IILAIE&A GAŠPAEJA 


ZIYIJENJE m TRPLJENJE. 

Prosto poslovenil 

J. S. Gombarov. 
Ponatis iz „Slovenca". 

Tisk in založba „Katoliške Tiskarne" T Ljubljani. 
1884. 


Predgovor. 

Gašpar, junak naše povesti, je fant slovenske 
krvi, a njegove zgodbe so bile poprej Nemcem znane, 
kakor nam Slovencem; kajti ko je bil Gašpar svoj 
poklic dosegel, zgodilo se mu je, kakor marsikteremu 
drugemu Slovencu, da je moral med tujci 
služiti in dolžnosti svojega stanú opravljati. Na 
tujem je rad pripovedoval dogodbe iz svojih mladih 
dni in nekdo*) je vse to lepo uvrstil ter v nekem 
tirolskem časniku, poznej pa še posebej v drobni 
knjižici na svitlo dal. 

Po teh virih sem jaz življenje Gašparjevih mladih 
dni opisal ter ga podam Slovencem — „Sloveněevim" 
bralcem ; ker se spodobi da Gašparjeva junaška dela, 
ki so že tako daleě po Nemškem znana, tudi naši 
ljudje zvedo, to tim bolj, ker sem prepričan, da bo 
ěitanje te povesti marsikterega čitatelja razvedrilo 
in v marsičem podučilo. 

*) Kakor smo poznej zvedeli, je povest spisal Frane Hacker, 
slavno znani nemški pisatelj, ki se navadno podpisuje z imenom 
Frane von Seeburg. On je sedaj vikar pri dvorni cerkvi sv. 
Kajetana v Monako vem in je bil rojen v Nympnenburgu 1836, 


4 

Gospoda Gašparja, ki še živí, bode pa gotovo 
veselilo, ce bo v svojih starih dnevih slišal, da burke 
in šale, tage in nadloge njegovih mladih dni Slovenci 
radi ěitajo in se iz njih učijo, kako se ne 
sme in kako se mora obnašati, kdor hoěe tudi vkljub 
najhujšim oviram svoj poklic doseěi. öastitemu gospodu 
Gašparju pa to malenkost posvetim za letošnjo 
petdesetletnico. Mnogaja leta! 

J. S. Gombarov. 

L Poglavje, 

Ko se je Gašpar narodil, je takoj marsikaj došivel 
in pretrpel. 

Bilo je ravno na novega leta dan 1805, ko se 
je pri sv. Lovrencu v Stranicah rodil čvrst fantič. 
Beli menih, iz Zajekloštra, ki je takrat ondi pastiroval, 
krstil ga je drugi dan na ime sv. Gašparja. 
Ko so malega Gašparja domov prinesli, vzel je boter 
pratiko s police, poiskal novo leto in ko je zagledal 
pod Gašparjevim rojstnim dnevom znamenje device, 
se zadovoljno nasmehne, češ, ta fant bo posebno 
priden, ker je pod tem znamenjem rojen. 

Vremenskim prerokom in zvezdogledom nisem 
nikoli veliko verjel, pa to vendar moram priznati, 
da je Gašparjev boter pravo zadel, česar pa se 
Gašpar nima toliko zahvaliti znamenju device, kakor 
ljubemu Bogu, kar je gotovo tudi že večkrat storil. 

Gašpar je takoj marsikaj doživel. Prvo je bilo, 
da je imel prav uboge starše. Uboštvo pa ohrani 
človeka krotkega in ponižnega ter ga laglje pripelje 
k Bogu, kakor veselo napihujoče bogastvo. Potem 
Gašpar ni bil edini otrok, kar je bilo zanj dobro; 
ker edini otrok se navadno strašno razvaja in toraj 
popači po zaslepljenih starših samih. Mati je 


6 

namreč le iz prvega &akona imela Ančko, Jerico m 
Micifeo, za Gašpagem pa še je prišla Franca; toraj 
jih je bilo petero otrok. Oez nekoliko let prodá oče 
svojo kočo Y Stranicah in si kupi drugo v Prihovski 
fari. Ker še Gašpar ni mogel urno hoditi, 
ko so se selili, vtaknil ga je oěe v pranzo kad, in 
da mu ne bi bil dolg čas, dobil je zraven starega 
mačka, da se je ž njim zabaval. To je bilo Gašparjevo 
prvo potovanje po svetu. 

S sestrami je Gašpar dobro izhajal; ni jih 
jezil in ne dražil, kakor hudobni fantje delajo, zato 
pa je vselej dobil požirek ali založej pijače ali jedila, 
kterega je kaka sestrica dobila; stari maček, 
njegov potni tovariš, je bil navadno tudi zraven. 
öe je sestra pomolzla, je navadno dobil nekoliko 
toplega mleka. Skrbni materi to ni bilo vselej po 
volji, pa stareja sestra jih je hitro potolažila, rekoč : 
„Nikar se ne jezite, mati, krava je naša pa Gašpar 
tudi*. Pri jedi je včasih prav pičlo hodilo, in po 
materini volji bi bil vselej Gašpar najmanj dobil, 
ko bi se ne bila sestra Ančka zanj potegovala. Tudi 
koz mu niso vcepiti dali, ker je mati djala, da ima 
zadosti otrok, in rada enega Bogu daruje, če ga 
hoče v kozah k sebi vzeti. Tako darežljiva pa je 
mati le z Gašparjem bila, ki je poznej res koze 
dobil, pa vkljub maternemu darovanji ni hotel 
umreti. 

Ko so leta 1809 Francozi po Stajarskem rogovilili, 
dobili so jih tudi Fošnerjevi, tako se je namreč 
oče pisal, in ker so rudečehlačkarji mislili, da 


? 

bi jim kdo utegnil s strupom jed zabeliti, moral je 
Gašpar vselej zraven jesti, kar je pra? rad storil, 
ker Francozi so morali dobiti dovolj in dobrih 
jedil. 

Vsa odgoja Gašparjeva pa ni bila po pravilih, 
ki se po visokih šolah učijo, ampak po posebnih 
očetovih nazorih. Nekteri izgledi o tem naj sledijo 
v pojasnjenje. Mali Gašpar je bil kakor žaba najrajši 
v vodi. Očelp to ni bilo po volji ter si mislijo: 
Jaz ga bom že tega odvadil, povedali pa niso 
nič. Bilo je že precej pozno v jeseni, in ěez njive, 
je vlekel hladen veter, ko Gašpar zopet kakor riba 
v vodi veselo skače. Toliko je bilo njegovo veselje 
v vodi, da še zapazil ni, kako so se oče skozi grmovje 
priplazili, njegovo obleko vzeli in domu odnesli. 
Ko se je že dolgo kopal, pride mu vendar 
na misel, da bo treba domu iti; gré toraj iz vode, 
pa o joj! nikjer ni njegove obleke; išče in išče, 
javka, zmrzuje in gladuje v šumi do večera, ko mu 
sestra prinese z doma obleko. 

Po zimi je hodil Gašpar z drugimi fanti na 
mlako se drsat. Enkrat pridejo oče k mlaki, izujejo 
fantu škornje in jih domu nesejo, Gašpar je bos 
ceptal za očetom, pa ko ves premrznjen do vrat 
pride, bila so zaprta, in komaj je skoz kurnjak zlezel 
na hram in od ondot v toplo kuhinjo.—Drugokrat 
je bilo, da sta Gašparjev oče in sosed mejnik stavila. 
Gašpar je stal zraven roke v žepu držeč. 
„Dečko, stopi sem-le na mejnik", rečejo oče. Komaj 
stopi na mejni kamen, dobi gorko zaušnico, da mu 


8 

je zazvenelo po ušesih. „To imaš", rečejo oče, „da 
boš si zapomnil, kje je tukaj meja". In res ni svoje 
žive dni na to pozabil. Sploh so oče rajši s šibo 
nego z jezikom zapovedovali. In s šibo je imel 
Gašpar nenavadno veliko dela. Šibje za šibo je 
moral sam narezati, zvezati in kadar je bilo treba, 
s police vzeti in oěetu v roke dati, potem pa se 
pustiti pretepati, dokler je bilo oëetu ljubo; in naposled 
je moral šibo poljubiti in zopet na polico 
djati. 

Sicer pa je bil Gašpar priden fant, je rad molil, 
v cerkvi se je lepo mirno obnašal in od gospoda 
kaplana je dobil marsiktero lepo podobico za darilo. 
Ko je bil deset let star, zbolela je mati in padar 
je rekel, da bi utegnili umreti. Gašpar je zavoljo 
tega jokal in žaloval, da se je vsem usmilil, in mati 
so ga tolažili in rekli: „Nic se ne joči, Gašpar; 
jaz bom še ozdravila in te še marsikterikrat natepala". 
To je bilo za Gašparja veliko tolažilo ter 
ves vesel vsklikne: „Bog daj, da bi me še dolgo 
pretepali!" Pa Gašparjeva želja se ni spolnila; 
mati mu je umrla na Dorotejino leta 1815. Bog 
ji daj večni mir in pokoj! 

Od zdaj je doma sestra Ana gospodinjila. Gašparja 
pa je tudi zdaj doletela marsiktera nadloga in 
nesreča. Enkrat ga je hotla zdivjana svinja raztrgati 
in gotovo bi bilo po njem, ko bi ga ne bila 
rešila sestra Franca; za spomin je od tega imel 
nektere rane. Drugikrat si je krava zmislila, da je 
rogove za Gašparjevo hlačnico vtaknila, ga v grmovje 


9 

zanesla in ga hudo zdelala, in bržkone bi se mu bilo 
še hujše godilo, ko ga ne bi angelj varuh posebno 
varoval. 

Nekega dne se je Gašpar v prst vrezal in ko 
je videl kri teči, začel je strašno kričati. Med tem 
pride nek šavljivec mimo in mu pravi: „Meni je 
jako žal za-te, pa ti ne morem pomagati. Tu bodo 
zdaj čeva ven prišle in potem boš moral umreti". 
Potem gré šaljivee Ivojo pot. Gašpar pa še bolj 
kriči, da so zaceli sosedje vkup hiteti in popraševati, 
kaj da je. Še le potem, ko mu je Ana dopovedala, 
da so čeva v trebuhu in ne v prstu, se je potolažil 
pa jokal se je še dolgo ubogi Gašpar — dvomeč 
kdo ima prav, Ana ali šaljivec. 

Nekega leta je bila huda huda zima, da so zajci 
v vas po hrano hodili in tički po šumi zmrzovali. 
Tisto zimo sta dobila oče in Gašpar srab (garje), 
kterega bi se jako rada rešila. Stara baba, ki se je 
v vse mešala, če tudi ni vsega vedla, svetuje jima, 
naj se v potoku skopata, pa bota rešena sraba. Pri 
teh besedah je pač Gašparja kurja polt obšla, pa to 
ni nič pomagalo. Oče so babi verovali, vzeli sekiro, 
šli z Gašparjem k potoku, presekali debeli led ter 
skočili z Gašparjem v vodo. Oh, ko bi takrat videli 
ubogega Gašparja, kako se mu je godilo! Najpred 
mu je vsa kri šinila k srcu, da bi lahko počilo, 
potem mu je postalo vroče, in kmalo ga strese mraz, 
da mu zobje klepečejo, pred očmi pa mu postaja vse 
modro, zeleno in črno, da so ga morali oče iz vode 
nesti. Domu je pač potem sam bežal in se v posteljo 


10 

zakopal, pa pod odejo je prisegel, da noěe nobeni 
stari babi kedaj več kaj verovati. Najrajši bi jo bil 
pretepel, ko bi bil mogel in smel. Sieer pa se je bil 
kmalo ogrel in drugega nasledka ni čutil, kakor da 
je srab še imel prav dolgo potem. 

V tisti zimi še ga druga nesreča zadene. 
Gašpar je stal v kolarni menda v globoke misli 
vtopljen, kar nevedomá dene prst na kolesno šino, 
in glej, prst se prime železa, kakor bi ga bil prilimal. 
čudno! si misli, in še drugi in tretji prst 
dene na sinjo. Smeje se premišljuje, kako je to, da 
se njegovi prsti tako radi železa prijemajo, pa 
vzroka ni mogel najti, in tudi prstov ni mogel proč 
dobiti. „No, boš pa sinjo obliznil, si misli, potem 
bo že šlo." Ees zaěne z jezikom prste odmakat, pa 

o joj ! tudi jezik se kolesa prime, kakor bi bil prirašen. 
To mu je vendar bilo preveč. Potegne toraj, 
in res odtrga prste in jezik, pa kos kože je ostal 
na sinji in velike bolečine na jeziku. 
Ko bi hotel vse povedati in popisati, kar je 
ubogi Gašpar še v mladih letih hudega in žalostnega 
doživel, moral bi cele knjige napisati. Pa 
že iz teh dogodkov, ktere sem ti tukaj povedal, 
lahko spoznaš, da je naš junak svoje dneve dobro 
porabil, da je marsiktero nesrečo prestal in marsiktero 
dvomljivo junaštvo izvršil, toraj naj bo o tem 
dovolj. 


11 

ü. Poglavje. 

Gašpar jev prvi poduk, prva slušba, prvo izóbraeevanje 
in marsikaj nerodnega o njem. 

V vasi blizo Fošnerjevih je bilo doma dekle 
modrega vedenja in bistre glave. S tem dekletom 
se je Gašpar seznanil, in ona mu enkrat rece: 
„Gašpar, hočeš kedaj kaj biti, moraš se brati naučiti" 
; in ko je tudi Gašpar sprevidel, ga je dekle 
takoj začelo podučevati. V nekterih tednih je že 
znal Gašpar dobro slovenske knjige brati. Branje se 
mu je jako dopadlo, ali svoje knjige ni imel iz 
ktere bi bral. Prosil je toraj dekle za knjigo, ali ta 
mu reče, da ga je ona naučila brati, svoje knjige 
pa mu ne more dati, ker knjiga stane denar, denar 
pa se ne pobira po cesti. 

Gašpar potem očeta tako dolgo za slovenske 
evangelje prosi, da oče nekega dne vzamejo klobuk 
in palico in odidejo v Celje h knjigarju. Pot semtértje 
je blizo deset ur dolga. Proti večeru pridejo 
domú, položijo knjigo na mizo in si hočejo odpočiti, 
kar začne Gašpar žalovati: „Kaj ste to kupili? 
To so nemške knjige, jaz pa nemški ne znam brati, 
ampak samo slovenski." 

„Hm, zagodrnjajo oče, pozabil sem slovenski 
evangelij zahtevati", vzame knjigo in potuje ž njo 
nazaj v Celje. Knjigar pa knjige neče nazaj vzeti, 
ampak z ramami zmaja in pravi: „So že reht, fant 


1% 

more tend brati; slovensko niě, teuč vse, tako hoče 
regirenga". Oče morajo tedaj spet nemški evangelij 
domov nesti. 

Takrat je Gašpar dobil prvo službo vaškega 
kanasa ali svinjskega pastirja, Ni mu sicer nesla 
ne dosti časti ne denarja, pa nekaj je vendar bilo. 
Kakor se nam zdi, Gašpar tudi ni imel velikih misli 

o imenitnosti svoje službe, kajti takoj v začetku 
zaspi na paši, dasiravno javni služabnik ne bi smel 
nikoli spati, kedar je v svoji službi, ker to utegne 
slabe nasledke imeti. Tega se je prepričal tudi naš 
Gašpar. Ko je Gašpar zaspal, vdrle so jo vse svinje 
v koruzo in so tam strašno razsajale, zlasti med 
debelimi tikvami. Svinjam je bilo to tako po volji, 
da so začele veselja kruliti. Kruljenje je vzbudilo 
Gašparja, ki se je silno vstrašil nad grozno nesrečo. 
Zgrabil je bič in ž njim udrihal po svinjah, kar je 
mogel; svinje so letele domu, pa vsaka je nesla v 
rilcu kos tikve ali koruzin lat, ter so s tem po 
celi vasi naznanile, kaj se je bilo zgodilo. Vaščanje 
so zmerjali Gašparja in se jezili nad njim, ker vsak 
je mislil, da so bile svinje v njegovi koruzi. 
Tiho je prilezel Gašpar domov, dobro si svest, 
da bo danes šiba pela. No, če tudi ni dosti manjkalo, 
do tega vendar ni prišlo, pa okregali so ga oče, da 
že dolgo ne tako. „S teboj bom še doživel lepe reči ; 
za svinjskega pastirja nisi za nič, kaj tedaj naj iz tebe 
naredim? Ce ti Bog ne bo kruha dajal, sam si ga 
ne boš nikoli zaslužil, ti trapec! — Ker doma nisi 
za nič, skusil bom še eno, od zdaj boš hodil v šolo". 


13 

Tako so bile svinje krive, da so se mu izpolnile 
najsrěniše želje. 

V šolo je hodil v Konjice, kjer je bil učitelj 
ravno z zlato svetinjo za zasluge odlikovan ; njegove 
najveěe zasluge pa so bile, da je mlade fante in 
dekleta le nemški brati, pisati in govoriti učil, zato 
je^še zdaj Konjiška nemšěina tako znana, kakor 
Lemberška. Od učitelja skoro nikoli niso drugih slovenskih 
besed slišali, kakor če je rekel: „Zdaj bomo 
pa slovensko perilo prali". 

Prislovica pravi, da se poln trebuh ne uči rad, 
kakor pa ce je cisto prazen? Prazen žakelj ne stoji 
po koncu. Tisto leto, ko je Gašpar začel v šolo 
hoditi, je bila znana lakota, od ktere še zdaj vedó 
stari ljudje veliko žalostnega povedati. Moj Bog! 
takrat že otroci niso imeli veě rudeěih lic, ampak 
vsi so bili bledi, slabi in izglajeni. Saj pa tudi ni 
cuda, ker so ljudje jedli kruh iz žaganja, in še tega 
ni bilo, kakor se Gašpar spominja. Gašpar je takrat 
veliko glada pretrpel, zraven pa je moral vsak dan 
eno uro daleč v šolo iti in se tam laěen nemški 
abc učiti. Opoldne ni imel nie druzega, nego mrzle 
krompirje ali bob, in ěe ravno niso bili posebno 
okusni, se je vendar iz celega srca Bogu za-nje zahvalil, 
ko je enkrat na potu našel človeka, ki je od glada 
umrl. Ali Gašparju ni manjkalo samo dobre hrane, 
ampak tudi tople obleke. Tenka suknjiča, ki bi bila 
poletu dobra, morala bi ga pozimi najhujšega mraza 
varovati! Takrat se je Gašparju res huda godila, 
ker ga je toliko nadlog trlo: glad, zima, dolga pot 


14 

in nemška slovnic». Pa prestal je vse in je zdrav 
ostal, kar kaže, da je imel dobro natoro in krepak 
život. 

Ko pride pomlad, bilo je zanj takoj bolje. Takrat 
je bilo konec zmrzovanja in v lesu so rastie gobe 
in jagode; te je gredoě pobiral in prodajal, ter si 
kupoval knjige, zvezke, peresa in kar je v šoli potreboval, 
kajti na tihem se je že dolgo jezil, da so 
ga sošolci dražili zavoljo njegove prazne torbe in da 
ga je učitelj večkrat kregal in vprašal, kje da ima 
šolsko orodje. 

Nekega dné, ko je spet gobe iskal, zagleda na 
drevesu kunico. „To moram imeti", si misli, pleza 
na drevo in ga strese, in kunica pade tako srečno 
ali nesrečno, da se vdari z glavo ob kamen ter 
mrtva obleži. Tega je bil Gašpar silno vesel, ter 
gre ž njo naravnost h krznarju, ki mu za-njo dá 
osemnajst krajcarjev, čez nekoliko časa pa presodi, 
da ga je krznar vkanil in mu premalo denarja dal, 
gre toraj spet h krznarju, da bi iztirjal, kar mu gré. 
Tti pa je slabo naletel, kajti kunica se je od omedlevice 
zdramila in skoz zaprto okno ušla, ker drugod 
ni mogla. Ko Gašpar pride, bil je še krznar silno 
jezen zarad kunice in Gašpar, se vé, da ni dobil 
nič denarja, ampak kmalo bi bil dobil za poboljšek 
nekaj batin; zato pa poznej ni več lovil kunic. 

Poleti je šel enkrat mimo češnje, na kteri so 
bile kaj lepe zrele češnje. Spleza na češnjo in jih 
zoblje. Eavno ko si misli: „Gašpar, zdaj pa imaš 
zadosti", prileti nad-nj gospodinja in se krega in 


15 

dere, kakor sam imdi duh. Že iz tega lahko vganeš, 
da je bila stara baba, kterih od nekdaj Gašpar ni 
mogel trpeti. Komaj Gašpar to razdraženo živalco 
zagleda in zasliši, zgubi samega strahu ravnotežje 
ter pade z vrhunca drevesa, dobro da ga je med 
padanjem vejevje nekaj zadrževalo, da ni prehudo 
pa tla pal. Starka pa se je tega menda še bolj 
vstrašila, kakor Gašpar; kajti ko vstane, vidi, da je 
ona pozabivši vso jezo kleěala in molila, naj Bog 
tega malopridneža nesreče obvarje. Tiho sta drug 
druzega pogledala ter šla vsak po svojem potu. 
Gašparja in njegove posnemalce za to delo sicer ne 
moremo hvaliti, ker je zoper neko sedmo postavo; 
a ženica je imela boljše srce, kakor jezik. 

Ker je v Konjkah bil pravi odlikovani izgledni 
uěitelj, hotli so Konjičani imeti tudi izgledno šolo. 
Postavili so toraj 1817. leta lepo šolsko poslopje. Za 
šolo pa je bilo treba tudi otrok, in te so tako4e 
nalovili : Kakor je nekdaj Herodež dal vse otroke, 
ki še niso bili nad dve leti stari, v Betlehemu in v 
okolici poloviti in umoriti, tako so beriči vsled višjega 
pooblastila in povelja vse otroke v Konjicah in 
Konjiški okolici polovili in v Konjiško izgledno šolo 
odgnali. To je bilo tedaj že takrat ravno tako kakor 
dandanes. 

Med nevednimi osli, tak naslov so namreč morali 
mnogokrat slišati, ki so se v Konjiško odgojišče 
gonili, da bi enkrat bili državi stebri, bil je se vé, 
da tudi naš Gašpar, ali njemu je ta — drugim tako 
neprijeten pot — bil cisto po volji. To bote takoj 


16 

Tmeli, ěe vam povem vzrok. Konjicam so namreč 
bili tudi veseli svoje šole, ter so stojeě pred svojimi 
hišami z veseljem gledali, kako ubogi beriči tirajo 
od vseh strani cele trume fantov in deklic iz bližnjih 
vasi. Ce tudi jih je bila večina bosa in umazana, 
jim vendar tega niso zamerili; saj bo izgledna šola 
ravno iz teh divjakov naredila olikane otroke, so si 
mislili. Ne glede na to, so toraj prvi dan pripravili 
vsem otrokom veliko obedo, kar je bilo, se vé da, 
vsem ljubše, kakor šola. 

Gašpar in ž njim še sedem fantov in eno dekle 
so bili pogosteni v farovži. Gospod župnik so bili 
z otroci jako prijazni in so jim pravili, naj le marljivo 
v šolo hodijo, ker to bo za-nje jako koristno. Lepo 
pokrita miza in prijetno dišeča jedila pa so jim še 
bolj dopadla, kakor župnikove besede in opominjanja, 
naj bi pridno v šolo hodili. Vsi se hitro okoli mize 
vsedejo in radovedno ogledujejo beli prt, še bolj pa 
Jraharieo, ki je prišla z veliko skledo skozi vrata. 
In zdaj so začeli vsi svoje delo, da je bilo veselje 
gledati. Čeravno je vsak bil nekoliko neroden, bil 
jih je Gašpar vendar vse prekosil. Vsekoval se je v 
rokav, čeravno mu je deklica zraven šepetala, da 
je to grdo. Potem je bel prt tako naglo in močno 
k sebi potegnil, da je vsem s krožnikov župo razlil, 
s svojega krožnika pa je juho, ko je bil kosce iz nje 
polovil, kar izpil. Ker se je vedno sem ter tje vrtil, 
vrgel je svojo žlico in vilice na tla, prevrgel je 
solnjak itd., svoj kruh je pojedel, ko bi trenil; tudi 
svojega soseda kruhek pojé v srečni zmoti, da je 


17 


IBB mnj) kar doseže. Kaj pak, da Gašpar ní bil 
sam tak; sem ter tje ga je kteri posnemal 

Gospod župnik se nad tem niso nie jezili, ampak 
tiho so se smejali in si mislili: Bode že drugaěe, 
ko bodo en ëas v izgledno šolo hodili. Med tem 
prinese kuharica krožnik mesa tako tolstega, da so 
ga otroci že kar z očmi požirali. Komaj je Gašpar 
sfoj kos na krožniku imel, popade ga z obema 
rokama in ga ěeše z zobmi, dokler ga je kaj bilo, 
potem pa položi mastni roki na beli prt, da se je 
vseh deset prsto? na njem poznalo. 

Dekle poleg njega se nad njim jezi, rekoč: „Ti 
paě niě „manire" ne veš". 

Gašpar pa se nevoljen odreže ter nekaj od 
pihanja govori (ki pa ne smem povedati) in pristavi : 
„Kaj tebi mar, ěe meni jed diši". 

ül. Poglavje. 

Gašpar seli biti študent in še kaj več; zavoljo tega 
piše pismo in dobi ugoden odgovor. Tudi oče rečejo : 
„Naj pa bou. 

Gašpar je vedno rajše v šolo hodil in se vedno 
bolj učil. Imel je dobro glavo in blago srce, toraj 
je prav po besedah sv. pisma rastel na letih in na 
pameti. 

Kdor je Gašparja večkrat pazljivo opazoval, moral 
je spoznati, da mu nekaj po glavi roji; kajti cel 

2 


18 


mesec dni že ni naredil nobene nerodnosti, ampak 
pobežal je glavo in najrajši sam za plotom sedel. 
Neko nedeljo popoldne pa gre li kramarju, si izposodi 
polo lepega belega papirja, gre v zadnjo hišico 
in po dolgem premišljevanji, med kterim je pero 
med zobmi grizel, zacel je pisati sledeče pismo : 

Ljubi gospod kaplan! 

Meni je nekaj na srci, kar me tako teži, da 
prej ne morem mirovati, dokler vam tega ne razodenem, 
Očetu si tega ne upam povedati, bi tudi 
nic ne pomagalo; vam pa bom zdaj vse povedal, 
ker vem, da bote me razumeli; saj ste me že ëesto 
pohvalili in obdarovali, ker sem se zmiraj rad in 
dobro učil. Sicer ste me že tudi za ušesa prijemali, 
pa ne zarad učenja, ampak zarad mojih nerodnosti. 

Zdaj bom tedaj povedal, kar mislim. Kedar vas 
jaz vidim pred altarjem stati in sv. mašo brati, ali 
na prižnici tako resno in ginljivo govoriti, ali kedar 
vidim, kako Vam dečki in dekleta roke poljubujejo, 
kako vas veliki ljudje spoštljivo pozdravljajo ter že 
od daleč klobuk privzdigujejo, se meni to jako dopada. 
Vi tudi v lepi hiši stanujete, imate zmiraj 
lepo snažno obleko in v žepu imate zmiraj denar, 
saj sem videl, ko ste uni dan stari Eozini dajali 
milošnjo na prostem. Pa, da kratko povem: Jaz bi 
tudi rad študiral in gospod postal, kakor ste Vi. Vi 
bote tudi najbolj vedeli, kako moram to začeti in 
kaj storiti, da postanem gospod. In jaz bi rad hitro 
gospod postal, kajti če jaz kaj hočem, mora to hitro 


Ö 

MtL Bodite tedaj takô dobri in pomagajte mí, Mikor 
morete* Jaz bom Vam gotovo hvaležen in kedar 
postanem fajmošter, bom Vam vse povrnil. 

Sklenem svoje pismo, ker Vam druzega ne vem 
povedati. Storite mi tedaj to, kar sem Vam pisal. 
Vaš 
ljubi Gašpar. 

„HvalaBogu!" vzdihne Gašpar, ko je bilo pismo 
zgotovljeno. Bilo pa je tudi prav, da je bilo pismo 
gotovo, kajti pero je bil že do kraja zgrizel in prste 
je imel vse s črnilom namazane erne kakor kak zamurček. 
Zdaj je še nekterokrat svoje pismo prebral, 
in vedno bolj se mu je dopadalo. „Gašpar, iz tebe 
bo še enkrat tak fajmošter, kadar boš velik," se 
sam hvali. „Kako bodo kmetje debelo gledali kadar 
Gašparja vidijo na prižniei ! Ce se bom prav pridno 
učil, bom v nekakih petih letih kaj postal." 

Po tem samogovoru zloži pismo lepo na tri 
vogle, kakor je na šoli božje oko namalano. Ker 
pečata ni imel, pustil ga je kar odprtega, misleč, saj 
tako ne sme nobeden v pismo pogledati! 

Drugi dan je bežal s pismom v Konjice, pri 
farovžu pozvonil ter pismo kuharici izročil, rekoč, 
naj ga gotovo gospodu kaplanu izroči, kajti v njem 
je nekaj silno važnega, bode že tudi ona to izvedela 
in se čudila. Na to je spet domu tekel, kakor da 
bi ga doma že dekret za fajmoštra čakal. Po noči 
se mu je sanjalo o študentovskem in župnijskem 
življenji in ravno malo prej, kakor se je vzbudil, je 
že Konjicanom na prižniei hude levite bral. 


%0 

Nekoliko dni preteče, — kar pride na Gašparja 
pismo; prvo, ki ga je v svojem življenju dobil. To 
pismo so mu pisali gospod kaplan in jaz ga v naslednjem 
od besede do besede priobčim za* tiste 
mlade ljudi, ki tudi na študiranje mislijo. 

Tako-le se glasi: 

Moj ljubi Gašpar! 

Z veseljem sem tvoje pismo precital ter iz 
njega izvedel tvojo vročo željo, študent postati. Ead 
ti na to pokažem različne poti, po kterih zamoreš 
svoj namen doseči. 

Prvi pogoj za študenta je nepreneMjiva marljivost, 
ki se nikoli ne dá od lenobe premagati. To si 
prav dobro zapomni. Potem pride lepo pošteno 
obnašanje. Oe tega ni, človeški trud tudi nima 
božjega blagoslova, in duh. človeški se ne more navzeti 
lepega in dobrega, če je na duši umazan, kakor 
kuhinska brisalnica. Dalje je treba, da si miroljuben, 
ker prepirljiv človek je podoben kameniti zemlji, na 
kteri le osat in trnje raste. Spominjaj se vedno, da 
je strah božji začetek modrosti, nasproti pa napuh 
in prevzetnost pena in sleparija, ki hitro zgine. Bodi 
vselej lepo ponižen, kajti ti nisi nič in nimaš nič, 
razun če ti Bog kaj dá in če iz surovega štora On 
hoče narediti lepo podobo. Tudi potrpežljiv moraš 
biti; potrpežljivost namreč vse premaga, in kdor 
študira ima toliko premagovati, kakor da bi se vsak 
dan z voli ruval. Nikar toraj ne misli, če boš študent, 
boš imel veselo življenje. To ni res. Le vprašaj tiste, 


21 

3d m želeli že študirati, kakor ti sedaj želiš, in vsi 
bodo ti našteli dolgo vrsto nadlog : Glad, žeja, vroëina 
in zima, in morebiti še mnogo drugih reči, ki niso 
niě manj neprijetne. Tendar v tej reči me za tebe 
ni toliko strah, ker takim nadlogam si ti že nekoliko 
privajen, pa gotovo boš še razun tega našel toliko 
hudega, da boš si nekterokrat mislil: „Ko pač ne 
bi bil začel študirati". Na to te samo opomnim, da 
boš vedel, če te kedaj kteri profesor ne bo maral 
1er te dražil in jezil, čeravno boš nedolžen. Takrat 
m spomni na to in se ne daj od jeze zmotiti. Tudi 
drugim se je tako godilo. Vsak stan ima svoje 
težave. In česar zlasti ubožen študent vse svoje žive 
dni ne sme pozabiti je hvaležnost. Marsikaj boš potreboval, 
dobri ljudje ti bodo tudi dali, ne bodi skop 
z „Bog plati", sicer ti ne bo dobro šlo. Saj tudi ni 
nič gršega, kakor nehvaležen človek. 

Tukaj imaš tedaj pot in palico, nikar se ne 
splaši, ampak le pogumno začni. To nič ne dene, 
da si siromašk. Denar študentu nič ne koristi, ampak 
le marljivost, pobožnost in poštenost. Tvoje bogastvo 
bodi nedolžno srce, za kruh bodo ti že usmiljeni 
ljudje skrbeli. Priden študent najde zmiraj dobre 
ljudi, ki mu pomagajo. 

Kar mene zadeva, ti bom že pomagal, kolikor 
bom mogel. Ce tvoj oče privolijo, prideš slobodno 
vsak čas in jaz bom storil, kar bo se dalo. 

Varuj te Bog, Marija, Mati božja in tvoj sv. 
angelj varuh. Tvoj 
Ph. M., kaplan. 


%2 

Ko je to pismo Gašpar prebral, postal je zselé 
resen. „Moj Bog! si misli, še nisem zaěel študirati, 
in že bi si moral toliko reěi zapomniti, kedaj se bom 
pa vsega tega nauěil? Bog vé, zakaj gospod nie ne 
pišejo, kako bi naj fajmošter postal; na to so paě 
pozabili." 

Najprej je Gašpar pismo sestri Ani pokazal, 
ker je do nje imel največ zaupanja, in ker je tudi 
ona želela, da bi Gašpar študiral in potem hitro 
postal fajmošter. Saj sestre sploh najrajši vidijo, če 
brat za duhovnika študira, deloma ker drug drugemu 
dobro želé in je to Bogu najbolj prijeten stan, deloma 
pa ker tako tudi one najdejo najlaglje topel kotiěek* 

Gašparjev oëe so bili ta veěer nenavadno dobre 
volje. Ko si oěe pipo s tobakom natlaěijo, pristopi 
Gašpar takoj z goreěo tresko, rekoě: „Oěe!" 

„Kaj češ?" 

„Konjiški gospod kaplan so mi pismo pisali." 

„Tebi? Kaj pa? Ali si že spet kaj naredil?a 

„Niě hudega, oěe, berite to-le!" 

„Norec, saj veš, da ne znam brati." 

Na to je Gašpar sam pismo bral, prav poěasno 
in ginljivo. Oěe so pa hladnokrvno gledali v kotr 
dejali noge navskriž, kadili in ne besede ěrhnili. 

To Gašpaqu ni bilo po volji. Milo-bistro je pogledal 
očetu v obraz, pa niě ni mogel spoznati, jim 
je li to po volji ali ne, kajti ravno tako malomarno 
so pred se gledali, kakor bi jim bil pravil: enkrat 
ena je ena itd. Ali nekaj so oěe vendar mislili, ker 


sš 

dim m jim je tako gosto iz «at valil, da je pipa 
takoj prazna bila, pa tega Gašpar ni opazil. 

Eo je Gašpar celo pismo prebral, ozrejo se nanj 
in rečejo: „Hm, študiral bi rad? No, zavoljo mene 
slobodno, ěe hočeš!" 

„Hvala vam, oce!" fant veselo vsklikne. 

„To zdaj praviš, pozneje pa bi ti morebiti ljubo 
bilo, ko bi bil pa rekel: ne." 

„O, gotovo ne", zatrjuje Gašpar. 

„Bode me veselilo, ce ne bo tako." 

„Da, da! začne zdaj Ana, ki je to poslušala; 
Gašpar mora študirati. Zakaj tudi ne bi? Saj je 
brihtne glave, in Konjiški gospod kaplan so mu tudi 
že dovolili. Takšni gospod pa že morajo vedeti, kdo 
je za študiranje in kdo ne, saj so sami dolgo študirali, 
toraj vejo, kako je in kdo je za to. Moj Bog ! 
kakošna čast, kako veliko veselje bo za nas vse, če 
bo Gašpar gospod. Vsak bo se pred njim priklanjal, 
tako-le, kakor zdaj jaz, in sosedje bodo rekli : Lejte, 
lejte, tam grejo gospod Gašpar, idite in jim roko 
poljubite. In kedar bo že kaplan, ne bo dolgo in bo 
tudi kmalo fajmošter. Drugače ne more biti. Potlej 
bom tudi jaz k njemu šla." 

„To so babje čenče", godrnjajo oče, in si mirno 
z nova pipo nabašejo. 


24 

IT. Poglavje. 

Gašpar postane dijak, pa še od meetka ni šlo vse 
tako, Teáikor si je prej mislil. 

Dolgo je že, kar sem tudi jaz zaěel študirati. 
Takrat se mi je vse zdelo tako veselo in lepo. Oče 
so šli z menoj h knjigarju in mi rekli: „Dečko, le 
izberi si, česar potrebuješ?" In kmalo je ležal pred 
nama celi kup tiskane modrosti, in ko so morali 
oce prav globoko v žep seči, da so vse potrebne 
knjige platili, mislil sem si: „če bom marljivo študiral, 
in to hočem, zaslužil bom si gotovo hitro 
toliko, da oěetu to desetkrat povrnem in jim na 
starost brezskrbne vesele dneve pripravim." Pa kako 
je prišlo? Oěe so mi umrli, ko so se bili celo življenje 
za svoje otroke trudili, meni so samih skrbi lasje 
izpali, našel sem mnogo veselja in prijateljev, pa 
mnogo sem jih tudi zgubil, črnila in papirja sem 
dosti porabil, knjig veliko precital, in za vse to imam 
toliko, da glada in sile ne trpim. In ko bo prišel 
moj zadnji dan, moral bom Bogu račun dati, nisem 
med tolikim študiranjem pozabil prave modrosti, namreč 
Boga častiti in njegovo sveto voljo izpolnovati. 

Mene vselej jeza popade, če slišim, da hoče 
kak fant samo zavoljo tega študirati, da bi kmalo 
gospod postal ter mu ne bi trebalo nič delati, starši, 
bratje in sestre pa bi naj zanj skrbeli. V takem 
slučaji je treba presoditi, ali ima otrok tudi poklic 
in glavo za študiranje. To pa se ne zgodi vselej. 


25 

Ôe pa nepoklican fant hoče študent biti, pa ne študírati, 
vleče YOZ modrosti, kakor vol, prav počasno, 
v najhujšem blatu pa ga pusti celo tikati ter pride 
v tisti stan, ki je na zemlji najrevniši in najnesrečniši 
: on je zgubljen dijak, ki navadno ni veě za 
nobeno rabo. 

Gašparjev oče so vse to pretuhtali, zato ni 
dosti manjkalo, in vse njegovo veselje bi bilo po vodi 
splavalo. 

Vršilo pa se je to tako. Staremu Pošnarju so 
Gašparjevi nameni vsakovrstne misli vzbudili, kterih 
doma v sobi ni mogel v red spraviti. Šel je toraj 
v krčmo, naročil si maselc vina ter sam pri sebi 
premišljeval. 

„Kaj pa vam je?" oče Fošnar, nagovori ga v 
hišo stopivši padar ter se k njem usede. 
„Veste gospod, jaz samo študiram, kako bo z 
mojim Gašparjem, ki hoče študirat iti." 

„Kaj? Vaš sin hoče študirat iti? Ali še imate 
kaj pameti? kriči padar. Ali veste vi, kaj se pravi 
študirati? Vi tega ne veste, jaz pa vem, ker sem 
sam študiral. Naj vam toraj dopovem. V šolo sem 
moral toliko knjig nositi, da bi bili lahko osla ž 
njimi obložili, kajti zraven svojih sem jih moral še 
za dva druga mlada dijaka nositi; bogati pa še več 
knjig potrebujejo, kakor siromaški, zakaj ti morajo 
to v glavi imeti, kar imajo bogati v knjigah. Samo 
pri meni ni bilo tako. Imel sem sicer prav debelo 
bučo, pa moji tovariši z drobnimi glavami so me 
po mislih učiteljevih vsi prekosili v znanji in pameti. 


m 

To pa mojemu očetu ni bilo po volji in čez nekoliko 
let so me iz šole vzeli Mati so prosili in ugovarjali : 
„Nikar tega ne stori. Ce mu zdaj tudi učenje ne 
gre tako gladko, upam vendar da bo poznej, ko 
doraste, najboljši jezični dohtar, ker jezik ima že 
zdaj ojster, kakor britva". „Prav, da si me na britvo 
spomnila, odgovorijo oče. Da bi moj fant kedaj z 
jezikom ljudi gulil in bril, tega jaz ne bom dovolil, 
paě pa naj z britvo brade brije, to je pošten kruh 
in ga lahko vsak osel doseže. Naš fant ne bo derez, 
ampak padar. In tako je moralo biti, zakaj kar so 
moj oěe rekli, to je držalo, kakor bi bil z žebljem 
pribil In kaj rečete: ali ni bilo to prav za-me? Ali 
ne pravi vsak, ki me vidi: Glejte gospoda padárja 
Krištofa, kako si žvižga in poje, kako je vesel in 
dobre volje, in si je s svojo britvo lepo gnjezdo 
raztrgal, v kterém zadovoljno živi z ženo in otroci." 
Zdaj pa idite v mesto in poglejte si uěeno gospodo. 
Eden je bled, kakor stena, ker še enkrat v tednu 
nima zadosti jesti; noë in dan piše, bere, misli, 
želodec pa mu kruli, kakor lacno prase. In ni ěuda ! 
Saj se študentje množijo kakor gobe in drug drugemu 
od ust kruh trgajo, vsi vkup pa z ženo in otroci 
stradajo. S tem : če se kdo res kaj poštenega nauěi, 
pa ne sme vsega povedati, kar misli ; ako pa vendar 
povsod resnico pové, imajo ga takoj v luknji, kjer 
potem lahko premišljuje, kaj je modrost in resnica. 
Jaz pa vas kmete brez strahu vsak dan prijemljem 
za nos ter si iz vaših lic strižem svoje groše, med 
tem ko v mestu učeni gospod sedi lačen, čelo pod



27 

pira, si nohte gúze in v steno gleda, pa se vendar 
ne domisli, kje bi skorjico kruha za laěen želodec 
dobil" 

„Morebiti imate prav, pa vse to ne zadeva 
mojega Gašparja, ki hoče duhovnik biti. „Dominus 
vobiseum" še ni kruha stradal" 

Padar je svojo kupico na drugo stran potegnil 
in nadaljeval: „Tako? Duhovnik hoěe Gašpar postati? 
Hm, zoper to nimam nič. Duhovski stan je 
lep, svet, vsega spoštovanja vreden stan. Pa povejte 
mi sosedi imate li kaj denarja? Dvanajst let študirati, 
to ni šala. Bote marsiktero uro med tem doživeli. 
Sicer pa mene to niě ne briga. Samo to bi 
vam še rad povedal, da se jako motite, če mislite, 
da bo Vaš sin jedel dober kruh, kedar postane 
kaplan. Duhovni gospodje imajo komaj toliko, kar 
sami potrebujejo, pa bi morah od tega še na vse 
strani dajati in vse podpirati. Zavoljo tega nikar 
tako temno ne gledajte ; jaz govorim, kakor vem, vi 
pa lahko storite, kakor se vam bolje zdi." 

Stari Fošnar je pogledal na križ v kotu ter s 
ěudno mirno besedo odgovoril padarju: „Kdor se s 
posvetnimi vednostmi peěa, naj le raěuui, koliko 
bodo mu nesle, kdor pa hoče sveti duhovniški stan 
nastopiti, za tega bi bilo drzno vprašati, koliko 
bode mu ondu neslo. Veste, gospod padar, mojemu 
Gašparju sem jaz oëe in jaz rad zadnji kos kruha 
ž njim delim, dokler bo študent. In ěe bo duhovnik, 
pa bo moral najslabši kruh jesti, to ne bo njemu 
in ne meni las na glavi belilo. „ „človek ne živi samo 


m 

od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih 
ust"" Tako slišimo vsako leto iz prižniee o&nanovati 
in tako jaz verujem. Z Bogom gospod padar!" 

Pravo; tako odločne besede oce Fošnar še ni 
kmalo izrekel. 

Bilo je jesenskega jutra in gosta megla je ležala 
po Dravinski dolini. Mrzel veter je vleket ěez polje, 
dokler ni meglene odeje pretrgal ter je solnce prijazno 
in jasno posvetilo, da se je tisoč in tisoč 
rosnih kaplic po travi lesketalo. „To je dobro! oče, 
pravi Gašpar in svojo prtljago bolj pod « pazduho 
stisne; zdaj bova laglje šla do Maribora, ker ljubo 
solnee sveti. Zdi se mi, kakor da bi prav zavoljo 
mene posvetilo in se veselilo, da grem v šolo." Oče 
na to samo prikimajo v znamenje, da jim je prav 
Gašparjeva zadovoljnost. Tako sta šla urno po cesti 
in oče mu je še marsikteri dober nauk za dijaško 
življenje podal; toda vselej kratko in jedrnato brez 
nepotrebnih besedi. 

„Tam-le je Maribor", zakliče Gašpar in obstoji; 
kajti ko je zagledal mesto, ki je v večernem žaru 
tako lepo med vinskimi goricami ležalo, utripalo mu 
je mlado srce hitreje in glasneje. Vkljub veselju bi 
mu vendar kmalo skrivna solza oči zalila, kajti 
misel: „kako bode se tebi tukaj godilo?" se mu je 
vsilila, in le bodočnost bode mu to vprašanje odgovorila. 


Y Magdalenskem predmestji obstojita z očetom 
pred malim hramom. Ondu je stanoval krojač, s 
kterim so se oče že poprej pogodili za stanovanje. 


29 

âla sta po tesnih in temnih stopnjicah navzgor ter 
prideta do ?rat, skoz ktere sta slišala grozen krič. 
In kar sta videla, ko sta vrata odprla, ni Gašparju 
čisto nič dopadlo. 

Soba je bila velika s tremi okni in potrto pečjo, 
stene in tla pa so bile tako umazane, da se je vse 
kar ěrno zdelo. Krojač, majhen mož, škiljastih oči 
in kuštravih las, je ravno sedel pri svojem dein, in 
se krepčal z zraven stoječo steklenico žganja. Njegova 
žena z nekakšnimi čudnimi cunjami oblečena je 
kuhala večerjo, trije umazani paglavci pa so se 
valjali po tleh, da je bilo težko uganiti, ali otroci 
mažejo pôd ali pôd otroke. Na nekem stojalu, ki je 
menda nekdaj bilo kanape, ležal je raztegnjen suh 
dečko z dolgimi lasmi in še daljšo pipo in je bral 
v oglodanih knjigah, ki si jih je menda iz kakošne 
knjigarne izposodil; pri majhni mizi pa sta sedela 
dva druga manjša fanta in sta na karte igrala. Govorila 
sta malo, a kdor jima je v obraz pogledal, 
videl je, kako so se njima oči zarile, ter usta in roke 
krčevito tresle. Dasiravno sta le za drobiž igrala, 
bila sta vendar že v oblasti tiste grozne strasti, ktere 
se vsak lakomen igralec naleze. Eden je ravno zgubil 
in zato je grozno klel, s pestjo ob mizo in z nogo 
ob tla bil, kakor bi bil pijan. Zraven teh je bil še 
jeden fant v sobi, ki pa je sam pri oknu sedel in 
mirno gledal v knjige, ki so pred njim ležale. To 
je bil ljubeznjiv fant z odkritosrčnimi očmi, sicer 
revno pa snažno oblečen. Ti štirje dijaki so bili že 
pri mojstru Klavžu v stanovanji, Gašpar je bil peti. 


80 

So paě čudne razmere s takšnimi dijaškimi gospodarji. 
Ubogi otrok s kmetov se nadja, da najde 
v mestu dobre ljudi, ki bodo ga z veseljem sprejeli 
in za majhno plaěo lepo oskrbovali, Gospodar pa si 
misli: jaz bom prav dosti dosti dijakov najel, da 
mi najemšcino, ěe ne vso, vsaj večinoma plačajo; 
in mesto da bi oni pri njem jeli, jé on pri njih, 
svoj zaslužek pa porabi za žganje, tobak in veselice. 

Kaj pa strah in red, pobožnost in poštenje? 
Oh, kako malo je takih, ki bi na to gledali. Pa o 
tem bi se dalo celo dolgo poglavje pisati, žalostno, 
da bi se lahko zjokali. Naj tedaj zadostuje to, kar 
smo slišali o Gašparjevem stanovanji. 

V. Poglavje. 
Podoba usmiljenega gospodarja dijakov, hi bojda 
vse Í0 ljubezni do Uišnjega stori, in zraven še nekaj 

o 
spridmih dijakih. Oboje bolj žalostno, kakor 
veselo. 
„Aha, zdaj ste prignali svojega deěka", pozdravi 
krojač prišleca ter dene delo na stran. „Pri nas se 
bo gotovo hitro privadil He, Ljudevit, se zadere nad 
suhim dijakom na kanapeju, vstanite in naredite 
prostor, da se zamorejo ptuji ljudje vsesti." 

Študent se počasi vzdigne in gre k igrajočima. 
„Toraj vsedite se, govori dalje krojač. Tidite, 
oěe, pri nas je vse po domače. Mi vsi jemo skupaj, 


El 

prebivamo skupaj m spimo skupaj; vse lepo mirno 
im veselo. Ker ravno od spanja govorim, moram 
vam takoj povedati, da dijaki spijo v zadnji hiški, 
kjer ste dve veliki lepi postelji. Imajo zadosti prostora, 
samo kavsati se ne smejo. Po dnevu so fanti 
tu v moji sobi, in kakor vidite, lahko dela, kar kteri 
hoěe, jaz nobenemu niě ne rečem, saj morajo sami 
znati, kedaj se imajo Kaj učiti in kedaj se utegnejo 
igrati. In da pridemo do glavne reči. Vi hoěete fantu 
z doma hrano pošiljati? Je že prav, čisto prav! 
Morate paě v redu prinašati špeha, masla, jajc, 
moke, kruha in parkrat z vozom pripeljati krompirja 
in zeljnjih glav. Vi ne verujete, kako študenti radi 
jedo. Moja gospa mora celi dan kuhati, da ne stradajo. 
Ko bi se človeku fantje ne usmilili in ko bi 
jih iz ljubezni do starišev ne imel, nobenega bi v 
stanovanje ne vzel; kajti dostikrat moram še od 
svojega dostavljati, da imajo zadosti. Pa, moj Bog, 
kaj bi ubogi dijaki začeli, ko bi ne bilo usmiljenih 
ljudi, kteri jim pomagajo!" 

Suhi študent se po teh besedah tako strašno 
zakrohoče, da po celem hramu odmeva. 
„No, kaj pa ta krohot?" vpraša krojač in osorno 
pogleda Ljudevita. 

„Ej, ne dajte se motiti", porogljivo odgovori. 
„Vaše usmiljeno srce v resnici take hvale potrebuje, 
kakor ste jo zdaj sami izrekli." 

„Nagajive dijaške čenče!" se odreže krojač. 
„Ni vredno, da bi jih človek poslušal. — Toraj oče, 
zarad hrane je vse v redu. Kaj pa za stanovanje? 


82 

Za to bom vam ěisto malo raěunil, ker se mi fant 
dopada, le jeden goldinar vsak mesec." 

To slišati zavrti se gospá krojaěeva na peti, 
stopi pred krojača in zavrešči: „Kaj, samo jeden 
goldinar? Misliš, ti stari norec, da bom jaz vsakemu 
pritepenenm kmetskému fantalinu za jeden goldinar 
pokorna služabnica? Kdo pa more postiljati, pometati, 
kuhati, snažiti in vse v redu imeti, ěe ne jaz? 
In vse to za bori goldinar! Za goldinar na mesec 
si le iščite drugo gospodinjo." 

„No, koliko pa zahtevate?" vprašajo Gašparjev 
oče. 

„Dva goldinarja vsak mesec; po zimi pa še za 
drva in lue kaj posebej. Če vam to ni po volji, pa 
le kje drugej stanovanje iščite." 

„Je res veliko, odgovarjajo oče in segajo po 
svoj klobuk; vendar bom vam tudi toliko pošteno 
plačeval, če se bo le Gašparju dobro godilo." Potem 
so vstali in se poslovili, kajti odločili so se ponoči 
domov iti, da si prihranijo, kar bi morali v krčmi 
za prenočevanje plačati. 

„Oče, naj še grem nekoliko z vami", prosi 
Gašpar in oce mu prikimajo. 

„Ne zamerite mi, oče, začne Gašpar, ko na 
cesto prideta, v tej hiši se meni nič prav ne dopada." 


„Imaš prav, tudi meni ni po volji, pa za zdaj 
ti ne morem pomagati. Moraš pač potrpeti, kar se 
ne dá prenarediti." 


3S 

Gašpar je jako resno v tla gledal in si mislil: 
„Oče storijo, kar morejo, zato pa hočem tudi jaz 
pošteno storiti, kar bom mogel." 

Molče sta še šla en ěas, kar prideta do majhne 
cerkvice. Tu sta šla notri in sta molila. Po kratki 
molitvi vzamejo oče blagoslovljene vode in blagoslovijo 
Gašparja, pa bilo jim je silno tesno pri srcu, 
ko so rekli: „Varuj te Bog in ljuba Mati Božja! 
Bodi priden in pošten, lepo moli in rad se uči, pa 
izogibaj se hudobnih tovarišev; kajti med dijaki je 
veliko niěvrednežev. Bilo bi moja smrt, ko bi se ti 
spridil. Jaz vem, da ti svojega očeta ljubiš, toraj 
boš mi prihranil jezo in žalost." 

Gašpar veselo z glavo prikima ; govoriti ni mogel, 
ker so mu solze silile v oči. Tiho sta si roke podala 
v slovo ter šla vsak po svojem potu. 

Gašpar je šel v svoje stanovanje, kjer se mu 
že od kraja ni jako dopadlo, sedaj pa celo ne. Suhi 
Ljudevit ga je namreč takoj predse postavil in porogljivo 
nagovoril: „No, ti okorna kmečka nedolžnost, 
mislim, da boš se tudi ti našega reda držal. Pri 
nas je taka navada, da je najmlajši študent naš famulus 
in nam mora vse postreči. Čeravno še si ti 
zdaj neveden in priprost, bomo te pa že mi naučili, 
da boš pameten in prebisan, kakor se študentu spodobi. 
Pred vsem se moraš učiti molčati; ko bi 
nas tožil ali ovajal, zdrobili bi ti vse kosti. Ce boš 
imel denar, je tvoja dolžnost, da ga z nami deliš, 
če ga ne boš imel, vzel boš pa pero v svojo desno 
roko ter očetu naznanil, da potrebuješ knjig, papirja 

3 


34 

ín peres; da so škornji strgani, inkar še ti drugih 
reěi na misel pride. Tako boš imel denarja in z 
denarjem je dijak vedno Tesel. Tako, to si zapomni ! 
in zdaj sezuj mi škornje! 

Gašpar, Gašpar, kam si zašel? Malo, da nisi 
med razbojnike padel, kakor oni, ki je šel iz Jeruzalema 
v Jeriho! 

Krojač je svoji ženi vesel na uho šepetal: „Da 
mi tega kmeta redno škubeš!" in starka je prikimala 
in svojo nalogo toěno izvrševala, da so se Gašparjev 
oěe za ušesi praskali. Gašpar, ki še ni nikoli preobilo 
jesti imel, je zdaj gladoval, da mu je hudo 
postajalo in mu je želodec krulil, kakor prase v hlevu. 
Mislil si je veěkrat: „ko bi mi le oče več jesti poslali", 
oěe pa so doma z glavo majali in tožili: 
„Nikoli ne bi bil mislil, da študiranje človeka tako 
sestrada; naj pošljem kolikor hočem, za fanta je 
vedno premalo". 

Da je krojač največ za-se ohranil in se debelil, 
se urne samo po sebi. Oj dobrotljivi in usmiljeni 
gospodar, kako je tvoje srce navdano ljubezni do 
bližnjega ! ? 

K gladu je pa še marsikaj druzega prišlo, kar 
je Gašparja žalostilo. Tako je že od začetka mislil, 
da ni mogoče trem v eni postelji spati; on tega ni 
bil navajen in zdelo se mu je nespodobno. In postelje, 
ktere je krojač imenoval lepe, so bile tako umazane, 
da se mu je gabilo, in kaj bi tudi ne ? ker je gospa (!) 
mislila, da je zadosti, če se prti in rjuhe o Božiču 


35 

in o Veliki noci operejo, kedar fantje na počitnice 
odidejo. 

Potem sta bila dva teh dijakov silno hudobna 
fanta, posebno pa suhi Ljudevit. To je bilo človeče 
polno strupa in žolča, pa brez vere in vesti. Najrajši 
ne bi nič o njem govoril, vendar se mi zdi potrebno 
nekaj omeniti zavoljo starišev, ki mislijo svoje otroke 
dati v mesto, bodisi v šolo, bodisi v rokodelski poduk. 

Povedal sem že, da je Ljudevit bral oglodano 
knjigo, ki se je imenovala: „Sedem naglavnih grehov" 
od Eugena Sue. Misliš li, ljubi bralec, da bila 
je to dobra knjiga, iz ktere se čitatelj lahko uči, 
kako se moramo hudega ogibati? Ali če ne tako 
podučljiva, saj nespodtikljiva za oddih in kratek čas? 
Oj ne, žalibog ne ! Naj bil bi knjigo tudi hudi duh pisal, 
hujše in zapeljivše ne bi mogel napisati, kakor jo 
je spisal E. Sue. Take knjige je bral Ljudevit ; pregovor 
pa pravi: „Kdor strup pije, ta strup pljuva". 
Da, res; pljuval ga je tudi Ljudevit. 

Prvi večer je hotel Gašpar, kakor je bil doma 
navajen, kleče in glasno večerno molitev opraviti. 
A Ljudevit in njegov tovariš Ferdinand, ki ni bil 
veliko boljši, planeta nad-nj: „Kaj, moliti? Tega mi 
tii ne trpimo. Molijo naj svečeniki, študent pa mora biti 
olikan človek, kterému ni treba ne vere, ne molitve, 
ampak le učiti se. Naobraženost, svoboda in človeško 
dostojanstvo — vse drugo je mračnjaštvo, neumnost 
in trinoštvo." Gašpar ni vedel in tudi ni razumel, 
kaj ta dva s temi hudobnimi besedami hočeta. Klečal 
je in začuden Ljudevita gledal. Tega pa je to še 


36 

bolj razjezilo ter ga je s pestjo dregnil in zarezal: 
„Marš v posteljo ! Neumni fantalin, in ce še enkrat 
poskusiš svoje neumne bedarije vganjati, natolčem 
te, da boš ves črn." 

Gašpar na to zleze v posteljo, se prekriža pod 
odejo in svojo molitev tako tiho opravlja, da ga nihče 
ni slišal, kakor ljubi Bog. Pa prav pobožno vendar 
ni mogel moliti, ker je bil preveč prestrašen in ker 
sta Ljudevit in Ferdinand tako grdo govorila, da je 
Gašparja rudeěica oblivala in se je ves žalosten zjokal. 
Ubogi Gašpar je bil nevedomá in po nedolžnem zašel 
v pravo jamo razbojnikov; le svojemu angelju 
varhu se je imel zahvaliti, da se ni v nravni mlakuži 
pogreznil. 

Ljubi stariši! ne zamerite, ce Vam še enkrat 
priporočim: Pazite, komu bote nedolžno mládež zaupali! 
Poprašujte pri pametnih, zaupljivih možeh, 
kakošni so ljudje, kterim mislite svoje otroke zaupati 
in izročiti. 

Da, ljubi stariši, verujte mi, da so dvonožne 
omikane gujdike (svinje), kterim ni zadoti, da se 
same v kaluži grehov valjajo, ampak posebno veselje 
jim je, lastno blato tako dolgo na cisto nedolžnost 
metati, dokler se tudi ta ne ognjusi. Naj še pri tej 
priliki nekaj opomnim. Liberaluhi, ki hočejo vse 
najbolj vedeti in znati, radi kričijo zoper dijaška 
semenišča, ktera duhovniki vodijo in nadzorujejo. 
Jaz vem in vam tudi povem, zakaj so oni zoper 
semenišča. Ker je v takšnih semeniščih red, pobožnost 
in strah božji; tukaj se dijaki učijo samega 


37 

sebe premagovati, pravosvo bodo spoznavati in si zanjo 
prizadevati, podvreči se pa edini modrosti, Bogu 
in njegovi sv. volji. Taka odgoja pa smrdi liberaluhom, 
kakor pelin in žolč, ker nasprotuje njihovim 
namenom. Zato kričijo, naj se duhovnikom šole in 
semenišča odvzemejo, češ, da ne vejo iz mladine občekoristnih 
državljanov izrejevati. Cerkev, da gojilemračnjaštvo, 
fanatizem, itd., pametna omika pa dela človeka 
svobodnega, plemenitega in pa društvo človeško 
koristnega. Marli res? Oj pač ne! Skušnja nasproti 
uči, da na tem polju rastejo le sprideni značaji, na 
ktere se ne more nihče zanašati. Da, ne le to, mar 
več tú rastejo največi zapeljiva, največa kuga. in 
nesreča za človeštvo. Pomislite le, koliko hudega zamore 
tak spriden, brezveren dijak storiti, če postane 
uradnik, ali učenik (profesor), znabiti časnikar! Vse 
pokvari in okuži, tisoče in tisoče ljudi nesrečnih stori : 
resnično — „strup pljuva!" 

TI. Poglavje, 

Kako se je Gašpar ju po domu tošilo in kako se 
mu je dalje godilo na stanovanji in v šoli. 

Prvi teden je Gašpar srečno prebil, pa kdor ga 
je pogledal, je lahko uganil, kako hudo mu je bilo 
pri srcu. Doma so ga vsi radi imeli, in oče, sestre 
in tovariši so se lepo ž njim zgovarjali, tukaj pa so 


SB 


bÜi Ž njim osorni, so ga le zasramovali in preganjali, 
da glada niti ne omenim. Profesor v šoli ma tudi 
ni bil jako prijazen, dasiravno mn še hudega ni niě 
storil. Pa mestni pobalini so kaj radi nad njim 
svoje jezike brusili, zakaj ničesar ni bilo na njim, 
ěesar ne bi oni prerešetavali in obirali. Da je bos 
po uliei hodil, da je bil borno oblečen in imel debelo 
spodno srajco, zavolja tega so ga zasramovali, kakor 
da bi bilo siromaštvo nepošteno. Fantalini, zlasti 
gosposki, so res tako mislili ter ga vsak dan zasramovali. 


Pa še hujše kakor v šoli je bilo doma pri 
krojaču in suhem Ljudevitu. Tu mu skoro ni bilo 
obstati. Samo eno tolažbo je tukaj imel. Eden njegovih 
tovarišev, Konrad po imenu, je bil priden, pošten 
in pobožen mladeneě ; ta se je Gašparju pridružil in 
mu marsikaj dobrega storil. Ta dva sta pa tudi vedno 
zvesta prijatelja ostala. 

Bilo je v nedeljo in lepo jesensko vreme. Gašpar 
in njegov ljubi prijatelj Konrad gresta iz mesta ter 
se zunaj v šumi pod gosto grmovje vsedeta. Nobeden 
ni besede govoril, ampak oba sta glave pobesila in 
mirno gledala v velo travo ; obema je bilo tako hudo 
pri srcu, da sta zdaj pa zdaj globoko zdihovala, 
To slišati pogledata drug drugega v obraz in vsak 
je imel oči zalite z britkimi solzami. 

„Zakaj se jočeš, ljubi Gašpar!" 

„Jaz sem te ravno to hotel vprašati, Konrad." 

„Povej mi ti poprej svojo žalost." 

„Ne, ti meni poprej povej svojo." 


m 

„Teš, meni je tako tesno pri sreu, da sam ne 
tem, kako bi rekel. Od kar sem od doma in pri 
tem groznem krojaču, zdi se mi, kakor da bi mi 
kdo bil vse veselje ukral Povem ti, da sem se vsega 
naveličal in najrajši bi umrl, še koj tu v šumi." 

„Konrad, meni se ravno tako godi, kakor tebi, 
ihti Gašpar, in tudi jaz bi najrajši umrl. Jaz sem 
bil poprej doma najveselejši fant v vasi, zdaj pa 

— kakor da bi bilo vse črno, tako se mi vse žalostno 
zdi." 
„In glej, če pomislim, koliko svoje stariše 
staneva?" 

„In še vendar morava glad trpeti." 

„In ěe naposled iz naju ne bo nič, tedaj sva 
ěas in denar potratila. Oh, ubogi stariši!" 

„Konrad, meni se zdi, da bi za-me bilo najbolj 
pametno, ko bi bil doma ostal in se kakšnega rokodelstva 
učil. Bes je tudi študiranje lepo, pa le kedar 
je le prestane, zakaj fajmošter biti je pač bolje, 
kator čevljar ali krojač»" 

„Ko bi že le počitnice kmalo prišle, da bi šel 
domu/4 
„Ko bi prej domu prišla, bi se vendar morala 
sramovati." 
„Da, prijatelj, zdaj se morava učiti, ker sva 
začela." 

To sta oba potrdila, in čeravno se jima ni 
nehalo po domu tožiti, sta vendar od zdaj svoje 
nadloge bolj srčno prenašala. Sčasoma pa je tudi 
žalost po domu zginila, kakor megla jesenskega dne, 


40 

dasiravno še je dolgo trajalo, preden je bilo njuno 
srce mirno in ěelo vedro. 

Med tem pa zima prikima in Gašparja je pod 
tenko obleko jako zeblo, dasiravno mu je profesor 
včasih z latinskimi nalogami tako podkúril, da ga 
je pot oblival. Profesorji navadno mislijo, da njihove 
učene besede in njihovo visoko modrost vsak mladeneě 
tako lahko razume, kakor oni, ki imajo to že 
dolgo v glavi; pa temu ni tako; modrost fantom v 
glavo ubijati je věasih težavniše, kakor drva sekati, 
še težavniše pa je modrost sprejemati. Gašpar in 
Konrad se nista dala preplašiti, ampak učila sta se 
na vso moč in zraven gladovala, kajti za to je že 
krojač skrbel. Cesar pa Gašpar celo ni mogel umeti, 
bilo je to, da je moral drugim tovaršem po sveče 
hoditi in jih prižigati, učiti se pa mu pri njihovi 
luči niso pustili, da je moral večkrat pri mesečini 
svojo nalogo izdelovati. 

Zima je minula. Gašpar in Konrad sta se že 
davno pogovorila, da bota v spomladi krojaču slovo 
dala in si drugo stanovanje poiskala. Ko sta ga že 
našla in se z novim gospodarjem pogodila, zbereta 
svojo korajžo in stopita pred krojača, rekoč: „Veste 
gospod mojster, da se nama pri vas več ne dopada. 
Gladovala sva že zadosti dolgo in tudi precej shujšala, 
tudi marsikaj drugega, vi že sami veste, kaj se nama 
ne dopada. Zahvaljujeva se vam lepo za vse in 
odideva brez zamere, pa veselega srca od vas." 

Pri teh besedah se krojaču čelo nagrbanči in 
rad bi bil zagromel, pa si je premislil ter je začel 


41 

s sladkimi besedami dijaka pregovarjati. Prijazno 
njima poda roki, rekoě: „O kratkovidna mladina, ki 
ne more sreěe prenašati in ne sprevidi, kedar se 
njej dobro godi in v varstvu skrbne ljubezni živi. 
Jaz se ne hvalim rad, pa zdaj vama vendar moram 
povedati, da sta mi vidva najljubša in da sem za 
vaju bolj skrbel, kakor za lastne otroke. To pa me 
najbolj žali, da se zavoljo gladu pritožujeta. Vesta, 
da sta se s temi besedami jako pregrešila. Pravi 
študent ne sme veliko jesti, kajti „plenus ventus von 
stu dirt libenus" ali kakor seže glasi prišlo viea. Ko 
bi vama bil jaz dal jesti, kolikor bi sama poželela, 
morebiti bi že bila v prvem semestru dvojko domov 
prinesla. In dalje se pritožujeta, da sta shujšala! 
Moj Bog! Eavno zato pa sta tudi bolj giběna, lepa, 
bolj gosposka, in ne od kraja — vsa nadeta kakor 
pitana prešiěka. Sploh vama tako dobro ne bo nikdar 
Šlo, kakor pri meni. Ostanita toraj tukaj pri meni, 
moja ljubljena otročiěa." Kmalo bi se bil neskušanima 
ftta»toma hinavec smilil, a kaj — novemu gospoteju 
sta btsedo dala, toraj vendar nista ostala, 
ampak vesela sta šla iz krojaěeve hiše pod pazduho 
vsak s svojo culico. Zadržano jezo pa je potem krojaě 
nad ženo izpustil, da je bil strašen krik in 
prepir. Eteri je zmagal, ne vem povedati? Brž ko 
ne, gospa krojaciea, ker ženski jezik je navadno 
ostrejši kakor možki, in še zlasti te — gospe! 

Ce ni dobro, da kdo iz ostre zime naglo na 
toplo pride, tedaj tudi našima dijakoma ne bi bilo 
dobro, ko bi v novem stanovanji našla vse najboljše. 


42 

Zadosti je, da so bili gospodarjevi ljudje pošteni in 
tovariši pridni; glede hrane in gladu pa je vse pri 
starem ostalo. Sicer pa je bil v družini red, pobožnost, 
in strah božji in zavoljo tega sta včasih rada 
malo glada trpela. 

Novi gospodar je bil klobasar. Ta služba pa 
malo nese in stanovanje v predmestji je precej drago, 
zato je sklenil, še za dalje zunaj mesta se nastaniti, 
kjer je za par goldinarjev za svojo družino in dijake 
dobil stanovanje. Njegovih pet dijakov je selitev izvršilo, 
to se pravi, oni so staro šaro na vozičke naložili 
in v novo stanovanje prepeljali. Njim se je to 
še veselo zdelo, ko so po predmestji z vozičkom 
urno dirjali; ce se je tudi kteri spotaknil, zato ni 
nič maral. Gospodar jim je bil zato hvaležen ter 
jim je zvečer precejšno steklenico žganja na mizo 
postavil. 

To pa dijakom ni dobro storilo, ker nobeden 
ni bil žganja vajen, najmanj Gašpar. Toda žeja je 
bila velika, žganje sladko in je tako prijetno dišalo, 
toraj so steklenico kmalo izpraznili. Gašpar kmalo 
meni, da je drugo glavo dobil, kajti stara ni bila 
nikoli taka, tudi po celem životu mu je vroče postalo, 
kakor bi po žilah ogenj tekel. Sel je toraj na hladni 
zrak, pa to ni nič pomagalo. Zunaj se mu je zdelo, 
da zvezde na nebu plešejo in da se mesec semtrtje 
maja, in ko okoli sebe pogleda, vidi tudi visoke drevesa 
ob cesti se vrtiti in zemlja se je pod njegovimi 
nogami zibala, da se je moral za vogel prijeti. V 
tem trenutku se je pa tudi koča začela sukati, od 


43 

kraja počasi, potem pa vedno hitreje. Sploh vse je 
bilo pred njim in pod njim živo in je plesalo in se 
vrtelo, kakor bi norelo. Tedaj je Gašparja strah 
obšel in je hotel tovariše klicati, ali, o joj, ni mogel 
jezika ganiti in ne glasa od sebe dati. Komaj je v 
hišo zlezel in potem v posteljo, po noci so ga hude 
sanje mučile in zjutraj ga je strašno glava bolela. 

Takrat je bil Gašpar prvič pijan ; poznej se mu 
je še enkrat nekaj takega pripetilo, zato še tisto 
takoj tu povem. 

Visoko na Pohorju je cesar Henrik IV. za pokoro 
postavil cerkev na čast sv. Ariku (sv. Henriku), 
kamor so Mariborčani radi na božjo pot hodili in 
še zdaj hodijo. Tudi Gašpar je šel s svojim gospodarjem 
k sv. Ariku in ponudeno žganje, ki ga je gospodar 
s saboj imel, mu je res mesto v želodec vse v glavo 
zlezlo ter se je začel z nekim steklarjem prepirati. 
Gašpar je potem za nekim grmom zaspal in steklar 
ga je namenil ostro pretepati, pa so ga drugi ljudje 
zapodili in tako Gašparja rešili. 

To je Gašparja nagnilo, da se je zarotil, nikdar 
več ne žganja piti. In to je bilo dobro zanj, kajti 
za mladino ni hujše pijače kakor žganje, ki dušo in 
telo ostrupi in podobo božjo v človeku grdo ognjusi. 
Kdor se žganja navadi, navadno v njem svojo srečo 
potopi. 

Gašpar je bil mož beseda, zato niti več žganja 
ni pil, niti je kako reč bolj sovražil kakor pijanost. 
Zato je večkrat rekel: žganje je hudoba iznašel, z 
njegovo robo se pa jaz ne pečam. Oj, naj bi tudi 


44 

drugi ljudje Gašparja posnemali, koliko manj nesreč 
in koliko manj hudobije bilo bi na svetu! 

VII. Poglavje. 
NeMere Gašpar jeve nesgode na vodi in na kopnem; 
ena bolj šalostna od druge. 

Ali naj zdaj pripovedujem o Gašparjevem študiranju. 
Ne, pustiva to rajši. Študiranje je že samo 
na sebi dolgočasno, pripovedovanja o njem pa gotovo 
ne bi dolgo čital* ker bi ali zaspal, ali knjigo na 
stran položil in jaz bi zastonj pisal. Naj bo toraj 
zadosti, ěe ti povem, da je marljivo študiral in ko 
je iz pete šole šel na počitnice, nesel je pod pazduho 
lepo vezane knjige, ktere je bil za darilo dobil. Jaz 
mislim, da bo zdaj najprimerniše povedati nektere 
Gašparjeve nezgode, kterih je on skoro vsak dan 
nekaj doživel. 

Da je poleti Gašpar najrajši v vodi tičal, to 
sem že enkrat povedal. Tudi v Mariboru se je šel 
nekega dne s svojimi tovariši kopat in sicer pod 
most, koder imajo usnjarji svoje delavnice ter svoje 
smrdeče kože perejo. Pri kraji pa so imeli usnjarji 
pod vodo hlode z ostrimi žreblji, na ktere so kože 
obešali. Ko je Gašpar v vodo prišel, skakal je sem 
trtje, potapljal se, splaval in vsakovrstne norije vganjal, 
ki so mu na misel prišle. Pa ko je ravno najbolj 
vesel bil, ga nekaj silno zbode in preden se zave, 


45 

kaj mu je, bilo je okoli njega Yse krvavo. Zadel se 
je namreč na žrebelj pod vodo in si trebuh razparal. 
K sreči ga žrebelj ni globoko ranil, sicer bi si zapomnil, 
kedaj se je pod mostom kopal. 

Drugokrat pa se gre s tovariši kopat k spodnjim 
mlinom. Tam so plezali od ene ladije do druge ter 
na zadnje skočili v Dravo. V mlinu, ki je na teh 
ladijah stal, je bil ěmeren pomagaě, kterega je kopanje 
dijakov pri mlinu že dolgo jezilo. Ko vidi spet 
naše dijake priti, skrije se in sklene nad enim, kteregabo 
ravno dobil, svojo jezo ohladiti. In ta nesrečnež 
je res bil spet Gašpar. On je bil zadnji, ki 
se je čez ladije plazil in je ravno hotel v vodo skočiti, 
kar ga skoz veliko luknjo, mimo ktere je plezal, 
zgrabi moěna mlinarjeva roka ter mu hrbet tako s 
koprivami nadrgne, da je bil rudeě, kakor kuhan 
rak in imel mehurje kakor groš velike. Gašpar je 
kriěal, s povzdignjenimi rokami prosil, vse obljuboval, 
kar je imel in česar ni imel, klical je na pomoč vse 
svetnike, kterih se je spomnil, pa vse zastonj ; jezni 
mlinar še ni nehal ribati hrbta, ko je vse koprive 
zdrobil; ko ga je mlinar spustil, hotel je naglo čez 
vodo na kopno, pa je zašel v vrtinec, ki ga je vkljub 
upiranju vedno bolj pod mlin vlekel. Lahko si mislite, 
da je Gašparju postajalo črno pred očmi in da je 
začel na strašno smrt misliti. Vendar še napne vse 
moči, se zažene proti pobrežju, in hvala Bogu ! srečno 
pride na suho. Pa še dolgo se je s strahom spominjal 
na prestano nevarnost in na grozne koprive, 
in ko ne bi bila krščanska zapoved, da moramo 


46 

razlalnikom odpustiti, morebiti ne bi bü žive dni 
tega mlinarju odpustil. 

Gašpar si je mislil: v vodi nimaš sreče, morebiti 
boš jo imel v zraku. Gre torej okoli Binkošti 
na veliko češnjo, ki je bila polna lepih češenj. 
Gašpar je med vejami sede zobal, kar je srce poželelo, 
kajti v tek mu je bila vsaka jed, ker je bil 
vedno laěen. Na nekaj, seveda, ni pomislil, da namreč 
češnja ni njegova in da ni imel dovoljenja gospodarjevega 
na češnjo iti. Ko ga gospodar zagleda na 
češnji, premišljuje, kako bi vjel tega nepoklicanega 
tiča, ki hodi njegovih češenj krast. Hitro mu pride 
nekaj na misel. Blizu je imel velik kup trnja in tega 
nanosi okoli drevesa, da se je Gašpar, ki ni imel 
škornjev na nogah in ne rokovic na rokah, dol grede 
hudo opraskal ter gotovo več kapljic krvi zgubil, 
kakor je češenj pozobal. Kmet je izza plota gledal 
in se glasno smejal, ko je videl, kako se ubogi 
Gašpar ves krvav iz trnja izmotava. 

Nič bolj srečen ni bil drugokrat pri češnjah. 
Bil je o binkoštnih počitnicah doma. Takrat spleza 
na češnjo, ne da bi pomislil, da je ta češnja najhujšega 
očetovega sovražnika. To je bil divji človek 
brez vere in vesti, silno surov in neotesan ; Gašparja 
je navadno imenoval „študiranega gujdeka", njegovo 
sestro pa „glisto". Kogar je on v pesti dobil, si je 
to pomnil. Tudi Gašparja je zdaj huda čakala; 
kajti ko ga je na drevesu zagledal, je jezno zakričal: 
„Zdaj bom pa tega h vendar dobil in 
prej ga ne izpustim, dokler ga ne naučim, kaj se 


47 

pravi cešíye krasti". Na to si ureže dolgo leskovico 
in kakor graničar na straži hodi gori in doli. Gašpar 
je s strahom vse to opazoval in mislil, da bo morebiti 
vendar z lepimi besedami svojega sovražnika pomiril. 

„Dober dan, oce sosed, kakor vidite, si jaz 
češnje nabiram, ktere na našo stran visijo; kajti v 
meji stoječe drevo je naše in vaše". 

„Misliš?" odgovori sosed porogljivo. „Pojdi prej 
doli z drevesa, potem bova dalje govorila". Pri teh 
besedah pa tako pomenljivo zavihti leskovico, da je 
Gašpar takoj zastopil, kakošen bo ta pogovor. 

„Saj me menda ne bote tepli." 

„Se vé da, le hitro doli!" 

„Prosim vas, pustite me v miru ; sicer mi storite 
veliko krivico". 

„Tako, kriči kmet, ti študirana zel bi me učila, 
kaj je pravica ali krivica? Ti si še premlad zato. 
Kakor sem rekel, jaz te bom danes našeškal, da si 
boš pomnil, prej mi ne greš domov. Najbolje bo za 
te, da takoj doli prideš in prejmeš svoj delež, kajti 
cim dalje moram jaz čakati, tem bolj bom se razjezil 
in tem hujše bom te pretepal." 

„To je res slaba tolažba", misli si Gašpar. „Danes 
gotovo brez batin ne uidem. Čudno je le, da me 
pri češnjah vselej zasačijo. Kaj si čem, ali na drevesu 
ostati ali se dati pretepsti." 

Na to nekoliko vej niže zleze in bojazljivo vpraša : 
„Ali še si niste drugače premislili?" 
Mesto odgovora zažvižga kmet hlapcu ter mu veli 
sekiro prinesti, da češnjo z Gašparjem vred podere. 


48 

„Tako tedaj, si misli Gašpar. Naj pa bo po 
božji volji". Stopi nekaj vej više, se krepko zažene 
in skoči na očetov travnik. Takoj spet vstane in 
začudenemu kmetu zakliěe: „Srečno sosed, batine 
le za sebe obranite!" — In zginil je! 

Gašpar je bil 17 let star in bi moral stopiti v 
Parvo. Takrat pa, mu oce z žalostnimi srcem naznani, 
rekoě: „Veš Gašpar, kar se je sestra omožila, nimam 
jaz niě veě doma zapovedovati. Jaz sem zdaj le na 
izgovoru in imam komaj toliko, kar sam potrebujem. 
Tebi toraj ne morem veě pomagati, in boš moral 
doma ostati. Mocen in velik si zadosti, da se kakega 
dela poprimeš, mislim, da bi se šel usnjarije uěit." 

Gašpar je naredil kisel obraz, kajti če tudi v 
dijaških letih ni imel veliko veselih dni, veselja do 
študiranja pa vendar ni zgubil. Zdaj bi tedaj naj 
vse prestane nadloge in vse pridobljeno znanje bilo 
zastonj? Z glavo zmaja in resno reče: „Oče, ce mi 
vi ne morete veě pomagati, pa mi dovolite na lastno 
roko študiranje nadaljevati. V Mariboru bi paě moralo 
vse krščansko usmiljenje usahniti, ěe ne bi nikoga 
našel, ki bi ubogemu dijaku kos kruha dal, saj veě 
ne potrebujem. Pustite me le v Maribor in ondu 
bom od vrat do vrat prosil, dokler ne dobim toliko, 
kar potrebujem." 

Te besede so očeta silno ganile. „Greva skupaj, 
pravi, jaz bom ti pomagal prositi." 

Sla sta tedaj v Maribor in to-le dosegla: V 
prvi hiši, kjer prav ponižno potrkata, so njima prijazno 
rekli: „Če vidva nam kaj dasta, bomo hvaležno 


49 

vzeli, vama pa ne moremo niě dati, ker samí nimamo 
nič." 

Pri drugi hiši se gospod nad njima razjezi, 
rekoč : „Bog vé, kako je to : Dijaki beračijo, delavci 
fehtajo, mestni zastop pobira za siromake in beraěi 
nas vsak dan nadlegujejo. V tem mestu bi moral 
človek samo za berače služiti." 

Tedaj dalje. „Tu imata par krajcarjev in pustita 
me pri miru!" In takoj so se vrata za njima zaprle. 

Nekaj boljše je bilo pri četrti hiši. „Ce drugod 
kaj dobita, tudi jaz ne odrečem. Poprašajte toraj 
poznej." 

V peti, šesti, sedmi hiši pa nista nič dobila. 

Zdaj zapusti starčeka korajža. „Pustiva to, Gašpar 
; midva bi morala pol sveta preberačiti in vendar 
ne bi dobila kos kruha. Le pojdi z menoj domov." 

„Pri eni hiši še poskusiva, oče. Ue mi tam 
spodleti, tedaj pač vse pustim in tudi študiranje na 
kun obesim. Poznam še staro premožno medičarco; 
pri njej hočem zadnjo srečo poskusiti." 

Gre toraj k medičarci in pové svojo prošnjo 
prav lepo in ginljivo. Medičarca se mu tako britko 
nasmeji, da ni bilo nič prida pričakovati. „Glejte mi 
tako močnega cepca, pa se ne sramuje za kruh be-
račiti. Kdor si v svojem napuhu naprej vzame gospod 
študent biti, mora tudi za svoj želodec skrbeti ; kdor 
pa tega ne more, naj svinje ali ovce pase, pa bo 
si že kruh prislužil." 

Na to je Gašpar odšel in skoraj bi se bil razjokal. 


4 


50 

Beračiti je britko, kedar dar dobi, kako še le, 
kedar mesto dara mora poslušati zasramovanje in 
psovanje ! 

YIIL PoglaTje. 

Kako ubogi Gašpar v najveci sili najde dobrotnika, 
hi ga goljufa; potem postane plačan inštruktor in 
postrešček. 

Nobeden ni besedice govoril, ne oče in ne 
Gašpar, ampak tiho sta šla po cesti iz Maribora, 
žalostna in nevoljna, posebno Gašpar. Bilo je v jesen 
in proti večeru. Po prašni cesti njima je naproti 
prišel ovčar, kterega kratko pozdravita in hočeta 
mimo iti, on pa se vstopi pred nju ter vpraša od 
kod in kam? 

Bil je ta ovčar majhno čudno človeče s pravim 
fakinskim obrazom; s svojimi rujavimi očmi je vedno 
mežikal, z rokami pa je krilil in z nogami mezil, 
kakor bi imel kršele; jezik je imel boljši, kakor 
ktera koli ženska in lagati je znal, da se mu je kar 
kadilo od ust. 

„Hm, tako je tedaj zdaj z vašim fantom! Ali 
ste mi povedali vse resnično? No, jaz vam verujem. 
Saj pravim, tem Mariborčanom manjka vsem tukajle 
notri v srcu, nemajo žive krščanske vere. In to je 
grdo, to je sramota. Oe jaz vašega sina pogledam, 
si ne morem drugače misliti, kakor da bo iz njega 


51 

enkrat goreč fajmošter, ki bo preobračal nevernike, 
kakor jaz vračam svoje ovce. Le poglejte si ga, ce 
mojim besedam ne verujete. Ta fant mora študirati, 
pa je. Ce ne — in pri teh besedah povzdigne svoj prst 

— ce ne, bote vi enkrat pred Bogom odgovor dajali, 
ce svojega fanta odtegnete njegovemu vzvišenemu 
poklicu. Tako je, pa je! Toraj dalje! Jaz vzamem 
vašega fanta k sebi, saj veste, kaj se to pravi, jaz 
vzamem vašega fanta, .kterega nihče v celem mestu 
ni hotel vzeti. Vaš Gašpar bo pri meni stanoval, 
jaz ga vzamem k sebi, jaz, da jaz ga vzamem!4' 
„Naj vam Bog povrne!" rečejo oče ginjen in 
vesel ; Gašpar pa ni nič rekel, ker ta brbljav človek 
mu ni bil nikakor všeč. 

„Bog, se vé da, mora povsod največ storiti, 
nadaljuje resno ovčar; nekaj pa morate tudi vi. To 
se pravi: Vi mi zato, da bo Gašpar pri meni, pošljete, 
kar zamorete: kruha, mesa, drv, krompirja... 
Kaj delate tako dolg obraz? Mar preveč zahtevam? 
Ali sem za stanovanje kaj zahteval? Ne krajcarja 
ne. Ne bodite toraj nehvaležni in porabite priložnost, 
ki se vam ponuja. Vem, da ste na izgovoru, da 
nimate nič, pa dobre prijatelje imate, strice in tetice, 
sosede in druge usmiljene ljudi. Tem dajte ponižno 
prijazno besedo in vsi bodo vam radi pomagali, da 
vaš Gašpar dalje študira. Vsak bo že zavoljo časti 
rad nekaj storil, da bodo dobili gospoda v fari. No, 
dajte roko, mož-beseda! Oez teden dni pride Gašpar 
k meni, in tako dobro mu bo, kakor Bogu v nebesih." 



52 

Oce so dali roko, ce tudi malo nezaupljivo, pogovarjali 
so se še to in to ter se razšli. 

čez teden dni je prišel Gašpar k ovčarju in je 
imel ondu mirne dneve, dokler je še bilo kaj, kar 
je bil s seboj prinesel Ko pa so vse potrosili in „pošteni" 
ovčar ni imel vec kaj od Gašparjevega vzeti, 
bilo je tudi prijateljstva konec. Zdaj bi se rad beraškega 
študenta znebil in to je na sledeči način 
izpeljal. 

Neko nedeljo ide h Gašparjevemu profesorju, 
se globoko prikloni ter pravi: „Žal mi je, pa ne 
morem drugače; prišel sem Gašparja tožit. Ta štu-
dent se je k meni vsilil ter obljubil, da bo si za 
hrano in svoje potrebe sam skrbel, zdaj pa hoče, da 
bi ga jaz redil. Tega jaz ne morem, ko bi tudi 
hotel. Tudi drv sem moral zavoljo njega kupiti, 
da ne bi zmrzaval, zdaj pa neče nič plačati. Meni 
se zdi, da je to lahkomiseln slepar. Prosim milostljivi 
gospod profesor, zapovejte mu Vi, da naj plača, kar 
je dolžan, potem bom mu pa odpovedal stanovanje." 

K nesreči je bil Gašparjev profesor čmeren človek, 
v svojih sklepih bolj nagel kakor pravičen. Pokliče 
toraj zatoženega Gašparja k sebi in ga ojstro 
ošteje. V uvodu svojega nagovora ga je imenoval sleparja, 
je veliko žvekal o dijaški časti in poštenji, 
ki se po takih pritepencih oskruni ter mu zapové, 
obljubljeni in dolžni denar svojemu dobrotniku kmalu 
plačati, sicer bi bil on prisiljen zoper njega z vso 
postavno ojstrostjo postopati. 

Gašpar je spoznal, da profesorjeve besede ne 


53 

potrebujejo nikakšnega pojasnila, vendar glede modrosti 
in pravičnosti se mu niso zdele dostojne visoko 
učenega gospoda; zakaj po njegovem mnenji si je 
pošteni ovčar pac njegove hrane pošten del prisvojil 
in drva je ovčar tudi za-se kupil, pa bi zdaj rad, 
naj bi jih Gašpar plačal. 

S cem bi jih naj plačal? On ni imel groša in 
od doma ga tudi ne bo dobil, to že naprej vé. In 
vendar je gospod profesor modro razsodil: Plačaj. 
V tej sili se spomni Gašpar stare klobasarice, pri 
kteri je poprej stanoval; njej je svojo nadlogo potožil, 
in blaga ženka mu ni le z denarjem pomagala, 
ampak ga je tudi spet na stanovanje vzela. O blaga 
klobasarica, ti si bila Gašparju pravi angelj varuh. 
Tvoje blago srce in tvoje dobre klobase ima hvaležni 
Gašpar vedno v blagem spominu! 

Tako je Gašpar bil v parvi in je marljivo študiral. 
O Božiču pride h klobasarici, daleč okoli poznani 
dijaški materi, nekega mizarja žena zavoljo 
svojih hčeri se posvetovat. Njeni dve deklici ste bili 
tako ubogi na duhu, da ju niso hoteli v šoli imeti. 
Za učitelja je bilo to seveda prijetno, take otroke 
kar odpustiti, da mu ni bilo treba se ž njimi mučiti; 
mati pa vendar ne bi rada imela, da bi njeni otroci 
brez vse omike odrastli, kakor divjaki, zato je prišla 
h klobasarici vprašat, ali ve za kakšnega dijaka, ki 
bi si hotel s podučevanjem njenih hčeric kos kruha 
prislužiti. Mati klobasarica je priporočila našega učenega 
Gašparja, in tako je on postal inštruktor ali 
domač učitelj. 


54 

Dragi ěitatelj! ali si že kedaj jel tak knih? Jaz 
sem ga dosti imel, pa kolikor se spominjam, ni ravno 
okusen in teěen tudi ne. Potrebni so zanj moěni 
zobje in dober želodec in potrpežljivost veěja od 
oslove, kajti osel brsne, ce preveč njegovo potrpežljivost 
mučiš, inštruktor pa tega nikoli ne sme, sicer 
bi moral šila in kopita pobrati in iti. 

Prvo, kar je imel Gašpar od te službe, bil je 
nro hodá dolg pot, da je prišel do svojih učenk. 
Njegovi škornji bi znali pripovedovati, kako prijeten 
je bil ta hod. Drugo je bilo, da je imel s svojima 
učenkama, kterih ena je bila škiljasta, druga pa 
grbava, strašen križ in večkrat je sam seboj godrnjal 
nekaj o Nurnberškem trahtarju. Za vse to je imel 
samo hrano. 

Z Gašparjem pa so bili vsi tako zadovoljni, da 
ga ěez mesec dni vzamejo tudi na stanovanje, ter 
mu ni trebalo več tako daleč hoditi. 

Pri mizarju je bila gostilna, in ker je hiša stala 
na samoti pri Vindavskem lesu, so se zlasti ob nedeljah 
raznovrstni ljudje ondi zbirali. Zato je vsako 
nedeljo minolo poprej polnoěi, preden se je zadnja 
kupica izpraznila in zadnji prepir poravnal. To pač 
Grašparju ni bilo po volji, ker njegova postelja je 
bila široka klop, toraj je moral čakati, dokler niso 
vsi gostje odšli. Enkrat je sicer poskusil poprej pod 
odejo zlesti, pa pričujoči gostje se skregajo in začnejo 
tepsti, in Gašpar je moral iz hiše zbežati, da ni bil 
z drugimi tepen. 


55 

Lahko si tedaj misliš, da to ni prijetno življenje. 
Gašpar pa je vendar zdržal šest let in še zraven 
plačeval 30 ranjškov šajna na leto. Njemu se je tedaj 
v tej beznici gotovo bolj dopadlo, kakor pri krojaču 
Klavžu. 

Y tem času so Gašparju ljubljeni oce umrli. 
To ga je hudo zadelo, ker žnjimi je zgubil svojega 
najvecega dobrotnika in pomocnika. 

Dolgo se je za njimi jokal, dosti je za nje 
molil, in ko je šel od groba, v kterega so jih položili 
k večnemu pokoju, zdelo se mu je, da je tudi 
vse njegovo veselje v tem grobu pokopano. Kmalo 
potem še sestrin mož umrje, in ona se spet omoži, 
češ, da ni dobro človeku samemu biti. Novi svak 
pa ni bil Gašparju prijatelj, zlasti ne, kedar ga je 
za denar prosil. Vselej mu je rekel: „Ce ti tvojo 
dedšino že zdaj izdajam, ko si še mladoleten, utegnil 
bi poznej, ko dorasteš, še enkrat vse zahtevati, zato 
ti rajši zdaj nic ne dam." To je svaku nek oskrbnik 
v uho vtaknil, ker Gašparja ni maral ter mu 
povsod noge podstavljal. 

Zdaj si pac lahko žalostno stanje našega študenta 
predstaviš. Ni imel ne staršev, ne prijateljev, 
ne denarja, ne obleke in, čemur se ne boš mogel 
čuditi, tudi ne veliko veselja za študiranje. Od kod 
bi pac naj prišlo veselje in moč za resno delo ubogemu 
Gašparju, ki se je moral noč in dan boriti z 
revščino, pomanjkanjem in raznimi nadlogami, kakor 
s steklimi psi ? Oe se srce in glava vsak dan od norečih 
skrbi razburi, če prijazni žarki veselja in do



56 

brodejna rosa neskrbnosti manjkajo, kako bi naj 
seme učenosti klilo in sad rodilo ? Jaz si res ne morem 
vece muke misliti, kakor ce se človek, ki ne 
pozna nobene vesele ure, mora pečati z grškimi 
glagoli in matematičnimi formulami, ali ce mora 
študent, kterému uboštvo skoz vsako luknjo luka, 
pesmi ali ode delati „o veselji". 

Takšni siromak je bil Gašpar. Glejte ga, kako 
gre po ulici. Stare oglodane Mace so mu že dolgo 
prekratke, in njegov za 1 gld. 50 kr. šajna kupljen 
frak na vseh kraji zakrpan mu je pretesen in prekratek. 
In v roki nese naš junak žalostne postave 
star cekar, kajti on ni bil le študent in inštruktor, 
ampak tudi postrešěek, ter je nosil iz mesta vsak 
dan zemlje in žganje domov. In njegovi škornji? 
Kako klopočejo in spredaj gobec raztegujejo, kakor 
bi za krpe in podplate prosili. 

Bes žalostna podoba, ki nam jo predstavljaš 
ubogi Gašpar! 

IX. Poglavje« 
Poročilo o razmerah med Gašpar jem in profesorjem. 
Koristno berilo za dijake in profesorje, her izvejo, 
Jcako ne smejo delati. 


Kdor ima vselej in povsod nesrečo, ne sme se 
čuditi, če tudi pri svojem profesorju nima sreče. Sem 
se sam zadosti prepričal, da večina teh gospodov 


57 

spada med one, kterim so Eimljani djali gens morosa 
in bi jim jaz rekel ěmerni, ali tega še nisem 
mogel iztuhtati, ali pride to od študiranja ali od 
sedenja ali od obojega ; kar bi pa bilo dobro vedeti. 

Gašparja je njegov profesor imel ravno tako rad, 
kakor trn v peti. Kedar je bil dobre volje, imel je 
za vsakega dijaka kakšno prijazno besedo, za Gašparja 
pa tudi takrat ne. Kolikorkrat je prišel Gašpar 
s prašnjimi škornji v šolo, zadri se je zaniěljivo 
nad njim: „kako je temu „forarju" ime?" Drugi 
dijaki so se temu smijali in osramotenega Gašparja 
še dražili, njemu pa so cesto britke solze v oči stopile, 
misleč si: „Ko bi se vam tako godilo, kakor 
meni, gotovo se vam ne bi ljubilo siromaka zasmehovati 
in zasramovati; ali vam se predobro godi, 
zato brusite svoj drzni jezik nad menoj ubogo revo." 

Kedar so dijaki zvezke nazaj dobili, bile so 
Gašparjeve naloge vselej tako debelo podčrtane: 
kakor vojakov hrbet, kedar je bil skoz šibe bežal. 
Ker Gašparja nečem bolj hvaliti, kakor zasluži, moram 
omeniti, da ni ravno preveč marljivo študiral, 
ker nadloge so mu vse veselje za študiranje vzele, 
inštruviranje pa ves čas. Pa Gašparju se je vendar 
dozdevalo, da je profesor nekaj preveč po svoji volji 
njegove naloge podčrtaval. Zavoljo tega se ga je 
enkrat nevolja polastila, ktere ni mogel premagati 
ter jo z britkimi besedami profesorju izjavil. Zdaj pa 
je bil, kakor si lahko misliš, še le Gašpar naletel; 
moral je poslušati in čutiti vso jezo razžaljenega 
profesorja ter še nekoliko ur v luknji premišljevati, 


58 

kaj se pravi visokoučenemu profesorju ugovarjati ali 
celo drzno mu krivico ocitati. 

Kedar je bil Gašpar poklican, da bi odgovarjal, 
pa mu ni šlo tako urno, kaüor jezik kake klepetulje, 
moral je v kotu klecati ali po šoli ostati. Drugi dijaki 
so po štirje v eni klopi sedeli in si pri pismenih 
nalogah mnogo del usmiljenja in ljubezni skazovali, 
Gašpar pa je moral čisto sam v zadnji klopi 
sedeti in če ni kaj znal, kar se je večkrat prigodilo, 
moral bi steno vprašati ali si iz prsta izsesati. 

Moram reči, da je jako grdo, če se kteri profesor 
tako spozabi, da dijaka do smrti trpinči samo 
zato, ker mu ni všeč. O tem bi se dalo cele knjige 
napisati, pa tega treba ni, ker imamo na Gašparju 
živ izgled. Misli si, da Gašpar ni imel nikoli novih 
knjig, ampak same stare, ktere so že drugi proč 
vrgli in v kterih so celi listi manjkali in si jih je 
Gašpar moral pisati in noter prilepiti ; da on ni nikoli 
imel besednjakov, a drug jih je vsak imel; da 
je on bil vselej kaznovan, zaničevan, odmetan, — 
in gotovo boš rekel, da bi bil čmeren profesor bolje 
storil, ko bi ubogemu dijaku daroval potrebne knjige, 
skazoval očetovsko ljubezen in imel potrpežljivost 
ž njim, mesto da ga je trpinčil in mučil. Ali kako 
bi rekel temu, da je enkrat moral Gašpar dve uri na 
tleh ležeč svojo nalogo pisati? Naj bi mu pa bili kar 
trebuh prerezali, bi ravno tako pedagogično ravnali. 

Iz šole so Gašparja napodili Bog ve kolikokrat. 
„Le poberi svojo ropotijo, je profesor jezno kričal, 
in ne prikaži se mi več tukaj ; saj si tako le madež 


59 

dijaškega stanú. Poberi se toraj in ne pridi vec, jaz 
te ne morem vec videti." Gašpar je na to res pokorno 
svoje raztrgane knjige pobral in odšel pa je 
vkljub prepovedi drugi dan zopet prišel. 

Gašpar je tedaj dobro vedel, da profesor ne 
mara zanj. „To mora drugače biti", si misli, in marsiktere 
dni in noci študira, kako bi se profesorju 
prikupil Najboljša misel se mu zdi ta4e: „Gašpar, 
ti boš od zdaj vedno svojemu profesorju kazal, kako 
rad ga imaš." Šel je potem vsak dan v Vindenovski 
les, ter je iskal gobe, lovil ptice, zbiral je polže in 
sploh vse, kar je za rabo ter vse to prinašal ostremu 
profesorju, prav ponižno proseč, naj milostljivo sprejmejo 
njegov majhni pa s hvaležnim srcem ponujeni 
dar. — Pa kaj je to pomagalo? Med pohajanjem 
po lesu in polji je pozabil svoje naloge izvršiti, in 
kakor gotovo je Gašpar vedel, da bo vselej, kedar 
je kakšen dar prinesel poklican, tako gotovo je profesor 
vedel, da njegov ljubi Gašpar ne bo nie znal. 

Ali Gašpar je imel dobro natoro. Ce se mu je 
še tako hudo godilo, otresel si je vse nadloge, kakor 
pes dež — ter je po mestu veselo skakal, pel in 
žvižgal, da so ljudje postajali in gledali čudnega 
fanta, ki je vkljub ocivestni siromašcini bil tako dobre 
volje. Nek hlapec je enkrat bojda celó rekel: „Kedar 
bo ta fakin duhovnik, tedaj bom jaz rimski papež." 
Pa to ti takoj lahko povem, da je ta hlapec bil slab 
prerok, kajti Gašpar je postal poznej priden duhovnik, 
hlapec pa je ostal, kar je bil — hlapec. 

Ob nedeljah je šel z dijaki tudi profesor v cer



60 

kev. Ko so enkrat cerkev belili, ostala je tudi v 
nedeljo dolga lestvica na steni prislonjena. Vsi dijaki 
so že bili na svojih prostorih, kar profesor dolgo 
lestvo zapazi. Čeravno je bila dobro prislonjena in 
še z močnimi vrvmi privezana, obšla je profesorja 
vendar grozna misel, da bi se utegnila lestva prevreči 
in njega in njegove dijake potolči. Morali so 
toraj vsi ondi blizu lestve prostore zapustiti, le Gašpar 
je ostal na svojem prostoru blizu lestve ter se 
še predrznil njo stresti, ceš saj trdno stoji. „Boš mi 
pustil lestvo pri miru?" zakrici profesor v svojem 
strahu, pozabivši da je v cerkvi; „kako lahko bi se 
prevrgla in nas vse pobila." 

„To ni mogoče, odgovarja Gašpar, saj je trdno 
privezana." 

„Marš semkaj, drzni fant!" zapove prestrašeni 
profesor ter ga pusti za kazen med celo božjo službo 
sredi cerkve klečati. Stari gospod pa je celi cas s 
saboj godrnjal in mrmral, da so ljudje z glavami 
majali in mislili: ta pa gotovo nori. 

To sicer ni bilo res, ali ko je iz cerkve šel, 
potožil se je znanemu mestjanu, rekoč: „Vi si ne 
morete misliti, kakšne strahe sem danes prestal, ker 
ta ničvredni Gašpar je tako lestvo tresel, da se je 
cela cerkev majala." 

Domači zapor je dobil Gašpar mnogokrat za 
kazen, pa zato se ni dosti zmenil. 

Nekega dne po zimi pa spet nekaj naredi, in 
vsled tega je nastal med profesorjem in njim hud 
prepir, v kterém pa je bil Gašpar popolnoma pre



61 

magán in za kazen čez poldne v luknjo zaprt. „Oaj, 
ti brezbožni fant, kriěi profesor nad njim, ker imaš 
tako dolg jezik in vse potrebno poštenje do mene, 
svojega profesorja opuščaš, boš danes čez poldne ob 
kruhu in vodi zaprt, da boš imel čas premišljevati 
svojo hudobijo in priložnost spoznati, da se ti je 
treba poboljšati." 

Gašpar se na to globoko prikloni ter gre za 
„familijasom" v luknjo. To je bila snažna sobica, lepo 
zakurjena in svetla; tudi kruh je bil dober in voda 
studena. Gašpar se je toraj prav zadovoljno smejal, 
ko „familijas" sobico zapre, zažvižga nektere vesele, 
poznej pa tako resno premišljuje o svojem poboljšanju, 
da zaspi in se še-le prebudi, ko je spet „familijas" 
s ključem zarožljal in mu odprl. Profesor se ni 
malo začudil, ko zločinec veselega obraza predenj 
stopi, „Zdi se mi celó, reče mu, da se drzneš po 
prestani kazni še veseliti in šaliti." 

„To je le znamenje hvaležnosti", odgovori Gašpar 
priklonivši se ; „kajti z zaporom se mi je velika 
dobrota skazala, in jaz bi prav ponižno prosil, da 
bi me blagovolili vsak dan čez poldne zapreti." 

„Gašpar, Gašpar! nikar se z menoj ne šali", 
svari ga profesor. 

„Kdor se misli poboljšati, se ne šali z resnimi 
rečmi; hočem toraj g. profesorju resnično povedati, 
zakaj je meni zapor velika dobrota. Jaz imam do 
doma skoro uro hodá, toraj mi zapor prihrani dve 
uri hodá, kar mojim raztrganim škornjem dobro 
dene; potem moram doma dve deklici podučevati, 


62 

kar je zavoljo njunih slabih glav hujše, kakor drva 
cepiti. Doma se ne utegnem učiti, v zaporu pa imam 
zato mir in čas ; tú je bilo lepo toplo, doma pa moram 
dostikrat zmrzovati ; kruha in vode sem imel zadosti, 
doma pa včasih tudi nič boljšega in nič več ne 
dobim. Toraj je zapor za-me velika dobrota in lepo 
prosim, da bi me večkrat v zapor obsoditi blagovolili." 

Profesor nad temi besedami začuden roke vije 
in kriči: „O ti nesrečni fant, ki ti je zapor mesto 
sramotne kazni zaželjena milost! To je že narobe 
svet. „Familijas", ogenj v peči ugasni, in nepoboljšljiv 
Gašpar mora za kazen vsak dan domu iti." 

Tako se je godilo Gašparju in mislim, da mu 
ne boš njegove sreče zavidal. V dijaškem življenji 
se najde marsikteri kamen, ob kterega se dijak spodtakne 
ter pade, zlasti če ga profesor ljubeznjivo ne 
vodi. Profesor pa ne sme nad dijakom obupati, če 
tudi včasih burke vganja in knjige bolj varuje, kakor 
je treba, ako le nima spridenega srca in hudobne 
volje. Tega Gašpar ni imel, zato je še iz njega vendar 
nekaj postalo. 

X. Poglavje, 
Gašpar, naj jé, ali dvori, ali se zabava, povsod ga 
spremlja nesreča kakor njegova senca, Mere se ne 
more rešiti. 

Bilo je o Binkošfcih. Profesor je zaprl knjige, 
dijaki so veseli peresa otrebili in „familijas" je zaklenil 
šolo; bilo je pet dni počitnic, hurá! 


63 

Zunaj v naravi je bilo živo in veselo. Na zeleni 
trati je cvetelo tisoě in tisoč cvetlic, kterim so mar-
Ijive buceliee sladki prah iz srca sesale, bukovje si 
je novo obleko obleklo, ktero mu je spomlad iz ze« 
lenega listja pripravila, ljube ptice pevkinje so pele 
in žvergolele, čivkale in preslavljale Stvarnika, da je 
po šumi in polju odmevalo; le sova, podobna resnemu 
gospodu profesorju z velikimi ocali, sedela je resno 
in zamišljeno na svoji veji, nekterikrat svoj sivi frak 
stresala m nad razposajenim mladim življenjem z 
glavo majala, da se je zaduhli pok, pok od ěasa do 
casa začul. 

Ko od tega spomladanskega veselja zaide žarek 
v Gašparjevo hišico, ni imel več miru v sobi, ampak 
vzel je kapo in palicb, ter urno stopal proti domu. 

„Zdrava mi, sestra in svak!" zakliče domov 
pridši. „Nisem se mogel zdržati, da vaju ne bi ob~ 
iskal" 

Svak potisne roke globoko v hlačne žepe, pogleda 
mladega študenta ter reče: „Imaš gotovo že 
spet raztrgane škornje, ker si domov prišel." 

„Prav si zadel, svak! smeje se študent, privzdigne 
nogo ter pokaže škornjevo uboštvo, h kterému 
je naredil svak kisel obraz in odšel iz sobe. Sestra 
pa mu je djala, naj le pazi, da prepozno ne pride 
v Maribor in da vsled tega v študijah ne zaostane. 

„Aha", misli si Gašpar, „že vem, poěem je tu 
smola" in ko mu čevljar škornje zakrpa, takoj odide 
nazaj v Maribor. 


64 

Vrnivši se najde gospodarico in njeno sestro 
na polji. „Si lačen, Gašpar?" pozdravi ga gospodariea 
že od daleč. 

„Lačen, kakor volk", odgovori študent. 

„Verujem ti, ker iz počitnic si še vselej ves izglajen 
prišel. Idi v kutmjo, na komenn boš našel 
pisker kaše, to si vzemi in snej." 

To je bila Gašparjevim ušesom vgodna vest. 
Urno gré v kuhinjo in najde na komnu dva piskra. 
Ker je bil vselej pohleven, vzame manjšega, poišče si 
v miznici žlico, vsede se za pec in zacne hlastno jesti. 

Ko že tretjokrat zajme, zagodrnja in zamrmra : 
„Bog ve, kako je danes gospa kuhala, da je kaša 
tako penasta in britka ; tudi nesnažna je tako, da še 
tega ni nikoli bilo." Med tem je listje, slamo in 
razno smetje iz ust vlačil. Pa je vendar vse snedel, 
ker je bil lačen, kakor volk. Potem si usta obriše in 
gre na polje. 

„Ti je teknila kaša?" vpraša gospodinja. 

„Hvala, ni bila ravno preslaba, le silno dosti 
smetja je bilo v njej." 
„Iz kterega piskra pa si jel?" 
„Iz manjšega", odgovori Gašpar. 
Ko to izgovori, gledali ste ga obe ženski začu


deni, potem pa se začele strašno smejati, tako, da 
ste se za trebuh držale, po bedrih pokale in naposled 
na njivo popadale. 

„Kaj neki imate te ženski," mrmrá Gašpar, „da 
se tako razujzdano smejate? Ali se njima je ktero 
kolesce v glavi strlo ali ste čisto znoreli?" 


65 

„O ti trapast fant!" rece naposled gospodinja, 
„zakaj pa ne pogledaš? Ali veš, kaj si pojedel? 
Pasjo hrano si snedeL" 

Ko Gašpar to zasliši, prime se njegovega želodca 
strašna revolucija. Kar je bilo spodej, je prišlo navzgor, 
želodec se je krčil in spet razširjal, Gašparja 
pa je stiskalo, da je bilo joj, pa vse zastonj : pasja 
hrana mu je ostala v želodcu, ki jo je potem, ko 
jo je bil dobro premešal, potrpežljivo prebavljal. 

Moram pa vendar bolj na lahko razložiti, kako 
je to mogoče bilo. Hram je stal samotno kraj šume. 
Za stražo in obrambo so toraj imeli velikega psa 
Sultana. Ker je pes veliko potreboval, vsipali so mu 
jed vselej v precej veliko posodo in ker pes ni znal 
lepo gosposko jesti, zmetal si je sam v posodo listja, 
slame in raznega smetja. Kar je psu ostalo, djala je 
gospodinja vselej v pisker, kaj malega pridejala ter 
segrela, da je Sultan še enkrat za večerjo dobil. Tokrat 
pa mu je Gašpar vse snedel vsled svoje pohlevnosti 
in strašnega glada. Iz tega pač, ljubi bralec, 
lahko sklepaš, kaj je študentovski glad in kaj vse 
študentovski želodec prebavi! 

Nekega dne koraka Gašpar možko iz šole mimo 
„ Jägerbirta" na tezni. Na cesti je stalo majhno dekle 
in britko jokalo. Usmiljenemu Gašparju se je dekle 
smililo in jo vpraša, zakaj se joěe. 

„Ah, glej, ihti dekle, moja žoga je padla konju 
pod noge in ne upam si po njo, ker konj tam stoji, 
idi ti po njo; ti si velik in se ga ne bojiš." Gašparja 
je obšel pri tem vitežki občutek. Pogledal je 

5 


66 

dobro konja, pa je videl, da je bolje, ne se preveč 
bližati. Ko premišljuje, kako bi željo tožnemu otroku 
izpolnil in njegove solze obrisal, zapazi dolg drog, ki 
je pod oknom „Jägerwirta" slonel. Tega prime s 
srčno roko, bliža se previdno od strani štirinožnemu 
sovražniku in po nekterih nevspešnih poskusih je bil 
tako srečen, da je žogo dobil. Eavno se je bližal 
razveseljenemu dekletu, da bi jej pridobljen zaklad 
izročil in še morebiti kak ginljiv nagovor naredil, 
kar začuti, da ga od zadej trda roka zgrabi in v 
tistem trenutku strašno zaušnico dobi. 

„Oajj, ti ničvredno seme, jaz ti bom pokazal, 
kako se poštenim delavcem orodje krade ! Da te gromska 
strela . . .!" Med tem je delavec ubogega študenta 
suval, tolkel in pretepal, da vse izgovarjanje 
ni nic pomagalo. Naposled mu drog s tako silo 
izdere, da mu je roke odri in je še štirnajst dni 
občutil nasledke. 

Schiller je toraj res prav imel v svoji pesmi, ko 
vitez pravi: „Plačila za strežbo kar treba mi ni"; — 
kajti za tako plačilo bi se bil tudi Gašpar rad zahvalil, 
a prepozno je bilo. 

In da gre ob enem, naj povem, kako je bil 
ubogi Gašpar še drugokrat tepen. 

Sel je z nekterimi tovarši k sv. Jožefu na sprehod. 
To je sv. Magdalene poddružnica, pol ure od 
mesta oddaljena. Cesta k sv. Jožefu pelje tik Drave, 
ki globoko spode] svoje valove vali. Zavoljo varnosti 
so kraj ceste močne rante, da se ne bi kdo v Dravo 
zvrnil. Drugi pametni ljudje grejo lepo po cesti na



67 

prej, naši dijaki pa so na rante zlezli ter po njih 
med cesto in Dravo naprej tekali. En čas je šlo to 
prav veselo. Gašpar je bil zadnji in bos, da si je 
svoje malovredne škornje varoval. Naenkrat skoči iz 
koče ob cesti mlad pa močen mož z bikovico in 
hudim psom nad dijake. Gašpar si misli: „ta pač 
hoče z nami burke vganjati ali nas strašiti, da bi 
kteri z rante pal; morebiti hoče tudi z nami za 
stavo teči; naj le teče, če hoče". Pa prišlo je vse 
drugače, kakor je Gašpar mislil. Človek se ni hotel 
z dijaki šaliti, ampak svojo jezo si nad njimi ohladiti. 
Začel je neusmiljeno po Gašparjevih golih nogah 
mahati ter ga prisilil, da je na cesto skočil, ker v 
Dravo si ni upal. 

Tii pa je plesala bikovica po njegovem hrbtu 
in če je hotel bežati, bil mu je takoj pes za vratom, 
in ker se je psa bolj bal, kakor bikovice, pustil se 
je pretepati, dokler se je jeznemu možu zdelo. 

Zakaj da ga je pretepal, tega mu pa ni povedal 
in ker se Gašpar tudi ni domislil, da bi ga 
vprašal, tega ni nikoli izvedel. Imel pa jih je na 
hrbtu, da jih nikoli ni pozabil. 

Enkrat bi bil skoro vstreljen; ko bi se bilo to 
zgodilo, ne bi mogli več v naslednjih poglavjih o 
njem pisati. To pa je bilo tako4e: 

V vindenavskem ribniku je bila čista voda in 
prijetna za kopanje; tudi raki so bili v ribniku, ki 
niso nikogar vprašali, kedar jih je lovil, ali to tudi sme 
ali ne. V ta ribnik je šel tudi Gašpar z dvema tovaršema 
rakov lovit. Eazpravili so se in se delali, kakor 


68 

da bi se hoteli samo kopati in svoje od študiranja 
zdelano truplo okrepiti, v resnici pa so hoteli rake 
krasti. Vindenavski oskrbnik je že dolgo imel dijake 
na sumu in zato je marljivo nanje pazil. Trije mladeněi 
so bili ravno najbolj v svoje delo zamišljeni 
in so imeli že poln ěevelj rakov, kar stopi oskrbnik 
s puško na rami in s hlapcem na strani izza grmovja. 
Vsi se prestrašijo. Oskrbnik dijake hudo pogleda ter 
gre proti njihovi obleki, ktero je moral hlapec preiskati, 
pa ni nic sumljivega našel, ker čevelj z raki 
je bil za grmom skrit. Gašparjeva tovariša naglo z 
vode skočita in svojo nedolžnost tako zatrjujeta, da 
ju oskrbnik pusti domov iti. Zdaj pa se obrne proti 
Gašparju, ki je še vedno v vodi stal, sname poěasi 
puško z rame ter reěe: „Ti mi tedaj moje rake 
kradeš? Da boš si zapomnil, kedaj si zadnjokrat 
rake kradel, bom malo tvojo zadnjo stran poškropil." 
Potem nategne petelina in nameri na Gašparja. 

„To pa ne bo dobro", misli si Gašpar, potone se 
pod vodo in ostane tako dolgo pod vodo, dokler je 
mogel duška držati. S smrtnim strahom se spet 
vzdigne izpod vode, pa takoj se razveseli, ko oskrbnika 
ni bilo vec videti; bil je namreč bolj človeški, 
bilo mu je zadosti, da se je Gašparju pogrozil in 
ga postrašil. 


69 

XI. Poglavje. 
Kako je Gašpar bü ropar, starka in kolednik; 
dokaz, da je imel lepe znosnosti in se je vedel vsega 

poprijeti. 

Poletnega dne grejo Gašpar, njegovi trije tovariši 
in gospodar, pri kterém je eden njegovih tovarišev 
stanoval, na Pohorje. Nazaj grede pridejo nad Eotvajnom 
na občinski pašnik, od kodar je kaj lep razgled 
ěez Mariborsko mesto in Ptujsko polje. Na 
tem pašniku so pasli pastirji veliko živine in so si 
s svinkanjem cas kratili. To je namreč pastirska 
igra, ki je po Stajarskem jako znana. Naredijo si 
namreč veliko jamo, hlev imenovano; okoli te jame 
so male jamičke, v kterih pastirji s svinkeračami 
(palicami) čakajo ter skušajo zabrániti, da bi pastir, 
ki svinjo vganja, nje v hlev ne spravil. če se pastirju 
posreči svinjo v hlev spraviti, ali med odganjanjem 
drugemu v jamico uiti, je on prost in drugi mora 
iti svinjo vganjat. Pastirji so zaslišali pri tej igri 
ptuje glasove in se jako prestrašili, ko so zagledali prišlice. 
Dijaki so se namreč zlobno pogovorili, da bodo 
kot tolovaji pastirje napadli ter na videz živino s seboj 
gnali. V ta namen so si suknje narobe obrnili, hlače 
podvihali, kape globoko na lice potegnili, le Gašpar 
je ostal, kakoršen je bil, ker je v svojem tesnem in 
oglodanem fraku že itak podoben bil strašilu, ter so 
kričaje planili iz šume. 

„Gospod poglavar, kam naj to živino peljamo?" 

„Osel, kam drugam, kakor v naš brlog." 


70 

„To je lep plen! Eotvajnski kmetje bodo debelo 
gledali, ko bodo izvedeli, da je njihovo živino ropar 
vzel." 

„Moja je najlepša telica", dere se oni, ki so 
ga poglavarja imenovali, med tem pa je res mlado 
telieo z nogo sunil, da je zavekala in zbežala. 

Pastirji so bili od kraja vsi trdi, ko pa to 
slišijo, zgubijo vso srčnost in kricaje in tule zbežijo 
v vas ter s svojim krikom vse Eotvajněane spravijo 
na noge, ker so pripovedovali, da so na pašnik roparji 
prišli, ki hočejo vso živino v svoj brlog odgnati in 
ondu zaklati. Dva sta posebno huda, poglavar in 
eden z rujavim frakom. 

Vsled tega poročila so vse Eotvajncanke začele 
se jokati in tuliti, in za njimi vsi otroci, možje pa 
so poiskali puške, stare sablje, sekire, krampe, kose, 
cepce ter z občinskim pisarjem šli kakor grozna 
vojaška četa nad tolovaje. 

Ko študentje opazijo, da bo iz njihove šale 
britka resnica, takoj Eotvajncanjem pete pokažejo, 
ti pa so jih podili in za njimi streljali, in Gašpar 
je parkrat slišal blizu svojih ušes kroglo žvižgati. 
Junaški študentje so bežali, dokler so jih noge nosile; 
ko so se v dolini ustavili, jim je že sapo zapiralo, 
srce je klopotalo po njih, mokri so bili do 
zadnje niti in zdelo se jim je še vedno, kakor da 
bi Eotvajnci za njimi leteli in streljali. 

Tako so bili tolovaji natirani in živina rešena. 
Mestjan, ki je bil z dijaki, je ves prestrašen na strani 
v šumi stal, potem pa je šel h kmetom in jih skušal 


71 

potolažiti. „Ljubi moji ! pravi, zakaj se tako razburite 
zavoljo par dijakov, ki so si naredili nedolžno šalo in še 
mislili niso na to, da bi vam kakošno škodo naredili." 
Vsak vé, da take šale so zlo nevarne in hudobne! 

„Kaj, študentje so to? jezi se kmet; ti lopovi 
pa res vsakovrstne vragolije počenjajo, Ko bi le 
zdaj enega tukaj imel, jaz bi mu nategnil lase, da 
bi vse žive dni pomnil, kaj se pravi celo občino 
vznemirjati. Zavoljo teb ciganov kričijo vse žene 
domá in mi — no, nam bodo se sosedje lepo smejali. 
Ti presneti študentje, da bi vse hudir obril!" 

Zdaj stopi občinski pisar naprej z vso svojo 
veličastjo in prime mestjana za suknjo, rekoč: „Mož, 
vi nam morate porok biti, da se Eotvajnski živini 
zavoljo tega ne bo nič zgodilo, in nam povedati 
imena teh. študentov, da jih naznanimo profesorjem, 
če bo treba." Mestjan pové imena in obljubi, da 
hoče štirinajst dni dober stati, ter gre v mesto. 

Čez štirinajst dni pa res pride Eotvajnčan čohajoč 
se za ušesi, češ, naj se mu škoda povrne, ker so 
študentje njegovi kravi naredili, da samo krvavo 
mleko daje. „Tako ti misliš?" odvrne mestjan, ob 
enem pa pokaže kmetu, kjer je zidar luknjo pustil. 
Študentje pa so se zakleli, da tolovajev ne bodo več 
igrali, saj blizo Eotvajna ne. 

Ljudje, ki imajo dijake na stanovanji, mislijo, 
da je dijak za vse dober. Koliko jih je zdaj že v 
visokih službah in velikih gospodov, ki so svoje dni 
kot ubogi dijaki otroke zibali in pestovali, krompir 
lupili, gnoj vozili itd. Tudi Gašpar je moral zraven 


72 

službe postreščeka še drugo službo opravljati, namreě 
vsak dan na majhnem yoziëku vodo za živino voziti 
iz Vindenavskega ribnika. Se vé, da Gašpar nad 
tem ni imel posebnega veselja, pa ker je videl, da 
drugače ne more biti, storil je voljno, cesar se ni 
mogel znebiti. 

Bilo pa je o pustu in Gašpar bi rad sebi in 
drugim naredil malo veselje. Pa kaj storiti. Tidi 
Barbaro memo iti in takoj mu dobra misel v glavo 
šine. Zmuzne se toraj v sobico stare Barbare, sestre 
gospodinjine ter izmed njenih starih cunj izbere vse, 
kar je najgršega in najbolj raztrganega. T to se 
obleče, namaže svoj obraz in na kuštravo glavo priveže 
pisan robec in glej, v celi fari ne bi našel 
grše starke od njega. Potem vzame voziček in gre 
v Tindenavski ribnik po vode. Ljudje, ki so ga 
srecavali, so postajali in gledali to grdavšěino, ceš, 
take grde starke še žive dni niso videli. Gašpar se 
je tiho smejal in si mislil: „Za vas bi še bil vse 
prelep." In ko ga voznik sreča, ustavi voz in prime 
konja za ujzdo boječ se, da bi se konja ne splašila. 
Nad njim pa se zadere: „Glej, da mi s pota greš, 
grda coprnica! Zdaj vsaj vém, kje je najgrša krevslja 
najti na božjem svetu." 

Denarja, se vé da, Gašpar ni nikoli imel. „Dostikrat 
je moral dolgo študirati, kje bi kak krajcar 
dobil. O božičnih počitnicah je nekterokrati tako-le 
naredil : Vzel je svakov kožuh in njegove škornje in 
na glavo si je djal toplo kučmo, ter šel s hlapcem 
in deklo od hiše do hiše, od vasi do vasi koledovat. 


73 

Gašpar je znal take pesmi in jih je tako priliěno 
zapel, da ni nikdar brez dara odšel. Najprej so vsi 
trije pod oknom zapeli božiěno pesem o detetu 
Jezusu tako lepo in ginljivo, da so možje v hiši na 
svoje pipe pozabili in so ženske kolovrate ustavile, 
da so laglje poslušale. Potem so jih navadno v hišo 
poklicali, da se malo segrejejo, in tukaj so navadno 
veselejše Gašparjeve pesmi na vrsto prišle. Te je 
Gašpar sam pel tako šegavo, da so mu mladi ploskali 
in se še starci smejali. Nektere si je kar sam naredil 
bil in te je navadno nazadnje zapel. Da pevskega 
duha ni bilo veliko v njih, lahko se iz sledecih 
kitic prepričamo. Gospodarju in gospodinji je 
tako-le pel: 

„Naj Bog vam polje blagoslovi, 
Naj v hlevih se živad množi, 
In v kurnjaku naj vam kokvaëa 
Vsak dan sto pišik izvali." 


Ce je našel v hiši mladino, vsedel se je na 
klop ter skrivnostno zapel: 

Po polji rože evetejo, 

Prijetni duh razširjajo, 

Ktera se bolje rdeôí, 

Tista se vsim najlepša zdi. 

Ta roža pa si ti in ti. . . 

Zadeto osebo je navadno rudeěica oblila in 
Gašpar je dobil marsiktero bunko, on pa se je nasmejal 
in za slovo s svojima tovarišema zapel: 

„Na vaše lepo poštenje 
Daj Vam Bog zdravje, veselje, 



74 

In vsi nebeški angelji 
Naj da bi vas varvali 
In v sveto nebo pripeljali — 
V sveto nebo svetli raj, 
Bog nam ga vsem vkup daj, 
Pri vas ostani sveti Duh, 
Z nami pa pojde veěni Bog." 


Pri neki Mši so hoteli na vsak način Gašparja 
spoznati, ter so mu svetili cisto pod nos, a Gašpar 
je stal kakor steber, se pustil gledati, pa ni z očesom 
trenil in ne z ustnico ganil. In res ga niso mogli 
spoznati. 

Pri neki hiši ga vpraša radovedna dekla : „Kdo 
pa si ti?" 

„Moje matere sin!" 

„Kdo pa so tvoja mati?" 

„Moja mati so tebi podobni: imajo dve očesi, 
dve ušesi in sredi lica nos." 

Tako je Gašpar od hiše do hiše, od vasi do 
vasi popéval in vmes burke vganjal, dokler ni bilo res 
že vse prepozno. In petje mu je dajalo vec denarja, 
kakor študiranje, kajti pri vsakem hramu so nekaj 
dobili, ali prediva, ali jajc ali denarja. Gašpar je 
vse drugo pustil hlapcu in dekli, zá-se pa je obdržal 
denar in bil je prav vesel, da je denar bil boljši 
kakor njegove pesmi, vsaj v mestu je dobil vec za 
denar, kakor za svoje petje. 


75 

Xu. Poglavje* 

Kako gré z Gašparjem navzdol^ če tudi nikoli ni 
šlo jako navzgor. Potem nekaj o slabi pedagogiki^ 
vsled česar je bil Gašpar iztiran študent, pa postal 
potem učiteljski pripravnik in zidar. 

Dosti sem ti, dragi bralec — iz Gašparjevega 
življenja že povedal, kar ti je ljubše slišati, kakor 
si sam skusiti. Jaz ravno tako mislim, in ko bi si 
moral papir, na kterega to pišem, tako težko zaslužiti, 
kakor Gašpar svojega, takoj bi pero odložil, 
črnilo izlil in nobene črke vec ne zapisal. 

Temu boš gotovo sam pritrdil. 

Gašparjev tovariš je nekje dobil kup slabega 
papirja. Bil je tako tenek, zamazan in raztrgan, da 
se ni zdel več za rabo. Gašpar pa si je mislil, saj 
celi svet vé, da sem siromak in da še včasih toliko 
nimam, da bi si kruha kupil, kje li dobim toliko 
papirja, kolikor ga potrebujem, da profesorju svojo 
modrost črno na belem pokažem ; poskusil bom svojo 
drago modrost na slab papir pisati. — Profesor je 
bil milostljiv in ni godrnjal nad Gašparjevimi umazanimi 
zvezki, toliko trdosrcniši pa je bil Gašparjev 
tovariš. Ta je zahteval, da je moral Gašpar, kedar 
je potreboval polo papirja, tudi v najhujši zimi v 
sami srajci in spodnjih hlačah po njivi pred hišo 
gor in doli prebežati, in ce je hotel dve poli zaslužiti, 
moral je še čez cesto in globoko jamo, v kteri 
se je včasih do vrata v sneg pogreznil. 


76 

Ljudje, ki so to videli, pa niso vedeli vzroka, 
mislili so, da Gašpar norí, trdosrčni tovariš pa ga 
je iz tople sobe skozi okno gledal ter se tem bolj 
smejal, cim bolj se je ubogi Gašpar muěil. In to 
je trajalo cele tri leta. 

Iz tega jaz sklepam dvojno, namreě da Gašparju 
ni bilo nic pretežavnega, če mu je le kaj pomagalo, 
da je mogel dalje študirati, in da je njegov tovariš 
imel trdo neusmiljeno srce, ker mu je moral ubogi 
Gašpar za malo dobroto take neusmiljene burke 
uganjati. Ali mu je to kaj pomagalo, da je bil tako 
trdosrčen ? In ne, da bi bilo to enkrat ali drugikrat 
zarad šale ali mladeniške srboritosti. Ne — tri leta 
je to trajalo. Pozneje se je pač kesal svoje trdosrcnosti 
ter jo tudi drago plačeval. Pa pustimo nemarneža 
in povrnimo se zopet k našemu Gašparju. 

Nastopilo je leto 1826 in Gašpar je bil %1 let 
star, in je vkljub revščini in sili, vkljub marsikteri 
brezupni uri in vkljub vednému hudemu gladovanju 
še precej dobro študiral. Že mu je bilo pri srcu, 
kakor mornarju, ki po dolgi nevarni vožnji zagleda 
kopno, zaželjeni cilj in konec svoje vožnje; pa Gašpar 
bi ne bil smel Gašpar biti, da bi ga nesreča, 
kot sovražen vihar, ne bila daleč daleč v nezmerno 
morje njegove revščine nazaj zagnala. Ta vihar pa 
je naredil profesor, ki je Gašparja tako sovražil, kakor 
nobenega druzega. O tem bi lahko dosti pripovedoval, 
kako krivično marsikteri učeniki ene učence 
ljubijo, druge brez vzroka sovražijo in preganjajo, 
pa rečem: če profesorja lastna vest pri miru pusti* 


77 

ga tudi jaz ne bom vznemirjeval. Tedaj tisti visokoučeni 
in nic manj ljubeznjivi gospod profesor jih je od 
petdeset študentov hotel zatretí štirindvajset in med 
njimi, se vé, da je bil tudi Gašpar, kterega bi bil profesor 
najrajši dvakrat vničil, ko bi se dalo. Gašparju 
je bilo zdaj na izvoljo ali sintakso (četrti gimnazijalni 
razred) ponavljati in potem iti, ali takoj iti in 
študiranje na klin obesiti. To je res ravno tako prijetna 
izvolitev, kakor ce bi komu rekli, naj si izvoli, 
ali hoěe rajši, da ga obesijo ali da ga vstrelijo. 

Gašpar se je kmalo odločil, kar se mu je zdelo 
za zdaj najprimerniše: on se je zaëasno odpovedal 
dijaškemu življenju ter svojo težko pridobljeno znanost 
in svoje raztrgane knjige po klop vrgel. 

Zdaj je bil sam svoj. Lahko se je celi dan sprehajal, 
božjo naravo občudoval in zavžival ter gladoval, 
kolikor je hotel. Ko bi mu mogli želodec zadelati, 
kakor so mu prihodnost zadelali, bi že še 
bilo. Pa pri vsej nesreči je Gašpar ohranil veselega 
duha in trdno voljo in njegove celó brezupne razmere 
ga niso zmotile, še manj pa iz pota čednosti 
in poštenosti spravile, kakor se je že toliko nadepolnim 
mládencem zgodilo. In to je od Gašparja toliko 
lepše, ker silo dostikrat človeka, zlasti mladega, zapelja 
na huda pota, s kterih se ne more nikoli vec 
ali le z omadežano ěastjo vrniti. 

Kaj mu je storiti? Kakor daleč so ubogega dijaka 
oči in misli segle, povsod je bila tema in pot 
zadelana. Bil je podoben mornarju, kterega so divji 
valovi vrgli na pust otok, na kterém ne raste ne 


78 

trava in ne cvete nobena cvetlica. Takrat je ubogi 
Gašpar veliko in zaupljivo molil, naj se nebeški Oče, 
ki vrabca na strehi ne pozabi, tudi njega usmili. In 
ko je tako molil, spoznal je, da Bog nikogar ne za~ 
pusti, kdor Boga ne zapusti in samega sebe ne zavrže 
; in ce mu že ni duhovskega kruha odločil, sklenil 
je biti zadovoljen z učiteljskim, naj bo tudi britek, 
in suh, kakor krave Faraonove ; zbere torej vso svojo 
srčnost, skrtači stari sivi frak, in osnaži blatne škornje 
ter gré k ravnatelju glavnih šol. 

Temu je odkritosrčno in natanko razložil svojo 
nesrečo in nevoljo. Stari gospod je bil prijazen in 
je imel usmiljeno srce. Mirno je igral s svojo tobakiro, 
včasih ponosljal in s svojo sivo glavo zmajal 
ali celo kako besedo usmiljenja med Gašparjevo pripovedovanje 
rekel. 

„Prav si rekel, oglasi se gospod naposled, prav! 
Človek mora srčno in zaupajoč v božjo pomoč nesreči 
nasproti stopiti, če imaš resnično željo učitelj 
postati, izbral si si lep, če tudi trd kruh, in jaz bom 
ti pomagal ga doseči, kolikor bom mogel. Le oglasi 
se v začetku šolskega leta, sprejet si že zdaj." 

Tega je bil Gašpar jako vesel. Ginljivo je staremu 
gospodu roko poljubil ter potolažen domov šel. 
Pa ni dolgo doma sedel, kar pride nepoznan mož, 
grozen mustafar, ki Gašparju naznani, da bodo on 
in njegovih 23 iztiranih tovaršev „po šubu" iz mesta 
odgnani, ker postopači brez dela se v mestu ne 
smejo trpeti; naj se toraj hitro pripravi in svoje 
reči pobere. 


79 

To je bil nov udarec za Gašparja. če tudi ničesa 
ni imel, imel je vendar še dobro ime in neomadežano 
poštenje, in zdaj mu hočejo še to vzeti 
ter ga kakor kakšnega sleparja ali lopova „po šubu" 
domov peljati, samo zato, ker se je enemu trdosrčnemu 
pedantu (muliovcu; znabiti tudi dvema) 
tako doloěiti poljubilo. 

Jaz res ne vem, kaj bi o takih učiteljih mislil, 
kteri brez vzroka vzamejo ubogemu dijaku njegovo 
srečo, potem pa še bi mu radi vzeli poštenje. Bi 
pač dostikrat bolje bilo, ko bi ti mogočni gospodje 
prej mislili in zlasti naj bi sami sebe v razmere takih 
dijakov postavili, potem še-le določevali ; tedaj ne bi 
toliko dijakov nesrečnih postalo. Tako jaz mislim. 

Gašparja je po tem poročilu strašna jeza in ža-
lost popadla; kajti dobro je vedel, kdo mu je to 
posebno milost in čast, hočem reči, zaničevanje in 
zasramovanje, skazati hotel. „Ne, zakliče in z roko 
mahne, da je šiv na fraku popustil, ne, čisto ukončati 
pa se ne dam ! Grem k svojem staremu gospodu 
in če mi ta ne more pomagati, odbežal bom po noči 
od tod, naj bo, če tudi na konec sveta." 

Kako je gospod ravnatelj glavnih šol debelo gledal, 
ko mu Gašpar ves razburjen in zasopljen o novi 
milostljivi in modri naredbi zoper njega pripoveduje! 
„Kaj takega pa še nisem slišal, pravi ravnatelj, ter 
zaporedoma tabak noslja ; kdo je dal tem gospodom 
pravico, poštenega človeka kakor hudodelnike, vlačugarje 
in drugo sodrgo „po šubu" domov pošiljati, 
ter ga ob poštenje spravljati? Ali še poznajo ti go



80 

spodje vero, pedagogiko, psihologijo in jurisprudence, 
ce take zavržljive naredbe izdajajo. Absit! To ne 
sme biti. Veš kaj, moj ubogi Gašpar Pošner, jaz ti 
napišem attest (spričalo), da si preparand, in ce še 
kdo pride, da bi te po „šubu" domov tiral, potisni 
mu pa ta-le attest pod nos." 

To je izgovoril ter napisal na kos papirja nekaj 
debelih, ěrk Gašparju v obrambo in mogoěnim in 
modrim gospodom vkljub. 

In to je bilo od starega gospoda lepo. Kak razloček 
pač med usmiljenim oěetom revnih dijakov in 
zagrizenim najemnikom, ki gospoduje kot kak turški 
paša čez ubogo mladino! 

Do začetka šole pa je še bilo dolgo časa, in 
kakor znano, Gašpar ni imel nič ; jesti pa je le moral, 
to vé vsak, to je tudi njegov gospodar sprevidel, 
zato je dajal na vero iztiranemu študentu hrano 
in stanovanje, češ, nekdaj bo vendar Gašpar prišel 
k svojemu kruhu ter bo svoje dolge poplačal. Tudi od 
gospodarja je bilo to lepo. A Gašpar je bil pošten, 
toraj ni hotel dolgo dolžan biti, ampak hotel je hitro 
hrano in stanovanje poplačati. 

To pa je tako-le naredil. 

Gospodar je takrat ravno nov hram zidal, toraj 
je imel za pridne roke vedno dovolj dela. Neko jutro 
stopi Gašpar v svoji najslabši obleki pred hišnega 
gospodarja, rekoč: Jaz želim, da bi se midva tako 
pogodila; vi mi daste hrano in stanovanje, jaz pa 
bom delal kot težak med vašimi delavci, da ne bom 
pri vas zastonj jedel in da enkrat lahko brez dolgov 


81 

od vas odidem." Gospodarju je bilo to všeč, le mislil 
je, da to delo ni zanj, a Gašpar je kar začel 
pesek sejati, apno gasiti, opeko nositi, zidarjem podajati 
in kar je bilo enakega dela. Pri tem je pač 
dobil ogorelo lice in krvave žule na rokah, pa za to 
se ni brigal. Bolj ga je bolelo, da je moral mnogo 
zaničevanja in zasramovanja prestati ; zakaj gospodar 
je bil krčmár, zato so prišli dostikrat dijaki tje pive 
pit, in ti so se z Gašparjem šalili, ga zasmehovali 
in žalili, kolikor so mogli. Gašpar pa se ni dal zmotiti, 
čeravno se je na tihem večkrat razjokal, pa 
mislil si je, boljše je delati, kakor postavati in lepše 
brez dolga biti, kakor plačo na negotovi prihodnji 
čas odlašati. Komur se delo sramotno zdi, s takim 
človekom ne maram kaj opraviti imeti. Tako je Gašpar 
res plemenito srce povsod kazal, če tudi je sem 
ter tje kako mladeniško, dijaško burko včinil. 

XIII. Poglavje. 
Gašpar se uči 0a kantorja, zraven pa opravlja 
službo grajščinshega pisarja, povsod preganjan od 
nesreče, da še niti JcantorsJce službe ne doseže. 

Oas je prišel, da si je moral Gašpar roke in 
lice umiti ter se v preparandijo oglasiti. Takrat se 
je pošten učitelj v treh mesecih izšolal. Ti se morebiti 
smejaš in si misliš: ti učitelji so pa morali 

6 


82 

biti pravi tumpci, ki niso niě znali, nego malo čítati 
in slabo pisati. 

Ali poslušaj, kaj ti na to odgovarjam: Takrat 
učitelji res niso bili šolani učenjaki, pa za bose 
otroke tega tudi treba ni, da se le abc in „enkrat 
ena je ena" naučijo. Zdaj se vé, da so nekteri učitelji 
tako učeni, da Pestalozzija in Diestervega molijo, 
zato pa tudi v Boga ne verujejo, iz sv. pisma in 
besede božje se norčujejo in čez duhovne, od kterih 
so poprej podpore dobivali, zabavljajo; zato pa so 
v svojem stanu nezadovoljni, svoje glave visoko 
nosijo, v otročje glave pa vtepajo učenosti, kterih 
sami ne morejo prebavati. — Midva sva še pri 
starih šolnikih v šolo hodila, pa sva se vendar nekaj 
naučila, kajti takrat je bil v šoli še strah božji in 
red, in to je bilo dobro. Gašpar je bil do 11. ure 
zjutraj prost, in ker je rad delal in lepo pisal, smel 
je dvakrat v tednu v Vindenavsko grajščino pisat 
priti. To imenitno in častno službo je opravljal tri 
mesece in je bil zato izvrstno plačan. Dobil je namreč 
na dlan tri goldinarje, po Gašparjevem mnenju celo 
bogastvo, razven tega pa še je dobil bele oskrbnikove 
hlače, od nekdaj vzor njegovih srčnih želj, 
potem visoko pokrivalo, t. j . precej obnošen in zglajen 
cilinder in lahko gosposko suknjo, kakoršne še ni 
nikoli na sebi imel. Tako oblečen se je zdel Gašpar 
sam sebi lep, saj je pa tudi po koncu hodil, kakor 
kralj Salamon v svojem blesku. 

Kaj pa ljuba in vedna spremljevalka Gašparjeva, 
smola, Kakor jo dijaki zovejo, ali nesreča, kakor jo 


8B 

mi imenujemo, ali je li zgrešila pot za Gašparjem, 
kar je v grajščinsko pisarno odšel? Le počakajte! 
Gašpar sedi sam v pisarni; gospod oskrbnik in 
njegov pomocnik sta odšla nekaj cenit, toraj je v 
osebi Gašparjevi zbrana cela sodnija, in ko bi zdaj 
kak kmet prišel k sodniji, bi nm Gašpar gotovo 
resno in odvažno naznanil, „kaj mi od sodnije v 
tej reči mislimo in določimo". Pa ni hotel nihče 
priti, toraj Gašpar ni mogel svojega dostojanstva 
pokazati. Pisal je toraj mirno svoje jako važno delo, 
nek zapisnik ubogega siromaka, kteregaiso milostno 
sklenili rabiti. Gašpar je moral to v velike debele 
knjige pisati, kar je tudi dobro dovršil, samo ko je 
delo zgotovil, dogodila se mu je nesreča, da je mesto 
sipe, črnila razlil po knjigi. Gašpar se je tako prestrašil, 
ko je videl pred seboj črno morje, da bi bil 
najrajši omedlel; pa ker omedlevice ni bilo, vzel je 
ročko vode in jo polil čez knjigo, da je črnilo opral ; 
potem je položil na knjigo list pivnega papirja, knjigo 
zaprl in pisarno zaklenil. Ključ izročil je gospej 
oskrbnici, potisnil klobuk na čelo ter tiho zginil. 
Še le čez 23 let si je spet upal v Vindenavsko 
grajščino. Med tem se je črnilo posušilo, pa pozabili 
še niso Gašparjevega črnega morja. 

Ko se je Gašpar za školníka učil, šel je neko 
nedeljo popoldne s staro Barbo, sestro svoje gospodinje, 
proti trem ribnikom na sprehod. Barba pa je 
bila že stara, nagrbančena in golozoba, sivolasa in 
suha ženica, s kratka, cela človeška razvalina, kteri je 
jesenski čas življenja še tiste lepote odvzel, kterih je 


84 

morebiti kedaj imela. Gašparju je bilo všeč modro 
in odkritosrčno govorjenje starke, čeravno jo je sicer 
imel za pravo strašilo med ženskami. Mislil je toraj, 
da ne bo ne svojemu dobremu imenu ne poštenju 
škodoval, če gre ž njo na sprehod. Ali z žensko se 
pečati je vedno nevarno, in naj bo stara kakor Metuzalem. 
Okoli treh ribnikov so hodili takrat tudi 
na pol dorasli študentje, ki so še Gašparja poznali, 
in ko so ga s staro žensko zagledali, so se mu glasno 
posmehovali in ga zasramovali. „Tako daleč je tedaj 
že s teboj, da se po lesu potepaš in drugim pohujšanje 
daješ ; si pač hitro vse poštenje zapravil, ti 
zadušeni študent !" Te besede so Gašparja globoko 
v dušo dirnile in ihteč od jeze pravi : „Kako morate 
tako govoriti, ker spremljam le pošteno ženico, sestro 
gospodinje, in je mar to kaj napačnega, poštenemu 
človeku spotikljivega? Komu ni znana modrost in 
poštenje stare Barbe že od nekdaj? Na to so se 
hudobni dijaki še bolj smejali in morebiti še bi 
Gašparja stepli, ko mu ne bi Barba na pomoč 
prihitela s svojim jezičkom, s kterim je tako strašne 
dijakom dajala, da so vsi pobegnili. 

Od tedaj Gašpar ni nikoli več hodil z ženskami, 
ampak se jih je vedno ogibal in bal. 

Z denarjem, ki si ga je bil v pisarni zaslužil, 
je plačal in kupil različnih potrebnih reči, tri groše 
pa še je prihranil. „S temi pa si napravi, Gašpar! 
enkrat veselo uro in idi v komedijo", si sam pri 
sebi misli. Imel je sicer groš premalo, ali ker se 
mu je revščina že na obrazu videla, pustili so ga 


85 

tudi za njegov denar notri. Ondu je bilo mnogo 
burk videti. V sredini je stal mlin z velikim kolesom ; 
sem so dedje v toligah vozili stare babe ter jih 
metali v mlin, in vse so na drugi strani prišle vun 
kot rožnolične mlade deklice. Le z eno babo ni 
mogel mlin niě opraviti, kajti prišla je na drugi 
strani ravno tako stara in pusta iz mlina, kakor so 
jo bili notri vrgli. To je bilo veselje mladini, zlasti 
čevljarskim učencem, ki so na vse grlo kričali: „Te 
stare kože pa še peklenski mlin ne more vee mlade 
narediti!" 

Hoj! kako je bilo to tudi za Gašparja veselo. 
Ali gospodar je izvedel, kam da je bil Gašpar odšel 
in ko pozno po noči domov pride, ni ga hotel v 
hišo pustiti. Dolgo je moral prositi, preden mu je 
vrata odprl. Potem jim takoj pripoveduje velika čuda, 
ktera je videl. Pa s tem je slabo naletel; kajti stara 
Barba je pripovedovanje o peklenskem mlinu slabo razumela 
ter se je začela jeziti in repenčiti nad Gašparjem, 
češ, naj bi si rajši za svoje groše sukanca kupil in 
si raztrgan frak zašil, ne pa da takih grdih in 
grešnih komedij gledat hodi, v kterih neverni, brezbožni 
in hudobni rod zaničuje vsega spoštovanja 
vredni stan starih ljudi. 

Ta pridiga je Gašparja tako v srce zadela, da 
ni nikoli več šel v nobeno komedijo. 

Tri mesece je minulo in Gašpar je bil dovršen 
pripravnik s tako dobrim spričevalom, da si boljšega 
ni želel. Kmalo potem se je oglasil Hočki školnik, 
ki bi rad imel Gašparja za kantorja. Gašpar je bil 


86 

od kraja voljen iti; ko pa je izvedel, da mora vsako 
jutro ob štirih vstajati in jutrnico zvoniti, odkimal 
je z glavo in rekel: „Ne, ne grem". Gospodar njegov 
je bil paě hud, ěeš, da Gašpar sam ne vé, kaj hoče, 
da vse zaěne, pa niě ne dokonča; vprašal ga je, 
ali hoče vedno berašk študent biti in nikoli lastnega 
kruha ne jesti. Gašpar mu na to odgovarja, da mu je 
vsak kruh ljub in drag, ali če si ga mora s tem 
služiti, da bi po temi čez pokopališče hodil ter v 
kostenjači jutrnico zvonil, rajši nikoli kruha ne jé, 
kajti on se mrtvih silno boji in groza ga obhaja že 
pri mislih, da bi ga mrtvaška kost za nogo ali celó 

za vrat zgrabila. 

Ees čudno je to, da se je Gašpar bal po temi 
čez pokopališče iti, kot stiran ali zadušen dijak pa 
se ni bal domov iti; saj bi mu mrliči gotovo manj 
zalega storili, kakor njegovi domači in sosedi v domačiji. 


Če kmečki fant za gospoda študira, gledajo vsi 
iz vasi, da iz cele okolice z nekim posebnim spoštovanjem 
nanj, ker od njega pričakujejo vsi enkrat 
vesel dan, lepo čast za celo faro. Dijak ima za 
gospodi duhovniki največo čast, zlasti kadar so že 
v večih šolah, skoro tako kakor gospod kaplan, in 
pred njim se kmetje odkrivajo in kmetice ga prijazno 
pozdravljajo. In kedar po dolgih večerih v hiši sedijo, 
računi babica, koliko časa je še do nove maše in če 
jo bo ona še dočakala ; gospodinja ima že balo platna 
in gospodar nekaj plesnjivih tolarjev pripravljenih 
za novomašnika; dekleta pa govorijo o vencih in 


87 

belih, oblačilih, in fantje o možnarjih, ktere bodo o 
primieiji potrebovali. Ali gorje študentu, ki vsem te 
nade vniěi, bodi si ker ta ničvrednež, lopov, slepar 
zavoljo svoje lahkomišljenosti nima veselja gospod 
postati, bodisi ker so ga zavoljo lenobe ali hudobije 
zapodili. 

Iztiran ali zadušen študent pade v zaničevanje 
ravno tako globoko, kakor visoko je poprej v spoštovanji 
stal. Navadno je zadnja oseba v vasi svinjski 
pastir ali kak zdelan posestnik, kterega mora cela 
vas rediti ; pa globoko pod tem je še iztiran študent, 
on je madež cele občine. Kmet, ki ga sreča, ga 
ojstro pogleda ali celo pljune préfr^jim, gospodinje 
si zanj pripravljeno platno razrežejo in dajo rokavce 
iz njega narediti, dekleta vihajo nosove, češ, pred 
takim malopridnežem itak ne bi nikoli šle z venci 
v cerkev, fantje pa ga drzno pogledujejo in ga zbadajo 
z ojstrimi besedami, ki včasih hujše bolijo, kakor 
da bi mu v pete žeblje zabijali. 

Oj, nesrečen zadušen dijak! 

XIV. Poglavje. 
O Gašparjevem veselem življenji in visoki časti hot 
zadušenega dijaha, zavoljo česar zbeži z doma ter 
spet študent postane. Nesreča pa ga še vedno povsod 
preganja. 

In ravuo tako se je ubogemu Gašparju godilo. 
Škodoželjni ženski jeziki so že davno glas o njegovem 


88 

odpustu iz šol domov prinesli, in zavoljo tega so 
ga zdaj ravno tako nevoljno doma sprejeli, kakor 
bi ga bili veselo, ko bi se vrnil kot novomašnik. 

Ni bilo ust, ki se mu ne bi posmehovale, ne 
očesa, ki ga ne bi pisano gledalo, ne srca, ki mu 
ne bi hudo želelo; nihče ga ni hotel pozdraviti, 
nihče prijazne besede ž njim govoriti, sam je moral 
hoditi, kakor bi bil okužen. Tako so se proti njemu 
vsi obnašali, tudi njegovi domači. Hotel je toraj 
neko popoludne svoji nevolji oditi ter je šel v Konjice. 
Tam so ga srečale nektere gospe, ki so mislile, da 
je še Gašpar študent in da bo paě kmalu že gospod; 
in so ga vprašale, kako dolgo še mora študirati. 
Gašparju je vsa kri v glavo stopila, kajti radovednim 
gospem ne bi rad povedal, da je iztiran iz študij, 
lagati pa tudi ni hotel, delal je toraj, kakor minister, 
kedar ga v zbornici z neprijetnimi interpelacijami 
ali vprašanji silijo kaj povedati, kar noce ali ne sme ; 
skušal si je pomagati z besedami brez pomena ter 
je z resnim obrazom pripovedoval, koliko tisoč ovir 
včasih študentu nasprotuje, kterih skoro ni mogoče 
premagati, ali saj ne naprej vedeti. Med tem ko 
ga gospe sočutno poslušajo, pristopi pa mož, ki je 
vedel, kako je z Gašparjem, in brez obzira in obotavljanja 
začne gospem pripovedovati : „Mislite morebiti, 
da je še ta pošten študent in da se za gospoda 
uči? Kaj še, to je iztiran tepec!" Vse so na to začele 
Gašparja debelo gledati in prestrašene, kakor bi bil 
on divja zver, so mu hrbet obrnile in zbežale, da 
še se ozrle niso več na-nj ; samo ena ga je še enkrat 


89 

pogledala, pa tako na priliko, kakor pogleda bazilisk 
(zmaj) svojo žrtvo. 

Od tistega časa bil je Gašpar še bolj tih in 
zamišljen. Zdaj že več znal ni, kaj se pravi vesel 
in dobre volje biti. „Pa vendar mora iti", je dejal 
sam pri sebi, „ěe tudi samo za to, da hudobnemu 
svetu jezik zavežem". Sel je toraj spet v Maribor, 
delal strašno kisel obraz in prosil, da bi kamen 
omečil, naj ga iz milosti spet v šole sprejmejo, on 
hoče od zdaj biti vzgled in uzor vsem dijakom. Pa 
kaj mu je vse to pomagalo! Moral je spet iti, od 
koder je prišel, vse prošnje so bile zastonj. 

Zdaj na svetu res ni imel nič druzega, nego 
žalostno srce in slabo spričevalo. Pac slaba popotnica 
za daljno življenje! Spet je hotel iti domov in ves 
zamišljen stal je na Dravskem mostu v deroče valove 
gledajoč, kar ga nekdo trdno po rami vdari in mu 
smeje se rece: „Gašpar, misliš mar v Dravo skočiti? 
Pusti še zdaj to, saj so tudi meni dali slabo spričevalo, 
da menda slabšega niso mogli, pa sem vendar 
vesel dijak, ker mi čmerni gospodje profesorji pač 
zamorejo Mariborske šole, ne pa sveta zapreti. Ouj, 
prijatelj, jaz ti nekaj povem. Pojdiva v Kaiiovec, 
tam bodo naju radi sprejeli in bodo še veseli, če se 
jim ondi za šolo oglasiva. Ali greš z menoj?" 

Gašparju so te besede sicer dopadle, a vendar 
je ugovarjal: „Kako bova prišla v Karlovec in kako 
se ondi preživila med ptujci, brez denarja, brez 
obleke, brez knjig. In kaj potem, ko bi naju še tam 


90 

doli ne sprejeli, čemur se po svojih slabih priěevalih 
ne bi mogla čuditi!" 

Prijatelj pa je vse Gašparjeve ugovore pobil, 
rekoč: „Popotovala bova peš, kakor apostoli, in gredoč 
„fehtala" (prosila), kakor rokodelski pomagači. V 
farovžih pač spriěeval ne bova smela kazati, sicer 
bi dobila veě dobrih naukov, kakor darov, nasproti 
pa bova še tudi pri kmeticah s sladkimi besedami 
toliko dobila, da se nasitiva." 

Zdaj je tudi Gašpar bil voljen in takoj se napotita, 
tako, da sta prišla tretji dan zvečer — na 
praznik vseh svetnikov v Karlovško predmestje. Iz 
usmiljenja sta dobila ondi v leseni bajtici prenočišče, 
pa ne posebno prijetno, kajti bajta je bila tako 
nizka, da je vsak, ki je zraven stal, bil v vedni 
nevarnosti, da si čelo na stropu ne razbije, v bližnji 
cerkvi sv. treh kraljev pa so celo noč zvonili, da 
vkljub trudnosti nista mogla spati. Komaj sta dočakala 
dneva. — Gašpar je svojo nekoliko zmeršeno 
lepoto popravil ter šel naravnost v gimnazijo, da bi 
se ravnatelju predstavil in njegovi milosti priporočil. 
To je bil bavarski frančiškan, ki je bil vsled dvomljive 
ljubeznjivosti ondašnje vlade na Avstrijsko zbežal. 
Bil je jako učen, ponižen in pobožen mož, do kterega 
je vsakdo v prvem trenutku zaupanje dobil. Gašpar 
se mu je nizko priklonil, kakor lačen pisač mogočnemu 
odvetniku, ter je pokazal svoje spričevalo, pa 
od prejšnjega leta, ker zadnjega si ni upal pokazati, 
ampak tega je držal v tresoči roki med drugim papirjem. 
Eavnatelju pokazano spričevalo ni posebno 


91 

dopadlo, to je Gašpar že na njegovem obrazu videl 
ter se je zaěel samega straha na celem životu tresti. 
In da še je k strahu prišla nesreča, padlo mu je 
Mariborsko najslabše spričevalo iz rok, in ravnatelj 
se je hitro pripognil, ga pobral in z velikim začudenjem 
prebral. Gašparja je po celem životu mrzel 
pot oblil in v ušesih mu je zašumelo, kakor da bi 
mu že sodnjega dne tromba na uho donela. Ko bi 
mu v tem trenutku bil kdo rekel: „Gašpar, zdaj 
boš ob glavo djan", mislim, da bi mu odgovoril: 
„Bog vam plati!" Tako mu je bilo pri srcu. 

Ali ravnatelj je bil blag mož, ki je z revnimi 
dijaki imel srčno usmiljenje. To mu je rekel: „Spricevalo 
imaš res slabo. Ko bi le ne bil počel studirati, 
ker ti za tako težavno reč manjka potrebnih 
zmožnosti. Vendar jaz te hočem iz milosti sprejeti, 
ker že tako dolgo študiraš in kažeš dobro voljo. 
Vem sicer, da k nam radi iztirani dijaki zahajajo, 
pa moj Bog, taki reveži morajo tudi nekje zavetje 
imeti, kjer se mesto pravice milost deli. Ti si torej 
zdaj v „poezijo" (peti gimnazijalni razred) sprejet." 

To so bile za Gašparja vesele besede; zdaj je 
imel le edino žalost, da je bil žep prazen. Toraj 
so se za-nj nekdanje skrbi zopet začele. Najprej si 
je poiskal stanovanje. V najslabši bajti v predmestju 
je potrkal in bil sprejet za štiri dvajsetice na mesec. 
To pa je bila grda beznica, kjer so se najslabši ljudje 
zbirali. Poprej tega Gašpar ni vedel, zdaj pa ko je 
vedel, ni znal, kam bi drugam šel. Ostal je toraj 
ondu in sklenil, da ne bode nič videl, nič slišal in 


92 

vsakega greha se ogibal To je pač lepo spričevalo 
za mladega človeka, ki nima druzega čuvanja, nego 
lastno vest! 

Toda nadloge so vedno rastie, kakor voda ob 
povodnji. Ker ni videl druge rešitve, osrčil se je in 
pisal sestri tako žalostno pismo, da so Ovidijeve žalostinke 
proti temu, kakor kake štajarske poskočniee ; 
Gašpar bi se skoro bil sam razjokal, ko je pismo 
prebral, tako žalostno je popisal svojo nadlogo ter 
dostavil prošnjo za hitro pomoč. Ker pa pismo ni 
bilo frankirano in bi morala sestra 10 kr. plačati 
zanj, ni ga hotla sprejeti, in tako je izborni popis 
Gašparjevih nadlog potoval nazaj v Karlovee. Tam 
je bilo pismo dolgo za droteno mrežo na pošti 
izpostavljeno in Gašpar je pred njim lahko premišljeval, 
koliko se sme človek na svoje ljudi zanašati. 


Gašpar je v Karlovou gladoval, kolikor je le 
človeku mogoče; kedar je šel mimo peka, kjer so 
bile zemlje izložene, ali mimo mesarja, kjer so mastne 
krače visele, moral je vselej zamižati, da je hude 
skušnjave premagal, če pa je kje iz krčme prihajal 
prijeten pečenkin duh, postavil se je bojazljivo za 
vrata ter prijeten duh požiral in si zraven kos kruha 
mislil. Ali kedar je gledal, da vojaki svoj kruh dobivajo, 
bil bi rad tega ali onega poprašal, ali bo 
sam celi hleb snel, ali bi kakšni kos tudi za ubogega 
študenta ostal, pa tega si ni upal. Pa ravno v tem 
slučaju bi moral biti bolj srčen, kajti navadno so 
vojaki dobrega srea ter bi mu bil gotovo marsikteri 


93 

kos kruha podaril. Ako pa je videl debelega mestjana, 
ki si je sprehajaje se zobe trebil, mislil si je, tako 
nespodobno pa se vendar jaz ne vedem, pa saj mi 
tega dela tudi treba ni. 

Gašpar je tedaj silno siromaško živel, kakor le 
kedaj kak reven dijak. Celo leto ni nič kuhanega 
jedel, ampak vsak dan za krajcar kruha, in to najslabšega, 
najbolj črnega, da je v želodcu vec zalegel. 
Zraven je pil vodo, keikor si je te poželel, in da 
se mu ne bi želodec cisto popačil, vzel je včasih 
gospodarici pest soli, in tedaj je imel že goščenje. 

Lahko si misliš, ljubi bralec, da si je Gašpar 
v takem stanu večkrat mislil: „Pusti vendar nehvaležno 
študiranje, sicer moraš še glada umreti. Začni 
kar koli, želodec boš si povsod laglje potolažil, samo 
ta vzvišena klasična učenost te vedno bolj suši, da 
si že suh, kakor slanik." Vendar tega sklepa ni 
izpeljal, ampak je ostal dijak gladovnjak, samo želodec 
si je vsak večer z jermenom prepasal, da bi 
ga vsaj ponoči ne motil. 

Enkrat se je osrčil in šel pred porto frančiškanskega 
samostana. Tam se je postavil med druge, ki 
so obeda čakali: postopači, rokodelski pomagači, 
žganjepivci, stare ženske in na pol nagi otroci. Ali 
vratar je takoj Gašparja kot dijaka spoznal in je 
nevoljno nad njim zarezal: „Zdaj tedaj že študenti 
beračijo; študent, ki se tako daleč spozabi, zasluži, 
da ga kar po šubu domov pošljejo. Poberi se toraj 
od tod." 


94 

Gašpar je moral lačen oditi in si misliti: „Glej, 
da boš vedno bogat in sit, sicer te po šubxi pošljejo 
domov." 

XT. Poglavje. 

Se nekaj o Gašparjevem gladu in njegovih nadlogah; 
potem pa mu je šlo vedno boljše, je srečno 
gimnazijo dovršil in hot šid domov prišel. 

V takih stiskah in nadlogah je preživel do 
Sveeniee. Takrat pa ga obsije prvi solněni žarek 
sreče; ta dan in potem vsako nedeljo je dobil obed 
pri usmiljenem gospodu. Kakor se otroci celo leto 
veselijo svetega večera, ko dobijo pozlačene orehe 
in jabelka, tako se je veselil Gašpar celi teden nedelje, 
ko se je smel do sitega najesti. Da bi že prvi 
dan svojemu stanu čast delal, se je dva dni poprej 
ojstro postil in ko mu je po želodcu krulilo in ga 
šeipalo, rekel je: „čakaj do nedelje, tedaj boš zadosti 
dobil" 

Ge kdo študenta k mizi povabi, sme slobodno 
kuharici dva napovedati, da ne bo premalo pripravila, 
pri Gašparju pa bi se bila še takrat ukanila. 
Usmiljenim ljudem, ki so Gašparju obed dajali, so 
samega začudenja žlice in vilice iz rok padale, ko 
so ga gledali jesti ; to ti je bila slast, kakor da bi 
gladnega volka krmili ; zato so vsi mislili, da študentovski 
želodec nima dna, in da mu mora hrana pa



95 

dati doli do palca na nogi. Sicer pa mu ni bilo 
oponošeno, naj je še toliko pojedel, ker je vselej 
srčen: „Bog plati" za plačilo dal. Tako pa je bilo 
le enkrat v tednu, druge dni je vedno pri solncu 
obedoval. Samo enkrat se mu je posrečilo, da je 
našel obed; to pa je bilo tako: Nekega dne vzame 
ročko in beži v sosedov dvor po vodo. Ondu zagleda 
na gnoju velika volovska pluěa, ki se jih je ravno 
pes hotel polastiti. Gašpar si misli: Čemu se boš 
ti tako gostil, jaz pa te lačen gledal! Gašpar vzame 
psu pluëa in jih nese domov. Gospodarica mu je 
dala pisker in soli in on si je pluča sam kuhal. 
Čeravno so se pluča v piskru razpenjale, da bi skoro 
pisker raznesle in samo na vodi kuhane pluča niso 
bile posebno dobrega okusa, jih je vendar Gašpar 
prav zadovoljen pojedel in se spet enkrat najedel. 
Zdaj pa še naj kdo reče, da glad ni najboljši kuhar. 

Na praznik vnebohoda Kristusovega se je šel 
Gašpar na Gamesko sprehajat. Tam je bil frančiškanski 
samostan, kterega pa je bila vlada razpustila in 
izpraznila. Ker je ta dan od vseh strani mnogo ljudstva 
prišlo na prošěenje, pekli so pod milim nebom 
cele kozle, ovce in vole. To je bil duh, tako prijeten 
in okusen, da so se Gašparju sline cedile, in ko bi 
bil denarja imel, ne bi gledal kmetov, kako pečeno 
meso v mastnih rokah držeč kar z zobmi češejo. 
Med tem sliši, da se dva fanta pogovarjata, da bi 
šla v klošterski vrt slive jest, ker to je vsem dovo-
Ijeno, samo domov nositi jih je prepovedano. 

„To pa je kaj za te", si misli Gašpar in lazi 


96 

za fantoma v samostanski vrt. Kmalo je našel rodovitno 
slivo, ki bi potolažila njegov glad. Na to drevo 
spleza, napolni si vse žepe, potem pa jé in jé, da 
skoro ni mogel več dihati in da je komaj z drevesa 
splezal. „Nisem nikoli mislil, da je preveč sit biti, 
tudi hudo", mrmra sam s seboj, kajti v želodcu ga 
je tiščalo in glava ga je bolela, da mu je bilo skoro 
umreti. Gašpar je navadno za eno neumnostjo takoj 
naredil drugo, vendar take, kakor zdaj, še nikoli ne. 
S polnim želodcem se gre kopat. Ne bi bilo cudo, 
ko bi ga bil mrtud zadel, vendar tako zlo ga ni 
zadelo, ampak dobil je samo mrzlico, ki ga je teden 
dni tresla in spominjala, da je preveč Gameskih 
sliv pojedel. 

Drugo neumnosti je naredil o pustu. Vsi domači 
so odšli od doma, da bi si naredili veseli dan, le 
Gašpar je moral ostati doma, lahko si misliš zakaj. 
On pa si misli domá, če se danes vsi veselijo, smem 
si tudi sam kaj privoščiti, le vedel ni takoj, kaj? 
Zakuri si toraj veliko železno peč, in ko se zrak 
lepo segreje, zaspi na velikem starem kanapeju. Ali 
cigar delež je smola, ta ima smolo povsod. Oujte! 
Gašpar ni še dolgo spal, kar se mu zazdi, kakor da 
bi bil v vicah ali morebiti celo v peklu, kajti same 
vročine so mu po celem životu tekle debele srage in 
ko oči odpre, bila je vsa peč žareča in okoli peči 
postavljena polena so s plemenom gorela. Gašparju 
so vsi lasje po koncu vstali, kajti prva misel, ki mu 
je na pamet prišla, je bila, kako bo kot požigalec 
kaznovan in v keho djan. In res, ko ne bi poklicani 


97 

sosedje krepko pomagali, morebiti bi bil ta Gašpar 
vsem Karlověanom zadosti zakuril. Tako se je skoro 
vse nesrečno končalo, kar koli je Gašpar počel. Naj 
še to resnico z enim dogodkom pojasnim. 

V Kulpi se je dosti nevarno kopati, ker je široka 
in globoka reka. Kraj te reke se je nekega dne 
Gašpar sprehajal, in ko na vse strani gleda in luka, 
zagleda na drugi strani svoje tovariše, ki se pripravljajo 
za kopanje. Ko so bili v vodo poskakali, 
klicali so Gašparja, naj pride k njim. Da ne bi 
mogel na uno stran priplavati, tega se Gašpar ni 
bal, ali kako naj knjige, ktere je s seboj imel in 
obleko suho na uno stran spravi! Pa v takih zadregah 
je našel vedno pametno misel. Za gostim 
grmom se sleěe, vzame škornje, suknjo in hlače, 
ktere je bil kot Vindenavski pisar zaslužil ter zveze 
culo, v ktero tudi knjige zavije, in to si dene na 
hrbet in s srajcinima rokavama trdno pod vratom 
zaveže. Na tihem ga je prav veselilo, da je to tako 
dobro iztuhtal ; ali on še ni daleě priplaval, kar cula 
zavoljo gibanja rok na stran zleze, in kmalu potem 
mu mesto na hrbtu pod njim na prsih visi. Obleka 
se napije vode in ubogega Gašparja na dno vleče, 
da je že mislil na zadnjo uro. Z najveěo silo je 
vendar prišel spet do kraja, od koder je plaval ter 
se ves truden in spehan vrgel v travo. Obleka, 
škornji, knjige — vse je bilo mokro, toraj je moral 
za grmom čakati, da bi se posušilo. Čakal je do 
večera, pa je vendar moral v mokri obleki domov 
iti. Zraven tega so se mu tovariši posmehovali in v 

7 


98 

šoli je drugi dan dobil „dvojko", ker se iz mokrih 
knjig ni niě dragega naučil, nego to, da se pri plavanju 
ne smejo stvari na hrbet navezovati. 

Tudi ponoěevati je Gašpar poskusil, pa se mu 
je tako slabo obneslo, kakor vse drugo. V lepi meseěni 
noci se je klatil po polji, po tratah, po cestah 
in ulicah Karlovških, in ko pride domov, bila so 
vrata zaprta in v celem hramu ni bilo luěi. Ker je 
vedel, da je njegova gospodarica huda ženska, da 
ima ojster jezik in trde pesti in ne trpi klateštva in 
nepokoja po noči ; zato se je * obrnil in si šel kje 
drugje prenočišča iskat. Za mestom je našel na 
travniku nekaj navalov sena ter sklenil ondi pre-
nočiti. Iz prvega navala so že gledale človeške noge, 
toraj gré on dalje in se zarije v drugega, kjer tako 
sladko spi in sanja, da je že solnce visoko stalo, ko 
se je prebudil. Ko je vstal, videl je, kako so ga 
komarji po rokah in licu pikali, in kako so okoli 
njega vojaki se vežbali, in se mu posmehovali, da 
je v tako gosposkem hotelu nocoj prenočeval; a sklenil 
je vendar, ne več ponočevati. 

Zdaj pa so prišli, hvala Bogu, za Gašparja 
boljši dnevi. Se tudi meni se to dobro zdi; saj mi 
ni treba samih Gašparjevih nadlog pripovedovati. 
Eden njegovih sošolcev ga je priporočil premožnemu 
gospodu, ki je imel dve zanemarjeni hčerci ter bi 
jima rad poiskal domačega učitelja. Gašpar je bil 
veselo sprejet, posebno zato, ker je imel tudi dobro 
učiteljsko spričevalo pokazati. Za svoj trud je dobil 
stanovanje in kar je bilo zanj glavna reč, dobro 


99 

hrano. Od kraja skoraj ni verjel, da ie še on vedno 
nesrečni Gašpar, kajti vsak dan se večkrat najesti, 
kakor poprej le enkrat v tednu, z gosposkimi ljudmi 
občevati in sploh v ugodnih razmerah živeti, to so 
mu bile neznane reči ; ali on se jim je vendar hitro 
in rad privadil. 

Gašpar pa ni le dobro jedel in živel, ampak 
tudi iz njemu izročenih deklic tako pametne otroke 
odgojil, da ste konci leta v šoli dobile lepo darilo. 
Za pripoznanje je razveseljen oče izvrstnemu učitelju 
daroval pravega turškega tobaka. Toda od tega tobaka 
se je Gašpar tako opijanil, da ga je omotica premagala 
in se je moral na trato vleči, v želodcu pa 
je nastal celi potres in kmalo je prikazal vse, kar 
je bü zajutrkoval in obedoval. In glava še ga je 
dolgo bolela. On sam si je očital: „Zakaj si kadil? 
Nisi mogel tega pustiti! oh!" 

Med tem je Gašpar še en domač poduk dobil 
ter si toliko prislužil, da je že imel 20 gold, prihranjenih. 
In tako je gimnazijo srečno dovršil; le 
en dan še, in potem je prost in rešen strašnega 
študiranja. 

Pa tudi zadnji dan je bil še hud, kajti ko je 
profesor naznanjal, kako se je kteri učil, in so dvojke 
in trojke letale, kakor prepelice nad Izraelskim ljudstvom 
v puščavi, začeli so dijaki mrmrati, potem 
vedno glasneje in drzneje godrnjati in naposled kričati 
in se groziti. Na to pride ravnatelj z biričem, 
kterega so se razburjeni dijaki tako prestrašili, da 
so radovoljno sprejeli dobro zaslužene slabe razrede. 


100 

Za slovo jim je ravnatelj prav mirno rekel : „Drugo 
leto bom pa že jaz skrbel, da v Karlovško gimnazijo 
Inmpi ne bodo sprejeti." 

Gašpar je šel domov in vse svoje reči nesel 
v srajci zavite in ěez ramo na palici obešene. Zavoljo 
tega in ker je imel že malo kozlovsko brado, imeli 
so ga v Samoboru za žida ter ga vprašali, ali prodaja 
igle, gumbe, trake itd. On je rekel, da ne in 
si je mislil: „Cajte, bom vam pa eno naredil" — 
in je šel naravnost v frančiškansko cerkev. Temu 
se Samoborčani niso mogli nacuditi, ker še nobenega 
žida niso videli v cerkvi; samega so pustili v eni 
klopi sedeti, in so vsi vanj zijali, in ker se je Gašpar 
celó križal, dregali so drug drugega in si šepetali: 
„To pa mora res nek poseben žid biti!" 

Domá so zdaj Gašparja prijazno sprejeli in ga 
zopet vsi lepo pozdravljali, ker zdaj je bil zopet 
pravi študent. 

XVI. Poglavje. 
Gašpar preganjan hot begun, čudno njegovo ozdrav-
Ijevanje griee. Podučljivo poglavje m marsikoga, 
Mho ne sme delati. 


Gašparju se je večkrat prigodilo, da so ga 
ljudje za kaj imeli, kar ni bil, in da ga v njegovi 
oglodani obleki niso imeli za dijaka, kar pa je 
vendar bil. 


10 i 

Enkrat je šel o počitnicah na potovanje in je 
prišel tudi T slavni trg Lemberg ter si je hotel 
Lemberžane in njihov trg ogledati. Vse mu je lepo 
dopalo; okolica, ljudje in trg. Ko si tako vse ogleduje, 
stopi nekdo k njemu in mu reče: „Ljubi prijatelj!" 
To je Gáspárja zeló razveselilo, da soljudje 
tako prijazni ter seje lepo za pozdrav zahvalil. Uni 
pa ni bil samo prijazen, ampak tudi radoveden ter 
ga je vprašal: od kod in kam? Gašpar mu je vse 
odkritosrčno povedal, pa uni mu ni veroval. „Veš, 
kdo si ti? Begun!" odgovori uni osorno in ga ob 
enem za ramo prime; bil je namreč to „iblajtar". 
Tega pa Gašpar ni hotel verjeti ter pravi: ne; a 
uni spet reěe: da, in tako sta se nekaj ěasa prepirala. 
Naposled je moral pred župana iti, kjer so 
ga ostro izpraševali, in prosto stanovanje dali, dokler 
ni dober prijatelj, ki je slučajno tje prišel, dokazal, 
da je Gašpar študent iz Prihove doma. Gašparju pa 
se je to prav zgodilo, zakaj pa ni svojih spričeval 
s seboj vzel na potovanje. 

Enako se mu je godilo v Konjicah, blizo njegove 
domačije. Gašpar ni mislil, da mora, če gré uro 
daleč od doma, krstni list, šolsko spričevalo itd. s 
seboj imeti, da bi ne bil osebam javnega reda in 
varnosti sumljiv. Ko je toraj v Konjicah na trgu 
stal in po ljudeh gledal, prime ga nekdo za rame 
in ga po pôsu (potnem Mstu) vpraša, in ker Gašpar 
ni imel posa, moral je kot begun v grajščino, da 
se izkaže, kdo je in od kod. Sicer je bilo dosti 
kmečkih fantov, ki so ga poznali, pa nobeden se ni 


102 

za Gašpara oglasil, ampak vsi so se na tihem smejali, 
češ, Gašpar je že tako učen, da se bo sam vedel 
rešiti. Po dolgi preiskavi so ga res izpustili, ker nedolžnost 
naposled povsod zmaga ; vendar kmalo poznej 
je prišel spet v enako nevarnost. 

Ker so bile počitnice, si je Gašpar hotel enkrat 
prav počitka zavžiti ; potegnil si je suknjo cez ušesa 
in se pri belem dnevu vlegel v posteljo. In ko je 
nekoliko časa lenobo pasel, odprla so se vrata in 
prišli so v hišo „iblajtarji", ki so tobaka iskali. Vso 
hišo so preiskali, pa niso nic našli, ker pa s praznimi 
rokami vendar ne bi radi odšli, potegnili so Gašparja 
iz postelje, češ, on je begun, ker ima tako kratke 
lase. Gašpar je zatrjeval in se rotil, da je nedolžen, 
pa zastonj; iblajtarji so trdili svojo, odgnali 
Gašparja k sodniji in še le ondi so verjeli, ko 
so od sodnika slišali, da je Gašpar študent in ne 
begun, ker na Avstrijskem ne more biti nihče begun, 
ki še ni bil vojak. 

Jako čudno se mi zdi, kako da je takrat vsak, 
ki ni imel pisem in pečatov s seboj, takoj se imel 
za beguna, če je le pred vrata stopil. Ali je morebiti 
takrat res bilo toliko begunov, in če jih je 
bilo, zakaj pa? 

Ko je Gašpar šel s Karlovca domov, prišel je 
tudi v frančiškanski samostan v Brežicah. Opoldne je 
tam prav ponižno pozvonil in prosil za skledico juhe. 
Zdelo se mii je, da je bil vratar voljen njegovo 
prošnjo uslišati, pa prej ga je še prašal to in drugo. 
Gašpar je odkritosrčno pripovedoval, da je Karlovški 


103 

študent, da je dobro šole izvršil in daje zdaj domov 
grede postal jako lačen pa brez denarja. Na to pater 
hudo pogleda in se zarezi: „če si ti Karlovški 
študent, tedaj pa le hodi v božjem imenu po svojem 
potu, kajti ni še tri dni minulo, kar je tak študent 
pri nas spal, posteljo ognjusil in prte ukral, potem 
pa zginil. Bo pa gotovo en potepin, kakor drugi." 
Bekši to, je zaprl vrata pred Gašparjevim nosom. 
Tako mnogokrat jeden nepoštenoviě vsem drugim 
srečo kvari. 

Da Gašparju tudi o počitnicah ni bilo predobro 
in predolgočasno, dobil je grižo. To pa je bilo tako. 
V Prihovi je bilo mnogo griže, ko je prišel Gašpar 
na počitnice. Sestra mu je to takoj povedala in dostavila, 
da jih je že 40 v fari za grižo umrlo in bi 
jih še vec, ko ne bi padar imel takega olja zoper 
grižo, ki vsakega obvaruje, kdor si ž njim trebuh 
namaže. Vsled tega poročila je bil Gašpar v velikem 
strahu, da bi tudi njega utegnila griža popásti in 
padarjevo olje njemu morebiti vendar ne bi pomagalo. 
Ni mu dišalo ne jesti ne piti, kar se še o njem ni 
nikoli slišalo. Želel je sestri lahko noě ter odšel spat. 
Dolgo se je valjal po postelji, pa ni mogel zaspati, 
kar ga oblije mrzel pot, v želodcu ga začne žgati 
in šcipati, da je moral vstati in na prosto iti. Mislil 
si je: „Je pac škoda, da bi svoje mlado življenje 
že zdaj končal, boljše bi bilo, ko bi zarad starosti 
umrl!" Tedaj se spomni na padarjevo olje. ki bi 
mu vendar utegnilo pomagati. Zleze toraj v sestrino 
sobico, vleže se na klop pri peci in javce: „Ah, 


104 

sestra, ljuba sestra, z menoj je proč! jaz imam že 
grižo, morebiti celo *dve, — daj mi olja!" Sestra 
hitro vstane in mu dá olja. Gašpar ni utegnil misliti, 
kaj ima z oljem storiti, toraj naglo" steklenico odpre 
in olje izpije. Le en požirek je naredil in kakor 
mrtev je ležal na klopi. 

„Kaj mu neki je", si misli sestra in naredi luč. 
Mrtev še sicer ni bil Gašpar, pa tako hudo mu je 
bilo, da je resno na smrt mislil; zdelo se mu je, 
kakor da bi mu kdo z žarečo roko čreva in želodec 
preobračal. Žalostno se je ozrl na sestro, in potem —, 

Potem je šla sestra vun, prinesla skledo vode in 
je osnažila sebe, pec, klop in tla, kajti 
Kajti sestra mu je bila dala mesto olja za mazanje, 
jelenovca, ki ga je Gašpar izpil. Ko je padar 

o tej cudni vračitvi slišal, naredil je cudno-resen 
obraz in rekel: „čudom se čudim, da študenta ni 
mrtud zadel. To je hujše od konjskega zdravila, 
mora toraj Gašpar močnejšo natoro imeti od konjske. 
— Jaz pač nikomur tega zdravila zoper grižo ne 
svetujem, čeravno je Gašparju pomagalo. Bolje je 
za te, če misliš, da nimaš konjske natore, ter z jelenovcem 
snažiš maroge v obleki in ne vračiš ž njim 
griže." 
V takih in enakih nadlogah je Gašpar vkljub 
vsem zaprekam šesto latinsko šolo dokončal. 

Gašpar je toraj gimnazijo dovršil. Kakošni počutki 
pač takrat dijaka obhajajo, ko gimnaziji slovo 
da ! Takrat so njegovi koraki trdneji, njegova postava 
bolj ravna in samosvestna, njegov pogled prostěji in 


105 

drzneji, govor odločen, lasje mu ne visijo vec ponižno 
po čelu, bodoče brke se po stokrat na dan 
pogledajo in drzno zavihajo, ce je le količkaj maha 
videti, pipo očitno po ulicah, cestah in potih na 
sprehod nosi in gosti dim iz nje na levo in desno 
spušča, krčma in pivarna mu niste več zgubljeni raj, 
ampak široko ste odprti žejnemu študentu, ki se 
oblastno vsede k najlepši mizi brez strahu, da bi se 
potem moral v luknji trezniti. Poprej je moral celi 
kup knjig pod pazduho v šolo nositi in ondu v 
strahu in trepetu odgovarjati ali pisati in še zraven 
poslušati ojstre pušice čmernega profesorja, zdaj pa 
hodi študent s paličico kot svobodni državljan v 
kolegije ali pa tudi izostane, če se mu ne ljubi profesorja 
poslušati; in naj tudi celi teden izostane in 
nič ne študira, profesor vendar ne sme zavoljo tega 
gospoda študenta grajati ali mu slabe razrede dati. 
čemu bi neki bil drugače svoboden akademiški državljan? 


Gašparju je bil v zadnjih počitnicah svak vso 
dedščino izplačal, in vkljub temu, da se je prvič v 
svojem življenju od pete do glave novo obleko omislil, 
mu je še vendar 100 gld. v žepu ostalo. Za velike 
šole je bil to prijeten začetek, drugače kakor v srednjih 
šolah, ko so mu oče dve dvajsetice dali, rekoč : 
„To imaš denar, pa glej, da ne boš postal lump." 

Bilo je že pozno v jeseni, ko se je Gašpar poslavljal, 
ter odpravljal na velike šole študirat. Ko je 
zadnji dan vzel klobuk in palico in se tudi pri 
domačih poslovil, so ga vsi domači in sosedi zopet 


106 

lepo prijazno gledali in vprašali, bo li res za gospoda 
študiral in Gašpar je prav resno prikimal in 
rekel: „Oe mi dá Bog življenje in še nekaj druzega, 
je moja resna volja in trden sklep gospod postati." 

Potem je hitro odšel po prašni cesti in kdor 
je srečal veselega študenta, ki si je vedno kakošno 
okroglo pel ali žvižgal, bil ga je vesel ter ga je 
prijazno pozdravljal. 

XVII« Poglavje* 

Kako človeh obrača, Bog pa obrne; resno poglavje^ 
v Merem ni nikalcoršne Gašparjeve neumnosti. 

Po dolgem hodu je prišel Gašpar v veliko mesto. 
Oe hočeš vediti, kako se imenuje, poišči ga na 
zemljevidu, jaz ti ga ne povem, saj nie ne dene, ce 
tudi ne najdeš pravega. 

Prve dni je hodil Gašpar po ulicah gori in doli, 
ter si je ogledal veliko lepo mesto z velikanskimi 
palačami, krasnimi cerkvami, visokimi zvoniki, širokimi 
ulicami, v kterih je bilo obilo bleska in bogastva 
videti. Se vé, da se tudi ni manjkalo ozkih umazanih 
ulic, v kterih se uboštvo, pa tudi ostudnost skriva. 
Zlasti množine različnih ljudi, ki so po ulicah gomazeli, 
kakor mravlje v mravljenjaku, se ni mogel 
zadosti nagledati. Tu je videl debelo, blagorodno, 
plemenito damo, ki se je tako težko naprej pomikala, 
kakor voz sena po razdrapani cesti, poleg nje pa so 


107 

plavale tenke skoro breztelesne podobice vse s svilo 
in zobci obložene, in bledo lice s pajěolanom zakrito. 
Na drugem kraju so stali višji častniki v veselem 
pogovoru, prave vojaške podobe, ravni, zagorelega 
pa poštenega obraza, že precej rejenega telesa, in 
pod nosom z dolgimi mogočnimi brkami. Nasproti 
tem častitljivim sinovom precej osornega Davorja 
(Marta), so njihovi mlajši tovariši dosti bolj giběno 
stali ali lahko in tiho stopali, kakor veter, ter z 
naočniki svet opazovali in z najprijetnišim tobakom 
ga kadili. 

Pa naj bo zadosti o tem, kar je Gašpar v velikem 
mestu videl, saj si menda že sam kedaj opazoval 
to velikomestno dirjanje in gnetenje različnih 
ljudi, med kterimi je eden bogat, drugi največji 
siromak, ta bister in čil, uni na telesu in duhu pohabljen, 
ta v visoki službi in ošaben kakor pav, uni 
v kot potisnjen in pokvečen in vsem na poti, da 
mora skoraj za odpuščenje prositi, se tudi on drzne 
živeti in po svetu gibati. Vestno tega še tako spretno 
pero ne more popisati, toraj rajši molčim. Tega pa 
vendar ne smem zamolčati, da Gašpar se je od jutra 
do večera klatil po ulicah in kakor pravi kmečki 
sin se marsikje spodtaknil ter bil od marsikoga na 
stran sunjen ali zasmehovan, ker je po visokih hišah 
z odprtimi ustmi zijal ter pisane in dragocene izložbe 
s pohotnimi očmi meril. Sicer pa tako vsak dela, 
ki pride z idiličnih pašnikov, šum in njiv v veliko 
mesto ; njemu je ogledovanje in občudovanje potreba 
in veselje. 


108 

V tem mestu je bil samostan in v samostanu 
Gašparjev bivši tovariš. Tega se je Gašpar spomnil, 
ko je stal pred dolgim starinskim poslopjem, ki se 
mu je zdelo tako pusto in mrtvo, kakor mrlič med 
živimi ljudmi. Ko si Gašpar od vseh strani poslopje 
ogleda, postane zmiraj bolj zamišljen in resen, srce 
mu je hitreje in glasneje bilo in naposled strese 
glavo in stopi v odprto samostansko cerkev. 

Ako stopiš iz hrupnega trga v tiho prazno 
cerkev, objame te čisto nek poseben zrak, ki nekako 
čudno truplo hladi srce pa greje. Eazlicne misli 
ti rojijo po glavi in le sčasoma se duša umiri. Ce 
se okoli oziraš, zdi se ti vse domače, še svetniki 
se ti smehljajo in uboge verne duše v vicah na 
veliki podobi stegujejo proti tebi roke. Kaj prijazno 
in skrivnostno brli v srebrni svetilnici večna luč in 
prižiga v tvoji duši resno mile-misli, da se tudi v 
nji dani, kakor po temni noči, ko zlato solnce vzhaja 
izza meglenih hribov. 

Tudi Gašparju so različne misli po glavi rojile. 
Ko je začel moliti, silile so mu vsakovrstne posvetne 
misli med prošnje očenaša, in ko je bil v posvetnih 
mislih, vsilila se mu je zopet med nje molitev. Tako 
se mu je že večkrat godilo, saj je iz skušnje vedel, 
da dijaška molitev ne spada med najpopolniše molitve, 
toraj se temu ni čudil, pa nekaj druzega se mu je 
čudno zdelo. Od kar je imel za seboj gimnazijska 
vrata, zdela se mu je bližnja bodočnost jasna in 
prijetna, kakor trudnemu popotniku bližnja vas, v 
kteri si hoče odpočiti. Gašpar si je to v lepi podobi 


109 

pred oči stavil : Najpred slovesna nova maša, potem 
na videz; revno, pa zadovoljno kaplansko življenje in 
zadej pismonoša z župnijskim dekretom. Zdaj pa se 
mu zdi, kakor bi bila ta lepa podoba zbrisana in 
jo mora z nova zaěeti risati. In ker mu ni bila 
molitev, ne njegove misli prav všeč, šel je iz eerkve, 
da bi svojega starega znanca obiskal in si veselega 
študenta v meniški kuti ogledal. „Bo paě glavo 
globoko povesil, oěi v tla vpiral in od posta in 
trpljenja suh, kakor ktera izmed sedmero Faraonovih 
slokih krav; mesto veselih pesmi, ktere je bil kot 
dijak prepeval, bode zdaj z votlim glasom od smrti 
govoril in pokoro pridigoval." Tako in enako je premišljeval 
Gašpar, ko je v tesni vratarjevi sobici čakal 
prijatelja. Ta pa je prišel vesel in krepek ter se 
glasno nasmejal, ko je zagledal Gašparja in se spomnil 
njegovih burk. 

„Na tebe bi se bil pa gotovo najzadnje spomnil, 
ti stara sablja, ko bi bil premišljeval, kdo da me 
išče", pozdravi menih in Gašparju roko podá. „Veseli 
mi, da te spet vidim in upam, da bova se danes 
dobro imela, saj še menda nisi vseh burk pozabil." 

Temu pozdravu se Gašpar jako čudi ter debelo 
gleda prijatelja v meniški obleki. „Glej ga no! 
mrmrá osupnjen Gašpar bolj za-se, ti si tudi v 
kuti vedno veseli Francek, ěesar jaz nikakor ne morem 
umeti." 

„Da da, tega vi v svoji modrosti ne morete 
umeti, odgovori menih, ker mislite, da kdor kuto 
obleče, je takoj mračnjak brez veselja in svobode; 


110 

človek, ki ne pozná več ljubezni, ampak le pekel 
in pogubljenje, za kterega še svet le obstoji zato, 
da ga zaničuje in sovraži, pod čigar stopinjami se 
trava suši in zemlja poka. Vi posvetnjaki ste vkljub 
svoji omiki pravi bedaki, ker ne morete verjeti, da 
ni manj nevarnega in bolj zadovoljnega človeka od 
pravega meniha." 

„Ti si tedaj zadovoljen in srečen?" jecljá Gašpar, 
kterému so menihove besede misli malo zmešale. 
„Povej poprej ti meni, ali si ti zadovoljen?" 
vpraša menih. 

Gašpar se britko nasměj a in odgovori : „Srečen, 
kakor večni žid in zadovoljen, kakor tisti, kterému 
vsega manjka. Kako me moreš le kaj takega vprašati, 
saj veš, da sem žive dni trd kruh in kislo juho 
jedel in da me je vedno nesreča preganjala. Jaz 
mislim, ko bi danes kaša z neba padala, bi vsak 
drugi imel žlico, da bi se je najedel, le jaz je gotovo 
ne bi imel. Ti se temu smejaš, jaz pa bi se najrajši 
jokal." In Gašpar žalostno povesi glavo. 

„Je res čudno, pravi menih, da imate vi posvetnjaki 
toliko skrbi in žalosti, mi menihi pa tako 
veselo in brez skrbi gledamo proti nebu in po svetu. 
Gašpar, jaz ti odkritosrčno povem ; tu notri pri srcu, 
kjer tebe tišči, stiska in peče, je pri meni mir in 
sreča. Jaz nimam nobene skrbi, ki bi me vznemirjala, 
in imam le eno dolžnost, povsod in vselej božjo voljo 
spolnovati ter za svoje izveličanje skrbeti, in čem 
bolj to dosežem, tem srečnejši sem. Ti moraš noč 
in dan misliti in študirati, kaj boš jedel, s čem boš 


Ill 

čevljarju in krojaču in sitni gospodarici plačal, kar 
si dolžan; to so temni oblaki, skozi ktere ne more 
bolnce sreče v srce prisijati, meni pa Bog pokrije 
vsak dan priprosto mizo; dá mi obleko, ki ni sicer 
lepa, pa trdna in topla, in tako sem brez skrbi 
vesel in zadovoljen." 

„Da, ti si srečen, ker si zadovoljen", reče Gašpar 
ves zamišljen in gleda v tla. 
„In kdo brani tebi, da si tudi ti srečen?" vpraša 
ga s posebnim naglasom menih. 

Mesto odgovora pogleda ga Gašpar z velikim 
začudenjem; kajti po tem vprašanju mu je bilo, 
kakor bi kdo njegovo dušo za roko prijel in prijazno 
rekel: „Ti si utrujen mládenec, ki ne veš, kje bi 
si pokoj dobil. Pojdi z menoj, jaz ti pokažem hišico, 
kjer boš mirno in dobro živel, ker jo Bog varuje in 
ti je hudobni svet ne more podreti." 

Ker človek takrat ne more veliko govoriti, kedar 
je srce polno, poslovil se je tudi Gašpar tiho od prijatelja 
ter šel iz samostana. 

Menih je smehljaje za njim gledal in si v svojem 
srcu mislil: „Bog bo že tako naredil, da boš tudi 
ti mir našel." 

Gašpar je spet šel v cerkev in zdaj je prav 
lahko molil. In ko je poslušal, kako so menihi na 
koru peli kompletorij (sklep vsakodnevnega brevirja) 
odmevalo mu je kaj prijazno v njegovem srcu in po 
besedah: „Dominus det nobis suam pacem — Bog 
nam daj svoj mir — se je milo razjokal. 


112 

XVIII. Poglavje. 
Gašpar naredi veliki horale is sveta v samostan, 
kar pa ni "bilo tako lahko, kakor bi si marsikdo 
mislil; potem nekaj lepih naukov za Gašpar ja od 
starega šupnika. 

Tisto noě je Gašpar malo spal; toraj je bil 
vesel, ko je jutro nastalo, se obleče in gré v samostan 
Ali moralo mu je nekako cudno pri sreu biti, 
kajti skoraj po vsakem drugem koraku je postal, 
mislil in študiral, kakor v šoli, kedar ni dosti znal. 
Se enkrat se je ogledal od pet do glave, trdno zobe 
stisnil ter tako odločno pozvonil, da je glasno in 
dolgo odmevalo po hodniku. Zavoljo tega ga vratar 
ni nič prijazno pogledal, zakaj on vse svojo ljudi 
sodi po zvonenju, ali namreč mirno, lepo ponižno, 
ali naglo in močno, kakor v kakšni krčmi pozvonijo. 
Le pater gvardijan slobodno zvonijo, kakor se njim 
ljubi, da lahko takoj vsi bratje vedó, kedaj da skrbni 
oče domu pridejo. 

Gašpar je vratarju mrmral nekaj o novieu, provineijalu, 
o sv. sklepu itd., kar bi kdo drugi težko 
zastopil; vratar pa je vse razumel, zakaj kteri štu-
dent se je pri porti prav okorno ali smešno obnašal, 
postal je navadno priden novic, ki je samostanu čast 
delal, ker le ponižni se dajo tako obdelati, kakoršnih 
v samostanskem življenju potrebujejo. 

Brat vratar se je malo posmehnil, kar je toliko 
pomenilo, kakor ce kdo zmrči: hm, hm. 


HS 

Gašparju je srce strahovito tolklo. Mislil je že, 
da bo ga zadušilo ali da bo ga mrtud zadel. In ko 
ne bi bil ravno pater nadzornik novicov vstopil, 
bržkone bi bil zopet skozi vrata zginil iz samostana. 

Ta pater pa je bil ljubeznjiv, prijazen gospod, 
pa ne eden takih, ki te s praznimi nakloni in sladkimi 
besedami mučijo, da bi jim najrajši pobegnil, 
ampak eden takih, kterim se prava, odkritosrčna 
ljubezen do bližnjega že na obrazu jasno lesketa. 
Pater si je vzel stol, mirno pogledal dijaka ter 
vprašal: „Kaj želite?" 

„Jaz 
— jaz bi rad — ěe se vam ne zamerim 

— 
novic postal." 
„Tako — hm!" 
To se je Gašparju zdelo mrzlo, da ga je po 
celem životu kurja polt obšla. K temu še se je pridružila 
moreča misel, ěeš, tvoja prošnja patru ni 
posebno všeě, tedaj tudi tebi ne bo v posebno cast. 
Morebiti je mislil, da bodo ga z bobni in trompetami 
pozdravili in alelujo peli, kakor bi samostanu 
ž njim odrešenje došlo. Pa bilo je celó drugače. 

„Zakaj pa sploh hoěete menih postati?" 

„Ker — ker" Strašno mu je sapo zapiralo, 
ker tega vendar ni mogel povedati, da bi 
rad na duši in na telesu dobro imel; to bi utegnil 
pater krivo razumeti in mu skozi vrata pot pokazati. 
Ravno v pravem času pa mu na pamet pride, da 
pove: „Ker upam, da bom se kot menih laglje 
izveliěal." 

„Dobro; pa zakaj ste si ravno naš red izvolili? 

8 


114 

Ali poznate naša pravila in naše dolžnosti? Pomislite 
na trdo obleko, ojster post, ponočne molitve; na 
vse to morate poprej pomisliti, kakor v samostan 
stopite." 

„Upam, da bom z božjo pomočjo vse to prenesel", 
odgovori Gašpar. 

„Kje pa imate svoja spričevala?" 

To je bil grom in strela ob enem. Gašpar je 
bil prišel iz gimnazije, ki je takrat imela malo častno 
ime „gimnazija za lumpe", in še tam je on dobil 
pošteno kljuko. In zdaj, ko nameni pot popolnosti 
nastopiti, mora črno na belem pokazati, da je do 
zdaj hodil po potu dvomljive popolnosti, zato sta ga 
tak strah in groza obšla, da si je zdaj z levim, zdaj 
z desnim rokavom pot s cela brisal. 

Pater se je na tihem smejal in pustil dijaka 
trepetati in se strahu potiti. 

Sčasoma se je vendar Gašpar ohrabril, segel v 
notranji žep svoje suknje in z dergeteěo roko privlekel 
spričevalo za spričevalom. Pater pa je bil jako pameten 
mož, ki človeka ni sodil po spričevalih, ktera 
niso vselej resnična, ali če so resnična zdaj, vendar 
za bodočnost malo veljajo; prebere toraj enega za 
drugim ter mrzlo reče: „Takih spričeval sem že 
dosti bral. Navadno pa človek ni nikoli takošen, 
kakor ga drugi sodijo, ampak boljši ali slabši; od 
vas mislim jaz, da ste boljši, kakor vaša spričevala." 

Tega se je Gašpar razveselil ter je veselo prikimal; 
tudi pri srcu mu je postalo tako lahko, da 
se je veselo s svojimi jasnimi očmi na patra ozrl. 


115 

Gašpar je šel z lepo nado domov, da bi še to 
in uno vraynal in vse niti in vezi porezal, ki bi ga 
utegnile na svet in na posvetno vezati. Tako tudi 
mora biti, ěe hoče kdo v samostan iti in tam ostati. 

Doma je Gašpar odločno naznanil, da hoěe 
menih postati. Zavoljo tega so se mu nekteri še 
bolj priklanjali, drugi pa so z glavami zmajevali in 
si na ušesa šepetali, saj do pravega župnika tako 
ne bi nikoli spravil. Zato pa se Gašpar ni nic zmenil, 
ker je vedel, da vsem ljudem ne more nihěe vstreči. 
Sel je tudi, kakor se spodobi, v farovž, ter je povedal, 
kaj namerava. In ker je bilo lepega jesenskega 
dneva popoldne, bili so ondu tudi gospodje iz sosešcine. 
Ko je Gašpar tem pripovedoval, da hoče 
menih postati, nasmejala ste se mu glasno dva gospoda 
in mu začela tako neslano odgovarjati, da je 
častitljivi župnik vstal in šel z Gašparjem na vrt. 
Tti sta postala pod gostim drevjem, kterega je bil 
že jesenski veter mnogih listov oropal. 

Župnik si je vzel iz velike tobakere tobaka, 
pogleda Gašparja skoz očali ter pravi: „Kaj se ti zdi 

o govorjenju teh dveh gospodov? Jaz sem opazil, 
da te je rudečiea oblila in bil si gotovo nevoljen. 
Pa pusti zdaj to iz misli, saj je bilo zadosti neumno. 
Veš, so tudi taki, ki — pa pustiva to. Pazi zdaj 
na moje besede. Jaz sem star mož, ki je človeško 
življenje od vseh strani videl in spoznal. V svojih 
70 letih sem se naučil, kar sicer že otroci v šoli 
slišijo, da je tisti človek najsrečnejši, ki najmanj 
posvetnega poželi in najbolje Bogu služi. Tako je 

116 

ÍB ne drugače, če marsikdo zdaj tudi z glavo maja 
in to zanikuje, na smrtni postelji bo mi gotovo pritrdil, 
da je tako, kajti takrat spozná ělovek resnico, 
ce je tudi poprej nikoli ni hotel spoznati. Kje pa 
človek laglje to doseže, kakor v samostanu ? Ti imaš 
tedaj dober in hvalevreden namen. Moraš pa tudi 
vedeti, da boš v samostanu še le nebesa iskal in si 
jih služil, ne da bi jih ondu že imel. Menihi so 
ljudje, kakor drugi in imajo toraj tudi svoje težave, 
ki se v samostanu ne poboljšujejo samo, ampak 
morajo se tudi prenašati. Ce brez ponižnosti ni nikjer 
čednosti, nje v samostanu še celo ni; tam je ponižnost 
vir in podlaga vsega dobrega. Potem pomisli, 
da bo ti gospod Bog vsak dan mizo pogrnil in ti 
dal vsakdanji kruh. To ni majhna reč, če pomisliš, 
koliko je treba skrbi in truda, da se pripravi kruh, 
sol in zabela in kar je za hrano potrebnega. Menihi 
si sami tega ne pripravljajo, ampak grejo po svetu 
z žakljem, v kterega devlje premožni od svojega premoženja. 
Te hrane toraj ti ne smeš tako zavživati, 
kakor če bi si bil jo s svojim potom pripravil ali v 
krčmi kupil, ampak misliti moraš, da si dolžnik in 
da moraš svojo hrano plačati z najboljšim denarjem, 
z marljivo molitvijo in z dobrimi deli. Naposled ne 
smeš misliti, če imaš kuto, da si že tudi menih in 
smeš vsemu svetu pridigovati in vsakega ojstro svariti. 
Pridiguj najprej sebi, in ko boš moral drugim pridigovati, 
naj bodo tvoje besede tako ponižne, kakor 
tvoja obleka; kajti če se tvoje besede ne vjemajo s 
tvojim obnašanjem, bode se ti svet smejal in te 


117 

zaničeval. Ne preziraj nobenega posvetnega duhovna 
in ne misli, da si ti več, kakor on, ker imaš drugačno 
suknjo. Sv. Frančišek je zahteval od svojih bratov, 
da so vsakemu duhovniku, kterega so srečali, tako 
spoštovanje skazali, kakor da bi bili Kristusa srečali. 
Tega se tudi ti drži. To sem ti hotel za slovo povedati. 
Zdaj pa pojdi z Bogom. Denarja ti ne bom 
dajal, ker odzdaj ga ne bodeš toliko potreboval." 

XIX. Poglavje. 
Iz študenta postane tedaj novic in iz Gašparja 
frater Peregrin. Gašpar jeve dögödbe iz prvih dni 
vsem v poduk in tudi v posnemo. 

Gašpar je doma vse vredil in povsod rekel „z 
Bogom" ali „srečno" ! Notarja mu ni bilo treba, ko 
je svoje reči vredoval, kajti premoženja ni imel, ki 
bi ga komu podaril, saj je že tudi rjavi tisočkrat 
zakrpani frak odšel po poti vse minljivosti, in v 
bodoče ga tudi ne bo imel, ker bo kot menih moral 
narediti obljubo večnega uboštva. 

Prvi dan je bil Gašpar v samostanu kot gost 
sprejet. Sedel je na prvem prostoru zraven gvardijana 
in dobil je lepše namizno orodje in k jedi vrček 
vina. To se mu je tako dopadlo, da je mislil, tu 
pač začetek ni posebno težak. Po jedi je šel z nekterimi 
patri na vrt, kjer je željno ogledoval lepe cvetlice 
na gredah, in še bolj lepe jabelka in hruške, 
ki so na košatih drevesih visele. 


118 

Samo nekaj se mu je tukaj cudno zdelo ter v 
njem vzbudilo nekakošno bojazen, namreč, ěem bolj 
se je večer bližal, tem bolj dolg in resnejši se mu 
je zdel obraz patra nadzornika novicev, in zvečer ga 
je pater nenadoma za ramo prijel, peljal ga po 
ozkih dolgih hodnikih in po stopnjicah doli, dokler 
nista prišla do vrat ozke celice. V celici je bilo le 
malo svetlobe in malo lepote ; postelja in v nji slama 
in volnata odeja, stol in miza, neka] starih knjig, 
križ z mrtvaško glavo, okoli které se je vila kača z 
jabelkom, to je bilo vse pohištvo. Skoz ozko nizko 
okno je sijal še zadnji solncni žarek. 

Pater je takoj globoko ginjenemu Gašparju govoril 
nekoliko besed, ki so mu globoko v srce segale. 
Zapopadek teh besed je bil, da mora tukaj osem 
dni čisto za-se živeti in samega sebe premišljevati, 
soditi, poboljšati se, svoje srce odtrgati od vsega 
posvetnega in se tako rekoě živega pokopati, da bo 
potem prišel do tiste stopinje popolnosti, na kteri 
ne bo druge volje imel, kakor to, da ne bo nobene 
lastne volje imel. 

Tako in enako je govoril stari menih, potem 
pa je blagoslovil mladega uěenca in odšel iz celice. 
Nekoliko trenutkov še so bili slišati počasni njegovi 
koraki in šum obleke, potem pa je postalo tiho, 
kakor v grobu. 

Gašpar je sklenil roke, povesil oči in gledal v 
tla. Takrat je zadnji solnčni žarek pozdravljajoč ga 
lahno šinil mimo njega skozi okno in mesto njega 
je prišel gospod mrak, ki je vedno bolj temno gledal* 


119 

dokler ni gaspá temá gospodarstva prevzela. Ko ne 
bi bile některé zvezdice prijazno skozi okno lukale, 
bi se bil Gašpar že gotovo zjokal. Gašpar ni znal, 
kaj bi počel; prijel se je za čelo, potem si je potipal 
žile, in se prepričal, da še živi. Po glavi so 
mu rojile različne misli, tako strašne, kakor bi plesale 
samo pošasti okoli njega. Telo se mu je treslo, 
v duši ga je zeblo in bilo mu je tako hudo, kakor 
da bi ud za udom na njem umiral. TaKrat zazvoni 
v zvoniku Ave Marijo in vsak glas se mu je zdel 
nebeški pozdrav, sladek in mil kakor božji poljub, 
in preden je zvon odpel, klečal je Gašpar na tleh 
in zakrivši si z rokama obraz je dolgo dolgo govoril 
z ljubim Bogom. Vstal je potolažen ; bile so te misli 
le skušnjave, ktere pa človek lahko premaga, če le 
urne se v molitvi k Bogu obrniti. 

Osem dni je trajalo to sveto tiho življenje, in 
Gašparju je to čedalje bolj dopadalo ter zdelo zadnjič 
tako lahko, tako lepo, da se celo svoje življenje ni 
počutil tako mirnega in tako zadovoljnega. 

Osmi dan so Gašparja o polnoči zbudili ter je 
moral z menihi iti v kor. Strah ga je obhajal, ko 
je videl mračne podobe ob stenah stati z globoko 
čez glave potegnenimi kapucami in k molitvi sklen j enimi 
rokami. In kako mogočno je donelo petje 
psalmov po visoki cerkvi in kako veličastno je odmevalo 
na visokem stropu! To je trajalo celo uro 
do ene po polnoči. Tedaj pa so šli menihi s kora 
pred veliki altar in so se postavili v velik polukrog, 
a Gašpar je moral poklekniti na stopnjice altarne 


120 

ter je med molitvijo in sv. opomini prejel redovno 
obleko z zvunanjim znamenjem novicev. Potem so 
ga peljali v drugo celico, ki je bila še prostejša in 
revniša od prejšnje in frater Peregrin, — tako ga 
od zdaj imenujmo — vlegel se je na slamo, čeravno 
ni mogel dosti spati, ker prejšnji dogodki so ga bili 
pretresli na duši in na truplu. Se le proti jutru 
mu je prišla želja do spanja, pa takrat je bilo prepozno, 
ker frater je z lesenim kladivom po podu 
spalnice tolkel, ter so se vsi urno prebudili. 

Jaz vem, da je modri svet jako radoveden in 
zlasti vse natanko hoče vedeti, kar se za skrivnostnim 
samostanskim zidovjem godi, zato hočem dragim 
bralcem tukaj nekoliko povedati in objaviti, kaj vse 
se navadno v samostanu godi. V ta namen bom ti 
takoj prvi dan iz življenja fratra Peregrina v samostanu 
na drobno in resnično popisal. 

Ko je frater vse menihe z lesenim kladivom 
vzbudil, gré tudi Peregrin plaho za drugimi, radoveden, 
kje in kako bo se umival, ker nikjer ni videl 
ne skledice z vodo, ne obrisaěe. Tega še ni vedel, 
da je bil v kuhinji velik studenec z obilno vodo, 
tam so se vsi umivali pozimi in poletu, in v omari 
so visele obrisaěe tako trde in debele, da se je celo 
Peregrin, ki ni bil razvajen, za svojo kožo bal. 
Lahko si mislimo, da kakor je bilo to umivanje 
poletu prijetno, tako je bilo pozimi v hudem mrazu 
neprijetno. Ko so se vsi umili, šli so v kor k molitvi. 
To je trajalo četrt ure, in ravno tako dolgo je Peregrin 
za silo prosto klecati zamogel; ali ker je 


m 


potem še moral celo uro klece premišljevati, postalo 
mu je klečanje težavno in ěas tako dolg, kakor bi 
bil na tezavnici ali v kladi. V kolenih ga je žgalo, 
pikalo, šegatalo; potem so mu otekle in postale neobčutljive, 
pa le toliko casa, da so ga potem še 
hujše sklele. Peregrin je že mislil, da bo ga konec, 
kar njegov sosed vstane in za njim tudi on ter se 
tako še za zdaj reši. Pri prvem premišljevanji se 
mu je godilo, kakor slepcu pri barvah ; tako duševno 
delo se mora dolgo učiti in v ponižnosti in krotkosti 
opravljati, ce hočemo, da le količkaj veljá. 

Mlademu Peregrinu je od kraja poleg pobožnih 
misli mnogokrat še tudi kakošna prav posvetna misel 
v glavo šinila, n. pr. da je že lačen ali da bi mu 
po premišljevanji skledica juhe dobro dišala. Pa vse 
take misli so bile zastonj, ker po premišljevanji je 
sledila molitev brevirja, potem sv. maša, potem pobožno 
branje, potem pa še zajutrek vendar ne; 
ampak potem se je reklo pod zmivati, na vrtu pleti 
in več takega do desetih. Peregrinu je bilo že prav 
hudo v želodcu in začel je s praznim želodcem si po 
navadi vest izpraševati ter našel, da ni bil čisto zadovoljen 
z božjimi in samostanskimi naredbami glede 
posta. Ko je z zamolklim glasom odpel „nono", šli 
so vendar vsi v obednico. Pa še zdaj je našel ovire, 
kajti pri frančiškanih je navada in šega, da novici 
pred jedjo pokleknejo in se ponižno obtožijo, kar so 
se pregrešili zoper hišni red ali pri svojem delu. 
Peregrinu to ni dopadlo, kajti obhajala ga je slutnja, 
da bo on vselej imel veliko pripovedovati, in v tem 


lii 

SB ni motil Pater gvardijan so vsakega ali pokarali 
ali mu kako kazen naložili, kar je v to služilo, da 
se je vadil v ponižnosti in mislil na poboljšanje. 

Spominjam se, kar so o nekem benediktinskem 
novieu pripovedovali. Ta je bil vedno poln veselih 
in tudi nedostojnih šal in burk, kakor naš Gašpar, 
zato je moral tudi pri obedu se s kruhom in vodo 
zadovoliti. To mu ni bilo po volji, toraj premišljuje 
in tuhta, kako bi naredil, da bi se to spremenilo. 
Vzame toraj ročko, pogleda žalostno v njo in glasno 
zapoje, kakor duhovnik, ko o veliki noëi po cerkvi 
kropijo: „Vidi aquam", to je: „Videl sem vodo". 
Temu so se smejali opat in drugi očetje in brati, 
samo novic ne, ki je vedno žalostno v vrček gledal. 
Opat so se ga usmilili in kmalo se je po njegovi 
milosti voda v vino spremenila. 

Teknila je jed Peregrinu izvrstno. Popoludne 
je imel različna duševna in telesna opravila; potem 
je bil kor, premišljevanje, večerja, večerna molitev 
in naposled počitek na trdi slami. 

Peregrin toraj ni bil četrt ure brez dela in iz 
tega lahko sam vidiš, kako po krivici se govori o 
lenobi menihov, ki nikoli ne posedajo cele popoldneve 
v kavarnah, in ne šetajo po ulicah, kakor mnogo 
drugih, ki menihom lenobo očitajo. 

Tudi to ni res, če misliš, da so menihi od 
lenobe in dobre jedi debeli in dobro rejeni, kajti 
temu je vzrok le zmernost in mirna vest; zakaj če 
bi to bilo od dobre jedi in počivanja, morali bi biti 


123 

vsi bogatini debeli, pa so readar nayadno suhi in 
sloki. 

XX. Poglavje. 
Daljno Mvljenje fratra Peregrina v samostanu 0 
nekterimi dogodki po Gašparjevi šegi in potem nenadoma 
konec cele povesti. 

Tako je bilo zdaj dan za dnevom z redkimi 
izjemami. Gašpar namreč tudi kot frater Peregrin 
ni zgubil svojih muh in dobre volje, in kjer je bila 
prilika je oboje razodeval To je bilo dobro, kajti 
za telo pa tudi za dušo je dobro, ako se ělovek pri 
dobri volji ohrani. 

Tako je teklo prvo leto dan za dnevom in je 
prišel zadnji veěer novieijata. Peregrin je sedel v 
celici in premišljeval to in uno, kar mu naznanijo, 
da sta sestra in svak prišla in se v neki kremi nastanila. 
„Zdaj pa že moraš k njima", si misli Peregrin 
ter gré k celici provincijalovi, da si izprosi 
blagoslov in dovoljenje. Provincijal pa so bili v spovednici 
in ravno danes ni hotlo biti konca teh, ki 
so se častnemu provincijalu svojih grehov obtoževali. 
Prater Peregrin se ni mogel zdržati in ko mu 
potrpežljivosti zmanjka, odide brez dovoljenja in 
blagoslova iz samostana v predmestje v krčmo, kjer 
je našel svoje ljudi pri kupici vina. Najpred so se 
srčno pozdravili, potem pa se izpraševali in si pripovedovali 
brez konca in kraja. Sestra se ni mogla 


124 

Gašparja nagledati, tako jej je dopadla obleka, ki jo 
je nosil ; Peregrin pa je govoril tako modro in lepo, 
kakor star gvardijan, da je svak z ušesi in ustmi 
poslušal in ni mogel zapopasti, da je ta frater Peregrin 
nekdanji Gašpar. 

Ko se je začelo mračiti, zategne si Peregrin 
pas in pravi: „V samostanu je ojster red, zato jaz 
vselej pridem rajši eno uro poprej, kakor eno minuto 
prepozno; z Bogom! toraj in jutri me obiščita. 
Za samostan bota že zvedela, če kogar koli poprašata." 


Domov grede pa se mu vendar ni čisto prav 
zdelo, da je danes bil novic in provincial, ker si 
je sam dovolil iz samostana iti. Vendar ni dovolil 
strahu gospodovati čez-nj, ker vino dela človeka 
srčnega in drznega. Koraka toraj srčno v celico provincijalovo 
in pove svoj: benedicite. Provincijal ga 
temno pogleda in reče : „Jaz ne vem, kakošni menih 
bo iz tebe, ki si kot novic že tako trmoglav in 
lahkomišljen? Ali ne uči naše vodilo, da noben 
brat ne sme čez prag stopiti, če nima od vikšega 
blagoslova za to? Cesar se stari menihi ne drznejo 
storiti, to se pa umisliš ti kot novic in ravno pred 
svojo profeso ! Jaz mislim, da boš zdaj velikost svoje 
napake proti redu in dolžni pokorščini spoznal in 
se ponižno svoje krivde obtožil, tedaj se ti za zdaj 
pregleda in zaslužena kazen milostno odpusti." 

Tega pa frater ni hotel razumeti, bržkone ker je 
še bilo v njem več študenta, kakor meniha. Dal je 
toraj provincijalu tak-le odgovor: „Jaz le pokorno 


im 

naznanjam, da ne najdem na sebi krivde in da se 
toraj ne spoznam kazni vrednega, ker reda in vodila 
nisem sam rad in lahkomišljeno prelomil, ampak 
sem dolgo ěasa čakal pri spovednici Vaše milosti, 
da bi dovoljenje dobil; jaz tedaj nisem kriv, da ga 
nisem dobil. Sicer — zdaj pa iz Peregrina samo 
študent Gašpar govori — ce je res moja krivica 
tolika, bojim se, da samostanski red in jaz ne bi 
mogla dolgo v miru živeti, zato bi zdaj ponižno za 
odpust prosil. Sestra je z vozom v mestu, toraj se 
lahko takoj ž njo domov peljam." 

Po tem ne ravno dostojnem govoru bi drugega 
pravična jeza popadla, in bi ošabnega novica skozi 
vrata porinil, a patra provincijala ni," kajti on je 
dobro vedel, koliko je tako duhovito dijaško življenje 
vredno in kako včasih ne samo pri ženskah, ampak 
tudi pri moških jezik pamet prehiti. Toraj tudi ni 
izpolnil želje fratrove, ampak ga je s prijazno-resnim 
opominom poslal v njegovo celico. 

Drugi dan so se vsi patri zbrali, da bi presodili, 
je li novic Peregrin vreden narediti profes ter v 
red sprejet biti. Zato so ga opomnili, naj med tem 
na koru moli, da se posvetovanje dobro izvrši. Peregrin 
pa je djal, da bi bilo bolje, ko bi patri poprej 
molili, da bi jih sv. Duh razsvetlil in bi pravično 
sodili. Nad takimi besedami so se vsi čudili in ga 
ojstro posvarili. 

Posvetovanje se je dobro izvršilo, ker so vsi 
rekli : amen, ter so Peregrina sprejeli v red ; poprej 
pa še so ga ojstro opomnili, naj ne pozabi, da je 


326 

to zanj velika sreěa in da se te sreče mora vedno 
vrednega kazati. 

Potem so Peregrinu tonzuro napravili, on je 
slovesno meniške obljube naredil in škof, kterega je 
Bog že davno k sebi vzel, so ga v mašnika posvetili. 

Zdaj je tedaj bil pater simpleks, to se pravi, 
smel je maševati, pa ne spovedovati, ampak moral 
je kakor študent v kolegije hoditi in se marljivo 
učiti. Enkrat se mu je prigodilo, da se je krive 
naloge naučil, od pravih pa še pojma ni imel. Mislil 
si je toraj, da bi bilo bolje, pod milim nebom se 
sprehajati, kakor v kolegij iti in tam osramoten 
biti in še slab razred dobiti. Da mu pa ne bi 
dolg cas bil, zapeljal je še druzega klerika, da sta 
šla na sprehod mesto v kolegije. Drugi dan pa sta 
zato oba slišala pridigo, da sta jo pomnila žive dni. 

Spet drugikrat je mislil, da 

Pa skoraj bi bil pozabil, da sem hotel samo 
dogodbe mladega Gašparja pripovedovati. Moram 
toraj, ker je že redovnik in mašnik postal, prenehati. 

Samo to naj še povem, dragi bralec, preden 
zadnjo piko naredim: Kar si tukaj citai, so resnicne 
dogodbe ter ne izmišljene pravljice, in tisti, 
ki jih je doživel, živi še zdaj v nekem samostanu 
na Slovenskem kot star menih. Videl si, po kako 
trnjevem potu pomanjkanja je moral Gašpar hoditi, 
da je prišel do svojega cilja, in ce si to s pametjo 
in sočutjem bral, si se gotovo marsikaj lahko naučil. 

Za nauk naj opomnimo posebno dve reci, in 
sicer prvič: Ne jemlji ter ne sodi prehudo vsake 


127 

stopinje dijakoYe na levo. Mnogokrat ni nikakoršne 
hudobije, ampak le nepremišljenost ali lahkomišljenost 
mladeniška, ali pa tudi skrajna sila — lakota. 

N. pr. Ce nismo nič opomnili, da je mladi Gašpar 
posebno ljubav skazoval ptujim češnjem, ne misli, 
kakor bi reč odobravali. Ne, hvaliti ëina ne moremo 
in nočemo ; a vendar moramo opomniti, da na kako 
češnjo zlesti, kako jabelko pobrati, sosedje navadno 
tega drug drugemu za tolik greh ne štejejo. Vecinoma 
le pričakujejo, da se za dovoljenje prosi in — 
vse je dobro ; če se ne prosi, to ni lepo in se marsikdo 
jezi in grozi bolj na videz, kakor v srcu. Tako saj je 
pri nas — mislimo, da še marsikje. 
Potem moramo pa tudi mileje soditi živo razposajenost 
mladosti, zlasti dijaške. Marsikteremu 
dijaku ni toliko za češnje, kakor za plezanje, in da 
je zopet eno vcinil! Eecimo pa še, da je dijak 
lačen, da se zgornji in spodnji del telesa komaj 
še vkup držita, kaki neusmiljeni surovež bi revnega 
dijaka po znani sedmi postavi tako ojstro sodil, 
kakor se sodi navadni tat? Gotovo noben pameten 
ne. 

Še drugi nauk naj tu dostavim ter te, ljubi bralec, 
prosim: Imej usmiljenje z dijaki. Pomagaj jim rad 
kaj za obleko, za hrano, za potrebne knjige i. t. d., 
kakor so že razmere. To ti bo neslo vece obresti, 
kakor vsaka hranilnica. Glej, če postane revni dijak, 
recimo, redovnik ali sicer pošten mašnik. Kolikih 
zaslug si deležen le po daritvi sv. maš v 20, 30, 


128 

50 letih njegovega življenja? Bes: „Blagor usmiljenim, 
usmiljenje bodo dosegli." S tem življenjepis 
mladega Gašparja sklenem. 

Koneěno le še mlademu Gašparju — staremu 

o. Oelestinu — želimo, še mnogo veselih dni, potem 
pa nebeško veselje, kar on gotovo tudi bralcem in 
nam vsem iz srca želi.