Ljubi ¡ana 1971 h - GeoSraf iJa III B 21 GEOGR. OBZORNIK /1971 3 49094900529,1/2 Leto XVIII. Številka 1-2 49094900529,1/2 VSEBINA Stran M. Narek, Selitvena dinamika v SR Sloveniji v letih 1959-1968 (s 3 kart a m i) . . 1 I. Vrišer, Urbanizacija Jugoslavije............................................J2 A. Lah, Program "bele revolucije" v Iranu......................................18 L. Tončič, Kontejneiski promet (z 1 diagramom) ................................23 D. Novak, Kraški izviri v hidrogeologiji......................................27 J. Medved, O izhodiščih za spreminjanje učnega načrta geografije v obvezni Šoli . 30 J. Medved, Izhodiščne misli o idejnem osnutku atlasov za šole . ..................34 O. Tich/, Problemi didaktike zemljepisa v Češkoslovaški 39 KNJIŽEVNOST Aktualna vsebina geografskega vestnika 1970 (M. Natek) ........................44 Kronika Doba (M. Natek)....................................................46 DROBNE NOVICE Nova mesta v LR Bolgariji (M. Natek) .......................................48 Novi podatki o prebivalstvu ZSSR (M. Natek)..................................50 Prebivalstvo na Kitajskem (M. Natek) ........................................53 Razmere v ruralnih področjih Latinske Amerike (L. Gosai)........................55 Novo o geotermični stopnji (I. Gams) ........................................57 DRUŠTVENE VESTI In rnemoriom Zorki Rajh - Klemenčičevi (S. Somobor-Hiadil) Občni zbor Geogial. društva Slovenije aprila 1971 (I. Furlan) Poročilo o ekskurziji v Beneško Slovenijo (M. Natek) . . Razstava učnih piipornočkov za pouk geografije (T. Oblak) SI ikui na naslovni strani: Motiv s pomurske vasi (Folo V. Finžgar) I''1 H M', i isoris u ijougraf sko vzgojo in i/obrazlo. Izhaja tlirikrat letno. l/daja fieografsko društvo Slovani je, ■ dsek /a «ov afski pouk. ind^i M ndtor: dr. Ivan liaas, ar. vetoiar llaMi, dr. V!adi»lr fokole, dr. AvguMtn lah, lofi '¡tlak, hara Mi; ■ ir., 1'rednlk "ara 1'adtnj», Ijtibljaia, '.rintovika 1. Upravnik C It» Karjatif. /a i late 1 je I«t r.a nariunla K dbarjev, ;a ne.lana in ustanove ?0 M dinarjev. Naročajte In vplačujte na naslov: '(¡»ografski ob/orik", ljubljena, -Hkerieva cas ta 12. Mav. tal. raf. ',01 - b/B - ?B8 - 1 /a vsebino riankov so odgovorni avtorji saal 'ti nu>rora (leta 1970 so investirali 126 milij. JS). Pri teh delih sodelujejo tudi nekatera naša podjetja. Tuje družbe pa investirajo na otoku Kharg in v gradnjo močne tankerske flote. Pomembna industrija pa že deluje. V Širazu pridobivajo iz plina 55 000 t uree in 24 000 t amonium nitrata letno. V Sba-danu, kjer je ena največjih rafinerij sploh, so investirali v novo petrokemično industrijo 33 milijonov Ji in proizvajajo 24 000 t kavstične sode, 12 000 t etilena, 15 000 t propilena, 20 000 t polivinilne mase in še druge proizvode. Na otoku Khargu proizvaja industrija žveplo in še kaj. Eden največjih pa bo petrokemični kombinat Shahpour (50 % ameriškega kapitala), ki ga že gradijo (doslej so investirali 350 milij. ¡S) in bo proizvajal žveplo, amonijak, ureo, fosforne kisline, fosfatna gnojila itn. Sicer pa so uveljavili princip: dežela, ki kupuje iransko nafto, ima vsa vrata odprta za tesno sodelovanje z Iranom. Veliko je tudi rudno bogastvo te dežele. Izkoriščajo že svinec in cink, baker, krom, mangan in v manjšem obsegu še nekatere druge kovine in rudnine. K raziskovalnim delom so povabili vrsto geoloških in rudarskih ekip iz raznih dežel. Tudi pri izkoriščanju rud dajo koncesije mešanim družbam, ki imajo najmanj 51 % domačega in največ 49 % tujega kapitala. Toda večje komplekse so rezervirali za razvoj nacionalnega gospodarstva: tam so bogata rudišča bakra, svinca in cinka, antimona, kaolina in drugo. Predvidevajo, da bo v desetih letih Iran od rudarstva dobival letno novo milijardo ¡l> dohodka. Največ rudnega bogastva je v provinci Kerman; odprli so že več rudnikov, a izkoriščanje bakra (ruda vsebuje več kot 5 % kovine)in kroma obeta morda največ. Pri raziskovanju ru-dišč v Iranu sodeluje tudi vrsta naših strokovnjakov, inštitutov in podjetij, med katerimi so Inštitut za geološka in rudarska raziskovanja ter Inštitut za proučevanje nuklearnih in drugih surovin iz Beograda, Metalurški projektantski zavod in več naših velikih metalurških podjetij (Bor, Trepča) itn. Sprejeli so obsežna geološka raziskovanja (izdelavo kart, geokemične raziskave, odkopavanja in vrtanja) in pripravljajo projekte za razvoj rudarstva in metalurgije. Iz povedanega moremo povzeti, da Iran zavzeto razvija energetiko in rudarstvo, oboje pa naravnost narekuje tudi intenzivnejšo industrializacijo. Leta 1966 je bilo v industriji 340.000 zaposlenih, pri čemer so šteti tudi vsi drobni (obrtni- ški) obrati do 3 zaposlenih oseb. V tovarnah, ki imajo vsaj 50 delavcev, je zaposlenih komaj nekaj nad 100 000, od t«h polovico v tekstilni stroki. Potem pa so na vrsti avtomobilske montažne tovarne, tobačna industrija, proizvodnja hladilnikov in bojlerjev, opekarne in cementarne, oljarne itd. Toda že so na poti industrializacije: v letu 1969 so odprli 66 novih podjetij, največ spet v avtomobilski in tekstilni stroki. Spoznati pa je mogoče nekatere značilnosti: država prevzema skrb za razvoj osnovne industrije, domačemu in tujemu kapitalu pa prepušča pobude v predelovalni industriji. Vsaka nova tovarna, ki jo projektirajo in grade, mora do 60 % proizvodnje nameniti za izvoz. Licence praviloma kupujejo od najboljših firm. Tako srečujemo v avtomobilski proizvodnji znamke Mercedes, Citroen, Fiat, Leyland, Deutz idr. Kemično industrijo grade po ameriških licencah, prav tako gospodinjske stroje. V razvoju industrije se poleg ameriške tehnologije uveljavlja še angleška, nemška, japonska, sovjetska, romunska itn. V strukturi tujih privatnih investicij (po podatkih za obdobje 1957-1969) je polovico kapitala ameriškega, desetina angleškega, pomembnejši je še nemški delež, potem pa so na vrsti druge industrijsko razvite države. Znatne kredite so za razvoj Irana dale tudi socialistične države - ZSSR, ČSSR, Romunija (skupno za okoli 1 milijardo dolarjev). Gradijo metalurške obrate, strojne tovarne, industrijo traktorjev in dizelskih motorjev, elektrarne in plinovode, mostove in silose. Seveda dežele, ki dajejo kredite, dajejo tudi tehnologijo in tehniko, a ta ni z današnjega vidika razvoja vsa najmodernejša. Zato ima del iranske industrije težave z izvozom; stimulirajo ga s premijami, z usmerjanjem na tržišču. Iran, Turčija in Pakistan so sklenile regionalno zvezo, v kateri vidi Iran posebno ugodne pogoje za razvoj velike industrije, ki bo oskrbovala vse tri dežele in še dajala presežke za druga tržišča. Sodelujejo pa tudi z Afganistanom in Indijo. Z gospodarskim razvojem se bo začela spreminjati tudi struktura zunanje trgovine. Sedaj daje tri četrtine iranskega izvoza nafta in že v prihodnjih letih bo pomembnejši delež imel izvoz plina. V vsem preostalem izvozu pa so pomembnejše le še preproge, deloma surovi bombaž, s prodajo kož, sadja, rib in kaviarja pa se seznam praktično izčrpa. Za izvoz že po-postajajc pomembnejši tudi minerali in sledili bodo industrijski proizvodi. Uvažajo pa dele za avtomobilsko proizvodnjo, umetna vlakna, metalurške in elektrotehnične proizvode, krmo in živila. Trgovinska bilanca je pozitivna. Razvoj industrije pa bo nedvomno že v prihodnjih 20 letih terjal večji uvoz surovin in montažnih delov, s čemer se bo poživi jeni razvoj gospodarstva odražal tudi v zunanji trgovini. Vsa ta razvijajoča se in programirana gospodarska dejavnost bo temeljiteje preobrazila strukturo dežele. V programu 12 točk je predvideno, da se bo v dveh desetletjih socialna struktura prebivalstva obrnila: od 70 % kmečkega na 70 % nekmečkega življa. Zato se program bele revolucije nanaša tudi na družbene dejavnosti. Peta točka razglaša za žene enake pravice kot moškim. Šesta točka predvideva široko akcijo izobraževanja, brez katere ne bo razvoja. Leta 1966 je bilo v Iranu 80 % nepismenega prebivalstva. Program poudarja pomen razvoja šol na podeželju. V letu 1967 so poslali na podeželje 38 000 učiteljev in drugih kadrov, ki naj se borijo za razvoj vasi. V šole so tisto leto vključili milijon mladine v starosti 6 do 15 let, okoli 500 000 odraslih in mladine po je posečalo tečaje za opismenjevanje. Vsak vaški svet mora imeti koncepcijo razvoja tako za gospodarstvo kakor za prebivalstvo samo. Teh 38 000 delegatov t. i. "armade znanja", ki so odšli za določeno dobo na podeželje, skrbi tako za razvoj izobraževanja kakor za razvoj vasi po programih svetov. Seveda v Iranu razvijajo tudi druge stopnje izobraževanja, raziskovalno in znanstveno delo. Podobno kakor prosvetljevanja prebivalstva so se lotili široke zdravstvene akcije. T. i. "armada higiene" je začela svojo akcijo že leta 1964. Do konca I. 1967 je delovalo že 1 515 zdravnikov in blizu 3 000 drugih medicinskih kadrov. Začeli so s cepljenjem, higienskim urejanjem domov in celih vasi, z ustanavljanjem zdravstvenih baz na podeželju in z zobozdravstveno akcijo, čeprav v omejenem obsegu. Vso to aktivnost spremlja propaganda v tisku, radiu in televiziji. Začeli so obnavljati tradicionalno domačo obrt. in vplivati na spreminjanje odnosov med ljudmi, za kar so seve podlaga novi produkcijski odnosi, enakopravnost prebivalstva in poudarjena odgovornost staršev za vzgojo in delo otrok. Eno osnovnih vprašanj Irana je voda. Razumljivo,za puščavsko deželo, ki se dinamično razvija in preobraža, postaja skrb za vodo osnovna naloga, od katere so odvisne druge akcije za izboljšanje življenja na vasi in v mestih. Skrbneje bodo morali koristiti obstoječe vodne vire; mesta in vasi so neposredno odvisna od irigacij in melioracij dolin in kotlin. Okoli 170 milijard m3 vode bodo rabili za namakanje praktično vseh kmetijskih površin, to pa pomeni zgraditev mnogih jezov in drugih vodnih naprav. Ob vsem tem se spreminjajo tudi gradnje in konstrukcije zgradb. Skoraj vse zgraabe v deželi so nizke, ker je Iran dežela potresov. Šele sedaj so tudi v Teheranu začeli graditi visoke in potresno varne zgradbe. Na splošno pa so sprejeli nekaj zelo koristnih ukrepov. Teheran je pred 25 leti imel 350 000 prebivalcev, zdaj pa jih šteje 3,5 milijona. Toda na obiskovalca naredi lep, malone povsem evropski vtis kljub razširjeni nizki gradnji. Zelo čist je in da bi ga očuvali pred onesnaženjem so med drugim prepovedali uporabo motornih dizelskih vozil. Tudi industrije ne dovolijo več graditi v glavnem me-s*u, ki se širi po veliki kotlini pod obronki El-brusa. Industrijo so usmerili v Isfahan, Širaz, Kermanšah, Mešet, Abadon in Banderabas. Zelo preudarno je, da izdelavo vsestranskih načrtov za ureditev celih kompleksov in pokrajin (regij, od t. i. "master plana" do realizacije) zaupajo posameznim deželam. Manj bo negativnih posledic zaradi različnih koncepcij in vplivov posameznih dežel kakor pa, če bi parcialno zaupali izdelavo posameznih načrtov in vsakemu interesentu dovolili do le po svoji potrebi ali interesu vpliva no okolje. Iz takšne koncepcije se oblikuje njihovo urbanistično programiranje in kompleksno obravnavanje problemov mest in vasi. Sicer pa grade tudi v mestih načrtno:najprej komunalno urede prostor, nato ga obzidajo in grade, ko je vse urejeno. Iran bi lahko označili za odprto deželo. V njej je sicer posebna politična ureditev in vsem gibanjem ni dano mesto v legalnem političnem življenju. Toda v tej dinamiki in programu "bele revolucije" imajo začrtano svojo perspektivo. V Iranu se srečujejo različni interesi. Oprta na lastne dobre vire se je država usmerila na pot samostojnega razvoja, čeprav z angažiranjem in iniciativo tujega kapitala, ki naj ji zagotovi ugledno mesto v tem delu sveta. Tuji kapital je zaščiten (pravica do odvajanja profita in reinve-stiranja, pravica repatricije ob poteku pogodbe), a postavljen v vlogo, da z deležem do 49 % aktivira domači kapital in gospodarstvo usmeri na svetovni trg. Nova podjetja so do 5 let oproščena davščin, izvoz stimulirajo, razvoj zaželjenih strok pa usmerjajo s kreditno politiko. Iran se želi otresti CENTO pakta. Že od I. 1962 razvijajo omenjeno regionalno sodelovanje Turčija--Iran-Pakistan. Imajo 17 komisij za razvoj Irana in gradijo tovarne za potrebe vseh treh dežel. Doslej je pripravljenih 55 projektov: država, v kateri se bo gradila tovarna, mora zagotoviti 80 % kapitala, drugi dve državi pa po 10 %. V tem pogledu ima Iran nedvomno prednost. Turčija naj bi zvezi posebej odpirala pot v Evropo, Pakistan pa je pomembno tržišče, ki se širi še na druge dežele Azije. Iran naj bi zato postal tudi pomembna tranzitna dežela. Ustanavljajo velike špedicije skupno z evropskimi državami in razvijajo kontejnerski sistem transporta. Tri povezane države skupno urejajo ladijske in letalske linije, gradijo letališča in luke. Letna stopnja gospodarske rasti znaša okol i 9 al i 10 %. Zdaj v Iranu uresničujejo 4. petletni plan razvoja (1968-72), toda že imajo izdelan 5. plen, ki nakazuje še intenzivnejši razvoj v kmetijstvu (Kuzistan posebno), v rudarstvu (provinca Ker-man) in industriji ob Perzijskem zalivu in v naštetih mestih. V obdobju 1961 do 1968 se je narodni dohodek na prebivalca dvignil od 193 na 271 fl, leta 1969 je znašal 307 //preb. in za leto 1970 ga cenijo na 330 ,8/preb. Sodelovanje Jugoslavije in Irana je dobro. V Iranu je precej naših strokovnjakov in tudi gospodarskih predstavnikov, delajo pa tudi v mednarodnih organizacijah in nekaj so jih prevzele razne družbe (iranske in tuje). S kupovanjem nafte bi lahko povečali trgovinsko menjavo, toda bodočnost je predvsem v proizvodni in tehnološki kooperaciji (kmetijstvo, gozdarstvo, rudarstvo, industrija, ladjedelništvo, promet) in znanstvenem sodelovanju. To sodelovanje pa je treba snovati sedaj in prav gotovo imamo za to pogoje tudi v ostri mednarodni konkurenci. Rezervacij licenc in terenov seveda ni. Znanost in gospodarstvo morata voziti na istem tiru in po skupnem voznem redu. 22 Ludvik Tončič Kontejnerski promet Gospodarstvo v svetu je že od nekdaj zahtevalo od transporta, da racionalizira svoje storitve in s tem znižuje prevozne stroške. Vedno glasnejše so bile zahteve, da se prevoz pospeši, da se ukinejo prekladanja in medpotna skladiščenja blaga ter čakanja blaga na prometnih križiščih. Vse te zahteve so pripeljale do modernizacije prometa, to je do kombiniranega prometa s kontejnerji. Prvi zametki kontejnerskega prometa so vezani na korejsko vojno v letih 1950-1953. Spričo velikih potreb ameriške vojske stari način transporta orožja, hrane, mesnih in ribjih konzerv, obutve, obleke, nafte itd. ni mogel zadostiti potrebam. Zato so se odločili za nov način prevoza "od hiše do hiše". To pomeni transport neposredno od proizvajalca do potrošnika. Kontejner je v bistvu velik zaboj, izdelan iz jekla, lahke kovine ali iz umetne mase, vendar tako stabilen, da jih je mogoče nakladati enega na drugega v več plasti. Beseda angleškega izvora container pomeni posodo, glagol to contain pa vsebovati. V slovenščini za zdaj ni primernega izraza za ta pojem, zato smo prevzeli izraz iz angleščine. Kontejner za mednarodni promet ima naslednje mere: širina 2 435 mm, višina 2 435 mm in dolžina 12 190 mm. Volumen kontejnerja je 72,28 m3. Upravljanje je pri kontejnerskem prometu naslednje: kontejner naloži-napolni eden ali več proizvajalcev, se zapečati, ocarini itd. ter ga odpravijo v namembni kraj s kateremkoli prevoznim sredstvom, največkrat v kombinirunem prometu cesta-železnica-ladja ali celo z letalom. Osnovne prednosti te tehnike so hiter in varen transport, znatni prihranki pri embalaži, prihranki pri nakladanjih, prekladanjih in razkladanjih. S sodobnimi prekladalnimi sredstvi se da posamezni kontejner preložiti v dveh do treh minutah. Pri ladijskem prometu se doseže do sedemkrat večji učinek pri prevozu, kar seveda znatno zniža prevozne stroške. Kontejnerska ladja z 18 000 BRT nosilnosti naloži do 700 kontejnerjev; to se pravi, da je mogoče ladjo nalo- žiti največ v 35 urah. Kontejnerski promet med različnimi oblikami transporta še najbolje ustreza industriji, ker ni prekladanja in kar močno poceni industrijske izdelke. Norveški inštitut za raziskavo pomorstva je izračunal, da znašajo stroški ladje za prevoz in pretovor konvencionalno pakiranega blaga v povprečju 27,10 dolarja za tono, v kontejnerjih pa 17,15 dolarja. Tarifa luke Koper za pretovor in začasno skladiščenje znaša v navadni embalaži 38 din za tono, v 20 tonskem kontejnerju pa 28 din. V Evropi se je kontejnerski promet pojavil šele 1966. leta. Evropska prometna politika se je že prilagodila kontejnerizaciji. Že peto leto potem, ko so sprejeli moderni način tega prevoza, se je promet tako povečal, da je presegel vsa pričakovanja. Povečal se je zlasti čezmorski severnoatlantski promet, kjer več kot 300 ladij prevaža blago v kontejnerjih. Vodilne so ZDA, VB in ZRN. Konec 1967. leta so ustanovili mednarodno družbo za prevoz blaga v kontejnerjih " INTERCONTAINER" s sedežem v Baslu. Danes šteje ta družba že 19 članic (v Evropi). Skupnost Jugoslovanskih železnic v Beogradu se je vključila vanjo 1. julija 1969. Država Konte jnerske ladje Polkonte jnerske ladje VB 65 1 ZRN 55 76 Švedska 5 1 1 Norveška 7 4 Francija 5 2 Nizozemska 8 7 Danska 8 3 Finska - 11 Bel g i ja 5 - Španija 7 2 Iz podatkov je razvidno, kakšen razvoj je dosegel kontejnerski promet v državah, ki se zavedajo, kolikšnega pomena je modernizacija prevoza. 23 PROMET KONTEJNERJEV V LUKI KOPER 1970 r» ul ? 2 ni h 2 O O 5 UJ H * • 40 PROMET KONTEJNERJEV V LUKI KOPER 497o >14 TEB MAft AP a MA.] NUjOŽEMO PRISPELO -NA.LOŽ6UO S kontejnerji je moč prevažati nafto in vse tekočine, različne kmetijske pridelke, industrijske proizvode, surovine, pohištvo, obutev in obleko, industrijske in gospodinjske stroje itd. Kontejnerji so lahko prirejeni tudi kot veliki hladilniki za prevoz hitro pokvarljivega blaga, ki ga ni treba posebej pakirati. Vendar so tudi pri tem prometu težave. Posamezni kontejner stane 20 000,00 din, medtem ko ladje, ki so izdelane posebej za kontejnerski promet niso nič cenejše od običajnih v stare ladje pa se tudi ne da povsem preurediti za kontejnerski promet. Poleg tega je treba poskrbeti, da so kontejnerji polni v obeh straneh, sicer kontejnerske ladje niso donosne. V zahodni Evropi stane dolžinski meter obale za kontejnerski promet približno 350.000 din. Tu je vračunan terminal (kontejnerska postaja) z vso ustrezno mehanizacijo ter cestni in železniški priključki. Mostno dvigalo stane na primer 1,3 milijona din. Za posamezni privez se računa približno 200 m obale in je za celotno investicijo potrebnih 70 milijonov din. Luka za kontejnerski promet je donosna le, če ima najmanj 2 milijona ton kontejniziranega blaga na leto. Pri nas pa imamo kar dva začasna terminala, prvega v Kopru in drugega na Reki. Zato ni smiselno investirati na oba kraja, ker obe luki še dolgo ne bosta imeli dovolj koritejnerskega prometa za donosni promet. Poleg tega je treba imeti za vsak dolžinski meter obale 300 m2 terminala ali 60.000 rr>2 za posamezni privez. Za 2 milijona ton prometa pa en sam privez ne zadošča, zato je treba kontejnersko luko izbrati tam,kjer je dovolj prostora. To pa ni vse. Infrastrukturni objekti morajo omogočati sprotni odvoz in dovoz kontejnerjev. Izkazalo se je, da prevoz večjega števila kontejnerjev zmore le železnica, zato bi bila modernizacija naših železnic nujno potrebna. Prilagoditi je treba vagone in kamione, urediti ustrezna mesta oziroma terminale v notranjosti. Naš promet precej zaostaja v transportni tehniki, zato si tudi dveh konte jnerskih pristanišč ne moremo privoščiti, tem manj, ker je Sredozemlje izven glavnih tokov kontejner-skega prometa. Kontejnerski promet zahteva torej velike investicije, ki jih posamezna luka ne zmore. Do- 24 kler se kontejnerski promet ne razvije in sklene, komaj opravičuje razmeroma visoke naložbe. Pri nas je vse premalo storjenega glede modernizacije transporta, zato nam grozi osamitev pri mednarodnih prevozih blaga. Naše železnice zdaj še niso sposobne za večji prevoz kontejnerjev, še manj pa ceste. V zahodnih evropskih državah so že dokazali, da cestni prevoz ne more imeti odločujoče vloge v kontejnerskem prometu, ker velikopotezni promet s kontejnerji ne more potekati po cestah. Pri nas pa je celo tako, da poteka kontejnerski promet 75 % po cesti in 25 % po železnici, namesto da bi bilo nasprotno. Od 1. januarja do 1. decembra 1970 so v Jugoslaviji prepeljali 1 040 kontejnerjev, od tega po železnici 255 kontejnerjev, po cesti pa 785. V zahodnih evropskih državah se glavni kontejnerski promet odvija po železnici, medtem ko prevažajo kontejnerje po cesti le dopolnilno. Železnica prevaža pri tem kontejnerje na daljše proge, cestna prevozna podjetja pa na krajše razdalje. Promet kontejnerjev v luki Koper 1970 Mesec Prodano naloženo prazno Prispelo naloženo prazno SKUPAJ M M 15 15 30 S O N D Skupaj 17 30 25 41 130 9 - 28 33 72 14 - 12 11 38 20 27 47 62 174 60 57 112 147 414 Novembra 1970 je v Ljubljani uredila železnica začasni kontejnerski terminal, namenjen predvsem blagu, ki ga odpravljajo v ZDA. Železnica bo kontejnerje dovažala ali odvažala po cesti v sodelovanju s podjetjem Ljubljana - transport. Začasna terminala v Kopru in na Reki tudi še nista stara leto dni. Podjetji "ITAS" iz Kočevja in "VOZILA" iz Nove Gorice sta že začeli izdelovati kontejnerske nosilce in kontejnerske prikolice za cestni promet. Kmalu bo stekla tudi proizvodnja kontejner-skih vagonov v mariborski tovarni "BORIS KIDRIČ". Leta 1968 smo po novem načinu izvozili v Ameriko 85 500 ton blaga. Zato se nakup kontejnerskih ladij za sedaj še ne izplača, saj bi tako ladjo lahko napolnili le enkrat na mesec. Zato bi kazalo na začetku kupiti polkontejnersko ladjo, ki lahko prevaža tudi konvencionalno pakirano blago. Seveda pa same kontejnerske ladje niso dovolj,če luka ni hkrati povezana z zaledjem z ustreznim prometnim sistemom. Kontejnerski promet je uspešen in donosen le, če ga razširimo po vsej državi. Ker pa ima ta oblika prometa vrsto posebnosti, terja tudi posebne okoliščine. Kontejnerski promet je donosen le, če so kontejnerji polni v obeh smereh. Samo občasen prevoz z manjšim številom kontejnerjev ni donosen. Za to obliko prometa so potrebne namreč ustrezne prekla- dalne naprave v lukah in v železniških terminalih. Sploh je potrebna ustrezna infrastruktura za hiter prevoz od proizvajalca do potrošnika. Potrebno je nadalje pakiranje blaga v paletah itd. Za Jugoslavijo bi kazalo usmeriti ves kontejnerski promet v eno samo luko, ki bi jo v ta namen ustrezno opremili. Sprva celo ta luka ne bi imela dovolj tovora za donosno obratovanje. Pri kontejnerski luki je treba še bolj kot pri klasičnem prometu upoštevati zmogljivost prometnih povezav z zaledjem, dosedanje naraščanje prometa, mikro in makropoložaj luke itd. Ustrezne investicije, ki bi pospešile modernizacijo in racionalizacijo prometa ter kontejner-skega načina prevoza bi bila nedvomno koristne tudi pri nas. Tuje izkušnje pa narekujejo previdnost. Angleži in Francozi so npr. zbrali in vložili precejšnja sredstva ter zgradili na vsaki strani Rokavskega preliva ustrezen terminal in vso potrebno infrastrukturo za medsebojni kontejnerski promet. Promet na tej liniji pa je premalo donosen in so jo morali skrčiti. Nasprotno pa zelo dobro uspeva kontejnerski promet na daljše razdalje. Tako je npr. na redni liniji Velika Britanijo-Avstralija devet kontejnerskih ladij, prej pa je bilo potrebnih 39 navadnih ladij. To je seveda pocenilo prevoz skoraj za tretjino. Na severno atlantski poti med Evropo in Severno 25 Ameriko prevažajo danes že 40 % vsega tovora s kontejnerskimi ladjami. Zato bi bilo treba pri nas dobro premisliti, preden se odločimo za luko, ki bi jo uredili za kontejnerski promet. Predvsem je treba premisliti o obsegu prometa, o ustreznih terminalih v zaledju, o železniških progah, ki jih je treba modernizirati, o številu kontejnerjev, o potencialnih uporabnikih itd. Za to in drugo so seveda po- trebne pretehtane študije, zlasti še, ker nas izkušnje uče, da že uvajanje paletiziranega prometa pri nas nI zaživelo, ker ni bilo ustrezno pripravljeno. Viri: Članki o kontejnerskem prometu,Gospodarski vest-nik,Lj,1970. Posvetovanje o problemih integralnega transporta (tipkopis), Ljubljana 1970. 26 Dušan Novak Kraški izviri v hidrogeologiji Izviri se v kraškem sveto odlikujejo po drugačnih značilnostih kakor izviri v neprepustnem svetu. V neprepustnem zemljišču so izviri visoko v pobočjih, kraške vode pa se pojavljajo pretežno na vznožju vzpetin, na lokalnih erozijskih osnovah. Prav tako so kraške vode značilne po tem, da pogosto že kmalu za izvirom ženejo mlin ali žago, kar priča, da imajo velike vodne količine. Izvire s kraškim zaledjem lahko določamo zato že kar na dobri topografski karti ustreznega merila. Vodo zbirajo plasti prepokanega in bolj ali manj zakraselega apnenca ali dolomita. Struktura zaledja odloča o načinu pojavljanja vode na površju; včasih so v zaledju večje gmote pretrtega apnenca, ponekod pa se voda zbira le v nekaj metrov debeli plasti apnenca ali apnenčeve bre-če (npr. v Savrinih), ki je med manj prepustnimi plastmi in se izteka na najnižji točki tega pasu. Povrh tega je za izvire na krasu značilno hitro in veliko nihanje vodne količine, ki je odvisno od suše in deževja med letom. Tako je npr. z izvirom Ljuta v Boki Kotorski, ki lahko presahne, ali pa poveča pretok na 170 - 300 m3/sek, pretok Bune pri Mostarju pa je v odnosu 1 : 1700 z minimalnim pretokom 0,1 m3/sek. Pretok izvira pri Dubrovniku niha med 0,02 in 60,00 m3/sek, pretok izvira Jadro pri Splitu pa med 3 in 30 m3/sek (Dukič, 1959; Belgrade Meeting of the LAH, 1963). Tudi v Sloveniji so izviri s takimi značilnostmi. Naj omenimo le nekatere: po doslej opravljenih meritvah pretokov niha vodna količina v izviru Hubelj pri Ajdovščini med 0,60 do 55 m3/sek, (D. Novak, 1970), Timava pri Devinu med 10,0 dol38,9m3, Unice v Planinski jami med 0,1 do 80 in Malen-šice pri Planini med 1,4 do 40 m3/sek. Primerov pa je še več. Nadaljnja značilnost teh izvirov je razmeroma stalna temperatura in stalna kemična sestava ter razmeroma majhna motnost vode. Izviri iz krasa ne prinašajo večjih količin in debelejšega materiala, kljub temu pa se po deževju pogosto skalijo. Klasifikacije kraških podzemeljskih voda, ki se pojavljajo na površju, so številne. Upoštevajo mehanizem izvira, geološke, morfološke, hidrološke in klimatske činitelje, ki omogočajo, da se podzemeljske vode pojavijo na površju in ki odločajo o režimu izvira. Izvire lahko klasificiramo še po količini, poreklu vode, po kemiz-mu itd., vendar nobena od teh klasifikacij ne zajame vseh dejavnikov in vseh pogojev za pojavljanje kraške vode na površju. Glede na način, kako se voda pojavlja na površju, moremo razdeliti izvire na kraškem območju v naslednje skupine: 1. Studenci; z manjšo vodno količino (do 5 1/sek) in ožjim napajalnim območjem. Navadno se pojavljajo po razpokah na manj prepustnih plasteh apnenca, fliša ali kot iztok z območja viseče kraške podzemel jske vode. Pogo-stomo popolnoma presahnejo. 2. Močila (angl. seepage) dajejo le zelo majhno količino (do 0,5 l/sel<) vode, ki se pojavlja difuzno na širokem območju. Pojavljajo se na manj prepustnih plasteh, navadno na dolomitih. Dokazujejo lokalno območje manj izdatne talne vode v razpokanem dolomitu, grušču itd. 3. Obrhi (angl. Karst Spring, Vauclusian Spring, nem. Karstquelle) so pravi izviri, iz katerih voda izteka v strnjenem toku. Pojavlja se iz sifona, ki je bolj oli manj globok, v enotnem tolmunu, iz katerega takoj teče domala prava reka. Odtok precej niha. Ti izviri so lahko subarteški, kjer voda prebija tanko, manj prepustno krovno plast v dnu doline. Primeri obrhov so izviri Ljubljanice, Kolpe, Lipenjšči-ce in Stržena na Cerkniškem polju. Sicer pa so tipični obrhi razmeroma redki. 27 4. Krope (angl. Resurgence, nem. Krastquelle,, so nasprotno pogostnejše, kjer se pojavlja voda iz številnih razpok z veliko silo in izdatnejšo vodno količino. Voda se navadno zbere v enoten lolmun in zatem odteka dalje. Taka "vretja" so značilna na Cerkniškem polju; značilen je izvir Kamniške Bistrice itd. J. Petrovič in N. Milojevič (1968) združujeta gornje skupine v eno skupino velikih ali vo-kliških izvirov, pri čemer pa so gornje značilnosti izvirov v krasu preveč posplošene. 5. Zaganjalke (angl. Intermittent Spring, nem. Intermitierende quelle). Vodna količina se več oli manj ritmično spreminja, deloma v odvisnosti od vodne gladine in splošnih vremenskih razmer. Mehanizem tega tipa izvirov še ni povsem preučen. Primeri zanje so Minutnik v Gorjancih, Lintvern pri Vrhniki, Zaganjalka pri Cerknem itd. (D. Novak, i 967). 6. Jamski izviri (nem. Hbhlenquel le) so značilni za nekatera kraška polja. Voda se kot reka pojavlja iz podzemeljske jame, ki je ob toku bolj ali manj dostopna. Ponekod je dostopna v vsej dolžini (n.pr. Planinska jama -- izvir Unice). 7. Vrulje ali podmorski izviri (nem. Grundquelle) odvajajo vodo, ki priteka deloma sifonsko ali arteško. Pretočne količine so manjše. Bariero, ki preprečuje normalno iztekanje vode, sestavljajo manj prepustne plasti. Voda izvira pod morjem oziroma pod gladino jezera ali reke tudi zaradi posebne oblikovanosti podzemeljske poti. 8. Estavele, ki so po svoji hidrogeološki funkciji posebnost kraškega sveta. To so izviri, ki so pri upadanju vodostaja tudi požiralniki. Pri vseh teh skupinah opažamo poleg stalnih tudi občasne izvire; tudi pi i teh se pretok spreminja skladno s padavinskimi razmerami. Pri opisovanju kraških izvirov omenjata J. Petrovič (1968) in N. Milojevič (1968) še posebno skupino slanih in polslanih izvirov ob morski obali, pri katerih se sladka voda meša s slano. Glede na hidroijeološke kriterije je važna klasifikacija izvirov po načinu gibanja vode. B. Stepanovič pravi: "Osnovna in naravna klasifikacija izvirov je lahko le hidrogeolo-ška, taka, ki ima osnovo v mehanizmu vode v zaledju, ki napaja izvor in določa tudi to, kar običajno imenujemo mehanizem izvira". (R. Djurovič, 1963). Glede na način, kako se pojavlja voda, lahko delimo izvire v krasu še po naslednjih kriterijih (R. Djurovič, I. o): 1. Glede na to, kako se pojavlja voda Iz ko-lektorja - neposredno ali skozi pokrov, ki leži prek kolektorja: - primarni izviri, - sekundarni 2. Glede na strukturo zaledja in na način pojavljanja vode: - difuzne izvire; razbito, neenotno pojavljanje vode, - strnjene, prave izvire, v katerih se voda pojavlja v enotnem curku ali toku 3. Glede na obliko in lego podzemeljske vode; če je ta pod pritiskom ali teče prosto gravitacijsko: - gravitacijski izviri, - arteški 4. Glede na to, kako visoko leži izvir nadvodo v zaledju; če je večji del kolektorja pod nivojem izvira ali nad njim. Kjer se skozi izvir pretaka voda iz kolektorja gravitacijsko, so bodisi - drenažni izviri, - prelivni izviri; pri teh se preliva voda iz kolektorja, ki je pod nivojem izvira, prek bariere (nepiepustnih plasti). Po B. Stepanoviču (1962) delimo izvire: A. Izviri s hidravličnim mehanizmom gravitacijski arteški drenažni prelivni B. Izviri s hidrokemičnim mehanizmom - voda se dviga z dvigajočim se tokom plina (gos lift); - voda se dviga zaradi pritiska plina (gas pressure) Med gravitacijskimi izviri so še ascendentni in descendentni izviri. Descendentni so tisti, kjer priteka voda s površine padavinskega območja in se v zaledju ne akumulira. V kompaktnih kamninah piiteka voda po razpokah in špranjah v manjših ali večjih curkih. 28 Ascendentni izviri pa so tisti, pri katerih priteka voda s površja do nivoja lokalne erozijske baze in se za tem vrača tako, da se praktično vse do izvira ne akumulira v zaledju. Taki izviri se javljajo navadno na dnu in vzdolž večjih prelomnih con, ki vodo zbirajo in prevajajo, ni pa možnosti za večjo akumulacijo. Te vode imajo tudi značilne fizikalno-kemične lastnosti. V obeh primerih je možno tudi neposredno nadaljevanje enotnega podzemeljskega toka. Tako meni tudi N. Milojevič (1968), ki pa razlikuje med izviri v krasu posebej gravitacijske kot posebno skupino, med ostalimi pa prelivne, depiesijske, kontaktne, barierne in poklinske. Zdi se mi poirebno ponovno poudariti, da izvire, ki so jih doslej v literaturi omenjali kot kraške izvire, predvsem glede na morfološke značilnosti in glede na kraško padavinsko območje, sodijo lahko le k pravim in gravitacijskim, bodisi a-scendentnim ali descendentnim izvirom, povečini pa k drenažnim in glede na položaj tudi k prelivnim izvirom. Kajti "le prirodna klasifikacija omogoča, da se pojasnijo zakonitosti naravnih pojavov. Vsaka druga klasifikacija služi le za formalno sortiranje zaradi boljše preglednosti" (B. Stepanovič). Tako je lahko izraz "kraški izvir" le opisni pojem ne pa oznaka za razvrstitev vodnega objekta v prirodno sistematizacijo. Ko proučujemo hidroegeološke značilnosti kraškega območja, je potrebno posebej poudariti značilnosti padavinskega zaledja in način podzemeljskega pretoka vode. Kljub temu izviri na kraških tleh po funkciji niso drugačni od izvirov na "normalnem" zemljišču. Zato v sistematiki zanje tudi ni potrebe po posebni skupini. To omenjam posebej zategadelj, da bi slednjič poenotili terminologijo in kriterije, ki jih pri raziskovanju na krasu uporabljamo v hidrogeolo-giji, geografiji, speleologiji itd. LITERATURA Djurovič, R., 1963 Hidrogeološka sistemizacija termomineralnih voda. Vesnik, III, ser. B. , 5-66. Zavod za geol. i geof. istr. Beograd Dukič, D., 1959 Vode u Crnoj gori,V. kongres geografa Jugoslavije, Cetinje Liegois, O.G. Glossaire des Sciences Minerales F.S.B. Gemoloux -Belgrade Meeting of LAH, Beograd Gams, I., Kunaver, J., Novak, D., Savnik,R., Jenko, F. , 1962 Kraška rerminologija, Geografski vestnik 34 115-137, Ljubljana Melik, A., 1963 Slovenija, l/l, Slov. Matica, Ljubljana Milojevič, N. , 1968 Hidrogeologija, Zavod za izdavanje udžben. SR Srbije, Beograd Novak, D., 1967 Zaganjalke, Varstvo narave, V/15-28, LjubI jana Novak, D., 1970 Nekaj značilnosti izvira Hubelj, Nova proizvodnja, 1970/2-3 , 78-79 Ljubljana Petrovič, J., 1968 Osnovi speleologije, Zavod za izd. udž. Beograd Stepanovič, B. , 1962 Principi opšte hidrogeologije. Zavod za geol. i geograf, istraživanja Beograd Trimmel, H., 1965 Speläologisches Fachwörterbuch. Akten des 3. Intern. Kongress für Spei. Bd. C. ,1961, Wien 29 Jakob Medved O izhodiščih za spreminjanje učnega načrta geografije v obvezni šoli Preden se lotimo spreminjanja sedanjega učnega načrta za pouk geografije na osnovni šoli, moramo najprej ugotoviti Lv.iroks , ki terjajo spremembo teh načrtov. Najprej moramo ugotoviti, kakšni smotri pogojujejo spremembo učnih načrtov in kaj hočemo s spremembo učnih načrtov doseči. Popolnoma si moramo biti na jasnem, zakaj spreminjamo učne načrte, kaj moramo spremeniti in kakšen naj bi bil bodoči učni načrt. Brez jasnih odgovorov na ta vprašanja ne moremo upati na uspešnost reforme. Pri tem pa ne smemo prezreti, da vsaka sprememba učnih načrtov povzroči tudi izredno velike materialne stroške (sprememba učbenikpv), ki jih nosijo starši šoloobveznih otrok in deloma tudi družbena skupnost. Oglejmo si problematiko ob posameznih vprašanjih. ZAKAJ NAJ SPREMINJAMO UČNE NAČRTE? Osnovni razlog za predvideno spremembo učnih načrtov geografije je lahko samo dejstvo, da le-ta ne ustreza splošnim učno-vzgojnim smotrom osnovne šole. Odprto pa je vprašanje, v čem ne ustreza. Ali so problematične vsebina, obseg ali razporeditev učne snovi? Na ta vprašanja sicer ne moremo dati objektivnih odgovorov, ker nimamo na voljo zaključkov ustreznih raziskav sedanjih razmer, lahko pa na osnovi lastnih izkušenj in opažanj povem osebno mnenje. a)( Vsebina \učnih načrtov za pouk geografije v osnoTTTT-itffiv marsičem odraža delitev geografije na naravno ali fizično in na diužbeno ali ekonomsko. (O tem vprašanju sem napisal krajši prispevek za Sodobno pedagogiko leta 1969, zato na tem mestu o tem ne razpiavljam). Trenja med fizično in družbeno geografijo so se negativno odrazila tudi v učnih načrtih in naši šolski praksi, ter povzročajo, da geografija kot učni predmet ne nudi tistih vzgojnih in izobraževalnih vrednot, ki bi jih od nje lahko pričakovali. Delitev geografije na naravno in družbeno je v zadnjih desetletjih tako prevladala, da smo pogosto ocenjevali učne načrte in učbenike po tem, koliko prostora posvečajo tej ali oni smeri in njihovirrT^transItun- ve.j.am. To~n7" prineslo koristi ne fizični in ne družbeni geografiji, še manj pa geografiji kot učno vzgojnemu predmetu. Negativne posledice so v glavnem naslednje: - Težnja po paritetnem zastopstvu obeh glavnih smeri obče geografije in regionalne geografije povzroča natrpanost učnih načrtov in "pre-dalčkasto" obravnavo učiva. Kakšne so posledice prenatrpanosti učnih načrtov, dobro ve vsak učiteljgeografije. Iz podrobnih učnih načrtov lahko razberemof da je za posamezne učne ure predvidena zelo obširna snov in da lahko le malo ur namenimo posploševanju, utrjevanju in ponavljanju. - Stremljenje po enakem zastopstvu obeh glavnih smeri geografije se je omejilo predvsem na obseg snovi, manj pa na to, kako bi določena snov bila ne samo temeljni kamen za fizično ali družbenogeografsko znanje, temveč za geografsko znanje sploh. Posamezni element ali pojav pogosto ne iztrgamo iz celote samo zato in toliko, da si bi ga lahko podrobneje ogledali, dobili o njem prave predstave in pojme, da bi lažje lazumeli njegovo vlogo in pomen v geografskem okolju, temveč nam je taka obravnava največkrat še sama sebi na-- mer^.___Pri tem pa ne smemo pozabiti tega, da posamezni element ali pojav največkrat obravnavamo samo s prikazom njegovih absolutnih vrednosti, brez tega, da bi ovrednotili njegov pomen v določenem prostoru in času. Taka obravnava naravnogeografskih elementov, lahko bi rekli iz "sferičnega vidika" je res najlažja, kajti absolutn« vrednosti naravnogeografskih elementov se le zelo počasi ali pa nič ne spreminjajo, medtem ko se njihova relativna vrednost izredno naglo spreminja z družbenoekonomskim in tehničnim razvojem. Učni načrt za 6. razred npr. pri obiavnavi 30 * Južne Evrope predvideva: " Skupne poteze Sredozemlja: podnebje (vetrovi; kopni, morski) vegetacija (kulturne terase, tipične rastline evropskega Sredozemlja, makija) mediteransko naselje". Učni načrt zahteva prikaz absolutnih vrednosti skupnih naravnogeografskih značilnosti Sredozemlja. Te vrednosti so več ali manj stalne, nespremenljive. Človek, ki živi v tem prostoru, pa te vrednosti vrednoti v skladu s stopnjo družbeno ekonomskega in tehničnega razvoja, ki jo je dosegel. Pri tem pa so izredno velike razlike glede na čas in prostor. Sredozemsko podnebje ima verjetno že dolgo časa enake absolutne vrednosti, toda družbeno ekonomski razvoj v Evropi je te absolutne vrednosti drugače ovrednotil in s tem Sredozemlje spremenil v eno izmed najpomembnejših turističnih področij sveta. -Slabost obstoječega učnega načrta je po mojem mnenju tudi v tem, da posveča premalo pozornosti resničnemu razumevanju temeljne učne snovi. Pri tem mislim na tista poglavja obče geografije, ki jih učenci morajo osvojiti pred obravnavanjem regionalne geografije. Pri tem so slabosti tako pri pojmih iz fizične kot pri pojmih iz družbene geografije. Res je, da je iz fizičnogeograf-skega kompleksa v učnem načrtu konkretno določeno, katere pojme moramo obravnavati, zato je stvar v tem, kako omogočiti, da si bodo učenci te pojme lesnično osvojili. Iz družbeno-geografskega kompleksa pa učni načrt ne predvideva nobenih obveznih temeljnih pojmov v okviru obče geografije, temveč naj bi se vsi pojmi obravnavali v sklopu regionalne geografije. Načelno je lahko ta rešitev pozitivna, toda nadroben pregled stvarnih razmer nam lahko zbudi tehtne pomisleke. Če pieštudiramo nekaj podrobnih učnih načrtov od 3. do 8. razreda osnovne šole in učbenike za posamezne razrede ter podrobne učne pripiave, lahko ugotovimo, da veliko večino temeljnih pojmov iz družbene geografije nikoli ne obravnavamo sistematično, temveč vedno le mimogrede, na hitro; zato si "jih učencFTahko le spominsko osvoje, ne da bi imeli o tem pravilne zaznave, pied-stave in ne da bi jih pravilno razumeli. -Slabost obstoječega učnega načrta vidim v tem, ko pravi "Pri regionalni geografiji orišemo najprej naravnogeografske in družbeno geografske značilnosti večjih enot" (Objave štev. 1, 2, 3, 4 in 5, Leto XVII) Navedena zahteva, ki v določeni meri usmerja izhodišča in potek obravnave, je lahko v določenih pogledih zelo sporna. V tem je "uzakonjeno klasično zaporedje v obravnavi regij: lega, meje, velikost, oblika, relief, klima, vodovje, vegetacija, naselitev itd. Ta ustaljena analitična pot, ki so jo uvedli nemški geografi iz pieteklega stoletja, je sicer lah- ko zelo prijetna, ker zahteva najmanj napora. V bistvu je zelo podobna analizi stavčnih členov, razlika je le v tem, da pri analizi stavčnih členov začnemo vedno z najvažnejšim členom, t. j. povedkom; v našem primeru pa ni nujno, da se pomembnost ujema z zaporedjem. Če smo izbrali določeno metodično enoto, v okviru posamezne države ali v okviru skupine držav, smo jo izbrali na osnovi nekih vodilnih elementov, ki so nam služili kot kriteriji za klasifikacijo; s tem smo že ovrednotili vlogo in pomen posameznega elementa v okviru določene geografske regije. Vidiki za izbiro kriterijev za klasifikacijo pa so zelo različni, kot so različna idejna izhodišča. Obstoječi učni načrt po svoji idejni zasnovi (čeprav tega direktno ne drda je za latinskoameriška ruralna področja najbolj značilna zaostalost in zaprtost. Prebivalstvo nima možnosti za zaposlitev, pri kateri bi imelo vsaj minimalni zaslužek. Poleg velikih aglomeracij industrije ter prebivalstva so širna kmetijska področja, ki glede na splošni razvoj zaostajajo in so zapostavi jena. Značilna za ta področja so majhna gostota prebivalstva, slaba gospodarska dejavnost in pomanjkanje družbenih služb. Vendar pa razmer v latinskoameriških deželah ne smemo posploševati. Ta splošni opis se vsekakor ne tiče razvitih kmetijskih področij Argentine in Čila, ki pa povprečja za Latinsko Ameriko ne morejo spremeniti. Celo v razdobju od 1934. do 1960. leta se v Latinski Ameriki kmetijska in živinorejska proizvodnja ni znatno povečala. V razdobju 1958 do 1960 je bila kmetijsko živinorejska proizvodnja na prebivalca za 8 % nižja od svetovnega povprečja. V razdobju 1945 do 1960 je samo v nekaterih deželah bil promet proizvodnje večji od porasta števila prebivalstva: Brazilija 3,9 % proti 2,9 %, Ekvador 7,2 % proti 3,9 %, Salvador 3,8 % proti 2,3 %, Mehika 7,1 % proti 3,0 %, Peru 2,9% proti 2,3 % in Venezuela 4,6 % proti 3,7 %. Druga značilnost splošne zaostalosti je izrazito tradicionalni način obdelave. Medtem ko se mestna področja modernizirajo, ostajajo ruralna področja z zelo nizkim hektarskim donosom in mo-nokulturnim kmetijstvom, ki izčrpava tla. V nasprotju z drugimi deželami sveta je kmetijska proizvodnja v Latinski Ameriki porastla bolj za- radi povečanja obdelovalnih površin, kot pa zaradi povečanja hektarskega donosa. Po razpoložljivih podatkih je od 32 milijonov aktivnega kmetijskega prebivalstva v Latinski Ameriki skoraj 2 milijona srednjih posestnikov in okoli 30 milijonov malih posestnikov ter kmetijskih delavcev brez zemlje. Od skupno 7,5 milijonov kmetijskih posestev jih zavzema 100 000 (to je 1,3 % vseh posestev), kar 65 % vseh kmetijskih površin. Po drugi strani pa ima 5,5 milijonov kmetov z manj kot 20 ha zemlje skupno manj kot 4 % celotne površine. V Čilu so leta 1955 veleposestniki, ki so tvorili samo 6,9 % vseh zemljiških posestnikov, imeli 75 % vseh kmetijskih površin. V Kolumbiji je 1960. leta 14 604 veleposestnikov ali 1,2 % vseh posestnikov imelo 45 % vseh kmetijskih površin, medtem ko je 765 080 posestnikov ali 75% vseh posestnikov imelo samo 5,5 % zemlje. V Braziliji je 1960. leta imelo 5 % posestnikov 58 % vseh površin s povprečno velikostjo posestva 6 ha. V Dominikanski republiki je leta 1960 bilo 50 % posestev manjših od enega hektarja in več kot 75 % obdelovalnih površin je bilo v rokah 10 % števila vseh lastnikov. V Ekvadorju je leta 1954 imelo 0,4 % posestev več kot 45 % kmetijskih površin, medtem ko je 73,1 % posestev bilo manjših od 5 hektarjev. Majhni dohodki kmetov so tudi v zvezi z nečloveško nizkim življenjskim nivojem. Čeprav ni na razpolago dovolj nadrobnih analiz, je posebno glede prehrane lahko ugotoviti, kakšna je stvarnost. Vedno večja potrošnja hrane v urbanskih področjih in mnogo višja kupna moč njihovega prebivalstva povzroča, da ima piebivalstvo ruralnih področij marsikje zelo malo poti do celotnega prehrambenega tržišča. Agrarno reformo terjata dve dejstvi, o katerih ne moremo dvomiti. Prva je socialna in moralna nujnost. Druga pa je potreba po povečanju poljedelske proizvodnje. 55 Seveda je agrarna reforma povezana z zelo zapletenimi problemi, ker spreminja tradicionalne strukture. Niti tisti, ki bodo reforme deležni niti oblasti, ki jo izvajajo, običajno nimajo dovolj izkušenj pri reševanju problemov, ki se pri takih spremembah nujno pojavljajo. Vendar pa to ne bi smel a biti ovira za izvedbo reforme. Iz izkušenj v mnogih deželah je potrebno poiskati in prevzeti ustrezne načine, po katerih bi kazalo agrarno reformo speljati po posameznih deželah. LITERATURA: 1. Ministerio de la vivienda; Servicio Central de Publicaciones: Resúmenes monográficos de documentos, N°30: La vivienda rural. Mayo 1969, Madrid 2. William C. Thiesenhusen: Chile's experiments in agrarian reform. Madison. Wiscinsin. L. Gosar 56 Novo o geotermični stopnji Že od 17, stoletja je znano, da temperatura zemeljske skorje z globino narašča. Pri tem seveda prezremo tistih dvajset metrov globine, do koder se v naših zemljepisnih širinah navadno poznajo zimske ohladitve in poletne otoplitve. Na koliko globinskih metrov se temperatura poveča za eno stopinjo Celzija, pove geotermična stopnja. Učbeniki navajajo, da znaša ,geotermična stopnja 30 m/l° C. Ta podatek so večinoma povzeli po razmerah v 2003 m globokem jašku pri Ribniku v Sleziji, ki je imel na dnu 69,2° C in ki je bil do konca preteklega stoletja znan kot najgloblji na zemlji. Nedaleč vstran so pred prvo svetovno vojno namerili v 2 240 m globokem jašku 83,4° (stopnjo 29,6 m/l° C). Odtlej so se globinski tempeiaturni podatki z novimi jaški in vrtinami (do 7 724 m) silno pomnožili in znanje o geomerrični stopnji se je izpopolnilo. Izpopolnitve smo povzeli iz članka Renate Dmovvske "Temperatura v zemeljski skorji", ki je izšel v geografskem magazinu Poznaj Swiat (št. 3, 1971). Glavna trditev članka je, da je staro naziranje o geometrični stopnji 30 m/l° C le zelo povprečno. Dejansko so od kraja do kraja znatne razlike, ki jih povzročajo razlike v geološki strukturi, toplovodnosti skladov (skladi z večjo toplovodnostjo imajo večjo geometrično stopnjo), bližina vulkanskih središč, geografska širina, razlike v reliefu, v talni vodi in v drugih razmerah. V Sovjetski zvezi so izmerili skrajnosti 1,4 m v predelu toplih izvirov Piatogorska in 177,7 m v tundri v Sibiriji. V globjih jaških navadno ne najdejo enakih stopenj. Pri kraju Ciechocinku so ugotovili, da stopnja narašča od 37,4 m/l° pri vrhu do 52,6 m med 800 in lOOOm globine. Drugod je ravno nasprotno. Stara trditev o stopnji 30 m je blizu razmeram v sedimentnih kamninah. Toda 95 % zgornje, 1 6 km debele zemeljske skorje je iz kristalinskih kamnin. V njih pa so na raznih mestih v Afriki, Kanadi, na Koli itd. ugotovili geotermično stopnjo približno 122 do 200 m. Za Poljsko obstoja karta geotermičnih stopenj. Po njej znaša geotermična stopnja v nižinskem jugozahodnem delu okoli 30 m, severovzhodno od Visle pa hitro narašča in preseže 100 m. O drugih državah navaja članek le tabelarne podatke. Iz njih je videti, da ima Budimpešta najmanjšo geotermično stopnjo, 15 m, sledi Jakutek,26m/1 G Tam imajo v globini 2 300 m temperaturo le 37,5°. Mnoge podatke o geotermični stopnji so prinesli novi tuneli. V tunelu pod Mont Cenisem v Franciji znaša stopnja do 300 m/l°C in kot vzrok za to navajajo zaledenelo površje. V tunelu Sv.Go-tharda znaša stopnja med 20,5 in 62 m, v 19,8km dolgem Simplonskem tunelu pa so namenili 8 km od južnega vhoda 55,4° C, a 50 m od vhoda le 9,6°. Članek sicer ne navaja podrobneje geološke sestave v tunelu pod Mont Cenisem. Toda če lahko vpliva v takih globinah snežnica s površja, morajo biti skladi vodnoprepustni. Tudi na našem krasu mora biti geotermična stopnja zelo ve ■ liko, na kar kažejo številni temperaturni podatki. Snežnica s Triglavskih podov ponika dobrih tisoč metrov globoko in se segrej e na izvirih v Vratih komaj na slabih 5° C, iz česar bi sklepali na geotermično stopnjo nad 200 m/l° C. Kako pa na geotermično stopnjo vpliva geološka sestava, kažejo tudi temperaturni podatki,ki so jih ugotovili pri gradnji bohinjskega tunela. I. Gams 57 In memoriam Zorki Rajh - Klemenčičevi DRUŠTVENE VESTI V mnogo prerani grob je legla Zorka Klemenči-čeva, mamica dveh še nedoraslih otrok, skrbna mati in žena, profesorica geografije na lendavskem kovinarskem šolskem centru. Odšla je tiho, brez slovesa, od vseh, ki so jo imeli radi in spoštovali ter se oplajali ob žlahtnem viru zavzete pedagoginje. Njeno delo je preraščalo okvir šolske geografije, saj se je na široko razvejalo na najrazličnejše vzgojno delo z mladino in na aktivno sodelovanje z mariborsko podružnico geografskega društva Slovenije. Iz njenega dela je izžarevala zavzetost za osebnost mladega človeka. To jo je tudi dvigalo nad vsakdanje skrbi in težave, jo ohranjalo vedro, čutečo in razumeva jočo. Iz Ljutomera, kjer se je rodila, se je v težkih vojnih in povojnih letih napotila v šole,najprej na gimnazijo in nato na prirodoslovno-matematič-no fakulteto v Ljubljani, kjer je tudi diplomira- la. Med počitnicami pa je našla čas tudi za delo v mladinskih delovnih brigadah. Po končanem študiju ¿e je posvetila pedagoškemu delu na so-boški in ljutomerski gimnaziji in slednjič še v Lendavi. Povsod se je lotila dela z resnostjo in prizadevnostjo skrbnega in zavzetega pedagoškega delavca. Zato tudi nagrade in priznanja niso izostala, med drugim je dobila republiško priznanje za izredne zasluge pri delu. Razdajala je svoje moči in, nepričakovano, komaj sredi petega desetletja, omahnila; zravnano, še malo ne utrujeno ali strto. Umrla je takore-koč sredi dela. Nadaljevali ga bodo drugi, njeni učenci; mnogi, za katere si je prizadevala, da bi jih vzgojila v ljudi s srcem. Da je njeno delo obrodilo sadove, je pokazala njena zadnja pot, na katero so jo pospremili s tako obilno hvaležnostjo in priznanjem. S. Samobor - Hradil 58 Občni zbor Geografskega društva Slovenije aprila 1971 Slovenski geografi, včlanjeni v GDS, smo se zbrali 16. aprila 1971 na rednem občnem zboru v prostorih Oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Zbor je vodilo izbrano predsedstvo: prof. dr. Mavricij Zgonik, prof. Stanko Polajnar, prof. Uršič Hinko in prof. Franc Ma-rič. Predsednik GDS prof. dr. Ivan Gams je navzoče seznanil, da po dopolnitvi društvenih pravil zqpet uvajamo prakso, da se geografi sestanemo vsako leto in se porazgovorimo o skupnih problemih in nerazčiščenih vprašanjih. Zaradi omejenega časa tokrat nismo načeli vseh problemov in težav, s katerimi se srečujemo vsak dan pri našem strokovnem delu in kjer nam bi bilo GDS lahko v veliko oporo. Zato pa smo iz poročila predsednika, blagajnika, predsednika nadzornega odbora in predsednikov ljubljanske, celjske in mariborske podružnice GDS ter iz diskusije, ki se je razvijala predvsem v smeri, kako okrepiti vlogo in pomen GDS, lahko razbrali, kaj je bilo v preteklem letu storjenega in kakšni so cilji za prihodnje obdobje. Iz poročila predsednika GDS smo izvedeli, da finančne težave ne ovirajo več toliko razširjenega društvenega dela in izdajanja Geografskega vest-nika in Geografskega obzornika. Vendar pa ima še vedno zlasti Geografski obzornik, ki ima sicer številne naročnike, premalo sodelavcev-pis-cev metodičnih in pedagoških člankov. Uredništvo nas vabi k sodelovanju. Predsednik GDS je tudi poročal, da bo društvo priredilo v sodelovanju z Inštitutom za geografijo SAZU in Inštitutom za slovenski jezik SAZU v novembru 1971. leta javni posvet o načelih rabe zemljepisnih imen. Zaključke bomo predložili, da se osvoje za javno rabo. Tematski krogi, ki bodo obravnavani na javnem posvetu so: 1) Načelo etimološkega odnosno fonetičnega uporabljanja slovenskih geografskih imen. 2) Vprašanje velike ali male začetnice v sestavljenih domačih imenih. 3) Vprašanje enojezične ali dvojezične rabe geografskih imen v etnično mešanih slovenskih predel ih. 4) Raba tujih geografskih imen. Ker bomo drugo leto praznovali petdesetletnico obstoja našega društva, bomo ta zlati jubilej proslavili s celo vrsto prireditev. Osrednja proslava petdesetletnice bo aprila 1972 v Ljubljani. Eden od soustanoviteljev bo poročal o ustanovitvi društva, sledili bodo referati o razvoju geografije, njenem sedanjem stanju in na koncu občni zbor. Naš trdni namen je, citiram dr. Gamsa, da to proslavo izrabimo za afirmacijo slovenske geografije vobče in v tem smislu pričakujemo sodelovanje vseh geografov. V tem letu bo nadalje razstava geografskih publikacij ter javni simpozij o gospodarsko geografskem povojnem razvoju slovenskih pokrajin. Med poročili podružnic GDS je poročal predsednik mariborskega aktiva dr. M. Zgonik o razmeroma ugodni dejavnosti. Mariborčani so priredili v preteklem poslovnem letu 5 delovnih sestankov s predavanji in organizirali uspelo okskurzijo v Novaro. Celjska podružnica je pokazala po besedah predsednika prof. J. Cafute skromnejšo aktivnost. Priredila je le štiri predavanja, predvsem zaradi omejenih finančnih sredstev. Najživahnej-šo bilanco je lahko prikazala ljubljanska podružnica. Njen predsednik,asistent M. Natek,je poročal, da organizira predavanje vsak teden ali vsak drugi teden, ter da imajo širši krog poslušalcev. Povprečno število je čez 40, kar je lep uspeh v primerjavi s preteklim letom. Z ekskurzijo v Beneško Slovenijo pa je podružnica presegla vso pričakovanja, saj so morali nekaj pri— 59 prijav celo odkloniti in se omejiti na dva avtobusa. Optimizem, ki so ga izzvala poročila društvenega predsednika ter blagajnika in predsednika ljubljanske podružnice, po so zabrisale ugotovitve, da nekdaj aktivne podružnice v Novem mestu in Kranju sploh niso poročale in da je njihova aktivnost očitno upadla. Tudi predsednik mariborske podružnice je izrazil zaskrbljenost, da v Mariboru prizadevnost za delo upada in da število članstva ne napreduje. Dejstvo, da je včlanjenih v celotnem društvu manj kot tristo geografov, govori o razmeroma slabi zainteresiranosti za društveno delo. To ima lahko toliko neljube posledice prav zdaj ob reformi pouka v osnovni in srednji šoli, ko oživljajo težnje po zmanjšanju števila učnih ur geografije. To bi neugodno vplivalo tudi na proslavljanje petdesetletnice našega društva. V diskusiji so se odprli problemi glede povezovanja študentov z društvenim delom, glede razširjanja članstva med geografi, saj številni ne vedo, da niso več člani, ker niso obnovili pristopnice, pa glede deleža članarine, ki naj ga preberejo podružnice. Upravnemu odboru so naložili, da pretrese diskusijo in zbere ustrezne predloge ter sklepe kot napotilo za bodoče delo. Ivo Furlan 60 Poročilo o ekskurziji v Beneško Slovenijo Med dejavnostmi ljubljanske podružnice GDS že nekaj let pogrešamo strokovnih ekskurzij. S tem nočem trditi, da je odbor ljubljanske podružnice prezrl to obliko strokovnega oziroma dopolnilnega izpopolnjevanja geografov. Nasprotno I Dosedanji odbori podružnice so si v preteklih obdobjih prizadevali, da bi tovrstno dejavnost oživeli. Organizirali so krajše ali daljše, enodnevne ali večdnevne ekskurzije bodisi v naše zamejstvo bodisi v tujino, a jih je bilo treba odpovedati zaradi premajhnega zanimanja geografov in premajhnega števila prijav. V preteklih letih je bilo sicer nekaj nedeljskih ekskurzij v posamezna manj znana in po strokovni strani aktualna območja Slovenije, a je bila udeležba povečini zelo skromna. V lanski predavateljski sezoni, še posebno v ciklu predavanj o sodobni problematiki zamejske Slovenije pa je znova oživela pobuda,ki so jo podprli tudi številni redni obiskovalci naših četrtkovih predavateljskih večerov, namreč pobuda o strokovni ekskurziji v BENEŠKO SLOVENIJO. Pri organizaciji oziroma razpisu te ekskurzije smo izhajali od naših dosedanjih tovrstnih izkušenj. Ekskurzijo smo si zato zamislili kot "odprto", da se je morejo pod enakimi pogoji udeležiti tudi negeografi. Kmalu po obvestilu o ekskurziji, ki smo ga z našim "BILTENOM" razposlali večinoma prek Zavoda SRS za šolstvo šolam na območju naše podružnice, smo se prepričali, da je naša pobuda tako med šolniki kakor tudi med drugimi ljudmi naletela na velik odziv. Sprva smo si želeli,da bi bilo prijavljencev vsaj za poln avtobus, za katerega smo si zagotovili tudi strokovno vodstvo. Toda kmalu se je pokazalo, da je zanimanje preseglo vsa pričakovanja, saj je prišlo preko 130 prijav. Odločiti se je bilo treba za dva avtobusa in nekaj Čez 100 udeležencev. Kot priprava na ekskurzijo je bilo 8. aprila 1971 predavanje o BENEŠKI SLOVENIJI. S štirimi krajšimi prikazi, ki so jih podali akademik prof. dr. S. Ilešič, prof. dr. R. Savnik, prof. dr. I. Juvančič in publicist A. Rejec, smo dobili nazoren oris o geografski, kulturno-zgodovinski, aktualni medvojni ter o današnji problematiki in podobi tega koščka slovenskega etničnega ozemlja. Ekskurzija je bila v nedeljo 18. aprila. Pot nas. je vodila prek Gorenjske in Rateč ter ob Trbižu in Ziljici mimo rudarskega Rablja in Rabelj-skega jezera na preval Neveja, kjer nastaja novo zimsko-športno središče, ki zajema še vsa severna pobočja Kanina. Tu je bil tudi prvi postanek in večina udeležencev ga je izrabila za to, da se je z gondolo dvignila na nekaj več kot 1 800 m visoko na pobočje Kanina, od koder se je širil lep razgled na Montaž, Špik nad Policami, Viš in na druge vrhove Zahodnih Julijskih Alp. Z Neveje smo nadaljevali pot po dolini Reklani-ce, ki je podobno kot številna druga obmejna območja predvsem vojaško-strateškega pomena. Od Reklane oziroma Kluž nas je pot peljala ob Beli. Pri naselju Rezjuta oziroma Na Beli smo zavili v R6zijo. Na Ravenci, v enem izmed lokalnih središč Rezije , sta nas že pričakovala £rof. dr. Milko Matičetov in prof. dr. Viljem Cerno, naš rojak iz Brda ob Teru ter nas na Kalvariji, nekaj deset metrov nad Ravenco, seznanila s poglavitno problematiko te tako samosvoje pokrajine v objemu Zahodnih Julijskih Alp. Preden smo zapustili Ravenco, sta nas v imenu tamkajšnjega župana pozdravila dva domačina v rezijanskem narečju, ki je bilo za nas čisto nekaj novega in zato tudi precej tuje in komaj razumljivo. V nadaljevanju nas je pot vodila ob naši zahodni narodnostni meji, kjer se slovenski živelj že več stoletij stika in prepleta s Furlani. V loku smo se izognili Vidmu (pravilneje bi bilo Vidnu). V Centi smo se zapeljali ob Teru navzgor in pod naseljem Muzec, ki šteje le še nekaj deset ljudi, smo si ogledali izvire Tera. Južna pobočja vrhov Muzcev so bila v oblakih, ker je vsakdanja podoba pogorja, ki ima na Slovenskem naj- 61 več padavin na leto (okrog 3 600 do 3 700mm). Ko smo pri Čenti zapuščali Tersko dolino, smo potovali ob stiku dveh pokrajinskih enot: kultivira-ne, kmetijsko in tudi drugače gospodarsko dobro razvite Furlanske nižine ter beneško-slovenskega hribovja, ki ga tare gospodarska pasivnost. Prav na stiku teh dveh pokrajinskih enot so številna krajevna središča, ki smo si jih žal le mimogrede ogledali: Neme, Ahten, Fojda in predvsem Čedad; vsa so pomembna kot tržna središča tudi za naše rojake v Beneški Sloveniji. Čas nam ni dopuščal, da bi se zaustavili v Čedadu in si ogledali njegove znamenitosti, temveč smo se povzpeli no 618 m visoko Staro goro, imenitno razgledno točko. Pred nami se je odprlo razbrazdano beneško-slovensko hribovje in številna slovenska naselja ob Nadiži in njenih pritokih. Po razlagi prof. dr. R. Savnika in generala J. Avšiča je pred nami zaživela vsa žalostna problematika ekonomskega in sezonskega izseljevanja Slovencev iz teh področij ter medvojni ter povojni poizkusi za reševanje in priklju- čitev tega ozemlja k matični domovini. Ob Nadiži navzgor smo se vračali v Jugoslavijo. V Št. Petrov Slovenov smo se zazrli v veliko poslopje učiteljišča, ki so ga zgradili zato, da pospešuje raznarodovanje Beneških Slovencev I Spotoma smo si ogledali še znamenito in privlačno Landrsko jamo, videli Laze, manjše slovensko naselje, ki je v našo književnost ter v našo zavest stopilo z znanim Bevkovim Kaplanom Martinom Čedermacem. O tem in o Bevkovem ustvarjalnem delu nam je v slovenski gostilni pod Lan,-drsko jamo spregovoril prof. dr. Joža Mahnič. To je prav kratek zapis o naši ekskurziji v Beneško Slovenijo, ki so jo strokovno vodili prof. dr. Roman Savnik, prof. dr. Ivan Gams in Albert Rejec. Vsem trem in še drugim, ki so pri ekskurziji pomagali, tudi na tem mestu • najlepša hvala. Po mnenju udeležencev je ekskurzija uspela. Izrazili pa so želje še po podobnih ekskurzijah. M. Natek 62 Razstava učnih pripomočkov za pouk geografije Ob občnem zboru GD Slovenije dne 16. 4. 1971 je bila prirejena razstava učnih sredstev za pouk geografije. Na priporočilo Zavoda za šolstvo SR Slovenije si je ogledajo razstavo izredno veliko učiteljev geografije iz številnih slovenskih šol. Razstavo sta pripravila Odsek za geografski pouk pri GDS in Zemljepisni muzej Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani. Organizatorji so si zamislili le razstavo novejših in manj znanih učil, le pa naj bi predstavili v čim večji meri v obliki dinamične demonstracije. Tak način zahteva primerne prostore, dovolj časa in posebej pripravljene demonstracije. Razstava je bila v dveh sobah Zemljepisnega muzeja in v dveh predavalnicah Geografskega oddelka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zal ni bilo mogoče dobiti velike dvorane v pritličju fakultete, v kateri naj bi bil že dopoldne občni zbor GD Slovenije in otvoritev razstave. Zato je bila razstava kar na hodniku Geografskega oddelka. Uradni del razstave je sicer bil v neustreznem okolju, vendar je samo razstavljanje v bistvu le doseglo namen. Naštevanje in opisovanje razstavljenega gradiva na tem mestu ne bi bilo smiselno, omenil pa bi nekatere pomembnejše eksponate in vprašanja v zvezi z učnimi sredstvi, na katere je razstava opozorila. Razstava učbenikov in tiskanih učnih pripomočkov je šla po obsegu in izboru najbolj v širino. V vitrinah Zemljepisnega muzeja je bil retrospektivni pregled slovenskih zemljepisnih učbenikov za osnovne šole. To kolekcijo je posodil iz svoje bogate zbirke Slovenski šolski muzej, razstavljene učbenike pa je komentiral obiskovalcem prof. Venčeslav Čopič, ki je obdelal zemljepisne učbenike tudi v publikaciji Slovenskega šolskega muzeja: Osnovna šola na Slovenskem od leta 1869 do leta 1969. Sodobni učbeniki so bili razstavljeni v eni izmed predavalnic Geografskega oddelka. Zanimiva je bila primerjava slovenskih učbenikov s hrvatskimi, srbskimi, bosanskimi in makedonskimi. Največjo zbirko šolskih knjig je prispevala založba Škol-ska knjiga iz Zagreba. Za vse učbenike lahko trdimo, da so po metodični zasnovi in tehnični opremi mnogo popolnejši od onih izpred desetih let. Od slovenskih so bili razstavljeni vsi učbeniki, ki so še v rabi na naših šolah. Vsaj glede tehnične opreme se nam jih ni treba sramovati, vendar so naši praktiki marsikaterega izmed njih kritizirali zaradi pretiranega obsega ali previsoke zahtevnosti. Po zemljepisnih pripomočkih za pouk na razredni stopnji zaostajamo za Hrvati. Na hrvatskih šolah imajo za pouk "Spoznavanja družbe" v 4. in 5. razredu poleg metodično zelo pretehtanih učbenikov z barvno slikovno opremo tudi droben in preprost atlas ter še posebne priročnike za učitelje. Slovenci smo v tem pogledu gradili od strehe navzdol. Za gimnazije in srednje šole imamo tehnično bogate (in tudi temu primerno drage) učbenike, za razredni pouk pa so učbeniki skromno opremljeni. Učbenika za Spoznavanje družbe v 4. in 5. razredu sta bila za razmere pred desetimi leti, ko jih je pok. prof. Binter zasnoval, didaktično zelo premišljena. Opremljena sta s številnimi malimi slikami in karticami, v primerjavi s pestrimi gimnazijskimi učbeniki sta pa vendarle bleda pa vsebinsko prenatrpa-na. Poleg tega so tudi vsa druga učna sredstva-karte, atlasi, modeli, vaje, čitanke in tudi metodični priročniki - prirejena za predmetno stopnjo geografskega pouka. Tudi v našem Geografskem obzorniku se doslej nismo ukvarjali z vprašanjem, kako in pod kakšnimi pogoji se obravnavajo prvi geografski pojmi in kako se gradi temeljno znanje na razredni stopnji pouka. Ob napovedanih novih predmetnikih in ob premiku zemljepisnega pouka za razred nižje bo potrebna večja skrb geografov tudi za pouk geografskih elementov na razredni stopnji osnovne šole. Prav gotovo so učenci v 3., 4. in 5. razredu mnogo bolj potrebni plastične in barvite nazornosti ob spoznavanju prvih zemljepisnih pojmov in 63 ob uvajanju v či tanje zemljevidov kot pa učenci na srednjih šolah. Med učnimi pripomočki za 3. in 4. razred osnovne šole smo videli na razstavi hrvatske panoramske karte, npr. Zagreb i oko!¡na, Rijeka i okolina in še kakih deset podobnih kart. Te karte so tudi ze hrvatske šole in za starše drago učno sredstvo, ker regionalnih panoram ne morejo natisniti v velikih nakladah. Vendar so na Hrvatskem zlasti v 3. razredu, kjer se učenci šele uvajajo v čitanje zemljevida, prav nad temi panoramskimi podobami domače pokrajine navdušeni. Kazalo bi jih v tem pogledu čimprej posnemati. Najbolj zanimiva novost med tiskanimi učnimi pripomočki so bili vsekakor separatni listi in makete šolskih atlasov, ki jih pripravljata Mladinska knjiga v Ljubljani in Skolska knjiga v Zagrebu. Po anketah za slovenske šolske atlase, ki jih pripravlja dr. Jakob Medved v režiji Mladinske knjige, bo atlas služil hkrati osnovnim in srednjim šolam; zaradi obsežnosti pa bo razdeljen na dva dela. V prvem zvezku bodo obči pojmi geografije ter regionalne in tematske karte za Evropo in SZ; drugi zvezek pa bo zajel preostale kontinente in zaključni pregled sveta. Hrvatski atlas, ki ga pripravlja prof. Alfonso Cvitano-vič, je razdeljen na dva dela po stopnjah šol. Drobnejša in preprostejša vsebina bo namenjena osnovnim šolam, obsežnejša izdaja pa srednjim in višjim šolam. Slovenski atlas bo imel več tematskih kart. Najpomembnejša novost tega atlasa pa bo nova, sodobna nomenklatura; tehnična posebnost, ki jo prinašata oba nova atlasa, pa je nov kartografski prikaz reliefa. V atlasu Mladinske knjige so kombinirane z barvnimi višinskimi stopnjami tudi barve za naravno rastje, plastiko reliefa pa poudarjajo zlasti močne sence. Tudi atlas Skolske knjige opušča staro pot - namesto od zeleno pobarvanega nizkega sveta k vse temnejšim rjavim tonom prehaja relief v tem atlasu z nadmorsko višino vse bolj k sivim tonom in ostro rezani plastiki. Na srednjih šolah te različne tehnike ne bodo predstavljale posebnih težav, v elementarni pouk na osnovni šoli, kjer smo vajeni dosedanjega enotnega stila v atlantih in na stenskih kartah, pa bodo te nove tehnike vnesle precej zmede. V isti predavalnici kot šolske knjige in atlasi so bili razstavljeni tudi vzorci najnovejših izdaj stenskih kart iz zagrebškega podjetja Učila. Zraven sta viseli dve majhni stenski karti Avstrije in Nizozemske. Te karte je izdala hkrati s še sedmimi drugimi malimi zemljevidi že pred dobrimi desetimi leti Savremena škola v Beogradu. Takrat so se nam zdele te karte preveč general i-zirane in vsebinsko pretirano revne celo za 6. razrea osnovne šole. Upali smo, da bomo sčasoma !e dobili v ustreznem merilu stenske zemljevide manjših evropskih držav, ki jih učenci ne morejo razločiti iz klopi na stenskih kartah Zahodne Evrope ali celo kart celotne Evrope. Doslej iz tega ni bilo nič, zato bi bilo še najbolj smiselno, če bi dosegli natis omenjenih stenskih kart v slovenski izdaji, posebno, ker bo odslej Evropa na programu v 5. razredu. Poleg teh kart so bili razstavljeni štirje vzorci Westermannovih stenskih slik in nekaj listov stenskih kart za osnovne šole, ki jih poznamo iz knjige Westermann's Bildkarten Leksikon. Zanimive so zlasti stenske slike. To so povečani posnetki iz narave za razliko od nekdanjih risanih, konstruiranih podob puščave, tundre ipd., kakšne dobimo še v zapuščini starejših šol. V drugih deželah uporabljajo pri pouku stenske slike, čeprav imajo na razpolago dovolj diapozitivov in filmov. Izkušnje so tudi na tujem pokazale, da pomeni izbrana slika dobro motivacijo učne ure, če ponazarja bistvene elemente učne enote in če visi vso uro pred učenci v razredu. V prvi predavalnici je razstavljalo še podjetje Sava film nove geografske diafilme in nove px>-sojnice za grafoskop. Več kot deset novih geografskih prosojnic v dobrem letu dni pomeni lepo pridobitev za pouk geografije. - Nekatere izmed teh prosojnic je predstavil obiskovalcem v sosednji predavalnici Geografskega oddelka prof. Slavko Brinovec iz Kranja. Večina obiskovalcev je tokrat prvič preizkusila responder, ki ga je razstavila tovarna Rog iz Ljubljane. Prav gotovo je bil ta del razstave najbolj kvaliteten. Glavno zaslugo za uspeh ima demonstrator prof. Brinovec, ki je s svojo dinamično in nazorno razlago kai trikrat zapovrstjo pritegnil toliko poslušalcev, da so napolnili predavalnico do zadnjega stola in kota. Na Geografskem oddelku so bile razstavljene še kopije načrtov za sodobno geografsko kabinetno učilnico. To je problem, ki dela težave domala vsem učiteljem geografije in pa šolskim vodstvom, ki želijo urediri tudi geografskemu pouku primeren sodoben prostor. Iz razstavljenega gradiva lahko posnamemo le, da je problem zelo aktualen, kakih res uporabnih rešitev pa razstavljeni načrti ne nudijo. Očitno je, da so pri načrtovanju teh učilnic premalo sodelovali praktiki, ki bi morali najbolje vedeti, katere temeljne zahteve naj bi skušali tak tloris reširi. V Zemljepisnem muzeju so bili razstavljeni po- 64 leg zgoraj omenjene zbirke starih slovenskih zemljepisnih učbenikov še različni modeii za pouk geografije. Pozornost sta vzbujala dva moderna apaiata, avtomatiziran telurij in planetarij firme Bader iz ZR Nemčije. Planetarij pričara učencem nebesno oblo v malem, bolj potreben po bi bil našim šolam sodoben telurij. Razstavljeni aparat, ki ga je DZ Slovenije uvozila iz DR Nemčije, je tehnično zelo lep izdelek in učencem zelo nazorno predstavi gibanje zemlje in lune. Na žalost tudi ta motorizirani in temu primerno dragi model ne pokaže tistega, kar bi bilo z geografskega vidika najpomembnejše, to je osvetljeno in neosvetljeno stran zemlje ter mejo med njima v različnih letnih časih. Na dinamičen način je bil predstavljen tudi ro-toprojektor. Ob tem aparatu je potrebno opozorilo, da so nekatere slike kočljive vrednosti. Smer potovanja zemlje je prikazana na eni izmed prosojnic v obratnem smislu, kot v resnici kroži zemlja okoli sonca. Razen navadnega glo- busa so bili razstavljeni še trije različni tipi indukcijskih globusov. Menim, da je sedanji model črnega indukcijskega globusa v primerjavi s prejšnjim tipom manj uporaben pri geografskem pouku, še manj pa se da napraviti z uvoženim modelom iz DR Nemčije Modeie za pouk kartografije sta predstavljali plastična karta Jugoslavije in model za ponazoritev kartografskih projekcij. Relief z višinskimi plastmi so ponazarjali štirje različni plastični modeli. Klasični leseni model je bil izdelan v Beogradu, trije lahk' modeli iz styropora pa v Ljubljani. Zaradi zgoraj omenjenih metod, ki prikazujejo relief na zemljevidu, bo potrebno zlasti na niž ji stopnji nameniti več časa in pozornosti temeljnim pojmom o nastanku in čitanju zemljevida. Zemljepisni muzej bo razstavljeno gradivo v skrčenem obsegu obdržal do konca šolskega leta. Tam si lahko učne pripomočke za geografijo ogledajo tudi tisti učitelji geografije in drugi interesenti, ki se občnega zbora niso udeležili in niso bili na otvoritvi razstave. T. Oblak 65