Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gmppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
1
m	
	MK
""k
Leto XXIX. - Štev. 7 (1440)
Gorica - četrtek, 17. februarja 1977 - Trst
Posamezna številka Lir 150
PisaieU Kani Manr n Mi Skutni Jugoslavija: odprta ali zaprta družba?
Kot smo že poročali, je v soboto 22. januarja v jutranjih urah umrl v Clevelandu pisatelj Karel Mauser.
Mauser je bil velik prijatelj naših slovenskih ljudi na Koroškem. Po letu 1945 je več let bival na Koroškem, prepotoval tamkajšnje doline in vasi, spoznaval naše ljudi, se z njimi pogovarjal, jih vzljubil in jim posvetil celo vrsto domačih povesti in prijetnega branja.
Karel Mauser je goreče ljubil Celovško Mohorjevo družbo in ji brezplačno napisal vse knjige, ki so jih mohorjani tako radi prebirali kot večernice. Njegov jezik je lep, preprost in domač. Bog mu povrni vse dobro, ki ga je naredil s svojimi knjigami!
Tudi Slovencem v Ameriki je posvetil
veliko knjig, k; so pri nas manj znane. Večernice za leto 1978 bodo spet Mauser-
jeve.
S težkim delom si je v Clevelandu ustvaril novo eksistenco in si kupil hišico, kijar je v krogu svoje ljubljene družine srečno preživljal zadnjih dvajset let. Na številnih zborovanjih je nastopal kot govornik, bodril svoje ljudi, jim dajal poguma, jih navduševal, naj ostanejo zvesti Bogu, veri, Cerkvi in narodu. Vsi so ga spoštovali, radi poslušali in ljubili.
Pisatelj Karel Mauser bo manjkal Slovencem v Clevelandu, v Zedinjenih državah, v Kanadi, v Argentini, pa tudi koroškim Slovencem. Pred leti je na povabilo Mohorjeve družbe in koroških prijateljev še enkrat obiskal Ziljo, Rož in Podjuno, si spet ogledal koroške vasi in še nanovo vzljubil koroške ljudi.
V	Mohorjevi kapeli je na dan njegovega pogreba zanj opravil v krogu študentov prelat Aleš Zechner mašo zadušnico, celovški prijatelji in slovenski predstavniki so se ga spominjali pri skupni nedeljski sv. maši, njegovi osebni prijatelji in koroški kulturni delavci mu bodo posvetili posebno oddajo v radiu in tudi pevski zbor »Jakob Petelin-Gallus« se mu bo na primeren način zahvalil. Njegovemu delu za koroške ljudi bo Mohorjev koledar za leto [1978 posvetil poseben članek.
Mauserjevi družini, ženi in otrokom, Slovencem v Clevelandu in številnim drugim, ki so ga poznali in cenili, izrekamo iskreno sožalje! Vsi žalujemo, ker smo ga zgubili.
Bogu pa smo hvaležni, da smo ga imeli, prav vsi smo mu hvaležni: žena, otroci, Prijatelji, Korošci in Slovenci po širnem svetu. Bogu smo hvaležni za vse talente, ki jih je rajnemu dal. Bogu smo hvaležni, da mu je dal tudi srce in ljubezen in požrtvovalnost ter idealizem, da je svoje talente uporabil v tako izredni meri v Prid in obogatitev slovenskih ljudi.
In nazadnje naj nam spregovori še on sam tako, kot je znal le on:
»Dragi gospod doktor! Ker je moje srce še vodno v "stiski", so mi zdravniki resno svetovali operacijo odprtega srca. Odločil sem se, da pojdem in sicer me mislijo operirati 18. ali 19. januarja. Vse je pač v božjih rokah. Če ostanem po božji volji živ, bom pač sporočil. Če pa se po božji odločitvi moja ura izteče, vam bodo to sporočili drugi. Priporočam se v molitev', tudi v mojih boste vsi: Mohorjeva družba ln vsi Slovenci. Pozdravljam vse, ki jih
srečate in lahko dosežete. Z najlepšimi pozdravi vaš vdani Mauser Karel. Cleveland, 7. januarja 1977.«
Janez Hombock
V zvezi s tem pismom objavljamo del govora, ki ga je imel pokojni pisatelj 6. junija 1976 na spominski proslavi za pobitimi domobranci v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Nekatere misli v tem govoru izzvenijo v njegov testament. Takole je govoril:
ČAS IN VEČNOST
Dragi prijatelji, večnost je resničnost, ki jo z besedo med nami tako malokdaj imenujemo razen v cerkvi. In vendar je prav večnost tista najboljša mera, ki jo moramo porabljati pri svoji časovni modrosti. Koliko manj domišljavosti bi bilo med nami, koliko manj nepretehtanih besedi, ki jih govorimo in tiskamo, koliko manj ihte bi bilo in v ihti storjenih dejanj. Večnost je velika učiteljica čakanja in tehtanja, ali je to in ono vredno reči in zapisati. Koliko je izrečenega in zapisanega le za enodnevno življenje! In škoda teh enodnevnih modrosti se včasih vleče skozi dolga leta.
Kako bedno mora biti videti v večnosti slabo izrabljen čas, ki nam je bil podarjen za dobro izrabo. Marsikdaj mislim na to. Dušimo čas z breznačrtnostjo, z malomarnostjo, z velikimi sklepi, ki nimajo pravega temelja in jih zato nikdar ne moremo uresničiti. Kakor da nam je bil čas podarjen samo zato, da ga gledamo, kako se izteka.
Nekoč bomo vsi iz večnosti gledali v čas, ne vem, zakaj zdaj iz časa ne moremo gledati v večnost. Koliko stvari bi bilo drugačnih! Večkrat prebiram starozaveznega Pridigarja in izreke modrega Sira-ha. Čudovita poezija je v obeh in čudovita modrost, ki je tako sodobna, da grabi do globine srca. Tale izrek je ohranjen iz ust modrega Siraha:
če dihneš v iskro, se razplamti, če pljuneš vanjo, ugasne, oboje pride iz tvojih ust.
V nas je, iskro razplamteti, v nas je iskto ugasniti.
Imamo veliko iskro v svoji narodni preteklosti, pogum, trpljenje in muke tisočerih, ki so padli v obrambi svobode in krščanstva. Če bomo dihali vanjo, jo bomo razplameneli v veliko mogočno baklo, ki bo svetila nam in rodu za nami.
Če jo borno ugašali z brezbrižnostjo, s plašnostjo, s kompromisarstvom, z umikanjem, kako naj potem stojimo pred mla dim rodom, ki naj bi mogočno baklo pre vzel iz naših rok in jo izročil spet rodu ki bo zrasel iz njega?
Dragi prijatelji, bodimo preroki ob brid ki dolini tega časa. Čeprav majhni, dihaj mo v ta čas vrednote duha — mirnost zaupanje, spoštovanje, trdnost in načelnost. Te duhovne vrednote, če jih bomo dihali v naš čas res z duhom, ne samo z besedo, bodo oživele suhe kosti v slovenski dolini, vstala bo vojska — silno velika vojska — vsak izmed nas bo stopal z roko v roki z nekom, ki je upal in veroval v slovensko bodočnost, v svobodo in mir.
Dragi sorojaki, prav to potrebujemo v naših dneh. Hoditi z njimi, ki so znali umreti za tisto, kar življenju daje najvišjo ceno. Držimo se za roke s silno vojsko, ki jo oživljamo z neupogljivim duhom, držimo se za roke z vsemi v slovenski skupnosti in skupaj, z dvignjenimi glavami, neomahljivi v zvestobi korakajmo v tisto zmagoslavje, ki ga rodi duh, ki je trdno na večnost pripet.
Moderno družbo označuje cela vrsta problemov, ki se iz dneva v dan porajajo v okviru človekove dejavnosti. Kulturno, politično, socialno in gospodarsko življenje — vse to je v ospredju človekovega ustvarjanja. Položaj človeka pa še posebej zahteva primerno opredelitev človekove vloge v družbi in njegove naloge. Pravice človeka, njegova svoboda in samostojnost se nujno spoprijemajo z dolžnostmi, zakoni in nekaterimi omejitvami avsolutne svobode, kar pa itak spada v opredelitev pojma svobode same. Vse to se kaže ne samo v kakem abstraktnem razmišljanju, pač pa občutno izstopa v konkretnem življenjskem izkustvu posameznika in družbe.
Pravice človeka so danes posebno aktualna tema, ki z živo prizadetostjo prihajajo na dan posebno tam, kjer oblast te pravice samovoljno krši. To se dogaja v totalitarnih režimih desničarskega ali levičarskega kova, ki jim ni mar za človekovo dostojanstvo in njegove pravice. V našem listu smo že večkrat opozarjali na podobne kršitve človekovih pravic, ki se dandanes vedno bolj javljajo v vzhodnih državah s komunističnim režimom. Pri tem seveda ne pozabljamo na tiste dežele, kjer pravice človeka kršijo drugi, desničarski režimi (glej npr. Čile), medtem ko se v Evropi v tem oziru nekdaj strogo desničarske fašistične države naglo demokratizirajo (Španija, Portugalska).
V prejšnjih številkah smo govorili o zadnjih pojavih oporečni-štva na Češkoslovaškem zlasti v zvezi z znano Listino 77 ali pa o disidenci v Sovjetski zvezi. Tu so prav pred kratkim zaprli predstavnika odbora za nadzorstvo nad izvajanjem helsinških dogovorov, J. Orlova, medtem ko so tudi vidnejši predstavniki svobodoljubnega gibanja (Saharov) v stalni nevarnosti. Menimo, da se moramo nekoliko dlje zaustaviti tudi ob položaju onstran naše meje, saj je tudi v Jugoslaviji čutiti odmev češke Listine in to na najvišji ravni kontestacije.
DJILAS: JUGOSLAVIJA KRŠI ČLOVEKOVE PRAVICE!
Jugoslovanski uradni tisk je precej poročal o Listini 77 in marsikje tudi kritično in skoraj s simpatijo poročal o čeških disidentih. Podobne izjave smo slišali tudi iz ust vidnejših uradnih predstavnikov v Sloveniji. Zato je bilo pričakovati, da bo Listina našla svoj odmev tudi v tistih krogih v Jugoslaviji, ki jim uradna informacijska sredstva ne dajo na razpolago svojih časopisnih strani in mikrofonov. Gre za glavne predstavnike tistega »novega razreda«, ki so v svojem lastnem jazu spoznali oz. na lastni koži okusili vse sladkosti revolucionarnih pridobitev komunističnega režima! Sem spada v prvi vrsti nekdanji Titov soborec in glavni sodelavec, Milovan Djilas, pred padcem v nemilost predsednik jugoslovanske zvezne skupščine. V razgovoru s tujimi časnikarji je Djilas povedal nekaj bridkih resnic o sedanjem političnem položaju v Jugoslaviji, ki kažejo, da tudi Beograd ne izpolnjuje načel helsinške konference o svobodnem kretanju ter izmenjavi ljudi in idej. Djilas sam namreč še nima potnega lista, podobno pa tudi večje število drugih jugoslovanskih državljanov, ki jim iz političnih razlogov nočejo dovoliti potovanja v inozemstvo. Tudi nekaterim italijanskim državljanom slovenske narodnosti ne dovolijo vstopa na ozemlje SFLR Jugoslavije.
Milovan Djilas je med drugim izjavil, da obstoji kršitev človekovih pravic tudi v Jugoslaviji, kot obstoji podobno drugje v vzhodni Evropi. Dodal je še, da je v sorazmerju možno primerjati število političnih zapornikov s številom istih v Sovjetski zvezi. Bivši jugoslovanski komunistični prvak je še pripomnil, da je danes v Jugoslaviji okoli šest sto političnih jetnikov. Njih število je zlasti naraslo od leta 1971 dalje. Nadalje je Djilas poudaril, da vse to nima nič kaj opraviti z nekakim pritiskom Sovjetske zveze. Po
Prešernova proslava v Trstu
■	Tudi Aleksander Dubček, pobudnik »praške pomladi« iz leta 1968 se je pridružil skupini češkoslovaških razumnikov, ki je v začetku letošnjega leta podpisala znano izjavo »Listina 77«, v kateri je rečeno, »da osnovne svoboščine, ki so jih češkoslovaški predstavniki podpisali v Helsinkih in se obvezali spolnjevati jih, obstajajo zgolj na papirju.«
Društvo slovenskih izobražencev je tudi letos priredilo v .ponedeljek 14. februarja v veliki dvorani v ul. Donizetti zelo uspelo Prešernovo proslavo, združeno z nagrajevanjem literarnega natečaja Mladike ter Mladega odra. Vse to je lepo povezoval nastop Radijskega odra ter zbora »Lojze Bratuž« iz Gorice.
Igralci Radijskega odra Matejka Maver, Ivan Buzečan, Pavel Bajc, Franko Žerjal, Ivo Sosič in Glavko Turk so zelo prepričevalno podali Mahničevo priredbo Krsta pri Savici ob ustrezni glasbeni spremljavi.
Sledil je priložnostni govor, ki ga je imel predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Damjan Paulin. Govornik je v luči praznika slovenske kulture dn Prešernove poslanice osvetlil nekatere osnovne probleme slovenske manjšine v Italiji. Posebej je podčrtal vlogo narodnih manjšin in njih povezave. Poudaril je pomen Osimskega sporazuma in izrazil željo, da bi odgovorne oblasti res uresničile člen 8 istega. Nadalje je predsednik SSO izjavil, da slovenska narodna skupnost odločno nasprotuje vsaki okrnitvi narodnega ozemlja in se odločno bojuje proti razlaščanju naše zemlje.
Prof. Martin Javnikar je nato razglasil izid 5. natečaja Mladike za novele. Žirija
ni podelila prve in druge nagrade, medtem ko sta dve tretji nagradi prejeli za svoji literarni deli Tončka Curk in Majda Košuta.
Sledilo je nagrajevanje Mladi oder 76. Nagrade so prejeli Egon Štoka s Proseka Kontovela ter Magda Lupinova, Damjan Paulin in Mira Štrukljeva za oder v Štan-drežu. Posebni nagradi sta za svoje odrsko in kulturno delovanje prejela še Kar-
lo	Glavič in Stana Oficija (Marijin dom v ul. Risorta).
Zadnja točka sporeda je obsegala nastop goriškega pevskega zbora »Lojze Bratuž«. Pod vodstvom dirigenta Stanka Jericija je zbor odpel sedem pesmi, in sicer Jan-nequinov madrigal, Gallusovo Regali ex progenie, Tomčevo Majsko noč, Adamičevo Večerno pesem, Devovo v Vrabče vi priredbi Soči, Matičevo Zimski večer in Ciganovo Rožmarin spomin. Zbor je za svoja dognana izvajanja žel veliko odobravanja.
Zelo dostojna in častna proslava Prešernovega dne je v bistvu prikazala prerez kulturnega ustvarjanja in prek pisane besede, odrske uprizoritve in zborovske pesmi posrečeno povezala vse naše kulturno delovanje.
njegovem mnenju se režim samo poslužuje domnevne sovjetske nevarnosti za preganjanje opozicije in kršenje človekovih pravic. Črnogorski politik je še dodal, da ga bodo verjetno oblasti ponovno zaprle, kar pa bi pomenilo le njih slabost.
OD HELSINŠKE DO BEOGRAJSKE KONFERENCE
Prepričani smo, da Djilasove izjave — na žalost — držijo. To potrjujejo tudi razni Mihajlovi in Miklavčiči, ki sedijo v ječi zaradi svojih idejnih in političnih prepričanj. Prav tako smo prepričani, da skušajo oblasti vse te pojave minimizirati oziroma jih prikazati vsaj v drugačni, zanje ugodnejši luči. Tako je npr. slovenski partijski prvak Franc Šetinc v nekem intervjuju izjavil, da je »naš odnos do Listine 77 in predvsem do gonje proti njenim podpisnikom kritičen. Hkrati pa se zavedamo, da poskušajo izkoristiti to gonjo za svojo protikomunistično propagando najrazličnejši branitelji "svobodnega sveta”, ki so, na primer, po zadnji vojni v obrambi "državljanskih pravic” pred nekakšno komunistično nevarnostjo oropali milijone ljudi temeljne pravice — pravice do življenja...« Vsekakor pa to izbegavanje z napakami drugih nikogar ne more prepričati o tem, da so pravice do svobode vesti in izražanja nedeljive in svete, in to vedno in povsod!
Znano je, da se letos pripravlja nadaljevanje helsinške konference in to prav v Beogradu. Zato so jugoslovanske oblasti posebej budne, da ne bi prišlo prav v Jugoslaviji in pred samo konferenco do zanje neljubih situacij. Toda: kdo je kriv? Vse to prihaja do izraza v raznih izjavah uradnih glasnikov, ki gredo od zunanjega ministrstva do Tanjuga. Še posebej se je to pokazalo v peticiji 61 jugoslovanskih intelktualcev v zvezi s svobodo gibanja in potnimi listi. Zato je razumljivo, da bo prihodnja beograjska konferenca še z večjim poudarkom tako ali drugače zavzela stališče do osnovnih vprašanj pravic človeka. Ne gre namreč samo za meddržavne, pač pa in predvsem za medčloveške odnose.
Znani Titov biograf Vladimir Dedijer, nekdaj Djilasov somišljenik, navaja v neki svoji knjigi zanimiv zapis, ki je lahko danes v indirektni zvezi s temi problemi. Ko je bil jugoslovanski delegat pri Združenih narodih, mu je takratna ameriška zastopnica gospa Roosevelt dejala tole:
»Kadar ruski delegati govorijo o človekovih pravicah, mi zveni prazno, toda pri vas Jugoslovanih je nekaj vere. Prepričana sem, da bi povedali resnico, če bi nekega dne prišla na dnevni red za razpravo kršitev človekovih pravic v ZSSR, a tudi pri vas...« — O sanc-ta simplicitas americana!
* * *
Francoski filozof Henri Berg-son piše o dvojnem viru družbe. Stvarnost, v kateri ni spremembe in kjer je posameznik del celote ter v nji ni veliko prostora za svobodo, je zaprta družba. Tam pa, kjer vlada spoštovanje za vlogo osebnosti in smisel za duhovni napredek, imamo odprto družbo. Kam sodi sedanja jugoslovanska družba? Vsakdo naj si na to kar sam odgovori.
Nadškof P. Cocolin duhovnikom
Te dni je g. nadškof poslal duhovnikom goriške nadškofije pismo, v katerem jih najprej spomni na svoje zadnje srečanje z njimi v letošnjem januarju. Srečanje je imelo geslo »Oznanjanje božje besede in človeški napredek — predlog za krajevno Cerkev«. Iz tega srečanja in razglabljanja povzema g. nadškof sedaj osnovne misli in sklepe.
Na prvem mestu poudari prenovo našega mišljenja, odnosov med ljudmi, prenovo duhovniške službe, kar naj bo glavni cilj dušnega pastirstva. Ta cilj se lahko doseže samo ob zakramentih in zavzetosti.
Vsi da se zavedamo težav, — nadaljuje g. nadškof — na katere naletijo načrti in predlogi za uspešno dušnopastirsko delo. Tudi za duhovnike je čas, da se globlje zavejo bistva življenja in svoje službe. Kolikšen del duhovniškega dela se vrši v svetu odraslih, v družinah, med starši in mladino? Doživljati je treba z ljudstvom tudi čase krize, kakor nove načrte in spodbude. V ta namen se lahko izkušnje iz preteklosti pokažejo tudi nezadostne. Treba jih je obogatiti z novimi, tudi s takimi, ki so si jih nabrale različne verske skupine, društva, gibanja in druge župnije.
Krajevna Cerkev s škofom na čelu zagotavlja in pospešuje rast celotnega telesa Cerkve. Zato mora biti vse dušnopastirsko delo povezano s škofijskim občestvom.
Zaradi tega g. nadškof posebej poudari pomen škofijskih uradov in služb kakor
so dušnopastirski, veroučni in posebej še misijonski urad. Prepričan je nadalje, da je zaprtost in nasprotovanje tem uradom že stvar preteklosti.
Gospod nadškof v nadaljevanju svojega pisma našteva tudi nekaj najbolj pomem-nih obveznosti, ki so jih duhovniki prevzeli v bratski povezanosti nasproti škofijskim in splošnim potrebam:
— ustanovitev župnijskih in dušnopastir-skih svetov po župnijah;
— predložitev letnega proračuna župnij upravnemu škofijskemu uradu;
— zvestoba organizacijam »škofijskih« dnevov, predstavitev njihovih tem in u-strezne nabirke;
— obveznosti do škofije po odstotkih iz dohodkov od poučevanja verouka, od biniranih maš ter druge obveze gmotnega značaja.
Potrebno je, da se teh obveznosti, ki so splošnoduhovniške in natančno določene, držijo vsi, brez izjeme. To je dolžnost do pravičnosti, bratstva in zaupanja.
Nadškofov opomin prihaja v še posebej živem trenutku — na pragu letošnjega posta. Naj si duhovniki naložijo to delo, se povežejo z ljudstvom in pred svetom pričajo o volji Cerkve za pravičnost, svobodo, mir, življenje — poti, po katerih prihaja nad nas božje kraljestvo.
Ob koncu še pozdravlja in blagoslavlja duhovnike in njihova občestva, priporoča zaupanje v Njega, ki jih je izbral in poslal, da bi v tem nelahkem trenutku oznanjali človeštvu Blagovest.
miiiimiiimiiiimiiiiiMiiiiiiiiiiiiiuMiiiiiimmiimiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiiuiiiiiniiiiiiniiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiMmiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiniiimiiii
Vesti od naših misijonarjev
Madagaskar. Ivan Štanta piše g. župniku v Sv. Križu pri Trstu: »Dobil sem vašo razglednico z božičnimi voščili in tudi lepo vsoto denarja. Najlepša vam hvala. Enako tudi vsem tistim, ki so na vašo pobudo kaj prispevali. Sv. maše bom daroval ta in prihodnji mesec. Vsaj en sobrat, ki se me še konkretno spominja! Misijonarji so nekoliko podobni vojakom na fronti: sami ne zmorejo dosti, če ni pomoči iz zaledja. Prositi ni lahko. Večina misijonarjev pravi: Misijonar da, berač pa ne. Ko je človek več let oddaljen od doma, od prijateljev in znancev, postane podoben tistim, ki ležijo pod zemljo. Misijonske potrebe pa ostanejo vedno iste, ali se celo večajo, če raste misijonska dejavnost. Tako se mi je zgodilo, da bom od desetih šol moral opustiti osem in ohraniti samo dve. Dobrodelna ustanova v Zazafatsu za pohabljene in slepe, ki nimajo sorodnikov, more sprejeti samo še 15 bolnikov. V oskrbi imam tudi dva zapora s 570 zaporniki. Za božič sem jim za priboljšek mogel dati le po tri banane in štiri cigarete... Prisrčen pozdrav.«
Formoza. S Formoze je poslal razglednico g. Andrej Majcen. Šel je tja, da obišče dr. Janeža in da ga ta operira. Operacija je uspela in g. Majcen bo šel na novo postojanko v Tainan na jugu Formoze, kjer bo za spirituala sestram in salezijanskim bratom. Zaključuje: Pozdravljam vse Slovence, urednike pri Katoliškem glasu in vse dobrotnike, znance in prijatelje misijonov.
Hongkong. G. Stanko Pavlin je za božič poslal voščila, sedaj pa pismo. Poroča: »Na božični večer smo krstili 24 gojencev. Te dni se pripravljamo na praznik sv. Janeza Boška, ki ga 'bomo seveda obhajali slovesno. Imeli bomo peto mašo za vse gojence, krščene in nekrščene. Moje življenje gre mimo naprej, se razume tudi z glasbo. Ob -nedeljah pomagam na bližnji fari. Imam mašo v kantonščini in pridigo. Gospod nadškof me je prav te dni prosil, da bi znova sprejel mašo za japonske katoličane. Seveda bom to storil, saj sem že prej opravljal to službo. Pozdrav vsem, posebno Marijinim dražbenicam v Gorici.«
IZ KANALSKE DOLINE
Župnijski vestnik »Ukve«
V	Ukvah v Kanalski dolini je izšla nova tj. 4. številka drugega letnika župnijskega lista »Ukve«. List izhaja razmnožen. Sedanja številka je dokaj obsežna. Ima kar 130 strani.
Vsebina je posvečena dogodkom lanskega februarja, ki so nastali potem, ko je nadučiteljica Broccaioli zapodila otroke iz šole, kjer so se po šoli učili slovenščine, dasi je bil šolski prostor v ta namen z ustnim odovoljenjem od pristojnega ravnateljstva odobren. Tem vprašanjem se posveča uvodnik »Za naš domači jezik«, ki je napisan tudi v italijanščini.
Preostali del nove številke se nanaša na poročila, ki jih je o tem dogodku priobčil italijanski in slovenski tisk. Učiteljica Broccaioli je domačega župnika Gariupa obtožila v dopisu narodnostno nestrpnemu listu »Friuli Sera« v Vidmu, da vnaša nemir med prebivalstvo v Ukvah, ko je organiziral pošolski pouk slovenščine za ukovške otroke. Tudi »II Gazzettino« se je pridružil gonji proti domačemu župniku. Nekateri pisci so tudi namigovali, da je župnik Gariup uvedel pošolski pouk slovenščine brez pristanka svojega škofa, kar pa se je izkazalo za brez podlage.
Vestnik »Ukve« ugotavlja sedaj, da so pobudniki prepovedi slovenskega tečaja v Ukvah ostali tokrat popolnoma osamljeni in bili prisiljeni umakniti se. Izredno koristna je bila široka podpora italijanskih demokratičnih sil. Obenem pa sodi, da bi podobni tečaji iispeli v vseh občinah v Kanalski dolini, če bi bili na razpolago primerni prostori in bi za to obstajala volja šolskih oblasti. Zdi se, da mora končno tudi ta volja priti, če je pobuda dovolj
močna in odločna, kar nam pove ukovški primer.
Za rudnik v Rablju
Deželni odbornik za industrijo in trgovino Nereo Stopper je v razpravi v deželnem zboru o dejavnosti družbe, ki upravlja tudi rudnik svinca in cinka v Rablju, napovedal bližnje srečanje med zastopniki omenjene družbe, deželne uprave in sindikatov, da preučijo obratovanje rudnika v prihodnosti.
Družba je nedavno napovedala zaporo rudnika v Rablju, češ da gospodarsko ni uspešen. Strokovnjaki deželne uprave in sindikatov pa sodijo, da so nahajališča svinčene in oinkove rude v Rablju tolikšna, da se njih izkoriščanje izplača vsaj še deset let.
Pripomniti je treba, da je v primerih, ko je neko krajevno gospodarstvo odvisno samo od rudnika ali kakega drugega naravnega vira, potrebno pravočasno misliti tudi na razvitje vzporednih dejavnosti. Ni znano, kakšne načrte ima s tem v zvezi t ribiška občina, pod katero spada Rabelj, v primeru, da bi bit rudnik izčrpan. Razvoj obmejne trgovine, prehodnega in obmejnega ter zimskega turizma, alpinizma, počitniškega turizjma itd.?
V	Rablju je precej neizrabljenih poslopij, ki bi lahko služila vsaj za počitniške kolonije. Pomembna privlačnost kraja bi bil rudarski muzej; nadalje zaščita in ureditev Rabeljskega jezera, povezana s hoteli na Nevejskem sedlu ipd. Potrebna bi bila tudi večja poživitev znanja slovenščine pri mlajšem rodu, že zaradi obmejne lege kraja. Potem vsaj kaka kulturna prireditev v letu, nastop pevskih zborov ali kaka ljudska igra, skratka iv.se tisto, kar bi prineslo kraju nekoliko živahnosti in razvedrila.
Širite „Katoliški glas"
TEOM 00 TEOM
9 Španski kralj Juan Carlos I. je s svojo ženo Sofijo v četrtek 10. februarja uradno obiskal Vatikan in ga je sprejel sv. oče. V nagovoru je Juan Carlos dejal Pavlu VI.: »Špansko ljudstvo si želi pre-vičnega družbenega reda, zgrajenega na dostojanstvu človeške osebe, strastno ljubi svobodo, odklanja nasilje in želi pod ljubečim božjim varstvom živeti v miru z vsemi narodi ter sodelovati s Cerkvijo brez kake nadvlade ali želja po povratku preteklosti.« Kasneje se je Juan Carlos, ki se je za časa izgnanstva svojega očeta rodil v Rimu in ga je krstil kardinal Pa-celli, udeležil kosila, na katerega ga je povabil predsednik republike Leone.
■ Senatna komisija za ustavne zadeve je odobrila osnutek zakona, po katerem naj bi bili letos odpravljeni nekateri državni in cerkveni prazniki. Tako se preneseta praznik republike (2. junija) in praznik »zmage« (4. nov.) na prvo temu sledečo nedeljo; odpravijo se cerkveni prazniki sv. Treh krajev (6. januarja), sv. Jožef (19. marca), vnebohod Gospodov, sv. Rešnje Telo ter sv. Peter in Pavel (29. junija), ostane pa praznik Vseh svetih (1. nov.), ki bi po prvotnem osnutku moral biti odpravljen, kar pa je v javnosti vzbudilo splošno negodovanje. Zakonski osnutek mora odobriti sedaj še senat, stopil pa bo v veljavo po objavi v Uradnem listu.
■ Znani »lovec« na nacistične zločince Simon Wiesenthal, po izvoru Jud, ki pa živi na Dunaju, je s pomočjo Slovenca Franca Koritnika odkril v Heidelbergu v Zah. Nemčiji 61-letnega Klementa Dru-schkeja, ki je za časa nemške zasedbe Gorenjske kot SS »Untersturmfuhrer« (podporočnik) zakrivil smrt 45 ljudi v Hrušici pri Jesenicah 27. julija 1942. Tudi Koritnik je bil kot partizan obsojen na smrt, pa se je utegnil rešiti s pobegom iz bunkerja smrti. Zanimivo je, da je Koritnik že leta 1952 zapustil Jugoslavijo ter se preselil v Italijo, kjer ima sedaj motel ob jezeru Como.
■ Španski policiji je uspelo s spretno izvedeno akcijo osvoboditi v predmestju Madrida predsednika drž. sveta Oriola in predsednika vrhovnega vojaškega sodišča Villaescusa. Oba so ugrabili člani zagonetne teroristične organizacije Grapo. Prvi je bil v njihovih rokah od 11. decembra lani, drugi pa od 24. januarja letos. Pri osvoboditvi je policiji uspelo poloviti tudi 38 članov te prevratniške skupine.
■ Glavni tajnik OZN Kurt Waldheim je v Kairu zaključil svojo pot po državah Bližnjega vzhoda. Dejal je, da so mu Izraelci predlagali, naj bi se takoj sklicala konferenca v Ženevi, a le ob prisotnosti Egipta, Sirije in Jordanije bretz kake navzočnosti predstavnikov organizacije za osvoboditev Palestine, ki jo vodi Arafat.
■ Sovjetska policija je priprla Jurija Orlova, po poklicu fizika, ki je predsednik »skupine za nadzorstvo nad izvajanjem helsinške izjave v Sovjetski zvezi«. Nedavno je Orlov dejal zahodnim časnikarjem, da se 60 let po oktobrski revoluciji SZ vedno bolj vrača v stalinizem.
II	V letalski nesreči se je smrtno ponesrečila jordanska .kraljica Alia, žena kralja Huseina. Bila je njegova tretja žena, potem ko je zavrgel prvo in drugo.
■ Za srčno kapjo je umrl 72-letni predsednik indijske republike Ali Ahmed. V političnem življenju se je uveljavil kot voditelj muslimanske manjšine v Indiji in je bil dragi državni poglavar Indije, ki je pripadal muslimanski veri.
■ Na mesto generala Teferija Benteja, ki je bil umorjen pred dvema tednoma med obračunavanjem znotraj etiopskega vojaškega sveta, je bil imenovan podpolkovnik Mengitsu Haile Mariam, ki je izšel kot zmagovalec iz tega spopada.
Nekai spornim« na msor. SaMoriia
Prvo nedeljo po veliki noči 1925 se je od barkovljanskih ■vernikov poslovil dolgoletni župnik msgir. Anton Kjuder in stopil v pokoj. Naslednjo nedeljo smo že dobili namestnika, mladega duhovnika Alojzija Salvadorija. Sprejeli smo ga pri barkov-Ijanskem pokopališču in v slovesnem sprevodu šli v malo domačo cerkev.
Tu je imel novi župnik sv. mašo in pozdravni govor, ki ga je navezal na evangelij tiste nedelje o dobrem pastirju, ki da življenje za svoje ovce. Ker mu je slovenščina še delala preglavice, se je pridigo naučil na pamet. Verjetno je že ob prvem vstopu v cerkev v njem dozorela misel, da bi cerkev povečal. To se mu je tudi posrečilo. Sam je napravil načrt in po tem načrtu imajo sedaj Barkovljani prostorno domačo cerkev z umetniškim oltarjem, ki je bil last stolnice sv. Justa.
Bili so hudi časi fašističnega terorja, a g. Salvadori je bil vedno na strani preganjanih. To ga je veliko stalo in se je moral končno umakniti v Trst, kjer je postal kanonik in prošt cerkve sv. Justa. Svojih bivših faranov pa ni pozabil. Mnogi so ostali z njim v prijateljstvu do konca. Rad jih je obiskoval v bolezni, se udeleževal pogrebov in jih tudi vodil, poročal mlade ljudi, ki so zrasli v njegovi bivši fari.
Na neki poroki lansko poletje sva bila skupaj pri mizi in na moje vprašanje, ka-
Bralci pišejo
K zahvalam v osmrtnicah
Navada je, da svojci pokojnega obkavijo v časopisu zahvalo po pogrebu. V teh številnih zelo podobnih zahvalah se mnogi izrecno zahvaljujejo krajevnemu duhovniku, ki je opravil cerkvene obrede. V zahvali pa ni zapisano: zahvalimo se domačemu duhovniku ali domačemu župniku, ampak: zahvalimo se č. g. župniku. Ta oblika več ne ugaja, ker v navadnem pogovoru ni več v rabi.
Nekoč pred koncilom smo škofom pisali: prevzvišeni g. škof ali prečastiti g. župnik, kaplan. Sedaj po vsem krščanskem svetu že mnogo let tako ne govorimo in navadno tako ne pišemo. Vsem pritiče naslov gospod in zato se končno še lahko v zahvali napiše... g. župniku, bolj človeško, bolj iskreno pa je, še pišemo tako: zahvalimo se domačemu župniku ali še lepše: zahvalimo se domačemu duhovniku. Časopisi so seveda doslej objavljali zahvalo dobesedno kakor so svojci naročali.
Odslej naprej pišimo in naročajmo zahvale kakor navadno govorimo. To želijo najprej naši duhovniki sami, ki so nam to že včasih povedali, sedaj pa je neki duhovnik poslal ta dopis, ki ga radi objavljamo.
ko da se je rodil v Caserti, mi je odgovoril:
»Ne, ne, nismo od tam doma. Le po čudnem naključju sem se tam rodil. V naši družini so bile same deklice. Ko je moja mati znova pričakovala otroka, je odšla v Pompeje, da bi si tam izprosila fantka. Bila je uslišana. Nazaj grede ji je v ■vlaku postalo slabo, izstopila je v Caserti in se zatekla v bolnišnico. Tam sem prišel na svet. Mati božja me je hotela zase. Postal sem duhovnik, služboval po raznih krajih, končno tudi v tržaški bolnišnici za kaplana. Zaželel sem si dušnopastirske službe na fari in prosil škofa Karlina, da bi mi željo izpolnil. "Znaš slovensko ali hrvaško?”, me je vprašal. Zanikal sem, kajti moja slovenščina se je nanašala le na par besed. "Kaj naj torej starim s tabo, če jezika slovenskih vernikov ne poznaš?” — ”Res ne znam,” sem priznal, "lahko pa se ga naučim.” Ta moj odgovor je bil škofu zelo všeč in kmalu me je poslal na istrsko faro, v Roč. Šel sem nekega dne na oglede in srečal ženico, ki se je vračala iz mesta domov. Vprašal sem jo, zakaj je tako žalostna. ”Kaj bi ne bila,” mi je odgovorila, "škof nam bo poslal za ple-vana Italijana. Kako ga bomo razumeli, kako šli k njemu k spovedi?” — "Morda pa ne bo tako hudo,” sem jo potolažil. "Povejte mi, ali me razumete, ko z vami govorim. Bi hoteli takega duhovnika kot sem jaz?” — "O gospod, magari. Saj vi govorite po naše, malo bolj učeno sicer, a vas popolnoma razumem.” — "Dobro, dobro,” sem se oddahnil, "jaz sem namreč duhovnik, ki ga je škof določil za vašo faro.” Odvihrala je proti vasi, kot bi imela dvajset let, da bi vsem povedala, da prihaja novi župnik. In res, v Roču sem se takoj znašel. Ljudje so bili z mano zadovoljni, jaz pa z njimi.«
Msgr. Salvadori se je dobro naučil slovenščine, tako da je slovnično pravilno govoril iin pisal. Že od vsega začetka je bil zvest naročnik in podpornik našega lista, Mohorjevih knjig in drugih slovenskih publikacij. S Slovenci ni nikdar govoril drugače kot le v slovenščini.
Znan je bil po sivoji izredni dobroti. Ko je nekoč srečal slabo oblečenega istrskega duhovnika, si je .slekel suknjo in mu jo dal. Mnogim je v Trstu s svojim poznanjem visokih osebnosti preskrbel službo in drugače pomagal do penzije in drugih podpor.
Bil je duhovnik v pravem pomenu besede, zgleden, natančen, točen. Ljubil je umetnost in s svojim čutom za lepoto pogosto modro svetoval pri gradnji raznih cerkva in drugih objektov. Ni zapustil bogastva. Njegova zapuščina je zgled pravega duhovniškega življenja in resnično dobrega človeka. Ohranili ga bomo v hvaležnem spominu. - Z. P.
Kamenčki
Rimska premiera Cankarjevega »Idealista«
Ob rimski premieri Cankarjevega »Idealista« v odrski priredbi Fulvia Tomizze, ki ga je naštudiralo Stalno gledališče Furla-nije-Julijske krajine, so predstavnikom kulturnih in časnikarskih krogov italijanske prestolnice predstavili antologijo slovenskega gledališča. Avtorja dela, ki je izšlo pri založbi Marsilio v Padovi, sta Josip Tavčar in Furio Bordon.
Antologija, ki obsega tudi kritične pripise Josipa Koruze, zajema razvoj slovenskega gledališča od 16. stoletja do današnjih dni ter sodi v vlogo mostu med kulturnimi ustanovami Furlanije-Julijske krajine na eni ter Slovenije na drugi strani. Po mnenju italijanskega tiska je ta antologija »prispevek k spoznavanju vrednot slovenskega ljudstva, ki ni le zemljepisni sosed Italije«.
Odsotnosti
Nedeljska spominska proslava Lojzeta Bratuža je bila na dostojni ravni, kot se spodobi za nedolžno žrtev nasilja. Slovenski ljudje so se je udeležili v zelo lepem številu; zastopana sta bila oba ideološka tabora v zavesti, da gre za spomin moža, ki je padel kot žrtev idealov, ki so pred 40 leti družili vse nas primorske Slovence. Toda pri tem ne moremo mimo nekaterih odsotnosti, ki so bile vidne.
Odsotni so bili italijanski občani. In vendar bi človek pričakoval v duhu Osimskih sporazumov in medsebojnih prijateljskih odnosov med obema državama, v duhu medsebojnega mirnega sožitja med Italijani in Slovenci, ki ga tako zelo poudarjajo, spodobilo bi se, pravim, da bi na nedeljski spominski proslavi bili uradno navzoči zastopniki goriške občine in občinskega sveta. Gre za goriškega občana, ki je postal žrtev tistega nasilja, ki ga danes goriški občinski svet uradno obsoja. Ali bi ne bil čas, da bi to nasilje obsodili tudi pred slovensko narodno skupnostjo v Gorici in dali čast tistemu občanu, ki je bil najbolj nedolžna žrtev tega nasilja?
Odsotna je bila tudi goriška Cerkev. Slovenski verni ljudje so sicer prišli, podgorski župnik je ob somaševanju z drugimi sobrati opravil sv. mašo za pokojnega Lojzeta. Toda ne pozabimo, da je Lojze Bratuž bil od škofije poverjeni nadzornik za cerkveno petje v slovenskem delu škofije, da je v Podgori vodil cerkveni pevski zbor, da je prav to dejstvo bilo največ krivo, da je moral darovati svoje še mlado življenje. Ali ne zasluži, da po 40 letih tudi goriška Cerkev prizna, da je bil v njeni službi in da dci čast njegovemu spominu.
Odsoten je bil jugoslovanski konzul. Ob
raznih drugih manj pomembnih priložnostih pride jugoslovanski konzul iz Trsta ali pošlje svojega delegata. Ali Lojze Bratuž ni vreden toliko kot kaka nova tovarna ali kraški kamnolom? Ob takih priložnostih vidimo uradne zastopnike jugoslovanske države, v nedeljo jih v Podgori ni bilo.
Ti kamenčki nočejo biti nikomur v očitek, temveč samo v opomin, kako pravzaprav hodimo še zmeraj po starih kolovozih iz polpreteklosti.
Natečaj za še neobljavljene simfonične skladbe
Tržaška občina, konservatorij »Tartini« in avtonomna ustanova občinskega gledališča »Verdi« so razpisali natečaj za še neobjavljene in nikoli izvedene simfonične skladbe. Gre za 16. mednarodni skladateljski natečaj, ki razpolaga s štirimi in pol milijoni lir nagrad. Zmagovalcu je poleg treh milijonov lir nagrade zajamčena še izvedba njegovega dela med pomladansko simfonično sezono v Verdijevem gledališču. Rok za sodelovanje na tem natečaju zapade 8. oktobra 1977.
Slovenščina tudi v Žabnicah
Izvenšolski pouk slovenščine se je letos začel tudi v Žabnicah. Prijavilo se je 10 otrok, med njimi tudi nekaj furlanskih. Tečaj je organiziral žab niški župnik Mario Cernet, poučevanje pa je prevzel prof. Salva tare Venosi, ki že poučuje tudi v Ukvah. Tečaj poteka v župnijskih prostorih in sicer vsak ponedeljek. Za tečaj vlada zanimanje tudi med odraslimi.
Po vseh lanskih zapletih v zvezi z dovoljenji za organiziranje tečaja slovenščine v prostorih šole so bila letos ta dovoljenja izdana v najkrajšem času, kar jasno priča, da je lanska vztrajna borba za odobritev šolskega prostora tudi nekaj zalegla.
Preteklo nedeljo 13. februarja je bila v Podgari v organizaciji istoimenskega društva ganljiva proslava v spomin pokojnemu goriškemu rojaku Lojzetu Bratužu ob 40. obletnici njegove mučeniške smrti.
Pri zadušnici je somaševalo kar pet duhovnikov, med temi tudi Lojzetov prijatelj Viktor Stanič, brat podgorskega župnika pok. Stanka Staniča v času, ko se je zgodila Bratuževa tragedija. Na koru je ubrano prepeval zbor, ki nosi njegovo ime: to je zbor »Lojze Bratuž«, ki ga vodi prof. Stanko Jericijo. Prisotni so bili tudi mučenikovi družinska člani, sorodniki, prijatelji in ivelika množica znancev.
Po končani sv. maši so se udeleženci zbrali na trgu pred cerkvijo. Prav takrat se je tudi vreme zboljšalo in ni več deževalo. Predstavniki PD Podgora in zbora »Lojze Bratuž« so položili vence pod Bra-tuževo spominsko ploščo. Predsednik društva Mladen Uršič je za uvod občuteno recitiral pesem Štefana Tonklija »Ob 40. obletnici smrti Lojzetu Bratužu«. Nadaljeval je s kratkim govorom, katerega so popestrile recitacije, vzete iz »Venca spominčic pokojnemu možu na grob« pokoj nikove soproge Ljubke Šorli. Prisrčno jih je podala tajnica domačega društva učiteljica Lidija Jarc.
Med govorom sta ubrano pela pokojnikove pesmi dva moška zbora. Zbor »Andrej Paglavec«, ki ga vodi Marjan Ciglič, je med drugimi zapel Lojzetovo najljubšo pesem »Kraguljčki«, pri kateri je zelo doživeto pel solo Renato Kodermac. Zbor »RupajPeč« pod vodstvom Z. Klanjščka je
pa na koncu zapel mogočno Bratuževo pesem »Kaj viharjev bi se bali«. Za zaključek je Lidija Jarc recitirala še Magistrale iz »Venca spominčic«.
Iz marsikaterega očesa se je utrnila solza ganjenosti ob spominu na žalostne dogodke, ki so prizadeli Lojzeta Bratuža in njegovo družino.
PD Podgora se ob tej priložnosti zahvaljuje vsem duhovnikom, zborom, prijateljem in znancem, ki so se ljubeznivo odzvali vabilu na uspelo proslavo.
Neresna kritika
Ideologija je napačna zavest in pri vsakršnem obravnavanju znanstvenih, kulturnih, gospodarskih ali družbenih vprašanj je treba paziti, da človek v svoja izvajanja ne vnaša svojih osebnih idejnih ali ideoloških nazorov.
Tega pa ne bi bilo mogoče trditi ob zapisu Aceta Mermolja v Primorskem dnevniku od 6. februarja glede pesniške zbirke »Zimzelene luči« pesnice Milene Merlak. Mermolja takole modruje:
»Uvod brez skromnosti veliko pove; prebral sem zbirko, pesmi so religiozne, napisane za krščanske praznike. Namen zbirke pomeni breme, bral sem in ostal praznih rok. Cez boga sem napravil križ z razumom in srcem, v mojem svetu ga ni in vendar ni to vzrok, da iz pesmi Milene Merlak nisem razbral več od verižice lepih besed. Zimzelene luči pomenijo manifest za vero in šotor iluzij. Resničnost je zbirki tuja, pesnica uporablja svet kot okvir za religiozno prepričanje. Sveti prazniki so čarodejni napoj, ki poravnava vsa nasprotja... Idealni prostor za versko izpoved najde Merlakova seveda na kmetih. Tradicija katoliške domačijske lirike se pesnici in potom nje bralcem kar sama ponuja. Kmetija je idila, lepotna oaza, košara dobrote, dežela, kjer ni ne revežev ne skrbi. Sveti večer na kmetih je pravljica miru... Zapisana kritika izpoveduje nekatera moja načela... Umetnost bi morala odpirati v človekovi zavesti razpoke, vsakdanjost bi morala posuti z vprašanji.
Ne -mislim tu na objokovanje vsega živega in neživega, vendar verzificiranje ideologije in vihtenja zastav ne maram. Barve tu niso važne, važno je, da pesem ne postane reklama.«
Vse to je bistvo »kritike« kritika, ki se gre tudi sam pesništvo.
Toda »kritik«, ki drugim podtika ideologijo*, očitno ne ve, kaj ta pojem pomeni in postane dejansko sam ideolog. Ideologija namreč ni v tem, če je nekdo veren ali ne, pač pa v tem, da vse sodi s svojega verskega ali brezverskega prepričanja, pristransko. Barve da niso važne in vendar se »kritik« ne more zdržati, da ne bi v začetku svojega zapisa naznanil svojega brezvernega nazora. S tem pove, česar se sam ne zaveda: da namreč ni sposoben dojeti domačnostnega, krščanskega, kmečkega, pesniškega sveta Milene Merlak.
Četudi »kritik« iskreno misli, vendarle presoja in omalovažuje, kar ni sam nikoli doživljal. Pesnica Milena Merlak ima gotovo vso pravico izpovedati tisto, kar čuti.
V	tem ni nikakršna ideologija ali »vihtenje zastav«.
Področje, na katerega se »kritik« ne spozna, bi lahko prepustil drugim, bolj veščim ocenjevalcem. Tako pa njegova kritika izpade, kljub resnemu namenu, v karikaturo nje same. Res, prava »razpoka v človekovi zavesti«. Kdor nima doživetij, naj drugih ne mori s svojimi »načeli«. V življenju obstajajo tudi lepota, dobrota, idila... In so last večine naših ljudi. p. u.
Posebna občinska knjižnica
Načela Helsinške izjave iz leta 1975 o ideološki strpnosti veljajo samo za nekatere države oz. za predstavnike nekaterih vlad in držav, manj pa za posamezne občine. Vsaj tako je razvidno iz seznama »časopisov in periodikov«, ki ga je objavil urad devinsko-nabreiinske občine za stike Z javnostjo, in kateri seznanja vse prebivalce občine o časopisih in revijah, ki so na voljo v občinski knjižnici v Nabrežini. Med časopisi in revijami, od katerih je deset slovenskih (4 iz Jugoslavije) in dvajset italijanskih, bi zaman iskali Katoliški glas, Mladiko, Zaliv ali drugi svobodni tisk.
Knjižnica je odprta vsem prebivalcem občine, toda časopise in literaturo posreduje le enemu delu prebivalstva, ki je ideološko opredeljen. Dobro vemo, da je prebivalstvo občine različno tudi po ideološkem prepričanju, zato bi morala biti knjižnica politično neopredeljena in bi morala nuditi svojim bralcem predvsem ves slovenski tisk v zamejstvu. S tem bi knjižnica pokazala odprtost, ideološko širino in strpnost. Izrazil bi pa dvom, da so res nujni vsi italijanski časopisi in revije, ki Uh seznam navaja.
Urad za stike z javnostjo pravi v svojem sporočilu občanom, da bo občinska uprava Poskrbela za knjižnico »z namenom, da ustvari občekoristno storitev, ki bi pripo-
mogla h kulturnemu razvoju prebivalstva«. Menim, da ne bo mogla občinska uprava izpolniti svojega namena, ker bo »storitev« enostranska kot tudi kulturni razvoj prebivalstva, dokler bo enostransko poskrbela za obveščanje vseh naših ljudi.
Občan devinsko-nabrežinske občine
»Želimo govoriti po ruski televiziji«
Skupina italijanskih časnikarjev je naslovila v duhu Helsinške izjave na merodajna mesta gornjo prošnjo. Dva predstavnika »Literaturnaje Gazjete« sta imela priložnost nastopiti na italijanski televiziji in povedati italijanskim poslušalcem svoje mnenje. Zato prosijo italijanski časnikarji, naj bi ugleden italijanski časnikar nastopil po ruski televiziji za enak čas. Bo italijansko zunanje ministrstvo sprejelo in oddalo naprej to upravičeno prošnjo?
■	V Ljubljani so zaplenili do sedaj največjo količino hašiša, kar obstaja Jugoslavija, in sicer 719 kg, v Beogradu pa so odkrili del skupine arabskih tihotapcev, ki je propeljavala luksuzne avtomobile znanilke Mercedes in BMW iz Zahodne Evropo na Bližnji vzhod.
Župnija ali osrednji pastoralni center?
V začetku 1975 je bilo v »Katoliškem glasu« objavljenih več člankov o slovenski župniji v sredini Trsta ali o župnijskem središču v mestu. Do konkretnega načrta ni prišlo. Ostalo je vse pri govorjenju in pisanju (vsaj kolikor je meni znano), kar pa ni dalo zadovoljivega odgovora na vrsto vprašanj, ki so bila postavljena: kje sedež?, kdo naj sedež vodi?, kdo naj bo gonilna sila v tej župniji?, kje bomo našli tisto moč, ki bo privlačevala mlade in ne več mlade?, kje naj bi bilo središče liturgičnega doživljanja?, kje bodo sredstva na razpolago? itd.
Zlasti ni zadovoljiv tisti odgovor, ki ga beremo v Katoliškem glasu 27. marca 1975: »Zakaj ne poskusiti, saj bi dosti ne izgubili tudi z neuspehom.« In to predvsem za župnike v mestu, ki bi morali dati svoj pristanek na ustanovitev take župnije, in za duhovniški svet.
V Katoliškem glasu 10. februarja letos govori g. Dušan Jakomin o osrednjem pastoralnem centru v mestu (osrednje dušno-pastirsko središče). Je s tem postavljeno novo vprašanje ali nov načrt? Je s tam storjen nov korak ali gre vedno za isto idejo, ki smo jo že prej omenili?
Potrebno je, da smo si v tem na jasnem. Brez te jasnosti ni mogoče izdelati nobenega konkretnega in sprejemljivega načrta. Zdi se mi, da je tako središče zelo potrebno, a znova se mi vsiljujejo problemi in vprašanja: kdo naj ga vodi?, kje naj bi?, kakšno oblast ali privlačnost naj bi imel vodja tega središča?, pri kateri cerkvi?, kaj je važnejše: sredina mesta ali periferija?
Iz tega središča bi morale prihajati pobude za pastoralno delo, od tu bi prihajala pobuda za resnično medsebojno sodelovanje slovenskih duhovnikov v mestu, središče bi moralo poskrbeti za preureditev urnika svetih maš v nedeljah in delavnikih, od tu bi moral v svet pogumen načrt za pastoralno delo, povezava dela v raznih organizacij ali in domovih. In še bi lahko naštevali.
Vsekakor pripravimo skrbno določen načrt z jasnimi predlogi, da bo mogla javnost razumeti, sprejeti in podpreti.
Lojze Škerl, škofov vikar
V Marijinem domu v ul. Risorta 3 v Trstu bo v nedeljo 20. februarja ob 17. mi
PUSTNA PRIREDITEV
Spevoigro »Vasovalci« bo prenašal tudi slovenski tržaški radio ob 17.30.
Sv. Ivan v Trstu
V nedeljo 6. februarja je gostoval v našem Marijinem domu najmlajši rod: veverice in volčiči iz tržaškega mesta in okolice s petjem, šaljivimi prizori, plesom in malim lutkovnim gledališčem. Dvorana je bila popolnoma zasedena z mladino, starši, sorodniki in znanci. Prireditev je dobro uspela, včasih se je petju pridružila dvorana z galerijo vred.
Taki skupni nastopi so zelo koristni, saj se na njih spoznajo mladi ljudje z vseh delov mesta in okolice. Tako raste med mladimi ljudmi zavest skupnosti, kateri pripadamo in ljubezen do glasbe ter do slovenskega jezika.
Prešernova proslava za nižje srednje šole v Rojanu
Nižja srednja šola »Fran Erjavec« je imela v nedeljo 13. februarja v dvorani Marijinega doma lepo Prešernovo proslavo. Ni šlo le za običajni govor in deklamacije, ampak za pravo predstavo, pri kateri so sodelovali vsi dijaki.
Ko se je odprl oder, so zbrani dijaki zapeli Prešernovo Zdravico. Nato je sam ravnatelj šole inž. Jože Pečenko jedrnato orisal Prešernov pomen za današnji čas.
Sledila je štiridejanka Pikica in Tonček, ki jo je za oder po romanu priredila prof. Marija Susič. Sama je igro tudi režirala.
V igri nastopi kar 22 oseb. Igra je moderna, saj slika potrebo mladih ljudi po prijateljstvu in da morajo starši vsaj nekaj svojega časa posvetiti otrokom, drugače se zgodi, da svojih otrok sploh ne poznajo. Igra je napeta kot kriminalka. Mladi igralci so nastopali zelo sigurno. Mala Pikica, tovarnarjeva hčerka, si je takoj osvojila srca vseh.
Med odmori je igral več lepih melodij rojanski nastajajoči glasbeni ansambel. Ob komcu so spet vsi dijaki ubrano zapeli So ptičice zbrane in himno slovenski zem-
lji: Slovenska zemlja, zemlja krasna.
Prireditev je zahtevala mnogo truda in izvenšolskega dela ter časa, a sodimo, da trud ni bil zaman. Dvorana je bila polna. Starši in prijatelji mladine so z velikim zanimanjem sledili poteku prireditve. Mirno lahko trdimo, da je prireditev v vsakem oziru uspela. Škoda, če igra »Pikica in Tonček« ne bo prišla na noben drug oder. - ZS
Kuharski tečaj v Bazovici
Pred nekaj časa se je končal kuharski tečaj, ki ga je priredil Slomškov dom. Pričel se je sredi novembra lani. Obiskovalo ga je 20 deklet in žena in sicer v dveh izmenah: v ponedeljkih in četrtkih prva skupina, v torkih in petkih druga.
Tečaj sta vodili šolski sestri Majda in Dolores iz Trsta. Skrbno sta pripravljali vse posebno za posamezne večerje, svetovali ter potrpežljivo odgovarjali na številna vprašanja, ki so jih tečajnice postavljale. Hitro so minevali tedni in marsikateri je bilo žal, da se je tečaj že bližal koncu. Tudi možem in otrokom ni šlo v račun, da se bodo morali odpovedati raznim poslasticam, ki so jih tečajnice prinašale domov.
V	ponedeljek 31. januarja sta obe skupini priredili družabni večer. Skupaj so tečajnice sestavile menu za poslovilno večerjo. Vsaka je nekaj sladkega pripravila doma, tako da je bilo po končani večerji toliko sladkarij na izbiro kakor v najbolj založeni slaščičarni.
Med smehom, petjem, glasbo ter podelitvijo diplom tečajnicam, ki so jih izdali »potrpežljivi« možje, se je približala polnoč in z njo konec večerje ter kuharskega tečaja. Ob slovesu so vse prisotne izrazile željo, da bi se še kdaj sestale in se še česa dobrega naučile.
Vse tečajnice bi se rade še enkrat prisrčno zahvalile na tem mestu organizatorju tega tečaja msgr. Zivicu za pomoč in sodelovanje; posebna zahvala naj pa gre seveda požrtvovalnima sestrama Majdi in Dolores.
Odprto pismo prof. P. Merkuju
Dragi Pavle, še po tolikih mesecih sem pod vtisom, prijetnim namreč, tvojega »prvega in naročenega« opernega dela »Kačji pastir«. Mislim, da se ne motim tudi tokrat, če ponavljam, da bo to tvoje delo stopilo na raven velikih opernih svetovnih del.
Na številne gledalce je napravila velik vtis vizualna stran predstave, zato bi želeli ponovno poslušati tvoje delo po radiu. Tako bi prišla v ospredje le glasba. Vemo, da je radio potrošil težke milijone za registracijo tega dela. Toda tvoje delo ne sme v radijske sporede. Zato namreč, ker prepoveduje poseben zakon prenos skladb svojih uslužbencev po radiu. Vodstvo RAI-a ni vedelo za to?
Da pa ne bodo šli ti milijoni v morje, predlagam, da odstopiš od radia, lahko tudi za en dan. Le tako bomo lahko poslušali tvoje delo, in vsi tisti milijoni ne bodo ostali zavrženi.
Dejal boš morda: »Kaj pa služba, plača in pokojnina?« Odgovarjam ti: »Ne boj se! Vsemogočni bogovi so vsegamogočni!«
Tvoj prijatelj Dušan Jakomin
Umrl je prof. Srečko Baraga
Iz Argentine je prišla vest, da je v Buenos Airesu 31. januarja 1977 v 76. letu življenja umrl prof. Srečko Baraga. Njegovo ime je dobro znano vsem, ki so bili po koncu vojne — od sredine 1945. leta dalje — priča obnavljanja oziroma ustanavljanja slovenskih šol v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja. To cono so upravljali zahodni zavezniki (Angleži in Američani) do 1954, nakar je prišla pod Italijo.
Kot strokovni svetovalec za slov. šolstvo pri ZVU v Trstu je dr. Baraga opravil tako pomembno delo, da mu bo nepristranska zgodovina odkazala eno najčastnejših mest. Režim v Sloveniji ga je februarja 1946 na sramotnem procesu v Ljubljani obsodil na smrt v odsotnosti. Dve leti kasneje je dr. Baraga z družino emigriral v Argentino, kjer je veliko pisal v tamkajšnje slovenske liste in publikacije.
Najbolj so ga zanimali notranjepolitični problemi in trenja v prvi in tudi v sedanji Jugoslaviji, zlasti zapleteno nacionalno vprašanje. Prof. Srečko Baraga, Notranjec po rodu, je bil zelo živahen, zgovoren in nenavadno razgledan. Poznal je ogromno Slovencev. S Kocbekom sta si bila do revolucije intimna prijatelja. Naj mu bo lahka zemlja pod Južnim križem. V. B.
Deželno tajništvo SSk za pravičen zakon o evropskih volitvah
V	zadnjih dneh je bila v poslanski zbor-niai razprava o zakonu za prve evropske parlamentarne volitve. V skladu s svojo politično linijo stalne manjšinske prisotnosti je deželno tajništvo Slovenske skupnosti poslalo predsedniku poslanske zbornice Ingrau telegram, v katerem zahteva, da pride v novem zakonu do izraza tudi prisotnost narodnih manjšin s posebnim ozirom na slovensko manjšino v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji. SSk zahteva, da se izglasujejo specifična zakonska določila, ki naj omogočijo predstavništvo narodnih manjšin v bodočem evropskem parlamentu.
Z GORIŠKEGA
Iz delovanja goriške skavtske organizacije
Precej časa je poteklo, odkar smo zadnjikrat poročali o svojem delovanju; to je bilo še pred božičem. Prav v božičnem času je bilo v naši organizaciji zelo živahno. Predvsem zaradi tekmovanja za najlepše jaslice, ki ga že več kot deset let prirejamo med člani. Tudi letos je tekmo* vanje dobro uspelo: sodelovalo je 28 izvidnikov, 5 popotnic, 35 volčičev in 23 veveric. Med večjimi je zmagal Karel Bolčina iz Gorice, drugi je bil Julijan Malič s Peči, tretja pa Cotič Nadja in Robert iz Gorice.
Med najmlajšimi pa je zmagala Monika Ferletič iz Doberdoba, druga sta bila Lojzek in Aleksander Porettd iz Gorice, tretja pa Ferletič Tanija iz Doberdoba. Poleg tega sta roverja Peter Klanjšček in Davorin Devetak pripravila v spodnji dvorani Katoliškega doma originalne modeme jaslice. Ob teh jaslicah smo se zbrali 23. decembra za božično srečanje.
V božičnem času smo imeli še zimova-nje v črnem vrhu, mašo za slovenske bolnike v psihiatrični bolnišnici, skavtski »Quiz« in obisk v Tipani pri potresencih.
Nadaljevali so sc dobri odnosi s tržaško skavtsko organizacijo v okviru SZSO. Imeli smo več sej, na katerih smo določili skupni program. Veliko pozornosti je vzbudilo vabilo, naj pristopimo k novoustanovljenemu Svetu slovanskih organizacij; o tem smo govorili .tudi na seminarju na temo Skavtizem in politika, ki je bil na Opčinah 16. januarja letos. O tem seminarju bomo še poročali, ker je načel važen problem kot je verska in politična vzgoja v skavtski organizaciji.
V nedeljo 6. januarja je bil izlet na sneg za člane SZSO. O vseh teh novicah obširno poroča glasilo goriške skavtske organizacije »Planika« v prvih štirih letošnjih številkah. Planiko ureja odbor, gradivo pa prispevajo vsak mesec razne skupine skavtov in skavtinj iz mesta in vasi. če bi kdo rad dobival Planiko, naj se oglasi na sedežu SGS (seveda bo moral nekaj prispevati).
Rupa-Peč
V sredo 9. februarja je imel cerkveni mešani pevski zbor Rupa-Peč svoj občni zbor. Predsednik Darko Durček je poudaril enaintridesetletno delovanje te pevske skupine in se v zvezi s tem zahvalil požrtvovalnim pevkam in pevcem, da redno prihajajo k vajam ter tako ohranjajo in plemenitijo slovensko kulturo.
Govora je bilo o pripravah na vsakoletni »Praznik frtalje«, ki bo zadnjo nedeljo v aprilu. V živahno razpravo so posegli tudi mladi, kar je zelo razveseljivo dejstvo in priča, kako se zbor pomlaja in veča. Prepričani smo, da bodo odslej tudi oni krepko prispevali svoje sile ter po svojih zmožnostih vršili veliko poslanstvo.
Radijski postni govori 1977
25. 2. Postni čas in premišljevanje Jezusovega trpljenja (dr. Lojze Škerl)
1.3. Spečni učenci (msgr. Stanko Zorko)
4. 3. Juda Iškariot izda Jezusa za 30 srebrnih denarjev (msgr. J. Jamnik)
8. 3. Peter zataji trikrat Jezusa (dr. Jože Prešeren)
11.3. Velika duhovnika Ana in Kajfa (dr. Angel Kosmač)
15.3. Ranjeni in užaljeni tožilci velikega zbora (dr. Jožko Markuža)
18. 3. Simon iz Cirene in Jezusov križ (g.
Marij Gerdol)
22. 3. Jezus in Veronika (g. Franc Pohajač) 25. 3. Jokajoče žene (dr. Kazimir Humar)
29.3. Pravniki velikega zbora in zasmeh-ljivcl pod križem (g. Franc Vončina)
1.4. Joana, Saloma in Magdalena pod križem (g. Jože Kunčič)
5.4. Stotnik prizna Jezusovo božanstvo (g. Dušan Jakomin)
8.4. Božja Mati drži v naročju mrtvega Sina (g. Jože Jurak)
Prešernove poezije v italijanščini
Na tiho je pred dobrim letom izšel prevod Prešernovih Poezij v italijanščini in je delo tržaškega rojaka s Proseka Franca Husuja. Uvod je napisal prešemoslovec Anton Slodnjak, izdajo pa je podprlo založniško podjetje Trofenik iz Miinchna ter Založništvo tržaškega tiska.
Do sedaj ni bilo še priložnosti, da bi ta prvi prevod vseh Prešernovih Poezij v italijanščino dostojno predstavili tukajšnjemu občinstvu. V lanskem mesecu maju je bilo sicer v načrtu, da bi prevod in prevajalca predstavili, toda prišel je potres in namera je bila odgodena.
Kar se ni zgodilo lani, se bo sedaj. Gospod Franc Husu je sprejel vabilo, da pride v Gorico in ob Prešernovem dnevu spregovori o tem velikem pesniku in o svojem prevodu v italijanščino. Franc Husu živi namreč v Rimu, ker je član družbe misijonarjev Srca Marijinega, ki jih je ustanovil sv. Anton Marija Claret. V Rimu vodi župnijo Srca Marijinega.
Organizacijo proslave sta prevzela slovenski SKAD in italijanski Movimento Po-polare. Torej mladina. Naj bo ta proslava dokaz, da se uresničuje Prešernova želja: »Ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«. K dobremu sosedstvu med Slovenci in Italijani naj pripomore tudi prihodnja Prešernova proslava v Gorici v Attemsovi palači v četrtek 24. februarja ob 20.30.
Ekumenska proslava v Katoliškem domu v Gorici
Ob smrtnem dnevu enega slovanskih blagovestnikov sv. Cirila (14. februarja 869) je tudi letos Apostoistvo sv. Cirila in Metoda priredilo v nedeljo 13. februarja v Katoliškem domu ekumensko proslavo, ki je bila kar dobro obiskana ter imela tri dele.
Ob začetku je predsednik goriškega ACM dr. Jožko Markuža pozdravil vse navzoče in podal namen proslave, nakar je ekumenski zbor (vodi Zdravko Klanjšček) zapel štiri pesmi iz vzhodne liturgije.
Osrednja točka je bilo predavanje dr. Angela Kosmača iz Ricmanj pri Trstu o srbski Cerkvi. Na prav zanimiv način je prikazal njen zgodovinski raz/voj, njene težave ter sedanji položaj.
Sledilo je predvajanje barvnih diapozitivov, ki jih je posnela gdč. Ivanka Furlan iz Trsta ob zadnjem ekumenskem potovanju po črni gori in Bosni, ki je udeležencem poživilo spomin na lepe dneve sožitja ob isti ideji, ostalim pa približalo zanimivosti in lepoto obiskanih krajev.
Štandrež
Gostovanje v Desklah. Gledališka skupina PD Štamdrež je preteklo nedeljo 13. februarja gostovala v Desklah. Tam so imeli kulturni teden in za zaključek so povabili štandreške igralce, da so nastopili z »Beneškimi trojčki«. Nastop je bil v dvorani tamkajšnjega Kulturnega doma. Občinstvo je polnoštevilno zasedlo dvorano in ni štedilo s priznanjem štandreškim igralcem. Kot vemo, si igralci to priznanje tudi zaslužijo.
Doberdob
Sestanek sekcije SSk. V ponedeljek 14. februarja se je v Jamljah ponovno sestal odbor novoustanovljene sekcije Slovenske skupnosti v Doberdobu. Seja je bila izredno živahna, saj je med člani veliko navdušenje za program edine slovenske stranke v Italiji.
Odbor je z zadovoljstvom vzel na znanje obisk v Ljubljani in program za bližnji deželni kongres SSk, si zastavil načrt za svoje delovanje, poglobil pereče probleme v doberdobski občini ter se seznanil s težavami zastopnikov SSk v doberdobskem občinskem svetu. Ugotovil je, koliko koristnega je občinska uprava zamudila za svoje prebivalstvo, za občino in za Slovence sploh, ker ni hotela in noče sprejemati tehtnih predlogov s strani svetovalcev SSk.
Odbor se je nato ponovno zaustavil pri nezaslišanem dejstvu, da se domačini, ki se smatrajo za demokrate, še danes poslužujejo fašističnega sistema ustrahovanja zlasti mladine in žena, ki se priznavajo za prijatelje in somišljenike SSk. Nekateri člani so bili celo javno obtoženi protislo-venstva in označeni za »fašiste«.
Soglasno je bila zato izglasovana izjava, v kateri se obsojajo diktatorski in nasilni nastopi tako imenovanih »protifašistov« napram slovenskim demokratom SSk in se pozivajo zastopniki krajevnih sekcij, naj posredujejo pri svojih članih in somišljenikih, da se prepreči omenjena sramota v slovenski občini, ki prav gotovo ni v skladu z osnovnimi načeli demokracije in z ustavo samo.
Pastirček štev. 5
»Starejši brat katehet« opozori mlade bralce na praznik Darovanja Gospodovega ali na svečnico. Tudi oni naj hodijo v luči in naj bodo tudi pod pustno masko božji otroci. Poleg povesti v nadaljevanju najdemo še bosensko pravljico »Pravica in krivica«, pa prijetne zgodbe »Ti presnete hruške!«, »Pejkelj« in »Cingeljček«. Slikanica govori o prevaranih kosih.
V literarnem koledarju se srečamo s pesnikom Francetom Prešernom, Mariza Pe-rat zaključi obisk goriškega griča, kjer stoji grad, z ogledom zgodovinskega muzeja, Branko opiše športno igro rugby. Na besedilo Ljubke Šorli je njen sin Andrej Bratuž uglasbil pesem »Veter«. Pesmi so prispevali Zora Saksida, Ljubka Šorli in Jožek Hvala. Objavljeni sta dve prisrčni risbi Marjetice Vrtovec in I. Bresciani, oba iz prvega razreda osnovne šole v Gorici.
Poleg ugank in križank imajo mladi bralci kar dosti možnosti za urjenje duha. Med tremi odgovori na vprašanja je le eden pravilen, v odstavku »Iz slovenske književnosti« se skriva kar 16 naših pesnikov in pisateljev, podjetni pesniki pa bodo dokončali pesem »Prišla bo«. Dopisi, vsaj nekateri, so že pravi pripovedni spisi, kot npr. Marka Vrtovec iz Gorice in Tatjane Usenich iz Trsta. Sploh se opaža, da »Pastirček« zajema vedno večji krog mladih dopisnikov, kar nam je vsem, predvsem odraslim, v veliko veselje. - jk
V organizaciji akademskega društva SKAD in Movimento Popolare iz Gorice bo v četrtek 24. februarja ob 20.30 v
dvorani palače Attems v Gorici
4
Prešernova proslava
Na proslavi bo govoril Franc Husu, prevajatelj Prešernovih Poezij na italijanski jezik. Poleg tega bodo še recitacije Prešernovih pesmi v obeh jezikih in nastop moškega zbora »M. Filej«. Ker je proslava namenjena tudi italijanskim občanom, bo g. Husu govoril v italijanščini.
Šport
Olympia - Lambertin 0 : 3
Odbojkarji 01ympije so se morali že znova vdati pred močnejšim nasprotnikom; v soboto je bil to videmski Lambertin. Poraz se je že nekaj dni pred tekmo samo profiliral kot neizbežen, kajti v minulem tednu so se že tako redke vrste go-riških predstavnikov še bolj zredčile z izgubo kar dveh igralcev. Eden je zbolel, drugi pa je bil službeno odsoten. Zaradi tako okrnjenega moštva so prišli na račun rezervni odbojkarji. Ne glede na te okoliščine bi bil lahko skupni nastop ekipe prav lahko boljši, že zaradi občinstva.
Na pustno nedeljo 20. februarja ob 16.30 bo v dvorani Katol. doma v Gorici
PUSTNA PRIREDITEV
Nastopile bodo razne skupine iz mesta in z vasi s komičnimi prizori. Vsi, ki želite v veselju preživeti zadnjo pustno nedeljo, prisrčno vabljeni!
Za kmetovalce
Pomladi nasproti
Skrajni čas je, da si pripravimo cepiče sadnega drevja in trt, če imamo namen kaj cepiti. Te beremo le od tistega, o čemer vemo, da je dobro v vseh ozirih. Narezane cepiče postavimo vedno z glavo navzdol v tako posodo, ki je dovolj globoka, zasujemo do vrha z drobnim peskom, ki mora biti suh in jih shranimo v kleti.
Zadnja leta cepim do centimetra premera v oko, navadno v speče, čez poldrug centimeter debele pa za lub in to takrat, ko je podlaga že dobro vzbrstela ali ko je dodobra sočna. Najboljši način cepljenja je vsekakor v oko, naj slabši pa v razkol.
Prvi lep brezvetrni dan poškropimo sadno drevje, najpotrebnejše so pač breskve. Če ne storimo tega, bomo imeli pozneje veliko škode; sicer pa že sedaj opazimo napade smolike in sikrlupa. Se razume, da mora biti sadno drevje prej obrezano.
Ne pozabimo, da morajo biti trte najkasneje do konca marca obrezane in povezane, okopljemo jih lahko tudi pozneje, če kak nemarnež še ni pretočil vina, je skrajni čas, da to napravi; sicer je pa že v navadi, da se januarja pretoči vino drugič.
Vreme skoro vso jesen in zimo salamensko nagaja; prejšnji mesec smo imeli skoro 200 mm dežja in decembra nekaj manj, tako da smo ostali z vsemi opravili zelo zadaj, posebno pa z zemljo.
Naši stari so vedno pravili, da mora priti krompir v premrlo zemljo, a pri nas je presneto malo zemlja zmrznila. Krompirju je najbolje, da pognojimo s hlevskim gnojem; kjer pa tega ni, je treba nabaviti koncentriran hlevski gnoj. Takoj po oranju ali kopanju je bilo treba potrositi kako kalijevo gnojilo. Krompir za seme si moramo preskrbeti vedno le iz visokih leg in se razume dobre vrste.
Fantje so se pač predali neki pasivni vlogi, ki so si jo sami namenili, kot da bi bilo vnaprej vse izgubljeno. Dejansko pa so Videmčani vse prej kot blesteli. To je bilo očitno zlasti v drugem setu, ko so se naši obnašali kot enakovreden sogovornik (15 : 13). Poglavje zase pa je pristransko sodnikovo sojenje, zaradi česar so se vsi zgražali; toda v takih primerih ni pomoči. Sicer pa nesposobnost ne dela časti sodniškemu kadru.
S tem porazom si je 01ympia verjetno zaprla pot v skupino za napredovanje, za kar bi se lahko potegovala z nekoliko boljšo razliko v setih. Zadnje kolo bo videlo goriško šesterico v Vidmu pred domačimi Redarji (Vigili). Tekma bo v nedeljo ob 10. uri; nato bo teden počitka in potem najbrž drugega dela prvenstva.
OBVESTILA
Neprimerna igra. Po italijanski televiziji smo v nedeljo 13. februarja zvečer mogli videti nekaj bežnih prizorov iz igre »Benečanka«, ki jo te dni uprizarja SSG iz Trsta. Na podlagi tega, kar smo videli in slišali, menimo, da igra ni primerna za družinski abonma, pa tudi za odrasle je zaradi svoje plehkosti vse prej kot vredna ogleda. Vodstvu SSG se čudimo, da vztraja na te vrste predstavah.
SKPD »Mirko Fllej« vabi člane in prijatelje na občni zbor, ki bo 28. februarja ob 20.30 v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici.
Slovenska prosveta iz Trsta obvešča člane, da bo občni zbor v petek 25. februarja ob 20.30 v društvenih prostorih.
Slovenski kulturni klub v Trstu priredi družabni večer s plesom na pustno soboto 19. feb mar j a ob 19.30 v društvenih prostorih.
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu
vljudno vabi na »Srečanje z vitezom žalostne postave« na pustni ponedeljek 21. februarja ob 20.15 v društvenih prostorih v ulici Donizetti 3.
Dolina. V nedeljo 20. februarja bo gostoval v dolinski cerkvi pevski zbor iz Škofij. Pel bo med župnijsko mašo ob 10.30; po maši bo sledil kratek pevski koncert v cerkvi.
Za romanje v Fatimo se je prijavilo 41 potnikov; na voljo je še pet mest. Kdor želi, naj pohiti.
Ob 40. obletnici smrti Lojzeta Bratuža
daruje njegova družina za podgorsko cerkev, za PD Podgora ter za zbore »Lojze Bratuž«, »Andrej Paglavec« in »Rupa-Peč« po 30.000 lir.
V spomin Lojzetu Bratužu ob 40. obletnici smrti daruje Cilka Kovač za slovensko duhovnijo v Gorici in za »Našo pot« po 5.000 lir; v isti namen daruje Minka Žvokelj za »Pastirčka« in za »Našo pot« po 5.000 lir.
V spomin Ivanke Žvanut: Ida Stibilj za sklad Katoliškega glasa po 7.500 lir.
V spomin dragega očeta Gašperja Dur-java ob 25. obletnici smrti darujejo hčere in sinova za slov. duhovnijo 15.000 in za cerkev p. Leopolda 10.000 lir.
V spomin pokojnega očeta Valentina Bensa daruje hčerka Marica za sklad Katoliškega glasa 20.000, za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče in za goriške skavte pa po 10.000 lir.
Za »Pastirčka«: Železnik-Udovič ob 40. obletnici smrti velikega prijatelja mladine učitelja Lojzeta Bratuža 40.000 lir.
Za Marijino družvo, ul. Risorta 3, Trst: Ivana Bressi 5.000 lir in N. N. 5.000 lir v spomin pok. Ivana Omerse; Pavla Novak 10.000; Abram Kristina 50.000; B. I. 10.000; Š. G. ob smrti svojega brata 47.000; U. D. 60.000; iz zapuščine pok. B. Spacal 50.000; Abram Kristina 50.000; Coceani Ana 20.000; Bomardis N. 3.000; Šinigoj A. 5.000; G. M. 20.000; Gallo Karla 45.000; Simonič M. 25.000; M. P. 100.000; S. M. 6.000; U. C. 10.000; I. Vrh 50.000; N. N. 10.000; R. Pelc 50.000; H. B. 20.000 in več članic 69.000; za nagrobni spomenik pok. Ivana Omersa so članice darovale 187.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: S. K. 20.000; Rina Bole 30.000; Jože Rosa 10.000 lir.
Za Finžgarjev dom na Opčinah ob desetletnici N. N. 10.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Marija Prezzi v spomin pok. Pierine Sa-ražin 5.000; v isti namen: Amalija Šk-ilar 3.000, Marija Bizjak 5.000, Marija Zivic 5.000; Rožica in Ivo Kokorovec v spomin pok. Pierine Saražin in pokojnega Antona Škamperle 5.000; N. N. v spomin na svoje drage pokojne 5.000 lir.
Za cerkev p. Leopolda v Dom ju: M. I. 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa claj večni pokoj!
Ljubljanska TV
Spored od 20. do 26. februarja 1977 Nedelja: 11.00 Raziskovalci, film. 11.55 Smuški skoki. 14.50 Nedeljsko popoldne. 17.45 Veliki poglavar, film. 20.00 Marija, nad. 21.20 Gvineja. 21.45 Šport.
Ponedeljek: 17.15 Narava Japonske. 17.55 Nega otroka. 18.45 Mladi za mlade. 20.00 Oprostite, TV igra. 21.05 Kulturne diagonale. 21.45 Kratek film.
Torek: 17.10 Zverinice iz Rezije. 17.30 Pika Nogavička. 20.40 Zvezde gledajo z neba, nadalj. 21.30 Glasba.
Sreda: 17.00 Kralj Matjaž in Alenčica. 17.15 Renoir, dokum. film. 17.55 Na sedmi stezi. 18.30 Glasba. 20.00 Služabnik, film.
Četrtek: 15.00 človek in okolje. 17.30 Mala čebelica. 18.05 Viva Verdi, film. 18.35 P. Zidar: Ferenc, Ferenc. 20.00 Koncert.
21.00 Mir ali vojna. 21.50 Miniature.
Petek: 17.10 Križem kražem. 18.10 Jugoslovanska folklora. 20.05 Boussardelovi, nadalj. 20.55 Prvo berilo. 21.30 Ulice San Francisca, film. 22.30 Namizni tenis.
Sobota:	16.10 Košarka Zadar: Bosna.
18.00 Mladinski film. 20.00 TV Žehtnik. 20.40 Alfredo, Alfredo, film.
MtlrSM
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 12.45, 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 20. do 26. februarja 1977 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vera in naš čas. 10.00 Praznična matineja. 10.30 Orkestri. 11.05 Mladinski oder: »Rokovnjači«. 11.35 Nabožna glasba. 12.15 Glasba po željah. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.15 Slov. ljudske pesmi. 14.05 Operete. 14.35 Lahka glasba.
15.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.45 Iz svetovne folklore. 10.15 Koncert. 10.30 Poslušali boste. 11.35 Glasba.
13.00 Sestanek. 14.05 Franc Jeza: »Moč ljubezni«, roman v nadaljevanjih. 14.25 Glasba. 17.05 Simfonični koncert. 18.05 Srečanje z zborovodji. 18.25 Zborovska glasba.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Radio za šole (otroški vrtec). 9.40 Iz italijanske folklore. 10.15 Koncert. 10.40 Deželna vina. 13.00 Sestanek. F. Jeza: »Moč ljubezni«. 14.25 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Simfonični koncert. 18.05 Problemi slov. jezika. 18.15 Slovenski zbori.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Liki iz naše preteklosti. 9.45 Iz slovenske folklore. 10.15 Koncert. 10.40 Zenski liki v romanu. 11.40 Radio za šole (za I. stopnjo osn. šole)
13.00 Sestanek. 14.05 F. Jeza: »Moč ljubezni«. 14.25 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni solisti. 17.20 Kdo vam je bolj všeč.
18.05 »Glej, kako lepo se dan prične«, radijska igra.
Četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo.
9.40 Iz deželne folklore. 10.15 Koncert.
10.40 Kje so moje rožice. 11.00 Popevke.
11.40 Radio za šole (II. stopnja osn. šole).
13.00 Sestanek ob trinajstih. 14.05 F. Jeza: »Moč ljubezni«. 14.25 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Poje sopranistka G. Paulizza.
18.05 Delavska gibanja v našem stoletju. 18.25 Revija cerkvenih zborov v Trstu 1976.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Karnajska dolina v delih Ippolita Nieva. 9.40 Zborovska glasba. 10.15 Koncert. 11.30 Radio za srednje šole. 11.20 Glasba. 11.35 Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. 13.00 Sestanek.
14.05 F. Jeza: »Moč -ljubezni«. 14.25 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji. 17.25 Glasba. 18.05 Kulturni dogodki. 18.20 Domači zvoki.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 10.15 Koncert. 10.40 Družina v sodobni družbi. 11.35 Pratika.
13.00 Sestanek. 14.05 F. Jeza: »Moč ljubezni«. 14.25 Glasba. 15.45 Poslušajmo spet.
18.05 Postne pesmi.
Za cerkev v Zgoniku: namesto cvetja v spomin Vide Škerk iz Saleža darujejo Milka Budin 20.000, Aleksandra in Jožko Škrk 10.000, Tatjana Gerardi 5.000, družina Josipa škric 5.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Jožica in Gregor namesto cvetja na grob dragega strica Dorčeta Terčon 30.000 lir.
Za cerkev na Sv. gori: namesto cvetja na grob Mariji Skubin vd. Reja darujejo Kristina, Alojzija in Zofija 20.000 lir.
Za salezijanskega misijonarja Mlinariča v Afriki: N. N. iz Saleža 10.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N., Gorica, 500.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: tnsgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: Rafaela Makuc 10.000; A. B. ob 25-lelnici bratove smrti 10.000; M. Manfreda 2.000;Jožef Perin iz Števerjana v spomin Lojzeta Bratuža ob 40-letnici smrti 5.000; R. Cotič, Vrh, 2.000; Pepca Srebrnič 5.000; po Mirki K. 5.500; N. N. iz Samatorce 2.000; N. N. iz Saleža v spomin pok. Vide Škrk 5.000; razni 8.000 lir.
Za slovensko duhovnijo namesto cvetja na grob prof. Ubaldu Zalateo daruje Kristina Mazora 10.000 lir.
Za Katoliški dom: pok. Ubald Zalateo 3.000; Z. M. 20.000; N. M. 10.000; A. V. 10.000; Marijina družba 10.000 lir.
V ponedeljek 14. februarja je v Gospodu zaspal trgovec
Dorče Terčon
Žalostno vest sporočajo žena Anica, sinova Drejc in Antck, hčerka Anica, brat Albin, sestra Marica in drugo sorodstvo.
Zahvaljujemo se vsem, ki so ga na kateri koli način počastili. Posebna zahvala gg. Rejcu, Markuži, Žerjalu in Breclju, zdravnikoma Delamiju in Magrisu, zboru »Fantje izpod Grmade« in cerkvenim pevcem, domači godbi ter govorniku g. Kosmini. Ohranili ga bomo v trajnem spominu.
Sest jan - Nabrežina ■ Kranj - Ljubljana, 16. februarja 1977