Št. 33. _______ V Mariboru, vtorek 21. marca._IV. tečaj. 1871.
Vtorek, četrtek in so-        — _ ___       __ __________ ___ mm _ ^_um^_- u^mu _^_m _—    ^m     _^_^        _-_   _^_^ Oznanila:
1 SLOVENSKI NAROD, II
Vredniitro in opravnittvo je na stolnem trgTi (Domplati) hii. it. 179. Rokapiai-ae ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno frankujejo
Vabilo.
Proti koncu prvega četrtletja uljudno prosimo vse one naše p. n. gg. naročnike, ki žele tudi v prihodnje sprejemati „Slov. Narod", a jim naročnina poteče zadnjega tega meseca, naj do t je naroČilo blagovoli ponoviti, da se njim dopoiiljavanje. ne pretrga in da mi vemo določiti, koliko iztisov nam je tiskati. Upamo, da nam občinstvo, ktero nas je do zdaj podpiralo, pomaga storiti Še zadnji korak, kakor bomo od svoje, strani vse storili, da zadostimo opravičenim željam našega občinstva, in da častno rešimo svojo nalogo, kolikor nam je to mogoče po sedanjih naših in našega naroda okoliščinah.
Denar se najceneje in najpriprosteje ter za našo administracijo najugodneje pošilja po poštnih nakaznicah (postantveisung), ki se dobivajo na vsaki c. k. poŠti.
Cena lista je kakor do zdaj v Marib oru brez pošiljanja na dom
so od radosti vriskali o tacem bratovskem soglasji obeh dežele, celo tiBte, kar so jih do zdaj Francozi imeli. „ naj večjih nemških držav". Tako nepremišljenosti Av- Izpolnile so se besede nemško politične pesmi: ndas strija ni Prusom zdaj prvič storila; kajti že 1701. leta ganze Deutschland muss ea sein ! (Treba je združiti vso jo sama sebi  jela  grob kopati, ko je njen gospodar] nemfiko zemljo!)
Leopold I. braniborskemu volilnemu knezu Frideriku*! ■■■^Nogo ali so se te besede res do dobrega že iz-III. dal čast iu ime pruskega kralja. Že tedaj si je'polnile? — Do zadnje črte ie nikakor ne 1 Še je začela na prsih slepotno gojiti strupeno kačo, ktera jo Nemcev 8 milijonov, kteri ne stoje okolo pruskega štirideset let potem s hvaležnosti do krvi ugrizne pod prestola, in te Nemce ima Avstrija pod seboj. Ali Friderikom II. Kakor se je godilo tedaj, tako se je samih teh 8 milijonov svojih rojakov pozabi Prus, kte-godilo zopet zdaj; samo da 1864. leta ni bilo treba remu so bila šlezvig-holatinska in francosko-nemška štirideset let čakati braniborske hvaležnosti, ker se že plemena tako v skrbi ? Kdor to veruje, ta je ali res 1866. leta vname avstrijsko-pruska ter ob enem avstrij- neizmerno kratkega vida, ali se dela samo nalašč, sko-lnškn vojna. Sadovska bitva na Češkem jo Avstrijo kakor bi imel  kurji  slep.   Celo država, ktera  ne bi
za
— kr.
vse   leto   8 gld. „   pol  leta   4 „ „   četrt  „     2 „
Po pošti: za vse   leto 10 gld. „  pol   leta   5 „ „   četrt   „     2 „ "V M a rib oru, 21. marca 1871.
„Slov. Narod."
20
60
kr.
Primerno premišljevanje.
III.
Po nesrečni laški vojni 1859. leta je Avstrija pač razumela,  da jo treba  odpraviti  absolutizem. Težko nerada se je prijela tega dela, kterega se vondar ni bilo nikakor ogniti.   Osnovala so jo torej ustava, — n kakšna ? Sami Nemci so bili za vrhovno gospodo po stavljeni vnem oBtalim avstrijskim narodom.  Veliko ne zadovoljstvo je bilo torej mej Ogri, veliko nezadovoljstvo mej Slaveni.   O^ersko in slavensko   vprašanje so je ostrilo od dne do dne.   A stara Avstrija je gledala še zmirimi po stari navadi čez domačo meje v tujo nemško zemlji).   Na kneSkem zboru 1863. leta  v Frankfurtu si je poskušala vrniti izgubljeno mcRto moj dragimi nem Skimi brati.  Tukaj molčimo o dru/ih n e m š k i h poli tičnih demonstracijah, ktero so se na Dunaji delale ob tej dobi in pozneje; molčimo o zboru  nemških pravo slovcev in o strelskem  praznovanji;  saj teh dni ropot Še nikomur ni izginil iz pameti.   A Pruska  jo vedno zdržema oči imela uprte na svoj Bmoter, kterega si je bila postavila,  to se ve da postavila z avstrijsko po močjo; kajti zaslepljeno Avstrijo perfidno rabiti v svoje kovarne črteže, to jo od nekdaj bilo pruski,  in prusk je ostalo do poslednjega  časa.   Temu braniborskemu načelu se je tudi 1864. leta Avstrija dala pregovorit da je PruBom z, vojsko pomagala osvajati šlezvig-hol stinsko zemljo: torej Avstrija sama je podpirala prusk državo, da je rastla — Avstriji  na  pogubo,  in Nemci
lo dobrega in za v§e veke pehnila izmej Nemcev, v ktere je vedno rinila, in izgubljena je bila tudi beneška dežela, dali so Lahi bili pobiti na morji in na suhem; a Prus je pod svojim vodstvom z d r u-i 1 Nemce, ne sicer še vseh, vendar vsaj žo severno o I o v i c o.
Kaj je Avstrija zdaj storila?   Nesroče za nesrečo jo bilo treba,  predno je stoprv zdaj vendar začela razumevati, da  se njeni narodje z edinim nemškim go-postvom ne dade vladati.   Da bi torej svoje domače mešnjave spravila v red, pokliče tujca, kteri posebnih avstrijskih razmer nikdar ni poznal, pokliče si Beusta
z saške zemlje, ker se umeje samo ob sebi, da se brez ituinua   pri  natt   uu  upravi  uic.   oeusi ju prijui mei,
repko  mahnil ter cesarstvo razklal na dve polovici: na dolitavsko in zalitavsko, mej  kterima je nad globoko brezno postavil zibljivo brv ogerske delegacije. V dolitavskem delu je na steno pritisnenim Slavenom dal Nemce, v zalttavskem delu Ogre za gospode. Rešeno je bilo torej  ogersko vprašanje; rešil  ga je Beust, a pokopal je ob enem  tudi Avstrijo; vendar mu je vriskajo ploskalo vseh 8 milijonov nemških rojakov našega cesarstva.   Beust je bil naglo velik in slaven mož ; a njegova slava jo bila kratkih nog. Avstrijskih neizkon čnih zmesi nikakor Šo ni bilo konec, ter no samo da poveličavani Beust ni  zadušil od dne do dne huje ter huje pretečega slavonskega vprašanja,  nego  izpočel je Avstriji drugo, novo vprašanje, izpočel je — nemiko vprašanje, prod  ktorim njegova hvaljena državna modrost že  deues stoji tako osramočena in tako brei pomoči, kakor znani Goethejev čarodejski učenec pred metlo, ktero si je bil s čaranjem izpremenil v hlapca Da se jo Avstriji  tako neverjetno  hitro porodilo pod Beuslom izpočeto nemško  vprašanje, to je storila poBlddnja prusko-francoska vojna, ktore so Avstrija na nobeno   plat ni  udeležila.   Bismark   jo  najprvo zna stvari   tako  zusukoili, da jo vse neavstrijsko nemštvo pod pruskim  vihovnim   vodstvom  združeno  grmelo na Francoze, in ko jo bilo to dovršeno, potem  ni bilo treba druzega nego zmage pod tem  vodstvom, da vsi nemški nafodjo, kteri so že zdaj z raznimi svojimi knezi vrod poslušali ukaz samo  enega  vladarja, tega potem na vek pripoznajo tudi za svojega občnega gospoda, — za svojega nemškega cesarja. In res je zmaga nemškemu orožju prišla, tako neizmerno sijajna zmaga, kakoršne se nikdar niso  nadejali  sami Nemci. Veliko navdušenje vsega nemškega naroda po tem preizrednem vspehu so Prusi  naglo   porabili, in Viljem se je razglasil  za nemškega  cesarja.   Z  nobeno   besedico ni vprašal  razdruženr,  pred  štirimi  loti  na bojišči tako zelo ponižano  Avstrijo,  kaj  poreče, ako on sedo na prestol, s kterega jn bila ona 1806. leta  ustala, /daj so pod  enim, pruskim   vladarjem zbrano  vse nemške
imela toliko in tacih pripomočkov, kolikor in kakoršne ima zdaj prusku, ni tolike vojske, ni tolike sreče, ko-likoršna jo poslednja leta njo spremljala po raznih bojiščih, ne bi so ustavila pred samim zadnjim, najlažjim korakom, kterega je šo treba, da so preteče ves pot, kar si ga je bila odmerila t In zakaj bi se ustavljala ? S pruskimi novci podkupljene duše odgovarjajo: „z bratoljubja k Avstriji." — Saj res! Ali ni baš s tega bratoljubja Avstriji Pruska vzela šleake pokrajine, Avstrijo sunila iz nemških zemelj, Avstrijo izpodrinila z vBeh prostorov, kjer je sama hotela stati, in zdaj tudi že trdno stoji? Prihodnja pruska vojna z nami je gotova, in sicer v kratkih letih gotova : negotovo ie samo
lvj,    nai    icota    /.naj   bu  uu.4i> »u   ..j",   mn   .... ^
Branibor zine samo po nemških pokrajinah, ali morebiti celo tudi po tistih slavenskih, kar jih je bilo v nemški zvezi.   Uboga  Avstrija je  suknja, o kteri v kratki dobi pade žreb, — bog daj, da bi to ne bil poslednji žreb! Avstrija nima torej zakaj praznovati pruskih zmag; nima zakaj Viljemu čestitati, da je poteptal Francoze;  nima zakaj svojim polkom vračati pruskega kralja in kraljeviča imen, ktera ao jim bila odvzeta po dogodbah  1866. leta; Beust nima zakaj iskati Bismarkove  prijazni:   kajti na Francoskem je tepena tudi Avstrija sama, tepena Beustova politika, ki je v dolgo  vrsto druzib   avstrijskih vprašanj šiloma gnala tudi  nemško vprašanje,  ktero že zdaj glasno Bismarka in Moltka kliče iz ust novin, plačanih s pruskimi novci,  iz ust nemških dijakov in profesorjev, iz ust nebrojnih slepih kričajev, ki vpijejo za drugimi, ne vedoč, kaj  niti zakaj !  A tisti, ki to vpitje vodijo, na tanko vedo, kaj hote.   Oni vedo to, kar mi vemo, ter zelo težavno čakajo hipa, da bi po dunajskem „ringu" ropotali pruski bobni in pele pruske vojaške trombe.
Protivnejšo jo zdaj Avstriji nemško nego slavensko vprašanje. Avstrijski Nemci so bili vajeni zmirom go-spodati drugim narodom, — a zdaj se tudi njim po-zdeva, da to gospedovanje morebiti mine; nikdar niso menili, da bi utegnili biti ločeni od svojih ostalih bratov, ako so kdaj združijo nemška plemena, kar se je zdaj v resnici zgodilo; zatorej se v tesnobi čutijo mej narodi same tujo krvi, razdruženi od nemškega cesarstva, kterega nalog je objeti vse Nemce, in s kterim se nikoli no zedini Avstrija vsa, kolikoršna jo, kar jo tudi njim znano. Zatorej njih glasovi no utihnejo ; avstrijski Nemci od godovanja pruskih zmag no odstopijo; kajti praznujejo jih na skrivnem, ako se jim prepove javnost. Ko so dunajski dijaki te dni profesorja Škodo poslavili b plamenicami, balo se je mesto, da bi se i a/por ne razuel mej slavonsko in mej nemško mladino, ker ta jo iz početka baje namerjala peti pesem o „straži na Renu" ; zato so bili vojaki pripravljeni, da bi raz-por zadušili.   Nemci, to zvedevši, odslove svojo misel,
1812
a po svečanosti se vendar zbero v gosti In i ci pri „zelenih vratih", kjer so napijali avstrijskemu sovraštvu, napijali cesarju, kterega si naj vsak nmli sam; čuti je, da so celo Bisraarku, Moltku in Roonu poslali telegrame. In stara .Presse", ki t tem praznovanji pruske zmage edina poroča samo nekoliko, imenuje te napitnice — navdušene napitnice! Kdcr bi torej hotel v Avstriji tajiti nemško vprašanje, ta naj bi rajši tajil solnce na nebu t
A kako postopa vlada proti temu početju ? Polovično, kakor je sploh avstrijske vlada običaj, kader jo treba resno kreposti. Godovanje se tu prepoveduje, tam dovoljuje, tukaj ustavlja, tamkaj molče prezira I
Neuiftki
naš mase nismo
Učite se vi in vaši vsaj mi vas plaču
uradniki In slovenski župani.
Is Ptuja, 20. marca.  [Izv. dop.] (Kako c. k. okrajni glavar v Ptuju g. Trautvetter razklada člen 19.držnvnih osnovnih  zakonov.)   Dno 4. svečna  t. 1. so polagali občinski zastopniki sv. barbarske župnikovine v Halozah obljubo v roke političnega c. k. poverjenika dra. Rupnika,  kteri je zahteval od vsakega župana in svetovalca, da obeča, namesto prisege,  pokornost cesarju, držati se postav in svoje dolžnosti   zvesto spolnjevati.   Kader je bil red na Kolednika Mihalja, ob činskega svetovalca in kmeta v Paradiži, ta ni segnil mahoma v poverjenikove roke, nego mu  je razumno, značajno in neprestraŠeno v oči pogledal: Gospod! Vi zahtevate od na«, da svoje dolžnosti kot občinski za Btopniki po vesti spolnujemo :  voljni smo temu se pod vreči, toda ni nam mogoče, ker ne razumemo nemških dopisov, s kterimi nas gostite, pošiljajo nam je v sloven Ščini, in hočemo na tenko vršiti, kar nam kanjena ob ljuba nalaga.   Poverjenik dr. Rupnik ni hotel privoliti na kmetov zahtev, nego je je trdil, če ta ne razumo, pa drug, a ako ne ve jezika, naj se ga uči.
Vmat •   Vno,>on     ivnpaH     IlftH     £T»   nO   V 6 (lohrO.
termi jezik je  slovenski,  a nemškega naučili, čeravno so ga na vbo silo v nas phali nemškutarskih  učilnicah.   Na lasu je viselo, ka nisem pred nekoliko leti moral zgubiti 100 gold., ker nisem mogel  po pravem zvedeti, kar jo od mene hotel nemški dopis, tovaruši uradniki slovenski,
jemo, a ne vi nas, vi sto nam za našo novce služebniki.
Dr. Rupnik : Vsaj slovenskih dopisov tudi ne razumete. Kmet: Vsak spis in dopis slovenski, čo že ne ?evBeina na prvi mah , po drugem prečtenji gotovo na drobno vem, kar se hoče v njem povedati; ravno taku lehko pojmim hrvatska pisma, nemškega pač ne, če ga tudi dvajBtikrat čtejem, ker ni naš jezik, kakor za Nemca slovenski ni. Rjpnik : Mi v četirih jezikih dobivamo dopise, pa smo dolžni je reševati.
Vi ste na to učeni in visoko šolani, a mi prosti kmetje, kteri nismo imeli časa ni prilike po visokih učiliščih biz trgati, nam je kruh in vino pridelavati.
Dr. Rupnik: Dajajte svoje sinove učiti za naš stan, da
bodo vam v domačem jeziku uradovali. Kmet: Doma nam jih jc treba, vendar mnogo slovenskih sinov se šola, pa poinod po svetu jo gonijo, ali pa jim ne dajo više  se zdiči ;   sicer vi in vaši pisarniški družniki imajo Bpričovala, ka znajo slovenščino, pokaj se tedaj toliko upirate slovenski  dopisovati.   Vemo, ka vas leže stane po starem   kopitu,   in sicer samo po enem šivati, zato se na vse kriplje protivite temu, a nas na nemščino nagovarjate. Tako poštovani kmet in c. kr. politiški poverjenik. Ne najmenje nismo v strahu, ka  ne bi zmagali uradnikov naščine zmožnih,  samo resnico jim je treba pokazati in odloČiti obrok, in v kratkem bo Be je do jedra naučil vsakternik hoteči pri nas kruh jesti;  na Hrvatskem se tudi niso prvlje učili domačega jezika po učiliščih, vendar v celo kratkem obroku so ga znali go-
Dr.
Kmet
spodje hoteči ondi biti uradniki. Tega jo treba i pri nas , in konec bode vsem nepotrebnim nepriliknm Omenjeni poverjenik je sicer na znanje dal, ka bodo okrajno glavarstvo po mogočnosti zadovoljalo narodnim zahtevom, a nikakor ni obečal, da bi se tudi dopisovalo županstvom v naščini. Ravno v tem pomenu po priliki se je dal odgovor od c. k. okrajnega glavarstva občinam pismeno zahtevajočim od uradov slovenske dopise, ukaze, okrožnico itd., namreč : ka hoče zadovoljiti prošnji, kolikor bo v moči okrajnega glavarstva; vendar na opazko v prošnjem pismu postavljeno: inači bi nemške dopise vračali ali pa na stran polagali, pristavilo se je dobesedno to le : „Po državnom zakonu 21. grudna 1807 art. 19 aliena 2 imajo vsi deželni jeziki enako pravico, in ker je nemški jezik tudi deželni jezik, ima tudi tiste pravico kakor slovenski, za tega delj so tudi nemški dopisi rešiti in na nje odgovor dati." Čo bi vi g. Trautvotter kaj takega zburkvanili v Gradci ali poprek pred možmi čutečimi ponos nemškega jezika, rekši : ka ima nemški jezik tiste pravice kakor slovenski, bogino natirali bi vas daljo od Nemškega, negoli jo napodilo naniestništvo vrednika Zimmcr-manna od Gradca. Samo mesec dni na sladki pokus bi jaz srčuo želel obratno stanje, to je na nemškem Štirskem nemškemu jeziku tiste pravice kakor jo ima slovenski jezik na Slovenskem, namreč v I razredu v Gradcu in po vsem nemškem Štirskem bi se vvedel pa zgledu „S1. nemšk. abecednika", kteri je obsodilo vse umno ukoznanstvo in vzgajalstva, Nemško-sloven-ski abecednik, kažači že na str. 17. slovenščino : der Lummel, cepec, der Trottel, trap; slovensko slovnico po vseh razredih, v četrtem že samo po dve uri nem ščine, drugo vso slovenski , takisto v gimnazijah in realkah, tudi take ravnatelje , kteri no bi mogli govoriti z ne roškimi roditelji svojih učencev, v tehniki, na vse uČilišči vse slovenski, če bi kak dr. nemški prosil za pravniško stolico, da bi v nemščini razkladal zakone dalo ali pripoznalo bi mu se po velikih raz porih 500 gld., dokler bi slovenski naučitclji brali po 2000—2500
eld. in Drek. urado vso slovenske, vojaško poveljevanje slovensko, zborovanje v deželnem zboru slovensko, deželni odbor slovenski, odvetniška komora slovenska, ako bi kak prosilec prinesel spričevalo svojega službovanja v nemščini, reklo bi mu se, komorin jezik jo slovenski, donesite slovensko; uradovanje vseh šolskih svetoval-stev za Nemce slovenski, bi )i so oglasil kak sposoben Nemec za naučiteljsko stolico, zročila bi se trdemu Slovencu; dopisi vseh uradov bi se pošiljali nemškim županom in drugim nemškim tatekom v s'ovenščini itd., a g. Trautveter bi prišel v Grudec na veliki trg z droni. Rupuikom, kteri bi nosil na dolgem drogu veliko tablo in na nji napis: nemški jezik ima tiste pravice kakor slovenski, za klobukom bi mu čepel želod, v roki pa debeli hrastov kol, kterim bi kazal na člen 19. v podobi dveh velikanskih kač, in tolmačd poje ravnopravnost; predno bi dovršil prvo kitico, omotali bi ga ulični pometači metljinjaki, piljarkc in drugo babe brkljami a drugo občinstvo ostrgljačami, in po sreči bi šlo, ako bi odnesla raztrgano živo kožo. Tako stoji s Traut-vetterjevim tolmačenjem člena 19., in ni druga nego li norca se delati z naroda, z državni!) zakonov, nosarjeve bese<le, pravico, reda in z razsodbe zdravega razuma. Vsak nekoliko pameten človek ve, ka z besedami : vsi deželni jeziki imajo enako pravico, razumeva so, ka v deželi, kder jo več nego li eden deželni jezik, ima vsak narod y svojem jeziku so omikovati, razvijati, narodnost gojiti, tedaj vse učilnice od najniže selske do najviše vseučiliščno, vse urade, razne zastope vrediti si na podlogi narodnega jezika, vso dopise dobivati v materinščini, ne pa v tujem nerazumljivem golču. Vso drugo tolmačenje se more trobiti budalakom in trapom, nikar razumnim bitjem. Visoko c. k. popečiteljstvo, če se kani resno in dejanski držati svojega prvotnega črtoža, pozivamo na obsodbo in kazen toliko spačenih uradnih trm in nepravilnosti, pozivamo in opominjamo je, naj ne daja več naroda poštenega in debelo obdačenega bre/sramno kvariti od krivoprisežnih zlatožilnikov. Enkrat še ponavljamo, ka če nam hndolo pošiljali na Slovenskem nemške dopise, vrnemo* vam je nerešem ali   pa  v  zapečak   položimo.   Kteri   ulrglavec bi sn
drznil zahtevati od prostega naroda, od nešolanega kmeta, da je zmožen dveh jezikov, dokler ura d-niki mastno plačani in dognavši viša učilišča navadno samo enega znajo, tedaj da bi kmet več jezikov vedel nego li škricar uradnik, služobnik šolan, in plačan od naroda. Kdor hočo na Slovenskem od naroda živeti, mora jegov jezik znati; tem se strežo drugim narodom, isto zahtevamo i mi brezobzirno iu nepopustljivo od vsakega c k. služabnika; kdor pa po s tem ne sklada, siečno potuj med svojce!
I) o \\ i s i.
— TQfT.— Iz Ljubljane, 17. marca. [Izv. dop.] Kodar jo uemčurjom dolg čas, si vedo hitro pomagati, napravijo sejo in vsak prevzame več ali manj šegavo nalogo. Tuko so je Dežnian rotil pri zadnji seji konst. društva proti sankciji v deželnem zboru kranjskom sklo-nene šolske postave, ktera nemčurjom žo sedaj preseda, ko je in ni. Tudi prof. Pergcr, ki so je kljubu vsem prisegam in zarotam zopet z Dežmanom sprijaznili jo govoril nekoliko stavkov brez posebno pomembo in bre.'. vspeliR. A zvonec je nosil ta dan in zaslužil bi lovorov venec — ko bi že no imel barovko — gospod profesor (?) Pirker. Predlagal fe namroč, da so sklop konst. društva, ka protestuje proti enakopravnosti slovenskega jezika, objavi ravnateljstvu hranilnice. To so pravi v dobri slovenščini : Vi hranilnično ravnateljstvo sto sklenili staviti realko, no zidajto jo, čo so ta postava potrdi, ampak lo tedaj čo se bo v realki izključ-11 i v o nemški učilo. Ali ni to nroganca v najlepšem cvetu? Vrh tega je pa predlog sani 6b sebi aboten, kajti hranilnica so pO pravilih ne smo vtikati v politiko, tedaj je menda tudi sklep nekterih uradnikov in profesorjev no bo spravil iz tira. In take predloge stavi gosp. Pirker, človek, ki jo dene* Sloveuec, jutri nemčur, kakor ravno veter piha, ki niti izpita kot pr< f< sor ni naredil, ki živi od slovensko dežele in so ne sramiijo nji škodljive predlogo staviti? In zakaj vse to? Edino zbog tega, ker bi na ravnopravni realki ne imel Pirker voi': posla in bi no mogel več tako strašno nepraktično, dolgočasno in brezvspeŠno razlagati po starih zapiskih — nemško slovnico. Tega se jo žo tako privadil — saj drii/.ili predmetov razen računstva tudi no ume — da bi bilo po njem, kajti navada jš železna srajca. Nevolja po mestu o Pirkerjevem predlogu jo splošna, kajti iz tega predloga so vidi, kaj nemčurska zagriznenost na-Bierja, ktera bi nikogar no žalila tako, čo bi je no bila izrekla slcro najbolj puhla glava med noničurji. ■— Ljubljanska hranilnica slovi do sedaj kot zavod, pri kterem imajo vsi uradniki jetiko ali sušico. Po prislo-vici „Similis sitnili gaudet", so bo bolehavi kontingent pomnoži) za eno osebo. Razpisana služba kancelista so bo namreč neki oddala nadčastniku Kodal-u, kterega so zarad bolezni od vojakov odpustili, in kteri no zua slovenski. Pa kaj bi so človek trpinčil. Spričevalo i/, slovenščino mu bo iz zgolj usmiljenja dal „fotor" Kon-šok, spričevalo 'zdravja so tudi dobi, in tako gro daljo. Kaj pa de, ako umrje v onem ali dveh letih in bo treba izplačevati penzijo — Baj ima hranilnica denarja dovolj 1
Ie Savinske doline, 14. marca. [Izv. dop.] Novo šolske postavo žo začenjajo sad roditi. Z neko nevoljo smo brali v „Slov. Narodu" preveliko hvalisanje tih postav, ter si mislili, da ravno one bodo našo šolo šo bolj poneniškiitarilc. "Česar smo so bali, spolnuio so žalibog lo prenaglo. V dokaz lo on izgled, Kdor jo imel priložnost so kako slovesnosti v čitalnici na Vranj-skem udeležiti, so jo lehko prepričal, s kako iskrenimi govori zna g. učitelj Budna svoje poslušalce za domoljubje vnemnti, kako vrlo so za pravico slovenskega jezika ponašati. —
Pn od kar jo on postal odgovoren šolski vodja, in jo na ustavo prisegel, postala jo tudi šola na Vranj-skem nemškutaraka, da jih menda malo takih; — saj tako nam pričajo otroci, ki obiskujejo Vranjsko šolo. Da ne omenim drugega, naznanim za dones samo to, da bo morajo otroci kemijo nemški učiti, nomški moliti, da morajo  učitelja pri  prihodu v šolo in pri od-
hodu v prav gladki nemščini pozdravljati: „klo.pt se. Jes Kristus". To no potrebuje komentara.*)
Iz Dolenje Vasi. 17. marca. A. K . . . č. [Izv. dop.] V suboto 11. t. m. '/„llih po noči na3 je zbudil iz spanja strašni plat zvor.a. V sredi vasi, med slamo kritimi hišami, jo jelo goreti. Prodno je zdatna pomoč prišla, so žo bila tri poslopja v ognji, in ljudje so s silo sebe pa živino rešili,  drugega skoraj nič.
Ogenj se je kljuhu pridnemu gašenju jako hitro razširjal, tem bolj, ker je jug precej vlekel, in eno četrt na 12 jo bilo 23 poslopij vpcpeljenib. Pogorelci so bili večji del zavarovani, toda lo za male zneske. Revščina jo velika, posebno onih, ki niso mogli ničesa oteti. Naj ee jih blagi ljudje z milodari v žitu, denarjdi ali obleko usmilijo.
Ogenj se jo pričel po nemarnosti, kar so največkrat zgodi. Vse graje vredno navado imajo tttkaj ljudje, da v lončenih posodah ogenj v izbe, celo v štalo po zimi nosijo! Ali uči lončarja, pripoveduj in kaži mu škodo in nevarnost takega ravnanja, nič no boš pr: . njom opravil, on ostane pri svoji stari navadi in trmi, i n jo kakor se rad pohvali »kuralten*. V dvajsetih letih je tuknj ž«* trikrat pogorelo
Pri gašenji so so posebno čanje, kterih je bilo obilo število glatna na pomoč,
kteiim so
vrlo obnnšnli Itibni-priftlo z dvema briz-imamo  zahvaliti, da
kteri
ogenj ni celo slava jiml
Iz Dunaja
Velik hrup so po K a t k o v n piše, naj so kušali roko mirna poda slavenskima mogo
in
vasi, ki čez sto hiš šteje, pokončal. Tedaj
Bede, svojo se ti
19.  marca.   — m. —.   [Izv,   dop.J lunajskih  listih  zbudile   besedo g. V svojih   „Moskovkih Vcdoniostih Avstrija nič no boji Rusov, da bi kdaj iz stegniti po njenih Slavenih, kterim naj torej slavensko vlado, in pokoj bodo mej obema sosednjima državama.   Nemški časopisi ne nikakor verovati, da bi odkritosrčne bile to bo-ker poudarjajo, da  ruska  politika  ima i/vestno
trdne smotre, samo da smotri svetu odkrili. Mnogo  je  dalje citati dolitavskih in zalitavskih, na
morebiti ni le ča4), da bi
Novine trdijo, da se shajajo a uradni listi oporekajo, da jo
o političnih shodih raznih Dunaj i zbranih Rlavenov. v nWnndloviu gostilnici; vse to gola izmišljotin« ; tudi slovenski poslanci nelito o tocih zborih nič vedeti, kakor čujemo. A vso kaže, da nekoliko resnico bi v tem vendar utegnilo biti, nego koliko je je, to se skoraj odkrije.
Stara „ Prt ase" od dneva do dneva napreduje v rabi dozdnujegn slavonskega orožja. V današnjem listu že govori o pritiskanji n a s t e n o avstrijskih Nemcev! Ricum teneatis! To novine tako strašno pišo o zdanjih državnih razmerah, da je podoba, kakor bi nemško v p r a š a n j o proti Av striji hotelo v boj poslati, kar bode najhitreje ter naj strast noje mogoče.
Časopisa KTagespreS80a jo lo dni vprašal eden njegovih čitateljov, ali je vredništvo kaj zvedelo, da jo po Š k o d o v i  svečanosti bilo v gostilnici pri „zelenih
vratih" na godovaoje pruske zmago zbranih tlo 300
nemških »lijakov, kteri so napijali sovraštvu proti Avstriji in tudi našemu cesarju ter njihovi Beuijorji sklenili telegrame poslati B i s m a r k u , M o 11 k u in It o o n u V — Vrednistvo odgovarja, da toga nič ne ve. Ta svečanost so je gotovo godila, to sem slišal i/ Uit sumih nemških dijakov in tudi poroča
nekoliko o njej stara „Pivss;,u, nikdo oglasil, rekoč, tla je laž, „Tagaspresse*, in čo ni laž — gebung vu
tor do zdaj so nI Se
kar p Si i a „ 1'resse" in ali   tO ni „landospivis-
INililinii
razgled.
V notranji politiki zadnji dnovi niso ničesa novega rodili. Državni zbor so je na dolgo in široko razgovor jal o neki železnici na Gališkem. Eden poslan« cev je bil zopet postrašil z Rusijo, in Bvetoval, naj se nova železnica na Gališkem dovoli, ker tudi Rusija vedno železnico gradi. Postava o tej železnici je bila tako *) Mi hi vaaknko želeli ruti tudi tlrugo plat zvonu. Vredn
površno zmašena, da niti g. poročevalec ni vedel, pri čom je, in da so jo morali še enkrat nazaj poslati v odbor, tla jo še enkrat prepili in pregleda. Ministarstvo še ni pokazalo nobene barvo, naprej igra pod neko čudno odejo — česar so so konečno žo vse stranke naveličale. Ustavovi rneži trdo. da jo bodo vlada v kratkem krenila v ustavoverni tabor, kamor jej voščimo srečno pot. Morebiti se Hohenvvart skažo pri odgovoru na Herbstovo interpelacijo, kdaj hoče vlada s svojimi predlogi na dan. 0 ministerskem odgovoru se zdaj samo šo ugibljo; večidel j mislijo, da bo Hohenwart nekoliko govoril, pa nič povedal. V „stari Presse" se nekdo širokusti, ga bodo ustavovorneži sami začeli predlagati državopravne osnove postav, in v prvi vrsti postavo o direktnih volitvah.
Da so  na Dunaji stopili m kteri slavenski voditelji v  ožje dogovore,   ne da se tajiti.   Razen državnih poslancev se jo tam mudil Stratomirovič, ki se jo   pa   žo  domu  vrnil,   dr. Rački, ki jo tudi odpotoval v Zagreb, dr. Makancc iz Si<-ka.   0  prvih so domneva, da so zopet vrneta nazaj, ko so dogovorita s svojimi rojaki. V sredo pride baje celo vladika Strossmavr našo okuženo glavno mesto  in tudi din. Rigerja pričakujejo iz Prage nitzaj. Kakor bo ti dogovori važni, potrebni in hvalovredni, vendar  nimajo  pomena slavonskega kongresa, zlasti ne, ako se obistini, kar „Vaterl." pripoveduje, da so bode namreč sklical avstrijsko - federalističen kongres, kterega bo  bodo seveda udeleževali tudi federalistični Nemci.   Da slavenski voditelji svojih dogovorov zdaj šo ne morejo obešati na veliki  zvon, je čisto naravno, a ravno to dajo dunajskim novinam po vod, da t najčrnojšim črnilom na steno malajo hudiča, kako se bo Avstrijo  zdaj  poslanenila. Tako  daleč pa menda vendar že nismo!
O novem ministarstvu piše „Primorce" mod drugimi:   „čo misli  tudi   llohenvvart tako  med stran kami se zibati, in vsucega celega dela so vstraš.ti, am pak  vso  lo   polovičarsko storiti,  da bi so   no zameril nobenej stranki, in ako bo naprej jozdaril tisto medlo brez/.obno kljusc, ki so mu pravi „ustava",  potem mu sanaorema prerokovati,   da tudi  on no bo nič opravil i boljo  bi bilo za  njega, da bi bil doma ostal, nego da je prišel  blamirat se na ministerski stol, sebi na sramoto, državi pa na škodo. Ako je res avstrijski minister,  naj se opira na tiste narode in elemente, kteri so še pri  volji,  žrtvovati nekaj za obranjenjo države in naj te ojači in okrepi,  tisto stranko  naj  pa brez usmiljenja prezro in zatre, ki na noben način uočo niC vedeti o Avstriji, in ki jo skrivno iu očitno spodkupuje Kje pa je tisti narod, ki jo pripravljen,  žrtvovati vse svoje moči za Avstrijo,  ako se mu pravica skažo ? To smo mi SUveui, izmed Nemcev pa posebno Tirolci; so že večkrat Avstrijo rešili iz zadreg in dejansko po kazali, da zamorejo kaj storiti, če hočejo; no pa oni ki so samo širokoustijo,   kedar pa nevarnost prido, pa nikjer ni, čo niso v nasprotnem taboru.   Naj se aj nam Sb»vencem, Čehom, Poljakom, Rusinom in rolctin da, kar zahtevamo,  in mi smo dosti močili, no samo našo Truse v strahu in pokorščini proti državi obdržimo, ampak tudi  zunajno sovražnike odbijemo in ukrotimo.   Oo so bodo pa našo želje vedno lo prezirale i  zatirale, bomo pa tudi   mi  potrpežljivost zgubili, n zgoditi se zna, da nas botleto šo kedaj iskali in naše pravico za nami nosili, pa nas no boste več našli, ket bodo naši Jelačiči vse  kaj diu/.ega početi vedeli, nego ogrsko ali dunajsko puntarjo strahovati.   Tedaj premislite in storite, dokler jo šo čas, da se ne boste kosali, kedar bo že, prepozno,   čo pa mislite,  da je Avstrija bolj varna na ramah nemških ustapovoreov, prosit!0
V Pesti pa tudi v odboru državnega zbora se dogovarjajo o tem, da bi so vojaška krajina spremenila v civilno vladano deželo iu pripadla Ogerski državi. V dunajskem odboru so se nektori Nemci in I med temi celo Ilerbst oglasili, da bi se ta sprememba, smela le tako goditi, da bi se kranjski deželi no kratila pravica, ki jo ima do dveh krajinskih okrajev. S to spremembo je menda v zvezi tudi potovanje hrvatskih maguatov v Pešto.
V Pariz u so gode žalostno nerodnosti. Nacijo-nal gardisti,  kterim se studi  vrniti bo k rednomu dalu
so se zapeljani od nekterih vedno  nezadovoljnih rogo-viležev polastili  nekterih  mestnih oddelkov, so se polastili državnih topov in je obrnili proti mestu, proti kteremu so z druge strani obrneni še pruski topi. Ne-zadovoljneži  tirjajo  nove  volitve, razpuščenje sedanje narodno  skupščine,  konstituanto v Parizu,  kamor naj se vlada vrne, in za nacijonalno gardo toliko časa redno plačo, dokler se gardisti ne lote poštenega dela. Že je prišlo do krvavih tepežev, ki so tem nevarneji, ker redni  vojaki podpirajo upornike.   Thiers je izdal svarilen oklic, v kterem  vabi, naj Parižani nikar ne one-ča8tujejo republike in ne delajo  škodo sami sebi in toliko oškodovani državi.  Thiers žuga b silo, ako bi so ljudjo ne hoteli z lepo pomiriti in redu pokorni postati. To so vsakako jako žalostni  dogodjaji in Thiers bode k svojim Btarim težavam dobil bržkone Še novo, da bo moral streljati na svoje lastne rojake. Zadnji telegrami poročajo, da so uporniki povsod odbili   vladne čete, k so skušalo polastiti se Montmartro, kjer so se uporniki posebno zastavili.
Italijo sta finančni in vojni minister prav nemilo dimila v njenem veselji zarad pridobljenega Rima. Finančni minister je denarno  stanje prav slabo razsvotlil
10 tirja, da se vsi davki povekšaje za 10 odstotkov in la so poleg tega Šo izda 150 milijonov novega papirnatega denaija. Vojni minister pak hoče redno armado povekšati na 300.000 mož, kteri bi naj še na Btrani stalo 250.000 glav provincijalne milice.
V Monakovera sta so pruski in italijanski poslanec tako sprla, da je italijanski poslanec pruskemu vrata poka-al. Eni si obetajo iz toga večih sple-tek. Zakaj sta so prav za prav Bprln, ni znano. „Siidd> Post* pravi, da so razlogi mejusobnoga sovraštva tako „delikatni", da za zdaj ni ka bi se razglašali. Še tega bo na zadnjo manjkalo, da bi so narodi morali pisano gledati zarad znanih poslanskih „delikatov".
Napoleon je zapustil Wilhelmshohe in je svojo peto obrnil proti Londonu.
Kazite stvari.
ti
jih
to-
Ti-da
* (Tabor.) Narodnjaki Liburnije hote taboro-vati dne 21. maja t. 1. v Kast vi. Sestavili so sledeči progi am: 1. Protest proti združenju Istre i Goričke sa Trstom v jednu političku zvezu. 2. O združenju Jugo-•lavjanah. 3. Uvedenjo narodnog jezika u učiono i urade. 4. Razvitak pomorstva u krajevih našega Primorja u obče, a Liburnije posebe. 5. Slobodna luka kao što jo po celoj Istroj neka bude i u inih krajevih Istre.— Centralni odbor, ki upa, da mu vlada program potrdi, je sestavljen iz sledečih rodoljubov : Franjo Steidle, predsednik, Anton Rubeša, Ernost Jelušić, Franj-» Sever, Franjo Maroti, Franjo Kraljić, Jakov Velikonja.
* (.Konservativno d r u u t v o") v Mariboru je imelo preteklo nedeljo svoj glavni zbor, kterega se jn udeležilo prav obilo društvonikov. Na dnevnom redu j« stal razgovor o šolski postavi, glođe ktero so se sklenile nektere pvav krepke rosolucijo posebno z ozirom na slovensko ravnopravnost. Resulicij samih nimamo pri rokah Kolikor do zdaj vemo, jo g. prof. Pajk v izvrstnem, jako popularnem govoru razlagal neugodnosti novih šolskih postav z narodnega stališča, g. dr. Ulaga iz cerkvenega. Eden poslušaleov nam je glede dr. Ulago-vih govorov pravil, tla jo imel g. dr. v nedeljo prav srečen dan. Prof. Šuman je podal temeljit političen svetozor in grof Brandis jo poročal v osodi avstrijske deputacije v Rim.   Govorilo in sklepalo so je v sloveu-
uemškem jeziku. (G. li n a n č ni svetovalec Jordan) je ostal mož beseda. Pri okrajni sodniji v Mariboru toži g. Tomšiča in g. Zeleznikarja zarad — no vemo kterega hudo-delstva. Pred tiskovno soduijo v Colji so snujete proti cg. Tomšiču dve tiskovni pravdi— ena zarad zločina kaljenega javnega miru, druga zarad žaljeno časti — obo g. Jordanu na čast in v pojašnjenje slavnega člena XIX. Ko bi bila obtoženca — Nemca Noavstrijca, bi morebiti poslanec Seidel vlado interpeliral — no tako pa stvari lezejo, kakor same hote in naši — c. k. nemšku-t-u ji.
skem in
* (Uradniška spo vodnic a.) Ker je Jožek tako lepo o konjiških uradnikih povedal, naj še Andrej-ček nadaljuje o vranskih uradnih osebnostih. C. k. o-krajna sodnija na Vranskem: G. Miha Žlebir, c. k. okr sodnik se jo pisal o svojem času: Schlevier, dobra duša, star možek, rojen Kranjec, slovenskega uradovanja celo nezmožen. — G. Jožef Rizzi, c. k. okr. sodnije pristav, kakor žo ime kaže, ni Slovenec. Slovenščino lomi, kader jo je treba zasramovati; pravilno ne zna govoriti, pisati čisto nič. — O. Jaka Schmitz, c. k. zemlj. knjigovodja, in dninar, v besedi precej, v pisavi slovenščine čisto nezmožan. — G. Jožef Schaur, c. k-kancelist, govori slovenščino precej dobro, pisati ne zna. — C. k. davkarija : G. Eduard Schauer, c. k. dav-kar, jo že znana osoba; slovenščino zna samo za svoje posle; pisati ne zna ne črko. — G. J. Kozel, c. k. kontrolor, in g. Juri Jesenko, asistent, govorita slovenščino pravilno ; ako pa jo znata pisati, še ni davke plačajo-čomu ljudstvu znano. — Pozabiti ne smemo tudi c. k. sodnijskega biriča, njegovo ime sem pozabil, on ne zna nobenega jezika. Rojen Moravec jo svoj domači jezik pozabit in zdaj roartra neko „zmešancoa v pruikem akcentu. Za taki posel tako Slovenec ni sposoben!? — G. Franc Mbrtl, c. k. bilježnik na Vranskem, slovensko govori, pisati pa gladko ne zna. On pravi, ka bo slovenski še le takrat uradovati začel, ko bo duhovščina božjo 9lužbo slovenski opravljala. Menda bomo na obo dvoje še dolgo čakali. — če še pristavimo, da vranski magistrat neki čisto nemški uradujo, je na Vranskem zbran svet c. k.  nemškutarije. —
* (Veljavnost Schonwetterovih uka-z o v.) Iz Celja se nara piše: Da jo gosp. Schonwetter, c. k. okrajni glavar v Celji, vejo Čest. bralci „S1. N.a ; znano jim je tudi, da je v svojem uradovanji velika ničla pred številko. Koliko veljave njegovi ukazi imajo, kako se njegova povelja spolnujejo, naj pojasni Bledeči izgled. Na Vranjskem se je ustanovila neka nova šola. Da mora pri tej ustanovitvi nekaj gnjiloga, nepostav-nega biti, kaže že to, ker otroci v novo ustanovljeni šoli no dobivajo podučevanja v krščanskem nauku. Se ve, da mi tega vedeti ne moremo, kaj je pri ustanovitvi te šole postavnega ali pravilnega, in kaj ne; pa to vemo, da se je g. Schbnwetteru spoljubilo, imenovano šolo prepovedati. Pa kaj mislite kaj je storil Vranski šolski svet ali odgovorni učitelj s Schonwetterjevo prepovedjo ? Storil je to, kar z Jordanovimi ukazi SI. N. . . . ne, ne, sem se skoraj zagovoril . . . storil je to, kakor je g. Sch6nwetter s §, 19 državljanskih osnovnih postav ravnati navajen; zakaj šolarji na Vranjskem ho-
dijo v novo šolo po prepovedi ravno tako, kakor poprej. A bove majore diacit arare miuor.
* (Pri novi organizaciji) finančnih direkcij je imenoval finančni minister za finančna svetovalca v Ljubljani: finančnega svetovalca Dragotina Khern-a in zdaj pri sileški finančni direkciji služečega ogerskega finančnega svetovalca Alojzija Jama.
* (I z p r o d sodnije.) Slaboglasoi potepin Va-lontin Janžič, ki je leta 1869 župnika v Planini na Štirskem roparsko napadel in poleg tega šo drugod mnogo pokradel, jo bil 23. novembra 1870 pri okrožni sodniji v Celji ne zarad ropstva, ampak samo zarad tatvino na 10 mesečno ječo obsojen. Viša sodnija v Gradcu ga je pa tudi roparstva krivega spoznala in obsodila na 10 letno težko ječo. Najviša sodnija na Dunaji jo potrdila razsodbo II. instance.
* (K novim šolskim razmeram.) Iz Go-renjega grada se nam piše, da učitelji gorenjegrajskega okraja še do 16. t. m. niso bili dobili svojo plačo za mesec februar in marc.
Glasovi izmed občinstva.
(Za zadržaj  in obliko tega predela ue prejemamo nobene odgovornosti.)
G. „Tagespoštnemu" dopisniku i/. Sevnice : Kar Vi v Tagespošti dne 16. t. m., štev. 73 o prvi tukajšnji obč. seji naznanjate, je nesramna laž. O tem, kar Vi poročate, ni bilo nobenega posvetovanja, tedaj tudi nobene določbe. Res čudna je Vaša domišljija! Ali se Vam je 'norda sanjalo? — Če Vas jo napeljal hudobni namen, da bi s takimi poročili sevniške narodnjake jezili in jim čast jemali. Vam moramo opominjati, da tako le na samega sebe bij u je te; če je pa Vaša dušna revnost tega kriva, Vas moramo le obžalovati ter Vam svetujemo, da s takimi nepremišljenimi napadki v temi ostanete.
Če imate kaj časti, bi jo morali na to javno očitanje braniti, mi svojo branimo s tem, da Vas očitno imenujemo lažnjivca. Toliko pa naj Vam bode reeono, da je sedanji občinski zastop v Sevnici popolnoma naroden in da ga v njegovem napredku nikakor ne bodo motile nemčurske pletke. Vemo, da Vas, nemčurje, jezi da ste propali, da ni no eden iz vas izvoljen v občinski odbor, pa to vam more biti dokaz dovolj, da vas v Sevnici ni več treba, da jo vaše vladanje nehalo za vselej. V Sevnici, dne 19. sušca 1871.
Občinski zastop.
Služba orglarja in cerkovnika
v Kamnici pri Mariboru se bo začasno podelila. Proš-niki naj svojo prošnjo vložijo do 1. maja pri podpisanem farnem predstojniŠtvu
Farno predstojništvo v Kamnici pri Mariboru.
19. marca 1871. (Pošta Maribor). (1)
Služba
občinskega pisarja, združena s službo organista v litijskem  trgu na Kranjskem je razpisana. Kdor bi prosil za to službo, mora slovenskega jezika umen, ter izurjen  biti v občinskih zadevah; zraven pisarijo bode mu naloga, ob nedeljah in praznikih orglati pri božji službi v litijskoj poddružnici.  Plača je 200 gld. na leto; poleg tega mu je bera prosta. Pro-sitelji  naj se osebno ali pismeno oglasijo pri županu litijskem do 15. malega travna. V Litiji 10. sušca 1871. (3) Aloizij Koblar župan.
Decimalne in centimalne
(mostne)
tehtnice
so u urejuj o in prodajajo po najniži ceni v tovarni
Pranoeta Pibrovo-a (9) v Kropi na Gorenjske m.
L. Zelzer v
pred mostom št.       ima v svoji štacunl zalogo umetniških izdelkov od
C. Giani-a iz Dunaja,
kteri so bili pri vseh dosedanjih razstavah tako tudi leta 1870 v Rimu,  Kassel-nu in Gradcu odlikovani s prvini darilom za umetno tkane in vezene (štikanej izdelke.
--"^o    ' C03=
V svoji zalogi ima /mirom obilo mnogovrstnih mafinih oblek,
kakor: kazule, pluvijale, dalmatske, velume, 01 borna plnjščc, antipodiume, burse, baldahine, stole, podkladke (polštre) za altarje, mrtvaške prto, kakor tudi
raznovrstno zalogo brokatov in blaga za cerkveno obleko, izdelano v čistem in nečistem zlatu in v svili.
Zaloga damasta za zastave (bandera) vsako širjavo in različne baze, vrh tega platneno cerkveno perilo s pravimi platnenimi, ali pa tudi s pa-volnatimi mrežami, ki so dajo prati.
VeleČestiti duhovščini se priporoča
Na daljo pasico (porto), premi (franže), krepiti, cofo in mreže iz čistega in nečistega zlata ali tudi iz svile.
Kriiev pot, rasne velikosti, izdelun po gosp. Fiihrich-u prav umetno na platno z oljnatimi barvami.
Poleg tega so tukaj dobe corkvone posodo, orodje in obilo priprave, ki se prišteva cerkvenim rečem.
V«i omenjeni predmeti so prodajajo po fa briški ceni.
Prejemajo se tudi štikarije za montiranje in se prav pazljivo izvršujejo.
z najodličnejem spoštovanjem
(9)
L. Zelzer.
Icdatelj in odgovorni vr«dnik Martin JelovAck.
Lastniki: Dr. Jo** VnAnl^k Jn «lru«rl.
Tinkar llilunrri JanuehltE.
26