Mustafa Hadr
Pepel pesniškega bitja
Tvoja duša je torej v moji ustvarjena!
Medtem ko raztresa moj pepel
pada drveč, preplašen planet za koščki človeških bitij
Tvoja duša je v moji ustvarjena, združena sva v rastlinah, v očeh, drevesih
Voda je tu brez kopnega in dušo gniloba prekriva
Ko napoči sodni dan!
V plašč je zavita moja zgodovina kot meglica
zlati dedič jo prevzeti mora
z ruševinami dvora...
Vse rastoče se je zožilo v belo in črno,
morda se voda širi in se izgublja skozi grlo megle
Morda se reka kdaj zlomi in pokopališče steče
morda se kot kamen utrne moj glas, ko poglavja recitira
kamnitim kraljem
pohodu človeštva
kostem tirana!
Za zidom razpela vidim
zvezdo, cvet, morda škrjanca
vidim čar očetovstva	p
luknjo pri luknji
vidim zeleno orožje v jutru preskušenj!
Stvari se končajo ali začnejo
in voda je življenje ali mrtvaški prt?
Zaman torej iščem po preprogi osvajanja!
Zaman brazdam to pokopališče,
da vidim nekaj kosti, ostanke mumij in risb
Kamele potujejo skozi pesniško bitje
in ogenj karavane
je zamrl ali se je spokorno vdal?
Zaman pričakujem vrnitev zvezd
ko svojo dušo uzrem
se širita morje in dim
Krila krnijo
otipal sem kadila grobov
otipal umiranje živali in zapustil prostor
Kadarkoli sem srečal svojo dušo, sem jo hitel seliti med zvezde!
Kaj manjka moji duši? Kaplja dežja, gozd orožja
planet ali klanec še kamena duša v kamnu sprhni In pričakovana večerja med mojimi in sovražnikovimi stvarmi v starikavih svetilkah preliva modrost, nebo in slike in jaz stvari svoje domovine zbiram, s svojo krvjo, potujoč med mlakami! Morda zberem koščke žrtve, morda se zlomi moj glas padajoč, morda vzplamti skrita vizija v tem tlečem pepelu!
Joj! Ogenj časa,
ko zemlja za ime in prostor me vpraša, ko skupine noč se po zemlji umika val bregov noči ne dočaka
Kaj se prebuja? Voda ali prvi vihar? In kaj se iz košev in senc bo zdramilo?
Joj! Prihodnost semena: kdo žalost golega sveta opazi, kdo sliši ko kličem, nežne postajajo besede kot molk matere! Kdo me obvaruje,
ko duša izpoveduje svoja bela, mehka jadra, ko slepec klas pobere in spanec tolaži čebele, ko duša oči zapre in se v kraljevsko posteljo zlekne!
Je pred menoj okno, gledališče
ali reka, ki jo razvalina zapušča srcu, ki ga spremljam,
kot ono mi sledi v vojnah in s krizami...
Au! Od ptičjega strupa, od pločnikov, skrivajočih pomlad,
v zaslepljeni krvi in nomadskem dnevu
Au! Od steklenice trave in ljudstva snega!
Začenjam v imenu dneva, zbirajočega školjke v dlaneh,
v imenu umetnega tujega izvira
in maske, ki z lažnim užitkom slavi v imenu ženske, sestopajoče iz noči gledališkega prahu iz košar, polnih pen
v imenu prahu prve modrosti, ki je ugrabila me... glina za dušo, za mojo dušo prsteno morda kdaj priznam da svojih oči ne poznam da morda kje tam jih ugasnem!
Spomin biva povsod! In vizija se meša:
Med preseljevanjem kamele sčasoma klonijo,
ko prehodijo deželo ljudi z žrtvami, otroki in materami
in vse stvari se s skrivnostmi obdajo:
Krik in zaobljube dar, za drobovjem veličastnosti
vstaja mrlič, za njim duša in užitek se raztezata
Kadarkoli bi ljudstvo v noči nosil drhtelo ali bi ženska blodnjakov krvavela, bi se hram razdrl, duša bi se razdvojila in nihče ne bi več ostal!
Pena za peno
tvoja duša je torej v moji ustvarjena, imenoval sem norost svojo modrost znova sem poimenoval stare stvari: svoje krpe, orodje, obraz, brazgotine svoje notranje kraljestvo
o prvem razpadu sem govoril in o čudno smešni poeziji Kakšno vlogo bi igrala arena, če z druge stopnice pade čelada z grebena priložnostnega emirja
morda sva se skupaj zakrinkala in skupaj napovedala krvavi tekst
tragedija je izlegla gledališče, ki živi s svojimi žrtvami
Se bo popek v zelenje odel, bo misel v sobi počakala?
Bo sultan počil v ometu pesmi
ko sam na prestolu zbira sonca v hlev
in moja kri je mreža
morda sem pretiraval z opisovanjem princesinih hlač, ko sem drobovje njene vesti okrasil z zvezdami in z zelmi in čakal na ogenj iz daljav Zagotovo umrem!
Tvoja duša je torej v moji ustvarjena
Dihala sva slapove in zalive, polne so naju bile puščave in mesta stvari se končajo ali začnejo in voda je življenje ali mrtvaški prt? Je to pretres duše ali rosenje prvih strasti glinena izpoved v spominu ptice Zemlja se je zopet pogreznila v mrzlični spanec in se predramila v opleteni postelji,	P
naveličana zdrobljenih bitij! eksplozija in sen, spanje in eksplozija, atom naj se nocoj zapre, zaklene naj se bitje! začne naj se obkoljenje duše: strto bitje se zateče h kamnu! Naj zapojem v pričakovanju svojih alg obicoljenju ali umiranju ko pade pšenica, pomlad in dan ko zemlja izdira palme in kamelje krzno raznaša ko v nas se ura pozabe in cvetje prahu izdivjata Kaj poreče klas, kaleč iz bombe?
Se bo zatekel v svojo modrost, bo otrok sledil svojim očem? Roka ponuja ljubezen, ko v skrivnostih drhtijo stvari
Reci mi: Kaj zazori v molku ustnic ko se zbira kamenje ali več revnih rok! To je senca časa
s slepimi usti in z glavo meteorja ta njegov kip gori v večni žalosti to je jasen molk Kaj zazori v tišini in raste kaj pridobi bele poljube breg hodi s svetilkami rek! Kaj pade na okno zadnje vizije kamen ali sad Kdo zbere koščke žrtve zemljine luknje svetijo v belini prvega telesa čakajo na čudež in razbitje drhtijo med ujetimi pari Kako se imenuje umirajoče seme? Vse se podira, množi, da Zemljina duša drhti ker zemlja se širi, ko belina cveti... Kaj se razteza? Se ogenj ali mrtvaški prt? Vse se rojeva razsežnost plamti za preganjano zgodovino pade bitje sredi žareče kupole sfrči kot planetarni pepel oglje se v popek zapre in človeška belina cvete
morda skriva pepel svoje prve rudnine, morda sonce, ki ga zajame prvi vulkan Reci mi: Kdo pride za belimi jatami, medtem ko nosim svoj glas med ogenj, nebo in zemljo in trepetaje zaplodim ... Kaj se približuje in kaj oddaljuje za bolečino celice, plamen ali zastor? kri ali pena? Joj! Torej ne bo nič ostalo razen molka! Au! Od molčečih žrtev! Tvoja duša je torej v moji ustvarjena, izginjala sva, se družila in iz vojn in iz kriz izšla, da v arabskem svetu odjekneva.
Mustafa Hadr sodi med mlajše sodobne sirske pesnike. Živi in pesni v Damasku in je izdal že več pesniških zbirk: Kje se pesem začne leta 1983, Trajajoča ialostinka 1984. leta, Pepel pesniškega bitja leta 1985 in zbirko otroških pesmi Zvezek dneva, ki je izšla leta 1986.
Prevedena pesem je naslovna pesem zbirke Pepel pesniškega bitja in je izšla 1985. leta v Damasku.