LETNIK XVIII., ST. 38 (857) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 17. OKTOBRA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		IH
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jurij Paljk
Za solidarno družbo!
// začetka prihodnjega leta v Slove-I Inijo ne bo prihajalo več tri tisoč ton hrane, ki smo jo vsako leto razdelili več kot sto tisoč potrebnim pomoči v Sloveniji, in prav ta množica na rob potisnjenih ljudi bo prihodnje leto spet potrkala na naša vrata in sami ne vemo, kako jim bomo lahko pomagali", je bila na seminarju za sodelavce Karitas na Mirenskem Gradu minuli petek, 11. t. m., preprosto povedna Jožica Ličen, sodelavka dobrodelne organizacije koprske škofije Karitas, ki je še dodala, da so o tem obvestili slovensko vlado in posamezne ministre sedanje slovenske vlade, le-ti so jih seveda poslušali, a obljubili niso ničesar.
"Mikro posojila so izjemno pomembna za ljudi v stiski, ki živijo ob nas, gre za majhna bančna posojila v vrednosti od tisoč do tri tisoč evrov, ki jih dve krajevni banki nudita po izjemno ugodnih obrestih in odplačuje se jih v šestdesetih obrokih. Kar je najbolj razveseljivo pri teh mikro posojilih, je dejstvo, da ljudje, ki prejmejo ta posojila, jih redno vrnejo, in to veliko prej kot vsi drugi, ki imajo bančna posojila", je bil jasen vodja goriške Karitas g. Paolo Zuttion, ko je pred tednom dni v Gorici predstavljal nove pobude finančne pomoči najbolj potrebnim na Goriškem. Prisoten sem bil pri obeh dogodkih in tudi zato lahko zapišem, da so poročila o socialnem stanju tako v Sloveniji kot na Goriškem pretresljiva, še bolj pretresljivo pa je poslušati sodelavce Karitas, ki vsi prostovoljno delajo in skušajo zajeziti socialno stisko vse večjega števila potrebnih v naši sredini. Pri svojem delu so iznajdljivi, predvsem pa so tihi, nekričavi pričevalci krščanskega socialnega nauka, ki sloni na evangeliju in zahteva od vsakega kristjana, da pomaga vsakemu človeku, ki je potreben pomoči. Teh je sedaj veliko, predvsem so to ljudje, ki so zaradi današnje gospodarske in finančne krize ostali brez delovnega mesta, brez službe, brez plače, preprosto, a dovolj zgovorno povedano.
Če je res, da se je vsem nam v desetih letih skorajda razpolovila kupna moč, kar preprosti ljude lahko zelo nazorno vidimo ob obisku trgovine z jestvinami, da ne govorimo, kako je to očitno ob nakupu avtomobila, pa je tudi res, da vsaj tisti, ki smo še zaposleni, lahko nekaj naredimo, da bo življenje tudi tistim, ki niso taki srečneži, kot smo mi, vsaj znosno, če že ne lepo.
Dobrodelne organizacije, kakršna je Karitas, pa naj gre za slovensko ali goriško, tržaško, videmsko, so živa priča, kako se tudi danes, tudi v najtežjih časih torej, zmore in vedno v tišini pomagati ljudem, ki so potisnjeni na rob družbe, pa naj gre za finančno pomoč, pomoč v hrani, pomoč pri plačevanju položnic za vodo, za električno energijo, za razdeljevanje oblek in obutve, večkrat pa tudi za tisto preprosto človeško toplino, ki je je vse manj v naši družbi. Tako so, recimo, pri Karitas koprske škofije priredili posebne pogovore z neslovenskimi delavci, ki so jih vrgli na cesto in na Goriškem niso imeli nobenega sogovornika več, s katerim bi se lahko vsaj dostojno pogovorili o svojih težavah, mu zaupali svojo stisko in morda ravno v pogovoru ponovno našli smisel za svoje življenje, ki teče daleč stran od družine in svojcev, prijateljev.
In ni res, da smo nemočni, vsakdo od nas lahko pomaga, tudi s skromnim darom, tudi z navidez nepomembnim darom lahko skupaj, povezani, naredimo veliko, da bo naša družba bolj topla, bolj človeška in zato bolj solidarna!
QEEQ Slori in Inštitut za narodnostna vprašanja
Položaj slovenske narodne skupnosti ni tako negativen, kot se na prvi pogled lahko zdi
n
p:
koložaj slovenske narodne skupnosti ni tako negativen, kot se na prvi pogled lahko zdi. Po analizi podatkov, sem prišla do sklepa, da manjšinci bolehajo za enimi in istimi boleznimi že več let.
Sploh pa ne gre za hude patologije: problem je v tem, da se pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji vdajajo malodušju zaradi pojava predhodnih simptomov, kar jim onemogoča pravšnjo reakcijo na bolezni same".
S to oceno je dr. Sara Brezigar sklenila svoj poseg na srečanju, ki sta ga v četrtek, 10. oktobra, v dvorani ZKB na Opčinah priredila Slovenski raziskovalni inštitut in Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, da bi tržaški sredini predstavila izsledke široke in poglobljene raziskave, ki jo je prav dr. Brezigarjeva, sodelavka ljubljanske raziskovalne ustanove, izvedla o temi Evalvacija stanja in razvojne perspektive slo-
J	jA	j
		j[
venske narodne skupnosti v Italiji.
Sara Brezigar je v svojem delu upoštevala stanje šestih družbenih področij, ki so za proučitev položaja slovenske narodne skupnosti reprezentativni glede manjšinske organiziranosti: Brezigarjeva je tako proučila položaj jezika, šole, kulture, medijev, ekonomske dejavnosti in politične participacije. Raziskava je slonela na daljših intervjujih, ki jih je raziskovalka izvedla s pripadniki treh ciljnih skupin, in sicer s predstavniki manjšine na posameznih proučenih področjih, z uporabniki teh področij (tudi italijanskimi) in s strokovnjaki, ki se v naši sredini ukvarjajo s podobnimi vprašanji. Preden je Brezigarjeva razčlenila rezultate raziskave, je
Q£
O
u_
2
?
O
s*:
G
2
in
'O
0Q
O
Društvo slovenskih izobražencev Goli otok — Titov gulag
Srečanje z avtorjem dr. Božidarjem Jezernikom Peterlinova dvorana v Trstu, 21. oktobra ob 20.30
Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič Dvakratni slovenski zapornik na Golem otoku
Časnikarka Alenka Puhar se pogovarja z mag. Andrejem Aplencem Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici, 24. oktobra ob 20.00
Krožek za družbena vprašanja Virgil Sček Kominform in tržaški Slovenci
Okrogla miza o knjigi prof. Nine Lončar Na Tržaškem naslednji teden
občinstvu zaupala, da so bili pogledi intervjuvancev glede določenih problemov še kar enotni, kar priča o tem, da so morda razlike v manjšini manjše od tega, kar se sprva zdijo.
Intervjuvanci menijo, da so jezikovne pravice manjšine ustrezne, čeprav niso sistemsko podprte. Razširjeni sta nepoznavanje in nekoristenje jezikovnih pravic, saj manjka v manjšini pravšnja promocija le-teh. Občuteno večje je zanimanje za slovenski jezik s strani pripadnikov večinske skupnosti, prav tako se je izboljšal status slovenščine (po mnenju starejših je ta vidik le površinski, bolj optimistične so mlajše generacije). Nekatere pravice niso za intervjuvance življenjskega pomena (npr. možnost za spremembo poitalijančene oblike priimka), dokaj skromno je uveljavljanje vidne dvojezičnosti, kar priča o tem, da slovenščina še ni 'jezik okolja'. Položaj na šolskem področju je Brezigarjeva poglobljeno analizirala na letošnji Dragi, kjer je prišla na dan zapletena podoba slovenskega šolskega sistema in njegovih perspektiv. Na predstavitvi svoje raziskave je raziskovalka poudarila, da intevjuvanci manjšinsko šolo načeloma imajo za pomemben dejavnik pri reprodukciji manjšinskih vrednot in pri reprodukciji manjšine kot take. Dejanski položaj slovenske šole pa ne zadošča tem pričakovanjem.
/str. 10
Priznanje
Tržaški župan Roberto Cosolini je škedenjskemu kaplanu g. Dušanu Jakominu izročil pomembno priznanje
NOVI
GLAS
17. oktobra 2013
Po nesrečah begunskih ladij
Italija krepi navzočnost v Sredozemskem morju
Italijanska vlada se je po vrsti tragedij v Sredozemskem morju odločila okrepiti zmogljivosti za odkrivanje in pomoč ladjam z migranti. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, so od ponedeljka zjutraj potrojili število italijanskih ladij in zračnih plovil v Sredozemlju. Pribež-niki medtem še naprej poročajo o grozotah, ki so jim bili priča na poti v zadnjih tednih, ko je v morju južno od Sicilije našlo smrt skoraj 400 oseb.
Italija želi s krepitvijo prisotnosti "reševati človeška življenja v Sredozemskem morju, ki se spreminja v skupinski grob", je v pogovoru za nedeljsko izdajo dnevnika La Repubblica odločitev o okrepitvi nadzora morja pojasnil premier Enrico Letta. "Nujno je, da Evropa nemudoma najde odgovor na dramo v Sredozemlju in na Lampedusi", je poudaril. Letta je izrazil tudi zadovoljstvo, da bo na pritisk Italije in Francije tema priseljevanja na dnevnem redu prihodnjega vrha Evropske
unije, ki bo potekal 24. in 25. oktobra. Prejšnjo soboto je italijanski premier po telefonu govoril z malteškim kolegom Josephom Muscatom, ki mu je zatrdil, da ob vrhu EU ne bo zapustil pogajalske mize, dokler glede vprašanja beguncev ne bodo prišli do konkretne rešitve. Italijanski premier se je medtem v pogovoru za časnik znova zavzel za spremembo zloglasnega italijanskega zakona Bossi-Fini, ki nezakoniti vstop v državo opredeljuje kot kaznivo dejanje.
La Repubblica je ta teden začela zbiranje podpisov pod peticijo za spremembo italijanske azilne zakonodaje. V le nekaj dneh so zbrali okoli 85.000 podpisov, poziv pa je med drugim podprlo več vidnih politikov, intelektualcev in umetnikov. Kampanjo za spremembo zakona sta podprli tudi
italijanska ministrica za integracije Cecile Kyenge, ki ima tudi kongovske korenine, ter Cerkev. Prejšnji petek, 11. oktobra, je v Sredozemskem morju prišlo do
nove tragične nesreče ladje z begunci. Coln z okoli 250 ljudmi na krovu se je potopil med Malto in Lampeduso. Utonilo je najmanj 34 ljudi. Okoli 150 preživelih so odpeljali na Malto, še kakšnih 50 pa na Lampeduso. Nesreča se je zgodila v malteških
vodah, v reševalni akciji pa sta sodelovali malteška in italijanska obalna straža. Preživeli begunci so kasneje za medije spregovorili o grozotah, ki so jim bili priča. Ko so odrinili z libijske obale, so nanje streljali ter dva ubili, navajajo. Ladjo naj bi več ur zasledoval libijski vojaški čoln z oboroženimi moškimi, ki bi po poročanju migrantov lahko bili pripadniki milic ali pa rivalske skupine tihotapcev z ljudmi. Še kakih 50 preživelih in trupla umrlih - med temi je bilo tudi
veliko otrok - so medtem prepeljali na italijanski otok Lampeduso.
Županja Lampeduse Giusy Nico-lini je bila ob novi tragediji, ki se je zgodila v bližini otoka, pretresena. To je bila namreč v dobrem tednu dni že druga huda nesreča
na območju. "Evropa mora končno nekaj storiti, da bi ustavili val beguncev. Lampedusa je premajhna, da bi bila kos tej situaciji", je dejala.
Predsednik dežele Sicilije Rosa-rio Crocetta je vlado v Rimu in predstavnike v Bruslju pozval k takojšnjemu ukrepanju. "Preprečiti moramo, da bi novi begunci izgubili življenje. Na Siciliji sem pripravljen razglasiti izredne razmere, da bi s tem končno sprejeli konkretne in odločilne ukrepe proti trgovanju z ljudmi", je dejal Crocetta. Evropska komisarka za notranje zadeve Cecilia Maistrom pa je sporočila, da je reševalno operacijo spremljala "z žalostjo in zaskrbljenostjo", ob tem pa Italijo in Malto pohvalila za njun hitri odziv.
Libijski premier Ali Zei-dan je v nedeljo poudaril, da se je odločen spopasti s problemom nezakonitih migracij. Po srečanju z malteškim kolegom Muscatom je zaprosil EU za pomoč pri urjenju in v opremi za lažji nadzor libijskih kopenskih in morskih meja. Med drugim je EU prosil za dostop do njenega satelitskega sistema. Muscat pa je na skupni novinarski konferenci v Tripo-
liju napovedal, da bo vsebino pogovorov z libijskim premierjem glede krepitve varnostnega sodelovanja in boja proti nezakonitim migracijam prenesel evropskim voditeljem držav in vlad. Zeidan sicer incidenta s streljanjem na begunsko ladjo ni mogel potrditi, so pa libijske oblasti o njem odprle preiskavo, je zatrdil.
Da bi se na lastne oči prepričal, kako se na Lampedusi soočajo s pritiskom beguncev in posledicami tragedij, pa tudi zato, da bi se poklonil žrtvam in izrazil solidarnost, je 9. oktobra obiskal otok tudi sam predsednik Evropske komisije Jose Manuel Bar-roso. Skupaj s premierjem Letto je naletel na neprijazen sprejem. Na letališču so ju sprejeli aktivisti in krajani, ki so glasno protestirali proti evropski migrantski politiki. Srečala sta se s predstavniki reševalcev, humanitarnih organizacij in skupinami migrantov iz Eritreje, Somalije in Sirije. "Evropa se ne more obrniti stran", je dejal Barroso na novinarski konferenci in dodal, da "ta tragedija kaže, da moramo nujno okrepiti naša prizadevanja". Evropa bi morala po njegovem dajati upanje tistim, ki so prisiljeni bežati zaradi vojne. Ob tem je Evropa obljubila 30 milijonov evrov evropskih sredstev za pomoč beguncem v Italiji.
Obhajanje zgodovinskega spomina
Obisk veleposlanika Iztoka Mirošiča v Viscu
Veleposlanik Republike Slovenije v Rimu Iztok Mirošič je v petek, 11. oktobra 2013, obiskal nekdanje fašistično taborišče v Viscu in na spomenik internirancem in žrtvam, v spremstvu županje Visca Elene Cecotti in konzulke Eliške Kersnič Žmavc, v imenu Republike Slovenije položil venec.
V	pogovoru z županjo Cecottije-vo je veleposlanik Mirošič poudaril pomen, ki ga Slovenija na-
menja ohranjanju zgodovinskega spomina in dolžnega primernega spoštovanja do umrlih in tistih, ki so v taboriščih trpeli. To ni le vprašanje pietete do internirancev in žrtev v nekdanjem taborišču, temveč predvsem prizadevanje, da se tragični dogodki, ki so v prejšnjem stoletju zaznamovali odnose med državama, ne bi nikoli več ponovili. Ohranjanje zgodovinskega spomina hkrati
pomeni učenje mladih rodov o pomenu tolerance in sprejemanja drugačnosti, kar je ena od temeljnih vrednot Evropske unije. Sogovornico je veleposlanik seznanil o pogovoru, ki sta ga o Viscu nedavno imela predsednika obeh vlad, ter s pobudami slovenskega pisatelja Borisa Pahorja. S svojim obiskom je veleposlanik želel poudariti tudi interes Republike Slovenije za problematiko primerne ureditve spominskega parka v taborišču Visco.
Županja Elena Cecotti je zagotovila, da občina želi ohraniti območje nekdanjega taborišča v Viscu in na njegovem delu urediti spominski park. Za majhno občino to sicer pomeni velik fi-
nančen zalogaj, tako da je županja izrazila pričakovanje, da bodo Viscu pri tem na pomoč priskočile tudi druge lokalne oblasti. Županja upa, da bo projekt podprla tudi Slovenija. Veleposlanik Mirošič je županjo Cecottijevo zaprosil, da bi občina Visco uredila in očistila dostopno pot do spomenika v nekdanjem fašističnem taborišču, tako da bi državna delegacija Republike Slovenije ob dnevu spomina na mrtve na kraju lahko položila venec.
Ob obisku se je veleposlanik srečal tudi s prof. Ferrucciom Tassinom, ki si prizadeva za zavarovanje nekdanjega taborišča Visco in njegovo preureditev v park spomina.
Povejmo na glas
Vse bolj nujna ekonomska solidarnost
V	času, v katerem živimo, je vse bolj nujna ekonomska solidarnost. To velja podčrtati zato, ker obstaja tudi solidarnost, ki je duševne oziroma sočutne narave. Ko je človek v stiski, mu dene dobro iskreno čuteča beseda, občutek, da drugi vedo zanj in za njegovo počutje ter mu vsaj v mislih in nagovorih stojijo ob strani. Ne da tovrstna pomoč ne bi imela dragocenega pomena, če ima čisti namen in jo darovalec zna prenesti na sočloveka, vendar se zdi, da vsega ne more rešiti, posebno če je stiska določenega posameznika in ljudi ekonomske narave. In vse kaže, da je danes vse vplivnejši razlog stisk ekonomskega značaja in da je posledično le t. i. ekonomska solidarnost tista, ki lahko materialne stiske zmanjša ali celo popolnoma odpravi. Ni torej dovolj izražati zgolj besedno solidarnost tistim, ki živijo na pragu revščine ali pod njo. Ni dovolj sočutno trepljati po rami tiste italijanske upokojence, katerih pokojnina je nižja od petsto evrov - in teh je kar dva milijona in dvesto tisoč. Ni dovolj sočustvovati s tistimi petimi odstotki prebivalstva, ki zaradi velikih ekonomskih težav potrebuje pomoč v hrani. In slednjič ni dovolj prelagati ekonomske solidarnosti na dobrodelne organizacije, ki naredijo, kar morejo. V Sloveniji npr. Rdeči križ in Slovenska Karitas s paketi s hrano oskrbujeta več kot sto tisoč oseb in podobno gotovo podobne organizacije v drugih državah oskrbujejo svoje prebivalce. Ekonomska solidarnost
bi se morala uresničevati v parlamentih, ki predstavljajo družbo v celoti in ne nazadnje razpolagajo z zares velikimi sredstvi. Parlamenti bi lahko zagotovili - in pravzaprav morali zagotoviti - vsem, ki jih zaradi teh ali onih razlogov pesti revščina, da bi živeli bolj dostojno življenje. To bi pomenilo, da želi biti družba ekonomsko zares solidarna. In zakaj tega družbe ne storijo? Ker v parlamentih ni predstavnikov revnih slojev, ali pa jih je tako malo, da je njihov nagovor le glas v puščavi? Ker predstavniki srednjih in bogatejših slojev, ki so v večini, problema ljudi v ekonomski stiski preprosto ne vidijo? Ali nočejo videti? Ali pa jih ne vidijo zato, ker revnih razen nekaj skrajnih primerov sploh ne opaziš? Opazijo jih le statistike, ko pa se ozreš naokrog, ni nikjer nikogar. Globlji razmislek seveda ugotavlja, da se revni ne kažejo drugim, slej ko prej jih je sram v družbi, kjer ugled uživajo bogati in premožni. Revni, kot bi se skrivali, in tako si družba oddahne, saj jih vendar ni, o njih govorijo le neke številke. In ker jih menda ni, družba odločno reagira, če se kje v mestu pojavi kakšen raztrganec, ki vrh vsega še spi v parku, tedaj je hitro poskrbljeno, da se ta grda podoba umakne. Več kot nujna je torej ekonomska solidarnost, ker problem raste, pri čemer je vse več družbe neugledne in v senci. In s tem upada naša človečnost, brez katere smo bolj revni od revnih, dobesedno oropani resničnega smisla.
Janez Povše
Tokratno slovito regato Barcolano, ki iz leta v leto poživlja Tržaški zaliv, bomo pomnili zaradi pomanjkanja vetra in nenavadnega burnega razpleta. Na regati za jesenski pokal je vsekakor že četrtič zapored slovila jadrnica Esimit Europa 2 slovenskega podjetnika Igorja Simčiča in mešane evropske posadke, ki jo podpira ruski energetski mogotec Gazprom. Čeprav je bilo slovensko plovilo med glavnimi favoriti, so ga vremenske oz. "vetrovne" okoliščine sprva zadrževale na zadnjih mestih. Razpon jadralne površine Esimita pa je polagoma izkazoval svojo premoč in jadrnica, ki pljuje pod evropsko zastavo, je prehitela ostale tekmece na regatnem polju, ki so ga prireditelji skrajšali za več kot polovico. Brezvetrje ni bilo glavni dejavnik, ki je nadlegoval zmagoslavno jadrnico: tudi skupina naravovarstvenikov gibanja Greenpeace je vprotest zoper osrednjega pokrovitelja Simčičeve ladje, ruskega Gazproma, oviralo plovbo Esimita. Dogodek je močno razburil varnostnika Esimitove ekipe, ki je poskušal z nožem prerezati gumenjak naravovarstvenih aktivistov. Grd dogodek ob sicer lepem prazniku morja.
POGOVOR
Pričevanje Silvana Primožiča o tragediji v Vajontu
Se vedno podoživljam trenutke tragedije, ki se je zgodila zaradi človeške napake
Prejšnji teden, v sredo, 9. oktobra, je poteklo natanko 50 let, odkar se je v jez pri Vajontu pogreznil ogromen del hriba Toc. Ustvaril se je izredno visok val vode, ki je pljusknil čez rob jeza in za sabo pustil pravo opustošenje. Z vodo in blatom so bile zalite vasi Longarone, Rivalta, Pirago, Fae', Villanova, Codissago, Frasegn, Le Spesse, Cristo, Pineda, Ceva, Prada, Marzana in San Martino. V tisti noči je v vodi in blatu umrlo 1910 ljudi (vir www. vajont. net), a vse do danes ta številka še ni dokončna, saj nekaj stotin pogrešanih sploh niso našli.
Vendar o vsem tem je bilo že veliko napisanega in nima pomena, da vse skupaj še enkrat obnavljamo. Bolj zanimiva so neposredna pričevanja ljudi, ki so se s to tragedijo tako ali drugače soočili. Med temi je tudi naš goriški rojak in vinogradnik Silvan Primožič z Oslavja. V tistih dneh je bil v vasi Santa Giu-stina Bellunese, ki je od kraja nesreče oddaljena približno 34 kilometrov, saj je leta 1963 služil vojaški rok in bil v dneh, ko je prišlo do vajontske tragedije, v neposredni bližini dogajanja. Silvan, ali nam lahko najprej poveste, zakaj ste bili v tistih dneh tam?
Takrat sem služil vojaški rok v Veroni. Bil sem dodeljen tankovskemu 101. samostojnemu bataljonu, ki je deloval v sklopu 4. armadnega korpusa
italijanske vojske s sedežem v Bocnu. Naš bataljon je redno vadil na reki Piave pri vasici Santa Giustina Bellunese. Tam smo se urili pri vožnji in manevrih, streljali pa nismo. Strel-
ske vaje so bile na drugi lokaciji blizu Ravenne. Vaje pri vasi Santa Giustina Bellunese so navadno trajale tri tedne. Na strugi reke Piave, ki se ravno tam odpre in meri v širino tudi kilometer, smo s tanki vadili prehode čez reko in vožnjo
po vodi.
Torej ste bili 8. oktobra 1963 le nekaj kilometov od mesteca Longarone zaradi manevrskih vaj?
Točno tako! V vas Santa Giu-
stina smo prišli 3. oktobra
1963,	na strugi reke Piave pa smo se vadili v tankovski vožnji. Bilo nas je okoli 70 vojakov in imeli smo 14
tankov. Ko so se dnevne vaje končale, smo tanke pustili ob reki, namestili straže in nato odšli v vas, ki je bila oddaljena približno kilometer. Tam smo imeli prostore za prenočišče. To ni bilo nobena kasarna, še manj hotel. Bila je neka zgradba, bolj podobna štali, kjer smo spali na tleh. Pomagali smo si s štirimi odejami in šotorko, za umivanje pa smo imeli na razpolago reko Piave.
Kako ste kot vojaški bataljon reagirali, ko se je zgodila nesreča?
Tisti večer, 9. oktobra 1963, smo bili že na naših ležiščih. Bilo je okoli 22.40, ko je v veliko sobo pritekel dežurni oficir in zakričal, da je bil sprožen alarm. Vprvem trenutku se nam je to zdelo precej čudno in smo mislili, da je tudi to vaja, zato smo se začeli pripravljati brez večjih skrbi. Prišla pa je nato novica, da se je zrušil jez v Vajontu, in stvari so se začele odvijati bistveno hitreje.
Kako ste morali na to reagirati?
Najprej smo morali poskrbeti za tanke in straže, ki so bili nameščeni na strugi reke Piave. Do tistega
kraja so nas peljali kamioni. Ko smo prišli k tankom, se je v daljavi slišalo bučanje vode, ki je prihajala. Tanke smo vžgali in spravili na varno, tiste, ki se niso hoteli vžgali, pa smo povlekli. Nato smo se umaknili proti vasi in čakali na razvoj dogodkov. Čakali smo do treh zjutraj; ker ni bilo novic, smo se odpravili spat.
Zjutraj ste se verjetno vrnili na kraj, kjer ste pustili tanke. Kaj ste našli? Kakšna je bila Piave?
Zjutraj nam je komandant sporočil, da se je zgodila velika nesreča in da smo kot bataljon prišli začasno pod civilno upravo. Naročeno nam je bilo, naj se s tanki pomaknemo proti
reki. Z nami sta šla še župan občine Santa Giustina in župnik. Ko smo prišli do rečne struge, je bila megla in počakali smo, da se je dvignila, saj je bil dan sončen. Voda, ki je pridrvela iz jeza, je že odtekla, bilo pa je povsod polno blata in gradbenega materiala. Na bližnji rečni sipini smo zagledali truplo. Do njega je zapeljal tank, na katerem so bili komandant, župan in župnik. Bilo je truplo ženske in bilo je go-
lo,	tako da ga je župnik takoj pokril s svojo haljo. To je bil prvi stik z vajontsko tragedijo. Dobili ste nalogo, da morate pregledati strugo. Kaj je to pomenilo?
Tako je! Morali smo pregledati vse sipine in iskati trupla. Bilo je zares težko delo, saj smo celih osem dni preživeli v blatu in vodi. A to še ni bilo najhujše.
/str. 16 Julijan Čavdek
7 programskih kombinacij: izberi pol svojega srea!
2>/l0%
UPRIZORITVE SSGTRST V SEZONI 2013/14
Nina KatllC - Plemena cd H nnmmbra
Spira Scimone - Dvorišče, Koli od 10 lanena Anton Pavlovič Čehov - Striček Vanja u n - rtu Vukio Mishima - Pet modernih no dram : j t <naja
GOSTUJOČI PREDSTAVI V OSNOVNEM ABONMAJU Aleksander Nikolajevič Ostrovski - Nevihta v n n it.Mirn .
Iztok Mtttkar- Sljehmik 15 in 16. lesarja
MODRI PROGRAM
John Patrick S hunte)' - Dvom v. deuerfibra
eVbhtf ion Dance 'J heatrc - Electric cit}':: 5. Icbruana
Chodcrlosde 1 _nclcy-i, Chrisiophcr Hamjrton - .Nevarna razmerja T.-,n:n
Anton Foerster Gorenjski sJavfvk i?	*	operi	Lfy	ta	jare
(2 črrtobusnim (»■etfcjarl
ZELEM PROGRAM
R:i 11 c-1cl> di Roma - Contemporarv tango n r^-nhr.-,
Magnifico & Srbski vojni orkester Stanislav Riulcki v
Enritai 1-liLlmiinn - Sen ie&ruarjs \Villiam Shakespeare - Hamlet 15. apnla
RDEČI PROGRAM
A Ido Nicolaj Parole, parole ali Ni bila peta. bila je deveta . n
Andrej Rozman Kora - Passion de Pressheren i. tebmana NdmjSa Fop-Tasič - Marlene Dictrich 4. m.irca Svetlana Makarovič - Krizantema na klavirju i sprta
Vse- pfcditavc bodo opuaiiljcuc /. iiaiijaasiimi nadnapisi
Informacije in vpiMivunjc uhunirajev ■■’ir- hL;;ijri v ulici PcLnwiiH>4 Umiki; pon. |OJOT-l5,0ftrRW-'2<),W.1c>r-pct 1CU)0- 15,00
Postani ;iiš piijaiclj na fajrebooku!
www.teaterssg.com
17. oktobra 2013
Kristjani in družba
V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (3)
Težava fragmentiranja Božje besede
Manipulacija z otroki
Posvojitve in rejništvo
Zagotovo je treba reči, da je protestantsko gibanje odprlo vrata bolj neposrednemu stiku s pisano Božjo besedo, vendar se je tu odprlo tudi kar nekaj težav, ki se najbolj izkažejo prav v družbenem kontekstu ZDA, ki te težave privedejo do skrajnih mej. Govorimo o vprašanjih posrednika in intepretativnega ali razlagalnega izročila. V ZDA sta namreč ti dve stvarnosti praktično izginili.
Vsakdo si lahko na ta način Božjo besedo razlaga po svoje, čisto subjektivno, in niti ne čuti kake velike potrebe po konfrontaciji s kako drugo razlago ali avtoriteto, o kakem posredništvu pa tako ali tako ne moremo govoriti. Nekdo se nekega dne zbudi in osnuje svojo "cerkev", torej versko skupnost, ko začne razlagati Sveto pismo. Da bi postal viden, se, kot smo videli zadnjič, posluži vseh možnih
V	prostorih Fundacije Goriške hranilnice (Carigo) je bila v torek, 8. oktobra, tiskovna konferenca in pravzaprav tudi podpis dogovora o t. i. mikro posojilih, ki jih bo s pomočjo krajevnih posojilnic za pomoč najbolj potrebnim imela na razpolago goriška Karitas. Pravzaprav bo Karitas, ki jo operativno vodi g. Paolo Zuttion s sodelavci, v prihodnje samo posrednik med hranilnicami in družinami, ki so v naši družbi potrebne pomoči.
"Gre za navidez majhna posojila v zneskih med 1000 in 3000 evri, ki pa so za nekatere družine krvavo potrebna, in kar je najbolj razveseljivo, je dejstvo, da ljudje, ki se nahajajo v največjih stiskah, denar posojilnicam vrnejo veliko prej in bolj pošteno kot drugi"! je bil jasen g. Paolo Zuttion. Goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli, ki predseduje go-riški Karitas, je zgovorno povedal, da gre za pomoč, ki je še
sredstev. Je pa tako, da se s tem, ko se novonastali pridigar ne navezuje na nič, nobena avtoriteta ali kaj podobnega ga ne obvezuje. Na koncu ta "utekočinjenost", če rečemo s sociologom Bauma-
nom, privede celo do tega, da tudi samo Sveto pismo postane zgolj neka "dodatna oprema", saj niti ni več toliko pomembno, kaj piše v njem, da le kolikor toliko potrjuje tisto, kar govorim. Tako pridemo do tega, da je Božja beseda pomembna zaradi tega, ker je
kako dobrodošla v sedanjem času, banke so dale namreč po izjemno ugodnih obrestnih merah na razpolago 400 tisoč evrov; nadškof je istočasno tudi naglasil, da je potrebno vsestransko zavzemanje za to, da bi
predvsem mladi ljudje imeli možnost zaposlitve.
Kako je pri nas hudo na tem področju, je povedal g. Paolo Zuttion, ko je slikovito prikazal stanje druge oblike pomoči, ki so jo poimenovali Pomoč družinam v stiski: "Imamo na razpo-
vir navedkov, branje pa je postalo zelo fragmentarno, razparcelira-no. Da tem težnjam v večji ali manjši meri sledimo tudi v katoliški Cerkvi, je najbrž jasno vsakomur, ki kolikor toliko pozorno opazuje. Težava se pa nadaljuje v tem, ker se vse to, o čemer smo spregovorili, lepo ujema z marketinško logiko. Tržišče je namreč usmerjeno glede na potrebe porabnikov, na podoben način pa tudi fragmentirano branje Svetega pisma posamezniku pove samo tisto, kar bi rad v danem trenutku slišal. Fragmentirana Božja beseda s časom čedalje bolj izgublja moč, vse dokler ne postane le, kot smo dejali, dodatek, vse bolj pa prihaja v ospredje pridigarjev nastop. Ni se treba naslanjati na realnost, temveč je vse usmerjeno na neki tok besed, ki ujamejo čustveno stanje poslušalcev. Ti bodo seveda zadovoljni, vselej zadovoljni, saj je vendarle "gospod tako fajn povedal", vprašanje pa, če bo tisti "fajn" tudi resnično vplival na to, da se bo-
lago tako imenovane 'vou-cherje', ki so v bistvu denar, da lahko kakemu delodajalcu s tem denarjem krijemo vse stroške za delavca, za določen čas, seveda pa je najtežje najti delodajalca, ki bi sprejel brezposelnega za do-
ločen čas, pa čeprav ga ne stane čisto nič! In to je hudo, ker smo mnenja, da je denarna pomoč sicer res dobrodošla, a še lepše in veliko bolj dostojanstveno je, če lahko komu, ki je v stiski, pomagaš tako, da mu nudiš delo in zaposlitev, pravično plačilo".
do poslušalci nad sabo zamislili in morda sprevideli, da pa njihova pot ni prava. Konec koncev je v današnjem apatičnem svetu vest zelo enostavno uspavati. Marshall Mc Luhan je zelo dobro poudaril, kako medij nikdar ni nevtralen - iznajdba tiska in razširitev televizije po praktično vseh domovih sta privedla tudi do spremembe samih vsebin verovanja, zadeve pa se z uvedbo mrežnega komuniciranja, ki je praktično zamenjalo enosmerno, pa že vnaša velike spremembe in jih še bo. Katoliški način prenosa vere temelji na osebnem stiku -samo poglejmo, kako problematično je to postalo po družinah. Kanadski komunikolog je v Kristusu prepoznal paradigmo vsake komunikacije, saj njegova formula "medij je sporočilo" ("The me-dium is the message") ni nič drugega kot evangeljski stavek: "Beseda je postala meso". Povedano drugače, je pravo sporočilo vedno odpiranje in podarjanje neke osebe drugi, ne pa osiromašenje na neke formule, s katerimi lahko po mili volji manipulirajo spretni govorniki. S tem pridemo na tisto, kar smo dejali na začetku tega pisanja, da je 2. vatikanski cerkveni zbor vzpostavil ravnovesje med Božjo besedo, Izročilom in zakramenti. Tega se moramo držati tudi pridigarji.
Andrej Vončina
Predsednika Hranilnice Furlanije Julijske krajine Giuseppe Morandini in Goriške hranilnice Gianluigi Chiozza sta na kratko orisala, kako se lahko dobi mikro posojilo, gre za znesek od tisoč do tri tisoč evrov, ki ga prejemnik vrne v 60 obrokih, kot sta tudi povedala, da je povpraševanja po takih posojilih vse več. Za pomoč in mikro posoji-
lo	lahko prosijo vsi italijanski državljani in tudi tuji državljani, ki imajo urejeno bivanje v Italiji in živijo na območju goriške
nadškofije ter so v hudih finančnih težavah, obrniti pa se morajo na krajevno Karitas. G. Pao-
lo	Zuttion je še dodal, da pri krajevni Karitas niso še nikogar zavrnili, skušajo pomagati, kjer se da, postaja pa vse težje.
JUP
Na sodnike v Strasbourgu sta se obrnili dve Avstrijki, ki živita v stalni zvezi in skupaj skrbita za sina ene od njiju. Več let sta se na avstrijskem sodišču pravdali, da partnerica lahko posvoji dečka. Ker tega na avstrijskem sodišču nista dosegli, sta se obrnili na Strasbourg in tu so jima prošnjo ugodili. Da pa avstrijska ministrica za pravosodje, ki pripada ljudski stranki, ne bi izgubila glasov na prihodnjih volitvah, tega ni “raz-bobnala", ampak na hitro, “pod
preprogo pospravila avstrijski zakon". V javnosti je bilo sicer kar nekaj reakcij, vendar zakon je tu. Avstrija dovoljuje, da za zdaj lahko posvojijo otroke posamezniki ali poročeni pari. Poroko pa lahko skleneta le osebi različnega spola. Z odločitvijo evropskega sodišča o posvojitvi pa se odpre za Avstrijo novo vprašanje, o katerem lahko razmišljamo tudi pri nas: "Kaj je za otroka manjše zlo"? Tu gre bodisi za tiste, ki podpirajo takšne "družine", ki jo sestavljata dve ženski ali dva moška, in zagovarjajo otrokovo dobro, kot za one, ki se s tem ne strinjamo in zagovarjamo, da otrok rabi za normalen razvoj mamo in očeta.
Mimogrede se zopet odpre vprašanje: "Kaj je za otroka dobro"? Pari, ki si želijo posvojitve, to gotovo dobro premislijo, saj se zavestno odločijo, da prevzamejo odgovornost za otroka. S tem poskrbijo za otrokovo varno okolje,
v	katerem se bo otrok normalno in varno razvijal. To velja samo za pare, kjer sta mož in žena. Pri istospolnih parih pa posvojitev ni mogoča. Istočasno pa so otroci v družinskih skupnostih, kjer so starši nesposobni za vzgojo in s tem zavirajo normalno otrokovo vzgojo. Zastavlja se vprašanje: "Ljudje, ki so nesposobni, da bi otroka vzgajali, ga lahko imajo, drugi, ki trdijo, da bi otroku dali varno okolje, pa otroka ne smejo dobiti. V čigavo korist je tu odloči tev-v blagor otroku ali v od-
ločitev zakona"?
V	nekaterih deželah Avstrije se dovoljuje, da istospolni pari lahko dobijo otroka v rejništvo, kar pomeni, da je tuj otrok v istospolni skupnosti v začasnem varstvu; to dovoljujejo zato, ker je premalo rejniških družin. Prav tako imamo države, v katerih zakonodaja dovoljuje posvojitev otroka istospolni skupnosti. Pustimo ob strani takšne ali drugačne predsodke. Dejstvo je, da tu gre za otroka, ki je že tako ali drugače sirota. Ne glede na to, kaj
si o tem mislimo, moramo vedeti, da so otroci, ki so tako ali drugače, velikokrat tudi zaradi najrazličnejših okoliščin prišli v enospolne družine, otroci, ki rabijo tudi pomoč, zaslužijo dostojanstvo, pa tudi naše spoštovanje, saj so vendar ljudje. Sami pa niso krivi, če so se znašli v takšnem okolju in imajo dva očeta ali dve mami!
Če se s takšnimi otroki srečujemo, bodimo do njih strpni, preprečujmo, da bi jih v šoli in okolju zafrkavali ali celo zapostavljali. Otrok pri tem nima nobene krivde. Mi pa se bomo prej ali slej morali sprijazniti, da kljub našemu krščanskemu pogledu na družino, do katere imamo pravico in kot kristjani tudi dolžnost, so in bodo med nami tudi otroci z dvema mamama ali dvema očetoma in jih bo, žal, vedno več! Imamo jih že v šolah, pa tudi pri verouku. Imejmo do njih obzir in jim skušajmo posredovati tiste vrednote, ki so njim odvzete, saj so vendar ljudje, za kristjane pa bitja z neumrljivo dušo! Tudi od vsakega od nas bo odvisno, če se bomo s takšnimi otroki srečevali, kako se bo ta otrok vživel v okolje in kako si bo pridobival vrednote za življenje, lahko rečemo tudi, kako bo spoznaval krščanske vrednote! Življenje se sicer odvija po vijugasti poti in gre velikokrat mimo naravnih, pa tudi občečloveških danosti.
Ambrož Kodelja
Predstavitev tako imenovanih mikro posojil
"Vse več ljudi je no robu družbe in v velikih finančnih stiskah!"
Foto JMP
Miselna in življenjska podlaga velikega dela (6)
Zapuščina svetega Cirila in Metoda in poslanstvo slovanskih narodov
Posebnost slovanskega pogleda je tudi tako imenovana duhovna kozmologija.
Že grški cerkveni očetje so opeva-
li	lepoto in red vesolja, po katerem so odkrivali skrivnost stvarjenja in Boga. Tudi slovanska mistika občuduje in premišljuje svet in stvarstvo kot Božje delo. Zahodni pogled je bolj usmerjen funkcionalno, kako si svet podrediti, da bi čim bolj služil človeku. Zato ti marsikdaj ne razumejo misticizma Slovanov, njihovega češčenja matere vlažne zemlje. Ti so pogosto gledali nanjo kot na živo osebo, čutečo mater, ki ljubi svoje otroke in joče z njimi v hudih preizkušnjah. Zemlja poraja rastline, ki služijo za hrano, pa tudi za zdravljenje bolezni. S časom se
rešijo vsi problemi. Končno najde človek v zemlji večni počitek. Špidlik pravi, da je ta odnos do zemlje eden od razlogov, zakaj Slovani ne želijo živeti v tujini in se na stara leta vračajo v rojstni kraj, k svoji zemlji in miru ter večnosti. Tu ne gre za patriotizem, ampak za skoraj religiozno vračanje k svoji zemlji, k svojemu miru in večnosti. (T. Špidlik, "Fra cultura slava e tradizione latina", 54) Ta element so razvijali v svojih sofio-logijah ruski misleci: Solovjov, Florenski, Bulgakov, Zenkovski in drugi. Soflologija je posebnost slovanske teologije, ki se je razvila ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.
V	svojem temelju se nanaša na stvarjenje in povezavo Boga s svetom ter povezavo vsega z Bogom
in med seboj. Ta pogled, ki vidi stvarstvo pod liturgičnim vidikom, je alternativa idealističnega akoz-mizma in evolucionističnega naturalizma. Ruski duhovni misleci so razvili misel grških cerkvenih očetov in jo obogatili s spoznanji svojega časa. Če so Grki videli v Sveti Sofiji predvsem skrivnost Kristusa, je zlasti v ruski duhovnosti in umetnosti Sveta Sofija predstavljena v ženski podobi, zlasti z Marijo. Tako je v Novgorodu Sveta Modrost predstavljena v podobi angela na cesarskem prestolu z ženskim obrazom. Ta upodobitev skriva poseben vidik slovanske duhovnosti, da ni mogoče častiti abstraktne ideje. V središču vesolja mora dihati materinsko bitje, ki daje življenje vsemu, kar se poda-
ri k njenemu pogledu. (T. Špidlik, "L'inculturazione slava", 24) Na neki način se to pokaže tudi v odnosu, ki ga imajo do matere vlažne zemlje. Tako se rodi posebno občutje povezanosti s stvarstvom, zemljo mora gojiti in posvečevati, lahko jo tudi užali, če ne živi po Božjem zakonu. Sofiološki miselni pogledi izražajo željo, da bi znanstveni pogled povezali z religioznim in tudi liturgičnim. (T. Špidlik, L 'idea russa, un altra vi-sione delTuomo, Lipa, Rim 1995, 351-356) Pogosto se dogaja, da znanstveni pogledi pri Slovanih ali nosijo v sebi koreniti ateizem ali pa imajo religiozni pristop in vidijo Kristusa kot notranji zakon sveta. Solovjov pravi, da je le s Kristusom mogoče spregovoriti o evoluciji. Treba je priznati, da se je na zemlji pojavila nova, živa moč, ki je sposobna spremeniti nujnost v svobodo. Ta moč je osebna in je podvržena nujnosti, obenem pa povsem svobodna. Tak je samo Kristus, človek-Bog. On je cilj kozmične evolucije. (V. S. Solovjov,
Duhovne osnove življenja, Društvo SKAM, Ljubljana, 2000, 89)
Že pri prvi inkulturaciji krščanstva v življenje slovanskih prednikov je sveti Ciril postavil v središče zanimanje človeka, osebo. Slovanska miselnost je v temelju antropološka. Stvari in sistemi ne prinašajo življenja, ampak človek, živo bitje. V središču je Bog, ki je ži-
vi	in osebni. Ta ustvarja človeka po svoji podobi in sličnosti. V. Los-skij, A 1'image et 4 ressemblance de Dieu, Pariš 1967,109. To je tudi pomembno za človeško spoznavanje, če je Bog spoznan po človeško, tudi človek ne more biti polno uresničen in sprejet, če ne izhaja iz Boga. Bog se nahaja na vertikalni gredi človeka, je zapisal Vjačeslav Ivanov. (T. Špidlik, "Un facteur d'union: la poesie. Viache-slaf Ivanoff (1866-1949) ”, Orien-talia Christiana Periodica 33 (1967), 130-138. Slovani so bili vedno odprti za skupnost. Prebivali so v majhnih vaseh in imeli veliko medsebojne povezave. Skupaj so delali, si pomagali, pa tudi
molili in ustvarjali kulturo. Zato bi bilo povsem zmotno pri njih iskati temelj družbe in Cerkve zgolj na pravnem, strukturnem, logičnem in formalnem področju. Princip resnične edinosti med ljudmi ne more biti drugo kot oseba, živa oseba. To je bila lahko mati v družini, v veliki družini človeštva pa je to Kristusova oseba. Kristus prihaja v zgodovino po živih osebah, po vernikih v svojem ljudstvu. (T. Špidlik, "L'incuIturazione slava", 25) Za rešitev človeka in njegovega celovitega pogleda torej ni druge poti kot vrnitev h Kristusovemu pogledu na človeka in družbo. Slovani se po naravi bolj trudijo za medsebojne odnose, da se ne izolirajo, proč od drugih in od Boga. Kristjani doživljamo Kristusovo odrešenje na takšen način, da Kristus razbije zaprtost in samozadostnost ljudi, da morejo skupaj z drugimi pokazati svojo istovetnost.
/dalje Primož Krečič
Kristi ani in družba
17. oktobra 2013
Papež jev nedeljo maševal na Trgu sv Petra v Rimu pred sto tisoč verniki
"Bog nas preseneča, Bog od nas zahteva zvestobo, Bog je naša moč!"
JT ed psalmom smo \/l peli: 'Pojte Gos-XV .L podu novo pesem, ker je storil čudovita dela' (Ps 97,1). Danes smo pred eno od Gospodovih čudovitih del: Marijo! Ponižna in slabotna stvaritev, kakor mi, je bila izbrana za Božjo Mater, Mater svojega Stvarnika. Ko v luči beril, ki smo jih slišali, gledamo na Marijo, bi rad razmišljal o treh resničnostih: prva, Bog nas preseneča, druga, Bog od nas zahteva zvestobo, tretja, Bog je naša moč".
S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je na 28. nedeljo med letom in hkrati na Marijanski dan, ki je konec tedna potekal med letom vere, daroval na Trgu sv. Petra pred več kot sto tisoč verniki. Mnogi med njimi so se udeležili sobotne marijanske molitve prav tako na Trgu sv. Petra, številni pa so tudi prečuli noč v molitvi v rimskem svetišču Divino Amore, od koder so bili preko video povezave povezani še z desetimi marijanskimi svetišči po vsem svetu, kjer so bili prav tako verniki zbrani v molitvi. Po obhajilu je sveti oče zmolil molitev izročitve Fatimski Mariji. Med pozdravi pred molitvijo Angelovega če-ščenja pa je sveti oče omenil nedeljsko beatifikacijo v Tarrago-ni v Španiji petsto dvaindvajsetih mučencev 20. stoletja. Za to slovesnost je sveti oče pripravil video sporočilo, ki so ga na začetku obreda predvajali na velikih zaslonih, nameščenih na različnih točkah vzgojnoizobraže-valnega kompleksa v Tarragoni. Bog nas preseneča Sveti oče je med homilijo zgoraj omenjene tri resničnosti razložil z besedami: "Prva, Bog nas preseneča. Pripetljaj Naamana, poveljnika vojske aramskega kralja, je nekaj izjemnega. Da bi ozdravil od gobavosti, se je obrnil na Božjega preroka, Elizeja. Ta ni nad njim opravil nobenih magičnih obredov, niti zahteval nobenih nenavadnih stvari, temveč samo to, da zaupa Bogu in se gre potopit v vodo reke, ne tistih velikih rek Damaska, temveč majhne reke Jordan. Ta
zahteva je Naamana zmedla, pa tudi presenetila, da je Bog takšen, da zahteva nekaj tako preprostega. Že se je hotel vrniti, a je le storil korak. Potopil se je v Jordan in takoj ozdravel. Poglejte, Bog nas preseneča, saj se razodeva v uboštvu, v slabosti in ponižnosti ter nam podarja svojo ljubezen, s katero nas rešuje, ozdravlja in nam daje moči. Zahteva samo, da sledimo njegovi besedi in mu zaupamo. Devica Marija je tudi imela takšno izkušnjo, ko pred angelovim naznanilom ni skrila svojega začudenja. Čudenje, ko je videla, da je Bog, da bi postal človek, izbral ravno njo, prepros-
to dekle iz Nazareta, ki ne živi v bogatih dvorcih oblastnikov, ki ni storila nič nenavadnega, ampak je samo odprta za Boga, mu zmore zaupati, četudi vsega ne razume:	'Glej	dekla sem
Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi'! (Lk 1,38). To je njen odgovor. Bog nas vedno preseneča, podira naše sheme, postavlja pod vprašaj naše načrte in nam pravi: zaupaj mi, ne boj se, pusti se presenetiti, pojdi ven iz sebe ter hodi za menoj!
Danes se vsi vprašajmo, ali nas je strah pred tem, kar bi Bog lahko od nas zahteval ali od nas zahteva. Se pustim Bogu presenetiti, kakor je to storila Marija, ali pa se zapiram v lastne gotovosti: materialne, intelektualne, ideološke, v gotovosti svojih načrtov? Ali resnično pustim, da Bog vstopi v moje življenje? Kako mu odgovorim?
Bog od nas zahteva zvestobo
V	odlomku iz sv. Pavla, ki smo ga slišali, se apostol takole obrača na učenca Timoteja: 'Spominjaj se Jezusa Kristusa, če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi kraljeval-i' (prim. 2Tim2,12). Druga točka je torej, vedno se spominjati Kristusa, 'spomin Jezusa Kristusa', in
to je vztrajati v veri. Bog nas preseneča s svojo ljubeznijo, a zahteva zvestobo v hoji za njim. Mi lahko postanemo nezvesti, On ne, On je 'Zvesti' in od nas zahteva isto zvestobo. Pomislimo, kolikokrat smo se za kaj navdušili, nad kakšno pobudo, nad kakšno dolžnostjo, a smo zatem, ko so nastale težave, odnehali. To se žal zgodi tudi pri temeljnih izbirah, kot je npr. poroka. Težko je biti stanoviten, zvest sprejetim odločitvam in obveznostim. Pogosto je lahko reči 'da', a je zatem težko ta 'da' vsakodnevno ponavljati. Težko je biti zvest.
Marija je rekla 'da' Bogu. Ta 'da'
je postavil na glavo njeno ponižno bivanje v Nazaretu. Ni pa bil edini, bil je samo prvi od številnih 'da', ki jih je izgovorila v svojem srcu tako med veselimi trenutki kakor tudi med bolečimi. Številni 'da' so dosegli svoj višek pod križem. Danes ste tukaj številne mame. Pomislite, do kakšne točke je prispela Marija v svoji zvestobi Bogu. Gledala je svojega edinega Sina na križu. Zvesta žena, pod križem, notranje uničena, toda zvesta in močna. Vprašam se: sem kristjan samo občasno, ali sem vedno kristjan? Kultura začasnosti, relativnosti, vstopa tudi v to, kako živimo vero. Bog zahteva zvestobo, vsak dan, v vsakodnevnih opravilih, a tudi dodaja, da četudi včasih nismo zvesti, je On vedno zvest in se s svojim usmiljenjem ne utrudi prijeti nas za roko ter nas dvigniti in spodbuditi, da ponovno stopimo na pot, se vrnemo k Njemu, mu povemo svojo slabost, da nam podari svojo moč. Dokončna je torej ta pot, biti vedno z Gospodom, tudi v naših slabostih, tudi v naših grehih. Nikoli pa ne iti na pot začasnosti. Ta ubija. Vera je dokončna zvestoba, kakor je bila to Mariji-
na.
Bog je naša moč
Zadnja točka: Bog je naša moč. Mislim na deset gobavcev iz evangelija, ki jih je Jezus ozdrav-
il.	Gredo mu naproti, se od daleč ustavijo ter vpijejo: 'Jezus, Učenik, usmili se nas'! (Lk 17,13). Bolni so, čutijo potrebo po biti ljubljeni, da bi imeli moč. Zato iščejo nekoga, ki bi jih ozdravil. Jezus se na to odzove tako, da jih osvobodi njihove bolezni. Začudi pa nas, ko vidimo, da se je samo eden vrnil ter na ves glas hvalil Boga in se mu zahvalil. To je omenil Jezus sam. Deset jih je vpilo, da bi bili ozdravljeni, a samo eden se je vrnil in na ves glas vpil svojo zahvalo Bogu ter tako priznal, da je On naša moč. Znati se zahvaliti, znati priznati, kar vse Bog dela za nas. Poglejmo Marijo. Prvo dejanje, ki ga je storila po oznanjenju, je dejanje dejavne ljubezni do ostarele sorodnice Elizabete. Njene prve besede, ki jih je izgovorila Elizabeti: 'Moja duša poveličuje Gospoda', so hvalnica in zahvala Bogu, ne samo za to, kar je storil v njej, ampak za njegovo delovanje skozi vso zveličavno zgodovino. Vse je njegov dar. Ko bi mi mogli razumeti, da je vse Božji dar, kolikšno veselje bi bilo v našem srcu? Vse je njegov dar. On je naša moč! Reči hvala, je tako enostavno, a tudi tako težko! Kolikokrat v družini rečemo 'hvala'? To je ena od ključnih besed sobivanja. 'S-mem?, oprosti, hvala'. Če v neki družini izgovarjajo te tri besede, ta družina napreduje. 'Smem?, oprosti mi, hvala'. Kolikokrat v družini rečemo 'hvala'? Kolikokrat rečemo hvala tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse to samoumevno. In tako se zgodi tudi z Bogom. Lahko je iti do Gospoda s kakšno prošnjo; da bi pa se mu šel zahvalit, na to pa ne pomislim. Ko nadaljujemo z evharistijo, prosimo Marijo za priprošnjo, da nam pomaga pustiti se brez odpora presenetiti Bogu, mu biti vsak dan zvesti ter ga hvaliti in se mu zahvaljevati, ker je On naša moč".
Z majhnimi koraki do odprave pokvarjenosti
Korupcija malih
Za odpravo pokvarjenosti vodilnih in širše družbene sfere je potrebno odpraviti korupcijo malih. S poštenjem in odgovornostmi teh bo prišla resnična zahteva po poštenju tudi v višje kroge.
Evangeljsko priliko o krivičnem oskrbniku lahko razumemo tudi v smislu korupcije. Beseda korupcija pomeni pokvarjenost, da si krivično in brez odgovornosti prilaščamo dobrine, ki niso naše in so nam dane v uporabo, varstvo in razvoj.
Navadno vidimo to krajo premoženja pri ljudeh na višjih mestih v državi in podjetjih, zato je že postalo kar v navadi, da rečemo, da kradejo to, kar je naše, kar je last državljanov in davkoplačevalcev. Očitno je, da gre vse k
razkroju, kar je povezano z državo, državnimi ustanovami, in da bodo s tem utrpeli škodo tudi sociala in še druga področja življenja.
Toda treba je videti tudi drugo plat medalje, vprašati se moramo, zakaj lahko ljudje, ki so na določenih položajih v državi in družbi, tako neodgovorno in krivično izčrpavajo skupno dobro? Zavedati se moramo tega, da je korupcija velikih povezana s korupcijo malih. Ni grešil le krivični oskrbnik, ki je hudo okradel gospodarja, ampak tudi mali dolžniki, ki so pustili, da jim je oskrbnik krivično zmanjšal dolgove.
Marsikdo bi rekel, da se je treba znajti. To je veljalo, ko se je v prejšnji državi švercalo čez mejo, ali
ko so odnašali premoženje državnih podjetij. Če so lahko jemali veliki, zakaj ne bi vzeli tudi mali, vsaj kakšno stvar.
Prav tu je resnica in temeljno dejstvo korupcije. Če ne bi tega počeli mali in bi ostali kritični, ne bi pustili velikim do tako velikega ropanja skupnih dobrin. Prav gotovo ne bi v tako kratkem času izčrpali države in njene blagajne, da je vse življenje pristalo v krču, da mladi bežijo v tujino, ker ne vidijo več tu svoje prihodnosti. Tudi kristjani se nismo najbolj odločno postavili proti tem krivicam, zlasti se nismo dovolj jasno postavili na stran ubogih, ki postajajo vse bolj ubogi. Se je čas za spreobrnjenje, da bi ob evangeliju okrepili čut za poštenost in odgovornost za vse, kar nam je zaupano. Če bomo odgovorni v majhnih stvareh, bomo postali tudi odgovorni in kritični do tega, kar se dogaja na višjih mestih in zadeva vsakega izmed nas. Prav tako
pa se moramo povezati v medsebojni pomoči in solidarnosti, da bi bil naš nastop v družbi bolj jasen in samozavesten, obenem pa tudi pozoren do vseh, ki potrebujejo več skrbi. Zavedati se tudi moramo, da dobrine niso namenjene samo nam, ampak so za življenje vseh, zato si jih moramo deliti. Če so nekateri brez njih, jih imajo drugi preveč in se v njih sebično utapljajo ter jih razmetavajo. Ni čas, da bi razmišljali o tem, kam so poniknili milijoni na lahko pridobljenega denarja. Imamo iznajdljivost, delavne roke in odprto srce, da delimo, kar imamo in zmoremo, da smo pošteni in si med seboj iznajdljivo pomagamo. Predvsem pa, da pomagamo mladim, da bi se zbudili iz svojih nezanimanj in se pripravili za stvarno prihodnost. Nikoli ni prepozno. Začnimo z majhnimi koraki, da ne bomo več ponavljali, da vsi kradejo.
Primož Krečič
Kratke
KCLB v Gorici / "Svinčnik Zanj", muzikal o Materi Tereziji
Muzikal, ki so ga že več kot dvajsetkrat ponovili po vsej Sloveniji, bo prvič gostoval na Goriškem, in sicer V soboto, 26. oktobra 2013, ob 20.30 v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. Skupina 30 mladih bo s petjem in plesom predstavila nadvse zanimivo
zgodbo o življenju in delu blažene Matere
Terezije, te albansko-indijske redovnice in ustanoviteljice reda
misijonark ljubezni, ki je umrla pred več kot 15 leti. Večino svojega življenja je delovala v
indijskem mestu Kalkuta, kjer je svoje življenje posvetila skrbi za uboge, gobavce in otroke na ulicah Kalkute. Leta 1979 je za svoje človekoljubno delo prejela tudi Nobelovo nagrado za mir.
Muzikal “Svinčnik Zanj” so pripravili mladi iz Misijonske skupine Pridi, ki letos praznuje 10-letnico delovanja. Z muzikalom želijo predvsem približati lik Matere Terezije, oznanjevati ljubezen med ljudmi in v mladih zbuditi čut za dobrodelnost in sočutje do bližnjih. Naslov muzikala je bil vzet iz citata Matere Terezije, ki pravi: “Sem le droben in preprost svinčnik v Božji roki, ki svetu piše ljubezensko pismo”. Misijonsko skupino Pridi sestavljajo mladi iz vse Slovenije. Celotno zadevo so zasnovali v dveh letih, prvo leto so napisali vsebino muzikala, drugo leto pa ga postavili na odrske deske. Muzikal je namenjen vsem, ki iščejo spodbudo in se zavedajo, da lahko majhen človek naredi veliko za ta svet. Vstopnine ni, zbirajo pa se prostovoljni prispevki, ki so namenjeni kritju nastalih stroškov, ves preostali del pa se nameni za misijone. Lepo vabljeni na predstavo!
Rožnovenska sobota na Dobravi
Dne 5. oktobra letos smo sprejeli povabilo, ki nam ga vsako leto obnavlja g. Miro Šlibar. Odkar so začeli romarji iz Slovenije romati z nami v Lurd, je g. Miro odločil, da se bomo prvo soboto v oktobru v Ljubljani slovenski in italijanski prostovoljci družili skupaj z romarji. Letos smo prvič poromali na Dobrovo k Mariji Vnebovzeti, ker tam sedaj domuje g. Miro Šlibar. Iz Gorice sta odpeljala dva kombija, tam pa seje zbrala lepa skupina prostovoljcev in bolnikov. Imeli smo skupno sv. mašo, ki jo je vodil g. Šlibar, še prej pa je tamkajšnji župnik orisal zgodovino te lepe cerkve, ki sojo ravnokar restavrirali. Križev pot je naslikal umetnik, kije izdelal podobo Marije Pomagaj na Brezjah. Ta cerkev je ena najlepših v Sloveniji, s krasnim baročnim oltarjem. Sam kardinal Ambrožič iz Toronta jo je tako označil, ko je praznoval vtej cerkvi svojo 50-letnico mašništva. V njej je tudi lurška votlina, zgrajena iz pravega lurškega kamna. Po maši smo se vsi srečali in obujali spomine na romanje v Lurd. Za nas je bilo poskrbljeno tudi toplo kosilo pri sestrah na Dobravi.
Ko smo se vračali domov, smo se ustavili tudi v vasi Žažarje in obiskali našo bolno sestro Katerino, ki je kljub bolezni poskrbela, da so nam svojci pripravili toplo kavo in piškote. Vesela je bila našega številnega obiska. Za pozdrav smo ji zapeli lurško pesem Zvonovi zvonijo v slovenščini in italijanščini in to lepo presenečenje jo je prav ganilo. Žal smo se morali od nje posloviti in odpeljati proti naši Gorici. Taka srečanja so lepa in doživeta; čeprav je bilo mrzlo in je pršil dež, so bila naša srca gorka in bogata zaradi tega lepega druženja. Hvala, g. Miro, za tako lepo srečanje! / Joana
Iz beležke goriškega nadškofa
Goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli bo V petek, 18. oktobra, v cerkvi sv. Andreja apostola v Štandrežu vodil škofijsko misijonsko bdenje.
V	nedeljo, 20. oktobra, bo v Števerjanu pri maši ob 10. uri podelil zakrament sv. birme.
Škofijski kanclerje tudi sporočil, da je nadškof pred nekaj tedni podpisal odlok z imenovanjem novih dekanov, ki sočasno uvaja novo ureditev dekanij (odslej jih bo samo pet). Dekanijo Oglej-Červinjan-Visco vodi msgr. Armando Zorzin. Goriško dekanijo vodi g. Sergio Ambrosi. Dekanijo Gradišče-Krmin vodi g. Michele Tomasin. Dekanijo Tržič-Ronke-Devin vodi g. Lorenzo Boscarol. Dekanijo Štandrež vodi g. Karel Bolčina.
Iniciativna skupina za molitev in post za domovino vabi k postu za domovino
Post za domovino vključuje vse potrebe; postimo se za naša mesta, vasi, družine, voditelje Cerkve, državne voditelje, za vse v naši domovini. Pomembno je, da to vemo in znamo to tudi pojasniti. Predlagani post ni le zdržek od mesnih jedi. Predlagamo, da se vsak svobodno odloči za eno od variant bolj radikalnega posta:
a) Post ob vodi
b) Post ob vodi in kruhu
c) Post ob sadju in zelenjavi
Post traja 24 ur; od torka zvečer do srede zvečer; npr. od 18. do 18. ure; od 19. do 19. ure. Vsak natančen urnik prilagodi svojim okoliščinam. Poleg tega spodbujamo tudi k postu od televizije in interneta ter vabimo k molitvi in pogovoru v družinah ter drugih skupnostih. Poudariti je potrebno, da naš predlog ni predpisan in zaukazan od Cerkve, da je to pobuda in vabilo znotraj katoliške Cerkve in se za to vsak odloča prostovoljno in svobodno. Post na prve srede v mesecu povezujemo s pobožnostjo sv. Jožefa, kije bil ženin in mož Device Marije, Jezusov krušni oče, varuh Sv. Družine in delavec. Sv. Jožef je zavetnik slovenskih dežel. Priporočimo se mu, da med nami poživi poklicanost za očetovstvo, da ponovno ovrednotimo družino in skrb za varovanje skupnega dobrega, ki ne zajema le materialnih dobrin, temveč tudi duhovne dobrine. Razlogov za to, da se začnemo postiti, je več kot dovolj! Vabljeni!
• y-|	NOVI
6	17.	oktobra	2013	Oonska	glas
Kratke
Andrej Aplenc in Alenka Puhar gosta srečanja pod lipami v Centru Bratuž
Protagonista novega večera pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici bosta imenitna gosta, mag. Andrej Aplenc in znana časnikarka Alenka Puhar. Večer bo v organizaciji goriškega hrama in Študijskega centra za družbenopolitična vprašanja Anton Gregorčič, vsebinsko pa bo povezan s ponedeljkovim večerom DSI v Peterlinovi dvorani, na katerem bo govor o novi študiji Božidarja Jezernika o Golem otoku ter s predstavitvijo zgodovinske monografije Nine Lončar o kominformu med tržaškimi Slovenci. Ob resoluciji informbiroja, ki seje pred 65 leti globoko zarezala v jugoslovansko, slovensko in tudi zamejsko družbo, je prišlo v komunističnem taboru in v Jugoslaviji do močnih trenj. Na Golem otoku je jugoslovanski režim uredil koncentracijsko taborišče za politične zapornike, predvsem domnevne informbirojevce, torej skoraj izključno za komuniste. Jetniki so bili podvrženi prisilnemu delu v kamnolomu in delavnicah, pretepanju in mučenju, predvsem pa močnemu psihološkemu pritisku v sami skupnosti internirancev, zapornika je namreč taborišče moralo psihološko zlomiti in ga prevzgojiti.
Magister strojništva in publicist Andrej Aplenc je bil na Golem otoku zaprt dvakrat, poleti leta 1949 je bil kot dijak v prvem transportu internirancev, drugič pa je bil zaprt leta 1952. Na Golem otoku je preživel tri leta. Kasneje se je izselil v ZDA in tam živel skoraj tri desetletja, ob plebiscitu se je vrnil v Slovenijo. Postal je tudi generalni direktor Slovenskih železarn, sicer pa je vseskozi dejaven v organizacijah civilne družbe, prodoren analitik in komentator.
Z njim se bo o nečloveških razmerah, ki so vladale na Golem otoku, pa tudi o zgodovinskem spominu in vrednotenju le-tega na večeru pogovarjala časnikarka, avtorica dokumentarcev, raziskovalka in aktivistka na področju človekovih pravic in ena izmed akterk “slovenskepomladi” Alenka Puhar.
V	četrtek, 24. oktobra, ob 20. uri se torej v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž obeta prvovrsten večer.
24. jesenski pohod na Sabotin
Poletje je za nami in nastopila je jesen. V vasici pod Sabotinom smo si zavihali rokave in stopili v novo delovno leto. Po sodelovanju na prireditvi Okusi ob meji, kjer smo gostom postregli z vampi in merjascem, prirejamo V nedeljo, 20. oktobra, tradicionalni jesenski pohod na Sabotin. Ob tem dogodku bo V Soboto, 19. oktobra, v društvenih prostorih kulturni večer z začetkom ob 20. uri. Oblikovali ga bodo MoPZ Štmaver in ansambel SCGV Emil Komel. Obiskovalci si bodo lahko ogledali tudi razstavo fotografij Katerine Pittoli in Yuliye Chumachenko. Tiste, ki bi se nam radi pridružili na nedeljskem pohodu, obveščamo, daje zbiranje nad sabotinsko cesto ob 8.30, odhod pa ob 9.00. Na vrhu Sabotina med ruševinami cerkve sv. Valentina bo sv. maša ob 10.30. Za udeležence pohoda bosta sledili kosilo ob 12.30 in družabno srečanje.
Ob slovesu dragega očeta izrekamo našemu sodelavcu Julijanu Čavdku občuteno sožalje
UREDNIŠTVO in UPRAVA NOVEGA GLASA
Katoliška knjigarna
v sodelovanju z ZALOŽBO MLADIKA vabi NA KAVO S KNJIGO, . .
SUMLJIVE IN ABSTRAKTNE POEZIJE
pesnice Irene Žerjal
KC Lojze Bratuž
v četrtek, 24. oktobra 2013, ob 10. uri v prostorih knjigarne
Toplo vabljeni!
Kavo ponudi
V
PrimoHlOTtli
Prva Pravljična urica v Feiglovi knjižnici
O medvedu, ki je posekal gozd
Ko sonce na nebu začne bolj medlo sijati in se mrzle sapice poigravajo z rumenečimi listi, se v toplo prijaznost mladinske sobe Feiglove knjižnice na Verdijevem korzu v Gorici vračajo Pravljične urice. Ta prisrčna srečanja so razveselila že kar nekaj generacij naših malčkov in tudi letos bodo ogrela otožne dni s pravljično milino, vselej prežeto z modri-
Predstavitev knjige prof. Martinajevnikarja
"Goriški kulturni prostor je bil Jevnikarju blizu in drag
Tudi Goriška se je na svoj način poklonila stoletnici rojstva prof. Martina Jevnikarja. V četrtek, 10. oktobra, so v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž predstavili zajetno publikacijo z naslovom Martin Jevnikar, Slovenski avtorji v Italiji, ki je nedavno izšla kot žlahten sad projekta JezikLingua. O omenjenem projektu je njegov vodja Ivo Corva dejal, da ima kot glavni cilj promocijo in širjenje slovenskega in italijanskega jezika ter ohranjanje in ovrednotenje pomembne kulturne dediščine slovensko-italij anskega čezmej nega prostora. Glavni partner je Ciljno začasno združenje JezikLingua, ki ga sestavljajo krovni organizaciji SSO in SKGZ ter Inštitut za slovensko kulturo iz Špetra. Z najrazličnejšimi specifičnimi in usmerjenimi aktivnostmi so zvišali raven sodelovanja med institucijami tega območja, izboljšali komunikacijsko raven ter družbeno in kulturno sodelovanje; s temi dejavnostmi se trudijo "spremeniti razlike, ki so nas ločevale, v raznolikosti, ki lahko postanejo dodana vrednost našega čezmejnega prostora", je dejal Corva. "Izjemno delo, ki ga je opravil prof. Martin Jevnikar s celovitim pregledom besednih ustvarjalcev slovenskega jezika v Italiji, se kot nalašč vključuje v projektno vsebino". Zato jim je v posebno čast, da je do objave prišlo, in to ravno ob 100-letnici avtorjevega rojstva. V duhu evropskega sodelovanja so knjigo priredili in prevedli tudi v italijanski jezik; prepričani so, da je pomembna tudi za osrednjo Slovenijo, saj priča o življenju kulturne in ustvarjalne narodne skupnosti, ki živi in ustvarja zunaj matične domovine, ostaja zvesta svojemu jeziku, širšemu slovenskemu kulturnemu prostoru in svoji narodni identiteti. Prof. Lojzka Bratuž je v krajšem uvodnem razmišljanju dejala, da je imel prof. Martin Jevnikar (1913-2004) poseben delež pri povojni obnovi v zamejstvu. Ni si privoščil počitka, tudi ko bi ga bil potreben. "Na prof. Jevnikarja me vežejo lepi spomini iz časa, ko je vodil stolico za slovenski jezik in književnost na univerzi v Vidmu, in iz časa, ko je prihajal v Gorico kot urednik Primorskega slovenskega biografskega leksikona za korekture in paginaci-jo", je dejala prof. Bratuževa. Po rodu Dolenjec iz bližine Višnje Gore, se je Jevnikar ob koncu druge vojne naselil v Trstu in tu poučeval na višjih srednjih šolah, nato pa na univerzah v Padovi in Vidmu. Kot malokdo se je vživel v naš primorski svet in kulturo. "Njegovo neprecenljivo delo in
njegov lik ostajata vsem nam v trajnem spominu".
Prof. Marija Cenda, urednica zajetnega dela, je v nadaljevanju dejala, da je prof. Jevnikar ob svojem prihodu v Trst že bil literarni zgodovinar.
Kot profesor	na
novoustanovljeni tržaški slovenski šoli se je soočil s težavami učencev in potrebo po	ustreznih
učbenikih. Sodeloval je pri sestavi številnih šolskih	knjig	za
slovenski	jezik	in
slovstvo.	Poleg	ob-
veznih učbenikov je objavil tudi nekaj priročnikov, ki so jih uporabljali kot pomožno gradivo. O kulturnih novicah je kmalu začel poročati po radiu in v tisku. Dijaški tisk Literarne vaje, s katerim je dijake spodbujal k pisanju, je imel od letnika 1952-53 dalje kulturno rubriko, pri kateri je sodeloval z recenzijami, pregledi letne literarne produkcije in sestavki priložnostnega značaja. Leta 1967 je v reviji Mladika zasnoval rubriko Sodobna slovenska zamejska literatura v prepričanju, da je "slovenska literatura v zamejstvu sestavni del celokupne slovenske literature, ki se ustvarja v Republiki Sloveniji, iz nje navadno in naravno izhaja in vanjo se zliva ter tudi dopolnjuje njeno podobo". Najprej se je posvetil tržaškim književnikom, nato goriškim ter tistim, ki so prvi del svoje begunske poti preživeli na Primorskem in potem odšli naprej. Obenem je obravnaval književnost, ki je nastajala na Koroškem in drugod po svetu; leta 1972 je v rubriko uvrstil tudi avtorje iz Beneške Slovenije in Rezije. Rubriko je pod naslovom Zamejska in zdomska literatura nadaljeval in dopolnjeval do konca svojega življenja. Tako se je na Mladikinih straneh zbralo obširno gradivo. Letos je, primerno urejeno, končno le prišlo do objave Jevnikarjeve publicistike o slovenski književnosti v Gorici, Trstu, Reziji in Benečiji. V knjigi Martin Jevnikar, Slovenski avtorji v Italiji so zbrani članki in recenzije, ki jih je objavljal skozi pol stoletja predvsem v reviji Mladika, pa tudi v Literarnih vajah, Trinkovem koledarju in drugih publikacijah. Na goriški predstavitvi knjige je prof. Cenda posebej omenila goriške besedne ustvarjalce, katerih delo je Jevnikar
obravnaval in ovrednotil. To so Ljubka Šorli, Andrej Budal, Rado Bednarik, Zora Piščanc, Zora Saksida, Milan Bekar-Bršljanski, Štefan Tonkli, Aleksij Markuža,
Mirko Mazora, Jurij Paljk, Ace Mermolja, Aldo Rupel, Mariza Perat. Jevnikar ni prezrl niti začetnikov in samoukov, je dejala prof. Cenda; ocenil je dve pesniški zbirki Tomeka Vetriha in zbirko Ivanke Jermol Zavadlav. Naj mlajši goriški avtor, ki ga je utegnil oceniti, je David Bandelj. Med pisci lit-erarno-zgodovinskih in domoznanskih del je pohvalil prof. Lo-jzko Bratuž ter Vilija Prinčiča. "Skratka: goriški kulturni prostor je bil Jevnikarju blizu in drag”. O tem priča tudi njegovo sodelovanje z dr. Antonom Kacinom in Goriško Mohorjevo družbo. Posebno zaslužen je bil za sestavljanje njenega Primorskega slovenskega biografskega leksikona: ta je izhajal v letih 1974-94, šteje 20 snopičev, v katerih je nad 4400 gesel. Ta gesla predstavljajo "prav toliko primorskih Slovencev, ki so prišli z leksikonom v vseslovenski prostor in ga obogatili". Iz branja knjige veje prepričanje, da je smiselno vključiti v literarno preučevanje vsa dela, ki so nastala na zahodnem robu slovenskega narodnostnega ozemlja. Jevnikar je zato deloval v duhu enotnega slovenskega kulturnega prostora, še preden so skovali ta izraz. Jevnikarjev literarni nazor se je oblikoval ob slovenski pesniški in prozni tradiciji; v literarnem delu je iskal predvsem logično zgrajeno zgodbo; zelo pomenljive in utemeljene so njegove pohvale in graje jezikovnega izraza. Zavzemal se je za ohranjanje in utrjevanje lepe slovenske besede. Sicer pa se pri ocenjevanju ni držal prestrogih meril, kajti upošteval je
pogoje, v katerih je nastajala zamejska literatura. "Vsaka slovenska publikacija, ki se je pojavila na našem knjižnem trgu, je bila zanj zanimiva in vredna branja. Vsak slovenski pisec je lahko računal na njegov odziv. Tako je obvaroval pred pozabo številne pesnike in pisatelje, ki so bili Slovencem v matici neznani, v zamejstvu pa so vendarle nekaj pomenili", je lepo sklenila svoj poseg urednica.
Na koncu je o knjigi povedal nekaj misli še prof. David Bandelj. Dejal je, da je prof. Jevnikar "enciklopedično obravnaval vse, kar se je literarnega in domoznanskega ali sociološkega objavljalo	v
našem prostoru. Tega je razumel izredno široko". Knjiga	je
končno le prišla na knjižne police in dala prof. Jevnikarju vlogo, ki jo je vseskozi imel, ko je svoje zapise objavljal. "Škoda le, ker so bili zapisi v času nastanka aktualni, sedaj pa je bila potrebna roka urednika, da jih je spravil v red". Dokler zapisi niso bili urejeni, ampak raztreseni, dejansko ni bil mogoč vpogled v vse podatke. Komaj pred kratkim je tako Bandelj spoznal, da v svoji antologiji sodobne slovenske poezije v Italiji - Rod lepe Vide (2009) - žal ni obravnaval vseh pesnikov od leta 1945 dalje, kot je mislil. Zanimivo je, da je prof. Marija Cenda vse Jevnikarjeve zapise uokvirila v kulturnozgodovinsko obdobje z zapisi o začetkih slovenske književnosti v Italiji in o revijalnem tisku, "kar knjigo dodatno bogati". Knjigo je tudi dopolnila z navedbo del posameznih avtorjev, ki so izšla po Jevnikarjevi smrti. Zato gre za "izčrpen in sodoben tekst, ki bralca dobro informira o stanju literarnega pisanja pri nas". Iz knjige izhaja "jasen Jevnikarjev znanstveni aparat, ki je za potrebe sodobne znanosti že malček zastarel, v kolikor se dosti ravna po pozitivističnem načelu, ki je v literarni zgodovini mimo", je še dejal Bandelj. Je pa "v svojih zapisih izredno informativen". Bil je eden izmed redkih literarnih zgodovinarjev, ki se je posvečal literarni kritiki; bil je "pravičen in pošten". Danes "prave kritike sodobne slovenske poezije v Italiji žal ni videti. Ostajamo na ravni poročil". Knjiga je - skratka -"odličen kompendij za začetek študija o slovenski literaturi v Italiji, sploh o celotnem kulturnozgodovinskem objemu, ki ga literatura ustvarja". Izredno pomembna je za vse raziskovalce, predvsem pa kot učbenik, ki bi bil pomemben na mizi vsakega profesorja slovenske književnosti, "saj se o naši literaturi še vedno premalo govori".
mi drobci, uporabnimi v življenjskem vsakdanu. Letos so se ti popoldnevi, obžarjeni s čarobnimi vsebinami, začeli v ponedeljek, 30. septembra, ko se je v mladinski sobi zbralo nad trideset malčkov - nekateri so bili še skoraj dojenčki v maminem naročju -, da bi prisluhnili pravljici o medvedu, ki je posekal gozd. V umirjeni pripovedi jo je razvila knjižničarka Martina
Humar, potem ko je male cicibane prisrčno nagovorila in jih povprašala, kaj se dogaja v gozdu, ko nastopi jesen. Glavni junak pravljice, ki sta jo napisala italijanska avtorja Davide Carli in Gianluca Foli, je medved, ki je hotel preizkusiti moč lepega novega meča. Zato je kar vse-povprek sekal, ne zavedajoč se, da tako uničuje gozd. Zaradi tega je povzročil vse polno verižnih "nezgod": pridrvel je hudournik mimo njegove hiše in mu jo odnesel, jez, ki so ga zgradili bobri, se je podrl, ptički niso imeli več svojih gnezd na drevesih ... skratka, vse je bilo narobe! Ko so "tuhtali", kdo je povzročil vse to, se je medved
vendarle zavedel, da je on vsega kriv, zato je vsaki ži-valici poravnal škodo in sloga in mir sta spet zakral-jevala v gozdu.
Po pravljični zgodbici je Martina povabila male poslušalce, naj pokukajo na knjižne police in naj si izberejo ilustrirane knjige in si jih izposodijo, da jih bodo doma listali s starši ali nonoti ali pa, če že znajo brati, sami prebirali. Pravljične urice so namreč namenjene najmlajšim obiskovalcem knjižnice, malčkom iz vrtca in prvo ter drugošolčkom.
IK
jJtptljS1
Foto Ožbej Černe
Obvestila
osebam. Tel. 00386 30 325 558. Nudim pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. 00386 40606915.
Po potrebi čistim in likam. Sem poštena in natančna. Tel. 00386 70777512.
Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. 00386 31449311.
Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na 00386 41256240.
32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. 00386 41256240.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 18.10 J013 do 24.10.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo
103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 18. oktobra (v studiu Niko Klanjšček); Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 19. oktobra (vodi Ezio Gos-gnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju.
Nedelja, 20. oktobra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 21. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba-Zanimivosti iz naših krajev-Iz krščanskega sveta - Naši zbori pojo -Obvestila.
Torek, 22. oktobra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 23. oktobra (v studiu Danilo Čotarj: Pogled vdušo insvet: Pretirana raba tujk-Izbor melodij.
Četrtek, 24. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba-Zanimivosti iz sveta-Obvestila.
Ob boleči izgubi dragega očeta izraža
Julijanu Čavdku in vsem prizadetim svojcem občuteno sožalje
STRANKA SLOVENSKA SKUPNOST
Ob odhodu ljubljenega očeta izražajo Julijanu Čavdku
iskreno sožalje
GORIŠKI OBČINSKI SVETNIKI SSk Marilka Koršič, Božidar Tabaj in Walter Bandelj
Žena Adrijana ter sinova Julijan in Marko z družinama se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam bili blizu
ob smrti moža, očeta in starega tatu
JULKOTA ČAVDKA
Še posebna zahvala gre zdravniku Marjanu Cijanu za to, da ga je skrbno in pozorno spremljal zadnja leta.
Sovodnje ob Soči, 16. oktobra 2013
Ob boleči izgubi dragega očeta izrekajo sinu Julijanu Čavdku in ostalim članom družine ter sorodnikom občuteno sožalje
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV SCGVEMIL KOMEL KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ AŠZ OLYMPIA KROŽEK ANTON GREGORČIČ
Vileš / Revija otroško mladinskih zborov
Prepričljiv nastop mladih pevcev SCGV E. Komel
Minulo nedeljo, 13. t. m., je bila v Vilešu pevska revija Friuli vo-ci giovanili v dvorani Don Bosco, ki jo je prvič organizirala krajevna godba na pihala društva krvodajalcev iz te furlanske vasi. Organizatorji so v zgibanko prireditve zapisali, da je namen pevske revije zbrati otroške in mladinske pevske zbore iz naše dežele, da bi ovrednotili delo pevskih se-
stavov, v katerih pojejo otroci in mladostniki, ki so stari od tri do 21 let.
Na izjemno dobro obiskani pevski prireditvi je nastopil najprej zbor Minicoro Ye-yeye, ki ga vodi Laura Bel-viso in je prisotne presenetil tudi s s slovensko narodno pesmijo Čuk se je oženil. Nastopil je tudi zbor Piccolo coro Natissa pod vodstvom Patrizie Dri, ki je prepeval samo furlanske pesmi, medtem
ko se je Mladinski pevski zbor Emil Komel, ki ga vodi David Bandelj, predstavil s pesmimi Sonce ljubo Pavla Merkuja, Dajte novici na kolačv priredbi Ambroža Čopija, Zrejlo je žito v priredbi Ambroža Čopija in s pesmijo Jaz bi rad cigajnar bil v priredbi Tadeja Vulca. Mladi slovenski goriški pevci so prikazali suveren nastop in so prisotne očarali.
Nastopil je še zbor Čoro Au-dite Juvenes, ki ga vodi Gianna Visintin. Pevci vseh pevskih sestavov so za konec zapeli še Mozartovo pesem A B Cter si obljubili, da se bodo	v
prihodnje še srečevali.
ZUT
Vse predstave bodo v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Standrežu
Prodaja abonmajev, vstopnic in rezervacija sedeža: pri blagajni 6. in 13. oktobra, od 11. do 12. ure in eno uro pred predstavo Informacije: Božidar Tabaj 0481 206/8 Abonma 5 predstav 30,00 evrov, znižano 25,00 evrov*; posamezne predstave 7,50 evrov, znižano 6,00 evrov*
*študenti, osebe starejše od 70 let, društvene in družinske skupine
Vabljeni!
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
PD ŠTANDREŽ
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin
PROGRAM PREDSTAV:
- Nedelja, 20.10.2013, ob 17. uri
KD Kontrada - Kanal Niccolo’ Machiavelli MANDRAGOLA
Režija: Blaž Valič
- Nedelja, 3.11.2013, ob 17. uri
KUD Polzela Franc Šaleški Finžgar RAZVALINA ŽIVLJENJA Režija: Matjaž Jeršič
- Nedelja, 17.11.2013, ob 17. uri
DPS Svoboda - Loška Dolina John Chapman - Ray Cooney NE ZDAJ, SRČEK...
Režija: Borut Zakovšek
- Nedelja, 8.12.2013, ob 18. uri
KUD Svoboda - Zalog Pavel Lužan LAHKOKRILEC
Režija: Jože Valentič
- Sobota, 25.1.2014, ob 20. uri Premiera
- Nedelja, 26.1.2014, ob 17. uri
Abonmajska predstava
PD Štandrež - dramski odsek
Max Real - Peter Miiitarov TRIJE VAŠKI SVETNIKI
Režija: Jože Hrovat
KC Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič prirejata v četrtek, 17. oktobra, ob 20. uri v komorni dvorani gori-škega hrama jesensko srečanje pod lipami, na katerem bo gostja Mira Cencič; z njo se bo pogovarjala Erika Jazbar.
Mini šola slovenščine: Hiša pravljic in jezikovni center Poliglot iz Nove Gorice vabita otroke od 6. do 10. leta k vpisu na tečaj slovenskega jezika. Z novimi metodami poučevanja in skozi igro, pravljice, glasbo, ustvarjalni gib in likovno ustvarjanje bodo otroci na zabaven in učinkovit način bogatili svoje znanje jezika. Tečaj bo potekal ob torkih vSovodnjah ali Doberdobu od 5. novembra dalje. Info: hisaprav-ljic@gmail. com ali 334 1243766 (Martina Šole).
Združenje Krajevna skupnost Pevma-Štmaver-Oslavje prireja laboratorij muzikoterapije “Skupaj v krogu". Informativno srečanje bo v četrtek, 17. oktobra, ob 20.30 všportno-kulturnem središču v Pevmi. Gre za skupinsko muzikoterapijo, ki uporablja zvok, glasbo, telo in glas za spodbujanje dobrega psihofizičnega počutja. Laboratorij je namenjen odraslim. Slovensko planinsko društvo vabi 20. oktobra na druženje ob kostanju pri Štekarjevi domačiji v Števerjanu. Ob tej priložnosti društvo pripravlja tudi pohod in kolesarsko vožnjo z gorskimi kolesi. Zbirno mesto: pred športno halo v Podgori ob 9.45, start ob 10. uri. Pohod je primeren za družine z otroki (hoja približno dve uri), za kolesarje je obvezna čelada (proga je dolga 30 km). Družabno srečanje pri Štekarju bo od 12. uri, konča pa se ob mraku. Društvogoriškihupokojencev prireja 9. novembra martinovanje v gostišču pri Šterku na Ajševici v Novi Gorici. Prijave po tel. 048120801 (Sonja K.), 0481 882183 (Dragica V.), 0481 884156 (Andrej F.), 3471042156 (Rozina F.). Na račun 20 evrov. Poštena gospa nudi oskrbo starejših v obliki izmenjave. Tel. 003865 2386744.
Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim
Skupinska razstava v likovni galeriji Ars na Travniku
23 likovnikov, 23 različnih barvnih likovnih svetov
so se leta 2011 predstavili z razstavo o temi voda, medtem ko je tokrat skupna vsem likovnim umetnikom le zaveza barvi, bogati paleti barv narave, pa naj gre pri njihovem delu za slikanje, ki se naslanja na figuraliko, ali pa za abstraktno slikanje kot tudi za izdelavo mešanih tehnik.
vid Cej, Edes Fratallone, Chiara Facis, Adina Benedetti, Rino Riz-zuto, Anita Zuberti, Maria Angela Davi, Fiorella Spontan, Lui-
sa Schleindler, Adriano Bosca-rol, Flavia Delise, Roberto Za-nin, Graziella Miniussi ter Maria Grazia Persolja so imena umetnic in umetnikov, ki se predstavljajo z enim ali dvema likovnima deloma v goriški galeriji.
Tako Maria Grazia Persolja, ki je zadnje čase izjemno aktivna na področju prirejanja razstav na Goriškem in na Tržiškem, kot Jurij Paljk sta poudarila, da se na skupinskih razstavah sila težko najde skupna nit vseh umetniških del in vseh umetniških svetov, oba pa sta še povedala, da je razstava vredna ogleda zaradi različnih pogledov in odslika-vanj vidnega in podoživetega, saj vse umetnice in vsi umetniki na samosvoj način odslikavajo naravo, doživljanja v njej, predvsem pa svoje videnje narave. Nekatera likovna dela presegajo meje ljubiteljskega slikanja, saj kažejo na likovno znanje, na katerega je lahko vsak slikar ponosen. Maria Grazia Persolja je spregovorila tudi o tesnem sodelovanju s slovenskimi umetniki in sorodnimi umetniškimi združenji v Sloveniji, kot je tudi obljubila, da bodo v galerijo Ars v prihodnje še prišli, odbornici društva Ars Franki Žgavec pa se je izrecno zahvalila za vso podporo in pomoč.
Odprtju razstave je sledilo prijetno druženje, rastava pa je odprta po urniku Katoliške knjigarne in bo na ogled do konca meseca oktobra.
ZUT
Y likovni galeriji Ars nad Katoliško knjigarno v Gorici so v torek, 8. t. m., na dobro obiskanem odprtju skupinske razstave 23 likovnih umetnikov iz goriške pokrajine v sodelovanju s kulturnim društvom Mazzini (ENDAS) iz Tržiča začeli letošnjo razstavno sezono.
Žal, na odprtju ni bilo veliko goriških ljubiteljev umetnosti, kar sicer ni novost, a je vseeno pokazatelj duha časa, je pa zato kulturni večer privabil več gostov in umetnikov s Tržiškega, ki jih je po nagovoru predsednika društva Ars Jurija Paljka počastila s svojimi toplimi besedami goriška prefek-tinja Maria Augusta Marro-su. Goriška predstavnica vlade je prisotnim dejala, naj nadaljujejo svoje kulturno delo v teh hudih časih, še posebej pa je pohvalila Mario Grazio Persolja, ki je gonilna sila društva Mazzini iz Tržiča, v katerem se zbirajo in že desetletja slikajo umetniki na Tržiškem, med njimi so tudi slovenski slikarji. Prav Maria Grazia Persolja je po Paljkovih pozdravih in njegovi misli, da je treba v sedanjem času gospodarske, in ne samo ekonomske krize, vztrajati s kulturnimi pobudami in razstavami, spregovorila o delovanju društva, pri katerem prirejajo tečaje risanja in slikanja, večina članov pa se je že uveljavila na skupinskih in samostojnih razstavah.
Gospa Maria Grazia Persolja se je v slovenščini in italijanščini zahvalila, da so člani društva lahhko že drugič priredili skupinsko razstavo v galeriji Ars, saj
Alda Antoni, Gilberto Bezzi, Tiziana Millo, Taddeo Sedmak, Valdiero Vecchiet, Emilija Mask, Gianfranca Salateo, Giorgio Gallottini, Paolo Davanzo, Da-
V Mestni knjižnici Izola
Zgodbe navadnih ljudi
Vsakoletno obnavljanje prijateljskih vezi
16. Primorski kulturni dnevi na Koroškem
V	organizaciji Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Slovenske prosvete iz Trsta in Krščanske kulturne zveze iz Celovca se bodo od 21. oktobra na Koroškem pričeli 16. Primorski kulturni dnevi. Kulturne skupine iz Primorske se bodo, v raznih krajih Koroške, predstavile z vrsto pobud in prireditev. Kulturna izmenjava med Koroško in Primorsko traja že več kot četrt stoletja. Kultura in umetnost sta pomembna dejavnika identitete in samozavesti in
s tem preživetja narodne skupnosti. Iz te zavesti se je svojčas porodila zamisel žive kulturne izmenjave, ki naj bi pomagala uresničiti del skupnega kulturnega prostora tudi prek državnih mej. Ob takih srečanjih pride do skupne izmenjave informacij, novih spoznanj in utrjevanja že obstoječih prijateljstev.
Letošnje kulturno srečanje se bo pričelo v soboto, 21. oktobra, v Celovcu, na Zvezi Bank, z otvoritvijo razstave mladega goriške-ga likovnika Ivana Žerjala. V to-
rek, 22. oktobra, bo potekala v Ti-schlerjevi dvorani v Celovcu okrogla miza, v soorganizaciji z Narodnim svetom koroških Slovencev. V sredo, 23. oktobra, bo literat David Bandelj predaval na višji šoli za gospodarske poklice Št. Peter v Šentjakobu v Rožu. Istega dne bo v Celovcu v Tisch-lerjevi dvorani predstavitev publikacij slovenskih zamejskih založb. V četrtek, 24. oktobra, bo v Tischlerjevi dvorani v Celovcu nastopila skupina 0'Klapa z lutkovno predstavo Štirje fantje muzikantje. V petek, 25. oktobra, bo v Stari pošti na Ziljski Bistrici predstava za otroke Heidi. Nastopil bo Slovenski oder iz Trsta. V soboto, 26. oktobra, bo v Kulturnem domu v Dobrli vasi potekal koncert Dober večer, sosed, ki ga vsako leto prireja SPD Srce. Kon-
V	Pragi rojeni Valena se je s Plečnikom začel intenzivneje ukvarjati na začetku 80. let minulega stoletja. Kot arhitekta in ustvarjalca so ga pri delu Plečnika zanimala vprašanja, ki niso bila nujno klasična vprašanja umetnostne zgodovine: kako je prišel do svojih oblik, kako so se porajale njegove arhitekturne zamisli, kako so potekali ustvarjalni procesi snovanja. V knjigi je posebno pozornost namenil vrhuncu Plečnikovega dela - njegovemu praškemu opusu.
Knjiga Nataše Kosel zapolnjuje vrzel v poznavanju slovenske povojne arhitekture. Celovito pred-
certa se bo udeležil tudi MoPZ Št-maver. V nedeljo, 27. oktobra, bo v Farni cerkvi v Podgorju nastopil Mešani cerkveni pevski zbor Šv. Jernej z Mašo Damijana Močnika. V ponedeljek, 28. oktobra, bo v Tischlerjevi dvorani v Celovcu srečanje glasbenih šol. Primorski kulturni dnevi na Koroškem se bodo zaključili 2. novembra v farnem domu v Selah z nastopom dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Števerjana. Predstavili se bodo z uspešno in večkrat nagrajeno igro Umor v vi-
li	Roung.
Iz navedenega programa je torej razvidno, da bodo tudi letošnji kulturni dnevi res bogati in pestri. Kdor želi, se seveda lahko pridruži goriškim in tržaškim kulturnikom in izkoristi priložnost za enodnevni izlet na Koroško.
stavlja delo Plečnikovega učenca, arhitekta Danila Fiirsta, pionirja montažne stanovanjske gradnje v Sloveniji, mojstra obrtniškega arhitekturnega detajla, enega od ustanoviteljev revije Arhitekt, predsednika slovenskega in jugoslovanskega društva arhitektov ter organizatorja številnih akcij in dogodkov, ki so ključno zaznamovali razvoj slovenske arhitekture druge polovice 20. stoletja, so o knjigi zapisali na založbi.
Po besedah Johna Allana, prvega predsednika Docomo UK, knjiga predstavlja in napoveduje neki nov, alternativni vrednostni sistem k današnji prevladujoči kulturi arhitekturnega publiciranja. Tu prevladujejo dejstva s fotografijami, ne zgodba, u-činki brez vzrokov. Namesto tega nam je dano, skozi avtoričino neposredno povezavo z njenim predmetom raziskave, slišati pristen Fiirstov glas, ki nam govori skozi njegova dela.
Novi publikaciji pri Celjski Mohorjevi družbi
Knjigi o Plečniku in Danilu Ftirstu
Ai liilrkl Danilu I iin-1
E2
Kratke
Einspielerjeva nagrada letos pisatelju Petru Handkeju
Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska kulturna zveza (KKZ) sta letošnjo Einspielerjevo nagrado namenila pisatelju Petru Handkeju. Nagrado bo prejel za zavzemanje za slovensko literaturo in njen ugled na Koroškem ter za angažma na področju uveljavljanja pravic slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Peter Handke seje rodil leta 1942 v Grebinju na Koroškem. Od konca vojne do leta 1948 je živel v berlinskem vzhodnem delu. V Gradcu je študiral pravo in študij prekinil, ko so v objavo sprejeli rokopis njegovega prvega romana Sršeni. Konec 60. let je zaslovel s formalističnimi gledališkimi igrami, v katerih je kritično reflektiral uporabo jezikovnih klišejev in prevladujoče dramaturške in vedenjske zakonitosti. Pomembna so njegova prozna dela, v katerih kritizira proletarsko malomeščansko okolje. Lani je bil v Avstriji zaradi besedila Še vedno vihar razglašen za dramatika leta. Delo je na slovenskem odru prvič zaživelo kot koprodukcija SNG Drama Ljubljana in SSG Trst v režiji Ivice Buljana v sezoni 2012/2013.
Handkeje avtor, ki izrazito razdvaja javnost. Medtem ko mu ena stran nikoli ne bo oprostila zanimanja za Slobodana Miloševiča, ga druga vidi kot literarnega genija, ki na svet
Peter Handke
gleda bolj kompleksno kot večina.
Nagrado bodo Handkeju izročili v sredo, 6. novembra 2013, v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma v Celovcu, so sporočili iz Narodnega sveta koroških Slovencev. Einspielerjevo nagrado podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev od leta 1988 tistim, kijih odlikujejo prizadevanja za uveljavitev slovenske narodnostne skupnosti v avstrijski in širši družbi.
Nagrada je poimenovana po slovenskem duhovniku, politiku, publicistu in profesorju Andreju Einspielerju.
Lani je nagrado prejel Alois Schvvarz, med prejemniki pa so bili med drugimi nekdanji predsednik Rudolf Kirchschlaeger, avstrijska ministrica za šolstvo in kulturo Hilda Hawlicek, zgodovinar Anton Pelinka, škof Egon Kapellari, nekdanji generalni direktor ORF Gerhard Weis, nekdanji koroški deželni glavar Gerhard Draxler in južnotirolski deželni glavar Luis Durnvvalder.
V Coroninijevem dvorcu stalna razstava o rodbini Coronini von Cronberg
Občina Šempeter-Vrtojba, Goriški muzej ter Društvo žena in deklet Šempeter so uresničili že dolgo načrtovani projekt in v Coroninijevem dvorcu na ogled postavili stalno razstavo o šempetrski rodbini Coronini von Cronberg.
Razstava predstavlja zgodovino rodbine Coronini s posebnim poudarkom na dveh osebnostih, cesarskem vzgojitelju Janezu Krstniku Coroniniju in njegovem sinu, šempetrskem županu Francu Karlu. Predstavljena je zgodovina šempetrskega dvorca in nekaterih drugih vil, ki sojih imeli v lasti Coroniniji, poudarek pa je tudi na zemljiških posestih rodbine v Šempetru ter okoliških naseljih.
V vitrinah so razstavljeni nekateri predmeti in oblačila, ki so jih zbrale članice Društva žena in deklet Šempeter, ter repliki oblek župana Franca Coroninija in njegove žene Selme Cristalnigg. Poleg tega so na ogled fotografije družinskih članov in dvorca, reprodukcije zemljevidov z zemljišči, faksimili dokumentov o vodenju posestva in dokumenti ter načrti za obnovo po 1. svetovni vojni.
Razstavo je pripravila Katarina Brešan v sodelovanju s sodelavci Goriškega muzeja ter Društva žena in deklet Šempeter. Gradivo, ki gaje izbrala in predstavila, je iz zbirk pokrajinskih arhivov v Novi Gorici in Gorici, Državnega arhiva Gorica, Pokrajinskega muzeja Gorica, nekaj eksponatov pa je v lasti Društva žena in deklet Šempeter.
Rodbina Coronini seje pred koncem 15. ali v začetku 16. stol. priselila v Gorico iz okolice Bergama. Šempetrsko vejo naj bi začel Aleksej Coronini, ki je bil leta 1656 povišan v barona von Oelberg. Grofovski naziv von Cronberg je rodbina dobila leta 1687. Do 1. svetovne vojne so imeli v lasti obširno posestvo. Leta 1930 so dvorec prodali italijanskemu vojnemu letalstvu in se preselili v bližnji dvorec Mafejšče, od koder so se leta 1947 preselili v Gorico, v novejšo vilo, ki je še danes v lasti družine.
Dom družine Coronini je bil vse od izgradnje v 17. stoletju pa do prodaje v 30. letih minulega stoletja šempetrski dvorec, kjer je danes sedež Občine Šempeter-Vrtojba. Osrednji del dvorca so med letoma 2005, ko gaje kupila občina, in 2009 obnovili in veži, reprezentančnemu stopnišču in slavnostni dvorani poskusili vrniti podobo iz časa okoli leta 1930. V njem so urejeni prostori občinske uprave in občinskega sveta, stalna razstava o rodbini Coronini von Cronberg pa je v prvem nadstropju.
Dnevi evropske kulturne dediščine so bili letos namenjeni stoletnici varovanja dediščine na Slovenskem. V MKI so se odločili, da se ne bodo omejili samo na materialno dediščino, saj imajo pri sebi tudi ljudi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, poustvarjanjem, predstavljanjem in oživljanjem bogate nesnovne dediščine Istre. Tako so prejšnji četrtek v čitalnico povabili Darija Gregoriča, raziskovalca istrske preteklosti, kjer njegova rodbina živi že več kot 700 let.
Predavanju Darija Gregoriča so dali naslov Zgodbe navadnih ljudi, on pa nas je ta večer presenetil s pripovedovanjem zgodb o istrskih svetnikih, ki jih raziskuje zadnja leta: o sveti Nikolozi Bursa, blaženem Monaldu Koprskem, Eliu Koštabonskem, svetem Nazariju, blaženem Francescu Bonifaciu, blaženem Paolu Naldiniju in drugih. Povedal je, da je bila Istra naseljena že v
časih pred Rimljani z različnimi ljudstvi, ki so častila različna božanstva: ostanek teh prvotnih religij je Krkavčanski kamen, ki predstavlja sončno
božanstvo. Že v prvem stoletju po Kr. pa so v Istri sprejeli krščanstvo in že imeli tudi enega prvih krščanskih svetnikov nasploh: sv. Elija Koštabonskega. Darij Gregorič je zgodbe o svetnikih pletel skozi stoletja, kakor so se rojevali in živeli na naših tleh. Povedal je, da so bili to večinoma res navadni ljudje, ki so izhajali iz vasi v zaledju in
prišli v šole v Koper, ki je bil takrat poln verskih šol in samostanov različnih rodov. Med njimi so bili tudi nekateri sodobniki svetovno znanega
svetega Frančiška, ustanovitelja frančiškanskega reda. Omenil je tudi koprčanko Nikolozo Bursa, ki je bila grškega rodu - lansko leto so v koprski stolnici slovesno obhajali mašo v treh jezikih ob 500-letnid njene smrti. Vabila pa so natisnili še v glagolici, ki je v teh krajih kot simbol slovenstva kljubovala latinščini in italijanščini vse do konca 19. stoletja.
Nestrohnjeno telo svete Nikoloze Bursa je še danes najbolj ohranjeno telo kakega svetnika v Evropi, saj je ohranjeno v celoti, vključno s srcem, je povedal Darij Gregorič. Tem zgodovinskim osebnostim je dodal opis življenja dveh blaženih iz Istre, ki so ju po 2. svetovni vojni (1946) zaradi verskega prepričanja umorili partizani. Večer je končal z mislijo, da so bili to res navadni ljudje, ljudje iz ljudstva, ki pa so s svojim življenjem dosegli visoko stopnjo svetosti in so zaradi tega znani še po toliko stoletjih. Kdo pa se bo spomnil na nas, pa naj se imamo za še tako pomembne, se je vprašal Darij Gregorič, ki je trdno prepričan, da bi morali identiteto in prepoznavnost naših krajev utemeljevati tudi na takih likih, saj presegajo nacionalne opredelitve, združujejo in povezujejo različne narode in dajejo ljudem zgled medsebojne ljubezni in solidarnosti.
Pri Celjski Mohorjevi družbi sta izšli knjiga O Plečniku avtorja Tomaša Valene, ki nosi podnaslov Prispevki k preučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela, in dvojezična sloven-sko-angleška knjiga Arhitekt Danilo Fiirst avtorice Nataše Ko-selj.
Kot j e v uvodu knj ige O Plečniku zapisal avtor, ne gre le še za eno v nizu Plečnikovih monografij, ki bi ponujala novo interpretacijo celotnega opusa, ampak za zbirko esejev, ki obravnavajo njegovo delo z vidika novih, doslej le malo obravnavanih tem in ga tako na novo kontek-stualizirajo.
Posamezne študije so nastale v zadnjih 15 letih ob različnih priložnostih in so bile objavljene v nemškem, angleškem,
češkem in italijanskem jeziku v knjigah in strokovnih revijah, dva članka pa sta tu objavljena prvič. Eseji so zastavljeni tudi kot
Tomii Valena
O Plečniku
slikovni eseji z namenom, da se čim več tega, o čemer je govor, tudi vizualizira.
iti )tH.I)A
Vinko Moderndorfe
Kar ne ubije Cvetke Sokolov, najmlajšim bralcem pa prenovljena izdaja knjige Polonce Kovač Kaja in njena družina.
Krive so zvezde ameriškega pisatelj a Johna Greena je izšla v prevodu Boštjana Gorenca - Pižame.
Zgodba pripoveduje o 16-letni Hazel, ki boleha za neozdravljivo obliko raka.
Greenova knjiga Krive so zvezde je že vse od izida na lestvicah najbolje prodajanih knjig, poleg tega po njej v Hollywoodu že snemajo film.
Knjiga Solze so za luzerje prinaša zgodbo o medvrstniškem nasilju in soočanju z njim. Glavna junakinja romana je osnovnošolka, ki
POLONCA
KAJA INKCWČ M J EMA „
pa se ne da kar tako in se upre. Roman Cvetke Sokolov Kar ne ubije brez lažnih predsodkov in stvarno predstavi problematiko spolne zlorabe. Napeta zgodba, ki bralca potegne vase, se začne s hudo dilemo 16-letnega Klemna ter se nato stopnjuje vse do presenetljivega o-brata in končnega razkritja.
Knjiga Polonce Kovač Kaja in njena družina, ki pripoveduje o osemletni deklici, katere starši se ločujejo, je prvič izšla leta 1999. Prenovljena izdaja je opremljena z ilustracijami Tanje Komandina. Pisateljica je za knjigo leto po izidu dobila nagrado večernica.
tanja kcmdma ®
Cankarjeva založba in Mladinska knjiga
Jesenske knjižne novosti v slovenščini
Pri Cankarjevi založbi so konec septembra izdali knjižne novosti štirih slovenskih, generacijsko različnih avtorjev. Knjižna bera založbe je bogatejša za delo Kukavičje jajce, ki je prvi roman za odrasle Slavka Pregla, prvenec mladega avtorja Jasmina B. Freliha Na/pol, kratke zgodbe Marka Golje in eseje Vinka Moderndorferja Izdelovalec zvonov.
Po besedah urednika Andreja Blatnika ponuja Preglov roman Kukavičje jajce komunikativno branje, kar ne preseneča. Drugega od Preglove domišljije, izkušenj in zmožnosti distanciranja od dogajalnih trenutkov niti ne gre pričakovati, je po poročanju STA menil Blatnik. Zgodba romana se začne na nekem pokopališču, ko se morajo otroci pokojnika soočiti z dejstvom, da imajo še druge brate in sestre. Roman Na/pol je literarni prvenec mladega pisca Jasmina B. Freliha, ki ga po Blatnikovih be-
sedah odlikuje zelo svež in drugačen slog. Po urednikovih besedah je Frelih predstavnik zelo močnega proznega glasu, ki je v slovenskem prostoru povsem nov. Kompleksna vsebina romana je prepletena s tremi zgodbami oziroma narativnimi nitmi,
Morda. Naslov ima več ravni. Kot je pojasnil avtor, lahko izraža negotovost junakov, negotovost situacij, v sebi pa nosi tudi nekaj ujetih trenutkov duha časa oziroma "zeitgeista". Knjiga ima avtobiografske prvine, ki pa se po Goljevih besedah ne kažejo to-
Cvetka Sokolov
KAR NE UBIJE
postavljenimi v realnost, ki pa, kot je menil Blatnik, ni ulovljiva. Marko Golja, javnosti bolj znan kot novinar Radia Slovenija, je svoje kratke zgodbe naslovil
liko v zgodbah kot v načinu pisanja.
Knjiga Izdelovalec zvonov vsebuje Modemdorferjeva razmišljanja o gledališču, filmu in lite-
raturi ter ponuja vpogled v avtorjevo delavnico. Obenem podaja tudi nekaj lepih hommagev osebnostim, predvsem s področja slovenskega gledališča in filma, je poudaril Blatnik. Kot je na predstavitvi povedal Moderndorfer, je to njegova tretja knjiga esejev, ki jih sam prej ocenjuje kot zbirko razmišljanj "o tem, kar se mu zdi, da ve".
Pri Mladinski knjigi
pa so pred kratkim izšle tri nove knjige, namenjene mladostnikom in njihovim staršem ter ena za mlajše bralce. Mladostnikom so namenjene knjige Krive so zvezde Johna Greena, Solze so za luzerje Neli Kodrič Filipič in
Borštnikovo srečanje 2013
Na letošnjem festivalu prevladujejo ženske
Festival Borštnikovo srečanje bo v Mariboru med 18. in 27. oktobrom potekal pod geslom Pičimo. Izbranim gledališkim predstavam sta po besedah umetniške direktorice Alje Predan skupni vrhunska režija in izvedba, v skoraj vseh pa gospodujejo
ženske. Tudi Borštnikov prstan bo letos prejela ženska.
“Prav ženska, ki v teh časih zlagoma, a vztrajno doživlja preporod poniževanj, manjvrednosti, žalitev in neenakopravnosti, je ta, ki z odra ali izza njega sporoča svojo ustvarjalno slo in talent. Malo manj bomo pikale družbo, malo več pihale na dušo”, je v uvodniku še pred začetkom festivala zapisala Predanova, ki je krmilo tega osrednjega in najstarejšega gledališkega festivala v Sloveniji prevzela leta 2009.
“Čeprav je mestna malha manjša in seje sponzorska spremenila v mošnjo”, so letošnji festival po besedah Predanove postavili v doslej znanih okvirjih. Na ogled bo deset slovenskih gledaliških predstav, ki jih je v tekmovalni program uvrstil selektor Primož Jesenko, in osem predstav spremljevalnega programa, ki sta jih izbrala skupaj s Predanovo.
Mednarodni program zajema pet predstav iz Nizozemske, Litve, Madžarske in Hrvaške, med drugim režiserjev Iva van Hoveja in Oskarasa Koršunovasa. Fokus je namenjen nizozemski dramatiki in gledališču.
V	spremljevalnem programu bodo izvedli še okroglo mizo o kulturi in medijih, eksperimentalno delavnico dramskega pisanja, strokovno konferenco o gledaliških arhivih in razstavo ob 80. obletnici rojstva pisatelja in dramatika Petra Božiča.
Ob koncu festivala vsako leto podeljujejo nagrade za najboljšo predstavo, režijo, igralske in druge umetniške dosežke. Največja festivalska nagrada je Borštnikov prstan, ki jo posebna žirija vsako leto podeljuje zaslužnemu igralcu ali igralki za življenjsko delo. Letošnja dobitnica je po pravilu ženska, medtem ko sije prstan lani nadel Igor Samobor.
Teden dni pred začetkom festivala so v Mariboru podpisali listine s pokrovitelji. Festival je kljub nižanju sredstev “dodana vrednost za mesto in državo", je prepričan direktor Slovenskega narodnega gledališča Maribor Danilo Rošker, ki že od začetka nudi streho festivalu. “Se splača, ker umetnost kljubuje apatiji, cinizmu in neumnosti z domišljijo, ustvarjalnostjo in nam že od nekdaj dokazuje, da na svet lahko pogledamo in gledamo tudi drugače”, je prepričan.
Nobelova nagrada za literaturo
Dobitnica je Aliče Munro
Nobelovo nagrado za literaturo je prejela kanadska avtorica Aliče Munro, je v četrtek, 10. oktobra, v Stockholmu sporočila Kraljeva švedska akademija. Po pisanju tujih tiskovnih agencij je Munrojeva, ki jo je žirija opisala kot mojstrico kratke proze, nagrado prejela za zgodbe, ki se osredotočajo na človeško krhkost.
Žirija je v obrazložitvi zapisala, da Munrojeva piše v "izjemno izdelanem stilu, ki ga zaznamujeta jasnost in psihološki realizem". Munrojeva, rojena 10. julija 1931 v majhnem mestecu v Ontariu, si je literarno slavo prislužila z opisovanjem podeželskega življenja v domači provinci, zaradi česar so jo poimenovali tudi "ontarijski Cehov". V slovenščino sta prevedeni njeni deli Preveč sreče: zgodbe in Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva.
"Njene zgodbe so pogosto postavljene v majhna mesteca, kjer se želja po družbeno sprejemljivem obstoju pogosto izrazi v težavnih odnosih in
moralnih dilemah - težavah, ki izvirajo iz generacijskih razlik in različnih ambicij v življenju", so še zapisali v žiriji. Da bo postala pisateljica, se je odločila že v mladosti: "Morda mi je uspelo, ker nisem nadarjena za nič drugega. Nisem izjemna intelektualka. Gospodinjstvo mi še nekako gre, ampak ne odlično. Tako me
pravzaprav nič ni oviralo pri tem, da sem lahko počela to, kar počnem", je Munrojeva dejala pred nekaj leti.
Prvo delo "The Dimensions of a Shadovv" je izdala leta 1950, ko je še študirala na univerzi v
zahodnem Ontariu. Za svoja dela je prejela številne nagrade, med drugim tudi priznano britansko nagrado man booker leta 2009. Zgodbo "The Bear Came Over The Mountain" so v režiji Sarah Polley leta 2006 priredili v film "Away from Her" (Daleč od nje).
Kljub uspehu in nagradam, ki jih je prejela v zadnjih 40 letih,
pa Munrojeva po pisanju francoske tiskovne agencije AFP ostaja skromna kot liki v njenih zgodbah. Navadno piše o ženskah, ki ne ustrezajo stereotipom prelestnih junakinj, kar morda izvira iz
puritanske vzgoje v mladih letih.
"Ni salonski lev. Pravzaprav se v javnosti le redko pojavi, tudi literarnih turnej ne pripravlja", je o pisateljici dejal ameriški kritik David Homel. Poleg tega Munrojevo pogosto opisujejo kot popolno nasprotje druge velike dame kanadske literature Margaret Atvvood.
Z največ dobitniki Nobelove nagrade za literaturo, kar 15 doslej, se lahko pohvali Francija. Velika Britanija in Združene države Amerike beležijo 11 literarnih nobelovcev, Munrojeva pa je Kanadi prinesla prvo Nobelovo nagrado za literaturo.
Prestižno nagrado ji bodo izročili 10. decembra 2013 v Stockholmu, na dan, ko je leta 1896 umrl Alfred Nobel, po katerem je nagrada poimenovana. Letos je nagrada vredna osem milijonov švedskih kron (916.000 evrov). Švedska akademija Nobelovo nagrado za književnost podeljuje od leta 1901. Doslej so jo podelili 105-krat, prejelo pa jo je 109 avtorjev, saj sta si nagrado štirikrat delila dva pisatelja. Nagrado je doslej prejelo le 12 žensk, odklonila pa sta jo Boris Pasternak leta 1958 in Jean Paul Sartre leta
1964.	Lani jo je prejel kitajski pisec Mo Yan.
Novo pri založbi Mladinska knjiga
Izšla je knjiga Misleca za trenje miselnih orehov
Pri založbi Mladinska knjiga je izšla knjiga Misleca s podnaslovom Miselne naloge za mlade in bistroumne avtorjev Nataše, Valentina in Gregorja Bucika. Knjiga je po besedah urednice Alenke Kepic Mohar prvi izviren priročnik miselnih nalog na Slovenskem. Kar 560 nalog je razporejenih v 13 poglavij, dodano je še poglavje Kaj je inteligentnost?
Kot je na predstavitvi povedala Nataša Bucik, je knjiga rezultat večletnega dela za reviji Ciciban in Cicido, kjer so bile nekatere od nalog že objavljene. Vendar pa z Gregorjem, ki je študent Fakultete za arhitekturo univerze v Ljubljani, razvijata vedno
nove naloge. Te so zelo raznolike, pri čemer lahko najpreprostejše začnejo reševati otroci od četrtega leta starosti dalje, najzahtevnejše pa so zanimiv miselni izziv tudi za odrasle.
Valentin Bucik, sicer redni profesor za psihološko metodologijo na oddelku za psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, je poudaril, da je na anglosaksonskem pa tudi nemškem knjižnem trgu sicer zaslediti vrsto priročnikov s podobnimi nalogami za odrasle, a predvsem z naslovi, kot so Trenirajte svoj IQ in podobno. Sami so se temu želeli izogniti, saj knjiga ne vsebuje testa inteligentnosti in ne ponuja orodij in tehnik. Njen namen je
predvsem spodbuditi radovednost za tretje miselnih orehov, pri čemer so posamezna poglavja namenjena različnim miselnim orehom in spodbujajo različne miselne procese. Poudaril je še, da je z vidika razvojne psihologije pomembno, "da otrok svoje možgane daje ves čas na preizkušnjo".
Po besedah strokovnjakinje s centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Mojce Juriševič je otrokom potrebno omogočiti pogoje, da izrazijo svoje sposobnosti in zmožnosti, da jih je mogoče opazovati. Knjigo sama vidi
kot odličen pripomoček za opazovanje njihovih mentalnih sposobnosti. Knjiga je namreč, kot je poudaril Valentin Bucik, zasnovana tako, da bi otroci naloge reševali skupaj s starši, starimi starši, vzgojitelji ali učitelji. Z reševanjem nalog v knjigi se po besedah Juriševičeve krepi učni kapital otroka, sama pa v njej vidi tudi vzgojno komponento, saj krepi vztrajnost. Poleg tega so naloge v knjigi lahko osnova, ki jo je mogoče uporabiti tudi kot transfer za druge dejavnosti. "Ko uporabniki osvojijo strategijo, jo lahko uporabijo tudi v drugih življenjskih situacijah", je poudarila.
1!2L*C*4
Mi mirit n fino« za rrtana bulrcmmfi
® int * ©
f x $
m | © t ® @ ®
©
Kratke
V	ponedeljek v DSI / Goli otok - Titov gulag
Kot je napovedano že drugje v tej številki Novega glasa, si bodo v naslednjih dneh v različnih krajih in v priredbi različnih društev sledili trije dogodki, ki pa so medsebojno povezani in sestavljajo logično celoto. Gre za tri večere ob 65-letnici Stalinovega izgona Titove komunistične partije iz Informacijskega biroja komunističnih in delavskih partij. Resolucija informbiroja ali kominforma z dne 21. junija 1948 je postala eden izmed mejnikov jugoslovanske in slovenske zgodovine, izjemno hud vpliv pa je imela tudi na dogajanje v našem današnjem “zamejstvu".
Društvo slovenskih izobražencev bo priredilo predstavitev najnovejše študije o jugoslovanskem koncentracijskem taborišču na Golem otoku. Kulturni center Lojze Bratuž in Študijski center za družbenopolitična vprašanja Anton Gregorčič bosta v Gorici pripravila večer, na katerem bo dvakratni zapornik na Golem otoku mag. Andrej Aplenc v razgovoru s publicistko Alenko Puhar predstavil svoje spomine in poglede na to problematiko. Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček pa bo po junijski predstavitvi na Opčinah priredil novo okroglo mizo, z novimi uglednimi gosti, o knjigi prof. Nine Lončar iz Maribora Kominform in tržaški Slovenci, Odnosi med komunisti v coni A STO 1948-1952.
Naj tu zapišemo nekaj besed o “ponedeljkovem večeru” Društva slovenskih izobražencev, ki bo 21. oktobra ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3 v Trstu. Gost večera bo profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Božidar Jezernik.
Svojim dosedanjim knjigam je namreč tik pred poletjem dodal novo, temeljito študijo o povojnem jugoslovanskem koncentracijskem taborišču na Golem otoku in tamkajšnjih kaznjencih. V obdobju najhujše represije se jih je na njem v letih 1949-53 zvrstilo več kot 15.000 iz vse Jugoslavije. Žrtev nasilja, lakote in bolezni je bilo okoli 400. Težko pa je oceniti ogromno duševno in telesno škodo, ki jo je povzročilo taborišče, namenjeno izničenju osebnosti, perverzni in grobo poniževalni “prevzgoji” resničnih in namišljenih nasprotnikov Titovega režima, večinoma komunistov.
Knjiga Goli otok - Titov gulag je izšla pri založbi Modrijan. Že pred tem pa je izšla v poljščini. Nekdanji poljski disident, zgodovinar in esejist Adam Michnik je v predgovor te knjige “o okrutnosti antistalinističnega stalinizma” med drugim zapisal: “Ta knjiga je najprimernejši komentar k najznamenitejšim dosežkom 'taboriščne literature': Solženicinu in Šalamovu, Borovvskemu in Herlingu -Grudzinskemu. Vendar je prav tako portret komunizma v malem; komunizma stalinskih let, ki so še vedno tako slabo prisotna v kolektivni zavesti”.
Slovenska Vincencijeva konferenca [e praznovala god svojega zavetnika
Člani, sodelavci in prijatelji Slovenske Vincencijeve konference se vsako leto 27. septembra srečujemo v Domu šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu, da proslavimo god svojega zavetnika sv. Vincencija
Pavelskega. Letos je bilo to srečanje res dobro obiskano, saj smo imeli to veliko prednost, da nas je obiskal in maševal u-pokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, ki nas je v homiliji pozval k še večji zavzetosti, zlasti v tem kriznem obdobju,
da v skladu z delovanjem Vincencijevih konferenc skrbimo za družine, ki so v težavah, za ostarele in osamljene. Še zlasti naj bo to delo opravljeno s plemenito obzirnostjo, ki ne ponižuje tistega, ki pričakuje ali prosi za pomoč, kot nas uči naš Gospod Jezus s svojo besedo in dejanji.
Duhovno bogat in dobro obiskan program, ki gaje spremljalo petje članic Konference ob orgelski spremljavi gospe Marte Kocijančič, je sklenilo prisrčno druženje, pri katerem je gospod nadškof spregovoril prisotnim o dobrodelnosti in o današnjih razmerah ter o viziji karitativnega dela v prihodnosti, kot je glede tega sam Jezus poudaril “Uboge boste imeli vedno med seboj”.
Tudi skozi vso krščansko zgodovino lahko spremljamo izredne oblike karitativne dejavnosti, ki so lahko stalna spodbuda tudi za danes in jutri.
Čim bolj se bomo ozrli nazaj, k izvirom krščanske dobrodelnosti, toliko bolj bo tudi naša ustanova trdno stala in izpolnila svoje poslanstvo, je poudaril nadškof in s tem sklenil svoj nagovor.
Ob koncu seje predsednica Ivica Švab zahvalila gospodu nadškofu za prisotnost, za darovanje sv. maše in za spodbudne besede o delovanju v prid karitativne dejavnosti. Obenem pa seje zahvalila šolskim sestram za lep sprejem in pogostitev ter vsem prisotnim za udeležbo, ki je bila res številna, in za sodelovanje. Hkrati pa je povabila vse k nadaljnjemu sodelovanju in pomoči naši organizaciji pri njenem vsakdanjem delu za lajšanje uboštva in osamljenosti. / AS
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
vabi na
14. REVIJO ZBOROV DEVINSKE DEKANIJE
nastopili bodo: OCPZ Mavhinje, MIPS župnije sv. Janeza Krstnika, ZeCPS Zgonik, ZeCPZ Mavhinje, Farni zbor Sempolaj, CMePZ Devin, Sempolaj, CMePZ Devin, CPZ Nabrežina
nedelja, 20. oktobra 2013, ob 17. uri cerkev sv. Roka v Nabrežini
KOS!] Predstavili so Pahorjevo knjigo zapisov In mimo je šel čas
"Slovenščine sem se naučil sam!"
// TA0 sem ob urejevanju 1^ besedil za to knjigo ± Vprebiral svoje zgodnje, celo prve črtice, ki sem jih pisal sredi tridesetih let, sem odkril, da je bila moja slovenščina dobra, čeprav sem imel za seboj le štiri razrede osnovne šole. Dejansko sem se slovenščine naučil sam"!
S to ugotovitvijo je pisatelj Boris Pahor vpetek, 11. oktobra, uvedel občinstvo Tržaške knjigarne v vsebino svoje nove publikacije, ki je z naslovom In mimo je šel čas pravkar izšla pri Mladiki. Gre za zanimivo publikacijo, saj prinaša v branje Pahorjeve zgodnje literarne zapise, pozabljene tekste in še neobjavljena besedila. "Vsak spis ima svojo vrednost", je dejala urednica knjige Nadia Ron-celli. Dodala je, da bi prvotna vsebina knjige morala sloneti le na pisateljevih mladinskih literarnih spisih, ker pa je Pahor med brskanjem po svojem arhivu našel marsikaj zanimivega, se je začetna misel nenehno prilagajala potrebi po čim bolj popolni vsebinski obliki. "Tako bo knjiga še dodatno pričevala o intelektualni in biografski razsežnosti letošnjega jubilanta". Nedvomno pa bo za lit-
erarne kritike najbolj zanimiv prvi del. V njem so namreč zbrane črtice, ki jih je Pahor napisal v najzgodnejšem obdobju svojega literarnega ustvarjanja in jih objavljal
v raznih revijah, Malajdi, Brin-jevkah, Dejanju. Čeprav so nastale v obdobju fašizma, jih preveva vera v človeško usodo in v človeka samega. O nekaterih besedilih je podrobneje spregovoril sam Pahor, na primer o tistem, v katerem govori o škofu Fogarju, ki ga še danes ima za zgled pokončnega človeka, ali pa o onem, v katerem na hudomušen način opisuje nekatere tržaške posebneže in do-
gajanja na pomolu San Carlo. Prvi literarni poskusi so bili za Pahorja tudi sredstvo, s katerim si je prilastil svojo slovensko bit, svojo slovensko zavest, ki je bila zaradi
stalnega fašističnega pritiska še kako labilna. K temu je nedvomno prispeval zasmehovalni odnos, ki so ga italijanski sošolci imeli do njega: po prisilni ukinitvi slovenskih šol je bil Pahor ob vstopu v italijansko šolo z jezikovnega vidika nebogljen. Ta psihološki občutek manjvrednosti ("čutil sem se faliranega študenta") se je v času spreminjal v kleno prepričanje, da je proti fašizmu
potreben močan boj: "Ta se je krepil tudi ob skrivnem študiran-ju Prešerna", je dejal Pahor, ki je hkrati vedno ljubil velikane italijanske književnosti.
V	nadaljnjem sklopu knjige bo bralec spoznal Pahorjevo nazorsko prepričanje, ki ga je pisatelj zaupal priložnostnim govorom in časopisnim člankom (objavljal jih je med drugim v Mladiki, Novem listu, Sidru, Novem glasu in Primorskem dnevniku). V njih pridejo do izraza Pahorjev humanizem, zlasti pa kritičen duh in bojevitost, ko je govor o slovenski zgodovini in notranjem položaju manjšine. Pahor se je spomnil govora, ki ga je imel leta 1965 na Prešernovi proslavi: "Takrat sem še zadnjič spregovoril o enotnosti slovenske manjšine. Leto zatem sem začel objavljati revijo Zaliv, saj sem se s Primorskim dnevnikom skregal", je dejal in poudaril, da je še danes trdno prepričan, da je še prej kot zgolj jezik pomembna narodna zvest!
Dragocen je tudi razdelek, v katerem so zbrani portreti prijateljev in znancev. V te zapise je Pahor vključil ničkoliko a-nekdot, ki še kako oživijo lik o-pisanega, naj bo to Černigoj, Kocbek, Vekoslav Španger, Marica Živec, Zoran Mušič. V predzadnjem sklopu so zbrane knjižne ocene, v katerih je Pahor izrazil osebne poglede, otresel pa se je avtobiografskih elementov. Sklepni del knjige pa ponuja nekatere Pahorjeve intervjuje. Celotni časovni razpon objavljenih spisov obsega obdobje od 1.1936 do 1.2010.
IG
Ude Košuta, Boris Pahor in Nadia Roncelli (foto IG)
S1. strani
Položaj slovenske...
Prehod iz poučevanja v slovenskem jeziku do poučevanja slovenskega jezika je neuspešen, saj ni didaktičnih in pedagoških pripomočkov in niti jezikovnih standardov za preverjanje znanja. Starši slovenskih otrok so tako nezadovoljni z usvojenim znanjem, prav tako je težko poučevanje neslovenskih otrok, ki slovenski jezik itak malo uporabljajo. Prav tako je tudi kultura načeloma sredstvo za ohranjanje slovenske narodne skupnosti. Nadaljevanje načrtne ideološke ločitve društev pa je protislovna glede na vedno večji upad števila pripadnikov manjšine in glede na trajno finančno krizo. Financiranje društvene dejavnosti je starokopitno in ne omogoča perspektivnejših potez.
Repertoar kulturne ponudbe je obenem zastarel zlasti za potrebe in želje mladih (tudi na zborovskem področju bi potrebovali prevetritev repertoarjev), kaže se tudi potreba po sistemskem in strokovnem pristopu k vključevanju Neslovencev v manjšinsko kulturno sredino. Glede na izsledke raziskave je medijsko področje najmanj problematično. Intervjuvanci zagovarjajo dejstvo, da manjšinski mediji ne morejo shajati po običajnih tržnih načelih, njihova raznolikost (tudi ideološka) za razliko od kulturnega področja sploh ni problematična. Zaradi jezikovne diskriminante so slovenski mediji nedostopni za večinsko prebivalstvo in imajo pomembno vlogo pri utrjevanju jezika v manjšini. Malodušje vlada takrat, ko je govor o politični participaciji. Iz intervjujev je prišlo na dan nezadovoljstvo glede vodenja manjšinske politike. Prevladuje namreč prepričanje, da ničesar se ne da spremeniti. Težko je po drugi strani najti soglasje v manjšinskem telesu zaradi
ideoloških razlik. Šibke so obenem vezi manjšine s centri moči zlasti v Italiji: v tem vidiku se izvaja zlasti kurativna politika, ne pa preventivna, ki bi veliko bolje učinkovala na dolgoročne strategije manjšine. Na podlagi povedanega je dr. Brezigarjeva izluščila željo intervjuvancev, da bi manjšina razpolagala z učinkovitim 'sistemom odločanja', pri katerem bi mladi imeli veliko vlogo. Pojem družbenega gospodarstva je dokončno zastarel, saj je v manjšini prisoten le skupek zasebnih podjetij v lasti pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji. Gospodarski
elan, ki je na pragu iz 19. v 20. stoletje zaznamoval Slovence na tem robu, se je izgubil, standard življenja manjšincev in večinskega prebivalstva je dejansko enakopraven. Občutiti je krčenje slovenskega delovnega okolja, narodnega in jezikovnega aduta manjšinci ne uporabljamo v marketinške namene. Raziskovalka ljubljanskega inštituta je kopico možnih rešitev strnila v štiri področne enote. Razvojne perspektive slovenske manjšine v Italiji je na primer evidentirala v ustvarjanju manjšini bolj prijaznega okolja, ki bi predpostavljal uveljavljanje vidne dvojezičnosti, poučevanje slovenščine v šolah z italijanskim učnim jezikom in poučevanje slovenščine na jezikovnih tečajih. Brezigarjeva je glede notranje preureditve manjšine nanizala vrsto strategij, od prilagoditve nekega modela, ki bi omogočal
hitrejše sprejemanje odločitev in hkrati ohranjal ideološko raznolikost in spoštovanje manjšinskih pogledov znotraj skupnosti, do izrazitejših potez na področju kulture s posebnim ozirom na vprašanje jezika, reorganizacijo dejavnosti in mrežno sodelovanje. Še zlasti pomembno pa je, da se na področju šole zagotovi nivo znanja slovenskega jezika, ki ga pričakuje skupnost. Drugo področje je Brezigarjeva določila v širitvi jezikovne skupnosti: temeljno koordinacijsko vlogo naj bi v tem primeru imelo jezikovno središče, ki bi določalo in izvajalo strokovne rešitve glede poučevanja slovenščine v italjanskih šolah, seznanjalo s težavami, ki bi jih neslovenski otroci imeli ob vstopu v slovensko šolo, in pri uzavestenju okol-
ja, da slovenščina ni tuj jezik, ampak jezik okolja. Posebno vnemo bi bilo treba vlagati v sistemsko krepitev vezi zlasti z italijanskimi oblastmi in v marketinško promocijo slovenskega jezika in narodnosti: skratka, treba je prodajati našo različnost kot dodano vrednost območja. Kot je sama Barbara Brezigar poudarila, bi posebne obravnave morala biti deležna videmska pokrajina, ki je s svojo specifiko nezamenljiv člen slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Opensko srečanje sta uvodoma pozdravila Sonja Novak Lukano-vič, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja, in Devan Jagodic, ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta. Lukanovi-čeva je dejala, da sta raziskovanje in znanost namenjena uporabnikom: v primeru raziskave Sare Brezigar je ciljna publika ravno raznoliko predstavništvo man-
jšine, ki lahko na tej podlagi evidentira razvojne smernice za prihodnje. Brezigarjeva odpira po mnenju Devana Jagodica dileme, ki so deset let po programski konferenci še danes odprte. Potrebno je zato čim prej določiti peščico prioritet, ki jih je mogoče izvesti ne glede na nazorsko delitev manjšine.
Predstavitvi študije Sare Brezigar je sledila okrogla miza, na kateri so sodelujoči poskušali analizirati nekatere tematike, ki so sestavljale vsebinsko osnovo razčlenjene raziskave. Osrednja tema sta bila prav gotovo jezik in odnos, ki ga jezikovna stroka, mediji in gospodarstveni sektor imajo do njega. Moderator Miran Komac, raziskovalec Inštituta za narodnostna vprašanja, se je o vsem tem pogovarjal z Matejko Grgič, znanstveno direktorico Slovenskega izobraževalnega konzorcija (Slov.I.K.), Edijem Krausom, direktorjem podjetja Julon, članom uprave podjetja Aquafil in tržaškim občinskim odbornikom za gospodarski razvoj, ter Jurijem Paljkom, odgovornim urednikom našega tednika. Grgičeva je močno podprla ustanovitev strokovne službe, ki bi usmerjala jezikovno politiko manjšine. Kraus je glede na svojo izkušnjo poudaril, da je v gospodarskem sektorju uspešen podjetnik, ki se spoštljivo seznanja s kulturo svojega sogovornika: "Tudi v našem sektorju je spoštovanje različnosti recept za uspeh". Jurij Paljk je dejal, da je odnos manjšine do jezika zapleten, ključno vlogo ima pri tem šola, ki pa večkrat nima pravega posluha za to tematiko. Glede raziskave dr. Brezigarjeve pa je poudaril zgovoren podatek, iz katerega izhaja nezadovoljstvo manjšincev z vodilnimi kadri, ki jih je vendarle težko zamenjati. Kraus se je nato glede položaja slovenske šole v Italiji jasno vprašal, ali lahko manjšina sloni zgolj na jeziku ali je potrebno nekaj več, na primer narodna identiteta.
redito cooperativo del carso \lružna kraška banka
Jurij Paljk, Miran Komac, Matejka Grgič in Edi Kraus (foto IG)
NOVI
Cosolini je nagradil 60-letno nepretrgano delovanje g. Jakomina
Bronasto priznanje škedenjskemu... županu!
pohvalil tudi besede, ki jih je g. Jakomin izrekel v svojem zahvalnem nagovoru. Škedenjski kaplan je namreč poudaril, da je v hudih časih potrebno še bolj gojiti medčloveške vezi, kar navsezadnje združuje ljudi v skupnost. "S Skedenj ci smo v tako dolgem obdobju vselej sodelovali povezano. Ni bilo potrebno izpostavljati nepotrebnih in umetnih razlik med enimi in drugimi, npr. med člani društva Grbec in župljani, med Slovenci in Italijani. Vsi smo ob različnosti člani ene same skupnosti, ki raste ob prizadevanju in delu posameznega člena", je dejal g. Jakomin in opozoril na še odprta vprašanja, ki tarejo škedenjski vsakdan, od železarne do popravil v tamkajšnji osnovni šoli. "Skedenj ni samosvoja republika, ločena od ostalega mesta: Skedenj je po istem vzoru, ki sem ga poprej omenil, člen celotnega tržaškega tkiva", je dejal slavljenec, ki je nato prosil župana, naj še večjo medaljo izroči vsem Skedenj cem, ki ga prenašajo že toliko let...
V	Sinji dvorani se je razlegel bučen smeh, saj je bilo na prireditvi prisotno res lepo število Jakominovih škedenjskih prijateljev. Vsi so delili Jakominove besede, ko je ob vročitvi priznanja po škedenjsko izrazil svojo zadovoljstvo: "Hvala lepa, grubo sem kontj'nt"!
IG
V Društvu slovenskih izobražencev
Skrivnosti in zakladi naše tržaške obale
Okolje nam daje energijo in zdravje, zato si moramo vzeti čas za uživanje v naravi, v ptičjem petju in opazovanju našega "brega", saj se premalo zavedamo, kaj nas sploh obdaja. O naši obali, ki se razprostira od Barkovelj pa do izliva Timave in jo poimenujemo breg, ker pravzaprav nima svojega imena, sta zakonca Floriana Stefani in Danilo Sedmak napisala knjigo, ki prerašča navadne zapise o našem okolju. Jadranska oaza je tanka knjižica, a je sad večletnega raziskovanja. Ime je dobila po oazi, ker je naš breg dejansko kot samoten zelen kraj v puščavi, poleg tega pa ima celo dva gradova. Izšla je že lani v redni zbirki Goriške Mohorjeve družbe, a je vedno znova aktualna zaradi ekološke problematike našega okolja, ki ima nedvomno svoje vplive tudi na narodnostni vidik tega prostora.
Avtorja je najprej predstavil Marko Tavčar v imenu založbe. Dejal je, da se založba zaveda aktualne problematike, zaradi katere se potrjuje potreba po večji
ozaveščenosti ozemlja. Pričujoča knjiga nam nudi priložnost, da se zamislimo, kaj nam ponujata morje in breg. Tavčar je poudaril tudi posebnost knjige, saj sta avtorja poskrbela za vse fotografije, zato je le-ta popolnoma avtorsko delo.
Knjigo je podrobneje predstavila Majda Cibic. Opozorila je na vezno nit Jadranske obale, ki nagovarja človeka, naj se vrne k
naravi, saj prav naravno okolje ustvarja ravnovesje v človeku. Tu mislimo na preprosto naravno okolje, ki nas obdaja, od morja do oljčnih in vinorodnih nasadov, grmovja, zelišč ter zdravilnih rastlin, značilnih za naš breg. Avtorja hočeta čim bolj ovrednotiti to naravno bogastvo, iz njega naj bi zajemali duhovno moč za premagovanje vsakod-
nevnih težav. Človek namreč živi in sobiva z okoljem, ki ga obdaja, zato ima posledično to okolje nedvomno svoj vpliv tako na njegovo življenje kot tudi na počutje in razmišljanje. Z vsemi temi dejavniki se oblikuje človekova osebnost, zato govorimo o psiho-ekološkem stanju ali o ekološki psihologiji, ki je tudi podnaslov Sedmakove knjige.
Avtorja želita, da bi čim bolj ovrednotili in izkoristili naravno
željo, da postanemo mi sami, predvsem pa mlajše generacije, ljubitelji našega okolja, ki z morjem in rastlinstvom učinkovito vpliva na naše psihofizično zdravje.
Danilo Sedmak se je razgovoril še o pomembnem vplivu okolja na človeka, pa o pestrosti narave, ki se je sploh ne zavedamo: "Pri nas rastejo aromatične rastline, a jih obravnavamo kot plevel in so za nas ničvredne". V sklepnem delu
tL-
Marko Tavčar, Majda Cibic in Danilo Sedmak (foto Kroma)
bogastvo in bi iz njega zajemali duhovno moč, s katero lahko premagujemo vsakodnevne težave. Raznoliko rastlinstvo nam s svojim videzom, vonjem in zdravilnim učinkom predstavlja pravo sprostitev in zdravilo za dušo in telo. Zato avtorja gledata v prihodnost z optimizmom, saj želita s tem priročnikom vzbuditi v bralcih
knjige Ekologija človeškega uma se prepletajo vse silnice, ki oblikujejo človeka v osebnost in dajejo poseben pečat našemu prostoru. Fotografije so zelo lepe, na koncu pa je tudi dodatek s strokovnimi, italijanskimi in slovenskimi narečnimi izrazi za rastline, kar daje knjigi še dodatno vrednost.
Šin
Obvestila
Gledališki vrtiljak obvešča, da bo
v	nedeljo, 20. oktobra, na sporedu predstava AČIH v izvedbi Šentjakobskega gledališča iz Ljubljane. Prva predstava bo ob 16. uri (red PINGVIN), druga ob 17.30 (red TJULENJ). V dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27. Društvo slovenskih izobražencev vabi v ponedeljek, 21. oktobra, v Peterlinovo dvorano v ul. Donizetti 3 v Trstu. Gost večera bo profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Božidar Jezernik. Na sporedu bo razgovor o njegovi novi knjigi Goli otok -Titov gulag. Začetek ob 20.30. Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij: 003852386744. Krožek kratkočasne matematike, nadaljevalec zabavne in razvre-
drilne matematike, prične z nizom srečanj v torek, 22. oktobra, ob 17. uri v prostorih Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3. Vabljeni vsi, tako novi kot stari ljubitelji matematike.
Darovi
V spomin na msgr. Marija Ger-dola darujejo bratranci iz Čjebrov-ca 150 evrov za Slovensko dobrodelno društvo Trst.
V spomin na Radovana Zorna prispeva družina 50 evrov za riž otrokom p. Pedra Opeke.
Čestitke
Društvo Rojanski Marijin dom iskreno čestita g. Dušanu Jakominu ob prejemu občinskega priznanja, bronaste plakete mesta.
SV. IVAN
Zveza cerkvenih pevskih zborov
10. revija zborov Openske dekanije
n
\ T
"elikokrat na Božjo besedo ne moremo odgovoriti z besedami" - misel svetega Avguština o vlogi glasbe v verskem obredu je v soboto zvečer uglasila strune iskrenega navdušenja nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana, ki je nagovoril udeležence 10. revije zborov Openske dekanije. Izbira častnega gosta in govornika je bila posebno primerna za priložnost, saj upokojeni nadškof dobro pozna zborovski svet in je zato prijetno neformalno zaupal tudi misli in anekdote s svoje pevske poti. V otroških letih so njegovi prvi koraki kazali na poraz, saj je bil čisto brez posluha, vztrajanje in prizadevanje pa sta rodili sadove in petje v skupini Consortium Musicum je poleg mnogih spodbudnih doživetij postalo temelj njegove odločitve za duhovništvo. Petje pri bogoslužju osrečuje, je dejstvo sodelovanja, duhovno srečanje, cerkveni zbori prinašajo vernikom upanje in veselje, so nosilci župnijskega življenja, zato jim je govornik namenil zahvalo za požrtvovalno in dragoceno delo. Dekanijska revija je simboličen prikaz tega dela, saj v osnovi ne upošteva koncertne literature, ampak počasti redno bogoslužno dejavnost zborov s skladbami in avtorji, ki jih najpogosteje izvajajo na domačih korih. Sodelujoči zbori so tudi letos zapeli a cappella in z orgelsko spremljavo, na koru in za oltarjem cerkve svetega Janeza Krstnika pri Sv. Ivanu. Na vabilo Zveze cerkvenih pevskih zborov se je odzvalo pet skupin, med katerimi so pr-
vi	stopili pred žal maloštevilno
publiko (bil je glavni večer regate Barcolana, kar je gotovo vplivalo na udeležbo) pevci mešanega zbora Sv. Jernej z Opčin, ki so pod vodstvom Janka Bana monografsko počastili spomin na domačega skladatelja Staneta Maliča, ki je obogatil njihov repertoar z dragocenim zakladom maš in skladb za razne priložnosti liturgičnega leta. V komorni zasedbi, a pogumno in ubrano so nato zapeli gostitelji večera, in sicer cerkveni zbor Sv. Ivan pod vodstvom Ivana Žerjala. Nepogrešljiva prisotnost ženskega zbora Prosek-Kontovel je tudi tokrat prinesla prisrčno in spevno noto pod taktirko Marka Štoke. Zulejka Devetak pa je pripravila za nastop zaslužne pevce mešanega cerkvenega zbora Rojan, ki so primer predanosti cerkvenemu pevskemu poslanstvu, saj že dolgo let oblikujejo nedeljsko mašo, ki jo neposredno prenaša slovenski radijski program radia Trst. Revijo je simbolično končal združeni zbor tržaških cerkvenih pevcev z deli iz klasične Vodopivčeve maše Vsi blaženi nebeščani. Zborovodja Edi Race je nato delil z zborovodjo proseško-kontovelskega zbora prijetno dolžnost vodenja dveh skupnih pesmi.
Za cerkvene zbore se začenja obdobje zelo bogate pevske dejavnosti, ki bo uvedla v adventni čas. 20. oktobra ob 17. uri bo na sporedu revija zborov Devinske dekanije v cerkvi svetega Roka v Nabrežini, 30. novembra pa bo Zveza cerkvenih pevskih zborov priredila tradicionalno revijo Pesem jeseni v Športnem centru Zarja v Bazovici.
PAL
Nova sezona srečanj ob kavi
Slovenščina je za Italijana navsezadnje jezik soseda
Kljub nedorečenosti glede usode Tržaške knjigarne in njenega upravljanja je sedanja upraviteljica Ilde Košuta tudi letošnjemu jesenskemu času zaupala začetek nove sezone srečanj ob kavi, ki jo tokrat ponuja podjetje Primo aroma. Zaskrbljenost glede prihodnosti trgovine in obenem prirojeno pozitivno naravnanost na življenjske razplete je Ilde delila z občinstvom na prvem srečanju, ki je bilo v sredo, 9. oktobra. "Kdor odloča o naši prihodnosti, naj
razmisli, kaj pomeni ta knjigarna v mestnem središču", je dejala upraviteljica pred zvestim občinstvom, za katerega je TK v času postala kraj druženja in prostor, kjer je priložnost za rabo slovenščine v italijanskem Trstu samoumevna in prav zato nadvse dragocena.
Gostja uvodnega srečanja nove sezone je bila profesorica slovenske književnosti na videmski univerzi Marija Bidovec, ki je v pogovoru z urednico pri založbi Mladika Nadio Roncelli spregovorila
o svoji antologiji slovenske književnosti zadnjih 20 let z naslovom Profilo della let-teratura slovena dal 1989 a oggi - Schede sugli scrittori. Knjiga je izšla lani pri rimski založbi Lithos. Študijo, ki obsega analizo osemdesetih slovenskih avtorjev oz. njihovih del, ki so izšli v razdobju zadnjih dvajsetih let, so marca že predstavili gori-škemu občinstvu v galeriji Ars. V Tržaški knjigarni je beseda tekla zlasti o odnosu, ki prof. Bidovec veže z njenimi študenti in ki je navsezadnje botroval realizaciji samega knjižnega načrta. Antologija je dejansko nastajala dalj časa, sicer po majhnih korakih. Dokončno delo se je zgostilo v šestih mesecih. Nastala je tako
knjiga žepnega formata, ki prispeva k zapolnjevanju didaktičnega manka pri poučevanju slovenske književnosti v italijanskem okolju. Avtorica je v knjigo vključila tudi krajšo družbeno-kul-turno analizo, da bi italijanski bralec na popolnejši način spoznaval obravnavano obdobje. Kot je poudarila Roncellijeva, je prof. Bidovec avtorje obravnavala z "zunanjim kritičnim pogledom" na način, da bi jih neslovenski bralci čim bolje dojeli. Profesorica je občinstvu zaupala, da je bila sestava te antologije zanjo izziv. Prvič zato, ker se navadno ukvarja z veliko zgodnejšim zgodovinsko literarnim obdobjem (je namreč izvedenka za dediščino Janeza Vajkarda Valvasorja), drugič, ker je o avtorjih najsodobnejše ustvarjalne gen-
eracije na razpolago tudi najmanj sistematiziranih podatkov. Knjiga je tako namenjena bodisi študentom in interesentom, ki nimajo pojma o slovenski književnosti in obstoju slovenske biti (taki so na primer študentje, ki jih je prof. Bidovec spoznala na univerzi La Sapienza v Rimu), bodisi italijanskim bralcem, ki so s slovensko kulturo že nekoliko seznanjeni (taki so na primer mladi z videmskega vseučilišča). Avtorica je občinstvu zaupala, da je bil izbor osemdesetih literatov dokaj težak: izbrala je vsekakor književnike, ki so še aktivni, ni pa upoštevala naj mlajših piscev. Držala se je tudi pokrajinskega izvora avtorjev in poskušala obdržati ravnovesje v zastopanosti posameznih slovenskih regij. Veliko poudarka je prof. Bidovčeva
namenila mladinski literaturi, v kateri se na Slovenskem preizkuša veliko število piscev; v knjigo je uvrstila tudi manj poznana sodobna literarna peresa. Pogovor se je dotaknil tudi sodobnega univerzitetnega okolja, ki občuti krizno stanje državnega proračuna: "Zgodi se tudi, da zaradi pomanjkanja knjig v knjižnicah profesorji študentom posojamo svoje osebne izvode ..." V sklepnem delu pogovora je prof. Bidovec navedla prepričliv razlog, s katerim nagovarja svoje študente za študij slovenščine: "Verjamem, da znanje slovenskega jezika pri italijanski mladini omogoča večje delovne možnosti kot povprečno znanje angleškega. Slovenščina je za Italijana navs-ezanje jezik soseda..."
IG
Tl
'o častno priznanje me nedvomno razveseljuje, je pa hkrati spodbuda, naj še naprej nadaljujem svoje delo.
Človek nikoli ne zmore vsega dela sam, ampak potrebuje druge ljudi, bližnje, ki delijo z njim radostne in težke trenutke. Takih ljudi imam v Škednju veliko in prav z njimi snujem prihodnje načrte v korist naše skupnosti. Veliko pomembnih dogodkov se je zvrstilo v teh 60 letih in ne bi znal izluščiti najpomembnejšega. Zato raje usmerjam svoj pogled v prihodnje nove izzive. Danes se veliko ukvarjamo s krizo: ta nedvomno obstaja. Je pa tudi res, da gospodarska kriza izhaja iz moralne krize naše družbe. Prav zato današnji človek še kako potrebuje besedo, zgled, pričevanje. No, to poskušam sam posredovati svojim ljudem".
S to mislijo nas je msgr. g. Dušan Jakomin nagovoril, potem ko
mu je tržaški župan Roberto Cosolini na svečanem sprejemu v Sinji dvorani tržaške občine vro-
čil bronasto medaljo v znak hvaležnosti za njegovo vsestranko
nepretrgano šestdesetletno delovanje v Škednju. "G. Dušan Jakomin je v tako dolgem obdobju gojil večplastne razsežnosti svoje osebnosti. Poleg dušopastirskega delovanja je g. Jakomin nenehno spodbujeval razvoj škedenjske skupnosti in bil ključni akter pri negovanju njenega zgodovinskega in kulturnega izročila". Na tak način je škedenjski kaplan prispeval k ovrednotenju kulture celotnega mesta. Cosolini se je v nadaljevanju poglobil v razsežnost županovanja in pri tem ugotovil, da je to lepa, težavna in hkrati celostna izkušnja, ki popolnoma prežema življenje dotičnega. "Nedvomno je g. Jakomin to vlogo dejansko poosebljal v vseh teh desetletjih, za kar ga lahko upravičeno imamo za škedenjskega župana. To funkcijo opravlja kar dvanajst polnih mandatnih dob", se je pošalil tržaški župan. Cosolini je
17. oktobra 2013
Goriška / Aktualno
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (22) Martza Perat
sKultura/ 7. mednarodno kiparsko srečanje vjeremitišču
Umetnine kot spomin in opomin na vojno zlo
Mengore na Tolminskem
Romarska cerkev na Mengorah se dviga na 453m visokem hribu med Volčami in Sveto Lucijo oziroma Mostom na Soči. Na severovzhodu obdajajo Mengore Kaninsko in Krnsko pogorje ter tolminski in cerkljanski hribi, na zahodu pa Matajursko pogorje.
Mengore so podružnica starodavne volčanske prafare. Kot poroča Simon Rutar v svoji Zgodovini Tolminske, so prav Volče tisti kraj, ki se v zgodovini teh krajev najprej omenjajo, in sicer v zvezi "z desetino od volčanskih kmetov", katero je čedajski kapitelj prejel od patriarha Johannesa (Janeza) IV. "Tu", nadaljuje Rutar, "se cerkvena občina prvič omenja in Volče so torej ono selo, katerega ime se nam prikazuje najprej v naši zgodovini".
V Soški dolini so se prvi prebivalci - Sloveni - naselili že v 6. stol. Bili so pogani in so se svojih poganskih šeg trdno držali.
S krščanstvom so prišli v stik, ko so pričeli hoditi v Čedad zaradi trgovskih poslov. Sčasoma so prevzeli krščansko vero in tako je bilo v Čedadu leta 790 krščenih prvih deset oseb iz Volč. Iz Čedada so kmalu začeli prihajati misijonarji, saj je Tolminska spadala pod čedajski kapitelj.
Število misijonarjev se je še pomnožilo, ko je bila v Čedadu leta 796 sklicana škofijska sinoda. Na njej je oglejski patriarh Pavlin II. s svojo ognjevito, a blagohotno besedo nakazal duhovnikom smernice pri širjenju evangelija. Zato so tudi misijonarji, ki so prihajali na Tolminsko, bili misijonarji v pravem pomenu besede, ki so z vsem srcem skrbeli za dušni blagor izročenih jim vernikov in jim pri tem tudi sami dajali najlepši zgled. Naučili so se tudi slovenskega jezika, ki pa jim ni bil popolnoma tuj, kar je zaupanje med njimi in ljudstvom še okrepilo.
Iz knjige Podobe volčanske župnije skozi 1.100 let, ki je v veliki meri nastala na podlagi zapiskov g. Alojzija Kodermaca, župnika v Volčah (1922-
1965), izvemo, da je bila prvo versko središče na Tolminskem cerkvica sv. Danijela, ki še danes, kot nema priča slavne preteklosti, stoji na Volčan-skem polju. Tu je bilo bogoslužje, ob tej cerkvici je potekalo življenje vernikov od rojstva do smrti. Zato je ta cerkvica "mati vseh tolminskih cerkva".
Msgr. Josip Kragelj (1845-1917), doma iz Volč, tolminski dekan in šolski nadzornik na Tolminskem, v svojih zapiskih poroča, da je bila cerkev sv. Danijela postavljena že leta 891. V zvezi s tem pravi:
“Ta cerkev velja, odkar ljudje pametujejo, za najstarejšo v Soški dolini. Omenja se za patriarha Valperta (875-901), vrstnika sv. Cirila in Metoda in dobrega znanca patriarha carigrajskega, zloglasnega Focija (u. 891). Ko sta solunska brata za vero trpela in je učeni in slavohlepni Focij razkol pripravljal, so imeli Volčani že svojo lastno hišo
*
Cerkvica sv. Danijela na Volcanskem polju 1
božjo".
Cerkev sv. Danijela je bila več stoletij središče verskega življenja v Gornjem Posočju. Ko je bila v Volčah leta 1695 dograjena župna cerkev sv. Lenarta, je cerkvica sv. Danijela postala njena podružnica.
Kronika g. Kodermaca prinaša tudi nekaj splošnih novic o teh krajih. Tako v knjigi Podobe volčanske župnije beremo, da je bilo tu v 14. stol., pa tudi pozneje, mnogo naravnih ujm in neprilik.
/dalje
Seminar Karitas koprske škofije na Mirenskem Gradu
Za aktivno državljanstvo/ za bolj človeško, bolj solidarno družbo!
predstavlja ogenj, ki je med vojno povzročil ogromnega uničenja in smrti.
Lombardo Sisto prihaja iz Bielle in je že tretjič na kiparsem srečanju v Jeremitišču. Pravi, da se tukaj dobro počuti in se rad vrača.
Tokrat se je odločil za kip iz mehkega kamna in izklesal podobo Marije na okopih. V vojni vihri so se vojaki na obeh straneh obračali do iste Marije z raznimi prošnjami, predvsem da bi vojno preživeli. V spodnjem delu kipa so vidna znamenja vojskovanja. Petruz Michele prihaja iz bližnjega Doberdoba. Za svojo umetnino si je izbral deblo cedre, ki jo je razpolovil in z oblikovanjem dveh abstraktnih zobčastih elementov ponazoril ranjena brata dvojčka, ki jih je vojna zelo prizadela. Na hrbtni strani izstopa velika rana, iz katere se izliva kri. Vojaka sta obdana z bodečo žico, v katero je položeno keramično
srce, ki vsebuje željo vojakov po miru.
Remec Tjaša je doma iz Dutovelj in je obiskovala akademijo v Benetkah. Obdelala je kraški kamen v kombinaciji s koničastimi železnimi elementi. V kamnu je zarezana globoka rana. Skulptura je simbol bolečine in trpljenja, ki ju povzroča vojna.
Starc Aleksander je doma s Kon-tovela na Tržaškem. Poznamo ga kot odličnega scenografa, saj je večkrat sodeloval na Goriškem in ustvaril lepe umetnine za odrske uprizoritve operet. Tokrat se nam predstavlja kot kipar, ki se je odločil, da bo svoje delo izklesal iz cedrovega debla. Tudi njegova umetnina predstavlja človeka - z raznimi železnimi elementi v obliki peruti -, ki ga je vojna prizadela in ga pognala v smrt. Toda iz vojnega razdejanja se je rešil in kot angel vzletel visoko v nebo.
Nika Šimac je iz Nove Gorice. Odločila se je za ploščo iz kraške-ga kamna z okroglo odprtino, obdano s steklenimi drobci rumene barve. Delu je dala naslov PHOSPHOROS. Gre za simbolič-no-mitološko vsebino. Skulptura absorbira svetlobo in jo sprošča. Vsak človek nosi v sebi neko znamenje, a se tega ne zaveda.
Pod mentorstvom Franca Kocjana so se vjeremitišču prvič predstavili kamnoseki iz Manč. Pred nedavnim so imeli v štandreški župnijski dvorani skupinsko razstavo lepih kiparskih del, ki so jih izdelali člani te kamnoseške skupine.
V Jeremitišču pa so skupno izdelali zahtevno delo, in sicer vodnjak, ki je namenjen obnovljenemu štandreškemu trgu. Vodnjak je sestavljen iz več delov. Zraven njega je tudi pitnik, kjer se bo vsak lahko odžejal.
Pri projektu so sodelovali: Florjan Bajc, Marinka Bolko, Elda Brecelj, Angel Krapež, Aljoša Jerkič, Igor Ličen, Marjan Polanc in Matija Repic.
DP
Maria Eterna, Crainich Giulia, Folloni Aurora so obiskovale so šolo mazaika v Spilimbergu. Po zamisli Stefana Jusa so oblikovale pokončno skulpturo iz kraške-ga kamna, ki ima navpične razpoke; te predstavljajo razdejanje vojne vihre, ki je prizadelo številne domačije. Da bi se razpoki ne širili, so umetnice vodoravno obkrožile oba dela z obvezami, ki so izdelane iz mozaičnih elementov. Mozaiki so v spodnjem delu
Umetniki iz Italije in Slovenije so se od 5. do 12. oktobra vsak dan zbirali vjeremitišču in izdelovali kiparska dela o temi prve svetovne vojne. Za svoje umetnine so se posluževali lesa, kraškega kamna, mehkejšega kamna, mozaika in železa. Skupno jih je bilo enaindvajset, od teh devet kamnosekov iz Manč društva Most iz Ajdovščine, ki so skupno izdelali zahtevno skulpturo Fontana.
ifo DPD
Čeprav vreme ni bilo najbolj naklonjeno, so kiparji dobro opravili svoje delo, saj so organizatorji poskrbeli, da so bili pod streho.
Sklepna slovesnost je bila v soboto, 12. oktobra, v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Standrežu. Prvotno je bila načrtovana na odprtem v Jeremitišču, a so jo zaradi nestalnega vremena preselili v zaprt prostor.
Na končnem srečanju se je zbralo veliko ljudi, poleg umetnikov so prišli tudi njihovi prijatelji in znanci, domačini in ljubitelji kiparske umetnosti. Prisotni so bili tudi predsednik odbora SSO za Goriško Walter Bandelj in goriška občinska svetnika Marilka Koršič in Božidar Tabaj. Deželni podpredsednik Igor Gabrovec si je ogledal dela na prireditvenem prostoru. Na sobotnem večeru je prisotne pozdravil predsednik društva sKultura Marjan Breščak, ki je v sodelovanju z drugimi organizacijami poskrbel, da se je tudi letos kiparsko srečanje, sedmo po vrsti, lepo izteklo. Zahvalil se je umetnikom in vsem, ki so kakorkoli priskočili na pomoč pri tem zahtevnem projektu. Še posebno tistim, ki so bili vse dneve prisotni v Jeremitišču in pomagali umetnikom pri raznih delih, ki bi jih sami ne zmogli. Pri tem so uporabljali tudi stroje za dviganje težkih kamnov. Spregovorila je tudi predstavnica Fundacije Goriške hranilnice, ki je organizatorjem čestitala za tako zahtevno pobudo, ki bogati druge prireditve ob stoletnici začetka prve svetovne vojne.
Umetnike in njihova dela sta na sobotnem večeru predstavili Chiara Mucci in Cristina Marus-si, Dimitri Brajnik pa je predvajal posnetke umetnikov in njihovih del. Predsednik Breščak je vsem sodelujočim izročil plakete in priznanja za sodelovanje na kiparskem srečanju. Za prijetno srečanje so poskrbele tudi domače izkušene kuharice, ki so pripravile okusne slaščice in druge dobrote. Iz raznih pogovorov smo izvedeli, da so se umetniki zelo lepo počutili med tedenskim bivanjem vjeremitišču in pohvalili odlično organizacijo.
Naj na kratko predstavimo umetnike, ki so se udeležili letošnjega likovnega srečanja v Jeremitišču, in dela, ki so jih ustvarili. Baratta
temnejše barve in predstavljajo zemljo in kri, ki je napajala vojna prizorišča. Bolj kot se dvigamo, postajajo na skulpturi mozaične obveze redkejše in svetlejše barve. To predstavlja upanje v boljšo prihodnost, ko bo zavladal mir. Cetani Daniela prihaja iz Matere, likovno akademijo je obiskovala v Turinu. Izdelala je skulpturo iz cedre, ki je abstraktne narave in po fantaziji avtorice. Predstavlja hibridno spojitev med anatomskim srcem in ptičem, ki odseva melanhonično razpoloženje. Cetani Teresa je Danielina sestra in je obiskovala umetniški licej v Materi. Oblikovala je delo iz mehkega kamna, ki predstavlja otroka, ki nosi v sebi vse bistvene elemente življenja. To skulpturo posveča svojemu bratu Nicoli, ki je mlad zapustil ta svet.
Kofol Nivea prihaja iz Ljubljane, kjer je obiskovala umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti. Za delo v Jeremitišču se je odločila za večji kraški kamen, ki ga je obdelala s treh strani. Na eni strani kamna sta na spodnjem delu dva kroga, iz katerih izhajajo poti in žarki. Kroga predstavljata vojne napodalce in napadane. V vojni so se prizadeti vrteli kot v začarnem krogu. Kljub temu se najdejo poti, ki vodijo v svetlobo in k miru. Na vrhu skulpture je simbol miru. Ob strani kamna je žila krvi, saj je bilo v vojni prelite veliko krvi. Druga stran, ki je bolj razgibana, pa
no je biti pošten državljan, če hočemo, da bo (tudi) slovenska družba bolj zdrava, bolj človeška in bolj solidarna. Moderator Alen Salihovič je zelo lepo vodil srečanje in od vsakega od prisotnih sogovornikov hotel izvedeti, kaj sami naredijo za bolj aktivno državljanstvo in kako to počno na svojem delovnem mestu, ter jih spraševal, kako bi sočloveka vsakdo od nas moral nagovarjati, da bi postali kristjani zares tisto seme prenovljenega življenja, o katerem nas uči evangelij. Plodna debata, ki se je razvila po posegu prisotnih, je pokazala, kako živa je problematika, predvsem pa je potrdila nezamenljivo vlogo organizacije Karitas v vseslovenskem prostoru. Drugi del seminarja je bil namenjen pričevanju Stanka Gerjola in p. Silva Šinkovca o poslanstvu Karitas v letu vere. Kako opazimo, vidimo in sočutimo s sočlovekom? Popoldne so sodelavci koprske Karitas, ki so se zbrali na Mirenskem Gradu, v delavnicah obravnavali izzive o tem, kako sodelavci in prostovoljci Karitas sodelujejo z javnimi inštitucijami in službami, ter predstavili pozitivno sodelovanje. Na osnovi konkretnih primerov so pokazali, kako bi lahko prav vsaka župnijska Karitas zbirala sredstva za svoje potrebe.
zm
Slovenska dobrodelna organizacija Karitas v jeseni tradicionalno pripravlja strokovne seminarje; na Mirenskem Gradu v Gnidovčevem domu je bil tak zelo dobro obiskan seminar 11. in 12. t. m. Z letošnjim geslom tedna Karitas in seminarja Karitas Verjamem vate so se organizatorji pridružili pobudam evropskega leta aktivnega državljanstva in leta vere. Vse-
javnimi in zasebnimi institucijami... in tako so aktivni državljani. V okviru programa so v petek zvečer izpostavili vprašanje, kako iz posameznika, družine, skupnosti in lokalne skupnosti gradimo državo. Gostje okrogle mize so s svojega vidika spregovorili, kako smo lahko vsi aktivni državljani, kako se povezujemo s Karitas, kako so sodelavci ali prostovoljci Karitas vključeni v širši
bina letošnjega seminarja je bila vezana na geslo Verjamem vate, s katerim so želeli udeležence ozavestiti, da lahko v vsakega človeka, s katerim se srečamo, verjamemo, mu dajemo priložnost in damo možnost, da se počuti varnega, mu oprostimo, dajemo, tvegamo, se popolnoma podarimo ... Sodelavci in prostovoljci Karitas so velikokrat v takem položaju, ko morajo verjeti v človeka. Pri tem jim je v oporo osebna vera in iz nje črpajo moč za delo. Njihovo delo se kaže navzven pri sodelovanju z drugimi
družbeni prostor. Naslov okrogle mize na Mirenskem Gradu je bil Aktivno državljanstvo. Na okrogli mizi Aktivno državljanstvo so sodelovali Matej Arčon (župan občine Nova Gorica), Aleš Primc (zagovornik družine, 24KUL. si), Jurij Paljk (urednik Novega ^lasa), Jožica Ličen (sodelavka Škofijske karitas Koper). Srečanje je bilo izjemno dobro obiskano in voditelj Alen Salihovič je v začetku pogovora dal najprej besedo predsedniku Slovenske Karitas Imretu Jerebicu, ki je pravzaprav povedal, kako pomemb-
Sloveniia
--------^	M-
Deset novih knjig SAZU dragocene znanstvene vsebine
V Sloveniji tudi razmišljanje, za zdaj osamljeno, o izstopu iz EU
V	Sloveniji deli politike vztrajno dokazujejo, da bi morali združiti vse narodove sile, znanje in sposobnosti, da bi tako s skupno voljo in delom končno premagali krizo, ki nas je po nazadovanju razvoja potisnila na predzadnje mesto med članicami EU. Politične stranke naj bi se o tako pomembnem cilju sporazumele v dokumentu, ki je že dobil naslov Družbena pogodba. Zadnji poizkus v smeri zagotovitve politične enotnosti, kar zadeva izpolnitev najpomembnejših nalog pri premagovanju krize, je napravila Nova Slovenija, krščanska in ljudska stranka. Predlagala je oblikovanje Partnerstva za rešitev iz krize, saj so po besedah predsednice stranke Ljudmile Novak "zadeve v državi zaostrene do take stopnje, da se bo Sloveniji zgodila trojka". Nova Slovenija bo v parlamentu predlagala ustanovitev odbora za prihodnost Slovenije, po vzoru Finske, ki je takšen Odbor ustanovila leta 1992, ko je bila ta država v najhujši gospodarski krizi.
Predsednik Republike Borut Pahor je predlog Ljudmile Novak o ustanovitvi Partnerstva za izhod države iz krize, ki bi ga on vodil, podprl, a je dodal, da se bo o tem moral posvetovati tudi z drugimi političnimi strankami. Zadeva je tako najbrž propadla, ker si stranke vsaka zase utirajo pot v politiki, usodo in potrebe države pa podrejajo svoji strategiji in ciljem. Stranke vladne koalicije, ki jih ljubljanski župan in ustanovitelj stranke Pozitivna
Slovenija, Zoran Jankovič, vsaj začasno ne ogroža več, izražajo čvrst namen in voljo, da bodo ostale na oblasti do konca parlamen-tarno-političnega mandata v letu 2015 in z večino poslancev v državnem zboru po svoji volji upravljale državo. Obstoječa koalicija sproti dokazuje svojo samoza-
dostnost, saj ni sprejela še niti enega od predlogov ali pobud, čeprav koristnih in potrebnih, opozicijskih poslancev.
Sedanja oblast preživlja kritično in zapleteno obdobje, saj državna proračuna za leti 2013 in 2014 preverja Evropska komisija in vprašljivo je, ali bo oba dokumenta odobrila. Proračuna imata namreč vrzeli, ki jih taki temeljni finančni in programski dokumenti države ne bi smeli vsebovati. V njunih postavkah upoštevajo in razdeljujejo finančna sredstva, ki bi jih morda šele pridobili na podlagi zakonov, ki sploh še niso bili sprejeti. Najbolj aktualen in pomemben je zakon o obdavčitvi nepremičnin, ki vzbuja
pridržke, pomisleke, proteste ali kar ogorčenje velike večine prihodnjih davčnih zavezancev. Kar okoli 600.000 naj bi bilo tistih slovenskih upokojencev, ki zaradi nizkih pokojnin ne bi mogli plačevati davkov za svoje hiše, stanovanja ali druge nepremičnine.
Vlada je sprejem novega sistemskega zakona o obdavčevanju nepremičnin začasno odložila na zahtevo Karla Erjavca, zunanjega ministra in predsednika upokojenske stranke, DESUS, ki zahteva obrazložitve in izračune o finančnih bremenih, ki jih bo zakon naložil upokojencem. Morda pa so vladni sprejem predloga novega zakona odložili tudi zaradi nasprotovanja verskih skupnosti obdavčitvi cerkva in njihovih nepremičnin. Apostolska nunciatura v Ljubljani je v komentarju, objavljenem na Radiu Ognjišče, zapisala: "Šele sedaj poznamo nekatere podrobnosti predloga zakona o obdavčitvi nepremičnin in lahko trdimo, da zajema nekatere skrb vzbujajoče rešitve. Gre za obdavčitev objektov, namenjenih bogoslužju in karitativnim dejavnostim, vključno za Karitas, ter bistvenih dejavnosti Cerkve, kot je kate-heza. Poleg tega predlog zakona postavlja v zelo neugoden in diskriminatorski položaj zasebne šole, v primerjavi z javnimi, ter ogroža vzdrževanje kulturnih spomenikov, tudi tistih z zgodovinsko vrednostjo". Apostolski nuncij v Sloveniji
Juliusz Janusz je poslušalcem Radia Ognjišče tudi sporočil, da je Papež Frančišek "na tekočem z dogajanji v Sloveniji".
Politične stranke s svojim delovanjem dokazujejo, da so strogo razvrščene za svojimi ideološkimi okopi, tako da vsaka posamično, ali v združbi enako usmerjenih, ponujajo svoje poglede in "resnice" o prihodnosti Slovenije. Vlada venomer zatrjuje, da ima dovolj denarja za financiranje vseh potreb države, zato pa Slovenija ne potrebuje finančne pomoči iz EU oz. z mednarodnih finančnih trgov. Vplivni del politike, na čelu z Janezom Janšo, pa je prepričan, da Slovenija svojih finančnih težav ne more in ne bo mogla rešiti sama, zato naj vlada sama takoj prosi za finančno pomoč iz tujine. Pred dnevi pa so se pojavili tudi posamezni glasovi, da bi morala Slovenija izstopiti iz EU, ker naj bi ta povezava ovirala njeno ustvarjalnost, napore in razvoj. Svoje nazore in teorije o izstopu Slovenije iz EU je v časniku Delo v dolgem intervjuju pojasnil in razvil tudi sociolog Tomaž Mastnak.
Iz območij sproščenega duha in plemenitih nagibov pa navajamo, da Založba Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kljub občasnim finančnim težavam, uspešno deluje. Redno izdaja nove knjige in drugačna pisna pričevanja visoke znanstvene ali strokovne vrednosti. Pred dnevi je izdala deset novih del. Med njimi so knjige z naslovi Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju, Naravoslovje Plinija Starejšega, Slovenska imena držav, Vojna in vojaki v slovenski ljudski pesmi ter Veterinarski terminološki slovar.
Marijan Drobež
Prebivalstvo Slovenije se stara
Več kot 17 odstotkov prebivalcev Slovenije konec lanskega leta starejših od 64 let
Med prebivalci Slovenije je bilo konec lanskega leta 352.000 ljudi starih več kot 64 let, kar predstavlja 17,1-odstotni delež. Sam je živel skoraj vsak tretji starejši človek, stopnja tveganja revščine za starejše ženske pa je bila 25-odstotna, so pred mednarodnim dnevom starejših, 1. oktobrom, sporočili iz državnega statističnega urada.
Po projekcijah naj bi se delež starejših do leta 2060 povečal na skoraj tret|ino
Po projekcijah prebivalstva evropskega statističnega urada Eurostat naj bi se delež starejših od 64 let do leta 2060 povečal na 31,6 odstotka.
Pred petimi leti je bilo v celotnem prebivalstvu natanko odstotek manj starejših oseb kot konec leta 2012.
Slovenija za področje starosti v 2010 namenila 9,6 odstotka BDP
Slovenija je za področje, ki se nanaša na starost, v letu 2010 namenila 9,6 odstotka bruto domačega proizvoda, kar je štiri odstotne točke več kot leto prej. V omenjeno področje so vključeni prejemki, povezani s starostjo, predvsem starostne pokojnine, invalidske in družinske pokojnine osebam nad določeno starostjo ter blago in storitve, povezani s starostjo.
Po vrednosti tega podatka se je Slovenija med državami članicami EU uvrstila na 12. mesto. Prve tri države po deležu BDP za omenjeno področje so bile v letu 2010 Italija (14,7 odstotka), Avstrija (12,7 odstotka) in Francija (12,5 odstotka), zadnji dve pa Luksemburg (6,1 odstotka) in Irska (5.5 odstotka). Starejše ženske še posebej izpostavljene tveganju zaradi revščine Splošna stopnja tveganja revščine je v Sloveniji v letu 2012 znašala 13,5 odstotka, samo za stare 65 ali več pa 19,6 odstotka. Pri starejših moških je bila 11,7-odstotna, pri starejših ženskah pa kar 25-odstotna.
Glede na tip gospodinjstva je bila stopnja tveganja revščine v enočlanskem gospodinjstvu osebe, stare 65 ali več let, pri moških 33,3-odstotna, pri ženskah pa 44-odstotna. V gospodinjstvih, ki sta jih sestavljali dve odrasli osebi brez vzdrževanih otrok, od katerih je bila vsaj ena stara več kot 64 let, pa je bila ta stopnja 10,2-odstotna.
V	letu 2011 je bilo sicer med starejšimi kar 27,7 odstotka takšnih, ki so živeli sami. V gospodinjskih skupnostih, ki sta jih sestavljali po dve starejši osebi, pa je živelo nekaj več kot 35,7 odstotka vseh starejših.
Med 116.600 brezposelnimi v letošnjem avgustu je bilo tudi nekaj več kot 3600 ljudi, ki so bili stari več kot 60 let.
Evropska komisija potrdila seznam prednostnih energetskih projektov
Nasvidenje, Zavije!
Zgodba okoli Žavelj je najbrž res končana. In to tako, kot so si želele Slovenija in vse naše krajevne skupnosti, ki so bile v ta projekt vpletene. To izhaja iz ponedeljkovega glasovanja za dokončni seznam prednostnih energetskih projektov v skupnem evropskem interesu, ki naj bi ga Bruselj financiral v perspektivi 2014-2020. Gre za splošno zelo obsežen projekt, ki spodbuja infrastrukturne in energetske projekte: prednostni seznam vključuje 130 projektov, ki jim bo namenjeno 5,8 milijarde evrov. In na tem seznamu je bil, po zaslugi Italije, tudi plinski terminal v Žavljah. Da, prav ste razumeli, "bil je": v tem primeru je pravilno uporabljati preteklik, ker so se zadeve v zadnjih mesecih spremenile in Žavlje so s seznama izginile. Pravzaprav je prišlo do kompromisa, tako da je volk sit in koza cela. "Italijanski volk" bo svojo "plinsko lakoto" potešil na drugi lokaciji, "slovenska koza" pa bo uspešno izločila naravovarstveni in gospodarski tujek iz svojega območja.
Politični preobrati
Linija slovenske politike je bila pri vprašanju terminalov vseskozi enotna (prava redkost!), pa če je šlo za leve ali desne vladne koalicije: odgovor je bil vselej "ne"! Primarna razloga pa sta bila dva: prvič, ker bi plinovodi na dnu Tržaškega za-
liva dvigovali usedline živega srebra, kar bi povzročilo onesnaževanje in bi lahko bilo usodno za floro in favno v Tržaškem (in Koprskem) zalivu. Drugič, ker bi infrastrukturno bil plinski terminal zelo velik zalogaj in bi močno oviral promet tudi v Luki Koper. Italija pa je bila do pred kratkim izrazita zagovornica rešitve plinskega terminala (govorilo se je celo o možnosti dveh terminalov, kopnega in morskega) v Žavljah.
Politično gledano pa je na italijanski strani prišlo do precejšnjih sprememb, v prvi vrsti na lokalni ravni: najprej	je
desnosredinsko občinsko upravo Roberta Dipiazze v Trstu nadomestila levosredinska uprava Roberta Cosolinija, nato je v deželni palači svoj stolček izgubil Renzo Tondo na račun Debore Ser-racchiani. V krajšem času je torej vse krajevne uprave prevzela leva sredina, ki je bila na lokalni ravni vselej zelo skeptična do načrta plinskega terminala.
A to še ni bilo odločilno. V zadnjem letu je prišlo do pomembnih premikov tudi na državni oziroma meddržavni ravni. A poglejmo najprej na spremem-
be (italijanske) državne politike do terminala, na katere Sloveni-ja seveda ni vplivala. Prej bi lahko rekli, da je šlo za merjenje moči med tržaško pristaniško oblastjo in zagovorniki plinskega terminala. Aprila lani je namreč takratni minister za okolje Corrado Ciini, ki je bil sicer zagovornik rešitve terminala v Tržaškem zalivu, za šest
mesecev zamrznil žavelj ski projekt in pri tem pojasnil, da obstaja neskladje med plinskim terminalom in strateškim načrtom razvoja pristanišča. Zato je Ciini takrat dejal, da je potreb-
no spremeniti regulacijski načrt tržaškega pristanišča ali najti novo lokacijo za plinski terminal. Proti predlogu spremembe regulacijskega načrta se je odločno postavila predsednica tržaške pristaniške oblasti Marina Monassi: njeno stališče je, da sta žavelj ski plinski terminal in tržaško pristanišče preprosto nezdružljiva pojma. Tudi tržaško pristanišče je tako zače-
lo	vlado vse bolj siliti k resnemu razmisleku o spremembi lokacije.
Plinski terminal v Severnem
Jadranu
Italijanska vlada se je medtem spremenila, namesto Montija se je v palačo Chigi vselil Enrico Letta. Pooblastila za reševanje vprašanja žaveljskega terminala
je dobil minister za gospodarski razvoj Flavio Zanonato, ki je glede tega vprašanja v javnosti zavzemal manj odločna stališča od svojega predhodnika. Vprašanje plinskega terminala je prišlo v končno fazo odločanja letos poleti: slovenska stran se je sicer držala svojega negativnega stališča, pa čeprav je sredi poletja za trenutek priprla vrata žaveljski rešitvi, a jih je zaradi pritiska javnosti takoj spet zaprla. Vse do pred nekaj tednov tako ni bilo jasno, kako se bo zgodba sklenila. Končno pa je v drugi polovici septembra na dan pricurljal kompromis, ki sta ga dosegla Rim in Ljubljana. Gre za tisti kompromis o sitem volku in celi kozi: če povzamemo	strnjeno,
plinski terminal se bo postavil, a ne v Žavljah. Če želimo biti natančnejši, pa tako:	italijanski
gospodarski minister Flavio Zanonato in slovenski minister za infrastrukture Samo Omerzel sta se dogovorila, da bo Slovenija podprla projekt plinskega terminala na širšem območju Severnega Jadrana, Italija pa bo ob določanju njegove lokacije vezana na pozitivno mnenje Ljubljane. Evropska komisija je tako v ponedeljek, 14. oktobra, potrdila prednostni seznam, v katerem piše, da se bosta za lokacijo plinskega
terminala dogovorili obe državi. Logična izpeljava je torej ta, da Žavlje odpadejo. Slovenski uspeh, italijanski strateški interes Dogovor, ki sta ga sklenila Zanonato in Omerzel, je za Slovenijo uspeh, saj je s svojo diplomatsko linijo tokrat uspela. Kje bo Italija zgradila plinski terminal, ki bi moral biti v Žavljah, še ni znano, a Ljubljani je z doseženim dogovorom uspelo ubraniti lasten interes, ki ni samo naravovarstvenega (sedimenti živega srebra) ali gospodarskega (Luka Koper) pomena, temveč strateškega. Gre pač za to, da je Sloveniji po diplomatski poti uspelo doseči zastavljen politični cilj.
Tukaj je morda še postransko vprašanje: zakaj je Italiji v interes gradnja plinskih terminalov? Italija ima dva delujoča terminala (Ligurija in Rovigo), enega so namenu predali pred kratkim (Livorno), trije pa so v načrtu na jugu (Sicilija, Kalabrija in Apulija). S tem si Italija želi zagotoviti diverzifikacijo energetskih virov, ki jih mora večinoma uvažati. Eni je v projektu Južni tok glavni partner ruskega Gazproma. Cena ruskega plina pa je dokaj nezanesljiva: njegova rast je namreč pogosto vezana na rast cene nafte, ki je v stalnem vzponu. Plinski terminali naj bi v tej logiki bili sredstvo za blažitev cen in za pogojevanje ruske cene: uvožen plin za terminale naj bi namreč večinoma dovažali iz severne Afrike, v prihodnosti pa naj bi uvažali tudi ameriški in avstralski plin, ki naj bi bil cenejši.
Andrej Čemic
AOUILINIA ŽAVLJE
>-
comune di MUGGIA občina MILJE
SLOVENIJA
Po podatkih državnega statističnega urada
Pozitiven prirast prebivalstva v letu 2012
Naravni prirast v Sloveniji je bil lani že sedmo leto zapored pozitiven, kažejo podatki državnega statističnega urada. Rodilo se je 2681 prebivalcev več, kot jih je u-mrlo. Naravni prirast na 1000 prebivalcev je tako znašal 1,3. Največ deklic, rojenih v letu 2012, je dobilo ime Lara, največ dečkov pa Luka.
Na začetku letošnjega leta je bilo med prebivalci Slovenije 51.530 različnih imen in 106.683 različnih priimkov. Najpogostejši imeni sta Marija in Franc, med priimki pa Novak. Najpogostejša moška imena so še Janez, Anton, Ivan in Jožef, za ženske pa Ana, Maja, Irena in Mojca.
Med najpogostejšimi priimki so tudi Horvat, Kovačič, Krajnc in Zupančič.
Najpogostejša kombinacija ženskega imena in priimka je Marija Novak, Jožef Horvat pa je že ne-
kaj let najpogostejša kombinacija moškega imena in priimka.
S seznama dvajsetih najpogostejših ženskih imen so v primerjavi s takim seznamom iz leta 1998
;
izginila imena Terezija, Angela in Antonija, tri so se nanj na novo uvrstila, in sicer Nina, Katja in Anja. Precej se je v petnajstih letih spremenila pojavnost nekaterih imen. Število žensk z imeni Marija, Jožefa in Ivana se je zmanjšalo za tretjino, število žen-
sk z imenom Frančiška pa za 40 odstotkov. Obenem se je za petino povečalo število žensk z imenom Maja, za tretjino se je od leta 1998 povečalo število žensk z imenom Nina.
Med dvajsetimi najpogostejšimi moškimi imeni je v primerjavi s seznamom izpred petnajstih let izginilo ime Alojz, na novo se je nanj uvrstilo ime Luka. Za tretjino se je zmanjšalo število prebivalcev z imeni Jožef, Franc ter Anton, za četrtino pa prebivalcev z imenoma Ivan in Janez. Prebivalcev z imenom Luka je bilo na začetku letošnjega leta skoraj še enkrat toliko kot pred petnajstimi leti. To ime namreč že od leta 1999 dobi vsako leto največ novorojenčkov.
Največ prebivalcev Slovenije praznuje rojstni dan 1. januarja, in sicer 7715, najmanj pa v zadnjih dneh meseca decembra, še ugotavlja državni statistični urad.
Odraz življenja v današnji družbi
Sodobna mati dnevno skuha devet obrokov in petkrat izgubi živce
Več kot četrtina mater z majhnimi otroki mora skuhati do devet obrokov dnevno, da bi zadostile potrebam svoje družine, vsaka sedma mama pa je najmanj desetkrat na dan pod stre
som, kaže poročilo o modernih materah spletnega portala Modem Mum, ki ga povzema več britanskih častnikov.
Ena od dvajsetih vprašanih vsakodnevno pripravi celo deset ali več obrokov na dan.
Matere priznavajo, da so pod stresom vsaj petkrat
na dan, 14% jih doseže mejo svojega potrpljenja desetkrat dnevno.
Poročilo, ki ponuja vpogled v vsakodnevno življenje današnje mame z otroki, starimi pet let in
manj, je nastalo na podlagi raziskave, v kateri je sodelovalo 1000 mater.
Najbolj stresen trenutek v tednu je po odgovorih udeleženk ponedeljkovo dopoldne ob 11.56, ko
se pripravljajo na kosilo, stanje pa je navadno kritično tudi ob osmih zjutraj in ob pol šestih popoldne.
Najbolj stresne situacije za mlade matere so nakupovanje v super-
marketu z razdražljivim otrokom v vozičku, opravljanje gospodinjskih opravil s hkratnim zabavanjem otrok, jutranje bujenje s pripravo zajtrka, vsakodnevne bitke, da bi otroci pojedli kuhan obrok, ter priprava raznolikih jedi za vse člane družine.
Annabel Karmel, avtorica knjig o starševstvu in hranjenju otrok pravi: "Matere garajo bolj kot kdaj koli prej, da bi njihove družine jedle zdravo, vendar pa to poročilo razkriva, da so zaradi napora pod nezdravo količino stresa, ki lahko vpliva na njihovo lastno dobro počutje". Raziskava je prav tako zaznala rastočo težnjo "hitrega starševstva", kjer šteje vsaka sekunda, saj so družinski urniki čedalje bolj prenatrpani. Kar 35% vprašanih je priznalo, da preskakujejo obroke, s čimer ogrožajo svoje zdravje, saj jim zvečer zmanjka časa za hrano. Ena od petih, ki jedo, pa za večerjo poje ostanke otroške hrane. Več kot četrtino vprašanih skrbi, da kljub naporu ne skuhajo dovolj, povrhu vsega tega pa jih več kot 20% trdi, da je njihov partner pri jedeh skoraj še bolj izbirčen od podmladka.
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 54 8 276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SW!FT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm.
Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo [j}|	za	spremembo	ali	izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. „ fiC
Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 15. oktobra, ob 14. uri.
Poročilo, izdano pod okriljem ZDA
Najsrečnejša država na svetu je Danska
Tisti, ki v življenju iščejo srečo in osebno zadovoljstvo, bi se morali preseliti v severno Evropo, izogibati pa bi se morali afriškim državam,
sicer na lestvici Japonska, takoj za njo pa Italija.
Med drugimi državami iz soseščine se najvišje nahaja Avstrija, ki je na visokem osmem mestu. Hrvaška se
poznajo na blaginji prebivalcev nekaterih držav. Zaradi vpliva gospodarske krize so tako močno padle ocene sreče v Grčiji, Italiji, na Portugalskem in v Španiji,
Egiptu in državam, ki jih je najbolj prizadela gospodarska kriza, kaže poročilo World Happiness Report, izdano pod okriljem Združenih narodov. Najsrečnejša država je Danska, Slovenija pa zaseda 44. mesto. V skladu s poročilom ZN in inštituta Earth Institute ameriške Univerze Columbia so najsrečnejše države na svetu Danska, Norveška, Švica, Nizozemska in Švedska. Celotna lestvica zajema 156 držav, povsem na dnu pa so se znašle države podsaharske Afrike - Ruanda, Burundi, Srednjeafriška republika,
Benin in Togo.
Slovenija je na 44. mestu, pri čemer je na lestvici od nič do deset zadovoljstvo njenih prebivalcev ocenjeno z oceno 6,060. Tik pred Slovenijo je
medtem nahaja na 58., Madžarska pa na 110. mestu. Med večjimi državami so ZDA 17. glede na celotno srečo, s čimer so zaostale tudi na primer za Kanado (6. mesto), Avstralijo (10. mesto), Izraelom (11. mesto) in Mehiko (16. mesto). Velika Britanija je 22. najsrečnejša država na svetu, Nemčija je 26., Rusija 68. in Kitajska 93. Raziskava, na podlagi katere je bila sestavljena lestvica, je bila opravljena med letoma 2010 in 2012, letošnje poročilo pa sledi lanskemu, ki je bilo prvo tovrstno.
Raziskovalci sicer ugotavljajo, da je v zadnjih petih letih svet postal malenkost srečnejši in boljši prostor za življenje, a se tako gospodarski kot tudi politični pretresi močno
medtem ko je v Egiptu, Mjanmaru in v Savdski Arabiji velike padce mogoče pripisati političnim in družbenim nemirom. Najbolj, za več kot 1,1 točke, se je zmanjšala prav raven sreče v Egiptu. Raziskovalci pri tem opozarjajo, da je stopnja sreče odvisna od veliko več dejavnikov kot zgolj od višine prihodkov. Najbolj so se namreč ocene sreče v državah znižale zaradi zmanjšanja občutka svobode sprejemanja ključnih odločitev v življenju, pomemben dejavnik pa je tudi duševno zdravje.
V Sloveniji se je sicer ocena sreče v primerjavi z raziskavo, opravljeno v letih od 2005 do 2007, v obdobju 2010-2012 dvignila za 0,249 točke, še kaže poročilo.
Po podatkih statističnega urada
V Sloveniji je največ poročenih v goriški regiji
Po podatkih statističnega urada je od 100 prebivalcev Slovenije, starih 15 let ali več, 46 poročenih, 39 samskih, osem ovdovelih in sedem razvezanih. Največ poročenih je v goriški regiji, največ razvezanih v obalno-kraški regiji, kažejo podatki s 1. januarja 2013. Delež poročenih raste do 65. leta starosti, poročenih je 70 odstotkov 63-letnikov.
Med
prebivalci, starimi med 25 in 29 let, jih je
poročenih slabih 16 odstotkov, med starimi od 30 do 34 let pa slaba tretjina. Tudi dobra polovica prebivalcev, ki so stari med 35 in 39 let, je samskih in še ni bilo poročenih, slabih pet odstotkov toliko starih prebivalcev pa je ločenih. Med
poročenih pa beležijo v Občini Cirkulane (36,6 odstotka). V Občini Šalovci je najvišji delež ovdovelih prebivalcev (14,4 odstotka), najnižji delež ovdovelih pa je v Občini
Škofljica (5,6 odstotka). Podatki o zakonskem stanu se razlikujejo tudi glede na spol. Po podatkih iz začetka leta med
ženskami po stanu poročene prevladujejo v starosti od 37 do 71 let, v tej starosti je poročenih več kot polovica. Med moškimi pa so
poročeni v absolutni večini med prebivalci v starosti od 42 do 90 let. Med prebivalci, starimi 85 ali več let, pri ženskah izrazito prevladujejo vdove, ki jih je 75 odstotkov, med moškimi v tej starosti pa je največ poročenih, in sicer 55 odstotkov.
40 in 44 let starimi prebivalci pa je slabih 56 odstotkov poročenih, dobra tretjina pa samskih, kažejo podatki Statističnega urada RS (Surs). Največ samskih prebivalcev v
Sloveniji je po podatkih Sursa v koroški statistični regiji, in sicer za dve petini, v goriški regiji je bilo takšnih za malo več kot tretjino. Delež poročenih je najvišji v občinah Renče -Vogrsko in Odranci (54,6 odstotka), najmanjši delež
Večni preganjalec...
Čas
Poletje je čas, ko doživljaš tiste trenutke .... tiste redke trenutke, ko se ti zazdi, da si popolnoma srečen, da imaš v rokah to veliko, vroče, rumeno sonce in je svet tvoj. Tako redki so kot gozdne jagode. In sladkega okusa, da bi jih pojedel celo skledo. A ti v resnici nikoli ne uspe, da bi dodobra spoznal njihov okus. Sreča je, podobno kot mala jagoda, samo sladek, drobcen trenutek. Ko ga zaznaš, je že mimo. Samo želja ostane, želja po nadaljnjem iskanju.
In vendar, v takih trenutkih me zagrabi, in začutim, kako čas hiti, kako mineva, kako neustavljivo polzi. Morda se še pred nekaj leti tega nisem zavedala. Sedaj se, predvsem ko so dnevi polni vsega in ko imam v glavi načrt za načrtom. Sicer je v meni še ogromno energije, za planinarjenje, za veslanje na deski, za tek in za druženje, za potovanja in dopust. Živim tako, kot sem živela pri dvajsetih, morda bolje, ker mi pri odločitvah pomagajo leta in izkušnje. In ker sem se marsičesa naučila. Pri dvajsetih si neučakan in pogostokrat nepremišljen, potem počasi spoznavaš, da je treba imeti v življenju potrpljenje ... In da vse pride, še prehitro.
Ko sem tako polna zagona, me največkrat moti, da me mladi vikajo, predvsem v Sloveniji, kjer je vikanje veliko bolj v navadi kot v Italiji. In ob tem vikanju se včasih začudijo, ko jim povem, koliko let imam. Toliko..., saj jih res ne kažete. A vendar so... toliko... Toliko se jih je že nabralo, da, če-
prav jih ne čutim in o njih nikoli ne razmišljam, vsekakor pa vplivajo na moje življenje. Predvsem na načrte.
Da, kajti desetletja živiš tako, kot da so čisto vse izbire še pred teboj in kot da je časa na pretek za vse. Za radikalne spremembe, za selitve, za življenje v divjini, daleč od civilizacije. Za potovanja in izzive. Potem pride trenutek, ko spoznaš, da je nekje meja. Da ti bodo nekega dne, pa čeprav je ta dan še daleč, vzeli vozniško dovoljenje, da boš morda pri hoji uporabljal palico ali celo hojco, da bo zate najbolje, če boš imel pri roki trgovino, pošto in zdravstveni dom. Da bo prišla utrujenost in tistih pet ur spanja na noč ne bo več dovolj... In zbogom gore in gozdovi...
Kljub slutnji, ki lebdi nekje nad mojo prihodnostjo, se ne vdam in živim naprej, kot sem živela v študenstkih letih, trma in trdoživost sta v moji naravi. Imam jih po očetu, ki je, čeprav s tumorjem v telesu, vsak dan hodil na kopanje v Barkovlje in prihajal domov ves zagorel. In dobre volje, kajti domov grede si je privoščil ocvrte sardele, ki sem mu jih jaz zaradi diete prepovedala. Veliko prej je, pri petdesetih, ko je imel hudo prometno nesrečo in so mu po štirih mesecih hospitalizacije prinesli invalidski voziček, enostavno rekel NE. Jaz ne bom živel na invalidskem vozičku, je bil kratek moj oče in pred začudeno zdravniško ekipo se je postavil na noge in shodil. Nekoliko sklonjen, nekoliko nerodno, a na
lastnih nogah se je premikal še četrt stoletja, vse do smrti. In za zdravnike tržaške glavne bolnišnice je bil to čudež.
No, trdoživost se sicer velikokrat
n
obnese, čudeži pa se žal ne dogajajo vedno, včasih vendarle zmagajo leta in bolezen.
Vseeno me je očarala preprosta aljaška legenda, ki sem jo brala to poletje, in sicer na bregovih meni tako ljubega Belega jezera v Avstriji. Tam, kjer se mi rojevajo načrti in kjer čutim v sebi energijo za karkoli. Gre za zelo staro zgodbo, ki so jo Indijanci plemena Atabaska pripovedovali iz roda v rod. Aljaška pisateljica Velma VVallis, ki je sama doraščala v ekstremnih in pogostokrat krutih razmerah polarnih prostranstev, jo je spravila na papir. Roman, ki ga je posvetila vsem starejšim ljudem, je postal svetovna uspešnica, zanj pa je leta 1993 prejela nagrado VVestern State Book Award, leto pozneje pa še priznanje Pacific Northvvest Booksellers. Pripoved Ženici je knjiga, ki vsakega prisili k razmisleku.
Zgodba je čisto preprosta, morda nekoliko neprilagojena našim
Ambicije domačih nogometnih moštev
Brez D lige, a vsi z višjimi cilji
Z oktobrom se začenjajo vsa glavna članska prvenstva v ekipnih panogah, katerih sezona bolj ali manj sovpada s šolskim letom. Z napovedjo o košarkarski letini smo že opravi-
li	zadnjič, tokrat bomo (četudi tekmujejo že poln mesec) postregli z rentgensko sliko nogometnih lig, v eni od prihodnjih številk pa - vrstni red športov je strogo abecedni - bo na vrsti odbojka, ki se sicer praviloma (in tudi letos) 'požene' malce ka-
tev. Cilj: napredovanje. Začetek: v znamenju spremenljivosti.
V	promocijski ligi imamo kot že nekaj let tržaškega in goriškega zastopnika. Kriška Vesna nadaljuje politiko vrednotenja mladih domačinov, tudi pred letošnjo sezono pa so dodali nekaj izkušenih zvezd (v prvi vrsti napadalca Muiesana). Cilj: play-of f. Začetek: zelo dober.
Štandreška Juventina že nekaj let po tihem meri na najvišja mesta in vrnitev v najvišjo deželno
m
sneje. Takoj k stvari, saj nastopa v deželnih nogometnih kategorijah od elitne do tretje amaterske lige kar deset slovenskih postav.
V	elitni ligi je naš zastavonoša še naprej Kras, ki sicer meri moči stopničko niže po lanskem nazadovanju. V Repnu so ponovno sestavili za to tekmovanje izjemno izkušeno in na papirju kakovostno moštvo, ki ga vodi poklicni trener Branko Zupan. Med okrepitvami je tudi univerzalni igralec iz Izole, veteran Tonči Žlogar, ki je s slovensko reprezentanco nastopil celo na svetovnem prvenstvu leta 2002. V kratkem bodo imeli v repenskem občinskem športnem središču na razpolago tudi novo pokrito tribuno, ki je prepotrebna pridobi-
konkurenco. Tudi letos pa ne bo lahko, saj je liga zelo izenačena in tudi v slovenskem klubu iz predmestja Gorice so morali zmanjšati proračun. Cilj: vsaj play-off. Začetek: soliden.
Prva amaterska liga je letos prvenstvo zamejskih derbijev, saj se je Primorcu in Sovodnjam pridružil še Breg, ki po majskem prestopu prvič nastopa više od druge kategorije. Ravno Dolinča-ni znajo na valu navdušenja iz prejšnje sezone spet presenetiti, razpolagajo namreč s homogeno in uigrano celoto. Cilj: miren obstanek. Začetek: spodbuden.
V	Trebčah bi radi preživeli bolj mirno prvenstvo kot lani, ko so se do zadnjega otepali play-outa za obstanek. Postava je podobna
razmeram, a ravno zato tako jasna in enostavna. Življenje plemen na severu Aljaske je večkrat kruto. Nenapisano pravilo, ki velja v najtežjih časih, ko pozimi zmanjkuje hrane in ledeni mraz ubija, veleva, naj nomadsko pleme v boju za preživetje zapusti starejše člane, ki niso več sposobni samostojnega premikanja in oskrbe. Taka neizprosna zima je doletela tudi starki,	junakinji
omenjenega romana, za kateri je rod skrbel že dolga leta. Starki sta se tuje pomoči navadili, postali sta tudi betežni in venomer sta se pritoževali nad tegobami in bolečinami. Morda celo preveč. Ob pomanjkanju hrane pleme sklene, da ju zapusti, kot to veleva neza-
pisan zakon, ki se prenaša iz roda v rod. Starki se znajdeta sami, začetni obup kmalu nadomesti volja po preživetju. Zaradi skoraj nečloveških naporov preživita sami zimo, naslednje poletje pa sta že tako izurjeni, da si z lovom priskrbita velike zaloge suhe in zamrznjene hrane. Ko spet nastopi zima, podobna prejšnji, se spet srečata s svojim plemenom, ki trpi hudo lakoto. Starki ga s svojo zalogo hrane rešita. Tako jima uspe ne samo preživeti, temveč tudi dokazati svojemu rodu, kako sta lahko še koristni.
V svoji preprostosti je knjiga polna lepote in poezije. Iz nje kar prekipeva energija in tista volja do življenja, ki bi morala biti del vseh nas. Sporočilo zgodbe je jasno: starost si največkrat prikličemo sami, ko se nanašamo na druge in zahtevamo od mlajših, da nas oskrbujejo. Ravno ti mladi pa se obenem ne zavedajo, da se
lahko od starejših naučijo marsičesa. Starki iz aljaške legende sta dokazali, da lahko sami preživita najtežje preizkušnje, obenem pa sta nepričakovano rešile ravno tisti rod, ki ju je zavrgel.
Knjiga mi je padla v roke ravno v času, ko se samo spopadam s starostjo svojih najbližjih, medtem ko je nekje veliko preblizu slutnja mojih zrelih let. In si nisem mogla kaj, da bi se ne predala razmišljanju o sebi in drugih, predvsem pa o tem, da hočem do zadnjega polno živeti to enkratno življenje. Pa čeprav bom morala včasih stisniti zobe in laziti po vseh štirih. Upajmo samo, da mi bo uspelo in da bom lahko do zadnjega uresničevala načrte, pa čeprav čisto drobne. In se veselila lepote, ki me obdaja, pa čeprav gre samo za cvetočo lončnico na vrtu ali neponovljiv sončni zaton.
SuziPertot
JURIJ PALJK
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 170
lanski, mlada in sveža, posledično pa primanjkuje izkušenj in kontinuitete v storilnosti. Cilj: sredina lestvice. Začetek: dober. Pri Sovodnjah pa so poleti odločno obrnili stran. Po uvedbi pravila o registraciji neomejenega števila tujcev iz držav Evropske unije je društvena uprava angažirala vrsto nadarjenih slovenskih nogometašev z Novogoriškega, ki prihajajo iz sosednjih vasi in tudi ekonomsko ne predstavljajo velikega bremena. Cilj: play-off. Začetek: ne najboljši.
V drugi amaterski ligi je v sezoni 2013/2014 edini slovenski predstavnik bazovska Zarja, vodstvu katere pa je to tekmovanje pretesno. Ekipo so znatno okrepili in v prvem mesecu so dobesedno mleli nasprotnike. Cilj: napredovanje. Začetek: odličen.
Tretja amaterska liga je prvenstvo bolj rekreativnega značaja, v njem so letos tri slovenske enajsterice: Gaja, Mladost in Primorje, ki je izpadlo iz druge. Gropajsko-padriška vrsta se je lani ob ponovni obuditvi izkazala kot ugodno presenečenje. V novi sezoni pa bi želeli zgodbo nadgraditi. Cilj: play-off. Začetek: šepav.
V Doberdobu že vrsto let napovedujejo preporod, v zadnjih sezonah pa so se ambicije vsakič razblinile dokaj klavrno. Letos se je vrnilo nekaj preverjenih domačih nogometašev. Cilj: play-off. Začetek: briljanten.
Na Proseku pa so morali začeti vse znova po bolečem nazadovanju iz druge amaterske lige, potem ko je bilo Primorje več desetletij ugledna sredina, nastopalo je celo v promocijskem prvenstvu. V odboru kluba si želijo čimprejšnje vrnitve v višje nadstropje. Cilj: napredovanje. Začetek: negativen.
HC
Ko mi je prijateljica Marijana med enim najinih klepetov, kot naj bi se pravilno po slovensko reklo "čatiranju" na spletnem omrežju, napisala prošnjo, naj ne pišem več o pogrebih, sem ji odvrnil, da ne bom več, vsaj upam, da ne bom več tega pisal, sem pa dodal, da se zadnje čase sprašujem, ali ima sploh še smisel pisati, in Marijana mi je takoj odpisala s svojega pametnega telefona, da naj pa potem vseeno pišem. Izmenjala sva si nekaj "smejkotov" in "palcev navzgor" in vedno znova se ob teh simo-bolih, ki nadomeščajo besede in naše napisane misli, zamislim, kam nas vse to pelje. Čeprav sem vesel novih oblik komunikacije, mimogrede: s "čati-ranjem" in nasploh z elektronskimi obvestili preko spleta prihranimo ogromno denarja!, pa včasih le pogrešam prava pisma, s katerimi smo se včasih osrečevali, a jih sam že leta ne pišem več in, resnici na ljubo, mi jih tudi nihče ne piše več, če seveda odmislim dacarje in uradna pisma vseh vrst, katerih skupna lastnost je predvsem ta, da prinašajo vedno nove zahteve po denarju.
Marijani sem torej trdno obljubil, da v svoji rubriki Kaj sploh počnem tukaj ne bom pisal več o pogrebih, tudi zato, ker mi je pred dnevi na hitro odpisala, da gre sama reševat "eno disgrazio", "neko nesrečo”, je namreč zdravnica in jo razumem, ko me prosi, naj vendar ne pišem več o pogrebih, kot sem jo razumel pred letom dni, ravno ob ob tem času, ko sem za Vse svete napisal neko misel o smrti in mi je zraven dodala preprosto in zgovorno: "A ti to meni praviš"? Bilo je lepše, ker je bilo napisano v italijanskem tržaškem narečju, ki je za te stvari neverjetno bogato z izrazoslovjem in s tisto lahkotno ironijo, ki je še kako potrebna, da se znosno prebijaš skozi življejnje. Že res, da se Tržačani s to svojo ironijo mestoma dotaknejo skorajda vulgarnosti v izražanju, a spodaj, pod to navidezno in zelo povedno vulgarnostjo, le tičita po navadi globoka zaveza življenju in tisto zavestno odrekanje slabemu v življenju, ki je lastno ljudem, ki so življenjsko vezani na morje. Res je tudi, da se je danes Trst spremenil, kot smo se spremenili vsi, saj v barih na tržaškem nabrežju skorajda ne srečaš več naključnih obiskovalcev, ki so nekoč govorili lasten jezik, neko zmes italijanskega tržaškega narečja in izrazov, ki so bili vezani na njihovo delo v pristanišču, a prav tako je res, da za razliko od drugih mest ter krajev v naši deželi v Trstu v baru še vedno slišiš tisto ironično govorjenje, ki je lastno obmorskemu ljudstvu, tistemu ljudstvu, ki mu sicer dnevna politika ukazuje, a ga nikdar ne prepriča in je zato deležna vedno posmeha.
Deset let sem živel in preživel v Trstu in ga še danes nosim v srcu, ne morem namreč pozabiti veliko stvari, ne dejstva, da sem se moral naučiti italijanskega tržaškega narečja, če sem hotel dobiti delo in v mestu preživeti, kot tudi ne lahkotnosti, ki spremlja vse pogovore med tržaškimi prebivalci. Saj je res, da je včasih bilo težko živeti v Trstu kot Slovenec, tudi sam sem na lastni koži doživel neljubo govorjenje na lasten račun in na račun drugih, in to samo zato, ker smo bili Slovenci, bolelo me je tudi neprikrito grdo govorjenje o balkanskih narodih, ki so Tržačanom vseh narodnosti dolga desetletja polnili debele denarnice, a prav tako je res, da ne morem pozabiti večernih sprehodov na Molu San Carlo, današnjem Molo Audace, ki ga nisem, ne in ne bom nikdar tako imenoval, že zaradi Ketteja in njegove črnolaske ne!, a res je tudi to, da je Trst mesto, ki svet deli na dvoje, na tiste, ki so zunaj Trsta, in na tiste, ki so v Trstu. Ta "zunaj", ta tržaški "fora" je tako poveden, da bi o njem lahko napisal dolg esej, pa čeprav ga danes sam rabim samo še takrat, ko za nekoga zamejskemu prijatelju povem, da "je pač malo fora", malo zunaj klasičnih okvirjev, ki jih postavlja za večino sprejemljivo, tako imenovano normalno življenje. Prevesti lahkoten tržaški izraz, da je nekdo "fora come un balcon" ("ven štrli kot terasa"), pa je prava mala pustolovščina, saj ga moraš pri prevajanju v slo-
venščino vsaj opisno prevesti, če hočeš povedati, da gre po navadi za človeka, ki je zmešan, saj imajo Tržačani za zmešane ljudi zares celo paleto izrazov...
Pa naj takoj dodam, da v Trstu nisi nikdar točno vedel, kdo je zmešan in kdo ni, pa tudi tisti, ki so zase bili mnenja, da niso, niso vedno tako delovali, vsi skupaj pa so imeli do takih, ki "štrlijo ven kot terasa" zmeren, skorajda bi lahko rekel dobrohoten odnos. Kako je danes, v Trstu namreč, ne vem več, saj zahajam v Trst le še na obiske, ne k prijateljem, ker nisem bil nikdar povabljen na noben dom v Trstu, ampak na delovne obiske ali pa na obiske mesta kot nekdo, ki je na mesto v zalivu globoko navezan.
Konec sedemdesetih let minulega stoletja sem v Trstu spoznal tudi prof. Tatjano Rojc, takrat najprej dijakinjo, kasneje mlado študentko, ki jo je poleg življenja zanimala predvsem umetnost, še posebej književnost in glasba. Postala sva prijatelja, večkrat sva skupaj z drugimi zahajala v tedanjo kavarno Tommaseo, ki je bila taka, kakršna danes ni več, v njej je namreč vse dišalo po starih časih, predvsem pa smo vanjo zahajali zvečer vsi tisti, ki nas je zanimalo druženje ob leposlovju, glasbi, tudi likovni umetnosti.
Pa si je Tatjana, ki je danes odlična literarna poznavalka slovenske in ne samo slovenske književnosti,
v	začetku tega tedna prilepila na zid Facebooka poročilo z medijskega portala Televizije Slovenije z naslovom Igor Torkar: Oporečnik, ki je trpke izkušnje prelil v umetnost. Takoj sem spodaj dodal pripis: "Oj, Tatjana, tudi sam sem se ga spomnil, sva postala prijatelja, napisal mi je celo spremno besedo k zbirki Nemir, lepa oseba je bil. Kako mine čas"!
In spet ne bom mogel držati besede, kot že tolikokrat doslej ne, saj moram, kljub obljubi, ki sem jo dal Marijani, zapisati, da mi je še najbolj žal, da se pogreba Igorja Torkarja nisem mogel udeležiti. Niti ne vem, kaj je prišlo vmes, a vem, da nisem mogel na pogreb in kasneje mi je Nace Naglič, prijatelj, ki je založil mojo pesniško zbirko Nemir, povedal, da je večina književnikov, ki so hoteli na pogreb Borisa Fakina (13. oktober 1913 -1. januar 2004), kot se je pred sto leti rojeni Igor Torkar v resnici imenoval, bil pa je rojen v Kostanjevici na Krasu, odšla na Žale, a je bil pogreb v resnici nekje drugje; če se ne motim, je pokojni pisatelj danes pokopan na Viču. Ko sem pred dnevi prebral agencijsko vest o pisateljevi stoletnici rojstva, se mi je pred očmi zavrtel film o najinem znanstvu in kasnejšem prijateljstvu, ki ga je označevalo predvsem to, da se nisva velikokrat videla, spoznal sem ga preko prijatelja Naceta, ki ga danes skorajda ne videvam več, a sva ostala prijatelja, kar je zame najpomembnejše. Spominjam se, da sem leta 1984, takoj po izidu, kupil Torkarjevo imenitno delo z naravnost fantastičnim naslovom Umiranje na obroke, fantastičnim zato, ker je danes naslov njegove knjige v slovenskem jeziku postal rabljen, skoraj vsakodnevni izraz je za mejna stanja, v katerih človek dejansko umira, a ne more umreti, dostojno pa tudi ne živeti. To je vrhunsko delo, v katerem je Igor Torkar opisal svojo izkušnjo življenja na Golem otoku, kjer je bil kot kaznjenec in se je vsak dan znova spraševal, kaj sploh počne tam.
In sem se tistega dne, ko sem prebral agencijsko vest, vprašal, kam sem založil njegovo knjigo. Ne vem več, kje je, morda še leži na kaki knjižni polici, v drugi vrsti morda, morda pa je našla, kot toliko drugih, pot v svet in je ostala nekje drugje na knjižni polici kakega znanca, prijatelja ne, ker bi mi jo bil sicer vrnil.
In sem se spomnil tudi daljšega pogovora s prijaznim pisateljem o strašnih časih in se spomnil njegovih snežno belih las ter živih oči, ki so same dovolj zgovorno pripovedovale o življenju, tistem življenju, kateremu je ostal tudi na Golem otoku in kasneje vse življenje do zadnje kaplje krvi zavezan.
GORICA
nosti, da ti kavo dobro pripravijo". V zadnjih časih pa se tudi v tujini specializirajo in se najde tudi tam odlično pripravljena kava. O izvoru surovine je Polojaz povedal, da "coffea" izhaja iz Etiopije oz. Somalije, kjer naj bi jo začeli gojiti. "Po raznih dogodivščinah, legendah in anekdotah" so jo izvozili in posadili, kjerkoli se je dalo, v bistvu v tropskem pasu. Iz Afrike je šla v Indijo, Južno Ameriko, Indonezijo itd. Največji proizvajalec je danes Brazilija.
Glavni vrsti kave sta "arabica" in "robusta". Prva raste na višini od 1200 do 3000 m, potrebuje veliko vlage, daje najbolj bogat sadež, najširšo paleto okusov, je pa v okusu šibka. Robusto ("coffea canephora") so začeli proizvajati v drugi polovici 19. stoletja Nizozemci v Indoneziji; raste na višini od 0 do 1800 m višine, potrebuje manj vode in je bolj enostavna, manj bogata, je pa kofeinsko močnejša. V italijanski tradiciji je kavno zmes vedno sestavljala mešanica ene in druge. PrimoAroma uvaža kavo iz 15-20 različnih okrajev; vsako pražijo
posebej in sestavljajo več proizvodov, "ker menimo, da ima vsakdo pravico si izbrati kavo, ki mu bolj prilega". Tudi pri kavi obstajajo "kulturne razlike". Italijani pijejo kavo "espresso" ali "moka", Nemci pijejo "filter" kavo, Slovani pa so iz turških navad
Foto DPD pj-gjgJJ "turško"
kavo. Za italijanski način, filter ali turško kavo je treba že pri surovini izbrati različne kave; razlike so tudi pri načinu praženja. Za filter je treba mleti zelo na grobo, manj grobo za moko, fino za espresso, izredno fino za turško kavo. "To je specifika našega območja, kjer se križajo tri kulture".
Zelo iskreno je Polojaz povedal, da "kava je biznis, čist biznis", saj "ni hrana, ki nasiti, ni pijača, ki odžeja". Kavo popijemo, ker si to zaželimo. Obstaja tudi socialni trenutek oz. neka obrednost. Kava tudi sledi družbenim in kulturnim spremembam, navadam ljudi.
Kava poživljajoče deluje na centralno živčevje: "Nekdaj si spil kavo predvsem zato, da si se dobro zbudil in ' si funkcioniral1. Danes smo vsi toliko stresirani, da iščemo obratno". Zato se spreminja tudi okus kave: vedno bolj se uporablja arabica, ki vsebuje manj kofeina, in vedno manj robusta. Po drugi strani pijemo veliko coca-cole ali drugih energetskih pijač, ki so izredno bogate s kofeinom. "Živimo v družbi, ki ni vedno logična in dosledna"...
Na kavi s... / Fabrizio Polojaz
Popotovanje v očarljivi svet kave
Kava ni samo pijača. Je več kot samo navada, je tudi kultura in umetnost. Je vse to in še več. O tem in drugem so se v četrtek, 10. oktobra, lahko prepričali udeleženci prvega izmed srečanj "na kavi s knjigo" v novi sezoni, ki jo na Travniku v Gorici organizirata Katoliška knjigarna in Goriška Mohorjeva družba, podpira pa JSKD Republike Slovenije. Gost res prijetnega pogovora je bil Fabrizio Polojaz, velik poznavalec kave in upravitelj pražarne PrimoAroma, ki od vsega začetka sponzorira literarna srečanja v goriški knjigarni. Kot človek številnih zanimanj in talentov se je zelo lepo ujel v dinamičnem pogovoru s časnikarjem Jurijem Paljkom.
"Po drugi svetovni vojni so se v Trstu začeli ukvarjati s kavo dva brata Polojaz in svak Sandalj", je začel pripovedovati. S kavo, kakavom in poprom, s t. i. drogo oz. kolonialnimi dobrinami, pa se je kmalu nato začela ukvarjati industrija. Zato so se trije omenjeni ob koncu 60. in na začetku 70. let prejšnjega stoletja usmerili samo v delovanje s kavo. Že prej so se razdelili. Vsak od treh družbe-nikov-sorodnikov, ki so izhajali iz jestvinskega sektorja, si je ustvaril svoje podjetje. "Kar se mene tiče, sledim veji Libera Polojaza, prvega bratranca mojega očeta. On je ustanovil podjetje, razširil ga je dr. Vanja Lokar, ki je poročil Sonjo Polojaz. Moj oče je pristo-
pil leta 1972 in si tam 35 let služil kruh". Na začetku 70. let je bil "svet drugačen": ob sobotah zjutraj je hodil Fabrizio z očetom preverjat, kaj po telexu sporoča dobavitelj iz Indije ali Brazilije. Kot otrok je bil ob koncu tedna "vedno tam", kot srednješolec je bil poleti "na praksi" v družinskem podjetju... Danes je za vse to očetu in stricu seveda hvaležen, ker si je pridobil veliko izkušenj. Možnost je imel spoznati in se preizkusiti v različnih sektorjih: od sektorja surove kave do praženja, pakiranja, strojev za kavo itd.
Pred šestimi leti je Fabrizio Polojaz z družabnikom ustanovil mlado pražarno - PrimoAroma. Prej sta namreč delala "v večjih združbah, skoraj multinacionalkah kave", kjer nista mogla delati tega, kar delata z veseljem. "V velikem koncernu so pomembne številke". Toda "kava je nekaj živega, ki se stalno razvija in spreminja". Pomemben jima je bil odnos s kmetijskim pridelkom, z živo stvarnostjo, pa tudi z ljudmi. Vse to "v strukturiranem velikem podjetju ni lahko". Zato sta ustanovila malo pražarno, "ki jev nekaj letih sicer postala malo večja". Tam iščejo obrtniško kakovost, delajo, kot mislijo, da je prav. "Imamo svojo
blagovno znamko in - kot vinarji - imamo več kavnih zmesi". Petina kave je namreč lahko boljša ali slabša, to pa ne sme vplivati na rezultat v skodelici. Skodelica mora biti bogata in vedno enaka. Zato zmes.
Kavo prodajajo v zrnu: "Tako ostane aroma v zrnu za dalj časa; kavno zrno oddaja - in torej izgublja - aromo od trenutka, ko je praženo. Zrno je treba znati mleti, kajti zelo trpi vlago". V Italiji obstaja dolga tradicija dela s kavo. "Že zaradi tega imaš več mož-
V modi je celo "kava za hujšanje". O tem je Polojaz dejal, da kavno zrno vsebuje od 200 do 250 različnih kemičnih sestavin. "Če prežvečiš zrno, ne da nobenega zadoščenja". Pri praženju se sestavine razkrojijo in jih je na koncu nad 800. Vse to pa ne vsebuje ne kalorij ne beljakovin ne proteinov. Je, kot da bi jedli lubje... "Nisem ne kemik ne zdravnik ne botanik, a zdi se mi, da, če si vsak dan kuham lubje in pijem tisto vodo, bom zelo verjetno shujšal”.
O pojavu Starbucks, ki je tipičen sad globalizacije, je gost na kratko povedal zgodbo o ustanovitelju Howardu Schultzu, ki je v 80. letih v Italiji spoznal družbeni in trgovinski model italijanskih pražarn in kavarn, nato je v ZDA odprl prvo kavarno, ki so ji sledile druge... vse do danes, ko ima mednarodno verigo kavarn, "nekak McDonald's". "Zame je velik plus proizvajati kavo za italijanski espresso v Italiji", je dejal Polojaz, saj raje pije "italijanski espresso in nemško pivo kot obratno"... Za Američane pa se ve, da imajo poseben pogled na svet, še zlasti kar zadeva dimenzije. "Espresso ima 25 ml, Američanu moraš dati vsaj 80 ml, zato dodajo mleko, kremo, barvne bombončke, jagodni sirup in še kaj". In vendar je bil Starbucks spreten, ker "je ustvaril nov standard"; ta v zadnjih časih poplavlja velika tržišča, kot npr. Indijo.
Na vprašanje iz občinstva je Polojaz na koncu povedal, da se ne ukvarja samo s kavo, temveč tudi z risanjem vinjet in gledališčem, zraven je še član odbora Zadružne kraške banke itd. "To, da kaj narišem, napišem ali zaigram, je način, da uporabljam tudi drugo polovico možganov... " / DD
S 3. strani
Se vedno •••
PD Štandrež/Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2013
Mavrica gledaliških predstav za sive dni
Vejevje na sipinah je bilo polno blata in gradbenega materiala, največ je bilo lesa. Iz tega so štrlele roke ali noge, kar je bil znak, da je tam truplo. Med čiščenjem, da bi truplo potegnili iz blata, smo našli še druge žrtve.
Bili so zares hudi in srhlji-
vi	prizori. Vsa trupla so bila gola, na njih ni bilo več oblek, več jih je bilo ranjenih in razparanih.
Najhuje je bilo z glavami žensk zaradi dolgih las.
Razni koščki materiala so se jim zapletli v glave, da so bile težke tudi do 50 kg. Za vse to je bila kriva moč vode, ki je vse potrgala. Tudi poročnih prstanov ni bilo več na prstih, skupaj s kožo jih je iztrgalo, tako da je ostala sama kost. Bi-
lo	je grozno. Najbolj hudo je bilo, ko smo iz blata in vejevja potegnili trupla otrok.
Kako ste ravnali s trupli?
Ko smo jih rešili iz vejevja, smo jih povili v šotorko in jih nato naložili na tank, ta jih je potem odpeljal na suho. Vsak tank je odpeljal po štiri trupla. Na rečnem bregu smo trupla naložili na kamione, ki so jih odpeljali do zapuščene cerkvice - ne spomnim se imena - v nekem gozdičku. Tam so trupla čistile žene, domačinke. Tudi to delo
je bilo s človeškega vidika izredno zahtevno. Trupla žrtev so nato položili v krste in jih odpeljali v kraj Santa Giu-stina, da so jih imeli svojci na razpolago za identifikacijo. Koliko časa ste iskaii pogrešane?
Vse skupaj je trajalo približno šest dni, a že drugi in tretji dan so se začele higienske težave,
saj so trupla začela razpadati, mi pa smo vse delali z golimi rokami in brez posebnih zaščitnih sredstev. Prišli so tudi gasilci, ki so po strugi sežigali poginulo živino. Tretji dan ponesreči je moral vsak vojak oddati dve od štirih odej, ki jih je imel v dotaciji. To je bilo za tiste, ki so ostali brez strehe nad glavo. Še dobro, da so nam kmetje prinesli slamo, ki smo jo uporabili kot blazino za spanje. Prostor, v katerem smo spali, pa so posuli z razkužilom oziroma DDT-jem. Ko smo zjutraj vstali, smo imeli belo kožo. Na kraju nesreče smo ostali pri-
bližno do 22. oktobra kot je bilo na programu. Ko smo konča-
li	iskati žrtve, nismo imeli več nobenih posebnih manevrov. Občasno smo izvedli kakšno vajo, a to je bilo bolj za vzorec kot kaj resnega.
Kakšno je bilo vzdušje? Težko, zelo težko! Še posebno pretresljive so bile prve ure iskanja trupel. Vsi tega niso zdržali. Tisti, ki smo delali, pa kar nekaj dni nismo imeli nobenega teka. Ko smo se vračali s tovornjakom, smo imeli na razpolago čokolado in konjak, tako da smo bili kot
omamljeni. Drugače verjetno ne bi zdržali. Na koncu sem prejel nagradni dopust in sem lahko šel za 48 ur domov, pol dneva pa sem porabil, da sem sploh prišel domov.
Kaj vam ostaja od te res hude življenjske preizkušnje?
Tisti dnevi in vse, kar sem tam preživel, so ostali zelo globoko v mojem spominu in nekajkrat sem še obiskal tiste kraje. Še vedno podoživljam razne trenutke in imam pred seboj neizmerno tragedijo, ki se je zgodila zaradi človeške napake. Nikoli nisem želel o tem preveč govoriti; to so doživetja, ki jih človek ne more kar tako povedati, ali pa ne ve, kako bi jih povedal, da ne bi zbanaliziral spomina na toliko življenj, ki jih je tisti vodni val prekinil.
Otožnost, ki nas prevzame ob jesenski sivini, ko iz temnih oblakov nenehno lije in se megla vlači po hribih, bo tudi letos preganjala pisana mavrica gledaliških predstav, ki jih ponuja Prosvetno društvo Štandrež pod naslovom Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2013. Že trinajsto leto zapored bodo gledalci, ki radi spremljajo ustvarjalno delo ljubiteljskih gledaliških igralcev na Slovenskem, uživali ob iskrivih komedijskih vsebinah, pa tu-
di ob mrki trpkosti ljudske drame. Ta pri nas v "zamejstvu" edinstveni abonma je v vseh teh letih beležil velik uspeh in nudil veliko zadoščenja članom domačega društva s predsednikom Markom Brajnikom na čelu ob vselej popolnoma zasedeni župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu. Tega uspeha pa je še posebno vesel Božidar Tabaj, čigar srce že dolgo vrsto let goreče utripa za gledališko umetnost, kar je najbolj vidno, ko se na odru v dodeljeni mu vlogi celost-
no razdaja gledalcem, da njegovi, navadno komični liki zaživijo v vsej polnosti. Tabaj že dolga leta zavzeto skrbi za vzdrževanje tesnih stikov z ljubiteljskimi skupinami v bližnjih in bolj oddaljenih krajih na Slovenskem, kamor štandreški dramski odsek odhaja na gostovanja, potem pa ti gostitelji prihajajo v goste v Štandrež, da prikažejo naši publiki svoje gledališke dosežke. Fetos bodo v štandreški dvorani gostovale štiri ljubiteljske gledališke skupine. Prvi na vrsti bodo stari znanci,
člani KD Kontrada Kanal. V nedeljo, 20. oktobra 2013, ob 17. uri, bodo odigrali znano komedijo Mandragola, ki jo je napisal Niccolo' Machiavelli. Dolgo let je kanalske igralce vodil letos umrli, nepozabni igralec Stane Leban, letos pa je režijo podpisal njegov mladi stanovski kolega Blaž Valič, član SNG Nova Gorica. Večkrat je na štandreškem odru že nastopila tudi gledališka skupina KUD Polzela, ki bo v nedeljo, 3. novembra 2013, ob 17. uri, spet prišla k nam, in sicer z
ljudsko dramo Razvalina življenja Franca Šaleškega Finžgarja; delo je zrežiral Matjaž Jeršič. V nedeljo, 17. novembra 2013, ob 17. uri bo spet zapihal komedijski piš in prinesel obilico smeha ob predstavi Ne zdaj, srček..., ki sta jo napisala John Chapman in Ray Cooney, uprizorili pa jo bodo igralci DPD Svoboda Loška Dolina pod režijskim vodstvom Boruta Žakovška. Humorne strune bodo zazvenele tudi v nedeljo, 8. decembra 2013, tokrat ob 18. uri, ko bo KUD Svoboda Zalog v režiji Pavla Lužana uprizoril komedijo Lahkokrilec v režiji Jožeta Valentiča. Kot je že ustaljena navada, bo ta abonmajski sklop predstav ljubiteljskih gledaliških skupin sklenil domači dramski odsek PD Štandrež, ki bo v nedeljo, 26. januarja 2014, ob 17. uri, predstavil novo uprizoritev, in sicer komedijo Trije vaški svetniki Maxa Reala - Petra Militaro-va v režiji Jožeta Hrovata, člana SNG Nova Gorica, dolgoletnega zvestega umetniškega spremljevalca štandreških igralcev. To bo prva ponovitev predstave, ki bo premiero doživela v soboto, 25. januarja 2014, ob 20 uri.
Kot že zabeleženo, bodo vse predstave v župnijski dvorani A. Gregorčič v Štandrežu. Abonma zamudniki - če je seveda ostal še kak prost sedež -, lahko vpišejo tudi eno uro pred prvo predstavo. Dodatne informacije lahko dobite pri Božidarju Tabaju, tel. 0481 20678. Abonma za pet predstav stane 30 evrov (redni), 25 evrov (znižani). Cena posamezne vstopnice je 7, 50 evra, znižana 6 evrov. Popust imajo študentje, pa tudi starejši nad 70 let, društvene in družinske skupine.
IK
Z otroki iz Sante Giustine. Silvan je prvi z leve.