Učenje tujih jezikov. *) (Konec.) Te metode se mislijo zdaj (saj po nekoliko) poprijeti po slovenskih mestih, ker bere se, da bo moral učitelj malim otročičem že v pervem razredu — še preden bodo kaj nemškega brati in pisati znali — razne *) V zadnjem listu str. 354 naj se v 9. versti za besedo vprašanje pristavi ,,kterega jezika naj se najprej učimo". reči kazati in po nemško imenovati. In ker učenik ni, da bi kaj zastonj govoril, moral bo ludi tako izpraševati in okorna ustica malih slovenčkov se bodo mučila in marsikaj na dan spravila, kar bi učitelju smeh vzrokovalo, ko bi mu skerbi zarad končnega vspeha vedno ne devale v ravnotežje tistega aparata, ki je za smeh. Človek bi djal, da bi se veliko več časa prihranilo, ko bi se otroci po stari navadi pred brati in nekaj pisati in domače misliti naučili, potlej si nemške besede in stavke v glavico vtepali (nektera bi že skor nehote med branjem in pisanjem obvisela v možganih). Koliko lože bi bilo po tej poti odganjati pravopisne akozle", kterih število se po šolskih pisankah tako množi, kakor so se množili Jakobu kozli, ko je bil pri Labanu za hlapca. Naj pomagajo ušesom tudi oči in roka s peresom. Čem več je delavcev, tem urniše je delo pri kraji. Pred učiti, kako se govori v tujem jeziku, potlej še le brati v njem, je budo pa večkrat prazno delo; kakor bi kmet šel s šibko matiko svojo široko njivo prekopavat in bi sera ter tje nekaj razberskal, ter še le popoldne plug pripregel in vse od kraja preoral. Druge verste metode pa terjajo učenje tujih jezikov s pomočjo knjig, toda različno. Nektere povdarjajo preveč slovnico, druge pa se opirajo na same vaje. Samo za.se ni nobeno pravo. Prestave same niso zadosti, slovnica (nemara še kar precej v tujem jeziku!!) in berilo brez prestave pa še inenj. Nalašč povdarjamo prestave, naj reče podzvezdni opombičar ljubljanske ,,Schulzeitunge", kar hoče. Najboljše učne knjige za tuje jezike, katere so si do sedaj po vsem omikanem svetu slavo in čislo pridobile, narejene so po vodilu: ,,Malo pravil, veliko vaj": longum est iter per prsocepta, breve et efficax per exempla! Imenujemo izmed mnogih le tri raetode, ki imajo že povsod poznana imena: metoda Ahn-ova, Ollendorf-ova, Toussaint-Langenscheidt-ova. Vsem tem trein je poglavitna reč prestavljanje. Kdor ne verjame, naj si jih pa kupi iD pogleda! Slednja, ki dela v novejšem času počenši z 1. 1856. največe furore in dobičke po širokem svetu, velja za francoski jezik 20 gl. za angleški pa ravno toliko. Za francoski jezik so jo že Rusi prestavili v svoj jezik. Narejena je v podobi pisem za vsak jezik v dveh kurzih. Tu je treba mnogo mnogo prestavljati. Razen dolgega spisa, ki se ima po vsih pismih do zadnjega prestavljati, je še velika množica vsakdanjih praktičnih pogovorov, ki naj se prestavljaje naučijo; skor vsako slovniško pravilo ima: Aufgaben zum Uebersetzen; in kolikrat stoji še: Riickubersetzen! in na vse zadnje še »Probeubersetzung"; ki se ima slavnima avtorjema poslati v korekturo! — One dve ste že tako bolj znani. Tako suhoparno in neukretno učenje tujega jezika bo težko kje najti, kakor ima zdaj biti po naših mestih. G. g. učiteljem ni nič reči, so jako zmožni; učnim knjigam pa, ki se vpeljujejo, zelo veliko! Kar 24* je dobro za nemški Gradec, Dunaj, Berlin i. t. d., ni tudi za nas. Naj bo pedagog še tako slovečega imena, nikar mu ne verjemite, če vam pravi, da jezikoslovne knjige, narejene za materni jezik, so rabne tudi za tuji jezik! 0 gospodu pa, ki je »Tovariša" prijel v opombici ,,Schlztg." in njegovi klerikalni stranki ,,Uebersetzungeu očita, rekoč, da je učenje slovenskih pravil za uemščino in prestavljanje neine unverantwoitliche Vergeudung der kostbaren Unterrichtszeit", se morete le dve reči niisliti: ali ni odkritoserčen ali pa zna le en sami jezik dobro. Kajti, če jih zna veČ, gremo stavit, kolikor hoče, da je že sam mnogo prestavljal, in če mu je bilo to delo zapravljanje časa, naj se sam skesan udari po persih — če pa en sam jezik zna, niraa v jezikoslovnih rečeh besede. Pa še dč, da je to, kar terdi nzum mindesten". Poštenemu človeku se že zamuda drazega časa precejšen greh zdi, bodi si, da ga sam zapravlja ali pa druge zapeljuje v zapravljanje; kaj neki utegne biti slovenskonemško prestavljanje še nad ,,mindestens"? Gospodje, ki dobro znate latinski, gerški, laški, angleški, francoski jezik i. t. d. povejte, ali vam je bilo treba prestavljati ali ne? Naj zdaj nekteri šolski možje (mit oder ohne Entriistung) pišejo kar hočejo; prestavljali pa bodo; če ne učenci, pa učitelji sami. Saj je skor pri vsaki točki nove naredbe pristavek: učitelj naj napred v d o m a6em jeziku pove, razloži i. t. d. Ali je to kaj veliko drugače, kakor prestavljati? Modrejše bi pa vendar le utegnilo biti, kar doma take knjige narediti, da bodo učenci v njih saini prestavljali in sicer iz nemškega v slovensko i n (kar je opombičar izpustil, pa je še važniše) iz slovenskega na nemško: kakor iz nemških mest za nemški — kot materni — jezik narejene kupovati in v šoli vsako uro sproti prestavljati učencem. Za nemške otroke po naših šolah bi se moralo po postavi ravno tako in toliko storiti z njim tujim, pa tukaj deželnim jezikom — slovenskim! Za take kDJige je pa še slabše skerbljeno. Učenci naj prestavljajo, učenci, sami! in sicer ustmeno in pismeno! po versti od labkega do težega iu najtežega! Saj vsak ve, koliko si otrok srednje zmožnosti zapomni od tega, kar je enkrat slišall Kaj bo iz take metode ustmenega razlaganja? Učeniki bodo še veči mučeniki in — če si domači ,,štruftarji" in ponavljači ne dajo plače povikšati, niso pametni, za toliko veči trud. če pa se otrokora ne bode doma večkrat ponovilo, kar se je v šoli enkrat ali petkrat povedalo, bode vspeh čedalje slabši in morebiti se bo še to, kar nam s toliko jezo (Entriistung) očitajo, njim samim posrečilo: nden deutschen Sprachunterricht illusorisch zu machen". Na Slovenskem enkrat ni mogoče oprati nemškega kožuha, da bi se kolikor toliko s slovenščino ne zmočil, naj se obrača, kakor hoče! Za koliko bi bilo delo prikrajšano in polajšano, ko bi bile knjige vzajemno, sistetnatično in progresivno izdelane za vse šole po enakem ¦— seveda dobrem — kopitu. Saj je v slovnici toliko pravil, ki so skor za vse evropske jezike enaka, posebno pa še za slovenski in nemški. Domači jezik naj ostane podlaga (kakor drugod po širokem svetu). Pravila, ki so za oba jezika enaka, naj se pri obeh enako zapisujejo, s taistimi besedami učijo. Kar je za nemški jezik drugače ali več, le to naj se prenaredi in prida. Nemški izrazi naj se v slovnici polagoma vpeljujejo, nikakor pa ne kar vse naenkrat: ,,Kdor se prezgodaj uči, se bo piekasno naučil" je prav premišljeno rekel nekdo. To, to je zapravljanje drazega časa: ko se mora učenec ravno tisto reč učiti, pa tolikrat in vselej z druzimi besedami, po drugi versti (sistemi), po drugem avtorji i. t. d.! Ako se tako, kakor smo zdaj rekli, obravnava slovnica, in sklepa z vajami, kakoršne smo pred priporočali: potem bi se nam utegnilo ogromno delo zlajšati in izveršiti, da bodo naši šolarji v istem času še enkrat toliko storili, kakor drugod; da bode učenec zdelavši mestne šole veljal za dva taka, ki sta zdelala iste šole nanemškem, na francoskem, laškem i. t. d.