Jožef Gruden: Rokodelstvo. ^ (Bolgarska pravljica.) i V neki deželi je vladal kralj s kraljico. Imela sta hČerko, ki je bila Iepa [ in vesela kakor grlica-sinejačica. Neki dau se je odpravil kralj s kraljico in hčerko na morje. Ko so bili že dakč od obali, je vstal vihar. Valovi so premetavali Iadjo kakor orehovo lupino sem in tja. Navsezaduje je ladja zatlela ob skalo in se razbila. Kralj z dmžino si je jedva otel golo življenje, ladja pa se je potopila. Znašel se jc kralj z žeao ia bčerko y tuji deželi kakor berač. Kcr je bila dežela sovražna, ni kralj nikomur omenil, kdo da je. Ali kako bo kralj zdaj živel? kakor veste, ne more nihče brez dela živeti. Dolgo je kralj premisljeval, kako bi. Naposled se je v neki vasi udinjal za pastirja. Izprva mu je bilo opravilo mueno, toda čez Čas se uiu je privadil in je bii zadovoljen, da je rešil svoji družini življenje. Čimdalje bolj je kralj Ijubil delo. Preteklo je nekaj let. Pastirjeva h.Čerka je zrastla in je bila lepotica nad lepoticaini. V vsem kraljestvu ui bilo lepše od nje. Glas o njeni lepoti ja sliŠal kraljevič tiste zenilje, ko se je ravno hotel ženiti. Veliko deklic je kraljevič videl, ali zalse od pastirjeve hcerke ni bilo nobene. Sklenil je, da jo vzame za ženo. In povedal je to svojemu ocetu. Kralj pa ni raaral o tem niČesar slišati, da bi se oženil kraljevič s preprosto pastirjevo hčerjo. Sin pa ni hotel odstopiti od svoje namere in je pretil, da se dragače ne oženi, če mu oče ne dovoli, vzeti pastirjevo hčer. Kaj je hotel kralj storitii* Privolil je in poslal k pastirju poslance. Ti so pastirju povedali, čemu so prišli. Toda pastir ni hotel dati svoje hčere. »Ali pa zna kraljevič kako rokodelstvo?« je vprašal. »Rokodelstvo?« so se začudili poslanci. Kraljeveki sia ume kraljevati. Vsega ima dosti — ni mu treba znati rokodelstva. »Pa naj se vendar nauči kako rokodefstvo! Mogoče mu še kdaj prav pride. Potem mu dam hčer,« je velel pastir in se poslovil z odposlanci. - Ko so sli prinesli pastirjev odgovor, se je kralj razjezil. I >Pastir je bedak. Recite mu, naj bo vendar pameten!« I In služabniki so v drugo odšli. Pastir jih je pa zavrnil: vDokler mi ne I prinesete Česa, kar je kraljevič naredil s svojo roko, dokler se ne prepričam, da se je naučil kraljevič kakega rokodelstva, dotlej mu ne dam hčere.« Slažabniki so se vrnili in sporočili to kraljevicu. Tedaj je kralj velel siiiu, naj se priuči že kakrŠnikoli obrti, če hoče dobiti pastirjevo hčer. Kraljevič je šel k košarju in se je naučil plesti kc»are. Spletel je prvo košaro ia jo je poslal pastirju. »Kdo jo je naredil?« je vprašal pastir. , »Kraljevič,« so se hkrati oglasili rsi odposlanci. "^ >In koliko stane?« »Najmani deset dinarjev.t >KoIiko časa jo je delal?« >Ves dan.« >Je že nekaj. V enem dnevu deset dinarjev, drugi dan spet košaro in spet deset dinarjev. Pa jih bo dvajset. če pride pomanjkanje in to kraljevič delal, ne bo trpel lakate.« In pastir je dal hčerko kraljevicu. Napravili so veselo kraljevsko pojedino in precej po ženitnini se je dal pastir epoznati, da je kralj. Tcdaj mu je dal njegov zet Iadjo in veliko bopastvo in pastir-kralj jt*