BORIS PAHOR, NEKROPOLA. Pahorjeva Nekropola* je potopis, bolje, odlomek s potovanja po zahodnem delu Evrope. Pisatelj se je nedeljskega popoldneva ustavil v Vogezih in obiskal nekdanje taborišče Natzweiler-Struthof, ki zdaj z nekaterimi preostalimi relikvijami rabi sodobnemu turizmu, skupaj z veličastnim spomenikom Necropole nationale du Struthof. Zunanji popis kraja in predmetnosti v njem bi še zdaleč ne zadoščal ne njemu, ki je bil na smrt obsojeni taboriščnik v črni reki zla, ne tistim, ki to niso bili, zakaj molk razpadajočih relikvij skrbno varuje krematorijsko preteklost, ki vanjo tujci ne bodo nikoli prodrli. Zanjo ve le, kdor jo je preživel. Zato avtorja navdaja občutek ljubosumja, ko procesije turistov skrunijo njegov svet, »prepad zavrže-nosti, s katero je bila kaznovana (naša) vera v človekov ponos in v prostost njegovega osebnega odločanja«. Hkrati pa se mu utrne misel, da vsa ta romanja vendarle niso tako brezsmiselna. Morda turisti prav v teh trenutkih, ko stoje ob pepelu človeških sobitij in pred vrati krematorijske peči, vsaj skušajo doumeti strahotno usodo taboriščnikov. Ob ti misli se Pahor odpre in želi prispevati svoj delež spoznavanju črne zgodovine 20. stoletja.
V trenutku, ko Pahor zapušča zunanji prostor, kakršen se kaže nadaš-njemu turistu, njegov potopis preneha biti potopis v vsakdanjem pomenu besede. Njegovo potovanje se premakne v notranji svet, v spominsko plast, ki se prebuja ob pogledu na znani svet preteklosti in groze. Poslej je Nekropola predvsem pričevanje o krematorijskem svetu, vendar ne pričevanje v linearnem smislu, kajti glavno vlogo zdaj prevzame navzkrižje asociacij in je zato preteklost predstavljena brez obveznega, navzven urejenega toka. Pisatelj se prepušča notranji dinamiki, ki zadobi v prostorski neomejenosti in v razbiti časovni retrospektivi naravo črne sile in nosi bravca s seboj. Razumljivo, Pahor si je s to knjigo postavil odgovorno nalogo, da prvič v strnjeni in dovolj raz-sežni obliki naslika svoj taboriščni svet. Moderna pripoved v načinu notranjega monologa mu je omogočala, da je v očitni zunanji okvir taborišča Natzweiler-Struthof vpletel tudi vsa tista doživetja in podzavestne reflekse, ki so povezani z drugimi njegovimi taborišči (Dachau, Dora, Harzungen, Bergen Belsen), deloma pa sega celo izven lastnega doživljajskega sveta s povzemanjem nekaterih znanih resnic krematorijske zgodovine, saj mirno priznava, da mu je bilo marsikaj celo v lastnem taborišču neznano in je mnoge resnice odkril šele ob ponovnem  obisku.  Hkratna prisotnost širšega kompleksa stopnjuje dinamični
* Boris Pahor, Nekropola. Založba Obzorja 1967.
927
tok nepretrganega pripovedovanja, svoje pa dodaja še slutenjska bližina zavezniških sil, preletavanje zavezniških letal, umik iz Natzweilerja in še vrsta dogodkov, ki je razpeta v dramatično obdobje 44—45, ko je tekma s časom pomenila življenje.
Bistveni stvariteljski napor knjige je v izdelanih detajlih taboriščnika skupaj z njegovim fizičnim usihanjem. Ker gre za avtorjev monolog, je opisal predvsem lastno možnost in nemožnost skozi opravek taboriškega bolničarja, kar se mu kljub golemu brezupu vendarle oživlja v nenehen up, zakaj v tem opravilu je bila skrita vztrajna sila življenja sredi smrti: >Tako sem čepel ob izsušeni glavi in bil ujet pred podobo rumenih rezin kruha, medtem ko je zavest nemoči v meni stopnjevala brezploden upor in nesmiselno prizadetost, ki sta še poglabljala zavest nemoči. Saj. ker ničeva je bila misel, da bi mu mogoče pomagal, da bi ga mogoče rešil, ko bi bil vedel, da leži na dnu enega izmed voz, mimo katerih sem tolikokrat šel, ko smo obvezovali flegmone. pa ko smo rajnke nosili v vozove ob lokomotivi. Nič bi mu ne imel dati, a ležal bi vsaj v mirnem kotu kakor Janošev mali; odbil bi konico ampuli trauben-zuckra in mu zlil sladko tekočino med ustnice. In ves iz sebe zavoljo te zapravljene možnosti sem tedaj tekel po brizgalko in velike ampule, kakor da bi mogla pristna gorečnost, združena z obrednimi predmeti, priklicati čas nazaj. Da, človek zares upa, da se mu bo posrečilo, upa, da bosta zmagali dobrota in naivnost, obenem pa se nekako mora podvreči potrebi, da poteši nagon po reševanju, ta nedolžni, lepi nagon, ki marsikdaj preživi puberteto in jo s trdoživostjo podaljša v nedogled.«
Resda smo nekatere izmed odlomkov brali že poprej, a tu spričo širšega prostora dobijo globljo dimenzijo. Usodna povezanost avtorja z drugimi osebami, recimo Andre, Leif, Janoš, Ivo, Mladen. Zora, ustvarja prepričljivo vsakdanjo misteriozno čistino znotraj bodeče žice. Iz dolge verige drobnosti se oživlja ozračje pogina, ki ga je razodeval sleherni predmet in pojav okrog zebrastih postav, prav tako pa se skozi ozko špranjo krade človekov upor zoper ponižanje, smrt in pepel, odseva tovariški svet sobivanja z najrazličnejšimi odtenki omrtvičenih nagibov, samoohranitvenih kretenj in dejanj do izravnane toposti izsušenih celic. Še zdaj, po dvajsetih letih, se pisatelj obtožuje zaradi enega samega kosa kruha, ki mu ga je navrgla nepotešena kadilska strast sojetnika, si še danes dela očitke, češ da se ni zadosti zavzel za tovariša, ki je bil zaznamovan za vedno. Taki akcenti dokazujejo, kako se Pahorjeva temeljna misel vrača k tistim neposrednim človeškim odnosom, do katerih se je dokopal ob krematoriju.
Zato je v Nekropoli pomemben tudi tisti miselni del, ki izhaja iz soočenja krematorijske etike z načeli in prakso povojnega življenja. Pahor pogosto zahaja v načelna razmišljanja o smislu krematorijskega zgorevanja. Ko zdaj med obiskom stoji sredi taborišča Natzweiler ob malem pokopališču z napisom Honneur et patrie in Ossa humiliata, vznemirjen pristavlja: »Ampak to, kar me zdaj navdaja z občutkom poraženosti, ni sveta skrivnost teh paštnov, ampak molk, v katerega previdni in vztrajni načrtovalci ovijajo ta ossa humiliata. Tisti, ki so se v trenutku skrajne nevarnosti zaprisegli, da bodo dodobra razkužili Evropo, so se potem posvetili drugim, manj plemenitim interesom, za dosego katerih jim je bila denacifikacija napoti. Tako je izšla Evropa iz prve povojne dobe, v kateri bi bila lahko doživela svoje očiščenje, kot invalidka, kateri so dali umetne steklene oči, da ne bi s praznimi očnicami
928
strašila dobrih državljanov, obenem pa so se poigrali z njo in jo nesramno oskrunili, c
Tako se v njem peha občutek nesmiselnosti tostran taboriščne ograje. Ali pa še več; čuti celo svojo krivdo, ker preživeli taboriščniki niso uveljavili svojega človeškega spoznanja: »Morali bi spregovoriti ne samo zavoljo upepeljenih tovarišev in zavoljo svoje časti, ampak še bolj zato, da bi ljudem priklicali v zavest vrednost žrtvovanja, ki spada, še bolj kakor žrtvovanje na bojišču, v sklad človeškega bogastva.«
To misel je zapisal ob velikem spomeniku Necropole nationale du Struthof, kjer je vsak francoski človek, ki je postal pepel v nemškem krematorijskem svetu, dobil svoj beli križ, in še dodaja: »A bolj kakor trezno občudovanje zrelosti in pietetskega ponosa velikega naroda živo čutim, da se mi spet prebuja upor proti načinu, kako smo še nedavno pri nas zapostavljali tiste, ki so se vrnili iz teh uničevalnih kolonij, še bolj pa tiste, ki te sreče niso imeli... Zakaj gloriola čistega junaštva je za tiste, ki so padli s puško v roki ali leže za strojnico, medtem ko je za tiste, ki jih je izvotlila lakota, samo nanagloma izgovorjen spomin, drugače pa molk?«
Še največjo odgovornost pa čuti pred mladimi rodovi. Njim je njegov svet hudo odmaknjen, zato ob sklepu knjige pravi: »Ne vem, kako naj postavim prednje ponižane kosti in ponižani pepel. Brez moči sem in ne morem si misliti, kako bodo mogle moje prikazni najti prave besede, da bi se spovedale pred otroškim zborom, ki zdaj raja sredi šotorov, pa pred dekletcem, ki je včeraj zakrožila okoli žice, kakor da jo je zanesel neviden vrtiljak.«
Ves ta miselni del se nanaša neposredno na pisateljevo odzivnost načelom, ki se uveljavljajo mimo velike izkušnje in se zadovoljujejo s površinsko navi-deznostjo, pa čeprav so brezimne množice kdove kje vse spet in spet prepuščene podobni usodi. Od tod Pahorjeva upravičenost, da nam postavlja taka stroga etična vprašanja.
Ce Nekropolo primerjamo z dosedanjim Pahorjevim delom, lahko ugotovimo nekatere konstante, ki vztrajno gradijo pripovedno osnovo tega tržaškega pisatelja, a najočitnejša je avtobiografija. Bolj kot doslej in z globljo izpovedno prenikavostjo nam je spet predstavil del svojega življenja, to pot svoj življenjski inferno, brodolom svoje človeške biti. Zapis naj bi bil zaradi pričevanja kar najbolj avtentičen in glede na snov tudi izrazno pomaknjen na taboriška tla: »Tedaj pa sem bil že v revierju. V bloku številka petnajst, ki je bil scheisserei blok. Blok za sračko. Kar je bila potem moja soba v Harzun-genu v malem, je bil poprej ta blok v velikem. Dvesto bolnikov v sobi. In ker je bilo sob četvero, je bil blok gostonaseljen lazaret driskavih teles. Lazaret s kužnim zrakom, ki ga zastonj izpihavaš iz nosnic. Tako se ga počasi vsa tvoja tkiva nasrkajo in ti se potem giblješ v ozračju, ki si skoro spojen z njim.«
Nepretrgana pripoved osrednjega dela Nekropole, posredovanje spominske plasti, je s svoje strani odprlo tok tržaške govorice, ki se pri Pahorju preliva v bogato besedno vez z dinamičnim ritmom, tu še posebej zaradi pripovedi v prvi osebi. Morda včasih sploh preveč začutimo samo slog, ker nas opozarjajo nanj mnoge nevsakdanje sintaktične zveze in zaporedja. Ne rečem, da se Pahor ni podrejal snovi, saj zna doseči tudi brezdušno prozaičnost tistih dni, vendar je avtorja močno bremenila različna prostorska in časovna razdalja, ki jo je vsebinsko izravnaval z neprestanim vrivanjem sedanjosti v preteklost,
59   Sodobnost
929
vendar je kompozicijsko sem in tja le premalo zlita. Seveda, Pahor je tu prvič opustil svojo dosedanjo pripovedno obliko, vendar ne dosledno. Sicer pa moramo upoštevati, da je šlo avtorju v prvi vrsti za pričevanje, pa so formalni vidiki lahko drugotne narave. Priznati je namreč treba, da je svojo moralno nalogo, svoj dolg do tovarišev, ki jim s knjigo postavlja spomenik, izpolnil z vso pieteto.
France   Pibernik
930