PREPROSTA ROMANCA     Lili  No vy
Qb robu poti,
vniziki pomladni travi,
kjer je še davi
v temnem ipopku spala,
ko't da je ni,
je danes vzcvetela
tista mala,
skromna bela
roža,
ki je takega lica in take rasti,
kot jih tisoč in tisoč enakih živi.
Odprla je zlato oko,
veter, bo'ter vseh poljskih rož,
jo boža,
ko mimo hiti,
s prozorno in rahlo roko. —
Po sončni, zasanjani poti
prihaja mož
dekletu naproti,
v njegovo bližino ga vleče tako,
da ga želje vseskozi hitreje neso.
In že stojita                                          •
oba                                .
ob robu poiti,
se v objemu držita,
si zreta v oči
iin sta sredi sveta,
sredi vonja in cvetja, blišča in svita
v svojo srečo zavita,
čisto sama. —
Joj — zakaj
je na rožo, mehko in belo,
komaj vzcvetelo,
zdaj stopila
trda, težka noiga moža —!
672
Nazaj
pod liste in travo
je roža skrivila
svoje sloko,
ubogo telo,
širokooko,
razmršeino glavo
globoko med stebelca skrila,
jo pred grozno nogo
zarila
do črne prsti — — —
a noga pritisne in jo zmečka,
brezslutno okrutna noga moža
ob robu poti,
ki dekletu za hip iz objema ne da,
se blažen v njegove oči izgublja
in ga poljublja
in še tesno ob sebi drži,
ko gresta pod senco razgibanih vej
tiho v zeleno- tišino naprej. —:
Roža pa k tlom poteptana leži,
reva,
kakor da ui
nikoli cvetela
in sredi svetlobe milega dneva
v plahi sreči drhtela,
majhna in ibela,
ob- robu potf. —
45    Naša sodobnost
673