Moj voz 3. 0 ui a r 1 c a. ji-etjo stvar, katero vozim na svojem vozi, popišem vam danes, povem vam kaj o naši omarici. Mej dvema oknoma je pri nas doma vzidana v steno lesena omariea. Predeljena je pa tako-le: Spodaj je nekaka miznica, uad njo sta narejena dva predala, katera loči močna deska, prav na vrhu omariee, skoro pod stropom, je prislonjena še polica. Kaj ne, nič posebnega ni pri tej omarici? Kajpak, sama na sebi tudi mene ni Bog ve kako mikala, pač pa tisto, kar je bilo v nji. Sedaj pa poslušajte, kaj je hranila ta omariea v sebi. Vže vratica so bila taka, da nisem smel meni nič tebi nič do njih. Na njih notranjo stran je namreč zapisoval oče s kredo vazne številke. Kaj so naznanjale tiste številke, tega ona leta jaz še nisem vedel. No, saj je bila to tudi postranska stvar, če je bilo meni jasno ali ne, kaj je s tistimi številkami. Oee mi je strogo prepovedal, da ne smem zbrisati nobene. Tako hudoben in navihan res nisera bil, da bi ne bil slušal očeta, a kaj, ko so se mi številke zdele tako učene. Izprva sera le od daleč in po zraku s kazalcem potezal tiste čudne črte, potem pa vedno bližje in bližje, a nazadnje prav po številkah samili — kapa kosmata! kaj sem mogel, če se je prijelo malo krede mojih prstov. Toda oče je bil vse drugačnega mnenja. BKa,j sem pa rekel poprej? 0 ti nepridiprav radovedni, številke mi je izbrisal!" tako je govoril — pa liudo in resno, raca na vodi! hlaeice so se mi jele po malein tresti — ter me tačas tndi vže postavil s klopi na tla. Pozabil sem namreč povedati, da je bila omarica preeej visoko v zidu, zato sem vselej zlezel na dolgo klop ob steni, kadar sem šel stikat v omarico. Potem pa je oee ogledoval številke ter se hudoval: ,,Saj pravim no in pa še reeem, z otroei je res večen križ in križ! Kako bom sedaj vedel, koliko mi je kdo dolžan, ker je vse zamazano?" A polagoma je vender-le po prejšnjih številkah napisal nove. zakaj nekoliko se je na vraticah še poznalo, kaj je bilo zaznamovano poprej. ,,8e jedenkrat mi pridi k omarici, pa ti jih bom dal po šestnajst, da boš pomnil," zapretil mi je, zaprl omarina vratica ter jel zopet vleči šivanko. Jaz pa sera se tiho zmuzal k peči in od daleč gledal proti omarici. No, pa tudi od tukaj so mi bila vratica všeč, da-si nisem videl v omaro samo. Tudi na zunanji strani so bili namreč s kredo narisani trije križci in tri črke G. M in B. Ees da sem bil takrat še majhen in še nisem nikoli videl šole, toda vedel sem pa le, da tiste tri črke pomenjajo svete tri kralje. —•¦< 63 >¦•— Da bi jih ne dobil npo šestnajst" — te besede mi dolgo niso šle iz glave — ogibal sem se tisti dan omarice, kakor bi bila strupena. Nekaj dnij pozneje sem pa smel vanjo, mati mi je dovolila. »Ivan, vzerai steklenico iz omarice," velela mi je, npojdeš v prodajalnico po laško olje in po sol. Samo varuj, da ne ubiješ kaj in ne padeš s klopi." Pri-jetea mi je bil ta ukaz, stekel sem proti omarici, zlezel brž na klop, da-si je bila precej visoka, jaz pa raajheu kakor klopeie, in urno sem dobil pravo steklenico. Mati mi je stisnila v roko sedem krajcarjev za sol, pet pa za olje — za toliko smo namreč pri nas vselej kupovali teh rečij, saj smo imeli pri sosedovih pro-dajalnieo. Toda, veste li, zakaj sem tako rad hodil v prodajalnieo? I, to je pa zopet posebna skrivnost. V prodajalnici so rai .podarili veČkrat košček sladkorja ali perišče rožieev, kadar sem prišel kaj kupit. No, če pa to veste, potem mi ni treba Bog zna kako zatrjevati, da sem vselej rad poiskal v oraarici steklenico in šel po kar je vže bilo: rožiči ia sladkor — znauo vam je samim — to so dobre stvari, kaj ne? Ker vam vže pripovedujem, kako sem knpoval olje in sol, nečem vam za-molčati še tega-le: Nekoč sem po stari navadi — no, nialo preveč sem rekel — po stari navadi skoro ne kaže govoriti pri šestletnem dečku, popravimo toraj: po svoji navadi sem nesel iz prodajalnice v jedni roki steklenico z oljem, z drugo sem stiskal pod pazduho v papir zavito sol, v ustih sem pa držal rožič. Tedaj zafne lajati nad menoj botrov pes. čudno, saj sva se dobro poznala, a takrat mi je kazal zobe! Seveda sem se ga bal in se mu umikal, a opazil nisem, da zllvatn olje ia stresam sol. Ko sem bil vže blizu doraaeih vrafc, stekel sera veselo v vežo, češ, psu sem vender-le srefino ušel. A še ui bilo konec nesreee: preeej so me jeli pestiti, kaj sem poeel, da nisem prinesel dovolj kupljenega blaga. ,,Cemu pa tako hitro hodiš, kam se ti tako mudi?" karali so me, in komaj da rai ni oče navil ušes. Eešilo me je šele lajanje botrovega psa, ki je potrjevalo moje opravičevanje, da me je preplašil in premotil pes. Malo daleč sem zašel od omariee, ne res, toda oprostite, saj sem vzel stek-lenico za olje iz omarice in jo dejal napolnjeno zopet vanjo, lonec s soljo je pa tudi stal v spodnjem omarinem predelku. 0 omarici bi se še marsikaj lahko reklo, pa povedal sem vam vže, da nisem srael skoro. nikoli k nji. Očetu sem se zdel namree steklenieam in zlasti tistira številkam prenevaren, zato mu nikakor ni bilo vše6, ce sem se preveč smukal okrog oraarice. Samo jedenkrat v letu je bilo drugače, takrat, kadar smo pri uas belili. ,,Kadar smo pri nas belili," zinil sem zopet malo nerodno, nekako takisto se namreč glase te besede, kakor privovedovanje tiste rauhe, ki je trdila, da je drva žagala. BMuha je drva žagala?" zmajnjete z glavieami. BKako ,je bilo pa tisto, kaj — povej no!" Rad vam ustrežem, rad in takoj. No, veste, muhe se menda pogovarjajo mej seboj, ali ka-li, a kako, tega vam ne znam razložiti. Pa je pribrenčala nekoč mlada muhica domov; skrbna roditelja, oee muhar in mati muhalja, sta jo pa popraševala: nMiihica, kje si bila tako dolgo?" ,,Drva sem žagala," odreže se malo prevzetišče ponosno. nDrva si žagala, kako, kje?" nista ji mogla verojeti roditelja. Potem je pa muhica dopovedovala, da je sedela hlapcu, -^k 64 >¦— ki je žagal drva, na rami. Toraj miihica sama ni žagala drv, ampak bila le za prieo: tako je bilo tudi takrat, kadar snio, ali bolje, kadar so pri nas belili. Prav za prav sem bil jaz samo za napotje, a menil sem, da bi brez raene ne pobelili. Nekaj sem pa res pomagal, kaj bi tisto! Vse stekleniee sem pobral iz omarice, zložil na klop in znesel na vrt, kjer sva jih z materjo pomila, kar je bilo praznih. Takrat sem tiidi dobil v roke knjige, ki so bile v zgornjem predelku, jej, pa strijčevo pismo! To je bilo pismo, to! Le pomislite, strijc je bil pri vojakih, pa je pisal iz dalnjega mesta — Budimpešte, saj veste, da je to glavno mesto Ogerske, in slika tega mesta je bila tudi v pismu. Staknil sem tudi kadilo, kar ga je ostalo od božiča, predejal tudi repino in salatino seme. A ker se mi je nekaj streslo, stekel sem brž na vrt, da-si me je še močno mikalo, da bi malo pogledal v miznici; toda zapirala se je zelo tesno in pa nič kaj varno se mi ni zdelo, raje sem toraj odšel. Ko so pa pobelili, bila mi je omarica zopet zaprta; le nad redke čase sem bil pred njo. Neko dopoludne je šla mati v Ljubljano, pa kruh nam je pošel tisti dan. 0, kako težko sem čakal, da bi prinesla mati vže kako žemljo iz mesta. Pa je le ni bilo in je ni bilo. Slutil sem, da je v omariei skledica, v nji pa fižol, približal sera se ji toraj in iskal. Nekaj sem res dobil, no, saj je bilo vže dolgo dolgo, kar sem zajutrekoval. Po navadi je bila mati vže ob jednajstih doma, tisto dopoludne se mi je pa zdelo, da je brez dvoma vže poludne, a je le še ni bilo. Snedel sem vže davno tisto malo fizola, pa matere le ni bilo domov. Se jedenkrat sem začel prestavljati steklenice, da bi dobil kak prigrizek, toda nisem imel sreče. * Poleg tega me je pa doletela še druga neprilika. Oenk, cenk, zažvenketala ]e steklenica za olje, ker sem zadel ž njo ob drugo. Hvala Bogu, ubil je sicer nisera, pač pa razjezil in prestrašil očeta. rKaj se sitiš po omarici!" pokregal me je, potem mi pa naštel del, da sem jih komaj pol zapomnil: BSivalni stroj osnaži in namaži. trsak naberi, da bode gladilnik dosti gorek, po klopeh pobriši, po veži pometi, pa med smetmi poglej, če ni kake šivanke v njih, sveže vode prinesi, vežina vrata pripri, da ne bodo kokoši noter silile — le hitro se zasuči!" Kadar se domislim tega povelja, vselej se rai nehote vrine v spomin ta-le košček narodne pesni: ,,Najprvo boš po hiši pometel, Potlej boš iz piskra mocnik snedel; Varuj, da ne pride kdo krast — Potlej pojdeš koštrune past itd." Nerad bi bil izpolnil očetov ukaz, zato sem se dvakrat razveselil, da se je vrnila mati. Postavila je jerbas na klop pod omarico, sedla poleg njega — utrudila jo je dolga pot in težek jerbas — ter mi dala celo žemljo, nekaj jih je pa shranila v omarico. Kdor nima velikokrat belega kruha v ustih, ve, kaj je bila meni — lačnemu — žemlja! Prav zaradi takih dnij se mi je omarica posebno priljubila, in lahko trdim, da mi bode še pozne dni. če mi jih podari Ijubi Bog, v prijetnem spominu. Vi pa tudi veste, kakšna je vaša omarica, ne vem, da bi imeli pri vas tudi tako. Kajtimar