224«
Zorana: Dvojna poroka.
Dvojna poroka.
Nad zemljo plul je vesne dih,
v grmovju slavec snival tih,
ko na razpotju za vasjo
ji zadnjič segel je v roko
>Ne jokaj dekle ! Jaz ti zvest
ostal bom v hrupu tujih mest, —
dokler na vrnem se na dom,
tr slednji teden pisal bom!«
Ihteč odšla je spet domov
čakaj e željno list njegov,
in res, ko teden je minil,
je pismonoša se glasil.
Za prvim listom dva, trije,
so tolažili ji sreč ;
že krajšal zopet se je dan
in hlad je legel prek poljan.
A zdaj že dolgo lista ni
dekle pa vedno bolj bledi, —
ah, kratek bil je zadnji list,
mu mar je vgasnil plamen čist ?
In željno bledo dekle zre,
ko pismonoša mimo spe ;
sočutno mati gleda njo
pa skrbno maje si glavo:
>Oh, vmiri se mi, otrok moj, i
dobrotni Bog, kaj bo s taboj ? — j
On vreden tvojih ni solza, ;
če je nezvest in brez srca !« i
»»O mati, mati, vse zaman,
zabiti ni moči mi nanj,
tu v prsih peče in skeli
in v glavi čudnp mi šumi!««
Odplul spet lasta vic je roj,
odnesel leto se saboj ;
tam v beli hiši sred vasi
na odru pa mrlič leži. —
Se vedno lep je v svitu sveč
obrazek nekdaj svež, rudeč, —
krog nežnih senec venec bel
ji temne je lase objel.
Krog odra kakor zbor družic
okroža mnogo je cvetic,
k molitvi sklenjene roke
pa mirte šopek ji drže., —
Kraj odra mati se solzi,
kjer ji jedina spava hči,
od sten odmeva tožen jok,
zaman — mrtev je njen otrok.
Po smrti list doSel je bil,
ki v kratkih črkah se glasil:
Da naj ne čaka nanj nikar —
ker z drugo stopa pred oltar !
Kaj mar je to, nezvesti mož.
sedaj dekletu sredi rož? —
Saj priča usten nasmehljaj :
>Jaz tudi sem nevesta zdaj!...«
Zorana.