Jezikove op6mnje.' Oj siromak, v srce se smiliš slovenski mi jezik, Kaj počnejo s teboj naši pisatelji vprek! Na Prokrustovo te razpenjajo posteljo kruto, Da ti udje, kosti pokajo, stokajo: jojl _ unajske elegije, III. I. Ta in oni se bode morebiti še spominjal tistih nPogovorov" iz »Zvona" (1879. 1.), v katerih je g. Stritar tako živo in resnično naslikal naše jezikove zmešnjave, ter konečno krepko poudarjal potrebo enotnega knjižnega jezika. A kak uspeh so imeli njegovi opomini in nasveti? Od tistega časa pa do danes preteklo je nad štiri dolgih let, a dozdaj niso se naše jezikove razmere niti za las zboljšale. Vse je ostalo pri starem; kar se je vender v tem dolgem času izpremenilo na našem jeziku, obrnilo se je prej na slabše, nego na boljše. ,,Kolikor glav, toliko pisav!" Vsak slovensk časopis ima svoje jezikove posebnosti, po katerih se njegova pisava razločuje od one v drugih listih; kar je v enem pravilno, to je v drugem naopačno. Da, še več. Niti dva pisatelja ne pišeta povsem enega in istega jezika, in celo eden in isti pisatelj si je večkrat v pisavi nedosleden. Ni, nij, nej, ne; Preširen, Prešeren; že, uže, vže; brati, čitati (oboje za eden in isti pojem) i. t. d. Kje naj iščemo vzrokov tej prikazni? Odgovor: Slovenci nimamo niti enotne slovnice, niti enotne terminologije. Od kod je zopet to? To prihaja od tod, ker so naši učeni jezikoslovci mej seboj nesložni. Vsak uči in razlaga jezik po svoje. Iz te njib nesloge pa se izcimljajo tiste škodljive stranke in strančice, katerih imamo še zdaj — več ko zadosti! Mnogo pa je tem razmeram krivo tudi to, ker sme pri nas vsak biti jezikoslovec; preveč sarnovoljno sine vsak z našim jezikom delati ter na njem prenarejati, kar in kolikor se mu ljubi! Kako naj se nepristransk Slovenec v teh zmešnjavah spozna? Za kom naj potegne? Za katero slovnico in pisavo naj se odloči?! Sicer najbolje bode, ako g. Stritar-jev spis, vsaj v glavnih potezah, tukaj vnovič priobčira. sNaš jezik ni imel roiru in pokoja. Jezikoslovci — ia pri nas je vsak tretji človek jrzikoslovec — spravili so se nadenj; obdelovali so ga na vse kriplje in ugnetali kakor Opomnja. Ker je pri Slovencih vsak tretji človok jezikoslovec, naj bode pa še naš gospod dopisnik! Kakor on, tako tudi mi po teh ,,Jezikovih opomnjah" nočemo vzbuditi nobenega prepiraveč očf pa več vidi. Marsikatera je bila v ,,Tov." že do dobra razložena. Nekatera se nikakor ne more potrditi; pri nekaterih pak razlika ni še naopaka. V živem jeziku železne doslednosti ni iskati. Ne more se reči, da ima vsak pisatelj, vsak časnik svojo slovnico. Ako dopisnik meni, da iniajo vsi Nemci edino pisavo, se moti; še profesorjem dela nemška pisava preglavico, nikar že učencem ali začetnikom. V pisanji treba se je časih ozirati na ljudstvo, časih na učene in omikane, časih na bližnje sosede ali na slovansko vzajemnost. Katcri mnogo pisarijo slovenski, so natančnejši v bistvenih stvareh, bolj prijenljivi pa v nebistvenih itd. itd. Uredništvo. 1* teslo, tako, da je imel skoraj vsako leto drugo lice (ali je mar zdaj kaj boljče?); dobili snio tisti baš, stoprv in nego; nij, nej in ne; živenije, živalij, hiža i. t. d., i. t. d. Kakor krtje glist iskali so starih besed in oblik, in kar je kateri našel v svojej modrosti in učenosti, hitro na prodaj! In pisatelji — kedo bo prej 1 — vsi za njim. To je bil razvoj, to je bilo napredovanje! — kar je bilo lani še sveta resnica, to se je letos zametalo. Uboga slovenščina bila je predmet, na katerem je vsak poskušaval in izkazoval svojo učenost; ž njo se je vse sraelo, kakor s podganami in privajenimi zajčki, katere imajo učenjaki za grde -vivisekcije" . . . Drugi narodi so imeli svoje nove ideje, iznajdbe; mi svoje vedno nove oblike in besede. In kaj je vsemu temu nasledek? Da dandanes nimamo slovenskega jezika, enotnega slovenskega jezika. Dva časnika, dva pisatelja ne pišeta enako. Kaj pravim? Isti pisatelj piše danes tako, juti*i tako . . . Kako nioremo po pameti zahtevati, da naj se vsak človek vedno in vedno jezika uči? Komaj se je privadil te in te novoskovane besede, te nove oblike, že jo je izpodrinila drugal Še človek, ki se je nekoliko učil, mora tu pa tam ugibati, ko bere slovenske liste in knjige, kaj pomeni ta in ona beseda, kaj hoče s to čudno zavijačo reči učeni ali na pol učeni pisatelj. Poskusi, beri dva, tri slovenske liste zaporedoma od konca do kraja, nekako čudno se ti bode začelo mešati po glavi, kakor da bi se ti bližala — morska bolezen . . . Ali se torej ustavljam napredovanju v jeziku, hočem li, da pišimo še danes, kakor se je pisalo pred tridesetimi leti? Bog ne daj! Napredka, razvoja je treba povsod, tudi v našem jcziku. Trebiti je bilo treba iz njega, kar je očitno napačnega, grde, tuje besede nadomestovati z domačimi; čistiti je bilo treba jezik, gladiti in bogatiti; kovati je bilo treba tudi novih besed novim pojmoin. Ali vse to je bilo treba delati polagoma, zmerno, s pametjo. Pri nas se je vse prenaglilo in jezik je predelaval, kdor je utegnil, vsak po svojih načelih, časih pa tudi braz načel . . . Imamo pa tudi niož, ki so korenito izobraženi, učeni jezikoslovci, poklicani, da nam pospešujejo jezikov razvoj po njegovih zakonih, a ti poslušajo samo svojo bistroucinost brez ozira na življeuje, na dejanjske potrebe; pregloboko nam orjejo in v svojej gorečnosti nam potrebijo in izmečejo s plevelom vred mnogo dobro rastlino. Brez potrcbe nam vrivajo stare (jaz bi še dostavil: in mnogo nove, umetne) besede in oblike, katerih poprijeti se nam ni moči. Njih delovanje je predoktrinarno, zatorej neplodno, da mnogokrat celo škodljivo . . . Da tako, kakor dozdaj, ne moremo in ne smemo dalje delati se slovenskiiu jezikom, da je skrajni (to je g. Stritar rekel že pred štiriini leti!) čas, kreniti na drugo, boljšo pot, ako nečemo, da gre vse narazen, da izgubimo še to, kar smo si s tolikim trudom pridobili in priborili, da se mora nekaj storiti, ako hočenio svojemu jeziku, svojej književnosti zagotoviti obstoj, — to je, meni vsaj, dognana, jasna resnica . . . Složno nam je treba delati, po istih zakonib, da si ustvarimo pravi, enotcn slovenski jezik!"