16  \


11 ' M* ;. ,


mm:

.

mm



>

tršt’"' "

mšsmmM

4 m



.;‘>rv;..

>. ‘ -.


|S

, ■ m mm

m- ■■:-;■■■ m-

mim

7 m'A

m : :

m  < :: -/-V:v"



09 /

70 s

■Csah/-.

IZVESTJE

iz založbe Ig. pl. Kleinmayrjeve In Fed, Bambergove,

V najinem založništvu so tudi izšli:

Poezije Simona Gregorčiča. Druga pomnožena izdava. Ele¬
gantno vezana knjižica z zlatim obrezkom 2 gold., nevezana 1 gold.
20 kr.

Simon Gregorčič je po vsi pravici najpriljubljenejši naš novejši
lirik. Blagoglasni, a vender preprosti njegov jezik, lepota pesniške
oblike, čistost in blaginja njegovih mislij, ki so navzlic svoji glo¬
bini vender vsakomur umevne, pridobile so Gregorčiču v sloven¬
skem narodu prijateljev in občudovalcev, kakor jih nima malone
noben drug slovenski pesnik. In ravno v prvih njegovih pesnih,
katere je kakor slavec v grmu, skrit pod črko X, pel «kakor mu
je Bog grlo vstvaril», kažejo se najbolj te njegove vrline. Zato lahko
priporočamo drugo izdajo. prvega zvezka tembolj, ker je pomno¬
žena z nekaterimi pesnimi, katerih ni v prvi izdavi.

Balade in romance. Napisal A. Aškerc. Cena broširani knjigi
1 gold. 30 kr., v izvirne platnice elegantno vezani pa 2 gold.

Aškerc nam je epik, kar nam je Gregorčič lirik. Čvrsta in
korenita je njegova beseda, zanimiva, raznolična in prav narodna
je pesniška oblika njegovih balad in romanc. A kar je še več
vredno, to je jedro, ki tiči v tej zlati lupini, to je njegovo moško,
čisto, nesebično domoljubje, to so nauki, katere je pesnik zajel iz
svojega naroda in s katerimi vnema za svoj ideal: za dom in svo¬
bodo. In kar še povišuje njegovo vrednost kot pravega klasika, to
je neupogljivi pogum, s katerim ga naudaja zavest resnice in
pravice.

Narodne pesmi koroških Slovencev. Zbral in na svetlo dal
J. Scheinigg, c. kr. gimnazijski profesor v Celovci. 466 stranij
v osm. Mehko vezane 1 gold. 70 kr.

Čim bolj se širi lahkost prometa in znanje branja, tem bolj
gine tradicijonalno slovstvo v narodu, tem nujnejša je potreba, da
se reši, kar se še rešiti da. Zato smo Slovenci hvalo dolžni gosp.
profesorju Scheiniggu, da je zbral deloma iz narodnih ust ne¬
posredno, deloma pa iz neobjavljenih zbirk pesmi svojih koroških
rojakov. Poučna je ta zbirka za’ jeziko- in narodoslovca, velik je
pa tudi nje literarni pomen, kajti narodne popevke imajo za
slovstvo stalno klasično vrednost — ne vse, a vse prave narodne
pesmi.

Zlatorog 1 . Planinska pravljica. Spisal JR. Baumbačli . Preložil
A. Fantek. Cena broširani knjižici 1 g 0 ld. 30 kr., v-izvirne
platnice elegantno vezani pa 2 gold.

Pravljica o Zlatorogu, katero si baje tolminski pastirji še da¬
nes pripovedujejo, je izmed najlepših slovenskih bajk. f  Ta prepo-
etični predmet si je izbral nemški pesnik IT Baumbach, ki je rad
zahajal v Triglavovo pogorje, razvil ga je prav dramatično, pre¬
pletel z dragimi slovenskimi pripovedkami ter s, hvaležnim nav¬
dušenjem in pravim pesniškim ukusom oslikal krasoto našega
planinskega sveta in značaj čilega naroda, ki po njem prebiva.
Gosp. A. Funtek je jako srečno izvršil težko svoje podjetje, in tudi
iz . njegovega prevoda veje krepčalni planinski vzduh kakor iz
originala.

Jos. Stritarja zbrani spisi. 6 zvezkov v osm., mehko vezanih
stane 15 gold., v platno vezanih 18 gold. 60 kr., v francoski vezbi
20 gold. 70 kr.

Šaljivi Slovenec.

Zlita laMjl trattočasaic iz vse! stanov

Nabral in izdal

Anton Brezovnik,

učitelj.


Druga povsem predelana in za polovico pomnožena izdaja


Ljubljana.

Natisnila in založila Ig*, pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

1896 .

Predgovor k prvi izdaji.

Ce znamo društvo razveseljevati, pridobimo
si srca vseh. Smeh je dobrota, znamenje, da je
srce s seboj spravljeno; da je duša v blagodejnem
ravnotežji; da je ves notranji človek tako po¬
vsem zadovoljen s seboj. Kdor me prisili k smehu,
ta je moj prijatelj, temu sem dolžen hvalo. Snov
za presrčen smeh je pogostoma več vredna kot
darilo ali milost. Ni je na svetu stvari, katera
bi notranjega človeka ohranila tako zdravega
kakor prava šala. «Brez šale bi bil svet grobišče,
življenje prava muka; v šali šele zadobi življenje
čut, izvirnost in istino. Kar je sol jedilom, to je
humor (šala) življenju. Humor izgubljen, življenje
izgubljeno», pravi K. Biihler.

To misel uvažujejo tudi mnogi naši časniki
ter prinašajo redno v svojih predalih nekaj kratko-
časnic, da bi tako njih čitatelji vsaj za kratek
čas pozabili posvetne težave ter se veselili zdrave
šale. Marsikateri Slovenec zna celo kopico naj¬
boljših smešnic, s katerimi v vsakem društvu
vzbuja dokaj smeha. Ker pa smo do sedaj po¬
grešali posebne večje zbirke takih kratkočasnic,
lotil sem se jaz tega dela. Ker smo premajhen
narodič, da bi imeli za vsak stan posebno tako

IV

zbirko, zbral sem šal iz vseh stanov skupaj v
jedno knjigo. Vender sem pri zbiranji skrbno
pazil, da ne bi žalil nobenega stanu, nobene dobe,
nobenega spola. Skrbno sem se izogibal tudi vseh
podlostij, sploh vsega, kar bi utegnilo koga po-
hujšati ali mu vzeti dobro voljo; gledal sem le,
da podam dobro zdravilo zoper dolgočasnost in
pobitost.

Nabral pa sem te kratkočasnice po raznih
krajih; nekaj sem jih vzel iz naših domačih čas¬
nikov (n. pr. iz «Vrtca®, »Slov. Gospodarja®, «Slov.
Naroda®, »Novic® i. dr.), nekaj sem jih poslovenil
iz drugih jezikov, nekaj pa je vmes tudi izvirnih,
še nikjer natisnjenih.

Nadejem se, da podam s to knjižico Slo¬
vencem, ki so »radi vesel’ga srca®, dobrodošlo
zbirko ter želim, da bi jim prebiranje te knjižice
napravljalo toliko veselja kot meni nje pisanje.

Vojnik pri Celji, dne 24. svečana 1884.

Predgovor k drugi izdaji.

v v

Zelja, s katero sem »Šaljivega Slovenca®
prvikrat poslal med slovenski svet, ta želja se je
uresničila! Zakaj ne le jako laskava ocena vseh
slovenskih listov, nego prav sosebno to, da je že
čez nekaj let treba drugega natiska (kar je pri
naših književnih razmerah za tako precej drago

v

knjigo vsekakor nekaj posebnega), kaže, da sem
s to knjižico ustregel obči želji, da je naš narod
take knjige nekako potreboval v svoje razvedrilo.

Ker obeta «Šaljivi Slovenec» biti še nekaka
«narodna knjiga*,  katero bodo jednako radi
vzprejemali v krasni palači bogatinovi kakor v
borni koči siromakovi, v tihi sobi učenjakovi,
kakor v oni neukega težaka; katero bodo jednako
radi jemali v roke stari in mladi, moški in ženske,
zato mi je bilo tem bolj paziti, da se ne vrine
vanjo nič, kar bi utegnilo žaliti tega ali onega;
vse naj razveseljuje, vsem naj bo prijateljica!
Duhovniku in uradniku, kmetu in obrtniku, di¬
jaku in težaku, vsakemu naj po trudapolnih urah
resnega dela deli «kapljice sreče, kapljice nedolž¬
nega veselja*.

Glede vsebine opomnim to-le: Število od¬
delkov se je pomnožilo, ono smešnic pa, dasi
sem jih izpustil okolo jedne stotine iz prve izdaje,
skoro podvojilo, tako da je druga izdaja nekaj
novega tudi za one, kateri imajo že prvo.

Idi torej, dragi »Šaljivi Slovenec*,  zopet
na pot, razvedruj s tovarišem «Zabavnikom»*
Slovence, ki so «dobrega srca in blage volje!*

Vojnik pri Ceiji, dne 24. novembra 1895.

Izdatelj.

* «Zabavnik.* Zbirka družbinakih iger za v sobi in
pod milim nebom. Izdal A. Brezovnik. Celje. Drag. Hribar.
Cena 70 kr.

Kabalo.

Stran

Predgovor k prvi izdaji III
Predgovor k drugi izdaji IV
I. Iz otroškega življenja.

1. Ljubi Bog ne more 1

2. Ne kruha! ....  1

3. Smetje v juhi . . 2

4. Na nosu se ti pozna 2

5. Srečen pes ....  2

6. Izvolitev stanu . . 2

7. Kaj delajo oče . . 2

8. Kaj znajo mati . . 3

9. Le kadar boste spali! 3

10. Po hrbtu plavati . 3

11. Kdaj človek umrje 3

12. Divjaki .....  3

13. Kaj je nevesta . . 4

14. Ne na zunanjost gle¬
dati . 4

15. Osla jezdil ....  4

16. Brez skrbi ....  4

17. Otroška nedolžnost 4

18. K sedmi božji zapo¬
vedi . 5

19. Nič ne maraj! . . 5

20. Dobro je izračunil. 5

21. Kaj se opravi pri

otrokih z lažmi . . 5

II. Iz šolskega in dijaškega
življenja.

1. Prostodušen odgovor 7

2. Skrivnost ....  7

3. Kje je Bog? ... 8

Stran

4. Kaj je Bog? ... 8

5. Kaj Bog v nebesih

dela?. 8

6. Kaj je sv. Duh? . 9

7. Prva zapoved. . . 9

8. Zunanjost Evina . 9

9. Kaj je storil Jezus po

40danskem postu? . 10

10. Kaj je bil sv. Pavel? 10

11. Koliko je zakra¬
mentov .10

12. Otroška logika . . 10

13. Izpraševanje vesti . 11

14. Tuji grehi ....  11

15. Kdo je naš prijatelj 11

16. Stari učenci ... 12

17. Četrta prošnja v oče-

našu.12

18. Neveren učenec . . 12

19. Hudiči drva kradejo 13

20. Abraham konserva¬
tivec .13

21. Kako naj si vsakdo

pomaga.13

22. Kaj v šoli ni prav 13

23. Koštrunček ....  14

24. Kadoveden učitelj . 14

25. Zakaj učenci časih
prepozno pridejo v

šolo.14

26. Stara znanca ... 14

27. Počakajte vender . 15

28. Vaja v čitanji . . 15

VIII

29. Trije glavni časi .

30. Strela.

31. Dvoživke ....

32. Zakaj vzhaja solnce
vedno na jedni strani

33. Kdo je bil Kolumb

34. Kako koristi voda .

35. Siten učitelj . . .

36. Iz računanja . . .

37. Učinek gorkote . .

38. Slama v glavi . .

39. Materin jezik . . .

40. Uganka.

41. Najlepše mesto v Av¬
striji .

42. Znamenje ....

43. Dobra izkušnja . .

44. Ne bodi sebičen. .

45. Lahka odgovornost

46. Moder šolski nad¬
zornik .

47. Mačka s tremi repi

48. Plačilo za modrost

49. Prihranjen trud . .

50. Pod svojo streho .

51. Malo.

52. Nobenega razločka

53. Začarani osel . . .

54. Slična imena . . .

55. Gluhi profesor . .

56. Lepi spomini . . .

57. Kako se išče posojilo

58. Mož beseda . . .

59. Ni prav razumel .

60. Nova bolezen . . .

61. Gotova dedščina .

62. Ni se bati ....

63. Zadnjega plačam .

64. Kako se omedlelec

oživi.

Stran

65. Mladi modrijan . . 29

66. Hitro izračunil . . 29

67. Kaj je sleparstvo . 30

j 68. Svarilo dijakom. . 30

69. Čuden stavek. . . 30

70. Koliko je vredna ma¬
tematika .31

71. Pismo dijakovo očetu 31

72. Pismo očetovo sinu

dijaku.31

73. Še nekaj drugih

pisem.32

74. Zbirka starega de¬
narja .32

75. Knjige ga žive . . 33

76. Redni in izredni pro¬
fesorji .33

77. Kako je ravnati z

opozicijonalcem . . 33

78. —81. Pri celjskem

opatu M. Vodušku . 34

82. Potovanje v živin¬
skem vagonu ... 39

IH. Iz lovskega življenja.

1. Prost lov .... 41

2. Nikdar v zadregi . 41

3. Muhasta tolažba . 41

4. Kdaj je videl zajca 42

5. Kdor drugim jamo
koplje, sam vanjo

pade.42

6. Kateri bo iztožil? . 42

7. Lovec na drevesi . 4,3

8. Muhe je kupil . . 44

9. Zobje zunaj ... 44

10. Velika sreča ... 45

11. Lov v sobi. ... 45

12. Kako se lovi opica

gorila.46

Stran

15

15

16

16

16

16

16

17

17

17

17

18

18

18

19

19

19

20

20

21

21

22

22

22

23

24

25

26

27

27

27

27

28

28

28

29

IX

X

XI —

Stran

30. Dobro spanje . . . 107

31. Kakeršno vprašanje,

tak odgovor . . . 108

32. Luna ali solnee? . 108

33. Boji se je! . . . . 108

34. Predaleč doma . . 108

35. Zanesljivo znamenje 109

36. Pijače sit ... . 109

37. Dvojen vzrok. . . 109

38. Velik gospod . . . 110

39. Plat zvona ....  110

40. Prav reden ....  110

41. Kako ga boste pili? 110

42. Očetovo premišlje¬
vanje .111

43. Prepozno spoznanje 111

44. Učinki vina . • . 111

45. Na smrtni postelji. 112

46. Pričakovanje . . .112

47. Neuljuden klobuk . 112

48. Štirje letni časi . .112

49. Skopuh in pijanec. 113

50. Pridiga za pijance . 113

VII. Iz obrtnega in trgov¬
skega življenja.

1. Dobra služba . . . 118

2. Smešno pismo. . . 118

3. Ni mi do tega . . 119

4. Pri čevljarji . . . 119

5. čevljar in vragi . . 119

6. Dva čevlja....  123

7. Metlarja.124

8. Prevelika skrb . . 124

9. Niti za dve! . . . 125

10. Dober brodnik . . 125

11. Velika predrznost . 125

12. Prosimo, da se po¬
zvoni .125

13. Strup za podgane . 126

Stran

14. Poraba zacherlina . 126

15. Servus.126

16. Luknje v klobuku . 127

17. Oslovske glave . . 127

18. «Galantni» trgovec 127

19. Pod ceno ....  128

20. Iz svoje izkušnje . 128

21. Slaba trgovina . . 128

22. Čudna oporoka . . 128

23. Kako je bilo ne¬
davno v Ameriki . 129

24. Tihotapec ....  129

25. Tiskovni pogreški . 130

26. Brezplačna vožnja . 131

VIII. Iz Anhovskega

življenja.

1. Kaj pomaga vse pri¬
digo vanj e ....  134

2. Pomoček zoper spa¬
nje pri pridigah. . 135

3. Še drug pomoček, da
se poslušalci vzbude

iz spanja.136

4. Ženska v cerkvi ni¬
ma govoriti! . . . 136

5. Nasičenje 5000 mož 136

6. Ali pridejo tudi žen¬
ske v nebesa? . . 137

7. Bog ne more vsem

ustreči.137

8. Tolažba.138

9. Vse namesto jedne 138

10. Na jednem samem

vozičku.139

11. Plačilo za grehe . .139

12. Pri izpraševanji. . 139

13. Kje pa je sin? . . 139

14. Povabilo.140

15. Izogni se! ... . 140

XII

Stran

16. Kakor ti meni, tako

jaz tebi . ... 141

17. Naj večji čudež . . 141

18. Kakor sem tako tja 142

19. Jednaka mera . . 142

20. Neuka dostojanstve¬
nika .142

21. Dobro odgovoril. .143

22. Menih in protestan- 143
tovska duhovnika . 143

23. Papež.144

24. Papež Leon X. in

alhimist.144

25. Ne skrbite za jutri 145

26. Duhovnik in odvet¬
nik .145

27. Pot v nebeško kralje¬
stvo .145

28. Dobro so si izmislili 145

IX. Iz zdravniškega
življenja.

1. Osepnice staviti ne

pomaga nič. . . . 147

2. Kmetovalca . . . 147

3. Če se le prav rabi 147

4. Osličje mleko. . . 148

5. Kaj početi ? . . . 148

6. Bolje trpeti nego

plačati.148

7. Kako se godi vdovcu 149

8. Nezmotni recepti . 149

9. Dobro priporočilo . 149
10 Pogovor na cesti . 150
11. Kako človek zboli. 150

12. Čuden zdravnik . . 150
> 13. Brezplačno ....  150

14. Nevarno.151

15. Žeblji v krsto . .151

16. Težko vzdigovanje. 151

Stran

17. Vesten bolnik. , . 152

18. Jedini pomoček . . 152

19. Šele prvi.152

20. Zdravilo za hude žene 152

21. «Flajštri» ....  153

22. Na rokah me nosijo 154

23. Tekne mu ....  154

24. Kmetska ošabnost . 154

25. Srečno odnesel . . 154

26. Ne zaupa ....  154

27. Dobra tolažba . . 155

28. So li raki zdravi?. 155

29. Sami ne jemljemo

zdravil.155

30. Migljaj.156.

31. Na dobičku . . . 156

32. Moč blejske kopeli 156

33. Vzhodni veter . . 157

34. Drug drugemu . .158

35. Zbirka domačih zdra¬
vil .158

X. Iz pravniškega življenja.

1. Izjema.163

2. Gog je gog . . . 163
'3. Svoja fara ....  163

4. Imenitno potrdilo . 164

5. Najstarejši ljudje . 164

6. Nadležen spremlje¬
valec .164

7. Potrdilo.165

8. Kako se dobi ženin 165

9. Skrben župan. . . 166

10. Preklic.166

11. Vsi pravijo prav . 166

12. Moder maček. . . 167

13. Tajitev.167

14. Nedolžen.167

15. Mož in žena . . . 167

16. Znana ura .... 168

XIII

XIV

Stran

26.—50. Črtice iz živ¬
ljenja cesarja Jo¬

žefa II.202

51., 52. Črtice iz živ¬
ljenja cesarja Franca

Jožefa 1.218

53. Kako je vladar spra¬
vil svoje kmete v
cerkev.220

XII. Iz židovskega
življenja.

1. Kako koristita krava

in vol.222

2. Kaznovana nagaji¬
vost .222

3. G. M. J. K.223

4. Gnus.223

5. Trajno blago . . . 224

6. Najdeno blago . . 224

7. Moder Žid ... . 224

8. Menica v krsti . . 225

9. Zgodaj začne žgati... 226

10. Dobro posojilo . . 226

11. Narobe šestka . . 227

12. Spekulacija. . . . 227

13. Kako je Žid za pet
palic kupoval konja 227

14. Opeharjeni žid . . 229

15. Prevelika in pre¬
majhna .230

16. Samosvoja obsodba 230

17. Nedovoljeno veselje 230

18. Proti pogodbi. . . 231

19. Skopuh.231

20. Kdo je bil slepar . 231

21. Pomiritev ....  232

22. Kako so Žida spra¬
vili iz nebes . . . 233

Stran

XIII. Protivoljne smešnice
v časnikih in v šoli.

A.  V časnikih ....  236

B.  V šoli.241

XIV. Raznoterosti.

L, 2. Potres leta 1895. 244

3. Požigalce ....  247

4. Neljuba pomota . . 247

5. —9. Kako se človek

zagovori.248

10.—14. Jeza napravi
človeka neumnega. 249

15. Skromnost ....  250

16. Čuden kotel . . . 251

17. Telegraf.251

18. Telefon.252

19. Komu škodi tobak 252

20. Velika krivica . . 252

21. Angelji.253

22. Zasluženo plačilo . 253

23. Pravi vzrok . . . 253

24. Dokaz.253

25. Božični dar . . . 254

26. Previsok nos . . . 254

27. Nevarne razvaline . 254

28. Izplačana šala . . 255

29. Izgubljeni lasje . . 255

30. Česar kdo išče, najde 255

31. Velike zahteve . . 255

32. Kaj je fenomen . . 256

33. Češnja.256

34. Dobra soseda . . . 257

35. če govori občinski
pisar francoski . . 257

36. Kako visoko je se-
zala voda ....  258

37. Dober izgovor . . 258

38. Za vsak slučaj . . 258

XV

Stran

39. Jednakost ....  259

40. Zakaj je Mohamed
prepovedal vino piti 259

41. Uspehi denarja . . 259

42. Dobra ura ....  259

43. Koliko ur ... . 259

44. Vožnja v mesto . . 260

45. Kako daleč je solnce 260

46. Interpelacija . . .260

47. Srebrna miš . . . 261

48. Zlobna občina . .261

49. Berača.262

50. Kako se komu na¬
pravlja veselje . . 262

51. Zakaj se psi vohajo 262

52. Pa se!.263

53. Zakaj ljudje kade . 263

54. Kako raste pamet . 264

55. Prepovedano . . . 265

56. Zakaj zvoni . . . 265

57. Vsaka reč ima svojo
dobro stran. . . . 265

58. Večina.265

59. Muhast odgovor. . 266

60. Kaj se vse vidi na

semnji.266

61. Blag namen . . . 266

62. Čudna potnika . . 266

63. Kako se spozna go¬
spoda .267

64. Slabo je naletel. . 267

65. Lepa prihodnjost . 267

66. Lakomnik ....  267

67. Kako se odpode ci¬
gani .268

68. Gos ob jedni nogi. 268

69. Lažnivec nad laž¬
nivcem .269

70. Ni treba vedeti vsa¬
komur .270

Stran

71. Trije modrijani . 270

72. Kako je ogenj «ven

prišel*.270

73. Prebrisani Kočevar 270

74. Kako se merijo vod¬
njaki .271

75. Koliko listov ima

drevo.271

76. Obljubiti in storiti 272

77. Velika zadrega . 273

78. Kristus in sv. Peter 273

79. Skrivni pomoček . 274

80. Kako se ljudje po¬

zdravljajo . . . . 275

81. Koristi male loterije 276

82. Slovenska jeziko¬
slovca .276

83. Vprašati se mora

znati.277

84. Ni treba zapisati . 278

85. Raztrgani škornji. 278

S6. Izpred oltarja . . 278

87. Brez skrbi . . . 279

88. Najdena ura. . . 279

89. Resnica.279

90. Pusti, česar ne

moreš.279

91. Vroča želja . . . 280

92. Dobro jim je zasolil 280

93. Natančen hlapec . 280

94. Zakaj ga ni otel . 280

95. Daljnogleden . . 281

96. Šaljiv kamen . .281

97. Hitro potovanje . 281

98. Vedno priden . . 282

99. Kje je posojilnica 282

100. Ne prekliče!. . . 282

101. Dolgo ime . . . 282

102. Zvest mož . . . 282

103. Zvita glavica . . 283

XVI

104. Čudovito mesto .

105. Davek na modrost

106. Kako težek je dim

107. Ob čem žive ljudje

108. Dve glavi. . . .

109. Popolnoma zado¬
voljen .

110. Katera bo prva .

111. Dvoumna pohvala

112. Kazioeek . . . .

113. Dekle in ura . .

114. Parniki.

115. Štiri fakultete . .

116. Stari Slovani . .

117. Prava pot....

118. Petak in vinar

119. Vzor skrbne gospo¬
dinje .

120. Nezaupnost . . .

Stran

121. Na razpotji . . . 290

122. Slab prijatelj . , 290

123. Umor v gledališči 290

124. V svojem čolnu . 290

125. —134. Smešnice o

Lemberžanih. . . 291
135.—138. Smešnice o

Madjarih ....  298

139. Kdaj je Kolumb
odkril Ameriko . 299

140. Pesem o Možičanih

in Črnjanih . . . 302

141. Grenka smrt . . 303

142. Najboljša ....  305

143. Odgovor ....  306

144. Nezadovoljna žena 307

145. Deset zapovedij Slo¬
vanu .307

Stran

284

; 284

285

285

285

286

286

, 286

287

287

288

288

288

288

289

289

289

I.

Iz otroškega življenja.

1. Ljubi Bog ne more.

K tretjemu rojstvenemu dnevu dado oče svoji
hčerici Olgici lepo puničico ter reko: «Vidiš,
Olgica! To puničico ti je poslal ljubi Bogec, ker
si bila dosedaj zmirom lepo pridna!»

Nekaj dnij pozneje Olgica lepo ne duša, pa
ji reko oče: «Olgica, Olgica! Ce ne boš pridna,
vzame ti Bogec puničico.» Deklica takoj od¬
govori: «Oj oče, ljubi Bogec mi ne more vzeti
puničice!* — «Zakaj ne?» vprašajo oče. «Zato ne,
ker jo je iz nebes lahko vrgel, nazaj je pa ne
more več dobiti,* odreže se Olgica.

2 .  Ne kruha!

Triletni Mirko sedi pri mizi, na kateri se
kadi skleda dobro zabeljenih štrukljev. Odrasli
molijo, in Mirko tudi sklene ročice ter posluša
molitev. Komaj pa domolijo do: «Daj nam danes
naš vsakdanji kruh . . . !» plane pokonci, razpne
roke in zakriči: «Ne kruha! Ne kruha! Štrukljev!
Štrukljev!»

1

2

3. Smetje v juhi.

Malčika pride z očetom k dedu (staremu
očetu). Pri kosilu prineso na mizo govejo juho,
v kateri plava nekaj drobnjaka (šnitloha). Malčika
hitro reče: «Ok, oče, te juhe pa ne bom jedla,
preveč je smetja v nji.*

4. Na nosu se ti pozna.

Mati: »Branko, Branko, danes si že zopet
lizal smetano!»

Branko: « O ne, mama!»

Mati: «Ne laži, saj se ti še na nosu pozna!»

Branko: «0 ne, mama, to je še od včeraj!'*

5. Srečen pes.

Mali Jožek reče domačemu psu: «0j, Perun,
Perun, kako je tebi dobro! Ni se ti treba umi¬
vati ne česati, pa tudi v šolo hoditi ti ni treba!»

6. Izvolitev stanu.

Oče: »Kaj bi bil najrajši?»

Sinko: «Dimnikar!»

Oče: «Kako to ?»

Sinko: »Tedaj bi se umival le ob ne¬

deljah!*

7. Kaj delajo oče.

Gospod sreča na cesti dva dečka. Vpraša
prvega: »Kaj so tvoj oče, ljubi deček?* Deček
odgovori: »Zdravnik!* Gospod vpraša drugega:
»Kaj pa delajo tvoj oče?* — «Kar jim mama
ukažejo!* odgovori odkritosrčno.

3

8. Kaj znajo mati.

Milica: «Moja mamica igrajo na klavir,

tvoja pa ne!«

Milan: »Moja pa vzamejo vse zobe iz nst.
Tega pa tvoja ne morejo!«

9. Le kadar boste spali!

Tinče: «Oh, oče, kupite mi boben! Lepo
prosim!»

Oče: «Boben? Pojdi, pojdi! To je vse pre¬
več ropota!«

Tinče: «Oh, prosim! Saj bom bobnal le
takrat, kadar boste spali!«

10. Po hrbtu plavati.

Oče: «Vidko! Danes se ne smeš iti kopat,
ker praviš, da te trebuh boli!«

Vidko: «Oj, oče, to nič ne škodi, saj znam
tudi po hrbtu plavati!»

11. Kdaj človek umrje.

Otrok: «Oče, kdaj umrje človek?«

Oče: «Kadar se postara! >>

Otrok: «Oh, prosil bom ljubega Boga, da se
ne postarate!«

12. Divjaki.

Metod: «Prosim, oče, dajte mi denarja, da se
popeljem v državni zbor!«

Oče: «Kaj hočeš ti v državnem zboru?«

Metod: «Divjake bi rad videl!«

l*

4

13. Kaj je nevesta.

Vprašajo malega Vladka, kaj je nevesta?
Premišlja nekaj časa, potem odgovori: »Nevesta
je gospa, ki še nima moža, pa že ve zanj!*

14. Ne na zunanjost gledati.

Oče: «Ali te ni sram, Hugon, da si tako
raztrgan in umazan?*

Hugon: »Ljubi oče, saj ste me že večkrat
učili, da človeka ne smemo soditi po obleki!*

15. Osla jezdil.

Strijc vzame petletnega Jernejčka na kolena,
da bi jezdil. Cez nekaj časa reče strijc: »Je li,
Jernejček, to ti ugaja?* Jernejček reče: «Da,
prav zelo! A včeraj sem jezdil pravega osla;
to je bilo še prijetneje!*

16. Brez skrbi.

Mati: »No, zlati moj sinko! Ali si že na¬
pravil nalogo?*

Adolf: »Ni mi je treba delati!*

Mati: «Pač, moraš jo narediti, drugače boš
v šoli za jednega zadi!*

Adolf: «0, mama, itak sem zadnji!*

17. Otroška nedolžnost.

Trgovec da Ančiki, katera spremlja mater,
košček sladkorja. Ančika vtakne sladkor v usta,
ne da bi se zahvalila.

Mati: «No, v kako se reče?*

Ančika: »Se j eden košček!*

5

18. K sedmi božji zapovedi.

Deček: »Oče, rokavico sem našel!»

Oče: »Samo jedno?*

Deček: «Da! Na drugi je še mož sedel!*

19. Nič ne maraj!

Mikec lazi po blatu in reče tovarišu, ki ga
opazuje: »No, Cirilček, zakaj ne greš k meni v
lužo?*

Cirilček: «Ne grem! Ko bi prišel blaten
domov, pa bi me mama pretepli!*

Mihec: «Ej, kaj to! Jaz bom tudi tepen, pa
ne maram nič za toU

20. Dobro je izračunil.

Oče: «Povej mi, Pavlek, ali si se že učil v
šoli računiti?*

Pavlek: «Ze, oče!*

Oče: »Izračuni mi torej to! Dva voznika
sta 8 km  narazen; oni, ki je spredi, vozi vsako
uro 2 lem  počasneje nego oni, ki je zadi — kje
se snideta?*

Pavlek: «V krčmi!*

21. Kaj se opravi pri otrokih z lažmi.

Kmetica nabere velik lonec strdi. Da bi jo
obvarovala sladkosnednega osemletnega sinka, reče
mu: »Ne jej mi iz tega lonca, v njem je hud
strup; če ga le količkaj pokusiš, boš umrl!» —
Nekega dne odide kmetica po poslu z doma ter

6

naroči sinku, naj pazi na kure, da jih ne dobi ujeda.
— Sinček pazi prav skrbno, pa oj nesreče —
jastreb prileti ter mu vzame dve najlepši kuri.
Da bi se ne zgodila še večja nesreča, zveže deček
vse kure na vrvico, češ: «Zdaj ne morejo narazen,
in če se krilata ujeda vrne, ne bo mogla odnesti
nobene.* Ees prifrči jastreb zopet in potegne kar
vse kure s seboj. To vzame dečku vso pamet.
Boje se, da bi ga mati preveč ne kaznili zaradi
te nerodnosti, sklene se ostrupiti. Gre in poišče
lonec s strdjo. Meneč, da ima sam hud strup pred
seboj, poje vso strd.

Ko pride kmetica domov in vidi, da ni
nobene kure pri hiši, vzame palico, da bi dečka
našeškala. A deček se spusti na kolena in milo
prosi: «Oh, mati, preljuba mati! Nič me ne
tepite! Saj ne bom več dolgo živel!* — «Zakaj
ne, ti nepridiprav ti?» — «Ker sem popil ves lonec
strupa!* — Žena sedaj ne ve, ali bi se jezila
ali smijala. Iz jednega zla je napravila z lažjo dve.

II.

Iz šolskega in dijaškega
življenja.

1. Prostodušen odgovor.

V šoli vprašajo dečka: «Povej mi, sinko,
kdo je naredil vse te lepe hribe okolo naše vasi?*
— «Ne vem, ker smo šele nekaj dnij tu!» od¬
govori deček.

2. Skrivnost.

Dan pred šolsko izkušnjo sreča nadzornik
nekega dečka. Nagovori ga ter med drugim
vpraša, koliko je Bogov.

Deček: «let, šest, sedem, osem, devet.*

Nadzornik: «Tako? Koliki si pa ti v šoli?*

Deček: «Prvi.»

Nadzornik gre svojim potem in si misli:
»No, ali bo to jutri lepa izkušnja!*

Pri izkušnji zapazi nadzornik takoj onega
dečka ter ga zopet vpraša, koliko je Bogov.
Cisto prav odgovori deček: «Jeden sam Bog je,
pa tri božje osebe.*

8

Nadzornik: «Ej, kako pa, da tega včeraj
nisi vedel?*

Deček: «Ker vas nisem poznal. Gospod

katehet so nam rekli, da je sv. Trojica velika
skrivnost, pa sem si mislil, da tega ne smemo
vsakomur obešati na nos.»

3. Kje je Bog?

Katehet: «Kje je Bog?*

Učenec: « Povsod, v nebesih in na zemlji,
v vsakem kraji.*

Katehet: «Ali je tudi v šoli?*

Učenec: «Tudi.»

Katehet: «V vaši kleti?*

Učenec: «Ne, v naši kleti ga pa ni.»

Katehet: «Zakaj pa ne?»

Učenec: «Ker nimamo kleti.*

4. Kaj je Bog?

Nekje na Slovenskem so dobili učitelja, ki
ni znal prav slovenski. Ko nekoč z otroki po¬
navlja katekizem, vpraša drobno deklico: «Povej
mi, Anka, kaj pa jč Bog?* Dete ni vedelo, kaj
bi odgovorilo. Naposled si domisli, da pri nji
doma oče jedo, kar jim mati skuhajo. Zato od¬
govori živahno: «Kar mu Marija, Mati božja,
skuha!»

5. Kaj Bog v nebesih dela?

K verozakonski izkušnji pride dekan. Učenci
so vsi dobro odgovarjali, sosebno se je odlikoval
jeden. Dekan želi od kateheta več pozvedeti o

9

tem dečku. Ko mu ga katehet opiše za jako
bistroumnega dečka, hoče se dekan sam prepričati
o tej dečkovi bistroumnosti. «No, Slavko,* reče
dekan dečku, «ker si tako prebrisane glave, go¬
tovo tudi lahko poveš, kaj zdaj Bog v nebesih
dela? Ce mi prav odgovoriš, dobiš raz ven na¬
vadnega darila še od mene štiri pomaranče*.
Deček nekaj časa strme gleda dekana, potem
odgovori pogumno: «Gospod dekan, če mi pa vi
sami prav odgovorite na svoje vprašanje, dam
vam jaz sedem  pomaranč.*

6. Kaj je sv. Duh?

Katehet je v šoli učil otroke o sv. Duhu.
«No, kaj je sv. Duh?* vpraša majhnega dečka
v prvi klopi. «Sv. Duh je ptica iz popirja, ki
visi na nitki doma nad našo mizo,* odgovori
učenček.

7. Prva zapoved.

Katehet: «Kako slove prva božja zapoved?*

Učenec: «Ne jej!*

Katehet: «Tako!»

Učenec: «Da! Ljubi Bog je že v raji Adamu
in Evi zapovedal, da ne smeta jesti  sadu z dre¬
vesa na sredi raja; onih deset zapovedij je dal
veliko pozneje.*

8. Zunanjost Evina.

V šoli so čitali zgodbe sv. pisma. Katehet
pokliče Radovančka. Ko ta prečita stavek: «Člo¬
veku ni dobro samemu biti, ustvariti ti hočem

10

tovarišico,* obrne. Po nesreči zgrabi več listov
zajedno in čita v pripovesti o Noetovi ladji dalje:
«ki bo 300 čevljev dolga, 50 široka, 30 pa
visoka. Namaži jo zunaj in znotraj s smolo.*

9. Kaj je storil Jezus po 40danskem postu?

«Kaj je storil Jezus, ko se je postil štiri¬
deset dnij?» vpraša katehet zelo lahkomiselnega
učenca. V naglici odgovori ta: «V Kano je šel
na ženitovanje.*

10. Kaj je bil sv. Pavel?

Učitelj: « Matijček, povej, kaj je bil sv. Pavel?*
— Matijček molči. — Učitelj bi ga rad opomnil
s početnimi črkami ter mu reče: «A-po-» Matijček:
«Sv. Pavel je bil apotekar.»

11. Koliko je zakramentov.

Katehet: «Koliko zakramentov imamo?*

Učenec: «Tri.»

Katehet: «Kateri so to ?»

Učenec: «Zupan, birič pa žandar.*

Katehet: «Kako ti pa pride kaj tako be¬
dastega na misel?*

Učenec: «Ko so ti trije včeraj k nam prišli
rekli so oče: ,So ti trije sakramentarji že spet’
tukaj !‘»

12. Otroška logika.

Katehet: «Anka, kaj moramo najprej storiti,
da se nam oproste grehi?*

Anka : «Grešiti moramo.*

11

13. Izpraševanje vesti.

Učitelj veronauka reče v šoli, naj vsak
človek zvečer, predno zaspi, izpraša vest. Šest¬
letni Ivanek je bil zvečer v postelji nemiren.
Mati ga okregajo in ga vprašajo, zakaj ne spi.
«Da,» pravi, «gospod kapelan so rekli, da mo¬
ramo zvečer izpraševati vest; jaz jo pa izprašujem
že dolgo, pa mi ne odgovori ničesar.*

14. Tuji grehi.

Katehet: «Povej mi, ljubi otrok, kateri so
tuji grehi?»

Učenka: «Ne vem, gospod katehet, pa

vprašajte mojega brata, ki je bil na tujem;
morda ve.»

15. Kdo je naš prijatelj.

Pri izkušnji vpraša katehet dečka, ali mo¬
ramo tudi sovražnike ljubiti. — Ker deček
ničesar ne odgovori, nastane ta-le pogovor:

Katehet: «To menda veš, kdo je naš pri¬
jatelj, kdo pa naš sovražnik?*

Deček ne odgovori.

Katehet: «Pazi. Ti bi se n. pr. igral ob
vodi. Nekdo bi potihoma prilezel ter te od zadi
sunil v vodo; kdo je to?»

Deček: «Moj sovražnik.*

Katehet: «Dobro! Kdo neki je torej tvoj
prijatelj?*

Deček (hitro): «Kdor bi me od spredi sunil
v vodo.*

12

16. Stari učenci.

V nekem razredu so se učile zgodbe
sv. pisma v skupinah po dveh letih. Ker so za¬
četkoma šolskega leta prihajali novi učenci v ta
razred, seveda niso mogli odgovarjati vprašanjem
iz prejšnjih let. Tako se zgodi, da učenec ne
odgovori na neko vprašanje. Katehet ga vpraša:
«Kako dolgo se že učiš sv. pisma ?» — «Od
Kristusovega rojstva,» odgovori dečko. — «Torej
ne od stvaijenja sveta?* —- «Ne, pa ta moj sosed
je že tako dolgo tu.»

17. Četrta prošnja v očenašu.

Katehet vpraša učenca: «Zakaj prosimo le
vsakdanjega kruha, pa ne za ves teden ali za
ves mesec?* Učenec nekoliko pomisli, potem se
odreže: «Zato ne, ker bi bil prestar in plesniv.*

18. Neveren učenec.

Katehet je svojo mladino tako pripravljal za
izkušnjo, da je vsak otrok po vrsti moral po¬
vedati pojeden člen iz apostolske vere, česar so se
otroci prav hitro naučili do dobra. Po nesreči
preskoči pri izkušnji dekan jednega učenca.

«Janez Smuk! Povej mi, kako slove osmi
člen vere?*

Smuk: «Sveta katoliška cerkev, občestvo
svetnikov.*

Dekan: «Kaj? Ne praviš li v osmem členu:
Verujem v svetega Duha?*

Smuk: «Ne, v sv. Duha jaz ne verujem, v
tega veruje Franc Ocvirek.*

13

19. Hudiči drva kradejo.

Katehet: «Rekel si, Tine, da je v peklu
večen ogenj. Zakaj se ta ogenj imenuje večen ?»

Tine: «Ker vedno gori.*

Katehet: «Ali pa veš, zakaj večno gori ?»

Tine: «Ker vedno drva nalagajo.»

Katehet: «Pa, ljubi Tine, premisli, kje bi
pa dobivali toliko drv?*

Tine: «Jih pač hudiči kradejo.*

20. Abraham konservativec.

Katehet razlaga besede svetega pisma:
«Abraham reče Lotu: Ce greš ti na levo, pojdem
jaz na desno, če pa greš ti na desno, pojdem jaz
na levo* ter vpraša: «Kaj vidimo iz tega?»

Učenec (sin nekega poslanca): «Iz tega

vidimo, da je bil Abraham konservativec, Lot
pa liberalec!*

21. Kako naj si vsakdo pomaga.

Bil je v šoli govor o izgubljenem sinu, ki
je moral pasti svinje ter je zraven stradal. Katehet
vpraša mesarjevega Lipeta: «No, Lipe, kaj bi
bil pa ti storil, ko bi bil svinjski pastir pa bi
bil moral stradati?* — Lipe: «Jaz? Jaz bi bil
takoj zaklal prase!»

22. Kaj v šoli ni prav.

Jožka, ki je bil prvikrat v šoli, vprašajo
mati iz šole prišedšega: «No, Jožek, kako je bilo
v šoli; ali ti je kaj všeč?* — «Nič kaj,* odgovori
Jožek, «dvakrat smo molili, pa nobenkrat jedli.*

14

23. Koštrunček.

Učenca so vprašali v šoli: «Kako je očetu
ime?» Učenec odgovori: «Ta stari.» —• «Kako
pa materi?» — «Baba,» odvrne učenec. Na
vprašanje učiteljevo, kako je to, odgovori učenec:
«Moja mati očetu nikoli ne pravijo drugače nego
,ta s t a r i ‘ , a oče materi tudi ne drugače nego
, baba‘».  — «Ce je temu tako, kako pa pra¬
vijo tebi?* vpraša učitelj dalje. «Meni pravijo
koštrunček,*  odreže se učenec veselo. Seveda
se je po šoli vse smijalo.

24. Radoveden učitelj.

Ko pride mala Tinica prvikrat iz šole,
pravi opoldne pri mizi: «Mama, ko bi vedeli,
kako radovedni so naš gospod učitelj —• vedno
in vedno vprašujejo, vse bi radi vedeli.»

25. Zakaj učenci časih prepozno pridejo v šolo.

Učitelj (prepozno v šolo došlemu dečku):
«Tako? Alije šele zdaj čas priti v šolo? Dobro bi
bilo, če bi te pozneje pridržal še jedno uro tukaj!»

Učenec: «Oprostite, gospod učitelj ; ravno so
v naših ulicah orožniki prijeli tatu, pa so mi
mati rekli, naj grem pogledat, ali niso naš oče!*

26. Stara znanca.

Učitelj vpraša učenca, na i  kazaie: «Poznaš
li to črko?*

Učenec: «Da,  gospod učitelj, na videz
jo že poznam, pa ne vem, kako se imenuje.*

15

27. Počakajte vender.

Učitelj pograja učenca, da je tako črn in
umazan. Deček pa odgovori na kratko : «Ej, saj
danes še ni nedelja!*

28. Vaja v čitanji.

Jurijče čita jeeljaje: «Gro-gospod, t-tu je do-
do-dobro biti. če ko-hočeš, bo-bomo si tu t-tri ko-
koči-ce posta-postavili.*

Učitelj: «Jurijče, pazi, če ne, dobiš zaušnico!»
Jurijče čita dalje: «Tebi jedno, Mojzesu jedno
in Eliji jedno.*

29. Trije glavni časi.

Ko učitelj učencem razloži tri glavne glago-
love čase, reče: «Mihec, povej mi še jedenkrat,
koliko glavnih časov imamo?*

Mihec: «Imamo tri glavne čase.*

Učitelj: «Imenuj jih!*

Mihec: «Dobro jutro, dober dan in dober
večer!»

30. Strela.

V šoli se je učenec pisal za Strelo. Učitelj
vpraša nekdaj: «No, Zdravko, včeraj sem vam
razlagal, kaj je hlisek ali elektrika; povej mi
zdaj, kaj pa je strela?* — «Strela je sosedov
Matijček z belimi lasmi, ki sedi tukaj za mano!*
odreže se Zdravko.

16

31. Dvoživke.

V šoli so se menili o dvoživkah (amfibijah).
«Kaj je to, dvoživka ?» oglasi se učenec v zadnji
klopi. Učitelj: «Vidite ga, zopet je pokazal, da se
ni ničesar naučil! Dvoživke so živali, ki žive
takisto v vodi kakor na kopnem!* Učenec:
«Aha! Zdaj vem, to so goske in race!*

32. Zakaj vzhaja solnce vedno na jedni strani.

Učitelj: «Kako je to, da solnce vsak dan
na jedni strani vzhaja in na drugi zopet zahaja
(za goro gre)?*

Učenec: «Solnce gre ponoči zopet nazaj, pa
ga ne vidimo, ker spimo!*

33. Kdo je bil Kolumb.

Učitelj: «Kdo je bil Kolumb?*

Učenec: «Kolumb je bil ptič!*

Ko se poleže smeh, vpraša učitelj učenca, kje
je to zvedel. — «Saj sem bral nekje: ,Kolum¬
bovo jajce',* odreže se deček.

34. Kako koristi voda.

V šoli so dobili nalogo, da bi popisali, kako
koristi voda. Učenec konča svoj spis z besedami:

«Konci je voda tudi zato koristna, ker bi brez
nje ne mogli do otokov.*

35. Siten učitelj.

Učitelj je bil jako vesten in natančen v vseh
rečeh. Zato je bil pri učencih razvpit, da je siten.

17

Nekdaj vpraša v šoli: «Koliko je polovica
od pet?* Brž sune učenec svojega soseda ;  rekoč:
»Vidiš, kaj sem ti rekel, da so učitelj sitni! Če
jim odgovoriš, da je ,dve‘, zdelo se jim bo pre¬
malo; če pa rečeš ,tri‘, pa jim bo preveč!*

36. Iz računanja.

Učitelj: «Gašper, kaj so tvoj oče?*

Gašper: «Opekar.»

Učitelj: »Pazi! Če stane 20.000opek 100gld.,
po čem jih pride tisoč?*

Gašper (prebrisano): «Kakor se pač prodado!»

37. Učinek gorkote.

Učitelj: «Lojzek, povej mi, kakšno svojstvo
ima gorkota?*

Lojzek: «Gorkota vse reči raztegne, mraz
pa jih skrči!*

Učitelj: «Povej nam vzgled!*

Lojzek: «Poleti so dnevi dolgi, pozimi pa
kratki.*

38. Slama v glavi.

Ko pride Peter iz šole domov, odloži tor¬
bico, steče k očetu ter vpraša: «Oče, kakšno
slamo pa imate vi v glavi ? Meni so danes gospod
učitelj rekli, da imam ajdovico!*

39. Materin jezik.

Učitelj: »Kaj je materin jezik?*

Učenec: «Da morajo oče molčati!*

2

18

40. Uganka.

Učitelj: «Otroci! Kdo mi reši to uganko?

Dokler je človek mlad, tedaj si je želi, ko pa
se postara, pa si je ne želi več ? >

Janez: »Jaz vem, jaz vem!»

Učitelj: »No, pa povej, Janez!»

Janez: «Zeno!»

Učitelj: «Kdo pa ti je to povedal?*

Janez: «Oče doma.*

Učitelj: «No ni povsem napačno, res je; pa
jaz sem imel prav za prav le starost v mislih!*

41. Najlepše mesto v Avstriji.

Učitelj: «Katero je najlepše mesto v Avstriji ?>

Učenec: «Gradiška!»

Učitelj: «Kako to?»

Učenec: «Moj oče jo ogledujejo že pet let!*

42. Znamenje.

A: «Bil sem pri izkušnji tvojega razreda in
odkrito priznavam, da sem zelo strmel, ko so na
tvoja zelo težka vprašanja vzdignili vsi učenci
roke, češ, da znajo odgovoriti. In vsak, katerega si
vprašal, odgovoril je dobro.*

B: «Tebi, prijatelj, povem, kako sem ravnal !
Ti nisi zapazil, da so držali nekateri desno, neka¬
teri pa levo roko kvišku.*

A: «Ne, tega nisem zapazil!*

B: «In v tem je ravno vsa umetnost. Tisti,
ki so znali odgovoriti, držali so kvišku desno roko,
drugi pa levo!»

19

48. Dobra izkušnja.

Na konci šolskega leta pride učenec domov.
Oče ga vprašajo: «No, kako si prebil izkušnjo?«

— «Prav dobro,« odgovori sin, »tako dobro, da
so vsi gospodje jednoglasno sklenili, da jo moram
delati drugo leto še jedenkrat!«

44. Ne bodi sebičen.

Mati: «Slavko, zadnjič si mi napravil tako
veliko veselje, ko si bil prvi  v šoli, zdaj si pa
že zaostal!«

Slavko: »Toda, mati! Druga mati si tudi
kdaj žele imeti tako veselje!«

45. Lahka odgovornost.

Šolski nadzornik gre mimo šole ter zasliši v
nji otroka, kako na glas plaka in vpije. Nadzor¬
nik stopi v šolo ter vidi, kako ima učitelj nekega
dečka čez koleno položenega ter ga maže z »bre¬
zovim oljem« po zadnjem delu telesa. Ko nad¬
zornik to vidi, vpraša: «Kaj pa se je zgodilo,
gospod učitelj?« — »Kakor vidite, kaznujem
tega malopridneža!« odgovori učitelj. — «Kaj pa,
ko bi prišla zdajci dečkova mati v šolo?« vpraša
dalje nadzornik. »Iz šole bi jo pognal!« odgovori
učitelj mirno. — «Kaj pa, ko bi prišel oče?«

— »Ta pa ne pride!« — «Kako to veste?«
vpraša nadzornik zopet. — »Ker to ni mogoče!«
pravi učitelj. — «In zakaj bi ne bilo mogoče?«

— «Zato, ker sem jaz sam njegov oče!«

2 *

— 20

46. Moder šolski nadzornik.

Mati pride s trinajstletnim sinom k šolskemu
nadzorniku ter potoži, da ga je učitelj tako pre¬
tepel, da ne more desne roke vzdigniti do glave.
Nadzornik veli sinku, naj se toliko sleče, da bo
videl poškodbo. Deček sluša. Ko nadzornik ugleda
sivkastoprogico na hrbtu, reče: «Da, fante, gospod
učitelj so te res udarili precej močno; pa nikakor
ne dvojim, da si to zaslužil, ker te poznam že
dlje časa za pravega hudobneža, ki napravlja
svojemu učitelju mnogo bridkostij in težav. Se
dlje pa poznam tvojega gospoda učitelja kot po¬
trpežljivega, dobrega gospoda, ki ne kaznuje,
predno ga sila ne primora.» Ko pa mati le vedno
poudarja, da njen sin od tega udarca ne more
vzdigniti niti roke do glave, reče ji nadzornik:
«Ljuba žena, nekaj vam svetujem, in če me boste
slušali, vzdigne vaš sin že danes zvečer roko lahko
do glave. (Mati posluša radovedno.) Umijte mu
namreč, kakor hitro pridete domov, hrbet z mrzlo
vodo, privežite mu zdravo roko trdno k životu,
na glavo pa kos kruha ter mu ne dajte ničesar
jesti. Uverim vas, da bo sinček še danes zvečer
otrplo roko prav lahko vzdignil do glave!» —
Zena spozna, kam meri nadzornik, zahvali ga
in odide.

47. Mačka s tremi repi.

Dijak pride ob praznikih domov in pravi
starim šolskim znancem: «Jaz vam lahko doka¬
žem vsako reč.» — «No,> seže mu jedenv besedo,
»tedaj pa nam dokaži, da ima naša mačka tri

21

repe!» Dijak: «To mi je igrača! Glejte, nobene
mačke ni, ki bi imela dva repa. Dobro, če pa
nobena mačka nima dveh repov, tedaj mora
jedna mačka vsekakor imeti jeden rep več nego
nobena mačka, in tedaj ima vaša mačka tri repe!»

48. Plačilo za modrost.

Kmet je imel dijaka, za katerega je izdal
že veliko denarja. Nazadnje je želel zvedeti,
koliko se je sin naučil. Ta pa dolgo ni hotel nič po¬
kazati. Nekdaj prinese mati tri jajca na mizo.
Sedaj je hotel sin pokazati svojo učenost, zato reče:
»Poglejte, oče! Pokazati vam hočem, da je tukaj
pet jajec v skledi, dasi vidite samo tri. Kjer so
namreč tri, tam sta tudi dve; tri in dve pa je pet!»

Oče se močno začudi bistremu umu svojega
sina ter reče: «Res, to si dobro napravil! Zdaj
si bomo vsaj lahko razdelili ta jajca! Jaz vzamem
od onih pet, kar jih je v skledi dve, jedno bo pa
za mater. Ti pa vzemi oni dve, ki še ostaneta! *

49. Prihranjen trud.

Šolski ravnatelj pokliče k sebi dijaka, o ka¬
terem je slišal, da hodi v krčmo. Ko mu rav¬
natelj med drugim reče, naj si da. če ga že tako
žeja, prinesti vina domov, odgovori mu dijak:
«Gospod ravnatelj, prav rad bi uporabil ta svet,
a časih imam komaj za osminko litra vina de¬
narja. Če pošljem koga po vino, moram mu
kaj dati za pot, potem pa nimam za vino dosti.
Ali če grem sam v krčmo po vino, izpijem ga
rajši kar tam.»

22

50. Pod svojo streho.

Kakor znano, ne smejo dijaki srednjih šol
kaditi. Nekega dijaka pa zatožijo pri ravnatelji,
da kadi. Ravnatelj okrega dijaka ter reče: «Kadar
boste pod svojo streho, tedaj kadite!» Čez nekaj
dnij pridejo zopet dijaka tožit, da kakor navadno
kadi, pa sedaj vedno pod svojim •— dežnikom
(katerega po nekaterih krajih imenujejo kar
streho). Ta smešna uporaba prejšnjih ravnateljevih
besed izvabi celo strogemu ravnatelju lehak
nasmeh, tako da dijaka samo očetovski posvari.

51. Malo.

V gostilni na Dunaji je sedel princ P., in
natakar mu je dal list, na katerem so bile zapisane
jedi. Princ pogleda list, pa ga vrne natakarju in
zareži: «Drugega nič? To je kaj malo.» — Pri
mizi zraven je sedel dijak; tudi temu da natakar
na zahtevo list. Dijak ga pogleda in pravi:
«Drugega nič? To je kaj malo.» Zdaj skoči princ
ves razsrjen pokonci ter zakliče dijaku: «Kako
se drznete mene posnemati, jaz sem princ P.!»
— Dijak pa sedi dalje in pravi hladnokrvno:
^Drugega nič? To je kaj malo!»

52. Nobenega razločka.

Dijak D. in trgovec I. sta si bila sovražnika.
Nekdaj se snideta v druščini. Da bi se znosil na
dijaku, vpraša trgovec: «V čem sta si podobna
dijak in žid (jud)?» — Daši je to dijaka jako
razžalilo, odgovoril je vender mirno, da ne ve

23

za nobeno sličnost. «Jaz pa vem,» pravi nato
trgovec, «oba namreč sleparita*.  Ko se vsa
družba zadosti nasmeje, vpraša dijak trgovca:
«V čem pa se razločujeta trgovec in osel?* —
Naglo odgovori trgovec: «Ne vem!* Prav tako
hiter pa je bil tudi odgovor dijakov: «Jaz tudi
ne!» Sedaj so bili smejalci na dijakovi strani.

53. Začarani osel.

Nekega vročega dne o v  šolskih počitkih so
šli štirje dijaki po kmetih. Žeja jih je zelo tr¬
pinčila in radi bi bili šli v krčmo, pa — v žepu
je bila kača. Belijo si glavo, kako bi si vsaj ne¬
koliko ugasili žejo. To premišljuje, ugledajo poleg
ceste otovorjenega osla, ki muli travo, a blizu
njega v mehki travi spi njegov gospodar. Jeden
prekanjenih dijakov reče tovarišem: «Veste kaj?
Tukaj-ie nekaj ujamemo. Le pomagajte mi, da
živinče oprostimo tovora. Potem naložite tovor
name in denite mi tudi uzdo na obraz. Vse to
pa storite lepo tiho in mirno, da ne vzbudite
gospodarja. Osla potem vzemite in ga odženite v
mesto na semenj; tam ga prodamo.* Tovariši
slušajo in store, kakor jim je dejal prekanjenec.

Ubogi kmetič se zdaj prebudi in kako se
prestraši, ko ugleda človeka namesto osla! «Za
Boga, lepo vas prosim,» zastoče dijak, »razbrzdajte
me in otmite me težkega bremena!» — «Smencajte,
kaj pa je to? Kaj neki delaš ti tukaj, in kje je
moje živinče?* vpraša prestrašeni kmet. »Oče, le
počasi in ne ustrašite se preveč tega, kar vam
povem. Vse natanko vam razložim. Grlejte, nesreča

24

je, da sem sin copernikov. Nekega dne sva se
z očetom prav hudo sprla, in moj oče me je
razkačen izpremenil za dve leti v osla. Prav
danes je ta doba pretekla in prejšnja človeška
podoba se mi je povrnila.* — Trapasti kmetič
verjame sleparju. Hitro skoči k njemu, otme ga
težkega bremena in uzde ter zagrmi nanj: «Zdaj
se mi pa le poberi, zakaj s coperniki nečem
imeti nič opravka.* — Ko je dijak težkega bre¬
mena prost, odide hitro za tovariši in se jim
pridruži.

Kaj pa je bilo zdaj storiti okradenemu kmetu ?
«Drugega osla bo treba kupiti,* misli si trapeč in
gre na semenj, kjer jih je bilo dosti na prodajo.
Ko si jih mnogo ogleda, zapazi naposled tudi svo¬
jega ukradenega osla med njimi. «Oho!» zavpije
trapasti kmet, «kakor vidim, sprl si se že zopet
s svojim očetom. Zdaj pa bodi, kjer hočeš, jaz
ne maram več zate*. Iz «Vrtca*.

S4. Slična imena.

Dunajski profesor Stirikot", katerega dijaki
niso prav nič čislali, namenil se je nekoč v Ljub¬
ljano. Ko dijaki to zvedo, sklenejo potujočega
profesorja spraviti v zadrego. Zato gredo nekaj
ur naprej v Ljubljano. Ko jih pri ljubljanskih
mestnih vratih stražar vpraša za ime, pravijo:
«Jaz sem Enkot, jaz Dvokot, in jaz Trikot.*
Ta čudna sličnost imen sicer stražarja neko¬
liko osupne, a vender pusti vse tri v mesto.
Skoro nato pride profesor. Ko na stražarjevo
vprašanje odgovori, da se piše «Štirikot», raztogoti

25

se stražar in zarohni: »Počakajte, gospod, bom
vas že poštirikotil!» Na dano znamenje v  pridejo
policaji ter odženo profesorja v zapor. Šele čez
nekaj ur se je posrečilo profesorju, da je policiji
dokazal nedolžnost.

55. Gluhi profesor.

Na vseučilišči v I. je učil popolnoma gluh
profesor H., s katerim so dijaki sosebno radi
brili svoje norce. Ko pride nekdaj mlad dijak
na vseučilišče in meni pri onem gluhem profe¬
sorji poslušati predavanja, vpraša starega vse-
učiliškega slušatelja, je li navada, da se dijaki
predstavljajo svojim vseučiliškim profesorjem. »Se¬
veda,* odgovori stari dijak, «in ker bom jaz za¬
hajal k istemu predavanju kakor ti, grem kar s
teboj k profesorju H.» Na poti poučuje novinca
tako-le: »Nikar ne misli, da se moraš vseučiliškim
profesorjem bližati tako ponižno kakor gimna¬
zijskim. Nikakor ne! Tu smo mi gospodje,  ne
profesorji, in kako moraš ravnati ž njimi, po¬
kažem ti takoj, in ti stori, kakor boš videl
mene.* Da pa je profesor H. gluh, to je preka¬
njenec popolnoma zamolčal.

V tem prideta k stanovanju profesorjevemu.
Stari dijak sune nekolikokrat z nogo ob vrata
profesorjeve sobe, nato zaslišita glas: «Noter!*
— Učenjak vzprejme dijaka kaj spoštljivo ter
vpraša, česa «visoko spoštovana gospoda želita*.
Stari dijak mu predloži vpisno polo in reče z
močnim glasom: «K tvojim predavanjem bi rad
hodil, ti stari čuk ti!» Profesor se jima novič

26

prikloni ter se podpiše na vpisno polo. Strme
gleda mladi dijak vse to početje. Ko ga nato
profesor vpraša, ali želi tudi on hoditi k nje¬
govim predavanjem, ne more od same začu¬
denosti skoro izpregovoriti besedice. Sele ko ga
njegov tovariš resno pogleda, zajeca: «Da, rad

bi, ti stari č . .!» Beseda «čuk» mu je obtičala
v grlu. Ko se profesor podpiše tudi na njegovo
polo, poslovita se, mladi dijak molče, stari pa s
krepkim «servus!»

Ko prideta na ulice, reče «stara sablja* mla¬
deniču: «Glej, dragi, tako se vedi povsod! Takoj
od začetka moraš profesorjem napraviti rešpekt.
Idi zdaj k profesorju M-u., jaz pa grem k Z-u.
Pri obedu se zopet snideva!* Mladeniču je ves do¬
godek tako imponiral, da je na poti k profesorju
M-u izgubil že vso boječnost. Prišedši do vrat
M-ovega stanovanja, sune dvakrat z nogo vanja.
Profesor M., ki nikakor ni bil gluh, skoči s sedeža
ter gre gledat, kdo razbija po vratih. «Ti stari
čuk!* zavpije dijak, «tvoja predavanja bi rad
poslušal!* —• «Gospod, ste li blazni?* pravi pro¬
fesor, umikajoč se nazaj. Nato veli slugi: «Janez,
vrzi tega nesramneža čez stopnice!» — Mislite si
strah ubogega dijaka in pa smeh, s katerim so
ga vzprejeli tovariši opoldne v krčmi!

56. Lepi spomini.

Dr. T.: «Da, ljubi tovariš, to so bili lepi časi,
ko sva bila na vseučilišči, najsi sva bila uboga!
Nekaj časa sem stanoval v tako majhni sobi, da
se niti prestopiti nisem mogel v nji!*

27

Dr. R.: «Jaz pa sem stanoval v taki, da niti
ura ni mogla iti; zato sem jo tudi takoj zastavil!»

57. Kako se išče posojilo.

Prvi dijak: »Prijatelj! Ali potrebuješ de¬
narja? Le odkrito povej, nič se ne sramuj!*

Drugi dijak: «Hvala Bogu, denarja imam

sedaj zadosti!*

Prvi dijak: »Bodi torej tako prijazen in posodi
mi deset kron!*

58. Mož beseda.

Krojač: «Prosim, da poravnate račun!*

Dijak: «Ta mesec vam ne morem plačati!*

Krojač: »Tako ste rekli tudi prejšnji mesec!*

Dijak: »No, ali nisem ostal mož beseda?*

59. Ni prav razumel.

Dijak Živko prijatelju: «Dragi prijatelj,

nasvetuj mi, kaj naj storim! Kamor pridem, povsod
me tirjajo, naj plačam dolge, a jaz nimam niti
desetice!*

Prijatelj: »Ravno prav! Pošlji račune mojemu
očetu; ta mi je ravno danes pisal ter rekel, da
je že sit vedno plačevati le moje  dolgove.*

60. Nova bolezen.

Gospa je prinesla dijaku, kateri je stanoval
pri nji, zajutrek. Videč, daje  še v postelji, vpraša
ga sočutno, zakaj še ni vstal.

28

Dijak odgovori: «Oh, gospa, slabo se mi

godi, slabo!»

Gospa: »Pošljem li po zdravnika?*

Dijak: »Menite, da mi ta kaj posodi?*

61. Gotova dedščina.

Dijak pride k ženi, ki je vedeževala na
kvarte, in jo naprosi, naj mu razodene bodočnost.
Zena sede k mizi, razgrne kvarte ter začne
vedeževati. Ko zopet vzame dve kvarti, pravi:
«Oj, kako ste srečni! Skoro boste podedovali
mnogo mnogo denarja!* Dijak jo pogleda ter
reče: «To me prav veseli! Prosim vas pa, bodite
tako prijazni ter posodite mi na to dedščino
sto goldinarjev.*

62. Ni se bati.

Hišni gospodar vpraša dijaka, katerega misli
vzeti v stanovanje: «Morda vam ne bo prijetno
hoditi zvečer, ko pridete domov, tako visoko čez
štiri stopnice v četrto nadstropje?*

Dijak: »Bodite brez skrbi! Kadar pridem
zvečer domov, navadno obležim že na prvih
stopnicah!»

63. Zadnjega plačam.

‘Krojač: «Saj ste mi vender obljubili, da me
plačate zadnjega! Danes je zadnji, in vi nečete
ničesar vedeti!*

Dijak: »Vi me niste razumeli! Rekel sem
vam: Zadnjega vas plačam; sami vidite, koliko
upnikov še čaka!*

29

64. Kako se omedlelec oživi.

Profesor kandidatu medicine: »Mislimo si,

da bi se bil vaš tovariš tako napil, da bi ob¬
ležal nezavesten na tleh! Kako bi ga najhitreje
spravili zopet k zavesti?*

Dijak: «Zakričal bi mu v uho, da ga čaka
pismonosec z denarjem!*

65. Mladi modrijan.

Dijak bi bil rad šel za nekaj dni domov. Poprosi
torej svojega razrednika dovolitve. Ker mu raz¬
rednik prošnjo odbije, gre prosit ravnatelja. Najsi
mu tudi ta ne dovoli, gre dijak vender domov.
Ko pride čez nekaj dnij zopet v šolo, hočejo ga
kazniti zaradi nepokorščine, a on se zagovarja
z znanim slovniškim pravilom: «Duae negationes
fortior affirment.» — Oprostili so mu to pot!

66. Hitro izračunih

Profesor H-r na celjski gimnaziji je bil jako
oster ter znan, da nalaga dijakom navadno prav
težke naloge. Nekdaj narekuje pri zrelostnem
izpitu dijaku zopet prav težek račun. Ko do¬
konča, reče: «No, kako bi napravili ta račun

najlože in najhitreje?* — Dijak, spoznavši, da
temu računu ni kos, vzame gobo ter ga iz¬
briše. Komisija in profesor so ta tihi »migljaj*
razumeli, in mirno, kakor bi se ne bilo ničesar
zgodilo, narekoval mu je H. drug precej ložji
račun, katerega je dijak tudi dobro zvršil.

30

67. Kaj je sleparstvo.

Profesor vpraša pri izkušnji pravnika : «Kaj
ie sleparstvo ?»

«Sleparstvo je, če me sedaj pri izkušnji vržete!»

Profesor: «Kako to?»

Dijak: «Ker je po kazenskem zakonu oni
slepar, kdor porabi nevednost drugega, da bi mu
škodoval!»

68. Svarilo dijakom.

Pokojni celjski profesor O-k je imel navado,
da je rad temu ali onemu dijaku kaj prerokoval,
če se ni pridno učil. Najčešče je rekel: «Ti fan¬
talin ti! Zakaj se ne učiš ? Ne boš gospod! Ne
boš jedel pečenke s solato, ampak kvečjemu
nezabeljene žgance!*

Sosebno hudo pa je prerokoval nekemu M-u.,
sedaj graščaku blizu Celja, ko ga je videl v šoli,
da prepisuje nalogo od svojega soseda. Rekel mu
je: «Oj, M.! Ti slepariš! Kdor pa slepari, ta laže;
kdor laže, ta krade; kdor krade, ta ropa, in kdor
ropa, ta v pride na vislice, in to se zgodi tudi
s teboj! Se danes bom pisal tvojemu očetu, da
prideš na vislice!*

69. Čuden stavek.

Prav tisti profesor je imel tudi navado, daje
poklical vedno po več dijakov skupaj, da so
morali iti pred prvo klop, kjer jih je izpraševal.
Nekdaj pašo bili v njegovem razredu dijaki, izmed
katerih se je jeden pisal Pajek, jeden Muha,

31

jeden Zaletel, jeden pa Proklet. Kadar je hotel
profesor te poklicati, rekel je le: « Proklet Pajek
se je v Muho Zaletel!*

70. Koliko je vredna matematika.

Dijak gre z očetom iz mesta domov. Blizu
ceste se pase velika čreda goveje živine. Oče
reče sinu: «Ker si se že toliko učil, povej mi,
koliko glav živine se pase tam-le?» Sin pogleda
živino ter odgovori: «64glav!* Gresta in vprašata
pastirja. Pastir odgovori, da jih je res 64 glav.
Oče vpraša ves začuden sina, kako je preštel
živino tako hitro. Dijak pravi: «Seštel sem noge
ter razdelil to število s štirimi!* Oče zmaje z
glavo ter pravi: «Vidim, da se nisi zastonj učil
matematike!*

71. Pismo dijakovo očetu.

Ljubi oče!

Danes v ponedeljek  vam pišem; jutri v
torek  oddam pismo na pošto; v sredo  prejmete
pismo; v četrtek  mi odpišete, in če v petek
ne dobim nič denarja, pojdem v soboto  na pot,
in v nedeljo  boste imeli svojega sinčka doma!
— Servus!

72. Pismo očetovo sinu dijaku.

Ljubi sin!

Pišem ti: Jaz sem osel; ker bi, ako bi ti
pisal: Ti si osel, tudi ti bral: Ti si osel in bi
mislil, da sem jaz osel. Ako ti pa pišem: Jaz

32

sem osel, boš potemtakem tudi ti bral: Jaz sem
osel, pa boš vedel, da si ti osel. — Tvoj oče
Bedakovič.

73. Se nekaj drugih pisem.

Sin piše očetu:

Ljubi oče!

Noč in dan se moram učiti, zatorej ne
utegnem mnogo pisati. Prosim, pošljite mi 20 kron,
drugič vam pišem več! —■ Vaš sin Modrijan,
mlajši.

Oče odpiše sinu:

Ljubi sin!

Tudi jaz ne utegnem pisati mnogo; pošiljam
ti 4 krone, drugič menj! — Tvoj oče Modrijan,
starejši.

74. Zbirka starega denarja.

Dijak piše očetu :

Ljubi oče!

Pošljite mi 40 kron, da si nakupim nekaj
redkih starih denarjev, ker namerjam napraviti
veliko zbirko denarja iz starih časov. Vaš sin
Potratovič.

Oče odpiše sinu:

Ljubi sin!

Da bi si ti napravil zbirko denarja, zdi se
mi prav tako, kakor bi si naš Sultan napravil
zbirko mesenih klobas!

33

75. Knjige ga žive.

Da bi poplačal dolgove, proda dijak knjige
ter piše potem očetu: «Ljubi oče! Veselite se,
ker me že moje knjige žive N

76. Redni in izredni profesorji.

Oče: «Kakšen razloček je med rednimi (pra¬
vimi) in izrednimi profesorji?*

Dijak: «Redni profesor ne zna nič izrednega,
izredni pa nič rednega (pravega)!»

77. Kako je ravnati z opozicijonalcem.

Pokojni celjski profesor A. Hluščik je bil
strasten opozicijonalec; če je kdo trdil belo,
gotovo je rekel HI. črno ter kričal tako dolgo,
da je obveljalo njegovo.

Bil je ob njegovem času na gimnaziji dijak
R-r, čegar strijc je bil istočasno tam profesor krščan¬
skega nauka. Ta dijak pa je storil nekaj, zaradi
česar bi bil moral biti po šolskih zakonih izključen.
Strijc bi ga rad rešil, zato gre k profesorjem ter
jih poprosi, naj ne glasujejo za izključitev. A
profesorji-tovariši mu reko, da ne bo vse nič po¬
magalo, ako ne pridobi tudi Hluščika. A kako
tega dobiti? Saj gaje  poznal! Premišljuje torej
in nazadnje najde rešno pot.

Ko pride pri seji R-ova reč na vrsto in vpraša
ravnatelj profesorje za njih mnenje, oglasi se takoj
dijakov strijc ter izpregovori resno: «Dasi sem
fantu strijc ter mu želim vse najboljše, vender
vidim, da je njegova pregreha tolika, da bi bila

8

34

tu milost na nepravem mestu. Svetujem torej,
da se izključi!» Komaj zasliši to HL, plane kvišku,
udari s hromo desnico ob levo, krepko vzklikne
ter reče: «Kaj, izključimo naj ga? Čemu neki? Saj
ni storil nič takega! Sest ur ga zaprimo, pa je!»
Drugi profesorji mu nalašč oporekajo še nekaj
časa, a pri glasovanji se vzprejme Hluščikov predlog
soglasno. R-r je odsedel svojih šest ur ter smel
ostati na gimnaziji. Strijčeva zvijača ga je bila
rešila !

78—81. Pri celjskem opatu M. Vodušku.

Bilo je v navadi, da je imel blagi celjski
opat Matija Vodušek (umrl 1873.) pri sebi po dva
gimnazijska dijaka, ki sta mu po redu stregla
pri sv. maši ter zajedno opravljala službo strež¬
niško , tajniško, ekonomsko in še več drugih.
Godilo se jima ni slabo.

Kako blago je ravnal Vodušek z dijaki,
vidimo tudi iz teh dogodbic.

Bila sta okolo 1. 1870. pri njem sedmošolec
Tonček in petošolec Jožek, ki sta sedaj oba pro¬
fesorja ter jako delavna slovenska domoljuba.*

1 .

Jožek je rad izostal časih do desete ali pol-
jednajste ure ponoči, to mu je bila slaba navada,
in če ni dobil odprtih vrat, pa je splezal preko
njih, ker je bil dober telovadec, in je vselej srečno

* Tudi sedanji vladika lavantinski, prevzv. milost, gosp.
Mihael Napotnik, je bil zajedno z g. Fr. Stiftarjem, sedaj
profesorjem v Kalugi pri Moskvi, takov gojenec opata
Voduška.

35

prišel v hišo; samo nekoč, ko je bil dokolovratil ob
navedeni poljednajsti uri do opatijskih vrat, za-
vihtil se je kot »Sokol in spe» na vrh, pa ko
se je ravno hotel na drugi strani spustiti na dvo¬
rišče, zaslišal je prijazen glas iz opatovega okna:
«Jožek, kaj si ti?»

Kakor strele so zadele Jožka te sicer ne
ostre besede, in kakor mrtvo truplo se je zvalil
na trdo dvorišče.

Opat zapre okno in odhiti čez stopnice doli
na dvorišče gledat svojega mrtvega Jožka. Ali
tega ni bilo nikjer videti, nikjer več najti. Gre
v sobo Tončkovo in Jožkovo, pa kliče: «Tonček,
Tonček! Je li Jožek doma? Užgi svečo!» Tonček
prižge svečo, opat s svečo v roki gre gledat in
res najde Jožka pod odejo, ali čisto praznično
oblečenega in s klobukom na glavi.

«Ti norček ti, pa s klobukom spi!» reče
opat, postavi svečo na stolec kraj Tončkove po¬
stelje in odide, vesel, da Jožek tako lepo spi,
najsi s klobukom na glavi in da ni mrtev.

2 .

Ko so pri Sv. Miklavži gori na bregu tik
Celja imeli cerkveni shod, izročil je opat svojemu
Tončku ključ do pivnice na bregu in mu rekel:
«N& ključ, Tonček, daj godcem vina, vsakemu
po jeden polič, a gospodom le daj več; kolikor
bodo hoteli piti, toliko jim daj!»

Ko je_tistega dne opat stal doma pred oknom
in gledal Smiklavški breg, čul je, kako so ljudje
veseli na bregu in kako godci v jednomer igrajo
«tuš». Kaj je neki to? Kaj bi bilo? Gospodje so

3 *

36

bili veseli v gorici opatovi in so Tončka posadili
medse; a ko je Tonček sedel med gospodo, ni
se mu hotelo streči in meriti vina godcem in zato
jim je oddal ključ do pivnice za tisto popoldne,
in to je storilo, da so v *tuši» prihajali vedno go¬
stejši in hrupnejši na Šmiklavškem bregu.

Ko je prišel Tonček z brega domov, moral
je Jožek še tisti večer vzeti Tončku ključ in ga
prinesti opatu; tudi je dobil Jožek povelje, naj se
pride prijavit ob peti uri v jutro.

Ko se Jožek prijavi drugi dan ob peti uri
v jutro, da mu opat ključ in reče, naj gre precej
na breg in naj vizira tisti sod, ki je na pipi, a
s Tončkom da ne sme ničesar izpregovoriti, ampak
naravnost njemu mora povedati, koliko je še
vina v sodu.

Jožek gre in gre po bregu gori in premiš¬
ljuje spotoma, kaj in kako bi naredil, da ne bi
nikomur napravil krivice, in naposled izračuni,
koliko vina bi utegnilo še biti v sodu. Ko pride
domov na «raport», pove opatu, koliko je še vina
v sodu, pa siromak se je bil menda grdo zmotil
v računu, ker je opatu povedal, da je še toliko
vina v sodu, da bi ga bilo po njegovem računu
več, nego ga je bilo dan pred cerkvenim shodom,
ko je opat sam brez znanja Tončkovega in Jož¬
kovega viziral sod. — Posledica te zmote je bila,
da je rekel opat: «Le pojdi v šolo, ti Jožek;
Tonček je pošten, ti pa nisi!»

3 .

Se jedno sitnost je doživel Tonček na Smi¬
klavškem bregu! Ko je namreč nekega dne hotel

37

opat zapisati nekaj v vinogradarsko knjigo, opazil
je, da nima svinčnika pri sebi.

«Zmirom nosim svinčnik s seboj, danes ga
pa nimam!*

«0 nič ne de, saj ga imam jaz,» odgovori
Tonček naglo.

« Veš ti, Tonček, jaz nisem vprašal, ali ga
imaš ti s seboj ali ga nimaš, ampak jaz ga
nimam, in ti precej skoči čez breg doli domov
po moj svinčnik in potem bom imel tudi jaz
svojega!*

Tonček, ki je bil navajen slušati na vsak
migljaj, če se mu je kaj zapovedalo, hitel je iz
početka, zatem je pa hodil čimdalje počasneje po
bregu do prve sence; tam je legel in je obre-
zaval svoj svinčnik, dokler ni bil nekamo
podoben opatovemu svinčniku, zatem je še poležal
pol ure in se naposled vzdignil in opatu ponesel
svinčnik.

Opat prime v roko svinčnik, zapiše nekaj v
knjigo in pravi: « Svinčnik je sicer podoben mojemu,
ali moj pa le ni, ker ti, Tonček, nisi čisto nič
zasopel in moker po taki vročini, kakor jo
imamo danes!*

4.

Ko je prišel sv. Matija (24. febr.), povabil
je opat na obed ali na večerjo svoje prijatelje in
znance, drugi so prišli tudi brez povabila, in vsak
je dobro došel, a Tonček in Jožek sta stregla oba.

Ko je potem prišel nekoč sv. Anton, Tončkov
patron, tedaj je tudi Tonček povabil svoje prijatelje
k sebi v opatijo in jim nanosil vina v obilji iz

38

opatove kleti (ključ je bil v Tončkovi oskrbi),
a domača kuharica je bila tudi mehkega srca,
pa je priredila Tončkovim gostom dobro večer-
jico. Ko so se v prijateljskem krogu v pritličnih
prostorih celjske opatije razmočila mlada grla,
zapeli so Tončkovi gostje nekoliko tiho, samo da
ne bi hišnega gospodarja zmotili v spanji.

Ko so odpeli prvo pesenco in se ni začul
zvonec, ki se je navadno oglasil, kadar je bilo
večje društvo pri Tončku in Jožku, internirali so
drugo in potem tretjo; ali še niso bili odpeli
tretje, že se odpro vrata Tončkove in Jožkove
sobe, a na pragu se prikaže prijazna podoba
celjskega opata. Družbi je kar sapo zaprlo, in
ubrani glasovi so mahoma obtičali pevcem v grlu.

«Le dalje, le dalje, studiosi generosi!» oglasi
se hišni gospodar, in ko se Tončkovi gostje za¬
vedajo in vstajajo, potisne opat na čelu sedečega
dijaka za sedež nazaj, pa sede na njegovo mesto,
čisto tako, kakor da je prišel med navadne svoje
goste.

Tončku je bilo sicer tesno pri srci, pa se
je potolažil in si mislil: «Ce bom tudi poklican
jutri ,na besedo 1  k opatu, pa se že izgovorim
kako tako, da ne bo hude ure.»

Ko je predsedujoči opat s svojo prijaznostjo
mladeniče nekoliko utolažil, tako da so zopet
poskušali peti, prinese kuharica sama in svoje¬
ročno polno skledo krapov v sobo, ali ko ugleda
opata na čelu družbe sedečega, prestraši se tako,
da kar zapodi od daleč skledo na mizo in zbeži.

«Jožek, pojdi, pojdi in reci, naj kuharica
pride v sobo!» reče opat čez nekaj časa.

39

Jožek gre v kuhinjo, pa ničesar ne opravi;
tudi Tonček gre, ali kuharica le neče priti v
sobo, ampak zaklene kuhinjo za seboj.

Ko je bilo že bolj pozno, poslovil se je opat
in odšel. Tudi dijaki so odšli vsak na svoj dom
in so spali vsi dobro, samo Tonček in kuha¬
rica nista zaspala precej dolgo, ker je vest pekla
prvega zaradi vina, drugo zaradi krapov.

Drugo jutro je ministriral Tonček v kapelici
Matere božje sedmih žalostij in ni bil poklican
«na besedo» tudi kuharica ni bila poklicana.

Spectabilis.

82. Potovanje v živinskem vagonu.

Minilo nedeljo je napravilo toliko Dunajčanov
izlet v okolico, da so železniškemu ravnateljstvu
pošli potrebni osebni vozovi ter se je moralo
kakih 50 izletnikov dijakov peljati v vozeh za
prevažanje goveje živine. V začetku nekoliko
nejevoljni, potolažijo se med vožnjo ter si izmislijo
to-le osveto:

Ko pride izprevodnilc (kondukter) ter na¬
prosi prvega dijaka za vozni listek, da ga preotli,
odgovori mu dijak z žalostno zateglim: «Mu!

Mu!»Izprevodnik ponovi prošnjo, a zopet se začuje
žalostni: «Mu!» Poprosi drugega. Ali z «Mu!»
se mu oglasi tudi ta, in skoro odmeva iz vseh
kotov vagona: «Mu! Mu!» Ko izprevodnik tu ni¬
česar ne opravi, gre k drugemu vozu. Komaj
odpre vrata, zasliši zopet od vseh stranij: «Mu !
Mu!» Zaloputne torej vrata in na prihodnji po¬
staji naznani vso stvar postajnemu načelniku. «Jaz

40

jim takoj pokažem!» pravi načelnik, gre k vlaku,
postavi se ošabno pred prvi voz ter osorno iz-
pregovori: «Pa,gospoda. . .!» — «Mu! Mu! Mu!»
zazveni iz vseh voz tako močno, da se kar strese.
Načelnik zmaje z rameni, obrne se, in vlak zdrdra
zopet dalje. Ne dolgo, in prišli so do postaje D.,
kjer so izstopili. Izprevodnik naznani ves do¬
godek postajnemu uradniku, in ta sklene, dijake
šiloma pripraviti do tega, da izpregovore ter od-
dado vozne listke. Zato se postavi sam pri iz¬
hodu ter zahteva kar najodločneje in najstrože
listke. «Mu! Mu!» oglase se izletniki ter odhite
skakaje k onim vratom, skozi katera odganjajo
živino. Uradnik pohiti tja, krega se, preti, da jih
vse naznani sodišču ter prime jednega za vrat.
Komaj pa se to zgodi, zaženo se drugi z glavami
v uradnika ter ga suvajo in «bodejo» od vseh
stranij, dokler ga ne izpusti ter zbeži. Dolgi
zategli «Mu-u!» ga je spremljal, dokler se ni
skril v hišo. Nato oddado vsi izletniki smehoma
svoje listke drugemu zraven stoječemu železni¬
škemu služabniku ter se dobre volje razidejo.

III.

Iz lovskega življenja.

1. Prost lov.

»Imaš li velik lov, Kiselič? Kako daleč seza'?»
vpraša tihotapski lovec drugega.

«Vse, kar vidiš tu okolo, vse je moje, samo
če pride lastnik, pokažem pete!*

2. Nikdar v zadregi.

Star lovec lovcu novincu: «Prej si vedno
trdil, da ti puška ne nese prav, a sedaj, ko imaš
novo, pa zopet nič ne zadeneš!*

Novinec: «Ikaj! Zdaj pa zajci ne teko prav!*

3. Muhasta tolažba.

A: «Če pomislim, koliko me stane lovska
karta, koliko zapravim pri lovu, koliko raztrgam
obleke in obutala in koliko zamudim doma, stane
me vsak zajec, katerega ustrelim, vsaj 10 kron!»

B: «Zahvali torej Boga, da jih tako malo
ustreliš!»

42

4. Kdaj je videl zajca.

Lovec: «Ali nisi videl zajca tekočega tu čez
cesto ?»

Pastir: «Pač, videl sem ga!»

Lovec: «Kdaj ? »

Pastir: «Kaki dve leti bo že tega!»

5. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.

Mogočna Dunava in ribata Tisa sta se raz¬
lili po neizmerni ogerski planjavi ter nemilo
vzbudili spečega zajčka. Zajček v sili spleza na
vejevnato drevo, pod katerim je spal. Drugi dan
ga iz vasi ugleda Madjar in ga sklene ujeti
živega. Zasede čolnič in se odpelje po zajca. Toda
ko je Madjar po jedni strani plezal na drevo,
skočil je na drugi strani zajček z drevesa v čolnič
in se po valovih srečno odpeljal, zapustivši ne¬
srečnega Madjara namesto sebe na drevesi.

6. Kateri bo iztožil?

Kmet je imel njivo zelja, na katero so v
gosti zahajali zajci prav pridno. Kmet si misli,
kaj bi napravil, zakaj streljati in loviti jih je bilo
prepovedano. Imel je namreč neko v gospod ta lov
v najemu.

Ko zelje dozori, poseka ga, le jedno lepo
glavo z najvišjim korenom pusti in jo izotli;
to otlino pa napolni z močnim njuhalnim tobakom.
Okolo glave naloži kamenih plošč, da bi zajci lože
dosegli do zeljne glave. Zajci pridejo in začno glo¬
dati to glavo. Pa komaj so je nekaj objedli, za-

43

čeli so že kihati, ker jim je tobak prišel v nos¬
nice, in ob tem kihanji so z glavami treskali na
kamenite plošče ter si potolkli glave. V malo
urah je ležalo več mrtvih zajcev okolo zeljne glave.

Primeri se, da najemnik tega lova najde
mrtve zajce ; zato gre kmeta tožit. — Kmet pride
pred sodišče. Vprašan, kaj je storil z zajci, od¬
govori: «Zelje ni bilo nasajeno za zajce, tudi
jim nisem rekel njuhati tobaka, zato tudi nisem
kriv, da so kihali in se pobili. Nasprotno pa so
zajci kakor samomorilci vredni kazni. Zdaj pa
bom jaz vas, kot najemnika lova, tožil za tobak,
katerega so mi ponjuhali zajci.»

7. Lovec na drevesi.

Na Francoskem sme vsakdo loviti, kjer in
kadar hoče, samo da si prej omisli lovsko karto.
Orožniki pa vestno pazijo na one, ki si brez karte
dovoljujejo to zabavo.

Nekdaj ugledata dva orožnika lovca in takoj
stečeta k njemu. Lovec beži in hiti. Ko prideta
orožnika blizu njega, zleze na bližnje drevo, vzame
iz žepa zajutrek in je mirnega srca. To je
bilo čakajočima orožnikoma preveč. Jeden izmed
njiju spleza na drevo; lovec mu ne brani.

«V imeni postave zahtevam vašo lovsko
karto L reče orožnik. Lovec mu jo mirno poda.
*V redu je!» — «Seveda,« odgovori lovec. —
«Zakaj ste pa zbežali?« — «Sem li vam rekel,
da morata tudi teči?« — «Zakaj ste pa šli na
drevo?« — «Jaz obično na tem drevesu zajutr-
kujem in vama nisem rekel priti k meni.« —

44

* Zakaj pa tega niste prej povedali ?> — «Jaz
odgovarjam samo tedaj, kadar sem vprašan!*

8. Muhe je kupil.

Pri nekem kmetu je stanoval vojak. Neko
popoldne leži za pečjo, a muhe mu ne dajo miru.
Ker mu je dolgčas, premišljuje, kako bi se po¬
šalil s svojim gospodarjem ter si iz lepa pripravil
jeden ali dva goldinarja iz kmetovega žepa. Reče
torej kmetu: «Oče, muhe kupim od vas, ki jih
imate v sobi!* Kmet, misleč, da ga ima za norca,
pravi, da mu jih rad da zastonj in naj le vse
polovi. «Ne,» reče vojak, «zastonj jih nečem;
a kupim jih od vas, ako hočete; jeden goldinar
dam zanje!* Kmet pravi, da mu je prav, ako
jih že hoče kupiti. Vojak mu da goldinar, in
kmetič ga smehoma vtakne v žep.

Vojak potegne sedaj puško izza peči, nabije
jo s svincem ter ustreli tja po mizi, kjer lazi
največ muh. Kar zaškripalo je in okna so zažven-
ketala. «Za Boga, kaj pa delate?* zavpije pre¬
strašeni kmet. « Muhe streljam, ki sem jih kupil
od vas,* odgovori vojak resno in zopet nabije
puško ter drugič pomeri. Zdaj pa poklekne kmetič
predenj ter ga naprosi, naj prizanese njegovi hiši,
saj mu rad vrne goldinar. Vojak pa zahteva dva
goldinarja. Rad mu ju je dal kmet, da je le zopet
razdrl kup.

9. Zobje zunaj.

Potnik pripoveduje: Hodeč lansko zimo po
Rusiji, srečal sem v hosti volka, ki je zijal tako

45

grozovito, da sem mislil: Požre me kar živega.
Kaj je bilo storiti? Sežem volku z roko v gobec,
potem po gobci naglo naprej do repa, zgrabim
ga za rep in ga potegnem z vso močjo k sebi. Tako
ga obrnem, kakor bi bil že na meb odrt in mu
rečem: «No, mrha, zdaj me pa le ugrizni, če
moreš, ko imaš zobe zunaj!»

10. Velika sreča.

A: »Strašansko srečo sem imel zadnjič na
Hrvaškem pri lovu na leve!*

B: «Na Hrvaškem vender ni levov!*

A: «Prav to je bila moja sreča!*

11. Lov v sobi.

Plemenit gospod je stanoval v prvem nad¬
stropji. Bil je velik prijatelj lova; ni bilo dosti,
da je podnevi s svojimi psi dirjal okrog, celo
doma v sobi je lovil, ščuval svoje pse na mrtvega,
z žago vino natlačenega zajca. Ali je bil to ropot!

V drugem nadstropji nad njim pa je stanoval
učen gospod, ki je tudi rad lovil, pa ne zverine,
ampak učenost in vedo, ki pa potrebuje tihote
in miru. Ta naznani svojemu sosedu, naj ustavi
tisto brezkončno ropotanje. Plemeniti gospod pa
odgovori: «V svojem stanovanji smem delati,

kar se mi poljubi!*

Kaj se zgodi? Ko drugega dne naš junak
ravno lovi s svojimi psi mrtvega zajca, prestraši
ga zdajci dež, ki se vsuje s stropa. «Kajjeto?»
vpraša najprej samega sebe, potem strežnika,
naposled pa učenega gospoda nad seboj. Ta pa

46

reče, kazaje na svojo poplavljeno sobo: «Gospod!
Vi lovite v svojem stanovanji zajca, a jaz lovim
ribe. V svojem stanovanji smem delati, kar se
mi poljubi!» — Od tega časa je bil spodaj mir,
a tudi dežja ni bilo več.

12 .  Kako se lovi opica gorila.

Lovec, ki se je ravnokar vrnil iz Afrike,
pripoveduje v veseli družbi, koliko goril (dva
metra visokih opic) je pokončal tam. Poslušalci
se začudijo, kako je mogel tem nad vse močnim
in divjim živalim do živega. Nato jim reče:
«Seveda je ta lov jako težaven in nevaren, a če
človek zna, pa je lahek. Le poslušajte, kako
sem jih lovil! Kakor veste, opice rade človeka
v vsem posnemajo. Pa to njih svojstvo sem
si izkoristil. Vzamem namreč dve pištoli, jedno
nabijem s samim smodnikom, v drugo pa denem
tudi kroglo. Kadar sem ugledal v gozdu kako
gorilo, izstrelil sem pištolo le s smodnikom
nabito proti svojim prsim; drugo s kroglo pa
sem vrgel nato od sebe na tla ter zbežal. Gorila
to opazi, priplazi se tja, pobere pištolo, nastavi
si jo na prsi — ter se ustreli. — Tako sem jih
pokončal mnogo!»

13. Premočen tobak.

V Petranovi krčmi so sedeli v nedeljo po¬
poldne kmetje za mizo ter pridno praznili literčke
in se menili o tem in onem. K njim prisede tudi
grajski lovec Martina. Po raznih pogovorih se
začno meniti tudi o — hudičku. «Ali si ti že
videl hudiča ?» vprašajo drug drugega. «Ne!» —

47

«Ti?» — «Ne!» — Zdajci pa poseže Martina
v besedo ter pravi: «Jaz pa sem ga videl, jaz!
Ce želite, vam povem, kje in kako!* — «Le
povej, le povej!* zasliši se iz vseh kotov.

Martina pomakne kapo na levo uho, pogleda
globoko v kupico ter začne: «V sredo teden sem
zasledoval tam v Šipkovem travniku kljunače
■ Zdaj ugledam sila velikega moža, ki gre
naravnost proti meni. Imel je širok klobuk in
rdeč plašč, izpod katerega sem videl konjsko
kopito in kravji rep. Takoj ga spoznam ter mu
rečem: «Dober dan, gospod vragovič!*, ponižno
se mu odkrivši. «Dober dan, Martina! Odkod
pa, odkod?* —- «Z lova!* — «Ali si kaj ustrelil?*

— «Tri kljunače!* — «Zakaj pa si jih obesil
zunaj na torbo?* — «Da ostanejo lepo gladki!*

— «A tako! Kaj pa nosiš tu čez ramo?* vpraša
hudiček ter pokaže na mojo puško. «To je moja
pipa, gospod vragovič,» odgovorim mu jaz. «Rad
bi nekoliko kadil iz tvoje pipe, Martina! Ali jo
imaš natlačeno?* — «Da, da, gospod vragovič! Vze¬
mite le sprednji konec v usta! Takoj vam spodaj
sežgem tobak!* — Vrag stori kakor sem mu
rekel, in jaz vesel, da posvetim vragu in ga
ugonobim, napnem, petelin se izproži — puf! —
in kaj mislite, kaj seje zgodilo?* — Odprtih ust
poslušajo vsi! . . . «No, pljunil mi je vsa zrnca
nazaj v lice ter dejal: ,Ej, Marfina, ti pušiš
vender premočen tobak'!»

14. Kako jazbec koruzo krade?

Stari lovec Koritnik je pripovedoval sosedom
to-le mično dogodbico: «Sloja koruza ki je

48

kazala tako lepo, imela je vedno menj storžev.
Pasja noga, mislil sem si, to pa ni kar tako.
Tatu moram dobiti. Vzamem risanico in se po¬
stavim v zasedo. Dolgo čakam in že mislim, da
je vse čakanje zastonj. Kar zaslišim nekako
hlastanje, ki se vedno bolj bliža moji njivi.
Aha, mislim si, zdaj smo pa skupaj!

Niti genil se nisem, da bi se ne izdal.
Vražji tat, danes bodeva orala!

Gledam in gledam, in kaj vidim? Dva
jazbeca prikobacata k moji koruzi. Komaj sta
pri njivi, leže prvi vznak ter pomoli noge kvišku
kakor ročice pri vozu. Drugi pa se meni nič
tebi nič zakadi med koruzo in trga in puli, da
kar vse poka. Nalaga storž za storžem na ležečega
jazbeca, kolikor drže njegove noge. Ko vidi,
da se ne da več, zagrabi ležečega jazbeca s tovorom
vred za rep in potegne vse skupaj v jazbino.«

«Zakaj pa niste ustrelili?« vpraša nekdo
izmed sosedov.

«Kako neki?« odgovori Koritnik. «Stvar je
bila presmešna. Smijal sem se, da me še danes
vse boli!«

15. Lov na medvede.

Lovec Cene pripoveduje v veseli družbi:
«Pred nekaterimi leti sem bil prvič na lovu, daleč
tam v gorah. Dva medveda sta bila tam in sta
nadlegovala živino in ljudi na planini. Mene po¬
stavijo na ozko stezo ob skalah. Na jedni strani
se vzdiguje strma gora, na drugi pa je globok
prepad, čez katerega drži lesena brv. Ne stojim še

49

dolgo tam, kar zaslišim neko mrmranje, in zdajci
stoji pred menoj velik medved. Kaj je početi?
Ustreliti ne morem, ker mi je padla puška od
samega strahu iz rok ter telebila doli v prepad.
Ne premišljujem dolgo. Počenem na brv ter se
splazim po nji čez prepad. Pa komaj dospem na
sredo brvi, zapazim medvedko, ki mi pride na¬
proti. Tako sem bil ujet; pod menoj prepad, pred
menoj medvedka, za menoj pa njen kosmatinec
medved. Bili so to strašni trenutki* . . . Lovec
nekoliko umolkne, poslušalci pa plašno zijajo
vanj, in nekdo reče: «Kaj pa je bilo potem?*
— «Snedla sta me!» reče lovec in odide.

16. Lov na volke.

A: «Lov na volke utegne biti za lovce po¬
sebno veselje?*

B : «Res! Vender tudi nevaren je časih; zakaj
volki so prav strašne zveri.*

A: «0 tem ne dvojim; pa lovci se vender
podpirajo med seboj?«

B: «Ne vselej. Glejte, pred nekaj leti šel
sem na Poljskem na volkove. Bilo nas je kakih
deset lovcev. Kar se volk iz gozda naravnost
zakadi vame. Vsi lovci zbeže — moja puška se
ne izproži — in po meni bi bilo, da me ni
rešil moj zvesti pes. Ta namreč zgrabi volka, in
začneta se boriti in grizti, da je groza.*

A: «Pa kateri je bil močnejši, pes ali volk?*
B: «Da •— tega ne morem določiti; zakaj
grizla in borila sta se, dokler nista drug drugega
popolnoma požrla; nič ni ostalo — razven njiju
repov!»

50

17. Orel odnese psa.

Dva mlada lovca nadlegujeta starega izku¬
šenega lovca z raznimi neslanimi lovskimi izmiš-
Ijavami. «Ej,» pravi naposled stari lovec, «to vse
ni nič proti temu, kar se je zgodilo nekoč meni.
Ustrelim namreč zajca. Pes ga prime, da bi ga
prinesel, kar prileti orel, zgrabi psa in zajca ter
odnese oba. Jaz ustrelim za njim in — kaj mis¬
lite, koga sem zadel ? — Orel in zajec sta padla
na tla, pes pa je letel dalje po zraku!*

18—23. Modri psi.

V nedeljo zvečer je sedelo pri Hanžiči več
lovcev, ki so se menili o tem in onem. Kakor
je že pri lovcih navada, hvalili so tudi svoje pse.
Nekaj teh «pasjih modrostij*, kakor sem jih tedaj
slišal, naj vam zapišem!

1 .

Lužarjev Peter pripoveduje to-le dogodbico:
i Znano je, da psi silno dobro vohajo, a tako
dobro kakor moj pes menda ne voha nobeden
na svetu. Le poslušajte! Bili smo nedavno na
ptičjem lovu! Tri ure smo se že plazili in lazili,
a dobili nismo nijedne jerebice, sluke ali kaj ta¬
kega. Kar obstoji moj Bol h ob er, češ, da je
nekaj ovohal. Napnemo peteline ter se pri¬
pravimo za strel; a zastonj! Nobene ptice ali druge
živali ni videti. Pes pa stoji še vedno mirno ter
miga z repom. Skoro pa začne na vso moč ko¬
pati pri leskovem grmu. Opazujemo ga še

51

nekaj časa mirno, potem pa se mu oprezno pri¬
bližamo. Pes koplje in koplje in že izkoplje pre¬
cejšnjo jamo. Radovedni čakamo in gledamo, kaj
bo izkopal. Zdajci se prikaže v jami nova por¬
celanasta pipa. Komaj jo pes ugleda, popade jo
ter prinese meni. Začuden jo pogledam, in kaj
mislite, kaj je bilo na nji posebnega? — Jerebica
je bila naslikana na nji, in to je pes ovohal glo¬
boko v zemlji. Vidite, tu imam še sedaj to pipico! »

2 .

Nato pa pravi Mlačnikov Tinček: «Se boljši
nos ima moj Dijabolo. Nekdaj stavim, da mi
poišče in prinese nazaj vsako reč, za katero mu
velim. Res, peljemo se nekega dne na kmete.
Grede zaznamenujem srebrn goldinar, dam ga
Dijabolu povohati, potem pa ga vržem na cesto.
Cez kako uro spustim psa z voza ter mu ukažem,
naj poišče goldinar in mi ga prinese.

Mine ura za uro, in psa ni od nikoder. Pri¬
jatelji se mi smejejo in mi zabavljajo. Na večer
smo sedeli v krčmi pri vrčkih piva, in požreti
sem moral marsikatero pikro zaradi Dijabola. Zdajci
popraska nekaj na vrata. Natakar odpre, in v sobo
pride ves krvav moj — Dijabolo ter prinese v
gobci raztrgane hlače, katere položi predme.
Vzamem hlače, preiščem jih ter najdem v žepu
svoj zaznamenovani goldinar. Ubogi pes je ob-
vohal, da je našel moj goldinar nekov delavec
ter ga vteknil v žep. Zato je uboga živalca ho¬
dila ves dan za delavcem, spremila ga zvečer
na njegov dom ter se zmuznila pod njegovo po-

4 *

52

steljo. Ko delavec zaspi, popade Dijabolo hlače,
skoči skozi zaprto okno (tu se je okrvavel!) na
cesto ter mi jih prinese!»

3 .

Komaj je ta izgovoril, že se oglasi Pesanov
Nandek, rekoč: «Ne bom grajal drugih psov, pa
moja psa, Perun in Muha,  sta vender še bolj pre¬
brisana. Posedala sta rada na mehki zofi, zato ju
nekega dne prav pošteno natepem. Drugega dne
me dolgo ni bilo domov, in psa se valjata zopet
po zofi prav po domače. Ko me zaslišita v veži,
skočita hitro na tla in mi prideta naproti, ko
stopim v sobo. Precej zaslutim, kaj se je zgodilo;
potipljem zofo ter najdem, da je še topla. Vza¬
mem palico ter ju zopet namlatim.

Ko pridem tretji dan nenadoma domov, stojita
Perun in Muha pred zofo in na vso moč pihata
na njo, da jo ohladita, predno bi jo jaz potipal.
— Tako prebrisan ni vsak.»

4 .

Za njim se oglasi Balantov Jože ter tako-le
pohvali svojega P azijat  «Svojemu Paziju sem
dajal vsak dan po dva novčiča, da si je šel k
peku po žemljo za zajutrek. Ker si nekaj dnij
sem ni prinesel žemlje, opazoval sem, kam spravlja
denar. A glejte! Peti dan ga vidim, kako koraka
od mesarja s klobaso v gobci. Uboga živalca si
je pet dnij shranjevala one novce, da si je ku¬
pila klobaso za deset novčičev!»

53

5 .

Kobalov Janez ni prebil takih pohval o
drugih pseh. Zato izpregovori tudi on in reče:
«Gotovo ste poznali mojega Belina!  Ali vam je
bil to pes; pameten, da mu ga ni bilo jednakega
in ga ne bo! Nekoč mi siromak zboli. Vzamem
ga seboj k živinozdravniku. Ta mu da zdravila, in
slcoro pes ozdravi. To si je Belin dobro za¬
pomnil ! Kadarkoli je pozneje obolel, vselej je
takoj sam šel k onemu zdravniku.

V starosti se prime siromaka vodenica. Ko
vidi, da mu ni pomoči in da se mu bliža zadnja
ura, pride zvečer, ko smo odvečerjali, v sobo,
poda ves žalosten najprej meni, potem pa moji
ženi desno nogo ter odide počasi zopet na na¬
vadno ležišče.

Ko ga zjutraj dekla pokliče, da bi mu dala
jesti, najde ga mrtvega. Poslovil se je zvečer od
mene. Uboga živalca, kako si me imela rada!*

6 .

Ko zasliši mati krčmarica o vseh teh lepih
pasjih svojstvih, oglasi se tudi ona za pečjo ter pravi:
«Res, pametne pse imate, ne da bi dejala! A mojega
Dragca ne prekosi nobeden! On mi pobira zanjke,
če mi pri pletenji katera pade z igle!»

Nato vsi umolknejo. Vsak poravna svoj račun
ter odide.

IV.

Iz vojaškega življenja.

1. Občuten nedostatek.

Pri vojaškem naboru v S. vpraša polkovni
zdravnik mladeniča: «No, ali ti kaj ,fali‘?» —
«Nič drugega nego nekaj pameti!* odgovori mu ta.

2. Novinec s svetinjo.

V vrsti novincev je stal nekje pred vojašnico
tudi novinec, ki je imel na prsih svetinjo. Stotnik
ga vpraša: «Rekrut Jazbec, odkod imaš sve¬

tinjo?* Rekrut malo osramočen odgovori: «To
je tista svetinja, ki jo je na zadnji živinski raz¬
stavi dobil naš bik!*

3. Krajša hlačnica.

Častnik: «Infanterist Lisjak, vaša leva hlač¬
nica je daljša od desne. Kaj je to?»

Lisjak: «Ponižno ,meldam‘, gospod ,lajtman‘,
to je od tega, ker je bil včeraj ,geldtak‘ in sem
ves denar, ki sem ga ,fasaP, v levi žep ,fer-
zorgal'!»

55

4. Pri novačenji.

Polkovni zdravnik čvrstemu novincu: «Imaš
li kaj napak?*

Novinec: «Jezik se mi nekoliko zapleta.*

Zdravnik: «To nič ne de; pri vojakih je
itak treba molčati!*

5. Kje si se naučil plavati?

Major novincu: <Znaš li plavati?*

Novinec: «Da, gospod major!*

Major: «Kje si se naučil?*

Novinec: «V vodi, gospod major!*

6. Ni ošaben.

Stotnik okrega vojaka, katerega je pogostoma
videl jako zanemarjenega in zamazanega, in mu
reče: «Ali te ni sram, da si tako umazan in
zanemarjen, tvoji tovariši pa so tako čedni?*

Vojak: «Častiti gospod stotnik! Jaz, hvala
Bogu, nisem tako ošaben, kakor so drugi!*

7. Sitno.

Korporal: «He, Cene, jaz ti bom pokazal,
ti umazanec! Kakšna je tvoja puška? Blatna in
umazana je kakor gnojne vile! Takoj mi pojdeš
k raportu!*

Cene: »Prosim, gospod korporal, šele zdaj
vidim, da sem v naglici vzel — vašo  puško!*

8. Napredek.

Malgaj svojemu tovarišu: «To me veseli, da
naš korporal vender že bolje misli o meni. Prej

56

me ni imenoval drugače, nego bik,  zdaj mi
samo še pravi, da sem tele.*

9. Trda glava.

Korporal: «Grospod stotnik, ponižno nazna¬
njam , da je treščil trobčev konj dragonca
Svetina s kopitom po glavi!*

Stotnik: «Je li dragonec težko ranjen?*

Korporal: «Ponižno naznanjam, da se dra¬
goncu ni zgodilo nič, pač pa si je konj nogo
zvinil!»

10. Še jeden tab vzgled.

(V vojaški šoli). Častnik: «Tako, zdaj sem
vam povedal, kako se morate vesti, kadar se
vozite po železnici! Rekrut Štober, zakaj ne sme
vojak pomoleti glave skozi v okno, kadar se pelje
po predoru (tunelu)?* — Stober: «Da se predor
ne poškoduje!*

11. Nisem obljubil.

Korporal novincu: «Odkod prihajaš tako

pozno in še brez puške? Ali nisi slišal, kako sem
vam vsem sinoči naročil, da morate biti že vsi
ob petih zjutraj pripravljeni na marš?*

Novinec: «Res, gospod korporal, rekli ste to,
rekli, a jaz vam nisem obljubil za gotovo!*

12. Prehitro umrl.

Korporal: «Ponižno naznanjam, gospod stotnik,
da je novinec Muhelj v bolnici umrl!*

57

Stotnik: «Glejte ga no, glejte; saj še ekser-
cirati ni znal!*

18. Dvoje vino.

Pijan vojak sreča svojega stotnika ter ga
hoče dostojno pozdraviti, ali nikakor se ne more
postaviti mirno. «Tepec!» zagrmi stotnik nanj,
«menda si se ga že zopet navlekel, da ne moreš
mirno stati!» Vojak odgovori: «Gospod stotnik,
saj ni res; pijan nisem, le dvoje vino sem pil,
črno in belo, pa me vleče prvo sem, drugo tja!*

14. Zakaj morajo vojaki stati na jedni nogi.

Dva kmeta gledata vojake pri vojaških vajah.
Naposled reče prvi drugemu: »Nikakor mi ne
gre v glavo, zakaj morajo vojaki dvigati zdaj
to, zdaj drugo nogo in potem dlje časa stati
na jedni nogi!» Drugi odgovori: »To je kaj pa¬
metno; zakaj če vojak v boji izgubi jedno nogo,
lahko hodi po drugi, ako se je tega že prej
dobro naučil!»

15. Preozke hlače.

A: »Zakaj imajo hrvaški vojaki tako ošpiljene
noge?»

B: «Ker bi jih sicer ne spravili v ozke hlače!»

16. Vesten stražnik.

Vojaški poveljnik je dal tik trdnjave na pri¬
mernih prostorih nasaditi sadno drevje. Ko straž¬
nik hodi ravno pod jednim takim drevesom, pride
poveljnik mimo njega ter ga vpraša: «Kaj storiš,
ako pade jabolko z drevesa?* Stražnik odgovori:
»Vsako zaženem takoj nazaj na drevo!*

17. Vesten stražnik.

Vojak, ki je moral stražiti kanon, zapusti
ga ter gre v bližnjo krčmo. — « Cernu si šel z
mesta?* zagrmi nanj stotnik, ki slučajno tudi sedi
v oni krčmi. «Gospod stotnik!* odgovori vojak,
«poskušal sem kanon vzdigniti; dva moža ga ne
spravita z mesta, če pa jih pride več, tedaj ga itak
ne ubranim! Cernu bi torej še stal tamkaj ?»

18. Napačno razumel.

Korporal Majer ni znal dobro slovenski.
Nekdaj poučuje novince, kako se morajo vesti
na straži ter reče: «Ce kdo pride, zakličite trikrat:
,Werda?‘ Ce ne dobite odgovora, dajte ogenj!*

Cez nekaj dnij se hoče sam prepričati, kako
so ga novinci razumeli. Gre torej proti straži. Ko
se ji približa, zakliče stražnik: «Trikratverda!»
— Korporal molči. Takoj užge stražnik nekaj
užigalic ter jih ponudi korporalu.

19. Ali kadiš?

Stotnik novemu strežniku: «Ali kadiš?»

Strežnik: «Kadim, gospod stotnik!*

Stotnik: « Dobro! Torej bom smodke zaklepal!»

20. Majhen razloček.

Vojak vpraša stotnikovega strežnika, kako
se razumeta s svojim gospodom.

«Izvrstno,» odgovori strežnik. «Vsako jutro
drug drugemu prah iztepavava iz obleke; samo
to je razloček, da imam jaz obleko, kadar mi jo
gospod iztepava, na sebi!»

59

21. Taktika.

V vojaški šoli je razlagal star narednik no¬
vincem besedo »taktika* tako: «Vidite, pri vo¬
jakih gre vse tako po redu in točno kakor pri
uri; le da ura pravi ,tik-tak/ pri vojakih pa
imenujemo to ,tak-tikk»

22. Huda kazen.

Stotnik naredniku: «Prostak Cibek dobi tri
dni le kruha in vode, ker je tako zanikern!»

Narednik: «Oprostite, gospod stotnik, Cibek
je vegetarijanec*), ne bo se torej veliko zmenil
za to kazen!»

Stotnik: «Tako! No, tedaj naj pa dobiva
tri dni pečenko in juho!»

23. Težko ime.

Korporal jednoletnemu radovoljcu: »Kako se
pišete?*

Radovoljec: «Mihael Ozebec!*

Korporal: «Kaj ste?»

Radovoljec: «Koasistent na ginekološki po¬
likliniki!*

Korporal: «Ka-aj? — Odstopite za danes;
a to vam povem, če ne boste do jutri kaj takega,
kar bom mogel izreči tudi jaz, dam vas zapreti!*

24. Kako prijetno je pri vojakih.

Korporal: «Novinec Cuk, kaj gledaš vedno
kvišku? Ali misliš, da je v nebesih prijetneje
nego pri nas vojakih?*

*) Vegetarijanci uživajo le rastlinske jedi.

60

25. Vojaško merilo

Korporal: «Vi, jednoletni radovoljec, vi hočete
biti učen človek, pa ne znate niti čez plot
skočiti ?»

26. Vojaški pozdrav.

Korporal: «Kaj storiš, kadar se ti sanja o
našem generalu?«

Vojak: «Spim!»

Korporal: «Butelj, ne spati, ampak salu¬
tirati moraš!«

27. Veliko slame.

Korporal nerodnemu novincu: «Ej, škoda
zate, da nisi pri konjiči (konjikih). Ves eskadron
konj ima za mesec dnij dovolj slame, katero imaš
ti v glavi!«

28. Premočen tobak.

Stotnik: «Sme li vojak prodati svoj ,komis‘-
tobak ? » .

Novinec: «Ne, ne sme ga!«

Stotnik: «Zakaj ne?«

Novinec: «Ker je premočan za nevojake«.

29. Tri vprašanja.

Tri vprašanja s primernimi odgovori je moral
korporal vbiti vsakemu v glavo, da je vedel ge¬
neralu, kadar je prišel nadzirat, dobro odgovoriti:
1.) Koliko let služiš? Odgovor: 2 leti! — 2.) Ko-

61

liko let imaš? Odgovor: 20 let! — 3.) Ali oče
in mati še živita? Odgovor: Oba.

Nekdaj pride general in vpraša prvega vojaka:
«Koliko let služiš?* Ta mu v naglici odgovori:
«20 1 et!» — General: «Koliko let pa tedaj že
imaš?* — Vojak: «2 leti!« General nejevoljen:
«Sedaj pa res ne vem, sem li jaz blazen ali ti?»
Vojak: «Oba!»

30. Prestopek postave.

Po vojaškem službeniku so morali višji čast¬
niki vsakogar do narednika vikati. Ko pa nekdaj
narednik nekaj pregreši, reče mu stotnik osorno:
«Si pač osel!* Mrzlo mu oni odgovori: «MiIostivi
gospod stotnik, ne zamerite, v službeniku slove:
,Vi ste osel 4 !*

31. Zvit odgovor.

General častniku: «Zakaj se smejete, če vas
resno opominjam vaših dolžnostij?*

Častnik (videč, da ga tovariši od strani po¬
gledujejo): «Ne v  zamerite, gospod general, da

ravnam tako! če se držim resno, vedo moji
tovariši takoj, da ste me okregali; če pa se držim
na smeh, tedaj menijo, da ste me povabili na kosilo!»

32. Preotročji.

«So li tudi pri vas vojaki na stanovanji?*
— «Da, milosti vi gospod, celih šest jih je!» —
«Se li vedejo spodobno?* — «0, prav pridni so,
samo nekoliko preotročji!* — «Preotročji? Kako

62

mislite to, mamka?* — «Ej no, kar vidijo, hočejo
imeti , in kar se jim ne da, vzamejo sami.
Drugače so pridni!»

33. Najboljša nastanitev.

Ko pride začetkom tega stoletja nadvojvoda
Karol v neko vas blizu Trsta nadzirat vojake,
vpraša kmeta: «Oče, ali ste imeli kaj vojakov
na stanovanji ,vkvartiranih‘?*

«Da, najprej Francoze, potem pa Lahe,*
odgovori kmet.

«Kateri so bili boljši?*

«1 kaj! Vojak je vojak!*

«Pa katere bi zopet rajši imeli?* vpraša
nadvojvoda dalje.

«Ce bi si smel česa želeti,* pravi kmet,
«želel bi si, da bi vsi Francozi popadali v morje
in utonili, Lahi pa naj bi zunaj stali na obrežji
ter se jim tako smijali, da bi od smeha —- po¬
pokali. Tedaj bi bil rešen vseh!*

34. Odgovor vojaškega župnika.

Vojaški župnik je bil pri vojaških vajah,
kjer so prav zelo streljali s topi. «No, gospod
župnik,* nagovori ga po končanih vajah general,
«danes ste si lahko prav živo predstavljali peklenski
ogenj!* — «Da,» odgovori duhovnik, «sosebno,
ker sem videl vas, ekscelenca, sredi njega!*

35. Kako se bo čudil!

Dva vojaka sta bila na straži. Proti jutru
jeden leže ter zaspi. Komaj pa trdno zaspi, pri-

63

leti topova krogla ter mu utrga glavo. Ko drugi
to vidi, reče: «No, ta se bo začudil, ko bo videl,
da nima več glave!»

36. Velik junak.

Stotnik: «Zdaj sem vam razdelil odlike! Morda
sem slučajno prezrl koga izmed vas, ki misli,
da je tudi zaslužil svetinjo! Naj se oglasi!»

Prostak Zajec: «G-ospod stotnik, jaz!»

Stotnik: «No, kaj si storil takega?»

Zajec: «Odsekal sem Turku roko.»

Stotnik: «Zakaj pa ne glave?*

Zajec: «Te že ni več imel!»

37. Hopsa! Hopsa!

Za francoskih vojsk prijezdi nekaj francoskih
vojakov do slovenskega kmeta. Pred hlevom
vojaki razjašejo ter odženo konje v hlev. Jeden
vojakov gre v tem v hišo, kjer naide staro
ženo samo za pečjo. Ko jo vojak ugleda,
pravi: «Mati, hopsa, hopsa!» — «Ej, gospod,*
odgovori žena, «kaj bom jaz hopsa, hopsa, pre¬
stara sem že!» Vojak zopet reče: «Mati, hopsa,
hopsa!* Zena mu zopet odgovori, da je za to že pre¬
stara. Ko ji vojak še tretjič ostro zapove: «Hopsa,
hopsa, mati!» stopi žena izza peči ter mu vsa v
strahu hoče pokazati svojo spretnost v plesanji.
V tem pa stopi drugi Francoz, ki je nekoliko
bolje znal slovenski, v sobo in videč, kaj se
godi, reče ženi, da njegov tovariš ne misli na
ples, nego da hoče le ovsa  za konje.

64

38. Poročilo vojakovo.

Vojak je moral prvič v boj. Oče in mati
sta bila v skrbeh za njegovo življenje. Nekega dne
jim pošlje novinec to-le pismo: «Ljubi oče in

ljuba mati! Ne skrbita preveč za mene; jaz sem,
hvala Bogu, zdrav in vesel, in naši častniki pra¬
vijo, da sovražnika ne dobimo še tako skoro.
Ako bi pa bila volja božja, da bi moral umreti
v boji, poročim vam to, kakor hitro mi bode
mogoče, da boste za gotovo vedeli, ali sem živ
ali mrtev.*

39. Kaj je bolje?

Ko pride vojak prvič v bitko, pade kar
na tla, kakor bi bil močno ranjen. Ko zdravnik
ne najde niti najmanjše rane, tedaj ga močno ošteje.
.Oj, gospod doktor,* reče vojak, «ali ni bolje,
da se vi zastonj jezite, nego da bi bil jaz ranjen?*

40. Pozabljivosti slabi nasledki.

Ko izgubi Korošec v bitki pri Kustoci obe
nogi, reče mirno: «Prav se mi godi! Kolikokrat
sem ljubemu Bogu priporočal dušo in telo, a teh
prebitih nog sem vselej pozabil! *

41. Uljudnost.

V bitki pri Kraljevem Grad c i pobere Tirolec
ranjenega tovariša ter ga odnese iz ognja.

«Lepa ti hvala,* zastoka ranjenec, «daj Bog,
da bi ti skoro tudi jaz postregel prav tako!*

65

42. Čudna tolažba.

Vojskovodja izgubi v vojski nogo; njegov
verni sluga se joče zaradi nesreče svojega gospo¬
darja. Ta pa ga potolaži tako-le: »Ne jokaj se,
ljubček, temveč vesel bodi, ker odslej ti bo treba
snažiti samo po jeden čevelj.«

43. Nenavadno veselje.

Dva prijatelja sedita na klopi pred hišo.
Prvi ima časnik v roki. «Zakaj tako pazno pre¬
biraš imenik vojakov, ubitih na vojski? Saj
nimaš nobenega sina pri vojakih!« Tako ga vpraša
prijatelj. »Nimam ga ne,» odgovori prvi, »ali če
čitam kakega znanca med ubitimi, pa me vender-
le razveseli.«

44. Nos reši življenje.

V Herzbergu na Pruskem je leta 1880. umrl
poštar Franke, imajoč 99 let. Izredno velik nos
je imel. Leta 1812. se je bojeval na Ruskem.
Kozaki so potolkli njegove tovariše, toda ugledavši
njegov velikanski nos, zasmijali so se in ga vzeli
s seboj v veliki tabor in ga tam kazali. Pozneje
so ga izpustili.

45. Kozaška.

Ves Bukarest se je v zadnji rusko-turški
vojski smijal premetenemu kozaku, ki se je v
krčmi blizu vasi Vakareči zastonj dobro okrep¬
čal in si zaslužil še nekaj novcev. Ko se je namreč
kozak v krčmi napil, kolikor se mu je zdelo,
vzel je meni nič tebi nič čapko, odšel iz sobe

5

66

k svojemu konju in ga zasedel. Krčmar pa je
še o pravem času prišel kozakovi pozabljivosti
na pomoč ter je mužika vprašal po denarji.
Težkega srca potegne kozak zamazano mošnjo
iz žepa in že hoče seči po denar, kar se zgrudi
konj pod njim, kakor od mrtvouda zadet. Kozak
je ves obupan, vse mogoče poskuša, da bi Šarca
prebudil, daje mu najnežnejša imena — pa zastonj.
Konj ostane trd—mrtev. Navzoče ljudi, kateri so
dobro vedeli, da je konj osebna svojina kozakova,
da se je tedaj kozaku pripetila velika škoda,
genil je ta prizor tako, da so med seboj nabrali
nekaj milodarov, s katerimi bi kozaku opomogli
vsaj nekoliko. Tudi krčmar je bil usmiljen mož.
Vrgel je nekaj drobiža žalostnemu Zaporožcu in
ga še potolažil z vinom. Ko se je kozaku zdelo
zadosti, odpasal je potolažen konju sedlo, vrgel
je s sulico vred čez ramo, še jedenkrat milo pogle¬
dal zvesto žival ter odšel. Tisoč korakov od
hiše postoji. — Tanek žvižg se zasliši. — Oj,
čudo! Konj razume znamenje, spravi se nag-
loma na noge in zbeži veselo rezgetajoč kakor
pušica za svojim gospodarjem. Prihodnji trenutek
sedi Zaporožec že zopet na Šarci, pozdravlja
z roko in se zahvaljuje, potem pa zdirja po
planjavi.

46. Klinov močnik.

Vojak je prišel k ženi v hišo in jo naprosil,
naj bi mu dala kaj jesti. Ona pa mu odgovori-,
da nima ničesar jesti v hiši. Nato pravi vojak:
«Daj mi vsaj ponev in malo vode, da si napravim
klinov močnik!« Zena mu da, česar jo je naprosil.

67

Vojak vzame ponev, dene vanj železen klin,
nalije vode in postavi vse nad ogenj. Ko se voda
segreje, koče imeti od žene malo soli, katero
tudi dobi, in nato posoli vodo. Ko voda zavre, hoče
imeti malo moke; žena mu da tudi to, samo da bi
videla, kakšen bo vender ta klinov močnik. On
moko posiplje v ponev in jo dobro pomeša. Potem
reče za jajca, in tudi ta dobi ter jih razbije v
ponev; naposled reče še za maslo; ž njim si lepo
zabeli, vzame ponev od ognja, potegne klin iz
nje ter pojč močnik. Zena pa je zdaj vedela,
kakšen je klinov močnik.

47. Stava.

Bil je svoje dni častnik, znan daleč na okolo,
ker je stavil za vsako stvar in vsako stavo dobil,
da že nihče več ni hotel staviti ž njim.

Nekega dne je bil rečeni častnik, po imeni
Šimanov, premeščen k drugemu polku. Grlas o nje¬
govi strasti in sreči je prišel že pred njim v novo
garnizijo, in pri večerji, njemu na čast prirejeni,
vprašal ga je novi polkovnik, je li res, da dobi
vsako stavo in kako je to mogoče.

«Jaz sem fizijognomik in stavim le tedaj,
kadar sem si svoje stave svest,» odgovori častnik.

«Sicer pa ni treba posebnih fizijognomskih ved-
nostij; takoj se spozna, da se vi, gospod polkovnik,
le zato držite na smeh, da prikrivate bolečine, ki
vam jih provzročuje stara rana na nogi!*

«Kaj še!» reče polkovnik; «nikdar nisem
imel rane na nogi. Vender nečete staviti, da se
motim ?»

5 *

68

»Zakaj ne?» reče Šimanov. »Stavim 500 kron N

Polkovnik vzprejme stavo, sezuje čevlje, in
navzoči polkovni zdravnik preišče nogo ter potrdi,
da na nobeni nogi ni niti najmanjše rane. Si-
manov je stavo izgubil, plačal mirnodušno ter se
za ta večer poslovil od tovarišev.

Polkovnik je pisal takoj drugo jutro prej¬
šnjemu Šimanovemu poveljniku in mu jako zado¬
voljno naznanil, da je nepremagljivega Šimanova
premagal.

Skoro potem v dojde odgovor s to-le vsebino:
»Ljubi prijatelj! Simanov je vražji človek! Stavil
je pred odhodom z menoj 2000 kron, da te prvi
večer po svojem prihodu pripravi do tega,
da bodeš stal bos pred njim in da meni to sam
naznaniš! Izgubil je sicer 500 kron, a dobil mojih
2000, katere mu odpošljem takoj danes!*

v.

Iz meščanskega in kmetskega
življenja.

1. Lilije.

Meščan vpraša tovariša: «Zakaj pa se v našem
mestu moški tako poredkoma ženijo?* Tovariš
mu odgovori: »Temu so krive sedanje mestne
gospe in gospice. Zakaj o njih velja to, kar či-
tamo v svetem pismu o lilijah: So kakor lilije
na polji, ne šivajo ne predejo, in vender niti Sa¬
lomon ni bil v svoji krasoti tako oblečen kakor
jedna izmed njih!»

2 .  Drobna jajca.

Bila je gospodičina, ki je rada prebirala
romane, naučila se nekoliko francoskih besed,
igrala na klavirji in zraven pela prav čedno.
Drugega ni vedela, nego največ še misliti na
drago obleko. Kuhinja, gospodinjstvo, to dvoje
ji je bilo nepoznano.

Pripetilo se je, da je ujela moža. Mlada gospa
pride nekoč z deklo na trg. Brž ugleda precej

70

drobna jajca v košari neke kmetice ter izprego-
vori zaničljivo: «Jojmene, kako neumni ste pač
kmetski ljudje! Ali niste mogli drobnih jajc še
nekoliko dnij pustiti na gnezdu, da bi bila bolj
odebelela ?»

3. Kako se žalost odpravi.

Dobrosrčna gospa vidi mesarjeva sina, kako
tiho sedita za mizo ter žalostno gledata predse.
«Zakaj sta vaša fanta tako žalostna?« vpraša
očeta. «Oj, gospa,« pravi mesar, «koliko sem ju
že tepel zaradi tega, pa vse ne pomaga, vedno
sta žalostna!«

4. «Frišni» raki.

Segavo bablje je prineslo v Maribor rake na
prodaj. Brž pristopi meščanka, pol Slovenka pol
Nemka, rekoč: «Diese ,raken‘ sain niks frišni!«
— «So frišni, so!« odgovori žena, «naj le gospa
poduhajo!« Meščanka res poduha, ali jojmene, v
istem hipu jo vščipne rak in se ji nemilo obesi
na nos. «No, ali vam nisem pravila, da so moji
raki frišni?« reče sedaj kmetica in se zasmeje z
vsemi, kar jih je vpričo.

5. Goski.

Na lestvicah se je peljal premožen mož s
soprogo in dvema hčerkama iz Trsta v okolico.
Mož in žena sta sedela spredi, hčerki pa zadi. Pri
nekem kmetu je gospa potem kupila dve goski
ter ji dala zadi na voz.

71

Ko se zvečer zopet pripeljejo do mesta, vpraša
jih stražar: «Imate od česa plačati na vozu ?*— «Dve
goski imam tu zadi!» pravi gospod. Ker stražar
kupljenih gosk ni videl ter mislil, da gospod svoji
hčerki imenuje tako, reče nasmehoma: «Le peljite
dalje! Za take goske ni treba plačevati mitnine.»

6. Kratek odgovor.

A: «Povejte mi, gospod sosed, kaj vender
delate, da ste od dne do dne debelejši?*

B: «Nič!»

7. Novi strežnik.

Gospod dobi novega strežnika. Ob vzprejemu
mu reče: «Plače dobiš 60 gld. na leto, in oblačil
te bom!*

Takoj prvo jutro čaka gospod strežnika,
da bi mu storil to in ono, toda ni ga od ni¬
koder. Gospod ga kliče nekaj časa, potem gre
v njegovo sobo. Res ga dobi v postelji. Vzame
palico ter ga misli pretepsti, ali služabnik od¬
govori: «Ne tako, gospod! Zdavnaj bi bil že rad
vstal, a rekli ste mi ob vzprejemu, da me boste
sami oblačili, zato sem pa čakal!*

8. Slabo naletel.

Na plesni veselici stopi plesalec drugemu na
nogo. Jezno reče ta: «Mislite li, da sem noge
ukradel?* — Mirno mu odgovori oni: «Tega si ni¬
kakor ne morem misliti, zakaj gotovo bi si bili
izbrali boljše!*

72

9. V posneino.

V Ljubljani pride na plesu mlad gospodek
h gospici ter jo naprosi z nežnim glasom: «Diirfte
ich um einen Tanz bitten?® — Ona mu reče:
»Kaj vi, gospod, ne znate slovenski?® — »Znam,
pa nečem govoriti!® odreže se mladič. «Tudi jaz
znam plesati, pa nečem!® odgovori vrla domo-
rodkinja ter se obrne od njega.

10. Vašo kapo.

«Cesa želite, ljubi moj ?» vpraša postaren
gospod, ki je imel z zlatom obšito kapo na glavi,
nekoga, ki se je plazil pod oknom. «Cesa želite?®
vpraša novič in se skloni čez okno.

»Vašo kapo!® odgovori tat, pograbi kapo in
zbeži.

11. Prekanjen tat.

Tat pride v drugem nadstropji v sobo. Ker
nikogar ne čuti, pobere oblačila, kolikor jib najde
ter jih nese o lepem belem dnevi prav predrzno
po stopnicah. V prvem nadstropji ga sreča gospod
ter ga vpraša: »Kam neseš to obleko?® — »Dali
so mi jo,» reče tat, »da jo skrtačim in malo po¬
pravim!® — «Bodi tako dober,® reče gospod,

«vzemi še mojo suknjo in očedi mi jo!» — «Od
srca rad!® odgovori tat, vzame suknjo ter hitro
odide.

12. Nesrečen tatolovec.

One dni je zaseben uradnik v Ljubljani v
lepi noči zaspal v «Zvezdi® na klopi. Ob njegovem

73 —

sladkem spanji pride prebrisan tat ter si osvoji
žepno uro spečega moža. Ko se ta prebudi in
pogreši uro, zakolne prav robato in misli, kako
bi ujel tatu. Domisli si: Ta tat je gotovo tat iz
navade in pride večkrat v «Zvezdo» krast; čakaj,
jutri te dobim, in gorje ti bodi!

Drugi večer obleče drugo suknjo, vzame drug
klobuk in gre ponoči zopet v «Zvezdo*, leže na
temno klop ter se dela, kakor bi spal, in čaka,
da bi ga prišel tat tipat, je li ima uro ali kaj.
Dolgo, dolgo leži, tatu ni. Ležišče se mu le zdi
pretrdo in neugodno. Misli si: «Ne bo ga, zlodeja,*
vstane in — oj! — klobuka njegovega ni nikjer,
ki mu je ležal pri glavi na klopi. Od tiste dobe
ne bodi več pozno v «Zvezdo* posedat ni dremat
ni tatu čakat.

13. Hude sanje.

Tržan Krempelj je imel navado, da je v sanjah
časih glasno govoril in kričal. Ko se mu neko noč
sanja, da so vlomili tatje v njegovo hišo, začne
zopet na ves glas vpiti in klicati na pomoč. Ko
zasliši to nočni čuvaj, ki je ravno mimo prišel,
steče po sosede, da bi prišli lovit tatove. Sosedje
vstanejo ter odhite h Kremplju. Ker pa dobe
hišne duri zaklenjene, odpirajo jih šiloma. Ta ropot
prebudi Kremplja. Misleč, da so tatje res tu,
skoči s postelje, obleče se v naglici nekoliko,
skoči skozi okno ter steče v bližnje ulice.
Sosedje, misle, da je to oni tat, vdero se za njim
ter ga ujamejo. Ker ga v temi ne spoznajo, pre-
tepo ga prav pošteno ter zapro v občinsko ječo.
Sele drugo jutro so spoznali zmoto!

74

14. Preveč je bil zmočen.

Nekje so imeli jako lep muzej. Na uradnem
potovanji pride v to mesto ministerski predsednik
ter izreče željo, da bi si rad ogledal muzej. Pred¬
stojnik pričaka visokega gosta pred hišo, okolo
katere stoji vse polno radovednega ljudstva. Ko
stopi minister z voza, odvede ga predstojnik v
vežo in zapre hišne duri, da bi ga nihče ne motil
ob slovesnem pozdravu. To pa se je zunaj sto¬
ječim zelo «pod nos pokadilo*. Zato odpre pa¬
glavec duri ter zakriči v vežo: « Butelj!* Ponižno
reče predstojnik ministru: «Ne zamerite, Pre-

vzvišenost, pobalin je mislil mene!*

15. Nekdo, ki ni bil ganjen.

Pri cerkvenem shodu v neki vasi je župnik
pridigoval tako ganljivo, da so se vsi po cerkvi
jokali. Le nekov kmet je ostal na videz mrzel in
neganjen. Ko opravilo mine, vpraša ga jeden prav
blizu njega stoječih, zakaj njega denašnja pridiga
ni genila do solz. «Eh, kaj bi se jokal,» odgovori
mu, «ko pa nisem iz vaše fare!*

16. Še nekaj čez.

«Kako se imaš?» vpraša kmet siromaka,
kateri je bil vedno vesel in dobre volje. «Prav
dobro se imam!» odgovori ubožec. «Imam namreč
vse, česar potrebujem in še nekaj čez.» Kmet se
temu začudi. «1, kaj bi se čudili,* reče siromak,
«kar sem rekel, to je resnica; glejte, potrebujem
usta,  in ta imam, potem pa še nekaj čez, in to
je — nos!»

75

17. Izkupila.

Dva potepuha gresta mimo njive, kjer seje
kmet. Porogljivo mu rečeta: «Oče, le delajte, le,
midva bodeva pa uživala sad vašega truda!* —
«Toje prav lahko mogoče,» odgovori kmet, «ravno
sejem konopljo, iz katere prediva se spletajo vrvi
za vislice!*

18. Suha krava.

Ubožen kmet je gnal kravo na semenj in jo
je ondu prodal. «Kravo si vender prodal pre¬
poceni,* reče mu sosed Jože. — «E, kaj bi to,»
odgovori kmet, «le pomisli, da je bila krava zelo
suha; kako neki bi jo bil prodal draže!* —
«Prav lahko,* reče sosed Jože, «ako bi jo bil
prej le nekoliko zmočil!*

19. Srčen konj.

Kmet je prignal konja na semenj. Prišel je
kupec ter vprašal, ali ima konj kaj napak.
— «Oj, kje pa bi moj konj mogel imeti napako!*
obregne se gospodar. — «Ni li morda plašljiv?*
vpraša kupec dalje. — «Tega bi bilo še treba!
Kako bi pa stal vso noč sam v hlevu, ko bi bil
plašljiv!*

20. Da krava ne brca.

Na živinskem semnji v K. je nekdo kupil
kravo. Kupec je sumnjal, da krava ni brez napake,
kakor je zatrjeval prodajalec. Kupec kravo po¬
šteno plača ter pravi kmetu: «No, zdaj mi pa
povej po pravici, ali ima krava kaj napak ali ne?

76

Saj je zdaj itak jedno, ker je že plačana. >
Kmet se namuzne in pravi: «Drugega nima, samo
brca rada!* — «0, to pa nič ne dč, če nima dru¬
gega pogreška, mene ne bo brcala,!' pravi kupec.
«Jaz znam to narediti!» Vsi radovedni, kako je
to treba narediti, naprosijo ga, naj jim pove. Kupec
počene h kravi, prime jo za vime in reče
prodajalcu, naj stori prav tako od druge strani.
Ko prodajalec že tudi čepi, reče mu kupec:
«No, zdaj pa denar, ki si ga potegnil za kravo,
predeniva iz rok v roko pod vimenom, pa te ne
bo nikoli nobena krava več brcnila; jaz sem
tudi tako naredil na semnji.» Ko da kmet kupcu
denar pod vimenom v roko, misleč, Bog ve
kako čarovništvo se z vrši, kupec z denarjem
vstane, spravi ga in reče nasmehoma: «No, zdaj
pa mene ne bo več brcala!* — in odide. Kmetu
pa je krava, ki jo je prodal brez napake, ostala
zdaj z napako.

21. Prebrisana vola.

Vrtoglavec je imel ostudno navado, da je
kmete dražil in z jezikom pikal. Tako je delal
nekega dne z oračem na polji, ali takrat je dobil
hudo po ustih. Ko je bilo namreč oraču že zadosti,
rekel mu je: «Gospod, ker znate že toliko,
povejte mi, zakaj moja vola pred plugom na
besedo ,ho!‘ gresta na desno, na besedo ,hi!‘ pa
na levo?* Gospod reče: «Tega pa ne vem!» —
«No,» zavrne ga orač, «vi tega ne veste, glejte,
moja vola pa vender dobro vesta!*

77

22. Delo z glavo.

Kmet vozi odvetniku drva iz gozda in zahteva
za delo petak voznine. To je odvetniku preveč.
Toda kmet mu reče: «Saj si tudi vi za kako tožbo
daste plačati več nego petak in vender vam tožbe ni
težko storiti!» — «Da, prijatelj,» odgovori odvetnik,
«moram pa delati z glavo!» — «Saj so morali
tudi moji voli delati z glavo; ali mislite, da so
vlekli z repom ?»

23. Nevarno žuganje.

Žigov konj pride na graščakov travnik ter
se tam pridno napase. Graščak to zve, pošlje
k Žigi hlapca z naročilom, da bo konju, če
pride še kdaj na njegov travnik, rep odrezal.

Kmet odgovori: «Že prav! A povejte milo-
stivemu gospodu: Če odreže mojemu konju rep,
odrežem mu jaz obe ušesi!»

Ves razkačen pride graščak h kmetu, češ, da
mu že pokaže, kaj se pravi pošiljati graščaku
take odgovore. Pohlevno mu odgovori kmet,
rekoč: «Milostivi gospod! Jaz nisem rekel, da
porežem ušesa vam, temveč le svojemu konju!»

24. Prevzetnost.

a)  Dobra letina.

Kmet reče prijatelju, kateremu je postregel
z vinom: «Vidiš, dragi, takega pridelujem jaz v
svoji gorici!»

78

b)  Slaba letina.

Isti kmet istemu prijatelju, ponudivši mu
vina: «Je li, daje kislo? Pa kaj si hočem! Kaker-
šnega je Bog dal, tako pa je!»

25. Gos pod mizo.

Prineso pri pojedini celo pečeno gosko na
mizo. Starejšina vzame nož, da jo razreže. Ker
pa pri takem poslu ni bil ravno spreten, spodrkne
mu nož in goska zleti pod mizo. Ker je domači
pes čakal pod mizo na kosti, katere so mu svatje
pridno metali, zakriče zdaj takoj vsi: «Mrs!
Mrš!» da bi psa splašili. Starejšina pa reče
mirno: «Nič se ne bojte! Pes je ne dobi,

z obema nogama stojim na n j i!»

26. Izplačal jih je!

Nekaj gospodov povabi preprostega kmeta
na kosilo. Po kosilu prineso na mizo veliko,
umetno odičeno torto. Ker ni ' kmet še nikoli
videl take jedi, potisnejo gospodje, da bi se s
kmetom pošalili, torto predenj, češ, naj jo
načne. Mirno vpraša kmet: «Kje naj pa načnem?»
— «Kjer hočeš!» odgovore mu gospodje. «1, če
je temu tako, načnem jo pa doma!» Reče, vzame
torto ter odide k ženi in otrokom.

27. Pogumnež.

Ko pride . Telčnik domov iz mesta, kamor
je bil poklican zaradi neke pravde, reče svoji
ženi: «No, Katra, ali sem jim povedal, tem

79 —

pričam! Dejal sem jim: Hinavci ste, sleparji in
druge take ljubeznivosti!»

«Za Boga, mož,» pravi žena, «kaj si mislil,
da si jim dajal take priimke; veš, da te bodo
tožili!»

Mož: «Ej, Katra, ne boj se; saj jim tega
nisem rekel v sobi, ampak šele, ko sem bil že
zunaj mesta sam na cesti!»

28. Kako se hudič jezi.

Premec je imel navado, da je rekel ob vsaki
priliki: «Primojdunaj!» Ko ga nekdo opomni,
da je tako rekati greh, odreže se tako-le: «Dobro
delo, pravim jaz, dobro delo, ne pa greh! Le po¬
slušajte! Ce bi rekel: Pri moji duši, česar me pa
Bog varuj in sveti Florijan, to bi bilo greh! Kar
je greh, to je pa greh. A jaz ne pravim tako;
jaz zavpijem: Primojdu—, hudoba me že sliši.
Alo, pa pero v kremplje in zapiše: ,Stari Premec
se priduša!' Jaz pa pravim: ,Dunaj!' Tristo med¬
vedov, zdaj je treba pa brisati! Tako zvijem hudobo,
da se jezi, in hudiča jeziti je prav tako dobro delo,
mislim, kakor če bi svetnika častili, primojdunaj!»

29. Kaj je v peklu lepega.

Kmet vidi v cerkvi poslednjo sodbo nasli¬
kano. Stopi pred podobo ter sosebno pazno
ogleduje peklenski ogenj in one, ki gore v njem.
To vidi imeniten gospod; stopi k njemu ter ga
vpraša, ali mu je pekel res tako zelo všeč. Kmet
odgovori: «Da, prav zelo mi je všeč; zlasti zato,
ker ne vidim v njem nobenega kmeta, ampak
zgolj gospodo!*

80

30. Pokora.

Mlad ženin je prišel ravno od izpovedi. Kar
se spomni, da mu izpovednik ni naložil pokore.
Vrne se torej k duhovniku in reče: «Velečastni,
pozabili ste mi naložiti pokoro ....!»  — «Ali
mi niste rekli,* odgovori duhovnik, «da se mislite
skoro oženiti ? *

31. Kmetska pohlevnost.

Kmet gre k sv. obhajilu. Ravno ko pride
izpod kora, pljune mu nekdo na glavo. »Počakaj,
tepec!* pravi kmet jezno, «danes nečem kleti; pa
ko bi bil drug dan, naj te kar h . . . . vzame!*

32. Zakaj se je treba ženitve bati.

Kmet reče že odraslemu sinu, naj gleda, da
se skoro oženi. Sin pa se razjoka od same bo-
ječnosti. Oče mu prigovarja, pa ker vse nič ne
pomaga, reče mu jezno: »Česa se pa bojiš, neumnež?
Kaj pa se ti bo neki zgodilo? Poglej mene, ali
nisem tudi jaz oženjen?* — «Da, to je čisto kaj
drugega,* odgovori sin ihte, «vi ste se lahko ože¬
nili, ko ste vzeli mojo mater, a jaz naj bi jemal
kar čisto tujo!*

33. Post.

«Danes,* reče kmet Požirovec na veliki
petek svoji ženi, «danes mi napravi samo deset
štrukljev, ne dvanajst kot včeraj, pa naj bodo de-
našnji zato nekaj večji!*

81

34. Kako zvemo svoje grehe.

Tepalovič je imel čudno navado, da je vselej,
predno je šel k izpovedi, pretepel svojo ženo. Ko
ga nekdo vpraša, odkod ta čudna navada, od¬
govori mu: «Ce se mislim izpovedati, ne morem
se takoj spomniti vseh svojih grehov, zato tepem
ženo, dokler se ne razjezi ter mi ne našteva vseh
grehov, kar sem jih storil od zadnje izpovedi!*

35. Oba vesela.

«Kako živiš s svojo novo poročeno ženico?*
vpraša prijatelj prijatelja. «Prav dobro!* od¬
govori prvi. «Ona meče vame lonce, sklede,
ponve in karkoli ji pride v roko. Ce me zadene,
veseli se ona, če ne, veselim se pa jaz, in
tako sva oba vesela!*

36. Gospodar pod mizo.

Mož je imel hudo ženo, ki ga je večkrat
natepla. Vender tega ni dal za živi svet komu
veljati. Nekoč uide razdraženi ženi pod mizo;
kar stopi nenadoma sosed v sobo. Začuden vpraša
sosed, zakaj sedi pod mizo. Jezen ga zavrne
mož: «Kaj tebi do tega? Tukaj sem jaz gospodar
in lahko sedim, kjerkoli hočem!*

37. Najboljša žena.

Tikvič, do cela mirna in pohlevna dušica,
je imel jako prepirljivo ženo. Vselej je morala
imeti zadnjo besedo. Ko ga ravno nekoč

6

82  —

zopet ošteva prav hudo, in sicer vpričo prijatelja,
reče mož: »Nič se ne kregaj, nič, ljuba moja,
saj dobro vem, da imam najboljšo ženo izmed
vseh!* — « Hudiča imaš, ne pa najboljše žene!*
zadere se togotna žena.

38. Dedščina.

Jezična žena, mati še bolj jezične hčere, je
bila nekoč hudo nejevoljna ter je jezno dejala
svojemu možu: «Ljubi Bog, kako hudoben jezik
ima najina hči; hotela bi le vedeti, od koga iz¬
med naju ga je dobila, od mene ali od tebe?*
Mož ji mirno odgovori: «Od tebe gotovo ne, ker
ga imaš še zdaj!»

39. Nevarno pihanje.

Zena: «Zakaj ne ješ mesa, Andrejec?* —
Mož: »Prevroče je še!» — Zena: «Pa ga ne¬
koliko popihaj, da se ohladi!* — Mož : «Popiham
ga lahko, a bojim se, da bi ga ne odpihnil, ker
ga je tolik kos!*

40. Kako se ozdravi nemec.

V Sopronji na Ogerskem je imel bogat kmet
trmasto ženo, ki po tri, štiri ali še več dnij ni
izpregovorila ž njim ne besedice. Ako je po¬
skušal iz lepa izvabiti dobro besedo iz nje, bila je
še bolj trmasta ter časih kar po štirinajst dnij
ni govorila.

Ko mož že ni znal nobenega drugega po-
močka zoper to trmo, poslal je neko nedeljo

83

ravno pred pridigo listek k župniku, v katerem
ga je naprosil, naj moli javno na leči za nje¬
govo ženo, ki je že 14 dnij nema.

Dobremu župniku, kateremu stvar ni bila
znana, zasmili se žena prav zelo. Na leči
govori torej prav genljivo, kaka nesreča je, če
izgubi kdo dar govora; naposled pozove vse v
cerkvi pričujoče, naj molijo za to in to ženo
(imenoval je celo ime), ki je že dolgih 14 dnij
nema. Ženi, ki je bila tudi v cerkvi pri pridigi,
prihajalo je vroče in skoro bi bila počila od
jeze in sramote. Komaj mine opravilo, odhiti
domov; joče se in kriči na moža, ki ji je na¬
pravil tako sramoto.

Ko pride pozneje tudi mož domov in zasliši,
da njegova zena zopet govori, poklekne in reče
na glas: «Čast in hvala Bogu, da moja žena
zopet govori! Zdaj vidim, koliko pomaga skupna
molitev!»

41. Čuden pomoček.

Boštjan: «Slišal sem, da se hočeš oženiti s
svojo deklo, katera ti že več let izmika in
krade ?»

Jurce: «To je res! Pa glej, to je pametno!
Ako jo vzamem v zakon, dobim iz lepa vse
svoje reči nazaj.»

42. Novodobni posli.

Kmet kosi s hlapcem deteljo. Zdajci vzleti
pred njima škrjanček ter zbeži na sosedno njivo.
Kmet reče: «Glej, spodila sva škrjančka!« —

c*

84

«Ni bil škrjanček, nego bila je prepelica!*
pravi hlapec. Gospodar zopet trdi, da je bil
škrjanček, ne pa prepelica, ker ga je vender
lahko ločiti. Hlapec trdi vedno svojo, in ker mu
kmet ne pristane, reče naposled: «Ce mi ne pri¬
trdite, da je bila to prepelica, odidem še danes
od vas!» Kmet, da ne izgubi hlapca sedaj poleti,
sredi najnujnejšega dela, mora mu pritrditi.

Prišla je huda zima, in sneg je ležal na
debelo okrog in okrog. Tedaj reče nekega dne
gospodar svoji ženi: »Neža, skuhaj danes za
kosilo tri klobase in jedno repo!* — «Cemu bi
skuhala repo?* vpraša ga žena. «Boš že videla!*
reče kmet.

Ko sede opoldne okolo mize gospodar,
hlapec in dekla, prinese gospodinja zahtevane tri
klobase in debelo repo. Gospodar vzame klobase,
da jedno sebi, jedno ženi, jedno dekli, hlapcu
pa — repo. «Kako da jaz ne dobim klobase ?»
— «Saj je to klobasa!* odreže se kmet. Ko mu
hlapec ugovarja, reče mu kmet: »Pristani, da je
to klobasa, ne pa repa; če ne, pa pojdi še danes
iz službe!* Hlapec spozna, kam meri kmet, vzame
molče repo ter jo poje, zakaj — kaj bi počel sedaj
sredi zime brez denarja, brez dela! Nikdar več
ni bil trmast.

43. Blaga žena.

Gašper: »Oh, moja rajna žena, to je bila
blaga žena! Če je bila sirota še tako jezna, ni
me pretepala nikdar drugače nego z mehkim
metlinim koncem!*

85

44. Iz navade.

Prileten kmet leži na smrtni postelji. Pri
umirajočem bolniku je samo njegov sin, kateremu
prihaja nekamo tesno, da ni nikogar drugega
vpričo. Gre pred hišo in se ozira, a od nikoder
ni nikogar. Ves nejevoljen torej vzklikne: »Oče
umirajo, pa noben hudič ne pride!«

45. Ne bom silil.

Pohorec se je sprl s sinom, ki je ravnal
nehvaležno. Mnogo let se nista več pogledala, in
starec je zbolel, da ni bilo več upati zdravja.
Mašnik se trudi na vso moč, da bi ju spravil
pred očetovo smrtjo Sin je bil že mehak, samo
da se ni upal k očetu, dokler mu ni odpustil.
Pri očetu pa je bilo zastonj vse prigovarjanje,
sina ni hotel več videti. «Ali kako se upate pred
božji stol,« pravi mu duhovnik, «če se ne po¬
mirite s sinom? Tako ne morete priti v nebesa!«
— «Pa ne bom silil!« dejal je starec in umrl.

46. Pogrebščina.

Jurovič pride po pogrebu svoje žene k žup¬
niku ter pravi ves žalosten: »Častiti gospod, pogreb
bi rad plačal!« Prijazno mu odgovori župnik:
»Jurovič, vem, da vam je šlo zadnje čase trdo,
zato vam ne bom nič računil!« Jurovič: «Tedaj
vam pa tisočkrat Bog plati!»

Nato gre Jurovič k organistu: »Gospod

organist, rad bi plačal pogreb za svojo ženo,
koliko sem dolžan?« Organist: »Saj veste, da

86

vselej polovico onega, kar se plača gospodu
župniku!* Jurovič: »Tedaj vam pa petstokrat
Bog plati!*

47. Drag bik.

Oče je moral za sina prodati krave, da je
mogel deček še dalje hoditi v šolo. Ko pa
oče čez leto in dan vidi, da se sin neče pridno
učiti, vzdihne in reče nejevoljno: »Oh, moj Bog,
vse krave sem moral prodati zaradi jednega
samega bika!*

48. Vsak po svojem.

Kmet je ležal na smrtni postelji. Ko čuti,
da se mu bliža konec, pokliče sina in mu reče:

»Jaka, stopi, stopi po gospoda, da se ne
bom pekel v peklu, ker sem prisleparil njivo
pri kozolci!*

Sin pa odgovori: «1 kaj bi? Saj ne bo tako
hudo! Nekoliko se boste pekli, nekoliko potrpeli
— njiva pa le ostane pri hiši!*

49. Dolenjec v Ameriki.

Dolenjec, na glasu, da rad veliko je, dobi
službo v Ameriki pri bogatem posestniku (farmerji).
Prvo jutro v novi službi sedi pri zajuterku,
gospod zraven njega pa se čudi krepkemu
Dolenjcu, kako spravlja jed za jedjo pod streho
svojega telesa. Ko je izpraznil že nekaj skled,
odloži žlico. Farmer se hoče ž njim nekoliko
pošaliti ter reče: «Vidiš, ljubi moj! Danes greva
prav daleč v gozd drevje sekat! Ker najbrž ne

87

bo kosila, kaj, ko bi jedel že zdaj tudi za
kosilo?* Dolenjec vzame zopet žlico v roko ter
je dalje, kakor bi bil šele sedaj prisedel k mizi.

Ko čez nekaj časa venderle odloži žlico ter
si obriše usta, reče farmer: «Ne vem, če prideva
k večerji domov, zakaj najina pot je dolga, delo
pa potrebno! Kaj, ko bi tudi večerjo že zdaj
použil, potem sva brez skrbi)!» Dolenjec, ne bodi
len, vzame žlico ter jč vesel dalje.

Ko vse poje, pravi farmer: «Tako, ljubi
moj! Zdaj greva pa na delo!» Dolenjec pa se
mu šegavo namuzne in reče: «Kaj, na delo?
Zdaj ko sem povečerjal? Pri nas doma je navada,
da po večerji ne delamo več, in te lepe navade
se mislim držati tudi tukaj!»

50. Županova desetletnica.

Staremu in zaslužnemu županu so hoteli
vaščani desetletnico praznovati z velikimi gostmi
in so sklenili pobirati vino po vasi. Vsak kmet
naj bi vlil kaka dva litra vina v sod, s katerim
se je pobiralo po vasi. Ali koj prvi kmet je vlil
dva litra vode v sod, misleč, da se polovnjaku
vina njegova voda ne bo poznala. — Sod je
obhodil vso vas in je bil napolnjen.

Ko je potem pri obodu prvi svetovalec na¬
točil kupico, da bi napil vzornemu županu, bila
je v kupici zgolj čista voda. Kakor prvi kmet,
tako so namreč mislili vsi in so sod napolnili z
vodo namesto z vinom. Pri obedu pa je imel
vsak težko vest, ali povedati tega nobeden ni
hotel, in osramočen se je poizgubil drug za
drugim iz hiše.

88

Bodi nam to v svarilo pri volitvah! Naj
nihče ne misli: «Kaj se bom vtikal v volitve,
bodo že brez mene opravili!« Volimo zmirom po
pravici in ne dajajmo glasov nasprotniku!

51. Neprijetno voščilo.

Ko je še kmete stiskala tlaka in desetina,
praznoval je graščak svoj god ter povabil tudi
župana na kosilo. Ta je najel več ljudij in jim
naročil, naj se postavijo pri gradu pod oknom.
Kadar bi zaslišali graščakove besede: «Bog živi
župana!« naj zakriče vsi: »Žlahtnega gospoda
tudi!»

Ali primeri se, da je prinesel služabnik
veliko steklenico dobrega vina. Prav ko jo hoče
postaviti na mizo, pade mu iz rok in se razbije.
Graščak pa jezen nedostojno zakolne: «Naj te,
budalo, vrag vzame!«  Hlapci pod oknom
pa zashšijo glas graščakov in zavpijejo na vsa
usta: «Žlahtnega gospoda tudi, žlahtno gospo tudi
in njiju oskrbnika tudi!«

52. Vrag ujet.

Nekje na Dolenjskem je bila vdova z majh¬
nim otrokom. Nje rajni mož ji je zapustil nekaj
premoženja. Nekega večera stopi v sobo — hudič
strašne podobe in hoče vzeti novorojenega otroka,
češ: «Otrok še ni krščen, tedaj je moj, ali pa ga
moraš odkupiti s svojim denarjem!« Žena vsa
prestrašena reče: «Najsi sem ubožna, rajši dam
venderle denar nego otroka!« Gre in prinese
hudiču ves denar, okolo tOO gld. Hudič je bil

89

denarja bolj vesel nego otroške duše — dokaz,
da so v peklu tudi nekateri ubožni vragi — in
je odšel hitro svojim potem.

Drugi dan je žena potožila župniku svojo
nesrečo. Ta je pa brž spoznal, kaj to pomeni, in
je vprašal ženo: «Komu ste pa povedali, da imate
denar?* Zena reče: «Nikomur drugemu nego
babici!* — «Dobro!* reče župnik, »pojdite tja
k babici in pobahajte se, da imate še dosti
denarja, da vam je hudič sicer vzel popirnati
denar, da pa imate zlata in srebra še dosti!*

Žena gre k babici in se pobaha, koliko
ima še srebra in zlata in da se za tisto ne
meni, kar ji je vzel «nebodigatreba*. V tem
pa se je opozorila žandarmerija, in orožniki so
prišli ter se poskrili pod posteljo in po kotih
tiste hiše, kjer je stanovala vdova.

Se tisti večer so prišli namesto jednega kar
trije hudiči in zahtevali od vdove zlata in srebra.
V teni hipu priskočijo orožniki in primejo hudiče
za vrat. Hudi duhovi pa, brez groznih rogov,
obrnjenih kožuhov in železnih verig in umiti po
obrazu z vodo, bili so — babica, nje mož in
njiju sin.

53. Strašilo je.

V neki vasi na Moravskem je nedavno
strašilo prav tako, kakor pripovedujejo pravljice
o duhovih!

V onem kraji je navada kakor pri nas, da
se zbero pogrebci po pogrebu v hiši, kjer je
ležal mrtvec, in pri pojedini «sedmini» si zalivajo

90

žalost s kapljico vina. To se je bilo zgodilo tudi
v tem slučaji. Ona, katero so bili ravno pokopali,
bila je stara teta.

Ko se je bila zbrala družba in ji je hotelo
veselje ravno z lic izbrisati prelite solze, odpro
se duri in na pragu se prikaže «duh» stare tete,
opravljen prav tako, kakor so jo položili v rakev,
z belo pečo in črno obleko «Tukaj se tedaj vi
veselite!« prične duh zamolklo, rin se ne spo¬
minjate, da jaz v grobu nimam miru, predno ste
pomolili za mojo dušo rožni venec!« Rekši izgine.

Ko se družba iznebi prvega strahu, takoj
jamejo moliti rožni venec, kakor je zahteval
duh. Po molitvi je šla domača hči v prvo nad¬
stropje nečesa iskat. Ali kdo opiše njen strah, ko
opazi, da je vsa soba okradena! Vse je bilo
pobrano razven pohištva. Zvit tat je porabil
njih lahkovernost, prišel «strašit» in potem
kradel prav polagoma.

54. Kdo pomije lonec?

Na sv. Martina god pride kmet Marko zvečer
nekoliko vinjen domov in ukaže Mici, svoji ženi,
naj mu skuha kašo. Sam ne ve, kdaj jo je jedel
zadnjič.

«Bog pomagaj, ali si zblaznel, ali kaj ti je?
Nocoj — in kašo, in prav nocoj na sv. Martina
god!« zagrmi nanj njegova zakonska polovica. Ne
gre ji v glavo, zakaj nje «stari« hoče kašo in ne
kaj drugega. In prav nocoj, na sv. Martina večer,
ko se vender spodobi kaj mesnega! Ali Marko je
bil trmoglav, in kar je rekel, bilo je kakor pribito.

91

«Veš kaj, Mica! Dosedaj se še nikoli nisva sprla,
pa se tudi nocoj ne smeva. Ti mi skuhaj kašo,
pa je konec besedij! Ce tebi ne tekne, skuhaj si
kaj posebe!» To rekši prav resno pogleda svojo
«staro».

Mati Mica bi bila gotovo molčala; a danes
je sv. Martina god, in kaša za večerjo se res ne
spodobi. Mica molči in misli. In kaj pravite, kakšne
misli ji roje po glavi? Kašo skuhati je lahka reč
in če je tudi sv. Martin danes; ali kdo po¬
mije lonec?

Malokateri bralec teh vrstic še ni jedel te
rajsko-slastne jedi, in malokdo izmed tistih, ki
so kašo že jedli, ve, kako težko je pomiti lonec,
a brez kropa se ne da niti skorja ločiti od lonca.
Ko bi imela deklo, bilo bi že še. Mica pa rada
vse postori sama, samo da ji ni treba nič plačati.
In sedaj bi morala ona pomiti lonec! Ne boš!

Marko je seveda dobro vedel, da se bo
njegova «stara* branila skuhati kašo; tudi je dobro
vedel, zakaj? Zato le molči in čaka, kaj poreče
Mica. — «Ce pomiješ ti lonec, skuham ti jo, ali
pa jo pojdi sam kuhat,» odreže se Mica moški.
Toda Marko ni znal kuhati, pomival pa tudi še
ni. Utegnilo bi se pripetiti, da lonec ubije, ker je
bil precej neroden. In kaj potem? To vse ji raz¬
loži in še pristavi, naj bi se sporazumela kako
drugače. «Ze prav,* pravi Mica, «jaz ti skuham
kašo; a kdor po večerji prvi izpregovori, pomije
lonec.» Ceš: «Sedaj ga imam. Sosed pride nocoj
gotovo malo povasovat, in ž njim bo moral govoriti.*

Za dobro uro je kaša že na mizi. Sline se
mi cede, ko vidim Marka, kako je prezabeljeno

92

kašo. Kdo bi mi zameril? Seveda, Mica se kaše
še dotekniti neče; kava, ta blažena kava! Pove¬
čerjata. Po stari navadi bi imela moliti rožni venec.
A kdo naj začne? Lonec bi pomil, kdor prvi
zamoli! Vest ju začne peči. Toda — kaj je stara
navada, kaj vest, kadar je treba pomiti lonec od
kaše! Poklekneta in molita vsak zase. Odmolita.
Zimski večer je dolg; soseda le ni. Marko sede
za peč in puši iz pipe, ki jo je neki podedoval
po starem očetu. Vidi se mu, da mu tobak diši;
zakaj nabasal jo je že drugič.

Pozno je bilo že drugega dne, a pri Marku
so še zaprte vežne duri, in zastrta so vsa okna. Čudno
se to zdi sosedoma, ker sta bila Marko in Mica na¬
vadno zgodaj na nogah. Danes pa je že ura devet
in še vse zaprto! Soseda gresta gledat; trkata
in trkata, a vse zastonj ! Marko in Mica sta
sladko ležala na mehkih posteljah. Ni njemu ni
nji se ni ljubilo vstati, ker sta oba dobro vedela, da
kdo pride in da bi bilo treba izpregovoriti. Soseda
le močneje trkata in razbijata na vežne duri. Marko
in Mica se pa gledata, kakor bi si hotela reči:
Jeden izmed naju bo vender moral izpregovoriti
prvi. A Marko je bil mož-beseda, Mica pa tudi
ni bila samo malo trmasta.

Soseda vlomita v hišo in prilomastita kar
naravnost v sobo, kjer sta naša ljubezniva za¬
konca premetavala svoje stare kosti po posteljah.
«Za Boga, sosed, kaj vam je? Povejte vender, kaj
se vam je pripetilo?« Malomarno potegne Marko
roko izpod gorke odeje in pokaže s prstom
na Mico. Stopita k Micini postelji; a Mica zopet
pokaže na Marka. Soseda hodita od postelje do

93

postelje, od Mice do Marka, od Marka do Mice.
Vse zastonj! Besedice ne moreta izvabit nikomur.

«Pa reci kdo, da nista zblaznela?* pravi prvi
sosed. «Ali pa jima je Bog jezik zavezal,* pri¬
stavi drugi. Premišljujeta in ugibljeta, kaj jima je
storiti. Tukaj ni, da bi ju čuvala, ker je treba
iti na delo. Prvi sosed ostane pri Marku, a drugi
pohiti k župniku ter mu razloži vso nesrečo. «Pridem
pogledat,* pravi župnik, c vi pa se vrnite k njima
in me počakajte; po maši pridem.*

Cez dobro uro res pride župnik in vpraša
Marka, kaj mu je. Marko pokaže s prstom na
svojo Mico. «Mica, povejte, kaj vam je?» vpraša
župnik tudi njo. Vse zastonj. — «Vesta kaj,*
reče župnik sosedoma, «zamudila sta pri delu
mnogo; škode pa ne smeta trpeti. Vzemita na
mojo besedo, kar se vama zdi, za plačilo!*

Soseda jameta takoj preiskovati, kaj bi bilo
zanja. Pregledujeta najprej Markovo obleko.
Suknja bi bila dobra, ali kdo bi jo kupil? Pre¬
gledujeta Micino obleko. Sukneno krilo, to je nekaj
vredno! Ne, Mica ima srebrn pas. Ta bi se dal
najlože spečati.

«Ve presneti mrhi volčji, ve tatinski; pokažem
vama, kaj se pravi krasti!* zavpije Mica, sko-
čivši s postelje.

«Hoho! Pomila ga boš, pomila!* zavpije
Marko izpod odeje, kakor bi bil prismojen. «Ho-
ho, pomila ga boš ti! »

Župnik in soseda ga gledajo kakor tele nova
vrata, dokler jim Marko ne razloži vse dogodbe
od začetka do konca. In Mica je, naj si precej neje¬
voljna, naposled venderle pomila lonec. «S1. N.»

VI.

Iz krčmarskega življenja.

1. Dober svet krčmarjem.

Gost: «Koliko piva potočite na teden, oče
krčmar ?»

Krčmar: «Ej, malo, malo, komaj po deset
veder!»

Gost: «A jaz vem, kako bi lahko potočili
po petnajst veder na teden!«

Krčmar: «Prosim vas, povejte mi, kako!«

Gost: «Ako boste ljudem, ki prihajajo k vam
v krčmo, točili polne vrčke, a ne tako, da je pri
vsakem vrčku za dobra dva prsta menj pijače!»

2. Različna mera.

Nekdo je imel mlin in krčmo pod jedno
streho. Nekega dne mu očitajo pivci, da ima pre¬
majhno mero za pijačo, katero jim prodaja. «Nič
ne sleparim!« reče jim posestnik; «za kolikor
imam v gostilnici premajhno mero, za toliko imam
večjo v mlinu, kadar merim vam in sebi!«

3. Dvojna izguba.

V krčmo pride gost, ki se dobro naje in
napije, potem pa se začne tako pogovarjati s
krčmarjem: «Ali ste že imeli kdaj gosta, ki vam

95

ni mogel plačati, kar je bil dolžan?» Krčmar:
«Seveda sem jih imel, in še preveč!* Gost:
«No, kaj pa ste naposled storili s takim človekom?«
Krčmar: «Zgrabil sem ga in pognal skozi duri
na cesto!« Gost: ‘Poskusite tudi sedaj tako; od
srca rad se vam dam vreči iz krčme.»

4. Ne še!

Gostje: ‘Pijanci v drugi sobi vrišče in raz¬
bijajo, da še oglušimo! Dajte jih pometati iz sobe!«

Natakar: «Zdaj še ne; niso še plačali!«

5. Ne preveč terjati.

V krčmo pride gost ter zahteva vrček piva
in golaš. Pivo je dobro, a v golaši najde košček
cunje. Hitro jo natakne na vilice, jezno pokliče
krčmarja, pokaže mu cunjo in reče: ‘Krčmar,
kaj ste mi to prinesli?« Krčmar pa odgovori
prav hladno: «1 no, cunja je cunja, saj vender
ne boste zahtevali, da vam morebiti za vaših
borih dvajset krajcarjev prinesem celo suknjo!«

6. Kdo naj ga poje.

Gost: «Oče krčmar! Ta zajec je star vsaj
štirinajst dnij, ker smrdi kakor kuga!«

Krčmar: «1 no, kaj zato! Snesti se mora,
in ali mislite, da ga bom pojedel sam?«

7. Mera za želodec.

Pivec pade s klopi in zaspi, ker se je
preveč nasrkal vina. Ko se vzbudi, vpraša, ko-

96

liko je dolžan. Krčmar zahteva za šest litrov
šest dvajsetič. «To ni mogoče!» reče gost; «moj
želodec drži samo pet litrov!* — «To je prav,*
odgovori mu krčmar, «zato vam je pa šel šesti
liter v glavo!* Gost se nasmeje in plača.

8. Pobotano.

Bila je nekje procesija. Nazaj grede, oglasi
se križonosec v krčmi ter si da postreči po želji.
Ko se naje in napije, zapazi, da nima denarja.
Vpraša krčmarja, če velja, da mu zastavi križ,
katerega je nosil pri procesiji. Krčmar vzame
križ, postavi ga v kot, a križonosec odide.

Kmet, ki pri sosedni mizi to vidi, stopi pred
krčmarja, plača jed in pijačo za križonosca ter
vzame zastavljeni križ. Ko je imel krčmo za
hrbtom, pravi križu: «Glej, ljubi moj Jezus!

Nekdaj si rešil ti mene, danes pa sem jaz tebe,
in tako sva sedaj ,kvit‘!»

9. V vzgled.

V krčmi je sedelo več gostov, izmed katerih
je govoril drug nespodobneje in bogokletneje od
drugega. Nato stopi krčmar, pošten kristjan, v
sobo, gre k steni, sname božje razpelo ter ga
hoče odnesti iz sobe. Gostje ga osupli gledajo in
vprašajo, zakaj misli odnesti križ iz hiše. Kratko
in resno odgovori krčmar: «Ne spodobi se, da
bi vas ta-le poslušal!»

To je goste zmodrilo! Mirno izpraznijo kupice
ter se molče razidejo.

97

10. Prijatelj otrok.

Na vaški trati se je igralo mnogo otrok. K
njim pride gospodsko oblečen mož, nagovori jih
ter vpraša: »Otroci, bi li radi jedli klobase?*
— «Radi! Radi!* odgovore vsi na glas. »No,
pridite z menoj, pa jih dobite!* pravi tujec.
Otroci priteko k njemu, in on jih vzame s seboj v
bližnjo krčmo. Veseli posedejo otroci okolo miz,
in gospod vpraša krčmarja, ali ima klobas. Ko
mu krčmar pove, da jih ima, reče gospod: »Pri¬
nesite vsakemu otroku po jedno!* Krčmar stori,
kar mu je naročil tujec.

Ko otroci klobase pojedo, vpraša tujec: «Ali
bi še rad vsak jedno?» — »Oh, prosimo lepo!*
pritrde otroci. Tujec reče krčmarju, naj prinese
še vsakemu otroku po jedno. Nad vse vesel, da
je dobil danes tako dobrega gosta, odhiti krčmar
v kaščo po klobase. Dočim jemlje krčmar klobase
z rant ter zraven vesel ijreračunja, koliko bo
dobička, reče tujec otrokom: «Le lepo počakajte
tu; nekam moram iti!» To rekši odide.

Kmalu prinese krčmar klobase ter jih raz¬
deli med otroke, ki takoj poskušajo svoje zobe
ob njih. Ko klobase pojedo, vpraša krčmar
otroke, kam so šli «gospod strijc*. Otroci mu
odgovore: «Oj, saj to niso naš strijc!* — «Kdo
pa tedaj?* vpraša krčmar. »Mi ga ne poznamo!*
odgovore otroci ter povedo, kako so se sešli ž
njim. Krčmar se popraska za ušesi ter spozna, da
je osleparjen za lepe klobase.

98

11. Kako si je pomagal.

Krčmar tik velike ceste je imel navado, da
je zjutraj rad dolgo pospaval. A v sladkem spanji
so ga motili vozniki, ki so že na vse zgodaj
pokali mimo krčme ter budili našega zaspaneta.
Da bi se jih ubranil, zato jih je krčmar iz prva
kregal, potem prosil, naj vender mirno vozijo
mimo njegove hiše. A vse zastonj! Vozniki so
ga zdaj šele prav nalašč jezili.

Ko krčmar vidi, da tako ne opravi ničesar,
izmisli si drug pomoček.

Nekega dne sedi v pivski sobi sredi voznikov.
Po raznih vsakdanjih pomenkih navrne govorico
tudi na pokanje ter pravi, kako hvaležen je
voznikom, ki ga s pokanjem vsako jutro vzbude,
da vstane in gre gledat za družino. «Da boste
pokali še rajši in še močneje,» pravi dalje, «dajal
bom od danes dalje žganja vsakemu, kdor bo
pokal prav močno.»

Veseli te obljube, pravijo vozniki, da si
hočejo žganje pošteno zaslužiti. In res! Ko bi
jih bili slišali in videli, kako so se sedaj dan na
dan napenjali in pokali! In dan na dan jih je
pričakoval krčmar na hišnem pragu ter dajal
žganja največjim mojstrom.

Tako je trajalo morda teden dnij. Potem pa
krčmarja ni bilo več z žganjem na prag. Voz¬
niki so se napenjali še nekaj dnij in pokali po
svojih močeh, a plačila ni bilo več. Ko so naposled
raz videli, da se trudijo zastonj, vozili so tiho
mimo krčme. Na krčmarjevo vprašanje, zakaj ne

99

pokajo več, odgovorili so: * Ali mislite, da se
bomo zastonj trudili? Takih bedakov si poiščite
drugje!»

Pri tem je tudi ostalo. Vozniki hodijo še
dandanes tiho mimo te hiše, krčmar pa spava
mirno v mehki postelji, dokler ga je volja.

12. Slepa miš.

Bilo je v mestu. Trije gospodiči pridejo v
krčmo, dado si odkazati posebno sobo ter si na-
roče najboljših jedil in šampanjca. Popili pa so
vsako steklenico le na pol, ostanek so dali na¬
takarju, ki ni mogel prehvaliti teh radodarnih
gospodov, zakaj vse žive dni še ni popil toliko
dobrega šampanjca.

Ko so se gospodiči najeli in napili, vprašali
so po računu. Ko ga jim natakar pove, hoče ga
poravnati vsak sam, trdeč, da je danes vrsta na
njem in da sta onadva tovariša le njegova gosta.
Ker se ne morejo pogoditi, kdo bi plačal, zme¬
nijo se naposled, da odloči žreb. Kako pa žrebati ?
Prvi predlaga tako, drugi drugače. Naposled
reče tretji: «Ali vesta kaj, prijatelja? Zavežimo
natakarju oči, in oni, katerega najprej ujame,
plača račun!*

Predlog je bil soglasno vzprejet, in jako rad
si da natakar zavezati oči, češ: « Vsak teh ,galant'
gospodov se bo dal rad ujeti.*

Ali trudil se je zastonj katerega ujeti ; zakaj
na tihem so se splazili vsi trije iz sobe ter —
pobegnili. Ko se natakarju zdi že dosti, sname
si robec ter pogleda, kje čepi kateri. Gospodov

100

sicer ni videl nobenega več, pač pa je videl, da
so ga zviti ptički opeharili za ves račun. Zdaj jih
lovi in išče, in sicer z odprtimi očmi. Kadar ka¬
terega ujame, pa vam povem.

13. Vestno.

Krčmar: «He, Janez! Si li zapisal liter vina,
katerega je izpil včeraj potnik, ki stanuje v sobi
številka štir?»

Natakar: *Tisti liter? Zdi se mi — da, da,
mislim, da sem ga zapisal!»

Krčmar: «No, krivica naj se mu ne zgodi!
Nečem nikogar oslepariti; pa če ne veš dobro, ali
si zapisal ali ne — zapiši še jedenkratb

14. Mož za pečjo.

V Lukačevi krčmi je bil na steni pri so-
binih vratih naslikan mož s klobukom v roki in
s tem-le podpisom:

«Bog' sam te poživi,

Naš gost ljubeznivi! —

Glej, tam za pečjo
Te čaka nekdo!»

Kogar je pekla radovednost, da je šel gledat
za peč, kdo ga čaka, uzrl je tam naslikanega
moža, ki se je od samega smeha držal za trebuh.
Pod njim pa je bilo zapisano:

«Možicelj tam na steni,

Pošilja vse norce  k meni!»

101

15. Kaj so raki?

V notranjem Kranjskem je pred leti živel
mož, ki je s krčmo in majhno trgovino pošteno
živil sebe in svojce. Poletnega dne se primeri, da
mu pride v hišo tujec Nemec v gospodski suknji
ter si ukaže prinesti jela in pila. Priljudni krčmar
nosi na mizo, kar vzmoreta klet in kuhinja.

Ko si je potni gospod dušo že doberšno pri¬
vezal, spomni se krčmar, da ima v kleti še nekaj
lepih rakov. «Rak, rak!» ponavlja krčmar počasi
ter si tare razorano čelo. « Kako neki se ta žival
imenuje po nemško?* Nato stopi za hišo, pomakne
si klobuk na čelo, položi roke na hrbet in koraka
zamišljen po sobi, kakor je imel navado vselej,
kadar je premišljal kaj posebnega. Za nekaj časa
si popravi klobuk in gre zopet v sobo k tujcu,
upre se oberoč ob mizo ter vrže gostu v obraz
besede: «Noch bos binčens?* (Ali še česa želite?)

Tujec ga vpraša, kaj bi mu še mogel dati.

'Pefelens zer šene rake?»

« Was ist denn das ,rake‘?» (Kaj je to?)

«Rake zajn k lajn e fiher, hat file file fusen,
rote inondur, šnajdermajster, carukmarširt !>

Ne ve se prav, ali je Nemec razumel, kakšna
zverina je to, ali resnica je, da ga je popadel
silen smeh. Krčmarju iz prva ta smeh ni bil nič
po volji; a naposled se je zasmijal še on, in smijala
sta se oba tako od srca, da je prišla gospodinja
iz kuhinje na prag gledat, kaj imata.

Hipoma pa se obrne mož, skoči v klet in
prinese v vsaki roki lepega raka. Nato iz nova
smeh, v katerega se sedaj spusti še žena.

102

16. Ljubezniv krčmar.

V krčmi sta sedela jedina dva gosta, a še
tista sta morala vsake stvari čakati prav dolgo.
Ko jima to že preseda, pritožita se pri krč¬
marji. Ta gre k natakarju, ošteje ga prav pošteno
ter reče nazadnje: »Preklicani butelj! Se teh dveh
oslov  ne moreš zadovoljiti! Kaj boš počel, kadar
bo vsa soba polna gostov!*

17. Premalo slano.

Gost: »Gospod krčmar! Kako je to, da je
pri vas vsaka jed premalo slana?*

Krčmar: »Tako? — No, bo pa račun bolj
slan! *

18. Men j dobička.

Gost krčmarju: «To je pa venderle preveč,
da stane pri vas pečenka 60 vinarjev; pri vašem
sosedu jo dobim za 40 vinarjev!*

Krčmar nekoliko pomisli, potem pa reče:
«Že mogoče, že, a potem pač nima toliko dobička
kakor jaz!»

19. Na dežji.

Gost: «Oče krčmar, ali imate klet dobro po¬
krito?*

Krčmar: «1 seve! Zakaj vprašate?*

Gost: »Ker je na vino, ki ste mi ga prinesli,
menda deževalo!»

103

20. Dobro se je izvil.

Došel je sosed k sosedu v gosti. Gospodar
nalije čašo vina, ponudi jo gostu in reče: «Na,
pa izpij! Toda, ako porečeš, da je vino dobro,
dam ti zaušnico; ako pa porečeš, da je za nič,
dobiš tudi zaušnico !»

Gost izpije čašo do dna.

«No, kakšno je vino?« vpraša gospodar.

«Ej, prijatelj, izpil sem hitro v strahu, da
niti ne vem, kakšno je. Daj, nalij mi še jedno
čašo!»

Ko gost izpije drugo čašo, zopet vpraša
gospodar: «No, kakšno je?»

«Prav tako kakor  prvo!» odgovori gost.

21. Zakaj trkamo s kupicami.

A: «Odkod je navada, da ljudje pri pitji
trkajo s kupicami?«

B: «Zato trkajo, da ima vsak čut kaj ukusa
o vinu. Oko ga vidi, nos ga voha, jezik ga okuša,
tip se ga veseli po grlu, a uho, no, to ga vsaj
sliši!»

22. Pameten pes.

Gost: «Gospod krčmar, vaš pes je pa vender
grozno nadležen ! Že nekolikokrat sem ga zapodil,
pa se že zopet smuče okolo mene!«

Krčmar: «Ni nadležen ne, le pameten je
tako! On dobro ve, da imate vi tisti krožnik, s
katerega navadno sam je!«

104

23. Kako je prišel prvi krčmar v nebesa.

Pravijo, da ima vsak človek do nebes nekako
pravico, katero nam je pridobil Kristus, ako le
ne živi prehudobno na tem svetu. Tako si je
mislil tudi oni krčmar, ki je izmed krčmarjev
prvi potrkal na nebeška vrata. Kako mu je bilo
ime, to sem že davno pozabil, zakaj od onega
časa je minilo mnogo, mnogo let. — Prvi go¬
stilničar torej, ko je umrl, pride pred nebeška
vrata, potrka, in sv. Peter pride k vratom, a
predno odpre, vpraša: «Kdo je?» — «Jaz sem,
krčmar iz Srednje vasi.» Sv. Peter gre gledat v
zapisnik zemeljskih prebivalcev, prebira in prebira
ter gre naposled zopet k vratom in pravi: «Ti
bi sam za svojo osebo že še mogel v nebesa, a
zaradi drugih —? Mnogo imaš namreč tujih
grehov. Koliko se jih je pri tebi upijanilo, ki so
potem naredili velike nerednosti in so celo dokaj
grešili; ti tedaj ne moreš v nebesa.» — «V pekel
pa tudi ne grem N reče krčmar ter premišljuje,
kako in kaj; naposled si nekaj izmisli. «To ne bi
bilo slabo, prostorje zelo pripraven!» reče sam
v sebi. Kakor si misli, tako tudi stori. Pred ne¬
beškimi vrati napravi — gostilnico. Naroči si
najboljše pijače: ljutomerčana, bizeljčana, srem-
čana in tudi nekaj vipavčana; sploh najboljša
vina, ki jih rodi slovenska zemlja, zakaj mimo¬
grede bodi povedano, da je bil krčmar Slovenec.
Vsakdo, kdorkoli je prišel v nebesa, katerega¬
koli naroda, vsakdo se je oglasil pri njem. Vsak
potnik, prišedši iz tega na oni svet, hotel se je
okrepčati s pošteno božjo kapljico, predno se je

105

predrznil potrkati na nebeška vrata. Mnogim se
je primerilo, da jim je trtin sok smrtno bledost
izpremenil v živo rdečico. A pri tej priliki se
jim je tudi razozlal jezik; tako je prišel vsak
precej mnogobeseden pred nebeška vrata. Peter
se je pa čudil, odkod toliko poguma zemeljskim
potnikom. A to še ni bilo vse! «Pri zadnjem
požirku* —to ime so namreč vzdeli oni gostilni —
bilo je vedno bolj živo. Počasi so se nabrali tudi
godci, kakor so na svetu umirali drug za drugim.
Tu je bilo zdaj plesanja— za počitek od prejšnjega
truda. A to so kmalu zvedeli tudi nebeški pre¬
bivalci. Pogostoma so si izprosili dovolitve, da so
šli iz nebes po opravkih. Toda kdor je prišel
pred vrata, vsakdo se je nekoliko oglasil « Pri
zadnjem požirku*. Ker se pa niso samo ti, ki so
prišli mimo, predolgo mudili pri krčmarji, nego
so še drugi uhajali iz nebes in se potem pre¬
pozno vračali domov, bil je vedno nered v ne¬
beški hiši. Zunaj in v krčmi se je vedno godlo
in pelo. Peter se gre naposled pritožit k Bogu
Očetu. Bog pa mu reče: »Vzemi še krčmarja v
nebesa, in vsega bode konec.* — Tako je prišel
prvi krčmar v nebesa.

24. Vedno več.

V krčmi pokliče tujec natakarja, pa mu da
čevelj, rekoč: «Tukaj-le je majhna luknja v čevlju;
pošljite ga k čevljarju.* Natakar stori tako.

Čez deset minut prinese deček od čevljarja
zašiti čevelj, pa reče vratarju pri krčmi: »Tukaj
je čevelj za št. 6.; stane deset vinarjev!» Vratar

106

ga da hlapcu, rekoč: « Tukaj je čevelj za št. 6.;
plačal sem 20 vinarjev zanj! > — Hlapec ga da
natakarju ter pravi: «Tukaj je čevelj za gospoda
v št. 6.; plačal sem 30 vinarjev zanj, prosim, da
mi jih vrnete!* — Natakar prinese čevelj tujcu ter
reče: «Tukaj je zašiti čevelj, velja 50 vinarjev!*

— Tujec gre vprašat k čevljarju, koliko je treba
plačati za zakrpani čevelj. Čevljar pa odgovori:
«Nič!»

25. Rad žejen.

Nekoč pride znan pivec v klet, kjer je sodar
sam pretakal vino. Sodar vpraša žejnega prišleca:
«Ali si rad žejen?* — <0 zelo rad sem žejen!*

— »Tedaj pa že dobro; le bodi žejen!*

Ko pride čez uro gospodar sam v klet in
ugleda žalostnega žejnega pivca na sod naslonje¬
nega, vpraša sodarja: «Ali ste mu že dali kaj
piti?* — «Ne še! Vprašal sem ga, ali je rad
žejen, in ker je rekel, da je rad žejen, pustil
sem ga, misleč, da neče piti!»

26. Radovedne stenice.

V tržaško gostilno pride potnik, da bi tam¬
kaj prenočil. Ko seže po knjigi za tujce, da bi
se vpisal, zdajci ugleda veliko stenico, kako
ravnodušno koraka čez popir. Tudi trudni potnik
ravnodušno zapre knjigo ter reče odhajaje: « Afri-
kanski komarji so me že ujedali, pajki ameri-
kanski so me grizli — pa kokoš me brcni, če
sem kdaj dobil krčmo, kjer stenice že vohajo po
knjigi za tujce, v kateri sobi kdo počiva!*

107

27. Kaj je bolj čudno?

A: «Ali ni čudno, da kamela lahko osem
dnij dela, ne da bi kaj pila?«

B: «Zakaj bi bilo to čudno? Jaz pa lahko
osem dnij pijem, ne da bi kaj delal 1»

28. Dolg vrat.

Dva človeka sta videla v zverinjaku žirafo.
»Tinček«, reče prvi, «glej, kako dolg vrat ima
ta žival!« — «Oh», vzdihne drugi za odgovor,
»ko bi bil jaz žirafa!« — »Pa zakaj si to želiš?«
— »Imel bi tudi dolg vrat, in tako bi pijača
dlje tekla po grlu!«

29. Neprijeten ukus.

Jakec: «Matijček! Kar liter za litrom vlivaš
v grlo; kako moreš toliko piti?«

Matijček: »Glej, Jakec! Vino ima dandanes
tako nekamo grenek ukus, in zato popijem hitro
drugi liter, da splahnem slabi ukus iz ust!«

30. Dobro spanje.

Pijanec pade v krčmi pod mizo, kjer obleži
ter spi dalje. Cez nekaj časa ga vzbudi prijatelj,
rekoč: «He, Joško, vstani! Ali ne vidiš, da ležiš
pod mizo?« Pijanec se ogleda in reče: «Res,
res! Slišal sem pač, da je nekaj zaropotalo, a
nisem vedel, da sem se sam zvrnil pod mizo!«

108

81. Kakeršno vprašanje, tak odgovor.

Župnik: »Ratomok, Ratomok, že zopet te
vidim, da prihajaš iz krčme?«

Ratomok: »I seve, gospod župnik, zmirom
vender ne morem biti v krčmi!»

32. Luna ali solnce?

Dva Dunajčana sta prepila vso noč v pod¬
zemeljski gostilni. Ko se zjutraj zibljeta domov,
reče prvi: «No, luna nama še vedno sveti!*
Drugi pravi: »To ni luna, to je solnce, dragi moj!»

Prvi ugovarja, drugi se protivi, in oba se
prepirata, dokler ne naletita na mimoidočega
človeka, slučajno Madjara. Tega vprašata: »Pri¬
jatelj, povejte nama, ali je na nebu luna ali
solnce?* Madjar jima odgovori: «Oprostita, jaz
nisem tu doma, šele zdaj sem prišel na Dunaj,
torej sam ne vem, je li to luna ali solnce!»

33. Boji se je!

Žena: »Kako moreš vedno tako dolgo po¬
sedati v krčmi; ali se me nikoli ne domisliš?«

Mož: «Pač, a prav zato ne grem rad domov!»

34. Predaleč doma.

V Ljubljani obleži pijanec na ulicah. Mirrio-
gredoč mož ga prijazno vzdigne in reče: «Kje
si pa doma? Spravil bi te rad domov!» Pijanec
pa odgovori: »Prijatelj, to vam ne bo mogoče,
ker sem doma daleč tam na Ogerskem!»

109

35. Zanesljivo znamenje.

Boštjan: «Kako te vzprejme žena, kadar
prideš pozno v noč iz krčme domov ?»

Luka: «To spoznam že v kuhinji, skozi ka¬
tero hodim v svojo sobo!*

Boštj an : «Po čem ?»

Luka: «Po metli! Ce je v kuhinji, tedaj je
dobro !»

Boštjan: *In če je ni?*

Luka: «No, če je ni, tedaj jo ima žena pri
sebi, in potem - !»

36. Pijače sit.

Mož pride pijan domov. Zena se huduje in
reče: »Nikoli nisi sit pijače!* — « Večkrat nego
ti! > odgovori ji pijanec.

37. Dvojen vzrok.

Mož je imel ženo pijanko. Hotel jo je od¬
vaditi pijančevanja. Dal je tedaj na dno navadne
kupice naslikati — samega peklenščka, da bi se
ga žena ustrašila, kadar bi hotela piti. Toda žena
se peklenščka ni ustrašila, ampak še bolj je pila,
rekoč: »Peklenščku pač ne privoščim ni kapljice!*

Nato veli mož peklenščka izbrisati in na¬
slikati angeljčka. Ali tudi to ni pomagalo Ko jo
je nekoč mož kregal, dejala mu je: « Ljubi mož,
ne jezi se! Angeljček v moji kupici je tako lep,
da ga moram večkrat na dan pogledati!*

Žena je ostala, kar je bila — pijanka.

110

88. Velik gospod.

Pijanec, po cesti grede, sam v sebi: . »Glejte,
glejte, kako lepo je, če je človek pijan ! Najvišja
gospoda se mi lepo umiče, sicer se ji moram pa
vselej jaz!»

39. Plat zvona.

Pijanec obleži neko noč na cesti. Na vasi
zagori; bijejo plat zvona. Pijanec, še na pol
zmeden, zasliši plat zvona in si misli, da bije
ura. Zato začne šteti. Šteje in šteje; našteje dva¬
najst, petnajst, dvajset. »Kaj bo, kaj bo?» reče
sam v sebi, «tako pozno še nikoli ni bilo. in jaz
še nisem bil nikdar tako dolgo v krčmi!»

40. Prav reden.

Sosed vpraša soseda, ali je njegov novi
hlapec kaj reden. — «0, prav reden je!» od¬
govori sosed, »vsak dan je že ob sedmih zjutraj
pijan!»

41. Kako ga boste pili?

Graščak povabi nekaj prijateljev na ko¬
silo. Ko se zbero, vpraša jih graščak, kako
hočejo danes piti, po živinsko ali po človeško?
Prijatelji, ki so vsi prinesli prav suha grla s
seboj, reko takoj, da ga žele piti po k r a v j e.
«Dobro, ljubi moji», pravi graščak, «želja se vam
izpolni!»

Posedejo k mizi, in graščak ukaže prinesti
vsakemu pol litra vina. Ko tega popijo, ne da

111

graščak več napolniti steklenic. Ko prijatelji nekaj
časa željno čakajo vina, reče jeden: «No, gospod,
saj smo vender sklenili, da kočemo danes piti
,po kravje'!» — «Res je, dragi prijatelji!» od¬
govori jim graščak, «tega vašega sklepa se tudi
držim! Dal sem vam vsakemu pol litra, in to je za
žejo zadosti! Več kot za žejo krava nikdar ne pije!»

42. Očetovo premišljevanje.

Oče pijanec govori sam v sebi: «Imam še
tri goldinarje! Zdaj ne vem, ali bi kupil sinu
hlače ali hčerki jankico; pa nastal bi med njima
prepir, ko bi ta kaj dobil, drugi pa ničesar! Naj¬
bolje torej, da denar zapijem!»

43. Prepozno spoznanje.

Na Gorenjskem je bil kmet, ki je podedoval
lepo imetje, a tudi vse pognal po grlu.

Ko že ni imel več vinarja in je namesto
vina pil samo vodo, vzkliknil je nekega dne:
«Ko bi bil prej vedel, da je voda tako dobra,
ne bi bil nikdar zapil .grunta'!»

44. Učinki vina.

Oče: «Sin, sin! Kaj bo, če se ne odvadiš
pijančevanja?*

Sin dijak: «Oče, le brez skrbi bodite! Glejte,
dobro vino nareja dobro kri; dobra kri provzročuje
dobro voljo; dobra volja nam daje lepih mislij;
lepe misli nas navajajo do dobrih del, in dobra
dela nam pomagajo v nebesa!*

112

45. Na smrtni postelji.

Pijanec, ki ni nikoli pil vode, poprosi na
smrtni postelji kupice vode, rekoč: »Na smrtni
postelji se mora človek spraviti tudi s takimi,
ki jih je najbolj sovražil!*

46. Pričakovanje.

Pijan mož gre v Ljubljani opolnoči iz krčme.
Ko pride na ulice ter se mu vse vrti, postoji,
potegne hišni ključ iz žepa ter ga mirno drži.
Kmalu nato pride redar in ko ugleda pijanca,
reče: «Gospod, kaj delate tu?» — »Prijatelj*,
zajeca pijanec, «ali ne vidite, da se suče vse
mesto okolo mene? Zato čakam, kdaj pride moja
hiša, da si jo odprem.*

47. Neuljuden klobuk.

Pijancu pade klobuk z glave. Rad bi ga
pobral, pa ga ne more. Zatorej reče: «Ali veš
kaj? Ako bi te hotel pobrati, tedaj bi obležal
na tleh in ti bi me gotovo ne vzdignil; zato je
bolje, da obležiš ti na tleh!*

48. Štirje letni časi.

Komu se na obrazu poznajo vsi štirje letni
časi ? Staremu pijancu; osiveli lasje na glavi
kažejo na zimski sneg, cifrasti zardeli nos spo¬
minja jeseni, ko je vse polno pridelkov in sa¬
dežev, bliski iz očij, ožarelih od vina, značijo poletno
vročino, in če se stari pijanec zopet naleze dob¬
rega vina, tedaj se mu vse lice iz nova zasmeje
kakor pomladansko solnce.

113

49. Skopnli in pijanec.

Sla sta skopuh in pijanec v mesto. Pijanec
je imel nov lep plašč, ki mu je spotoma delal
veliko sitnostij. Bil je namreč zelo težak, a solnce
je pripekalo, daje bilo joj. Pijanec reče skopuhu:
«Prijatelj! Huda žeja me tare, posodi mi goldinar,
da si kupim pijače v bližnjem mestu.» Toda
skopuh ne zaupa pijancu. Pijanec ga iz nova na¬
prosi in reče: «No, pa vzemi plašč v zastavilo;
če ti goldinarja ne vrnem, obdržiš lahko plašč,
ki je gotovo več vreden nego ubogi goldinar.* S
tem je skopuh zadovoljen; saj je že dolgo obračal
oči po lepem plašči. Hitro potegne iz žepa nekaj
bankovcev ter poda jednega pijancu. Pijanec
vzame goldinar in prav prijazno ogrne plašč sko¬
puhu okrog pleč. Tako potujeta dalje zadovoljna
in vesela ter kmalu prideta do mesta. Pijanec
postoji, obrne se k tovarišu, ponudi mu ban¬
kovec nazaj in reče: «Preudaril sem stvar neko¬
liko bolje. Denar, katerega si mi ga dal, bil bi
hitro zapit, in Bog ve, ali bi ti ga še kdaj vrnil!
Vzemi torej svoje in daj mi moje. Tukaj je dobra
voda, za katero mi ni treba denarja.* Skopuhu
ne ostane drugega, nego da vrne plašč, katerega
je nosil pijancu tako daleč in v tako hudi vro¬
čini. Pijanec pa se je prav debelo smijal v pest,
da je skopuha tako dobro zvedel za nos.

60. Pridiga za pijance.

Izvoljeni poslušalci! Večkrat slišite pridige
o grdobi, zlu in nevarnosti pijančevanja. Pijanče¬
vanju sta vzrok vino in žganje; obe pijači: vino

8

114

in žganje, pa sta, kakor vsi vemo, dobri in koristni
reči; dobra in koristna reč pa mora imeti tudi
dobre in koristne nasledke. Ker je pijančevanje,
ali bolje povedano, pijanost naravni nasledek
obilnega zauživanja dobrega vina ali dobrega
žganja, mora tudi pijanost biti dobra in koristna.
Naredil sem vam torej pridigo o dobrih in ko¬
ristnih svojstvih pijanosti in pijančevanja. Obilno
zauživanje vina in žganja ali pijančevanje je dobro
in koristno: I. za vse človeško društvo in II. za
pijanca samega.

I. Pijančevanje je koristno vsemu človeškemu
društvu, ker skoro vsem stanovom daje za¬
služek,  zaslužek pa je dobra reč, torej je dobro
tudi pijančevanje. Pijančevanje daje zaslužek krč¬
marju, kateremu ni treba delati in se truditi, ker
mu pijanec nosi za vino in žganje v potu svojega
obraza zaslužene krajcarje, od katerih krčmar
dobro živi brez velikih skrbij. — Pijančevanje
daje zaslužek zdravniku, ker pijanec mnogokrat
sebi ali komu drugemu v pijanosti prebije glavo,
zlomi roko ali nogo, ali se vsaj ponoči domov
grede zvrne v jarek ali na kup kamenja ter se
pobije. Da se to popravi, treba je zdravnika, ki
si pri pijancih veliko zasluži ter ob tem pošteno
živi. Pijančevanje je tudi vzrok dolgotrajnim bo¬
leznim (nekdo je izračunil, da */, boleznij prihajata
od pijančevanja), zato imajo od pijancev razven
zdravnikov tudi lep zaslužek postrežniki v bol¬
nicah, lekarji in grobar, kateremu dado pijanci
največ dela, torej tudi največ zaslužka.

Dalje priskrbuje pijančevanje skoro vsem
rokodelcem zaslužek, postavimo: steklarju, če

115

pijanec pobija steklenice, kupice in okna; mizarju,
če podira in tare stole in mize; krojaču, kadar
si raztrga suknjo in hlače; klobučarju, ker ponoči
malokdaj prinese klobuk domov; lončarju, ker
domov prišedši rad meče sklede in krožnike za
vrata ali za ženo. Ponočnim čuvajem preganjajo
pijanci dolgčas; biričem dajo dela, da jim ni
treba lenobe pasti, in sodnikom izdatno izboljšu¬
jejo njih plače, ker imajo ž njimi dosti dela, delo
pa daje zaslužek. Naposled je pijančevanje tudi
državi na veliko korist. Znano vam je, da ima
vsaka država veliko ječ in kaznilnic, katere mora
vzdržavati z velikimi troški. Za koga bi pa
vzdržavala te zavode, če ne bi bilo pijancev, ker
nekdo je trdil, da v teh zavodih stanuje po 2 / 8
udov vinske bratovščine? To so glavne koristi
pijančevanja za vse človeško društvo.

II. Pijančevanje pa je tudi dobro in koristno
za pijanca. Vino namreč razveseljuje človeško
srce; veselo srce pa je velika sreča za človeka
na tem svetu. Zato gre človek, če je žalosten,
čmeren in pobit od vsakdanjih skrbij, navadno
v krčmo, in vino mu «spodi vse skrbi*. In kdor
si vselej skrbi spodi z vinom, temu se časih
zgodi, da sčasoma vse njegove posvetne skrbi
prevzame krčmar ali dober prijatelj ; on pa potem
veselo živi brez skrbi.

Pijančevanje daje dalje človeku srčnost,
pogum in korajžo; zgolj lepa svojstva, ki priha¬
jajo od pijančevanja, kar pijanci tudi dobro vedo,
ker pojo: «En glažek al’ pa dva, to nam ko¬
rajžo da!» In korajža je dobro, velikokrat po¬
trebno svojstvo. Marsikdo ne bi legal, ne kral,

8 *

116

ne plenil, ne ubijal, ko ne bi imel korajže. Pod¬
ložniki bi prednikom ne ugovarjali, ne bi se ustav¬
ljali, ne upirali, ko ne bi imeli korajže. Otroci
ne bi žalili roditeljev; sin ne bi bil zavodnik,
hči ne razuzdanka, žena ne bi sleparila moža, in
mož ne bi spravil vsega premoženja po grlu, ko
ne bi imel korajže.

Da so to res nasledki korajže, ki prihaja iz
pijančevanja, potrdim vam lahko še z nekaterimi
vzgledi, in sicer z resničnimi vzgledi, ki so bili po¬
pisani v poštenih časnikih; taki pa ne pišejo lažij.
V takih časnikih se je že večkrat čitalo: Ta in
ta se je obesil; ko so ga ljudje odvezali, dobili
so v njegovem žepu prazno steklenico. Zopet
smo čitali: Ta in ta se je ustrelil, in zraven njega
je ležala prazna steklenica. Zakaj sta imela oba
zraven sebe prazno steklenico? Zato, ker sta si
z žganjem naredila prej korajžo, sicer bi se prvi
ne bil obesil in drugi ne ustrelil. Zopet smo či¬
tali in pred porotnimi sodišči lahko slišimo, da
je mož v pijanosti svoje otroke suval in pre¬
tepal, da bi zdajci lahko izdihnili dušo, da je
ženo vrgel ob tla in jo teptal z nogami, da je s
polenom, s sekiro, s puško preganjal domačine.
Ker je povedano, da je mož delal to v pijanosti,
vemo, odkod je imel toliko korajže. Nasproti pa
tudi čitamo, da je žena z burkljo preganjala
otroke in družino, da je rodnega otroka vrgla v
krčmi pod klop, da je pustila moža in otroke ter
odšla Bog ve kam, da je ubila svojega moža . . .
Za taka dejanja je pač treba korajže. Vsi pa vemo,
da imajo ženske od narave malo korajže; morajo si
jo torej izposoditi od vina ali žganja kakor moški.

117

Po tem premišljevanji lahko sklenemo, rekoč:
Ce hočeš tedaj biti bolehav, jezljiv, slab, ubožen,
nezadovoljen — bodi pijanec. Ce hočeš biti raz¬
capan, zaničevan, zasramovan in preklinjan —
bodi pijanec. Ce hočeš biti lenuh, zapravljivec,
pohujšljivec, v sramoto vsem ljudem — bodi pi¬
janec. Ce hočeš biti nehvaležen sin, krut mož,
neusmiljen oče — če želiš ženi žalost, otrokom
sramoto v in vsem domačinom nesrečo — 1  bodi pi¬
janec. Ce hočeš izgubiti razum, otrpniti voljo,
zapraviti premoženje — bodi pijanec. Ce hočeš
imeti poštenjake za sovražnike, hudobneže pa za
prijatelje — če rad živiš v razporu, v sovraštvu,
v prepiru — če bi se rad naučil kleti, legati,
obrekovati —- bodi pijanec. Ce bi rad skoro
jedel prežgano juho, če se ti sline cede po kaši
ali če bi hitro rad nesrečno umrl in se večno po¬
gubil — bodi pijanec. Amen! «S1. Gospd.»

VII.

Iz obrtnega in trgovskega
življenja.

1. Dobra služba.

Potujoč pomočnik: «Gospod mojster, prosim,
vzemite me v službo!*

Mojster: «Prav rad, a sam nimam nič dela!*

Pomočnik: «To nič ne de, meni je celo
ljubše, če ni dela!*

2. Smešno pismo.

Jurče se je šel v mesto učit mesarstva. Gez
nekaj tednov pošlje domov tako-le pismo:

Ljubi oče!

Meni je tu prav zelo všeč! Mojster so mi
dali že kožo dreti in o Veliki noči, rekli so, dado
me že zaklati. Novega ni drugega nič, kakor da
se mi dobro godi in da so včeraj našli zunaj v
mestnem gozdu obešenega moža. Upam, da Vas
moje pismo dobi prav takega ter ostajam Vaš
hvaležni sin Žorži.

119

3. M mi do tega.

Čevljarskega učenca je mojster prav dobro
natepel. Ko ga drugi dan sočutno vpraša jeden
njegovih tovarišev, koliko jih je dobil, odgovori
mu učenec samosvestno: « Malo mi je do tega,
kar se godi za mojim hrbtom!«

4. Pri čevljarji.

Gospod: «Gospod mojster, glejte, pri mojih
čevljih se vedno prej raztrga gorenje usnje nego
podplati. Ali mi ne morete napraviti tega kako
drugače?«

Čevljar: «Oh, kaj lahko! Dam vam samo
slabše podplate!«

5. Čevljar in vragi.

Živel je svoje dni čevljar, ki je imel mnogo
otrok, še več pa dolgov. Ker si nikakor ni mogel
pomagati, sklenil je končati to nadležno življenje.

Gre v gozd ter išče primerne veje, da bi
se obesil. Prav tedaj pa je hodil po tem gozdu
neumen vragec. Ko vidi čevljarja, z vrvjo hode¬
čega, vpraša ga: «Kaj iščeš tod?« Kratko in
osorno mu odgovori čevljar: »Srobotja, da po¬
vežem tebe in tvoje brate!« Tega se vragec
ustraši ter reče: »Ljubi moj, ne stori tega! Kaj
naj ti dam, da nas ne bodeš nadlegoval?« Naglo
reče čevljar: «Denarja, toliko, kolikor ga neseš
na hrbtu!« — Takoj se pogrezne hudiček v
zemljo, in ne traja dolgo, pa prinese, česar je
zahteval čevljar.

120

Vesel se vrne čevljar na dom, vragec pa gre
v pekel povedat tovarišem, da hodi po gozdu
čevljar, ki nabira srobotja, da poveže ž njim
vse vrage. Vragi se prestrašijo ter reko: «Zakaj
nisi dal možu denarja ?» — «Saj sem mu ga dal,
in sicer toliko, kolikor sem ga mogel nesti!* od¬
govori hudiček vesel. To pa se je zdelo drugim
preveč. Zapovedo mu torej, naj gre takoj zopet k
čevljarju ter poskusi dobiti od njega denar nazaj.

Pride torej neumni vragec k čevljarju ter
pravi: «Ti! Prišel sem k tebi, da se poskusiva
za tisti denar. Če zmagam jaz, vrneš mi denar;
če pa zmagaš ti, tedaj ga obdrži !> Čevljar
tega seve ni bil sosebno vesel, toda zvita glava
si takoj izmisli pomoček ter reče: »Dobro! Posku¬
siva se, kdo je močnejši! Imam 99letnega očeta,
in če ga vržeš, vrnem ti denar!» Vragec se na¬
smeje, češ: «Takega starca pa vržem venderle
lahko! >

čevljar vzame vragca s seboj v hosto, kjer spi
v brlogu velik medved. Ko prideta do brloga, reče
čevljar: «Tukaj spi moj stari oče. Sprimita se!»
Neumni vragec zakriči v brlog: »Pridi, starec,
da se poskusiva!* Zdajci prileze medved iz brloga,
postavi se na zadnje noge, prime vragca s spred¬
njimi ter ga telebne ob tla, da se zemlja strese.
Ko se vragec čez nekaj časa zopet zave, pod vije
rep ter zbeži v pekel. «No,» reče tukaj tova¬
rišem, »ali vam je to človek! Le pomislite! Ta
preklicani čevljar ima starega očeta, ki šteje jedno
leto menj nego sto, in ta me je vrgel tako močno
ob tla, da sem kar iskre videl! Če je že stari'
oče tak, kakšen je šele vnuk!*

121

Nato posedejo vragi v krog, podvijejo repe
ter se posvetujejo. Vsi so se strinjali v tem, da je
njih tovariS — strašljivec. Izbero drugega ter mu
narode, naj gre k čevljarju ter se poskusi ž njim,
kdo bolje teče.

Hudiček gre ter pozove čevljarja, da se po¬
skusi ž njim, kdo teče hitreje. Čevljar odgovori:
«Ljubi moj! Imam triletnega sinčka; če prekosiš
tega, tedaj sem premagan in denar je tvoj!» Ko
ga vragec vpraša, kje ima sinčka, pravi čevljar,
da spi zunaj na njivi v senci košatega drevesa.
Napotita se tja ter prideta do drevesa, pod ka¬
terim spi — zajček. «Tukaj leži moj sinko,»
pravi čevljar, »pokliči ga!» Hudiček zakriči:
«Dečko, vstani, poskusiva se v tekanji!» Zajček
se vzbudi, skoči kvišku ter zbeži po polji, kakor
bi ga veter nesel, hudiček pa za njim čez drn
in strn. Pritečeta do precej širokega potoka, in
hop, preskoči ga zajec; vragec pa, ki skakanja
ni tako vajen, štrbunkne v vodo. Ko srečno pri-
kobaea iz vode, ni zajca nikjer več videti.

Osramočen se vrne hudiček v pekel, da po¬
roča o svojem tekanji. < S tem čevljarjem ne opra¬
vimo nič N pravi tovarišem, «ima triletnega sina,
ki teče kakor strela; kako šele teče oče sam!»

Zopet so se posvetovali vragi. Jeden izmed
njih se ponudi, da hoče iti k čevljarju ter posku¬
siti, kako je močan. Vsi so zadovoljni.

Vragec pride k čevljarju ter mu reče: «Cuj,
čevljarče! Kdor izmed naju ponese konja trikrat
po gozdu gori in doli, tega bodi denar!* — Čevljar,
zvit kakor je, gre k sosedu, izprosi si naj¬
težjega konja ter ga prižene hudičku. Ta ga

122

pogleda ter pravi: «Le nesi ga!* — *Ne,» odgo¬
vori čevljar, »hudiček ima prednost! Nesi ga ti
prvi!* Hudiček si naloži konja na rame ter ga
nese trikrat po gozdu. Pa moral je večkrat po¬
čivati, tako težek je bil konj. Nato pravi čevljar:
»Zdaj pa glej! Jaz ne bom počival kakor ti, pa
tudi si ne bom nalagal konja na rame, ampak
takega konja nese vsak pošten čevljar — med
nogami!* To izgovorivši, požene se na konja ter
zajezdi trikrat po gozdu. Začuden ga gleda vragec,
in ko čevljar naposled reče: «No, kdo je moč¬
nejši?* smukne vragec prestrašen v pekel ter
reče tam: *S tem čevljarjem se nečem več bo¬
riti ! Trikrat sem kar najteže nesel konja po
gozdu, a on ga je vzel med noge ter ga igraje
nosil semtertja!*

Nato pošljejo vragi četrtega tovariša, da bi
se poskusil s čevljarjem, kdo bolje žvižga.

Ko pride vragec k čevljarju ter mu pove,
da se mora ž njim poskusiti v žvižganji za oni
denar, tedaj je čevljar takoj pripravljen. Gresta
v gozd. »Zažvižgaj!* reče vragec čevljarju. *Ne,*
odgovori čevljar, »kdor je pravi hudiček, ima
vedno prednost! Začni ti!» Nato vtakne vragec
dva prsta v usta ter zažvižga, da kar listje po¬
pada z drevja. Zažvižga drugič, popadajo mla¬
dike, in zažvižga tretjič, in lomijo se veje ter
padajo na tla. «Tako!» reče čevljar, «ti si spravil
z žvižganjem listje, mladike in veje z dreves,
a jaz zažvižgam, da bo kar drevje letelo po
gozdu! Zato pa ti svetujem, da si zavežeš
oči, da ti jih ne iztakne kako deblo!* Hudiček
se prestraši in reče: «Oj, prijatelj, zaveži mi jih

123

ti!' Čevljar mu jih zaveže. Nato vzame v roke
debel kol, zažvižga, udari vragca na vso moč
med roge in reče: «Ali slišiš, kako leti drevje
po gozdu? Ali ti nisem prej povedal?* — *Oj
ljubi moj!» prosi vragec, «ne žvižgaj več!* —
Čevljar pa pravi: «Ti si zažvižgal trikrat, in
trikrat zažvižgam tudi jaz!» To rekši, udari hu¬
dička še dvakrat, kar ima moči. Tu strga vragec
robec z očij ter zbeži, kar ga neso noge, na¬
ravnost v pekel.

Ko vragi zvedo, kako se je zgodilo temu
tovarišu, sklenejo čevljarju pustiti denar.

A. Jessen.

6. Dva čevlja.

Slepar, ki se je dlje časa potikal po Trstu,
nameni se odpotovati. Potreboval je par novih
čevljev, a ni imel denarja, da bi jih plačal. Zato
si izmisli to-le sleparstvo.

Gre k čevljarju, naroči si par čevljev ter
prosi, naj mu jih prinese gotovo do sedmih
drugega jutra v njega stanovanje, ker takoj po
sedmih odpotuje na Dunaj. Čevljar mu obljubi
narediti čevlje do zaželenega časa.

Nato gre k drugemu čevljarju, da si po¬
meriti tudi tu par čevljev ter naroči, da mu jih
prinese gotovo prihodnji dan ob osmih zjutraj,
ker takoj potem odpotuje.

Točno ob sedmih zjutraj prinese prvi čevljar
naročene čevlje. Slepar jih poskusi. Čevelj za
desno nogo je bil popolnoma prav, a oni za levo
je bil po mnenji slepaijevem veliko pretesen.
Naprosi torej čevljarja, naj vzame ta čevelj na

124

dom ter ga nabije še jedenkrat na kopito. Pri¬
nese naj mu ga popoldne do štirih, ker se je
premislil tako, da odpotuje šele z večernim vlakom.
— Čevljar pusti desni čevelj tu, levega pa od¬
nese domov, da ga raztegne.

Ob osmih prinese drugi čevljar čevlje. Slepar
jih pomeri in pove, da je čevelj za levo nogo
prav, oni za desno nogo pa pretesen. Poprosi
torej čevljarja, naj ga raztegne ter prinese do
štirih popoldne, ker se odpelje šele z večernim
vlakom. — Čevljar se prikloni, pusti levi čevelj
tu, desnega pa vzame na dom.

Tako je dobil slepar brez denarja par čevljev.
Zdaj gre na železnico ter se odpelje.

Ob štirih popoldne prideta oba čevljarja
vsak s svojim čevljem zopet v stanovanje slepar¬
jevo. Ko zvesta, da je mož že odpotoval, na¬
muzneta se drug drugemu, spoznavši, da sta oba
osleparjena. Prodasta vsak svoj čevelj ter zapijeta
denar v bližnji krčmi. Sleparja pa iščeta še danes.

7. Metlarja.

Metlar reče tovarišu: «Ne gre mi v glavo,
kako ti je mogoče prodajati metle še ceneje nego
meni, ki vender kradem veje za metle!* Drugi
odgovori: «.Jaz pa kradem kar storjene metle!*

8. Prevelika skrb.

«Ali kaj utegnete?* vpraša mlad človek
skozi okno mimo gredočega brivca. «Da!» od¬
govori mu ta, «s čim vam morem postreči?* —
«Prosim, hodite počasneje, da ne dobite sušice. *

125

9. Niti za dve!

Čevljar sedi pri oknu, krpa čevlje ter zraven
prepeva besede: «Kljukec je bil! Kljukec je bil!
Kljukec je bil!» Mimogredoč mož obstoji pod
oknom, posluša te besede ter vpraša čevljarja,
kdo je bil kljukec. «Prav takšen bedak, kakor
ste vib odgovori mu čevljar. «Oj ti potepuh!*
pravi zunaj stoječi, «le pridi na ulice, in dam ti
zaušnico, da boš zvezde videl!* — «Hvala lepa,
prijatelj,* odvrne čevljar, «ne grem na ulice, če
mi daste tudi dve!*

10. Dober brodnik.

Brodnik reče gospodu in gospe, ki se želita
prepeljati čez Savo: «Moj fant vas prepelje!*

Gospa: «Ta-le fantek? Saj še menda nima
niti deset let, voda pa je tu zelo deroča! Kaj, če
bi se čoln prevrnil?*

Brodnik: «Oj, fant zna plavati!*

11. Velika predrznost.

Trgovec pripoveduje prijatelju o nekem sle¬
parji ter pravi naposled: «Tako sem ga vrgel po
stopnicah, da si je kar vrat zlomil. Potem pa
gre ta potepuh in me zatoži pri sodišči! *

12. Prosimo, da se pozvoni.

Na vratih nekega magacina je bil ta-le napis:

«Ako ni nikogar v magacinu, prosimo, da se po¬
zvoni !» — Ko mimogredoč potnik to prečita, po-

126

gleda pri steklenih vratih v magaein in ker ni¬
kogar ne vidi v njem, začne zvoniti na vso moč.
Takoj prihiti trgovec iz gorenjega nadstropja ter
vpraša potnika, kaj želi. «Nič!» pravi potnik,
c le ker prosite, da bi zvonili, kadar ni nikogar
v magacinu, pozvonil sem vam na ljubo!« Reče
in odide.

13. Strup za podgane.

Deček pride v prodajalnico ter zahteva strupa
za podgane. »Za koliko?« vpraša ga trgovec.
*Gospod, natanko tega ne vem, pa kakih trideset
jih je že!« odgovori deček prostodušno.

14. Poraba zacherlina.

V prodajalnico stopi kmetica ter kupi stekle¬
nico zacherlina, o katerem je že toliko slišala in
čitala, da pomori muhe, ščurke, bolhe i. t. d.
Predno odide, vpraša trgovca, kako se uporabi,
da prežene bolhe. Trgovec ji odgovori: «Vidite,
mamka, to je čisto lahko. Treba je le bolho
ujeti, odpreti ji gobček ter ji natrositi malo tega
praška vanj : precej pogine!»

15. Servus.

Oče pošljejo Jurčka v lekarnico po zdravila.
Lekar mu jih da ter pravi: « Servus, Jurče!« —
Ker Jurče te besede ni še nikoli slišal, vpraša
jednega izmed tovarišev, kaj pomeni beseda
»servus«. Tovariš, ki sam ni vedel, kako slove
latinska beseda »servus« slovenski, reče mu ša¬
ljivo: «,Servus‘ se pravi po slovensko ,butelj‘!»

127

Jurček se razjezi, vrne se hitro v lekarnico in za¬
kriči: «Servus, servus — pa še jedenkrat servus,
to imate zdaj!» — Ubogi Jurče ni vedel, da se
«servus» slovenski reče «sluga» ali «hlapec»!

16. Luknje v klobuku.

Ribničan je kupoval v Ljubljani klobuk. Ko
mu ga klobučar ceni jako visoko, pravi Ribničan:
«Kje pa ima klobuk luknje ?» Klobučar: «Luknje?
Cernu pa bi bile?» Ribničan: «Da bi oni osel,
ki da toliko za tak klobuk, vtaknil ušesa skozi
nje!» — Reče in odide.

17. Oslovske glave.

Kmet pride v mesto ter si ogleduje izložbe
raznih trgovcev. Ko pride do izložbe menjalca J.,
najde okno prazno. Ko ugleda gospoda med vrati,
vpraša ga: «Gospod, kaj prodajate vi, da ne
vidim ničesar v vaši izložbi ?» — «Oslovske
glave!» odreže se menjalec. Kmet pa odgovori
mirno: «Tako! Tako! Imate pač dobro trgovino,
ker ste že vse razprodali in vam je ostala le še
jednaL

18. «Galantnb trgovec.

Stefek: c Ali to ti povem, Lovrek, naš novi
trgovec, to ti je ,galant‘ gospod; prav malo me
še pozna, pa mi je dal danes robo za vso obleko
na upanje!»

Lovrek: «No, kadar te spozna bolje, gotovo
ga ne dobiš niti za vinar!»

128 —

19. Pod ceno.

Grambelec: «Ali si čital, kako trgovec M.
razglaša, da prodaja blago še za nižjo ceno, nego
ga je sam plačal ?»

Strmec: «Beži, beži! Za menj, nego je on
dal zanje, ne more ga prodajati; ker ni niti vi¬
narja  plačal za blago.»

20. Iz svoje izkušnje.

Trgovec (komiju, ki mu je odpovedal službo):
«Torej oženiti se hočete?*

Komij: «Da, gospod! Rad bi bil sam svoj!»

Trgovec: «Sam svoj, pa se greste ženit!*

21. Slaba trgovina.

A: «Moja trgovina uspeva slabo; vsako leto
doplačujem!»

B: «Potemtakem bi jo jaz opustil.*

A: «Ob čem naj pa potem živim?*

22. Čudna oporoka.

. Pred smrtjo pokliče bogat trgovec notarja,
da bi napisal oporoko. Ko notar sede, narekuje mu
trgovec: «Svoji ženi odločim po 500 gld. na leto.
— Ali ste zapisali?*

«Da», odgovori notar ter pristavi: «Žena še
ni stara in bi se utegnila omožiti; kaj naj se
zgodi v tem slučaji?*

«Dobro, zapišite še tako: Ako se zopet omoži,
dobiva naj po 1000 gld. na leto!*

129

»Kaj, dvakrat toliko?* vpraša notar.

«Da, dvakrat toliko, zakaj kdor jo vzame,
zasluži si pošteno onih 1000 gld. na leto. Trpel
bo, kakor sem trpel jaz!*

23. Kako je bilo nedavno v Ameriki.

Star mož iz Amerike nam je pripovedoval v
društvu, kako se je nedavno živelo v Ameriki.
Rekel je med drugim: »Nekdaj mi ponudi nekdo
za par škornjev nad sto oralov zemljišča.*

Mi: «Kaj, ali mu jih niste dali?*

On: «Ne!»

Mi: »Ali ni bilo zemljišče nič vredno?*

On: »Oj, bilo je najrodovitnejše v vsi kra¬
jini! Celo petrolejski studenec je bil na njem!*

Mi-: »Zakaj torej niste vzeli zemljišča?*

On (žalostno): «Ker — ker sam nisem imel
škornjev!*

24. Tihotapec.

Nedavno je kupil Ljubljančan na kmetih
tele ter stavil s prijatelji visoko vsoto, da ga spravi
v mesto, ne da bi mu bilo treba plačati pri¬
stojbine (dača).

V ta namen si izposodi pri kmetu velikega
psa, vtakne ga v vrečo, vrže vrečo čez rame,
gre v mesto ter se niti ne zmeni za dacarje.
Seveda ga le-ti takoj primejo ter vprašajo, kaj
nese v vreči. Boječe jim pove, da je kupil zunaj
na kmetih psa, katerega je vtaknil v vrečo, da
bi več ne našel nazaj k prejšnjemu gospo¬
darju. Dacarji mu ne verjamejo ter zahtevajo,
naj jim razveže vrečo ter pokaže psa. Po dolgem

9

130

oprezovanji dene mož vrečo na tla ter jo odveže.
Komaj pa je odprta, skoči pes iz nje ter po¬
begne nazaj na svoj dom.

Ko tihotapec to vidi, začne ga klicati ter vpije
in joka tako, da se zasmili celo strogim dacarjem.
Nato zbeži za psom in čez kake pol ure se že
zopet vrne z vrečo na hrbtu ter pripoveduje da¬
carjem veselega srca, da že zopet ima svojega
»Sultana*. Dacarji ga puste sedaj mirno v mesto,
ker so mislili, da ima res zopet psa v vreči. Toda
ni imel psa, ampak ono kupljeno tele.

25. Tiskovni pogreški.

Po časopisih se pogostoma čitajo tiskovni
pogreški, ki so tako smešni, da bi človek skoraj
mislil, da niso nastali slučajno, nego iz stavčeve
nagajivosti. Naj se prečita samo ta-le beležka,
ki je ugledala beli dan v amerikanskem časniku:

»Prečastiti propovednik Jonas Thomson se
je v cerkvi Sv. Andreja v Newyorku poslovil od
velike množice poslušalcev. Ganjenega srca je po¬
vedal, da mu je zdravnik nasvetoval, naj se gre
čez morje zdravit na francosko milo zemljo. Ko
je dal poslušalcem še mnogo dobrih svetov, po¬
gledal je v goreči molitvi proti nebu — in ma¬
homa zdirjal po ulicah Beafit-Streeta. Tam so ga
pobalini ujeli in mu poveznili lonec čez glavo.
Zdaj je divjal še bolj nego prej, a naposled je
pomeril policist nanj z revolverjem ter ga ustrelil!*

Kako je nastala ta pomota? Stavec je pre¬
lomil poročilo o pridigi in zraven dejal drugi
konec poročila o steklem psu.

131

26 . Brezplačna vožnja.

V Celji je živel okolo 1. 1850., torej v onem
času, ko so zgradili železnico do Trsta, krojač,
po imeni Muzelj. Bil je znan, da ni kaj bistrega
uma, pač pa jako lahkoveren, zato so tudi razni
meščani uganjali ž njim svoje šale. Jedno teh
naj povem.

Muzelj je rad dohajal k «Levu», kjer se je
vsak večer zbrala stalna družba «veselih vinskih
bratcev*, med njimi tudi nekov nižji uradnik.

Nekega večera se menijo tudi o novi želez¬
nici, in uradnik pravi, kako prijetno je sedaj
uradnikom, ker se lahko brezplačno popeljejo,
kamor se jim poljubi. Takoj vpraša Muzelj : «Kako
pa na železnici spoznajo uradnika?* (Tedaj namreč
še niso nosili posebnih uniform.) Uradnik, vedno
poln muh, si takoj izmisli šalo in pravi: «Ako
plačate nekaj bokalov ljutomerčana, pa vam
povem!* — «No,» misli si Muzelj, ki se je rad
vozil po svetu, «ta trgovina ni slaba! Ako res
zvem to skrivnost, koliko si lahko prihranim!«
Po kratkem premisleku reče, da plača pet bo¬
kalov. Uradnik je zadovoljen ter reče: «Da vas
bodo spoznali za uradnika, treba je le, da po¬
tegnete, kadar ste dobili vozni listek, s kazalcem
desne roke pod nosom! Tako-le!»

Muzelj si to dobro zapomni ter se sklene
takoj drugi dan odpeljati v Trst. Gre na kolo¬
dvor k blagajnici ter zahteva vozni listek za
II. razred. Ko mu da blagajničar listek, potegne
Muzelj s kazalcem desne roke od desne proti
levi pod nosom, in blagajničar, ki je bil o tej

9 *

132

šali poučen, pokima ter se obrne k drugemu
potniku. Vesel, da je zvedel toli dragoceno
skrivnost tako po ceni, sede Muzelj široko v voz
ter oddrdra proti jugu.

V Trstu si nekaj dnij ogleduje mesto, vozi se
za kratek čas po morji in ko zapravi do malega
ves denar, nameni se zopet v Celje. Gre na kolo¬
dvor in zahteva vozni listek II. razreda. Uradnik
mu ga da, a nikar da bi plačal, potegne Muzelj
s kazalcem desne roke pod nosom ter misli oditi.
Blagajničar pa zakliče za njim: «Gospod, pla¬
čajte, plačaj te!» Muzelj se ustavi, potegne še
jed enkrat s prstom pod nosom, misleč, da morda
uradnik prej tega ni videl. A blagajničar, ki se¬
veda ni poznal tega znamenja, zahteva še ostreje
svoje plačilo, in ker Muzelj ne plača, pa tudi
listka neče vrniti, pokliče uradnik redarja, ki
odžene Muzelja kot sleparja na policijo. Ko tu
zvedo, kdo in odkod je, pošljejo ga, ker ni imel
denarja za vožnjo, po odgonu zopet domov v
Celje.

Ko pride drugi večer k «Levu», sede sam
k svoji mizi, pije čmeren svoje vino ter niti ne
pogleda drugih tovarišev. Čez nekaj časa pa
stopi oni uradnik k njemu ter ga prijazno vpraša:
«Kako je, prijatelj? Kako ste se vozili?» —
Muzelj mu obrne hrbet ter ga niti ne pogleda.
Ko ga uradnik le izprašuje, pove mu Muzelj ves
jezen, kako so ga imeli «za norca» in kako se
mu je godilo v Trstu. Sočutno ga vpraša uradnik:
«Kako ste pa napravili v Trstu, da vam blagaj¬
ničar ni hotel dati brezplačno voznega lista?* —
«Potegnil sem, kakor ste mi rekli, s kazalcem

133

desne roke pod nosom!» odgovori Muzelj odkrito.
«Ej, seve!» pravi uradnik, »tedaj seve niste do¬
bili brezplačno listka, ker niste napravili pravega
znamenja! Z desnim kazalcem od desne na levo
pod nosom potegniti, tako je za tja (tour); za nazaj
(retour) se napravi narobe s kazalcem leve roke
od leve na desno, tako-le!»

Strme gleda Muzelj uradnika. Takoj spozna,
da si je res on «sfalil» in da je uradnik nedolžen.
Jasnega lica sede zopet k tovarišem ter pije ž
njimi kakor prejšnje večere. Ali se je še v kdaj po¬
skusil brezplačno voziti po železnici, to «Šaljivcu*
ni znano.

VIII.

Iz duhovskega življenja.

1. Kaj pomaga vse pridigo vanje.

«Danes bodo novi gospod župnik prvič pri-
digovali,» pogovarjali so se v cerkev grede kmetje
grajske vasi; «radi bi vedeli, kaj znajo novi
gospod.»

Novi gospod župnik pa je govoril tako lepo
o marsikateri zapovedi, da so se kmetje prav
zadovoljni še ves teden pogovarjali o tem govoru.

Drugo nedeljo pa župnik ni pridigoval in
tudi še tretjo nedeljo ne, tem pridneje pa je hodil
okolo po polji in gozdu, po hišah in vrtih ter
opazoval delo in nedelo kmetov. Četrto nedeljo
pa stopi župnik zopet na prižnico ter pove drugič
ravno ono pridigo. Kmetje so začetkom poslušali,
potem malo debelo gledali in na poti domov
pazno govorili o stari in novi pridigi.

Zopet minejo štirje tedni, in župnik pride
novič na prižnico ter govori ono prvo pridigo
od besede do besede že tretjič.

To pa kmete razdraži; majejo z glavami,
šepetajo ter kažejo prav očitno svojo nejevoljo.
Toliko da mine opravilo, stakne pred cerkvijo

135

nekaj, naj večjih kričačev glave; soglasno sklenejo
z župnikom prav resno izpregovoriti zaradi tega
čudnega pridigovanja. Vsa tolpa odide v župnišče,
mojster šivankar je njih vodja in besednik. Na
pol jezno, na pol boječe nagovori tako-le župnika,
ko jih vpraša, česa žele:

«Pa, gospod župnik, mi bi vender radi ve¬
deli, ali nam res ne znate pridigovati nič dru¬
gega?* — «0, vi ničvredni svojeglavneži,* od¬
govori župnik nejevoljno, «jaz naj bi vam na¬
pravil že novo pridigo, ko še po oni prvi niste
začeli živeti? Storite prej ono, kar sem
vam dejal v prvi pridigi,  potem vam že
napravim drugo. Če pa nečete, tedaj je že jedna
pridiga preveč.*

Kmetje se zmuznejo drug za drugim iz sobe,
in mojstra šivankarja je zelo sram. Je li pa je
to kaj pomagalo, ne vem, drugače bi se še drugje
lahko poskusilo kaj takega.

2. Pomoček zoper spanje pri pridigah.

Pridigar se je nekoč zelo trudil z dobro
pridigo. Toda mnogo njegovih poslušalcev je spalo.
Pridigar se nekaj časa niti ne meni zanje, tem¬
več pridiguje dalje. Ko pa poslušalci vedno le
spe, umolkne ter jih opazuje. Sedaj so vsi rado¬
vedni, kaj pomeni ta molk; vzdramijo se, vzbujajo
tudi svoje sosede in gledajo prav pozorno na pri¬
digarja. Smeje se zmaje pridigar z glavo in
pi’avi: «Ali ste pač čudni ljudje; če pridigujem,
spite, če pa molčim, tedaj ste pozorni in bi radi
poslušali.*

136

3. Še drug pomoček, da se poslušalci vzbude
iz spanja.

Ce pridigar vidi, da njegovi poslušalci niso
pazni ali da celo spe, naj stori tako kakor
dr. Alymer, škof londonski. Ko nekdaj vidi, da
večina njegovih poslušalcev spi, začne na glas
čitati iz hebrejskega Sv. pisma, katero ima pri
sebi. Ko so takoj vsi pozorni, reče jim škof:
«Kakšni ste vender! Pazno poslušate, če vam
kaj čitam, o čemer ne razumete niti besedice; če
pa z vami govorim v materinem jeziku, o rečeh,
ki se tičejo vaše duševne blaginje, pa —■ spite.»

4. Ženska v cerkvi nima govoriti!

Župnik je v pridigi župljanom razlagal evan¬
gelij, govoreč o onih dveh mladeničih, ki sta šla
v Emavs. Zgodi se pa, da kmetico, gredočo v
cerkev, srečata dva mesarja. Vprašata jo, ima li
kaj telet na prodajo. Žena se vrne ž njima in
ko proda teleta, pohiti zopet v cerkev k pridigi,
katere pa že precej zamudi. Ravno ko stopi v
cerkev, govori župnik o onih dveh svetopisemskih
mladeničih ter vpraša: «Kdo sta bila ta dva?*
Žena odgovori: «Ej, dva mesarja sta bila, gospod
župnik, ki sta šla teleta kupovat.* * Kaj,» od¬
govori župnik, ".mesarja, buča neumna! Učenca
Kristusova sta bila.*

5. Nasičenje 5000 mož.

Župnik neke vasi je pridigoval, kako je
Jezus nasitil 5000 mož. Govoreč o brezvernežih,
ki tega čudeža ne verujejo, razgreje se tako, da

137

pravi: »Mislim, da v moji župniji ni nobene take
garjeve ovce.» Slednjič poslušalce celo vpraša:
«Je li, da vsi verjamete to?» Vsi molče, le
župan, ki ni bil župniku prijatelj, reče na glas :
«Jaz ne verjamem!» Zaradi tega pohujšljivega
odgovoi’a zatoži župnik župana, in župan mora
plačati 100 gld. globe. Prihodnje leto reče župnik
v pridigi o istem predmetu: «Upam, da letos ni
nikogar, ki ne bi verjel tega čudeža. Lani je
sicer župan dvojil o njem, a bil je za to kaznovan!»
Zaradi tega izreka pa zatoži župan župnika, in
tega takisto kaznujejo za 100 gld., ker je zlo¬
rabil lečo. Tretje leto na ravno ono nedeljo se
župnik in župan slučajno snideta pred cerkvijo,
in župnik reče: »Župan! Predlanskim ste vi nasi¬
tili onih 5000 m6ž, lani pa jaz. Mislim, da bo za
naju oba najbolje, ako odslej to zopet prepustiva
našemu ljubemu Odrešeniku!*

6. Ali pridejo tudi ženske v nebesa?

«Ženske ne pridejo v nebesa,* reče župnik
v pridigi. Da bi se odpovedal tej krivi veri, po¬
zovejo ga k škofu. V zagovoru pa se župnik
sklicuje na Sv. pismo, kjer se čita v skrivnem
razodetji sv. Janeza: «In bilo je v nebesih kake
pol ure vse tiho.* — »Kako bi bilo to mogoče,*
pravi župnik, «če bi bile tudi ženske v nebesih!*

7. Bog ne more vsem ustreči.

V vasi I. pride nekaj kmetov k župniku,
naj izprosi od Boga dežja, ker je dejal v zadnji
pridigi, da živa vera vse premore, župnik jim

138

odgovori: »Rad vam storim to, toda skrbeti mi
ni le za vas, ampak za vse župljane. Skličite vse,
da se pogovorimo.« Ko se vsi župljani zbero
pred župnikom, vpraša vsakega posebe, kakšnega
vremena si želi. Pa glej! Ta koče dež, drugi
solnce, Matijček si želi to, Janez ono. Ko se
kmetje tako prepirajo, pravi župnik: »Čudaki!
Kako naj bi vam Bog vsem prav napravil?«

8. Tolažba.

Stara žena je svojega izpovednika vedno
nadlegovala, ali bo vzveličana ali ne. Izpovednik
jo poskuša umiriti tako in drugače, pa zastonj.
Naposled ga mine potrpežljivost. Ko ga žena ne¬
kega dne zopet nadleguje s svojim vprašanjem
in je vse poučevanje zastonj, reče ji izpovednik:
«Odpri usta!» Ko ženica usta odpre in izpovednik
v njenih čeljustih ne vidi nobenega zobu, reče ji:
»Gotovo prideš v nebesa; zakaj v peklu je jok
in škripanje z zobmi,  ti pa nimaš nobenega
zobu!« Je li to ženico umirilo, ne vemo.

9. Vse namesto jedne.

Sloveči dunajski dvorni pridigar, avgustinec
pater Abraham a Sancta Clara, je pridigoval
nekdaj o grešnici Magdaleni ter rekel: »Tudi med
mojimi poslušalkami sedi taka Magdalena! Želite
li vedeti, katera je? — Glejte, vrgel ji bom to-le
knjigo v glavo!« — To izrekši, vzdigne roko
ter nameri. — Vse poslušalke umaknejo glave!
»Kaj?«  pravi pridigar, «mislil sem, daje  le jedna,
pa so vse!«

139

10. Na jednem samem vozičku.

Nekoč je pridigoval: «Device dunajske! Na
jednem samem vozičku si jih upam vse zvoziti
iz mesta!« To je bilo pa vender preveč za visoko
dunajsko gospodo. Zahtevajo torej, da pater to oči¬
tanje javno prekliče. — «Ničesar ne prekličem!«
pravi v prihodnji svoji pridigi, «prav ničesar!
Kakor sem rekel, na jednem  samem vozičku
jih speljem iz mesta! Saj nisem rekel, koliko¬
krat  bi peljal!«

11. Plačilo za grelie.

Izpovednik je hotel kmetskemu dekletu prav
živo predočiti velikost njenih grehov. Zato reče:
«Kaj meniš, kaj si zaslužila za svoje grehe?«
Naglo odgovori dekle: «Častiti gospod! Ničesar
ne zahtevam zanje!«

12. Pri izpraševanji.

Župnik: «No, Anica, povej mi, koliko je
Bogov?»

Nevesta: «J eden!»

Župnik: «Prav! Koliko je pa oseb?«

Nevesta: «Z godci vred jih bo štiriindvajset!»

13. Kje pa je sin?

Ubožen kmet pride k župniku ter ga naprosi,
da bi mu pomagal. Župnik reče: »Dam ti nekaj
mernikov žita, ako se znaš prekrižati!«  Kmet
poskusi ter se, žal, prepriča, da se je že pre-

140

križati pozabil. Župnik mu reče, naj gre domov,
pa ko se nauči, sme priti po žito.

Drugi dan na vse zgodaj pride kmet zopet
ter se prekriža, rekoč: «V imeni Boga Očeta
in svetega Duha. Amen!* — "‘Kje pa je Sin?*
vpraša župnik. »Spodaj čaka z vrečo!* odgovori
kmet.

14. Povabilo.

Župnik pride k sosedu, da bi ga za pri¬
hodnji dan povabil na kosilo. Ker pa nikogar
ne najde doma, zapiše na listek: »Gospod sosed
J. J. kakor tudi gospod kapetan sta za jutri k
meni povabljena na kosilo.* List prilepi na vrata
ter gre zopet domov. Gospoda soseda pa nista
samo drugi dan, nego tudi prihodnje dni do¬
hajala na kosilo. To se je župniku, ki ju je po¬
vabil le na jeden dan, čudno zdelo. Zato vpraša
tretji dan svoja soseda, kako da mu tako pogostoma
izkazujeta čast, ko ju je vender povabil le za jeden-
krat. Gospod sosed pa mu odgovori, da najde
vsak dan doma na vratih prilepljen listek: «...  sta
za jutri k meni povabljena na kosilo.*

15. Izogni se!

Duhovnik velikega mesta gre na izprehod.
Sreča ga mestni postopač, čegar največje veselje
je bilo, drugim poštenim ljudem, sosebno duhov¬
nikom, kaj ponagajati. Ko pride do duhovnika,
sune ga neprijazno v stran, rekoč: »Ne bom se
izogibal vsakemu oslu.* — »Jaz pa,» odgovori du¬
hovnik krotko in gre dalje.

141

16. Kakor ti meni, tako jaz tebi.

Grof brez posestva se je hotel s titularnim
opatom pošaliti. «Midva se poznava že dlje časa,
gospod opat, pa še ne vem, kje je vaša opatija?*
— «To se mi zdi prav čudno,* odgovori mu
opat, «saj je vender sredi vaše grofovine.»

17. Največji čudež.

Potujoč župnik pride nekdaj na obed v krčmo.
K njegovi mizi prisede pozneje tudi mlad častnik,
ki draži župnika tako in drugače. Župnik je
molčal ter se je vedel, kakor bi ničesar ne slišal,
kar je častnika še bolj jezilo. «Gospod župnik,*
pravi naposled, «vi ste duhovnik in morate dobro
poznati Sv. pismo. Povejte mi vender, kateri je naj¬
večji čudež v Sv. pismu?* — «Gospod častnik,*
odgovori župnik, «bodite tako prijazni in govorite
o čem drugem. Za ta kratki čas, kar bova tu
skupaj, res niso taki pogovori.*

A častnik zahteva, naj župnik pove svoje
mnenje. Ko pa župnik vedno le molči, reče
častnik: «No, gospod župnik, pa ga vam povem
sam. Največji čudež v Sv. pismu je, da si Elija,
ki se je v žarečem vozu odpeljal v nebesa, ni
osmodil hlač. Ta čudež,* nadaljuje častnik saino-
svestno, «je največji izmed vseh. Vidite, da je
častnik bolj zveden v Sv. pismu nego vi.* —
«Prav govorite, gospod častnik,* pravi župnik,
«in prav rad se dam poučiti od vsakoga. Pa v
tem trenutku sem se spomnil še večjega čudeža,
kot je ta, in proti njemu je vaš prava malenkost.*

142

«In kateri bi neki bil?» vpraša častnik
radovedno.

«Da je za časa Bileama osel govoril, ko ga
vender nihče ni vprašal.»

18. Kakor sera tako tja.

Kardinal Campegi se zaplete z modenskim
vojvodo v prepir. V prepiru oponese vojvoda
kardinalu, da je bil njegov oče preprost svinjski
pastir. — «Istina!» odgovori kardinal, «pa ko bi
bil vaš oče tudi svinjski pastir, iz vas ne bi bilo
nikdar kaj boljšega.»

19. Jednaka mera.

Slavni bogoslovec Strigelij je bil dolgega in
močnega života. Ko ga nekdaj povabijo na kraljev¬
ski dvor, začno se nekateri dvorniki ž njim šaliti.
Ko smešijo tudi njegovo telesno velikost in jakost
ter mu nekdo reče, da bi bil izvrsten mlatič, prime
ga Strigelij za roko in mu de prav uljudno: «Da,
če sem mlatič, držim sedaj pač cepca v roki,->

20. Neuka dostojanstvenika.

Maršal Villeroi, namestnik francoskega kra¬
ljeviča Ljudevita XV., je imel zelo grdo pisavo.
Nekdaj pošlje pismo kardinalu Andreju Fleuryu,
učitelju mladega kralja. Ker pa Fleury ni mogel
prečitati tako slabega pisanja, naprosil je maršala,
naj mu izrazi svojo željo jasneje.

Ko mu maršal pošlje še drugo prav tako
grdo pisano pismo, odgovori mu Fleury: «Kakor

143

prvega, tako tudi vašega sedanjega pisma ne morem
prečitati. Zato bi vas prosil, da rešiva čast naju
obeh, da mi ne pišete nič več —• zakaj sicer
poreko: Kralj ima namestnika, ki ne zna pisati,
papež pa kardinala, ki ne zna čitati.»

21. Dobro odgovoril.

Napihnjen filister, velik sovražnik duhovščine,
hoče v družbi navzočega župnika podražiti in reče
med drugim: «Ce bi imel neumnega sina, moral
bi biti duhovnik.* Župnik pa odgovori: «Vaš
dobri oče so bili pač drugih mislij.*

22. Menih in protestantovska duhovnika.

Menih se snide v krčmi z dvema protestan-
tovskima duhovnikoma, ki sta imela tudi svoji
soprogi s seboj. Daši nejednake vere, spoprijaznili
so se vender kmalu. Jeden protestantovskih du¬
hovnikov bi se bil rad nekaj pošalil ter je ukazal
v kuhinji, naj jim za večerjo prineso štiri jere¬
bice. Ko pride jed na mizo, naprosi duhovnik
meniha, naj razdeli jerebice, češ: «Ker mora
razdeliti štiri jerebice med pet oseb, zase morda
ne pridrži nobene.* Menih, ki precej spozna na¬
stavljeno past, razdeli jerebice tako-le: Nabode
jerebico na vilice, obrne se k duhovniku na desni
in reče: «Vi gospod, vaša gospa in ta jerebica
ste trije.* Potem nabode drugo jerebico, obrne
se k duhovniku na levi in pravi: «Vi, gospod
pastor, vaša soproga in ta jerebica ste tudi trije;*
in naposled reče: «Dragi prijatelji! Jaz in te dve

144

jerebici, ki sta še ostali, smo tudi trije. Mislim,
da je ta razdelitev, po tri in tri, najboljša.»

23. Papež.

Župnik nekega mesta pride v krčmo. Za
mizo je pri kupici vina zbranih mnogo urad¬
nikov in meščanov. Med njimi je tudi protestan-
tovski kupec, ki ima psa po imeni «Papež.» —
«Papež, Papež!» klical ga je, »pridi k meni,
dobiš kruha.» Navzoči katoličani vprašajo žup¬
nika: «Steli slišali, kako je ime psu?» — «Slišal,»
odgovori župnik.

«Pa trpite kaj takega?» vprašajo oni. »Ali
ga ne boste zavrnili?*

«Cernu neki?* pravi župnik. — «To je ne-
umevno,» menijo zopet drugi.

«To je prav lahko umevno,* de župnik.
«Mi katoličani imamo v Rimu svojega papeža.
Ce pa oni gospod misli, da je ta ,papež' pod
mizo za njegovo cerkev dober, kaj nam do tega?*

24. Papež Leon X. in alhimist.

Alhimist* je posvetil spis, v katerem je trdil,
da zna zlato delati, papežu Leonu X., češ, da
ga ta bogato obdari.

Leon X. pa mu pošlje samo veliko vrečo s
tem-le pismom: «Dragi gospod! Ker ste tako pre¬
brisani, da znate zlato delati, ne potrebujete dru¬
gega nego vreče, v katerih ga boste shranjevali.*

* Alhimisti so poskušali iz navadnih rud delati zlato.

145

25. Ne skrbite za jutri.

Graščak povabi domačega župnika na ko¬
silo. Po končanem izvrstnem kosilu vzame župnik
še dva pečena goloba ter si ju vtakne v žep.
«Gospod župnik,* pravi graščak, «vi ne živite
po svojih naukih; vedno pridigujete: Ne skrbite
za jutri, a sedaj jemljete goloba s seboj!« —
«Prav zato, da mi ne bo treba skrbeti za jutri,«
reče župnik, «ponesem ta goloba domov.*

26. Duhovnik in odvetnik.

Sešla sta se duhovnik in odvetnik. Odvetnik
vpraša duhovnika, da bi se ž njim pošalil: «Ko
bi se duhovnik in hudič pravdala, kaj menite,
kdo bi dobil pravdo?« — «Gotovo hudič,» od¬
govori duhovnik, «saj ima vse odvetnike za seboj !»

27. Pot v nebeško kraljestvo.

Župnik si je dal pred župniščem poravnati
cesto ter je tudi sam pomagal pri tem delu. Ple¬
menit gospod, prišedši tja, reče župniku zaničljivo:
«Kakor vidim, popravljate cesto, ali to ni pot
v nebeško kraljestvo.« — «To seveda ni, častiti
gospod,« odgovori župnik, «ker bi bilo res veliko
čudo, da vas vidim na nji.*

28. Dobro so si izmislili.

Očetje frančiškani v tridentskem samostanu
na Tirolskem so minulo leto zapazili, da jim nekdo
na vrtu krade grozdje in sadje. Da bi ujeli tatu,

10

146

potegnejo nekega dne okolo in okolo vrta tanko
vrvico, katere jeden konec navrnejo v sobo ter
privežejo ob njo zvonček.

Komaj ugase zvečer luč, že se oglasi zvonček.
Očetje steko na vrt in zasačijo tatu. «Ce hočeš
jesti frančiškansko grozdje in sadje, nosi tudi
znamenje frančiškansko! > reko mu ter ga od¬
vedejo v refektorij, posade ga na stol, in frater
brivec mu napravi na glavo lepo in veliko —
tonzuro. Nato ga izpuste.

Drugi dan se je zdelo nekemu čevljarju v
mestu čudno, zakaj dela jeden njegovih pomoč¬
nikov pokrit. Na vprašanje, zakaj se ne odkrije
v sobi, pravi pomočnik, da ima silen nahod. Ko
mu pa mojster navzlic ugovoru sname klobuk,
ugleda na glavi najlepšo frančiškansko tonzuro!

IX.

Iz zdravniškega življenja.

1. Osepnice staviti ne pomaga nič.

«Jaz nikakor ne verjamem, da bi osepnice
staviti kaj pomagalo!* pravi trmast kmet zdrav¬
niku. «Prav lani ste stavili mojemu Mikcu osep¬
nice, a drugi dan je padel skozi okno in pri tej
priči obležal mrtev!*

2. Kmetovalca.

Zdravnik Mazovič pokliče tesarja, da bi mu
popravil plot okolo vrta. Komaj prideta na vrt,
zapazita, da gori bližnja vas. «Tam meni pšenica
cvete!* vzklikne tesar ter skoči čez plot, da bi
bil prej pri ognji. V naglici pa se spotakne,
pade ter si zlomi nogo. Mirno odgovori zdravnik:
«Moja pa je že zrela.*

3. Če se le prav rabi.

«Da, gospod Smučiper, kakor rečeno, da
sem tako dobro rejen, zato moram zahvaljati
jedino le Kevalento arabico!*

10 *

148

Smučiper: «To mi je neumevno! Mene je
ta budalost šele bolj posušila!»

«To je pač niste prav rabili! Prava uporaba
je: Vzemi štiri grame ,Revalente arabice', pre¬
cejšen kos pečenke s krompirjem ter zalij oboje z
litrom dobrega rdečega vina! Stori to vsak dan
dvakrat in čez šest mesecev se boš čudil na¬
sledkom !»

4. Osličje mleko.

Nekaj mladih gospodkov se je prepiralo,
čemu je osličje mleko. Ta trdi to, drugi drugo;
nazadnje reče jeden, da je osličje mleko naj¬
boljše zdravilo zoper sušico. Ker mu drugi tega
ne verjamejo, sklenejo pisati slavnemu profesorju
na vseučilišči v B. ter ga naprositi, da razsodi
in pove, čemu je osličje mleko. Skoro dobe ta-le
odgovor: «Za mlade osle N

5. Kaj početi?

A: «Premili prijatelj! Zdravnik mi je pre¬
povedal vino, pivo, žganje in tobak! Zjutraj naj
pijem le mleko i. t. d. Kaj naj počnem ?»

B: «Ej, drugega zdravnika si poišči!*

6. Bolje trpeti nego plačati.

Kmetič pride k zdravniku in ga naprosi, da bi
mu izdrl zob. Zdravniški pomočnik je bil jako
neroden človek ter je potegnil namesto jednega
zobu dva. Kmetič je bil zelo žalosten in se ni
dal utolažiti zaradi izdrtega zdravega zobu.

149

Pomočnik ga tolaži in mu reče naposled: « Pomirite
se oče in molčite; zakaj če zve moj gospod,
da sem vam izdrl dva zoba, plačate za oba!» —
To kmeta utolaži, da takoj plača za izdrti bolni
zob ter naglo odide.

7. Kako se godi vdovcu.

Zdravnik-vdovec reče dekli: «Lenčka, meni
se zdi, da je perica prinesla precej menj perila
nazaj, nego sem gaji  dal!»

Lenčka: «Saj ste si vender zapisali, kaj in
koliko ste dali prat!*

Zdravnik: «Ne, nisem si nič zapisal!*

Lenčka: «0 jejmine! Pa imate zunaj na
deski zapisano, da ste ,praktičen'  zdravnik!*

8. Nezmotni recepti.

V društvu je trdil zdravnik L., da še ni
zapisal nobenega recepta, ki ne bi bil pomagal. —
«To ni mogoče!» ugovarjajo nekateri. — «Uverjam
vas na svojo čast!» odgovori zopet zdravnik, «če
niso pomagali mojim bolnikom, pa so pomagali
meni in lekarju.»

9. Dobro priporočilo.

Zdravnik: «Kaj vam ,fali‘?»

Zena: «Denarja, gospod doktor! — Lepo
prosim, dajte mi goldinar, in razglasila bom
povsod, kako hitro ste mi pomagali.*

150

10. Pogovor na cesti.

Tinček: «Kam pa tako hitiš, Gregec?*

Gregec: «Po zdravnika; žena moja rni nič
kaj ne ugaja.*

Tinček: «Počakaj, Gregec, grem tudi s teboj;
moja žena mi že dolgo ne ugaja.*

11. Kako človek zboli.

Janeza trese huda mrzlica, in zdravnik ga
vpraša: «Kaj si pa storil, da si nalezel to bolezen?*
Janez odgovori: «Glejte, sanjalo se mi je o mastni
svinjetini z zeljem, katero sem bil pojedel vso sam;
a svinjetina je bila menda pregreta, zakaj odkar
sem se vzbudil, bolan sem na smrt.*

12. Čuden zdravnik.

Potnik zboli v gostilni ter pošlje po zdrav¬
nika. Takoj pride nekdo v sobo. «Ali ste vi
zdravnik?* vpraša bolnik. «Da, kaj vam je?» —
<Zelo sem bolan!* — «Ali ne morete nekoliko
vstati?* — «Ne!» odgovori bolnik. «Kaj, tudi v
sobi ne?* — «Ne, niti v sobi si ne upam vstati!*
— «No, to je izvrstno!* reče tujec, vzame pot¬
nikovo uro in denarno listnico ter odide.

13. Brezplačno.

A: «Za Boga, kakšen si po lici! Kdo te je
tako razmesaril?*

B: «Ej, z ranocelnikom sva se stepla.*

151

A: «Pa si ga vender zatožil?»

B: «Zakaj neki? Saj mi je rane brezplačno
zašil!»

14. Nevarno.

Zdravnik, poklican k bolniku, zapazi majhno
rano ter ukaže, naj hitro odpošlje hlapca v lekarnico
po mazila. Bolnik se ustraši in reče: «Oh, za Boga,
gospod, mislim, da še ni tako silno nevarno!»
— »Silno nevarno je,» odgovori zdravnik; «zakaj
če hlapec ne prinese hitro mazila, pa se rana
zaceli že prej.»

15. Žeblji v krsto.

Zdravnik: «Mihec, Mihec! Že zopet pri
vinu! Ali ti nisem vina strogo prepovedal, ker
je vsak liter, katerega popiješ, žebelj več v tvojo
krsto ?»

Mihec: «Oj, gospod zdravnik, jaz vina ne
morem pustiti! Mislim si: Jeden žebelj več ali
menj v krsti mi je po smrti pač jedno, najsi bo
krsta polna žebljev kakor jež bodic!*

16. Težko vzdigovanje.

Zdravnik: «Od česa si to dobil, da se tako
treseš?»

Bibla: «Preveč sem vzdigoval!»

Zdravnik: «Kaj si vzdigoval?*

Bibla: »Polne litre!«

152

17. Vesten bolnik.

Zdravnik: «No, Florijanček, ali si me slušal
ter si opustil krčmo?*

Florijanček: «1 seve, gospod! Vino mi tekne
tudi doma prav dobro!®

18 Jedini pomoček.

Ko je bil slavni zdravnik Hufeland nekdaj
poklican k bolnici, ki je besedičila tako mnogo,
da zdravnik nikakor ni mogel do besede, rekel
ji je: «Pokažite jezik!* Ko ga bolnica sramež¬
ljivo nekoliko pokaže, reče ji zdravnik: «Ne tako
malo, milostiva gospa, ves jezik hočem videti!*
Ko bolnica pomoli ves jezik iz ust, reče Hufe¬
land: «Tako, zdaj ga pa primite in držite,

dokler ne preiščem, kakšno bolezen imate!*

19. Šele prvi.

Zdravnik je nekje stavil osepnice. Ko je
delo že skončal ter pospravljal orodje, odprla so
se zdajci vrata in v sobo je stopila žena z jedno-
letnim otrokom v naročaji. Nejevoljen reče zdravnik:
«No, ta je menda vender zadnji?* — «Oh, gospod
doktor,* odgovori žena sramežljivo, «šele prvi!»

20. Zdravilo za hude žene.

Bila je nekdaj hudobna, jezava žena, ki je
svojega moža tako dolgo dražila z ostrim jezikom,
da jo je do dobra pretepel. Zena, katera ni po-

153

mislila, da provzročuje vse to sama s strupenim
jezikom, gre nekega dne k slavnemu zdravniku
ter ga naprosi, naj ji za Boga da zdravila zoper
moževo divjanje. Zdravnik takoj spozna, kakega
zdravila ji je treba. Vzame torej stekleničko na¬
vadne vode ter jo da ženi z naročilom, naj vselej,
kadar se moža loti togota, vzame polna usta tega
zdravila ter je ima tako dolgo v ustih, da se
možu jeza zopet poleže.

Ker je žena vestno izpolnjevala ta nasvet, ni
dobila od tega časa od svojega moža ne samo
nobenega udarca, ampak tudi nobene neprijazne
besede. Za to zdravniku ni bila ne le prav hva¬
ležna, nego mu je prinesla tudi lep dar.

21. «FIajštri.»

Mož je imel ženo, ki se mu je nalašč nare¬
dila bolno in rekla: «Ej, ljubi moj Jurij, pojdi
k zdravniku in prinesi mi ,flajšter'!» — Mož
takoj odide k zdravniku in reče: «Gospod dohtar,
flajšter, flajšter!* Ta pa je mislil, da ga ima
Jurij za flajšter in ga ploskne za vsako uho jeden-
krat. Jurij se obrne in gre domov. Zena mu
precej reče: «Jurij, ali si dobil flajšter?* Mož ji
odgovori: «Dobil sem in prinesel dva* ter poči
ženo za uho. Žena sedaj brž zdrava skoči kvišku,
Jurij pa se vrne k zdravniku.

Ko ga ta ugleda, nasmeje se mu: «No, Jurij,
ali sta pomagala flajštra?* — Jurij: «Gospod,
dobro sta pomagala, pa še obeh niti porabil nisem,
jednega prinašam nazaj.* —• Keksi ploskne prav
živo zdravnika za uho in odide.

154

22. Na rokali me nosijo.

Zdravnik pride k bolniku ravno, ko ga pre¬
našajo iz postelje v posteljo. "Kako je kaj, pri¬
jatelj?* vpraša ga zdravnik. «Prav dobro,» od¬
govori bolnik. «Kakor vidite, nosijo me še vedno
na rokah!»

23. Tekne mu.

Zdravnik: «Ali vam tekne jed?*

Bolnik: «1, če imate ravno kaj pri sebi,
gospod zdravnik, pa bi že jedel!*

24. Kmetska ošabnost.

Zdravnik: »Tako, nate zdravilo za svojega
moža! Dajte mu vsake štiri ure jedno žlico!*

Kmetica: «Oh, gospod doktor, saj mu jo
lahko dam vsake pol ure. Nismo, hvala Bogu, tako
ubožni, da bi si že zdravil ne mogli kupovati!*

25. Srečno odnesel.

Zdravnik pride kakor navadno zvečer v bol¬
nico ter vpraša strežnika: »Koliko jih je umrlo
danes?* — »Pet jih je zaspalo v Bogu!* od¬
govori strežnik. — »Saj sem vender šesterim
bolnikom zapisal zdravila,* pravi zdravnik, «kaj
je s šestim?* — «Ta ni hotel izpiti zdravila, ta
še živi! * odreže se strežnik.

26. Ne zaupa.

Gizdalin: «Gospod doktor! Poslal sem sicer
po vas, a odkrito vam povem, da nič ne zaupam
sedanjemu zdravilstvu!*

155

Zdravnik: «Nič ne de! Osel tudi ne zaupa
živinozdravniku, a ta mu venderle pomaga!«

27. Dobra tolažba.

Bolnik: «Ali res ozdravim, gospod doktor?«

Zdravnik: «Gotovo, gospod! Zakaj izmed
sto ljudij, kateri imajo to bolezen, ozdravi le
jeden! Zdaj pa mi jih je, kakor vidite tu-le iz
mojih zapiskov, umrlo že 99, tedaj vi ozdravite!«

28. So li raki zdravi?

Gospa: «Gospod doktor, so li raki zdravi?«

Zdravnik: «Gotovo, milostiva gospa! Vsaj
k meni še ni prišel nobeden po zdravila!«

29. Sami ne jemljemo zdravil.

Mlad zdravnik sedi pri postelji 30letne go-
spice ter potrpežljivo posluša dolgočasne tožbe o
nje bolezni. Ko gospica konča, reče ji zdravnik:
«Vaše bolehanje ni prav za prav nikakeršna bo¬
lezen, nego le neko neprijetno nervozno stanje.
Omožite se, in takoj se poleže!« — Gospica neko¬
liko pomisli, potem pa reče: «Da, prav govorite,
gospod zdravnik! Storila bom, kakor mi svetu¬
jete! — Kaj v  ko bi me vzeli vi?« — Zdravnik
odgovori: «Zal mi je, gospica, da tega ne morem
storiti! Mi zdravniki zdravila sicer zapisujemo,
a sami jih ne jemljemo!«

30. Migljaj.

Bolnik (rekonvalescent): »Gospod doktor!
Ali bi mi škodovalo, če bi se česa ustrašil?*

Zdravnik: »Seveda bi vam škodovalo!*

Bolnik: »Tedaj pa prosim, da uravnate račun
po tem!»

31. Na dobičku.

Ljubljanski trgovec K. se je odpeljal po
opravkih na Dunaj. Predno opravi tam svoje
posle, zboli prav nevarno. Ko čez štiri tedne
zopet ozdravi, dobi od zdravnika prav »slan*
račun. Ko račun dlje časa pregleduje, vpraša
ga zdravnik: »Ali niste zadovoljni ž njim?*
— «0 prav zelo!» pravi trgovec. «Preračunil
sem ravnokar, da bi bil moral doma v Ljubljani
ležati za ta denar pet let v postelji, tukaj na Du-
naji pa sem odslužil to, hvala Bogu, že v štirih
tednih !--

32. Moč blejske kopeli.

Bolehna gospa s Koroškega pride na Bled
zdravja iskat. Ko ugleda opoldne pri kosilu jako
krepkega moža, nagovori ga in vpraša: »Ali ste
vi tudi zaradi zdravja tu?»

«Da*, odgovori gospod. »Vidite, ko sem
prišel semkaj, bil sem tako slaboten, da si še
misliti ne morete. Niti hoditi nisem mogel, zakaj
kosti so mi bile mehke kakor testo, o mišicah
kar ni da bi govoril!*

«Oh, ljubi Bog,* reče gospa, »in potem ste
se tako okrepčali?*

157

«Od prvega dne, odkar sem prišel semkaj!
Pomislite, da tedaj nisem imel nobenega zobu,
da nisem mogel govoriti in da si od same sla¬
bosti nisem mogel kar nič pomagati!*

■In kaj vam je pomagalo tu?» vpraša gospa

dalje.

«Spanje, dobri zrak, kopanje in mleko —
nič kot mleko, drugega moj želodec ni mogel
prebaviti!»

«In to vam je pomagalo?* nadaljuje gospa.
«Kakor vidite! Udje so se mi okrepčali,
mišice so se razvile, zobje so vzrasli in glas sem
dobil naposled tak, kakor ga slišite!*

«Čudno, čudno! Biti ste morali strašno slabi,
ko ste prišli semkaj?*

«Res je; tehtal sem le tri kilograme. Tu na
Bledu sem namreč — porojen!*

33. Vzhodni veter.

V vas na Gorenjskem pride tujec, ki bi se
bil rad za nekaj tednov naselil ondu, da si v
zdravem zraku okrepča potrto zdravje. Vpraša
kmeta, pri katerem je najel stanovanje, ali je
kraj zdrav in kakšen veter piha navadno tukaj.
Kmet odgovori, da je kraj jako zdrav, sosebno
ker piha skoro vedno le vzhodni veter. Gospod
se ozre ter vidi, da je dim, ki se vali iz dim¬
nika, obrnjen proti vzhodu. Zato reče: «Glejte,
oče, še danes piha od zapada in ne od vzhoda!»
— «Da,» odgovori kmet, »danes je ravno na
poti n a z a j!»

158

34. Drug drugemu.

Zdravnika so povabili na kmetske gosti. Bili
so vsi prav Židane volje; sosebno je godec Cene
kratkočasil vse goste s svojimi šalami. Po raznih
govoricah so se začeli meniti tudi o nebesih.
Zdravnik vpraša Cenca: «Kaj misliš Cene, ali
je kateri godec v nebesih?»

Cene raztegne usta nekoliko na smeh, po¬
gleda drobno izpod kosmatih obrvij in odgovori:
«Ne vem, gospod doktor! Vender pa govore, da
se je bil nekdaj jeden napravil tja gori, pa da
je na poti obolel in da so mu poslali v nebesa
po zdravnika, ker je bilo na zemljo predaleč, pa
da v nebesih ni bilo dobiti nobenega zdravnika!*

35. Zbirka domačih zdravil.

Če zobje boie.

§ 1. Zakuri v železno ognjišče, vzemi po¬
žirek vina ali vode v usta ter sedi nanje. Kadar
zavre voda v ustih, izgine bolečina v zobu.

Ljudje, ki imajo slamo v glavi, ne smejo
rabiti tega recepta — vnela bi se lahko v glavi
— za take ljudi imam ta-le recept:

§ 2. Vzemi požirek mleka (ne kislega, ampak
kuhanega) in obračaj glavo, dokler se ti ne na¬
redi «puter». Seveda je to pri kuhanem mleku
jako težavno ter traja dolgo časa, a uspeh je gotov.

Ce glava boli zaradi vrtenja, pomagaš si
lahko s tem, da deneš glavo čez noč v škaf z
mrzlo vodo napolnjen — zjutraj je kri dovolj
ohlajena.

159

§ 3. Poleti, kadar solnce pripeka, daj si ob
poldvanajsti uri izdreti zob, pusti ga dve uri
na vročem kamenu in bolečina v njem izgine.

Ce bole zobje bolj na gorkem nego na mrazu,
priporoča se to-le:

§ 4. Raztolči mero «pehtrana*; raztopi mila,
prilij kisa in nekaj nagelnovih žebic. Vse skupaj
zmešaj in namaži čeljusti — v treh tednih, če
ne prej, neha te zob boleti.

Ce pa bole zobje bolj na mrzlem nego na
gorkem, dobro je to:

§ 5. Vzemi limbergerja, pehtrana, kalam-
fonije, nagelnovih žebic in fijolnega olja, skuhaj
vse v litru hudičevega olja in izpij — nikdar
več te ne bo zob bolel.

§ 6. Raztolči belih lilij korenine, prilij vode,
v kateri si kuhal makarone, in drži to pod nos.
To oživi čeljustne živce.

Zobe brez klešč dreti.

§ 7. Vzemi v lekarnici armonike, raztolči figovo
perje (tudi star riškonto je dober) in pehtrana,
vse pomešaj, da se naredi «ženft», in namaži s
tem zob. Dvajset let po smrti ga gotovo izgubiš.

Črne zobe zopet bele «narediti».

§ 8. Vzemi v lekarnici opia festis, zmešaj to
med vodo, prilij aqua renegatis in namaži zob
— takoj se obeli. S to tekočino umiješ celo za¬
morca.

160

§ 9. Rožmarin tudi kasne, ako ga raztolčeš
in mu primešaš pehtrana; oboje zavij v svilen
robec in ž njim drgni zob.

Da preženeš * krofa.

§ 10. Vzemi rdeče metilke in repičnega perja,
raztolči oboje s pehtranom in naredi «flajšter», s
tem obeži «krof», in takoj izgine.

§ 11. Vzemi razbeljeno železo, deni sol in
gobo nanje in drži v roki, da se ti pod krof kadi.

Takoj izgine — goba in sol.

§ 12. Vzemi v lekarnici lopatke in mire, po¬
tem nekaj galbate, naredi podmet, namaži to na
«čifutski» časnik in obeži krof. S krofom izgine
tudi časnik.

§ 13. Za oči.

(Glej § 22.)

Za težko sapo ali naduho.

§ 14. Vzemi redkev in «našpikaj» jo s čme-
rikovo korenino, kakor se zajec «našpika» s sla¬
nino, pojej potem redkev, čmeriko pa zavrzi. To
pomaga.

§ 15. Pojdi v davčni urad in plačaj davke;
takoj boš dihal lože.

O bolezni na piučah.

§ 16. Vzemi lastavično gnezdo, skuhaj ga
na mleku in to izpij. To je dobro.

§ 17. Vzemi trepotca za jedno pest, raztolči
ga med pehtran in jedno žlico Frankote cikorije,

161

vzemi četrt kilograma mila, zmešaj vse in na¬
maži s tem — pluča. Skoro ti bo dobro — na
pokopališči.

§ 18. Vzemi sladkega janeža in fajgeljno-
vega semena, potem kilogram «kapleha ali pli-
breka», skuhaj vse skupaj in — vrzi na gno¬
jišče. To pomaga.

Za kašelj.

§ 19. Naberi tistih polžkov, ki se drže skal,
skuhaj jih na litru vina, da se raztope, in to izpij.

Kadar koga kolje, to je «madron».

Za to bolezen je najbolje:

§ 20. Hrastov les na vinu skuhati, primešati
šnefovega semena in «paradišholca» in s tem nama¬
zati trebuh — škodovalo ne bo.

Za želodec.

§ 21. Za želodec je najbolje, jesti pečene
piške, pečenko s solato, klobase i. t. d.

§ 22. Za jezik.

(Glej § 13.)

Kadar trebuh boli.

§ 23. Češenj skuhaj na vinu in zmešaj vmes
korijander, šentjanževe korenine, fengel in jelenov
rog ter namaži — vrata. To gotovo pomaga.

li

162

Kadar od mraza glava boli.

§ 24. Skuhaj pol kilograma boba in češnja,
zmešaj oboje med olje, namaži sence in srce —
pa boš videl mirakel.

S tem sem na kratko popisal zdravila zoper
najnavadnejše bolezni. Pripravljen sem trpečemu
človeštvu še dalje pomagati s svetom in dejanjem.

Dr. Lapanensis,
Hidria, št. 57.

X.

Iz pravniškega življenja.

1. Izjema.

Redar: «Stojte, gospodje, ujeti ste! Neveste
li, da je župan šele nedavno ostro ukazal, da je
ponoči mirno hoditi domov?«

«Res je, gospod redar, pa mi ne gremo
domov, ampak v drugo krčmo!«

2. Gog je gog.

«V imeni postave ste ujeti!« — »Zakaj?
Zakaj?« — «Ker ste demagog* in še baje jeden
izmed prvih — gospodje tam pri mizi so mi vse
povedali!« — »Pedagog,** ljubi mož, pedagog!« —
»Eh, kaj! Gog je gog — le z menoj v ječo!«

3. Svoja fara.

Orožnik pride v vas in zaloti berača, ki se
mu ne zdi domač, ampak iz tuje fare. Stopi k
njemu in ko zve, da res ni doma v tej vasi, ukaže

* Voditelj = kdor podpihuje ljudstvo.

** Vzgojitelj = učitelj.

tl*

164

mu ostro, rekoč: «Ali ne veš, da moraš ostati
doma? Poberi se takoj v svojo faro!» — <Oj,
ljubi moj gospod!* reče berač, «ko bi imel svojo
faro, nikoli bi tukaj kruha ne prosili*

4. Imenitno potrjilo.

Nekje je moral vaški župan spisati hlapcu
poslovsko knjigo. Ko pri osebnem opisovanji pride
do odstavka: «Nos*, pripiše na kratko: «Ga ima!-

5. Najstarejši ljudje.

V vasi so urejali meje nekega zemljišča;
pogrešili pa so potrebne dokazilne listine. Torej
so vpraševali najstarejše ljudi v vasi, ali se
spominjajo iz mladih let česa, kar bi jim po¬
magalo rešiti to stvar. Sodnik, kateri je zastopal
tožnika, poklical je župana in ga naprosil, naj
mu imenuje najstarejše ljudi iz vasi. Zupan mu
odgovori: «Gospod, prav žal mi je, da vam ne
morem ustreči, ker najstarejši ljudje v naši vasi
so že vsi pomrli. Kako bi jih poklical torej za
priče?*

6. Nadležen spremljevalec.

Tujec gre na mestni vrt, kamor ni bilo do¬
voljeno jemati psov s seboj. Takoj prihiti redar in
se zadere nad tujcem: «Ali ne veste, da ne smete
jemati psa s seboj na vrt?» — Tujec se ogleda
in vidi, da res neko ščene hodi za njim, zato
reče: «Ta pes ni moj!* Redar ga zavrne, rekoč:

165

«Ali pes vender hodi za vami!* Tujec pa se
odreže: «Vi tudi hodite za menoj, pa niste moji!®
Redar povesi oči in odide.

7. Potrjilo.

Birič, ki je pobiral zaostale davke, ni dobil
pri Vrabiči nič denarja, pač pa dolgo vrsto raz-
žaljivih psovk. Zato pošlje birič potem to-le pisano
obtožbo sodišču: «Kmet Vrabič me je imenoval
oderuha, sleparja, bedaka i. t. d., kar tu v dokaz
resnice potrjujem s svojeročnim podpisom. »

8. Kako se dobi ženin.

Kmetsko dekletce nekje na Nemškem bi se
bilo rado omožilo. Gre torej vprašat, koliko bi
stala poroka. <- D ve marki!» odgovori dotični
uradnik (tam je namreč uvedena civilna poroka).

«Toliko torej velja to!» pravi dekletce, «a kdaj
moram priti?® — «V četrtek ob desetih!® pravi
uradnik.

Natanko ob določeni uri pride nevesta, sicer
sramežljiva, a vender pogumna, opravljena v sva¬
tovsko obleko z zlato verižico okolo vrata in v
najličnejših novih čeveljčkih. Uradnik ji ponudi
stol, in oba čakata. ženina — toda tega ni od
nikoder. Naposled vender vpraša uradnik ne¬
vesto: «1, kje imate vender ženina?® — »Že¬
nina?® začudi se dekle, < no, mislila sem, da vse
to dobim tu za dve marki!®

166

9. Skrben župan.

Nekje so hoteli uravnati vaško cesto. Na¬
prosijo zemljemerca, da bi jim izmeril novo cesto.
Ta se takoj loti dela, izmeri cesto ter zazname-
nuje s količki, kod bi držala nova cesta. Ko v
soboto zvečer konča svoje delo, reče županu:
«Zupan, zdaj pa skrbite, da do ponedeljka nihče
ne ukrade kaj količkov!® — «Ne bojte se, gospod
zemljemerec; skrbel bom, da ne izgine nobeden!«

Ko v ponedeljek zemljemerec zopet pride,
ne najde nobenega količka več. Začuden vpraša
župana, kje so. Ta mu odgovori: «Da jih nihče
ne bi pokradel, popipal sem takoj v soboto zvečer
vse ter jih shranil v klet!«

10. Preklic.

V krčmi so imeli silno surovega hlapca.
Nekdaj reče gost: «Ta hlapec je prav tako surov
kakor naš župan!« Ko župan to zve, zatoži gosta,
da mora preklicati te besede. Gost jih prekliče
drugi dan tako-le: «Ta hlapec ni tako surov
kakor naš župan !»

11. Vsi pravijo prav.

Orožnik ujame pretepajoča se potepuha ter
ju odžene pred sodnika. Sodnik veli prvemu po¬
tepuhu: «Povej, kako je bilo?« Ta razloži ves
pretep, in sodnik mu reče: «Da, prav govoriš! *
— Nato se obrne k drugemu zatožencu, da mu
tudi ta pove ves dogodek. Ko zatoženec konča
pripovedovanje, reče sodnik: «Da, prav si storil!«

1G7

Zadi stoječemu orožniku se je ta razsodba zdela
čudna, zato je dejal: *Pa, gospod sodnik, oba
vender nista mogla prav storiti ?» Sodnik mu od¬
govori: <-Da, vi pravite tudi prav!« Reče in
nažene vse tri.

12. Moder maček.

Sodnik: «Ali ste res rekli, da občinski tajnik
Čukec ne zna toliko kakor vaš maček?*

Zatoženec: «Tega nisem rekel! Rekel sem
le, da zna moj maček nekaj več nego tajnik
Čukec, in pri tem ostanem tudi danes; zakaj miši
loviti zna moj maček vender bol je nego tajnik!»

13. Tajitev.

Sodnik: «Ti si gospodarja, pri katerem si
služil, okradel; se li upaš tajiti?»

Zatoženec: «Da, gospod sodnik, če mislite,
da kaj pomaga, že tajim!*

14. Nedolžen.

Sodnik: «Ali ste res rekli, oče Dremota, da
je sosed Kolenec tat in slepar?*

Dremota : «Res je, res, ali jaz, gospod sodnik,
tega nisem rekel!*

15. Mož in žena.

Sodnik: «Veš, Janez, živi vender v ljubezni
s svojo ženo in premisli, da sta mož in žena
jedno telo!»

168

Janez: «Gospod sodnik, to ne more biti;
ker če mene v gostilni pretepajo, tedaj se moja
žena smeje; če potem pretepem jaz njo, pa jaz
nič ne čutim!*

16. Znana ura.

Sodnik: «No, ali ne poznaš te ure, katero
srno našli v tvoji skrinji?*

Zatoženec: «Ne, gospod sodnik, ne po¬

znam j e!»

Sodnik: «Orožnik! Odženite zatoženca zopet
v ječo, da se omeči!»

(Dan pozneje.) Sodnik: «No, ali poznaš

sedaj to uro?*

Zatoženec: «Da, gospod sodnik, poznam jo!»

Sodnik: «Tako je prav, da si se vender
spametoval!»

Zatoženec: *I kako bi je ne poznal, ko ste
mi jo včeraj pokazali!«

17. Že kaznovan.

Sodnik: «Ali ste bili že kdaj kaznovani?*

Zatoženec: «Da, oženil sem se bil!»

18. Čuden izgovor.

Sodnik: «Zakaj ste tako pretepli svojega
prijatelja?*

Zatoženec: «Vidite, gospod sodnik, to je
bilo tako: Midva leživa skupaj v jedni postelji.
Pa se mi je neko noč sanjalo, da sem dobil za
god pečeno gosko v dar; ravno sem si jo raz-

169

rezal ter hotel ponesti bedro v usta, kar se
moj tovariš obrne ter me ob tem vzbudi. To me
je tako razjarilo, da sem ga pošteno naklestil!*

19. Kdo ga je izdal.

Sodnik: «Dokazano je, da si bil tudi ti med
onimi tatovi, ki so okradli trgovca Pirca. Izdali so
te škornji, katere si v naglici pozabil pred vrati!*

Zatoženec: «Gospod sodnik, ne zamerite, pa
to bi si jaz nikdar ne bil mislil o svojih škornjih.*

20. Očitanje.

Sodnik: «To je vender čudno, da ste ukradli
blago, a pustili z denarjem napolnjeno listnico,
ki je ležala tik blaga!*

Zatoženec: «Oh, gospod sodnik, ne očitajte
mi vender tudi vi tega! Saj me je že doma žena
dosti ozmerjala!*

21. Dober zagovornik.

Sodnik: »Zatoženec! Imate li zagovornika?*

Zatoženec: »Svojo ženo sem prignal s seboj ;
ta ima jezik za tri dohtarje!*

22. Zrcalo vesti.

Mlad sodnik staremu črnobradatemu zato-
žencu: «Vaša vest je menda prav tako črna
kakor vaša brada!*

Zatoženec: «Ce je brada zrcalo naše vesti,
nimate vi sploh nobene vesti!*

170

23. Dobro cenil.

Sodnik: »Koliko cenite škornje, kateri so
vam bili ukradeni ?»

Okradenec: «Za nove sem dal 8 gld.; za
dvakratno popravilo sem plačal 4 gld., torej skupaj
12 gld.»

24. Cigan.

Sodnik: «Ti si ukradel kravo! Kaj ne?»

Cigan: «Le vrv, milostivi gospod sodnik;
toda vrv sem vzel le tako mimogrede; da je bila
privezana krava ob nji, tega nisem vedel!«

25. Za dobro ime.

Sodnik: »Zatoženi ste, da ste uganjali razna
sleparstva. Pod imeni Smuk, Novak, Treslek
i. t. d. ste osleparili mnogo ljudij. Zakaj?«

Zatoženec: «Gospod sodnik, svojega  po¬
štenega imena vender nečem spravljati v sra¬
moto!«

26. Poknjen nos.

Pretepač je bil obtožen, da je pri tepeži
tovarišu razdrobil nos. Ko mu sodnik to očita, od¬
govori zatoženec: «Kaj, jaz da bi mu bil razdrobil
nos? Ni mogoče! To je moral že prej imeti
razpoklega!»

27. Dolgočasno.

Sodnik: «Pri preiskavi ste govorili čisto dru¬
gače nego danes.«

171

Zatoženec: »Res, gospod sodnik, a jaz nikdar
dvakrat ne premlevam jednoistega; to je pre-
dolgočasno!»

28. Trmoglavnež.

Sodnik: «Oče Slamnik, vi ste dobili pravdo!*

Slamnik: »Pa rekuriram, gospod sodnik !»

Sodnik: «Zakaj hočete rekurirati, oče, ko
ste dobili pravdo? Ste li blazni?*

Slamnik: «Ne, nisem blazen, a pri višjem
sodišči naj tudi zvedo, da je Slamnik jeden-
krat v pravici!*

29. Da se ne zmoti.

Sodnik: »Ni ti bilo dosti, da si siromašnega
Blaža pretepel, še z nožem si ga sunil!»

Zatoženec: «Da, gospod sodnik, drugače bi
niti ne bil vedel, da mi je bila resnica!*

30. Zadovoljen.

Sodnik: »Sodišče te je obsodilo na štiri leta
težke ječe. Ali se v  pritožiš?*

Zatoženec: «Cemu neki? Vesel sem, da štiri
leta ne bom videl ne sodnika ne orožnika!*

31. Kakor bo.

Sodnik vpraša zatoženo tatico: »Ali si omo-
žena?*

Tatica: «Ne!*

Sodnik: »Si li morda zaročena?*

172

Tatica: »Ne vem!*

Sodnik: »Kako to? Povej razločno.»

Tatica: »Vidite, gospod sodnik, to je tako.
Ženin mi je namreč rekel, da me vzame, če ne
dobim več nego pol leta; če pa dobim več, dejal
je, da me neče čakati tako dolgo. Zato zdaj ne
vem, kaj bi odgovorila!*

32. Lahka volitev.

Sodnik: «Obsojeni ste na štiri dni ali 20 gol¬
dinarjev, kaj vam je ljubše?*

Obtoženec: «Prosim torej 20 goldinarjev.*

33. Še jedno ničlo.

Sodnik reče možu in ženi, ki se hočeta lo¬
čiti : «Zaradi vednih prepirov ločim vajin zakon
za 10 let! Sta li zadovoljna?*

Mož: «Prosim, gospod sodnik, dodajte še
iedno ničlo, da bode vsaj mir za vselej!*

34. Pijano sodišče.

Sodnik: »Priča Dedek, kaj je rekel zato-
ženec, ko ste ga zasačili pri tatvini?*

Priča: «Rekel je, da je pijan!*

Sodnik: «Rad bi zvedel prav njegove be¬
sede. Ponovite jih natanko; saj vender ni rekel:
On je pijan!*

Priča: »Da, tako je rekel!*

Sodnik: «Ne umejete me! Prav njegove
besede bi rad slišal. Menda je rekel: Jaz sem
pijan!»

173

Priča: «Bog ne daj, gospod sodnik, kako bi bil
rekel kaj takega o vas! Bil bi ga tudi takoj —»

Državni pravdnik: «Ne tako! Saj ne ume-
jete vprašanja. Gospod sodnik misli, je li zato-
ženec rekel: Jaz sem pijan!»

Priča: «Vas niti ne pozna! Kako bi bil
torej rekel kaj takega o vas!»

Zagovornik: «Poslušajte, ljubi mož, kaj vas
vprašam jaz. Slavno sodišče bi namreč rado zve¬
delo natančne zatoženčeve besede. Če govori o
sebi, vender ne pravi: on ali mi ali ti. Zdaj
ste menda pač že razumeli, in vprašam vas torej
kot zapriseženo pričo, je li moj varovanec rekel:
Jaz sem pijan ?»

Priča: «Bog ne daj! Vi imate sicer prav rdeč
nos, pa o vas ni zatoženec rekel ničesar! Kaj
pa mislite! Če misli kdo kaj ukrasti, vender si
ne upa trditi, da je vse sodišče pijano!«

35. Dovtipno uradno poročilo.

Sodnik na Ogerskem je dobil dopis višjega
sodišča, naj kot varuh poroča, kaj se je zgodilo
z deveterimi prašički, katerih ne najde nadvar-
stveno oblastvo v izkazu varovančevega premo¬
ženja. Sodnik je odgovoril na kratko: «Svinja je
prašičke požrla!« Nadvarstveno oblastvo ni bilo
zadovoljno s tem pojasnilom ter je naročilo sod¬
niku, naj naznani, kako je to, daje svinja prašičke
požrla. Sodniku se je zdelo to vprašanje bedasto,
zato je poročil nadsodišču: «Svinja je prašičke zato
požrla, ker ni hotela, da bi bili dobili varuha in
bili nadlegovani z nepotrebnimi dopisi!«

174 —

Odgovor na to poročilo je bila kazen: nad-
sodišče je naložilo dovtipnemu sodniku 20 gld.
globe, katere je rad plačal, češ: »Starega sem
pa le razjezil za 100 gld.!»

36. Prijazen nasvet.

Sodnik: «Obsojeni ste na vislice. Bodi vam
to odslej v svarilo!»

37. Med akte.

Ubog kmet stoji pred starim birokratom:
«Milosti vi gospod, prosim, pomagajte mi, dovolite
mi to in to!- Birokrat stoji, kakor bi mu tičal
kol v hrbtišči, in reče: «Niks da, hod’te k no¬
tarju in prinesite pisan ,pitšrift‘!» —Toda kmetu
se pri besedi «notar» zablisne dobra misel; hitro
odgovori: «Milostivi gospod, ne zamerite, tisti, ki
prosi, sem jaz sam, čemu tedaj treba še notarja
in pisane prošnje, saj sem jaz sam tukaj!» Biro¬
krat: «Kaj? Disputieren auch nocb! Hod’te k
notarju in prinesite pisano ,pitšrift‘; vas ne morem
dejati med akte!»

38. Nezadovoljna priča.

Predsednik sodišča: «Orožnik! Privedite pri¬
hodnjo pričo!* (Orožnik odide. Takoj pri vratih
pokaže na predsednika; nato pride nekdo predenj.)

Predsednik: »Kako se pišete?*

Peter: »Peter Zrjav.*

Predsednik: «Koliko let imate?*

175

Peter: «Mislim, da to ravno ne spada sem!»
Predsednik (zakriči): »Takoj povejte, koliko
let imate!*

Peter: «Triintrideset let,»

Predsednik: «Katere vere ste?*

Peter: «Pa gospod predsednik ...»
Predsednik (ga ustavi): «Ce se še jedenkrat
predrznete govoriti vmes ...»

Peter (hitro): »Katoličan sem.»

Predsednik: «Ste li z zatoženeem v sorodu
ali v njegovi službi?*

Peter: «Jaz? — S tem? — Kaj neki mis¬
lite, gospod predsednik!« — (Smeh med poslu¬
šalci prihaja vedno večji.)

Predsednik: «Pustite vsako neprimerno

opazko! Vzdignite roko, da prisežete!®

Peter: «Gospod predsednik, tega pa res ni
treba!* — (Smeh med poslušalci.)

Predsednik (vstane ter divje zakriči): »Dam
vas zapreti, če se še jedenkrat predrznete kaj
ugovarjati. Vzdignite roko in prisezite!»

(Peter vzdigne roko; predsednik narekuje
prisego in Peter govori za njim.)

Predsednik: »Prisezam na živega Boga.»
Peter: «Prisezam na živega Boga.*
Predsednik: «Da povem vse, kar vem.»
Peter: «Da povem vse, kar vem.*
Predsednik: - Da ne zamolčim ničesar, kar
bi utegnilo razjasniti ves ta dogodek.*

Peter: «Da ne zamolčim ničesar, kar bi
utegnilo razjasniti ves ta dogodek.*

Predsednik: «In da bom govoril le čisto
resnico.»

176

Peter: «In da bom govoril le čisto resnico.»
Predsednik: «Amen.®

Peter: «Amen.»

Predsednik: «No, kaj veste torej?»

Peter: «Gospod polkovnik se vam lepo pri¬
poroča in prosi, da bi danes zvečer ob osmi uri
prišli na večerjo k njemu. Tudi srno, katero je
včeraj ustrelil na planini, dobil je že domov.® —
(Glasen smeh med poslušalci.)

Predsednik: «Kaj? —- Niste li priča?®
Peter: «Ne, gospod predsednik! Polkovnikov
sluga sem, in poslali so me, da vas povabim. Ker
vas pa nisem dobil doma, prišel sem semkaj.
Ko sem orožnika vprašal po vas, poslal me je
v to sobo.®

39. Nesrečna salomonska razsodba.

Dva lovca, prej prijatelja in tovariša, se
skregata za lovskega psa, o katerem sta rekla, da
je vreden 50 tolarjev. Vsak je trdil, da ga je" on
izučil, da je torej njegov. Gresta pred sodnika,
in ko ju ta zasliši, reče jima: «Stopita vsak v
drug kot sobe, jaz bom pa psa držal v sredi.
Ko odštejem: ,Jedna, dve, tri 1 ‘  naj vsak psu za¬
žvižga, jaz pa ga izpustim; b kateremu izmed
vaju skoči pes, tistega bode.» Lovca sta bila oba
zadovoljna. Sodnik drži psa. Ko odšteje «tri»,
zažvižgata lovca na vse pretege, on psa izpusti
in pes skoči — skozi odprte duri in zbeži. —
Lovca pa tožita zopet od kraja.

177

40. Druga salomonska razsodba.

V Illinoisu v Ameriki se je na železnici pri-
godila nesreča. Jeden mož je bil ubit, drugemu
je odtrgalo nogo. Vdova ubitega moža in oni jedno-
nogi sta tožila železnico za odškodnino. Sodnik
je vdovi za izgubljenega moža odločil 500 do¬
larjev, onemu, ki je izgubil nogo, pa 15.000 do¬
larjev. Nejevoljna zaradi take sodbe, reče vdova
sodniku: «Ali je to prav, da dobi ta več nego jaz ?
Ali ni življenje zakonskega moža več vredno
nego samo jedna noga?» Sodnik odgovori: «Žena!
Ta mož ne dobi za noben denar druge noge. Ti
pa dobiš lahko drugega moža, ki bo morda še
lepši in boljši, nego je bil ubiti.»

41. Se jedna salomonska razsodba.

V Parizu je pred sodiščem zahteval mož, naj
ga postavno ločijo od žene. «Imate li kaj otrok?*
vpraša ga sodnik. — «Seveda, gospod!* — »Ko¬
liko?* — «Tri; dva dečka in jedno deklico, in
prav zaradi tega sva prišla k vam. Žena moja
zahteva zase dva otroka, toda jaz tudi! • — «Ali
se hočeta tedaj oba zadovoljiti z mojo razsodbo?*
— *Da!» pravita oba. — «Tedaj počakajta, da
bosta imela četrto dete, potem si pa lahko vsak
izmed vaju vzame po dva, in jaz določim, kako
se vama imajo otroci razdeliti!»

Mož in žena sta bila s tem izrekom zado¬
voljna, in sodnik ni cul nič o njiju celi dve leti.
Pri neki priliki sreča sodnik moža na ulicah ter
ga vpraša: <Kako je z ono rečjo?* — «Oh,

12

178

gospod sodnik, zdaj se še ne more govoriti o
ločitvi!» — «Zakaj ne?* — «No, zdaj imava pa
pet otrok!» — »Tedaj počakajta, da vama da
Bog še šestega!* odgovori sodnik ter gre svojim
potem.

42. Še jedna salomonska razsodba.

Čudno razsodbo je izrekel sodnik v Missouriji
v Ameriki. Nekoga, ki ni znal pisati in čitati,
obsodil je zaradi prestopka tako dolgo v zapor,
dokler se ne bi naučil čitati in pisati. Drugega za-
toženca, ki je znal oboje, pa je obsodil, da mora
ostati tako dolgo v zaporu, dokler ne nauči prvega
čitati in pisati.

Cez tri tedne sta oba rešila svojo nalogo
prav povoljno, in sodnik ju je izpustil.

43. Sodnik ne ve, dokler ne najde v koranu.

V Bosni je živel sodnik, katerega sta «raja»
kakor Turek sovražila zaradi lakomnosti in pod-
kupnosti. Bil je to grabljiv Turek, kateri ni ni¬
komur privoščil ničesar.

Nekega dne sedi popoldne v stanovanji, kadi
tobak in srka kavo. V sosedni krčmi so sedeli
kmetski podložniki, in med njimi je bil zvit lisjak
iz bližnje vasi. Bazgovarjali so se o sodniku, kakšen
oderuh je, da se ga sami Turki sramujejo in ne
marajo zanj, tako da mora ves dan sam sedeti
v sobi. Omenjeni lisjak, kristjan, vstane in pravi:

«Moram iti k njemu in ga nekoliko opehariti!*
— «A ko ga opehariš, junače, pa ti damo za vino
in jed!* pravijo tovariši.

179

Lisjak gre k sodniku ter' mu ponižno reče:
»Častiti sodnik! Imel sem zvestega psa, varuha
pri ovcah. Večkrat mi je zapodil zlega volka,
da mi ni naredil škode. Ko mi je pred nekaj leti
volk zopet ugrabil ovco, rekel sem psu: ,Gorov,
ljubi pes, tvoje bodi jagnje, ako ga dobiš iz vol¬
kovih krempljev! 1  In Gorov ga je dobil. — Iz
jagnjeta je vzrasla ovca in dvakrat na leto je
imela mladiče, in Gorov je imel že sedemnajst
glav od nje. Te dni mi je pa Gorov poginil, in
jaz siromak zdaj ne vem, čegave so po pravici
one ovce. Pes nima naslednikov v svojem rodu,
jaz si pa nečem prisvajati tuje stvari. Prišel sem
torej k tebi, slavni sodnik, s prošnjo, da raz¬
sodiš, čegave so po pravici one ovce.»

Lisjak konča, sodnik se zamisli in pravi čez
nekaj časa: «Ne vem, dokler ne najdem v ko¬
ranu!* (Turško sveto pismo.) Vzame knjigo v
roko, išče, čita in potem odgovori: «Ker tvoj
pes Gorov nima naslednika iz svojega rodu, pri¬
padajo po zakonu one ovce meni;  glej, da mi
jih hitro priženeš!*

• Slavni sodnik,* pravi muhasti raja, »ako
mi dokažeš, da si iz rodu mojega  psa  Go¬
ro  v a,  priženem ti ovce precej !» Izgovorivši to,
bil je že tudi iz sobe.

Turek jezen poskoči, razsaja in steče za
rajo. Ker ga je pa sram, da bi Turki kaj
zvedeli in se mu še smijali, vrne se ves jezen
domov in — molči. V sosedni krčmi pa so raje
gostili zvitega soseda.

12»

180

44. Kakor nalašč.

Nekje na Hrvaškem pošlje krojač k pekarju
sušit svinjsko pleče. Pek odreže velik kos z
njega. Ko krojač to vidi, reče pekarju, naj mu
povrne škodo, sicer ga pojde tožit.

Pekar pa steče prej k sodniku in mu da
lepo veliko potico v dar. Krojač pride tožit, in
sodnik zasliši oba. Pekar pravi, da so muhe po¬
jedle toliko mesa. Sodnik torej reče krojaču:
«Ako so muhe storile to, znosite se na muhah;
pobijajte jih, kjerkoli dobite katero!*

Slučajno ugleda krojač zdaj muho na sod¬
nikovem obrazu. Brez pomisleka lopne s pestjo
po sodnikovem nosu, da se mu takoj kri po¬
cedi, in reče: «Kakor nalašč ! Jedna je že tukaj! •

45. Samo jedenkrat.

Hudodelec, katerega so v silnem dežji gnali
iz mesta na morišče, godrnjal je, da mora hoditi
ob takem vremeni. «Ej!» pravi orožnik, «kaj
bi godrnjal, ko ostaneš zunaj, a mi drugi moramo
potem tudi nazaj v takem dežji!*

46. Glolšasti hudodelec.

Krvnik je obešal golšastega hudodelca. Ker
ga pa vrv ni prijela dobro, hudodelec ni obvisel
na vešalih, nego seje izmuznil. «Kaj takega se mi
pa še ni zgodilo!* vzklikne prestrašeni krvnik.
— «Meni tudi ne!» odgovori hudodelec.

181

47. Ubogi grešniki.

Ladovič gre s sinom mimo vešal. «Kakšna
priprava je to?» vpraša sinček. «Na to obešajo
uboge grešnike, da morajo umreti,» odgovori oče.
»Uboge grešnike?* vpraša deček, «kam pa obe¬
šajo bogate?* — Oče Ladovič je tako malo
poznal svet, da temu ni vedel odgovora.

48. Krojač namesto kovača.

V Hrastji so imeli kovača, ki se je bil tolikanj
pregrešil, da ga je sodišče obsodilo na vešala.
Ko to občinski odborniki zvedo, vlože to-le prošnjo:
• Veleslavno sodišče! Zvedeli smo, da ste obsodili
našega jedinega kovača na smrt. Ker imamo v
vasi tri krojače, izmed katerih bi lahko utrpeli
jednega ali dva, prosimo prav ponižno, da obe¬
site kateregakoli izmed krojačev, a kovača nam
zopet izpustite, ker ga ne moremo pogrešati!*

49. Usodni nahod.

Višji državni pravdnik pride v jetnišnico
ter vpraša nekega jetnika: «Kaj je tebe spravilo
v ječo?* Jetnik: «Nahod!» Državni pravdnik:
«Kaj? Nahod te je spravil v ječo?* Jetnik: »Da,
gospod! Imel sem silen nabod in ravno ko sem
lezel skozi okno v notarjevo stanovanje, moral
sem kihniti;  to je vzbudilo gospoda, ki me je
ujel in spravil semkaj !»

182

50. Prav lahko.

Odvetnik pride nekdaj v jetnišnico mari¬
borsko. Ko ugleda med jetniki svojega znanca,
vpraša ga: «Kako pa si ti prišel semkaj?» — «Oh,
prav lahko!* odgovori mu ta. «Našel bi bil sem¬
kaj, ko bi bil tudi popolnoma slep; zakaj gnala
sta me dva orožnika!»

51. Malo upanja.

Jetničar odpuščenemu jetniku: «Upam, da
se ne bodeva več videla tukaj! *

Jetnik: «Tako? Ali vas prestavijo kam
drugam ali greste v pokoj?*

52. Prekanil ga je.

Marovšek stoji z odvetnikom pri novem plotu,
narejenem okolo vrta, in reče: «Vidite, gospod
doktor, zdaj je ta hudobni sosed venderle dal
napraviti plot. Saj veste, kako so hodile skoz
prejšnji razdrti plot vedno njegove kure na moj
vrt ter tu razkopavale?*

Odvetnik: «In zdaj ste ga brez pravdanja
pripravili, da je postavil plot?»

Marovšek: »-Nisem imel nobenih potov in tudi
ne več troškov nego kakih 30 jajec. Ker se je sosed
mojim pritožbam vedno le posmehoval, pošiljal
sem mu vsak dan po pet jajec, rekoč, da so jih
znesle njegove kure na mojem vrtu. Ko mu
potem nekaj dnij nisem poslal nobenega več, bil
je plot v osmih dneh narejen!«

183

53. Modrost v žepu.

Dva odvetnika, prvi čez mero velik, drugi
čez mero majhen, sta se prepirala prav resno. V
prepiru reče velikan malemu: «Kaj bi se repen¬
čili, saj vas lahko vtaknem v žep!> Brzo mu
odgovori mali: «No, potem boste imeli v žepu
več modrosti nego v glavi! »

54. Dobljena pravda.

Odvetnik: « Dobro, da vas najdem! Oj, vi
srečni človek, objemite me!*

Klijent: «Zakaj, gospod doktor?*

Odvetnik: «Le moji bistroumnosti se zahvalite,
da ste dobili pravdo vsaj v zadnji instanciji!*

Klijent: «No, torej vender po dolgih osmih
letih!*

Odvetnik: «No, bolje pozno nego nikoli!*

Klijent: «Koliko pa dobim?*

Odvetnik: «Sodišče vam je priznalo 2000
goldinarjev; moji troški znašajo 2300 gld.; torej
dobim še 300 gld.!»

Klijent: «Ljubi Bog! Potemtakem sem še
na izgubi!*

Odvetnik: «Denar je seve izgubljen, pa
pravda je dobljena!*

55. Dober svet.

Hranilniški uradnik v Novem Yorku pride
k imenitnemu odvetniku in reče: «Ukradel sem
hranilnici nad 100.000 dolarjev, pa to še ni

184

piišlo na dan; kaj mi je storiti?» Odvetnik od¬
govori: «Le pojdite nazaj k hranilnici, pa ji ukra¬
dite še 100.000, potem pridite zopet k meni!»

Uradnik gre, ukrade res še več nego 100.000
dolarjev ter pride zopet k odvetniku. Ta poroči
ravnateljstvu tiste hranilnice, da ji je njegov klijent
ukradel 200.000 dolarjev, pa da jih hoče dati
polovico nazaj, ako ostane stvar skrivna. — Rav¬
natelji so prav radi vzprejeli ponudbo, in tat je
še dandanes bogat in spoštovan mož.

56. Darilo odvetniku.

Odvetnik na Hrvaškem je vodil pravde za
več kmetov iste vasi. Neko jutro jih pride devet
k odvetniku, da bi zvedeli, kako je š pravdami.
Da ne smejo priti prazni, to so kmetje dobro
znali in zato so prinesli s seboj purana.

Prvi s puranom v naročaji se predstavi od¬
vetniku; ta ga prijazno vzprejme, da mu zahte¬
vano pojasnilo in mu naposled reče, naj odda
purana v kuhinjo. Drugi pride zopet s puranom
pred odvetnika in opravi takisto; pride tretji,
četrti do devetega, vsak s puranom v roki, in
vsakega napoti odvetnik po dovršenem poslu s
puranom v kuhinjo. Ko so tako klijenti opravili
svoj posel ter odšli, odpravi se odvetnik vese¬
lega srca v kuhinjo gledat svojih devet puranov.
Ali ni bilo v kuhinji devet puranov, še jednega
ni bilo, kamoli devet, ker so bili kmetje vsi skupaj
prinesli samo jednega purana v mesto in je bil vsak
odvetniku le pokazal purana, dal mu ga pa ni
nobeden, ker ga niti ni imel vsak svojega, ampak

185

vsi skupaj so imeli samo jednega, a še tega so
si odnesli v krčmo, kjer so ga spekli in po¬
jedli sami.

57. Akte mlatiti.

Kmet prepirljivec je izgubil pravdo ter se
držal jako kislo, ko je odvetnik na mizo položil
osoljeni račun z «akti», t. j. pravdnimi pismi
vred. Mož jih vzame v roko, pazno jih pregleduje
in reče: «Za Boga, plačati imam toliko denarja,
tukaj pa vidim, da je vsaka pola popirja popisana
le do polovice, druga polovica pa je prazna; čemu
taka potrata?* Odvetnik ga pomiri, rekoč: «Dragi
moj, tega vi ne umejete; to se pravi pri nas
advokatih ,akte mlatiti'.» Ko kmet spozna, da je
vse ugovarjanje zastonj, naprosi odvetnika potrp¬
ljenja, rekoč: «Gotovega denarja sedaj nimam, a
če hočete, ponudim se vam za mlatiča ter sem
voljan na vaši pristavi omlatiti letošnje žito.»
Odvetnik je s to ponudbo zadovoljen. Cez neko¬
liko časa pride na pristavo. Ali kako se prestraši,
ko zapazi, da je vsak snop omlačen le na pol.
Nejevoljen reče kmetu: «Za Boga, ali imate še
kaj vesti? Toliko služite, pa tako slabo delate,
snopovje ima v sebi še dobro polovico zrnja, čemu
taka nemarnost?* Kmet pa pomiri odvetnika,
rekoč: «Dragi gospod, tega pavi  ne umejete; to
se pravi pri nas kmetih  ,akte mlatiti'.>

58. Veliko čudo.

Kmet se je pravdal zaradi malenkosti, dokler
ni zapravdal vsega posestva. Ko so ga bili že
spodili s posestva, stal je nekega dne več ur

186

pred hišo svojega odvetnika ter neprestano ogle-
daval hišne duri. Začuden ga vpraša odvetnik,
kaj hoče. «Ej,» pravi kmet, »premišljujem, kako
je bilo mogoče, da je šlo vse moje veliko po¬
sestvo skozi tako majhna vrata.»

59. Čez mero opral.

Vsak zatoženec dobi pri krvavem sodišči za¬
govornika. Prigodilo se je, da je takšno opravilo
sodišče izročilo zelo mlademu odvetniku. Ta se
hoče prvič dobro izkazati, zatorej se skrbno pri¬
pravi ter zagovarja zatoženca tako izvrstno, da
ga porotniki spoznajo za nekrivega. Sedaj stopi
zatoženec vesel pred odvetnika, rekoč: «Lepo vas
zahvaljam za izvrstno zagovarjanje; niti sam si
nisem mislil, da sem res tako nedolžen!«

60. Testament.

Trgovec je zapustil 100.000 tolarjev. V te¬
stamentu je bilo zapisano: «Ker mi je jedini sin
tako zelo grenil življenje ter je bil takov prida¬
nič, izročam vse pi'emoženje krajni bolnici proti
temu, da oskrbništvo mojemu sinu izplača toliko,
kolikor samo hoče.» Ko se testament objavi, iz¬
plača bolniško oskrbništvo sinu le 10.000 tolarjev.
Sin, s tem nezadovoljen, si najame odvetnika.
Odvetnik je vso stvar tako-le obrnil na korist
tožiteljevo: «Zadnja volja umršega trgovca slove:
Oskrbništvo mora sinu dati toliko, kolikor
samo  hoče. No, oskrbništvo hoče zase 90.000
tolarjev, torej mora to vsoto dati sinu, onih 10.000
tolarjev pa si lahko obdrži samo.»

XI.

Iz življenja umetnikov, uče¬
njakov in vladarjev.

1. Prehitro veselje.

Slikar: »Oddaste li to sobo?*

Gospodinja: «Da, gospod! — Deset goldi¬
narjev bo treba plačevati na mesec!*

Slikar: «Dobro! — Vzamem jo !*
Gospodinja: «Smem li vprašati, s kom mi
je čast govoriti?*

Slikar: »Umetnik sem!*

Gospodinja: »Umetnik? — No, to je lepo!
Imam mladega psa pri hiši, tega morate kaj na¬
učiti !»

2. Namazal.

Gledališki igralec T. pripoveduje to-le do-
godbo: «Leto dnij je minilo, kar sem bil prišel
na potovanji v Benetke. Tam grem stanovat v jako
obiskovano gostilno. Neko jutro, ko sem bil so-
sebno dobre volje, napravil sem se za brivca, šel
po vseli gostilniških sobah in kričal: ,Gospoda,
kdo se da briti?' Tako jih namažem dvanajst in
vsakemu rečem, da sem spodaj nekaj pozabil.

188

Ko vse namažem, stečem v svojo sobo, urno
se preoblečem, namažem še sebe in grem potem
na hodnik ter začnem razsajati, kje je tisti brivec,
ki me je namazal, zdaj ga pa ni nikjer. Pridejo
tudi vsi drugi namazani iz sob, jeze se in kriče
in pravijo, da jih je imel brivec za norca. Jaz
seveda sem se jezil najbolj. Nihče pa ni vedel,
da sem bil jaz oni brivec. — Zdaj, ko je minilo
že leto, pa mi ni treba več molčati!*

3. Trije umetniki.

Sedeli so skupaj trije slikarji. Bili so vsi
trije lažniki prve vrste in legali so se, da se je
kar kadilo. V pogovoru prične prvi slikar: «Nekoč
sem naslikal tanko deščico tako pristno po na¬
ravi, da je bila popolnoma taka kakor pravi
marmor. Ko sem jo potem vrgel v vodo, poto¬
pila se je, kakor da je res marmor.*

«E, kaj to!» reče drugi slikar. «To ni še
vse nič. Nekoč sem naslikal polarne kraje, a ko
sem se sliki približal s termometrom, padlo je
živo srebro do — 20° R.»

«Tudi to še ni nič!* oglasi se tretji. «Da
sta videla poslednje moje delo, podobo gospoda V.,
znala bi, kaj je mojster. To podobo sem zadel
tako dobro, da moram gospoda V. vsak teden po
dvakrat — obriti!*

4. Rdeče morje.

Bogat, pa zelo skop grof pokliče slavnega
angleškega slikarja Hogartha (f 1. 1764.) k sebi
ter ga naprosi, da bi mu v veliki dvorani na

189

steno naslikal, kako so šli Izraelci skozi Rdeče
morje in kako jih je kralj Faraon zasledoval z
vojsko. Slikar zahteva za tako delo 300 goldi¬
narjev, a skopuh mu jih obljubi le petdeset. Slikar
se nekoliko zamisli, potem pa reče: «Ker ravno
potrebujem denarja, napravim vam sliko za 50
goldinarjev, a to pač prosim, da se mi denar
precej izplača!*

Grof mu da denar in ključ do dvorane, češ,
da lahko začne drugi dan na vse zgodaj.

Komaj se drugo jutro zdani, že gre Hogarth
z nekim mazačem, ki je prinesel veliko vedro
rdeče barve in velik čopič, v dvorano na delo.
In predno je vstal grof z mehkega ležišča, že
je bila stena v dvorani krvavordeče preslikana.
Hogarth pogleda delo ter pokliče grofa. Ko stopi
ta v dvorano, pravi slikar: »Evo, milostivi gospod
grof, evo vam storjenega dela!*

«Kje je kaj storjeno? Jaz ne vidim drugega
nego rdečo steno! Kaj pomeni to?» pravi grof.

»To je Rdeče morje!» odgovori Hogarth
ponosno.

«Rdeče morje!* zajeca bogatin, videč, kam
meri slikar. »A kje je Faraon? Kje so njegovi
vojaki ?»

»Ti so že vsi utonili!* odgovori slikar.

»A kje za Boga so Izraelci?* reče zopet

grof.

«Izraelci? Da, ti! No, ti so že vsi onostran
morja!* Reče, ponižno se prikloni ter odide.

190

5. Čarovnikova osveta.

Madjar si je šel ogledat razstavo v Chicagu
(1. 1893.). Zvečer vidi v krčmi čarodejca, ki raz¬
kazuje svoje umetnosti. Po predstavi pravi Madjar,
da znajo njegovi rojaki doma veliko težje in lepše
reči, nego so bile te. Ko Amerikanec to zasliši,
pomeni se naglo na tihem z natakarjem, stopi
potem k Madjaru in reče: «Rekli ste, da znajo
čarodejci v vaši domovini lepše in težje reči,
nego sem jih razkazoval jaz. Mogoče! A jaz
znam še druge čeznaravne reči, kakeršnih prej
nisem pokazal. Tako n. pr. vam dam sedaj
zaušnico, ki je ne boste občutili vi, ampak oni
natakar pri mizi!* — «No, to bi pa vender rad
videl!* reče Madjar. Nato mu pritisne Ame¬
rikanec zaušnico, da kar zazveni po dvorani.
Takoj poskoči natakar, prime se za lice, zastoče
in se zvija v silnih bolečinah. Vesel pa reče
Madjar: «Saj sem rekel, da nič ne znate! Jaz
sem jo tudi občutil!*

6. Najlepša godba.

Imenitni glasbeniki so se pogovarjali in prič¬
kali, katerega godala glas je najprijetnejši. Ta je
hvalil gosli, oni orgije, tretji flavto i. t. d. Na¬
posled vprašajo tudi moža, ki je dosedaj tiho
poslušal te razgovore, naj pove, katerega godala
glas najbolj ugaja njemu. «Meni?» odgovori mož,
« meni najbolj ugaja, če slišim, da cvrči pečenka
na ognjišči.*

191

7. Kdo je večji mojster?

Slavna glasbenika Mozart in Haydn sta se
pričkala, kdo igra spretneje na klavir. Zmenita se,
da postavi drug drugemu napev, katerega naj pre¬
igra. Najprej postavi Haydn Mozartu težko skladbo.
Mozart sede ter igra gladko in brez težave do
konca. Nato postavi Mozart llavdnu napev. Havdn
sede ter igra veselo dalje. Zdajci pa obstane,
rekoč: «Ljubi prijatelj, to ne gre! Te note naj
igram z desno roko, te tukaj z levo, a tukaj na
sredi je še jedna nota, katero naj udarim isto¬
časno z onimi; to ni mogoče!« — »Nič ložjega
nego li to!» pravi Mozart. Sede h klavirju ter igra.
Ko pride do onega mesta, udari tudi z nosom
po tipki. Tako je zmagal.

8. Evangelist Lnkež.

Slavni Lessing pride v krčmo. Sede za mizo
in ker mu je dolgčas, vzame knjigo ter čita.
Takoj za njim pride drug gost. Ko vidi Lessinga
v knjigo zamaknjenega, pogleda mu preko ramena
v knjigo ter vpraša: »Kdo pa ste, gospod?*
Lessing, nejevoljen zbok te predrznosti, odgovori
na kratko: «Evangelist Lukež!*

Kakor znano, slika se ta svetnik z volom,
ki mu gleda preko ramena.

9—13. Primeri zamišljenosti,
a.

Slavni matematik Ne w to n je rad po dolge
ure modroval o kakem predmetu. Pri tem je bil tako
zamišljen, da je pozabil vsega, celo jedi in pijače.

192

Nekdaj povabi prijatelja, po imeni Stuklcvja, na
obed. Ta pride, ko pa Newtona dolgo ni k mizi,
ker se je bil po svoji navadi zaprl v sobo, začne
prijatelj, vede za muhe svojega gostoljuba, obe¬
dovati in použivati piščanca. Potem vrže kosti v
skledo in jo povezne s pokrovom. Za dolgo časa
se šele prikaže Newton, potoži, da je lačen, in pri¬
vzdigne pokrov. Ali ko ugleda oglodane kosti v
skledi, reče: «Saj sem res menil, da še nisem
obedoval; zdaj šele vidim, kako se človek lahko
zmoti.»

b.

Imenitni glasbenik Beethoven  stopi nekdaj
na Dunaji v gostilnico, da bi obedoval. Da si pri¬
nesti jedilni list ter si naroči juhe. Ko mu strežnik
prinese list, obrne ga, napravi pet črtic in začne
vanje zapisovati note. Brž potem prinese strežnik
juho, a Beethoven ga nejevoljno zavrne: «Saj
sem že jedel,» plača juho in odide, ne da bi bil
kaj jedel.

c.

Nedavno se je pripetila znanemu učenemu
kemiku nesreča. Nekaj poskušaje, ožgal si je
namreč nos ob spiritovi luči. Nekaj dnij pozneje
ga sreča prijatelj ter ga vpraša, zakaj ima obliž
na nosu. «Kaj ne, slabo se mi podaja?* vpraša
kemik. Prijatelj ga uveri, da mu res ni ravno
v posebno diko;  ko pa zve, da si je nos ožgal,
vpraša ga, ali ga je zelo bolelo. «Cisto nič,* od¬
govori kemik. «Sploh nisem nič občutil, tako
močno sem se bil zamislil v svoje poskuse. Najsi je
vedno nekaj dišalo po sežganem mesu, mislil sem

193

vender, da prihaja ta duh iz bližnje kuhinje, in
poskušal sem dalje. Zdajci me strežnik opomni,
da mi gori nos. Hitro se primem za nos. Ko se
prepričam, da res gori, vtaknem ga v blizu sto¬
ječe vedro vode ter pogasim ogenj.»

č.

Jeden najčudnejših vzgledov zamišljenosti je
bil gotovo star vaški župnik. Ta gospod je sedel
nekdaj na ognjišči pri ognji, držal v jedni roki
brevir, v drugi pa kos slanine, katero je mislil
dati v lonec. Ali v zamišljenosti vrže brevir
v lonec, slanino pa dene pod pazduho ter gre v
cerkev. Sele ko skoči pri cerkvenih vratih velik
pes vanj ter mu izmakne ta čudni brevir, spozna
svojo zmoto.

d.

O upokojenem davkarji v V. pripovedujejo
razne čudne reči, katere je baje napravil v za¬
mišljenosti. »Nekdaj», pripoveduje mlad dav-
karski uradnik, «položil je svojo suknjo v posteljo,
sam pa se je obesil na stolovo naslanjalo ter
ostal tako vso noč.» Mlad učitelj, kateremu se je
zdela ta laž nekoliko predebela, dejal je nato: «To
ni vse nič; poznal sem gospoda, ki je gorečo
svečo položil v posteljo, samega sebe pa upihnil.>

14. Čuden potres.

Ob silnih potresih v Zagrebu meseca no¬
vembra 1880. 1. je hotel profesor fizike g. St.
natanko določiti število in silo raznih podzemelj¬
skih sunkov. Ko je v ta namen prečul tudi vso

13

194

noč od dne 15. do dne 16. novembra in si je bil
že sedem «dobrih* potresov zabeležil v zapisnik,
zaspal je lepo mirno proti jutru oblečen na postelji.
Pustil pa je bil vrata odprta, menda zato, da bi
bil lože pobegnil, ako bi bilo treba.

Pride v jutro ob šesti uri k njemu znanec
in prijatelj, kateri je z družino imel stanovanje
v baraki na trgu, in vidi, kako lepo spi gospod
profesor oblečen na postelji.

Vzbuditi ga ni hotel, ker se mu je menda
smilil, ampak splazil se je pod posteljo profesor¬
jevo, uprl hrbet ob deske in trikrat krepko vzdignil
posteljo s fizikom vred.

«Oj, presneto! Takšnega potresa pa še ni
bilo!» reče profesor, skoči s postelje, pogleda
na uro in zabeleži vestno ta hudi potres s tremi
navpičnimi udarci; nato pristavi še uro, minuto
in sekundo.

Ko je prijatelj po dokončanem potresu pri¬
lezel izpod postelje, bil je profesor sicer jako
hud, storil pa ni nagajivcu ničesar.

Čez nekaj dnij zopet leži naš fizik oblečen
na postelji s svinčnikom v roki. Strese ga, a
on prime za palico ter sune nekolikokrat ž njo
pod posteljo, rekoč: «Ali si že zopet tukaj, pri¬
smoda? Ali mi še ne daš miru?» Toda nikogar
ni bilo pod posteljo — bil je resničen potres!

15. Pozabil je!

Slavnoznani dunajski vseučiliški profesor
dr. Hyrtl vpraša pri v  strogi izkušnji (rigorozu)
kandidata medicine: «čemu je slezena?* Kandidat

195

premišljuje nekaj časa, potem reče: «Ne vem
več; pozabil sem!» Dr. Hyrtl pa mu položi ves
žalosten roke na rame in reče: «Oh, vi nesrečnež!
Jedini vi na svetu ste to vedeli, pa še vi ste po¬
zabili!«

16. Izrael, žaluj!

O prav tem profesorji se pripoveduje tudi
to-le: Oglasi se židovski kandidat po imeni

Jeruzalem  k zadnji strogi izkušnji. Mnogi
tovariši-židi so ga spremljali na vseučilišče ter v
živahnem pogovoru čakali zunaj na hodniku pred
dvorano, da bi potem čestitali novopečenemu dok¬
torju. — A Jeruzalem je znal in vedel premalo!
Ko Hyrtl to vidi, odpre vrata ter zakliče iz sobe:
«Izrael, žaluj; Jeruzalem je padel!«

17. Času primerno.

Jurij Leclerc Buffon, jeden najslavnejših
prirodoznancev osemnajstega stoletja, katerega je
francoski kralj Ludovik XV. povzdignil v gro¬
fovski stan, povabi nekega dne več slavnih pri¬
rodoznancev na kosilo. Po kosilu se gredo na
vrt izprehajat.

Bilo je vročega poletnega dne.

Na lepem kolu na vrtu je bila steklena
krogla, kakeršnih vidimo zadosti po naših vrtih.
Nekdo iz društva položi roko na kroglo in opazi,
da je na senčnati strani toplejša negoli na pri-
solnčni. Takoj naznani to važno odkritje tova¬
rišem, in drug za drugim polagajo roko na kroglo
in vsak pritrdi, da je res tako.

13 *

196

Vse društvo se zdaj zbere okolo krogle ter
prične živ pogovor o tem čudnem prikazu; ugib-
Jjejo in ugibljejo, kako bi se dal razjasniti. Vsak
privleče svojo teorijo na dan. Jeden meni, da iz¬
vira iz refleksije, drugi, da iz ekshalacije, tretji,
da iz odboja (repulzije); česar ne ve jeden, ve
drugi, iz kratka: po naravnih zakonih doženejo,
da mora biti tako in da bi se bilo le čuditi, ko
bi bila krogla na prisolnčni strani bolj vroča
nego na senčni.

Jedinemu Buffonu ni šla reč v glavo, dasi
so jo tovariši dokazovali kar najučeneje in naj-
bistroumneje.

Pokliče torej vrtnarja ter mu reče: »Janez,
kako to, da je krogla na senčni strani bolj vroča
nego na solnčni?*

»Kako to?» odgovori vrtnar, «no, zasukal
sem jo ravno prej, da bi se preveč ne razgrela!*

18 . Čudna molitev.

Leta 1664. so prišli Turki čez Ogersko že
blizu do Štajerske. Pri Sv. Gothardu se jim po¬
stavi cesarska avstrijska vojska nasproti. Predno
se bitka prične, poklekne poveljnik Ivan pl. Spork
ter moli na glas to-le molitev: «Vsegamogočni
vojskovodja tam gori nad nami! Ako nečeš danes
pomagati nam pravovernim otrokom, pa vsaj ne
pomagaj Turkom in videl bodeš, kake čudeže
bomo delali!* — Bog je pomagal kristjanom.
Turki so bili popolnoma premagani.

197

19. Še druga taka čudna molitev.

Pred bitko pri Murtnu (1476.1.) so pokleknili
Švicarji, in njih poveljnik je molil na glas tako-le :

Ljubi Bog! Ce je pravica naša, prosim Te, po¬
magaj nam! Če pa je nasprotnikova, pomagaj
njim! Če imamo pa pravico vsi, pa samo glej,
kako se bomo bili!*

20. Prekanjen prošnjik.

Friderika Viljema, kralja pruskega, pride
mlad gospodek osebno prosit kakeršnekoli službe.
Kralj ga vpraša: «Odkod doma?« — «Iz Berlina,
cesarost!* — «Ej, berlinski izrodek ni vreden
piškavega oreha; le idi!» A prošnjik se po tem
odgovoru nikakor ne da ostrašiti, ampak reče:
«Dovolite, Veličanstvo, poznam vender dva Ber-
linca, ki Sta kaj vredna!* — «In katera stato?»
vpraša kralj. — «Vaše Veličanstvo in — jaz!»

21. Papež Pij II. in Starotržani.

Eneja Silvij Piccolomini, znani tajnik ce¬
sarja Friderika IV. in pozneje (1458.—1464.)
papež po imeni Pij II., je bil, pravijo, iz prva
župnik v Starem Trgu pri Slovenjem Gradci. Ko
Starotržani zvedo, da je njih nekdanji burkasti
župnik papež, gre jih nekaj, kakor se pripoveduje,
v Rim, da bi mu čestitali.

Ko pridejo Starotržani v sobo, kjer papež
vzprejemlje tujce, tedaj jih Pij II. ne spozna. Štaro-
tržani se potolažijo s tem, da jih le neče takoj

198

spoznati tu vpričo vseh, a da bo že pozneje dru¬
gače. Ko se prvi Starotržan pripogne, da po¬
ljubi sveto relikvijo na papeževih nogah, zmiga
papež slučajno z nogo. Starotržan, misle, da je
to znamenje, da jih papež pozna, nagovori ga
prav po domače: «No, so še zmirom tak nor’c,
kot so bili prej!» Na tem originalnem ogovoru
spozna papež ljube nekdanje župljane, vzprejme
jih prijazno, gosti jih ves teden ter jih naposled
odpusti bogato obdarovane.

22. Nerabni glasbeni stroji.

Dahomejski kralj v zapadni Afriki je čul
od podložnika, kateri se je vrnil iz Egipta, mnogo
o krasoti vojaške godbe in je naposled odločil, da
si tudi sam napravi godbo. Poznal je trgovca v
St. Louisu, ki je imel mnogo posla z Evropo, in
pri njem je naročil glasbene instrumente.

Trgovec se obrne do prodajalca godal v
Parizu in naroči vse, česar je treba za godbo.
— Instrumenti pridejo, in kralj jih razdeli med
velikaše. Vesel priredi veliko svečanost in jim
zapove, naj igrajo. Na njegovo besedo začne vsak
trobiti ali udarjati, kakor misli, da bi najbolj
ugajalo kralju. Kralj nekaj časa posluša in po¬
mišlja, da je morebiti to lepo, ker je iz Evrope.
A počasi ga mine mir in naposled reče trobcem
in bobnarjem, da tega ne more več poslušati.
Takoj naj utihnejo.

Razjarjen poroči sedaj trgovcu, da niso dob¬
ljene reči ničvredne. Trgovec takoj obvesti trgovca
v Parizu, da godala niso za rabo. Nato dobi od-

199

govor iz Pariza, da boljših godal ni mogoče do¬
biti. Zdaj pride šele ubogi posrednik v zadrego:
kralj pravi, da ne veljajo, trgovec, da ni boljših
na svetu. — V tej sili vpraša kralja pismeno:
« Ali ima Vaše Veličanstvo tudi glasbenike (godce) ? »
Kralj mu jezen odgovori: «Lepo vprašanje! Ko
bi imel godce, ne bi vas vprašal po instrumentih.
Toda ali vi olikanci nimate godal, katerim ni
treba umetnikov? Kjer so umetniki, tam ni treba
instrumentov! *

23—25. Črtice iz življenja Rudolfa
Habsburškega.

1 .

Cesar Rudolf, prednik naše vzvišene cesarske
rodovine, je bil še v starosti velik prijatelj dobre
šale. Pripetilo se mu je torej marsikaj smešnega.
Nekega dne ga sreča berač ter ga nagovori
tako le: «Brate Rudolf, daj mi kaj!» — «Od kdaj
pa sva si brata?* vpraša cesar, kateremu je bil
tak nagovor kaj novega. «Ej», pravi berač, «ali
si nismo od Adama  sem vsi bratje?* — «Prav
govoriš*, pravi Rudolf, «tega se nisem takoj
spomnil!» Rekši seže v žep in mu podari krajcar.
«Pa jeden krajcar je za tako mogočnega cesarja
venderle premalo!* reče berač. «Kaj?» pravi
Rudolf, »premalo? Prijatelj, glej, da dobiš od
vsakega brata po Adamu le jeden krajcar, pa
boš kaj skoro najbogatejši mož v vsi državi!*
— Po tem bratovskem daru mu je najbrž dal
tudi cesarskega.

200

2 .

Nekega dne pride k Rudolfu trgovec s to-le
pritožbo: «Ni še dolgo, da sem prenočil pri krč¬
marji I. Zvečer, predno sem šel spat, dal sem
krčmarju, o katerem sem mislil, da je pošten,
spravit veliko usnjato mošnjo, kjer je bilo dosti
denarja. Ko se drugega jutra odpravim na pot,
naprosim krčmarja, naj mi prinese mošnjo z
denarjem. A kdo bi si bil mislil kaj takega!
Krčmar neče ničesar vedeti o mošnji in pravi, da
mu je nisem dal. Jaz ga prosim in rotim, a vse
zaman. Kaj mi je bilo storiti? Odidem brez mošnje
ter pridem do Vašega Veličanstva s trdnim za¬
upanjem, da mi pomorete do pravice in do na¬
porno pridobljenega denarja.®

Rudolf zve, da je med tistimi, ki se mu žele
danes pokloniti, tudi zviti krčmar. To priliko
misli cesar modro porabiti. Takoj reče trgovcu,
naj gre v stransko sobo ter naj ondu nekoliko
počaka. Trgovec odide v sobo.

Ko stopi krčmar v cesarjevo dvorano ter se
cesarju dostojno prikloni, izprašuje ga Rudolf prav
prijazno o njegovih družinskih razmerah in njega
obrtu. Ko se še tako razgovarjata, reče mu Rudolf,
ne da bi krčmar slutil kaj posebnega : «Vi imate
pa zelo lep klobuk; meni je všeč. Ali ne bi hoteli
menjati z mojim?* Krčmar je bil na to cesarjevo
ponudbo zelo ponosen in je takoj privolil. Rudolf
se pokrije s krčmarjevim klobukom in stopi za tre¬
nutek iz sobe. Zunaj pokliče meščana in mu reče:

' Pojdite hitro k ženi krčmarja I., dajte ji ta klobuk
in ji recite, da hoče njen mož usnjato mošnjo s

201

trgovčevim denarjem, ker ga nujno potrebuje. Za
potrdilo ji pošilja svoj klobuk.»

Zena brez pomisleka meščanu takoj izroči
mošnjo z denarjem, katero meščan prinese cesarju,
kakor mu je bilo naročeno.

Zdaj pokliče cesar trgovca iz stranske sobe.
Trgovec vpričo krčmarja ponovi svojo pritožbo.
Krčmar taji in se roti, da ni nikoli prejel kaj
denarja od tega trgovca, katerega niti ne pozna.
Pri tej priči potegne Rudolf usnjato mošnjo iz
žepa. Krčmar obledi in se tako prestraši, da ne
more izpregovoriti niti besedice. Rudolf izroči
mošnjo z denarjem poštenemu trgovcu, a slepar¬
skemu krčmarju prisodi ostro kazen.

Iz «Vrtca*.

3 .

Tri leta pred smrtjo je bil Rudolf Habsburški
s svojimi vojaki v Mogunciji. Kar nastane velik
mraz. Ko gre Rudolf nekdaj čisto sam v mesto,
vidi pri peku kup žrjavice, katero je pek ravno¬
kar potegnil iz peči. Da bi se nekoliko ogrel,
stopi cesar k ognju; a pekarica ga začne kregati
ter ga koče nagnati. Po obleki namreč Rudolfa
ni bilo lahko spoznati, ker je nosil časih obleko
navadnih vojakov, da, nekoč si je ob vojski
celo sam zakrpal suknjo. Ker ga žena le preveč
krega, reče ji: «Bodite usmiljeni proti ubogemu
staremu vojaku, kije zadovoljen, daje na toplem!*
— *Eh, kaj*, razhudi se žena, «poberi se k svo¬
jemu beraškemu cesarju! Prav se vam godi; saj
nam hočete itak vse pobrati in požreti!* — »Kaj
vam je pa vender storil ubogi cesar?* — «Kaj?»

202

zakriči žena, »ne hodi li od mesta do mesta ter
nam s svojimi vojaki dela nadlego? Sejedenkrat
ti rečem, poberi se!» Predno more Rudolf peka-
rico še zopet poprositi, polije ga hudobna žena
z vodo. Ves moker pride domov. Pri obedu da
strežniku steklenico vina in skledo najboljših
jedil, rekoč: »Ponesi to k pekarici ter ji reci,
da ji to pošilja oni stari vojak, katerega je danes
zjutraj polila z vodo, in da se ji lepo zahvaljuje.»
Zena takoj spozna cesarjevega strežnika ter omedli
od strahu. Ko se zopet zave, steče k cesarju, po¬
klekne predenj ter ga poprosi milosti. Za kazen ji
naloži cesar, da mora vse psovke od davi ponoviti
prav tako jezno vpričo vseh gostov. Rudolf je
pazil, da ni ničesar izpustila in da se je zraven
vedla prav tako kakor zjutraj. Seveda so se ji
gostje smijali na vse grlo.

26—50. Črtice iz življenja cesarja Jožefall.

1 .

Cesar Jožef II. je vprašal profesorja, ki se mu
je prišel poklonit: »Katerih jezikov učite mlade
plemiče v Terezijanišči ?» Profesor mu odgovori:
»Francoskega, italijanskega in angleškega jezika!»
— »Zakaj pa ne tudi češkega?* vpraša Jožef dalje,
ki je sicer nemški jezik najbolj širil po šolah, «saj
imam več čeških podložnikov nego francoskih in
angleških!»

2 .

Nekdo je prišel k cesarju v obleki iz fran¬
coskega sukna. Jožef II. stopi k njemu, potiplje
njegovo obleko in ga vpraša: »Odkod imate to

203

sukno?» — «S Francoskega. » — «Kaj bi nosili, če
bi takega ne bilo?* — «Pomagal bi si s tem, ki bi
se utegnilo dobiti doma.* — «In vi hočete službo v
mojih deželah?* reče Jožef mrzko ter se obrne.

3 .

Nekdaj pride k cesarju kmetica ter privede
s seboj dva sina. «Kaj bi radi, mamka?* vpraša
jo cesar. Kmetica odgovori: «Ne zamerite, da vas
prihajam nekaj vprašat. Glejte, starejšega sina,
katerega tako zelo potrebujem pri gospodarstvu,
hočejo vzeti k vojakom, in vender ste, Veličanstvo,
dali oklicati, da so j edini  sinovi prosti vojaščine.
Ta dva pa sta moja j edina  sinova.* Nasmehoma
pravi cesar: «No, za zdaj bodi. Odslej pa pomnite,
da je le jeden  jedini sin prost.*

4 .

Nekega dne pride Žid, ki se je bil dal krstiti,
k Jožefu ter mu pripoveduje na dolgo in široko,
koliko je storil za človeški rod, da se je dal krstiti
in da je tudi brate in sestre pregovoril do tega;
naposled naprosi cesarja, naj mu da kaj penzije.
Cesar ga prime za roko in reče: «Tako lepo in
modro ste ravnali, da vas ne morem poplačati;
tega ne more storiti nobeden človek; to je samo
Bogu mogoče in ta vas bo tudi poplačal, ako se
niste pokristjanili zgolj iz dobičkarstva.*

5 .

Bogatinec je prosil cesarja Jožefa štipendije
svojemu sinu in je prišel tudi s sinom k cesarju.
Sin je bil ves nališpan in je imel dve uri z

204

dolgima verižicama, s katerima se je igral, ko
je oče cesarju razkladal, da brez tuje pomoči
sina ne more dati študirati. Cesar mu reče:
«Saj tudi ni treba. Vidim, da ga vesele ure, naj
se rajši izuči za urarja.*

6 .

Mlad človek plemenite rodovine je dobil ime¬
nitno službo in seje prišel cesarju zahvalit. «Pre¬
svetli cesar*, reče mu, «te časti nisem vreden.* —
Jožef mu odgovori: «To pač sam dobro vem; po¬
delil sem vam to službo samo, da se iznebim vaših
sitnih roditeljev.*

7.

L. 1783. je prišla k njemu žena in se pri¬
tožila, da njen mož grdo ravna ž njo. Na kolenih
je prosila cesarja, naj ji privoli, da se loči od
moža. Cesarji pravi: «To mene prav nič ne peče.»
Ko zvita žena vidi, da ne doseže svojega namena,
reče, da njen mož prav tako celo cesarju ne pri¬
zanaša s svojim jezikom. Cesar ji odgovori mirno
in kratko: « To pa tebe nič ne peče. Izpolnjuj
svoje dolžnosti, tedaj bo mož tudi izpolnjeval svoje.
Z Bogom!»

8 .

Nekega dne je slišal cesar, kako sta vojaka
pred njegovimi vrati nejevoljno govorila o njem.
Stopi k njima in reče: «Ljuba moja, ako hočeta
tako govoriti o meni, pojdita vsaj izpred vrat,
da vaju ne bom slišal.* Preplašena poklekneta
vojaka pred cesarja, in nihče ga ni odsihdob bolj
hvalil nego onadva.

205

9.

Meseca novembra 1787.1. sta se sešla generala
Lascy in Lavdon na hodniku pri cesarji. Jožef
vpraša Lavdona: »Koliko časa, mislite, bo treba,
da premagate Beligrad?« Lavdon odgovori: »Pre¬
svetli cesar, ako je vse pripravljeno, česar je treba
za obsedanje, upam si v desetih ali dvanajstih
dneh mesto dobiti v oblast!» Lascy je mislil, da
je Lavdon pač govoril nekaj preveč. A cesar ga
prime za roko in reče: »Midva, dragi Lascy,
mu morava že verjeti, ker nobeden naju še ni
premagal trdnjave.«

10 .

Ko je cesar Jožef II. potoval po svojih de¬
želah, prehitela ga je nekega večera tema, da ni
mogel dalje. Stopi tedaj v bližnjo krčmo, da po¬
večerja in prenoči. Stopivši čez prag, ugleda ži¬
vahno tolpo pivcev, kateri mu zakličejo: «Le sem,
imamo ga. pa bi ga še radi.» Seveda je bil
cesar preoblečen, zatorej si tega ni dal dvakrat
reči, tem menj, ker so bili pivci vojaki. Sede k
njim, in spravljajo ga pod kožo, da je kaj. Po¬
lagoma pa izgine zdaj ta, zdaj drugi, in nazadnje
ostaneta samo še cesar in nekov vojak. Se tega
bi bil cesar rad spravil. A vojak, že močno vinjen,
odgovori: «Piti ga morava; najsi nimava denarja;
zastavim pa sabljo, saj imam itak doma leseno
sabljo, ki mi dostikrat pomaga v denarni stiski;
vtaknem jo v nožnice namesto jeklene » Rečeno,
storjeno. Izlivata ga še precej časa, naposled pa
se vender pobere tudi ta vojak, kajpada brez
sablje. Drugo jutro po krepilnem spanji bi imel

206

cesar oditi. Prej pa še hoče plačati vojaku vince,
katero sta popila sinoči. Imeli so v tistem kraji
hudodelnika, ki je bil obsojen, da mu odsekajo
glavo. Odženo ga na morišče; ž njim pa veliko
vojakov, med katerimi je tudi oni z leseno sabljo.

Cesar prijezdi na vranci v cesarski obleki
in v večji časti nego sinoči, ko je bil preoblečen.
Poglavar mora odločiti, kdo naj odseka glavo.
Cesar pokliče tistega vojaka, s katerim je sinoči
pil, dobro vedoč, da ima leseno sabljo. ‘Joj, kako
bi odsekal glavo?* zakriči prestrašeni vojak. Švi¬
gajo mu misli po glavi, kako bi se izvil. Skuha jo
ter zakriči, držeč za sabljo: «Ako si nedolžen, iz-
premeni se moja sablja v leseno.* V tem hipu jo
zasuče, in — sablja je lesena. Zdaj pokliče cesar
vojaka k sebi, podeli zviti buči častništvo, hudodel¬
nika pa oprosti smrti.

11 .

Ko je bil cesar Jožef zopet nekdaj na poto¬
vanji, prišla ga je stara kmetica prosit za svojega
sina, ki je bil pri vojakih, rekoč: ‘Dober dan,
gospod cesar! Želim, da bi bili vi, gospod cesar, še
lepo zdravi. Kaj počenjajo gospa mati? Ali so tudi
še zdravi?» Cesarja razveseli to vprašanje prav zelo;
zato da ženici nekaj cekinov in ji reče: «Dobra
mamica! Razven tebe me na vsem mojem potovanji
še nihče ni vprašal po moji materi. V jednajstih
dneh dobiš sina zopet domov.*

12 .

Nekdaj pride cesar Jožef II. v mesto Ver¬
sailles pri Parizu. Nekega jutra se gre preprosto
oblečen izprehajat po versaillskem vrtu; naposled

207

si hoče ogledati tudi imenitni zverinjak, ki je bil
tedaj tamkaj. A lastnik tega zverinjaka mu reče,
naj počaka, da pride več ljudij, zakaj ne izplača se
za jednega človeka odpirati vseh oddelkov. Cesar
ne odgovori ničesar, ampak mirno čaka skoro
jedno uro. Ko se naposled nabere zadosti ljudij,
stopi, še vedno nespoznan, v zverinjak ter si ga
ogleda. Pri odhodu stisne lastniku deset cekinov
v roke, in sedaj šele spozna lastnik, da je bil slavni
cesar, ki je moral čakati tako dolgo.

13 .

Ko je prišel cesar Jožef II. na potovanji v
Pariz pred spremstvom na poštno postajo, kratil si
je dolgčas s tem, da se je sam bril. Ker je
poštar vedel, da pride danes cesar mimo po¬
staje, vprašal je tega tujca, ali ni morda tudi on
izmed cesarjevega spremstva. «»Sem, sem!« od¬
govori Jožef. Nato je poštar šele prav radoveden,
vprašuje in vprašuje ter naposled tujca celo
vpraša kakšno službo opravlja pri cesarji. « Ej ■,
pravi Jožef, «brijem ga časih!«

14 .

Drugič pride cesar Jožef na Češko ter sreča
kmeta. «Kam pa, kam, prijatelj?« vpraša ga cesar.
• Kuma iščem svojemu devetemu otroku,« odgovori
kmet; «moja žena je doma že vse pripravila, le
kuma še nimava!« — «Ne skrbite, prijatelj, grem
pa jaz za kuma«, de cesar in gre s kmetom.
Spotoma vpraša kmet spremljevalca: »Kaj mislite,
kum, kaj je moja žena doma skuhala dobrega?

208

Ugenite, če morete!« Cesar ugiblje in ugiblje, pa
ne more ugeniti, in vselej pravi kmet: «Više, više! •
Naposled se kmet naveliča neplodnega ugibanja in
pravi kaj čmerno: «No, štruklji so, štruklji, te
bova jela!« Sedaj pride vrsta na cesaija, da tudi
on zastavi kmetu uganko. «Kaj mislite, oče, kdo
bo kum vašemu otroku?« Kmet začne pri roko¬
delci in trgovci, cesar pa pravi vedno: * Više,

više!» Ko pride kmet že do svetovalca in pleme¬
nitaša, povesijo se mu roke ob telesi, ko pa dospe
do generala in slednjič do cesarja, poklekne od
strahu. Prijazno pa ga cesar vzdigne, gre ž njim
na dom ter ondu kumuje njegovemu otroku.

15 .

Ko^ je nekdaj Jožef potoval ob bavarski
meji po Sumavi, prišel je tudi do vasi Lužnice ter
šel naravnost v prvo kmetsko hišo. Kmetica je
ravno stala pri peči ter vsajala kruh. Ko ugleda
cesarja, ima ga po njegovi potni obleki za potnika
in mu reče: «Ravno prav ste mi prišli! Nimam
nikogar doma; pridite, pridite in podajajte mi te
hlebe; saj nič ne zamudite. Potem pa vam pri¬
nesem skledico mleka in kos kruha.« Cesar sitega
ne da dvakrat reči, hitro se loti dela in podaja
kmetici hlebe. Ko jih je kmetica že vsadila, pri¬
nesla je cesarju mleka in kruha, zraven pa pri¬
stavila, da bi bila prinesla lepšega, če bi ga imela.

«Ali povejte mi, mati«, povzame cesar, ulo-
mivši kos kruha, «zakaj pa imate ta božji dar
tako zelo črn; ali se vam godi tako hudo?« —

« Oj, hudo, hudo, gospod! Kar le ima človek, vse
mu požre gosposka; ona poje belo moko, nam

209

pa ostane črna; ona posname smetano, mi pa
moramo biti zadovoljni zgolj z vodenim mlekom.*
— «Jaz bi se pa pritožil cesarju, da vas gosposka
tako dere in objeda; on bi gotovo ne pripustil,
da bi se vam delala krivica.* — «Cesarju? Bog
pomagaj ! Že vidim, da nič ne veste, kako se godi
po svetu! Cesar sam nam pobere največ. V sak
trenutek se spraska ali stepe s kom zaradi stvarij,
ki niso vredne črnega za nohtom, in mi mu mo¬
ramo dajati svoje može in sinove, da jih pobijajo,
moramo dajati denar in ga tako živiti v potu
svojega obraza. Oh, da bi le mogla do njega, vse
bi mu povedala, kar mu gre! Saj slišim, da rad
posluša tudi ubornega kmeta!» — - No, mati!»
deje cesar; «jaz sam sem cesar Jožef!* Rekši
razgrne vrhovno suknjo. Ugledavši svetle zvezde
na njegovih prsih, zgrudi se kmetica predenj in
ga prosi, naj ji oprosti. A cesar jo vzdigne, veli
ji sesti in ukaže, naj mu razodene vse težave
in bridkosti kmetskega stanu.

Predno je odšel, pa je še bogato obdaril kme¬
tico, ki mu je povedala marsikatero gorko ; košček
črnega kruha pa je vzel s seboj in za trdno sklenil,
da neče mirovati, dokler ne izboljša ubožnega stanu
svojih podložnikov.

Ko pride cesar Jožef nekdaj na Ogersko,
ugleda med došlim ljudstvom moža, za dobro glavo
daljšega od drugih. Cesar ga pokliče k sebi in
ga vpraša, koliko čevljev ima. Preprosti kmet ne
razume tega vojaškega izraza in odgovori: «Par
čevljev in par škornjev.* Cesar se nasmeje in
reče: «Na tri cekine, kupi si še par šlap!*

u

210

17 .

Jožef II. je potoval po Sedmograškem. Kmet
zve, da pride cesar ta in ta dan skozi njegovo vas.
Osedla torej najlepšega konja, odiči ga po svoje,
odžene ga iz vasi ter čaka ob cesti cesarja, češ, da
mu konja ponudi v ježo. Brez spremljevalca pri¬
jezdi cesar, ogrnjen v preprosto gorenjo suknjo, in
vpraša kmeta, kaj namerja s tem odičenim konjem.
Kmet, misleč, da ima pred sabo dvornega strež¬
nika, pravi: «Čakam svojega ljubega cesarja in
kralja. Naprosil ga bodem, naj blagovoli zasesti
tega mojega konja; dobri gospod mi gotovo ne od¬
bije te prošnje, in moji otroci in otrok otroci bodo
še govorili, kako čast so nam izkazali presvetli
cesar.« — «Pa boste morali še dolgo čakati,» odgo¬
vori cesar, «dajte meni jezditi, plačam vam za to
nekaj cekinov!» — «Tega pa že ne», pravi kmet,
«če mi plačate tudi vsega konja; moj cesar ga
morajo jezditi; drugače mi je vse veselje skaženo.»
— »Saj sem vender jaz sam cesar,» meni nato
Jožef, «ali me ne poznate?« Nejevoljen reče kmet:
»Veste, gospod, za tako neumnega me pa ni treba
imeti! Ko bi potem cesar prišli, pa bi se zelo
jezil; zakaj že dolgo sem se veselil denašnjega
dne, vsa vas ve o tem.« — «Pa poglejte sem!«
veli cesar in odpne gorenjo suknjo, «poglejte ta
trak in te rede na prsih!« Zopet mu reče kmet:
«Vse lepo in prav, gospod, pa vender me ne pre¬
varate! Gospodov, ki so imeli take zvezde na
prsih, videl sem v našem velikem mestu že dosti,
a vender niso bili cesarji!« Ko pride ob tem po¬
govoru cesaijevo spremstvo ter spoštljivo pozdravi

211

cesarja, spozna kmet, da ima res cesarja samega
pred seboj. Poklekne predenj in ga prosi, naj mu
oprosti, da je tako govoril. Cesarju pa je ta ljubezen
kmetova tako ugajala, da je rad zajahal konja,
kmeta pa je bogato obdaril.

18 .

Na potovanji po Tirolskem sreča cesar Jožef II.
nekega moža ter ga vpraša, čegav je. Mož, ki
cesarja ni poznal, odgovori osorno: < Sam svoj!»
Nato mu reče cesar: «Tedaj imaš pač bedastega
gospodarja!»

Ko pride cesar Jožef II. nekdaj v ogersko
vas, sreča zelo ošabnega graščaka. Cesar ga
vpraša: «Kdo pa ste?» Graščak odgovori: «Ve¬
ličanstvo! Kaj me ne poznate? Jaz sem baron
Falvy!» Cesar odgovori: «Imel bi pač preveč
dela, ko bi hotel poznati vse bedake v svoji
državi! »•

20 .

V hrvaškem mestu je zapazil starega uje¬
tega moža, ki je delal vkovan v železje. «Zakaj
si v železji?* vpraša ga cesar. «Ubil sem pred
svojo hišo zajca!* — »Kaj si še zakrivil?* —
«Nič!» — «Nič drugega?* — »Nič, milostivi
gospod!* — «Kdo je tvoj gospodar? Hočem pro¬
siti zate!> — «0, milostivi gospod, nikar ne
storite tega! Ze je drug gospod prosil zame, a
to mi je doneslo 50 batin, ko je gospod odšel!«
Ko se Jožef prepriča o resnici te moževe izjave,
ukaže jetnika oprostiti, oskrbniku graščakovemu
pa naložiti 50 batin ter ga ukleniti v verige.

14 *

212

21 .

Jožef je zvedel, da ravna graščak silno
strogo in nečloveški s podložnimi kmeti. Hotel
se je sam prepričati, ali je to res.

Preobleče se torej za navadnega delavca ter
gre b kmetu onega graščaka. Ker je bilo že
pozno na večer, naprosi kmeta prenočišča ter ob¬
ljubi zato drugi dan namesto njega iti h gra¬
ščaku na tlako. Kmet je s tem zadovoljen, in
takoj se spravi Jožef spat.

Zjutraj zgodaj pride kmet cesarja klicat, naj
vstane ter gre h graščaku kosit. Jožef mu od¬
govori, da se ne mudi, ker je čas za tlako po
cesarskih postavah šele ob devetih. Kmet mu pri¬
trdi, a dostavi, da se njegov graščak nič ne ozira na
to določilo, temveč zahteva, da morajo biti vsi
delavci s svitom vred na delu, drugače čaka vsa¬
kega ostra kazen. Jožef ga potolaži, naj bo brez
skrbi, on že napravi, da bo prav.

Mirno ostane torej Jožef do devetih doma. Ko
pa ob devetih pride s koso na rami na graščakov
travnik, zagrmi graščak nanj, ali ne ve, kdaj
je treba priti na delo. Ko mu Jožef odgovori,
da se drži cesarskega zakona, ki določuje za¬
četek tlake na deveto uro, ukaže graščak, naj
ga zvežejo in mu naštejejo petdeset gorkih.

S tem je prikipela cesarjeva jeza do vr¬
hunca. Da se spoznati, ukaže vsem delavcem
oditi domov, graščaku pa naloži ostro kazen. —
Od tega dne se kmetom v tem kraji ni bilo treba
bati graščaka.

213

22 .

Nekdaj je nastala na Češkem velika lakota.
Mnogo ljudij je živelo v največji bedi in ni imelo
kaj jesti. Da bi jim pomagal, poslal je Jožef II.
mnogo žita in drugega živeža na Češko ter za¬
povedal svojim uradnikom, naj vse skupaj razdele
med stradajoče ljudi. Skrivaj pa se je sam napotil
v one kraje, da bi se prepričal, kako bodo rav¬
nali uradniki.

V preprost plašč ogrnjen pride v neko me¬
stece. Pred hišo uradnikovo je stalo mnogo kmetov
z vozovi v prav živem pogovoru. Ko jih Jožef
vpraša, zakaj se pogovarjajo toli živahno, zve,
da že dolgo čakajo žita, da je uradnik zbral
danes veliko družbo pri sebi in da se ne meni
za kmete. Zraven stoječi uradnikov pisar potrdi,
da je res tako.

Cesar gre v uradnikovo stanovanje. Osorno
ga vpraša uradnik, kdo je in česa želi. ‘Cesarski
častnik sem ter prosim, da odpravite uboge kmete
tu zunaj!» — ‘Kmetje še lahko čakajo h zarohni
uradnik; «sploh pa se ne vtikajte v reči, ki se vas
celo nič ne tičejo!» — ‘Pa moramo vender tudi
s kmeti ravnati po človeško!* zavrne ga Jožef.
‘Obdržite svoje nauke zase!» zakriči uradnik
zopet. Dlje pa cesar ni mogel prebiti uradnikove
surovosti in brezsrčnosti. Ves vzplamtel mu torej
reče: «No, tedaj vam pa povem, da sem jaz vaš
gospod in cesar. Od tega trenutka ste odpuščeni
iz službe in ne bo vam več treba deliti žita med
kmete. Delil ga bode odslej vaš pisar, katerega
postavljam namesto vas!* — In tako je ostalo.

214

23 .

Na lovu blizu Dunaja pusti Jožef spremlje¬
valce same. Ko pride zopet na cesto, doide kmeta.
Cesar ga nagovori: «Kam greš, prijatelj?* Kmet
pove, da gre v mesto kupovat nekaj potrebnih
rečij. Cesar, katerega kmet ne pozna, pridruži
se mu, in oba gresta skupaj proti mestu. Kmet
reče med drugim, da bi rad kdaj videl tudi ce¬
sarja, o katerem je slišal že toliko lepega. Jožef
odgovori: «No, če želiš videti cesarja, pojdi le
z menoj, jaz grem naravnost do njega!* Kmet
vpraša dalje: Kako pa naj spoznam cesarja?*

Jožef odgovori: «Ko prideva v mesto, glej samo,
kdor se ne bo odkril, ko se mu bodo vsi drugi
odkilvali. tisti je cesar!*

Ko prideta nedolgo potem v mesto, odkrivajo
se jima vsi Dunajčani spoštljivo, le kmet in njegov
tovariš obdržita klobuk na glavi. Ko prideta že
blizu cesarskega gradu, vpraša cesar kmeta: «No,
veš li zdaj, kdo je cesar?* Kmet odgovori: «Ne
vem, kako bi rekel! Pa zdi se mi, da je jeden
izmed naju!*

24 .

Za svojega bivanja na Kranjskem se je
cesar Jožef II. izprebajal nekega dne preprosto
oblečen, da bi ga vsakdo ne spoznal, ob travnikih
in njivah nekje tam na Dolenjskem. Na jedni
teh njiv je ugledal kmeta, ki je ravno sejal
pšenico. «Bog daj dobro srečo!* ogovori cesar
kmetiča. «Kako je, očka? Ali boste pridelali
kaj prida?* Kmet se popraska za ušesi ter od¬
govori čmerno: «No, no, če pride, ne pride —

215

če ne pride, pa pride.» — Čuden odgovor! Cesar
misli in misli, kako bi si raztolmačil te kme¬
tove besede, a ne more pogoditi prave; zatorej
veli kmetu, naj mu reši zastavico. Segavi kmetič,
ki ni kaj zaupal gospodi, brani se in brani, in
šele ko se mu cesar razodene, razloži mu stvar
tako-le: «Vidite, presvetli cesar, tukaj-le blizu
moje njive na oni strmi pečini gnezdi silno veliko
divjih golobov, v  katerim gre moja pšenica so-
sebno v slast, če tedaj pridejo golobje zobat pše¬
nico, tedaj je ne pride mnogo v moj skedenj,
da bi jo omlatil; če se mi pa posreči, da pre¬
ženem požrešne ptice, pride tudi pšenica v moje
shrambe.* •— «To si treba zapomniti«, misli
cesar sam v sebi ter pravi kmetiču: «Dobro
ste jo pogodili, oče, nate pet tolarjev za za¬
stavico, ali proti temu, da živemu človeku ne
poveste rešitve svoje uganke, dokler mene sto¬
krat ne vidite v svoji hiši, sicer zapadete glavo!»

- «Ze dobro!* odgovori kmet, spravi tolarje,
ter seje dalje, a cesar se vrne domov.

Takoj potem je bila velika pojedina pri ce¬
sarji v Ljubljani, h kateri je bilo povabljeno
mnogo imenitne gospode. Pri tej priliki pravi
cesar zbrani gospodi, da pove zastavico, katere go¬
tovo ne ugane nihče. Napravijo veliko stavo ter
določijo čas, do kdaj bi bilo treba ugeniti zastavico.
Ministri in svetovalci ter vsa druga imenitna go¬
spoda si beli lase z zastavico: «Če pride, ne pride
— če ne pride, pa pride®, ali zastonj — vsa njih
bistroumnost je brezuspešna. Dobila pa se je
vender zvita glavica, kateri je bilo dobro znano,
da cesar rad občuje nepoznan s preprostim ljud-

216

stvoru, in ta zvita glava je bil cesarjev prvi sve¬
tovalec. Ta prehodi vso okolico ter pozveduje, s
kom je cesar občeval v zadnjem času (da cesar
zastavice ni sam izumil, o tem je bil prepričan).
Naposled res naleti na kmeta, kateri se sicer uda,
da je cesarju zastavil omenjeno uganko, rešitve
pa svetovalcu nikakor neče povedati, spomi-
njaje se cesarjeve grožnje. Cesarski svetovalec
mu ponudi deset, petdeset, sto srebrnih tolarjev,
ali vse zastonj. Vsota dveh sto tolarjev pa vender
zavede kmeta do izpovedbe. Vesel se vrne ce¬
sarski svetovalec domov, a ne menj vesel spravi
zviti kmetič lahko zaslužene Srebrnjake.

Dan, ko bi se bila morala ugeniti zastavica,
pride. Cesar se zbrani gospodi nagajivo posme¬
huje, ker si je v svesti, da zastavice nihče ne
ugane. Ali kako se začudi cesar, ko mu prvi
svetovalec ugane zastavico, a še bolj se razjezi,
ko mu na njega zahtevo izpove, kako ie prišel
do prave rešitve.

Pošljejo orožnike po kmeta, ki je tudi pri¬
čakoval kaj takega. Vzemši dvesto tolarjev, ka¬
tere mu je podaril svetovalec, odide rado volj no
z orožniki.

«Grlej, glej, tak mož-beseda si N nagovori ga
cesar ostro, «ali ti nisem ukazal molčati, dokler
me ne vidiš stokrat v svoji hiši?» — «Dane be¬
sede nikakor nisem prelomih), odgovori kmet.
«Glejte, cesarost! Ko sem vas videl desetkrat,
nisem se hotel udati; ko sem vas videl petdeset¬
krat, tudi ne, in takisto ne, ko sem vas videl
stokrat; a ko sem vas videl dvestokrat, povedal
sem šele skrivnost; kdo je tedaj prelomil besedo?»

217

— «Nesramni lažnik!;> vzklikne cesar, «saj me
niti jedenkrat ni bilo v tvoji hiši, kako bi me
bil tedaj videl dvestokrat?s

»Motite se, presvetli cesar,» odreže se kmetič
pogumno ter strese tolarje iz vrečice na mizo,
»ali ni na vsakem izmed teh tolarjev vaša po¬
doba, in ali ni tukaj-le dvesto tolarjev — blagovolite
jih prešteti in potlej povejte, ali vas nisem videl
dvestokrat v svoji hiši?» — Vsa gospoda se nasmeje
kmetovi zvijači, in ko ukaže cesar kmetu odšteti
še sto tolarjev za njegovo prekanjenost, smeje
se kmetič še najbolj. Iz »Slov. čitanke 1».

25 .

Jožef II. je bil ljubljenec ljudstva, ki dolgo
ni hotelo verjeti, da je res umrl. Vedno je ljud¬
stvo upalo, da se zopet prikaže ter pomore ljudem.
Sosebno genljiva pa je ljubezen ubogih Slovakov
do Jožefa. Slovaki si še sedaj kaj radi pripo¬
vedujejo o dobrem cesarji Jožefu, ki je svojo
zlato obleko podaril siromakom, sam pa hodil
ogrnjen v star plašč. Ali ko je hotel pomagati
tožnemu slovaškemu narodu, izginil je v valovih
reke Morave. Toda utonil ni in tudi ni umrl do
danes. — Od tega časa morajo slovaški dečki
hoditi daleč daleč po svetu ih iskati dobrega
cesarja Jožefa. V slovo pravijo slovaškim dečkom:
»Kjer komu izmed vas podare belega pšeničnega
kruha, tam ste našli sled dobrega cesarja, in kjer
vas kdo prijazno pozdravi, tam cesar Jožef ni
več daleč!*

218

51, 52. Črtice iz življenja cesarja
Franca Jožefa I.

1 .

Pred nekaterimi leti je prišel cesar Franc
Jožef I. nenadoma v Dunajsko Novo Mesto nad¬
zirat ondotno vojaško šolo. Prišel je v razred,
kjer je stotnik-učitelj ravno razlagal zgodovino.
Cesar prijazno pozdravi učitelja in pravi: «Pro¬
sim, ne dajte se motiti, gospod stotnik, nego na¬
daljujte pouk!» Ko to izreče, položi generalski
klobuk na prvo klop pred nekega učenca, nasloni
se ob klop ter pazno posluša.

Mladega učenca pa začne mikati cesarjev
klobuk. Ko misli, da ga nihče ne opazuje, izdere
jedno zeleno peresce iz klobuka, vtakne ga v
svojo knjigo in — imel je spomin na cesarja. A
njegovi tovariši so to opazili ter ga po znamenjih
prosili, da pribavi tudi njim tak spominek. Mla¬
denič se da preprositi, puli peresce za perescem
ter jih razdeljuje med tovariše. Zdajci pa mu
izpodleti cesarjev klobuk ter pade cesarju na roko.
Cesar se ozre ter vidi predrznega mladeniča, kako
stoji pred njim bled in trepetaje od strahu. «Kaj si
hotel s peresci, ljubi moj ?» vpraša ga cesar prijazno.
»Spomin na Vaše Veličanstvo bi bili radi imeli!»
zajeca mladenič. *Tako !>  pravi cesar, «spomin na
mene bi radi imeli, no bodi vam! Tu imate še
ostalo perje!« To rekši izdere cesar svojeročno vse
ostalo perje iz generalskega klobuka ter podari
peresa presrečnim učencem. Nato se obrne k stot¬
niku, rekoč: »Gospod stotnik, prosim, bodite tako
prijazni ter posodite mi za nekaj časa svojo kapico!»

219

2 .

Kadar stanuje Franc Jožef I. v svojem po¬
letnem gradu Schonbrunnu blizu Dunaja, vstaja
navadno med peto in šesto uro zjutraj. Nato po¬
pije skledico kave, zapali si viržinko ter gre pri
stranskih vratih (kjer stoji vedno častna straža)
v miren kotiček graščinskega vrta. Tam čita ne¬
močen časnike in druge vladarske stvari.

Nekoč je ostal čez navadni čas na vrtu, in
straža pred vrati se je v tem času premenila. Ko
potem cesar pride in misli skozi ona vrata oditi
v svoj grad, ne pusti ga stražnik, ki ne pozna
cesarja, oblečenega, kakor je navaden častnik.
«Strogo mi je ukazano, da smem skozi ta vrata
pustiti jedino cesarja.» — «Saj sem jaz cesar!«
pravi Franc Jožef I. Stražnik zmaje z glavo ter
odgovori: «To bi lahko rekel vsakdo! Cesar je
drugače oblečen nego vi, in sploh se jaz držim
ukaza ter ne pustim nikogar skozi ta vrata kakor
le presvetlega cesarja samega!» To rekši sname
puško z rame ter jo napne proti gospodu. Kako
si je cesar pomagal iz te zadrege? Prav čudno.
Odhitel je takoj na vojaško stražarnico, poklical
zapovedujočega častnika in dva vojaka, in ti so
morali iti s cesarjem do vrat ter izpričati, da je
res on cesar.

Stražnika odvedo nato v veliko stražarnico
ter ga na cesarjev ukaz pohvalijo za njegovo
vestno vedenje. Cesar sam mu pošlje polno pest
čisto novih srebrnih goldinarjev, češ, da bo drugič
spoznal cesarja tudi brez prič.

220

53. Kako je vladar spravil svoje kmete v cerkev.

Minilo je že nekaj let, odkar je nekje vladal
vsega spoštovanja vreden vladar. Nekdaj zve, da
kmetje neke vasi, ne da bi ob nedeljah hodili v
eerkev, sede po krčmah pri žganji, pijo, kol¬
nejo in govore razne nespodobne reči. Vojvoda,
ki ni vpraševal pri vsaki reči, po katerem para¬
grafu hi se odpravilo to ali ono zlo, ampak je
poskušal povsod pomagati sam, hotel se je pre¬
pričati, ali je ta govorica resnična.

Neko nedeljo torej ogrne siromašen plašč,
potisne širokokrajen klobuk globoko na čelo ter
odide v ono vas. Ker je ravno zvonilo, šel je v
krčmo. In res, kmetje so sedeli za mizo in se
niso niti zmenili, da vabi v cerkev.

Najsi je vojvodi zelo zamrzelo to krčemsko
opravilo, kazal se je vender, kakor bi mu bilo to
povsem po volji ter je celo sedel na sredo med kmete.
Kmetje pa, ki ga niso spoznali nego so mislili,
da je jeden njih tovarišev, praznovali so svojo ne¬
deljo dalje. Skoro dobe na mizo v skledi velik
vrč žganja. V žganje dado nekoliko sladkorja ter
zažgo špirit v skledi. Ko pogori, zmešajo žganje,
in sedaj vzame kmet na desni od vojvode vrč
ter pije. Napivši se, da ga desnemu sosedu, rekoč:
«Daj ga dalje!* Ta tudi pije ter ga z istimi be¬
sedami d& dalje. Tako gre vrč od kmeta do kmeta,
dokler ne priroma h kmetu na levi od kneza.
Ko se napije tudi ta, ponudi vrč z istimi bese¬
dami knezu. Knez ga vzame, nastavi k ustom,
toda ne pije, ampak ga vrne levemu sosedu,
rekoč: «Naj gre zdaj tu okolo.» Sosedu ni bilo
treba še posebe ponujati vrča, nego vesel ga je

221

vzel, pil ter ga dal levemu sosedu. Tako je šel
sedaj vrč narobe okolo od pivca do pivca, dokler
ni prišel zopet k tistemu, ki je bil pil prvi. Ta
izroči vrč zopet vojvodi, ki ga vzame kaj resno.
Vojvoda tudi sedaj neče piti, pa vrča tudi ne da
dalje, ampak ga postavi mirno in slovesno na
mizo. Ko je vrč na mizi, vzdigne vojvoda počasi
roko ter založi desnemu sosedu takšno zaušnico,
da kar zazveni. Zajedno reče takisto mirno kakor
prej pri vrči: «Daj jo naprej!»

Ves divji poskoči kmet izza mize, da bi mu
posojeno glavnico vrnil z obrestimi vred. Pa tudi
vojvoda vstane, pogleda kmeta resno in strogo
ter ponovi trdo in mirno kakor prej, ko je vrč
pošiljal dalje: «Daj jo dalje!* Ker zajedno od¬
grne svoj plašč in kmet na mnogih redih in na
meči spozna, da ima pred seboj kneza, o katerem
je vedel, da ne umeje šale, upade mu pogum.
Obrne se torej ter da desnemu sosedu zaušnico,
kakeršno je sam dobil, rekši: «Daj jo dalje!*

In kakor je bil prej romal vrč z žganjem na
desno okolo mize, tako je šla sedaj okolo nje zaušnica.
Ko je tudi že kmet na levi strani od kneza dobil
svoj delež ter se obrnil h knezu, zasolil mu je
ta še za desno uho jedno ter dejal kakor prej
pri žganji: «Naj gre zdaj tu okolo!» Tako je šla
zaušnica sedaj na levo okolo mize. Ko obhodi ves
pot, knez molče odide ter pusti kmete same, da
so tem lože premišljevali to očetovsko darilo. Pa
so jo tudi brez dolgega premišljavanja ugenili
tako dobro, da prihodnjo nedeljo ni mogel vrč z
žganjem hoditi več okolo mize, ampak da so bili
vsi ti kmetje lepo v cerkvi.

XII.

Iz židovskega življenja.

1. Kako koristita krava in vol.

Učitelj: «Milica, katera žival je najkorist¬
nejša domača žival?*

Milica: «Krava.*

Nato vzdigne Jekeles (Židov sin) roko, češ,
da ve boljši odgovor.

Učitelj: «No, ali poznaš še koristnejšo žival?*

Jekeles: «Vol je koristnejši.*

Uči te tj : «Kako to?»

Jekeles: »Za jednega vola si lahko kupim
dve kravi! *

2 .  Kaznovana nagajivost.

Neko jutro srečajo trije dijaki Žida ter se skle¬
nejo ž njim nekoliko pošaliti. Prvi mu reče: «Dobro
jutro, oče Abraham!* Drugi: «Dobro jutro, oče
Izak!* Tretji: «Dobro jutro, oče Jakob!* Žid se
dela, kakor da ni opazil teh zabavljic. Obrne
se počasi k dijakom ter reče: «No, gospodje! Jaz
nisem niti Abraham, niti Izak, niti Jakob, ampak
Savel, sin Kisov, katerega je oče poslal, da bi
poiskal izgubljene osle. In glejte, našel sem jih!*

223

3. G. M. J. R.

James Rothschild v Parizu je bil kaj po¬
seben možicelj. Nadlegovali so ga pogostoma nje¬
govi bratje po veri, ubogi Židje, sosebno oni, ki so
prišli s Poljskega v Pariz. Nekega dne se oglasi
jeden takih Židov pred Rotbschildovimi vrati.
Služabnik ga neče pustiti pred gospodarja. Zid
mu reče, naj izroči gospodu vsaj listek. Na njem
so bile hebrejske črke: «G. M. J. R.» James
Rothschild jih pogleda in radoveden reče slugi,
naj stopi židovče predenj. Vpraša ga bankir,
kaj značijo te črke. Židovče se globoko prikloni
in reče po nemško: «Crke G. M. J. R. pomenijo:
,Guten Morgen, James Rothschild !'* — »Kaj ho¬
čete reči s tem?* vpraša Rothschild začuden.
Židovče se zopet globoko prikloni in reče: *G. M.
J. R. znači: Gebt Mir, James Rothschild!» Bankir
se nasmehne zaradi lokavosti tega berača in mu
podari bankovec za 10 gld.

A naše židovče še obrača listek na desno
in na levo, tudi bankovec suče na vse strani in
izpregovori iz nova: «G. M. J. R. tudi še znači:
Gebt Mehr, James Rothschild!* — «Na še jeden
bankovec in poberi se, drugače mi s temi šti¬
rimi črkami izslovkuješ vso mojo blagajnico!*
zarenči James in nažene Žida.

4. Gnus.

Žid, ki je šel z drugim Židom mimo lepe
žene, pljunil je. «Mojzes, kaj pljuješ pred to lepo
ženo?» — »Ne pljujem pred to lepo ženo, pljujem
le zaradi babe, ki jo imam doma!*

224

5. Trajno blago.

Židje hvalil svoje blago neki ženski, rekoč:
«To blago je za večnost in potem je daste lahko
še obrniti!*

6. Najdeno blago.

Zid dobi ob cesti spečega potnika, poleg ka¬
terega leži tudi nekaj v robci zavitega oblačila.
Bliže stopivši vzame Žid robec z oblačilom ter
hitro odide svojim potem. Ko se prebudi, vidi,
da nima robca z oblačilom. Vstane in ugleda že
precej daleč Žida z ukradenim blagom, kako naglo
koraka po cesti. Hitro stopi za njim, prime ga in
ga odžene pred sodišče. Žid se izgovarja, da je
blago našel, a ne ukradel. Sodnik reče: ;Tukaj
stoji potnik, kateremu ste vzeli blago.* Žid od¬
govori: «No, kaj hočete še več dokazov? Našel
sem tega potnika in blago poleg njega; blago
sem pobral, a potnika sem pustil, ker je pre-
težak, da bi ga bil nesel.*

7. Moder žid.

Žid na Hrvaškem, recimo, da mu je bilo
ime Itzig Jeiteles, naredil je nekaj, kar ni bilo
prav. Sodnik je izrekel tako-le obsodbo: «Itzig
Jeiteles je kriv in je obsojen, da si lahko sam
izbere kazen: Ali bode zaprt 20 dnij, ali bode
plačal 100 gld. globe, ali jih dobi 25 po stari
ogerski pravici.* — «Katera bi bila najboljša
kazen?* premišlja naš Jeiteles, potem pa reče, da
hoče odsedeti 20 dnij. Sodnik precej vtakne Jeite-
lesa v luknjo, kjer žid pošteno strada. Preide
10 dnij, in Jeitelesu prihaja že dolgčas; zato

225

premišlja, ali ne bi bilo bolje, če bi jih prevzel 25
po stari ogerski pravici. Štirinajsti dan se javi sod¬
niku in ga naprosi, naj mu jih da odmeriti 25.

Sodnik privoli, pozove pandurja in mu veli,
naj jih Jeitelesu odmeri poštenih 25. Pandur je
bil že priučen takemu poslu, zato je precej došel
z leskovačo. Toda ne le jedne, ampak še debel
zveženj jih je imel s seboj, če bi se mu bila katera
zlomila. Ko pandur opravlja službeni posel, Jei-
teles strašno kriči: «Ach wai! Ach wai!» Ali
njegov «Ach wai!» mu ni nič koristil, ker je bil
pandur vesten človek in je tudi znal pošteno
vihteti svoj instrument. Do deset je šlo, do pet¬
najst je tudi prišlo, več jih pa Jeiteles ni vzdržal,
ampak naprosil si je nekoliko premisleka, potlej
pa rekel, da jih ima dosti in da rajši plača
100 gld. globe.

Sodnik je bil dober človek, pa je precej uslišal
ponižno prošnjo Jeitelesovo, kateri je radostno
naštel 100 gld. globe in bil vesel, da ima tako dob¬
rega sodnika.

8. Menica v krsti.

Bogatin je zapustil premoženje trem dedičem,
katerih prvi je bil katolik, drugi protestant, tretji
pa žid, proti temu, da mora vsak osebno položiti
100 gld. v krsto. To so tudi res storili vsi trije,
a kako? Protestantje položil 100 gld. v popirnatih
desetakih, katolik pa v zlatu. In žid? Ta je položil
mrtvemu v krsto menico za 300 gld. in da bi mu
pokojnik ničesar ne ostal dolžan, vzel je žid iz
krste onih 200 gld., katere sta vložila katolik
in protestant.

15

226

9. Zgodaj začne žgati . . .

Samuel sinu Benjaminu: »Kadar dospeš v
K rakovo, ni treba pisati. Vzemi ta-le frankovani
zavitek ter ga vrzi tam v poštno nabiralnico; tako
zvem, da si srečno tja došel!* Sin odgovori: «Oče,
to znamko si lahko prihraniva! Vrgel bom nefran-
kovano pismo v skrinjico, in ti ga ne vzprejmi;
a vedel boš vender, da sem srečno dospel v Kra-
kovo!»

10. Dobro posojilo.

«Prijatelj>, reče kristjan Židu, »ali mi moreš
posoditi 1000 gld. ?» — »Prav rad*, odgovori
žid, «za koliko časa?* — »Za leto in dan.*

— «Dobro, ali vedeti moraš, da dajem svoj
denar le na obresti.* — «Vem, vem», odgovori
kristjan. — «Tedaj mi daš 10 od sto.* — »Prav
rad*, reče kristjan. — »Ako mi daš 10 gld. od
sto, iznaša to od 1000 gld. 100 gld. na leto, tedaj
ti položim tukaj-le 900 gld.» — »Dobro*, reče
kristjan, «ti si moj pravi dobrotnik; dovoli, da
te vprašam še nekaj. Morebiti ti jaz za leto in
dan ne bom mogel povrniti denarja: zato te prosim,
da mi jih posodiš na dve leti.» — »Tudi prav*,
odgovori žid, «to ljubezen ti rad izkažem; za
dve leti iznašajo obresti od 1000 gld. 200 gld.,
dobiš tedaj le 800 gld.» — «Ce bi ti pa tudi
v dveh letih ne mogel vrniti denarja?* vpraša
kristjan, «kaj bi bilo, ko bi naredila na štiri leta?*

— »Na štiri leta?* vpraša oni, «tudi to je mo¬
goče; za štiri leta mi plačaš na obrestih 400 gld., a
ti dobiš zdaj samo 600 gl.» — «Veš kaj*, pristavi

227

kristjan, «najbolje bo zate, da mi 1000 gld. po¬
sodiš na deset let, pa ti ne bo treba našteti niti
krajcarja v gotovini.*

11. Narobe šestka.

Zidovski oderuh je jemal od kristjana devet
odstotkov obrestij. Stvar pride pred sodišče, in
sodnik reče zidu: «Znano vam je, da dovoljuje
postava največ šest odstotkov. Kako se nekoč za
tako oderuštvo opravičite pred Bogom?* — «Do¬
volite, gospod sodnik*, reče žid, «če gleda Bog
iz nebes, vidi devetko vedno za šestko!»

12. Spekulacija.

Gnali so tri Žide iz mesta, da bi jih obesili.
Ko pridejo k vešalom ter že vsem trem smrtni
znoj rosi čelo, prinese kraljev odposlanec pomi¬
lostitev za jednega teh treh Židov. Oni, kateremu
je došla ta sreča, ostane mirno ob vešalih. Na
vprašanje, zakaj ne gre domov, odgovori: «Čakam,
da obesijo onadva; morda kupim njiju obleko.*

13. Kako je žid za pet palic kupoval konja.

V krčmi je sedel star žid med različnimi
gosti; kupoval in prodajal je razno staro navlako.
H krčmi prijezdi vojak na čilem konji; pred
krčmo se ustavi in stopi v hišo. Vojaka žid ma¬
homa nagovori: «Tako mi vere, krasen je konj,
katerega je prijezdila vaša milost.*

»Veseli me, da vam je po volji, sin Abra¬
hamov!* odgovori vojak.

15 *

228

«Sto palic bi rad vzdržal, ako bi bil potem
moj», reče žid.

Vojak udari z bičem po škornjih in de:
«Zakaj sto palic? Dobite ga tudi za petdeseta

Zid, vesel te vojakove darežljivosti, reče:
«Ali bi ga ne dobil za petindvajset palic?«

<-Tudi za petindvajset palic«, odgovori vojak,
«in ako bi vam bilo to preveč, tudi za petnajst
ga dam.«

«Kaj li, ko bi jih držal samo deset?*

«No, če ni drugače, zadovoljen sem, ako
vzdržite samo pet palic.«

Žid si misli: «Za Boga živega, kako po ceni
bi dobil krasnega konja! Deset palic sem vzdržal
že v kaznilnici in še me ni konec, a da bi me
bilo samo od petih? — Gospod*, reče dalje, «vi
ste vojak, in vojaki spoštujejo svojo besedo; ali
smem torej trdno verovati vaši besedi?«

Vojak odgovori: «Ce ne zaupate mojim be¬
sedam, hočete li pismo?«

«Ljubše bi mi bilo«, odgovori žid.

Oba gresta potem k beležniku, in ta naredi
tako pismo: «Ce gospodar tega pisma dobi od
vojaka s trdo leskovačo pet palic ter jih vzdrži
mirno in zadovoljno, tedaj mu vojak svojega vranca
takoj da brez nobene druge plače ali odmene.»
Potem so podpisali kraj, dan in priče.

Ko ima žid to pismo v rokah, vrneta se v
krčmo in žid mirno leže na stol, da bi odslužil
pogojeno plačilo za konja. Ob prvem udarci se
zdrzne ter misli sam v sebi: «Ta ti je bil za
profosa, ker huje tepe nego birič v kaznilnici.«

229

Po prvi palici vojak sede ter mirno čaka pri
kozarci vina. «Kako si, Abrahamov sin?* vpraša
za nekoliko časa Žida.

«Prosim, odštejte, kar sem dolžan, da pre¬
trpim hitreje.®

»Bodi ti», reče vojak ter mu priloži drugo,
ostrejšo od prve. Potem zopet sede in pije. Pozneje
mu odmeri tretjo in četrto, a vselej tako kakor
prvo. Židje nejevoljen, ker je vojak tako obotaven,
in reče naposled: »Ne vem, ali bi vam bil hva¬
ležen, ker mi dajete pogojene palice tako polagoma ?
Udarite naglo še peto, da bode vranec vedel, čegav
je, in da midva prideva v red!»

A vojak mu odgovori: «Sin Abrahamov!
Pete palice boš dolgo čakal* ter vrže leskovačo
v kot.

Žid prosi in preti, a vse zastonj; vojak mu
neče dati pete palice. Vsi so se smijali, a Židje
šel k beležniku, da bi mu pomogel k peti palici,
katero mu je vojak pismeno zagotovil. Beležnik
pogleda v pismo in reče: »S tem pismom ne opra¬
vite ničesar. Pismo ne govori, da bi vam bil
vojak prisiljen dati pet palic, ako vam jih neče.*

Zato baje žid še danes čaka pete palice in
konja vranca. Iz »Vrtca*.

14. Opeharjeni žid.

Na semanji dan stopi v mestu C. v krčmo
vojak, zarožlja s tremi srebrnimi goldinarji in reče :
»Kje je oni dobri mož, ki me je pred nekaj
urami rešil iz največje zadrege, ker mi je posodil
te tri goldinarje?® Naposled, ko vsi molče, vstane
izza zakotne mize žid in pravi, da je on tisti, ki

230

mu je posodil denar. Vojak mu izroči denar in
reče: «Sedaj pa bodite tako dobri in v  dajte mi
uro, katero sem vam moral zastaviti.* Zid ostrmi
ter pravi, da mu vojak ni zastavil niti ure niti
česa drugega.

< Kaj?» zakriči vojak, «ali bi mi bili vi po¬
sodili tri goldinarje, ko bi vam ne bil ničesar
zastavil? Ali mi daste uro nazaj, ali vas pa za¬
tožim.* Ker je Žid vedno trdil, da mu vojak ni
zastavil ničesar, v prišla je stvar pred sodnika.
Sodnik razsodi: «Žid mora vojaku za uro (katere
niti videl ni) dati 20 gld.; zakaj neverjetno je,
da bi posodil Žid neznanemu človeku tri goldinarje
brez zastavila.*

15. Prevelika in premajhna.

Porednež zasmehuje nekega Žida zaradi nje¬
govih velikih ušes. «Res», pravi Žid, «res, da so
moja ušesa za človeka nekoliko prevelika; a prav
tako je tudi res, da so tvoja za osla nekoliko
premajhna!»

16. Samosvoja obsodba.

Žid jezdi na oslu po vasi. Ko vidi, da ga
gledajo otroci in tudi nekateri odrasli ljudje, reče
jim: «Kaj me gledate ? Ali še niste nikdar videli
osla ?»

17. Nedovoljeno veselje.

Žida so imeli obesiti. Ko pride žena zadnjič
k njemu v zapor, vpraša ga, ali ne bi smeli biti
otroci vpričo, ko ga obesijo. Obsojenec odgovori,
da ne. Ljubezniva žena pa reče nato: «To se

231

že vidi na tebi! Tak si bil vedno, če bi ubogi
otroci užili res kaj veselja, ne privoščiš jim ga N

18. Proti pogodbi.

Graščak: »Že dve leti čakam denarja, ki mi
gre po najini kupni pogodbi. Zadnjič vas prosim,
da ga plačate, sicer si bom moral pri sodišči
poiskati pomoči!»

Žid: »Ljubi gospod, le potrpite! V kupni
pogodbi stoji, da vam plačam takoj 10.000 gld.,
drugo pa ostanem dolžan. Onih 10.000 gld. sem
vam izplačal, drugo pa vam ostanem tudi še dalje
dolžan, zakaj če vas izplačam, ravnal bi proti
pogodbi! ■»

19. Skopuh.

Veran: »Kako napraviš, da ne daš nikdar
beračem ubogaj me ?»

Žid: «Vidiš, tako: Pri sebi imam vedno
srebrn goldinar. Če me berač poprosi ubogajme,
potegnem oni goldinar ter mu ga pokažem, rekoč:
,Ali mi moreš menjati ta goldinar?' Če berač
odgovori, da ne, rečem mu: ,Skoda[ Kad bi ti
bil kaj podaril, pa nimam drobiža!' če pa berač
reče, da mi lahko menja, tedaj zagrmim nanj:
,Tako! Goldinarje menjuješ, pa beračiš? Sram te
bodi!' Tako se odkrižam vsakega!«

20. Kdo je bil slepar.

Graščak gleda skozi okno in vidi, kako je
cigan nekemu Židu prodal konja. Radoveden,
kdo je večji slepar, pokliče najprej cigana k sebi.

232

»Za kaj sta se ravnokar pogajala z Židom?*
»Prodal sem mu konja!«

»Za koliko?«

«Za deset goldinarjev!*

»Oj, ti bedasti cigan, kako moreš konja pro¬
dati tako poceni!*

»Gospod, konj je hrom!*

Zdaj pokliče graščak Žida in mu reče: »Oj ti ne¬
umni kupec, kako moreš kupiti konja,ki je hrom ?»

«Konj ni hrom!* odgovori Žid, »ampak je le
zato šepast, ker je slabo podkovan!*

Zdaj pokliče graščak zopet cigana in mu reče :
«Oj ti bedasti cigan, tvoj konj ni bil hrom, ampak
je le zato šepal, ker je bil slabo podkovan!*

»Ne, gospod!* zavrne ga cigan, »konj je bil
res hrom; podkovati sem ga dal le zato slabo, da
bi menil kupec: Konj šepa zato, ker je slabo
podkovan!»

Nato je bil zopet poklican Žid. »Oj ti neumni
žid!» reče mu graščak, «konj je resnično hrom
in je bil le zato slabo podkovan, da bi ti mislil:
Konj šepa zato, ker je preslabo podkovan!*

Zdaj se Žid nasmeje in pravi: »Saj mu ga
nisem plačal s pravim desetakom, ampak — s
ponarejenim!»

21. Pomiritev.

Mlad Žid se je hotel dati krstiti. Rabbi mu
ugovarja in pravi, da se oče, ako to zve, obrne
še v grobu. »No, no», odgovori mladenič, »to se
bo vse zopet poravnalo, zakaj čez nekaj dnij se
da krstiti tudi moj brat, in — oče se zopet obrne
na ono stran, na kateri leži sedaj.*

233

22. Kako so Žida spravili iz nebes.

Umrl je Žid, a dušica njegova je prišla k
vratom nebeškim.

«Kdo je?» zakliče sveti Peter, ko Žid po-
lahkoma potrka. Nato odpre duri, da pogleda
po prišleci.

«Prosim, to sem jaz», odgovori Žid.

»Vidim, da siti, ali vedi, ljubček moj, da ne
prideš sem noter», reče sv. Peter. »Skoro bode
temu že 1882  let, kar ne smejo Židje tukaj raz¬
prostirati svojega slabega duha.»

«Wie hajst, razprostirati slabega duha?* izgo¬
varja se Žid. »Saj nimam slabega duha. — Doli
na zemlji sem izkusil že marsikaj slabega.*

»Kaj takega?* vpraša sv. Peter.

»Khaj takega? — Ntt! Kho sem chodil pho
ulicah in sem khričal: Ainderlvii! — zaslišim
z nekega okna: ,Phisk!‘ — a kho se obrnem spet
drugje: ,Phisk V  in kho se obrnem tja, spet od druge
strani: ,Phisk!‘ — Waj mir! Tholiko sem se na-
obračal, da se mi je glava phobesila, in od tega
sem imel smrt. Wajs Gott! Phrosim thorej, phu-
stite me nother!*

»I no, pravzaprav ne bi smel*, misli si
sv. Peter, »ali bodisi! Za jednega ne bo tako
zlo. — Poslušaj, Flekeles!*

«Phrosim, jaz sem Sekeles!* popravi žid.

»Tedaj poslušaj, Sekeles! Pravzaprav bi
moral iti nekam drugam, ali ker si toliko trpel
na zemlji, storim ti to ljuba v.*

Odpre mu vrata nebeška, a Židova dušica skoro
vztrepeče od veselja, ko ugleda toliko krasu in slave.

234

Skoro potem sede sr. Filip k sv. Petru na
klopico poleg vrat, katera je bil nebeški ključar
iz nova zaklenil. »Kaj si pa tega spaka spustil v
nebo, Peter?» izpregovori sv. Filip. «Le poglej
ga, kako vse povsod otipava?* Peter pogleda na
stran in zapazi Sekelesa, kako s svojim bruskom
poskuša steber, je li res zlat in od pravega su¬
hega zlata; tam zopet sope na drago kamenje in
ga gladi z rokavom; iz kratka, vede se, kakor
ne bi bil v nebesih, ampak kje v zlatarski pro-
dajalnici.

»Veruj mi, Peter, to je bedak!* reče sv. Filip.

»Da ti povem resnico*, odgovori sv. Peter,
«vedi, da pravzaprav ne sodi med nas; ali prosil
me je tako milo, da sem ga z ozirom na njega
pozemeljsko trpljenje izpustil v nebesa, dasi je
— žid.»

»Kaj? Žid?» zakliče sv. Filip osupel. »No,
lepa hvala ti za to, kar si storil. Ali si pozabil
ostre prepovedi?* —

»No, no!» potolaži ga sv. Peter; »saj ne bo
tako hudo. Ako pa misliš, da nikakor ni prav,
no — odslovimo ga!»

Sv. Petru je bilo to lahko reči, ali Sekeles
se ni dal spraviti iz nebes. Rajši nego bi se ločil
od tolikih dragocenostij, pritožil bi se bil pri naj¬
višjem prestolu. Sv. Peter se nagovori dosti in
dosti, ali Sekeles se drži tega — da tudi ostane,
kamor kdaj sede.

»Peter! Tako ne pojde*, pošepeta sv. Filip.
»Zvijačno ga moramo odpraviti. Daj, naredi hudo
nevihto!»

235

Sv. Peter res zavrti glavo, ne vedoč, čemu
bi delal grmenje, vender ga naredi. V nekoliko
trenutkih se razlega pod nebesi tak silen tresk in
grom, kakor bi bil izpustil milijon čarovnic v
oblake.

Tudi do neba zazveni grmenje, ali tako slabo
in zamolklo, kakor bi zunaj le bobnali.

«Wie hajst?* — zakliče Sekeles in nastavi
ušesa. — «Jaz slišim bhoben!» — «Seveda je
boben*, odgovori sv. Filip; «dražbo oznanja.*
— «Dražbo? Kje pa?» — «Menda pred vrati*,
odgovori se mu. «Oh, gotovo za nekoliko teh zlatih
stebrov — —»

«Phustite me! Phustite me!» zakriči Sekeles
in sili proti vratom. «Gospod ključar, odprite!
Na dražbo moram!* —

In komaj vrata odpro, že je Sekeles zunaj
nebes ... Iz «Zore*.

XIII.

Proti voljne smešnice v
časnikih in v šoli.

A.  V časnikih.

1 .

Kdor želi svoje  kosti prodati, naj jih pri¬
nese v Vrtne ulice št. 9.

2 .

Podpisanec naznanja, da prodaja sosebno lepe
rokavice za gospode od jelenove kože.

3.

S v o j o dobro povojeno slanino priporoča

Seb. Budalovič.

4.

Devetleten potnik v špiritu želi za svojega
umršega šefa novega principala v isti tekočini.

b.

Išče se Francozinja za vzgojevateljico majhnih
otrok; porojena ima prednost.

237

6 .

Kuharica, ki zna z dobrimi izpričevali ku¬
hati, dobi takoj službo pri meni.

7.

Dekla, pripravna za prodajo, išče službe.

8 .

Zenska, katera hoče prevzeti perilo s po¬
pravljanjem nekega moža, naj se zglasi pri meni,
hiš. št. 17.

y.

Roditelji, kateri mislijo svoje 7- do 14letne
sine poslati na gimnazijo v K., vzamejo se na
stanovanje. Kje? Zve se v hiš. št. 13.

10 .

Dobra žepna ura se je izgubila včeraj v
pijanem stanji. ^

Posestnik mnogo obiskovane krčme se proda
za 30.000 goldinarjev.

12 .

Prodaja moje rajne gospe napreduje na trgu
prav vrlo.

J. O.

Ona gospodičina, ki je zadnjo nedeljo izgu¬
bila zlato verižico, našla se je, in moči je priti
ponjo. u

Ker zdaj poleti moj opravek, odmetavanje
snega, prestane, naznanjam, da bom do zime iz-
diral in zdravil zobe. Uljudno se priporoča

Janez Kešpret, št. 143.

238

15.

Oni razstavljalci, kateri se niso v svojih od¬
delkih pripustili k razstavi, shranili se bodo v
skupnih omarah.

16.

Društveno leto se začne dne 1. avgusta in
se konča dne 31. julija istega  leta.

17.

Podpisanec službeno naznanja, da je danes
ob 10. uri dopoldne pes Trepanovega hlapca, bel
jazbečar, ne samo jedenkrat, ampak več dnij brez
postavnega znamenja ali torbe tekal po mestu in se
za moja svarila ni le celo nič menil, ampak
se mi je celo porogljivo smijal.

Jurij Kalin,
mestni redar.

18.

Danes pribijejo na rotovži črno tablico, kamor
bodo po postavi obešali zaročence in zaročenke,
ki mislijo stopiti v zakon.

19.

Mestni župan je naznanil v časniku to-le:
‘Otroci, ki se bodo dne 1. oktobra vzprejemali
v šolo, pribiti so v črni omarici na občinski hiši.»

20 .

V uradnem ukazu smo čitali: «Ker se je
šolsko poslopje podrlo in je torej učitelj brez
stanovanja, ukazuje se s tem, da se učitelj de¬
loma  pospravi pri občanih.»

239

21 .

Nihče ne sme pustiti perutnine  razven
golobov, koz, ovac, svinj in goved letati po cesti.

22 .

Zvedeli smo, da nekateri gospodarji volom,
kravam in ovcam nastiljajo z gorečimi smod-
kami in pipami;  to se bo odslej kaznovalo s
30 kr.

23.

Določilo se je sicer, da dobi vsakdo, kdor
reši vtopljenca, 20 goldinarjev; pa ker so se pri
tem godila razna sleparstva, ukazujemo, da mora
oni,  ki bi zahteval to plačo, prej dokazati, da
seje  rešenec res že prej vtopil.

24.

Vzpričo  naznanila c. kr. glavnega konzulata
v Varšavi se ie v okraji Radovskem pokazala go¬
veja kuga. 2&

Poživljam dninarja Zajca, naj mi naznani
svoje bivališče, da se pogodimo zaradi delitve
njegove rajne matere,  občinski predstojnik v č.

26.

Podpisano županstvo poživlja Petra Kurenta,
ki je padel 1. 1859. v bitki pri Kustoci, od ka¬
nonske krogle v glavo zadet, naj se na prošnjo
njegovega brata v letu dnij ali sam zglasi tukaj,
ali pa naj sodišču naznani sedanje bivališče.

27.

Prebivalci kranjske dežele vedno rasto.

240

28.

Najsrčnejšo zahvalo izrekam «Nizozemskemu
zavarovalnemu društvu za življenje*, ker je tako
hitro uredilo zavarovalnino. Komaj pred tremi
meseci se je dal moj mož zavarovati, danes pa že
počiva več dnij v zemlji. Tako poštenega društva
ni treba šele priporočati, nego priporoča se samo.

V Celovci i. t. d. A. Z.,

vdova fabriškega delavca.

29.

Vsled  poročila iz zlate Prage izdihnil je
23. decembra 1893. v tamošnji bolnišnici vrli
domoljub, pesnik in pisatelj Jos. Fr.

»Domovina* št. 1. L 1894.

30.

V trgu «Mačji hrbet* se odda občinska go¬
stilnica v najem. Najemnik sme goste prenočevati,

hraniti in klati. Županstvo.

31 .

V starem časniku sem čital to-le: L. 1701. je
bila tako huda zima, da je ogenj s plamenom vred
na ognjišči zmrznil v kepo. Za zimo pa je prišlo
tako vroče poletje, da so se pri kosilu raztopili
srebrni noži, vilice in krožniki ter stekli raz mizo.

32.

Ker se želim resnično poboljšati, prosim prav
ponižno vse krčmarje tu in v okolici, da mi ne
dado ničesar več na «puf». J. G. p. d. Bibla.

33.

Naznanjam, da mi je v torek, dne 14. aprila
t. L, ušla žena. Kdor jo najde in obdrži, dobi
100 kron. Miha Čebulček.

241

34.

Mlad mož, lepe rasti in precej imovit, ki se
želi oženiti, išče tem ne več nenavadnim potem
starega izkušenega moža, ki bi mu to misel izbil
iz glave. — Več pove uredništvo.

B.  V šoli.

1 .

Rimljani so imeli v bitki pri Kani 30.000
mož. Od teh je bilo 20.000 ujetih, 40.000 mrtvih,
120.000 pa jih je ušlo.

2 .

Kralj Alfons je imel ob rojstvu šele dve leti.

3.

Na povratku s Španskega so bila pota tako
slaba, da so morali osem voz vpreči pred jed-
nega konja. ^

Rihard III. j e dal pomoriti vse svoj e naslednike.

5.

Servij je prišel v Rim in se je tam porodil.

6 .

Karol Veliki je tolikokrat premagal Sase, da
ga naposled kar počakali niso.

7.

Suvarov je s svojo vojsko marširal tako
hitro, da ga niso dohajali niti pešci niti konjiki
niti topničarji.

l«

242

8 .

Ko veliki vezir drugi dan vstane in vidi, da
nima glave — da, tako to ne gre.

9 .

Ko je Humboldt prišel na vrh Cimborasa,
bil je zrak tako tenak, da ni mogel citati brez
naočnikov. ^

Na Angleškem dela Ramsden najboljše astro¬
nomske ure, ki vsak dan prehite le tri do štiri ure.

11 .

Ujeli so Hovnika, iztrgali mu srce iz prsij,
vrgli mu je v glavo, a potem ga izpustili.

12 .

Afrikanski lev rase do desetega leta, od tega
časa pa prihaja vedno večji.

13 .

Sedemletna vojska bi se bila končala dosti
prej, ko bi jo bili le prej začeli.

14 .

Agamemnon in Menelaj sta bila brata, a za
gotovo se ve to le o prvem.

15 .

Filozof je človek, ki vedno misli in pre¬
mišljuje in ko pride do konca, začne zopet od
kraja.

16 .

Imel sem psa, ki si je na povelje jezik lizal.

243

17 .

Grki so se naslanjali pri jedi ob laket, z
drugim pa so jedli.

18 .

Profesor razlaga: »Cezar vstane in reče
zbranim senatorjem (vidi v zadnji klopi nered):
Oj, vi capini tam zadi, ali ni trenutek ne mo¬
rete držati jezika za zobmi!»


XIV.

Raznoterosti.

1, 2. Potres leta 1895.

Na velikonočno nedeljo (dne 14. aprila) 1895.1.
je zadela vse slovenske dežele, osobito pa nje
središče belo Ljubljano, strahovita nesreča, po¬
tres, kakeršni se dogajajo v Evropi le malokdaj.
Izmed 1400 hiš, ki jih šteje Ljubljana, prizanesel
je potres le malokateri. Večino hiš je poškodoval
tako, da ni bilo varno prebivati v njih. Zato so
pobegnili ljudje pod milo nebo ter več nočij pre-
bdeli po vrteh, v rastlinjakih, kolibah, na podeh,
kozolcih, železniških vozovih, celo po zelnatih
kadeh in sodih. Pa tudi v teh dneh obče nesreče
je obdržal Slovenec zdravi humor. Izmed obilice
smešnih prizorov in dovtipov priobčujemo tu
le dva:

1 .

Tiste dni je stanoval tudi ljubljanski meščan
B. v takem zclnem sodu ter dišal zelo po kislem
želji.

Prišel sem nekega večera k njemu tja, kjer
so bili razpostavljeni sodi lepo po vrsti. Ni mi
ga bilo treba dolgo iskati. Od desnega krila zelne

245

baterije je prihajalo zateglo hreščati] e. Mislil bi,
da reže skrhana žaga deske za nove sode.

Toda to niso bile deske, to ni bila žaga,
ampak to je bil B. sam, ki je smrčal v posebnem
spalnem salonu ob desnem krilu zelne kolonije.

Prijateljsko sem ga dregnil. Nehal je hrkati,
vzdramil se pa ni. «Še jedno porcijo!» hohnjal
je dremajoč. Potresel sem ga drugič. Leno se je
zgenil z nogami, molečimi iz soda, in zagodrnjal
nekaj neumevnega. Spal je zdravo spanje. Začel
sem torej bobnati po njegovem vonjavem kabinetu
— B. je skočil po konci, misleč, da je potres.

«Grlej ga», pozdravil me je, «vsaj pet minut
bi bil prišel pozneje! Veš, odkar prenočujem v
tem sodu za kislo zelje, sanja se mi vedno in
vedno ven in ven o samih kranjskih klobasah!
In prav zdaj-le v mi jih je ponujala, čeprav v sanjah,
natakarica v ,Crni govedini'. Take so bile, da se
jih kar nisem mogel nagledati, no — pa prideš
ti! Take klobase! Kaj pa misliš! Take klobase!»

Poparjen sem zaječal nekaj v svoje opravi¬
čilo, potem pa nadaljeval: »Slišal sem, da se je
ljudstvo, zbrano po bližnjih sodih, glasno pri¬
tožilo. Govore po Ljubljani, da motiš in kališ
javni mir ponoči.*

»Ali morda zato, ker preveč smrčim?* vprašal
je mirno.

»Nič morebiti. Da, zato, ker preveč smrčiš!
Slišal sem tudi, da organizirajo tvoji sosedje splošno
revolucijo, v kateri bodo razdivjani uporniki zva¬
lili tebe s sodom vred v Gradaščico, kjer boš —»

»Poginil sredi vode v valovih, morebiti?*

246

«Ne, ampak kjer boš dobil revmatizem do
hladnega groba.*

«0 joj! — Pa ni nič res; revolucijona ne
bo, veš. Zmenil sem se s sosedi, da bom smrčal
samo podnevi, ponoči pa ne bom spal. Saj bo to
trajalo le še nekaj dnij, potem se vrnem v svojo
hišo. Doma bom pa smrčal na vse pretege in
vsa okna bom odprl!»

Potem sva zažgala svečo in začela na žim¬
nici B.-jevo najljubšo igro, marijaž. Srčni kralj
se je bil izgubil; mesto njega sva vzela B.-jevo
vizitnico, katero je imel pribito zunaj na sodu.
B. je imel nesrečo v igri.

«Pik štirideset i* napovedal je jedenkrat. Kar
se je potresla zemlja.

«B., ali si čutil? Zdaj-le je bilo! Zbeživa!*

• Nič! Zdaj, ko si me obral, kaj ne? Ali bi
jih rad odnesel? Pa se ne ganeva nikamor, zdaj
ko dobivam! Aha! Karo dvajset je šestdeset —
le počakaj!»

Cof! Brrrr! B. je v veselji od nenadne sreče
udaril z roko ob sod in se zvrnil v stran. Naš
kabinet je izgubil ravnovesje in se začel gugati.
Sveča je ugasnila. Marijaž je letel na vse strani.
Sod pa se je trkljal, začetkoma počasi, potem
vedno hitreje z nama tja v nočno temino. Mene
je zagnalo na B.-a. Porabil sem to priliko in ga
vprašal na uho, kam se peljeva. Skoro nato pa
je ležal B. na meni in mi odgovoril tudi na uho,
da nima nobenega pojma! Se nekolikokrat se je
zasukal B. okolo mene in jaz okolo njega. Potem
se je sod venderle ustavil, in uvažuje, da so ostale
druge kadi mirne, uveril se je B., da sva doži¬
vela v najinem sodu le privatne sunke. «S1. N.»

247

2 .

Hlapec v Šiški pri Ljubljani je legel v po¬
tresni noči na svisli, zjutraj pa se je vzbudil med
kravami v hlevu. Potres je bil svisii zasukal tako,
da je fant padel v hlev, ne da bi se bil vzbudil.
Ko je videl, da je med živino, vzkliknil je ne¬
popisno presenečen: «Ktir hudič je biu teku ne¬
umen, de je krave na svisl prpelu!»

t

3. Požigalec.

Bogati angleški lord Makvvel je zavaroval
vse svoje zgorljive reči zoper škodo po požaru.
— čez nekaj let se je hotel z zavarovalnico ne¬
koliko pošaliti ter ji je poslal poziv, naj mu po¬
vrne škodo, katero ima s tem, da je požgal šest
zabojčkov havan in 100 kilogramov finega tobaka,
skupaj za 260 gld. Zavarovalnica, ki je takoj spo¬
znala lordove muhe, izplačala mu je vestno za¬
htevanih 260 gld., a ga potem zatožila — kot
požigalca.

4. Neljuba pomota.

Amerikanski urednik je izgubil na ta-le
čuden način dva zvesta naročnika: Neki oče,
ki je imel dvojčka, vprašal je urednika, kako
naj pomaga otrokoma, da ne bosta toliko trpela
sedaj, ko dobivata prve zobe; neki posestnik
pa je prosil, da bi mu naznanil pomoček zoper
kobilice, katere mu hočejo pokončati vse sadno
drevje. Urednik je odgovoril v ^listnici uredni¬
kovih obema, a po nesreči je zamenil vprašalca.
Oče dvojčkov je dobil odgovor: «Pokrite jih s

248

slamo ter jo zažgite. Drobiži se bodo še nekaj
sekund valjali v ognji, a skoro se jih iznebite!*
— Oni pa, ki je vprašal zaradi kobilic, prejel je
ta-le odgovor: «Dajte jim nekaj kapljic ricinovega
olja in drgnite jim rahlo čeljust s slonokoščeno
paličico!»

5—9. Eako se človek zagovori.

1 .

Pridigar, ki je hotel župljanom prav živo
predočiti potrebo prave pokore, navedel je med
drugimi vzroki tudi to, da marsikdo zvečer leže
zdrav, zjutraj pa mrtev vstane.

2 .

Duhovnik se je nekoč na leči prav zelo hu¬
doval na izprijenost in brezbožnost sedanje mladine.

«Vnebovpijoče je», pravi, «kako malo pa¬
zijo nekateri roditelji na otroke. Otroci, k i š e
ne znajo hoditi in govoriti,  tekajo po
ulicah in cestah ter govore najsurovejše in naj-
grše reči.»

Pri porotnem sodišči zagovarja odvetnik hudo¬
delca in reče med drugim: «Pomislite, gospodje
porotniki, tudi to, da je zatoženec gluh in da
torej ni mogel slišati glasu svoje vesti!»

4.

Pri porotnem sodišči je zagovarjal odvetnik
tatu ter končal govor tako-le: »Gospodje, ko bi
bili vi v tistem času namesto tega moža, ne vem,

249

ali ne bi bil kdo izmed vas tudi segel po uri,
saj je ležala tako vabno na mizi in v tistem
hipu ni bilo nikogar v sobi!»

5 .

Dva tatova sta ukradla nekaj žita in sta
zasačena prišla pred porotnike. Državni pravdnik
je poudarjal, da se morata oba ostro kazniti.
Zakaj pri obeh so okolnosti, katere obtežujejo
njiju hudodelstvo. Prvi tat se je drznil krasti
o belem dnevi, drugi pa v mirni noči, ko pošteni
ljudje spe.

Ko to zagovornik zasliši, reče ves začuden
porotnikom: »Tožnik graja pri mojih varovancih
sedaj, da se je kradlo podnevi, drugič pa, da
ponoči. Za Boga, gospodje porotniki, povejte
mi, kdaj naj bi tedaj kradel pošten človek?*

10—14. Jeza napravi človeka neumnega.

1 .

Gospod pošlje strežnika po neko reč. Strežnik
opravi naročilo napačno, in gospod mu reče jezno:
«Če hočem osla kam poslati, grem rajši kar sam,
veš!»

2 .

Ko pride gospod domov, ugleda strežnika,
kako spi sede na zofi. »Hej, Janez, hej!» —
Strežnik se počasi vzdrami. »Lepo, Janez, lepo!
Bil bi torej rad gospod! No, neumen si za to
res dosti!*

250

3 .

Strežnik zadene pri mizi s skledo ob jako
sitnega gospoda. «Bik!» zakriči gospod. «Opro¬
stite* , reče strežnik, «to se pač pripeti časih, da
se zadene drug ob drugega!*

4 .

Zupan: «Kako govorite z menoj? Sem li
jaz župan ali vi?*

Tajnik: »Prosim! Vem, da nisem jaz!»

Zupan: «No, zakaj torej govorite tako ne¬
umno?*

5 .

Mož se spre z ženo. V jezi ji reče: «Se to¬
liko nisi vredna, da bi te hudič vzel.* — «Kaj?»
zakriči žena ter upre roke ob bok, «kaj? Vredna
nisem, da bi me hudič vzel?» — «Pač, pač, ljuba
moja!» pravi mož, «saj si vredna, saj!* — »Sreča
tvoja, da si umeknil besedo!* pravi togotna žena.

15. Skromnost.

Meščan se odpelje na svoje posestvo kake
pol ure zunaj mesta. Ko si ogleda hrame, gre
se izprehajat na vrt. Tu najde vrtnarja, ki spi v
senci košatega drevesa. »Lenuh!* zakriči gospod,
«kaj spiš, ko bi moral delati! Res nisi vreden,
da bi te solnce obsevalo!* — «Prav zato sem
tudi legel semkaj v senco! * odgovori vrtnar malo¬
marno.

251

16. Čuden kotel.

Nekov Hadji si je izposodil od soseda Tur-
eina kotel, v katerem je žgal slivovico. Ko skuha,
da v izposojeni kotel drag majhen kotel in oba
pošlje sosedu. Sosed se začudi, kako to, da dobi
dva kotla, a posodil je samo jednega. *

«Ej, znaš brate», reče hadji Turčinu, «tvoj
kotel je bil brej, povrgel je tega-le malega, in
zdaj sta oba tvoja! Alah je vsemogočen!» —
«Alah je vsemogočen!* odgovori Turčin pobožno,
pa radostno odnese domov oba kotla, starega in
mladega. In veroval je, da je bil njegov kotel
brej in da je povrgel.

Cez štirinajst dnij pošlje hadji zopet po kotel
k istemu Turčinu. Ta si misli, da njegov kotel
zopet povrže; zato vzame največji kotel ter ga
posodi hadji, češ, čim večji je stari kotel, tem
večji bo mladi.

Ali mine precej časa, kotla pa le ni nazaj.
Gre torej Turčin vprašat, kaj je s kotlom. Hadji
pa mu reče: «Ej, brate moj, tvoj kotel je umrl,
moli mu za dušo!» — «Kotel nima duše, ne more
umreti*, pravi Turčin. — «Ce je mogel imeti
mladiča, mogel je tudi umreti. Alah je vsemo¬
gočen!* reče nato hadji. «Alah je vsemogočen!*
vzdihne Turčin ter odide žalosten brez kotla
domov. Veroval pa ni, da je kotel umrl.

17. Telegraf.

Legenski grof si je napravil v svoji graščini
domači telegraf. Kmet iz bližnje okolice pride nato
v grad ter zasliši o tej čudni napravi. Ko pride

252

domov, pravi sosedom: »V našem gradu se je
zgodilo nekaj čudnega, samo ne vem prav, ali
je sedaj grof tele, ali tele grof!*

18. Telefon.

Kmet: «Ali kupite seženj bukovih drv?*

Trgovec: »Morda! Vprašal bom svojega po¬
slovodjo !* (Stopi k telefonu ter govori.) — Po¬
tem pravi: «Poslovodja mi je dejal, da imamo še
dosti drv!*

Kmet: »Gospod! Najsi nisem tako pameten,
kakor ste vi, pa tako neumen tudi nisem, da bi
verjel, da čepi vaš poslovodja tam-le v oni skri¬
njici! Srečno!*

19. Komu škodi tobak.

»Ali vam nič ne dč, če kadim tobak?»
vprašal je mlad pobalin starega moža, s katerim
se je vozil po železnici. »Meni nič!» odgovori
mu starček, »če le tebi  ne!>

20. Velika krivica.

Gospodar: »Ne morem si pomagati, milo-
stiva gospa, moram vam odpovedati stanovanje.
Vse stranke se pritožujejo zaradi vednega igranja
na klavir!*

Gospa: «Prosim, to je samo zmota! Od nas
nihče ne zna igrati. Samo moj štiriletni Slavko
časih za kratek čas nekoliko tolče po klavirji,
to se pa ne pravi igrati!*

253

21. Angelji.

V nekem društvu je nazival gospod staro,
pa zelo nečimerno gospo vedno «Moj angeljček!»
— «Oh, dragi gospod*, reče naposled gospa, «tega
imena vender nisem vredna!* — «Da, da*, od¬
govori gospod, «zakaj najstarejše stvari so angelji.«

22. Zasluženo plačilo.

Mlad človek, ki se je prav rad vtikal v
verske stvari, pripovedoval je v druščini, da se
duše po smrti res selijo iz človeka v živali, ker
še sam dobro pomni, da je bil zlato tele. Pre¬
brisana gospa pa ga plača prav dobro, rekoč:
«Gospod, ne bojte se, razven zlata niste še prav
ničesar izgubili od takrat.*

23. Pravi vzrok.

Na plesni veselici stopi plesalec drugemu na
noge. Jezno reče ta: «Mislite li, da sem ukradel
noge?* Mirno mu odgovori oni: »Tega nikakor
ne mislim; zakaj izbrali bi si bili menda pač
boljše. *

24. Dokaz.

Na gledališki galeriji nastane skoro pred
predstavo velik hrup. Nekdo zakliče jezno iz
parterja: «Mir zgoraj, vi biki!* A od zgoraj
se zasliši: «Tu zgoraj je le gumno, spodaj je
hlev.»

254

25. Božični dar.

«Kaj ste pa vi, mamica, dali v dar svo¬
jemu gospodu za božične praznike, ako smem
vprašati ?» vpraša na trgu branjevka Bogatajka
postarno gospo. «Eli, nekaj jako primernega.
Moj mož je ves zaljubljen v smodke, katerih
nakupi vsak dan po več — in jaz, ki sem dobra
gospodinja, jemala sem mu skrivaj dan za dnevom
po jedno ter jih skrbno spravljala. Tako se jih
je nabralo sto in te sem lepo povezala, dala mu
jih — in on je bil neizrečno vesel mojega daru.»

26. Previsok nos.

Mlad grof je moral na cesarskem dvoru
streči visoki dvorski gospe. Ta pa je bila jako
sitna in je z vednim godrnjanjem dražila mla¬
dega grofa. Nekoč je kihnila, in ker mladenič
ni hitro rekel: «Bog pomagaj!» vprašala ga je
jezno: «Ali niste slišali, da sem kihnila?» -—
«Nisem mogel slišati, milostiva gospa, nosite nos
previsoko.»

27. Nevarne razvaline.

Profesor pride pred vas, kjer sreča starega
kmeta. «Oče, povejte mi, ali ni bil na hribu
tukaj na desni nekdaj grad?* Kmet: »Bil je res
nekdaj ondu grad.* Profesor: «Kaj pa pripove¬
dujejo ljudje o njem?* Kmet: «Oj, strašne reči!
Ni še dolgo temu, ko sta dva gospoda iz mesta
šla nanj, pa ju ni bilo več nazaj!* Profesor pre¬
strašen: «Za Boga, kaj se jima je zgodilo; zakaj
se nista več vrnila?* — «No», odgovori kmet
nasmehoma, ‘ker sta šla po oni strani s hriba!*

255

28. Izplačana šala.

Dve mladi gospodičini sedita na travniku tik
ceste. Ko ugledata moža, ki ima že nekoliko osi¬
velih las, vpraša ga jedna porogljivo: »Oče, ali
bo že skoro na planini sneg zapal?* Mož ji od¬
govori : «0, še dolgo ne, ker se še pasejo telice
po travnikih!*

29. Izgubljeni lasje.

Srečata se stara prijatelja, ki se že dolgo
nista videla. »Kako si, prijatelj, ali si zdrav?*
vpraša prvi. »Hvala, prav dobro! Le lase sem
žal zgubil!* Nato sname prvi klobuk z glave,
pokaže mu svojo plešo ter reče: »Prijatelj, mene
ne moreš obdolžiti, da bi jih bil našel!*

30. Česar kdo išče, najde.

Nekdo vpraša v društvu mladega učitelja P.,
da bi ga podražil: «Gospod učitelj! Ce tehtajo
štiri teleta 200 kilogramov, kako težak je tedaj
star bik?» — «Prosim, postavite se tja na teht¬
nico, pa vam natanko povem!* odgovori učitelj
mirno.

31. Velike zahteve.

V upravništvo nekega lista je prinesel ne¬
davno srednjih let mož to-le oznanilo: «Pisal ec
teh vrstic se želi kar najhitreje oženiti z damo iz
dobre rodbine, katera ima ta-le svojstva: visokost
5 čevljev, 4 in pol palca; teža 136 funtov, širo-
kost prsij 39 palcev, pas 28 in tri četrtine palca;

256

število obutala 3, število rokavic 6.» Administrator
se nemalo začudi ter pravi : «Zdi se mi, da zahte¬
vate precej mnogo.» — «Mogoče», odgovori in-
serent, «a to ni brez vzroka. Prva žena mi je
umrla skoro po poroki. Roditelji so ji dali po
svatbi veliko obleke, in vsa je krasna in po¬
polnoma nova. Vidite, časi so slabi, bilo bi škoda,
ko bi se obleka ne dala več porabiti. Zato iščem
žene, katera bi bila prav takega života kakor
moja rajnica, da bi lahko nosila nje obleko.
Slabi časi so; dragi moj!»

32. Kaj je fenomen. *

Amerikanski časnik poroča: Nedavno je
potujoč modrijan svojim poslušalcem razlagal fe¬
nomen' tako-le: «Pač še ne veste, kaj je ,fenomen'?
Poslušajte, povedal vam bom! Gotovo ste že vsi
videli kravo. No, krava ni fenomen. Videli ste
pa menda že tudi jablano. No, jablana tudi ni
fenomen. Pa ko bi kdaj krava splezala na jablano
ter tam z repom trgala jabolka — to bi bil
fenomen!»

33. Češnja.

Amerikanski časnik poroča: Minulo poletje
je mladenič Henderzon iz Newyorka požrl češnjo
s koščico. Cez teden dnij ga je začel želodec boleti,
in čez štiri tedne potem je umrl. Ta smrt je vse
zdravnike jako zanimala. Več se jih je zbralo, pa
so razrezali truplo nesrečnega mladeniča. Kako se

* čudežen prikaz imenujemo s tujo besedo cfenomen>.

257

začudijo, ko dobe v trebuhu češnjevo drevesce,
čegar korenine so se razšle po vseh čevih mladega
moža! Zdaj so zvedeli, kaj je temu vzrok: Fant
je bil pojedel češnjo s koščico vred, in peška mu je v
želodci pognala, vzrasla in mladeniča — podrla.»
— Skoda le, ker še ni živel mož nekaj časa, da
bi mu bile rdeče češnje mahale iz ust!

34. Dobra soseda.

Prišla je soseda k sosedi, kije baš pekla krape
ter jo je naprosila, da bi jih spekla tudi ona v njeni
že vroči masti. Soseda ji dovoli. Ko so krapi spe¬
čeni, zahvali se ji došla žena in reče: »Hvala vam,
soseda! Kadar bom jaz zelje kuhala, prinesite vi
pleče, da se vam skuha v mojem želji, tako vam
vsaj nekoliko vrnem prijaznost in dobroto.*

35. Ce govori občinski pisar francoski.

Občinski pisar se je pogostoma v krčmi
kratkočasil z nekim kmetom ter mu je časih
ponudil tobakiro za njuhanje. Ko je kmet potem
kihal, rekel mu je pisar vselej: «A votre sante!**
Kmet se dolgo ni menil za te besede, naposled pa
je vender vprašal dijaka, kaj se to pravi. Dijak,
zvita bučica, zapazi, da ima kmet rdeče lase.
»Mož*, reče mu torej, «povedal bi vam, pa bojim
se, da ne bi bili jezni name; — ,a votre san te 1  se
pravi slovenski: Ti rdečelasi tepec!» — Da je kmeta
ta razlaga razjarila, to si lahko mislimo. —

* Na zdravje!

17

258

Prihodnjo nedeljo se zopet snide s tajnikom. Pisar
mu ponudi tobakiro, kmet kihne — * A votre
sante!* oglasi se zopet pisar. ♦ Vse, kar je prav!*
reče kmet jezno, «dosti dolgo sem mirno poslušal*.

— Rekši telebne ubogega pisarja nekolikokrat za
uho. Odpravljajoč se iz krčme, godrnja: «Zapomni
si, tajnik, kmetje tudi umejemo francoski!*

36. Kako visoko je sezala voda.

«Dovolite, je li sezala voda ob zadnji po¬
vodnji res tako visoko?* — »Pravzaprav ne!
Glejte, samo do tod je stala: a otroci so mi po¬
čečkali pisanje tu spodaj in ga zamazali. To me
je razjezilo, pa sem dal zapisati višino semkaj
gori — zdaj je pa ne morejo doseči!*

37. Dober izgovor.

Mlad mož ubije v mestu slučajno steklo
pritličnega okna ter zbeži po ulicah. Gospodar
ga doteče in pravi: »Ubili ste pri meni okno!»

— »Vem!* odgovori prvi. «Plačajte ga torej!*
oglasi se zopet gospodar. »Ne vidite li, da tečem
ravno po denar domov?* reče mladenič ter uide
v stranske ulice.

38. Za vsak slučaj.

Neumna žena prinese tri lepe voščene sveče
v dar; dve sv. Mihaelu, jedno pa — hudiču.
Cerkvenik, hoteč jo poučiti, pravi: «Pa hudič
vender ni vreden sveče!* — «Vem, da ne*,

259

odgovori žena, »pa človek ne ve, kam pride
po smrti, in zato je dobro, da si preskrbi povsod
prijateljev.»

39. Jednakost.

Bobek: «Kakšen razloček je med možem,
ki ima hudo ženo, in med zvonikom?*

Babek: »Nobeden; vsak nosi svoj — križ.*

40. Zakaj je Mohamed prepovedal vino piti.

A: »Zakaj je Mohamed prepovedal vino piti,
več žen pa je dovolil imeti?*

B: »Ker je mislil, da ima trezen  človek
že jedne žene zadosti.*

41. Uspehi denarja.

A:  »Kakšen razloček je med muto (šrango)
in človekom?*

B: «človek se pripogne pred denaijem, muta
pa se vzdigne pred njim.*

42. Dobra ura.

A: «Kdaj ima berač dobro uro?*

B: »Kadar gre iz Celja v Vojnik.*

43. Koliko ur.

Gredoč skozi mesto L., vpraša potnik kmeta
na cesti: «Prijatelj, koliko ur je od tukaj do
Ljubljane?* — «Ur?»  odgovori kmet, «skoro v
vsaki hiši je vsaj jedna, po nekaterih hišah jih

17 *

260

je celo po več.» — »Ne mislim tako*, reče
potnik, »ampak želim le zvedeti, koliko računajo
iz vašega mesta do Ljubljane; samo to, prosim,
mi povejte!* — «Koliko računajo? I no, če greste
peš, ne računajo nič, ako se pa želite peljati, pla¬
čate dvajset grošev*, odgovori mu šaljivec, in
nato se ločita.

44. Vožnja v mesto.

Potnik vpraša krčmarja, pri katerem se je
ustavil, koliko je do bližnjega mesta z dvema
konjema. Krčmar mu odgovori: »Dve uri.* Potnik
vpraša dalje: «A s štirimi konji?* Krčmar neko¬
liko pomisli in reče: »Jedno uro.* Ko to zasliši
nekov šaljivec, reče potniku: »Uprezite šest konj,
pa se vam ne bo treba voziti, kar hipoma boste
v mestu!»

45. Kako daleč je solnce.

Jurija Pavliho je nekdo hotel spraviti v za¬
drego. Bil je namreč nanj hud, ker je spretno
odgovarjal vsem vprašanjem. Reče tedaj vpričo
mnogih ljudij : »Prebrisani Jurij! Ker že vse veš,
povej nam še, koliko mačjih repov je treba, da
bi segli do solnca?* Jurij Pavliha pa se na¬
smehne in reče: «Ne več nego jednega,*če je ta
zadosti dolg.*

46. Interpelacija.

Volilci nekega okraja so poklicali svojega po¬
slanca predse, da bi jim poročal o svojem delovanji.
Volilec očita razjarjen poslancu: »Pazno smo pre¬
čkali vse debate in se prepričali, da v zadnjih

261

desetih sejah niti jedenkrat niste odprli ust.» —
«Dragi prijatelj*, odgovori poslanec, to je zgolj
obrekovanje; brezštevilnokrat sem zazdehal!»

47. Srebrna miš.

Ko je pred nekaj leti pruski deželni načelnik
v Lotaringiji potoval po svojem okraji, prišel je
nekega dne v francosko vas, ki je imela jako lepo
cerkev, posvečeno Materi božji. Slula je ta Mati
božja za čudodelno, in zato je veliko romarjev
prihajalo vanjo. Zupan odvede pruskega deželnega
načelnika v to cerkev, kjer mu vse razkaže. Ko
prideta do stranskega oltarja čudotvorne Marije
device, ugleda načelnik med darovi, posvečenimi
Mariji devici, tudi srebrno miš ter vpraša župana,
kaj to pomeni. Zupan pravi, da se je pred ne¬
koliko leti v tem kraji pokazalo strašno veliko
misij, ki so pretile pokončati vse poljske pridelke.
Zato so se obrnili prebivalci tega okraja k Mariji
devici za pomoč in so ji posvetili to srebrno miš.
Ko se je to zgodilo, izginile so kar hipoma vse
miši s polja, kakor bi bil odrezal. Nato vpraša
pruski deželni načelnik ves začuden župana : «Pa
tudi vi, izobražen mož, verjamete kaj takega?*
Zupan se nasmehne in odgovori: 'Ako bi to
verjel, tedaj bi precej denašnji dan na oltar pred
Marijo devico postavil — srebrnega Prusa.*

48. Zlobna občina.

Občina Bereg na Ogerskem je postavila velik
lesen križ in zapisala pod njega v ogerskem je¬
ziku, da bi svet vedel, kdo je postavil križ:

262

* Naš Gospod Jezus Kristus je bil na križ pribit
— ob troskih občine Bereg dne 8. maja 1877.»

49. Berača.

Dva berača sta jedla skupaj iz iste sklede;
jeden je videl, drugi je bil slep. Dogovorjeno
je bilo, da ne smeta naglo grabiti; kdor bi naglo
grabil, tega sme drugi z žlico udariti po glavi.
Ko tako jesta, udari zdajci slepec tovariša po
glavi. «Kaj me biješ!* razjezi se ta, «ko še videti
ne moreš, če naglo grabim?* A slepec mu reče:
«Ker jaz hitim, kar morem, pa me ti vender ne
udariš, tedaj si lahko mislim, kako grabiš šele ti!»

50. Kako se komu napravlja veselje.

Sosed vidi soseda, ki neusmiljeno pretepa
psa. Nejevoljen stopi k njemu in ga vpraša:
«Zakaj vender tako neusmiljeno pretepate ubogega
psička?* — «Rad bi mu napravil veselje*, odgo¬
vori sosed. — «To pač ubogemu psu ni v veselje,
ako ga bijete tako neusmiljeno!* — »Res je, da zdaj
ne čuti veselja, ali čutil ga bo potem, kadar ga
izpustim!»

51. Zakaj se psi vohajo.

Le malokdo menda ve, zakaj se psi vohajo,
kadar se srečajo. Pravi vzrok temu je ta-le:
Nekdaj je napravil lev drugim živalim velike
gosti. Ko sede pri mizah, zapazijo, da nimajo
popra. Lev pošlje psa, naj jim brž prinese popra.
Pes gre, a ni ga več nazaj. To leva silno razsrdi.

— 263

Ukaže torej vsem drugim psom, naj gredo iskat
lenega tovariša, sicer jih raztrga.

Od tega časa se psi vohajo, če se srečajo,
češ, da najdejo porednega tovariša, ki ima poper
pri sebi.

52. Pa se!

Ko so bili v začetku tega stoletja Francozi
v Ljubljani, stal je na dolenjski mitnici francoski
vojak na straži. Po dolenjski cesti pride dolenjski
kmet s košem na hrbtu. Straža ga ustavi, rekoč:
«Qui vive?» Naš Dolenjec se odreže tako robato,
da tega niti zapisati ne smem. Francoz, ki je
kmetove besede morebiti raztolmačil kot «bon ami»
ali kaj takega, reče na to: «Passe!»*

Naš Dolenjec pa je besedo razumel po svoje,
češ: >Pa se!» to je: Dajva se. Zato odgovori
mirno: «Kako se bova? Vi imate puško, jaz pakošL

53. Zakaj ljudje kade.

Kitajski princ je prišel nekoč v Evropo. Zelo
se je čudil, videč, da po mestih skoro vsak človek
kadi. V hotelu, kjer je kosil, vprašal je torej nekega
gospoda: «Povejte mi, ljubi gospod, zakaj kadite?»
Gospod odgovori: «Da želodec bolje prebavlja, ni
boljšega pomočka nego smodka po kosilu.» —
«Aha!» misli si princ, «ta ka^i, da lože pre¬
bavlja ! >

Drugi dan se popelje princ v mestno okolico.
V senci košatega drevesa ugleda berača, ki kadi iz

* Qui vive? = Kdo je? — Bon ami = Dober prijatelj.
— Passe = Idi!

264

kratke pipice. Princ veli kočijažu, naj ustavi, in
vpraša berača: «Zakaj kadiš?* Berač odgovori:
»Častiti gospod! Danes nisem še ničesar jedel, če
kadim, pa sem menj lačen!* Princ se zelo začudi
temu odgovoru, ker j eden kadi, da lože prebavlja,
drugi, da je menj lačen.

Pozno v noč se vrne v gostilno. Gostilničar
sam pričakuje visokega gosta. Po veži hode, puši
smodko za smodko. Ko se princ pripelje ter vidi,
da gostilničar kadi, vpraša ga: »Gospod, zakaj
kadite ?» Gostilničar odgovori ponižno: «Brez za¬
mere, Visokost! Hotel sem vas sam pričakati, a
ker nisem vajen dolgo bdeti, zato sem si prižgal
smodko, ker drugače bi bil gotovo zadremal.* —
Princ se nasmehne ter reče sam v sebi: «Ta tedaj
kadi, da si odganja spanec!*

Prihodnji dan je bil princ povabljen k mi¬
nistru na večerjo. Po večerji so ponudili strežniki
vsakemu gostu smodke. Kadili so vsi, a najprid-
nejši je bil minister, ker je pušil smodko za smodko.
Začuden ga vpraša princ, čemu toliko kadi. Mi¬
nister odgovori, da ne more zaspati, ako po večerji
ne pokadi nekaj smodk. To je bilo princu preveč!
Prvi kadi, da lože prebavlja, drugi, da si odganja
glad, tretji, da lože bdi, četrti, da lože spi! Ni¬
kogar ni hotel več vprašati, zakaj kadi, ampak
začel je sam kaditi.

54. Kako raste pamet.

Star kmetje pripovedoval to-le o svojih sinovih:
»Ko so imeli moji sini 16 — 20 let, vedeli so vsako
reč bolje nego jaz; ko so imeli 25 let, vedeli so

265

še prav toliko; s 30 leti so me časih slušali,
če sem jim kaj nasvetoval; ko so dosegli 35. leto,
prišli so me časih že sami vprašat za svet; kadar
bodo imeli 40 let, mislim, pa spoznajo, da ,stari'
tudi še kaj ve!»

55. Prepovedano.

«Ako umrjem, vzemi si za ženo najstarejšo
hčer hudega duha, da ima le mnogo denarja!*
reče na smrt bolna žena možu skopuhu. «Potolaži
se!» odgovori ji mož, »naša postava nam prepo¬
veduje jemati dve sestri!*

56. Zakaj zvoni.

Tujec: «Zakaj pa zvoni sedaj?*

Domačin: «Mislim, ker Cerkvenik za vrv
vleče!*

57. Vsaka reč ima svojo dobro stran.

A: «Povej mi, Adolf, kako si neki moreš
vzeti ženo, ki ječa?*

B: «To ima tudi svojo dobro stran! Glej,
predno zvečer izgovori besede: ,A-a-a-do-do-lf,
a-a-li g-gre-š že zo-zopet v go-o-stil-stilno ?‘ tedaj
sem že davno zunaj pri vratih!*

58. Večina.

Blaznika so vprašali, zakaj so ga zaprli v
blaznico. «Cisto lahko!* odgovori jim ta, «trdil
sem, da so vsi ljudje blazni, drugi pa so rekli, da
sem jaz blazen; večina je zmagala!*

266

59. Muhast odgovor.

Baron, kije bil zapravil vse premoženje, rekel
je nekdaj možu, ki je nesel drva. iz njegovega
nekdanjega gozda: «He, kje si ukradel ta drva?»

Tat odgovori: «Le molčite, ljubi gospod! Saj
vem, da bi bili veseli, ko bi rekel, da v vaši bosti. »

60. Kaj se vse vidi na semnji.

Zena: «Ugani, ljubi mož kaj sem danes vi¬
dela na semnji!«

Mož : «Morda kako komedijo ali čudno zver?»

Zena: «Ne! Videla sem, da je bilo vse silno
drago!»

61. Blag namen.

Višji gozdar: «Niste li zapazili, da je Gregec
z ženo in peterimi otroki tu v naši hosti pobiral
vejevje? Cernu imate dve oči?«

Gozdar: «Da lahko pri ubogih ljudehjedno
zatisnem!»

62. Čudna potnika.

Nedavno sta se pripeljali po železnici v ži¬
vinskem vagonu v posebnem zaboji dve goski v
Trst. Zunaj na zaboji je visela tablica z napisom:
«Cestiti gospod! Midva sva zakonski par iz vasi
blizu Prage ter potujeva v Trst. Prosiva, vlijte
nama nekoliko dobre vode v korito, ker sva žejna!
— Hvala lepa!«

267

63. Kako se spozna gospoda.

Ko je bil slavni Franklin poslednjič na
Angleškem, spremljal ga je zamorec, ki se ni
mogel načuditi življenju v Londonu in drugje na
Angleškem. — Ko se vrneta domov, vpraša ga
Franklin kako mu ugaja Angleško. Zamorec
odgovori: «Vse dela v tej državi! Voda dela,
veter dela, ogenj dela, sopar dela, pes dela, vol
dela, konj dela, osel dela, možje in žene delajo,
vse dela, le svinja ne. Svinja je, pije, spi ter
lenari ves dan — svinja je jedini gospod na An¬
gleškem !»

64. Slabo je naletel.

Smučiper se je namenil po železnici v Ljub¬
ljano. Ko stopi k železniškemu vozu, hoče se ne¬
koliko pošaliti ter reče: «No, je li Noetova barka
že polna?» Takoj se zasliši od znotraj glas: «Ne,
jeden sedež je še prazen — osla še ni!»

65. Lepa prihodnjost.

V mestu I. so obešali razbojnika. Velika
množica ljudstva se je zbrala ob vešalib. Jeden
izmed gledalcev reče: «Bodi mu Bog milostiv!
Ta je že svoje prebil, nas pa šele čaka.»

66. Lakomnik.

Lakomnik, izgubivši veliko denarjev, vzame
v obupnosti vrv in se obesi. Naglo pristopi njegov
sluga, prereže vrv in tako svojega gospodarja
reši smrti. Ko gre nekaj mesecev pozneje sluga

268

iz službe, utrga mu lakomnik nekoliko krajcarjev
za prerezano vrv, rekoč: «Vrv, ki si jo prerezal,
bila je še čisto nova; moral bi jo bil le lepo
razozlati. j

67. Kako se odpode cigani.

Szegedinski župan je iznašel nov pomoček,
kako se je moči odkrižati ciganov. Ker so se ti
ljudje vedno klatili okolo Szegedina in jih ni od¬
vrnila nobena kazen, ukazal je, ko se je vrnilo
tisto krdelo, katero je ravnokar dal odtirati, naj
vsem ciganom postrižejo dolge lase. Komaj cigani
to zaslišijo, poklekujejo in prosijo, naj bi se jim
odpustila ta «sramota» — zastonj! Skoro so pele
škarje, in oskubeni kakor kokoši so odšli. Pri¬
dušali so se potem, da nobeden iz njih rodu ne
stopi več v to vražje mesto.

68. Gos ob jedni nogi.

Jezus in sv. Peter sta šla skozi široko dolino.
Ker je bila ravno nedelja, dal je Jezus Petru
denarja, da bi šel v bližnjo krčmo in kupil pečeno
gos. Peter gre in kupi gos. Ko se vrača, ne more
si kaj, da ne bi snedel jedne gosje noge. Jezus
ga potem vpraša: »Peter, kje ima gos drugo nogo?*
— »Ni imela druge!* odgovori Peter. »Kako li
more gos biti samo ob jedni nogi?* vpraša zopet
Kristus.«Resnično, Sin nebeški!» veli učenec.«Vidiš
li, ona gos tam stoji tudi samo na jedni nogi!*
Ko Peter to izreče, pokaže čedo gosij na trati.
Jezus umolkne. Zdaj razrežeta gos, snesta jo pod
senčnatim drevesom ter odideta.

269

Skoro dospeta v gozd, kjer reče Vzveličar
tako: «Peter, denarja nimava, a potrebovala ga
bodeva skoro. Pod tem trhlim porobkom je zaklad ;
primi kol, izruj porobek in vzemi zaklad*. Peter
stori, kakor mu je velel učitelj, in res najde mnogo
zlata. Jezus prešteje, razdeli zlato na tri jednake
kupčke, vzame kupček sebi, drugega da Petru in
tretjega pusti na tleh. Peter vpraša: «Sin nebeški,
čegav li bode ta kupec?» Vzveličar odgovori: «Ta
bodi tistemu, ki je snedel gosjo nogo!» Petra
oblije rdečica, obide ga nemir in zatorej zajeca:
«Sin nebeški, drugo gosjo nogo sem pojedel jaz,
ker sem bil jako lačen!* Jezus se razhudi in
reče žalosten: «Peter, ako lažeš ti, ki si najbližji
mojemu srcu, kaj mi je misliti o drugih ljudeh?*
Peter se je srčno pokesal svojega pregreška in
je bridko jokajoč prosil oprostila ter obetal, da
se nikoli več ne zlaže. Ko je Vzveličar videl njegovo
resnično kesanje, odpustil mu je, ker gaje ljubil.

Češka narodna.

69. Lažnivec nad lažnivcem.

V kavarni sta sedela dva Amerikanca, ki
sta se pomenkovala in legala drug drugemu; zakaj
Amerikanci so prav izvrstni lažnivci. «Ne verja¬
mete*, pravi prvi, « kaj se je one dni pripetilo
nekemu zdravniku! Imel je bolnika, ki seje bil
prehladil. Da bi se dovolj izpotil, zapisal mu je
zdravila, ki pa so bila tako močna, da je bolnik
ponoči utonil v svojem potu.* — «To sem čul
tudi jaz*, pravi drugi; »najeti pa so morali celo
čoln, da so prišli do mrliča.*

272

dolgčas, poklical je lovca, in šla sta na izprehod.
Kar mu j e gospod zastavil z besedo, vsemu je lovec
odgovoril modro in šaljivo.

Nekega dne se gospod z lovcem izprehaja
po drevoredu in mu reče, naj mu v pol uri pre-
šteje in pove, koliko listov ima največje drevo
v drevoredu. Gospod si je mislil, da lovec tega
ne bo mogel storiti, in je bil zelo radoveden,
kako bo šaljivec rešil to nalogo. Ali kako se
začudi, ko mu reče lovec, da reši svojo nalogo
prej nego v pol ure. «Ukažite samo,» reče lovec,
«kje naj začnem šteti, od spodaj ali od zgoraj? >
Gospod mu reče, naj začne od vrha. Lovec takoj
spleza na drevo, a gospod odide dalje. Za četrt
ure že prihiti lovec za gospodom, rekoč: «Liste
na drevesi sem že preštel.» — «No, koliko
pa jih je?» vpraša gospod. «Od vrha doli jih
je prav toliko kakor od spodnjih vej do vrha,
a števila si nisem zapisal, ker mi tega niste
rekli», odreže se lovec.

76. Obljubiti in storiti.

Nastala je na morji tako strašna nevihta, da
je vsak potnik prosil Boga in vse svetnike na
pomoč. Nekdo pa zakliče: «Oh, sveti gospod
Miklavž, pomagaj nam iz te nevarnosti, hočem
ti darovati svečo, ki bo tako debela, kot je moja
noga!» — Nevihta ne preneha. — Začne novič
klicati: «Pomagaj nam, sveti Miklavž, podarim
ti svečo, ki bo težja, nego sem samb —
Morje se neče pomiriti. — Nato vzklikne tretjič:
« Pomagaj nam, sveti Miklavž, obljubim ti svečo,

273

ki bo taka, kot je največja smreka!» Njegovi so¬
potniki reko: «Bedak! Kje neki bi dobil toliko
voska in kako bi ga plačal?* V tem se veter
nekoliko poleže, in morje se umiri. «Vi ste be¬
daki, vi», odgovori jim potnik, «da le pridem
na suho, ne dobi mi sv. Miklavž niti najmanjše
svečice!»

77. Velika zadrega.

Šaljivec: «Gospodje, nekaj vas bom vprašal,
in kdor mi odgovori, temu se priklonim do tal.
Poslušajte tedaj! Nekemu človeku se je sanjalo,
da potuje po morji. Poleg njega na ladji sta
sedela njegova žena in njegov jedini sin. V tem
hipu nastane strašen vihar in ladja je v veliki
nevarnosti . . . Potniku se zdi, kakor bi mu pravil
notranji glas, da se samo tako reši pogube,
ako žrtvuje ženo ali pa jedinega sina morskim
valovom. To je bila groza za ubogega potnika.
Ženo in otroka je ljubil nad vse . . . Koga naj
tedaj pahne v globočino? — Gospodje, kdo mi
odgovori in pove, kako bi rešil ubogega potnika
iz velike zadrege?* — Vsi poslušalci se globoko
zamislijo — a nobeden ne ve, kaj bi odgovoril
šaljivcu. Nato odgovori on sam tako-le: »Gospodje,
nič ni ložjega nego to! Jaz bi namreč šel k pot¬
niku in bi ga vzbudil  iz sanj, in rešen bi bil
vseh zadreg.*

78. Kristus in sv. Peter.

Kristus in sv. Peter prideta do neke hiše in
prosita prenočišča. Gospodinja ju vzprejme in
jima obljubi prenočišče, če ji drugi dan omlatita

18

274

pšenico. Kristus in sv. Peter obljubita. — Vsa
trudna drugi dan nekoliko poležita. Kar pride
gospodinja, polasa Petra, ki leži ob kraji, in
pravi: «Lenuha! Ali bosta vstala ali ne?» Zena
odide; Kristus in sv. Peter pa zopet zaspita. Gez
nekaj časa pride gospodinja zopet in se huduje.
Ko jo sv. Peter zasliši, skoči urno na drugo stran,
češ, da bi ga zopet ne zlasala. Zdaj pride go¬
spodinja k postelji in pravi: «No, ali bosta vstala
ali ne in omlatila pšenico? Prej sem tega pri
kraji, zdaj bom pa onega», in zopet zgrabi
sv. Petra za lase.

Sv. Peter in Kristus skoro potem vstaneta.
Kristus vzame gobo, vkreše ogenj in zažge snopje.
Pa nikar da bi zgorelo, leti pšenica na jeden
kup, pleve na drugega in slama na tretjega, in
pšenica je omlačena. Kristus in sv. Peter pa od¬
potujeta dalje. — Drugo leto je imela žena zopet
mnogo pšenice. Kar ji pride na um, kako sta
lani napravila potnika. Vzame torej ogenj, zažge
žito, in — zgori ji pšenica in vse poslopje.

Narodna iz «Vrtca*.

79. Skrivni pomoček.

Bogatin, ki je sosebno rad čital časnike,
imel je na vrtu lep ribnik. Nekega dne zapazi
v časniku ta-le oglas: «Pri meni se dobiva za tri
cekine prah, s katerim se zarede ribe! Drugega
ni treba, nego da se ta prah vrže v vodo, pa za
nekoliko dnij bo vse polno rib.* — «Da te treni*,
misli si gospod, «to je pa velika sreča za moj
ribnik na vrtu!» Brž drugi dan zapečati tri cekine

275

v list in jih pošlje človeku, ki je bil podpisan
pod oglasom. Gez nekaj dnij dobi to-le v  pismo od
omenjene osebe: «Blagorodni gospod! Zal mi je,
da vam ne morem poslati naročenega prahu za
ribe. Moj oglas so bile limanice za nekatere go¬
spode. Stavil sem namreč s prijatelji, da se lahko
po časnikih razglasi največja neumnost in da je
vender dosti ljudij, ki ji verjamejo. In glejte, česar
sam nisem prav verjel, o tem sem se prepričal

— stavo sem dobil. Dobil sem res dosti oslov,
a vi, blagorodni gospod, ste med njimi sedem¬
indvajseti.*

80. Kako se ljudje pozdravljajo.

V Parizu je bilo ob zadnji svetovni razstavi
ljudij iz vseh delov sveta. Neko v Parižan opisuje
tako-le, kako se pozdravljajo ljudje različne na¬
rodnosti: Braziljanec položi glavo na trehuh onega,
komur je pozdrav namenjen. — Mehikanec se
dotakne najprej z roko zemlje, a potem poljubi
roko onemu, kogar pozdravlja. — Sijamec sleče
gorenje hlače ter jih omota onemu okolo telesa,
katerega pozdravlja. — Indijanka iz Malabara
si povsem odkrije prsi pri pozdravu. •— Prebi¬
valec otokov južnega morja si sname pernato krono
z glave ter jo dene na glavo onemu, kogar po¬
zdravlja. — Ako se srečata dva Araba, delata
se, kakor bi hotela drug drugemu poljubiti roko,
a v resnici ne smeta tega storiti. — Prebivalci
z otoka Otahaitija razkrijejo ves gorenji del života.

— Etijopec odpaše pas onemu, kogar pozdravlja,
in ga pripaše sebi. — Prebivalec v G-ronlandu

18 *

276

pozdravljajoč poljubi lice onemu, kogar pozdravlja.
-— Kafarec pljune v roko onemu, kogar pozdravlja.
— Evropec sname z glave cilinder. Najbolj pri
lično pozdravlja prebivalec iz Kalifornije, ker sploh
ne pozdravlja.

81. Koristi male loterije.

Vsaka reč ima svoje dobre in slabe strani
tako tudi naša razvpita mala loterija, katero bi
tako radi odpravili nekateri naši državni poslanci.
Mislimo, da se to godi zgolj iz nevednosti, zakaj
mala loterija ima mnogo res prav dobrih stranij,
proti katerim kar izginja ono malo število slabih.
Poslušajmo! 1.) Denar onih, kateri so zaljubljeni
v loterijo, ostane v deželi. 2.) Državni dohodki
se po prostovoljnih doneskih precej pomnožujejo.
3.) Loterijski obrt daje mnogim ljudem dela in
zaslužka. 4.) Vztrajna, tiha marljivost razumnega
igralca se je že večkrat poplačala kaj bogato.
5.) Pri loteriji ni nikakeršne prilike za osebne
prepire in za sleparstva. 6.) Vsakdo si lahko
izbere loterijo za zasebno zabavo. 7.) Loterija
bistri naš razum. 8.) Po loteriji uživamo dlje
časa upanje na dobiček.

82. Slovenska jezikoslovca.

Dva jezikoslovca gresta na izprehod in pri¬
deta ob svojem pogovoru o besedah in oblikah v
hud prepir kakor vselej. Da bi se nekoliko ohla¬
dila, gresta se kopat na samoten kraj. Ko sta že
oba v vodi, pravi jeden: «Jaz sem v globokejši
vodi nego ti.» — «V globljejej  vodi — tako

277

se reče», popravi drugi. «Kaj boš ti, ki hočeš
vse po svoji domišljavi glavi!» razjezi se prvi,
• kdo pa govori tako? Samo ti.» — «Molči!» za¬
dere se drugi, »ti nič ne veš. V globljejej  vodi

— tako se pravi.» — »Jaz pa ostanem pri
g 1 o b o k e j š i», poprime prvi. Tako gre prepir
dalje, oba si mečeta prav hribovsko robate v
obraz. Kar zakriči prvi: »Joj, krč, krč, pomagaj
mi, da ne utonem!® — «Z v  ali u  — kako pišeš
besedo utoniti?®  vpraša oni hladno. «Z ®», zagrči
oni in že leze pod vodo. »Napak; z m se piše,®
odgovori drugi, »ljudje, ki tako kvarijo jezik
in pisavo, naj le vtonejo v globokejši  vodi!*
Izreče in pusti, da prijatelj utone. »Brencelj.®

83. Vprašati se mora znati.

Na Dunaji so srečali nedavno na ulicah štiri¬
letnega jokajočega dečka. Ko ga vprašajo, zakaj
se joče, pove jim, da se je izgubil in da ne zna
domov. Na vprašanje, kako se piše, kaj in kje
so njegov oče, ni vedel odgovoriti drugega, nego
da je njemu ime Jožek. Posvetovali so se sedaj,
kaj naj store z dečkom. Naposled ga sklenejo
odvesti na redarstvo. «E kaj®, oglasi se zdajci
postarna ženska, «potrpite, takoj bomo zvedeli,
čegav je in odkod.® To rekši stopi k dečku ter
reče: «Cuj, Jožek, kam hodiš po žganje za očeta ?»

— »K Zvezdi!» odgovori deček hitro. Nato ga
prime žena za roko, odvede ga v krčmo »Pri
zvezdi® ter vpraša natakarja, čegav je dečko. Ta
ji pove, da je sin tesarjev, tam in tam doma.

278

84. Ni treba zapisati.

Zupan: «Vi Žorži, vi ste bili vpričo, ko je
Strnjak govoril razne nespodobne reči o meni?*
Žorži: Da, bil sem!»

Župan: «Kaj pa je n. pr. rekel?*

Žorži: «Rekel je med drugim, daje naš župan
prava svinja, in še pristavil, da nam to da
zapisano, če mu drugače ne verjamemo!*

Župan: »No, ste mu li rekli, naj vam to
zapiše?*

Žorži: »Ne, gospod župan, ker smo mu
itak verjeli!*

85. Raztrgani škornji.

Berač pride h gospodu, kateri mu je nekaj
dnij prej podaril škornje, in reče: »Gospod, 50 nov¬
čičev stane popravilo!*

Gospod: «Katero popravilo?*

Berač: «Za škornje, katere ste mi podarili!*
Gospod: «No, in? —*

Berač: »Zato prosim onih 50 novčičev, ker
vender menda ne zahtevate, da bi dajal jaz na svoj
račun popravljati vaše raztrgane škornje.*

86. Izpred oltarja.

Neža: »No, Metka, ali si že slišala, kako je
zadnjič v Celji orožnik nevesto odvedel izpred
oltarja?*

Metka: »Za Boga, kaj pa je bila storila?*
Neža: »Nič; za ženo jo je vzel!*

279

87. Brez skrbi.

Sestra: < Ljubi bratec! Ali se nič ne bojiš
vožnje v Ameriko? če nastane hud vihar in se
vam ladja pogrezne ?»

Brat: «Nič se ne boj, ljuba sestrica! Mene
so še povsod ven vrgli, pa me bo še morje!*

88. Najdena ura.

Resnik: «Zakaj so te že zopet zaprli?*
Uzmovič: «Ker sem našel županovo uro!*
Resnik: »No, to vender ni nič hudega!*
Uzmovič: «Veste, pa uro sem našel, predno
jo je bil župan izgubil!*

89. Resnica.

Ivan: »Danes se mi je zgodilo nekaj, kar se
mi ni še nikdar, pa se mi tudi ne bo, najsi
bi živel še sto let!*

Slavko: »Kaj pa takega?*

Ivan: <• Danes sem izpolnil 50. leto!»

90. Pusti, česar ne moreš.

Sin: »Oče! Danes sem izpolnil 18. leto, zdaj
mi boste vender dovolili, da grem sam v krčmo!»
Oče: »No, pa stori, česar ne moreš pustiti!*
Sin: «Pa, oče, denarja nimam !»

Oče: «No, tedaj pa pusti, česar ne moreš
storiti!*

280

91. Vroča želja.

Snubač: «Micika, ali ti smem razodeti svojo
najbolj vročo željo?*

Nevesta: 'Le; a glej, da si jezika ne opečeš!

92. Dobro jim je zasolil.

V čakalnici na kolodvoru se je zbralo nekaj
pijancev, ki so pričakovali vlak. Tu sem pride
tudi dijak, bodi po sobi in se neprestano ogle¬
duje v zrcalu na steni. Nato mu reče jeden pi¬
jancev: «To ste pač zelo zaljubljeni vase, da se tako
radi gledate v zrcalo?» Mirno odgovori dijak:
«To ravno ne! V zrcalo pogledujem zato, da vsaj
časih vidim pametnega in poštenega človeka!'

93. Natančen hlapec.

Graščak reče konjarju: «Jurček, bodi s ko¬
njem nekaj bolj prijazen! Gladi ga, govori kaj ž
njim i. t. d.!»

Jurček obljubi, da bo. Drugi dan gre
graščak v hlev gledat, kako hlapec izpolnjuje nje¬
govo povelje. «Kaj delaš, Jurček?* reče mu, ko
stopi v hlev ter vidi hlapca, kako sedi na jaslih in
drži časnik v roki. — «Gospod baron!» pravi
Jurček, «ukazali ste mi, naj s konjem kaj govorim ;
a ker mi ravno ni prišlo nič na misel, pa mu
čitam časnike na glas!*

94. Zakaj ga ni otel.

Blazen človek skoči v vodo. Kmet to vidi,
skoči za njim in ga srečno privleče iz vode.

281

Ko pa vzame blaznež vrv ter se na bližnjem
drevesi obesi, tedaj mu kmet tega ne zabrani.
Ko so pozneje kmeta vprašali, zakaj ga ni otel
tudi tam, odreže se jim: «1 kaj! Mislil sem, da
se je obesil le zato, da bi si obleko posušil!*

95. Daljnogleden.

Prvi sosed: «Sosed, ali vidiš muho tam gori
na zvonikovem križi?*

Drugi sosed: «Res, res! Grlej, ravno se ji
zdeha!»

96. Šaljiv kamen.

V kamenolomu najdejo delavci na velikanskem
kamenu vdolben ta-le napis: «Blagost njemu, ki me
obrne!* — Ko delavci to vidijo, mislijo, daje pod
kamenom najbrž zaklad. Zato napno vse moči in
ga obrnejo. A glej, na drugi strani je bil napis:
<Hvala vam! Naveličal sem se že ležati vedno na
isti strani!*

97. Hitro potovanje.

Lovro: «Da, da, če pomislimo na one čase,
ko še ni bilo železnic, vidimo, kako dolgočasna je
bila vožnja! Iz Celja do Trsta sem se moral voziti
tri dni; a sedaj sem po železnici v štirih urah
tamkaj!»

Milan: «No, čuj, moj rajni oče so se pred 60 leti,
ko še ni bilo železnice, vozili tudi le tri ure od
Celja do Trsta!*

Lovro: «To ni mogoče!*

Milan: «Prav lahko; ves drugi čas pa so
hodili peš!*

282

98. Vedno priden.

Gospod: «Ali, Peter, zdaj si že tretjič v tem
tednu pri meni! To je venderle preveč!*

Berač: «Oh, ljubi gospod, dandanes mora biti
človek priden, da pošteno živi!*

99. Kje je posojilnica.

Tujec nagovori mestnega postopača:«Prijatelj,
ali mi veste povedati, kje je mestna posojilnica?*

Postopač: «Oh, gospod, jaz je iščem že leta
in leta, pa je ne najdem!*

100. Ne prekliče!

Simen (jecljaje): «V-v-vi o-osel-sel, v-vi fa-
fa-lot, v-vi sl-sle-sle-par!»

Rokec: «Prekličite besede, če ne —!»

Simen: «P-p-pre-klicati? Za-za-do-do-vo-
voljen s-sem, d-da s-so že z-z-zu-naj!»

101. Dolgo ime.

Najmlajši hčerki kralja havajskih otokov je
ime: Kavekin Kainlani Dunamelo Kalanijuijagila-
palapa! — Pokliči jo!

102. Zvest mož.

«Pa, gospa Polička, kaj se vam je zgodilo,
da imate tako zateklo lice?*

«Eh, mož me je tako udaril za uho!»

«Kaj, vaš mož? Tega bi si pač ne bila
mislila! Nasprotno pač!*

283

"I veste, podnevi bi se seveda ne bil upal
kaj takega, a udaril me je ponoči v spanji. Bilo
pa je tako-le: Sanjalo se mu je, da je v krčmi
v družbi svojih znancev, ki so prav robato za¬
bavljali na žene, in jeden izmed njih je obiral
celo mene. Kot zvest mož se je seveda moj mož
potegnil zame, a ker oni ni molčal, skregala sta
se tako resno, da mu je moj mož založil krepko
zaušnico. A v sanjah je udaril le mene tako močno,
da sem zatekla. — Tako je bilo torej! In vidite,
še huda nisem mogla biti, ker je bilo venderle
lepo, da se je tako krepko potegnil zamelj

103. Zvita glavica.

Kako prebrisani so časih Ribničani, kaže nam
ta-le dogodbica. — Ribničan se je povprečno po¬
botal za napravo 10 m  globokega vodnjaka. Ko
je že izkopal dobrih 5 m  globoko jamo, videl je
nekega jutra, da se mu je ponoči zasula. Lahko
si mislite, kako se je prestrašil, videč, da je vse
dosedanje težavno delo zastonj. A kaj stori zvita
glavica? Sleče si jopič, obesi ga na bližnje drevo
in se skrije v grmovje.

Nedolgo potem pride mimo kmet, in ker ga
mika zvedeti, kako globok je že vodnjak, stopi
tja, da pogleda. Pa kako se prestraši, ko vidi
vodnjak zasut, jopič pa da visi na drevesi, a
Ribničana ni nikjer. — Takoj odhiti nazaj v vas
in sosedom naznani nesrečo. Vsi prihite z moti¬
kami, lopatami in drugim takim orodjem, da bi
izkopali ubogega Ribničana, katerega je gotovo
podsulo živega. Kopali so, da jim je pot curkoma

284

tekel raz celo! Ko čez nekaj ur srečno prikopljejo
do dna, ni Ribničana nikjer, ne živega, ne mrtvega,

Dočim se sosedje strmeč pogledujejo, kam
je mož izginil, stopi ta izza grmovja ter jih po¬
nižno zahvali, da so mu tako lepo opravili toli te¬
žavno delo.

104. Čudovito mesto.

Najčudovitejše mesto na Avstrijskem je Du¬
najsko Novo Mesto. Ima namreč te-le čudovitosti.

a)  najvišji most v državi. — Zvonika župne
cerkve sta zvezana nad linami z mostom.

b)  Krompir in solata raseta na drevji. —
Pri mestu je bilo namreč nekdaj močvirje. V to
močvirje so zabili kole (stebre), navozili nanje
prsti ter napravili vrt, na katerem rase torej «na
drevji >> krompir i. t. d.

c)  Cerkev, pod katero gre senen voz. — To
je neka cerkvica nad nekdanjimi mestnimi vrati.

č)  Dve vodi tečeta križema. — To sta reka
Litava in Novomeški vodotok (kanal). Vodotok
je umetno navrnjen čez reko Litavo.

105. Davek na modrost.

Višji madjarski uradnik je nasvetoval finanč¬
nemu ministru, naj poviša državne dohodke tako,
da uvede davek na človeško pamet. «Cim več
pameti, tem višji davek; čim menj pameti, tem
menj davka», pravi svetovalec in nadaljuje: » Vi¬
deli boste, kako se bodo ljudje silili k temu
davku! Drug bo hotel biti pametnejši od dru¬
gega!»

285

«Prav res j,  odgovori minister, «in v pri¬
znanje vaše duhovite iznajdbe boste vi, gospod,
prvi oproščeni tega davka!»

106. Kako težek je dim.

A: «Koliko tehta dim 100 kg  premoga?*

B: «Pretehtaj ostali pepel, in razlika je teža
dimova!»

107. Ob čem žive ljudje.

Pred nekim kraljem je bilo nekoč zbranega
mnogo ljudstva. Kralj vpraša ministra: «Ob čem
pa živi toliko ljudstva v tem mestu?* Minister
odgovori: -<Ob tem, da drug drugega sleparijo!*

108. Dve glavi.

Glave slavnih celjskih grofov so shranjene
v posebni omari za velikim oltarjem Marijine
cerkve v Celji. Ko je bil poznejši braslovški dekan
Plaskan še kapelan v Celji, poprosila ga je ime¬
nitna družba, naj jo vzame s seboj v cerkev ter ji
odpre omarico. Plaskan ustreže tej želji in razlaga,
čegava je ta, čegava ona glava. Pokaže jim tudi
glavo zadnjega Celjana Urha II., katerega so umo¬
rili Madjari v Belemgradu dne 9. nov. 1456. 1. Tik
te glave leži otroška glava. «Čegava je ta glava?*
vpraša neka gospodičina. «To glavo*, odgovori
Plaskan, «to glavo je nosil Urh II., ko je bil še
deček!* — «Oj, kako je to zanimljivo!» odgovori
gospodičina.

286

109. Popolnoma zadovoljen.

Bogat graščak postavi sredi lepega vrta lepo
hišo ter napiše na vrata: c To hišo z vrtom podarim
njemu, kdor mi dokaže, da je popolnoma zado¬
voljen in srečen!»

Nekaj dnij pozneje stopi tujec pred graščaka,
poprosi ga hiše in vrta, rekoč, da je popolnoma
srečen in zadovoljen. Graščak mu odgovori: < Ne
obotavljal bi se ni trenutek, ko ne bi bil prepričan,
da to, kar trdite, ni res. Zakaj ko bi bili s
sedanjim imetjem popolnoma srečni in zadovoljni,
ali bi si še želeli te hiše z vrtom ?»

110. Katera bo prva.

Žena županova in žena okrajnega glavarja
v istem mestu sta se vedno prepirali, kateri gre
prednost pri javnih nastopih.

Ko napove deželni vladar za neki dan svoj
prihod v to mesto, nista se mogli pogoditi, katera
bi stala ob vzprejemu na prvem mestu. Ker se
nista pogodili iz lepa, vprašali sta pismeno de¬
želnega vladarja samega, kateri gre prednost. Skoro
pride takšen odgovor: «Prednost ima ona, katera
je bolj bedasta!* — Kako sta se zmenili potem,
o tem šaljivec ne ve natančnega.

111. Dvoumna pohvala.

Gozdarja so prestavili v drug kraj. Ko
pride čez nekaj let zopet k nekdanjim prijateljem,
vpraša župana: < No, oče, ali je še vedno toliko

287

bedakov pri vas, kakor jih je bilo nekdaj?« —
« Hvala Bogu!« pravi župan, «ni jih več toliko
kakor tedaj, ko ste bili še vi, gospod, pri nas! «

112. Razloček.

A: «Kakšen razloček je med zamorcem in

invalidom?«

B: »Zamorec je storil svojo dolžnost in lahko
gre; invalid je tudi storil svojo dolžnost, pa ne
more iti.»

113. Dekle in ura.

A: «V čem je gizdava deklica podobna uri
na zvoniku?«

B: »Gledamo jo radi, a v hišo je ne jem¬
ljemo!«

A: «V čem sta si podobni razvajeno dekle
in solnčna ura?«

B: »Obeh se veselimo le, dokler nam sije
sreče solnce.«

vr

A: «V čem sta si podobni stenska ura in
ponižno dekle?«

B : «Obe se oglašata le takrat, kadar je treba.»

A: »V čem sta si podobni žepna ura in
tvoja žena?«

B: «Obe moraš vsak dan ,na viti'.«

288

A: «V čem sta si podobni žepna ura in
moja žena?*

B: *Obe opravljata tiho in mirno svoj posel.*

114. Parniki.

«Je li res?* vpraša Anglež amerikanskega
kapitana, vozečega po reki Mississippi, *je li res,
da vozijo vaši parniki tam na zapadu po komaj
meter globoki vodi?* — «Po meter globoki?*
odgovori kapitan, «take vode še tam moj parnik
niti videl ni! Tam vozim večinoma po sami rosi!»

115. Štiri fakultete.

A: <V čem so si podobne fakultete na vse¬
učilišči?*

B: «Vse štiri čistijo: bogoslovna duše,
modroslovna možgane,  zdraviloslovna želodec,
pravoslovna pa — žepe.*

116. Stari Slovani.

A:  «Kakšnih las so bili stari Slovani?*

B: «Sivih kakor sedaj !»

117. Prava pot.

Tam doli nekje na Ogerskem si je želel okraj
železnice. Prosili so je pri državnem zboru, po¬
šiljali odposlance (deputacije) k ministrom, a zastonj,
železnice niso izprosili. Nato se napoti v Budo
graščak, kateremu bi bila namerjana železnica

289

mnogo koristila. Dotičnemu ministerskemu poro¬
čevalcu razlaga, kako potrebna je ta železniška
proga ter ga naprosi, da bi podpiral ta načrt.
A referent je bil gluh za vse prošnje in dokaze.
Ko graščak vidi, da tako ne opravi ničesar, vzame
denarnico, potegne iz nje štiri tisočake, razpoloži
jih skupaj (drugega poleg drugega) na mizo ter
nariše s'svinčnikom nanje projektirano železnico.
Ko doriše železnico z vsemi postajami, reče:
«Tu, gospod referent, blagovolite obdržati ta načrt
v boljšo informacijo!* Priporoči se in odide. —
Cez tri tedne je bila železnica dovoljena.

118. Petak in vinar.

A: «Kakšna razlika je med zmečkanim pe-
takom in novo vinarsko dvajsetico?»

B: «4 gld. 90 kr.»

119. Vzor skrbne gospodinje.

Potovalec: «To vam povem, gospoda, da je
ni bilo skrbnejše gospodinje na svetu od moje
tašče!* — Gospod: «Ali je že umrla?* — Poto¬
valec: «Žal, da! V Afriki so jo pojedli kanibali!
A glejte! Ko so jo potisnili kanibali v kotel ter je
voda že skoro vrela, klicala je še s slabim glasom:
,Ne pozabite pridejati soli, popra in česna!‘»

120. Nezaupnost.

Piskrač pride v posojilnico ter poterja svoj
denar z obrestimi vred nazaj. Uradnik mu izplača
vse do zadnjega vinarja. A ne da bi shranil denar,

19

290

pravi Piskrač: «Tako, zdaj naj ga pa le zopet
shranijo; hotel sem samo vedeti, ali je moj denar
res še tu S Reče in odide.

121. Na razpotji.

Dolgovič: «Zdaj pa res ne vem, ali naj po¬
sestvo prodam ali ne. Oe ga ne prodam, ne
morem plačati davka, če ga pa prodam, mi pa
davka ni treba plačati; to se torej pravi, če po¬
sestvo prodam, tedaj ga smem obdržati; če ga
pa hočem obdržati, moram ga prodati! — Saperlot,
to moram premisliti še jedenkrat!*

122. Slab prijatelj.

A: «Kaj, ali še živiš? Pa so mi rekli, da si
že davno umrl!*

B: «No, pa si mi res ljub prijatelj; še na
moj pogreb nisi prišel!»

123. Umor v gledališči.

Dve kmetici sta prišli v Ljubljani v gledališče,
ko se je predstavljala zala igra. Ko vidita, kako
so na odru umorili igralca, reče prva drugi:
c Pobegniva, drugače naju pozneje pokličejo še
za pričo!*

124. V svojem čolnu.

Baron Puhlež: «Da, milostiva gospa, naš
rod je zelo star, že predpotopen!*

Grofinja Zaleska: «To pač pretiravate! Nikjer
še nisem slišala, da bi se bil vozil tudi kak baron
Puhlež v Noetovi ladji!*

291

Baron Puhlež: «In vender je res! Baron
Puhlež se je vozil takrat v svojem čolnu!»

125—134. Smešnice o Lemberžanih.

1 .

Sel je nekdo od «fureza» in je izgubil kaš¬
nato klobaso, na obeh krajih zašpiljeno.

Ondu je šel mimo potem Lemberžan. Ugle¬
da vši klobaso, ustraši se grozno, da si skoro
inimo nje ne upa domov. Vender naredi velik
ovinek in pride srečno mimo nje. Potem pa zdirja
v Lemberg, kjer spravi vse tržane na noge.

«Joj, ljudje božji, velika nesreča se nam
bliža.!» kriči divjaje po trgu. «Strašna zverina
gre proti Lembergu, ki ima zadi in spredi roge!»

Nato se Lemberžani zbero oboroženi z vi¬
lami, sekirami, puškami in vsakovrstnim orožjem
ter gredo junaški na zverino, da bi še o pravem
času odvrnili nesrečo od sebe in od trga.

Zdajci jo ugledajo. Takoj nastavijo puške in
streljajo vanjo, da leze po vseh krajih kaša iz nje.

Ko Lemberžani to ugledajo, reko: «■Pač
sreča, da smo to žival umorili že prej, predno je
povrgla, če bi se bili izlegli vsi ti mladiči, lahko
bi bili pokončali ves lemberški trg!»

2 .

Sedem Lemberžanov je šlo nekdaj na bližnje
Dravsko polje mlatit. Za stezo so pa našli veliko
njivo lanu, ki je bil baš v modrem cvetji. Lahen
vetrič ga je majal, da je bil podoben morskim
valovom, kadar jih vihar razburja.

19 *

292

Lemberžani še nikoli niso bili videli cvetočega
lanu, pa tudi morja še ne. Ker so bili že ne¬
koliko čuli o morji, mislili so, da je lan morje,
in zatorej so se slekli ter se šli kopat vanj. Ko
se zopet oblečejo, preštevajo se, ni li kdo utonil
izmed njih.

Steli so in šteli, a ker vsak, kdor je štel,
ni vštel tudi sebe, bilo jih je vedno le šest.
Ustrašijo se: «Kaj, ko bi bil sedmi utonil!» —
Mimo pride mesar. «Pojdite sem, mož!» napro¬
sijo ga Lemberžani, «in preštejte nas še vi! Ko¬
pali smo se tukaj v tem morji, prej nas je bilo
sedem, sedaj nas je pa menda le šest. Bojimo
se, da ne bi bil sedmi utonil!»

Mesar vidi, kako je stvar, zato jim reče:
»Preštejem vas že, pa to mi morate pač dovoliti,
da vsakega jedenkrat udarim s palico, ker dru¬
gače vas ne morem prešteti!»

Daši Lemberžanom palice niso bile sosebno
po volji, vender so rekli mesarju, naj jih le pre-
šteje, kakor ve in zna, da bodo vsaj vedeli, pri
čem so.

Mesar jih je štel, pa vsakega tako pri¬
tisnil s palico po hrbtu, da je kar zajeknil. Ko
pride do zadnjega, pa reče, da se je zmotil
v sredi in da mora zopet začeti od kraja. «0,
ne, ne!* prosijo Lemberžani, «čisto prav ste nas
prešteli, sedaj že vemo, da nas je sedem in da
ni nihče utonil!»

Od tistega časa se Lemberžani baje nikoli
ne zmotijo pri številjenji.

293

3 .

Na hribu nad Lembergom je stala in še
stoji podružnica Sv. Pankracija. Lemberžanom je
bila cerkvica že prenizka in preozka, zato so jo
sklenili povečati. Kako so to zvršili, pripovedujejo
tako-le:

Po zidu, precej visoko nad zemljo, so z že-
rinom potegnili črto in vestno do črte so okrog
cerkve navozili vse polno gnoja. Hoteli so ji
namreč pognojiti, da bi hitreje vzrasla.

Cez nekoliko dnij, ko se je gnoj sesedel,
bila je seveda črta visoko nad gnojem. «Glejte*,
rekli so Lemberžani," «za koliko, je cerkev višja,
ko smo ji dobro pognojili!»

Zdaj hitro posnažijo gnoj in se pripravijo
na drugo delo, ker cerkev ni bila samo prenizka,
ampak tudi preozka. Treba jo je bilo torej še
raztegniti. Tudi to so zvršili, in sicer tako, kakor
so znali jedino Lemberžani. — Okrog cerkve so
pogrnili svoje suknje, in sicer tako na široko,
za kolikor so mislili, da jim bo treba premekniti
zid. «Zakaj », rekli so, «kadar pomaknemo zid
toliko naprej, da pokrije suknje, tedaj bo cerkev
zadosti široka!» Potem so šli vsi v cerkev in so
se uprli s pleči ob zid, potiskaje ga na vse strani.

Ko so se Lemberžani potili v cerkvi, prišel
je nekdo tam mimo cerkve in jim je neopažen
pobral vse suknje ter pobegnil v bližnjo goščo.
Ko so Lemberžani potem prišli iz cerkve in niso
našli nobene suknje več, bili so jako veseli, ker
so cerkev toliko raztegnili, da so se vse suknje
skrile pod zid.

294

4 .

Lemberžana sta v gozdu cepila drva. Jeden
ugleda lepo veverico na veji, spleza hitro na
drevo, da bi jo ujel. Veverica pa je bila urnejša
in je skočila na drugo drevo. Lemberžan skoči
za njo, a spodrkne mu, da pade na tla in si nos
razbije. Ko ga tovariš ugleda vsega krvavega
po nosu in ustih, veverice pa nikjer, razjezi se
in ga ozmerja: «Vrag volčji ti, kaj si jo požrl kar
surovo ?»

5 .

Lemberžanom je bila nekdaj ušla velika
svinja v proso na njivi. Vsakdo ve, da taka
žival vse pohodi, če pride na žitno njivo. To so
takoj opazili tudi Lemberžani, pa kaj jim je bilo
storiti? Najsi so jo klicali, nič ni pomagalo, ker
je bila tako trmasta, da jih ni hotela slušati; če
bi jo bil šel pa kdo iz prosa podit, bil bi po¬
hodil še on nekoliko in škoda bi bila še večja.
Težko je bilo res svetovati, a še teže pomagati!

Toda — zakaj bi pa bili Lemberžani tako
sloveči, če ne zaradi neprecenljivega svojstva,
da so si pomagali iz vsake še tako hude za¬
drege?

Štirje možje primejo veliko leso na vsakem
oglu, na leso pa stopi peti z dolgim bičem v
roki. Ko ga je četvorica nosila po prosu, pregnal
je on svinjo z njive, da ni pohodil niti jedne
bilke in ni naredil najmanjše škode.

295

6 .

Imeli so Lemberžani v vsem trgu samo jedno
kobilo lepega plemena, pa nobenega konja. Tedaj
so bili v skrbeh, kako bi si brez konja ohranili
njeno pleme. Sklenejo si v tej reči pomagati sami.

V gozdu narede veliko gnezdo in pod kobilo
polože več debelih buč. Hoteli so jo namreč pri¬
siliti, da bi iz njih izvalila mladiče. Ker pa ni
hotela radovoljno sedeti na njih, posekali so ji vse
štiri noge, da bi lože valila. Ker si je kobila
popravljala trda jajca, katera so jo tiščala v trebuh,
in se premetavala po njih, primerilo se je, da se
je jedna buča izprožila in se kotala po bregu.
Tam se zaleti v grm, kjer je baš spal dolgouh
zajec. Ta se ustraši, skoči in zbeži.

Ker so Lemberžani videli, kako se je v grmu
iz buče izvalil zajec, mislili so, da je to žrebe, in
so vsi udrli za njim. «Šment», rekli so, »kako
hitro nam je kobila izvalila lepo žrebe! Hitimo
za njim, da nam ne uide!* Ker so opazili, da
ima precej dolga ušesa in kratek rep, klicali so
ga, da bi jih rajši počakal: »Kratkorep, dolgouh,
na, na! Kratkorep, dolgouh, na, na!» Pa zajec
je tekel vztrajneje nego Lemberžani, in niso
ga mogli ujeti, da bi si bili v Lembergu obranili
konjski rod.

7 .

Šli so Lemberžani polhe lovit. Da bi pa
dosegli polšjo luknjo, katera je bila precej visoko
v drevesi, stopili so drug drugemu na rame, da
je tisti, ki je stal najviše, lahko posegel v luknjo.
Ko otiplje polha, veselo zakliče: «Hoho, jednega

296

že imam!» Ko spodnji, kateri je moral držati vse
druge, to zasliši, misli si, da je sedaj že vse
gotovo, in umakne ramena. Vsi drugi popadajo
na tla, le najvišji obvisi na drevesi, ker drži
roko še vedno v polšji luknji.

Da bi ta mogel z drevesa, metali so mu
tovariši sekiro navzgor, da bi mu odsekali roko,
spodaj pa so mu nastavili brano na robe, da bi
padši z drevesa obvisel na branjekih in se torej
ne udaril na zemlji.

8 .

Rekli so Lemberžani: «Postavimo si tako
hišo, katera ne bode imela nič oken, a bode
vedno svetlo v nji. Za tako umetno stavbo nas
bodo zavidali in nas imeli za ,kunštne‘, zakaj
take hiše, katera bi bila brez oken, ni na vsem
svetu.»

Rečeno, storjeno. Poklicali so tesarje in zidarje,
in kaj skoro je bila narejena hiša brez oken. Da bi
bila pa tudi svetla, nosili so Lemberžani svetlobo
v vrečah in loncih vanjo. To pa tako-le: Vsak
si je vzel vrečo, šel ž njo pod milo nebo ter jo
držal proti solncu. Potem pa je vrečo hitro
zavezal, ponesel jo v hišo, odvezal jo in stresel
svetlobo iz nje. Usoda pa je hotela, da jim je
vsa «prinesena» svetloba ušla skozi vrata; zatorej
niso mogli zvršiti svojega prvotnega načrta in
so morali hišo preskrbeti z okni, da so imeli
svetlo. Naroče torej tesarju, naj naredi okna na
hišo. Tesar jim to obljubi in jim še posebe na¬
roči, naj se čez dva dni vsi snidejo v omenjeni
hiši, da jim pokaže, kako se delajo okna.

297

Cez dva dni, ko se Lemberžani zbero v hiši
brez oken, pride tesar in se meni nič tebi nič
zaleti v leseno steno. Glej, takoj se v steni na¬
redi luknja, za okno dosti velika. Zvijač je bil
namreč ponoči, ko ga ni nikdo videl, steno toliko
nažagal, da je bilo treba le majhnega truda, in
izrezek je odletel. Potem reče strmečim Lember-
žanom: »Glejte, vsak naj se tako z glavo zaleti
ob steno, kakor sem se jaz, pa bodo okna hitro
narejena in vas ne stane tesar ni vinarja, mizar
vam pa potem naredi vse drugo, česar je še
treba za okna!»

Lemberžani slušajo njegov nasvet in na vso
moč z glavami treskajo ob steno. Kako dolgo
so se potem zaletavali z glavami v steno in ali
so tako naredili kaj lukenj v steno, o tem po¬
ročila molče. R. D. Gorski v «Brusu».

9.

Lemberžani so si dali napraviti na hišo sredi
trga lepo solnčno uro s pozlačenimi številkami.
Pri seji občinskega odbora omeni župan, da bi
bilo škoda, če bi dež poškodoval to umetno delo.
Soglasno sklenejo napraviti čez uro široko streho.

10 .

Ko so 1. 1792. prišli Francozi na Slovensko,
ni se jih nobeden kraj odkrižal tako kakor slavni
Lemberg. Ko so namreč Lemberžani zvedeli, da
so Francozi že prekoračili Štajersko, stekli so
takoj na vse strani ter podrli in uničili ne vem
koliko ur na okrog vse — kažipote pri cestah.
In res, Francozi niso našli v Lemberg.

298

135—138. Smešnice o Madjarih.

1 .

Madjar v vpraša Švaba: «Cuj, prijatelj! Je li
res, da se Švabi šele s 40. letom spametujejo?*

Švab: »Res je. Vender mora vsak dobro pa¬
ziti na oni trenutek, ko dopolni 40. leto; zakaj če
ga zamudi, ostane prav tak osel, kakeršen ste vi!»

2 .

Madjar: «Povej mi, ljubi Tirolec, ali je res,
da izpregledate vi Tirolci šele deveti dan po
rojstvu?*

Tirolec: «Da, res je! A kadar izpregledamo,
vidimo devet ur daleč takega madjarskega bika!»

3.

Madjar pride na Dunaj. Med drugimi zname-
nitostimi si hoče ogledati tudi cerkev Sv. Štefana.
Dospevši do nje, ustavi se na ulicah in gleda
velikanski stolp.

Mimo njega se pripelje izvošček in se ustavi
z vozom. »Kaj delate, gospod ?* vpraša strmečega
Madjara. »Golobe štejem, kateri letajo po zvoniku!*

— »To pa ni dovoljeno, gospod; morate plačati
za vsakega deset krajcarjev; koliko jih je pa bilo?*

— «Deset!* odreže se Madjar in poda izvoščku
goldinar.

Smehoma se odpelje izvošček z goldinarjem.
Madjar zaničljivo pogleda za njim in reče: »Ne¬
umni Švab, ali sem te osleparil! Bilo je osemnajst
golobov, plačal sem pa samo za deset!*

299

Domov prišedši, pripovedoval je, kako ne¬
umni so ljudje na Dunaji, da se dado tako lahko
oslepariti.

Prišedši na Dunaj, vozi se Madjar z izvoščkom
po mestu. Ker je doma slišal, kako dovtipni so
Dunajčani, reče vozniku, naj mu pove dovtip.

Oba stopita v gostilnico. Ko pijeta pivo, raz¬
prostre voznik roko po mizi in reče Madjaru, naj
na vso moč udari nanjo. Ne bodi len, zavihti ta
svojo roko proti mizi, a voznik hitro umakne roko,
in Madjar udari po goli deski. Voznik mu reče:
«Tu imate dovtip.»

Madjar se vrne domov. Nekega dne se izpre-
haja s slugo Janošem po polji. Spomni se Dunaja
in hoče pokazati slugi, kakih dovtipov se je na¬
učil tamkaj. A nikjer ni mize na polji. Prebrisani
Arpad si hitro pomaga. Roko položi na obraz
in reče slugi: «Janoš, udari po moji roki!« Sluga
si ne upa prav; ko mu pa gospod le veli, zavihti
težko desnico in udari. Ali, o joj! Madjar je
umeknil roko, in Janoš ga je udaril po obrazu,
da se je gospodu kar kri vlila iz nosa.

139. Kdaj je Kolumb odkril Ameriko.

Kočevar je odpotoval po svojem poslu na
Dunaj. Ko tu vse opravi, sklene se vrniti z brzo-
vlakom v ljubo Kočevje. Kupi vozni list ter sede v
kupej št. 1492. Tukaj so sedeli že trije Dunajčani.
Kočevar se začne ž njimi meniti ter potoži, da ima
njih kupej tako visoko število, katerega bi si
ne mogel zapomniti, ker težko pomni števila, so-
sebno visoka.

300

Ko se bližajo Dunajskemu Novemu Mestu,
začuti naš Kočevar praznoto v želodci in potoži
to sopotnikom. Potolažijo ga, da pridejo skoro v
mesto in da dobi tam lahko pravih »kranjskih
klobas». — Se pet minut, in potem dojde v mesto,
kjer si hoče potolažiti glad z dobrimi klobasicami
in jih zaliti s čašo dobrega piva. Ali kako naj
si zapomni to vražje število vagonovo ? — Kočevar
zamiži, da si bolje zapomni število, in ko mu
jeden Dunajčanov potem veli, naj mu ga pove,
ne more ga pogoditi.

Drugi Dunajčan, ki tudi ni bil modrejši od
našega junaka, spomni se, da seje 1. 1492. zgodilo
nekaj važnega — toda kaj ? Napoleona ni to leto
bilo v Moskvi, tudi Rimljani si niso tega leta pri¬
svojili Kartage! A nekaj je bilo! — «Ha, spomnil
sem se!» vikne tretji Dunajčan, »Kolumb je odkril
tega leta Ameriko!»

«Istina, istinah vzkliknejo takoj vsi.

Zdaj je našemu Kočevarju lože. Dovolj mu
bo, da se spomni, kdaj je Kolumb odkril Ameriko,
pa odkrije tudi on svoj kupej!

Le še nekaj trenutkov, in stroj se ustavi.

Takoj zleze Kočevar iz voza ter odhiti proti
gostilnici. — Ne traja dolgo, in uradnik začne kli¬
cati gospodo nazaj v vozove. Že zapira vrata!
Zdajci priteče preplašeni Kočevar, držeč v jedni
roki klobaso, v drugi čašo piva. — «Hitro b> za¬
kriči izprevodnik, «kje je vaš kupej ?»

»Oprostite, gospodine, pozabil sem število!
A prosim, povejte mi, kdaj je Kolumb odkril
Ameriko?*

»Ali ste zblazneli?* vpraša ga izprevodnik.

301

«Nisem! 2  pravi Kočevar. «Ali za Boga, po¬
vejte mi, kdaj je Kolumb odkril Ameriko?»

Zlovoljno se obrne izprevodnik od njega ter
ga pusti v gneči. Kočevar teka od voza do voza,
češ, da ugleda vsaj katerega svojih sopotnikov.
Ali nobeden se ne pokaže.

»Hal* misli si Kočevar, «vprašati hočem
drugega uradnika!*

«Oprostite, gospodine, mi li morete povedati,
kdaj je Kolumb odkril Ameriko?*

Uradnik ga začuden pogleda ter mu obrne
hrbet. V tem pa tudi zažvižga stroj in vlak od¬
hiti proti jugu.

«O moj Bog!» zastoče Kočevar,«vlak je odrinil
sedaj z vso mojo prtljago, in jaz ostanem sam tukaj !»

Nekaj železniških služabnikov pride k njemu,
da bi videli, kaj je. Vpraša ga jeden: -»Zakaj se
niste odpeljali, gospod? Ali veste morda vsaj šte¬
vilo kupeja? Brzojavite v Gradec, da vam shranijo
tam reči! *

«Saj sem zaostal prav zaradi tega nesrečnega
števila!» vzdihne Kočevar. «Ali ve kdo izmed vas,
kdaj je Kolumb odkril Ameriko?* — «Kaj? —
Ta vam je blazen!* reče jeden služabnikov ter
se napoti s Kočevarjem do postajnega načelnika.
Tudi ta misli iz početka, da ima blaznega člo¬
veka pred seboj, a naposled ga vender vpraša,
zakaj želi zvedeti to število.

«Ker je to število kupeja, v katerem sem se
vozil!* reče Kočevar.

«Hvala Bogu; da smo zvedeli!* vzklikne
načelnik. Takoj brzojavi v Gradec, naj shranijo
reči iz št. 1492.

302

S prihodnjim vlakom se odpelje tudi Kočevar
iz Dunajskega Novega Mesta ter dobi v (iradci
vse svoje reči. Leta pa, v katerem je Krištof
Kolumb odkril Ameriko, še sedaj ni pozabil in ga
menda tudi ne bo!

140. Pesem o Možičanih in Črnjanih.

V Možici so nekdaj si glave belili,

Kako da Črnjanom bi jo zasolili,

Ker ti so sloveli kot pridni ljudje

In če so b’li trezni, kot modre glave.

In kaj so v Možici že tac’ga sklenili,

Da pridne Črnjane bi osramotili?

Sklenili poslati so pisker jim vbit,

Prosili Črnjane, mu krpo prišit’.

Najeli so s Pliberka moža za to,

Da piše Črnjanom tud’ pismo le-to:

»Črnjani, tu damo vam lonec ubit,

S poveljem visokim: mu krpo prišit’!*

Ko v Črni so pisker in pismo prejeli,

Verjemi, da niso nič bili veseli;

Premišljajo, kak’ bi storili le-to,

Da črna Možici v zasmeh več ne bo.

In dolgo so modre glave si belili,

Kako bi Možici to šalo vrnili;
če tudi slovijo kot modri možje,

Pomagat’ si vender nobeden ne ve.

V županovi hiši pa trešči jim v glavo,

Kaj bilo po mislih njihovih bi pravo.

Sklenili vrniti so pisker ubit’

S pristavkom, da treba ga prej obrnit’.

303

To kronika črnska nam ve sporočiti,

Ki visi tam v hiši cesarski na niti, *

Da Zajec župan se za mizo je vsedel
In v pismu Možičanom to-le povedal:

«Od nas se še zmirom lahko kaj učite,

Tud’ znamo zakrpati piskre ubite,

Pa pisker, če hočete, da bo zašit,

Narobe ga morate prej obrnit’!*

Ko zopet v Možico so lonec dobili,

So tuhtali, kak’ bi povelje spolnili;

Pa ker nemogoče je to izvršit’,

Ostal je v Možici tist’ pisker ubit.

Iz «Mira».

141. Grenka smrt.

Grenka smrt na vrata kljuka,

Ostro koso ’ma s sebč.

Ino vpraša: «Kje si, Luka,

Hitro vstan’ in pojd’ z men6!»

Luka vpraša: «Kdo tu kljuka?

Kdor kaj hoče, naj gre k nam!»

Ko pa malo ven poluka,

Vstraši se, da ne ve, kam.

« Grenka smrt, ne bodi taka,

Me nikar ne kliči zdaj,

Dosti starih tebe čaka,

Prosim te, le pojd’ naprej!*

«Gor’ ta star’ bolni Marka
Te je klical tol’kokrat,

On že komaj tebe čaka,

Gvišno pojde s tabo rad.»

* Pravijo, da črnska kronika visi v cesarski hiši na Dunaji na
zlati niti.

304

«Naši Korlek tud’ se joka
In se prav grdo drži;

Nanca tudi komaj stoka,

Mica tud’ umret’ želi!«

«Lenka pravi: ,Jaz sem stara,

Že ne morem kašljat’ več,

Vender smrt zame ne mara! 1  —

Pojd’, le pojd’ od mene preč!«

«Jaz še zdaj ne morem vmreti,

Kozol’c moram prej pokrit’,

Stare krone tud’ prešteti,

Svoje hčere omožit’!«

«Krave moram prej napasti,

In kokošim zobat dat’,

Za drug’ teden drv nasekat’,

In kobile podkovat’!«

«Škornje moram prej nabiksat’

In klobuk skrtačit’ si,

Babam moram tresk nacepit’,

Zavsem pravda ven še ni!«

«Cak’, da kukav’ca zakuka,

Da opravim vse reči,

Potlej pojde s tabo Luka,

Zdaj opravljen’ga nič ni!»

«Pojd’, uzam’ druge kajone,

Ki živet’ ne mor’jo več,

Na, tu 'maš tri stare krone,

Pojd’, le pojd’ od mene preč!«

Smrt pa koso zauzdigne
In ureže ga za vrat —

Luka le en mal’ zamigne,

Vse opravi naenkrat.

Narodna iz vojniške okolice.

305

142. Najboljša.

Moj očka so djali:
Oženim naj se,

In zdaj premišljujem,

Bi vbogal al’ ne?

Na levo, na desno
In križem sveta

Skrbno se oziram —
Dovolj je blaga.

Velike ne maram,

Zapodil bi jo,

Bojim se, da nosil
Bi lojtro za njo.

Premajhne ne maram,
Cetud’ ima grad,

Ko bi jo poljubil,

Bi zlomil si vrat.

Debele ne maram,

Je polna masti;

Še goska pretolsta
Mi kar ne diši.

Pretanke ne maram,

Ta je le za post;

Če treba polena,

Grem sekat ga v gozd.

Bogate ne maram,

Če nima možgan;

Saj kruha ne stradam
In nisem cigan.

Prevboge ne maram,

Brez cvenka ni nič;

Ž njo bi se le jokal,

Sam pojem kot ptič.

Prestare ne maram,

Ker kača je kač;

Se nečem znebiti
Prezgodaj še hlač.

Premlade ne maram,

Je hude krvi,

In kar posušila
Bi moje kosti.

Pregrde ne maram,

Je vrag čez in čez,

In nečem o solnci
Zatiskat’ očes. *

Prelepe ne maram,

Ker zame le ni,

Le srečen je, kdor se
Božičkov boji.

Učene ne maram,
Najhujši je zlod’,

Ker jaz bi bil hlapec
In ona gospod.

Neumne ne maram,

Ker meni gorje,

Če prazna le slama
Ji rase ’z glave.

Nemškute pa najmenj,
Ker Slave sem sin.

Slovencem ne manjka
Slovenskih deklin.

Najbolj je: nobena!

Pa kaj bi več pel,

Saj veste, da ptiček
Je davno se vjel.

Miroslav.

20

306

143. Odgovor.

Donesle šalico
«Novice» mi so,

Kako si ti zbiral
Skrbno si ženo.

Pa žali me, da si
Se tiček že vjel;

A vender se nad’jem,
Da bodeš še pel.

Ko brala, smijala
Sem res se na glas!

Če moški  si ’zbira,
Zakaj pa ne jaz?

Jaz tudi bi rada
Možila se kdaj,

Pa ni ga in ni ga,

Da vzame me v raj!

Debelega nečem,

Je «beuf a la mode»;

Neroden še v hramu
Predebel je sod!

In suhega še menj;

Zanj križa ne dam,

Ker kožo le v ričetu
Rada imam.

Premladega nečem,

Ker mi je preživ;

Ko mene privezal,

Bi druge lovil!

Prestarega še menj,

Da grela bi ga;

Na glavi vesela
Ne gledam snega!

Prelepega nečem;

Ze vsaka pove,

Da gledajo lepi
Le sebe možje!

Pa grdega še menj,
Ne morem za to!

Kdor vrabce le plaši,
Pa mene ne bo!

Bogatega nečem,

Ker zlate roke

Nikol’ ne veljajo
Nad zlato srce!

Pa revnega še menj,
Je križ brez Boga!

Ljubezen brez kruha
Po vodi bi šla!

Učenega nečem,
Podnevi bi bral,

Zvečer bi zadremal,

Pa trdno zaspal!

Bedaka še najmenj!
Kdor nima glave,

Ne^ vedel bi zame,

Se zase ne ve!

Velikega nečem,

Pri srci mi ni,

Ker lahko jo kupim,
Če treba žrdi!

In majhnega še menj,
Zakaj pa ? — Zato :

Ker paperk je paperk
In večji ne bo!

Sem srednje postave,
In zvesfga srca,

Le takega h’tela
Za zdaj bi moža!

Prebrisane glave,

Le mora pa bit’,

Če ne, v Mehikansko
Naj gre se solit’!

307

Pod palcem tud’ nekaj,

Ker to se že ve,

Da prazni žakljiei
Po kone’ ne stoj ^!

Ne vem pa, kdo vzame,

Al’ ne, me na dom:
če srednji al’ nihče,

Pisala ti bom.

Majarčičeva.

144. Nezadovoljna žena.

Lani sem možila se,

Letos me že greva,

Dobila sem liud’ga moža,

Je hujši kot kopriva.

Koprivo mi še mraz umori,
Pa moža mi ne more,

Ker mož moj za pečjo sedi,
Da mraz do nja ne more.

Jutri bo v Celovci sej’m,
Na sejm ga bom peljala,
Če ga ne bom zamenjala,
Ga bodem pa prodala.

Prav po ceni ga ne dam,
Sem ga težko dobila,

Se rajši ga domu peljam,
Za peč ga ’m posadila.

Narodna.

145. Deset zapovedij Slovanu.

Tržaška «Edinost» priporoča Slovanom te-le
zapovedi:

1. ) Veruj v srečno in slavno prihodnjost Slo¬
vanstva !

2. ) Ne govori z bratom v tujem jeziku!

3. ) Posvečuj telesne in duševne moči svo¬
jemu narodu!

4. ) Kot solnce čista bodi tvoja ljubezen in
delavna tvoja vera do naroda in domovine!

5. ) Ne mahaj po bratu Slovanu, ne z je¬
zikom, ne s palico!

6. ) Ne ženi se s tujko!

7. ) Ne kradi besed iz tujih jezikov in ne
vtikaj jih v svoj jezik!

308

8. ) Ne pričaj ležnivo zoper brata!

9. ) Ne želi škode bratu, ampak veseli se,
kadar ga vidiš srečnega!

10. ) Ne želi si tujih stvarij: ne jezika, ne
šeg (navad), ne vere, ne cerkve, ne česa drugega
— kar diha s tujim duhom!

Rojaki! Držite se teh zapovedij Slovanstvu
v prid in slavo! ~ v

IZVBSTJE

iz založbe Ig, pl. Kleinmayrjeve In Fed. Bambergove.

Jos. Stritar je naš najodličnejši kritik in jeden najznamenitejših
naših pesnikov-učiteljev. Prvi se je on obrnil proti premilostnemu
vzpodbujanju nadepolnih pesmarčkov, proti preveliki potrpnosti v
presojanji slovenskih umnih proizvodov, ki je pa navadno svoj vir
imela le v nevednosti, a je zakrivila, da je naše slovstveno polje
zarastel gost plevel. S svojimi kritičnimi pismi je preoral Stritar
to ledino, in novejši razcvit našega pesništva je za velik del uspeh
njegovega truda. Zahteval je, naj se pri nas — dasl smo majhen
narod — meri vrednost umotvorov s tisto mero kakor drugod.
Moški pa se je sam podvrgel svoji postavi in v svojih pesmih,
romanih in novelah pokazal vzor, kako naj se poje in pripoveduje.
Poudarjal je pa dalje, da je za slovenski narod resnica ravno tista
kakor za druge, in kazal na ideale, ki so navduševali najvišje
duhove druzih narodov.

Jos. Stritarja zbrani spisi obsezajo 6 zvezkov, in sicer:
Zvezek I.: Poezije.

» II.: Pripovedni spisi. Svetinova Metka — Zorin —
Gospod Mirodolski.

» III.: Pripovedni spisi. Sodnikovi — Rosana — Priletnega
samca sveti večer — Mož z mačico — Odpusti.

» IV.: Prizorni spisi. Pismo — Otročji bazar — Oderuh
— Zapravljivec — Najemnina — Rejenka — Iz Bosne
— Očetovo pismo — Očetov god — Rosana — Klara
— Zorko — Po velikem požaru — Nedolžen — Pravo
junaštvo — Klasične podobe — Apostrof — Ljubezen
— Živalski pogovori — Zimske podobe.

» V.: Poučili spisi. Kritična pisma — Preširen — Pogovori.

» VI.: Razni spisL Triglavan iz Posavja — Deveta dežela
— Vino — Želodec — Sol — Sreča — Ko bi človek
, vse videl in vedel — Hudi stric — Oče za sina —
Popotna pisma — V Ljubljano — Nekaj posebnega —
Znanstvena terminologija — Nova knjiga — Preširnu
na spomin —.Glasba — Župnik Wakefieldski — Slo¬
venska imena — Šcstomer slovenski — Zona —
Spomini — Zgddnji Danici — Dunajska pisma — Srce.

Levstikovi zbrani spisi. "Uredil Frančišek Levec. Naročilna
cena vsem petim zvežkom v mehki vezbi je av. velj. 10 gold. 50 kr. ,
v platno vezani stanejo. 13 gold. 50 kr., v pol francoski vezbi
14 gold. 50 kr., v telečjem usnji (najfinejša vezba) 15 gold. 50 kr.

Levstikovi zbrani spiši obsezajo 5 zvezkov, in sicer :

Zvezek I.: Pesni—Ude. in elegije — Sonetje — Romance, balade
in legende.— Tolmač.

» II.: Otročje igre\v- peserfcah — Različne poezije — Za¬
bavljice in. pušice — Ježa na Parnas — Ljudski Glas
— Kraljedvorski rokop.is — Tolmač.

» III.: Povesti, pravljice in pripovedke — Potopisi —• Zgodo¬
vinski spisi — Književno-zgodovinski spisi — Tolmač.

» IV.: Kritike in polemike I. — Tolmač.

» V.: Kritike in polemike II. — Razni spisi.

Od pluga do krone se imenuje delo domače književnosti, izšlo
v najinem založništvu. Jako mični, poljudni zgodovinski roman
je zajel pisatelj prav globoko iz življenja našega naroda v poslednji
polovici minulega stoletja. Prav sto let je, ko se je odlikoval

i v i : s i j  i:

iz založbe Ig, pl. Kleinmayrjeve in Fed. Bambergove,

junak romana, naš rojak, c. kr. topniški častnik baron Jurij
Vega, povsod, kjer se je pokazal v kratki, toda sijajni dobi
življenja svojega, bodisi v navadnem meščanskem, bodisi v strogem
a oskromnem vojaškem, kakor tudi v suhoparnem učenjaškem
življenji. Tesno združene z baronom Vego so druge, večinoma
zgodovinski resnične podobe v romanu, risane sicer preprosto, a
tolikanj markantno, da jih tudi nevajeno hribovsko oko takoj
spozna za domače. Vsak njih korak nam je nekako znan, domač,

.-sleharna podoba naša, in teh je toliko in vrste se tako različno,

da ti vabijo sedaj dobrovoljen nasmeh na ustna, takoj.nato pa
te -ginejo globoko v srce. Zaradi gladke domače besede in prijetnega,
razločnega tiska se bode omilil izvestno tako v salonu kakor pod
slamnato streho. — (Stane 1  gold. 50 kr., vezan 2  gold.)

Godec. Poleg narodne pravljice o Vrbskem jezeru. Cena mehko
vezani knjigi I gold. 20  kr., elegantno vezani knjižici z zlatim
obrezkom 1  gold. 80 kr.

Gospod A. Funtek, ki je v svojem «Zlatorogu» prenesel nazaj
na damača tla pravljico s triglavskega pogorja, izbral si je tudi
sam lepo poetično pripovedko o nastanku Vrbskega jezera za snov
svojega prvega daljšega pesniškega proizvoda. Kakor tam, odlikuje
ga tudi tu lepi, gladki jezik in brezhibna pesniška oblika.

Godec je tudi po svoji elegantni zunanji opravi dobro došlo
praznično darilo.

Odkritje Amerike. Predelal H. Majar. Trije deli. 436 stranij.
Vsi trije deli broširani 1  gold. 40 kr., v platno vkupe vezani
1  gold. 60 kr.

«Odkritje Amerike« jo najbolj razširjena nemška knjiga za od¬
raslo mladino. Spisal jo je, kakor tudi «Robinzona mlajšega«, slavni
pedagog-filantrop J. H. Čampe. Iz nemščine so jo preveli v svoj
jezik večinoma vsi drugi izobraženi narodi. G. pater Hrys. Majar
si je pridobil za mladino našo in za vse odgojitelje veliko zaslugo,
preloživšito preznamenito knjigo v lepo in lahkoumevnoslovenščino.

Zvončeki. Zbirka pesnij za slovensko mladino. Nabral Anton
Brezovnik. 355 stranij, osm. Mehko vezani stanejo lgold. 30 kr.

Na 355 straneh obsezajo «Zvončeki» 254 pesenc za mladino.
Kot mnogoleten knjižničar in praktičen šolnik je uvidel nabiralec
teh pesnij, gospod Brezovnik, živo potrebo po taki antologiji, kojo
je moči z mirno vestjo izročiti mladini v roke. Nabiral in vrejal
je s strogo razsodnostjo in pravim zmislom izkušenega pedagoga
to duševno hrano, in smelo se lehko reče, da bode ta knjiga pov¬
sem vzpodbujala in krepila deco v ljubezni do Boga, cesarja in
domovine.

Vaje v petji. Spisal A. Nedved. Vel. osm., 6 V 4  tisk. pole. Mehko
vezane stanejo 60 kr. Doslej smo pogrešali dobrega 'poučila v
petji, in zato bode izdava tega spisa odpomogla že dolgo čutnemu
nedostatku ter bode spis vsestransko dobro došel.

Kratek nauk o glasbi. Osmerka, 30 stranij, broširan, cena
15 kr. Ta mali nauk o glasbi obseza podstavne početke o glasbi.

Početni nauk v petji. Po Weinwurmu sestavil Anton Nedved.
Opozarjava na ta izborni nauk o petji, ki je izšel v nemški izdavi
že v mnogih natiskih.


■


.,/ m

3K


a  r . ■ s .:^v ( . - > < -

'. •.

.

■

.

'

f- SSil /, - t < ’ ”■

';:'• KTZ y»’-,}•:<■' %  -:;v '!V'At'S' :

Wm


,w v;-w

6^8




‘


. > ( » dV

A Ja Aa



■i« pm pm

.

' ■

* ''.^9-, ' TO* *"* . >’■

v  * C* ' * • Hf- ** * " s

.

" ;J4 P$$| > j®

* *„

'v-s -rVr-./.’• /V

v -'' ' - r’

'vJ-.v-r

• i <"- v y~' >,  -* o - - 5



l£ž#


■

.A-•; V
'■-> ' - W'''-j. -

•. v-..

fm  SPkr

0^M:M0K

• n sV


Kfi