Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, Ijudeki očitelj. (Dalje.) Mo.Je načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, korisU nega skusiš, »apisi! — Vo tej poti otmeš marsikaj pozattljivosti, in postuvljaš (ikrati sam sebi stalnl spominek po prislovici latinaki: ,,I<itera srripta nianot", ali po našem : ,,Zapiaana t-erka ostaue". 17. dan avgusta. (Komunalna šola IV. okraja. Ravnatelj F r. B o b i e s.) 0 željah, seznaniti se vsaj nekoliko z notranjo vravnavo *) Te tri spominke ali perve začetke izobraženosti nam je s. kcrščanska vera že precej ob svojem nastopu dodelila, od poprpjšnega dolzega časa malikovavstva pa ni nobenega sledii tudi le nar manjšega žarka izobraženja Kdo ne vidi iz tega velikosti darii kerščanstva, s kterim nam ,je luč izobraženja jezika in ljudstva pcisijala? Kaj bi bilo z našim jezikom in ljudstvom brez kerščanstva? začetnih dunajskih šol, šli smo nekateri tovarši danes popoldan (ker smo imeli ravno prosto) v komunalno (meščansko) šoloIV. okraja, katerajebila mojemu stanovaDJu izmed verste teh učilnic najbližja. Ako sem sploh veliko pričakoval od dunajskih pričetnih šol, vendar morem očitno povedati, da je bilo pričakovanje moje od djanske resnice daleč daleČ prekošeno. Že zunajno lice omenjenega šolskega poslopja je kaj zalo, bolj palači kot učilnici nižje verste enako. Akoravno pod eno streho, so znotranji prostori, ki obsegajo deško in dekliško šolo, popolnoma ločeni, tako da oboje-spolna mladina ne pride med saboj čisto v nobeno dotiko, celo veža je prezidana po sredi; glavni vhod pa je le eden. To šolo (menim pa, da si morajo vse dunajske te verste zelo enake biti), z vso njeno opravo in njenimi učnimi pripomočki stavljam jaz v izgled vsera meščanskim učilnicam; in da ne pretiram svojega mnenja, lahko bo spoznal vsaki po mojem, akoravno le poveršnem popisu. Po prijaznem roladem gospodu smo bili vpeljani najprej v učne sobe. Taiste so prostorne, visoke, zračne in svitle. Vsaka ima na sprednji steni poleg podobe križanega Izveličarja še dve sveti sliki (če se morebiti od 1. 1869. to ni kaj spremenilo). V vsaki sobi nabaja se za primero prave temperature termometer. Tintniki so v stole, ki so, se ve, kaj lični, tako praktično vdelani, da se otroci z njimi ne morejo igrati, in se po skrivni vravnavi le tadaj odpro, kadar je pisanja čas. Na zunajni strani vrat vsake učne sobe je natisnjen opomin, da med ukom vstop v taiste ni dovoljen. Za javne preskušnje in za telovadbo so napravljene nalašne, jako okusno in praktično vravnane dvorane. Knjižnka za šolsko mladino in za gg. učitelje ima zopet vsaka svojo posebno sobo; v pervi se shranjujejo tudi knjige za revne učence. Enako imajo gg. učitelji svoj posebni nKonferenzzimmer'<. Posebno znamenita pa je soba, kjer se shranujejo raznoteri učni pripomočki, in katera prav za prav zasluži imenovana biti šolski muzej. Videti so tu razne natlačene (našopane) živali; laznine, vtopljene v vinskeua cvetu (Weingeist); zbirka metuljev, kebrov in svilnih červičev. Shranjene so tu mnogoverstne slike za kazalni poduk in predložki za risanje. Videti so dalje semena raznoterih rastlin, in sicer: žita, sadja, gozdnih dreves, čajev; —razne dišave in smole; dalje se znajdejo tu tudi razna lesna plemena, brez lubja in tudi z lubjem, ter z malimi vejicami, z listjem. Celo saje in pepel kažejo, kaj je poslednji konec lesenine. Posebno se mi je tudi dopadalo videti pavolo v vseh njenih spremembah od seraena noter do stkanega blaga; enako: svilo od kokona noter do zgotovljene žlahne robe; in platno od semena in lanenih stebelcev noter do ubeljene tkanfne. Dalje se nahajajo med učnimi pripomočki raznoverstne mineralije, okamnine, soli; — razna kuhinska in pomizna posoda iz persti in maveca; mnogotere kovine in netilo; miniaturno kmetijsko orodje za poljedelstvo in domače gospodarstvo; iz lesa izrezane mnogotere domače in divje živali; globusi, teluriji itd. itd. — Sploh imajo gg. učitelji vseh razredov v tem malem muzeju dokaj sredstev nakupičenih, s katerimi morejo djansko vterjevati uke svoje pred očmi šolske mladine. Ravnatelj te šole je od zadnjega dunajskega nLehrertag-a" nekoliko znani g. Fr. Bobies *). Ker stanuje v hiši, je zahtevala že spodobnost, da smo se mu šli poslednjič poklonit. Prav prijazen je bil z naini, in spraševal nas o mnogih šolskik stvareh. 18. dan avgusta. (Rojstni dan presvetlega cesarja. Cesarski dvor. Vojaška slovesnost na Jož e f o vo-mes tnem (Josefstadter) Bglacis-u". Slovesne božje službe v raznih cerkvah. Na višini Št. Štefanskega zvonika.) Danes se mi je zopet spolnilo mnogo že davno gojenih želja. Kdo bi pač ne hrepenel preživeti enkrat v življenji rojstni dan presvitlega vladarja v njegovem stolnem mestu; — ge kot mali dijak v Ljubljani sem se tega dneva in njegovih slovesnost vselej že dolgo popred veselil. Da pa Dunaj mora biti manjširn mestom tudi v tej reči izgled, je gotovo. Koj zarano zjutraj nas je prebudil iz sladkega spanja bobneči grom topov; njemu pridružile so se veršeče vojaške godbe, ki so po raznih ulicah mesta tn predmestij svirale vesele okroglice, ter stanovnikom prijetno piskaje voščile Bdobro jutro". Proti 8. uri napotil sem se gledati najodličnejšo vojaško slovesnost, ki mi jo je bilo do sedaj viditi dano. Veršiti se je imela na Jožefovomestnem Bglacis-u", ali Bparadeplatzu*. **) Pot moja peljala me je skoz cesarski dvor ali cesarski grad, katerega sem o tej priliki precej natančno ogledal. Ker so v tem gradu že od 18. stoletja bivali in stolovali visoki vladarji iz slavne avstrijske rodbine, in je bil večkrat prezidan in prizidan, torej se nad njim pogreša prava ravnomernost ali siinetrija, in ima poslopje zaradi tega bolj starinski obraz. Spodnje lice cesarskega dvora (t. j. od mestne strani gledano) raztega na tej strani svoje visoke zidine na tri strani, in le-te opasujejo prostorni Jožefovi terg, sred katerega stoji na visokem kamnitem stojalu bronasti kip cesarja Jožefa II. sedeč na 2 sežnja visokem bronastem vrancu. Postavljen je bil ta spominek leta 1806, in je v vsem nad 5y2 sežnjev visok. V tem oddelku •) Nieem mislil tadij, da bo ta mož prišel čez kaj let k tak! Bkorajžiu, da bo celo ministrn za uk in bogočastje kazal zobe in javno upiral se njegovim naredbam, kar se je zadnji eas zgodilo, in zaradi česar gre ravno eedaj glasni šum nienda po vseh političnih in več ali manj tudi pedagogičnih časnikih. Ne bili si pa tndi domišljevali, da bo ,,insubordinacija" pri učiteljstvu mogla kdaj povzdigniti tako oholo in prederzno svojo glavo. Žalostno znamenje to ! Pis. ••) Obširna ta planota, ena naj lepših prostorov za vojaške slovesnosti in vaje, ki se nahaja med notrajnim mestom (v obličja cesarskegadvora) in zapadnimi predmestji, je bila od tistih dob po velikodušnosti presvetlega cesarja Franc Jožefa. prepuščena v prid najodličnejših javnih stavb dunajskega mesta. Tu ima namreč v kratkem iz tal izrasti novo vscučilišče. nova mestna hiša ^za katero je bil ravno zadnje dni položen temeljni kamen). nova deržavoa zboniica itd. Pia. Cesarskega grada nahaja se med drugim dragocena dvorna bukvarnica, ki ima okoli 350.000 knjig, nad 16.000 raznih rokopisov, nad 6.000 zvezkov muzikalij; čez 300.000 podob (jeklo- in lesorezov), in mnogo posebno redkih in znamenito-starinskih bukev in spisov. 19 tisoč goldinarjev je nakazano na leto tej knjigarnici za nakupovanje novih raznoverstnih literarnih del; res pošteni denar, z katerem se bukvarnica leto na leto lahko verlo-zdatno pomnožuje. Vstop v to knjigarno je, izvzemši nedelje in praznike, vsaki dan od 9. do 4. ure vsakemu dovoljen. Skozi dolgi prehod pri tleh prišel sem v manjši dvor, ki se zove BSchweizerhof". Od letod se gre k levi po stopnjicah v cesarsko dvorno farno cerkev, na desno pa v cesarsko zakladnico (Schatzkammer). Zopet prekorakal sem dolgo vežo, in bil sem na glavnem osredku cesarskega domovja, na cesar Francevem tergu, ki je opasan na vse štiri strani z visocimi poslopji. Ob sredi tega prostornega štiriogelnika vzdiguje se prekrasni dragoceni spominek, postavljen staremu očetu našega sedajnega svitlega vladarja, cesar Francu I. na čast. Na visokem, z osmerimi basreliefi ozališanem postamentu stoji 16 čevljev visoka bronasta podoba njegova; nekoliko nižej na oglih pak je postavljenih čvetero, nad 9 čevljev visocih kipov v sedečem položaju, predslavljaje vpodobljene: vero, moč, pravico in mir. Napis tega spominka se glasi: »Populis meis amorem meam", t. j. Ijubezen mojo (zapuščatn) narodom mojim. Ta rek je vzet iz poslednje volje (testarnenta) rajuega cesarja Franca I. — Spominek je bil postavljen 1. 1846., in da je res kolosalen, naj pove teža njegova, namreč 880 centov. — Oddelek obširnega po^lopja, ki se dviguje na izhodni strani ravnokar opisanega Francovega terga, je prav za prav cesarski dom; v nasprotnem, t. j. v zapadneni traktu (oddelku) pa se nahaja pri tleh dvorna glavna straža. Vsaki opoldan se med sviranjem vojaške godbe spreminja, kar privabi vselej od sile občinstva vkup. 0 tej priliki je tudi naj ložej videti svitlega cesarja, kadar se nahajajo na domov. Poleg glavne straže je videti na Francovem tergu viditi množina bogato opravljenih dvornih gardistov, stražnikov in žandarjev, ki opravljajo svojo imenitno službo. Sploh pa je na tein tergu celi dan vse živo ljudi, ker pelje tu cesta iz mesta v predmestja in zopet nazaj. Zapustivši Francovi terg prišel sem skozi dolgo vežo na z unajni, z drevoredi in cvetičnitni gredicami okinčani dvorni terg, in tu ugledal sem zopet tri posebne znamenitosti. Ob dčsni široke ceste postavljen je na visokem kamaitem postamentu bronasti kip hrabrega vojskovodje nadvojvoda Karola. Vpodobljen je jezdajoC na čverstcm (tudi bronastem) vrancu, visoko deržeč v zrak vihrajočo zastavo. kakor je namreč po zgodovinskem poročilu napeljeval v najvažnišeni trenutku kardelo grenadirjev v kervavi bitki poleg Aspern-a 1. 1809. ia bil do takrat skoraj vsemogočnega Napoleona I. kaj dobro našeškal. Ta spominek postavljen je bil 1. 1860. — V enaki daljavi od široke ceste, in čisto v enakera položaju k levi dviguje se nadvojvod Karolovemu spominku v vsem prav zelo enaki kip hrabrega princ Evgen Savojskega. Kakor je bil nadvojvoda Karol pervi zlomil moč Napoleonovo, tako je bil princ Evgen strah Turčinom. Zarad nevidne male postave in zarad priproste rujavkaste obleke ta slavni vojskovodja spričetka celo od lastnih vojakov ni bil nič kaj obrajtan; celo šalili so se z njira, rekoč: ,Ta mali kapucinček ne bode populil Turkom veliko kocin iz brade". Toda zgodovina nam o njein vse drugače govori; bil je on eden izmed naj hrabrejših avstrijskih vojskovodjev iz vseh časov, in bolje se skoraj ni mogel okinčati zunajni cesarski dvor, kakor s kipoma ravnokar imenovanib dveh slavepolnih mož. Zunajni dvorni terg bil je njega dni omejen od terdnjavskega obzidja, in prehodu, ki pelje iz cesarskega dvora, stale so konec terga nasproti terdDJavske dvorne, ali Francova vrata. Orjaški okrožni zid je sicer na mogočno besedo sedajnega svetlega cesarja Franca Jožefa padel; vrata pa, ki so skozi vanj-ga odpirale pot v predmestja »Maria Hilf, BJožefovo mesto" itd., ostale so menda kot spomin na nekdanje čase, in delajo z ravnokar omenjenima spominkoma simetrični triogelnik. Te zidarije bi bilo res tudi škoda podirati. Postavljena 1. 1822. za vlado cesarja Franca I. nosi na čelu prislovico njegovo Jiisticia fundamentum regnorum", kar je po našem: ,,Pravica kraljestvu podlaga". Cela širjava te stavbe znaša 38 sežnjev, in je razdelena v tri oddelke. Srednji ima petero vštricnih prebodov, skozi katere derdrajo kočije v eno mer ven in notri. Skozi srednjega izmed njih ne sme vendar nihče voziti, ker je edino odmenjen le za ekvipaže cesarskega dvora. Pridšemu skozi ravnokar popisana dvorna vrata razprostiral se je k desni pred manoj jako obširni »paradeplatz". Okrog in okrog se je nahajalo že ljudstva od sile, ki je deloma pri tleh, deloma pa po nalašč vravnanih odrih (tribunah) hotlo biti svadok velike vojaške slovesnosti, ki se je imela pričeti ob 8. uri. Vojaki v lepi opravi stali so že vvredjeni po obširni planoti. Ker svitlega cesarja ravno ni bilo doma, jih je pri tej slovesnosti namestoval eden Njihovih veleslavnih gg. sorodnikov (menim da 'slavnoznani vojskovodja nadvojvoda Albrecht). Ko le-ta od najodličniših višjih vojaških zapovednikov obdani in pospremljevani visokorodni gospod prijezdi v blišu naj krasnejše vojniške oprave do ,,paradeplatz-a", zadonijo na enkrat čversti glasovi zapovednikov posamnih vojaških kardel, bobni zaropočejo, in vojaki se vstopijo v strogi red. Zdajci zajahajo visoki cesarski sorodnik z DJihovim sijaJDim spremstvom prek posamesnih kardel, in mimo vsacega jahaje svirala je dotična godba (menda njih enajstero) cesarsko himno nBog ohrani". Po skončanem tem ogledu jahali so omenjeni go- podje do krasnega šotora, kteri je stal na severnem koncu »paradeplatza", in pod katerem se je zdaj pričela vojaška sv. maša. Glavne dele sv. opravila odlikoval je gromoviti strel; godba pak je svirala navadno vojaško mašno pesem. Po skončani sv. maši so visoki poveljniki zasedeli zopet čile vrance, potem so zbrana kardela, v katerih so bile razun mornarstva zastopane menda vse verste avstrijsko vojske, in tudi obnemogli (invalidi), defilirali mimo odličnega cesarjevega spremstva; — s tem pa je bila tudi vojaška slovesnost sklenjena. (Daije prihodnjio.)