ANTON POLENEC PAJKI IZ DOLNJEGA DELA SELŠKE DOLINE Termofilni bukov gozd v Soteski Lansko leto smo se seznanili s pajki s sončnih pobočij nad Zalim Logom v gornjem delu Selške doline, letos pa smo se ustavili na samem začetku do line, v senčni Soteski. Ne daleč od Soteskarjeve domačije proti Praprotnemu nas je vodila pot preko travnika v bolj senčnat in vlažen termofilni bukov gozd (Ostri/o-Fagetum), ki pokriva strmo dolomitsko pobočje Križnogorskega hribovja (si. 1.). V višini okoli 500 m smo 6. 9. 1985 zakopali v tla. pokrita s tanjšo, mestoma tudi debelejšo plastjo stelje, deset pasti, kozarcev s formolom. Kakih 20 m stran od te raziskovalne površine pa leži komaj zaraščajoča se sončna poseka, kjer smo še isti mesec (24. 9.) nastavili pet pasti. Razen pozimi med 19. 12. 1985 in 3. 4. 1986, smo se vsak mesec vračali v Sotesko. Da bi dobili vsaj bežen vpogled tudi v pajke na travniku, ki obroblja gozd, so bile tudi na tem prostoru 19. 12. 1985 nastavljene štiri pasti. Toda Slika 1. Dolnji del Selške doline s Sotesko. (Iz Škofjeloško pogorje in soseščina — 1 :40.000, Planinska založba št. 40) T 99 zaradi neposredne bližine zelo prometne ceste in zaradi košnje sta ostali samo dve pasti nepoškodovani, ena na suhem, druga pa na močvirskem delu košenine. Oglejmo si sedaj pajke in njihove združbe: najprej tiste, ki so se ujeli na okoli 100 m2 v tem senčnatem bukovem gozdu (Ostryo-Fagetum) med 6. 9. 1985 in 7. 9. 1986. Ujetih je bilo 416 pajkov, med njimi 25 vrst: Coelotes inermis L. Koch, 1855 Coelotes poleneci Wiehle, 1965 Amaurobius obustus L. Koch, 1868 Tegenaria \uxurians Kulczvnski, 1897 Harpactea lepida C. L. Koch, 1839 Centromerus silvicola Kulczynski, 1887 Histopona torpida C. L. Koch, 1834 Cybaeus minor Kulczvnski, 1897 Lepthyphantes tenebricola Wider, 1834 Tegenaria silvestris L. Koch, 1872 Dasumia canestrini L. Koch, 1876 Clubiona terrestris Westring, 1851 Segestria senoculata Linne, 1758 Lepthvphantes cristatus Menge, 1866 Microneta viaria Blackwall, 1841 Pardosa lugubris Walckenaer, 1802 Troglohyphantes poleneci Wiehle, 1964 Troglohyphantes excavatus Fage, 1919 Araneus diadematus Clerck, 1757 Zelotes apricorum L. Koch, 1876 Clubiona coerulescens L. Koch, 1866 IX, IX, X, X, IX, XII IX XII IX, x, : IX XII IX XII 1985 X,3 XII X, XII XII XII X, XII XII XII 1986 IV, V, VI, VIII, IX V, VI VIII IV, V, VI, IV, V, VI, VIII, IX VII, :, ix IX VII, VI, VII, IX IV, V IV, V, VI, VII, VIII VI, VII, VII IV, V, VI, VIII, IX V, VI, VIII V, VI, VIII IV, VI V, VII IV IV VI IV V VI 164m1 + 10ž3 42m+ 47m + 9ž 4/ 15m + llž 13m+ 10m+ 6m + llm+ 7ž 4ž 6ž lž lm + lOž 7m+ 4m+ 2m+ 2m + 3m 2m 3ž 3ž 3ž lž .'i/ 3ž lž lž lž lž °/o 43,5 12,7 12,7 6,5 5,0 3,5 3,0 3,0 2.7 2,7 1.7 1,2 0,7 11.7 0,7 0.7 0,5 0,2 0.2 0,2 0.2 1. m = samci (Mdnnchen). — 2. ž = samice (Weibchen). — 3. V krepko tiskanih me secih nastopa največ samcev, kar je za ugotavljanje razmnoževalnih dob zelo važno (In stark gedruckten Monaten treten grosstenteils Mdnnchen auf, was fiir die Fort- pflanzugszeiten sehr wichtig ist). 100 1935 1986 Anyphaena accentuata sub. Walckenaer, 1802 Micrommata roseum sub. Clerck, 1757 Diaea dorsata Fabricius, 1781 Xysticus audax Schrank, 1803 IV IX VI lm lm lž Iz 0,2 0.2 0.2 0.2 Na poseki se je med 24. 9. 1985 in 7. merkov, med njimi 30 vrst: 9. 1986 na okoli 50 m2 ujelo 178 pri- +Pardosa lugubris "VValckenaer, 1802 +Coelotes inermis L. Koch, 1855 Leptyphantes mansuetus Thorell, 1875 Dysdera ninni Canestrini. 1876 +Cybaeus minor Kulczynski, 1897 Trochosa terricola Thorell, 1856 Xysticus gallicus Simon, 1875 Trichoncus affinis Kulczynski, 1894 +hepthyphantes cristatus Menge, 1866 +Coelotes poleneci Wiehle, 1965 Zelotes villicus Thorell, 1875 +Zelotes apricorum L. Koch, 1876 + Centromerus silvicola Kulczynski, 1887 TigelUnus furcillatus Menge, 1871 Xysticus cambridgei Blackwall, 1859 Apostenus fuscus Westring. 1851 Zelotes erebeus Thorell, 1871 Haplodrassus sylvestris Blackwall, 1833 Dysdera adriatica Kulczynski, 1897 1985 X X, XII XII XII XII X XII 1986 IV, VI, VII, VIII, IX IV, V, VI IV, V V, VI, VII VI, VII, VIII IV, V VI, VIII IV, V, VI, VIII Iv V, VI VI, VII, VIII VI, VII IV VI, VIII, IX VI, VII VII, IX VIII, IX VI, VII VIII 7m~34ž 32m+ 3ž 8m+ 4ž 6m+ 2ž 7m+ lž 5m+ 2ž 6m- lž lm-f ož 5m+ lž 4m+ 2ž 2m + 4ž 6m 4m 4ž 4 ni 2ž lm+ lž lm+ lž lž •« 20,5 17,5 6.0 4,0 4,0 3,5 3,5 3,0 3.0 3,0 3,0 3,0 2,0 •>M 2J) i J; 1.0 1.0 0,5 101 1985 + Amaurobius obustus L. Koch, 1868 Dyplostyla concolor Wider. 1834 Gonatium corallipes Cambridge. 1875 Panamomops affinis Miller et Kratochvil, 1939 Wideria antica Wider, 1834 Wideria melanocephala Cambridge, 1881 Cercidia prominens Westring, 1851 + Histopona torpida C. L. Koch, 1834 Zelotes subterraneus C. L. Koch. 1833 Xerolycosa nemoralis Westring, 1861 Xysticus kochi Thorell. 1872 XII :•; VII v VII VII VIII IX VIII VI lin lm lm lm lž lž 1/ lž lž lž lž 0,5 0,5 0,5 0,5 0,5 0,5 0,5 0,5 0,5 0,5 0,5 Na travniku, ki obroblja termofilni bukov gozd v Soteski, pa so se v dveh pasteh med 19. 12. 1985 in 7. 9. 1986 ujeli naslednji pajki: a) v močvirskem delu Dolomedes fimbriatus Clerck, 1757 Pirata hydrophilus Thorell. 1872 Pirata latitans Blackvrall, 1842 Zelotes latreillei Simon, 1878 Oxyptila simplez Cambrigde, 1862 b) na k o š e n i n i 2m (17. 6.) lž (7. 8.) lž (7. 8.) Im + lž (17. 6.) llm + 3ž (7. 9.) 2m + lž (17. 6.) + Harpactea lepida C. L. Koch, 1839 +Lepthyphantes cristatus Menge 1866 Pachygnatha degeeri Sundevall, 1830 lm (3. 4.) lm (3. 4.) Im+lž (3. 4.) Im+lž (17. 6.) 2m+2ž (7. 8.) + Coelotes inermis L. Koch, 1855 + Cybaeus minor Kulczynski, 1897 Alopecosa cuneata Clerck, 1757 Alopecosa trabalis Clerck, 1757 Pardosa amentata Clerck, 1757 + Pardosa lugubris Wackenaer, 1802 Pardosa pullata Clerck, 1757 +Trochosa terricola Thorell, 1856 Oxyptila atomaria Panzer, 1801 Xysticus bijasciatus C. L. Koch, 1837 Evophrys frontalis Walckenaer, 1802 lm (9. 5.) lm (7. 8.) lm (17. 6.) lž (17. 6.) lž (17. 6.), lž (7. 8.) lm (3. 4.), 2ž (7. 8.) lž (7. 8.) lž (17. 6.) lž (7. 8.) 3m (17. 6.) lm (7. 8.) 102 Tako smo v Soteski, na jugozahodnih strmih, dolomitskih pobočjih Križne gore našli v gozdu, na poseki in travniku med 643 pajki 59 njihovih vrst. Pomudili se bomo najprej pri pajkih, ki so se ujeli v pasti, zakopane v senčna in vlažna tla v termofilnem bukovem gozdu. Razumljivo nam je, da bodo v takem temačnem in vlažnem okolju našle primerne življenjske pogoje senco in vlago ljubeče vrste (ombro-higro-hemihigrofilni ekološki tipi); med njimi na prvem, vodilnem mestu v združbi je naš najpogostejši gozdni osmero- nožec temni čokati lijakar (Coelotes inermis). V takem številu, 174 primerkov ali 43,5 °/o vseh ujetih pajkov teh združb, ga v Loškem pogorju še nismo našli; pa tudi v doslej raziskanih gozdnih združbah (preko 120, deloma še neobjav ljenih) po vsej Sloveniji smo našli tega čokatega gozdnega pajka v takem številu in takem odstotku doslej le v treh starih, mogočnih bukovih hostah: na Gorjancih (43,6 °/o), v Kočevskem Rogu (44,9 %>) in pod Goteniškim Snež nikom v dolini Belce (celo 48 %). Poleg temnega lijakarja (Coelotes inermis) vidimo na seznamu vodilnih v naši pajčji združbi še tri pogostne znance iz naših gozdov: polenčevega lijakarja (Coelotes poleneci), razkošnega pajka (Tegenaria lv.xuria.ns) in ožganega kodrača (Amaurobius obustus). Na te štiri dominantne vrste odpade tri četrtine (75,4 °/o) vseh ujetih primerkov. Med ostalimi več ali manj znanimi vrstami pa se je ujelo v pasti tudi sedem pri merkov kanestrinijevega šesterookca (Dasumia canestrini) mediteranca, pajka, doma iz sončnega Primorja, ki pa takorekoč redno spremlja naše termofilne gozdove tudi severno od Postojne. Kot vidimo, se je tudi na teh senčnih so- teskinih pobočjih našel še kak suh in bolj svetel košček tal za tega »otroka sonca«. Bolj kot kanestrinijev šesterookec pa je navezan na suha in bolj topla gozdna tla krivolasi lijakar (Coelotes anoplus), ki na tej zelo senčni strani ni našel primernih življenjskih pogojev, kakršni so še nad Zalim Logom (Pole- nec, 1985). Med pajki, navedenimi že ob koncu združbe, med tistimi, ki so se ujeli le v enem ali dveh primerkih, naj omenimo polenčevega izven jam živečega pajka (Troglohyphantes poleneci), s katerim smo se že večkrat srečali, nazadnje na martinjvrškem področju, na Vancovcu (1085 m), ko smo govorili o njegovi razširjenosti (Polenec, 1984). Z nahajališčem v Soteski pa se je življenjsko območje, areal, tega samo našega (endemnega) pajka sedaj razširil iz Polho- grajskih Dolomitov (Osovnik, Tošč) in Loškega pogorja (Lubnik, Stari Vrh) še na Križnogorsko hribovje. In zanimivo, pred leti pa smo našli na Križni gori (Polenec, 1983) v njenih jugovzhodnih bukovih gozdovih drugega tako imenovanega vriehlejevega jamskega pajka (Troglohyphantes voiehlei), ki je bil ujet najprej na južnih pobočjih Storžiča, potem pa pri Cepuljah pri Šent- joštu. Verjetno se morata njuna areala srečati prav nekje na začetku Soteske. Ozrimo se sedaj še k pajkom in njihovi združbi na poseki. S križcem (+) je označenih devet vrst, s katerimi smo se srečali v bližnjem gozdu in ki so se tudi kljub občutno spremenjenim pogojem obdržali tudi na poseki, dva med njimi sta celo med vodilnimi: gozdni volkec (Pardosa lugubris) in temni čokati lijakar (Coelotes inermis). Prvi, 5 do 7 mm velik, rjavkasti volkec je v senčna tem gozdu našel takorekoč komaj »še« kak sebi, ali kot pravimo, svojemu eko loškem tipu primeren življenjski prostor. Temu pajku ustrezajo svetli, sončni gozdovi, in kot vidimo, tudi poseke, saj se je iz skoraj zadnjega mesta v gozdni združbi (3 primerki) dvignil na prvo vodilno mesto na posekini združbi. Na drugem vodilnem mestu, takoj za volkcem, pa je čokati lijakar, ki je v gozdni združbi s svojimi 43,5 °/o res dominiral nad vsemi in se je tudi na sončnem in 103 Slika 3. Širokočelni rogati pajček Pa- namomops affinis, sprednji del glave, široko čelo z očmi in rožički in čeljusti (helicere). (Orig.) Slika 4. Širokočelni bikorogl pajček Pa- namomops tauricornis, glavoprsje od zgoraj (100 X povečano). (Iz Wiehleja) suhem pobočju obdržal v združbi na tako visokem mestu. Da se je mogel ta sencoljubeči čokati pajek obdržati tudi na poseki, moramo vedeti, da si ti lijakarji (rod Coelotes) skopljejo pod listjem, kamenjem, mahom, še s pajčevi- no obdan rov, kjer si najdejo primerno vlago in zaščito pred soncem. Kljub temu pa je na poseki le bolj redko naseljen, saj se je ujelo preko leta le 35 pri merkov proti 174 v gozdu. Od ostalih sedmih gozdnih pajkov pa so se na po seki ujeli le posamezni primerki od enega do največ šest. Ce se ozremo še na ostalih 21 vrst pajkov, ki jih nismo srečali v gozdu, moramo ugotoviti, da se je združba na poseki glede števila vrst torej kvalita tivno občutno spremenila in obogatila zaradi bolj pestrih življenjskih pogojev proti bolj enoličnim v gozdu. Sicer smo se pa z večino že večkrat srečali na naših poteh po Loškem pogorju, po njegovih gozdovih, pašnikih in senožetih. Tako kot doslej nas skoraj vsaka pot na katerikoli košček našega hribovja razveseli z novimi odkritji in tako obogati našo živo zakladnico, loško, sloven sko ali celo jugoslovansko. In k tej sicer skromni obogatitvi našega živalstva je prispevala tudi Soteska: kar s štirimi vrstami pajkov smo se prvič seznanili. Prvič na celotnem jugoslovanskem ozemlju smo 9. julija 1986 zagledali pod drobnogledom komaj 1,2 mm velikega pajka iz družine teh najmanjših osmero- nožcev (Micryphantidate,): vrsto Panamomops affinis. Slovensko smo tega po sebneža poimenovali: širokočelni rogati pajek; široko čelo in rožička, ki izra- ščata iz grbastih ali stožčastih vzboklin nad stranskima očescema (si. 3), sta značilnosti tega svojskega pajčjega rodu Panamomops. Iz Evrope je znanih pet vrst, pri nekaterih se ščetine, ki izraščajo iz vzboklin, še niso zrasle v ro- žičke, pri drugih pa, kot pri bikorogem širokočelcu (Panamomops tauricornis), oblikujejo bikovemu rogu podobne izrastke (si. 4), kakor ga označuje tudi stro kovno ime (taurus — lat. bik, comu, us — lat. rog). Naš širokočelec z le rahlo 104 ukrivljenima rožičkoma je bil odkrit na Češkem leta 1939 (Miller et Kra- t o c h v i 1) ; našli so ga pod listjem na sončnem, z nizkim drevjem in grmov jem poraslem pobočju, v podobnem okolju kot pri nas v Soteski. Prvič na Loškem smo našli tudi 2,5 mm velikega viličastega pajkca (Tigel- linus furcillatus), tudi iz družine pajkcev (Micryphantidae); samica, ki smo jo našli, res ni nič posebnega, toda samec s svojim viličastim izrastkom (furcilla — lat. majhne vilice) na glavi pa je nekaj izrednega (si. 5). Človek se vpraša, le zakaj tak okras na glavici, na katerem so celo oči? Poglejmo! Ne samo ta dva pravkar omenjena samčka iz družine mikrifantidov, temveč domala vsi ti samčki so s svojimi glavicami nekaj posebnega, takih ne bi srečali med vsemi, sedaj že preko 35.000 pajčjimi vrstami. Včasih je glavica sama z očmi vred podalj šana navpično navzgor ali naprej, lahko je razdeljena sedaj vzdolž, pa spet povprek in koliko različno oblikovanih laskov in ščetin krasi njihove glavice. Nekaj smo jih tudi mi že omenili, ko smo pregledovali pajke iz Luše, Sopot nice, Ratitovca (Polenec, 1963, 1964, 1982). Seveda se sprašujemo o pomenu teh okraskov pri teh pritlikavcih, katerih življenje se odigrava prav pri tleh, med listjem, steljo, mahom. Mogoče imajo vsi ti okraski na samčevi glavi po dobno vlogo, kot jo imajo taki lepotni dodatki pri številnih samcih v živalstvu in so v zvezi z razmnoževanjem: da se samec in samica laže najdeta, da rod ne izumre? Prav verjetno, toda žal nam je življenje teh svojskih pajkcev tako malo znano, da tako vlogo samo domnevamo. Tretja vrsta pajkov, ki smo jo tudi prvič našli na našem pogorju, pa je 2 do 2,5 mm velik rogljati pajkec Trichoncus ajfinis, tudi iz družine pajkcev (Micryphantidae). Res, pri tej vrsti ima samec, eden redkih, še »normalno« le nekoliko privzdignjeno glavico, zelo svojsko pa je golence (tibia), členka pred paritvenim organom (si. 6) s svojima dolgima roglastima izrastkoma, po katerih smo ga tudi poimenovali. Iz Slovenije nam je ta vrsta znana iz hrasto vega gozda pri Predosljah (Polenec, 1958) in iz sončnega, termofilnega bo rovega gozda na Karavankah (1 samec, 12. 7. 1977, še neobjavljeno) na pod ročju Tabre med Belco in Martuljkom. Tako sončno in suho okolje je našel ta rogljatec tudi na naši poseki v Soteski. Sedaj poglejmo še na travnik. Najprej se ustavimo na zamočvirjenem delu, kjer se nam je ujel še četrti novinec v naši loški pajčji favni komaj 4 mm velik kijastolasi rakovičar (Oxyptila simplex) s temnim marogastim glavoprsjem in svetlim, slabo obarvanim zadkom (si. 7). Značilno za te kijastolase rakovi- čarje (rod Oxyptila) je tudi, da se ne marajo izpostavljati soncu in svetlobi kot njihovi sorodniki bodičastolasi (rod Xysticus), pač pa se raje držijo v senci, bliže tal. Z ostalimi pajki s tega vlažnega dela travnika pa smo se že srečali, največkrat s črnim latrejlejevim podskalnikom (Zelotes latreillei), toda doslej le na sončnih in suhih površinah, nazadnje na senožeti na Vancovcu (Pole nec, 1984) in Soriški planini (Polenec, 1980), na tako vlažnem, močvir skem okolju pa sedaj prvič. Po podatkih, ki jih imamo iz širšega evropskega prostora (Grimm, 1985), res lahko ta pajek živi v zelo suhih, sončnih pa tudi v senčnih in vlažnih življenjskih prostorih, pravimo, da je ekološko zelo variabilen. V past sta se ujela tudi dva volkca iz rodu Pirata, pravimo jim kar pirati; res ti osmeronožni roparji ne preže na žrtve ob morskih obalah, temveč jih srečujemo ob obrežjih stoječih voda, pri studencih pa tudi na močvirjih. Ti pirati se vode ne bojijo, spustijo se tudi na gladino in v nevarnosti se celo potopijo. Sicer so pa ti temni volkci majhni, merijo le 3,5 do 7 mm in jih pre poznamo po viličasti risbi na glavoprsju (si. 8). Enega, vodnega pirata (Pirata 105 Slika 5. Viličasti pajček Tigellinus jurcillatus, glavoprsje z viličastim izrastkom — od zgoraj. (Orig.) Slika 6. Rogljati pajček Trichoncus affinis, golence (tibia) z izrastki (apofizami) (62,5 X povečano). (Orig.) Slika 7. Kijastolasi rakovičar Oxyptila simplex, samec nar. velikost 4 mm. (Orig.) hydrophilus) smo ujeli v Mali Hrastnenici ob studencu, drugega skrivača (Pirata latitans) pa ob Poljanščici na domačem travniku (Polenec, 1975). Tudi eden naših največjih pajkov (samica 18 mm, samec 12 mm) žametno rjavi in rumeno opasani obvodni pajek (Dolomedes fimbriatus) nam je že znan iz Luše v Selški dolini (Polenec, 1963). V Soteski sta se nam ujela dva samca. Pogled na pajke, ki so se ujeli na košenini, 14 vrst med 24 primerki, nam pove, da smo se s šestimi srečali že v gozdu (+) oziroma na poseki (++): nepo sredna bližina obeh raziskovalnih površin jim je omogočila, da so se naselile tudi na travniku in se pridružile vrstam, ki so jim všeč suha in sončna trav niška površja. Med temi vrstami so na prvem mestu volkci (Lycosidae), in to dva velika — iz rodu Alopecosa in dva majhna volkca iz rodu Pardosa, nato Slika 8. Za pajke volkce Slika 9. Debeločeljustar pirate (Pirata) je značilna Pachygnatha degeeri, nar. viličasta risba na glavo- vel. 3 do 4 mm. (Iz Planeta) prsju. (Iz Dahla) 106 dva rakovičarja (Thomisidae), bodičastolasi, rod Xysticus in kijastolasi Oxy- ptila, ter lepočeli skakač (Evophrys frontalis): njegove velike čelne oči obrob ljajo (kot nekake trepalnice?) lepi oranžnordeči laski. Vse doslej omenjene travniške vrste so se ujele v past le v enem, dveh ali kvečjemu treh primerkih, edino debeločeljustar (Pachygnatha degeeri) (si. 9) iz družine čeljustarjev (Tetragnathidae) se je ujel v osmih primerkih, kot je razvidno iz seznama; ujeli so se štirje samci in štiri samice v aprilu, juniju in avgustu. Res, mi smo tako pajke z močvirja kot s košenine razvrstili po sistemu in ne kot združbo (zaradi že v uvodu omenjenih težav), vendar se nam prav ta debeločeljustar nakazuje kot vodilna vrsta; na senožeti na Vancovcu smo ga našli na vodilnem drugem mestu (P o 1 en e c , 1984), na Osovniku pa celo na prvem mestu, pred volkcem (Polenec, 1975). Tako, vodilno mesto lahko pripišemo tudi črnemu latreilejevemu podskalniku na močvirskem delu travnika. LITERATURA Grimm, U. (1985): Die Gnaphosidae Mitteleurnpas. Abhandlungen des Naturivis- senschaftlichen Vereins in Hamburg (NF) 26, 201—204. Hamburg. — Marinček, L. (1973): Gozdna vegetacija Škofjeloškega pogorja. Loški razgledi 20, 208—226. Skofja Loka. — Miller, Fr. (1971): Rad pavouci — Araneida. Klic zvireny ČSSR 4, 51—306. Praha. — Miller, Fr., Polenec, A. (1975 a): Neue Troglohyphantes-Arten aus Slowe- nien (Araneae, Linyphiidae). Acta Ent. Bohemosl. 73, 55—61. Brno. — Polenec, A. (1958): Ekološka raziskovanja iz nekaterih gozdnih tipov v okolici Kranja, Biološki vestnik 6. Ljubljana. — Polenec, A. (1963): Raziskovanje pajkov v Selški dolini. Lo- ški razgledi 10, 60—66. Skofja Loka. — Polenec, A. (1964): Pajki iz Selške in Poljan ske doline. Loški razgledi 11, 175—182. Skofja Loka. — Polenec, A. (1975): Pajki z Osovnika (857 m). Loški razgledi 22, 154—162. Skofja Loka. — Polenec, A. (1983): Pajki s Križnogorskega hribovja. Loški razgledi 30, 76—85. Skofja Loka. — Polenec, A. (1982): Nekaj novosti med pajki. Loški razgledi 29, 61—68. Skofja Loka. — Polenec, A. (1984): Pajki z Martinj vrha-Vancovec 1085 m. Loški razgledi 31, 86. Skofja Loka. — Polenec, A. (1985): Pajki iz gornjega dela Selške doline. Termofilni bukov gozd nad Zalim Logom, 650 m. Loški razgledi 32, 98—107. Skofja Loka. — Tretzel, E. (1952): Zur Okologie der Spinnen (Araneae). Autokologie der Arten im Raum von Erlangen. Sonderdruck aus Sitzungsberichte der Physik.-mediz. Societat zu Erlangen 75 B., 35—131. Erlangen. — Wiehle, H. (1960): Micryphantidae-Zwergspinnen. Tierwelt Deutschlands 47. Jena. Zusammenfassung SPINNEN AUS DEM UNTEREN TEIL DES SELCA-TALES Termophiler Buchenwald in Soteska Vergangenes Jahr machten wir Bekanntschaft mit den Spinnen der sonnigen Hange tiber Zali Log im oberen Teil des Selcatales, doch blieben wir dieses Jahr am Anfang des Tales stehen, in der schattigen Soteska (Talenge). In der Hohe um 500 m stellten wir am 6. 9. 1985 zehn Fallen mit Formol in etwas schattigem und feuchtem Buchenwald (Ostryo-Fagetum) auf steilem Dolomithang des Berglandes von Križna gora auf. Im selben Monat wurden fiinf Barberfallen auf nahegelegenem Kahlschlag aufgestellt. Sie wurden jeden Monat auBer im Winter zwischen dem 19. 12. 1985 und dem 3. 4. 1986 kontrolliert. 107 Um wenigstens einen fliichtigen Einblick in die Spinnenvvelt auf der Wiese, die den Wald umrandet, zu gewinnen, stellten wir am 19. 12. 1985 auch dort vier Barber- fallen, auf, doch blieben wegen der Mahd und anderer menschlicher Ein- griffe unbeschadet nur zwei: die eine auf sumpfigem, die andere auf trockenem Teil der Wiese. Auf den Seiten ... sind die Assoziationen aufgefiihrt, so die im schattigen Bu- chenwald (Ostryo-Fagetum), wo wir auf ca. 100 m2 416 Exemplare gefangen haben, unter ihnen 25 Arten, wie auch die auf dem Kahlschlag, wo auf ca. 50 m2 178 Exem- plare mit 30 Arten gefangen wurden. Auf der Seite... sind jene Arten aufgefiihrt, die auf sumpfigem Gelande a), und b) auf gemahtem Teil der Wiese gefangen wurden. So gingen in Soteska, im Wald, auf dem Kahlschlag und auf der Wiese in die Fallen 643 Exemplare, darunter 59 Arten. Die Assoziation im schattigen Ostryo-Fagetum besteht vor allem aus ombro- hygro-hemihygrophilen okologischen Typen, unter ihnen an erster Stelle Coelotes inermis mit 174 Exemplaren oder 43,5 °/o hoher Abundanz, wie wir sie im Gebiet um Škofja Loka noch nicht gefunden hatten. Dominant sind noch Coelotes poleneci, Te- genaria luxurians und Amaurobius obustus. Auf diese fiihrende Arten entfallen 75,4 °/o aller Exemplare. Unter den anderen Waldarten mochte ich erwahnen: Da- sumia canestrini, die eine sehr regelmaCige Begleiterin unserer termophilen Walder ist, obwohl sie eigentlich in den Waldern siidlich Postojna zu Hause ist. Wahrschein- lich gibt es in unseren Waldern jedoch zu wenig Sonne fiir Coelotes anoplus, die auch im Kiistenland beheimatet ist. In die Falle ging auch Troglohyphantes polene ci, eine endemische Art, auch im Selcatal. Als wir vor Jahren (Polenec, 1983) die Spinnen auf siidostlichen Hangen der Križna gora durchsahen, fanden wir dort eine andere mikrokavernikulose Art Troglohyphantes voiehlei. Wahrscheinlich begegnen sich deren Areale irgendwo am Anfang der Soteska. Ein Blick auf die Assoziation auf dem Kahlschlag sagt uns, dafi wir neun Arten schon im Wald begegnet sind (+), auch den beiden fiihrenden: Pardosa lugubris und Coelotes inermis, doch ruckte die WoIfspinne (Pardosa lugubris) von der fast letzten Stelle in der Waldassoziation auf den ersten Platz auf dem Kahlschlag vor, weil ihr helle sonnige Walder und auch Kahlschlage zusagen. DaB aber auch die ausgespro- chen in Waldern lebende Trichterspinne (Coelotes inermis) auf der Lichtung vorkam, allerdings nur in geringer Anzahl, wird klar, wenn wir bedenken, dali diese Spinnen unter Laub, Steinen und Moos einen mit Spinnweben umgebenen Schacht graben, um passende Feuchtichkeit und Schutz vor Sonne zu finden. Wie auf allen Wegen im Bergland von Škofja Loka, machten wir bis jetzt auf fast allen neuen Forschungspliitzen neue Bekanntschaften, so auch dieses Jahr in Soteska: gleich vier Arten fanden wir zum ersten Mal! Die vvichtigste Entdeckung ist die 1,2 mm groBe Spinne Panamomops affinis mit ihrer tvpischen breiten Stirn und den aus Borstenhaaren zusammengewachsenen beiden Hornchen, die iiber den seitlichen Augenchen wachsen. Sie wurde nicht nur im slowenischen, sondern auch im jugoslawischen Raum zum ersten Mal festge- stellt, und nicht nur als Vertreterin ihrer Art, sondern auch der Gattung Panamo mops. Unsere Art Panamomops affinis wurde entdeckt und beschrieben 1939 in der Tschechoslowakei (Miller et Kratochvil). Im iibrigen sind in Europa fiinf Arten bekannt, darunter auch ein Sonderling, die stierhornige Panamomops tauri- cornis. Zum ersten Mal im Gebiet von Sk. Loka fanden wir auch die 2,5 mm groBe Tigel- linus furcillatus mit dem eigenartigen Fortsatz »Gabelstiel« iiber dem Kopf, wie er so von H. Wiehle genannt wird. Im iibrigen weisen aber nicht nur diese beiden Spinnen aus der Familie Micryphantidae solche Kopfe aus: so eigenartig geformte Kopfe mit verschiedenen Fortsatzen, Haarchen und Borsten sind typisch fiir fast alle Mannchen dieser groBen Familie. Uber den Grund fiir diese »Verzierungen« ist uns kaum etwas bekannt, doch es durfte mit der Fortpflanzung zusammenhangen, damit der Stamm nicht ausstirbt. 108 Die dritte Art, die wir auch zum ersten Mal getroffen haben, ist die 2 bis 2,5 mm groBe Trichoncus affinis, auch zur Familie Micryphantidae gehorend. Es stimmt, daB das Mannchen als fast Sonderling einen »normalen«, etwas angehobenen Kopf hat, doch sehr eigenartig ist die Tibia mit den Apophvsen, wie das im Bild zu sehen ist. Auf dem sumpfigen Tedl der Wiese fanden wir zum ersten Mal im Gebiet von Škofja Loka die nur 4 mm groGe Krabbenspinne (Oxyptila simplex). Den anderen Arten auf dieser Wiese begegneten wir schon friiher, doch zum ersten Mal auf einem so feuchten Boden wurde die Zelotes latreillei (16 Exemplare) gefangen. Bis jetzt fanden wir sie nur auf sonnigen, trockenen Flachen. Nach Unterlagen, die wir iiber einen breiteren europaischen Raum verfugen (Grimm, 1985), kann diese Spinne tatsachlich in sehr trockenen, sonnigen, aber auch in schattigen und feuchten Bioto- pen leben. Auch die Spinnenarten, die auf Mahland, auf dem trockenen Teil der Wiese in die Barberffallen gingen, kannten wir schon, doch einige Arten sahen wir auch in unserem Wald ( + ), bzw. auf dem Kahlschlag (++) in Soteska. Die meisten gingen einzeln, hochstens in drei, nur die Pachygnatha degeeri aus der Familie Tetragnathi- dae ging mit acht Exemplaren in die Falle. Die Spinnen aus den beiden Wiesenteilen ordneten wir wegen der oben genannten Storungen svstematisch und nicht als Assoziationen ein, doch deuten uns diese Daten auch Assoziationen, dominant die Zelotes latreillei auf sumpfigem, und die Pachygnatha degeeri auf dem trockenen Teil der Wdese, an. 109