Listek. Velika in inajlma kraljica. (Prevel iz franc. M. T. Savinjski.) Slavnoznana cesarica Marija Terezija je imela ljubeznivo hčerko, z imenorn Marija Antoaneta. Ko je bila 151etno dekletce, poročila se je leta 1770 s tedanjim 161etnim kraljem francoskim, Ljudevitom XVI. Mlademu kralju in še mlajši kraljici ni ugajalo vedno bivanje v glavnem mestu. Kratkočasila sta se prav rada kje na deželi, na svojih posestvih in gradovih. Včasih sta se preoblekla kot kmet in kmetica, ali kot pastir in pastarica in kot taka se prav po otročje igrala s čredico belih jagnjet in ovčic. Medtem so pa pripravljali krvavi zločini oni grozni prevrat, ki je zakrivil, da je kri človeška tekla na Francoskem v potokih in sta morala slednjič tudi mladi kralj Ljudevit in njegova mlada žena, kraljica Marija Antoaneta, nagniti glavo pod sekiro rabeljnovo. I. Hilo je nekega divnega, milega spomladanskega dne leta 1780. Solnce ljubeznjivo upira svoje žarke na kraljev grad ,Mal Trianon' imenovan, na kojem je najraje bivala Marija Antoaneta, francoska kraljica. V bližini gradu se razprostira pisano zelen ttavnik, obdan z lepo in čedno ograjo. Po tratici pa skače čredica belih ovčie in jagnjet. Kaj so neki tako čedno umite te živalice in čemu so nekatere izmed njih celo ovenčane in okrašene ? Gotovo to ni brez pomena, uhaja nam v misel. A lepša nego vse drugo in ljubeznivejša od krotkih živalie je njih pastarica. Kakor nadzemeljsko bitje stopa ona med njimi; po krasnem obrazu ji je razlita brezskrbna radost in očesci ji svetite kakor zvezdici. Ljubko se razgovarja in igra s svojo čredico, ter z nežno ročico gladi janjčke, ki se ji zaupljivo bližajo. Tu in tam vzdigne in nese tudi kakor skrbna mati kakovo drobno jagnje ter ga pita s sladčicami, kojih ima bržkone mnogo v svoji pastirski torbici. Sedaj se zopet opre na lepo rezano pastirsko palico ter se ozira tja k svojemu gradu, kakor bi vedela, da jo tam nekdo gleda. Zares, videti je ta pastarica kakor kraljica pogorskih vil, polna vzvišenosti in lepote, polna plemenitosti in angeljske railobe. Njena vitka postava, vse njeno obnašanje, da sleherna stopinja, vse, vse kaže nam prejasno: to ne more biti navadno revno dekletce, to ni priprosta pastarica. Pa bodisi kakorkoli, ta izredna prikazen je danes pastarica, in vidi se jej, da ji delo prav srčno ugaja. A to nam je jasno, da skrivnostna pastarica, njena okinčana čredica, dolge zastave na kraljevem gradu in marsikaj, kar gleda tu oko, naznanja popotniku, da obhajajo tu danes neko slovesnost ali kako veselico. Saj je drugekrati tako tiho in rairno krog tega gradu, kajti tudi mestni Sum in hrup ga ne more doseči tu sredi daljnih ravan in livad. Naenkrat se začujejo koraki in v bližini ograje zarenči pes. Plaho poskočijo jagnjeta in tudi ovce zbež6. A jedna ovisi s svojimi lepimi trakovi in venci v zagraji ter se čimdalje bolj zapleta med trnje. Ljubeznivo priskoči pastarica, da reSi ubogo živalico nesreCnega trnja. Pa njene nežne ročice so še občutljivejše nego ovčje nožice ter nikakor niso spretne za tako delo; nepotrpežljiva stvar pa, ki vedno le sili naprej, zabrede slednjič še dalje med goščo, tako da je pastarica ne more več osloboditi. Že se obupno ozira, odkod bi došla najhitreja pomoS, ko zasliši ljubki, otroški glas v svoji bližini: «Ali kako ste vendar nerodni in hočete biti pastarica! Tako ne smete delati z ovčiko!* Prestrašena, a tudi nekoliko vesela se ozre ter zagleda drobno, blodelično dekletce, ki je kaj borno oblečena ter šteje jedva kacih deset do dvanajst let. Kakor bi trenil, se je vspela črez ograjo in z urno roko rešila nesrečno ovčiko trnjevih objemov, da je zopet veselo skakljala po trati. «Lei, lej, kako hitro in lahno ti }e šlo delo izpod rok» ogovori pastarica revno dekletce. «Odkod si pa prišla tako hipoma? Ali si mar prisla iz kake podzemeljske dupljine ?» «Kaj pa še,» odvrne ta; «zagledala sem lepe ovce in radovedna sem bila, zakaj so neki tako okinčane. Hotela sem je videti bliže in tako prišla tik zagraje, ne da bi me zapazili.» «A tako, sedaj mj je vse jasno; pa povej mi vendar, kako ti je ime, srček mali?» <Meni? Ime mi je Marjetica, majhna kraljica.> «Kaj? Kako? Majhna kraljica? Kako čudno ime! Ali \e to tvoje rodbinsko ime?» «Ne, moje pravo ime je Marjetica Bertrandova. Pa moja pokojna raamica so bili nekoč tolikanj srečni, da so videli v Parizu našo kraljico. Bili so tako očarani o kraljičinem veličanstvu in nje lepoti, da so rae odslej začeli imenovati ,majhno kraljico', kajti rekli so često, da sem neki jaz celo podobna naši kraljici. Kmalu so me po vsej vasi tako imenovali. Meni je to sila ugajalo, kajti zdelo se mi je to ime lepše nego pa je bilo ime očetovo. Sicer so pa oče umrli, ko sera bila komaj jedno leto stara in jaz jih nisem nikoli poznala. Od te dobe imenujem se sama tudi »majhno kraljico.* Pastarica pazno ogleduje Marjetico, ko ji razklada svoje čudno ime. Res, nekaj izrednega je bilo dekletce in vsakdo je moral pritrditi, da je imela obrazek prav takšen kaker kraljica Marija Antoaneta. Lice plemenito in nenavadno lepo, oko kakor morje globoko, obilni mehki lasje pa so ljubko obdajali jasno čelo. A vendar, kolika razlika zopet med obema. Tam visokost in bliščoba kraljevega stanu, tu pa revščina in zapuščenost, polna britkostij in nadloge. Čudna ginjenost se razlije po obrazu pastarice. «Ali pozaaš kraljico?* vpraša zopet Marjetico. «Kako neki?> odgovori ta. «Nikoli Se nisena bila v Parizu. Moja rojstna vas je gotovo 40 ali 45 ur hoda od tega raesta. Pred nekaj tedni sem zapustila prvikrat doraači kraj in od tega časa potujera križem sveta, kamor rae veter ponese. Saj je zame itak vsejedno; kamor pridem, povsod sera tujka med tujci, revna in zapuščena sirota. Tudi v ta kraj sem prišla prav sedaj prvokrat in sera zelo trudna*. Začudena jo posluša pastarica. Revni otrok jo je toli zanimal, da je popolnoma zabila svoje čredice. Sicer pa so bile ovce prav na varnem, saj }e bil travnik krog in krog obdan z ograjo. «Marjetica, ali torej nimaš doma? Ali nimaš nikogar na svetu, ki bi za te skrbel, da hodiS tako brez varstva in brez dela po deželi?» izprašuje jo nadalje polna usmilienja. «Ne, ne poznam več hišice očetove, ne doma, ne družine, nikogar nimam na ysem svetu in tudi nikdo ne mara za me. Dokler so še živeli moja mamica, bila sem srečna, čeprav smo bili revni. Odkar so pa oni pred dvema letoma zatisnili svoje mile oči, godi se mi slabo, žalostno.* In z roko si otere solze, ki ji dero po ličecu. «Mi nismo imeli nikakih sorodnikov, ki bi za rae skrbeli,* nadaljuje «le naS duhovni pastir so se me usmilili, popolnoma preskrbeti me pa niso mogli, ker so satni sila revni. In zraven je bilo v naSi vasi mnogo siromakov in tem vsem so tudi pomagali. Izročili so me v neko premožno hišo, a bogati gospodar mi je dajal raje palico nego kruh, zraven pa se je hlinil gospodu župniku, kako lepo me oskrbuje. Oni so me zato vedno opominjevali, naj bodem pokorna in potrpežljiva, kadarkoli sem jim hotela potožiti svoje trpljenje. Ker nisera več mogla prestati, sklenila sem skrivaje zbežati. Mislila sera sama pri sebi: tujka sem po vsem svetu ravno tako kakor pri tej hiši, in več nego palice in trdih besed mi drugod tudi ne bodo dali in zbežala sem — daleč med tuji svet! Od tedaj potujem od mesta do mesta, iz vasi v vas ter se revno preživljara in prosim dan na dan, naj me sprejmejo; saj bi prav rada delala, pa do zdaj se še nikomur nisem usmilila. Nihče pač ne zaupa tuji beračici.* «Dovolj je,» reče pastarica, potegne bogato vezano mošnjico iz žepa ter poišče iz nje cekin; a nekoliko premišljuje ter refie poluglasno : «Lahko bi še revče imelo sitnosti zavoljo. zlatega denarja,» dene cekin nazaj v denarnico ter izroči deklici nekaj frankov z besedatni: «Idi sedaj v bližnjo vas ter prenoči tam pri dobrih ljudeh. Jutri opoldne pa pridi tja v grad in vpraSaj, kje je grajska pastarica, tedaj se zopet vidive. Z Bogom, dete moje, do jutri!» Ljubko ji z roko odzdravlja in Marjetica ve, da sme oditi; vsa v zadregi zaSepeče nekai besed kot iskreno zahvalo, stopi črez ograjo in odhiti. (Dalje prih.) Smešničar. Lov na medvede. Lovec Cene pripoveduje v veseli družbi: «Pred nekaterimi leti sem bil prvič na lovu, daleč tam v gorah. Dva medveda sta bila tam in sta nadlegovala živino in ljudi na planini. Mene postavijo na ozko stezo ob skalah. Na jedni strani se vzdiguje strma gora, na drugi pa je globok prepad, čez katerega drži lesena brv. Ne stoiim še dolgo tam, kar zaslišim neko mrmranje, in zdajci stoji pred menoj velik medved. Kaj je početi? Ustreliti ne morem, ker mi je padla puška od samega strahu iz rok ter telebila doli v prepad. Ne premišljujem dolgo. Počenem na brv ter se splazim po nji čez prepad. Pa komaj dospem na sredi brvi, zapazim medvedko, ki mi pride naproti. Tako sem bil ujet; pod menoj prepad, pred menoj medvedka, za menoj pa njen kosrnatinec medved. Bili so to strašni trenotki* . . . Lovec nekoliko umolkne, poslušalci pa plašno zijajo vanj, in nekdo ga vpraša: «Kaj pa je bilo potem?» — «Snedla sta me!» reče lovec in odide. Kako se oraedleli oživi. Profesor kandidatu medicine: «Mislimo si, da bi se bil vaš tovariš tako napil, da bi obležal nezavesten na tleh! Kako bi ga najhitreje spravili zopet k zavesti?» Dijak: <Zakričal bi mu v uho, da ga čaka pismonoša z denarlem!>