141
Slovensko slovstvo.
*   Popotvanje v sveto deželo, v Egipt 7 Fenicijo, Sirijo, na Libanon, v Carigrad in druge kraje — se imenuje 26 pol debela knjiga (ponatis iz „Danice") , ki jo je gosp. Luka Jeran na svetlo dal ter se na prodaj dobiva pri M. Gerberju in druzih bukvarjih.
Že ko je „Daiiica" prinašala potopise, jih je gotovo radosten prebiral vsakdo, kogar mika zvedeti kaj več in bolj na tanko o onih nam zgodovinsko najimenit-niših krajih, pa tudi druzih turških. Kar se je v časniku na posamesnih listih bralo, ima čitatelj zdaj v eni knjigi skupaj pred seboj. Prečastiti gospod pisatelj je vse te kraje leta 1866. sam obhodil, in kar je s ve t d in ljudstva videl in kar je zanimivega doživel, je popisal tako mično in lepo, da čitatelju stoji pred očmi, kakor da bi sam ondi bival. Pri vzel pa je tudi marsikaj iz zgodovinskih in druzih bukev, kar se mu je potrebno zdelo, da je podoba kraja in ljudstva popolnoma. In tako smo Slovenci po tej knjigi dobili drugi izvirni potopis, ki vredno pomnožuje slovstvo naše; prvi je bil zanimivi potopis ranjcega gosp. prosta Mihaela Vrne-ta leta 1859., ki so ga „Novice" prinesle in po kterih se je potem napravil poseben natis. Je ran o v potopis je za 9 let novejši in obsega več zemlje, tedaj bode ta knjižica dobro došla tudi onim, ki potopis Vr-netov imajo. Toplo jo tedaj priporočamo vsacemu, kdor na tanko želi poznati imenovane kraje, ljudi, njihove običaje in šege itd. Brez popotnih težav in stroškov si prisvoji po tej knjigi znanstva obilo, sede domd pod streho, kjer ga ne prepeka afrikanska vročina in mu ne preti mnogo neprijetnosti in nevarnosti, ki jih popotnik strpeti mora na potovanji v teh krajih; vsaj sam pisatelj pravi:
,,Dobro ti je res po širnem svetu,
Ako imaš žepe polne cvenka; Vendar dom stoji ti v lepšem cvetu,
Zvon domaČi ti najlepše klenka",
*   Za slovenske ljudske šole je gosp. Janez La-pajne, zdaj nadučitelj v Ljutomeru, spisal in s 95 slikami razjasnil knjižico, kterej je ime „Greometrija ali merstvo" in se za nizko ceno 30 kraje, dobiva pri M i 1 i c u v Ljubljani. Al ne samo ljudskim šolam, v kterih se po novih postavah mora nekoliko učiti geometrije, ki je podlaga pravilnemu risanju, bode dobro došla ta kratko in jasno pisana knjižica, temuč tudi onim našim umnim obrtnikom in rokodelcem (mizarjem, tesarjem, zidarjem itd.), kterih opravilstvo se opira na merstvo. V „dodatku" pa ima ta knjižica še nekaj, kar povzdiguje vredno delce, in to je razlaganje metrične mere (dolgostne, kvadratne, kubične, posodne in utežne). Kolikor držav, toliko različnih mer je dandanes; al to bode kmalu drugač; edinost v meri in vagi se bode vpeljala in v našem cesarstvu se bode od prihodnjega leta začenši do leta 1875 že smela rabiti nova (po francoski) osnovana mera in vaga, od leta 1876. naprej pa se bode morala rabiti, ker bo edino veljavna, kakor je dandanes novi denar namesti starega. In „dodatek" te knjižice lepo umevno razlaga, kaj je meter, decimeter, centimeter itd., — kaj je liter, deciliter, centiliter itd., kaj je gram, de-kagram, hektogram itd. Vsega tega ni treba po druzih knjigah iskati; ta knjižica mu jasno povč.
142
* Katoliška cerkva in njeni sovražniki — se zove druga slovenska knjiga, ki smo jo že napovedali v zadnjem listu, da jo je spisal gosp. kanonik Košar.
To vam je tudi krasna knjiga, res zlatega denarja sedanji čas, ko „liberalizem" naskakuje vero in cerkev našo. Tako temeljito, objektivno in jasno razpravlja važna vprašanja, da jo bode vsak, komur je za resnico mar, prebiral z živo zahvalo prečastitemu pisatelju. Da pa čitatelji naši sami vidijo, kako razmotruje pisatelj cerkvena in narodna vprašanja, podamo jim odlomek iz te knjige za pokušnjo: prava fotografija je, vzeta iz našega sedanjega življenja. Naj bi njene besede ne bile glas vpijočega v puščavi!
Edinost verskih in narodnih zadev obravnava med drugim pisatelj tako le:
„Zlasti Slovanom bi bilo treba, to resnico noč in dan premišljevati, kajti vsa njih zgodovina spričevanje daje njeni neovrgljivi veljavi. Kratke dobe Slovanov zgodovinske slave so tudi dobe njih edinosti v politiki in veri; — dolge dobe njih zgodovinske sramote pa so dobe njih razprtja v politiki in še bolj v veri. Zastonj krivice dolžimo svoje sosede, da zakrijemo svojo sramoto. „Največ sveta otrokom sliši Slave"; ali namestu da ogromni slovanski rod drži za krmilo Evrope, kaj vidimo? da ni že skoraj tako slabotnega sosednega naroda, kteri bi z ošabnimi stopinjami ne bil že gazil slovanske zemlje. Gazili so jo in jo še — Lahi, Nemci, Magjari, Turki. Kje najdemo vzrok tej žalostni prikazni? V zgodovinski neslogi Slovanov, ki je njih orjaške sile do nezmožnosti razdrobila, in jih med seboj tako v tujce spremenila, da zdaj — otroci ene matere — se med seboj nič več ne umemo, niti se umeti nočemo, kajti vsak najmanjši rodič: slovenski, hrvaški, slovaški si s potnim obrazom snuje lastno književnost, v edino korist, da se duh slovanski mogočno ne zdrami, ampak s kralj Matjažem mirno spava na veke!
Vendar predaleč smo zašli; ali rana, ki nas na srcu skli, nas je zapeljala; povrnimo se tedaj zopet k Slovencem. Pa tudi tukaj — kaj se nam kaže? Ne oživljajoča moč sloge — ampak razdirajoča moč nesloge. Že nekaj let sem namreč zidamo ze-dinjeno Slovenijo; pa kako jo zidamo? Tako, da bomo namestu zedinjene Slovenije že menda skoraj babilonski turn dodelali; kajti gotovo že dolga dolga leta ni bilo med Slovenci toliko ravsa in kavsa, in toliko srditih strank, ki druga drugo strastno spodjeda, kakor ravno dan današnji. Začnejo duhovniki v blagor naroda kaj delati, se svetovni čmerno proč obrnejo, rekoč: vi ste mračnjaki; z vami nočemo. Začnejo zopet svetovni kaj, jim odvrnejo duhovniki: vi ste liberalci; z vami nočemo. V lasčh so si stari in mladi Slovenci; — v laseh so si naši politik ar j i. Na Dunaj poj demo! kličejo eni: — doma ostanimo! odvračajo drugi.- In iz tacih plev naj bi zrastla zedinjena Slovenija?! Pa dokler Slovenije ni, smemo vsaj biti in se imenovati Slovenci. Pa, moj Bog, zdaj nam že tudi to lepo ime preseda! Zmirom bolj pogosto namreč se zopet slišijo odurne besede: Kranjec, Štajerec itd. Na Kranjskem pisano gledajo štajarske Slovence rekočj kaj hočete tu? nazaj se spravite na Stajarsko. Mi Stajarci pa zopet Kranjcem z enako petico plačujemo, rekoč: tiho de-nite, vi niste naši; le nazaj unkraj Save! — In to naj bi bilo kamenje za palačo Slovenije? To niso vogelni kamni za slovenski dom, ampak prodno kamenje, s kterim se Slovenci med seboj kamnajo in pobijajo na radost sovražnih sosedov. V britkih urah nas Večkrat hudobna misel obhaja, da bi nam smeli Nemci brez vse  skrbi zedinjeno Slovenijo že  kar   gotovo  na
mizo postaviti; kajti dozdeva se nam, mi bi jo v kratkih letih zopet sami na drobne kose razbili.
Tužna nam majka! — Pa kje je zvezda, ki nam pokaže pot iz te zmešnjave? Kje so tla, na ktera se varno vstopimo k novemu, krepkemu delovanju? Kje je vez, ki vse delavne moči nerazkrušljivo zveze k složnemu djanju? In tu stojite dve stranki pred nami, kterih vsaka visoko drži svoje bandero, mu pripisuje rešilno moč, in vabi Slovence na delo. Na enem ban-deru beremo napis: Narodnost brez ozira na vero; na drugem pa napis: Narodnost po veri posvečena. Slovenci! kteri napis vam bolj dopade ? in kteri se vam dozdeva bolj krščanski?
Kolikor je vsaj nam znano, vsi naši previdni domoljubi sedanjo razprtijo živo občutijo in britko obžalujejo, in vsi spoznamo, da če stvari tako ostanejo, kakor so, naš narod trpi veliko škodo; kajti od tiste dobe, kar ste se te dve stranki vidno in določno razločili , je zastalo vsd rodoljubno delovanje, in ne kar to, — ampak gr6 očitno in naravnost rakovo pot. Mal je narod slovenski, zato tudi delavnih moči ne more biti veliko; in ni se toraj čuditi, da tako zvani liberalni" možje ne morejo nič zdatnega izpeljati brez tako zvanih konservativnih, pa tudi ti ne brez onih; in v tem, ko vsi za narod gorimo in bi radi za-nj delali, smo si po tej nesrečni razprtiji sami roke zvezali, da delati ne moremo in vnemarno gledamo, ko naše ubogo ljudstvo v plen in žrtvo svojim sovražnikom služi. Zato tudi izmed obeh strank odmeva glas: tako ne sme ostati, nekaj se mora storiti! Pa kaj in kako ? — Kaj ? na to vprašanje imamo menda vsi le en odgovor: razprtijo moramo poravnati, si zopet prijazne roke podati in se zediniti. Pa kako? — pri odgovoru na to vprašanje si gred6, žalibog! naše misli pač daleč — in prav daleč navskriž.
Možje „liberalne" stranke nam kažejo svoje bandero: „narodnost brez ozira na vero", in nas konservativce k sebi vabijo rekoč: „mi ne vemo dru-zega sredstva, da razprtijo poravnamo in se zopet ze-dinimo, kakor da vam t o bandero ponudimo ; v mnogih drugih rečeh, zlasti v verskih in cerkvenih, so si naše misli morebiti tu in tam navskriž, al v narodnih stvareh imamo vsi enake misli in enake želje: zato je tudi sloga le pod našim banderom mogoča. Pustimo tedaj za zdaj verske in cerkvene stvari celo na strani in združimo se okoli bandera gole in same narodnosti. Kedar smo enkrat narodno vprašanje rešili, to je, Slovencem narodne pravice priborili, onda še le se hočemo v dve stranki razdeliti in se med seboj poskusiti, kteri bodo močnejši, ali mi liberalci ali vi konservativci".
Na prvi videz bo morebiti ta nasvet nekterim bralcem dopadel, da porečejo: vsaj je res; to je pametno, tako napravimo! — Mi pa smo druge misli. Nam je cel6 nemogoče, se temu banderu pridružiti; — pod tem banderom ne sklenemo sprave, in svarimo po dolžnosti tudi vas, ljubi bralci: za tem banderom nikar ne hodite!    In zakaj ne?   Zavolj treh razlogov.
Prvič: Dolžnosti, ktere nam naša sv. vera nalaga, niso take, da bi jih smeli kedaj za nekaj časa, morebiti za več let, sploh tako dolgo na klin obesiti, dokler nismo Slovencem narodnih pravic priborili. To, kar nam vera veleva, nas veže vsak čas, vsako uro, vsak trenutek našega življenja; nikdar in nikoli ne smemo teh dolžnosti spred oči pustiti, jih zanemariti. K onemu banderu tedaj nikakor ne pristopimo, ker ni krščansko, ampak pogansko.
Drugič: Ko bi pa tudi to ne bilo, mi za tem banderom ne gremo zato, kar nam je, kot kristijanom, samo po sebi nemogoče, to izpeljati, kar zahteva.   Na-
rodnost brez ozira na vero! — kako li zamoremo to napraviti? Nam se to ravno toliko dozdeva, kakor ako bi kdo rekel: človek delaj; pa dela naj tvoja duša brez ozira na tel6; — ali naj dela tvoje tel6 brez ozira na dušo. Kako hočeš to? Loči dušo od telesa in mrtev si in cel6 nič delati ne moreš. Duša in telo, živo zvezana, sta ravno ena oseba — eden človek, ki nosi odgovornost za vsa svoja dejanja, dušna in telesna. — Zdaj pa reci katoliškemu Slovencu: zdaj delaj kot katoličan brez ozira na Slovenca; zdaj pa delaj kot Slovenec brez ozira na katoličana. Kako hočeš to? kako hočeš sam v sebi ločiti katoličana od Slovenca? Naslov tega bandera tedaj druzega ni, kakor sleparija za kratkovidne duhove; nastavljena limanica za bebce, na ktero se pa nijeden razsvitljen in vesten katoličan ne vsede. In tretje je to, da nam mnoge skušnje, ki smo jih zlasti zadnji čas doživeli, jasno kažejo, da onim, ki nam to bandero kažejo, prav za prav z njim še resnica ni; kajti sami ne drže tega, kar so na bandero zapisali. Znano je namreč, da so naši konservativni rodoljubi itak dolga leta z liberalnimi složno delali na narodnem polji. Liberalci jim ne morejo očitati in jim tudi niso očitali, da bi bili v kterikoli točki nezvesti postali narodnemu programu, in vendar so jih povsod, kjer so le mogli, spodbijali in si prizadevali, jim vzeti ves vpliv na javno življenje. S tem pa jasno pričajo, da jim samim ni resnica s svojim banderom; kajti ko bi to bilo, bi jim bil kak duhovnik, ki poleg svojega rodoljubja ves gori za svoj cerkveni poklic, enako ljub tovarš, kakor zdravnik ali advokat, ki poleg svojega rodoljubja vsa gorita, eden za zdraviteljsko učenost, drugi pa za paragrafe zakonskih knjig. In če bi jim dali tudi veljati, da resnično hočejo po tem načelu delati, kažejo vendar v svojem djanji, da jim je to nemogoče, ker v tem, ko kličejo: „narodnost brez ozira na vero!" — se vendar sami nehote vedno na vero ozirajo; kajti le kar zavolj vere jim mrze določni katoliški možje, naj bi bili sicer še toliki rodoljubi. In tako so možje te stranke sami najboljši djanski dokaz za resnico tega, kar smo zgoraj rekli, da je ravno tako nemogoče narodno vprašanje ločiti od verskega, kakor nam je nemogoče, da sami v sebi ločimo Slovenca od katoličana. — Bandero te stranke tedaj nič druzega ni, kakor zapeljiva zanjka, določnim katoliškim rodoljubom nastavljena, da bi zatajili svoje verske in cerkvene dolžnosti, in vrh tega še verskim mlačnežem kakor hlapci pri delu pomagali, ko na narodnem polji med čisto pšenico rodoljubja sejejo pleve in zel onega vrtoglavnega liberalizma, kteri ni ne tič ne miš, ampak spaka vsega zdravega in doslednjega mišljenja, vir vseh homatij in nesreč, v ktere je uboga Evropa zabredla in se dalje bolj vgrezuje, in pravi oče onega rdečega socializma, ktere bo morebiti že v kratkem njegovo dedšino nastopil na razvalinah podrtih cerkev in porušenih prestolov. Pod to bandero tedaj katoličani, ki se svojih verskih dolžnosti zavedamo in ob enem tudi zdravo pamet še   čislamo,   nikakor ne  sto-
f)imo; — na tem mestu toraj je tudi porazum-jenje in sloga nemogoča.
Tedaj poskusimo drugo pot, in poglejmo bandero, ki ga konservativni, to je, določno katoliški rodoljubi v rokah drže z napisom: „Narodnost po sv. veri posvečena". Kazaje na ta napis prijazno vabimo mož6 prve stranke rekoč: ker mi ne moremo stopiti pod vaše bandero, stopite vi pod naše. Narodnost je itak na našem kakor na vašem banderu zapisana; da vam pa mi ponujamo narodnost cel6 posvečeno, potem menimo, na svoji ceni ni zgubila, ampak le pridobila. Pa pravite: beseda vera nas žali. Poglejmo, — odkritosrčnost in resničnost veljd.
Vprašamo vas: ste li katoličani? Vi rečete, da. — Hočete katoličani tudi ostati? Vi zopet rečete: d&. —¦ Dobro! če so te besede iz vaših ust odkritosrčne, kaj vam tedaj brani stopiti pod naše bandero in se pod tem banderom z nami zediniti? — Pa vi rečete: ka ličani sicer smo in ostati hočemo, ali z Vašim kato-ličanstvom se ne moremo sprijazniti. — Dobro; če ste res katoličani, morete tudi vedeti, da si katoličan svoje vere ne sme snovati sam iz sebe (a priori), ampak da je katoliška vera božja zaloga (depositum fidei), učeči cerkvi izročena, ktero more vsak katoličan cel6 sprejeti — ako hoče sploh katoličan še ostati — in nad ktero ne sme nihče nič spreminjati, tudi njen škof in njen papež ne. Ce vam toraj naše katoličanstvo ni po volji, nam pa dokažite, da smo mi slovenski duhovniki v nasprotji z ono vero, ktero je katoliška cerkva od apostoljskih časov do sedanje ure po vsem svetu učila. Ako nam to dokažete, hvaležni vam bodemo in popravili bomo svoje mišljenje v verskih zadevah. Dokler nam pa tega dokazati ne morete, vas poprimemo za vašo določno besedo: da ste in ostati hočete katoličani — in vas zarotimo pri nevarnosti, v ktero naša nesloga slovenski narod paha, da vi na našo stran stopite in pod našim narodnim pa krščanskim banderom nam pri-jatelsko roko v spravo in prihodnjo slogo podaste. Obrnemo se tedaj do vseh katoliških Slovencev, in jih kličemo v imenu mile domovine pod bandero, ki nam obeta brambo najžlahtnejših biserov: narodnosti in vere. Edinost v veri nas pelje k edinosti v narodnem prizadevanji, in edinost v veri prikliče nebeški blagoslov nad naše narodno delo."
143