PREPROSTA ROMANCA Lili No vy Qb robu poti, vniziki pomladni travi, kjer je še davi v temnem ipopku spala, ko't da je ni, je danes vzcvetela tista mala, skromna bela roža, ki je takega lica in take rasti, kot jih tisoč in tisoč enakih živi. Odprla je zlato oko, veter, bo'ter vseh poljskih rož, jo boža, ko mimo hiti, s prozorno in rahlo roko. — Po sončni, zasanjani poti prihaja mož dekletu naproti, v njegovo bližino ga vleče tako, da ga želje vseskozi hitreje neso. In že stojita • oba . ob robu poiti, se v objemu držita, si zreta v oči iin sta sredi sveta, sredi vonja in cvetja, blišča in svita v svojo srečo zavita, čisto sama. — Joj — zakaj je na rožo, mehko in belo, komaj vzcvetelo, zdaj stopila trda, težka noiga moža —! 672 Nazaj pod liste in travo je roža skrivila svoje sloko, ubogo telo, širokooko, razmršeino glavo globoko med stebelca skrila, jo pred grozno nogo zarila do črne prsti — — — a noga pritisne in jo zmečka, brezslutno okrutna noga moža ob robu poti, ki dekletu za hip iz objema ne da, se blažen v njegove oči izgublja in ga poljublja in še tesno ob sebi drži, ko gresta pod senco razgibanih vej tiho v zeleno- tišino naprej. —: Roža pa k tlom poteptana leži, reva, kakor da ui nikoli cvetela in sredi svetlobe milega dneva v plahi sreči drhtela, majhna in ibela, ob- robu potf. — 45 Naša sodobnost 673