12
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a r o s 1 a v.
18.
Vrtovi perzijanski, babilonski, semitski in
egipetski.
V onem Kotu Azije, od koder se je razliia kultura v Evropo, bili so umetni vrtovi od najstarejih časov na glasu, ter so pozneje postali uzor. po katerem so v Evropi svoje vrtove urejevali. Perzijanci so bili uže v starem veku veliki ljubitelji vrtov in cvetličja, kakor so še dandanes. Vrtovi perzijanskih kraljev so bili vrejeni tako dovršeno ukusno. da bi bili še dandanes najveČa lepota vsaki prestolnici. Bili so to pravi „paradiži", kakor so jih nazivali v staroperzijanskem jeziku. Največa lepota perzijansRih vrtov so bile ciprese, in so jih naj-preje sadili okolo tempeljnuv, v katerih so oboževali božanski ogenj. PerzijausKa bajka pripoveduje, da je cipresa prišla iz raja, in da jo je sam Zoroaster vsadil pred vrata nekega tempeljna. O kralju Čiru se prepoveduje, da je bil osobit ljubitelj vrtnarstva. Iz daljnih krajev širne svoje države dal si je nanositi uresnih rastlin, da jih na svojih vrtovih izgojuje in njeguje. Pri Sardih si je uredil vrt s prekrasnimi drevoredi, kateremu so se tudi Grki čudili. Na vrtu, ki si ga je uredil Tisafern, namestnik lidijski, bilo je seučnih gajev, ličnih vodometov in zelenih hladnikov. Tudi pozneje bajke in pripovedke perzijauske spričujejo, da Perzijancem ni nikdar pošla ljubezen do umetnin vrtov.
Kdo še ni čital ali slišal o visečih vrtovih kraljiGe Semiramide v Babilonu 1 Vrtove te so popisali Diodor, Strabon in Curtij. Na ogromnih zidanih stebrih so sloneli ogromni obloki, prirejeni v umetne ravnice. Z nadstropja v nadstropje so držale stopnice. Te oblokvine so bile nasute taiso na debelo s prstjo, da se je moglo tudi največe drevje u&oreniuiti. V vrhovnem nadstropju je bil vodnjak, ki so ga napajali s smrisi iz Evfrata. Viseče te vrtove so postavili starodavniki med sedmera čuda. Od teh vrtov se vidi dandanes silna groblja ob Evfratu. Neki pisatelji trdijo, da je te vrtove zgradil Nabukadnecar, da ustreže svoji ženi, porojeni Medijanki, ki je bila navajena nježnih brežuijkov in zelenih gajev, česar je pogrešala v ravni okolici babilonski.
V starem veku je bila tudi pri Semitih globoko ukoreninjena ljubezen do cvetličja. Oni ozki rob zemlje ob sredozemnem morju, na katerem so stanovali Feni-čani, bil je en sam vrt, in po njem je stalo premnogo letnih dvorcev, ki so bili lastnina feniških trgovcev. Zato veli prerok Ecehija o feniškem narodu: „Bil si v Edenu, vrtu božjem". Feničani so potovali daleč po svetu,  in so z vseh krajev  nanesli najžlahnejega sad-
nega drevja in najkrasnejih cvetlic. Trgovinsk narod ne živi po ravnem polju in po gozdeh, ne poznaje dra-žesti selškega življenja, zato si pa to nadomestuje z umetnimi vrtovi, ki jih napravlja okolo domovja. Zato nahajamo, da so vsi trgovinski narodi bili od nekdaj veliki ljubitelji vrtov in cvetličja.
Za Feničani niso zaostajali čisto nič Izraelci v iz-gojevanju umetnih vrtov. Sveto pismo nam je najbolja priča, koliki ljubitelji cvetličja in vrtov so bili starodavni Izraelci. O Abrahamu se pripoveduje, da je pri Brsabi zasadil mal gaj tamarišk (grebenščikov). V knjigi Pridigarjevi se omenjajo vrtovi in sadovnjaki, in v Sa-lamonovih slavospevih slave se na več mestih vrtovi in uresne rastline. Ako se ozremo na vse one rastline, ki so rastle po Salamonovih vrtovih, moramo priznati, da jih je bilo več kot po vrtovih rimskih in grških. Rastle so margarane ali granatova jabolka, orehi, smokve in jabolka, palme in vinski trs, ciper, narda in mira, lilije in narcise, cimetnjak, žefran, aloja in druge rastline. Za kolikor se dandanes ve, imel je Salamon svoje vrtove na dveh krajih. Eni vrtovi so bili južno od Bet-lehema pri ribnjakih Salamonovih, drugi so bili blizo Jeruzalema. Sam Plinij pripoveduje, da so še ob njegovem času bili v Siriji najkrasneji vrtovi na svetu. Na koliko so ljubili Izraelci cvetličje, spričujejo njihove prastare umetnine. Zidovi in stebrovi v Salamonovem tempeljnu bili so okrašeni z naslikanimi palmami, lilijami in drugim ponarejenim rastlinjem.
Kako je vrtnarstvo bilo v Egiptu razvito, kažejo nam slike, ki so se ohranile v prastarih egipetskih stavbah. Enaka taka slika kaže nam cveterovoglat vrt ob Nilu. Tri strani tega vrta so bile z lesom ograjene. Od visokih vrat je bila izpeljana na vse štiri strani široka pot, zasenčena s palmami. Po sredi vrta se je vlekel hladnik, previt z vinsko trto, in na vseh štirih krajih so umetna jezerca, po katerih so plavale vodne tiče. Okolo jezerc se je košatilo razno uresno drevje in cvetlice, in v zadju vrta je stal prekrasen „kioska. Za Faraone vemo, da so s svojih vojn donašali uresno drevje iz tujih krajev, in so ga izgojevali v kablicah, kakor dandanes pri nas delamo z limonami.
13