Hir o t.'"»»'t'11 in tolsto i;h»J» in ™lji r 1*»ri-bor« »"r poailjanje na
Jotn «•"* lato - k. ji pol leta . . 4 „ — ,,
,» Mrt leta . i! .. »0 ,,
1*0 po-li :
i,, m    10 i1 - k-
,j pol lata 5 „ — ,, ,i četrt leta K ,.  CO „
Vredni«" in •»"7'*t'° j. ne iloln.ni trgulDom-1  platr) his. »t. 11».
Ornnnllfi:
Za r *?. 1 r, , .If^Atopno*
»rito trn plaiuje <l »r.,re ko ikrat .1 kr. c. h« ti,ka Kkrat * "■ *e ea tlaka .ikrat,
rtN pHtii.hke ». pljujejo po pru.toro.
Za »eak IImI je plakat-kolek (rit.mpelj) Ia jo k.
Kokopisi h. n« »rafaji), iifltl naj se Mag.iToljno frankojejo.
V LVIai-ibor-u IT. avgusta 18G9
Te*5aJ II.
Naj odgovarjajo ministri.
Njegova ekscelonca g državni kancelar Beust je pred nekterirai dnevi v dolitavski delegacije izrekel hvalevredno misel, „da naj ho tiskovna svoboda in tiskovno gibanje jako obširno, in d« naj so jima že načeloma s tiskovni pravdami ne dela preveč ovir." Da pa ne bi s takim radikalnim izrekom preplašil naših državnih pravdnikov in njihovih pomagač*)* „intra et extra muros1-, zagotov 1 je v ravno istem govoru, da so državni pravdniki od g. Beusta in njegovih delegacijskih teoremov popolnoma neodvisni in da smejo hoditi čisto svoja pota. Ta pota imenovani gospodje „ćuvaji postave" res tudi hodijo, ali le prav enostransko ustrezajo Beustovi želji o splošni tiskovni svobodi in o nepreganjanein tiskovnem gibanji. Med tem ko vladni časnikarski nablebneži (parasiti) brezskrbno žive v bahnntični tiskovni razuzdanosti, ko nas -- da ostanemo konkreti ,,Wehrzeiturig" brez kazni in strahu imenuje „galgenvogel-1, „Fremdenblatt"' pa Slovence z Bleiweisoni, Costom in Tomanoin na čelu »trdovratne norce" (verstockte tollhausler)*): nad opozi-rijonalnim časopisjem — da namestu bibličnega rabimo narodni primer — kakor zel preži kregulj tiskovne pravde in gleda kam nam zasadi svoje pa-ragrafovo kremplje. Tudi v tem proti Beustovim željam in načelom osnovanom, malo spodbujljivem položaji nc bomo pozabili svojih dolžnosti do slovenskega očinstva. Samo toliko previdnosti hočemo rabiti, da nc bomo svoje kože na prodaj nosili, kader bomo mogli s tujega hrbta rezati kožo, ktoro si lahko ustrojimo za svoj boben.
Prilik, ko nam je treba v obrambo žaljene slovenske časti poprijeti za pero, ne pomankuje se. Ostanki celjskega shoda še zdaj strašijo po časnikih in nemškutarskih glavah ter dajo v Celji krvavo zasekanim slovenskim tirjatvam dozdevno zadujo smrtno brco. Posameznim uoiuš-kutarjem se še dandenes poznajo riže, po kterih so tekle krokodilske solze, ko so celjski govorniki ginljivo s trcijalsko zasukanimi očmi razlagali, kako lepo so so 1000 let Nemci in Slovenci vkup veselili in vkup žalovali. Na vse to je treba odgovora in ne bomo ga dolžni ostali, samo da pustimo takrat zarad osebno varnosti odgovarjati začasno ekcelenco g. ministra G iskra. Ko bi hoteli količkaj hudobni biti. lahko bi si obširneje ogledali in na svoj mlin napeljali stavek, kterega je g. Giakra govoril 20. oktober 1848 v nemškem nacijonalnem zboru v Frankobrodu, in s kterim jo hotel opravičevati tedanje ogerske tirjatve iu ogersko obnašanje. Stavek se jo glasil: „kralj (ogerski) jo zastavil svojo besedo za pravice svojega ljudstva, in kralj je besedo zopet Oporekal ua željo svoje kamarile , na svete nemških ministrov. Oa ni kriv, da se je zvestoba prelomila (treubruch), on čuti resnično iu gorko za svoje ljudstvo in za vse dobro; a prokleta kuga njegovih,prilizunov (sehranzen), ki
*) Glej „Fremdenblatt" it. 147 od 29. maja 1809 v uvodnem članku.
mu je ilopovedovala, da bi drugi narodi potem trpeli, ona je sposlovala, ka se je cesarjeva beseda prelomila, s prstnim izgovorom, da je bila v sili zastavljena, da torej ni veljavna," Toda pustimo ta stavek, na kterega so morebiti g. Giskra nerad spominja. A spominial Giskra rad ali nerad, moramo vendar proti celjskim in drugim neinškutitrjem v hoj postaviti za njo gotovo veljavne Giskrine nazore, ktero je ledatujj JOinister razvijal v imenovani seji glede z e d i n j o n j a uemško-avstnjskih provincij z drugo Nemčijo. S temi nazori menda temeljito spodbijemo hinavske opomine na tisočletno zvezo med štirskimi Nemci in Slovenci. Mi bomo pustili g. Giskro govoriti, kakor je govoril v mladostnem iskrenem prepričanji v Pavlovi cerkvi. Kar bi bilo iz njegovega govora treba spremeniti, da bi tudi besedno odgovarjalo I našemu vprašanju, gotovo si bodo vedeli naši bralci sami prirediti. G. dr. j Giskra je govoril: „V prvi vrsti slišimo (proti Kedilljeni Nemčiji) naglašati zvesto udanost do naše cesarske dinastije, slišimo glas globoko ukoreninjenih zgodovinskih spominov na mogočno Avstrijo — spominov že davno začetih (triih eingevvohnt), potem pa v zvestih srcih dulje razvitih po i evolj-nostih, ktere je celokupna država (avstr.) pretrpela v zadnjih nevihtah, in ti nam prepovedujejo, staro zvezo razvezati ali Spreminjati. Da, gospoda moja, mi imamo dinastijo, s ktero so avstrijski narodi mnogo stoletij hodili eno pot, skupno nosili hudo in dobro; čustvo do njo so je ljudstvom globoko v srcih ukoienilo in tudi živo ostalo. Koliko časa pa bo to čustvo čvrsto in stanovitno (lebensfriseh und nachhaltig) ostalo, to jo drugo vprašanje in nihče ne more prezirati, da sočutje in ljubezen do dinastije morebiti niste globoki in močni dovolj, da bi kouečno ne oslabeli in so izgubili , ko bi se nadaljevali napadi na koristi in BVobodnosti narodov, napadi, kakoršne smo v istini ali na videz zadnjega pol lota videli ali se jih buli. In cesarju ostane krona, nihče jej kamena no odkrhne. Da, gospoda moja, mi imamo za seboj zgodovino več stoletij staro, zmagonostio iu častno, preživeli smo zgodovino, ki nam je prinesla več hudega no^o dobrega, pod habsburškimi zastavami smo v neštetih bitvah krvaveli in zmagali. Da, to je istina, in to vzbuja mogočno udanost do dinastije, do dežel in ljudstev. Ali pa je takšen zgodovinsk spomin tudi še močen dovolj, da bi tudi potem še hodil za ono zastavo, ako sc ona zastava ne nosi več pred spoznanimi koristimi narodov, ako se začne vsak narod zavedati svojih koristi in se čuti krepkega dovolj svojo koristi samostalno zagovarjati in dosezati? Narodi se tudi v Avstriji zbujajo, iu narodi so že nekoliko, nekoliko pa še bodo razvili svojo lastuo zastavo, in hočejo, ter bodo delali lo za svojo lastno blagostanje, za svojo lastno svobodo in moć, potem pa se poobesijo peruti vseobsegajočega orla, potem one mogo tace (pruuken) rudečega leva v zlatem polji. Ne motimo se, gospoda moja, o tej globoko ukoreninjeni istini. Posamezno prikazni iz nje izvirajoče že vidimo, pa jih pride šo mnogo in mnogo, druga čudovito hitro
Pštuikova ljubezen
(Ruiki ipisal Ivan Ssrgejevič Turgenev, poslovenil Podgoričan.) (Dalje.)
Ljubezen je umetna — ni treba opravičevati se jej, kakor 8e mora natora, rekel je nek umen človek, ki nikdar ni ljubil, pa je vendar le izborno ume! ljubezen.
Petuškov so je strastno zaljubil v Vasiliso, zato je bil popolnoma srečen. Razvnela se mu je duša do cela. Kmalu je prenesel vso svoje dragotine, V80 svoje lulo k Ivanovni iu po cele dni je sodoval v zadnji sobi.
Praskovije Ivanovna je pulila iz njega novco za živež : pila njegov 'aJi torej ni bila nezadovoljna, ker je obiskaval njeno hišo.
Vasilisa se je bila privadila ga: mudila se je z delom, popovala je, Pfedla poleg njega in časi pa časi spregovoril.i t njim. Petuškov je zijal Va"uJo, kadil tobak , zibal se na stoli, smijal se — iu kader je bila prilika Je z njo in z Ivanovno različno igre. Ivan Afanasić je bil srečen . . . Ali na sveti ni nič stanovitega; ko bi človeške potrebe bile še tako 'najhne, nikoli jim osoda do cela ne ustrežo, terauč — če je le mogoče: ,iajrajša pokaži vse. Vsaj žlico vriska uide vselej v beček medu! Ivan Afa-nasic je to izkusil sam. Najpoprej je bilo to, da odkar je bil sezuanil se z so, videl je še redkeje svoje znance : sešel se jo z njimi le o neogihlji-prilikah; pa še to: hotel so je ogibati bolečinam in zasmehu, a le redko Waj se jo mogel <,gnjti jim; oplašil se je — obupno, žalostno, da jo bil P kakor zajec, ki od samega strahu sredi ognja meni, da je varen. Vrh Je še Onizim zmerom pehalga; delal se jo resnega vpričo njega in
^usmiljeno ga je preganjal i°- 'juhi bralec!
mučil.   Naposled pak
V.
Oj gorje ! Beri
Nekega dne Petuškov sedi v zadnji Vasilisine sobi in moti se z ne-lm domačim, opravkom. Domaćice ni doma. Vasilisa sedi v prodalnici in N«i nekdo potrka na duri: Vasilisa vstane, stopi k durim, na lehko vsklik-
po-
ne,   zasmeje se in jame govoriti z nekom.   Ko se vrne na svoj sedež, vdihne in začne peti, se glasnejše, nego je pela poprej,
„S kom si govorila V — povpraša je Petuškov.
Vasilisa poje dalje.
„Vasilisa, ali čuješ? Vasilisa?"
„Kaj ?'
„S kom si govorila?" „Kaj pa Vam to je mar ?u „1 mar."
Petuškov iz zadnje izbe v svojem obnošenem županu s zavihanima rokavoma stopi v prodalnico k Vasili.
„S poštenim prijateljem sem govorila," - - omeni Vasilisa.
»Kdo jo ta dobri prijatelj'"
„Peter Petrovič."
„A kdo je ta Petrovič ?
„Vaš znanec! Pa ima tuko nenavadno ime!"
„Ali je Buhlicin ?"
„Da, Buhlicin, ta je, ta."
„Ali ga poznaš ?"
„Kako ne bi ga poznala?"
„Petuskov desetkrat gori in doli molče prekorači sobo. „Cuj, Vasi-lisal" — omeni potlej, „lo to bi rad znal, kako je to, da ga poznaš."
„Kako to, da ga poznam ? . . . poznam . . . vrl g spod jo to." „Ali možak? zakaj? kako to?"
Vasilisa pogleda Ivana Alanasiča. „Vil je res," — mirno odg .vori — zavzeta.   „Ali kakor še?"
Petuškov se vgrizne v usta in jame zopet hoditi po izbi gori in doli „Kaj si govorila z njim? povedi I"
Vasilisa se nasmehne in v tla obrne oči.
„Povedi! govori, no govori! ali čuješ ? povedi'"
„Ali ste kaj sitni denes !u — opomni Vasilisa.
Pćtuškov pomolči. „Nikakor ne, Vasilisa," — rad hi so opravičil naposled, nečem se hudobiti . . . Samo povedi mi, kuj sta ugenila?"
Vasilisa se nasmehne.   „Ali je uavihunec — ta 1'eter Petroviči" „Zukaj ?"
za prvo. Začelo so poprejšnje italijanske zarote, one so bilo prva znamenja, kako narodi bolj in bolj težijo po samolastnosti in svobodi in sedajnji (1818) italijanski upor ni druzega kakor takovšen d kaz, kako so italijanski uarod čute svojo lastno moč in zavedajo se svoje pravice do neodvisnosti od vseli druzih — spenja po narodni svobodi. In vendar je bila Mantua in Milano mnogo stoletij pri Avstriji, ktera ju je gojila in oskrbovala kakor mati svoje najljubše dete. Gorenja Italija ni bila nikdar bolj obdarovana in boljo vla-| dana kakor od leta 1815. sem in vendar se je spuntala in izrekla, da noče daljo živeti pod avstrijskim žezlom. In Ogri sami, ki so tristo let živeli z drugimi provincijalni, ali se niso začeli bojevati, ali niso s tem dokazali, ka se čutijo čvrste dovolj, da morejo živeti za-so in z lastnimi močmi? Proti potrebam prihodnosti so pred razglabajočo pametjo simpatije do preteklega to, kar je onemogel starček proti močnemu mladeniču. In to morajo pomisliti oni, in ta premislek jih mora vse nadvladati, ki so poklicani, sezidati hišo za vso prihodnost, za vsa pokolja in njih Želje, hišo, ki naj bo trdnjava prihodnosti, a ne railagavoica (scbaukaaten) preteklosti. Simpatije do dinastij in spomini ne morejo, ne bodo in na sinejo držav sestavljati in vreddvati. V prihodnje se bodo d r ž a v e s e s ta v I j a 1 e in v r e jal e le po koristih in potrebah narodov. — To so bila Giskrina načela 1848, s kterirni je stal na grobu Avstriji, ktero zdaj se tako rad osrečuje. Tako daleč kakor jo sezal Giskra leta 1848, Slovenci ne segamo: V mejah avstrijske države pa mislimo, da prej ali slej obveljajo tudi za nas načela, po kterih bodo merodajue le koristi in potrebe narodov, ne pa stari zgodovinski ostanki, Sicer pa si bomo Giskrine in Iiergerjeve govore šo nekterikrat ogledali ; na nemškutarska očitanja proti Slovencem naj odgovarjajo gospodje ministri 8amil -
I) o ji i s i.
Iz Celja 12. avg. [Iz. dop.]   Graška „Tagespost" dvoji na resnici brzojava v praško „Politiko" ,  da se je med enakomislečimi iz sairo inte-legencije izhajočimi ustavoljubežuici na celjskem nemškutarskem zboru tudi sto delavcev nahajalo, in vpraša, kdo da bi njo najel.   Ker jaz v neki pri-čiuski zvezi s tistim brzojavom stojim, tako žo graški teti odgovora dolžen ne smem ostati, akoravno jaz nisem sreče imel, iz tistega zvišenega častnega prostora zborovnikov razgledovati, kakor njeni izvestitelj, premda bi ga v št. 93 „Slov. Nareda" lahko čitala.   Ali ker ravno ni vse eno,  kdo mene na laž postavi, jej hočem, mesto menjo še obzirnije o tem govoriti. Tages-poštni nazoči izvestitelj jo menda videl, kako je mladi gosp. Schmid, tesarski mojster, s v oj e delavce vodil naprej pred ustavoljubnim in drugim radovednim ljudstvom z veliko štajersko zastavo, ko so je po ulicah proti kasini k zajtrku, in od tod na zborišče šlo, ravno tako kakor pri procesiji učitelj ne-vedočo deco naprej vodi; to je vsak Celjan videl, kteri je v obče ta dan kaj videl. Med temi delavci je bilo kakih 30 rudniških delavcev iz Pragvalda, ktere je vodil isti voditelj, ker ima pri omenjeni tovarni neko delo naročeno. Med temi je bilo 20 Lahov, kteri so tedaj tudi za našo zeleno neraz-družljivo Štajersko glasovali.   Ko so zadnji v nedeljo zjutraj s zastavo skoz Žavec šli, so jim že tamošnji fantje grozili, da jim še zdaj pustijo po slavo-voviti venec v Celje iti, ali da bodo jim nazaj se vrnečim ižansko popotnico zapeli in res, drugi dan so šli nazaj, raztreseni, po svoji poti, — brez zastave.   To mislim, zadostuje, in če še „Tagespost'" hoče račun vedeti, koliko so popili in pojeli, naj popraža pri „belem volu", Da je to „Tagespošti" všeč,
se nam dopade, naj se pa sramuje za tisto, kteti so to storili, mi smo samo svojo dolžnost spolnili in sramoto odkrili.
Celjski ustavoljubneži niso mislili s tem, da so javeu shod v zbor enako mislecih spreobrnili, tudi vsega ljudstva izključiti, nego bi jim celo všeč bilo, če bi so toliko ljudstva udeležilo, da še bi oni pri glasovanju le večino imeli, če bi si tako po volji naročiti moglo. Zlo jih je tedaj osup-inilo, da se nikdo udeležiti noče, iu zato je na kolodvoru uck voditelj tega dneva nekim kmetom jedilne karte v roko vrival in jih nagovarjal, naj le pojdejo na zbor, bodo dobro pili in jeli; kmetje so dolgo oprezovali, in slednjič rekli: čo je tako, te pa bomo že šli. To jo tedaj vzrok, če se je gosp. Brandstetter, ko jo iz odra med poslušalci tiste videl, kterib ni bilo, nad okrajnim poglavarstvom jezil, da je ljudstvu z okrožnico odsvetovalo, naj so zbora ne vdeležuje. Kaj pa, če bi res na tisoč in tisoč prišli, kakor so se grozili in jezo nad tistimi ohladiti hteli, kteri ae predrzuejo, na slovenski deželi nemir delati, in slovensko ljudstvo v lastnem domu dražiti, kdo pa bi takrat za mir odgovoren bil? V Ljubljani so sicer pred kratkim tisti gospodje zlate križce dobili, kteri so ljudstvu svetovali, naj ne pride na tabor ; tukaj pa se g. Brandstetter preti, da misli okrajno poglavarstvo v deželnem zboru tožiti, ker je očevidnemu neredu v okom priti si zdatno pri-zadevalo. To bi bila enaka mera. G. Brandstetter bode menda za take govore najbolj sposoben, in najbolj pripravljen.
Velika Nedelja 10. avgusta D. P. [Iz. dop.] Na taboru v Orinu-žu 8. t. m. seje pokazala živa navdušenost, videlo se je, da ves slovenski narod stoji trdno za svojimi voditelji, in tudi, ako je potrebno daruje svoj iraetek in celo svojo krv za obstanek ljubega nam slovenskega naroda, in to so tudi orinužki taborci skoro enoglasno prisegli, in posebno naša mladež, s ktero se slovenski narod ponositi sme. — Ćrez 20 let je že preteklo, odkar se Slovanom pravi, da njim je prisijalo rumeno solnce ustavno svobode! Ali kde je svoboda, — kde nam pravična ustava, — kde sreča — kde blagostanje?? Minola leta so bila leta ostrih skušnjav in težav za nas Slovane, posebno so hodili in šo hodijo trnovo pot vredniki takih slov. časnikov, kteri se za narodno eksistencijo neprestrašeno bojujejo, in ker so kljubu vsem žrtvam vendar ncomahljivi in stanovitni, stori naš narod svoto dolžnost, ako se njim očitno zato zabvaluje. — Treba je vsem, kterim je mar za narod ni duševni in materijalni razvoj, da stopijo trdno na noge; zato kličem našim rodoljubom: Na delo I na rodovitnem polji slovanskem še jo obilo žetve, delajmo nevtrudeno, da se zbudi naš slovenski narod popolnoma iz svojega spanja. — Lepših duov ko je juterna zarja, se nam obeta, ker duh naroda se vedno bolj vzbuja, se zmirom bolj svoje cene zaveda. — Našim voditeljem in noroduim poslancem pa izrečemo srčno hvalo za njihov trud, ter jih tudi prosimo, nam v prihodnjih časih vselej k naši koristi delati. — Posebno prosimo slov. poslance graškeg i dež. zbora, naj vselej neprestrašeno našim nasprotnikom željo in tirjatvo slov. naroda v obraz povedo. Na or-mužkem taboru so nazoči nemškutarji sami priznali, da so vse ljudstvo s tem strinja, kar so naši voditelji za dobro in prav poznali ; posebno da bodo Slovenci zedinjeni v eno krouoviuo z enim dež. zborom, da jih „tujčeva peta" več tlačila no bo. —
Iz Ljutomera, 12. julija. [Izv.dop.] (Naši „Verfassungstag-lerji), ali pa po domače nemškutarji so, mislim, najbolj smešni in komični možje med vsemi , ki so šli v Celje v klošterski vrt taborovat. Bilo jih je od jezero prebivalcev, ktere Ljutomer šteje, samo 201! Pa s kakšnim trudom so teh 20 skupaj spravili; — nemški parlamentarni izraz bi rekel: „Es vvar eino wahre einpeitscherei!"   Kako sta gospoda A. in Fr. E. okoli letala, po
„1, zvit je."
Petuškov zopet umolkne. —„Vasilisa, saj nio imaš rada, kajne da?" povpraša je.
„Kaj še; a vi, da hi se zalj ... v tak . . . !"
Ves život mraz prešine ubogemu Afanasiču. — Praskovije Ivanovim pride domu. Sedejo k mizi in obedujo. Po obedi Ivanovna !ežo na posteljo na počinek, Ivan Afanasič pak se zavleče na peč in zaspi.
Ta trenotek glasno mrgodnejo duri: Ivan Afanasič se zbudi, podpre na komolec in spregleda; duri so odprte. Piano s peči — Vasilise ni. Šine na dvorišče, a tudi na dvorišči jo ni; po ulici gleda som ter tje, ali Vasilise ni, torej razoglav leti prav na trg, toda Vasilise ni nikoli nikjer. Mirno se vrne v pećnico, vzleze na peč in z obrazom zarije se k zidu, kajti strašno polje v njem. Buhlicin . . . Bubliciu ... to ime mu zmerom doni po ušesih.
„Kaj ti je, prijatelj?" — povpraša ga zaspano Praskovije Ivanovna. „zakaj vzdibaš?"
„Saj ne vzdišem, mamica, o ne, le nekaj me skeli."
Minola jo ura, minola je zopet ura, ali Vasilise le ni domu. Petuškov je blezu že dvajsetkrat hotel vstati, dvajsetkrat se je žo ves v skrbeh zopet zakopal v svoj župan. Naposled pak so zamodri — ter hoče oditi domu, da že na dvorišči je, ali zopet se vrne. Praskovije Ivanovna vstane, Petuškov zopet odide, z pet na dvorišče in zamisli se. Po dvoru skače kozel, približa se mu in prijateljski huhne va-nj. Petuškov se ozre va-nj — in ve-digabog zakaj, reče mu: „Beži, beži!" — Nenadoma se tiho odpro vrata na dvor in Vasilisa se prikaže. Ivan Afanasič precej stopi pred-njo, prime za roko jo in hladno, ali odločno rečo jej: „Idi za menoj!"
„Osvobodite Ivan Afauasič . . . jaz . . ."
nIdi za menoj!"
Vasilisa sluša.
Petuškov jo odpelje v svojo bivališče. Oniziin po svoji navadi spi tako, kakor bi kdo bil ubil ga. Ivan Afanasič ga zbudi in mu ukaže, nnj na-žge svečo. Vasilisa stopi k oknu, molči in sodo. Ko Oniziin v sprednji sobi išče ognja, v tem Petuškov neprcmekljivo stoji pred drugim oknom in gleda na ulico. Onizim prinese svečo in jamo se sukati okrog mize . , hun Afanasič se takoj obrne.
„ldi veukaj!" — ukaže mu.
Onizim se ustavi sredi sobe . . .
„Idi ven, precej !" — še enkrat ukaže Petuškov srdito.
Onizem se ozre v gospoda in sluša.
Petuškov zakliče za njim; „Venkaj, prav z doma! čez dve uri prideš
nazaj!"
Onizem so obleče.
Petuškov čaka tako dolgo časa, dokler se duri na dvorišči ne zapro, potlej pa stopi k Vasilsi: „Kde si bila?"
Vasilisa ne zna, kaj bi odgovorila.
„Kde si bila? povedi vendar!" — zopet povpraša Petuškov. Vasilisa se ozie okrog sebe . .'.
„be enkrat . . . kde si bila ?" — povpraša in stegne roko Petuškov „Nikar, ne udarite me, Ivau Afanasič, no udarite . . .," - Vasilisa hojezljivo brani se.
Petuškov se na stran obrne: „Da bi tebe udarili . . . Nikdar! ne udarim te ne. Osvobodi, ne zameri, ljuba duša! Dokler sem menil, da me imaš rada . . . dokler sem . . . dokler . . ,", — umolkne. „Cuj, Vasilisa," — oglasi se zopet naposled, „znaj, saj sem dober, pa tudi vem, da sama znaš to."
„Z .. n . . am," — Vasilisa pojeclja.
„Nikomur nisem na poti, nikoli, prav nikomur ne na tem božjem sveti; saj ne kanim ljudi, torej — zakaj pa ino ti varaš ?" „1, saj vas ne varam Ivan, Afanasič!"
»Ali no varaš?   Dobro tedaj, pošteno!   Le povedi, kde si bila?" „Pri Matri." „Saj lažeš;"
Bogme, da sem bila pri njoj. — Povprašajte jo, če ne verujete meni." —
„Ali Bubli . . . kako pa se . . . vraga, nli si ga videla?"
„Videla."
„ Videla? videla: — ali res videla?"
Petuškov obledi. „Torej si z njim zjutraj skozi okno menila se, kaj no ? ali morebiti ne V
„Poprosil me je, da bi prišla."
trgu pete brusila, da sta dva odstotka Ljutomercev v Celje spravila! — Komični so bili pa zato naši nemškutarji, ker doma, akoravno so njihova imena na ič in vič, noč in dan trdijo, da so pravi Nemci, potomci starih Germanov $e od časov Keruskov, — mi drugi siromaki, kteri se svoje narodnosti ne sramujemo, smo pa v njihovih očeh „windische Trottel" — in lejte si — nečuveno! naenkrat jih njihov vodja g. bilježnik Fr. Hogelsberger v Celje pripelje kakor liberalne Slovence iz Ljutomera! — Mi iz dna svojega srca kličemo k tej izjavi g. bilježnika: bravo! živio! kajti dozdaj je g. župan St. zmerom trdil, da je Ljutomer nemšk trg in da bode tudi nemšk ostal, akoravno jo vsa okolica narodna.   Kar so pa inožjo v Celji bili, nimamo po besedah gosp. Hogelsbergerja nobenega Nemca več v Ljutomeru, nego same Slovence, in Ljutomer je zdaj skoz in skoz slovensk trg, ker mi nimamo nobenega vzroka misliti, da se jo gosp. bilježnik zlagati namenil, ko je svojo krdelo kakor liberalne Slovence iz Ljutomera predstavil. Akoravno smo mi po njihovih besedah „klerikalci", vendar z neizmerno radostjo „ad actum" vzamemo, da smo zdaj v Ljutomeru vsi od konca do kraja brez izjemke I gosp. županom in bilježnikom vred „windische trottel", samo da so nekteri „liberale trottel" , drugi pa „klerikale trottel."   Nego to nič ne dene, koncesijo so nam s tem neizmerno v Celji naredili, da so neprisiljeni pred svojimi prijatelji in pajdaši izrekli, da so Slovenci! Toraj „liberalni" ljutom. Slovenci, bodite od 8. avgusta nadalje dosledni, ostanite pri tem, kar ste skoz usta g. Hogelsbergerja javno pred celim svetom v Celji izrekli, ostanite Slovenci, — ker druzega niste nikdar bili in nikdar biti ne morete! Ali kaj hočemo, nnši „liberalni" Slovenci so precej drugi dan pozabili, kar so dan poprej v Celji izrekli.   Ko pridejo naši rodoljubni dijaki v nemšku-tarsko krčmo in jih z „dobrim večerom" pozdravijo, ni hotel nobeden „libe-ralen" Slovenec po slovenski odzdraviti, nego grdo in temno so jih z očmi merili.   Ali pa se morebiti „liberalen" Slovenec od „klerikalnoga" s tem razlikuje, da noče po slovenski pozdravljati in odzdravljati! kaj? O vi „liberalni" ljut. Slovenci , nicbts geht iiber euere konsequenz! — — Od konca so trdili, da jih je bilo 3000! Ko jim je pa nekdo njihovih prijateljev rekel da bi bili morali potem vsakega po šestkrat šteti, pa zdaj že dopuščajo; včeraj nam je pa g. W. Scb—r, rojen Nemec, rekel, da jih je bilo 5, k vc-čemu 600!   Zdaj si že bolj z resnico na dan upajo. — G. Hogelsbergerja predlog zarad vpeljave jezika v šole je bil gotovo izvrsten in tudi zato sposoben, da bi se smel na vsakem slovenskem taboru predlagati in je celjske nemškutarje v strašno zadrego spravil.   Pravil nam je isti g. W. Sch—r, da so se popoldne pri banketu celjski in drugi nemškutarji grozno nad g. H6gel8borgcrjem budili in jezili, da jih gre s tako resolucijo kompromitirati! da jih v take strašansko nedoslednosti spravi! Pred par tednov so po predlogu Hanaka Mareka v slov. Bistrici sklenili, da je naš jezik tako surov, da ni za nobeno šolo sposoben! v Celji 8. avgusta jo bil pa že tako omikan, da so slovenski gimnaziji v Celji in v Mariboru skleuli!   Še enkrat vam rečem: Nicbts geht iiber euere konsequenz!   Ravno zarad tega so pa bili na našega gosp. bilježnika tako srditi, da so rekli, ako bi bili vedeli, kakšno resolucijo namorja, gotovo ga ne bi bili pustili govoriti!   Gosp. Hogelsber-gerju pa iz dna srca „živio" zakličemo, ker to je bil v 10 letih edini nam Slovencem pravičen predlog, kterega jo mož od protivno stranke javno stavil I Tudi naj so naš g. bilježnik zavoljo tega ne žalosti, da so ga zavoljo tega celjski in drugi nemškutarji popoldne napadali, kajti s predlaganjem te resolucije si je gotovo mnogo slovenskih src pridobil.
Iz Vranjskega 12. avg. [Izv. dop.] Nam so sicer ostudno do zdova, da so moramo zmirom z našimi nemškutarji puliti, kteri so od one
šla
Veseli me to, lepa hvala I" — in do tal so pri
„Ti pak si pogne Vasilisi.
„No, vi Afanasič, morebiti menite . .
„Ko bi rajša molčala . . . ? O, jaz neumnež, zakaj se neki jezim? pajdaši se  s komur rajša, kaj je ueki meni do tegal   Čudovito!  Šo man rai nisi!"
Vasilisa vstane: „Kakor vam drago, Ivan Afanasič!" „Kamo ideš?" „Saj ste sami . . ."
„1, jaz te nc izganjam," — odvrne Petuškov. „Tega-ne, ali kaj bi neki človek pri vas?" . . . Petuškov je ne pusti k durim: „Ali hočeš z doma iti, Vasilisa?" „Zmerom me žalite . . ."
„Ali jaz te žalim! Čudo, ker se ne bojiš Boga, Vasilisa! Kedaj sem te razžalil? kedaj?   Govori, le povedi, kedaj."
„Kedaj? Saj jo dosti, ker ste me poprej lo osramotili!" „Valisa!"
„Saj ste mi oponesli, da se še ne zmenite za-me, da sem preprosta." Ivan Afanasič molči in prste lomi si; Vasilisa vstane in odide, sredi sobe pa se vstavi : „Nu, dosti je tega, z Bogom, Ivan Afanasič, vsak za-so ..." „Nikar, Vasilisa nikar l' — prestriže jej Petuškov besedo. — „Po-me; gledi, saj sam sebi nisem več podoba; tudi ne zuam, kaj govo-Ko bi le količkaj hotela potrpeti z menoj!" „1, ker me pa zmerom žalite . . ."
„Vasilisa, ob, pozabi vse ininolosti; ali ni bolje, da se ne jeziš na-me?" „Kar naprej me žalite! — oponese mu Vasilisa. „Saj te ne bodem več žalil, srce moje 1 ne bodem te ne, samo odpusti mi, nikdar več te ne razžalim, ali mi odpustiš ?" ,.Le idite, Ivan Afanasič!" — „No, nasmejaj se no, nasmejaj se . . ." Vasilisa se obrne na stran.
„Nasmijala si se, nasmijala I" - zapleše Petuškov in skače tako, kakor otrok . (DlllJe I)riuod>)
gledi rim
dobo, kar so si v Celji dobrikali, ustavno pivo pili in ustavno teletino jedli, jako prevzetno postapajo po našem trgu iu po časnikih tako debele laži trosijo, da bi kmalo sami sebi verjeli. Tako so je eden pred nekimi dni predrznil „Tagespošti" v Gradec dopisati, da jo veliko teržanov odšlo k ustavnemu shodu celjskemu, in da je po tem takem preklic klerikalne in narodne stranke strašan finsko naredil." Kolikor besedi, toliko laži! — Prva laž jo, da je večidel tržanov odšlo k celjskemu shodu, ker vseh skupaj ni bilo več nego šest; druga laž je, da ste klerikalna in narodna stranka shod prekhcevali, ker niti na vabilu niti na preklicu ni bilo klerikalca podpisanega; tretja l«ž je, da je preklic fiaako naredil, ker je več od sto samo iz trga, in več kakor 300 iz celega okraja nameravalo priti v Celje. — Morebiti so se naši nemškutarji že zdramili iz ustavne omotice, in jeli bolj mirno in objektivno misliti. O našem taboru mislimo čitateljem „Slov. Nar." v kratkem več poročati.
Izpod Učke 11. avg. [Izv. dop.] Čudovite, zares čudovite stvari se gode v plemenitem selu Volovska, osobito v tako imenovani .kasiui." Kdo je temu društvu vodja, tega ne vemo, ali toliko je gotovo, da v zadnji svoji skujiščini društvo ni hotelo trpeti nobenega slovanskega časopisa; večina družabnikov je namreč rekla, tla pišejo vsi ti časnike v panslavističnem smislu, in ko so se vendar oni edini 3—4 narodnjaki, ktere žalibog okolnosti silijo, da morajo tli prebivati, izrazili, da hote po tem takem iz društva izstopiti, se je z največo težo voudar sklenilo , naj se med mnogimi nemškimi in italjanskimi časniki naroči vsaj „Slovenski Narod". Kako liberalno se pa zdaj z Vašim listom v tem društvu ravna, prevideli bodete iz tega le karakterističnega dogodjaja: Pred nekterimi dnevi je došel „Slov. Narod", in prinesel izpod Učke članek, ki je poročal o volitvi občinskega zastopa v Lovrani. Članek je med drugimi govoril tudi o neki ravno na Volovskem bivajoči osebi. A komaj je „SI. Nar" s to nesrečno novino prišel na mizo, že je izginil z nje, in ni ga moč uaji, nihče noče vedeti zanj. —■ Ko pa je še izhajal ranjki „Pozor" in je bilo v njeni iz Kastve kaj brati o isti osebi, hitro in veselo je ž njim po Vobovaki ♦,ekal nek pentav gospod in kričal : glejte, kakšni so Kastavci, glejte, kaj pišejo. Zdaj pak ko se v „SI. Nar." od zapadne strani volovskoga okraja nekdo neugodno dotakne ravno iste osobe, zdaj pa zgine „Narod", da mu ni več sledi. Ali so morebiti gospodje v kazini boje svitlobe ? S tem, da „Narod" poskrivajo, kaže se naj bolje, da so bili članki izpod Učke popolnoma resnični iu da je moral „Narod" le zato zginiti iz kazine, ker tudi v Volovski — resnica oči kolje I
Politični razftM.
V delegacijah jo. vojni minister Kulin zagovarjal uravnavo vojske in proračun za njo. Da so mu gospodje poslanci v vseh točkah milijone privolili, kolikor jih je zahteval, to ni treba praviti tistemu, ki pozna, kako mehki in dobri so avstrijski zastopniki. »Gospodje" so dovolili, ljudstvo bo |ia plačalo mnogo , premnogo novcev za — vojsko.
V Trstu še zdaj ni miru. Slovenskim okoličanom je vlada orožje iz rok vzela, tržaškim kričučeni in plačanim postopačem za ljubo. Kosala se bode. Vladi je jasno, kam meri vse tržaško rogoviljenje. A stara navada in osoda jo, da je Avstrija bila vselej slepa ter je podpirala Lahe zopor Slovane, sovražnike Avstiijo zopor njene prijatelje. Okolične vojaško straže ni več, Italijani se vesole.
Hrvaški minister Bedekovič, kterega omahljivo stanjo tudi ogerske levice listi potrjujejo je poklican na Dunaj, zastian vojaško granice.
Za gališkega c. kr. namestnika je baje zopet namenjen grof Gu-luhovski. Po tem tacom se jo hotel s svojim pismom v „Gaz. Nar." ktero smo v zadnjič omenili in ki ni posebne hvale našlo v poljskih novinah, lo zopet prikupiti cislajtanizmu, kteremu so jo bil ob času glasovanja o znani resolulji zameril.
Ruski car je prišel v Kev in od tam odpotoval v Livad ij o, v Krču. Romanski knjez Karol se tam snide ž njim, kar magjarskim državnikom, ki so svojega soseda in Slovanov boje, ni posebno po godi.
Med Prus i jo in Avstrijo se razmero ne prijazniju. Kar smo že v zadnjič omenjali se je res zgodilo. Prusi od Beusta tnjajo račun. Zastopnik prusko vlade Thile jo poslal pismo pruskemu poslancu na Dunaji Werter-u. V tem pismu, ki ima namen Beustu izročiti se, se pravi: da je zavijačnost, če Beust trdi, da je hotel v prijateljsko zvezo s Prusijo stopiti, pa ta ni hotela. Pravi se dalje, da cesarska vlada ni najmenj storila, da bi bila Prusiji nasproti prišla. Očita se pa, da avstrijski poslanec od spomladi že ni z Bis-markom govoril. — Torej ni res. kar je B<ust govoril, — Videti je, da je naš minister zunajuih zadev, in ..rešitelj" Avstrijo mepreniišljeuo govoril in da je zdaj v zadregi.   Da se tudi diplomatom to primeri!
V V8 hodu ni vse tako mirno, kakor hi turški prijatelji radi imeli. Luka Vukalovič, znani voditelj Hcrcegovincev, ki zdaj na Ruskem biva, stoji baje na čelu posebnega odbora, ki ima namen vse pripravljati za bodočo vstajo zoper Turke. Ravno tako okrog Grnegore Slovanjo čezdalje bolj čutijo, da bode treba s silo otresti se mabomeđanskega jarma. Črnogorskim tirjatvam Turki trmoglavost nasproti Btavljajo, kar je dobro, ker sovraštvo budi in Slovane zbuja. — Tudi razpor egiptovskega kralja in sultana diplomatom preglavioo drla, tako, da je Beust baje v zadnjem času v imenu Avstrije predlagal p >menek diplomacije, kako bi se vse vzhodne zadeve bolj in bolj iz korenino dale zboljšati. Dokler bo pa Avstrija imela samo nemško-inagjarsko politiko, bode pač težko našla pravo korenino.
Na Francoskem je važna dogodba to, [da je maršal Niel, velik podpornik Napoleonove posilne vlade, glavni' francoske vojske in tiste stranke ki je vedno priganjali na boj proti Prusom in zedinjevanju Nemškega, — umrl. — Ker seje praznoval 15. t. m. rojstni dan Napoleona I. pomiloščeni s cesarskim dekretom vsi obsojenci, kteri so kazni zapali zarad političnih tiskovnih pregreh, larad nepostavnega zborovanja, zvez in raznih druzib Bitopkov.   Drug cesarsk dekret oproščuje kužni vojaške begune   Več po-I incev je dobilo redove.
Razne stvari.
* (Program mariborske gimnazije) prinaša letos nadaljevanje lansko leto začetetra spisa : Svstematisi h geordnetes verzeichniss des Wi8senschaftlicbcn inhaltes der von den bstorreichisclien umi ungaristhen gyin-nasien und rtalgvmnasien in den jubren 1850—1&67 veroffentlichten programe". .Tako mudno in potrebno, a po našem mnenji zi gimnazijski program malo prikladno delo je sestavil g. prof. Gutscher in si zaslužil gotovo zahvalo neb, ki morajo ali bi radi v roke jemali gimnazijske programe. — Bamta drobojav, ktero je prof. Iteichl pod napisom „germanistiseho kleinigkei-ten" pntaknil v program, lahko bi bila netiskana ostala in mesto prepustila potrebnejšemu slovenskemu eeitavka, kterega zdaj žo drag) leto v programu pogrebno. — Iz statističnega pregleda vidimo, da je letos obiskavalo mariborsko gimnazijo 319 študentov. Med temi je bilo 158 S1 o v e n c o v, 137 Nemcev in 23 študentov, kterim je gosp. vodja Lang zložil za nas nerazumljiv pridevek .,slovenisch- deutsch." G. vodja Lang bi si pridobil gotovo nekoliko zaslug za znanost, ko bi hotel morebiti v prihodnjem programu v znanstvenem sestavku razložiti, kaj in kako je s temi „slovenisch-deutsche". V narodopisji smo se vsaj do zdaj zastonj ogledavali po tej nepreiskaui „rasi." - Med obiskovalci smo tiačli tudi enega Italijana. Razen dveh so vsi študentje katoličani. — Prav obilno je število „fakultativnih" učnih predmetov. Razen slovenščine za Nemce se je v prostih urah učil še francoski jezik, štirska zgodovina, perjo, risanjo, lepopisje , brzupisje in telovadba. — Imena študentov so bojda tako pisana, kakor so pisana v krstnem listu, drugače bi si poleg pravilne pisave: Strniša, Simonič, Zorko itd. ne mogli tolmačiti zverižomh imen: Vv'achscliitz, Wratschgo, Schosteritsch (poleg čednega: Šosterič), Tschebull itd.
♦(Poslanec g. Miha Herman), do zdaj sodnijški pristav v Weitzu na gorenjem Stirskem, je imenovan a okrajnega sodnika v Vorau-u torej zopet med Nemci. Ravno isti broj „Wieu. Ztg." oglaša, da je imenovan g. sodnijški pristav Lassbacher v Mariboru za okrajnega sodnika v Laškem trgu Da g. Lassbaher ne zna slovenski pisati, je sam piizual podpisanemu vrodniku, da pa tudi ustno lomi strahovit dialekt, o tem se je vred-nik sani prepričal. Vsoto pa našega pravosodnega ministra ne moti, postaviti takega sodnika med trde in tudi že zavedne .Slovence. Tako je z našo krasno ravnopravnostjo : g. Herrman , znan prijatelj slovenskega naroda, ki tudi popolnoma pismeno in ustno zna slovenski , mora v Nemce, drug uradnik pa, ki vseh teh pa tudi potrebnih lastnosti nima, dobi lepo mesto na Slovenskem.   Kedaj bo toga gospodarjenja konec?
* (Čudni razlogi.) Dijak varaždinske gimnazije, ki je dokončal svoje srednjo šolo, obrnil soje z izvrstnimi spričali na dotično mesto v Maribor in prosil, naj bi ga kot bogoslovca sprejeli v mariborsko semenišče. Sprejeli ga niso.   Zakaj ne V   V odloku jo bilo brati: ker ne znate nemški!
* (Zmagana n o mšku t a r i j a.) Nccega zdravniškega doktorja na Kozjem je jako šege.talo, da bi se o njem kje kaj govorilo, če mogoče celo po časnikih. Torej si jo je izdulitul in nasvetoval v seji okrajnega zastopa kozjanskega, naj bi zastopništvo izreklo, da se sklada s sklopi celjskega fureža, ter da jim soglasno pristopa. Po občnem razgovoru, v kterem jo znan narodnjak segel stvari do jedra, prišlo je do glasovanja. Pri tem se je hitro pokazalo, da so bo neiuškutarski prolog zavrgel z veliko večino. — Tega bi nasvetovaleo no bil mogel pretrpeti, torej je še med glasovanjem svoj predlog preklical. Nasvete med glasovnnjem preklicati, mora pač biti iz neke nove parlamentarne šole in se vredno na stran postavi g. Bran d -stetterjevi tirjatvi, da se morajo „ohoklici" opravičevati.
* („Tag bi at t o vu [dopisnik o ormuškeni taboru bo prihodnjič kakor čudodelnik kanonizirali.) Kar svet stoji, bil je do-zdaj geometriški aksiom, da eden in taisti prostor more ob enem in istem času samo eno telo zavzemati, da more ob enem in istem času en človek samo na enem mestu nazoć biti. Ali „Tagblattov" dopisnik je ta vekoviti aksiom 8. avgusta prevrnil in čudež naredil: da je bil pri „Verfassungstagu1-v Celji in je o i eueni in istem času onnuški tabor videl, kajti pripeljal se je še le iz Celja v ponedeljek 9. dopoldne ob 11. v Ormuž in iz Ormuža v Ljutomer, kjer je njegov stalni domicil. Mogoče pa tudi. da to ni bil čudež, ker onnuški tabor jo bil ob petih popoldne, in takrat so so že pr. lehko dopisniku pri pojedini v Celji trije ali celo vsi štiri šurki iz želodci, po lestvi v glavo splezali in se pretepati začeli, da se je možu ormuški tabor kakor f.ita morgana prikazal. Nekaj mora biti: ali je mož čudež naredil, ali je bil pa pri banketu strašno pijan. Pripovedoval je mož sam v ljutomerski pivarni v torek 10. t. m., kaj bo „Tagblatt-uu vse natvezel in tudi kazal svoj dopis, «ko jo bil ravuo kdo željen ga videti, dostavljajo, da akoravno ni bil človek pri taboru, vendar si malo lahko domišljuje, kako je bilo, kajti dr. Zarnik je gotovo na taboru najbolj zoper nemškutarjo rentačil, za druge govornike se pa ne brigam! Kaj ne, to so zanesljivi in izvrstni dopisniki |? Ko pogledamo v 183. broj „Tagblutta", vidimo res na zadnji strani celi dopis tiskan, kakor ga je mož 3 dni poprej v Ljutomerski pivarni razkazoval. Najbolj pa zdaj mož to obžaluje, da jo že svoj dopis poprej „Tagblattu" odposlal, prodno jo graško „Tagespost" v roke dobil, kjer je govor samo 2000 taborcih, medtem ko nam jih je on v svoji dobrovoljni nevednosti \ „Tagblattu" še 1000 velikodušno navrgel. Imena dopisnikovega še denes n« povemo, ker se bojimo, da bi nas zarad razžaljenja časti tožil, ako ga jav-nusti prodamo, da je „Tagblattov dopisnik. Ako pa „Tngblatt" to želi, mu pa precej prihodnjič lehko vstrežemo, Od kraja so „verfassungstreulerji" po Ljutomeru lagali, da jih je bilo v Celji 3000, zdaj pa „Tagblattov" dopisnik sam pripoveduje, da jih je bilo samo 500, k većemu — pravi — 60OI Toraj dragi „Tngblatt", pošlji temu svojemu trabantu energičen „Verweis" in naloži mu vprihodnjič veči ,,Rilentium" „Tagblatt" se tolaži s tem, da ima vsakdo pravico blamirati se, in da se ni zdaj niti prvikrat niti zadnjikrat blamira], Ali pri vsem tem kakor njegovi odkritoserčni prijatelji mu dajemo tu svet, da naj nikdar svojih dopisov iz Ormuža no datira, kajti ormuškim nemšku-tarjem je „Tagblatt" toliko znan, kakor kitajske državne novine ,,Tagblattu" pa Ormužanci in ormuške okolščine toliko, kolikor Peking. Sicer so si po vseh kotih na Kranjskem in na Štajerskem nemškutarji kakor krajcer kraj-cerju podobni, ali v Ormužu so pa možjo svojo baze, čisto originalni in različni od vseh družili ntinškutarjov, Ormuškim neniškutarjem so ravno tako vsi „Veif:issungstugi" kakor tabori „Lebeiwurst" in ,,Schwindel". Niti eden od njih ni bil ne v Slov. Bistrici ne v Celji, iu tudi nikamor no grejo, ker jim je vse to „Spiegelfechterei" kakor kami pravijo. Na domačem taboru so so bili vsi iz golo radovednosti. Ne berejo nič, ali celo malo, in kader kaj v roke vzamejo, skažejo to čast le „Tagespošti", „Presssi" ali „Freiheit"; na vse pa, kar iz Kranjskega pride, hodi si ,,Tagblatt" ali ,,Novice", gledajo pa s suvreuim zaničevanjem, Z dopisovanjem v časnike se nihče od njih ne vkvarja, k večcnni nko sem ter tje kdo kak tragikomičen manifest v „TageapOŠto" pošljo, da se mu potem njegovi sodrugi po celi teden sme-jajo. Toraj „Tagblatt" ne blamiraj se več in dobi si dopisnike, ki no bodo iz ,,Verfussu[igstiigov" o taborih poročali, in no datiraj nikdar več svojih dopisov iz Ormuža.
IV Samo nekoliko časa še.
- J dokler se namreč zaloga popolnoma ne izprazni, razprodaja se blago,  iz k 0 n k u r s u e inase kupčijske hiše E. & P.
na Dunaji — kolikor tega blaga Be imamo.
PtriHkijaiiio 34} pl o< ik«t»v ceneje, kakor je blago v laibriBii veljalo, in sicer na
drobno kakor na tfcoHo. Cena po ocllbitih 30[j stoječa in iiopi-emoiiljiva'.
Trobela platna, :« vatlov ...   4 II. 50 kr. in više
36, 40 in 50 vatlov j.
Chiflon, Toileforte, Naturel, Molinos vatal 14 kr. in više. Tkanina, vatal......... 15
holaudijsko...... 10 .,       „   „ }     6 robcev iz pravega platna   ....    80 kr.
i!BF~   Blago za obleko, jako različno, čudovito po ceni, po 10, 12, 15, 20 kr. itd vatal.
%5 *ane.k Mo,,:1lr in Luster v vseh barvah po 30 kr. in više.    |.    Sukno za hlače in  suknje, kožuhovina, double, vetom
čudovito po ceni. 1000 vatlov phtna, zadnji kosi do 5, 6, 8, in 10 vatlov
se prodajajo neizmerno dober kup, Jopiči in plašči po naj nizi ceni.
/tMisko perilu:   srajce pisane in gladke in izmišljene po
1  I 1 gld. 10 kr. in više.
X^  Korsetl, pleteni in izdelani, spodnja obleka; perilo za muze vsake bale.
Na pismena naročila bomo ustrezali hitro ali za gotov denar ali proti poštnemu povzetji.
m        Razprodajaluica edino v gospodskih ulicah št. 113 nasproti Picbsovi kavami.
SpoStyiV0 £ »ettelchdttOTO
V Mariboru avgusta meseca.
Izdtlelj in vreunik Anton Tuui»i<-.
LaBtniki; Dr. Jote Vnšiijnk in <|>'iiKi.
razprodalnica dunajskega blaga.
Tiskar Uriuard JnuzU.
585912