Politične stvari.
Palacky in Makušev o Avstriji.
Velecenjeni Dunajski časnik „Reform" je razglasil t 22. listu misli nekega Rusa o severnih Slovanih Avstrijskih in njihovem političnem položaji. Slavni zgodovinar dr. Palackv odgovarja na te objave v istem listu. Nam se ta odgovor tako tehten zdi, da mislimo svojim bralcem vstreči, ako ga jim v prevodu podamo. Glasi se tako-le:
„V 22. listu „Reforme" ste pod naslovom: „Ruski glas o sedanjem položaji severno-zahodnih Slovanov in njihovih razmerah" natisnili odlomke nekega članka brez podpisa, kteri se sicer splošno tiče Cehov in Poljakov glede njihovega zadržanja proti Avstriji in Rusiji, vendar pa se dotika tudi se posebno moje osebe, a to ne posebno prijazno. Reči moram, da bi mi jako težko bilo, o tem molčati in posebno Vaše bralce, ktere zelo čislam, pustiti pod vtiskom napačnih poročil in napačnih misli.
Neimenovani, pa dobro znani pisatelj (profesor Makušev v Varšavi, bivši c. ruski konsul v Dubrovniku) se zel6 huduje nad kratkovidno politiko severno-zahodnih Slovanov, „ktero — kakor pravi — večkrat brezumni ali samoljubni vodji slabo vodijo". Po njegovih, čeravno ne očitno izrečenih mislih naj bi ti Slovani zdaj najprej delali na to, da bi bili ne le složni, ampak tudi ravno tako zedinjeni, vzajemni, kakor so Nemci že ali pa še kedaj bodo; naj bi ne bili samo enega srca, ampak tudi enega jezika in ene vere, naj bi se porušili. Ker sem se pa jaz takim zahtevam od nekdaj ustavljal in se še ustavljam in ker sem bil vse svoje dni za Avstrijo vsem njenim narodom enako pravično vnet z vso gorkoto domoljubnega prepričanja, tedaj mi po takem Ruski pisatelj odreka tudi vse znanstvo Avstrijske zgodovine nekdanje in sedanje in me vvrstuje tudi med svoje „zabite" in „samoljubne" nasprotnike. Njegovo modrovanje pa dospe vrhunec v sledečih stavkih: „Avstrija močna in edina mora se odpovedati svobodi; svobodna Avstrija pa mora razpasti v dele, iz kterih je sestavljena; duh časa žene k svobodi, toraj k razpadu Avstrije".
Naj Vam po takem, velečastiti gospod! te misli Ruskega pisatelja tudi jaz s svojega stališča na kratko razjasnim. V preteklih 25 letih sem vsa dotična vprašanja večkrat in obširno pretresoval, toraj v tem kratkem sestavku nikomur, izvzemši morda gospoda Maku-ševega, ne bom imel nič novega povedati; al resnice so, ktere se strastno zapeljanim ljudem ne morejo prevečkrat ponavljati. — Jaz sem s pisateljem le v eni točki enake misli, namreč v tem, ko pravi, da „duh časa žene k svobodi". To sem tudi jaz že mnogokrat javno izrekel in zadnjič leta 1865. v svojih spisih pod naslovom o „Avstrijski državni ideji" obširneje dokazal. Al sklepi, ktere delam jaz in ktere dela on iz tega stavka, so si popolnoma nasprotni.
Gospod Makušev pravi, da Avstrija, ako hoče biti močna (trdna) in edina, mora se odpovedati svobodi; toraj bi se morala z duhom časa spustiti v boj na živenje in smrt. Pa kako dolgo? Kako neki bo edina in močna, če vpelje vnovič absolutizem (samo-vladstvo), kteri bi moral biti še mnogo hujši, kakor je bil oni pred 1848. letom — in je za nas še zmiraj.
Pred 25 leti so le Slovani, nadjajoči se vendarle pravice, Avstrijo oteli razpada; vprašanje je: bodo-li po brhkih skušnjah to še kedaj storiti hotelir Po besedah pisateljevih je ta razpad blizo in se tudi ne && odvrniti, in žalibog, kakor so razmere dandanes, da mu ne morem popolnoma oporekati; jaz sem ravno to že tudi v svoji taKO imenovani „politični oporoki" 1872. leta javno pri-
znal. Al če se to zgodi, to ne bode nasledek svobode, temveč ravno nasprotno bode.
Kaj je svoboda? Da se ta beseda prav razume, na tem je tukaj vse ležeče. Gosp. Makuševemu pa manjka ta razum ravno tako, kakor manjka kolovodjem one politične stranke, kteri dandanes v Avstriji veliko besedo imajo. Kdor misli, da dva človeka ali več ljudi ne more skupno ali drug tik druzega tako živeti, da bi ta ne bil kladvo, oni pa naklo, temu manjka pravega uma in ljubezni do svobode; on hoče le vladati in druge zatirati, ne pa sam biti svoboden. Znano je, da je že Sieves svojim vrstnikom rekel: „Vi neumneži! svobodni hočete biti, pa ne umete biti pravični!" Svoboda brez nravne podlage, brez prava in pravičnosti je le nagon divje zveri, je samovoljstvo in tiranstvo despota; ona je prostost tolovaja in tatu, ki jemlje, kjer kaj dobi itd. Med človeštvom svoboda ne more imeti obstanka brez pravice; pravica pa je pripoznanje in spoštovanje pravic druzega. Skoro me je sram, te navadne izreke tukaj ponavljati, dasiravno se menda nikjer niso tako pozabili, kakor zdaj v Avstriji. Tako, na pr. se drzne zel6 znan časopis, ki si vsak na čelo svoje zapisuje: „enako pravico vsem", dan na dan pri-digovati narodno zatiranje (tlačenje) vseh nenemških narodov itd. Od 1848. leta, ko je zadonel tudi v Avstriji klic po svobodi, sem si neprenehoma prizadeval vsestransko pojasniti, kako naj se ta zdravilni princip pri tako različnih razmerah narodov v Avstriji vpelje, in isto sem storil poslednjič v svojem spisu „o Avstrijski državni ideji" 1865. leta. Ni mi skoro treba ponavljati, da svobodo in tedaj tudi obstanek Avstrije morem videti le v federativni zvezi vseh njenih narodov. Obdržati za dalje časa se more Avstrija le na federalistični, to je, deželam pravični podlagi, brez nje se ne bode obdržala. O „razrušenji" ali razpadu Avstrije v drobce (!) po federalizmu, čenčajo le taki ljudje, ki prav za prav za Avstrijo več ne marajo , ker jim je srce le na Nemčijo in Mažjarijo navezano. Na! ali mar federativna kraljestva z zadovoljnim ljudstvom niso močnejša, kakor po posilni zmesi centralizirane države z nezadovoljnimi elementi, ki vedno narazen silijo! V pretresanje takih vprašanj se mi tukaj še spuščati treba ni; „Reform" jih pretresa že leta in leta tako jasno in tehtno, da njeni bralci ne potrebujejo več poduka o njem. Memo gred6 le to Vam, gospod vrednik! odkritosrčno rečem, da dokler boste Vi na Dunaji in v Avstriji delovali in imeli enako mislečih bralcev, hranujem še vedno iskrico nade v srcu svojem, da more v Avstriji vendar-le še kedaj bolje biti. Kajti to vem, da najnovejša, ravno tako nenaravna kakor razdružljiva trojica Slovanojedcev (Andrassv, Bismark, Rauscher) tudi ne bode dolgo odločevala osode Avstrijske države. Jaz sem sicer žalibog razvpit za strašanskega sovražnika Nemcev, vendarle podajam Nemcu, kakoršen ste Vi in drugi Vaše vrste, z vso prisrčnostjo svojo roko in bi se tudi z možmi, kakor je bil Gervin, popolnoma porazumel, le z junaci in kričalci „Neue freie Presse" nikdar nikoli ne!
Dovolite mi le še, odgovoriti tirjatvam, ktere gosp. Makušev tako kategorični politiki severno-zahodnih Slovanov zlasti Cehov stavi. Ta gospod spada k oni, k sreči tako majhni stranki v Rusiji, o kteri sem jaz v svoji tako imenovani „politični oporoki" 1872. leta rekel, da med njo in nemškimi ter magjarskimi fanatiki (sanjači) nisem mogel zapaziti nikakoršnega razločka; kajti vsi ti si enako prizadevajo potopiti in vničiti našo narodnost. Če bi pa mi kedaj morali nehati biti Čehi, bi pač čisto eno bilo, ali postanemo Nemci, Lahi, Ma-gjari ali Rusi. K sreči je pa do tje še jako daljna, človeški previdnosti nepreračunljiva pot, ktera bi ne-
-----    195    ----_
mara še na ravno nasprotno stran se zasukniti utegnila; na vsak način je daljna prihodnost odtegnjena našim, če še tako drznim kombinacijam. Cehi si bodo hranili svojo narodnost, dokler jo bodo sami hoteli. Dozdaj se svoje zgodovine vkljub groznim vspehom Lamormainovim nimajo sramovati, in da bo tudi vprihodnje tako, za to bodo že oni sami vedeli skrbeti. Ce si^gosp. Makušev s svojimi privrženci res domišljuje, da Cehi bodo hoteli ali bodo morali vso svojo duševno dedšino, znanstvo, vero in Šego, zgodovino, jezik, pisavo in literaturo zamenjati kakor suknjo, ki se danes obleče, jutri pa sleče, kakor se komu ljubi, no! potem pa smemo misliti, da o svoji lastni narodni zavednosti jako žalostne pojme imamo, vsaj ni mogoče, da bi zahtevali^ali mislili od druži h, kar bi sami storiti ne mogli. Ce pa oni mislijo , da se le tako imenovani omikani ljudje morajo podvreči takim metamorfozam, ljudstvo pa se sme prepustiti svojemu spačenemu jeziku, je to le še tem hujše. Kako, za Boga! da bi se omikani ne brigali za omiko svojega ljudstva, da bi pripustili, da bi se pogreznilo nazaj v divjost^(barbarstvo), omiko pa, enako tuji eksotični rastlini, le za lastno svoje veselje gojili? To se pač izvrstno vjema z nedavno na Dunaji z velikim hrupom oznanovano jako neumno teorijo, da znanstvo je le cilj in konec za-se, toraj se sme le samo po sebi, a ne zarad omike ljudi in narodov gojiti! No, mi o tem drugače mislimo, in za tak evangelij se bo pri našem narodu pač malo apostolov našlo.
Grosp^ Makušev bo moral se zadovoliti s tem, da pri nas Ceho-Slovanih ne išče bodočih Rusov, ampak le odkritosrčnih prijateljev njihovih, — s tem pogojem, se ve da, ako se prijaznost s prijaznostjo povrača. Previdnost Božja ni vsakemu narodu odločila, da bi postal po širjavi velik; al po svoji notranji veljavi velik biti ali velik postati, to je v volji in moči vsacega naroda, ki svojega človečanskega namena popolnoma v nemar ne pusti".
-----196    -----