Edmund Husserl
IDEAL ADEKVACIJE. EVIDENCA IN RESNICA*
Uvod	57
Kvalitete aktov so bile v dosedanjem premisleku izpuščene, o njih nismo ničesar predpostavljali. Možnost in nemožnost namreč nima do kvalitet nobenega posebnega odnosa. Na možnost kakega stavka npr. ne vpliva to, ali smo stavčno materijo realizirali kot materijo kakega postavljajočega [setzenden] akta (ne pritrdilnega, na način odobravanja pripoznavajočega ali privzemajočega, ampak preprosto prevzemajočega akta verovanja) ali pa smo jo podali v kvalitativno modificiranem načinu kot materijo golega predstavljanja; vselej velja, da je stavek »možen«, ako konkretni akt propozicionalnega pomena dopusti izpolnjujočo identifikacijo z objektivno celovitim (vollständigen) zorom enake materije. In prav tako je irelevantno, ali je ta izpolnjujoči zor zaznava ali zgolj fantazijska tvorba ipd. Ker je podvrženo proizvajanje fantazijskih tvorb v neprimerno večji meri naši samovolji kot proizvajanje zaznav in postavk sploh, smo možnosti sklicevanja na fantazijsko tvornost še posebej naklonjeni. Kot možno nam tedaj velja, kar se da realizirati - objektivno rečeno - na način neke primerne fantazijske tvorbe, to lahko nam samim, empiričnim posameznim individuumom, uspe ali ne. Zaradi idealne sovisnosti med zaznavo in
* Prim. dodatek k § 8, str. 35 isl., in poglavje 7.
utvaro, po kateri vsaka zaznava a priori odgovarja neki možni utvari, pa je ta stavek ekvivalenten z našim, in omejitev pojma na utvaro nebistvena.
Zdaj nam bo šlo za to, da čimprej pretehtamo vpliv pravkar nakazane razlike na razmerja izpolnitve [Erfüllung], da bi zadobili vsaj začasen zaključek za naša razmišljanja in izgled za nadaljnje raziskave.
Funkcija izpolnitve zaznave. Ideal zadnje izpolnitve.
Razlike v popolnosti polnine [Fülle] so se glede na način, kako postane predmetno v predstavi predstavno [vorstellig], izkazale za pomembne. Najnižjo stopnjo tvorijo signitivni akti; ti nimajo sploh nobene polnine. Intuitivni akti imajo polnino, pač v gradualnih razlikah 'več' in 'manj', in sicer že znotraj sfere imaginacije. Toda še tako popolna imaginacija se razlikuje od zaznave: ne daje predmeta samega, niti delno, daje le njegovo sliko, ki - v kolikor je to pač slika - ni stvar sama. Le-to dolgujemo zaznavi. Tudi ta »daje« predmet v različnih odtenkih [Abstufungen] popolnosti, v različnih merah [Graden] »osenčenja« 58 [Abschattung]. Intencionalni karakter zaznave je predočevanje [Gegenwärtigen] (prezentiranje), v nasprotju z golim popredočevanjem [Vergegenwärtigen] imaginacije. To je, kot vemo, notranja razlika aktov in, točneje, razlika forme njihove reprezentacije (forme zapopadenja). Toda prezentiranje ne vzpostavi v splošnem neke resnične navzoče biti [Gegenwärtigsein], ampak le neko navzoče pojavljanje, v katerem kaže predmetna navzočnost [Gegenwart] in z njo popolnost zaznave [Wahrnehmung] odtenke [Abstufungen]. To privaja pogled na ustrezne stopenjske vrste [Stufenreihen] izpolnitve, na katere je tu, kot sicer, napoteno vsako eksemplificiranje popolnosti v vzpostavljanju predstavljivega predmeta. Pri tem si pridemo na jasno, da se prek polnine razrašča neka razlika, ki smo ji skušali zadostiti, ko smo govorili o perceptivnem niansiranju, razlika, ki pa ne zadeva polnine v njenem notranjem karakterju, ampak pomeni stopnjevano razširitev njenega karakterja kot »polnine«, torej aktnega karakterja zapopadenja. Po tem nam velja (vedno neodvisno od vseh genetičnih razlik, kajti zelo dobro vemo, da so te in vse podobne razlike nastale asociativno) marsikateri element polnine kot končno veljavna prezentacija ustreznega predmetnega elementa: daje se kot z njim identičen, ne kot zgolj njegov reprezentant, ampak kot on sam v absolutnem smislu. Drugič zopet velja kot zgolj »barvno niansiranje«, »perspektivično skrajšanje« ipd., pri čemer je jasno, da takemu besedovanju tudi v fenomenološki vsebini akta in pred vsako
refleksijo nekaj ustreza. Te razlike v niansiranju smo se že dotaknili in nanjo smo naleteli tudi pri imaginaciji, samo preneseno v figurativno. Vse niansiranje ima reprezentativen karakter, in sicer reprezentatira prek podobnosti, toda način te reprezentacije prek podobnosti se razlikuje po tem, ali zapopade repre-zentacija niansirajočo vsebino kot sliko ali kot samoprikaz [Selbstdarstellung] (samoniansiranje) objekta (prim. str. 83). Idealna meja, ki dopušča stopnjevanje polnine niansiranja, je v primeru zaznave absolutna samost [Selbst] (kot v imaginaciji absolutno enaka slika), in sicer za vsako stran, za vsak prezentirani element predmeta.
Tako kaže tehtanje možnih razmerij izpolnitve na neki dokončni cilj stopnjevanja izpolnitve, v katerem je celotna intencija dosegla svojo izpolnitev, in sicer ne kake vmesne in parcialne, ampak končno veljavno in zadnjo izpolnitev. Intuitivna vsebina [Gehalt] te dokončne predstave je absolutna vsota možne polnine; intuitivni reprezentant je predmet sam, tako kakor je na sebi. Re-prezentirajoča in reprezentirana vsebina sta tu identično eno. In kjer je intenca predstave zadobila zadnjo izpolnitev skozi ta ideal popolne zaznave, tam se je vzpostavila prava adaequatio rei et intellectus: predmetno je točno to, kot kar je intendirano, dejansko »navzoče« [»gegenwärtig«] ali »dano«; nobena par- 59 cialna intencija, ki bi ji umanjkala njena izpolnitev, ni več implicirana.
S tem je eo ipso označen tudi ideal vsake, in tako tudi signifikativne, izpolnitve; intellectus je tu miselna intencija, intencija pomena. Adaequatio je realizirana, ko je pomenjena predmetnost v strogem smislu dana v zoru in je dana točno kot to, kot kar je mišljena in imenovana. Ni miselne intencije, ki ne bi našla svoje izpolnitve, in sicer zadnje izpolnitve, kolikor izpolnjujoče zora samo ne implicira več nezadovoljenih intencij.
Opažamo, da je popolnost adekvacije »misli« s »stvarjo« dvojna; na eni strani je prileganje zoru popolno, ker misel ne meni ničesar, kar izpolnjujoči zor celovito ne predstavi kot njej pripadno. Očitno sta s tem obe prej razlikovani (Str. 99) popolnosti združeni: obe dasta to, kar smo označili kot »objektivno celovitost« izpolnitve. Na drugi strani leži v celovitem zoru samem neka popolnost. Zor sam ne izpolni v sebi terminirajoče intencije zopet na način intencije, ki bi še potrebovala izpolnitev, ampak vzpostavi zadnjo izpolnitev te intencije. Razlikovati moramo torej: popolnost prilagoditve zoru (adekvacijo v naravnem in širšem smislu) od popolnosti zadnje izpolnitve (adekvacije s »stvarjo samo«), ki predpostavlja prejšnjo popolnost. Vsako zvesto in čisto
opisovanje kakega nazornega predmeta ali dogajanja nudi primer za prvo popolnost. Ce je predmetno neko notranje doživljeno in v reflektivni zaznavi zapopadeno tako, kakor je, tedaj se lahko pridruži druga popolnost; kako npr. če govorimo glede kategorične sodbe, ki jo ravno dajemo, o subjektni predstavi te sodbe. Nasprotno pa manjka prva popolnost, ako imenujemo drevo, ki stoji pred nami, »žlahtno« jablano ali če govorimo o »nihajnem številu« tona, ki je pravkar zazvenel in sploh o določnostih objekta zaznave, ki se pač nikakor ne pojavljajo v bolj ali manj niansiranem načinu, niti če so v intenciji zaznave somenjeni.
Tu zapazimo še naslednje. Ker zadnja izpolnitev ne sme vključevati popolnoma ničesar od neizpolnjenih intencij, mora izpolnitev slediti na osnovi ciste zaznave, objektivno celovita zaznava, ki pa se izvršuje na način kontinuirane sinteze nečistih zaznav, ji ne more zadoščati.
Zoper ta način gledanja, ki postavlja zadnjo izpolnitev vseh intencij v zaznave, se bo dvignil pomislek, češ da se realizirana splošna zavest, ki daje splošnim pojmovnim predstavam njihovo polnino in postavlja »splošni predmet« »sam« 60 pred oči, izgrajuje na osnovi golih imaginacij ali je vsaj nedovzetna za razliko med zaznavo in imaginacijo. Taisto velja očitno, in vsled pravkar rečenega, za vse evidentne splošne izjave, ki se v aksiomatični vrsti razumejo »na osnovi golih pojmov«.
Ta ugovor kaže na neko, priložnostno že omenjeno, vrzel v naši raziskavi. Zaznava nam je veljala, najprej samoumevno, enako kot cutna zaznava, zor enako kot čutni zor. Molče, ne da bi se tega prav zavedeli, smo često prestopili mejo teh pojmov (tudi npr. v zvezi z razmišljanji o usklajenosti [Vertraglichkeit]: to se je zgodilo povsod tam, kjer smo govorili o zoru kake protivnosti [Widerstreits] ali kake edinosti ali neke siceršnje sinteze kot take. V naslednjem poglavju, ki zadeva kategorialne forme sploh, bomo pokazali nujnost razširitve pojmov o zaznavi in zoru sicer. Zoper ugovor pripomnimo zdaj le toliko, da imaginacija, ki je osnova generalizirajoče abstrakcije, zato ne vrši dejanske in prave funkcije izpolnitve, torej ne predstavlja »korespondirajočega« zora. Tisto individualno posamezno pojavljanje samo ni splošno, kar smo večkrat poudarili, in tega (splošnega) tudi ne vsebuje kot kakega realnega dela.
Postavljajo~i akti v funkciji izpolnitve. Evidenca v ohlapnem in strogem smislu
Pod nazivom intencije smo doslej zapopadli tako postavljajoče kot nepostav-ljajoče akte. Toda, čeprav je tisto splošno karakterja izpolnitve bistveno določeno skozi materijo in za vrsto najpomembnejših razmer tudi pride v poštev samo materija, pa se drugod kaže kvaliteta kot sodelujoča, in to tako zelo, da se zdi primerno govoriti o intenciji, o naperjenosti, le pri postavljajočih aktih. Mnenje cilja na stvar in svoj cilj doseže ali ga ne doseže glede na to, ali se z zaznavo (ki je tu postavljajoči akt) ujema ali se ne ujema.
Ako se postavka ujema [übereinstimmen] s postavko, sta intendirajoči in izpolnjujoči akt v tej kvaliteti enaka. Zgolj predstavljanje pa je pasivno, »stvar pušča nedoločeno«. Kjer se golemu predstavljanju naključno pridruži primerna zaznava, tam vsekakor vstopi izpolnjujoče pokrivanje [Deckung] na osnovi prilegajočih se materij; toda predstava si pač prehodno prilasti karakter postavljanja, in na homogen način ga ima gotovo tudi sama enotnost pokrivanja. Vsaka aktualna identifikacija oz. razlika je neki postavljajoči akt, pa če je sama fundirana v postavljanju ali ne; ta stavek poda v nekaj besedah fundamentalno 61 karakteristiko, ki določa vse rezultate zadnjih raziskav o razmerjih usklajenosti in prek katere se teorija identifikacij in razlik izkaže, v še dosti večji meri kot doslej, za poglavitni del teorije sodbe. Glede na to, ali fungirajo kot intendirajoči in izpolnjujoči prav postavljajoči akti ali tudi nepostavljajoči akti, se pojasnijo razlike kot razlike med ilustracijo, eventualno eksemplifikacijo in potrditvijo [preizkušnjo, Bewährung] in v nasprotnem primeru, spodbijanjem [Widerlegung]. Pojem potrditve [Bestätigung] se nanaša izključno na postavljajoče akte v razmerju do njihove postavljajoče izpolnitve in končno do njihove izpolnitve skozi zaznave.
Pobliže preudarimo ta posebno odlikovani primer. V njem ideal adekvacije zagotavlja evidenco. V ohlapnem smislu govorimo o evidenci povsod (tam), kjer najde postavljajoča intencija (zlasti trditev) svojo potrditev v korespon-dirajoči in povsem prikladni zaznavi, četudi bi bila to kaka prikladna sinteza koherentnih posameznih zaznav. Potem je res smiselno govoriti o merah in stopnjah evidence. V tem oziru pridejo v poštev približevanja zaznave objektivni celovitosti njene predmetne prezentacije ter napredovanja k zadnjemu idealu popolnosti - toliko, kolikor je bil v izpolnjujoči intenciji menjen. Spo-znavnokritično pregnanten smisel evidence pa zadeva izključno ta zadnji, ne-
presegljivi cilj, akt te najpopolnejše sinteze izpolnitve, ki da intenciji, npr. intenciji sodbe, absolutno vsebinsko polnino, polnino predmeta samega. Predmet ni zgolj menjen, ampak je tako kakor je menjen in z menjenjem izenačen, v strogem smislu dan; sicer je vseeno, ali gre za individualni ali za splošni predmet, za predmet v ožjem smislu ali za stvarno stanje (korelat identifici-rajoče ali razlikujoče se sinteze).
Rekli smo, da je evidenca sama akt najpopolnejše sinteze pokrivanja. Kot vsako identificiranje je evidenca objektivirajoči akt, njen objektivni korelat se glasi bit v smislu resnice ali tudi resnica - v primeru, da zadnjega termina ne dodelimo raje kakemu drugemu iz vrste pojmov, ki koreninijo v omenjenem fenomenološkem položaju. Tu je pač potrebna preciznejša razlaga.
Evidenca in resnica
62
1. Če najprej zadržimo pravkar nakazani pojem resnice, potem je resnica kot korelat identificirajočega akta neko stvarno stanje in kot korelat pokrivajoče identifikacije neka identiteta: polno ujemanje med menjenim in danim kot takim. To ujemanje je dozivljeno v evidenci, kolikor je evidenca aktualna izvršitev adekvatne identifikacije. Na drugi strani ne moremo stavka, da je evidenca »doživljaj« resnice, brez nadaljnjega interpretirati tako, da je ona (ako zapopademo pojem zaznave dovolj široko) zaznava in pri strogi evidenci: adekvatna zaznava resnice. Kajti z ozirom na prej1 izraženi dvom bomo morali priznati, da izvršitev identificirajočega pokrivanja še ni aktualna zaznava predmetnega ujemanja, ampak mora to šele postati skozi poseben akt objektivi-rajočega zapopadenja, skozi neko posebno oziranje na pričujočo [vorhandene] resnico. In »pričujoča« je ona zares. Tu obstaja a priori možnost, da se vselej oziramo na medsebojno ujemanje in si ga v adekvatni zaznavi privedemo k intencionalni zavesti.
1. Neki drugi pojem resnice zadeva idealno razmerje, ki vlada v enotnosti pokrivanja, definirani kot evidenca, med spoznavanju primernimi bistvi po-krivajočih se aktov. Medtem ko je bila resnica v prejšnjem smislu predmetna, kar je ustrezalo aktu evidence, je resnica v zdajšnjem smislu ideja, ki spada k
1 Prim. dodatek k § 8, str. 35 isl., poglavje 7.
aktni formi, namreč spoznanju primerno in kot ideja zapopadeno bistvo empirično naključnega akta evidence, ali ideja absolutne adekvacije kot take.
2.	Na strani akta, ki daje polnino, nadalje doživljamo v evidenci dani predmet na način menjenega: to je polnina sama. Tudi ta se lahko iznači kot bit, resnica, resnično, in sicer kolikor polnina tu ni tako kakor v goli adekvatni zaznavi, ampak je doživljena kot idealna polnina za neko intencijo, kot resnicotvorna [Wahrmachender], oz. kot idealna polnina specifičnega spoznanju primernega bistva intencije.
3.	Končno, s stališča intencije, da zapopadenje evidenčnih razmerij resnico kot pravilnost intencije (specialno, npr. pravilnost sodbe), kot njeno adekvatnost z resničnim predmetom; oz. kot pravilnost spoznanju primernega bistva intencije in specie. V zadnjem oziru npr. pravilnost [Richtigkeit] sodbe v logičnem smislu stavka; stavek se »ravna« [»richtet« sich] po stvari sami; sporoča, tako je to, in to je dejansko tako. S tem pa je izrečena idealna, torej generalna možnost, da se stavek take materije sploh da izpolniti v smislu najstrožje ade-kvacije.
63
Še posebno moramo biti pozorni na to, da biti, ki (kot objektivni prvi smisel resnice) prihaja tu v poštev, ne gre zamenjevati z bitjo kopule »afirmativne« kategorične izjave. V evidenci gre za totalno pokrivanje, katerega bit ustreza, če ne vedno, potem večinoma (sodba kakovosti), parcialnim identifikacijam.
Tudi kjer pride kaka totalna identifikacija do predikacije, prva bit ne sovpada z drugo. Opazimo namreč, da je pri evidenci sodbe (sodba = predikativna izjava) bit v smislu resnice sodbe [sicer] doživljena, ni pa izražena, torej nikoli ne koincidira z bitjo, ki je menjena in doživljena v tem »je« izjave. Ta bit je sintetični moment bivajočega v smislu resničnega - kako naj to izrazi resnično bit [Wahrsein]? Tu so sintetizirana ravno večkratna medsebojna ujemanja: eno, parcialno, predikativno je v zatrjevanju menjeno in adekvatno zaznano, torej samo dano. (Kaj to pomeni, bo pojasnjeno že v naslednjem poglavju s splošnim naukom o kategorialnih objektivizacijah.) To je medsebojno ujemanje med subjektom in predikatom, prileganje tega onemu. Drugič pa imamo ujemanje, ki vzpostavi sintetično formo akta evidence, torej totalno pokrivanje med intencijo pomena izjave in zaznavo stvarnega stanja samega, pokrivanje, ki se seveda izvršuje postopoma; kar tu ni več važno. To ujemanje očitno ni izjavljeno, ni predmetno kot ono prvo, ki spada k presojanemu [beurteilen]
stvarnen stanju. Brez dvoma pa se lahko vedno izjavi, in to z evidenco izjavi. Tedaj postane resnicotvorno [wahrmachende] stvarno stanje nove evidence, za katero velja isto, in tako dalje. Vendar pa moramo pri vsakem koraku razlikovati med resnicotvornim in evidenco samo konstituirajočim stvarnim stanjem, med objektiviranim in ne objektiviranim.
Tako izvršene razlike nas vodijo k naslednji splošni obravnavi.
V našem prikazu razmerij pojmov evidenca in resnica nismo razlikovali na predmetni strani aktov (ki najdejo svojo strogo adekvacijo v evidenci, bodisi v funkciji intencije bodisi v funkciji izpolnitve) med stvarnim stanjem in siceršnjimi predmeti. Temu ustrezno se tudi nismo ozirali na fenomenološko razliko med nanasalnimi [beziehenden] akti - akti medsebojnega ujemanja in medsebojnega neujemanja, predikativnimi akti - in nenanašalnimi akti; torej tudi ne na razliko med nanašalnimi in nenanašalnimi pomeni in idealno zapopa-denimi intencionalnimi bistvi sploh. Stroga adekvacija lahko zedini tako nana-šalne kot nenanašalne intencije z njihovimi popolnimi izpolnitvami; da bi specialno izpostavili področje izrazov, ni treba, da se upoštevajo ravno sodbe 64 kot izjavne intencije ali izjavne izpolnitve, tudi nominalni akti lahko vstopijo v adekvacijo. Večinoma se pojmi »resnica«, »pravilnost«, »resničnost« vendarle dojemajo omejeno, kot smo tudi mi storili, ti pojmi se nanašajo na sodbe in stavke oz. na njihov objektivni korelat, stvarno stanje; enako govorimo o biti pretežno v zvezi z absolutnim objektom (ne-stvarnim stanjem), čeprav brez zanesljive omejitve. Pravilnost našega splošnega dojemanja pojmov je nesporna. Narava stvari same terja, da se pojma »resnica« in »napačnost«, vsaj sprva, zastavita tako široko, da zaobsežeta celotno sfero objektivirajočih aktov. Pri tem se zdi najprikladneje diferencirati pojme resnice in biti tako, da se pojmi resnice (določena možnost delovanja ekvivokacij bo neizogibna, toda po pojas-nitvi pojmov komaj še škodljiva) nanašajo na stran aktov samih in njihovih momentov, ki jih je treba idealno dojeti, pojmi biti (biti-resni~en) pa na pripadajoče predmetne korelate. Temu ustrezno bi morali definirati resnico po 2. in 4. kot idejo adekvacije ali pa kot pravilnost objektivirajoče postavke in pomena. Bit v smislu resnice bi se morala tedaj po 1. in 3. določiti kot identiteta tega, v adekvaciji obenem menjenega in danega predmeta ali pa (ustrezno naravnemu besednemu smislu) kot adekvatna zaznava sploh v nedoločenem odnosu do kakršne koli intencije, ki se skozi to uresničuje (adekvatno izpolnjuje).
Potem ko so pojmi v tej širini dojeti in fenomenološko zagotovljeni, lahko
preidemo k temu, da postavimo mejnike ožjim pojmom resnice in biti, tako da vzamemo v zakup razliko med nanašalnimi in nenanašalnimi akti (predika-cijami - absolutnimi pozicijami). Ožji pojem resnice bi se potem omejil na idealno adekvacijo kakega nanašalnega akta s pripadajočo adekvatno zaznavo stvarnega stanja; prav tako bi ožji pojem biti zadeval bit absolutnih predmetov in le-to ločil od »obstoja« stvarnega stanja.
Po tem je jasno sledeče: Če definiramo sodbo kot postavljajoči akt nasploh, potem se pokriva, subjektivno govorjeno, sfera sodbe s poenoteno sfero pojmov resnice in napačnosti v širšem smislu. Če definiramo to prek izjave in njenih možnih izpolnitev, obravnavamo tako pod sodbo le sfero nanašajočih postavk, torej obstaja zopet taisto pokrivanje, kolikor seveda postavimo za osnovo tudi ožje pojme resnice in napačnosti.
Doslej smo enostransko dajali prednost primeru evidence, torej aktu, opisanemu kot totalno pokrivanje. Evidenci pa ustreza, z ozirom na korelativni primer protivnosti, absurdnost, kot doživljajo popolne protivnosti med inten-cijo in kvaziizpolnitvijo. Pojmoma resnica in bit ustrezata tedaj korelativna pojma napačnost ne nebit. Potem ko smo pripravili vse fundamente, lahko 65 izvršimo fenomenološko pojasnitev teh pojmov brez posebnih težav. Najprej bi morali točno opisati negativni ideal zadnjega razočaranja [Enttäuschung].
Pri strogem dojetju evidenčnega pojma, ki smo ga tu postavili za osnovo, je očitno, da so dvomi, kakršni so se v novejšem času priložnostno pojavili, absurdni: namreč, če ne more biti s taisto materijo A pri nekom povezan doživljaj evidence in pri drugem doživljaj absurnosti. Taki dvomi so bili možni, dokler smo evidenco in absurdnost razlagali kot istovrstne (pozitivne oz. negativne) občutke, ki se naključno podtikajo aktom sodbe in jim tako dodelijo tisto posebno odlikovanje, ki ga logično vrednotimo kot »resnica« oz. »napačnost«. Če nekdo doživi evidenco A, tedaj je evidentno, da nihče drug ne more doživeti absurdnosti taistega A; kajti to, da je A evidenten, se pravi: A ni zgolj menjen, ampak je točno kot to, kot kar je menjen, tudi resnično dan; je v najstrožjem smislu sam navzoč [gegenwärtig]. Kako naj bi bil zdaj za kako drugo osebo ta isti A menjen, toda mnenje, da je to A., skozi neki resnično dani ne-A, resnično izključeno? Vidimo, da gre za neko stvarno stanje bistva, taisto, ki ga izrazi načelo protislovja (v njegove mnogopomenskosti vstopajo seveda tudi zgoraj, str. 123, obdelane korelacije).
iz naših analiz izhaja z zanesljivo jasnostjo, da bit in nebit nista pojma, ki izražata svoj izvor z nasprotji med kvalitetami sodbe. V smislu našega zapo-padenja fenomenolških razmerij je vsaka sodba postavljajoča, in postavka ni karakter tega je, ki bi dobil svoje kvalitativno nasprotje v ni. Kvalitativno nasprotje sodbi je gola predstava taiste materije. Razlike med je in ni so razlike intencionalne materije. Tako kot izraža je na način intencije pomena predi-kativno medsebojno ujemanje, izraža ni predikativno protivnost.
Prevedla Andrina Tonkli-Komel
66