DELAVSKA POLITIK GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE. Izhaja vsako sredo in soboto. Uredništvo je v Mariboru, Ruška cesta 5, poštni predal 22. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemalo. Uprava: Maribor, Ruška c. 5, poštni predal 22. Ljubljana, Poljanska c. 12, pošt. pr. 104. Cek. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za Inozemstvo mes*čno 15 Din. Malih oglasov, ki služijo v posredovalne in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane r— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda l-— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 2-25 D. Pri večjem številu objav popust. Št. 52. Sreda 29. junija 1927. Leto II. Za skupni nastop. Volitve v narodno skupščino mo-raio pokazati, da se je delavska za-v?st probudila, morajo pokazati, da v Sloveniji samo onih 16.000 delavskih volilcev, ki so dali zadnjič svoje glasove skupni razredni delavski listi, nego da jih je še mnogo več. Kajti delavstvo je imelo doslej dovolj prilike, spoznati, da je njegova razcepljenost služila le buržuaznim strankam, buržuaznim zastopnikom, ki so s pomočjo delavskih glasov prišli v parlament in tam vodili — naravno ' buržuazno politiko. Posledice so j-U: škandalozne plače, glad, reakcija, brezposelnost, izseljevanje, propadanje! Ali naj delavstvo izda tudi pri teh yolitvah samega sebe, svoje interese ln pravice? Mislimo, da ga ni več delavca, ki “i nasedel meščanskim političnim sleparjem in se vnemal za razbijaško Politiko med delavstvom — da zavladajo še enkrat v parlamentu buržuaz-°i politični špekulanti. Bili smo vsa ta leta brez lastnih zastopnikov v narodni skupščini — pa *jaj se čudimo, če nar. skupščina ni delala za narod, če ga je davila, teptala, ugonabIjala — če je bilo vso njeno delo v korist peščice srečnih in bogatih in v škodo večine nesrečnih in ^Plenjenih? Ne, ne moremo se temu čuditi! Meščanska stranka je vodila vedno meščansko politiko — proletarsko politiko more voditi samo proletarska stranka. Ali naj slovenska klerikalna stranka vodi ljudsko politiko, ko je pa vsa prežeta konservativnega in reakcionarnega duha, ko je njej bolj pri srcu interes enega samega kapitalista, kot pa tisočev slovenskih delavcev ali kmetov? Ali naj branijo interese slovenskih širokih slojev ostale slov. meščanske stranke, ki niso nikoli tajile, da so predvsem stranke srednjih in bogatih slojev? Socialnega dela, v korist delavca in kmeta, ne moremo in ne smemo Pričakovati od teh strank. Za našo stvar se moramo sami postaviti. Če se ne znamo sami braniti, nas bodo še manj znali drugi! Naša moč je v najem številu. Naše število more pa odločevati le, ako smo združeni. Razredno zavednega delavstva ni v Sloveniji baš malo; toda to delavstvo je že več let razcepljeno, vodi Usodno medsebojno borbo. Združimo te zavedne sile, in ustvarili smo že v tem — armado. Armada, ki bo zmagovala in s tem potegnila za seboj več 'n več ostalega delovnega naroda. Sodrug Fimmen je na shodu v Ljubljani pravilno poudarjal, da si delavstvo v dobi reakcije in brezmejnega izkoriščanja ne sme in ne more dovoliti luksuza razcepa, luksuza medsebojne borbe, ki je rodila že toliko zla. Sedaj treba združiti vse sile, konsolidirati delavsko gibanje — sedaj treba v boj kot enotna armada in zlomiti reakcijo, rešiti ogroženo delavčevo življenje. Kdor hoče še vedno borbe in laz-cepa med delavstvom, ta noče_ dobro izkoriščanim in zapostavljenim in prekanjenim — ta izroča nar, skupščino in vso moč še enkrat direktno bur-žuaziji in reakciji, ta izroča našega delavca nadaljnemu hiranju in smrti. Upamo, da takih ljudi ni v delavskih razredno zavednih strankah in skupinah. In smo zato uverjeni, da j bodo vsi soglašali v tem, da je treba | sedaj združitve, skupnega nastopa, skupne fronte. Izkustev je bilo dovolj. Nekdaj mogočno gibanje je nekaj let hiralo — in buržuazija, in dedni sovražniki delavstva so vživali. Sedaj mora Mti vsem jasno, da smo le enotni močni, da moremo le enotni zmagati. Ne tajimo, da je imel delavski razcep prvotno svojo zgodovinsko utemeljitev, in da ni bilo v razcepu samo zlo — za marsikatero spoznanje smo sedaj bogatejši — toda v dobi kapitalistične in feudalne koncentracije in konsolidacije, treba spet koncentrirati in konsolidirati delavske vrste, delavsko razredno gibanje. V tej smeri treba delati, s to zavestjo treba stopiti v volilno borbo, ki naj pokaže kakor pri volitvah v oblastne skupščine, da rastemo. Da rastemo, ker smo enotni. In smo enotni, ker ne maramo več nobenega nizkotnega oportunizma, kakor tudi ne nobenega razbijaštva. Hočemo skupno fronto razrednega delavstva za njegovo skupno rešitev. * Enotno gibanje — enotna delavska lista! Združeni volilni odbor v Ljubljani je poslal skupini »Enotnost« in social-nodemokratični stranki naslednja poziva: Vodstvu skupine »Enotnost« Ljubljana. Podpisani Združen Volilni Odbor SSJ in »Zedinjenja« Vas tem potom poziva na skupen nastop pri državnozborskih volitvah dne 11. septembra 1927. Vaša skupina je šla že pri zadnjih volitvah v oblastno skupščino na skupni listi z nami. V tem kratkem času od oblastnih volitev sem, se je še bolj okrepila volja delavstva po enotnosti. Zato Vas pozivamo na skupen nastop, kljub temu, da je eden Vaših voditeljev in sicer s. Gustinčič izjavil na veliki zaupniški konferenci pri Lloydu radi 1.-majske proslave, da mu je žal, da je šla njegova skupina skupaj z ostalimi proletarskimi skupinami v oblastne volitve. V prepričanju, da Vaše vodstvo uvideva, da je tako stališče izraženo po s. Gustinčiču, škodljivo za delavski razred, Vas pozivamo, da se tekom treh dn5 pismeno izjavite nedvoumno in jasno, ali ste za skupno delavsko listo pri teh volitvah ali ne. Ako v tem roku ne bi odgovorili ali ako bi podali dvoumen odgovor, bomo smatrali, da žal celo Vaše vodstvo odklanja skupnost. Sodružne pozdrave! Za Združen Volilni Odbor: Kitek Jožef, predsednik, Honigsmann, tajnik. Načelstvu jugoslovanske socialno-demokratične stranke v Ljubljani. Podpisani združeni volilni odbor SSJ in »Zedinjenja« Vas tem potom poziva na skupen nastoip pri državnozborskih volitvah, dne 11. sept. tl. Mi Vas pozivamo na to, ker upamo, da je vodstvo Vaše stranke uvidelo, da je napačno ravnalo pri zadnjih volitvah v oblastne skupščine, ko ni hotelo iti v volitve skupaj z ostalimi proletarskimi skupinami, SSJ, Zedinjenje in Enotnost. S svojo ločeno listo je koristila Vaša stranka samo buržuaziji in je n. pr. onemogočila v ljubljanski okolici delavstvu mandat, ki je potem pripadel delavstvu sovražni stranki. Prosimo Vas, da se v roku treh dni izjavite pismeno, ali ste pri seda- Kino Apolo. V petek, soboto in nedeljo: Vsedelavskt Izlet v Uumionl ena vesela dvodejanka ln krasna indijska drama »Hrabro srce“ njih volitvah za skupen nastop raz-redno-bojevnega proletarijata. Vas sodružno pozdravljamo! Za Združen Volilni Odbor: Kitek Jožef, predsednik, Honigsmann, tajnik. Velik železničarski shod v Mariboru. V petek, 24. junija, se je vršil pri Gotzu protestni shod proti redukcijam plač v mariborski delavnici. Shod je bil seveda sijajno obiskan. V delavnici je okrog 1500 in v kurilnici nad 600 delavcev. Razen tega je še pri progovni sekciji in prometu kakšnih 400 delavcev. In dasi je gotov del vsled službe zadržan, je vendar bilo okroglo 2000 navzočih. Kot govorniki so nastopili ss. Makuc iz Ljubljane, nadalje Čan-žek, Korbun in Menih iz delavnice, Krajnik iz kurilnice in Bahun iz gl. kolodvora. Končno sta nastopila še s. Magdič v nemškem jeziku in s. Favaj. Govorniki so ostro žigosali brezobzirno postopanje uprave železnic, ki v zadnjih časih eksperimentira na tak način, ki gotovo nima primera. Še hujši pa so bili medklici na račun vlastodržcev, ki se ne zavedajo, da je tako postopanje nevarno ne le za železničarje, marveč tudi za železnico samo. Kar je preveč je preveč. Redukcije plač in osobja so se, pri ostalih oddelkih, izvršile že s prvim aprilom, v delavnici, ki je podrejena direktno generalni direkciji, pa so se izvedle radikalno tako, da se je odvzelo onim, ki so imeli najnižje plače, to je izpod 4 Din na uro, po 50 par in onim, ki so imeli najvišjo mezdo celo do 5 Din! Vsled tega je razburjenje velikansko in vsak se vpraša: do kam bo to šlo? Ne vodi se nič več računa o živem materijalu, ampak samo še o mrtvem, t. j- železo, les in premog. S tem materijalom se lahko delajo velikanske korupcije in defravdacije, kakor je zlasti pokazal slučaj Zagreb in na sto drugih. Zmanjšanje števila uslužbencev, znižanje j prejemkov, podaljšanje delovnega ča- I sa do blaznosti in oropanje pravic na režijsko vožnjo delavskih družin, to so nove atake, ki so bile naravnost rafinirano izvedene. In kaj je temu vzrok? Na eni strani absolutno nerazumevanje faktičnih potreb ter pomanjkljivost v razsodnosti, na drugi strani neumevanje in brezbrižnost pri velikem delu železniškega osobja za organizacijo. Neštetokrat so bili železničarji po »Savezu« posvarjeni in pozvani, da se pravočasno organizirajo vsi v eno enotno strokovno organizacijo na razredni podlagi, organizacijo, ki ni odvisna od nobene politične partije a najmanj od meščanskih strank, v organizacijo, kakršna je bila naša v bivši Avstriji in kakršna je še dandanes tam, kjer so se razmere železničarjev po prevratu najmanj še za 50 procentov zboljšale napram prejšnjim. V amsterdamski Internacionalni Transportni Federaciji je združeno 89 žel. organizacij iz celega sveta. Zato proč železničarji od žoltih in črnih organizacij, ki so samo zavora našim stremljenjem po zboljšanju našega gmotnega ter moralno kulturnega položaja! Vsi v Savez želez-čarjev Jugoslavije do zadnjega moža brez razlike kategorije, ako nočemo biti še nadalje lastni grobokopi! Na shodu je bila sprejeta primerna resolucija ter izvoljena deputacija, ki je odšla v Beograd. Na koncu shoda so naši preljubi zvezarji inscenirali majhno komedijo s nekako »brzojavko«, katero so baje ravnokar prejeli iz Beograda od gosp. Bakiča, da se je zvezi posrečilo doseči preklic odvzetja režijskih voženj družinam delavcev. Izkazalo pa se je, da na merodajnih mestih o tem nič ne vedo! Delavska zbornica za rešitev stanovanjske krize v Sloveniji. Delavska zbornica za Slovenijo je poslala ministrstvu za socialno politiko v vprašanju stanovanjske akcije v Sloveniji daljše s preglednimi podatki utemeljeno mišljenje. V naslednjem podajamo nekatere važnejše odlomke in podatke. Koliko stanovanj primanjkuje v Sloveniji. Iz priloženih podatkov je razvidno, da bi se moralo graditi v Ljubljani od leta 1914—1926 1750 stanovanj. Dejansko se jih je zgradilo le 550, to-raj jih manjka 1195. Glasom priložene »Statistike stanovanjskega urada v Ljubljani« je prosilo, odkar je ta urad obstojal, za stanovanja 1989 oseb. Stanovanj* pa so se mogla dodeliti le 687 prosilcem, j medtem ko so ostale 1302 prošnje ne- . rešene. Iz tega je razvidno, da smo cenili pomanjkanje stanovanj v kalkulaciji, navedeni v prvi prilogi, z vso previdnostjo, da smo se izogibali vsakega pretiravanja in navedli minimalne številke. — Maribor bi moral zgraditi po slični kalkulaciji v letih od 1914— 1926 960 stanovanj. Zgradil jih je 250, toraj mu jih primanjkuje 710. Tudi ta številka je potrjena po cenitvah stanovanjskega urada. Zaključek: V najvažnejših krajih teritorija podpisane zbornice je doseglo pomanjkanje stanovanj leta 1926-—1927 svoj višek. Učinki svobodnega razpolaganja s stanovanji. Popolna svoboda pri razpolaganju s stanovanji in pri določanju najemnin bo imela tele posledice: Ona bo dvignila najemnine do take višine, da jih del najemnikov ne bo več zmogel. Za gospodarsko jačje sloje, ki bodo te najemnine zmogli, bo pomanjkanje stanovanj prenehalo. Oni bodo lahko dobili v starih hišah dovolj stanovanj. Gospodarsko šibkejši sloji bodo stisnjeni deloma v. slaba stanovanja, deloma pa izrinjeni iz njih. Mesto gospodarsko jačji sloji, bodo postavljeni baš gospodarsko najšibkejši sloji pred nalogo, da bi bili reflektanti na najdražja stanovanja v novih hišah. Pomanjkanje stanovanj bi moglo prosto razpolaganje s stanovanji le v toliko in v tem slučaju omiliti, v kolikor bi navajalo k prezida-vanju obstoječih velikih stanovanj s tem ciljem, da se napravita z enega stanovanja dve. Vendar svobodno in neregulirano razpolaganje s stanovanji ni najboljše sredstvo, da se to doseže. To sredstvo bi učinkovalo še le v tem slučaju, če bi ostajal radi previsokih cen del stanovanj po ukinitvi stanovanjske zaščite prazen, tako, da bi silili na prezidavo gospodarski razlogi. Zaključek: Stanovanjski zakon se iz zgoraj navedenih razlogov ne sme končno likvidirati, ker bi bile prenesene s tem vse posledice pomanjkanja stanovanj, na rame socialno najšibkejših slojev in ker bi to vprašanje po stanovanjskih hišah še zmanjšalo. Maksimirane najemnine, omejitev odpovedi in stavbni krediti. V novem zakonu naj ostanejo najemnine maksimirane. Morejo pa se valorizirati. Večji del valoriziranih najemnin pa se mora stekati v občinske fonde za zgradbo novih stanovanj. Odpoved stanovanj naj bo dopustna le v tem slučaju, kjer da lastnik na razpolago drugo, če tudi manjše stanovanje, ali pa v tem slučaju, kjer more s posredovanjem lastnika hiše ali občine doseči, da dobi stranka na razpolago stanovanje v novi hiši proti najemnini, ki ne presega določenega dela njenih mesečnih dohodkov? Odločilne važnosti je, da vpliva zakonodaja na kreditno politiko v tem smislu, da bodo oskrbovali hipotekarni zavodi zainteresiranim občinam in drugim interesentom gradbene kredite in da bodo prispevale občine in država delno h kritju nadnormalno visokih obresti, ki povzročajo danes, da je mogoče graditi nova stanovanja, kakor je razvidno iz priloge 3, le proti nezmogljivo visokim najemninam. Statistični podatki o potrebi in graditvi stanovanj za Slovenijo. V Sloveniji je 215.761 rodbin. Navaden prirastek rodbin v enem desetletju bi bil 21.570 rodbin. Ta prirastek se je pa zmanjšal vsled izseljevanja za 67 odstotkov ali za 14.770 rodbin. Dejanski prirastek je torej znašal 6800 rodbin. Na podlagi statistike o notranjem gibanju prebivalstva bi se morale po cenitvi graditi letno: , 122 stanovanj, 110 » 85 72 16 22 100 100 20 133 Ljubljana ljubljanska okolica Maribor mariborska okolica Celje celjska okolica Trbovlje—Hrastnik Zagorje—Rajhenburg Jesenice ostale občine __________________ skupaj 780 stanovanj. Faktična gradbena delavnost v najvažnejših občinah Slovenije, v katerih se je zidalo pred vojno 80 odstotkov vseh novih stanovanj, pa je razvidna za povojna leta iz naslednje tabele. V posameznih povojnih letih se je zgradilo stanovanj, in sicer od leta 1918 do leta 1926: 555 138 69 47 86 251 39 6 6 4 10 19 23 160 63 67 604 163 Ljubljana Moste pri Ljubljani Ježica pri Ljubljani Št. Vid nad Ljubljano Vič Maribor Pobrežje Krčevina Lajteršperg Studenci Ptuj Breg pri Ptuju Celje celjska okolica Tržič Jesenice Trbovlje Zagorje ob Savi Skupaj 2310 Kongres rumunskih socialistov. V Bukareštu se je vršil kongres rumunskih socialističnih strank, ki je trajal tri dni. Dozdaj so bile v Ru-muniji štiri lokalne socialistične stranke združene v socialistični federaciji. Nepovoljni izid zadnjih parlamentarnih volitev pripisujejo viliki avtonomiji, ki so je vživale te lokalne socialistične stranke. To je dalo povod, da se združijo vse štiri socialistične stranke v enotno socialdemo-kratično stranko Rumunije. Nova pravila dajejo veliko svobode glede propagande provincialnim zastopom, a politična kontrola je centralizirana. O izdajanju strankinih listov bo odločal osrednji odbor stranke. Na kongresu je bilo 56 delegatov, ki so zastopali 41.000 volicev. Kot gost je prisostvoval zborovanju ogrski socialistični poslanec Farkaš. O delavski in socilistični internacionali je poropal Pistinger, ki je zaključil svoje pročilo z besedami, da bo rumunska socialistična organizacija napram internacionali storila svojo dolžnost, akoravno je šibka. Pistinger je poročal tudi o političnem in gospodarskem položaju v Rumuniji. Naglašal je fašistično nevarnost v Rumuniji, ki tlači ljudstvo, ker ni orodje v interesu kapitalizma, ampak je le orodje za obogatenje nekaterih poli-tičarjev. Delavski razred odklanja vsako zvezo z Italijo in protestira proti vpostavljanju Habsburžanov na Ogrskem, kajti vpostavljenje Habsburžanov ne ogroža le demokracije v Avstriji in Cehoslovaški, ampak stavi v nevarnost tudi mir. Kongres je izvolil tudi strankino eksekutivo. Osvežiš s kopeljo telo si mlado, še bolje pa s „CLlOa šumečo limonado. Železniške redukcije tirajo delavce že v smrt. poslancev za Nedeljsko »Jutro« je objavilo naslednjo notico: »V petek popoldne se je vršil ob ogromni udeležbi železničarjev pogreb progovnega delavca drž. železnic Antona Kobana, ki ga je pognala redukcija klerikalnega proračuna v prostovoljno smrt. Revež je smel po redukciji delovnih dni delati samo po 4 dni na teden, kakor vsi ostali progovni delavci. Povrh tega je sledila še mezdna redukcija in je naravno, da s takšnim zaslužkom ni mogel hraniti sebe, ženo in štirih otrok. Svojim tovarišem je dan na dan tožil, da ne more več gledati stradanja nedolžnih otrok. To breme je bilo pretežko za šibka ramena delavca in v sredo so našli otroci očeta obešenega na vratih kuhinje. Rajni se bil skrben oče in priden delavec, toda na dan njegove smrti je imela šestčlanska družina komaj le še 10 Din vsega premoženja. To so posledice delovanja klerikalnih železničarje.« Tako meščansko »Jutro«. Kaj naj šele rečemo mi, kaj naj reče naše delavstvo, naši železničarji? Anton Ko-ban se je obesil, ker so redukcije njegovo itak nezadostno plačo tako reducirale, da so mu otroci stradali najčrnejši kruh. Ko so ga pokokali, je imela šestčlanska družina komaj še 10 Din! Pero nam zastaja, beseda nam umira v grlu, Krasne razmere nam je priklicala v našo zemljo klerikalna stranka v družbi z beograjsko radikalno oligarhijo! O, domovina, kako skrbna mati sii in kako je bilo prav in pametno, da smo se zate tepli! Meštrovič naj skleše v svoj spomenik Narodu obličje obešenih Ko-banov, v reliefih pa naj vpodobi njihove otroke! Dnevne novice. »Enotnost« je odgovorila na naš uvodnik »Prva beseda« s svojim u-vodnikom, ki je sicer še precej dostojno pisan in bi se lahko nanj mirno in dostojno odgovorilo, če bi se ne bil člankar omejil le na citiranje našega uvodnika in na malicijozno njegovo konfrontacijo z našo notico o meščanskim naprednim blokom. Upamo, da bo o tem, kar smo pisali v onem uvodniku in o tem, kar smo kot »pen-dant« k njemu napisali v današnjem, še govora v »Enotnosti« in da bomo mogli o teh rečeh še mirno in dostojno in brez malicijoznosti podebati-rati. Zato naj danes gtede članka »Prva beseda« samo pribijemo, da ga ni napisal, kakor pravi »Enotnost«, »zvitorepec Svetek«, marveč je to uredniški članek, za katerega prevzema urednik »Del. politike« popolno odgovornost in jamči, da je bil tako mišljen, kakor je bil napisan. Ta članek odgovarja liniji našega lista v predmetnem vprašanju. Kar se pa tiče notice o naprednem bloku, je za delavski list, kakor je »Enotnost«, nedopustno, da stopa po stopinjah »Narodnega dnevnika«. Dotično notico si lahko vsak temeljito ogleda, tako v predalih »Del. pol.« kakor tudi »Nar. dnevnika« in »Enotnosti« in videl bo, ako zna čitati, da govorimo o potrebi meščanskega naprednega bloka. Ponavljamo: meščanskega, kar nikakor in nikoli ne pomeni, da spadamo v ta blok socialisti, delavci sploh. Baš iz razlogov, ki jih navaja tudi »Enotnost«, da ne želimo namreč koncentracije slovenskih buržuaznih strank v enotno reaktionarno fronto, smatramo, da ni v korist delavstva, če vse politično življenje Slovenije zapade reakcion. klerikalni stranki v domeno. Ali je »Enotnostin« člankar tako slep, politično tako fenomalni začetnik, da ne vidi, da dela »Narodni dnevnik«, ki ga sama beseda o naprednem bloku vrže v nezavest, v resnici za skupni politični blok naj-črnejše in naodurnejše slovenske politične in dušne reakcije? Za blok med radikali, kapitalističnimi in veleposestniškimi Nemci, samostojne kmečke stranke in klerikalcev. Kratko-malo za buržuazni reakcionarni konzervativno klerikalni blok, kateremu naj bi klerikalna stranka, ki ima volilne kroglice, milostno delila kak postranski mandat. Če »Enotnost« res noče tega, kar trdi, da noče, namreč koncentracijo reakcionarnih sil, mora pisati o meščanskem naprednem bloku tako, kakor smo pisali in pišemo mi. V interesu delavstva mora tako pisati. Opusti naj torej vsako malici-joznost in naj skuša biti objektivna — pa se bomo morda še lepo razumeli. »Slovenec« pogreva staro laž. V klerikalni stranki res nekaj vre. Vod- PAVEL DOROHOV: Prvi koraki. (Odlomek iz romana »Golgota«. Prevedel I. V.) »Želite, da jaz izročim denar?« »Zelo vas prosim. Vseeno — komu. Ali starki ali tisti žent. Piše se: Natalja Feodorovna Kiseljov.« »Kiseljov?« »Da. Ali jo poznate?« »Ne, ne poznam. Ali poznam njenega moža « »Poznate ga?« Glas Murigina se nekoliko spremeni. »Ne osebno. Ali na mitingu sem ga slišal govoriti. V tistem mestu je živel, kakor jaz pred prevratom. Boljševik . . . Res je, ali je mrtev, ali pa je pobegnil v Sovjetsko Rusijo. Torej je tista njegova žena. Z veseljem naredim to.« »Ali ne dajte se od mene zapeljati, Ivan Aleksandrovič. Ker ako je zares Kiseljova žena, ni brez opasnosti sestajati se z njo!« »Zakaj?« »Lahko se zgodi, da je pod nadzorstvom.« Ivan Aleksandrovič je gledal nekaj časa Murigina in reče resno: »Veste, jaz bi prenehal spoštovati samega sebe, ako bi imel pred takimi rečmi strah.« Lomov se je vrnil raztresen domov. Dimitrij mu je hotel zbežati nasproti in ga obsipati s vprašanji. Ali zdržal se je in ga vprašal malone mirno: »Nu, ali ste izročili?« »Da. Izročil sem. Dolgo ni hotela vzeti denarja. Poskušala je izvleči iz mene, od kod je. Napo- sled sem ji moral povedati, da je od prijatelja njenega moža.« Murigin je stopil razburjen k oknu in gledal na cesto. Ivan Aleksandrovič je sedel molče pri mizi. Ostre brazde so črtale njegovo visoko čelo, usta so se krivila. ;>Kako grozovito! Maščevati se nad brezza-ščitnimi. Dobro, naj bo mož boljševik, ali kaj imata pri tem žena in otrok? Zakaj se nad njima maščevati?!« Murin se obrne k njemu. »Kaj, zakaj? Ko mladec vzraste, bo — bo vendar tudi boljševik!« »Da,, ko vzraste — potem se naj bore z njim. Sicer pa, odkod se zna, da bo tudi res boljševik?« »To bo gotovo,« reče Murigen s trdnim glasom. »O, gotovo. On bo že znal Miški vcepiti nepomirljivo sovraštvo proti zatiralcem,« »Torej jih mučijo?« »Najprej so jo vsak dan vlačili na policijo. Zasmehovali so jo tam, pretili . . . odpustili jo iz službe. Morala je stradati. Mučila se je za otroka. O svoje mmožu ni vedela ničesar, živi ali je mrtev. Uboga žena!« »Ali ste sami govorili z njo?« Da. Sprva je bila zelo nezaupljiva. Hotela je na vsak način znati, kdo sem in od koga prihajam. Sam ne vem, kako mi je prišlo na misel reči, da prihajam po naročilu prijateljev njenega moža. Nato ni mogla več vzdržati in je začela pripovedovati.« Murigin se je zopet obrnil k oknu’in stisnil obe roki na sence. Dolgo sta molčala. Dimitrij je čez nekaj časa obrnil glavo in gledal Ivana Aleksan- droviča. Ta je sedel pri mizi, glavo oprto na roke. Stopil je odločno k njemu. »Ivan Aleksandrovič, prosim vas, povejte mi, kako se držite vi in sploh ljudje vaše okolice k vsemu temu?« Lomov vzdigne glavo. »K temu kozaškemu samopaštvu? K tera ustrelitvam in mučenjam? Saj nikogar ne puste pri miru. Sami vidite — maščujejo se na ženah in otrocih. Pomislite — na otrocih!« »Ali kaj naj naredimo?« »Ah, ti brezpomočni intelektualci! Vse se da narediti, vse!« Dimitrij je začel govoriti. Vstrastnem valovanju je zvenel jekleni glas. Ivan Aleksandrovič ga je gledal dolgo in pazljivo. Nato je stopil k njemu ter mu položil roko na ramo. »Čujte me, sodrug!« Njegoveimu glasu je zvonela globoka topla notka. »Bodimo odkriti. Dolgo vas že opazujem. Že takrat sem se čudil, ko ste vdovi ustreljenega in otrokom — sirotam dali denar. Potem o sovjetskem denarju, ki ste mi ga pokozali in šasopisu. ni ko ste mi dali denar za Kiseljovo ženo — sem bil prepričan, da ste boljševik. ni sedaj sem v tem potrjen.« »Zakaj?« »Ko ste pravpar govorili z vašim polnim glasom, se mi je zdelo, kakor da slišim znan glas in kakor da ta glas ne sliši učitelju Muriginu, nego . . »Komu pa?« »Kiseljevu,« odgovori rahlo Lomov. stvo klerikalne stranke namreč hoče na vsak način zamašiti usta vsem tistim svojim pristašem, ki imajo nekaj socialnega čuta. Vsa brij demokratično misleče ljudi in tiste krščanske socialiste, ki se zavedajo, da so na svetu tudi delavci in da je socialna politika potrebna, mečejo klerikalci iz svojih odborov. S io pol; lično preorijentacijo dokazuje klerikalizem, da so mu socialne zahteve delavstva in vseh vrst nameščencev neprijetne. Z namenom, da svojo reakcionarno politiko zabriše, pa podtika socialistom, da podpirajo tisti »napredni blok«, o katerem se je že toliko pisalo, čeprav je vse skupaj le fantazija neizkušenih ljudi. Prejšnje case je pisal »Slovenec« o republiki, 0 socialnih zahtevah, o pokrajinski avtonomiji, o znižanju in odpravi krivičnih davkov. Sedaj ne piše več o vsem tem, sedaj piše le, da je treba 'rJado podpreti, da se ohrani monarhija. Toda vsa ta »Slovenčeva« spo-kornost nas ne briga kaj prida, a kon-statirati pa moramo, da je »Slovenec« pričel takrat, ko ga je zopet do-v kremplje pravi črni klerikali-2em, zopet pričel nesramno lagati s teni, da socialistični stranki očita zvezo z naprednim blokom! Nam se zdi, da za poštene ljudi taka morala ni Prava. Kdaj je bil torej klerikalizem hinavski, prej ali je sedaj, ali pa morda je vedno? Grupa okolu »Enotnosti«, odnosno nekateri iz te skupine, se odločno upirajo političnemu edinstvu delavstva. To je, n. pr. ing. Gustinčič ponovno izjavil, zato se je pričelo delavstvo obračati od njega, češ, da ne niara več tega nesrečnega razkola. a ne samo to. Spominjamo se še na oblastne volitve. Takrat je delavstvo enotno nastopilo pri volitvah, toda nekateri agitatorji iz grupe »Enotnost« so kljub temu agitirali proti skupnemu nastopu. Nič boljši, odnos-n° še mnogo slabši so nekaterniki iz takozvane Bernotove skupine. Kateri delavec pa bo še tako nespameten v teh mizernih gospodarskih in socialah, kakor tudi političnih razmerah, to podpiral tiste elemente, ki širijo prepire med delavstvom in stavijo za skupni nastop nesprejemljive Zahteve, samo da onemogočajo delavsko solidarnost? Delastvo je že prebilo čase razcepov, naučilo se je, da ni bilo prav, ko je verovalo celi vrsti raznih ljudi, ki so nato zapustili delavsko gibanje. Kaj je z zaščito stanovanjskih najemnikov? Dne 30. novembra 1927 poteče veljavnost zakona o zaščiti najemnikov. Vlada se pa ne gane. V svet pa pošiljajo vesti, da se zaščita stanovanjskih najemnikov s potekom veljavnosti sedanjega zakona ukine, desnica je, da sedanja zaščita za delavstvo in obrtnike nima skoro nikakršnega pomena, ker, če so stanovanja tudi prazna, jih ti sloji ne dobe. J isti, ki potrebujejo stanovanja, plačujejo kolke in pristojbine, stanovanja se pa dodeljujejo večinoma ljudem, za katere bi morala država sa-nia zidati stanovanjske hiše. V sedali volilni borbi je vprašanje zaščite stanovanjskih najemnikov aktualno, ^asti, ker vlada tako nerada in pogasi dovoljuje kredite celo občinam, ki hočejo avtonomno rešiti stanovanjsko krizo. Ako se jeseni odpravi zabita stanovanjskih najemnikov, bo za siromašne sloje katastrofa, za