi dobili v pri- hodnjem letu. Uredništvo