Tatjana POLANC


O MOŽU, KI JE IZGUBIL SEBE



			 				VSEBINA

				Č E T R T E K

				P E T E K

				S O B O T A

				N E D E L J A

				P O N E D E L J E K

				T O R E K

				D A N P O T E M





Č E T R T E K




				1. poglavje

				Bil je nadvse običajen četrtek. Meglice so si nadele turobne sive plašče. Deževalo je. V takih dneh je Pepeta navadno trgalo po starih kosteh, shujšano betico pa so mu z nadzvočno hitrostjo preletavale depresivne misli tipa mig 29. Centrifugirale so mu možgane in mu iz spomina izločale že pozabljena doživetja izpred tisočletij. Eno takih je bilo tudi tisto, ko se je napol gol z mopedom fijakal po vesolju in zaradi česar - to mu je deževni četrtek še posebej očital - je bilo njegovo staro telo zdaj revmatično. Ampak to sploh ni bilo tisto, zaradi česar je V RESNICI TRPEL. Njegova bolezen je bila namreč dosti bolj resna.

				Tako zelo resna, da je ob preletu shrljivo resničnih dejstev nekajkrat celo pomislil, da bi legel na upokojeno letečo preprogo in spokojno počakal svoj konec.

				S kovinskim priokusom v grlu, v katerega je zadnja desetletja - zavoljo prebave - vlival samo še vanilijev jogurt in destilirano vodo, je sedel k računalniku in odigral pasjanso. Tu in tam si je popravil naočnike, ki so mu silili na nos, ali pa se kremžil od bolečin v križu. Takole od blizu je spominjal na skrajno neestetsko podobo Nine Hagen, ki ji iz ušes štrlita na eni strani David Bowie in na drugi Pamela Anderson pred operacijo. Pa kaj, saj ga itak nihče ni opazil. Bil je - že tisočletja - povsem in absolutno SAM.

				Spomnil se je zdravnikovih besed, da zoper osamljenost kozmični kemiki še niso odkrili zdravila, a hipotetično gledano je zdravilo obstajalo. Odkrili naj bi ga lahko samo tisti reveži, ki bi že oboleli za to resno boleznijo, a bi jim obenem ostalo še dovolj volje in domišljije za raziskovanje. Takih pa je, po podatkih vesoljnega medicinskega inštituta, bore malo, če sploh kdo. V večini se pacienti predajo, ležejo na svoje upokojene leteče preproge in počakajo na konec. Kar je vesoljni medicinski inštitut pri tem še posebej skrbelo, je bilo povečano število mladoletnikov, ki so zaradi občutka osamljenosti obupali že zelo zgodaj in so potem tisočletja poležavali na svojih še neupokojenih preprogah. Temu labodjemu spevu drekačev, LSD-ju na kratko, Pepe v mladosti ni podlegel, zato se tudi na starost ni hotel zlepa predati.

				Raziskoval je in preizkušal razno razne metode, preganjal osamljenost z igračami, branjem in preigravanjem računalniških igric. Zaman. No ja, igrice, ki so mu jih prek modema v popis pošiljali vsemirski mojstri globalne komunikacije, so ga za kratek čas celo navdušile, a evforija je kot slab analgetik kmalu popustila. Da jih ni metal proč, jih je - večinoma necenzurirane - pošiljal dol na Zemljo in druge primitivne planete, koder so se ob pomoči najbolj odtrganih možganov uspevale materializirati. Da bi odkril zdravilo je preizkusil tudi vse znanstvene dizertacije, tehnološke metode, ekološke rešitve, matematične in fizikalne teorije, ki niso uspele prodreti skozi ume Zemljanov, in jih je zato vesoljna pošta zavrnjene pošiljala nazaj. Čeprav so bile študije izdelane po kakovostnih in ekoloških standardih, ki jih priznava tudi Evropska unija, in so bili Zemljani pri uvozu oproščeni carinskih dajatev, je bila vesoljna ponudba v dvatisočih letih še vedno izkoriščena zgolj za 0.000000001 odstotka - kot je izračunal kozmični statistični urad - in se je, kot so statistiki tudi pričakovali, gibala sorazmerno z izkoriščenostjo enega najdaljših človekovih organov, možganov.

				Pepe je v upanju, da bo zdravilo vendarle našel, vsak dan prečesaval zaloge v skladišču. Volje in domišljije je imel na pretek, če le ni deževalo in ga niso spreletavale depresivne misli tipa mig 29.

				Z bolečino v križu se je ponovno vzravnal in si zatrdil, da noče - čeprav ga je upokojena leteča preproga nagovarjala - noče umreti. Oddrsal je v skladišče, spet brezbrižno pohodil razcefrani snopič, ki se je flosal pred vrati, in postikal med policami. Prerešetal je nekaj nanovo vrnjenih pošiljk, pa se nobena ni mogla primerjati niti s pomirjevalom. Popravil si je naočnike in prostor razočarano zapustil. Pri vratih je spet pohodil snopič porumenelih listov in spet ga ni nameraval pobrati. Pa se je potem nekako le spomnil, da bi se reči, v katero se je spotikal, znebil. Pobral je snopič, si ga ogledal - spominjal je na preživelo slikanico - in z njim stopil k oknu, zatrdno odločen, da ob tem ne bo pozdravil turobno oblečenih meglic, ki so se zunaj zabavale v dežju. Preden je okno odprl, je izpod naočnikov ošvrknil zmečkane liste. Mimogrede je prebral, kar se je prebrati dalo. Ilustracije, ali tisto, kar je od njih še ostalo, so se mu zazdele celo zanimive. Potem je - zadovoljen, ker se bo rešil navlake - okno odprl in se znebil izvoda antikvarialne vrednosti. Pri tem je preslišal, kako so mu meglice zunaj nekaj opolzko namigovale.

				Ko je okno spet zaprl je za trenutek postal. Prisluhnil je šklopotanju dežnih kapljic, ki so se ljubile s šipo. Zaznal je olajšanje.

				Potem je globoko vdihnil in se vzravnal.

				Počepnil je.

				Spet se je vzravnal in otresel prah s pumparic, ki jih je nosil po zamisli Versacea.

				Nekaj mu ni in ni hotelo biti jasno.

				Spet je počepnil in spet vstal.

				Ni se skremžil od bolečin v križu. Nine Hagen z Davidom Bowiem v ušesih ni bilo nikjer.

				Snel si je naočnike in se ozrl k upokojeni leteči preprogi. Potuhnila se je. Pravzaprav se zanj sploh ni zmenila. Previdno se je skobacal nanjo in napravil stojo. Nekaj je iskal, a bilo je očitno, da so se preleti depresivnih sil tipa mig 29 oddaljili.

				Ko se je spet skobacal na noge in se ozrl okrog, se mu je vse zazdelo drugače. Lestenec, s katerega že kakih petdeset let ni obrisal prahu, ga je veselo pozdravil. Obešalnik za vrati, na katerem je visela trubadurska čepica, je začel rejvati. Rože na okenski polici, ki jih pravzaprav tam nikoli ni imel, so vzcvetele. Nosnice so mu zatrepetale od opojnih vonjav in mrena v očeh je bliskovito počila.

				Zalile so ga najbolj divje barve v vseh odtenkih in posesale vase občutek osamljenosti.

				Tedaj je sprevidel, da se je KONČNO ZGODILO.

				Ne da bi na karkoli pomislil, je planil k oknu in ga sunkoma odprl. Zavpil je meglicam, naj mu vrnejo snopič razcefranega papirja. Rotil jih je, naj mu ga pri priči prinesejo nazaj. Celo toliko je bil razvnet, da se jim je zavezal zapustiti svoje organe, če mu naredijo to drobceno uslugo. Nič. Turobne meglice so molčale. “Prosim!!!” je vpil, “prosim, prosim, prosim!” Naredil je gromozansko napako. Tista reč, no, tisti zmečkani papirji, ki jih je maloprej odvrgel, TISTO JE BILO VENDAR PRAVO. Prebral je stavek, dva, pa poglej, kaj se je zgodilo! Reč ga je navdušila, poživila, pomirila, odpravila celo bolečine v križu. Le kako je bil lahko tako preklemano trapast, da je to storil. In kako je bil lahko tako preklemano butast, da snopiča ni opazil prej. Ves ljubi čas se je povaljeval pred vrati v skladišče, ves ljubi čas, ko je on - osamljeni Pepe - iskal zdravilo zoper osamljenost. Zdaj, ko se je zavedal, da je tista stara, prežvečena slikanica, ki jo je - joj, bedak - odvrgel skozi okno, edina reč, ki ji je uspelo zares pregnati občutek osmaljenosti in z njim povezane bolečine v križu, no zdaj se je lahko pošteno zasekiral. Zdaj, ko je svoje zdravilo končno našel, bo - oh, sveta nebesa - umrl, crknil bo... “Ljube turobne meglice, pomagajte mi!!!” Spet je dodal tisti: “Prosim!”

				Turobne meglice so ga mazohistično opazovale, si mežikale in sploh pozabile, da so se že kdaj tako bajno zabavale. Ko se je skihal do konca in se celo toliko ponižal, da je moledoval pred njimi, so mu z vsem vesoljnim užitkom, od katerega se je cedilo medeno zlo, hladno rekle, naj odfuka.

				2. poglavje

				Barni Berger je bil mož blizu štiridesetih, čeprav je sam vselej ponavljal, da jih ima zrelih trideset. Bil je poročen z Elzo Solinjo, s katero nista imela otrok. Bil je tudi predsednik stranke ‘Za nataliteto naroda’, ki se je - kot že ime samo pove - zavzemala za povečanje števila rojstev v državi.

				Bolj kot na svojo politično kariero pa je bil Barni Berger ponosen na svoje podjetje. Bil je največji uvoznik tropskega sadja v državi.

				Ko je po skrbnih ekonomskih analizah ugotovil, da ne more vplivati na kupno moč prebivalstva, je ustanovil že omenjeno stranko. Namen je bil en sam: več ljudi, več kupcev.

				Bil je, kot je prav tako rad ponavljal, poslovnež z vizijo in mož načel. Ob tem je morda vmesno dodati, da so bila njegova načela povsem in brez izjeme pridobitniško naravnana. Kot večina politikov pa se je kmalu izuril tudi v zahtevni veščini, ki se ji lahko reče tudi dvoličnost, hinavščina ali pač kratko laž.

				Navkljub vsemu se je zdelo, da se njegova pot strmo vzpenja. Nič, ob kar bi se Barni lahko spotaknil, mu ni stopilo na pot.

				Do usodnega deževnega četrtka.

				Zgodilo se je, ko je zapuščal pisarno na Zmajevi, da bi se zapeljal do prostorov na Petelinovi - koder je imel sestanek - ko je pozvonil telefon.

				“Berger, prosim,” se je oglasil z nadvse avtoritativnim glasom, ki je labilneže v trenutku opomnil na nerazčiščene odnose v otroštvu.

				“Kdo si,” je zarezgetal glas na drugi strani žice, “si človek?”

				“Za vas,” je bil Barni ogorčen, a še vedno skrajno avtoritativen, “gospod Berger. In koga to zanima?”

				“Oh,” je glas polomljeno prihajal iz slušalke, “se nisem predstavil? Te turobne meglice mi še vedno kažejo zijala. Pepe sem.”

				“Vam je zmanjkalo sadja, Pepe?”

				“Ne sadja, ZDRAVILA. Si lahko misliš - cel čas sem ga imel pred nosom - pa se mi zgodi tole... Vrgel sem ga skozi okno.”

				“Oprostite,” je zdaj Barni sedel, potem pa spet vstal, da se ne bi zadržal predolgo, “ne razumem vas.”

				“Ja, ja, vse ti razložim. Prav vesel sem, da to lahko storim, zdaj, ko sem porabil celo svetlobno milimetrinko, da sem dobil človeka na zvezo. Torej, kako bi si sploh mogel predstavljati, da je zdravilo ves čas ležalo pred vrati v skladišče. Kup starega papirja. Logično, da sem se ga hotel znebiti... Halo? Halo? Berger???”

				V Barnijevi pisarni je telefon spet pozvonil.

				“Tokrat,” spet je bil Pepe, “sem te dobil v prvo... Kje sem ostal? Aja, slikanica je bila, se mi zdi. Bila je preveč zdelana, da bi videl prebrati naslov... Bile so tudi risbice, joj, kako zanimive risbice. Omenjala je moje ime.”

				“Pa kaj se greste?!” ga je Barni prekinil. Potrpljenje mu je že zdavnaj pošlo.

				“Potrebujem nov izvod,” je Pepe zdaj kratko strnil svoje želje. “Morda boš ja vedel, če so to reč tiskali na Zemlji. Govori o leseni lutki, ki jo - tale je močna - izdela mojster Pepe. Nisem bil jaz, pa vendar je bil nekdo meni podoben. Potrebujem to reč, če hočem preživeti!”

				“Pojdite v knjigarno ali naročite prekletega Ostržka po katalogu,” je Barni pihnil in treščil slušalko na vilice.

				“Ostržka, si rekel,” je bil spet Pepe, ko je Barni proti svoji volji ponovno dvignil slušalko. Morda je upal, da ga tip ne bo več nadlegoval. Lahko bi ga klicala tudi Elza, saj je že pol ure zamujal na sestanek.

				“No, ne morem ga dobiti,” je Pepe sitnaril, “ker so knjigarne na Zemlji.”

				“Poslušajte,” ga je Barni nadrl, “mene ne boste zajebavali, jasno?!”

				“Ampak jaz se ne zajebavam!”

				“Jaz tudi ne!”

				“Če mi ne boš pomagali,” je bil Pepe zdaj jezen, “si bom pač sam. Zdravilo bom dobil tako ali drugače. Ampak, to vas bo vse tam doli stalo veliko več kot drobne pomoči. Potegnil vas bom gor z Zemljo vred. CASA mi bo izdala dovoljenje, pa bo.”

				Barni ni razumel. Mudilo se mu je na sestanek, skrbelo ga je, kako bo tovor prešel carino, popoldne pa se bo moral sestati še s propagandisti zaradi oglaševalske kampanje. Že tako ali tako je temu kretenu namenil veliko več časa in volje, kot bi mu ga sicer.

				“Tega,” je zarenčal, ker je hotel imeti zadnjo besedo, “tega mi ni treba poslušati.”

				“Oja, ti je,” se Pepe ni dal odgnati, “če ne dobim svojega Ostržka, kot si rekel, da se reč imenuje, boste vsi vi tam dol...” pomislil je za hip, “odfukali!”

				“Dvoje vam povem. Prvič, da sem uvoznik in ne izvoznik. Drugič: Uvažam prekleto tropsko sadje in ne otroških slikanic.”

				“Aja,” se je Pepe namrdnil. “Te nisem lepo prosil za pomoč? A te nisem? Tak si kot presnete deževne meglice. Sploh se ne zavedaš, da je ta slikanica moja edina rešitev.”

				“Vaša edina rešitev, kolega, je psihiater!”

				Odložil je slušalko, si zrahljal kravato, vzel poslovni kovček in ignoriral telefon, ki je spet pozvonil. Vzravnano je odkorakal iz pisarne.

				3. poglavje

				Ko jih je imela sedem, je hotela Kornelija Liza Mele postati pisateljica. Pri devetih učiteljica in pri dvanajstih medicinska sestra. Pri štirinajstih se je vpisala na srednjo ekonomsko, ker ji je šolska psihologinja povedala, da se medicinske sestre v resnici ne zaljubljajo v zdravnike, kakor to piše v doktor romanih, temveč praznijo kahle in dajejo injekcije.

				Pri dvaindvajsetih je študij obesila na klin in se preizkusila kot novinarka. Delo, o kakršnem je lahko le sanjala, ji je ponudil Diktator, urednik lokalnega časopisa, ki je bil zaradi svojega manjvrednostnega kompleksa navdušen nad neizobraženimi kadri.

				Tako je Liza v uredništvu skrbela za pošto in žrebala reševalce križank, nakar se je po nekaj tednih lotila pisanja. Najpogosteje se je lotevala gospodarskih tem. Bistra, kot je menila, da je, je nekajkrat tedensko provocirala ministra za gospodarstvo in težila na gospodarski zbornici, da so ji razlagali stvari, ki jih je v šoli prešpricala. V svojih člankih je udrihala čez povzpetnike, ker se nikakor ni mogla otresti dejstva, da izhaja iz proletarske družine. Po pismih bralcev sodeč pa je Diktator vendarle ocenil, da so Lizini prispevki brani in jih je zaradi tega dvojno honoriral.

				Zdaj je bila v poslu že štiri leta in nenadoma se ji je zazdelo primerno, da svojo karierno krivuljo dvigne na zavidljivo raven. S temo, ki jo je pripravljala, si bo - tako je upala - ustvarila ime in si za vselej zagotovila finančno varnost. Njena žrtev je bil Barni Berger.

				O njem je zbrala že obsežno mapo podatkov, od številke spodnjic, do obsega njegovega razmnoževalnega organa. V prozorne srajčke je skrbno shranjevala članke, ki so jih o njem objavljali tabloidi, v mapo pa je spenjala tudi objavljene fotografije, na katerih se je vselej prešerno nasmihal. Vedela je, zakaj, in komaj je čakala, da mu tisti flirtirski nasmešek za vselej zradira z obraza. Iz neuradnih virov je namreč izvrtala, da se največji uvoznik tropskega sadja in predsednik politične stranke ‘Za nataliteto države’ ukvarja s prekupčevanjem perservativov. Točno tako. Tip, ki je v parlamentu, medijih in na številnih zborovanjih ljudi spodbujal, naj rojevajo otroke, je istim ljudem v pomarančah švercal kondome.

				Z zarjavelim hroščem kabrioletom in vozniškim izpitom, ki ga je opravila pred slabim mesecem, je prehitela mopedista in se ponosno vzravnala pred krmilom. Ujela je svojo podobo v vzvratnem ogledalu, si s kazalcem obrisala sledove šminke na zobeh in se sunkovito ognila starki, ki je ob pločniku potiskala kolo. Besno je zahupala in ji skozi zgornjo odprtino pokazala prst. Potem se je posvetila vožnji, ker ji je komisija pri izpitu navsezadnje res pogledala skozi prste.

				Brez smerokaza je zavila desno in ob tem povzročila glasno razburjanje voznika, ki je pripeljal po glavni. Ni se zmenila zanj, čeprav je v vzratnem ogledalu videla, kako je zapeljal vstran in kretensko mahal za njo. Pritisnila je na plin, toliko da se ga je znebila, in potem parkirala na postajališču taksijev. V nahrbtniku je poiskala piltek, na katerega ji je Pedi abstraktno zarisal traso do upokojene natakarice, s katero naj bi imela kratek intervjujček. V bistvu je ni motilo, da je imel Diktatorjeva desna roka raje moške. Od svojih kolegov novinarjev je tudi striktno zahteval, da ga kličejo Pedi, kar njegovi mami sicer ni bilo všeč, a menil je, da je to dober način za čimhitrejše in učinkovito vzpostavljanje stikov s sebi sorodnimi. Lizo je motilo to, da pri Pediju njeni ženski čari niso vžgali in ji je zaradi tega namerno dodeljeval najbolj nizkotna opravila. Mednje je sodil tudi tale kratek intervjujček, kot se je Pedi izrazil, ki naj bi ga opravila z upokojeno natakarico.

				Preverila je torej, če je na pravi poti, se ozrla za zvonikom, ki bi po Pedijevem poznavanju geografije, moral stati na njeni desni, nakar je piltek frcnila na sedež. Izstopila je, kar je storila tako, da je splezala čez podrto streho, saj rekreacije nikoli ni preveč. Pri njenem stresnem poslu pa so zdravniki dodatno priporočali vsaj uro gibanja dnevno. Verjetno si je zato omislila prav kabria, čeprav se zdaj tega ni več dobro spominjala. Ozrla se je k zvoniku, si rekla, da si ga ne bo pobliže ogledala, in sprožila prst, ko je zaslišala prihajati vozilo.

				“Težave?” je ustavil tip s sončnimi očali in briljantino v laseh. Kar razganjalo ga je od prihajajočega poletja.

				Liza je to takoj opazila. Prav tako tudi mobilno stvarco, ki jo je imel pritrjeno nekje v višini njegovega mednožja.

				“Lahko pokličem?” je rekla na način, ki naj bi po njeni oceni posebej zažigal pri tipih z briljantino v laseh.

				In odziv je bil tak, da je briljantinar zavil “Šur, bejba!” in že ji je ponujal svoj telekomunikacijski aparat skozi odprto okno.

				Liza je odtipkala številko, poznala jo je že na pamet, in zraven nervozno potrkavala ob vozilo. To je šlo briljantinarju morda na živce, morda pa tudi ne, saj ni rekel ničesar.

				Odtipkala je še drugo številko, ki jo je prav tako znala na pamet, pa se Barni Berger tudi na tisti ni javil. Potem je odnehala.

				4. poglavje

				Zgodilo se je nekje med tistim, ko je telefon spet pozvonil, in med tistim, ko se je Barni Berger odločil, da s tepcem po imenu Pepe ne bo več zapravljal časa.

				Mirno si je razrahljal kravato, pobral svoj poslovni kovček in vzravnano odkorakal iz pisarne. Med vrati se je zgrudil, ne da bi se tik pred tem počutil kakorkoli slabo. Še v želodcu ga tisti dan ni zvijalo, čeprav se je zdravil za ulkusom.

				Ko se je zavedel, da ne more premakniti telesa, ga je nemudoma zaskrbelo dvoje: ali je mrtev in če je, zakaj se še vedno počuti živega. Po nekajkratnih poskusih, da bi telo spet spravil v gibanje, je odnehal in si odgovoril na prvo vprašanje: mrtev je.

				To ni bila šala, kakršne je pripovedoval ob torkovih večerih v predverju igralnice, kamor se je ponavadi odpravil po obvezni seji upravnega odbora. Niti ni bil vic, ki bi Elzi spolzel mimo spomina in bi se mu ob naslednji priložnosti spet smejala. Čeprav je Elza pozabila tudi na obletnico poroke, kar mu v službi sploh niso verjeli. In to menda zato, ker naj bi bile prav ženske tiste, ki se po desetih letih natanko spominjajo, da je njen mož tistega dne v tisti restavraciji v tisti srajci in s tisto kravato osvajal prav tisto priskutno natakarico s trajno, katera jima je za nameček postregla z belim, ne z rdečim vinom, kakršnega sta bila naročila.

				Ampak zdaj ne bo več ne belega ne rdečega vina. Ne bo več poslovnih sestankov, okusa kranjske klobase, grenkega konjaka. Ne bo več uživanja ob avtomobilskih dirkah, igranju šaha, praznovanjih... Ne bo več natikanja kondomov na potentnega vojaka, ki bi raportiral pred Elzinem toplem telesu.

				Umrl je, čeprav smrti za časa življenja sploh ni jemal resno. Pravzaprav se mu je zdela skrajno neproduktivna. Konec, tema, pokop. In kje je zdaj Elza?

				5. poglavje

				Elzi je pohajalo potrpljenje, a je za svoje slabo počutje krivila predmenstrualni sindrom. Oblečena v poletni kostim pastelnih barv in obuta v salonarje z visoko peto, ki jih ni bila vajena, se je spotikala po pisarni in vmes pobrskala po torbici. Izvlekla je koledarček, na katerega si sicer ni redno zapisovala svojega ciklusa, a ji je že prvi pogled dal jasno vedeti, da njenega nemirnega vedenja ne gre pripisovati naravi.

				Odložila je torbico in potežkala prenosni telefon. Pozabavala se je z mislijo, da bi ga vrgla skozi zaprto okno, ali pa bi ga morda poskušala razstaviti. Namesto tega je odtipkala Barnijevo številko in se zraven pretvarjala, da ga kliče šele v prvo. To je bila - po mnenju psihiatrov - izvrstna psihološka finta, ki jo bo obvarovala pred tem, da bi moža, če bi se slučajno le oglasil, zasula z očitki. Pa se Barni tudi tokrat ni javil.

				Iz Zmajeve do Petelinove ulice si pot prehodil v petnajstih, prevozil pa v sedmih minutah. Toda Barni je zamujal že več kot pol ure. Okej, lahko se je zgodilo marsikaj. Morda je vanj treščil kak drobec kometa, ki se je izmuznil zaznamovalnim napravam, morda so ga obvestili o bankrotu in se je zatekel k svojemu finančnemu svetovalcu, kjer zdaj s konjakom spirata želodčno rano.

				Toda Elza ga je potrebovala, saj se ni znašla v vlogi, ki jo je opravljala zanj. Zastrmela se je v dolge umetne nohte in šli so ji na živce. Hotela jih je populiti dol, a je bilo lepilo trdovratno. Še enkrat je potežkala prenosni telefon, nakar je spet pobrskala po torbici in otipala joint, ki ga je kupila od nekega najstnika. Zatajila je željo, da bi ga prižgala in se, čeprav nerada, vrnila v sejno sobo.

				“Dragi gospodje,” je zamomljala trem moškim, ki so se presedali za dolgo ovalno mizo. Verjetno so jim udje od posedanja že odreveneli ali pa so jih bolele riti, toda nihče od njih tega ni hotel pokazati.

				“Prepričana sem,” jim je rekla, “da bo Barni zdaj zdaj prišel. Vam lahko s čim postrežem?”

				Moški v modri krojeni obleki je odkimal in si sam postregel z mineralno vodo. Tudi Elza si jo je nalila v kozarec, nakar je vanj pomočila prste desnice v upanju, da bo trdovratno lepilo, ki je držalo umetne nohte, le popustilo.

				6. poglavje

				S ptičje perspektive je bila hišica z vrtom videti pravljična. Bele peščene poti so se v labirintu vile med postriženo živo mejo in mimo zelenjavnega vrta, od koder so lesene stopnice vodile na verando. Posestvo je bilo ograjeno z leseno ograjo.

				Pravljično idilo je zmotil živo oranžen hrošč kabrio, ki ga je Liza parkirala pred ograjo. Z zadnjega sedeža je vzela svojo veliko torbo, v kateri je nosila kasetofon, čez ramo poveznila torbo s fotaparatom, in vzela še nahrbtnik, v katerem je imela Pedijev piltek z zarisano traso in cigarete. Natovorjena z opremo se je zatem skobacala iz avtomobila, upoštevajoč dobronamerne medicinske nasvete glede rekreacije. Ko ji je po nekaj poskusih le uspelo zlesti iz avtomobila, je s kolenom odrinila vrata ograde in vstopila v peščeni labirint.

				Upokojena natakarica, s katero naj bi napravila kratek intervjujček in ki je stanovala prav tam, ji je prišla naproti. Bila je ogromna s kratkimi zalitimi rokami, ki so Lizi ponudile pomoč. Vzele so potem samo nahrbtnik, in jo pospremile v svoj domek.

				“Tole je moj prvi intervju,” je rekla debeluharica, ko je v dnevni sobi odložila Lizin nahrbtnik na kavč z vzorcem divjih vrtnic. Otresla je s podbradkom in se nerodno zahihitala: “A tudi slikali boste?”

				Liza je prikimala in jo med naravnavanjem zaslonke fotoaparata, ki je pripadal uredništvu in bil zaradi tega nezanesljiv, pomirila: “Ponavadi se sploh ne prepoznajo.”

				Debeluharico je to pomirilo. Šla je k ogledalu v pozlačenem okvirju, ki je visel nad komodo, in v predalu poiskala rdečilo. “Ko sem še delala v gostilni,” je povedala, “sem bila vedno urejena. Zaradi strank.” Potem se je počesala in si pogladila podbradek.

				“V Detelji ste delali, ne?”

				“Celih petintrideset let. Bo takole dobro?” se je nastavila objektivu, ki ga je Liza usmerila vanjo.

				“Super, samo od okna, prosim, če stopite.”

				“Oh, lahko govorim, ko slikate?”

				“Kar. Res ste morali delati s srcem, kaj?”

				“Srce je pomembno, to vsem povem.”

				“Bi pogledali zdaj še proti meni.”



				Liza je nekajkrat kljocnila, nakar je fotoaparat pospravila, iz druge torbe pa privlekla kasetofon. Tudi ta je pripadal uredništvu in bil še toliko manj nezanesljiv, ker ga je Pedi včasih uporabljal tudi za zasebne namene. Kaj naj bi to pomenilo, so v uredništvu lahko samo ugibali.

				“Tole je za rubriko Nepozabljeni.”

				“Ah.” Debeluharica se je zamislila, ko je rekla: “Srce in denar. Oboje je pomembno.”

				“Petintrideset let torej?” jo je Liza spodbujala. “Koliko je to v špricerjih?”

				Debeluharica je preslišala vprašanje. Zazrla se je mimo in zdelo se je, da v vzorčastih tapetah išče spomine.

				“V vseh teh letih,” se je potem zdramila in si popravila bluzo, ki se ji je zažemala v zalito telo, “sem pod šankom skrivala karte. Niste vedeli tega? Oh, to so bili zlati časi. Prerokovala sem delavcem, gospodičnam v dokolenkah, poslovnim možem. Še vedno pridejo, veste.”

				“Oprostite,” jo je Liza prekinila, “govoriva o vašem delu natakarice.”

				“Ne mislite menda,” je debeluharica zapela, “da sem si tole zgradila s penzijo.” Odkimala je, pri čemer ji je podbradek zaplahutal.

				“Povejte mi rajši kaj o...,” jo je Liza prekinila, “...špricerjih in škrobcih... Morda ste v vseh teh letih prišli do kakšnih zaključkov...” Zamahnila je, da je ujela primer: “Naprimer, kaj najraje pijejo moški, starejši od 45 let, in podobno...”

				Debeluharica je dvignila drobne oči, se zahihitala in odkimala. Potem se je vrnila k svojemu pripovedovanju.

				“Kdo bi si mislil,” je izdihnila, “da je to vse, kar ljudje potrebujejo.”

				“Pijačo?”

				“Ne, ne. Besedo, nasvet...” poskusila je skleniti kratki roki, pa ji zabuhel trebuh tega ni dovoljeval. “Potrebujejo me, veste.” Prikimavajoče je potrdila svoje zadnje besede, potem pa rekla: “Lahko tudi napišete, da se ukvarjam z bioenergijo, radiestezijo, kristaloterapijo in izganjanjem hudiča.” Zaplopotala je z rokama, da si je z njima pomagala vstati s kavča, in odklobasala proti stenski komodi. Ko se je vrnila, je rekla: “Tole je moja vizitka, lahko dopišete še telefonsko.”

				Liza je vizitko neodločno pomencala med prsti.

				“Gostilne ne pogrešate?” je še enkrat poskusila.

				“Niti najmanj!” Debeluharica je sunkovito odkimala, pri čemer ji je podbradek skorajda odneslo skozi okno. “Energije, ki jih ljudje oddajajo,” nagnila se je bliže k Lizi, “me izčrpavajo.” Poravnala si je bluzo. “Preveč sem občutljiva nanje, takoj zaznam premike,” z debelim prstom je pokazala na območje ob svojem telesu.

				“Ne razumem. Kje zaznate premike?”

				“V avri.”

				“Aja?”

				“Zelo neprijetni so ti zunanji dražljaji.”

				“Mislite na onesnaženost okolja?”

				“Zelo domiselno. Tudi tako bi jim lahko rekla, da. Moram se zavarovati pred njimi.”

				“Pred bakterijami? Kot Michael Jackson?”

				“Majkl kdo?”

				Liza je zamahnila, da ni važno. Potem je vstala in pospravila kasetofon. “Mogoče,” je rekla, “bo bolje, če pridem drugič... Morda nikoli več.”

				“Kje pa,” je zdaj debeluharica zakokodajsala, “vi ste pozitivni, tako lepo avro imate... Bi čaj?”

				Liza je odkimala. “Morali bi se pogovarjati o vašem delu natakarice. Pobrskajte po spominu, morda se potem spet oglasim.”

				“Oh,” je bila debeluharica razočarana, “res ne bi čaja? Tako rada bi vas postregla... Veste, nimam vsak dan novinarke v hiši...” Potem je zožila pogled in jo premerila: “Vidim spremembo, ki prihaja v vaše življenje...”

				Liza je pobrskala po nahrbtniku in si prižgala cigareto. Nič ni vprašala, če sploh sme zakajati njene divje vrtnice v tapetah in sedežni prevleki.

				“Veliko spremembo!” Debeluharica je svoje besede poudarila še s pantomimo. “V ljubezni niste ravno srečni, posel, ki ga opravljate, vam ne leži... Morda bi se poskusili v kmetijstvu? Ja, vidim, da vam je narava blizu.”

				“Odpade,” se je Liza namrdnila in pihnila dim predse. “Ne ločim drevja od čebule.”

				“Oja,” se debeluharica ni dala, “narava, služenje in glasba - to so vaša področja. Glasbo marate, ne?”

				“To pa ja.”

				“Še vedno niste za čaj?”

				“Hvala. Bi pa telefonirala...”

				Debeluharica je pokimala. “Ni problema, toda obljubite mi, da greste potem z mano.”

				“Z vami? Kam?”

				“Poznam prostor, ki se vam bo ulegal kot ključ v ključavnico.”



				7. poglavje

				“Gospoda Bergerja...” je mož v modri krojeni obleki zoprno zinil, “čakamo zdaj že natanko uro in triintrideset minut.”

				Vstal je, medtem ko sta mu kolega za mizo pritrdilno kimala, in se sprehodil po sobi. “Ta posel ni odvisen samo od nas treh,” je še bolj zoprno rekel in kolega sta mu še bolj zoprno pritrdila.

				“Od cele vojske ljudi je odvisno, kar Berger ve. Ga ne bi še enkrat poklicali?”

				“Že dvakrat sem ga,” je Elza zdaj na lepem zakričala, “pa se ni javil. Ne vem, kje je in kaj se dogaja. Če se vam ne ljubi več čakati, prav. Pojdite, speljite se že enkrat!!!”

				Mož v modri krojeni obleki, kot tudi kolega, ki sta še vedno sedela za dolgo mizo, so njeno reakcijo sprejeli mirno. Bolj zoprno kot kdajkoli prej je mož v modrem rekel:

				“Gospa Solinjo, razumem vas. Povsem normalno je, da se po uri in triintridesetih minutah molčanja in zijanja v svoje nohte, namočene v kozarcu mineralne vode, človeku enostavno strga. Toda dovolite mi, naj vas še enkrat prijazno prosim - PRIKLIČITE ŽE ENKRAT SVOJEGA ZAGAMANEGA DEDCA!!!”

				Elza je s kozarcem vred zapustila sejno dvorano. Ko je stopila v pisarno, da bi se pomirila, je pozvonil telefon. Pustila ga je nekaj časa zvoniti, ker pa le ni odnehal, se je pomujala. Ni vedela, kakšno psihološko finto naj bi uporabila sedaj, ko se je tresla od besa.

				Glasu, ki se je oglasil na drugi strani žice, sploh ni poznala. Predstavil se ji je kot kriminalist in ji povedal, da so našli njenega moža mrtvega v pisarni na Zmajevi ulici.

				“Mrtvega?” je Elza odložila kozarec in si obrisala prste ob krilo. Pri tem so ji umetni nohti kar sami od sebe odpadli.

				Glas na drugi strani jo je pozval, naj čimprej pride, oziroma bodo ponjo - če je preveč pretresena - nekoga poslali.

				“Prav,” je zinila.

				“Kaj zdaj,” je spraševal glas, “pridemo po vas ali ne?”

				“Ja, pridite.”

				Prekinila je pogovor, odložila slušalko in v torbici poiskala cigareto z marihuano. Pomislila je na bratranca Fonzo, ko si jo je prižgala. Včasih sta se skupaj zakajala. Ampak tega je bilo zdaj že tako dolgo nazaj. Izredno počasi je potegnila vase dimček, počakala, da se ji je spenil v žilah in potem iz vsakega vlakna telesa izdihnila pisane vodne balone. Kdo šljivi še psihoanalizo. Še enkrat je zadeskala po polju zelene trave in potem s čikom potonila v valu, ki jo je nežno objel.

				Pepelnik je skrila v predal in se pustila zmotiti moškemu v modri krojeni obleki, ki je prišel pogledat, kaj jo je tako dolgo zadržalo v pisarni.

				“Se je Berger javil?” ga jezanimalo.

				Še preden mu je Elza lahko odgovorila, je pri vratih potrkalo.

				Vstopil je policist, podoben shujšanemu pesjaku, potrebnemu izdatne obnove. V eni sapi je pozdravil tako Elzo kot gospoda v modri krojeni obleki, in povedal, da se mudi, saj čez pol ure končuje izmeno.

				“Iskreno sožalje, gospa Solinjo,” je teriersko povohal okoli, “bi zdaj prosim pohiteli.”

				“Kaj se dogaja?” je zanimalo moškega v modri krojeni obleki. Ni vedel, da je Barni Berger umrl.

				Policist ga je premotril s pogledom čičuave:

				“Kadite travo?”

				“Prosim?”

				“Sprašujem, če kadite marihuano, joint, gandžo, kakor hočete, mudi se mi.”

				Potem je predenj stopila Elza in rekla, da zaradi nje lahko gresta.

				“Pa kaj se dogaja?” je še enkrat poskusil moški v modrem, ki mu ni bilo nič jasno.

				Policist ga je pomiril, da je vse v redu, če se le ne bo začel baviti s prekupčevanjem.

				“Oprostite,” zdaj je moški v modri krojeni obleki popenil. “Karkoli vam je natvezila, NI RES.” Pograbil je telefon. “Ne dajem izjav, že kličem svojega odvetnika.”

				Policist, ki je bil tik pred tem, da z Elzo odideta - zdaj je bil v službi še petindvajset minut - se je moral, pa čeprav nerad, odzvati.

				“Žal mi je,” se mu je približal in ga prijel pod pazduho, “ampak aretirani ste zaradi suma ...”

				Vklenil ga je, nakar je pogledal na svojo zapestno uro in naveličano pripomnil: “Zdaj bi pa že res lahko šli.”

				8. poglavje

				Prostor, ki naj bi se po ugotovitvah debele upokojene natakarice Lizi prilegal kot ključ v ključavnico, se je nahajal kakšnih petsto metrov od glavne ceste na jasi sredi gozda. Čeprav ob cesti nobena tabla ni oglašala kmečkega turizma, je na jasi obratovala, kot je debeluharica rekla, restavracija na prostem.

				Tam sta sedli za eno od lesenih miz, na katerih se zaradi črvivih lukenj ni dalo napisati čeka. Debeluharica je poznala lastnika restavracije, ki je bil obnem tudi edini kuhar in natakar v restavraciji. Imenoval se je Fonza.

				Bil je visok, s predolgimi kostanjevimi kodri, imeti jih je moral malo čez trideset. To je Liza ugotovila, ko se jima je približal od kotla, obešenega na tramih poleg šotora, v katerem je očitno bival. Nosil je zguljene kavbojke in majico z napisom ‘Make love not war’.

				Ko se jima je približal, je Lizi namenil posebne vrste pogled.

				“Nova prijateljica?”

				“Novinarka je,” je debeluharica brž pojasnila.

				“Bejži.”

				“Povej Liza, da si.”

				“Če je tako,” je rekel Fonza očaran, “vama predlagam današnjo posebno ponudbo. Tofu na Fonzin način s kuhano cvetačo in olivnim prelivom.”

				Ko sta se gostji strinjali, si je Fonza naročilo skrbno zabeležil. Potem se je vrnil v svojo kuhinjo, od koder je še ves čas pogledaval k novinarki.

				Fonza je kot otrok začel igrati vijolino. Pozneje je presedlal na klavir in v petem razredu na kitaro. V zgodnjih sedemdesetih je ustanovil bend, pri katerem se je nekaj časa preizkušal kot pevec. Na roteče prošnje kolegov je pozneje petje opustil in prevzel vlogo basista, kar se je izkazalo za dobro potezo. Bend si je nekaj let - se pravi vse do tedaj, dokler ni Fonza sredi nastopa raztreščil kitare na bobnarjevi glavi - služil denar s špili na prostem. Največkrat na obmorskih terasah s preigravanjem takratne popularne italijanske glasbe. Čeprav so bili Fonzi ljubši Rolling Stonesi, pa tudi Janis Joplin in Beatli, pa včasih Righteous Brothers in sploh vsa enciklopedija rocka, ki jo je imel v malem prstu.

				Po razpadu benda je nekaj časa delal v trgovini s ploščami, dokler se ni naveličal avtoritete in svoje mame, katera nikakor ni mogla doumeti, da je študij medicine opustil že v prvem semestru. Po hudem družinskem prepiru so njo naposled odpeljali v norišnico, sam pa se je zgubil nekje v Indiji.

				Guru, h kateremu se je zatekel, ga je sicer obkradel, vendar mu Fonza tega ni zameril. Prepričan je namreč bil, da je našel odgovore na svoja najgloblja vprašanja. Potem je, kolikor se je dalo hitro, prištopal nazaj domov in v gozdu odprl tako imenovano restavracijo na prostem.

				Do nedavnega, je bila njegova edina gostja debela upokojena gospa, ki ga je odkrila na enem od svojih sprehodov. In zdaj mu je ta pripeljala v goste novinarko. In to kakšno...

				“Greva še enkrat od začetka,” je Liza predlagala debeluharici, ko sta čakali na hrano. V nahrbtniku je poiskala cigarete in si eno prižgala. “Opišite mi kakšen dan, ki ste ga preživeli v gostilni. Nekaj vendar moram napisati, ko ste tako prijazni z mano.”

				“Bolj zanimivo bo,” jo je debeluharica prekinila, “da objaviš mojo telefonsko in poveš, da se bavim z bioenergijo...”

				“Mislim na vaše delo natakarice...”

				“Kaj bi to,” debeluharica je zamahnila, “pomembno je samo to, da poveš resnico. Razumeš?”

				“Ne.”

				“Povej jim, da jaz vem, kako deluje Vesolje. Pripiši, da nisem draga. Kolikor dajo, dajo.” Nasmehnila se je in se počohala po podbradku. “To zmeraj vžge.”

				Liza je odnehala. Pogledala je k nebu in prezrla, da se zgoraj puhasti oblački spet pripravljalo na zabavo. Od kotla je pričenjalo dišati po nečemu hrani podobnem, zaradi česar je postajala lačna.

				“Ne verjameš, kaj,” jo je debeluharica dreznila.

				Liza je skomignila in spet potegnila dim iz cigarete. Potem se je ozrla k Fonzi in zdel se ji je zanimiv. Morda malce čuden, če je res preživel vse tisto, kar ji je o njem povedala debeluharica.

				9. poglavje

				Večer je bil hladen. Pihal je severozahodnik in vremenoslovec, kateremu se je poznalo, da ni vajen kamere, je smeje obetal pooblačitve. Iz zvočnikov v moderno opremljeni dnevni sobi je odmeval John Lennon.

				Emajlirano kuhinjsko pohištvo svetlo zelene barve, do katerega je vodila nizka stopnica iz dnevne sobe, je osvetljeval škrlaten snop kotnega reflektorja. Pohištvo je delovalo prozorno, kot Elza, ki je v svileni spalni srajci sedela za mizo in si dajala opravka s kuhanimi hrenovkami.

				Ni bila lačna. Na kriminalističnem oddelku so jo zadržali uro in pol. V tem času je popila kavo, vzela pomirjevalo, opisala zadnje srečanje z Barnijem in priznala, da nima pojma, kdo naj bi bil moški v modri krojeni obleki.

				“Barni me je prosil,” je povedala kriminalistu, “naj sprejmem goste, ker je imel sam - kot je rekel - še nujen opravek. Tega nisem počela nikoli prej in nikoli več - kot je očitno - tudi ne bom.” Postala je, da je zajela zrak, in v istem tempu dodala: “Zdaj razumem, zakaj me je prosil, naj zamotim njegove goste. Ni imel časa, ker je moral umreti.”

				Kriminalist ji je rekel, da je doživela šok in se bo z njo pogovarjal še kdaj drugič.

				10. poglavje

				Ko se je Barni Berger naveličal obupnih poskusov, da bi svoje mrtvo telo spet spravil pokonci, in se je z dejstvi nekako sprijaznil, se je v blisku sekunde znašel v dolgem hodniku. Spet se je lahko premikal, a tokrat se mu je to zdelo samoumevno. Napravil je nekaj korakov, skušal ugotoviti, kje je, nakar ga je prešinilo, da bi bilo povsem mogoče, če bi se znašel v nebesih. Ali morda v peklu? Bil je to okruten švig skozi možgane, ki ni prizanesel niti enemu samemu živcu. Panično je pogledal okrog sebe, da bi preveril, če ga kdo pričakuje. Pa ni bilo nikogar, zaradi česar je postal užaljen.

				Ko je nekaj časa takole vegetiral, je opazil vrata, na katera je brez odlašanja potrkal. Po nekaj trenutkih mu je odprla ženska, za katero bi Barni prisegel, da ni bila nihče drug, kot Marilyn Monroe. Nosila je obleko iz filma Sedem let skomin.

				“Dobrodošel,” je našobila sijoče ustnice in zamežikala, “v našem klubu.”

				“Marilyn?” si jo je zmedeno ogledal.

				Nič ni rekla, da ne bi bila Marilyn, zato je pohitel: “Čast mi je, da sem vas spoznal Marilyn.”

				Marilyn se mu je približala, si obliznila ustnice in nagnila glavo vstran.

				“Pa čeprav,” je nadaljeval, ker je ona molčala, “šele sedaj.”

				“Oh,” je Marilyn zdaj končno nekaj izdavila, “bolje zdaj, kot nikoli.” Nasmehnila se je.

				 Barnija je presenetil njen odrezavi glas, v katerem ni bilo zaznati, da bi bila smrt kaj posebnega.

				“Veš,” je zaplaputala s svojo belo dlanjo in ga pobožala po tiču, ob čemer se je Barni zdrznil, “tukaj lahko uresničiš svoje najbolj nore fantazije...”

				“Jaz,” Barni ni vedel, kaj bi rekel, “no, jaz, no... Poročen sem, to je.”

				“Ne vidim,” je zapela Marilyn, “da bi imel koga ob sebi. Sam si se ubil, ni res?”

				“Ampak,” si je Barni zapel zadrgo, “ravno za to gre... Hej, kaj ste rekli? Da sem se ubil?”

				Pošizil je in kadar je pošizil, je pozabil na poslovni ton v svojem glasu.

				“Nisem se ubil, kdo vam je pa to rekel. Umrl sem, iznenada. In gre za to, da sploh nisem bil pripravljen, razumete? Bila je napaka. Prepričan sem, da gre za usodno napako.” Postal je trenutek, nakar je malenkost pomirjeno zinil: “Bi mi lahko kako pomagali, Marilyn?”

				Oprijel se je je, kot se odpadli list v nevihti oprime prednje avtomobilske šipe, medtem ko šofer v kabini preklinja in požene brisalce z dvojno hitrostjo. In če bi bila Marilyn tisti šofer, bi ustavila vozilo, besno izstopila in tisti list lastnoročno odstranila z vetrobranskega stekla.

				Tako pa mu je samo pomignila, naj ji sledi v prostor, ki so ga osvetljevale dišeče pomaranče. Sveža orandžada se je cedila po ženskih stegnih, katerih lastnice so se zvirale na marogastih preprogah. Barni se je moral presneto potruditi, da ni katere pohodil.

				“Še nekdo,” je slišal reči Marilyn, “ki misli, da je umrl prezgodaj.

				Iz bujnih razgaljenih neder deklet se je izvil enoglasni naveličani “Feej”. Druga za drugo so vstale in pričele zapuščati prostor.

				Marilyn je pritisnila na tipko hišnega telefona in pri tem pogledala k Barniju, ki mu je pričenjalo prihajati do živega, čemu se je pravzaprav odrekel. S pogledom je lovil še zadnje nastavljajoče se riti, ki so izginjale za steno.

				“Za vas je,” je Marilyn rekla v mikrofon, ko je dobila zvezo, “pripeljem vam ga.” Potem se je obrnila k Barniju: “Hej ti, kako praviš, ti je ime?”

				“Barni,” je zajecal, “Barni Berger sem. Morda bi pa le ostal...”

				“Greva,” je Marilyn odsekala.

				Sledil ji je nazaj na hodnik, kjer ga je odpeljala v dvigalo in se z njim povzpela v peto nadstropje. Dišala je po svežem sadju, kar Barniju ni ušlo, in obljubljala užitke ob vsakem grižljaju, ki bi si ga lahko izbral. In ker Elze zdaj tako ali tako ni bilo v bližini, bi navsezadnje ne bilo tako preklemano narobe, če bi tudi dejansko ugriznil. Pravzaprav je bil vse življenje preklemano zvest, ni pofukal tiste natakarice, čeprav mu je Elza to vseskozi očitala. Niti ni spal s tisto novinarko, ki ga je lovila zaradi kondomov. Ni seksal ne na službenih potovanjih ne na raznih banketih. Pa ne da bi bil problem v pomanjkanju šiškic, problem je bil vedno v pomanjkanju časa. Časa, jebemti! Ozrl se je okrog. Kje je čas zdaj? Je sploh pomemben? Zaželel si je, da bi ostal in si privoščil vulkanske izlive. Če časa ni, mu bo tukaj trajalo dlje od tistih nekaj sekund, ki jih je bil deležen na Zemlji. Morda mu bo prihajalo kar naprej in naprej in mu sploh ne bo hotelo nehati.

				“Jaz,” je neodločno zinil, “bi pravzaprav tudi lahko... No, ostal, če bi mi dame seveda...”

				Vrata dvigala so se odprla in stavek, ki ga je Barni nameraval taktno dokončati, je biserna svetloba neizprosno zabetonirala v kali.

				Marilyn je spet našobila ustnici in mu podala dlan.

				“Zbogom,” je zažvrgolela in ga rahlo potisnila iz dvigala.

				“Marilyn, počakaj... Hej, kaj pa avtogram?!... Drek.”





P E T E K




				11. poglavje



				Ko so se na nebu zbrali vsi nekdanji sošolci in so prišli še tisti, ki so navadno spremljali Madonno, kadar je na koncertih prepevala Rain, so počakali še na tiste, s katerimi je Richard Bach v Iluzijah vadil izparevanje. Potem je stara oblačna klapa pričela z bučno zabavo, kateri so prebivalci spodaj običajno rekli le poletna nevihta.

				12. poglavje

				Fonza je v takih dnevih navadno vedril v svojem šotoru, če pa je bila nevihta le prehuda je šel do svoje debele prijateljice. Tisti dan pa ni storil ne eno ne drugo.

				Šel je v mesto, pa čeprav brez dežnika. Poiskal je prvo telefonsko govorilnico, ki je stala nasproti veleblagovnice.

				Imel je srečo, nekdo je v aparatu pozabil telefonsko kartico.

				Zavrtel je številko in počakal, da mu je na drugi strani žice glas oddrdral:

				“Telekom, bla bla bla... Prosim počakajte na prostega operaterja... Ja?”

				“Ee, rad bi telefonsko od uredništva, ja časopisa, ja lokalnega, seveda. Počakajte, kako ste rekli... Mhm, imam, ja... Hvala.”

				In potem takoj spet:

				“Halo, uredništvo? Rad bi govoril z novinarko. To je, eeem, z Lizo. A, da je ni? Ne, nobenega sporočila, vseeno hvala.”

				Obesil je slušalko nazaj na vilice in se umaknil tipu, ki je v govorilnico pritekel od veleblagovnice, koder je bil očitno vedril.

				13. poglavje

				“Ne, ne... Jaz sem, tvoj Danijel, ljubica... Kaj, kaj praviš? Ne, tisto prej sem bil jaz, ja... Umaknil sem se pod streho... Čakaj malo, tukaj en krete...”

				Moški je pokril slušalko, odprl vrata govorilnice in tipu zunaj poudarjeno povedal: “TELEFONIRAM!!!”

				“Eem, jaz bi samo...”

				Moški je, ne da bi visljivca poslušal, zaprl vrata in spet rekel v slušalko:

				“Pridem zvečer, v uredništvu imamo gnečo... Počakaj malo, ta tip še kar teži.”

				Pokril je slušalko in se zadrl nanj, medtem ko se je Fonza v premočenem vojaškem suknjiču prerinil do aparata in potegnil ven telefonsko kartico. Potem se je razjarjenemu moškemu obzirno opravičil, da ga zdaj ne bo več motil in stekel v nevihto.

				14. poglavje

				Telefoni v uredništvu lokalnega časopisa so nenehno zvonili, piskal je faks - spet mu je zmanjkalo papirja, ker dopisnikom ni hotelo postati jasno, da je treba vest napisati v štirih stavkih, ne v štirih odstavkih. Tip - ki so mu rekli tudi Diktatorjeva desna roka, na njegovo striktno zahtevo pa večinoma Pedi - je zaradi tega izgubljal živce. Brbotajoča voda v džezvi je počasi izparevala - nekdo se je pripravil, da skuha kavo, a je na svoj namen pozabil, ko je dobil informacije, na katere je čakal že cel teden.

				Liza je sedela pri enem od računalnikov in se trudila napisati reportažo o upokojeni natakarici in restavraciji na prostem, kamor jo je debeluharica povabila na kosilo.

				Kolegica nasproti jo je - kot je bilo to v njeni navadi - spet motila. Tokrat ji je prišepnila, kako se govori, da ima Diktator ljubico. Kar je, kot je dodala, bombastična novica po tistem, ko so zanj vsi govorili, da se sestaja s Pedijem.

				Liza je prikimala in zraven pomislila, da ne bo zapisala, kako se neka upokojena natakarica v svojem prostem času ukvarja z okultizmom. To bi bila reklama. Vendar je imela premalo teksta, zaradi česar je potem omenila restavracijo na prostem - kar pa je bila - če je dobro pomislila - prav tako reklama.

				Potem je v uredništvo pridirjal Diktator.

				“Tole,” se je sklonil k Lizi v premočenem dežnem plašču, “te bo pa POTRLO.”

				Porinil ji je list pod nos - še vroč in zvit, kakršni so vsi listi, ki prilezejo iz faksa. Najbrž tistega v Diktatorjevi pisarni, ker je uredniškemu zmanjkalo papirja.

				Sporočilo je v stilu črne zastave, ki jo ob izgubi sodelavca izobesijo nad vhodom v tovarno, zaplapolalo pred Lizo. Ko ga je povohala, je blazno zasmrdelo.

				Barni Berger je umrl.

				Prebledela je.



				Tema, ki jo je obdelovala, je izgubila glavnega akterja. Vroča zgodba se je ohladila. Skupaj z njenim mastnim honorarjem jo bodo zabili v krsto in jo zagrnili z zemljo. In to ni pomenilo nič drugega, kot hladnokrvni konec njenega sveta. Konec, kakršnega bi si mogli zamisliti le najbolj osladni pisci limonadnih nadaljevank. Še bolj osladno pa je bilo, da so njeno vlogo zavrnili še pred predvajanjem.

				15. poglavje

				Vzdolž avenije je pihala lahna junijska sapica in pozibavala koničaste liste okrasnih palm, ki so bile nasajene v betonskih koritih. Po pločniku je mrgolelo postav, vsaka je nekam hitela, bila tam iz posebnega ali pač nobenega razloga. Nizke stavbe, v katerih so se zvrstili butik, restavracija, pizzerija, bar, še en butik, frizerski salon, salon za hišne ljubljenčke, usnjena galanterija priznanega kreatorja, še ena pizzerija in slaščičarna, so bile vse belo prepleskane in so imele pred vhodom urejene gredice. Večinoma z živimi rastlinami, tu in tam pa so se kakšni dolgoprsti turisti lahko prepričali, da tudi z umetnimi.

				V vrsti lokalov je bil zadnji neopremljen. Čeprav so bila okna široko odprta, je v njem še vedno smrdelo po ribah. Prejšnji lastnik je imel tam ribarnico.

				Elza Solinjo je dvignila dolgo ohlapno krilo, da bi ga ne umazala v lužicah, ter sledila Barnijevemu finančnemu svetovalcu v smrdljiv prostor.

				“Tukaj,” ji je ta takoj predlagal in se pretvarjal, da mu smrad po ribah ne seže do živega, “lahko urediva kavarno ali kozmetični salon. Karkoli, le da bo prinašalo denar, jaz pa bom tako še vedno zaposlen. Barni je sanjal o kavarni.”

				“To je čudno,” je Elza rekla, “nikoli ni maral kave.”

				“Seveda jo je maral,” je finančni svetovalec pihnil.

				“Ne, pa je ni.” Trmasto je potresla z bradico in stopila k odprtemu oknu. Oči je povaljala po obzorju in imelo jo je, da bi poletela proti morju, ki je kak kilometer naprej razburkano posiljevalo betonsko ogrado. “Deskate?” je vprašala, ne da bi odvrnila pogled.

				Barnijev finančni svetovalec je odkimal. Popravil si je metuljčka, ki ga je nosil od obhajila naprej in ga ni snel niti med seksom. Čeprav je Elza dvomila, da je sploh seksal. Bil je antipod moškemu. Nosil je čevlje številka 38, obseg njegovih ramen pa se je lahko primerjal z obsegom manekenskega pasu. Elze ni privlačila niti njegova bujna lasulja. Prisegla bi, da v njegovih očeh, ki niso imele smisla za humor, odsevajo zeleni bankovci. Seveda pa tega ni mogla ugotoviti, ker je zaradi skrajno drobnih mišjih oči, celo njih barva ostajala uganka.

				“Morda je bolje tako,” se je obrnila od okna in ga posmehljivo pogledala, “zagotovo bi v prvo utonili.”

				“Utonil, kje?”

				“V morju, kje pa.”

				“Zakaj?”

				“Ker niste tip surfarja, kakršne omenjajo Beach boysi.”

				Barnijev finančni svetovalec je pogoltnil opazko in zinil, da bo pogreb šele v torek. “Med vikendom krematorij ne dela.”

				“Potem,” se je Elza zarežala, “bi tukaj lahko uredila krematorij, ki bi delal tudi med vikendi.”

				Finančniku se predlog ni zdel zabaven. “Morali boste prodati hišo v Nici,” je rekel, “Barni je bil zadolžen.”

				Elza je tlesknila s prsti. “Pri tako sposobnem svetovalcu to niti ni tako presenetljivo, a ne?”

				“Pa letalo, saj ga ne boste potrebovali?”

				“Tega pa res ne,” se je spet zazrla ven, “jaz po svoje letam.

				“Dobro,” je bil finančnik videti zadovoljen. “Razprodal bom tudi firmo, zaradi dolgov. Tako vam bo ostalo še stanovanje, avto in tale lokal.”

				“Oh,” Elza je otresla z glavo, da so ji do brade pristriženi temni lasje vzvalovili, “Fonzo bi rada obvestila, mojega bratranca, saj ga poznate, ne?”

				“Lahko mu pošljem vabilo, za zdaj sem jih odposlal že vsem poslovnim partnerjem, medijem in sorodnikom...” Počohal se je za ušesom in se mrmraje popravil: “Sorodnikom ravno ne, ker jih ni imel.”

				“No ja,” je Elza skomignila, “lahko bi mu poslali tudi vabilo, ampak jaz ne vem, kje Fozna stanuje. Pravzaprav nimam niti najmanjšega pojma, kje bi lahko bil.”



				16. poglavje

				“Ti,” je nekdo ostro rekel.

				Barni se je zasukal od dvigala, kjer je še vedno dišalo po sadju in orandžadi. “A jaz?”

				“Ti ja.” Usločena postava moškega spola, kar je bilo predvidevati po zaraščeni posiveli bradi, se mu je približala. “Si Barni Berger?”

				“Mhm.”

				“Jaz sem Pepe.”

				Zdaj je bil Barni šele prepričan, da gre za moškega in sprejel je roko v pozdrav.

				“Si bral Ostržka?” je zanimalo starca.

				Barni se je zdrznil.

				“Pepe, ste rekli, da ste.” Otresel je z glavo, potem pa le vprašal: “Niste bili menda vi?” Živčno se je hotel sprehoditi po prostoru, pa je treščil v dvigalo. Ko se je spet obrnil, je siknil: “Seveda, bili ste vi. Nadlegovali ste me po telefonu.”

				“Nisem te nadlegoval,” je Pepe užaljeno sklonil svoj puranji vrat, “resno sem mislil.”

				“Kaj ste mislili resno? Da boste potegnili gor Zemljo in mene... Dajte no, tega vendar niste mogli misliti resno!” Požrl je še tisto nekaj sline, ki se mu je s težavo nabrala v grlu. “Ja,” je potem suho opazil, “mislili ste resno.”

				Pepe je spričo svoje odločnosti ponosno pokimal.

				“Torej ste me ubili?”

				“Ne,” je zdaj Pepe odkimal, “to pa ne bo držalo.”

				“A da ne? Imate morda boljšo razlago za to, kar ste storili?”

				“Potegnil sem te gor, kot sem povedal.”

				“Da boste prišli do svojega Ostržka?”

				“Seveda.”

				“In kaj boste zdaj?”

				“Zdaj bom potegnil gor še Zemljo.”

				“A ja? Tako gre to?”

				“No,” Pepe si je popravil naočnike, “ne bo tako enostavno, lahko se zgodi marsikaj, toda...” Nekaj časa je iskal besede, ki bi opravičile njegovo namero, pa ni našel primernih. “Odkril sem zdravilo zoper svojo osamljenost. Ne moreš pričakovati, da bom umrl vedoč, da zdravilo obstaja, pa ga nisem dobil.”

				“Kako veste, da obstaja, če ga nimate?”

				“Nimam ga več.” Pepe se je spomnil turobnih deževnih meglic, ki jih je prosil za pomoč, pa so mu rekle, naj odfuka. “Vrgel sem ga skozi okno, kot sem že enkrat povedal.”

				“A tako?”

				“Takrat še nisem vedel, da sem vrgel proč tako življenjsko pomembno stvar.”

				“Storili ste napako.”

				“Kaj ne poveš.”

				“In zdaj, ko ste me ubili... ko ste me potegnili gor, ste naredili še hujšo napako.”

				“Ah, daj no. Kam se boš pa pritožil?”

				Barni je molčal. V svoji politični in podjetniški karieri se je izuril v pogajanju, toda tako resno ga še nihče ni potisnil ob zid. Vseeno je dokaj mirno vprašal:

				“Kaj želite, da storim?”

				Pepe se je popraskal pod rebrami in ga premeril z očmi, ki so se mu vnele ob pretiranem igranju računalniških igric. “Šel boš nazaj,” je zagrgral, “in mi priskrbel nekaj izvodov Ostržka.”

				“Napaka,” ga je Barni strateško prekinil. “Na Zemlji ljudje umiramo takorekoč goli. Ničesar ne moremo vzeti s seboj, niti slikanic ne.”

				“Nisem neumen, da tega ne bi vedel.”

				“Kako pa potem?” Barni ni razumel.

				“Pravim ti, da bom potegnil gor še Zemljo. Če Mohamed ne more h gori, pride gora k njemu, ne rečete na Zemlji tako?”

				“Ne razumem.”

				“Ja,” je Pepe zavzdihnil, “meni pa postaja čedalje bolj jasno, zakaj imam tako polno skladišče. Razvijate svoje mišice in sposobnost prepričevanja, da pa bi kdo pomislil na - kako že rečete - fitnes možganov, ah ne, to bi bilo pa že prenaporno. Napni zdaj tistih nekaj celic, ki ti delujejo v glavi, in poskušaj razumeti.”

				Barni je ubogljivo prikimal.

				“Če hočem Zemljo potegniti gor, zahteva to ogromno energije. Koder je energije ogromno, se dogajajo čudne stvari, ki niso nujno pozitivne. Slediš? Se pravi, če potegnem Zemljo gor, sam bogve, kaj se bo dogajalo z Zemljani. Na poti sem lahko od šoka pockrajo kot podgane, ki jih v vaših laboratorijih priklapljate na elektriko.”

				“Kaj res?”

				“Res.”

				“In kje sem v tej zgodbi jaz?”

				“Obstaja način, ki šok ublaži.”

				“In ta je?”

				“V osvobajanju.”

				“Kje?”

				“V SVOBODI, cepec.”

				“Oprostite, ampak ne razumem.”

				“V redu, odpuščam ti. Navsezadnje prihajaš iz zelo primitivnega okolja in Zemlja sama nima nič pri tem.”

				“S tem se pa ne strinjam. Pomislite na razvoj človeštva, na globalizacijo, na dosežke v medicini, fiziki, povsod...”

				“Ampak dragi moj,” ga je Pepe prekinil, “vi še zmeraj mislite, da ste alfa in omega vsega obstoječega.”

				“Prosim?”

				“Zemljani ste najbolj materialistično pleme v vsem Vesolju.”

				“Prosim?”

				“Sploh si ne znate predstavljati življenja izven omejitev ega.”

				“Ste lahko bolj natančni, prosim...”

				“Lahko poskusim, čeprav dvomim, da boš doumel.”

				“Tak norec pa tudi nisem, lepo vas prosim.”

				“Ne, seveda ne... In dlje, ko se boš pogovarjal z mano, bolj se boš zavedal, kak norec si v resnici bil.”

				“Mislite?”

				“Vem.” Pepe je sedel na svojo upokojeno letečo preprogo, ki je zdaj obupala že nad vsemi poskusi, da bi starca premamila v smrt. “Vzemiva naprimer tebe. Ne glede na to, kaj si delal, si imel pred sabo vedno cilj v materialni zadovoljitvi. Drži?”

				“Mislim, da res.”

				“Kopičil si in kopičil, zraven pa si ves čas goljufal sebe in druge z namenom, da bi nakopičeno obdržal. Zakaj?”

				“Ker na Zemlji stvari tako delujejo. Vreden si toliko, kot imaš.”

				“Za koga?”

				“Za vse.”

				“V redu, preusmeriva pozornost drugam,” je Pepe užival v vlogi pridigarja. Celo toliko se je vnel, da je pozabil na čas, ki se je Barnijevemu vegetiranju izven telesa iztekal.

				“Reciva, da imaš hišo...”

				“Imam jo.”

				“Imel si jo, če sva natančna. Reciva, da imaš avtomobil, in ne prekinjaj me prosim, imaš donosno podjetje, imaš skratka vse stvari, ki jim Zemljani pripisujete vrednost... Zdaj pa pomisli, da ti nekdo ponudi počitnice - kaj jaz vem - na Jupitrosu...”

				“Kje je to?”

				“Ni važno. Reciva, da ti to ponudi, bi šel?”

				“Za kak teden že.”

				“Tudi, če bi tvoje stvari ta čas uporabljal nekdo drug.”

				“To pa ne.”

				“Zakaj ne?”

				“Ker so stvari moje in z njimi lahko upravljam jaz, moja žena in zaposleni.”

				“Predstavljaj si, da greste za en teden na Jupitros ti, tvoja žena in zaposleni, tvoje stvari pa tačas uporabljajo drugi. Kako se počutiš?”

				“Zaskrbljeno. Imajo na Jupitrosu telefon? Če ga nimajo, bi bil pa zares nervozen, saj bi ne mogel preverjati, kaj se dogaja doma.”

				“In ti ne razumeš, kaj pomeni SVOBODA?”

				“Seveda razumem.”

				“Dokler si tako močno navezan na svoje stvari, nisi svoboden. Na Jupitrosu bi bil suženj svoje navezanosti, ki izhaja iz tvoje sebičnosti.”

				“No ja...”

				“In ker ste v večini vsi ljudje taki, vas vesoljna energija lahko katastrofalno šokira. In tako se lahko prav zares zgodi, da bo polovica človeštva pocrkala, ko bom Zemljo potegnil gor. Ne bodo vedeli, kaj se dogaja, ker kozmičnih sil vaše fizikalne naprave še ne znajo dokazati, dogajalo pa se bo to, da bodo ljudje enostavno izgubljali tla pod nogami.”

				“Ampak vaš motiv, da to storite,” se je Barni oprijel rešilnega pasu, “če sem prav razumel, je prav tako sebičen.”

				“Na nek način je res.”

				“Torej?”

				“Žal mi je, svojega načrta ne bom preklical.” Zdaj je Pepe vstal in se sprehodil do vrat, ki niso vodila v skladišče, temveč v nek drug prostor. “V CASI, kozmični civilni ustanovi, kjer vodijo vesoljske raziskave, so moj načrt podrpli. Po njihovem mnenju naključja ne obstajajo in povedali so mi, da za splet sedanjih okoliščin obstaja zelo tehten razlog. V kozmičnem dnevniku, ki ga izdaja CASA, sem tudi prebral, da ste bili Zemljani s tako imenovano evakuacijo Zemlje, ki jo nameravam izvesti, seznanjeni že pred tisočletji.” Popravil si je naočnike, ki so mu spet zlezli z nosu. “Če bi to vedel prej,” je zavzdihnil bolj sam zase, “bi bilo tudi zame vse veliko bolj enostavno.”

				Barni tokrat ni rekel ničesar. Sledil je Pepetu v sobano, ki je spominjala na ogromen butik. V njem je stalo na ducate izložbenih lutk. Nekaj jih je spominjalo na dekleta v pomarančni sobi.

				“Oglej si jih,” mu je Pepe velel.

				“Lutke,” se je Barni zmedel, “naj si ogledam?”

				“To so telesa, tepec. Izbral si boš telo, v katerem se boš lahko vrnil nazaj.”

				“Ne bi mogel obdržati svojega?”

				“Nikakor, tvoje je odpovedalo.”

				Barni se je moral strinjati. Počutil se je že tudi zelo utrujenega. Določene stvari so mu sicer postale jasne, nekaj pa mu še vedno ni šlo v betico.

				“Povejte mi,” je poprosil, “v katerem grmu tiči zajec.”

				Revmatično telo se je streslo. “Kje vidiš zajca?”

				“To se tako reče. Zanima me, zakaj se moram vrniti?”

				“Potem ni zajca?”

				“Ne. Zakaj moram nazaj v drugem telesu? Kaj se bo zgodilo potem?”

				“Zgodilo se bo to,” je Pepe še vedno gledal okrog za zajcem, “da jim s svojim vzornim vedenjem pokažeš, kako naj se čimprej osvobodijo. Stvari so fine in čudovite in prav je, da jih uporabljamo. Toda za božjo voljo, ne smemo postati njih sužnji, kar ste ljudje definitivno postali - sužnji svojih lastnih pogruntavščin. Zaradi stvari in omejenih prepričanj se med sabo celo pobijate. Če ne umrete na bojiščih, umirate od lakote ali povišanega holesterola v krvi. Veliko vas umre tudi zaradi zagrenjenosti ali zaradi občutkov krivde. Najdejo pa se tudi taki, ki jih pokoplje njihov lastni ponos in nezmožnost odpuščanja. Razumeš zdaj? Šel boš dol, da jih pripraviš na evakuacijo. Kolikor bo to seveda v tvojih močeh. Zdaj pa le brž izberi primerno telo.”

				“Toda, kako naj jih pripravim? Kaj naj storim?”

				“Reci jim, naj odvržejo preteklost, naj živijo za trenutek, naj delijo svoje stvari z drugimi in počno tisto, kar v resnici radi počno, pa bo šlo.”

				“In, če me vprašajo, zakaj?! Nihče mi ne bo verjel, da so vse te ceremonije potrebne zato, da boste vi prišli do svojega Ostržka. Še sam ne verjamem, to je bolno.”

				“Naključja ne obstajajo, sem ti povedal ali nisem. Izberi že telo, ker boš sicer izparel in bo šel ves moj trud v črno luknjo.”

				Barni se je prisilil in si ogledal ponudbo.

				“Vsekakor,” je rekel po premisleku, “hočem biti moški.”

				Pepe je pokazal izbiro.

				“Ljudje me ne bodo jemali resno.”

				“Izbiraj!”

				Barni se je vdal. “Temni lasje,” je glasno pomislil, “Elzi so všeš. Saj res, kaj se bo zgodilo z Elzo?”

				“Ne skrbi zdaj še o tem, ljuba svečnjava. Izbiraj!”

				“Izbiram naj, pravite?”

				“Hitro!”

				“Bi bilo preveč, če bi si zaželel zelenih oči?”

				“Izbira je tvoja.”

				“Torej zelene oči in telo...” spomnil se je filmov, ki sta si jih z Elzo ogledala, “... telo Banderasa.”

				“Koga,” ga je Pepe premeril skozi naočnike.

				“Je že v redu,” se je Barni sramoval svoje narcisoidnosti, “bom izbral razpoložljivega.” Ogledal si je še enkrat ponudbo in se odločil za tretjega v vrsti. “V redu,” je bil Pepe videti zadovoljen z izbiro. Postavil se mu je ob bok in ga moško potrepljal po ramenu. Zarotniško se je nasmehnil, zadovoljen, da še zna rokovati s telesi.

				“Hej!” je Barni zavpil, “hej, saj sem že v njem!”

				“Seveda si!” je vzkliknil tudi Pepe. “Robert Q. ti je ime. Da ne boš pozabil, imaš v notranjem žepu tega perfektnega suknjiča tudi dokumente in vizitke. Ne smeva si privoščiti, da bi se mi na poti izgubil.”

				Barni si je moral priznati, da se v novi preobleki sila dobro počuti, čeprav si bo suknjič, brž ko bo mogoče, spreoblekel. Bil je staromoden in iz nekvalitetnega materiala. “Robert Q,” je ponovil, “kar v redu. Imate morda ogledalo?”

				Pepe je odkimal. Ko se je Barni še vedno občudoval v novem telesu, je postal nestrpen:

				“Pojdi zdaj!”

				“Joj,” pihnil si je koder temnih las s čela, “ne verjamem, da bom kos vašemu načrtu. Zahtevate nemogoče, tega se prosim zavedajte.”

				“Vse je mogoče. Ne skrbi preveč, saj ti bom pomagal,” ga je Pepe pomiril. Vedel je, da bi bilo od Zemljanov res utopično pričakovati spremembe čez noč. O tem so ga poučili tudi v CASI. Ampak za obupati ni, so rekli, ker k sreči tudi na Zemlji živi nekaj primerkov, ki so sposobni spremeniti svet. “Predstavi jim svobodo, kot sem ti jo predstavil jaz, pa bodo mogoče celo razumeli.”

				“Ne vem,” je Barni skomignil. Poravnal si je suknjič in potipal za dokumenti v žepu. Potem ga je Pepe pospremil do dvigala, kjer sta se celo objela, dokler ni dvigalo reklo, da ne bo zapravljalo časa s temi sentimentalnimi ceremonijami, in je moral Barni vstopiti.

				17. poglavje

				Z iztrošeno telefonsko kartico, s katero je tisti dan vsaj sedemkrat poklical v uredništvo, pa Lize niti enkrat ni bilo tam, se je Fonza proti večeru vrnil v svojo restavracijo na prostem. Nebo se je umirilo, le vsake toliko je še zabobnelo, ker je čistilka zgoraj pospravljala od zabave razmetano nebesno zabavišče.

				Fonza je stopil do kotla, zlil ven deževnico in se lotil prižgati ogenj. Ker se mokro dračje ni hotelo vžgati, je iz šotora privlekel plinsko bombo, ki jo je imel pri sebi ravno za takšne primere, in se lotil pripravljati večerjo.

				Požvižgaval si je Elvisovo Lonsome in trebil cvetačo, ko ga je zmotil hrup avtomobilskega motorja. Ozrl se je in osupnil od navdušenja. Zgodilo se je redko, pravzprav še nikoli, da bi dobil resnične goste. Dejstvo, da se je to zgodilo, ga je kar samo odneslo čez travnik.

				“Dobrodošli,” je prisopihal do avtomobila in skozi odprto okno oba - voznika ter njegovo spremljevalko - navdušeno pozdravil.

				“Današnja ponudba,” ni izgubljal časa, “je tofu na Fonzin način s kuhano cvetačo in olivnim prelivom.”

				“V redu, v redu,” je zagodrnjal mož v avtomobilu, “morda veste, kako naj od tod pridem na glavno cesto?”

				Spremljevalka v avtomobilu se je zahihitala. Potem je vprašala, če ima morda ta gozdna restavracija tudi stranišče.

				“Kot ste rekli,” je Fonza razširil roki, “je to gozdna restavracija in ima,” zarežal se je domislici, še preden jo je izrekel, “tudi sanitarije v gozdnem stilu.”

				Dama je skomignila z rameni, izstopila in se polulala. Verjetno zato, da bi se postavila pred Fonzo ali pa sploh ni imela manir. Ko ji je hotel predlagati, naj se skrije za grmovje, ga je zmotil mož v vozilu.

				“Nekam znani se mi zdite,” mu je navrgel, ko si ga je imel čas ogledati.

				“To bom vzel kot kompliment,” se je Fonza vzravnal, “že dolgo ne igramo več.”

				Možakar v avtomobilu je potrdil, da se mu Fonza res zdi znan, in ga medtem ponovno vprašal, kako naj najde pot do glavne ceste.

				Fonza mu je razložil.

				“Res ne bi večerjala, ravno pristavil sem,” je potem spet vprašal.

				“Se bova oglasila kdaj drugič,” je začivkala dama in sedla nazaj v avto, “kajne Danijel, da se bova?!”

				Možakar, ki mu je bilo očitno tako ime, je nekaj zamrmral, nakar je osupnil.

				“Vi!” Otresel je z glavo.

				“On!” je še enkrat otresel proti svoji spremljevalki.

				Potem pa še enkrat k Fonzi:

				“Seveda, vi! Ukradli ste mojo telefonsko kartico.

				“Ti ti ti,” se je zahihitala ženska.

				“Uh,” je bljuznil Fonza, “je bila vaša?” Potem je skomignil: “Žal, zdaj je že fuč.”

				Opravičilo ni zaleglo. Mož za volanom se je razkuril in izstopil iz avtomobila.

				“Se sploh zavedate,” je zagomazel, “s kom ste imeli opravka?!?” Nekajkrat je sunkovito brcnil v tla. “Stavim, da ne.”

				Fonza je obstal sredi viharja in se oprijemal edinega jambora sredi polomljenega čolna.

				“Rečejo mi Diktator,” je tip rjul, “vam to ničesar ne pove. Z Diktatorjem ste se spravili češnje zobat!”

				Ves besen se je spravil nazaj v vozilo, zgrabil izvod časopisa in pomahal z njim pred Fonzo:

				“Urednik časopisa sem, kar pa še ni vse. Lahko vam spravim inšpekcijo za vrat. Restavracija v naravi, lepo vas prosim, pa še sanitarij nimate urejenih. Ste morda ločili prostore za kadilce in nekadilce, a?! Rečem vam, pri vas si bodo roke meli.”

				Dama v avtomobilu se je ves čas hihitala. Ko je Diktator vmes za sekundo utihnil, pa je le zinila, da bi šla.

				Diktator si je popravil pramen redkih temnih las čez plešo, ki se mu je delala na temenu in zapihal, da tako ali tako odhajata.

				Prižgal je motor in silovito speljal. Po kakšnem metru je zapeljal vzvratno in sunkovito zavrl pred Fonzo, ki je še vedno stal tam. Skozi odprto okno mu je zalučal izvod časopisa in še enkrat poudaril, da je on Diktator, velepomembna osebnost, urednik časopisa.

				Ko se je vihar polegel in je Diktator odpeljal, je Fonza pobral časopis in se vrnil k svojemu kotlu.

				18. poglavje

				Kriminalistične pisarne v resnici niso tako modno urejene, kot se to zdi v množičnih ameriških nanizankah. Ta, o kateri bo zdaj tekla beseda, se je nahajala v kleti stavbe, kjer je bila zgoraj še policijska postaja, če pa si pri vhodu zavil desno, si prišel v zavarovalnico. Tudi kriminalist ni bil niti malo podoben Chrisu Lorenzu, ki ga je Elza videla v Svilenih sencah, čeprav ni pogosto gledala televizije.

				Možakar je bil nizek in širok, a prej okrogel kot štirikoten. Rumeno srajco je nosil nemarno razpeto in zatlačeno za platnenimi hlačami, ki so ga vsak dan zaman opozarjale, naj jih vendar odnese v čistilnico.

				“Gospod kriminalist,” je Elza rekla, ko ji je ponudil, naj sede, “vse sem vam že povedala.” Odstranila je avtomobilistično revijo, ki je ležala na stolu in jo odložila na mizo.

				“Ne,” je vzkliknil kriminalist, “nikar na mizo.”

				“Prav,” stopila je h košu in jo odvrgla.

				“Gospa Solinjo, prosim vas.” Kriminalist je stekel pobrat revijo. Potem jo je s skrajno izurjenim prijemom, ki ni puščal prstnih odtisov, položil na okensko polico. Elza je opazila, da je bil tam že zajeten kup raznih revij.

				“Tak sedite že,” ji je potem spet rekel.

				“Je že v redu,” ni sedla.

				Kriminalistu to ni bilo po godu. “Izvedeli smo,” je nerad spregovoril proti njej, “kako je ime gospodu, ki smo ga aretirali v vaši pisarni. Dolgo ga že iščemo. Osumljen je več kaznivih dejanj, razpečevanja kondomov v tropskem sadju.”

				Za hip je postal, kot bi s tem hotel nakazati spoštovanje do umrlega, nakar je dodal: “Tudi vaš mož je bil vpleten.”

				Ker Elza ni rekla ničesar, je nadaljeval: “Seveda je zdaj tako ali tako vseeno, ampak radi bi še malo pobrskali po njegovih stvareh. Če se boste strinjali, seveda?”

				Elza je skomignila.

				“To bom vzel,” kriminalist je stopil k predalniku in poiskal žvečilne, “kot privolitev. Boste enega? Brez sladkorja so, priporoča jih celo naša stomatološka sekcija. No, potem vas bom pa samo še prosil, da se,” podal ji je blok z obrazci, “podpišete.”

				Elza se je podpisala. “Veste,” mu je vrnila svinčnik, “bili so trije.”

				Zdaj ji je kriminalist spet predlagal, da bi sedla. Pa spet ni. Iz drugega predala je potegnil album, katerega ovojnice so bile poslikane s tisoč in enim dalmatincem. “Otroci,” se je zarežal, “njihovo darilo.”

				Vstal je in stopil k Elzi, ki je morala biti takole na pogled kak meter višja od njega. “Res ne bi sedli?” se je spet proseče ozrl k njej, saj se je počutil presneto nizkega in zategadelj tudi ponižanega. Odkimala je.

				Potem je odprl album, v katerem so bile fotografije različnih dimenzij, različnih kvalitet, ene črnobele, druge barvne, stopil na prste in ji jih pokazal.

				“Poglejva,” se je počutil bedastega, ker je moral stati na prstih, “če boste prepoznali še druga dva.”

				Pregledala sta vse, vendar Elza ni nikogar prepoznala.

				“No ja,” je kriminalist zažvečil, “saj se še itak vidiva.”



				19. poglavje

				Prežvečen tofu na Fonzin način in cvetača, katero je zaradi Diktatorjevega obiska moral pojesti že rahlo razkuhano, sta potovala po črevesnem traktu, ko je Fonza za leseno mizo, pogrizeno od črvov, z mastnimi prsti polistal po Diktatorjevem časopisu.

				Po informativnih vestičkah, ki ga niso zanimale, se je lotil Diktatorjevega stolpca. Ne bi ga mogel zgrešiti. Nad naslovom je bila namreč natisnjena fotografija, na njej pa napihnjena lica pod redkimi lasmi in tanka usta, ki so se začuda - nasmihala. Ni prišel dlje od prve vrstice.

				Polistal je naprej. Ni prebiral naslovov, kar bi v normalnih okoliščinah počel, čeprav je minilo že nekaj let, odkar je listal časopis. Prebiral je imena novinarjev, ki so bili podpisani navadno pod tekstom, včasih pa tudi zgoraj ob naslovu, nekateri celo ob svoji fotografiji.

				Na predzadnji strani so mu prsti zavibrirali. Umiril je dih, se skoncentriral in ob poslovnem poročilu glasno prebral: “Piše: Kornelija Liza Mele.”

				Prebral je poročilo. Po moško se je prebijal skozi indekse rasti bruto državnega proizvoda, skozi povprečne plače v gospodarstvu in si moral priznati, da ničesar ne razume, kar niti ni bilo tako pomembno, saj je tekst napisala novinarka, katero je osebno poznal. Novinarka, ki ji je skuhal kosilo. Novinarka z najbolj romantičnim imenom na svetu.

				20. poglavje

				Na mesto je legla tema, čeprav so jo v zaspane oči bodli brleči snopi uličnih svetilk, ki sploh niso bili v prospektu, na podlagi katerega se je tema odločila, da bo počitnikovala na Zemlji. Zdaj, ko je takole legala na ošiljene strehe in se ovijala visokih stolpičev, je premišljevala, da se zdaj, ko bodo Zemljo evakuirali - v Vesolju se je tako govorilo - verjetno ne bo mogla več pritožiti pri agenciji in zahtevati nazaj denarja.

				Sicer je bila noč takšna kot ponavadi, ulične svetilke so stale tam kot ponavadi, vsake toliko je tišino zmotil kak pivski vzklik, kar pa tudi ni bilo nič neobičajnega.

				Edino, kar bi lahko imenovali neobičajno, je bila moška postava, ki se je na lepem znašla pred prodajalno hamburgerjev, stopila pod ulično svetilko in izvlekla nekaj iz notranjega žepa suknjiča. Zatem se je je napotila čez cesto in zavila v lokal, nad katerim se je svetil ogromen neonski napis ‘bar’.

				21. poglavje

				“Imate žensko?” se je čez barsko mizo v kotu nagnil možakar, “ljubico?”

				Ker je oni na drugi strani mize odkimal, je mož zalomastil: “Toliko boljše, kolega,” namignil je natakarici, ki je prišla mimo, “z babami so sami problemi.”

				Potem je natakarici naročil še en dvojni viski zase in pivo za sogovornika.

				“Danijel,” se je nato predstavil, “rečejo mi Diktator, ker urejam časopis.”

				Tip na drugi strani mize se je odzval: “Robert Q.”

				Diktator ga je pogledal izpod čela:

				“Novi v mestu?”

				Robert Q. je skomignil s širokimi rameni.

				“Kaj počnete? Ne, ne, naj uganem. Učitelj telovadbe? Igralec? Športnik? Še zadnji poskus prav,” počohal se je po redkih laseh, “delate na gradbišču?”

				“Nič od tega,” Robert Q. mu je podal eno od vizitk, ki jih je nosil v žepu staromodnega suknjiča, “znanstvenik sem.”

				Diktator je dvignil glavo v znak spoštovanja: “Razumem. Za ženske torej ni časa. Sicer pa,” je spet obupano rekel, “z njimi so same težave.”

				Zastrmel se je v steklenico.

				“Midva,” je potem rekel, kot bi besede bral z etikete na steklenici, “sva se udarila malo prej, zato sem pa tukaj. Vse je bilo lepo in prav, si predstavljate. Bila sva na zmenku, bilo je... Bilo je prekrasno, dokler mi ni povedala - si lahko mislite - povedala mi je, da je poročena.”

				Počakal je, da jima je natakarica postregla, ji takoj plačal, nato pa nadaljeval.

				“Po dveh tednih, odkar se poznava, mi to pove.” Napravil je dolg požirek trpkega viskija. “Ne morem verjeti. Bila je edina ženska, edini človek, pravzaprav, ki me je klicala po imenu. Razen mame, seveda.”

				Robert Q. je skomignil in napravil dolg požirek ravno prav hladnega piva. Tekočina mu je poživila že nekaj časa zamrle čute, ki so se zdaj navdušeno podali v tek. Zadovoljno je zavzdihnil.

				“Povejte mi,” je čez čas vprašal Diktator, da bi zamenjal smer pogovora, “s čim se kot znanstvenik trenutno ukvarjate?”

				“No,” Robert Q. je malo pomislil, “z evakuacijo Zemlje.”

				“Bejži, bejži.” Diktator je pametno pokimal. “In kaj naj bi to pomenilo?”

				“Reciva,” se je pozabaval Robert Q., “da ste kot urednik časopisa zelo pomembna osebnost in vam bom zaradi tega stvar podrobneje razložil.”

				“Seveda, seveda,” se je Diktator strinjal. “Če je kaj večjega, lahko stvar objavim. Seznanim bralce. Naleteli ste na pravega človeka.”

				Robert Q. se je strinjal. Ni izgubljal časa. Povedal mu je o Pepetovi nameri, o tem, da naj bi se Zemljani na evakuacijo pripravili in to je bilo tudi vse, kar je vedel. Besede je zvesto splakoval z ogromnimi količinami piva. Prav tako je to počel tudi Diktator, le da je on ves čas pozorno poslušal.

				“Početi tisto, pravite,” je strnil iz povedanega, “kar v resnici hočemo?” Vstal je in se pri tem malenkost opotekel. “Oprostite,” se je nerodno zamajal, “ampak mislim, da me čaka še veliko dela.”

				Ura je bila resda pozna, vendar Roberta Q. to ni motilo. Ko je Diktator odšel, si je naročil še eno pivo.



				22. poglavje

				Alkohol je sploh ena tistih človekovih pogruntavščin, brez katere bi polovica človeštva nikoli ne odprla ust, nikoli nikogar pogledala v oči oziroma se sploh ne bi prikazala iz svoje polžje lupine, v kateri po cele dneve navija za košarkarje, nogometaše in druge tipe tekmovalnega duha in razvitega telesa.

				Alkohol je izredno primeren tudi za to, da v njem utopiš težave.

				Iz slednjega razloga je tisti petkov večer v bar priracljala tudi Liza, da bi v kozarcu utopila žalosten konec svoje nadaljevanke.

				Čeprav ni bila vajena, je tisti večer stopila kar k šanku.

				“Gin tonik,” je zaklicala, kot je to videla početi junakinje v filmih. Bilo je bolj zapleteno, kot je domnevala. Natakar je ni slišal.

				“Gin tonik,” je še enkrat poskusila in dodala, “prosim.”

				Še vedno je ni slišal.

				Potem je splezala na barski stol in od tam zaklicala:

				“Natakar, tukajle prosim, gin tonik. Ja, lahko tudi z ledom.”

				Skušala je preslišati opazke na račun svoje riti, ki so prihajale iz okolice, se delala, da ne sliši tipa, ki jo je spraševal, če sme seči za njeno bluzo, in se sploh ni menila, ko jo je nekdo glasno poklical po imenu.

				“Hej!”

				Dotaknila se je je mrzla potna roka in ji povzročila enega najbolj ogabnih občutkov, kar jih je kdaj doživela.

				“Hej, Liza! Se me ne spomniš!?”

				Liza si je ogledala drobceno objokano bitje, ki je bilo videti povsem žensko v gneči prepotenih moških.

				“Mimi?” je preverila.

				“Mimi, ja. Se me spomniš?”

				“Če se te spomnim?”



				Seveda se je je spomnila. Bila je v četrtem letniku srednje šole. Kadila je na dvorišču, medtem ko naj bi jo tip, s katerim je hodila, prišel iskat. Zmenila sta se, da bo špricala, kar je tudi storila, njega pa od nikoder. Sledil je prizor z drobcenim bitjem po imenu Mimi, bitjem, ki jo je zdaj spraševalo, če se ga spomni, le da jo je takrat to isto bitje potisnilo ob steno in zavreščalo: ‘Drži se stran od Marka! Noseča sem z njim.’

				“Seveda se te spomnim,” je Liza stisnila, “lažnivka!”

				Skočila je z barskega stola in Mimi dobesedno zagrabila za koprenaste lase. Okolica je zavreščala, Mimi zatrepetala.

				“Sploh nisi bila noseča, priznaj!”

				Okolica je spet zavreščala. Nekdo je zaklical: “Pozor, babji vresling.”

				Liza se je močneje oprijela šopa tankih pajčevinastih las in silila: “Priznaj, da nisi bila!”

				“Ne, nisem,” je Mimi zajokala na način, ki je pomiril celo okolico.

				“Bljek,” je nekdo rekel, “pa takšna predstava.”

				Potem je nekdo sunil Lizo: “Tak pusti jo že, ne vidiš, da se cmeri.”

				Liza je povihala z nosom in potem ubogala dedca, ki je zaudarjal po urinu. Spustila je Mimi, si otresla lase, ki so ji ostali med prsti, in sedla nazaj na barski stolček.

				“Lažnivka,” je še enkrat siknila.

				“Saj,” Mimi je spet pojokala, “zdaj pa imam. Ni vse tako lepo, da boš vedela.” Tudi sama je prilezla na stol. “Vse mi gre narobe. Prav vse.”

				“Me veseli.” Liza se je lotila svojega gin tonika in pustila Mimi, da se je cmerila naprej.

				“Mož me je pustil. Danijel me je pustil. Čisto sama sem ostala.”

				“Pa Marka pokliči, smotka smotana.”

				Na to Mimi ni ničesar odgovorila.

				“Strla si mi srce, da boš vedela.” Liza je še bolj besno kot v prvo srknila pijačo. “Hotela sva iti v Indonezijo.” Prižgala si je cigareto. “In bi tudi šla, za zmeraj, če ne bi ti vsega pokvarila.”

				“To je bilo pred sedmimi leti,” je rekla Mimi v upanju, da gre za olajševalno okoliščino.

				“Vidiš! Sedem let bi že živela tam.”

				“Pa ga kaj vidiš, tega Marka?”

				Liza je odkimala.

				“Zredil se je in nima več porša, da boš vedela.”

				Liza se je zdrznila. “Nima?”

				“Ne.”

				“Zredil se je?”

				“Točno to.”

				“No,” je Liza otresla z glavo, “no, potem je pa tako vse v redu.”

				Prižgala si je cigareto in se spet obrnila k Mimi. “Diktator, praviš, te je dal na čevelj? Saj sploh nisem vedela, da sta vidva... No, karkoli.”





S O B O T A




				23. poglavje

				“Dobro jutro,” je Robert Q. presenetil Lizo, ko je stopila iz kopalnice, “ste dobro spali?”

				Liza se je nejeverno razgledala po stanovanju. Bilo je njeno. Vsaj videti je bilo tako.

				“Oprostite,” je zamrmrala in se ovila v frotirasto haljo, čeprav bi bilo glede na okoliščine povsem mogoče, da jo je tip videl že tudi brez nje.

				Robert Q. se je nasmehnil in pri tem pokazal, da ima povsem zdrave zobe. “Vaši ključi.”

				Liza jih je vzela in strmela vanje kot v najbolj neobičajno stvar na svetu.

				“Ponavadi,” je rekla, “ne pijem.”

				Potem se je odločila, da se ne bo za nič opravičevala. “Vas poznam?”

				“Oh,” je stegnil porjavelo mišičasto desnico, “Robert Q.”

				“Mi lahko prosim pomagate,” je zinila, “osvežiti spomin.”

				Robert Q. se je prav hoolywoodovsko nasmehnil: “Seveda. Torej, če mi boste postregli s pijačo, morda z zajtrkom, karkoli.”

				“Z zajtrkom,” je Liza ponovila, “no ja, tudi lahko.” Opotekla se je v kuhinjo in se zraven zbegano ozirala k njemu, ko ji je pričel razlagati.

				“Bili ste v baru - v rožicah - in me prosili, naj vas spravim spat. Pa sem vas spravil. Dovolil sem si prespati na zofi, ker je bilo res pozno. Oziroma zgodaj.”

				“Oh,” Liza se je sprostila v razvozlanem gordijskem vozlu, “torej nisva. Mislim, vi in jaz...”

				Zmedeno se je zavrtela okrog hladilnika in potem le odkrila ročico. “Kakorkoli. Zajtrk, ste rekli.”

				“Če vam ni odveč,” je bil Robert Q. povsem miren. “Šele nastanil sem se v mestu.”

				“Aja.”

				“Ja, sicer sem znanstvenik,” tako dobro je zvenelo, ko je to rekel, “pa vi?”

				“Jaz... Novinarka sem.”

				Zamahnila je in hotela nekaj vprašati, ko jo je Robert Q. prehitel.

				“Čakajte malo?” je rekel. “Liza ste rekli. Kornelija Liza Mele?”

				“Ja,” je Liza ponosno odsekala, “prav ta. Bodo jajca s sirom v redu? Veste ne jem mesa, pravzaprav poskušam, da ga ne bi jedla.”

				Robert Q. je pokimal in si jo podrobneje ogledal. Spominjal se je je drugačne. No, kot rečeno, ničesar ni imel z njo in pri tem je nameraval tudi ostati. Čeprav, no ja, bil je potreben, ampak... Stopil je po stopnici, ki je od zofe in televizorja vodila k pisalni mizi. Na njej so bili razmetani razni papirji. Nekaj map je ležalo tudi na tipkovnici.

				“Zanimivo,” je rekel in potežkal rumeno mapo, na kateri je s flouriscentnim flomastrom pisalo ‘Barni Berger’.

				“Honorarka sem,” mu je Liza pojasnila iz kuhinje, “zato dosti delam doma.” Slišal jo je, kako je ubila jajca na razbeljeno olje. “Tudi manj moteče je, saj si lahko mislite, kakšno vzdušje vlada v uredništvu. Vsevprek zvonijo telefoni, piskajo faksi,... Včasih je za znoret.”

				“Verjamem,” je Robert Q zamrmral in pobrskal po mapi. “Kaj pa je tole?”

				Zabuljil se je v mapo, tako da je ni slišal, ko se mu je približala. Prestrašila ga je, ko je spregovorila.

				“V tej mapi,” je pokazala z vilico v roki, “tiči razlog, da sem se ga sinoči napila.”

				Robert Q. je z zanimanjem dvignil glavo.

				“Res,” je rekla, “prekleti Barni Berger je umrl, še preden bi lahko karkoli objavila.” Potem si je z drugo roko, v kateri ni imela vilice, popravila dolge škrlatne lase za ušesa. “Pridite zdaj jest.”

				“Potemtakem,” je zanimalo Roberta Q., “ne boste ničesar objavili?”

				“Lepo vas prosim,” mu je rekla, “katoličnaka sem. Edino, kar mi ostane, je, da molim za njegovo padlo dušo.”

				“Padlo?”

				“In podlo.”

				“Khm, mar mislite...”

				“Kaj?”

				“Mar mislite, da je res kaj na tem, da obstaja posmrtno življenje, pekel naprimer?”

				“Pojdite jest, jajca se bodo ohladila.”

				“Ampak jaz... Nekdo zvoni!”

				“Slišim. Pridite tak že jest, no.”

				Robert Q. je odložil mapo in šel k mizi. Hrana mu je dišala pod nos in prisegel bi si, da je bil mrtev že celo večnost, čeprav to ni bilo res. Z volčjo lakoto je zagrebel po ocvrtih jajcih s sirom.

				Medtem se je Liza vrnila.

				“Poštar je bil.” Položila je izvod časopisa in kuverto na mizo.

				“Je tole časopis,” je zanimalo Roberta Q., “za katerega pišete?”

				Liza je prikimala in s koščkom kruha napadla rumenjak. Molče sta pojedla, nakar si je Liza prižgala cigareto. Sklonila se je h kuverti - si obrisala prste v haljo - in izvlekla ven lično izdelano vabilo s povoščenega papirja, na katerem je bila pomanjšana reprodukcija Van Goha in verz Lorda Byrona.

				“Srčkano, a,” ga je pokazala Robertu Q. in prebrala, “vljudno vabljeni na poslednje srečanje z Barnijem Bergerjem,...” Malenkost je utihnila, ker se je Robertu Q. zaletel grižljaj v grlu. “Pa saj to je vabilo,” je vzkliknila, “pogrebno vabilo. Poslušajte, kaj so napisali naprej.” Vabilo mu je pomolila pod nos in ni je motilo, da si Robert Q. še vedno ni odkašljal. “Vabijo me na poslednje srečanje s podjetnim in ustvarjalnim človekom... Hinavci. Pogreb bo v torek... Želite, da vas udarim po hrbtu?”

				24. poglavje

				Emajlirano kuhinjsko pohištvo se je prepuščalo kopeli svežih sončnih žarkov, ki so prihajali v prostor skozi odprto okno nasproti mize, za katero je sedela Elza. Sklanjala se je nad skodelico vroče jutranje kave in spet poslušala Johna Lennona.

				Iz zvočnikov v dnevni sobi ji je prigovarjal, naj si predstavlja, kako vsi ljudje živijo v ljubezni. Srce ji je drgetalo. Tudi zaradi pesmi, sploh pa ne zaradi kave. V bistvu so bile krive sanje.

				Šla si je s prsti skozi lase, vstala in oddrsala do veže, ker je slišala priti poštarja. Pobrala je Cosmo, Moški svet, ki ga bo zdaj, ko ni bilo Barnija, lahko odjavila, Poslovni svet, katerega bo prav tako odjavila, dnevnik, ki ga še ne bo odjavila, in kup propagandne pošte, ki jo je takoj vrgla v smetnjak. Potem je prelistala Cosmo, šla h glasbenemu stolpu in cede programirala, da je nonstop igral samo Imagine, se vrnila in prelistala še dnevnik. Prebrala je Diktatorjev stolpec, v katerem je pisal o nekakšni evakuaciji Zemlje, ničesar ni razumela, se ustavila pri zgodbi za pet minut, prebrala horoskop, izpustila poslovno poročilo in dnevnik odložila.

				Pristavila si je še enkrat vodo za kavo, pogledala v hladilnik, vzela ven kislo mleko in se vrnila za mizo. Potem je zakuhala kavo, kislo mleko spravila nazaj v hladilnik, in za mizo še enkrat prelistala dnevnik. Potem je začela brati rubriko Nepozabljeni, v kateri so omenjali neko upokojeno natakarico. Prišla je do četrtega odstavka, nakar je stekla k telefonu, se vrnila po časopis, poiskala telefonsko številko, in spet stekla telefonirat.

				“Kornelijo Lizo Mele, bi lahko dobila?”

				“A, da je ni.”

				“Poslušajte, bi ji hoteli dati tole številko. Vseskozi bom doma, samo pokliče naj, prosim. Res ste prijazni, hvala. Ja, tudi jaz vam želim lep dan.”

				Potem je spet sedla za mizo in še enkrat prebrala odstavek, v katerem je bil omenjen njen bratranec Fonza. Novinarka bo gotovo vedela, kje živi.

				25. poglavje

				Robert Q. je v kiosku kupil dnevnik, nakar je poklical taksi. Sedel je spredaj, da bi si ogledal mesto. Med vožnjo je taksista neprekinjeno nadlegoval s turističnimi vprašanji.

				“Posluš, člouk,” se ga je ta kmalu naveličal, “pa kaj pol, če si nou. Verjem men, da seuš kmal znajdu. Ni tuk velik mest tale beznca, sploh maš pa cajta dost.”

				Pihnil je in pritisnil na plin. “Se ubnašaš, ku deu jutr konc sveta.”

				“Pravzaprav,” je Robert Q. potegnil, “bodo Zemljo res evakuirali.”

				“S kej reku?”

				“Ja,” Robert Q. je pokimal in bolj glasno ponovil, “evakuirali jo bodo in zdaj se moramo na to pripraviti. Vsak po svoje.” Obrnil se je k taksistu, da bi poudaril resnost svojih besed.

				“Povejte mi, ste radi taksist?” Mislim, v resnici radi?”

				“Au kej drgač, čem reku, da ne?”

				“No, seveda,” Robert Q. je zaznal napredovanje v položaju, “če ne boste počeli tistega, kar vas v resnici veseli, ne boste pripravljeni.”

				“Kuga prauš?”

				Robert Q. je poskusil še enkrat od začetka.

				“Kaj bi v resnici najraje počeli?”

				Taksist mu je naklonil zavihan nasmešek:

				“A’b res rd vedu?”

				Robert Q. je prikimal in spet poudaril vsako besedo posebej: “V najgloblji resnici.”

				Taksist se je zarežal, ga postrani ošinil z bliskovitimi očmi, potem pa izstrelil:

				“Babe b’ fuku.”

				“Ba...,” Robert Q. je treščil z zobmi v strdek ledu, “babe bi fu...,” je poskušal ponoviti, pa ni šlo. Vse, kar je premogel, je bil en sam začuden izdih: “A v resnici?”

				Taksist ga je zdaj postrani pogledal:

				“Pusluš člouk, s’ti sploh nurmaln?”

				26. poglavje

				Še vedno je bil čas zajtrka, kar se je dalo razbrati po tem, da je iz stisnjenih kavarn dišalo po kavi, svežih rogljičih in časopisnih izvodih. In bilo je sobotno jutro. Fonza se je umaknil dvema starejšima gospema, ki sta primehedrali mimo s polnima košarama zelenjave, v kiosku kupil izvod Diktatorjevega dnevnika in sedel na teraso ene od kavarn. Naročil si je kapučino in deci jabolčnega soka, nakar si je obliznil prste in prelistal časopis. Ustavil se je pri Diktatorjevem stolpcu in tudi tokrat ni kaj dosti razbral iz napisanega.

				Diktator je pisaril o nekakšni evakuaciji Zemlje, udrihal je čez znanstvenike, ki da jim stvari uhajajo iz rok, prisegal na resnico in v zadnjem odstavku v isti sapi neargumentirano omenjal Apokalipso Jima Morrisona ter relativnostno teorijo nekega Alberta Einstaina. Fonza je že vedel, da je bila Diktatorjeva izjava privlečena za lase, ker Jim Morrison za časa svojega življenja ni imel opraviti z nikakršnim tipom, ki bi mu bilo ime Albert Einstain. Zgodovino rocka, je imel, kot že rečeno, v malem prstu.

				Prav s svojim malim prstom je potem polistal naprej. Preskočil zgodbo za pet minut, preskočil horoskop in se potopil v rubriko Nepozabljeni. Bral je, kolikor hitro je znal. V četrtem odstavku ga je omenila. Fonzin tofu, kuhana cvetača in olivni preliv.

				“Ste prebrali,” se je v evforičnem razpoloženju nagnil h gospodu, ki je sedel za mizico levo, “o restavraciji na prostem?”

				Gospod, ki je prav tako kot Fonza, užival ob kavi in jutranjih novicah, ga je pogledal izza naočnikov.

				“Na strani dvanajst, četrti odstavek,” mu je Fonza pokazal časopis, “to je moja restavracija.”

				“Ah,” je gospod z naočniki nezainteresirano rekel in se obrnil stran.

				“Na strani dvanajst,” je Fonza poskusil pri natakarici, “ste prebrali o restavraciji na prostem? To je moja restavracija.”

				Natakarica je odkimala, da ne bere tega dnevnika, in si dajala opravka pri sosednji mizi.

				“Kornelija,” je bil Fonza še ves vzhičen, “članek je napisala Kornelija Liza Mele.”

				“Oprostite,” je natakarica pristopila, “ste spili. Motite goste.”

				“Oh,” je Fonza pogledal okrog in užaljeno pripomnil, “oh, saj tako ali tako odhajam.”

				27. poglavje

				Stolpnica, pred katero je ustavil taksist in katere naslov je imel Robert Q. na svojih vizitkah, je morala biti zgrajena v zadnjih petih letih, ker je imela za razliko od drugih stavb v mestu velika okna in kolikor toliko svežo fasado. Samo en grafit je bil na njej, pa še tisti neizviren. Z debelimi črnimi črkami je pisalo Let it be. Ko je prišel Robert Q. bliže, je opazil, da je nekdo s flomastrom spodaj pripisal Nej bo kukr’ je. Potem je vstopil in s pogledom prerešetal nabiralnike. Imel ga je. Bil je tretji v sredini. V kotu je bila drobna nalepka s številko 15, kar je najbrž pomenilo številko njegovega stanovanja. Poleg tablice z imenom pa sta bili še nalepki reklamnega logotipa dnevnika in ene od znanstvenih revij. To je lahko pomenilo samo eno: da je bil njun naročnik. Ko bi vedel, ne bi kupoval dnevnika.

				“Dan,” ga je pozdravila ženska v predpasniku in z metlo v rokah, “vi ste pa ta novi?” Še preden je utegnil prikimati, je nadaljevala: “Metla gre vsak teden naprej, nimamo hišnika, če bo kaj narobe, mene poiščite.” Zasmejala se mu je in pokazala luknjo v zgornjem desnem sekalcu, nakar se je še spomnila: “Če ne boste pometali, sem tukaj jaz. Petsto čukov na pometanje. Me veseli, da sva se spoznala, gospod Kju, zdaj pa oprostite, delo me čaka.”

				Robert Q. se ji je želel nasmehniti v pozdrav, a je tako hitro odbrzela, da mu je veter, ki ga je pustila za sabo, nasmeh popolnoma sfižil. Potem je stopil do dvigala in se povzpel v četrto nadstropje. Na slepo, kar se je izkazalo za pravilno.

				Njegovo stanovanje je bilo tik ob dvigalu. V žepu suknjiča je poiskal ključe in odklenil težka vrata, na katerih je bila prav tako kot na nabiralniku tablica z njegovim imenom. In potem je v stilu James Bonda raziskal stanovanje.

				Ni bilo veže. Takoj je vstopil v ogromno dnevno sobo z belim pohištvom in belo sedežno garnituro. Iz prs se mu je izvil zadovoljen vzdih. Skočil je do dnevnega bara, bil je poln. Celo v hladilniku, ki se je skrival pod pultom, so bile kocke ledu in nekaj pločevink. Pri šanku so vrata vodila v ogromno spalnico. V njej je bila zakonska postelja in pohištvo v svetlo oranžnem odtenku. Ko si jo je ogledal, se je spomnil na Marilyn in punce.

				Potem je raziskal kuhinjo, koder mu je pozornost pritegnil lesen kipec, ki je stal v odprti vitrini pri mizi. Bil je Ostržek. Robert Q. se ga je dotaknil in odkril sporočilce, ki ga je lutka držala med prsti. Na njem je pisalo ‘Da ne boš pozabil.’ Potem je šel še v kopalnico, ki je bila - kot vse v stanovanju - opremljena z modnim pohištvom ravnih linij, kar je delovalo nevsiljivo, skoraj nevidno.

				“Lično,” je rekel in se vrnil k dnevnemu baru, koder je iz hladilnika vzel pločevinko piva. Potem je stopil do mize v kotu, na kateri je bil računalnik s telefonom. Sedel je, napravil nekaj požirkov iz pločevinke, nakar je odtipkal številko.

				Ženski glas na drugi strani žice se je oglasil.

				Robert Q. je molčal.

				“Halo,” je spraševala ženska na drugi strani žice, “kličete iz uredništva? Halo?”

				Robertu Q. je srce divje utripalo. Zadržal je dih in slušalko odložil. Kaj pa naj bi ji sploh rekel. “Živjo Elza, jaz sem, tvoj mož. Ime mi je Robert Q. in izgledam popolnoma drugače.” Ne bi mu verjela.

				Vključil je računalnik, počakal na ponudbo in ugotovil, da ima elektronsko pošto. Takoj je pobrskal po njej.

				Kliknil je na okence, ko se je iz zvočnika izvil zoprn pisk. Še enkrat je kliknil, pa je spet zapiskalo. Počakal je, pogledal, če ni z miško kaj narobe, spet pogledal na ekran in videl, kako se na njem izpisujejo črke.

				“Pozdravljen. Kako ti je všeč stanovanje? Si se že lotil naloge? Pepe.”

				Pisal mu je Pepe, ni mogel verjeti. Nekaj časa je buljil v črke, nakar je odpisal:

				“Stanovanje bombastično. Naloga v teku.” Pomislil je za hip in dopisal: “Imam kaj denarja? Robert Q.”

				“V predalu je kreditna kartica. Pozdravi Ostržka.”

				Robert Q. je hotel zaključiti, ko je še dopisal:

				“Taksist mi ni verjel.”

				“Potrudi se. Evakuacija se je začela. Časa imaš do torka.”

				Robert Q. se je zmedel. Bila je sobota. Do torka so ga ločili samo še trije slabi dnevi. Ogorčen je pričel tipkati sporočilo, ko mu je računalnik zablokiral. Ugasnil ga je in hotel še enkrat poskusiti, pa je bila elektronska pošta še vedno mrtva.

				Vstal je in se razgledal po knjižni polici. Na hitro je ošinil prvo polico, kjer so se grmadile knjige najbolj odmevnih filozofov od renesanse do sodobne filozofije. V drugi polici je po naslovih presodil, da gre za znanstvene diskurze, predvsem fizikov, ki so bili vezani v brošurne izdaje in bili videti že precej zdelani. V tretji polici je bilo nekaj Richarda Bacha, dosti enciklopednih izdaj z raznih področij, celo knjiga rekordov, potem je bila tam trilogija v štirih knjigah Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, zbirka Walta Disneya, Sveto pismo za odrasle in Bhagavad Gita.

				Nič Alana Forda, je razočarano ugotovil, nič Lorda Byrona, nobene biografije Van Goha. Potem je povohljal še okrog glasbenega stolpa. Tam je bila izbira pičla. Nekaj klasikov, potem pa glasba za sproščanje, pa glasba za sproščanje in še enkrat glasba za sproščanje. Prižgal je radio, a antena ni bila naravnana, zato je bilo vse, kar je slišal, hreščanje. Ugasnil ga je in se zaman oziral za televizorjem. Pogledal je v kuhinjo, še enkrat v spalnico, celo v kopalnico. Nič. V stanovanju zares ni bilo nobenega televizorja.

				28. poglavje

				Ko je Robert Q. odšel, je Liza pomila posodo, pospravila posteljo, se oblekla, prelistala mapo ‘Barni Berger’, jo odložila in se oglasila na telefon.

				“Ja,” je rekla, “kdo pa ste? Kdo? Zelo slabo vas slišim, bi lahko, prosim, govorili glasneje? Ah, ne boste povedali, kdo ste. Zakaj kličete? Halo... Zaradi česa? Zaradi Barnija Bergerja? Kam naj pridem? Kdaj pa? Ja, v redu, zmenjeno.”

				Vzela je nahrbtnik, ko je telefon spet pozvonil.

				“Ja,” je pritekla od vrat, “ah Mimi ti si. Kaj praviš? Ne vem, kaj se dogaja s tem telefonom, čedalje slabše se sliši. Halo... Mimi, si še tam. V rit.”

				Telefon je mrknil.

				Potem je šla v park, kakor ji je bil naročil anonimnež po telefonu.

				Stopila je mimo para, ki se je poljubljal na klopici. Šla mimo gospe, ki je v plastično vrečko spravljala kupček, katerega je bil očitno napravil njen škotski ovčar. Ta je zdaj Lizi nesramno sledil.

				“Domov,” je zasikala, pa je ni razumel, “odjebi, sem rekla.” Pes se je je držal kot klop in ji ovohaval čevlje. Pogledala je na uro, pospešila korak in še parkrat poskusila s ‘priden kuža’, ‘sedi kuža’, ‘spizdi mrcina’.

				Ni pomagalo. Potem se je odločila, da ga bo ignorirala. Stopila je do klopice, na kateri je bil razgrnjen časopisni papir, kar ji je anonimnež omenil, da bo napravil.

				Postala je, pes ji je ovohaval stegna, se ozrla k časopisu, pogledala okrog in odrinila psa, ki ji je zdaj ovohaval že češpljo.

				“Rekel sem,” se je od širokega debla divjega kostanja oglasil anonimnež, “da pridite sami.”

				Liza se je ozrla tja čez, pa je videla le pol obraza, ki je izdajal, da je že prešel Kristusova leta in da se boji psov.

				“Ni moj,” je rekla v opravičilo in stopila bliže, a ji je sledil tudi pes.

				Anonimnež za drevesom ji je ukazal, naj ostane na mestu.

				“Stopite nazaj,” je zasikal in kukajoče preveril varnostno razdaljo med psom in kostanjevim drevesom.

				“Vem, da imate podatke o Bergerju,” je potem rekel, “jih nameravate objaviti?”

				Liza je molčala. Zdaj je bila vesela, da je prišla s psom, pa čeprav se ji je spet motljal okrog stegen.

				“V zameno... me poslušate? V zameno vam ponujam dvatistoč mark.”

				“A, če objavim?”

				“Ne.” Skočil je ven in se zaradi psa hitro spet skril za drevo. Ponovil je, z bolj nadzorovanim glasom, spet zaradi psa: “Ne. Če NE objavite.”

				“Skromni ste,” je Liza rekla z glasom, iz katerega se je skorajda dalo razbrati, da uživa v pogovoru.

				“Okej,” je rekel anonimnež za drevesom, “tritisoč.”

				“Šesttisoč.” Še nikoli, niti ko je bila na maturantskem izletu v Tuniziji in je nakupovala na tamkajšnjih tržnicah, ni takole barantala.

				“Štiritisoč,” je rekel glas za drevesom.

				“Pettisoč.”

				“No prav, prav,” anonimnež je spet malenkost pogledal izza debla, “pettisoč.”

				Liza se mu je nasmehnila: “Bom premislila.”

				“Kako premislili?!” je anonimnemu tipu pošlo potrpljenje. “Spravite že stran tega prekletega psa!!!”

				Škotski ovčar se je zganil, pogledal Lizo, nakar je glasno zalajal.

				“Pizda,” je ušlo možakarju, “v redu, v redu. Dobiva se v ponedeljek. Tukaj.”

				Škotski ovčar je pri svojem laježu ujel ritem in zdaj res ni nameraval nehati. Tako glasno je lajal, da je moral anonimnež za drevesom zakričati:

				“Ob štirih!”

				“Velja,” se je Liza zadrla nazaj, “prinesite denar.”

				Potem je resonanco porušil polomljen sopran, ki je zaškripal:

				“Dooooon!”

				29. poglavje

				“Ne, ni je,” je rekel nekdo iz uredništva, utišal radio, ker je začel hreščati, potem pa dodal, “čakajte, ravno prišla je.” Pokril je slušalko in zaklical proti Lizi, ki je stopila v uredništvo, da ima telefon.

				Ob sobotah je bilo v uredništvo bolj mirno, ker so v nedeljskih izvodih v glavnem objavljali že vnaprej pripravljene reportaže. Liza se je oglasila samo zato, da bi pobrala še nekaj materiala, ki ga je imela tam o Barniju Bergerju. Ko je slišala, da ima telefon, je poslalomirala med mizami, in dvignila slušalko.

				Na drugi strani je bila upokojena natakarica. Razburjala se je, ker v prispevku Liza ni omenila njenih okultnih sposobnosti.

				“Pisala bom v pisma bralcev, da veste!” se je poslovila.

				Liza je odložila in poiskala cigarete v nahrbtniku. Potem je pri svojem računalniku odkrila dvoje sporočil. Klicala sta jo tip, ki se ni predstavil, in neka Elza Solinjo. Slednja je pustila številko in Liza jo je takoj poklicala.

				V telefonu je čudno zaškrtalo. Ko je dobila vezo, je morala zavpiti, da jo je ženska na drugi strani žice sploh razumela.

				“Koga, če poznam - Fonzo?! Halo... Ste še tam?”

				Nejeverno se je zabuljila v slušalko.

				“Pa kaj,” je zinila predse, “se dogaja s temi telefoni?”

				30. poglavje

				Elza Solinjo je razočarano odložila slušalko in se umaknila okroglemu kriminalistu, ki je - kot je bilo videti - zaključil s hišno preiskavo.

				“Ste kaj našli?” jo je zanimalo.

				Kriminalist je odkimal in ji prijazno povedal, da jo bodo zdaj pustili pri miru.

				“Razumem,” se je nasmehnil, “da imate zdaj drugačne skrbi.”

				“Ja,” je rekla, “poiskati moram bratranca.”

				“Oh.” Kriminalist se je bedasto nasmehnil. Potem se je spomnil, da bi telefoniral, ker je bilo - kot je domneval - s telefonom v njegovi pisarni nekaj narobe.

				“Nič ne bo,” mu je povedala Elza, “tudi moj je crknil.”

				Ko je naposled le odšel - kot je rekel - obvestit telekomovce, da je s telefoni dejansko nekaj narobe, se je Elza preoblekla in poiskala svojega šoferja. Našla ga je pri uličnem prodajalcu ocvrtega krompirčka, s katerim sta na pultu igrala poker.

				31. poglavje

				V dolgi karieri urednika se je Diktatorju tisti dan prvič zgodilo, da je puščal v tisk neprebrane tekste. Sedel je za svojim računalnikom, s katerim je bil povezan z vsemi računalniki v uredništvu, z vsemi svetovnimi tiskovnimi hišami, še celo z obveščevalno službo, kar sicer časopisni svet ni vedel, pa z borzno posredovalnico in službo za stike z javnostjo pri vladi. Bil je človek, na katerega so se obračali poslovneži, politiki, čudaki in umetniki. In bil je človek, ki se je na vse zgoraj omenjene lahko tudi sam obrnil. Zase je mislil, da je alfa in omega dogajanja na področju, ki ga je pokrival njegov časopis.

				Ni se zgodilo prvič, da je svoj stolpec napisal rahlo opit. Ampak zgodilo se je prvič, da je pisal zastrupljen z norostjo nekega čudaka, ki se mu je predstavil kot znanstvenik. Počil je okvir, v katerem se je varno pasel ža kakih trideset let, in za katerega nikoli ni pomislil, da je manj zanesljiv od milnega mehurčka. Proti njegovi volji se mu je podrl svet, v katerem se je varno usidral in si sploh ni znal predstavljati drugačnih perspektiv.

				Ko je v časopisu prebral, kar je prejšnji večer napisal, ga je postalo sram pred svetom in seboj. Izdalo ga je njegovo lastno telo, njegov lasten um, na katerega se je vedno lahko zanašal. Izdale so ga okoliščine, alkohol, izdala ga je Mimi in tisti znanstvenik s čudnim imenom.

				Ni pisal tisto, v kar je verjel. No ja, tistega, v kar je verjel, itak nikoli ni pisal, ker je domneval, da bralce ne bo zanimalo, kako navdušen je nad jabolčnim zavitkom, kako rad ga vtika od zadaj in kako je popolnoma v riti, če ga župan vsaj dvakrat mesečno ne pokliče, da bi mu čestital za opravljeno delo.

				Toda tisto, kar je napisal zdaj, je presegalo vse meje dobrega okusa in zdrave logike. Kdo bi sploh mogel biti tako trčen, da bi verjel v evakuacijo Zemlje, pa v v osvobajanje od materialnih dobrin in vseh vrst navezanosti. On sam že ne.

				Odvisen je bil od jutranje kave, od Mimine češplje, od polnega hladilnika, od animiranega Johnyja Brava, od vratarjeve prijaznosti, od svojega tekočega računa, od naziva, ki mu je dajal vpliv in zaupanje vase... Odvisen je bil še od marsičesa in to se mu ni zdelo prav nič narobe. Če bi ne bil odvisen od stvari, kako naj bi potem sploh znal funkcionirati. Če bi ne imel denarja, bi ne bil svoboden, če bi ne imel Mimi, bi si ga moral drkati v stranišču, če bi ne bil Diktator, bi izgubil spoštovanje... Skratka, če bi ne počel stvari, ki jih je počel, bi bil tako zelo sam in zapuščen, da bi verjetno umrl. Potreboval je občutek, da ga imajo ljudje radi. Tega jim seveda ni bil pripravljen priznati, ker bi ga utegnili zaradi tega izkoriščati. Ampak zdaj si je vso zadevo zajebal sam. Napisal je nekaj, s čimer se noben zdrav razum ne bi mogel strinjati. Označili ga bodo za bolnega, odpeljali ga bodo v norišnico, v najhujšem primeru bo odstavljen...

				Sam sebi se je zazdel največji cepec pod soncem, kreten vseh kretenov, pa še črviva ameba za povrh. Zakopal si je glavo v dlani in se še enkrat blazno zgrozil ob misli, da je z njim na veke vekov konec. Niti se še ni izrazil, ni izkoristil potencialov, ki jih je gotovo imel, pa čeprav jih že dolgo ni več zaznaval. Z njim je končano še preden se je pravzaprav začel dogajati. Počasi ga je prevevala panika. Ni več vohal tistega, zaradi česar se mu je prej življenje zdelo vredno. Ni ne videl, ne slišal, ne tipal, nikakor pa ne občutil.

				Čeprav ga je mamila misel, da bi zbežal iz države, je oddrsal samo do omarice, v kateri je imel spravljeno pijačo.

				Odprl je steklenico viskija in napravil dolg požirek. Potem je izklopil telefon, ker pa je imel telefonskih aparatov več, je preostale pometal po tleh. Izklopil je tudi računalnik in seveda odzivnik.

				Odtrgal se bo od sveta, saj v njem tako ali tako ni več mesta zanj. S steklenico v naročju je splezal v fotelj in se nameraval v vsej možni meri zasmiliti samemu sebi. Dane je imel vse pogoje, dokler se ni še nečesa domislil. Namreč - njegova namera, da utone v samopomilo-vanju, bi utegnila splavati po vodi, če z njo ne bi seznanil tudi svoje tajnice. Moral je kakopak spet vstati in opraviti še to nehvaležno nalogo.

				32. poglavje

				Fonza je se je iz kavarne napotil na pošto. V roki je ponosno stiskal izvod časopisa, v katerem je novinarka s prečudovitim imenom omenila njegovo restavracijo na prostem. Če ni zanimalo natakarice in gostov v kavarni, tudi prav. Sam je bil razburjen, kot bi se pravkar vrnil s koncerta Janis Joplin.

				Nekako v takšnem razpoloženju je pritekel na pošto in hotel telefonirati.

				“Težave s telekomunikacijami,” mu je povedala gospodična v črnini in z močno naličenimi ustnicami, ki je sedela za šalterjem, “telekomovci se trudijo, gospod.”

				“Ah,” je Fonza rekel, “ah no, potem bom šel pa kar tja.” Pri vratih si je premislil in se vrnil h gospodični v črnini.

				“Morda veste,” je zajecal, “kje je uredništvo časopisa.” Pokazal ji je izvod, ki ga je nosil s seboj in ji povedal o svoji restavraciji na prostem, kar je na gospodično v črnini napravilo močan vtis. Ko je Fonza to doumel, je bil še bolj vzhičen. Pravzaprav tak, kot bi se pravkar vrnil s koncerta treh Janis Joplin.

				Gospodična v črnini mu je na hrbtno stran položnice z veseljem nakracala pot od pošte do uredništva, potem pa se je spomnila:

				“Ko greste že ravno tja... Vas lahko prosim za drobceno uslugico?”

				Fonza je prikimal.

				Gospodična je iz predalnika potegnila vrečo pošte.

				“Prispela je šele pred kratkim,” mu je pojasnila, “za urednika.”

				Fonza ji je obljubil, da bo pošto dostavil in pridal, da je vedno dobrodošla v njegovi restavraciji na prostem.

				Potem je z vrečo odhitel proti uredništvu. Stekel je po pločniku, se pri kiosku ustavil, da je preveril, če ni morda zašel, spravil zmečkano položnico, na katero mu je gospodična v črnini nakracala načrt, v žep, in stekel še mimo veleblagovnice. Zadaj je preskočil rampo in si ogledal visoko stavbo, v kateri je bilo tudi uredništvo Diktatorjevega dnevnika. Popravil si je vojaški suknjič, in se slovesno napotil v zgradbo.

				“Kam pa vi?” je v avli hodnika nekoga zanimalo.

				“Eee, jaz...” Fonza je pomencal. “Pošto sem prinesel.”

				“Kar semkaj z njo.” Možakar v zeleni uniformi v zastekljeni vratarnici, se je sklonil skozi okence in si ogledal vsebino vrečke. Potem je ugotovil: “Pošta je.”

				“Saj sem rekel.”

				Možakar je dvignil zguban obraz s prefinjeno pričesko in postriženimi obrvmi. “Dandanes,” je karseda resno rekel, “človek nikoli ne ve.”

				Fonza je pokimal. Pozanimal se je, v katerem nadstropju se uredništvo nahaja, in se napotil v dvigalo.

				Vse do sem se je odlično držal. Bilo je tako - če ostanemo pri Janis Joplin, edini ženski predstavnici Fonzine enciklopedije rocka - kot bi med množico oboževalcev zahripano pritegoval refrenom, medtem ko bi se Janis na odru zvirala in potila v obraz.

				Zdaj, ko je vstopil v dvigalo, se je položaj obrnil.

				Po bobnarjevem tušu je množica obmolknila, reflekotor je osvetlil preznojeno Janis, ki si je šla z težko roko prek razcepljenih las in zavpila: “Come to mamma, babe!” Milijonska množica se je obrnila k Fonzi in razvneto čakala na njegov odziv.

				On pa je obstal pred vrati in lovil sapo. Janis je bila že napol gola in je kričala, naj ji pride pomagat, samo še malo ji manjka. Zajahala je mikrofon in vpila k Fonzi, naj pohiti. Sopla je in ga klicala, medtem ko se je on šibil pod težo pričakovanj in dvomov.

				Spotil se je, čeprav ga je zeblo. Potem je ves omotičen stekel mimo ljudi, ki so kadili na hodniku, poiskal Diktatorjevo pisarno, smuknil noter in zaloputnil vrata za sabo, kot bi zunaj divjalo neurje.

				33. poglavje

				Diktator je dvignil pogled od steklenice viskija, s katero je bil zleknjen na usnjenem fotelju. Ni pomagalo, da je tajnici naročil, da ga ni.

				Zabliskal je z očmi in zagrmel, ko je prepoznal tipa, ki mu je v telefonski govorilnici izpred nosa ukradel telefonsko kartico:

				“Vi?!”

				“Eee,” Fonza je zastopical na mestu in si želel, da bi se njegov razum odpravil na kratek sprehod, “pošto sem prinesel.”

				Ni počakal, da bi Diktator kakorkoli privolil, naj mu vrečko dostavi na mizo. Kar dostavil jo je, se pri tem spretno, kolikor se je v tistem trenutku sploh spretno znal, ognil Diktatorjevemu pogledu, in izginil iz pisarne.

				Zunaj se mu je zvrtelo.

				Janis Joplin ga je zmerjala, medtem ko so se mu trije omarasti osebki približevali in rožljali z verigami, ovitimi okrog zapestij.

				Stisnilo ga je v želodcu. Prišel je zaradi novinarke s prečudovitim imenom, a je zdaj stekel proti dvigalu, ne da bi jo poiskal. Nekje vmes je celo nemarno pobruhal tla hodnika.

				34. poglavje

				Ronald Regan je bil droben možic, ki s svojo pojavo ni niti najmanj spominjal na bivšega ameriškega predsednika, dasi so se ljudje ponavadi zdrznili ob njegovem imenu. Da bi ne žel slave s priimkom, se je navadno predstavljal le kot Šofer. Čeprav se je preživljal s prevažanjem bogatih poslovnežev, nekaj časa celo politikov, so bile njegove ambicije visoke in nekega dne, tako si je govoril, bo prekosil tudi slavo svojega soimenjaka. Delal je za Barnija Bergerja, odkar je umrl, pa za njegovo ženo Elzo Solinjo. Seveda pa je upal, da se mu bo priložnost, o kakršni je lahko le sanjal, kmalu ponudila. Ni imel pojma, kako naj bi izgledala, toda imel je upanje, ki si ga je pridobil ob prebiranju knjig o pozitivnem mišljenju. Njegov prijatelj, prodajalec ocvrtega krompirčka, se ni strinjal z zamislimi, ki jih je Šofer rad trobil okrog, vendarle prijateljstva zavoljo pokra ni prekinil. Ravno med igro, ko je Šofer napovedal tris in je vse kazalo, da mu bo uspelo priigrati tudi ful, ga je zmotila Elza.

				Pritekla je do stojnice v svetlo rumeni obleki, skozi katero je prodajalec ocvrtega krompirčka lahko opazil njene jedre prsi, in Šoferja na silo odvlekla proč. Da mora poiskati bratranca, je potečnarila, in Šofer se je nerad poslovil od kart, kakršne so mu zašle v roke enkrat na tri mesece upoštevajoč, da je igral vsak dan.

				Požrl je razočaranje in se z Elzo podal na pot, čeprav še sama ni točno vedela, kam naj bi šla.

				“Vi samo peljite,” mu je rekla in počakala, da sta se odpeljala iz centra. Potem si je prižgala joint, ki ga je imela v torbici tudi takrat, ko so krimialisti brskali po njenem stanovanju. Povaljala ga je med prsti in zasanjano rekla, da ji postaja vse skupaj kristalno jasno. Šofer ni razumel, kaj naj bi to pomenilo.

				Podala mu je joint, a je Šofer odkimal:

				“Tega še nisem kadil, hvala.”

				“Poskusite, vendar,” mu ga je Elza vtaknila v usta in Šofer je potegnil. Na svoje veliko presenečenje sploh ni zakašljal.

				“Postalo mi je jasno,” je Elza nadaljevala, “jasno, kot beli dan, si predstavljate.”

				Oba sta napravila še en dim.

				“Kaj vam je postalo jasno?” je potem Šoferja le zanimalo.

				“Kdo sem, vendar. Kdo sem in kam grem. Vse mi postaja jasno. Vi ali jaz, ni pomembno. Eno sva.”

				Šofer jo je postrani pogledal. Nekaj podobnega je prebral tudi v knjigah o pozitivnem mišljenju, a je bil to tisti del, ki ga ni razumel in ga potemtakem tudi ni bogve kako pritegnil.

				“Ta drevesa, ta avto, vsi smo eno,” je evforično razlagala Elza in spet potegnila.

				“Kako pa ste prišli,” se je Šofer začudil, “do takšnega spoznanja?”

				Elza se je zahihitala in si popravila lase. “Razodelo se mi je, kakopak.”

				“Ah,” je rekel Šofer in pomignil, da bi še enkrat potegnil. Zdaj je tudi sam dlje zadržal dim v sebi. Ko je izdihnil, je vprašal: “Pa ste prepričani, da se vam je razodela prava reč?”

				“Kako to mislite?” se je Elza zmedla.

				“No,” je šofer zavrl pred semaforjem, ker je v zadnjem hipu opazil rdečo luč, “človek ne more biti nikoli prepričan. Meni naprimer se je enkrat razodelo, da sem pravzaprav odličen šofer in sem se prijavil za kaskaderja... No, od takrat naprej imam umetno koleno, če tega niste vedeli.”

				“Oh,” se je Elza zarežala, “to je pa zanimivo. Veste, tudi z vašim umetnim kolenom sva eno.”

				“Jaz mogoče že...” Zapeljal je skozi križišče, zavil na prvo stransko cesto, kot mu je Elza velela in potem še na drugo stransko cesto za ovinkom.

				Ni opazil, da si je Elza medtem prižgala že drugo cigareto z marihuano, zdrznil se je, ko je z glavo pokazala proti nebu. “Prihajamo z drugačnih dimenzij.” Vtaknila je joint šoferju v usta, odprla vrata vozila in zavriskala.

				“Nehajte,” je Šofer zaklical in upočasnil vožnjo, “padli boste ven!!!”

				Elza ga ni poslušla.

				“Pozdravljeni, prijatelji,” je klicala, “prihajam...”

				Šofer je sunkovito zavrl. V eni sami sekundi se je rešil varnostnega pasu, zategnil ročno zavoro in skočil iz avtomobila. Vse to je opravil zares mojstrsko, če upoštevamo, da je v levici še vedno stiskal zvito marihuano.

				“Gospa Elza!” je zaklical, “pri priči se spustite dol!”

				Še enkrat je potegnil, preden je odvrgel joint, in zapihal proti nebu, koder je Elza lebdela kot lahen oblaček. Svetlo rumena obleka ji je plapolala okrog vitkega telesa. Vse skupaj je delovalo zelo pravljično.

				“Pridite dol, sem rekel!!!”

				Elza se je zahihitala:

				“Tako lepo je, tako svobodno.”

				“Če pri priči ne pridete dol,” je Šofer zdaj zacepetal z nogami, “se bom odpeljal nazaj.” Postavil se je v rahlem razkoraku, uprl roki v boke in udarjajoč z nogo ob tla odšteval čas svojega potrpljenja.

				“Že prav,” je Elza rekla navidez užaljeno. Stegnila se je in se v gibu lahnega gosjega perja spustila na tla. Potem je otresla z glavo in Šofer bi bil v tistem trenutku prisegel, da je bila videti drugačna kot sicer.

				Vendar o tem ni hotel premišljevati. Slišal je, da kajenje marihuane povzroča tudi halucinacije. Sedla sta torej v avto in nadaljevala pot.

				35. poglavje

				Robert Q. se je vračal s poznega kosila, ki ga je bil zaužil v restavraciji ob bencinski črpalki, ko si je sredi poti premislil. Obrnil se je in se napotil proti ulici, kjer je živela novinarka, katero je spoznal prejšnji večer. Še vedno neizkušen v svoji vlogi znanstvenika z nemogočo nalogo, ki mu jo je zadal Pepe, se je ustavil v cvetličarni in kupil vrtnice.

				Potem je poiskal blok, se povzpel po stopnicah in pozvonil pri vratih.

				Kornelija Liza Mele mu je prišla odpret v spodnjem perilu. “Oh,” je rekla preveč navdušeno, “oh, vi ste.”

				Robert Q. je pokimal in strmel v vrtnice, ker bi ga pogled na njeno razgaljeno telo utegnil zmesti.

				“Vstopite,” se je Liza nasmehnila in mu pridržala vrata, da je stopil v vežo. “Ravno prišla sem,” je potem stekla v dnevno sobo, koder si je oblekla trenirko.

				Robert Q. je prišel za njo, počakal, da se je oblekla, nakar ji je pred nos pomolil rože. “Za vas so,” je bleknil.

				Lizi je postalo nerodno. Ozrla se je okrog sebe, potem jih je vzela in odnesla v kuhinjo, koder jih je dela v vazo.

				“Nisem si mislila,” mu je rekla od tam, “da se boste še kdaj oglasili.” V hladilniku je poiskala pločevinki piva in ju prinesla v dnevno sobo. “Presenetili ste me.” Prišla je nazaj v dnevno in sedla na fotelj nasproti njega. “Postrezite si,” je pokazala na pločevinko piva in si prižgala cigareto. Potem ga je opazovala, kako je v roki potežkal pločevinko, jo odprl, napravil požirek in jo potem spet pomencal v roki.

				Odkašljal si je in spet napravil požirek. Očitno je bilo, da ji želi nekaj povedati, pa ne najde načina, kako bi začel.

				“Morda,” mu je želela pomagati, “bi šla nocoj skupaj na večerjo?” Pogledala ga je s svojimi kostanjevimi očmi in upala, da bo privolil. Že lep čas - se pravi odkar je nehala hoditi z Markom, in od tega je bilo zdaj že sedem let - se ni zapletala z moškimi. Tu in tam se je dala dol s kakšnim čednim študentom, morda akviziterjem, če je zamujala s stanarino, tudi s hišnikom. Sicer pa ni imela časa za ljubezen in ker jih je imela šestindvajset se ji je zdelo, da bo tako ostalo za vselej. Njene vrstnice so že najmanj dvakrat rodile, nekatere so se celo že ločile.

				Morda bi šla v kino?” je spet vprašala, ker na prvo vprašanje še ni odgovoril. “Ob osmih vrtijo Dan neodvisnosti.”

				“Ne,” je Robert Q. odkimal, “sem ga že videl.”

				“Oh,” je Liza zvenela razočarano. Vstala je in šla po pepelnik, ki ga je imela na pisalni mizi. “Kaj pa ob šestih. Možje v črnem so.”

				“Ne, nobenih takih filmov,” je Robert Q. odrezal.

				“Ne marate fantastike?” Spet je sedla v fotelj in položila pepelnik na klubsko mizico. Potem si je tudi sama odprla pločevinko.

				“Ne, da ne bi maral fantastike,” je Robert Q. tehtal besede, “ampak včasih se človeku zgodijo reči, za katere si nikoli ne bi želel, da bi se mu, razumete? Preveč fantastike lahko škodi.” Spil je nekaj piva in si odkašljal. “Ko bi vam rekel, da se je nad mestom pojavil stvor z drugega planeta, bi mi vi rekli, da gledam preveč fantastičnih filmov.”

				“Oh,” je Lizi kapnilo, “vem kaj hočete reči.”

				“Res veste?” si je Robert Q. oddahnil.

				“Od svojega ljubezenskega življenja,” mu je razložila, “ne pričakujem, da bi bilo pravljično. Kot v filmih, saj veste. Tega se vam res ni treba bati.”

				“No,” je Robert Q. zinil, ker ni vedel, kaj je s tem mislila.

				Namenila mu je topel pogled, ko je dodala: “Moje kriterije več kot zadovoljujete.”

				“Kaj zadovoljujem?”

				“No,” je vstala in prisedla k njemu na zofo, “čas beži, ni da bi ga zapravljala. Se vam ne zdi?” Pobožala ga je po stegnu, kar je pri Robertu Q. tirjalo takojšnjo reakcijo. Odskočil je in se nejeverno zastrmel vanjo.

				“Niste me razumeli, gospodična Liza.” Gledal jo je, kako sta ji usahnila nasmešek in lesk v očeh. “Žal mi je, ampak hotel sem vam povedati nekaj povsem drugega.”

				“Nekaj povsem drugega,” je trpko ponovila in se sklonila k pepelniku, v katerem je zmečkala cigareto.

				“Hotel sem vam povedati, da evakuirajo Zemljo,” je zdaj Robert Q. dvignil rečno zaporo, ker ni več hotel zapravljati časa. “In na evakuacijo se moramo pripraviti.”

				Liza je trdo odložila pločevinko na mizo.

				“Vi kot novinarka,” se je Robert Q. boril z njeno logiko, “bi se lahko pobrigali za Zemljane in mi pomagali.”

				Strmela je vanj in zdelo se je, da ne namerava ničesar reči.

				“Vam je vseeno, če vsi ponorimo, crknemo?!” Besno je zakorakal po prostoru, se pri stopnicah, ki so vodile k njeni pisalni mizi obrnil in ji zalučal: “Pišete o prekupčevanju s kondomi v pomarančah, nočete pa pisati o evakuaciji Zemlje.”

				“Kako pa veste,” je zdaj Liza zavpila, “da je prokleti Berger švercal ola gume?”

				“Vem,” je bleknil, “o tem že vrabci na strehi čivkajo. Nič novega niste odkrili.”

				“Aja,” je Liza zadirčno ugovarjala, “zakaj pa mi potem ponujajo pet tisoč mark, če tega ne objavim.”

				“Ker se očitno tega bojijo.”

				“Točno,” se je Liza strinjala, “cvikajo in to mi je všeč.”

				“Ampak, kaj boste pa zdaj? Poiskati morate novo, še bolj vročo temo, če se lahko izrazim v vašem žargonu,” ji je Robert Q. podtaknil mino.

				“Morda res.”

				“In ker gre pri evakuaciji za vse človeštvo, bi bila to morda zares vroča tema, se vam ne zdi?”

				“Seveda se mi zdi, čeprav nimam pojma, kaj naj bi evakuacija pomenila in čeprav vam tega sploh ne verjamem.”

				Robert Q. se je nasmehnil. “Pojdite z menoj, nekaj bi vam rad pokazal.”

				36. poglavje

				“Nikoli in nikdar,” je cvilila Mimi in skakala po Diktatorjevi pisarni, “ne bom tega dovolila!”

				Diktator je nepremično strmel v konice svojih prstov in poskušal ostati miren, kar je bilo presneto težko. Znašel se je v živem pesku nepojasnjenega dogajanja. Besnel je nad položajem, in bil nemočen, da karkoli spremeni.

				“Ljubim te in ne bom dovolila, da greva narazen samo zato, ker sem poročena.” Mimi je bila vztrajna. Izjokala je že za dober ribnik solz, oba sta že rahlo tonila v njem, pa ju to sploh ni posebej vznemirjalo.

				“Reci že kaj, Danijel,” je zahlipala, “prosim.”

				Diktator je odmaknil pogled s konice svojih prstov, vzel zdaj že prazno steklenico v naročje in se potegnil v svoj usnjeni naslanjač. Ničesar več ni imel povedati.

				37. poglavje

				Zleknjen na hrbtu in z dolgimi nogami opirajoč se ob brezino deblo, je Fonza ležal v travi, žvečil travno biljko in zrl v nebo. Po tistem, ko je pobruhal tla hodnika v uredništvu, od koder je potem zbežal kot bi mu gorela stopala, je bil podoben le še polovici odsekanega drevesa.

				Dozdevalo se mu je, da mora biti to tisti del, ki se ne drži več zemlje. Nekaj posušenih vej, s katerimi bodo podkurili v kaminu in pričarali pravljičen družinski večer.

				Kako nepomembna vloga. Ne član družine niti ogenj v kaminu, samo dračje, s katerim podkurijo.

				Spoznanje ga je zabolelo v vseh udih naenkrat, nakar se mu je zapičilo v prsi in ga napravilo presneto žalostnega. Še bolj zavzeto se je zazrl v nebo in čakal na znamenje, ki bi vsaj malenkost osmislilo njegovo bivanje. Bilo je povsem nerazumljivo, da bi začel živeti tako skrajno nesmiselno življenje. Bilo bi povsem vseeno, morda celo boljše, če bi bil kontejner, motorka, cigaretni čik. Potem se je štorasto dvignil in se sprehodil po svoji restavraciji na prostem. Šel je do mize in s pestjo močno udaril po njej. Zarjul je od bolečine. Lahna sapica je pozibavala brezine veje. Nečesa se je spomnil. Stopil je malo vstran in potem življenju z vso močjo zagrozil, da bo padel v depresijo. Takoj, če mu pri priči ne dodeli pomembnejše vloge, bo padel v globoko depresijo.

				Brezine veje so se razigrano zasmejale, kar je Fonzo razbesnilo. V dokaz, da misli povsem resno, je splezal na bukev ob šotoru. Priplezal je nekje do sredine, ker ga je dajala višinska vrtoglavica, poiskal kolikor toliko močno vejo, se vzravnal in še enkrat glasno zavpil, da bo svoj skok v depresijo tudi simbolično uprizoril. Življenju je dal še nekaj sekund časa, da si premisli in mu končno dodeli pametnejšo vlogo.

				“En, dva,...”

				38. poglavje

				Šofer je bil še vedno zadet, ko mu je Elza rekla, naj pri naslednjem odcepu zavije levo. Ubogal je. Zapeljal je po makadamski cesti, za katero se je čez nekaj metrov izkazalo, da je le gozdna pot. A to ga ni vznemirilo. Morda zato, ker je med vožnjo že nekaj časa prepeval Makareno in bil nasploh videti razposajen.

				“Zdaj zavijte na travnik,” je Elza rekla in počakala, da je parkiral. Potem je navdušena izstopila.

				“Čudovito je tukaj,” je zaklicala. Stekla je mimo lesenih miz do kotla, ki je stal pod razpeto vojaško plahto. Kako lepo - je pomislila - da se je naučila leteti. Ni ji bilo treba iskati novinarke, sama je odkrila Fonzino restavracijo na prostem.

				“Izgleda, da ga ni,” je rekla Šoferju, ki je v ritmih Makarene pricapljal do nje in zraven ves čas mahal z rokami in ritjo, kot se ga naučili v plesnem tečaju za odrasle.

				Razgledala se je naokoli, nakar je na ves glas zaklicala:

				“Fonza!”

				“Tri... Misliš resno?”

				“Fonza?” Elza je pogledala navzgor.

				“Ko bom enkrat skočil, bo prepozno.”

				“Ah,” Elza je poskočila, “na drevesu si!”

				Fonza jo je opazil.

				Pozabil je na namen, da skoči v depresijo. Namesto tega je skočil sestrični v objem, pri tem pa pozabil, da še vedno stoji na drevesu.

				“V torek,” je Elza pozneje, ko so že jedli tofu na Fonzin način in kuhano cvetačo, povedala, “je pogreb. Barni je umrl.”

				“To je torej.” Fonza se je zamislil. “Boljše pogreb, kot pa da z mano podkurijo.”

				Elza se je zahihitala in povedala, da se je naučila leteti.

				“No,” je Fonza zacmokljal, “o tem nisem ravno prepričan. Vedno si se bala letal.”

				Elza ga je nagajivo pogledala, zamižala in se dvignila s klopi. Poletela je, tako kot prvič, in se nekaj metrov nad tlemi zazibala v svoji rumeni prosojni oblekici.

				Fonza je obstrmel.

				“Kadila je,” mu je pojasnil Šofer in jedel na prej.

				“Ne moreš si misliti,” je Elza zaklicala dol, “kako enostavno je. Samo privezan ne smeš biti. Na nič.” Spet se je zhihitala in napravila nekaj premetov. “Bi poskusil?”

				Fonza je odkimal.

				“Daj no, ti boš zmogel.”

				Fonza je še bolj vztrajno odkimal: “Ne morem, zdaj imam restavracijo in bil sem v časopisu in... Zaljubil sem se.”

				Elza se je kot peresce spustila nazaj na klop in oči so ji zažarele:

				“Zaljubil?”

				Fonza je pokimal.

				“To pa je novica.”

				Fonza je spet pokimal.

				Šofer je pojedel in si popivnal kotičke usten z robcem, ki ga je potegnil iz suknjiča.

				“Se bova zdaj vrnila,” je vprašal Elzo, “če ne, bi jaz malo zadremal.”

				“Vrnila, kakopak,” je rekla Elza. “Vsi trije gremo.”

				39. poglavje

				Kar je govoril Robert Q., se je Lizi zdelo privlečeno za lase. Vendar ji je bil znanstvenik všeč. Povabil jo je bil v svoje stanovanje, v katerem jo je namesto na posteljo posadil za računalnik, potem pa zaprepadeno ugotovil, da mu internet ne dela več.

				Vseeno se je odločila, da bo sledila njegovim trčenim idejam. Navsezadnje je ostala brez tem, o katerih bi se splačalo pisati. Nečesa pa se je vendarle morala okleniti. In bolje nečesa večjega, nečesa takšnega, kar je vpletalo celo človeštvo.

				Mahnila jo je v uredništvo, sedla za računalnik in napisala pomembno obvestilo o evakuaciji Zemlje. Seveda si je dala duška in njena domišljija je dobila peruti.

				Zmotila jo je klepetava kolegica, ki je z osvežilcem prostora privihrala v pisarno. “Še vedno smrdi,” je rekla, “poštar nam je dopoldne pobruhal hodnik.” Prekrižala je roki na prsih, rekla še nekaj krepkih čez poštarja, nakar jo je zanimalo: “Si prišla zaradi leteče babe?”

				Liza je odkimala.

				V tistem je noter pridirjal Pedi - Diktatorjeva desna roka:

				“Tip iz vasi trdi, da jo je slikal. Bilo bi bombastično, si predstavljata, če bi fotke uspele.” Pomel si je dlani in sedel za svoj računalnik.

				“Prekleti telekomovci,” je zaklel, “internet še zmeraj ne dela.”

				“Jaz sem slišala,” ga je prekinila klepetava kolegica, “da so krivi tipi od mobitela.”

				“Zmeraj tipi,” je Pedi vzrojil, “morda so krive leteče babe. S svojimi kurjimi možgani se lahko mimogrede zabijejo v kakšen drog in vse skupaj uničijo.” Zapiskal je: “Kje naj zdaj najdemo kakšne podatke o letečih čarovnicah.”

				Liza se je obrnila k njemu: “O kakšnih letečih ženskah pa sploh govorita?”

				“Kaj ne veš? Dober kilometer iz mesta so jo videli vaščani. Zakaj pa si sploh tukaj?”

				“Napisala sem obvestilo, misliš, da ga bo Diktator objavil?”

				“Daj sem.” Vzel je disketo, da bi jo pozneje odnesel k urejevalcu teksta, ki je zaradi svojih razlogov delal v drugem prostoru, nakar se je spomnil: “Lahko bi mi pomagala. Zbrskaj podatke o letečih ženskah.”

				“Kje pa naj jih dobim. Sobotno popoldne je,” se je Liza branila.

				“Kaj pa tvoja upokojena natakarica? Nisi rekla, da ima okultne sposobnosti?”

				“Ne misliš resno. Ženska je jezna name, ničesar mi ne bo povedala.”

				“Jaz,” jo je izval, “ti objavim obvestilo, ti pa obišči staro. Zmenjeno?”

				Liza se je vdala. “Okej, saj tako ali tako ne bo več dolgo trajalo.”

				40. poglavje

				V vesolju se širi precej čuden pregovor, ki pravi, da je resnic toliko, kolikor je vznesenih sanjačev, ki jo iščejo. Ko se ti naposled sprijaznijo s tem sicer zelo nelogičnim dejstvom, ponavadi skomignejo ‘No ja, potem je pa itak vseeno’ in živjo naprej svoje ustaljeno življenje. S to razliko, da prodajo revolver, s katerim so prej prisiljevali otroke k nedeljski maši, in morda celo motiko, ki jim je služila za spodkopavanje sosedovega mnenja.

				Debela upokojena natakarica ni prodala ne motike ne revolverja. Do zob oborožena se je spravila pisat pismo užaljene bralke. Togotno je zavihtela svinčnik in zraven ogorčeno sopla s težkimi dojkami, ki v svojem življenju niso imele priložnosti nikogar podojiti. Napisala je uvodni stavek, ko je nekdo potrkal pri vratih.

				Odsopihala je opret in zunaj najprej opazila Fonzo.

				“Tole,” ni bil sam, “je moja sestrična Elza.” Debela gospa jo je ošinila s pogledom, nakar ji je pozornost pritegnil možicelj, ki je stal ob njej.

				“In vi,” je zasopla, “ste gotovo njen oče.”

				“Ne, ne,” se je droben mož stresel, “Šofer sem.”

				“Oh,” se je debeluharica skoraj vzburila, “kako čudovito.”

				“Leteti zna,” se je Fonza pohvalil in mislil na sestrično.

				Debela upokojena natakarica pa na Šoferja, ki je tonil v njenih bujnih nedrjih.

				“Na pogreb gremo,” Fonza ni ničesar opazil.

				Debela gospa je prikimala, še naprej močno dihala in se nasmihala Šoferju. Tudi ta si jo je z zanimanjem ogledoval.

				“Deseta pocitrana kuzla,” je naenkrat izstrelil, “saj to sti vi! Bral sem vaše knjige o pozitivnem mišljenju, joj mene, kako sem navdušen...”

				Debela gospa je zažonglirala z očmi.

				“Zmeraj sem si želel srečati vas, joj mene, vam pravim... Toda zdaj sem še v službi, tadva peljem na pogreb... Morda bi, če smem biti predrzen, morda bi šli z nami...”

				“V čast bi mi bilo.” Debela gospa ga je obožujoče pogledala.

				Potem je Šofer povedal, da mora prej posikati še bencinsko črpalko - kar je bilo za sobotno popoldne, ko so črpalke ponavadi zaprte - skrajno viteško dejanje.

				Debela gospa se je kar topila od njegove prisotnosti.

				V njeno pravljično idilo sicer ni prihajalo preveč ljudi. Tu in tam Fonza, zadnjič tista nesramna novinarka, sicer pa samo stranke, ki so ji navjkljub temu, da so bile vse skupaj dolgočasne in zaskrbljene, plačevale za njene vedeževalske usluge.

				“Upam,” je rekla Šoferju in ga pospremila do vrat, “da se ne boste predolgo zamudili.”

				Njene besede so ga pospremile po stopnicah. Opotekel se je in potem ritensko odjadral mimo zelenjavnega vrta.

				Nikoli prej se upokojeni natakarici ni zazdelo, da bi bil pogled z njene verande na vrtni labirint lahko tudi romantično doživetje. Sploh pa nikoli prej ni spremljala s pogledom moškega, ki bi ji ves omotičen pošiljal nazaj zaljubljene poglede, se odbijal od žive meje in naposled le našel izhod do avtomobila. Zrla je za njim še potem, ko se je po makadamu zakadilo od njegovega presunkovitega speljevanja. Zrla je torej tja in se utapljala v sokovih svoje poplavljene klopotače, ko jo je spreletelo, da obraz, v katerega strmi, sploh ni obraz, ob katerem bi se smela zvijati v kakršnikoli ekstazi.

				“Vi,” je histerično kriknila.

				“Jaz,” je Liza mirno rekla, “prišla sem se opravičit.”

				“Ne sprejmem nikakršnega opravičila,” je debeluharica siknila, “pri priči se poberite od tod.”

				“Toda,” je Liza vztrajala, “rada bi vas prosila za nasvet...”

				“Nobenega nasveta, ni šans! Adijo!”

				41. poglavje

				Trenutek, ki je sledil, je bil za Fonzo več kot usoden. Stopil je ven, da bi pogledal, na koga se stara debeluharica tako nevljudno znaša, ko je zagledal Lizo. Kri se mu je z dvojno hitrostjo pognala po žilah, zvišal se mu je krvni tlak, tako, da je grenko pomislil na telovadbo, ki jo je zadnje mesece zanemarjal. Pojavile so se mu celo težave z dihanjem.

				Čeprav je bil trenutek usoden - Fonza nanj ni bil pripravljen.

				Ko je stopil na verando, kjer je stala novinarka s prečudovitim imenom, je enostavno otrpnil. Vse, kar je mogel spraviti iz sebe, je bil en sam zavijajoči: “Eeeem...”





N E D E L J A




				42. poglavje

				Diktatorja je prebudilo sunkovito trkanje, ki ga niso mogla ublažiti niti tapicirana vrata.

				Zaspal je v svojem pisarniškem fotelju s prazno steklenico v naročju, medtem ko je Mimi smrčala na trdem lesenem stolu, namenjenem gostom.

				Ko se je zdramil, je skušal urediti misli, vendar se mu je poskus kmalu izjalovil. Vstal je, si popravil kravato, zatlačil srajco za hlače, si poravnal še križ, pri čemer ga je zbodlo v prsnem košu, in si pomencal oči.

				Počakal je, če bo morda vstopila tajnica, in ob tem pozabil, da ob nedeljah prihaja šele ob dvanajastih. Počakal je torej, da je pri vratih še enkrat potrkalo, in poskušal zbudil Mimi. Ni bil pripravljen na nikakršno soočanje s svetom in ljudmi, toda Mimi je smrčala naprej. Nogi in roki sta ji neestetsko viseli s stola, spominjala je na hobotnico. Zasmilila se mu je, vendar je ni več skušal zbuditi. Sklonil se je in pobral enega od telefonov, da bi poklical v uredništvo, a ta ni delal. Še enkrat je pogledal proti speči Mimi, nakar je šel - sila besen - odpret.

				“Dober dan,” ga je pozdravil suhljat možic v šoferski uniformi. V roki je držal izvod časopisa. Rekel je: “Vi ste urednik, kajne? No, slučajno sem prebral novico in gotovo vas bo zanimalo...” Sklonil se je bliže in pri tem zaznal smrad, ki se je širil od Diktatorja. “Osebno je poznam,” je šepnil, “letečo žensko osebno poznam.”

				Diktator, ki že nekaj časa ni ne bral ne urejal časopisa in je bil po svoji volji popolnoma odtrgan od sveta, ni imel pojma, kaj mu možicelj pripoveduje. Brez vsakršnekoli vljudnosti mu je pred nosom zaloputnil vrata in se vrnil v svoj fotelj.

				43. poglavje

				Nihče natanko ne ve, zakaj so ob nedeljah mestne ulice mrtve. Morda zato, ker natakarice v bistrojih prebirajo doktor romane, ali pa zato, ker se vsakomur, ki se iz živega dolgčasa znajde na ulici, zazdi ozračje sumljivo tiho, in jo spet odurha tja, od koder je pritaval.

				“Prekleta nedelja,” je zahripal Fonza in se pretegnil na verandi pred hišo debele stare gospe. Elza je letala nad zelenjavnim vrtom, kar mu je zdaj začelo iti že na živce. Debela gospa je zalivala svoje balkonske rastline. Pri tem sta ji dojki v oprijeti obleki živahno poskakovali. Vsi so čakali Šoferja, ki se še vedno ni vrnil s svojega lova za bencinom, da bi jih odpeljal na pogreb.

				44. poglavje

				Popolnoma odtujen od sveta in zatopljen v patetično samopomilovanje se je Diktator tisto nedeljo počutil do konca ničevo.

				Mimi se je počasi prebujala in se poskušala sestaviti v drobceno žensko telesce, kakršnega je bila vajena, a ji to zdaj ni šlo prav dobro od rok.

				Po tistem, ko ga je obiskal čudak in mu rekel, da pozna letečo žensko, je Diktator odkorakal ven in si v kiosku kupil izvod časopisa. Prelistal ga je, čeprav bi bilo bolje, da ga ne bi. Na mestu, kjer je ponavadi objavljal svoj stolpec, se je zdaj svetilo Lizino obvestilo. Prebral ga je in nič mu ni bilo jasno.

				Nekaj strani naprej je nerazpoznavna fotografija, ki naj bi jo posnel neki vaščan, oznanjala, da gre za letečo žensko, morda devico Marijo, ki se je prikazala okolišanom.

				“En dan,” je zajamral predse, “en samcat dan, pa gre vse narobe.”

				Zarenčal je proti prodajalki v kiosku in ji zalučal časopis nazaj v vetrino.

				45. poglavje

				Čeprav smo zgoraj omenili, da so ob nedeljah ulice mrtve, in da je to skorajda postalo že pravilo, je na tem mestu treba zapisati, da vsako nedelja le ni prav tako.

				Natakarice v bistrojih in kavarnah so s svojimi zdelanimi žepnimi izdajami romanov stopile na pragove, naključni sprehajalci pa so radostno ugotovili, da se tisto nedeljsko opoldne začuda nekaj vendarle dogaja. Zgolj iz radovednosti so postali na osrednjem mestnem trgu, kjer se je zdaj takšnih firbcev nateplo že za dva avtobusa.

				Na stopnici ob vodometu, ki ga je zadnje čase zmočila samo še kakšna poletna nevihta, je mestni župan glasno ponavljal številke v mikrofon. Ozvočenje in potrebno tehniko so mu priskrbeli lokalni radijci, ki zdaj, ko so radijski valovi mrknili, tako ali tako niso imeli pametnejšega dela.

				Ko je župan že v tretje rekel: “En, dva, tri, samo preverjam.”, se je množica natepla okrog meter in pol visokega kipa, ki je bil že lep čas brez glave, tako da zdaj že nihče več ni vedel, komu v čast so ga bili sploh postavili. V lokalnem časopisu, ki mu je že desetletje poveljeval Diktator, so se o tej mestni sramoti že neštetokrat razpisali, pa zadeva še ni naletela na prava ušesa.

				In spet - tako kot vselej, kadar je šel tam mimo - je Diktator pomislil, da bi bil skrajni čas, da spomenik ali podrejo ali renovirajo.

				Potem je postal, ker je iz zvočnikov zadonelo:

				“Drage gospodične, gospodiči, drage gospe in gospodje... Tukaj smo se zbrali zaradi našega dnevnika, ki je, čeprav le lokalni, za našo dolino več kot pomemben, saj osvešča občanke in občane o naših podvigih, uspehih in načrtih, katerih - roko na srce - v zadnjem času res ni bilo malo... Naj omenim samo rekonstrukcijo mestnega pokopališča in odkritje termalnega vrelca, turističnega bisera naše doline...”

				Do kraja pobitega Diktatorja, ki se je sprehodil tam mimo, županov govor ni razvedril, pa čeprav je omenjal tudi časopis.

				“Nihče, drage občanke, dragi občani, ni nenadomestljiv. Morda bog, morda župan, nikakor pa ne urednik nekega lokalnega časopisa...”

				Zdaj je Diktatorja stisnilo nekje med jajcevodi in trebušno slinavko.

				“...Vsi smo bili priče neargumentiranim informacijam, ki so se zečele pojavljati v našem časopisu, čeprav le lokalnem...”

				Mlada mamica se je prerinila mimo Diktatorja in ga pri tem povozila z vozičkom.

				“V tej kritični situaciji,” je župan rekel in zraven zakrilil z rokami, pri čemer je mikrofon nevzdržno zapiskal, “ko smo ostali odrezani od sveta zaradi prekinjenih telekomunikacijskih zvez, je naš dnevnik ostal edini vir obveščanja.” Župan je malenkost utihnil in se prepričal, da mu ljudstvo sledi. “Vendar,” je poudarjeno rekel, “v našem časopisu, pa čeprav le lokalnem, ni niti besede o mrtvih telefonih in zmešanih radijskih postajah. To novico,” spet je poudaril, “smo morali prebrati v drugih časopisih. Sramota!”

				Diktator si je moral priznati, da ni vedel o prekinjenih telekomunikacijskih zvezah.

				“Srčika problema,” župan še ni povedal vsega, “tiči v uredniku, ki dopušča objavo nepopisno absurdnih pisarij. Spomnimo se samo udrihanja po znanstvenikih, danes pa še novica o letečih ženskah in tem, da so, oprostite izrazu, Zemljo ejakuvirali.”

				“Evakuirali,” mu je prišepnil tajnik.

				“Ejakulirali!”



				Da je Diktator postal bled kot stena, bi bilo brez smisla zapisati, ker je bil bled že nekaj dni, od objave kolumne, koder je čvekal o determinističnem kaosu in bilo bi povsem mogoče, da mu je prav skozi tiste nedokazane vesoljske špranje spuhtela tudi samozavest.

				Kot prazen sod, iz katerega ne priteče več kaplja uporabnosti, se je odvlekel nazaj v pisarno.

				46. poglavje

				“Pozdravljeni,” je dihnil Robert Q., ko mu je Liza po nekajkratnem zvonenju le odprla vrata. “Ste še spali?”

				“Nedelja je,” ga je pozdravila in se ovila v spalno srajco. Potem mu je namignila, naj vstopi.

				Robert Q. je sedel na zofo in se razgledal okoli. Povsod okrog, tudi na tleh, so ležali papirji.

				“Oprostite,” je Liza zamrmrala in se sklonila, da bi pobrala zmečkane liste s klubske mizice in zofe. “Sinoči sem...” Ni mogla dokončati stavka. Sesedla se je na zofo in se zastrmela v gostove čevlje. “Sinoči sem se odločila,” je ponovila, “da ne bom več novinarka.”

				“Tako?” jo je Robert Q. postrani pogledal. “Kakorkoli, prišel sem se vam zahvalit. Prebral sem obvestilo.”

				Liza ni rekla nobene le zastrmela se je spet v njegove čevlje. Po nekaj trenutkih, ko sta oba molčala in se je slišalo samo brenčanje nadležne muhe, je Liza le spregovorila: “Dovolj mi je.”

				“Dovolj česa?”

				“Naveličala sem se.”

				“Česa?”

				“Tega, kar počnem. Naveličala sem se tudi tega stanovanja in tega, da moram pisati stvari, ki si jih zmišljujeta Diktator in Pedi. Naveličala sem se čednih študentov in navelačala sem se zateženega hišnika. Pravzaprav sploh ne vem, kaj bi rada.”

				Robertu Q. se je zazdelo primerno, da jo prime za roko, kar je tudi storil. “Veste,” je zinil, čeprav ni vedel, kako bo stavek dokončal, “so stvari, ki jih ne razumemo. Včasih ne razumemo niti sebe.”

				Ker je Liza molčala, je nadaljeval:

				“Če sem čisto odkrit, tudi sam nimam pojma, kaj se dogaja z mano. Nisem znanstvenik, nisem podjetnik, še tega ne vem več, če sem res živ.”

				“Smešno,” je zdaj Liza le nekaj rekla, “ker se tudi meni tako dozdeva. Ne vem, kaj naj bi počela, a hkrati vem, da bi lahko živela popolnoma drugače. Vi ste mi to pokazali.”

				“Jaz?”

				“Seveda, to menda ja veste.”

				“Ne vem.”

				“Pač, drugačni ste. Niste moj tip, oprostite, ampak zdite se mi fantastični. Ob vas se mi je zbudila želja po spremembi, pa čeprav pojma nimam, kakšni.”

				“Torej,” je Robert Q. rekel, “storite nekaj, kar že dolgo niste, pa ste si želeli.”

				“Ja, čeprav še tega ne vem več, kaj si želim.”

				“Morda potrebujete čas, morda vas je smrt Barnija Bergerja prizadela bolj kot si mislite.”

				Zdaj ga je Liza prebodla s pogledom:

				“Veste, kaj mislim? Povedala vam bom. Mislim, da so mediji totalno brezvezni. Mislim, da naredijo več škode kot koristi. Ljudje smo tako čudni, se vam ne zdi? Mar ne bi bilo veliko bolj zdravo, če bi se vsak ukvarjal s seboj, s svojim partnerjem, otroki in s svojim vrtom. Ne pa, da se vsi ukvarjamo z vsemi in z vsem, medtem pa pozabljamo nase in svoje zadoščenje.”

				Robert Q. je moral priznati, da so njene besede smiselne.

				“Povem vam, Robert, da v tem, kar sem počela do danes, ne vidim nobenega smisla več. Pravzaprav si želim oditi nekam v gozd, prekopati kos zemlje in se ukvarjati z vrtičkarstvom. Nekam, kjer lahko brez skrbi in denarja normalno živiš in se ne obremenjuješ s tem, kdo si in kaj naj bi jim dokazal.”

				Tudi zdaj je Robert Q. prikimal, da se strinja z njo.

				Potem sta oba strmela v prazno in dolgo časa nista nobene rekla. Dokler ni glasno kruljenje v želodcu Roberta Q. zarezalo v tišino. Bruhnila sta v smeh.

				“Želodec prav malo briga, kaj se meniva, a ne?”

				“Mislim, da ne. Stavim, da naju je hotel samo opozoriti, naj ga napolniva.”

				“Koliko pa je že ura?”

				“Ravno pravšnja za kosilo. Bi imeli kaj proti, če vas povabim ven?”

				“Mislim, da ne.”

				47. poglavje

				Po tistem, ko je nekako dvignila levico, se je oprla na desnico in se poskušala spraviti pokonci. Pri tem ji je levica omahnila na koleno, ki je bilo zvito nekje med vratom in pazduho. Napela je vse moči in naposled le vstala, še vedno rahlo spominjajoča na obliko lesenega stola, na katerem je prespala noč.

				Poravnala si je bluzo, si potegnila krilo na kolena ter se razgledala po pisarni.

				“Ne!!!” Pogled se ji je prikoval na okensko polico, na kateri je ob odprtem oknu stal Diktator in ji kazal hrbet.

				“Danijel!!!” je zakričala, pa je bilo že prepozno. Diktatorju je spodrsnilo na polici.

				Planila je pokonci, pri čemer je okončine niso ubogale. Potem je odklecala do okna in se sklonila ven. Ob tistem, kar je zagledala, se ni onesvestila, dasi se ji je zvrtelo v glavi.

				Diktator je lebdel v zraku in jo nemočno opazoval. Ko se je pomirila in si nekajkrat pomela oči, ji je rekel, da ne zdrži več. To je storil tako, da jo je pogledal naravnost v oči in poudarjeno spregovoril: “Mimi, ne morem več.”

				“Lahko,” je zašepetala Mimi, ki ni bila čisto prepričana, da se je že zbudila, “moraš, Danijel.”

				“Bil sem tam in videl, kako župan tolče čez mene. Konec je. Z mano je konec.”

				“Daj,” je pomolila svojo krhko desnico proti njemu, “pomagala ti bom.”

				“Ne bi imelo smisla,” je Diktator odkimal.

				Mimi se je še bolj sklonila ven: “Ti se samo mene primi, Danijel. Potegnila te bom nazaj.”

				“Nočem nazaj,” je Diktator trmasto pribil.

				“Ampak, Danijel,” je zdaj Mimina desnica zatrepetala, “saj se imava vendar rada... Prosim te.” In mu je spet pomolila roko.

				“Zakaj pa si mi rekla,” je zdaj Diktatorju šlo na jok, “da si poročena?”

				“Ker sem res.”

				Od nekod se je vzel severni veter in Diktatorja zazibal.

				“Vidiš,” je prestrašen zavpil, “nimaš me rada.”

				“Primi se me,” ga je Mimi rotila, “zaupaj mi.”

				“Me imaš rada ali ne?” je vpil Diktator.

				“Ukazujem ti, da mi zaupaš, Danijel!” je zavpila tudi Mimi in to z glasom, ki ga njeni postavi nihče ne bi pripisal. “Takoj!”

				Kot deček pred materjo, se je Diktator pohlevno povzpel nazaj do okna in se osramočen spustil v pisarno. Stopil je do sobnega bara, kjer si je natočil kozarec viskija. Ko je zlil vsebino vase, se je obrnil k Mimi.

				“Oprosti,” je zinil, “ampak mislim, da me je za trenutek odneslo.”

				“Ja,” je Mimi zinila nazaj, “mislim, da te je res.”

				48. poglavje

				Odločila sta se za kitajsko restavracijo. Liza še nikoli ni jedla v njej, Robert Q. pa je že komaj čakal, da okusi pekinško raco, ki jo je v svojem - prejšnjem - življenju brezpogojno oboževal.

				Parkirala sta pri banki, ker ob nedeljah pajki niso obratovali in peš zavila proti mestnemu trgu. Presenečena nad gnečo, sta stopila pogledat, kaj se dogaja.

				“Hej,” je zavpil Robert Q., saj je prepoznal možiclja s čepico, ki je skočil na oder, “moj šofer!”

				“Nisem vedela, da imate šoferja.”

				“Torej,” je Robert Q. popravil napako, “včasih sem ga imel. Kaj pa počne?”

				Oba sta videla, kako je možicelj s čepico iztrgal mikrofon iz županovih rok in se zadrl vanj:

				“Osebno poznam letečo žensko!”

				Množica je bruhnila v smeh.

				“Njen šofer sem,” možakar si je snel čepico in se potolkel po udrtih prsih, “šofer leteče ženske.”

				Med salvami smeha, sta dva iz lokalnega radija možakarja s čepico na silo odpeljala z odra, medtem ko je županov tajnik nekaj zasopel v opravičilo. Potem je krmilo spet prevzel župan.

				“Oprostite za ta incident. Drage gospe, gospodje, zdaj vidite, kako vpliven je naš časopis, v katerem pišejo o leteči ženski in Zemljini ejakulaciji...”

				“Evakuaciji,” ga je popravil tajnik.

				Liza in Robert Q. sta se spogledala. “Govorijo,” je Liza prva pomislila naglas, “o obvestilu.”

				“O moji nalogi!”je dodal Robert Q. Ni mu bilo treba dvakrat reči. Stekel je po stopnicah, župana vljudno prosil za mikrofon in oznanil:

				“Zemljo so res evakuirali!”

				Ker je med ljudmi nekaj završalo, je pohitel:

				“Vam prekinjene telekomunikacijske zveze niso zadosten dokaz?”

				Množica je napravila prostor vozilu, ki je zapeljalo k stopnicam.

				“Vse, kar moramo storiti,” je donel Robert Q., “je to, da...”

				“Robert!!!”

				“...je to, da...”

				“Robert, poklicali so rešilca!!!”

				Robert Q. je zdaj za Lizinim hrbtom opazil vozilo, iz katerega sta izstopila možakarja v belem. Približevala sta se mu v stilu krotilcev levov. Izrabil je še zadnje sekunde in zavpil v gnečo, naj se pripravijo na izstop. Potem jo je ucvrl mimo vodnjaka, tik preden bi ga bolničarja strateško ulovila v prisilni jopič.

				“Odločno predlagam,” se je župan spet dokopal do mikrofona, “da takoj zamenjamo urednika časopisa!”

				“Ampak,” je zašepetala mamica z vozičkom kolegici pri spomeniku, “jaz sem jo tudi videla, letečo žensko.”

				49. poglavje

				Zgodba, ki jo je bil nameraval prodati, bi ga rešila šoferskega poklica. Prosto bi lahko slonel na pultu s prodajalcem ocvrtega krompirčka, igral poker in filozofiral o smislu življenja. Toda imel je smolo. Nikogar ni zanimalo, da pozna letečo žensko, o kateri so pisali v nedeljskem izvodu dnevnika. Morda, je premišljeval, jo bo prodal večjim časopisom in revijam. Morda celo televiziji in radiu, ko bosta spet začela obratovati. Do tedaj bo pač počakal, poiskal bencin in se vrnil po Elzo, da jo odpelje na pogreb.

				“Res ste prijazni,” je rekel taksistu, ki mu je bil pripravljen odstopiti nekaj svojega bencina. Po cevki ga je spuščal v kangljo.

				Šofer mu jo je pridržal, čeprav bi taksist delo lažje opravil brez njegove pomoči.

				“Ste včeraj,” ga je čez čas vprašal, “videli tod letati kakšno žensko?”

				“Nubene babe,” je zinil taksist in ocenil, da je bencina v kanglji dovolj, “zakuga?”

				“Ker jo poznam. Osebno.” Potem je vzel kangljo in se taksistu še enkrat zahvalil za pomoč. “Njen šofer sem.”

				Taksist je zazijal za njim in ni mu bilo jasno, zakaj bi leteča ženska potrebovala svojega šoferja.

				50. poglavje

				Race na pekinški način niso imeli na jedilnem listu, zato se je Robert Q. odločil za piščanca. Toda jed mu ni teknila. Zrl je predse in spregledal, kako je sesekljano piščančje meso v čilijevi omaki plesalo striptiz, skrajno erotično poziralo iz lončene skodele, se ovijalo v pekoče omame, skratka uporabilo vse svoje čare, da bi ga tisti, kateremu je bilo postreženo, poželjivo napičil.

				Toda Robert Q. je odložil palčke, s katerimi tako ali tako ni znal nikoli jesti, in se zamislil nad kozarcem vode, ki mu jo je bila postregla drobna ženica poševnih oči.

				“Na vabilu,” je rekel čez mizo Lizi, “je pisalo kdaj bo Bergerjev pogreb?”

				“Mislim, da je, zakaj?” Tudi Lizi hrana ni teknila.

				“Kar tako,” je Robert Q. zinil in še enkrat pomislil, če bi mu pekinška raca res šla bolj v tek kot piščanec. “Kdaj je torej?”

				“Kaj?”

				“Pogreb, vendar.”

				“Ah,” je Liza odložila pribor, “mislim, da v torek.”

				“V torek,” je Robert Q. dvignil pogled, “vam ne tekne?”

				Liza je odkimala. “Telekomunikacije so fuč, po zraku letajo ženske, Zemljo, pravite, evakuirajo... In če samo pomislim, da sploh še nisem bila nikoli zares zaljubljena,” si je obrisala prste v prtiček, “se mi zvrti v glavi. Kaj se dogaja, Robert?”

				“Mislim, da se dogaja nekaj mogočnega. Morda je imel Nostradamus prav. Vse skupaj mora biti ena velika finta. Kdo je pa še videl, da bi se take stvari dogajale zaradi ene trapaste slikanice...”

				“Zaradi česa?”

				“Ah, to sem rekel kar tako. Veste, bolj ko premišljujem, bolj se mi zdi, da sem vse skupaj samo sanjal. Morda nisem bil nikoli poročen z Elzo in nisem bil tisto, kar vseskozi mislim, da sem bil...”

				“Poročeni, ste rekli?”

				“To je - sanjal sem. Morda sem res samo en zavožen znanstvenik, ki se ne ukvarja z ničemer. Ne vem več, kdo sem in kaj tukaj počnem. In tista slikanica je morda le plod moje domišljije. Veste, kot otrok sem ljubil Ostržka...”

				“Tudi jaz,” je Liza prikimala.

				“Pepe me je fasciniral, če lahko tako rečem. Povsem mogoče bi bilo, da je vse skupaj fatamorgana. Nobene Merilyn nisem srečal, nisem bil v nebesih niti v peklu, in Pepe ne zahteva ničesar...”

				“Pač,” je Liza zdaj rekla, “od Ostržka je zahteval odgovornost, tega se verjetno spomnite.”

				“Ja, to že, ampak,...” Spet je pobral vilice in z njimi pobrskal po krožniku. “Ne,” je pribil, “tega ne morem verjeti.”

				“Česa?”

				“Kaj jaz vem, bolj ko premišljujem, bolj se mi vsiljuje misel, da sem kot Ostržek. Ampak tega ne morem verjeti, saj bi moral sicer zanikati vse, v kar verjamem.”

				“In to je težko,” ga je Liza pogledala izpod čela, “ker ste znanstvenik, kajne?”

				Robert Q. je odkimal.

				“Potrebujete dokaze, ni res?”

				 “Prosim vas,” je zinil, “pojdite z mano na pogreb.”

				“Kakšen pogreb?” se je Liza zmedla. “Ah, na pogreb. No, seveda, če vam to toliko pomeni.”

				“Ja,” je Robert Q. rekel predse, “morda mi bo potem vse skupaj postalo bolj razumljivo.”

				51. poglavje

				Pozno popoldne ali pa je bilo že zgodaj zvečer je leseni pod na verandi pred hišico upokojene natakarice zaškripal pod utrujenimi koraki.

				Debela gospa, ki je zalila že vse balkonske rastline, in se po njih lotila tudi vrtnic na prevleki svojega kavča, je klobasajoče stekla odpret. Ni se motila, bil je Šofer.

				Zasoplo se je vrgel v objem njenih bujnih prsi, čeprav tega gotovo ni nameraval in bi bilo potemtakem povsem mogoče, da so ga bujne prsi prve napadle.

				“Zdaj,” je junaško rekel, “lahko odrinemo.”

				Debela gospa ga je objela prek ozkih ramen in namignila proti Elzi in Fonzi, ki sta v dnevni sobi kadila marihuano. “Morda bi bilo bolje,” mu je pomežiknila, “da bi vožnjo preložili na jutri.”

				“Tudi lahko,” se je strinjal Šofer, “da ne bo spet letala.”



				Zdaj se je Elza zahihitala in mu ponudila zvito cigareto.

				Šofer je ni sprejel. Sledil je debeluharici v kuhinjo, koder mu je postregla z večerjo in mu pokazala pismo, ki ga je bila sestavila za rubriko pisma bralcev.





P O N E D E L J E K




				52. poglavje

				Robert Q. je v polsnu stegnil levico in mahnil po piskajoči budilki. Še enkrat je mahnil, nakar se je spomnil, da budilke sploh nima. Sijoča svetloba, ki mu je lezla pod veke, ni bila sončna, kot je bil opazil, ko je oči malenkost odprl. Prihajala je z računalniškega ekrana, pred katerim ga je zmanjkalo, medtem ko se je celo noč trudil vzpostaviti vezo s Pepetom. Tudi piskanje je prihajalo iz računalnika. Dvignil je glavo, ki mu je zaspala na tipkovnici, in takoj pograbil za miško. Spet je poskusil vključiti elektronsko pošto, vendar zaman.

				Z očmi, s kakršnimi bi se lahko brez skrbi skril med jagode, se je zatem opotekel v kuhinjo in se sesedel pred vetrino, v kateri je vedrila lutka Ostržka. Prebral je sporočilce, ki zdaj sploh ni doseglo svojega namena in je že resnično pomislil na to, da morda sploh ne bi bilo tako zelo narobe, če bi šel k zdravniku. Morda mu bodo povedali, da je doživel kakšen šok, morda je padel z balkona ali pa se mu je ponesrečilo pri kakšnem od znanstvenih poskusov. Morda je izgubil spomin in je zdaj zaradi tega tako preklemano zmeden in obseden z idejo, da mora rešiti svet. Spominjal se je srečanja z Merilyn, s puncami in Pepetom. Spominjal se je pogovorov in tega, da si je sam izbral telo, v katerem je zdaj bil. Toda ti spomini so bili drugačni od tistih, ki jih je imel na Elzo, svojega finančnega svetovalca, svojo stranko in podjetje. Kot bi si nekoč ogledal dolgočasen film, katerega vsebine se ni več spominjal, ni pa pozabil igralke in njenega imena. In to je bila Elza. Da obstaja, se je že ničkolikokrat prepričal, saj jo je poklical po telefonu. Da je Barni Berger umrl, je bilo tudi gotovo. Da pa je bil on nekoč ta Barni Berger in Elza njegova žena, o tem ni bil več prepričan. Kot ni bil več prepričan niti o obstoju Pepeta in se mu je evakuacija Zemlje zazdela utopija, katere se je verjetno oprijel v kakšnem šoku. Toda, če bi šel k zdravniku, bi ga lahko brez vsakega večjega napora označili za norega. Tega si pa le ni smel dovoliti.

				Sklenil je roki in zmolil nekaj molitvic, ki se jih je naučil bogve kdaj. Prosil je boga, naj mu odpre oči, naj se konča morija, v kateri se je znašel in naj se mu končno zbistri um. Rotil ga je, naj mu pomaga, saj se mu je hotelo utrgati in potem bo res pristal v norišnici. Tega pa ni hotel, panika ga je grabila že ob misli, da se mu to utegne zgoditi.

				Odgovor se je oglasil v obliki zvonca pri vratih in stekel je odpret.

				“Na vrsti ste.” Ni bil Pepe, ni bil Bog osebno, temveč soseda.

				“Še vedno velja,” mu je pomahala z metlo, “petsto čukov na pometanje.”

				Robert Q. je prikimal in pobrskal po žepih.

				“Naporna noč,” ga je soseda premerila, “bi rekla.”

				Prikimal je in ji izročil denar. Potem ga je spreletelo, da morda le še ni vse prepozno. “Povejte,” jo je napičil s pordelimi zenicami, “se vam zdi verjetno, da bi Zemljo evakuirali?”

				“Če mene vprašate,” se je soseda naslonila na vrata, “sem s tole” - pokazala je na metlo - “vseskozi zraven.” Kimajoče je potrdila svojo izjavo. “Papir, steklo, plastiko... Vse sproti recikri... Kako se že reče? Obnavljam, ja, ja.” Spravila je denar v žep predpasnika. “Sem pri zelenih.”

				“Ah,” je zinil Robert Q. in ji tudi sam zaželel prijeten dan.

				53. poglavje

				Dan ni bil posebno lep. Pogled na obzorje so zakrivale meglice, in bilo je bolj mrzlo, kot bi za poletni dan, kakršen je bil, vremenoslovci pričakovali.

				“Najvišje dnevne temperature bodo od...” je brala debela gospa iz časopisa, ki so ga bili kupili v trgovini, v kateri so se mimogrede ustavili. Odločila se je bila, da pojde z njimi, zaradi Šoferja, seveda. Minila je noč, za katero skorajda ne bi mogla reči, da je bila povsem običajna. Odkar je bila v penziji, je spet podoživela vsa otipavanja svojih dolgoletnih opitih strank v Detelji, onegavljenja zadaj v kuhinji in najbolj opolzke položaje, ki jih je preizkušala z gosti med sodi v skladišču.

				Šofer je deloval sila utrujeno, čeprav se je svoji debeli prijateljici vsake toliko prijazno nasmehnil in bil videti skoraj zadovoljen, ker je šla z njimi.

				“Eeem,” se je oglasil Fonza, ki je sedel zadaj z Elzo, “bi zavrteli tole.” Iz žepa je potegnil kaseto in jo pomolil Šoferju.

				“Oh,” je kaseto prestregla debela gospa, vesela, da ji ne bo treba več glasno brati časopisa, in jo vstavila v kasetofon. Ker radio tako ali tako ni delal, je bila celo Fonzina glasba boljša od tišine. Čeprav debela gospa ni poznala Eagles-ov, in ni vedela, da jih je Fonza želel poslušati iz povsem konkretnega razloga, ki se mu je reklo ‘novinarka s prečudovitim imenom’.

				Takti Peacefull easy feeling so Fonzi - kar je bilo povsem običajno - z nadzvočno hitrostjo poganjali kri po žilah. Vesel je bil, da ni padel v depresijo. Življenje se mu je kar naenkrat zazdelo prečudovito in sploh ni opazil, da bi se z običajno rotacijo Zemlje dogajalo kaj nenavadnega.

				54. poglavje

				Česar ne moremo mirne vesti reči za uredništvo lokalnega časopisa, kjer je nastopila - sicer pričakovano - rotacija kadrov. Županu - ki je na mestnem trgu povzdignil glas - so se pridružili vsi člani časopisnega sveta in Diktatorja soglasno odstavili. To so storili na sila vljuden način, ki se mu reče tudi predčasna upokojitev.

				Razlogov mu niso na dolgo in široko razlagali, pač pa so mu postregli s kopico nasvetov.

				“Lahko bi šel v kakšne toplice.”

				“Pomisli, zdaj boš lahko napisal knjigo.”

				“Tukaj imaš vizitko ženinega psihiatra. Morda bi ga kdaj obiskal. Ni drag.”



				Diktator je pospravil svoje stvari, ki jih ni bilo za cel kovček. Nekaj osebnih notesov, vse drugo so bili le arhivski zvitki, ki jih ni smel odnesti s seboj, pa čeprav jih je v dvajsetih letih sam uredil.

				Časopisni svet mu je izplačal delež in mu v spomin izročil vazo iz kartona. Za vsak slučaj, če bi jo v navalu razočaranja hotel komu vreči v glavo.

				Spodaj na parkirišču ga je čakala Mimi. Prepričana, da mu bo primorsko podnebje koristilo, se je odločila Diktatorja peljati na morje. Ker sama ni vozila, je najela taksista.

				“Ab vi,” jo je ta, ko sta čakala Diktatorja, vprašal bolj iz dolgčasa kot iz radovednosti, “nucal šuferja, čeb znal letet?”

				55. poglavje

				“Oprostite,” je Liza tisti dan vstopila že v sedmi lokal, ker se nikakor ni nameravala v enem pojaviti večkrat, da bi kdo česa ne posumil, “imate mogoče uro?”

				Na svojo zapestno, ki jo je dobila pri birmi, se nikakor ni mogla zanesti. Poleg tega časa ni mogla preveriti po telefonu, ki je, kot radijska in televizijska poročila, mrknil. Vstopila je tako v delikatesno prodajalno in starca, ki je stal pred pultom, nedolžno vprašala, če ima morda uro.

				Starec, ki je imel nekoč verjetno celo lase in obe nogi, je iz levega hlačnega žepa potegnil uro na verižici, za katero se je na prvi pogled zdelo, da ga spremlja že vse življenje, od prve svetovne vojne naprej. Tresoče jo je ponesel k očem in zatrepetal: “Peeet dooo štiirriih.” Uro je potem skrbno spet spravil v žep in se obrnil k prodajalki, ki mu je pripravljala sendvič.

				“Ne. Pet čez je,” je ta navrgla čez pult. “Pet čez štiro.”

				“Oooh,” je starec brez las in leve noge zarezgetal, “oooh, ne!”

				Z močjo, kakršne od njega ne bi pričakovali, je segel v žep po uro, jo odtrgal z verižice in jo tako sunkovito zagnal ob tla, da je pri tem skoraj izgubil ravnotežje.

				“Nikoli ni zaostajala. Imela je doživljenjsko garancijo,” je zahropel in se sploščil pred pultom.

				Prodajalka, ki je stala za njim, se je sklonila čez.

				“Bog se ga usmili,” je rekla proti Lizi, “ste morda za sendvič?”

				Liza je odkimala. “Mudi se mi, koliko ste rekli, je ura?”

				“Oh,” prodajalka se je začudila, “ubogi revež je imel prav. Pet do je, ne pet čez.”

				56. poglavje

				“Eeem,” se je Fonza razgledal po Elzinem stanovanju, ko so prispeli in sta ostala sama, saj je Šofer debelo gospo takoj odpeljal na ocvrti krompirček, da jo predstavi svojemu prijatelju, “lepo je tukaj, lepo.”

				Elza mu je ponudila kozarec bordojca in spet vstavila Eaglese v kasetofon. “Nazdraviva,” je dvignila kozarec proti njemu, “na samoto.”

				“Eeem,...”

				“Ti si sam, jaz sem sama. Življenje je tako prekleto pusto.” Zahihitala se je, ko ga je pogledala med pramenom las, ki ji je padel na oči: “Zdaj razumeš, zakaj letim.”

				“Jaz, eeem,” je Fonza rekel po požirku, “jaz nisem. To sem ti že povedal.”

				“Okej,” je Elza pihnila v pramen las.

				“Jaz, eeem, torej, novinarka...”

				“Bi še enega zvila?”

				“Hvala,” je Fonza zdaj odločno odkimal. “Jaz imam restavracijo na prostem in sem, eeem, no ja, zaljubljen sem.” Ko je izrekel, kar je nameraval, je spet napravil dolg požirek vina.

				“V rit,” mu je Elza zdaj pihnila pod nos, “res nisi za noben hec več.” Približala se mu je in si ga ogledala. “In veš, zakaj,” se je zahihitala, “ker se staraš.” Bruhnila je v smeh.

				Fonzi se izjava ni zdela smešna. “Nekdo je pri vratih,” je zinil, ker se je Elza še vedno smejala. Potem je le šla pogledat. Bil je Barnijev finančni svetovalec. Povedal je, da pogreb bo in sedmina tudi. Da vse teče po načrtih.

				57. poglavje

				Lahna ponedeljkova sapica, ki bi ji bilo sicer popolnoma vseeno tudi, če bi bila petkova, se je počasi poslavljala od popoldneva v parku. Tu in tam se je še povaljala v grmovju, poljubila v slovo marjetico, ki ji je neka zasanjana najstnica vzneseno pulila cvetke, obšla škotskega ovčarja, ki se je podelal ob smetnjaku, in se vzneseno zonegavila še s krošnjo divjega kostanja. Pri tem se ji je dialog, ki se je odvijal pod drevesom, zazdel popolnoma brezvezen. Ampak za lahno ponedeljkovo sapico, ki bi ji bilo sicer popolnoma vseeno tudi, če bi bila petkova, je bilo splošno znano, da med onegavljenjem ni bila vedno pri stvari, zato je prisluhnila.

				“Imate denar?”

				“Imate papirje?”

				“Nekaj jih je zmečkanih, bo v redu?”

				“Če so vsi, bo.”

				Anonimnež, ki je imel na glavi poveznjeno papirnato vrečko, se je stegnil po mapo in Lizi predal kuverto.

				“Je gotovo pet tisoč?”

				“Kaj pa mislite, da sem? Lopov? Seveda je, preštejte, če ne verjamete.”

				“V redu, v redu.”

				“Nisva se srečala, prav.”

				“Prav.”





T O R E K




				58. poglavje

				Bil je torek kot torek. Nič posebnega se ni dogajalo v obmorskem mestu, koder so se zdaj sredozemske rastline, posajene v betonskih koritih, morale sprijazniti s še eno človeško pogruntavščino. Ker so bile telekomunikacije vseh vrst prekinjene, je dal mestni svet vzdolž lokalov, ki so se vili ob obali, postaviti odre. Za vremenoslovca, ki se je oziral k nebu in mimoidočim bodisi svetoval bodisi odsvetoval dežnike; pa za priznanega glasbenega urednika, ki je zbiral glasove sprehajalcev in oblikoval glasbeno lestvico, ob njem pa je stala še pregrešno lepa televizijska napovedovalka in v mikrofon prebirala čestitke, male oglase, reklamna sporočila, osmrtnice. Med slednjimi je bila ena namenjena tudi Barniju Bergerju.

				Fonza se ni preveč dobro znašel v tako hrupnem okolju. Poleg vsega je bil še živčen. Nobenega pogreba se še ni udeležil, tako da pravzaprav ni vedel, kako naj bi se položaja sploh lotil.

				Sprehajal se je po pisti in brcal zmečkano pločevinko pred sabo.

				“Jon Bon Jovi,” je mimogrede zaklical na oder glasbenemu uredniku in ta si je Fonzin glas takoj zabeležil.

				Potem se je Fonza sprehodil naprej do pregrešno lepe napovedovalke.

				Počakal je, da je prebrala osmrtnico do konca, nakar je rekel: “Eeem... vi!”

				Pregrešno lepa napovedovalka se je sklonila z odra in zažvrgolela:

				“Lepo pozdravljeni v naši novi televizijski oddaji.”

				Nekaj sprehajalcev se je obrnilo k njemu, zaradi česar je Fonzi postalo nerodno.

				“Eeem,” je pomigal, “oglas bi dal.”

				“Mali ali reklamni?” je zanimalo voditeljico.

				“Eeemm,” se je Fonza zmedel, “za restavracijo.”

				“Reklamni torej.”

				Lepotica mu je povedala, da ga bo v celem dnevu prebrala stopetnajstkrat, seveda, če ne bo vmes kakšne sponzorske predstavitve, sicer pa cena vključuje celotedensko objavljanje s desetprocentnim - ker je zvesti gledalec - popustom. Vzela je še njegove osebne podatke in zapisala tekst.

				Fonza je potem počakal, da je oglas prebrala tudi v eter.

				“Vabljeni v restavracijo na prostem,” je zažvrgolela, “posebna ponudba dneva: tofu na Fonzin način in kuhana cvetača z olivnim prelivom.”

				Fonza je bil zadovoljen. Pokimal je pregrešno lepi napovedovalki v slovo in stopil naprej proti odru z vremenoslovcem. Tam se je umaknil drobceni ženski, ki je pod pazduho vodila starejšega moža. Ni ju prav dobro videl, vendar se mu je zdelo, da mu možakar maha.

				59. poglavje

				“Šla sva na sprehod,” je Mimi hitela razlagati zdravniku, “ko ga je kar naenkrat zgrabilo. Zavpil je, da se bo ubil...”

				“Da ga bom ubil,” se je Diktator dvignil z nosil, na katerih so ga prinesli v urgentno ordinacijo.

				“Torej, da go bo ubil, nakar se je zgrudil.”

				Zdravnik se je sklonil k Diktatorju, mu preveril reflekse in ga vprašal, če je nedavno doživel kak šok.

				“Imel je srečo,” je pohitela Mimi, “da se ni ubil. Veste doktor, odneslo ga je.”

				“Ah,” se je zdravnik obrnil k medicinski sestri in ji velel, naj mu pripravi injekcijo apaurina.

				“Bil je tisti tip,” se je Diktator spet dvignil, “ki ima restavracijo na prostem, ali nekaj takega. Saj si ga videla, ne, Mimi?”

				“Seveda,” ga je zdravnik potrepljal po boku, “obrnite se zdaj, gospod.” Še preden je Mimi histerično zavpila, mu je zdravnik zapičil injekcijo v zadnjico. “Zdaj boste zaspali in jutri bo svet spet videti normalen.”

				60. poglavje

				Robert Q. si je nadel temno modro obleko, si pripel kravato in se odišavil s parfumom. Ko je stopil pred ogledalo, si je moral priznati, da ne izgleda slabo. Potem je vzel kreditno kartico, potovalne čeke in nekaj denarja, ki ga je bil našel v denarnici.

				Pred blokom je poklical taksi.

				“Vi,” ga je vprašal taksist, “a se že ke bul znajdete u mesti?”

				“Kar gre,” se ga je Robert Q. spomnil. “Pa vam, vam gre dobro?”

				“Kukr je,” ga je taksist pogledal v ogledalu, “babe še kr nimam. Ampak sm slišu, da letajo po lufti, tku de je mugoče buljš, de jo nimam.”

				Robert Q. na to ni odgovoril. Slišal je sicer nekaj o leteči ženski, a zgodbi ni verjel.

				“No ja,” se je taksist zarežal, “kakšna nurmalna se še zmiri najde za ns, dedce, ni tku.”

				“Verjetno,” je zdaj Robert Q. prikimal in mu namignil, naj zapelje še proti Lizinemu bloku.

				61. poglavje

				“Oglas sem dal,” se je Fonza pohvalil pred Elzo, ko se je vrnil s potepanja po mestu. “Odločil sem se, da bom nastopil bolj podjetniško, veš. Pravzaprav se mi zdi, da prihaja moj čas. Restavracija, žena, otroci... LAJF, ti rečem. Je kaj narobe?”

				Sklonil se je k Elzi, ki je sedela na kavču in stiskala k sebi kuverto.

				“Eeem,” je tolažeče zinil, “tudi zame je to prvi pogreb, Elzica... Hočem reči, da imam tudi jaz tremo... Ampak,” popraskal se je, “boš videla, da bo še vse kul.”

				Zdaj se je Elza zdramila. S prav posebno kretnjo je odprla kuverto in ven potegnila žalno brzojavko. “Od Roberta Q.,” je zašepetala, “se ti ne zdi, da ima prečudovito ime.”

				Fonza je skomignil, da ga ne pozna.

				“Tudi jaz ne,” je rekla, “ampak, Fonza, ta človek je pravi gentleman, poslal mi je telegram. Prvi telegram v mojem življenju. Kako lepo je to.”

				Zdaj se je Fonza vzravnal in napravil premišljujoč izraz. Čes čas je z zelo obzirnim tonom izjavil:

				“Eeem, žal mi je, sestrična, ampak ta človek ne more obstajati.”

				Elza ga je divje prestrelila: “Kako ne? Kaj pa tvoja novinarka, mar ona obstaja? Stavim, da te še povoha ne, ti pa kar sanjaš o njej in o družini. Bolestnež si, Fonza, ta človek obstaja in očitno je, da me tudi pozna.”

				Fonza se je zmedel, a le za hip. “Ne govori, da sanjam o njej, Elzica. Videl sem jo, postregel sem ji kosilo.” Obraz mu je spreletel nasmešek, potem pa je ustavil tok, ki se mu je odvil s kalupa spomina, in se spet posvetil Elzi.

				“Bral sem, da so telekomunikacije prekinjene.”

				“Ja in?” je Elza trmasto rekla.

				“No,” se je Fonza počohal po predolgih laseh, “nihče ti ne more poslati telegrama.”

				Elza se je razžalostila: “Ja, mi ga lahko.”

				“Ne more. Telegram je poslan telefonosko.”

				“Misliš, da tega ne vem.”

				“Torej, če so telekomunikacije na Zemlji pretrgane, ti ga Zemljan ne more poslati.”

				“Veš kaj Fonza, ti si najbolj okrutno bitje na tem planetu. Če mi boš še dolgo takole težil, bom kar odletela.”

				62. poglavje

				Redki prisotni, ki so se odzvali vabilu na Barnijev pogreb, so med obredom zaskrbljeno pogledovali k nebu. Po nasvetu vremenoslovca z odra so prišli na pogreb brez dežnikov.

				Z ulice, na kateri sta imela poleg hidrometeorologa svoj oder še glasbeni urednik in pregrešno lepa napovedovalka, so prihajali izkrivljeni glasovi in motili posvečene duhovnikove besede, ki jih je ta mrmral nad žaro.

				Nekaj starejših gospa je glasno razpravljalo o Elzini svetlo zeleni obleki in njenem spremljevalcu v ponošenih kavbojkah.

				Barnijev finančni svetovalec, ki je prav tako stal spredaj, se je iz dolgočasja oziral okrog in obzirno preverjal, kdo vse se je oziroma ni ozdval vabilu. Med tem je vljudno pozdravil opravljilke in odzdravil tudi moškemu, ki se je držal zadaj ob novinarki. Ni ga poznal.

				Ko je duhovnik končal, je na njegovo mesto stopil starejši gospod in zapel državno himno. Njegov pomočnik je pred žaro položil venec v obliki pomaranče. Poravnal je trak z napisom ‘Za nataliteto države’ in pri tem diskretno pokril kondom, ki je visel iz ikebane ob nagrobni plošči. Prisotni so ves čas vzravnano stali, tudi ko je pevca pri drugi kitici posilil kašelj.

				63. poglavje

				Robert Q. se je, kot rečeno, držal zadaj ob novinarki. Prisostvovati lastnem pogrebu, se je zdelo, kot vleči na utrujenega tiča že nekajkrat uporabljen kondom. Vendar tega nihče ni opazil. Vsaj zdelo se je tako. Finančni svetovalec ga je le bežno pozdravil, prepoznale pa ga niso niti opravljive gospe.

				Ob Elzi, ki mu je ves čas kazala hrbet, je stal njen bratranec, za katerega ji je enkrat rekel, da se mu zdi prismuknjen. Usekoval se je v rokav.

				Celo Liza, ki je stala ob njem, je smrkala. Pa naj še kdo reče, da so novinarji brezsrčni.

				Potem ga je nekaj zmotilo in prisluhnil je. Ko se je prepričal, da polomljeni glas ne prihaja z ulice, temveč izza njegovega hrbta, se je diskretno obrnil.

				Ko je to storil, ga je doletelo nekaj težko opisljivega. Nekaj takega, kot če bi med peko peciva z zapackanimi prsti listal kuharico in bi ga med stranmi posmehljivo pozdravila vizitka, zaradi katere je prej cel teden mrzlično preiskal stanovanje, poklical na pomoč vodovodarja, dimnikarja in na koncu ves paničen celo odstranjevalca hišne golazni.

				Trenutek je povsem neprimeren in nimaš pojma, kaj bi z vizitko zdaj, ko ti testo na prstih vzhaja in je telefon zabakadiran pod škatlami z moko in sladkorjem.

				Toda Robert Q. si je obrisal potne prste v suknjič in stopil proti postavi. Ob poti, ki je vodila do groba, namreč ni stal nihče drug kot Pepe.

				Grgraje ga je pozdravil in slišati je bilo, da ga je vesel.

				Robert Q. ni našel razloga za veselje. Počakal je, da si je pevec državne himne odkašljal, nakar je zasikal:

				“Kaj se dogaja? Ste vi prekinili telekomunikacije? Počasi izgubljam razsodnost.”

				Pepe se je ovil v svoj ponošen suknjič in sklonil svoj puranji vrat.

				“Torej, prišlo je do manjšega incidenta.” Robert Q. je opazil, da mu je nerodno. “Nikoli nisem bil dober matematik. Pri evakuaciji sem butnil v satelit. CASA že odpravlja napako.”

				“A tako,” se je Robert Q. sklonil k njemu, da bi ne bil preglasen, “in Zemljo, ste jo evakuirali?”

				Pepe je mrzlično prikimal. “Za deset minut in petintrideset sekund.”

				“Za dese...” je Robert Q. zazijal.

				“Tako ja, zdaj pa brž, pohitiva! Čas na Zemlji prehitro teče.”

				“Kam? Kam naj bi šla sredi pogreba?”

				“Po Ostržka, vendar,” je Pepe zacepetal kot otrok, ki si želi novo igračo.

				“Po kaj?” Robert Q. je preveril, da ju nihče ne opazuje. “Ste znoreli? Dogajajo se pomembne stvari, evakuirali ste Zemljo, vi pa še vedno mislite, da bom verjel v Ostržka?!”

				Spet si je obrisal potne prste ob suknjič. “Povejte mi, sem bil sploh kdaj Barni Berger, sem ljubil Elzo? Kaj se bo zgodilo sedaj? Rad bi našel samega sebe?”

				“Seveda, seveda,” je Pepe zinil kar tako, mimogrede. “Pohitiva no, časa imava samo še devet minut in trinajst sekund.” Potegnil je Roberta Q. za rokav. “Pelji me v knjigarno. Rekel si, da imajo tam Ostržka.”

				“Počakajte malo,” se je Robert Q. razburil, vendar je takoj spet utišal glas, “niste odgovorili na moja vprašanja?”

				“Pa saj sem ti vse že povedal,” je Pepe zagrulil, “na samem začetku sem ti povedal. Pojdiva zdaj že enkrat.”

				“Ampak, za božjo voljo,” se je razburil Robert Q., “to ni mogoče. Ne verjamem vam. Gotovo ste imeli bolj tehten razlog, da ste... Da ste storili, kar ste storili. Z Zemljo in z MENOJ!”

				“Ne,” je Pepe nestrpno zastopical na mestu, “nobenega drugega razloga nisem imel. Jaz že ne.” Pogledal je nekam mimo Roberta Q. in pljunil:

				“Vse je tako prekleto preprosto, fant. Zakaj tu doli tega nihče ne more verjeti.”

				“Počakajte malo,” se Robert Q. ni dal zlepa prepričati, “kaj pa evakuacija? Ni mi uspelo prepričati ljudi, naj se pripravijo nanjo...”

				“Nekatere ti je uspelo, druge ne...”

				“Aja, nekatere mi je uspelo?” Zdaj se je Robertu Q. zazdelo, da le ni taka ničla od ničle, kot se je bal.

				“Pojdiva že zdaj v tisto knjigarno, no!!!”

				64. poglavje

				Elza, ki je ves čas pogreba premišljevala samo o telegramu in pošiljatelju z nenavadnim imenom, se je po odpeti državni himni, zdramila. Obregnila se je ob Barnijevega finančnega svetovalca, ki je stal za njo in prešteval udeležence.

				“Povabili ste človeka brez posluha,” je šepnila, “in ljudi, ki jih sploh ne poznam.”

				Barnijev finančni svetovalec je skomignil. Bil je zadovoljen, da jih je prišlo vsaj toliko.

				“Čenčave babe in novinarji, kot vidim,” se je Elza razgledala okrog, ker ji je bilo dolgčas.

				Sprevod se je pomikal h grobu in vsak, ki je želel, je lahko žaro v omarici poškropil z vodo, ki jo je bil prej duhovnik blagoslovil.

				Fonza je to storil prvi, potem je cipresino vejico predal finančniku in se spet useknil v rokav. Pogreb ga je ganil in svojih čustev ni mogel več krotiti. Da bi Elza ne opazila, kako cmerav je postal, ji je obrnil hrbet. Obrisal si je solze, pri tem pa povsem nepričakovano zagledal NJO. Bil je to najbolj romantični prizor, kar jih je kdaj doživel. Stala je zadaj pri nagrobni plošči nekega partizana in nemirno pogledovala proti parkirišču. Življenje ga je blagoslovilo, ni smel več zapravljati časa. Potegnil je Elzo za roko in jo odvlekel k novinarki s prečudovitim imenom.

				Ko je stopil pred njo, je moral par sekund počakati, da mu je srce spet pričelo biti. Nato je zinil:

				“Zdravo.” Potisnil je Elzo predse in zamomljal: “To je moja sestrična, Elza. Elza, to je Kornelija Liza Mele, prečudovita ženska, o kateri sem ti pravil.”

				Sam sebi se je začudil, da so mu besede stekle z jezika.

				Novinarka se je zmedla. “Se poznava?”

				Na Fonzo to nikakor ni delovalo spodbudno. Zarežal se je v zadregi.

				“Restavracija na prostem,” skušal ji je osvežiti spomin, “prišla si na kosilo, tofu na Fonzin način, kuhana cvetača in olivni preliv... in jaz, Fonza...” Spet se je zarežal in upal, da ni postal rdeč v obraz, čeprav je čutil tako.

				“Ah,” se je novinarka le spomnila. “Jaz sem Liza.”

				“Vem,” je Fonza dihnil.

				“Ste prišli sami?” je Elza prekinila napetost, ki je prihajala predvsem s Fonzine strani.

				Liza je odkimala in pokazala na postavi, ki sta odhajali proti parkirišču. “S prijateljem.”

				Fonza je otrpnil. “S prijateljem?”

				“Nič hudega,” je rekla Elza in butnila Fonzo v stegno, “oba sta povabljena na sedmino.”

				“Žal,” je Liza zamomljala, “ne vem, kako...” Spet je pogledala proti parkirišču in ni ji bilo všeč, da jo je bil Robert Q. pustil samo na pogrebu.

				“Ga bom že prepričala, vašega prijatelja,” se je Elza znašla. “Kako mu je ime?”

				Pomežiknila je Fonzi in v tistem se je bila za ljubezen svojega bratranca pripravljena tudi žrtvovati. Ni točno vedela, zakaj. “No, kako mu je ime, vašemu prijatelju?”

				“Robert Q.,” je Liza povedala, “ampak dvomim, da ga boste prepričali.”

				65. poglavje

				“Robert Q.!” je Elza preglasno ponovila ime. Toda še preden bi se mogla zaradi tega vznemirjati, je že tekla proti parkirišču, krilila z rokami in klicala proti vozniku v avtomobilu, ki je bil tik pred tem, da odpelje.

				Med preklinjanjem salonarjev z visokimi petami, ki jih ni bila vajena, in medtem, ko ji je v glavi bučalo, kot bi pokadila zares močno marihuano, je ujela vozilo, se obesila za streho in divje potrkala po voznikovi šipi.

				“Oprostite, gospodična,” jo je pozdravil osorni glas, “mudi se nama.”

				“Oh,” si je Elza zasopehano popravila krilo in se ugriznila v jezik.

				Moški, ki jo je ogovoril, je bil star in shujšan in prav nič prijazen.

				“Hotela sem vas samo,” je bila še vedno zapehana, “povabiti na sedmino.”

				“Hvala, ampak res nimava časa,” je spet zahrkal mož na sovozniškem sedežu.

				“Toda vaša prijateljica, tudi njo sem povabila...”

				“Prijateljica?” se je začudil starec, “nobene prijateljice nimam.”

				“Verjetno mislite Lizo,” se je zdaj oglasil moški za volanom.

				Elza ga prej sploh opazila ni. “Ste vi,” ga je plaho vprašala, “ste vi morda Robert Q.?”

				Prikimal je.

				“Oh,” je zdaj Elza pogrešala slino v posušenem grlu, “oh, prijateljica vas čaka.”

				“Pa naj čaka, nama se MUDI,” se je spet oglasil starček in pogledal na uro v armaturni plošči. “Še slabih osem minut nama je ostalo, samo še slabih osem minut, prekleto! Umaknite se vendar, saj imate časa še celo življenje.”

				66. poglavje

				Očarljiv nasmeh Roberta Q. je iz Elzinih žil pognal vso pokajeno opojnost in spet ji je hotelo zmanjkati tal pod nogami. Avto je odpeljal, ona pa je stala na parkirišču in gledala za njim, kot najstnica, ki se je ravnokar do ušes zaljubila.

				Dokler ni prišel Barnijev finančni svetovalec. V rokah je nosil venec, iz katerega so bingljali kondomi. Podal ji ga je, medtem ko je sam poiskal ključe v žepu suknjiča in sedel v vozilo.

				Prišla sta tudi Fonza in novinarka s prečudovitim imenom. Fonza je ni spustil izpred oči, pravzaprav jo je objel čez pas in jo pospremil do vozila. Kavalirsko ji je pridržal vrata in potem še sam spravil svoje dolge okončine na zadnji sedež.

				“Ljubezen,” je zapela Elza, ko so se odpeljali proti restavraciji, “ta ljubezen... Kje pa je Šofer? Je ostal s tvojo prijateljico?” se je obrnila k Fonzi.

				Ta je skomignil in se spet posvetil Lizi. Ravnokar ji je razlagal o načrtih, ki jih je imel glede svoje restavracije na prostem. Niti oglasa, ki ga je naročil pri pregrešno lepi napovedovalki, ni pozabil omeniti.

				Liza ga je poslušala in začuda je ni dolgočasil, kot so jo tipi ponavadi znali dolgočasiti.

				67. poglavje

				Robert Q. je Ostržka našel že v prvi knjigarni. Nabavil je stosedemnajst izvodov, se pravi vse, ki so jih imeli na zalogi. Potem jih je v škatli prinesel do avtomobila, koder ga je Pepe nestrpno čakal. Še slabe štiri minute časa je imel.

				“Tako,” je zarezgetal, “to bi bilo vse.” Že je hotel sesti na škatlo in storiti, kar je pač moral storiti, da bi se vrnil v svoj svet, ko ga je Robert Q. zgrabil za koščen komolec.

				“Kar takole mislite oditi? Kaj pa jaz? Kaj se bo zgodilo z menoj?”

				“S teboj?” ga je Pepe začuden pogledal izza naočnikov. “Kaj za vraga pa naj bi se zgodilo s teboj?”

				“Ostanem tukaj ali kaj?”

				“Mislim, da. Sicer pa, tista trapica ti bo gotovo boljša družba kot jaz, ki bom, to ti lahko rečem, do zore čepel ob Ostržku.”

				“Kakšna trapica?”

				“No,” je zdaj Pepe pohrkal, “tista, ki leta in zaradi katere bi me kmalu pustil na cedilu. Mislil sem, da veš, saj je bila tvoja žena...”

				“Elza? Ona leta?” Robert Q. bi se v normalnih okoliščinah zamislil in poskušal poiskati kakšen logičen zaključek, toda zdaj ni imel časa za to. “Torej je bila moja žena in jaz sem bil Barni Berger?”

				“Je to sploh pomembno?”

				“No ja, ne vem... Zdaj gotovo nisem več in Elza ni moja žena.”

				“Zaradi tega ti ni treba skrbeti.”

				“Da ne?”

				“Nn,” je Pepe odkimal in spet gledal na uro.

				“Toda, zakaj leta?”

				“Ker, tako kot večina, ne najde sožitja med nebom in zemljo...”

				“Sem ga jaz našel?”

				Pepe ga je pogledal izpod naočnikov in spet sedel na svojo škatlo, polno slikanic o Ostržku. “Na to vprašanje ti lahko odgovori samo življenje, dragi moj. Zdaj pa oprosti, mudi se mi.”

				“Bo potem vse v redu, bom živel srečno življenje, česa naj se izogibam, kaj naj počnem...

				“Tu in tam preberi Ostržka, kot si to počel včasih...”

				“Takrat sem bil otrok,” Robert Q. ni bil zadovoljen.

				“Še dvajset sekund,” je Pepe naznanil.

				“Kam greste, se še kdaj srečava?”

				“Seveda se, kadarkoli, ne moreva drugače.”

				“Ne moreva drugače,” je Robert Q. ponovil za njim in slutil, da ima vsaka izgovorjena črka svojo težo. Žal pa je stavek izgubil smisel, ko jih je povezal med seboj.

				Počilo je. Zenice so ga zapekle od premočne svetlobe, nakar je sproščeno zadihal. Nihče od mimoidočih se ni obregnil vanj, nikogar ni zanimalo, kaj je tako močno počilo in zdelo se je, da nihče ni opazil, da o koščenem starcu, s katerim se je še malo prej pogovarjal, zdaj ni bilo več duha in sluha.

				Potežkal je avtomobilske ključe, ki jih je stiskal v dlani. Potem se je ozrl okrog in kot je bilo pričakovati - tudi v nebo. Ničesar nenavadnega ni opazil. Nekaj puhastih oblačkov je leno poležavalo nad njim in uživalo ob ščegetanju sončnih žarkov. Umaknil je pogled in stopil do avtomobila. Na sprednjem sedežu je ležal izvod Ostržka. Verjetno mu je slikanica med naglico padla iz škatle. Ko je sedel v vozilo, jo je prelistal. Bila je povsem običajna. Dišala je po njegovem otroštvu, po pravljičnih sanjah, v katerih je bilo vse mogoče. Spomnil se je marmeladnih palačink, ki mu jih je pekla mama, pod nos mu je zadišal sladek dim iz očetove pipe. Počutil se je varnega in čistega, kot tedaj, ko ga je mama okopanega spravljala spat. Še enkrat je polistal po slikanici, nakar jo je odložil in prižgal motor. Kolikor je poznal svojega nekdanjega finančnega svetovalca, ne bo imel posebnih težav pri iskanju gostišča, v kateri so mu pripravili sedmino.

				68. poglavje

				Gostišče je stalo na obronku mesta, kamor je redko zaneslo kakšnega turista. Z zidov je odpadal omet in streha se je v vsakem večjem nalivu razjokala nad svojo usodo. Hiša je odsevala zagrenjeno osebnost lastnika, ki se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da njegovega edinca gostinstvo ni zanimalo. Namesto tega se je fant bavil s preprodajo orožja, mamil in nazadnje z ribogojništvom. Stari birt je bil njegov redni odjemalec, dokler mu ni zaradi zastrupitve podlegla skupina gostov iz Nizozemske in so ga zaradi tega še dolgo vlačili po časopisih. Kakorkoli že, tisti torek je bil videti dokaj zadovoljen, ker je imel končno spet goste v hiši.

				Na sedmini se jih je zbralo občutno več, kot na Barnijevem pogrebu. To seveda ni motilo starega lastnika, temveč Barnijevega finančnega svetovalca. S seznamom povabljenih v rokah je korakal gor in dol po izbi, nadlegoval natakarja za dodatne stole in vsake tri minute šefa kuhinje obveščal, da je naštel še enega gosta več. Elza mu pri tem ni bila v nikakršno pomoč. Ko je vstopil še moški, ki ga je sicer opazil tudi na pogrebu, je stekla k njemu, on pa v kuhinjo naročit še en dodaten obrok.

				69. poglavje

				“Sedež,” je zajecljala Elza in mečkala svojo zeleno poletno obleko, “sem vam prihranila.”

				Roberta Q. je to presenetilo. Ogledal si jo je in zazdela se mu je še lepša, kot jo je imel v spominu. V njenih iskrivih očeh nedoločljive barve je pozabil na čas, a obenem se ga je še kako kruto zavedal. Neukrotljive kodre si je malenkost pristrigla in zdaj so ji nagajivo skakljali ob ušesih, ko je govorila. Bil je polaskan, ker ga je opazila, začuden, ker se je vedla tako prijazno, in obenem jezen, ker ga je navsezadnje komajda pokopala.

				Spet se je zapletel v svoje zmedene misli, iz katerih še vedno ni znal potegniti jasnih zaključkov. Če je bil res Barni Berger, je moral biti skrajni idiot. Raje bi videl, da bi se srečala drugje in ne na njegovi sedmini. Toda življenje je od vseh stvari najmanj prizanesljivo. Sodeluj ali pa se smili samemu sebi. Srednje poti ni, čeprav bi mnogi radi verjeli, da je.

				“Hvala,” je zinil, “res ste prijazni.”

				Ujel je njen pogled, ki se je skrival za dolgimi trepalnicami, in zardela je. Potem je smešno potelovadila z vratom, kot bi hotela odgnati rdečico z lic. “Veste,” je šepetaje rekla, “Fonza je rekel, da ne morete biti s tega planeta.”

				“Oh,” se je zdaj njemu zaletelo, “oh, da ne?”

				“Nn.” Zahihitala se je. “Toda čutim vas, torej ste, a ne?”

				Dotik, ki ga je povzročila s svojimi prsti, ko ga je pobožala po zapestju, ga je megavatno pretresel. “Verjetno,” je zatrepetal in se čudil svoji občutljivosti.

				“Ampak, kako vam je le uspelo,” ga je zdaj vprašujoče pogledala, “poslati telegram, ko so vsakršne telekomunikacije pretrgane?”

				Robert Q. je bil zmeden. Za nikakršen telegram ni vedel.

				Gledal je, kako je iz torbice povlekla kuverto in jo stisnila k prsim. Potem je ven potegnila sporočilce in ni si mogel kaj, da ga ne bi prebral.

				“Draga, Elza,” je pisalo, “življenje ima več obrazov. Vaš vdani, Robert Q..”

				V skrajno spodnjem levem kotu je pisalo ‘by Pinoccio’, kar bi lahko za naivneže pomenilo zgolj ime firme, ki tiskovine izdeluje.

				“Upam,” je pohitel, “da se vam besede ne zdijo preveč brezsrčne.”

				“Nasprotno,” spet ga je pogledala na tisti način, “zdijo se mi zelo srčkane.”

				Zdaj se je Robert Q. nasmehnil. Bila je iskriva v besedah in gestah, ni se je spominjal take. “Smem upati,” je rekel, kot bi se bal, da se bo porcelanasti lestenec razbil, če ga bo predolgo občudoval, “da najino prvo srečanje ni bilo tudi zadnje?”

				“Mhm,” se je tudi Elza nasmehnila in spet zardela, “seveda smete, Robert.”

				Po nekaj trenutkih, ko jima ni bilo treba več reči ničesar, česar ne bi tako ali tako oba že vedela, sta sedla za mizo, kjer ju je natakar takoj postregel.

				70. poglavje

				Kornelija Liza Mele bi bila v normalnih okoliščinah ljubosumna. Ko je videla vstopiti Roberta Q., ki pa se sploh ni zmenil zanjo, se je sicer malenkost pomujala, toda Fonza jo je takoj spet spravil v smeh.

				Pripovedoval ji je o načrtih glede svoje restavracije na prostem. Resno je premišljeval, da bi upošteval Diktatorjev nasvet in uredil sanitarije, ločil pa bi tudi prostor za kadilce od prostora za nekadilce. Slednjemu bi namenil samo dva kvadratna metra, ker mu je Liza rekla, da se ji zdi kadilski zakon diskriminacijski.

				“Veš,” je Liza naglas pomislila, “zdaj, ko tako ali tako, ne vem, kaj naj bi počela, bi ti mogoče lahko pomagala.”

				“Ne?” Fonza je bil od presenečanja zaprepaden.

				“Ja,” se je Liza opogumila, “lahko bi uredila pot, razobesila oglasne table... Ja, sem se odločila, kam bom investirala tistih pettisoč mark.” Zarežala se je. “V tvojo turistično kmetijo.”

				“Eem,” je Fonza zamomljal, “samo, da ne bo potem prihajalo preveč turistov...”

				“Jih ne maraš?”

				“Ne preveč.”

				“No, potem se bova pa že česa domislila.”

				Spogledala sta se in se zarežala.

				“Midva?” je Fonza bleknil.

				“Kaj?”

				“Rekla si, da si bova, no, MIDVA česa domislila....”

				“To sem rekla?”

				“Ja.”

				“Verjetno mi je ušlo.”

				“Ah.”

				71. poglavje

				“Oprostite,” je pritekel natakar in goste zmotil ravno v trenutku, ko so si dajali opravka s sladico, “morda vas bo zanimalo.”

				Vsi so dvignili pogled v upanju, da jim bo razložil, kakšno sladico jim je sploh postregel. Reč namreč ni bila ne slana, ne kisla, sploh pa ne sladka, spominjala pa je na pošvedrani čevelj, na katerega je nekdo izobesil zastavo.

				Toda ni šlo za sladico.

				“Telekomovcem je uspelo!” je natakar zmagoslavno zaklical in se počutil kot tedaj, ko je ob dnevu mladosti predal štefeto starejšemu mladincu. “Telefoni spet delajo, radio dela, vse je spet normalno.”

				“No,” se je oglasil tip, ki je sedel v kotu in ga prej nihče ni opazil, “pol pa zrihti televizor, fuzbal je!”

				Robert Q. ga je takoj prepoznal. Bil je taksist, ki se je iz bogvekakšnega razloga znašel tam.

				“Še prej,” je s kozarcem v roki vstal nekdo, ki pa ga res ni nihče poznal, “pa nazdravimo telekomovcem!”

				Vsi so mu sledili. Tudi Robert Q., čeprav je vedel, da telekomovci pri vsem skupaj niso imeli kaj dosti opraviti.





D A N P O T E M





				72. poglavje

				Odre, ki jih je dal mestni svet postaviti v obmorskem mestecu, in na katerih so nekaj dni mimoidoče zabavali vremenoslovec, glasbeni urednik in pregrešno lepa napovedovalka, so delavci zasebnega lesarskega podjetja podrli kot so jih bili prej postavili.

				Koničaste palme v betonskih koritih so se pritoževale nad sušo in nesposobnim hidrometeorologom, ki je že od sobote naprej obetal padavine, pa teh še ni bilo. Tu in tam so se nergavo obregnile tudi ob kakšnega mulca, ki je pljunil predse, in se jezile na štoraste natakarje, ki so polivali pijačo mimo koritov.

				V vrvežu, ki je vel po ulici, je bilo težko prepoznati obraze posameznikov. Vendarle je kuštrava glava, ki je štrlela iz množice, opozarjala nase. Bil je to Fonza, ki se je topil kot sladoled, ob katerem sta se naslajala z Lizo.

				Zatopljena drug v drugega sta drsala mimo pizzerije, galantarije in drugih potrošniških mek, ki so opozarjale nase s kričečimi svetolobnimi napisi in izložbami.

				“Okej,” je Fonza zategnil, “kaj pa glasba?”

				Liza je zajela zrak in pomislila: “Dobra.” Pokimala je. “Ja, predvsem mora biti dobra.”

				“Izvajalci?” je treščil Fonza, kot bi bil voditelj televizijskega kviza.

				“Dorsi, Leonard Choen, Animals, Eagles, Janis Joplin...”

				“Juuhej!” Fonza je zavriskal. “Deset točk!”

				“Še,” je zdaj vlogo voditeljice kviza prevzela Liza, “desetletja pozneje!”

				“Eem, Oasis, Skunk Anansie, Sheryl Crow...”

				“Bingo!”

				“Okej, hrana?”

				“Tofu na Fonzin način s kuhano cvetačo in olivnim prelivom!”

				“Jes!”

				“Pijača?”

				“Pivo.”

				“Rdeče vino.”

				“Voda.”

				“Bi še eno kepico?”

				“Bi, jagodo prosim.”

				“Meni pa, eem, jaz bi pa, eem, tudi jagodo, ja.”

				73. poglavje

				Ne daleč od stojnice sladoledarja, je dišalo po ocvrtem krompirčku, kar je dražilo predvsem tiste želodce mimoidočih, ki so preskočili zajtrk. Nekaj se jih je trlo ob stojnici tudi iz povsem nekulinaričnih razlogov.

				“Obrni!” Debela gospa je položila karte pred Šoferja in mu pomežikala s svojimi tolstimi očmi.

				Prodajalec krompirčka se je uprl:

				“Rekli smo, da bomo igrali poker!”

				“Ja, ja...” ga je Šofer prekinil in obrnil prve tri karte, tako da se je debeluharica lahko lotila prerokovanja.

				Ljudje, ki so se nabrali tam, so prisluhnili. Eni so glasno ugotavljali, kako dobra je stara debela vedeževalka, drugi pa so menili, da zgolj blefira. Nekaj jih je navdušila in odločili so se povprašati za nasvet, spet drugi pa so bili mnenja, da je predraga.

				74. poglavje

				Ne le, da je smel, MORAL je zapustiti bolnišnico. Tako je Diktatorju ukazal zdravnik. “Vse, kar potrebujete,” ga je potrepljal po rami, “je razvedrilo.”

				Mimi je to ves čas vedela, zato je tudi odslovila taksista. Odločila se je, da bosta v obmorskem mestecu ostala vsaj dva tedna, če ne dlje. Diktator je dobil odpravnino, zato je ni skrbelo, kako bosta plačala hotelske usluge najvišje kategorije. Medtem, ko je bil v bolnišnici, si je nabavila tudi nekaj poletne garderobe, šla k frizerju, manikerju in pedikerju.

				Zdaj se je vzravnala pred steklenimi vrati bolnišnice, si ogledala v njih svojo podobo in si popravila pramen las s čela. Ko je bila videti zadovoljna s svojo podobo, se je posvetila Diktatorju.

				“Sprehodiva se. Zdravnik je rekel, da se moraš čimveč gibati.” Prijela ga je pod pazduho in povlekla ven. “Tudi vonj po morju ti bo dobro del.”

				Diktator je molče stopal za njo in se boril z občutki, ki so mu neizprosno sporočali, da se bo moral sam izvleči iz krize, v katero je zapadel. Ne glede na to, da se mu je zdelo to skrajno nemogoče in se je strašno bal, da ga bo ponovno nekam odneslo. Trdo je stopical po kamnitih tleh in skušal ignorirati koničaste palme, ki so ga nekaj rotile iz svojih betonskih koritov. Potem je popustil. Stopil je do prve, spustil hlače in jo poscal.

				Mimi se je pretvarjala, da tega ni opazila. Zdravnik ji je povedal, da se pacienti v takih stanjih še nekaj časa bizarno obnašajo. Potrpežljivo je počakala, da je svoje opravil, nakar ga je potegnila k prvi stojnici, kjer sta si privoščila ocvrti krompirček.

				Diktatorja ni zanimalo prerokovanje, zato se je Mimi odločila, da bo debelo vedeževalko obiskala kdaj drugič. Stopila sta do parka mimo zaljubljenega para, ki je lizal sladoled in sedla na klopico.

				“Veš,” je Mimi ugriznila v krompirček, “prav vesela sem, da si zaključil s časopisom.”

				“Aha.” Diktator, ki je bil sicer še vedno pod vplivom pomirjeval, se je tokrat zganil.

				“Nočem Diktatorja, tebe hočem, Danijel.”

				“Aha.”

				“Ker te ljubim.”

				“Aha.”

				“Veš,” je zamomljala, “rada bi se poročila.”

				“Kaj nisi že?”

				“No,” je rekla Mimi, “v drugo.”

				“Oh,” je rekel Diktator, “oh, sveta nebesa!”

				“Kaj pa je?”

				“Gor, gor poglej!”

				Mimi je pogledala in se začudila:

				“Zakaj pa tako maha? Ga poznaš?”

				“Prekleti znanstvenik je! Tip, ki mi je zafukal življenje!”

				75. poglavje

				Veter sicer ni bil primeren za deskanje, a bil je kot naročen za letenje. Ker še ni bil čas kosila, še manj večerje, sta se Elza in Robert Q. odpravila letat. Robert Q. je imel sprva nekaj težav, toda po izčrpnih navodilih se mu je posrečilo vzleteti in po nekaj metrih v letenju celo uživati.

				Če sta se z Elzo držala za roke, sta lahko prevračala kozolce ali vozila samokolnico. Ko sta se spustila, sta poskušala s stojo in svečo. Poletela sta nad ulico, koder ju ni nihče opazil. Potem sta preletela park, tam veselo pomahala paru, ki je na klopici žvečil ocvrti krompirček, in se spustila do obale.

				Vriskala sta od navdušenja in tako nehote s plaže odgnala redke kopalce, ki so se namenili izkoristiti prijetno dopoldne.

				“Pridi,” je Robert Q. potegnil Elzo za roko, “pristaniva.”

				Elza se je v gibu gosjega perja ovila okrog njega in se zahihitala: “Ne še, no. Ti ni lepo?”

				“Je,” se je Robert Q. moral strinjati, a je vseeno vztrajal, da se spustita na tla.

				Poletela sta proti plaži in pristala, pri čemer je imel on rahle težave z vrtoglavico. Ko sta se privadila tal, se je Elza sezula in bosa stopila po mivki. Robert Q. ji je sledil. Po nekaj metrih ugotavljanja, ali je trenutek primeren, jo je potem vendarle prijel za roko in ona je to brez besed sprejela.

				Ko sta sedla na kos mivke, ki ga je morje ritmično oblizovalo, jo je vprašal:

				“Zakaj letaš, Elza?”

				“Ker je zabavno, zato.”

				“Ah,” je bil z odgovorom le delno zadovoljen.

				“Ni dolgočasno in sploh je megalomansko, se ti ne zdi?”

				“No ja.”

				“Ti ni bilo všeč?”

				“Kako naj rečem, bilo, seveda.”

				“No vidiš.”

				“Ampak, Elza...”

				“Kaj?”

				“Zakaj ne maraš gravitacije?”

				“No,” je malce pomislila, “ker nimam kam gravitirati.”

				“Ah.”

				Molčala sta, nakar je Elza rekla:

				“Robert!”

				“Ja?”

				“Če prav pomislim, me pa nekam le vleče.”

				“Aja?”

				“Mhm.” Namuznila se je, ko ga je pogledala izpod obrvi.

				“Dovolj, da pristaneš za vedno?” jo je boječe vprašal.

				“Si tega želiš?”

				Robert Q. je prikimal:

				“Rad imam življenje na Zemlji in ker sva konec koncev tukaj samo začasno, bi rad ta čas do popolnosti izkoristil s teboj.”

				“To si pa tako lepo povedal.”

				Spet sta nekaj časa molčala in spet je Elza prva spregovorila.

				“V ta svet,” je tiho rekla, “nisem nikoli zares verjela. Izmišljala sem si čarobne vile in navihane palčke. Želela sem oditi tja čez, želela sem si, da bi odletela za večno.” Z dlanjo si je obrisala solze, ki so ji pripolzele iz oči. Potem je posmrkala:

				“V resnici me je groza dneva, ko se bo to res zgodilo. Tako kot se je zgodilo Barniju.”

				Robert Q. jo je stisnil k sebi in ji hotel reči kaj spodbudnega. Toda vedel je, da ji ne more zagotoviti večnosti. Trda školjkina lupina, v katero so ga v zmotnem, a dobronamernem prepričanju skrili starši in okolje, je brezkompromisno razpadla. Ponovno se je rodil, a tokrat povsem sam in nag pred hudičem, ki mu je grozil z ognjenimi zublji njegove lastne samoprevare. O ničemer več ni bil prepričan, celo tega ni vedel, kam bo meril njegov naslednji korak. In to, da je bil z njo, mu ni ničesar olajšalo. Čeprav jo je ljubil, se je zavedal prepada med njima. Ne, niti Elza mu ni predstavljala gotovosti. Morda bo na kruto spoznanje pozabljal, morda se bo slepil z njeno naklonjenostjo, zamotil se bo z igrami tega sveta, toda sam sebi ne bo mogel ubežati. Je to dobro ali slabo? Je ljubezen res vsemogočna ali ni? Zakaj se je tako težko odreči sebe? Je še sploh pri pravi, madonca?

				“Veš, kaj,” je naposled zinil, da bi prekinil mučni proces, ki ga je srkal vase, in je zato zvenel še bolj šaljivo, kot bi sicer, “pravkar sem se odločil, kaj bo moj naslednji znanstveni poskus.”

				“A res,” se je tudi Elza zdramila, “kaj pa?”

				“Poskušal bom ugotoviti,” namuznil se je in jo poljubil na obrvi, “če ljubezen res prenese vse.”

				“Sliši se dobro.”

				“Se ti zdi?”

				“Mhm.” Potem se je zahihitala: “Če potrebuješ poskusnega zajca...”

				“No,” se je počohal za ušesom, “to sem te mislil prositi, ja... Bi hotela?”

				“Odvisno,” se je smejala, “koliko časa bi me potreboval.”

				“Kaj jaz vem, računal sem tam nekje do konca...”

				“Veš, kaj, si pa res pesimist.”

				“Zakaj?”

				“Sploh pomislil nisi, da bi ti poskus uspel.”

				“Kako, da ne?”

				“Ker si rekel, do konca.”

				“Ja in?”

				“Narobe si se izrazil.”

				“Kako narobe?”

				“Če ti poskus uspe, za naju konca sploh ne bo.”

				“No saj, tako sem mislil.”

				“Rekel si, DO KONCA - ne skači mi zdaj v besedo - in pri tem izključil možnost, da bi lahko v ljubezni preživela večnost.”

				“Joj, Elza, kompliciraš.”

				“Jaz kompliciram?”

				“Pa ja, greva na sprehod.”

				“Ne izmikaj se zdaj, Robert Q., priznaj, da si se narobe izrazil.”

				Elza je vstala in stekla za njim, ko je zakorakal vzdolž obale.

				“Priznam,” se je Robert Q. odzval in jo objel čez ramena, “narobe sem se izrazil, če ti tako praviš.”

				“Ne, če jaz tako pravim.”

				Bla, bla, bla... Besede, ki so bile le beden poskus komuniciranja in izražanja dveh popolnoma svojih svetov, so zaplule v vetru. Sledi, ki sta jih pustila v svižu, je na večer zgladilo valujoče morje. Pri tem se ni spraševalo o ničemer. Valovilo je v svojem ritmu in se požvižgalo na parčke, ki so posedali na obronkih. Eni tesno objeti, drugi zadeti, tretji že popolnoma odpeti.





				K O N E C