— 163 — Spomin popotovanja po Štajarskim in Gorenskim. Enmalo se prezračiti, smo se podali perve dni tega mesca nar pred po železnici do Celja, po poti nektere drage prijatle na Stajarskim obiskat. V Trebovljah smo zadeli ravno na konecletno šolsko izpraševanje, h kterimu so visoke časti vredni g*, tehant Stojan, šolski ogleda prišli; veselilo nas je viditi, de so bili tudi novoizvoljeni g. župan in županijski svetovavci pričijoči. Fantiči in deklice so prav dobro odgovarjali in pokazali, de je poduk njih g. kateheta in g. učitelja vesel sad rodil. Izpraševanje je bilo sploh v domačim jeziku, pisanja smo vidili tudi v nemškim. Po dokončanim izpraševanju so podelili gosp. tehant veliko veliko število (morebiti čez 40) slovenskih bukvic v darilo pridnim učencam in učenkam. Poprasaje: od kod pride toliko daril, smo zvedili, de so od častitiga ondašnjiga g. faj-moštra Hašnika, ki so, kar skušnja že več let uči, eden nar iskreniših prijatlov in podpornikov šolskiga poduka. Srečna fara, ki ima taciga očeta za šolo! — Popoldne smo šli vsiskupej k šolskimu izpraševanju, ki je bilo v šoli ondašnje bližnje glažute. Tudi tam nas je razveselila lepo vredjana šola. Po izpraševanju nas je vse skupej prijazno pogostil g. posestnik ondašnje fa-brike, kteriga namestnik je bil prijazni g. vodja gla-žute. Snidilo se je več ljubih gospodov, kterih poprej po osebi nismo poznali, s kterimi smo se pa kmalo sprijaznili. Bili smo do pozne noči skupej prav zidane volje; de brez veseliga petja ni bilo, nam ni treba dopovedovati; de pa slovenske in nemške ravnopravnosti nismo žalili, pa nam zna vsak verjeti. Drugo jutro smo se poslovili od gostoljubih Trebovelj in se po železnici v Celje podali. Zares veličanska je železnica od Ljubljane do Celja, — težko kje po Avstrijanskim ji je kakšna enaka! — Visoko častiti g. opat Vodušek so nam kmalo priložnost naklonili delj časa z milostljivim knezoškofam Lavantinskim g. g. Slo m seka m, ki so ravno v Celji bili, se pogovarjati, s kterimi že dve leti osebno nismo govorili. Najdli smo slavniga g, škofa za- — 164 — stran slovensine ravno tistih hvalevrednih misel, kakor-ene so že toliko let poprej v blagim djanju za povzdigo slovenskima jezika in narodne omike razodeli. Tega se zopet prepričati (česar mi nikdar nismo dvomili) nam je britko djalo spomnivši se, de so bili slavni rodoljub že nekterikrat napadeni, de so ljubezin do slovenskiga naroda zatajili. Zares težko je zdaj vsi m vstreci! Domorodec, ki se nepremakljivo prave poti za dosego narodnih pravic in narodske omike derži, je enim pan-slavist, drugim pa zatajivec slovensine. Ali mi pra-šamo: kje so z dej tisti hudi domorodci, ki so v letu 1848 toliko kričali? Naj nam pokažejo svoje dela v prid toliko let zanemarjene slovensine! Od tacih zatajivec domačiga jezika obdolžtjvan biti, je ravno tako krivično, kakor če nepremakljiviga pa nikdar neprena-petiga rodoljuba protivne ose panslavista imenujejo. Prav rodoljub gre neprestrašeno svojo pravično pot, in v delih skazuje ljubezin do svojiga naroda, kte-rimu, kamor se obernemo, že pripomočkov za občno omiko zlo pomanjknje. Dokler ne bomo imeli obilnih knjig (slovstva) na vse strani, nam bojo protivniki našo dušno znezmožnost mirej oponašali. Kdor je tedaj svoje domovine prav prijatel, naj ji v korenini pomaga, naj množi slovstvo, de iz revsine pridemo do bogastva; — bogastvo je moč, naj bo denarno ali dušno; to je bilo in bo, dokler bo svet stal. (Dalje sledi.) — 172 - Spomin popotovanja po Štajarskim in Gorenskim. (Dalje.) Med mnoge vesele reči se rada večkrat tudi kako-šna grenjka umeša. Tako se je tudi meni godilo. Veliko prijetniga in veseliga sim vidil in slišal na Štajar-skim zastran naše mile, tako pohlevne slovenšine , — ali zabolelo me je slišati, de izverstni učitelj ljudskih šol, gosp. Kraj ne, zastran kteriga je le en glas, de je v vednosti, pridnosti in obnaši posebne hvale vreden, kteriga je tudi šolsko vodstvo in konzistori v pervo versto kompetentov postavilo — zopet ni naprošene službe na Celjskih ljudskih šolah prejel, ker je poglavarstvo v Gradcu nekimu drugimu učitelju to službo podelilo, akoravno — pri scer vsih drugih dobrih lastnostih — mu poglavitne in perve manjka, namreč znanosti slovenskiga jezika, ki je vunder v Celjskih ljudskih šolah živa potreba! Malo veseliga smemo za naš tako dolgo zaterti jezik pričakovati, dokler se v slovenskih krajih bojo v ljudske šole učeniki brez znanosti slovenskiga jezika, in v vradije vradniki tudi brez slovenšine jemali. Vemo scer, de sama znanost jezika ni ne pri učeniku ne pri vraduiku zadosti — ali kjer je scer dostojna učiteljska in vradniška pripravnost, zraven te pa tudi znanost jezika, tam — mislimo — je lahko praviga moža izbrati. Ali je morebiti sploh hvaljenimu g. Krajncu to škodovalo, de je dobro slovensko šolsko knjižico spisal? Zna biti, de je zavoljo tega v duhu panslavizma! Za slovenskiga rodoljuba ni nič nemogoče. — Obiskali smo na svojim popotovanju tudi Rimske toplice fTiifferbad), ktere so bile letaš silno polne ljudi zavoljo zdej tako pripravne lege poleg železnice. Naše toplice na Dolenskim so bile zavoljo tega letaš zlo pozabljene. Rimske toplice so v prijetnim kraju; stanovanja so lepe, živež pa je precej drag. Kruh dobivajo vsaki dan po pervi ponočni peki iz Ljubljane, kamor po železnici pride. N"a zidu eniga oddelka Topliške hiše visi tablja z napisam „Hor-vatski stan". Neki gost, ki je ravno pred nami šel, je dregnil svojiga tovarša rekoč: „Schau an, den sla-visehen Separatismus auch da!" „Warum nicht gar — mu odgovori tovarš — hast nicht gVad den ungar. Fursten Esterhazi dort beim Fenster gesehen." Knez Esterhazi iz Ogerskiga je ravno v tistim oddelku stanoval. — Drugi popoldan smo zapustili toplice. (Dalje sledi.) — 184 - Spomin popotovanja po Štajarskim in Gorenskim. (Nasledba 41. lista in konec.) Po stari navadi grem vsako leto rad Bleško jezero pogledat in njegovo rajsko okolico. Več domorodcov, tudi iz Štajarskiga in Koroškiga, je obljubilo to jesen Bled obiskati; pa zaderžani po mnogih opravkih niso prišli. Bili smo tedaj z dragim svojim prijatlam g. Dr, Dolenc a m iz Dunaja in še z dvema prijatlama sami, ker zavolj že bolj merzelkaste jeseni so vsi drugi gosti že jezero zapustili. Od lani se ni tukej se nič spremenilo — kraj je še zmiraj lep, de ga ni nikjer lepšiga; ljudje so prijazni, in narodski duh se še vedno živo glasi v veseli družbi — ali tudi ceste in pota so še zmiraj tako gerde, kakor so bile, ali še gerji; pred Mlinam smo jo komaj iz blata izvozili, — tudi toplice so še, kakor so bile, v slabim starim stanu in čakajo rešnika. Z veseljem smo pa slišali, de g. Hofmann, vodja c. k. Krajnskih pošt, že vse pripravlja za zidanje toplic o prihodnjim letu, in če naša prošnja do častitiga gospoda kaj premore, ga serčno prosimo: naj nikar več ne od-lašuje tega potrebniga zidanja ? s kterim bo imenitnost Bleda zlo povikšal, pa tudi sam sebi v škodo ne zidal. Če Blejci svoj dobiček zapopadejo, bojo pripomogli, de se njih toplice kmalo na noge spravijo, ktere bojo temu kraju vsako leto več gostov in denarjev privabile. Slavni Dr. Gruber, Dunajski zdravnik in zvedeni kemikar , ki je bil letaš v Bledu, je bil ves zamaknjen v rajski kraj in mi je pri odhodu naročil, de naj svoje rojake spodbodeni, de 1) deželne stanove (ki so sedaj se namestniki dežele) prosijo, de poskerbe po deželnim poglavarstvu, de pride dobro skušen kemikar, kakor je g. profesor Hrušauer v Gradcu, obstojne dele toplic natanj-ko preiskat, de se bolj nataojko zve njih zdravilna moč. To je perva potreba; — in ker toplice, če veliko elavo dosežejo, celi deželi koristijo, naj se to preisko- — 185 — vanje, kakor je tudi v družin deželah navadno, na deželne stroške zgodi. Preiskovati se morajo pa zdravilne vode na svojim izvirku, scer po pošiljanju zgube veliko svoje puhteče moči; 2) de naj bi g. Hofmann primerno poslopje za toplice so zidal; 3) de naj bi gospoda Malner in Majer, ki sta že veliko za Bled storila, napravila na jezeru dostojne koplje; 4) naj bi se sozidale še nektere nove pripravne pohištva za goste, de bo vsak, ki tje pride, tudi gotovo stanovanje dobil; res je scer, de tesnota le malo tednov terpi, pa ravno to, de seje treba za tisti kratki čas že več tednov naprej napovedati, je gostam silno nadležno in marsikteriga vstraši, de se še za Bled ne zmeni ne. Kakor smo zvedili, bo gosp. Ulrich na prav prijetnim kraju novo hišo zidal; to je prav; 5) naj bi že enkrat stare razpartije zavoij nove ceste na Mlin jenjale in se poštena cesta napravila, de ne bo, kakor dozdaj, treba skozi pekel v nebesa iti; saj ni treba, de bi mogla cesta vsacimu pred nošam memo iti; dobra reč se bo tudi delječ od ceste našla; 6) de bi se za pripravne vozove skerbelo, ki bi poleti in v jeseni saj vsaki drugi dan — tode ne predrago — ljudi sem ter tje vozili. To so vošila, ki mi jih je g. Dr. Gruber izročil, rekoč: ;?Krajnci še ne veste, kaj še zna iz Bleda biti, ki imenitni „Išela, kamor vsako leto sile veliko premožne gospode zahaja, v lepoti in zdravim prijetnim zraku še prekosi. Pa začeti se mora popravljati, de bo vse čed 10 iu pripravno. Zdej je čas nastopil — je g. dohtar dalje rekel — de je med bogatini šega, bolj hladne koplje obiskavati, in Blejske z Blejskim jeze-ram so kakor nalaš zato. Po železnici ni delječ v Bled. Kmalo se bo začelo od Bleda po svetu govoriti, in veliko denarja se bo nosilo gori." Tako g. dohtar. Pri vsaki napravi je pa treba, de en mož kot vodnik na noge stopi, ki ima živo ljubezen do svojiga kraja , in ki zaupanje svojih sosedov vživa, — gosp. Prešerin je ves mož zato; naj bi se iskreni domoljub v prid Blejcov lotil prerojstva svojiga kraja, za kte-riga je narava neizrečeno veliko storila — njegovi pre-bivavei pa skoraj — nič. Še dve veseli reči imam opomniti iz Bleda; ena zadeva pridno skerb učenikov za ljudske šole pod vod-stvam visoke časti vredniga gosp. fajmoštra Peharca; druga pa, de gosp. kaplan Puh ar po opravljenih duhovnih dolžnostih za zmirej veči izobraženje svoje imenitne znajdbe — svitlopise na steklo delati — se veliko trudi. Bog mu daj le kakiga blagiga pripo-močnika, de bi v stan prišel, si izverstniga potrebniga orodja omisliti. Lepe izdelke njegove umetnosti smo vidili pri njem, ki bojo deloma v razstavo v London šle. Dr. B.