Pcštniaa	Ste'v.	S. V Ljubljani, 30. maja 1921.|	Leto 1.	Celoletna naročnina 120 K,
pavšalirana.		m msmm n m 4«^. wm jm m dtik		mesečna 10 „
Uredništvo In upravnlštvo lista je v Ljubljani Brpo- fit	A'	VT0N0MI2	>T	Številke se ra-čunijs po 2 K. Inserati se računajo: pol str. 800 K, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 1 K.
Telefon 119.	mm mm	Izhaja vsak pondeljek sEfutraj.	mm mm	
f^iiir»i rrrLTu	m	m	■	*■*■*»«	■	*■ - ■ rr-.r.rru~_r-~ijj~jii,njtfit»rrrr frrr^r^r M^vimr^n—
Vlada popušča.
'* ’'-r'•"•«•'• ‘^s£ž>253
Beograd, 28. maja. Odločno držanje opozicije, zlasti Hrvatov, nasproti centralističnemu ustavnemu načrtuje prisililo vlado do popuščanja. Stranke, ki so zastopane v vladi, uvldevajo od dne do dne, da so preslabe, da bi mogle zagotoviti svojim centralističnim načrtom trajno veljavo. Nad nepomirljivo strujo v demokratskem klubu vedno bolj nadvladujejo oni, ki zastopajo stališče sporazuma. Ravno tako se krepi v radikalnem klubu Protlčeva struja proti Pašlču.
Latentna vladna kriza.
Beograd, 28. maja. Ne samo v dobro poučenih političnih krogih, ampak tudi v širši javnosti se neprestano pretresa vprašanje vladne krize, ki postaja vedno občutnejša, kolikor bolj se bliža parlament koncu ustavnega dela. V radikalnem klubu pride skoro na vsaki seji do ostrih spopadov med Pašlčevo In Protlčevo skupino. Osebni spori so v očigled temu dejstvu le sekundarnega značaja. Tudi v demokratskem klubu se pojavlja razcep, ker je en del za sporazum, drugi del pa vstraja trdovratno na dosedanjih metodah. Največ preglavic pa dela vladi držanje muslimanov, ki energično zahtevajo izvedbo agrarne reforme v svojem smislu, čemur se pa protivijo radikalci in demokrati iz Bosne, ki dobro vedo, da izgube pri prihodnjih volitvah vse mandate v Bosni, če ugode zahtevam begov na celi črti. Danes je splošna sodba ta, da bodo radikalci najkasneje po sprejetju ustave svojo zvezo z demokrati prekinili in iskali nove grupacije.
Demisija prometnega ministra.
Beograd, 28. maja. Proti osebi prometnega ministra dr. Velizarja Jankoviča so se pojavila v radikalnem klubu huda nasprotja. Oponirali so mu zlasti radikalci iz Vojvodine. Baš v trenotku, ko je spor dosegel svoj višek, je Izdal Velizar Jankovič znano naredbo glede napisov na železniških postajah, ki naj bi bili v cirilici in v latinici, kar je izzvalo na Hrvaškem hud odpor. Na ta način se je izpre-menlla »afera Jankovič« iz osebne zadeve v politično. S svojim držanjem glede napisov se je Velizarju Jankoviču posrečilo doseči zopet zaupanje pri vojvodinskih radikalcih, s katerimi je na zadnji skupščinski seji že prav živahno konferiral, in zato je razkul v radikalni stranki omiljen v toliko, kolikor se tiče Jankovičeve osebe. Velizar Jankovič bo svojo demisijo preklical, ker Ima zopet večino radikalnega kluba za seboj.
Pismo hrvaškega bana.
Beograd, 28. maja. V političnih krogih vzbuja veliko pozornost izjava hrvaškega bana dr. Tomlje-novlča, ki jo je dal dopisniku novosadskega »Jedln-stva« In v kateri pravi, da na Hrvaškem ni revolucionarnega republikanskega gibanja in da Radič niti zdaleka ni tako nevaren, da bi bilo proti njemu ostro nastopati. Iz dejstva, da je ban to izjavo dal priobčiti baš v »Jedinstvu«, sklepajo, da je ta njegova izjava v zvezi z afero Jankovič-Tomljenovič, češ, da se hoče ban nekako opravičiti pred vojvodinskimi radikalci.
Dnevne vesti.
(Prvo izjavo za avtonomijo Slovenije) je sklenil občinski odbor v Kostanjevici. Upamo, da mu bodo sledili še mnogi dragi, kakor hitro bodo konštltu-Iranl in volitve županov končane.
(Zagoneten slučaj.) Pred približno 14 dnevi je v Beogradu izginil na neznan način poštni uradnik Simončič, ki je vozil poštno ambulanco iz Ljubljane v Beograd. Do danes njegovi sorodniki nimajo o njem še nobene vesti. V Ljubljani krožijo o njem najrazličnejše govorice. Eni trdijo, da je utegnil postati žrtev zločina, drugi pa trdijo, da je še živ. ampak, da je zaprt. Za zapor pa gotovo ne bo pravega vzroka. Če bi bil povzročil kako poneverbo, bi bila to poštna uprava gotovo že zdavnaj ugotovila. Ako pa so ga prijeli kot kakega osumljenca (mogoče radi podobnosti s kakim zločincem), bi pa vendar pričakovali od beogradske policije, da stvar naznani ljubljanski poštni direkciji In ta njegovim ljudem. Tako pa danes nihče ničesar ne ve o njem.
Štiri leta.
Danes pred 4 leti je prebral dr. Anton Korošec v nekdanjem dunajskem parlamentu sledečo izjavo :
Podpisani poslanci, združeni v »Jugoslovanskem klubu“ izjavljajo, da na temelju narodnega načela in hrvatskega državnega prava zahtevajo ujedinjenje vseh dežel v monarhiji, kjer žive Slovenci, Hrvati in Srbi, v eno samostojno, od vsakega gospodarstva tujih narodov svobodno in na demokratični podlagi osnovano državno telo, pod žezlom habsburško-lorenske dinastije, ter da so hočejo z vso močjo zavzeti za dosego te zahteve svojega enega in istega naroda.
Podpisi: dr. A. Korošec, dr. M. Laginja. Poleg poslancev SLS. so podpisali to izjavo tudi sledeči poslanci : dr. Otokar Ribar, dr. Vladimir Ravnihar, dr. A. Tresič-Pavičič.
Za deklaracijo je imel največ zaslug umrli dr. Janez Krek.
Deklaracija je biia revolucionaren čin za tedanji čas. Žezlo habsburško-lorenske dinastije je moralo biti omenjeno, ker bi deklaracija sicer ne bila mogoča. To smo takoj vsi zapopadli in nismo polagali na to nobene važnosti. Na to so se sklicevali le oni redki ljudje, ki so hoteli sedeti na dveh stolicah, pa jim ni bilo resno do narodnega njadinjenja.
Slovensko ljudstvo je deklaracijo navdušeno pozdravilo. Istotako hrvatsko ljudstvo, čeprav je tako-zvana „hrvatsko-srbska koalicija", ki je tedaj vladala v avtonomni Hrvatskt in katero je vodil g. Svetozar Pribičevič, o njej molčala do zadnjega. Vse slovenske občine, vsa slovenska društva itd. pa so se takoj izjavila za njo.
Deklaracija je bila globoko premišljena. V njej je povdarjeno prvič narodno načelo. To je za nas Slovence prava smernica. Drugič je povdarjeno hrvatsko državno pravo. To jo nekaj za Hrvate. Tretjič je povdarjena svoboda in demokratična uredba novega državnega telesa. Četrtič je poudarjeno, da se bodo deklaranti zavzeli resno za vse to.
Danes pravijo, je to sama stara šara. Res, takrat nismo niti slutili, da bo čez štiri kratka leta hrvatski ban g. dr. Temljenovič, slovenski deželni predsednik pa g. dr. BalHč. Nadalje nismo mogli predvideti, da bo državna ustava novo jugoslovansko države odvisna od pomoči — Tnrkov. Tudi nismo mogli predvideti, da bo 63 veljavno izvoljenih zastopnikov hrvatskega ljudstva izdalo letos nek proglas, ki odreka „konstituanti“ nekaj, kar ni zapisana tudi v „krfskem paktu" iz istega leta.
Habsburška dinastija te izjave ni vzela resno. Tudi njena vlada ne — vse do konca svojih dni. Morda se enkrat izrečene vol<e ljudstva ni zavedla nHi na dan lastne smrti — na gnojišču svoje žalostno zgodovine.
Veliko se je spremenilo v teh 4 letih! Doživeli smo razočaranja. Izginil je avstrijski cesar, osramočeni na veke so padli njegovi ministri — toda slovensko ljudstvo je ostalo! Čeprav okrneno in ubogo, nima strahu pred bodočnostjo. Njegova usoda jo boj. Zato so bo bojevalo tudi v bodočnosti iskreno, moško in odločno, kakor je zapisano v njegovem božjem poslanstvu.
Bojujmo se za svobodo, za samoodločbo ljudstva, za svojo dušno in socijalno pravico!
Važna razvojna črta.
Kdor študira zgodovino, najde v posameznih dobah gotove razvojne poteze, ki so skupne vsemu kulturnemu svetu. Z ozirom na take skupne poteze ravno delimo svetovno zgodovino na dobe* n. pr. na stari, srednji
in novi vek, poznamo dobo križarskih vojsk in dobo humanizma, govorimo o merkantilizmu itd. Take temeljne ideje spe dolgo časa tihe in skrite, potem pa naenkrat udarijo z elementarno silo na dan in dajejo svoji dobi posebno označbo.
Tudi v notranjepolitični zgodovini evropskih držav lahko zasledujemo take razvojne črte. Ena takih črt je absolutizem. Tega sistema so se držale vse evropske države zlasti od najtipičnejšega reprezentanta državnega samodržtva Ludovika XIV. dalje, katerega so kopirali dolgo vrsto let vsi veliki in mali evropski potentati. Ta sistem je padel za časa francoske revolucije in nato se je razlil po Evropi val konštitucionalizma. Klic po delitvi državne oblasti med vladarjem in narodom je obvladoval notranji razvoj evropskih držav skoro celo 19. stoletje. Končal se je boj, kakor znano, z zmago ljudskih pravic. Danes pa vidimo zopet novo značilno potezo v državnem razvoju, ki je ne smemo in ne moremo prezreti.
V	Angliji divja silen boj med Irci in Angleži. Ta boj je starega datuma, kar ni nič čudnega, če pomislimo, da je notranjepolitično življenje v angleškem imperiju mnogo pred onim ostalih držav. „Homerule“ — samovlada — je najobčutlivejša točka angleške notranje politike. Danes ta boj dozoreva in se bliža svojemu koncu, ker stoje tndi ostali deli ogromne angleško vladavine na istem ali vsaj sličnem stališču kot Irci. Vsi deli angleške države zahtevajo kolikor mogoče obširne samovlade in hočejo prepustiti centrali kolikor mogoče malo pravic. V doglednem času utegnemo doživeti svetoven dogodek, da se bo Anglija izpremenila v federativno državo.
Isti pojav vidimo na Francoskem. Velika revolucija je hotela odpraviti s sveta vse, kar bi količkaj dišalo po preteklosti fevdalnega kraljestva. Padle so meje zgodovinskih pokrajin, padla so narečja, izginila so vsa historična imena in na mesto vsega tega je stopila centralistična francoska država kot juristična forma francoskega naroda. Ni minilo sto let in vrši se važen preokret: Provansalci ne taje, da so Francozi, pravijo pa, da so tudi Provansalci. Ravno isto trde o sebi Vaudejci in Bretanjci. To gibanje se širi vedno čvrsteje in ne bo dolgo, ko bomo doživeli na Francoskem velik preokret v isti smeri kot jo kaže Anglija!
R ivno tako je v Italiji. Italijani so ujedinjeni že dolgo vrsto let, oni se zavedajo ravno tako dobro kot Francozi, da so en sam narod, ne zakrivajo si pa dejstva, da obstoji med industrijsko in napredno Lombardijo in med analfabetskimi Abruci velikanska razlika in da se tako različno razviti deli enega in istega naroda ne dajo vladati po sistemu „kasarne“. Tako se je zgodilo, da je velika stranka „partito popolareM nastopila v volilni borbi tudi z avtonomističnim geslom.
Nemčija je že od svojega obstoja sem federativna država. To potezo je še postbno podčrtala nova nemška republikanska ustava. Vkljub temu pa vidimo, da Nemci, ki se popolnoma zavedajo, da so en sam narod, prav čvrsto drže skup in da ni nobene nevarnosti ne za narodno in ne za državno edinstvo, čeprav Bavarci poudarjajo, da niso samo Nemci ampak tudi Bavarci.
Nova avstrijska ustava je istotako federalistična, ki priznava brez vseh pomislekov nekdanje historične kronoviae kot samoupravna telesa v najširšem pomenu besede. In vkljub tej tendenci vidimo, da enotno nemško prebivalstvo ne negira zaradi avtonomij svoje pripadnosti k skupnemu nemškemu narodu, ampak se bori za narodno ujedinjenje proti velikanskim svetovnim silam z vso alpskim prebivalcem lastno trmo in energijo!
Največja država, ki je na novo nastala iz razvalin svetovne vojne, je Rusija, ki je federalistična republika„ Sovjetski komisarji niso bili in niso najne-nmnejši ljudje, ampak so med njimi možje velikanskega
obzorja in silnih državniških sposobnosti. Ti ljudje so si rekli: Zakaj mi ne bi priznali socialnim skupinam in socialnim edinicam, ki se svoje skupnosti zavedajo, njihovega posebnega življenja? Zakaj bi jih motili in ovirali v njihovem razvoju ? Bolje je, če te žive sile razvijemo kakor pa jih vklepamo v stare centralistične verige carskega absolutizma! In niso se zmotili. Sistem, ki so ga zamislili ti ljudje, je danes pognal svoje korenine silno globoko tja v notranjost Azije. Kusija ne razpada zaradi federalizma, ampak mogoče se ravno zaradi tega sistema konsolidira in krepi.
Čehoslovaška država je poskusila svojo srečo takoj po ustanovitvi s starim francoskim centralističnim sistemom, da izbriše vse sledove nekdanje razdvojenosti čehoslovaškega naroda. Pa ne gre! Kakor je pričakovati z vso gotovostjo, ne bo Čehom nič drugega ostalo, kakor da bodo dali slovaškemu in rusinskemu deln čehoslovaške države — avtonomijo!
O Ameriki in ameriških državah niti ne govorimo. Tam centralizma sploh niso nikoli poznali.
Kamorkoli se ozremo, povsod vidimo tendenco, da so \judje siti uniformiranja, ki je neizbežna posledica centralističnega sistema. Na celi črti vidimo, kako rijejo na dan manjše socialne skupine, bodisi verske, bodisi nacionalne, bodisi pokrajinske in te skupine se bore za svoje priznanje z velikanskim uspehom. Evropa se danes jederalizira. Mogoče je ta ugotovitev komu neprijetna, ampak činjenica je. Ves razvoj gre v taki smeri, da velikanska telesa mamutov in brontosavrov razpadajo, na njihovo mesto pa stopajo manjši in okret-nejši organizmi.
To vidi danes ves svet in ker ta svet ve, da je bndalost upirati se toku časa, ki vsakega stre, kdor se mu ustavlja, zato izvajajo po vseh državah potrebne posledice iz tega spoznanja. Tudi Jugoslavija se temu toku časa ne bo mogla dolgo upirati. Val za avtonomijo onih socialnih edinic, ki tvorijo našo državo, je že premočan.
Problem administracije.
V Sloveniji, Hrvatski, Dalmaciji in Bosni obstoje danes pokrajinske vlade, v ostalih delih države pa vodi upravo ministrstvo neposredno po okrožjih ali županijah. Po sprejetju ustave naj bi se avtonomne pokrajinske nprave nkinile in ustanovile bi se „oblasti“. Vladni ustavni načrt pa ne določuje teh oblasti in tudi ne določa roka za njihovo ustanovitev; določa le, da te oblasti ne smejo ifaeti več kot 700.000 prebivalcev. K (emu je še sprejet po predlogu gosp. Demetroviča člen 136 prehodnih odredb, s katerim se vlada pooblašča, da ukine pokrajinske uprave — lahko že prej, novo upravo pa naj organizira po okrožjih oziroma županijah.
Po tem predlogu g. Demetroviča postane ustanovitev „oblasti“ za dogleden čas popolnoma iluzorna. Sedaj nastane vprašanje, če se da po okrožjih uredili dobra uprava in kakšna pot vodi do osnovanja oblasti, ki so sposobne za samoupravo? Oglejmo si nekoliko ti dve vprašanji.
V „prečanskihu krajih niso županije (okrajna glavarstva) po svoji organizaciji nič drugega kakor srbski „srezi“, in te naj bi se izgradile v upravne edinice. Naj nam služi za primer Hrvatska, ki bi bila najbolj prizadeta od tega poskusa. Na Hrvaškem bi se ustanovilo 8 novih upravnih enot, — brez Medjimurja in kosa Istre —, z osmerimi kompliciranimi upravnimi aparati. Za toliko edinic ni na razpolago niti dobrega koncept-nega osobja niti strokovnega osobja za pomožne urade. Če pa tega ni in če se ne da novih edinic urediti dobro, potem mora vso upravo voditi državna vlada. Županija Lika kot edinica bi imela 190.000 prebivalcev, brez dovoljnih prometnih sredstev, in cela državna uprava bi se vršila za njo neposredno med Beogradom in Gfospičem; ali drugi primer: med Beogradom in Varaždinom.
Da ne govorimo o stroških, ki bi jih zahtevala ureditev dobrega upravnega aparata za toliko število npravnih edinic, ne moremo niti misliti na to, da bi ta uprava bila boljša kakor srbijanska oprava po okrožjih. Tam Beograd vsaj pozna razmere, pa niti tam ne more izvesti dobre kontrole. Ta uprava je ena iz-
med najtežjih ran srbijanskega dela našega naroda, in v neki gotovi meri sptfaj že tudi naša rana. V vseh „prečanskih“ krajih, katerim prištevamo tudi Vojvodino, je upravno življenje najmanj dvakrat bolj razvito kakor pri Srbijancih, sedaj si pa predstavljajmo, kakšna bi bila uprava vseh resorov, če bi imel beogradski upravni aparat dolžnost, da sam nadzoruje in vodi upravo cele države s 50 okrožji v 6 pravnih območjih in tolikovrstnih zakonodajah, posebno ko bodo posli še mnogo obsežnejži in težji kot doslej. Kaj tacega je nerazumljivo za onega, ki dovolj globoko pozna upravo in ki ima razvit pravni čut.
Pokrajinske uprave lahko ukinemo in osobje raz-ženemo v enem dnevu. Kaj pa potem? Čisto gotovo je, da bo potem cela država prepuščena na milost in nemilost 60 „županom“, imenovanim cd strank. Ti ne bodo imeli pomožnih uradov, sami bodo brez kontrole, svoje kompetence ne bodo poznali, sklepov ali navodil „od zgoraj “ ne bodo nikdar dočakali, zato bodo delali vsak po svoje pod vplivom strankarskih klik. Kakor bodo delali ti župani sami, tako bodo delali tudi njihovi organi. Tudi razmere v Srbiji sami se morajo na ta način poslabšati, ker se bo centralna uprava zadušila pod težo nezmagljivih novih prečanskih poslov, pa bo zanemarila še tisto malo organizatoričnega dela, kar so ga že začeli. Danes se je pričela uprava korumpirati tudi že pri nas vsled neprestanih osebnih intervencij, potem pa od uprave sploh ne bo nič druzega več ostalo. Take razmere bodo inficirale celo družbo, ta družabna bolezen pa ima najtežje politične posledice.
V	današnjih upravnih razmerah pa sploh ni mogoče najti 50 velikih županov, ki bi bili dobri upravniki. To si moramo priznati, da ne varamo same sebe. Za take upravne rzzmere moramo imeti dovršene ljudi, a mi ne le da jih nimamo, ampak je zelo verjetno, da bo v takih razmerah iz upravne službe pobegnilo še tisto malo dobrih upravnikov, kar jih imamo. Predstavljajmo si le ministra notranjih zadev: kakšen strokovnjak, ali bolje rečeno, kakšen čarovnik bi on moral biti, ki bi preko svojih 10 sekcij vodil onih 50 županov v 6 pravnih območjih, brez dobrih pomožnih uradov v Beogradu in po županijah in ki bi ves upravni aparat obvladoval iz prostorov, ki so raztieseni po vseh beo-gradskih voglih ...
Taka zmešnjava bi nastala v našem upravnem življenju vsled čl. 135 prehodnih naredb po predlogu g. Demetroviča. Pa preidimo na drugo vprašanje preko te zmešnjave — na vprašanje, kako naj pridemo tem potom do novih in za samoupravo sposobnih oblasti, o katerih govori čl. 95. ustavnega načrta ? Če ta dva člena lo nekoliko primerjamo in jih uporabimo za kraje, kjer obstoji sedaj pokrajinska uprava, potem lahko mirno rečemo, da so ustavne določbe za osnovanje oblasti ad usum delphini.
Ali ni paradoksno si predstavljati, da ustava razbija gotove pokrajinske uprave večjega obsega in kakovosti, da napravi iz njih okrožne uprave slabše kakovosti v cilju, da tudi te razbije, potem pa iz njihovih ostankov zgradi novo upravo po „oblastih“, ki bi stale med današnjo pokrajinsko in to okrožno upravo? Ali ni paradoksno tudi to, da hočejo po vzoru srbijatskih okrožij ustvariti „prečanske“ upravne razmere, ki imajo popolnoma drugačen upravni organizem? Ali ne kažeta naravna logika in navadna pamet prirodnega pota, da se zgradi pri nas takoj od pokrajinske uprave nova ,.oblastna" uprava s pomočjo celega aparata pokrajinske in državne vlade.
Predrzne improvizacije in nevarni eksperimenti v tej naši narodni državi so v poslednjih treh letih svet že toliko oplašile, da se je vzbudilo toliko nezaupanja in toliko pravne nesigurnosti, da je danes največje državno vprašanje, kako temu napraviti konec. To velja v prvi vrsti za ono najvažnejše vprašanje, za ureditev uprave, v katero so se namešali vsi mogoči in nemogoči diletanti.
Življenje ima svoja prirodna pravila. Uprava je tesno spojena z življenjem naroda in ne trpi nikakih neprirodnih skokov ... Zato je potrebno, da se v nstavi takoj označijo prirodna središča oblasti. Prirodna središča je stvorilo socialno, ekonomsko in prometno življenje tekom stoletij, in nihče jih ne more zanikati...
Tako piše glavno glasilo demokratskih centralistov ,Rijtč“ v uvodniku od 21. maja! Mi nič ne dostavljamo.!-	13	|f
Avtonomistični pregled*
Boj Sbvekov v Čeibfi*aSovsški republiki za avtonomijo.
Slovaki bi radi dobili v mejah Češko-slovaške republike, ki je neprimerno boljše upravljana država kot naša, svojo avtonomijo. Čehi se temu seveda upirajo. Slovakov je v tej republiki 200.000. Strani? imajo 12, od teh je 5 socijalno demokratičnih (češka desnica in levica, nadalje slovaška, madžarska in nemška soc. dem. stranka). Za federalizem so madžarsko-nemska stranka in stranka madžarskih ma'ih posestnikov. Ti hočejo teritorijalno, gospodarsko in politično samostojnost Slovaške. Velika slovaška ljudska stranka se je na svojih zborovanjih v Bratislavi izrekla, da zahteva avtonomijo Slovaške v mejah Češko-slovaške republike. Tudi nova narodna stranka (Turč. Sv. Martin) se je izrekla za brezpogojno teritorijalno ecotnost Slovaške v okviru sedanje države. Bivši češko-slovaški minister dr. Vavro ŠrobAr je izjavil, dasi hud centralist, sledeče:
Z ozirom na to, da ima Slovaška svoj posebni historični razvoj, tako v upravnem, političnem, gospodarskem in zlasti šo v kulturnem pogledu, priznavajo tudi državnotvorne (centralistične) stranke, da je potrebno za sedanji čas, ko so ne da zanikati razlik med Čehi in Slovaki, ustvariti nekatere inštitucije, ki ti pcspe- | ševale politično — gospodarsko — unifikacijo. Kot ' takšno potrebno inštitucijo smatra ustanovitev posebnega pooblaščenega ministrstva za Slovaško, deloma tudi ministrstva za unifikacijo prava in uprave in ustmovittjv referatov pri ministrstvu za upravljanje Slovaške. — Največ se čuti raznolikost med Čehi in Slovaki v administraciji. Upravna zakonodaja v nekdanji Ogrski je bila čisto posebna politično-gospodarska in pravna stavba, ki je imela spočetka znatno avtonomijo v vprašanjih uprave, financ, zakonodaje in celo vojaštva. Po prevratu in po ustvaritvi češko-slovaške države je ostala stara praksa in postava tam nedotaknjena.
Mi seveda ne zahtevamo nobenega ministrstva za Slovenijo, ravnotako ne ministrstva za „unificiranje“. : Ministrstva prepuščamo radi Beogradu. Mi zahtevamo le enotno, nedeljivo Slovenijo in za slovensko ljudstvo široke samoupravne pravice v okviru te države. To bi bilo tudi v interesu države, kar je vsakemu jasno. Če bi le hoteli biti naši srbsko-hrvatsko-slovenski centralisti toliko uvidevni, kakor so vsaj češki, pa bi bila dana podlaga za sporazum. Tako pa — glej žalostne razmere v državi in veliko krvavečo rano na Hrvatskem I ;
Tirolski Nemci, ki so prišli pod Italijo, bodo zahtevali v rimskem parlamentu popolno avtonomijo. Italijanski lisf„ Secolo* objavlja dopis svojega dopisnika Magrinija iz Bolcana o političnem položaju na južnem Tirolskem. V tem dopisu našteva Magrini nemške zahteve: Vse občine, kjer prebivajo Nemci, naj tvorijo avtonomno pokrajino, ki se imenuj „Tirol“, in ta naj ima tudi svojo rdeče-belo zastavo z orlom. Ta pokrajina bi imela svoj deželni zbir, ki bi zboroval v Bolcanu. Poslance bi volili na podlagi splošne volilne pravice. Deželni zbor bi bil edini kompetenten za rešitev vseh vprašanj, ki spadajo v avtonomni delokrog te pokrajine in ta so: uprava (s policijo in žandar-morijo vred), občinska politika, prosveta, trgovina in industrija, izkoriščanje vodnih sil, promet, pokrajinska posojila in pokrajinske doklade.
Vsi doslej obstoječi (avstrijski) zakoni ostanejo v veljavi, v kolikor ne nasprotujejo državnim interesom. Vsi zakoni, katerih sklepanje spada v državno kompetenco, veljajo v prvih 20 letih šele tedaj, ako jih odobri tudi pokrajinski zbor. Kar se tiče službenega jezika, tudi pri sodiščih, naj ostane staro razmerje, kakor je bilo pod Avstrijo, torej v nemških krajih naj velja le nemški jezik. Pri vseh ustanovah, ki spadajo v območje centralnih oblasti, kakor pri železnici, pošti in telegrafu, mora biti nemški jezik popolnoma ravnopraven z italijanskim. Za sprejem v državno službo se morajo priznati brez vseh formalnosti diplome nemških in avstrijskih vseučilišč.
Državni dohodki, ki dohajajo iz Tirolske, »e morajo porabiti v prvi vrsti za potrebe tirolske pokrajine. Sicer pa ima centralna vlada dolžnost, da finančno podpre avtonomno Tirolsko.
Krim dobi avtonomijo, Iz Pariza poročajo, da je eksekntivni odbor ruskih sovjetov sklenil proglasiti Krim za avtonomno republiko. Na Krim je že odposlana posebna komisija sovjetsko vlade, ki bo uredila podrobnosti avtonomne organizacije krimskega polotoka.
Tedesiski pregled.
Kriza v Beogradu postaja vedno očitnejša, kolikor bolj se bližamo končnoveljavnemu sprejetju centralistične ustave. Kekor hitro bo končano zadnje glasovanje, bo prišlo do izbruha. To je v Beogradu že tako navada. Trajna zveza med radikalci in demokrati je nemogoča, zato bo prišlo vkratkem do novih kombinacij. Kriza se sedaj javlja na ta način, da posamezni ministri odstopajo, namestnikov pa ne morejo najti, ker nikogar ne mika biti minister samo za nekaj tednov, amj ak vsi čakajo, da se razmere ustale.
Položaj na Hrvaškem se vedno bolj po-ostruje. Odkar je vsa hrvaška opozicija zapustila Beograd in konštituanto in izdala znani proglas na hrvaški narod, katerega je vlada mimogrede omenjeno zaplenila, se opaža v vseh strankah neko nervozno razpoloženje, kakor je navadno pred važnejšimi dogodki, katerih pa še nihče ne ve in ne pozna. Čuden znak položaja jo, če se je moral, kakor poročajo listi, hrvaški ban dr. Tomljenovič v očigled politični napetosti upreti zahtevi železniškega ministra, ki je ukazal, naj se na vseh železniških postajah na Hrvaškem napravijo poleg napisov v latinici tudi napisi v cirilici; vsled tega odpora je baje železniški minister Velizar Jankovič de-misijoniral (to pa ni edini vzrok njegove ostavke, op. ur.). Nobenega dvoma ni, da bo morala centi alna vlada tudi v drugih vprašanjih upoštevati položaj na Hrvaškem in če je pametna, bo iskala s Hrvati sporazum. Hrvati so imeli mnogo pravic, katere se jim sedaj krate in take pravice izgubiti ni lahka stvar. Zato je odpor Proti centralizmu na Hrvaškem mnogo hujši kakor n. Pr. v Sloveniji ali v Macedoniji.
Pokrajinsko vlado v Sloveniji so izpopolnili z dvema novima poverjenikoma, ki pripadata stranki samostojnih kmetov. Kako dolgo bo trajala čast?
Sporazum med Jugoslavijo in Bolgarijo. Kakor javljajo listi, pride te dni v Beograd bolgarski minister Dimitrov, ki se bo sestal s predsednikom vlade g. Pašičem. Beogradsko časopisje seveda po svoji stari navadi bolgarskega ministra silno napada, kar gotovo ne bo mnogo pripomoglo vzposta-v*tvi normalnih odncšajev med obema državama. Glavni zastopnik ostre, protibolgarske struje v Beogradu je znani diplomat gosp. Tihomir Popovič. Dokler bo ta gospod sedel na svojem mestu, na kakšno izboljšanje 8rbsko-bolgarskih odnošajev ni misliti.
Napetost med Francijo in Anglijo, ki jo je izzval položaj v Gorenji Šleziji, še ni prenehala. Llojrd George je Francozom povedal nekaj bridkih resnic, francoski listi pa tudi niso ostali dolžni odgovora. Nasprotje, ki vlada med francosko in angleško vlado zaratii postopanja napram Nemčiji, se da na kratko razjasniti na sledeči način: Francozje kot neposredni mejaši Nemčije žive v vednem strahu pred nemškim maščevanjem in zato gre vse njihovo strem-jjauje za tem, da Nemčiji škodujejo in jo oslabe, kjer-oli in kakorkoli jo morejo. Angleži pa imajo zopet interes na močni Nemčiji, ker je Nemčija najboljši odjemalec angleškega blaga. Če propade Nemčija, propade udi lep del angleškega gospodarstva. Značilno je, da ?e Portal novi nemški vnanji minister von Rosen, ki Je znan že izza vojne kot anglofil.
Rusija se polagoma, a stalno konsolidira. Trgovska blokada, ki jo je vodila antanta proti Rusiji, J6 popolnoma prenehala, kar pomeni veliko moralno zmag° Rusije. Gospodarstvo se izboljšuje, krize so redke m teror ponehava. Kakor vse kaže, je ruski boljševizem na Dajboljšem potu do komromisa s kapitalom. Med teorijo in prakso je pač velik razloček. A tudi ta kompromis bo koristen in za Evropo neizmarno važnosti, usija je krvavo plačala težko učnino, mi bomo pa ahko od Rusov prevzeli samo to, kar je in bo ustanovil silni raški pokret dobrega, ne da bi morali prenašati ogromne žrtve, ki jih vedno zahteva vsako novo gibanje.
itsi
Dnevne vesti.
Številne reklamacije zaradi nerednega dostavljanja našega lista prejema uprava lista dan na dan. Uprave ne zadene v tem oziru nobena krivda, ker je list vedno pravočasno gotov in pravočasno eks-pediran na kolodvor. Mogoče je kriva nerednemu dostavljanju pošta, bodisi vsled prometnih razmer ali pa vsled nagajivosti posameznih poštnih organov. Po raznih znakih sodeč verujemo drugo. Mi bomo tej zadevi posvetili primerno pozornost in jo primerno poravnali takrat, ko bo prišla na krmilo — nova vlada. Glavo za glavo, zob za zob, ali pa poštenost in objektivnost — kakor kdo hoče.
Živi, živi, duh avstrijski. ■«. Avtonomista" je napadla baogradska „Tribuna“, list o katerem pravi centralfstično »Jutro4*, da jo revolverski. Ali je »Tribuna4* napisala nekaj vrstic na naš naslov iz svojega nagiba ali pa po »informacijah4* od slovenske strani, tega ne bomo preiskovali. Mi mislimo, da je poslednjo verjetnejše, da je torej zopet slovensko dete vzdignilo prst, da nas brž zatoži učitelju. Pred vojno je bilo ravno tako. Ko so ob začetku vojske vlačili Slovence brez razlike strank v ječe, v internacije itd., je prišel slovenski gospod k tedanjemu ministrskemu predsedniku grofu Sliirgkhu in stokal: „Milost, milost! Vsaj jaz nisem tak, ampak drugi!“ Komaj je odšel, vstopi drugi: „Milost, gospod, milost! Vsaj jaz nisem tak, apak oni!“ In prišel je tretji: „Milost, milost, o gospod! Oui so faloti, ne ja*!1* — Gospod prezident in grof so pa rekli: »Mussen doch Schweinekerle sein, diese Slovenen!** V Beogradu ne pravijo tako, ker imajo tam še čvrstejše izraze.
Gor z draginjo! Pri nas ljudstvo rado kliče „Dol z draginjo !u Državna uprava pa se temu smeji. Poslovanje carinarnic namreč gre sistematično za tem, da se pri nas vse, kar pride ž njimi v dotiko, znatno podraži. Tisoč slučajev bi lahko navedli. Navedimo enega iz preteklega tedna. Neko podjetje v Ljubljani je naročilo nov stroj iz Nemčije. Ležal je na carini en cel mesec. Potem je prispel ir Nemčije potrebni monter, da stroj postavi. Vse to je neobhodno potrebno. Ko se pripelje monter na Jesenice, mn carinarnica zapleni potrebno mu orodje, ki ga je imel seboj. Monter pride v Ljubljano brez orodja. Trgovska zbornica izda potrebno potrdilo, s tem gre monter in ž njim — ker je tojec — še poseben spremljevalec nazaj na Jesenice. Tam še ne zadošča vse to in tako se vozijo ljudje z Jesenic v Ljubljano in nazaj in zopet gor. Kdaj dobi monter svoje orodje in koliko bo eventuelno plačal carine, se še ne ve. Ni vrag, da bi ne šla draginja — gor!
Unionska klet je postala znana od Triglava do Vardarja vsled reklame centralističnih listov. Vsi gostilničarji in kavarnarji, katerim je ležeče na brezplačni reklami, naj osnujejo v svojih lokalih avtonomistična omizja in uspeh jim je zagotovljen.
Pozor v javnih prostorih I Zakaj, to pa že vsak sam ve. Tako je, kakor je bilo med vojsko.
Prvovrstna brezglavost. Komaj pred enim tednom je centralna vlada izdala novo stanovanjsko naredbo. O tej naredbi je „S!ov. Narod" takoj izjavil, da obsega take monstruoznosti, da je nemogoče, da bi obveljala. In res, sobotno „Jutro“ ima že poročilo iz Beograda, da je naredba odložena, kar je tudi najpametnejše. Naredba vsebuje namreč določbe, s katerimi ne more biti zadovoljen ne najemnik in ne gospodar. — Takih slučajev brezglavega zakonodajstva imamo na stotine, ker izdelujejo zakone, „ki naj veljajo za celo državo44, taki ljudje, ki ne le države ne poznajo, ampak niti Beograda in beogradskih razmer ne. En teden stara naredba, pa jo je treba že preklicati — ali niso to take blamaže, da se nam mora smejati ves svet?
'(Mentalitet11. V Maribora živi kot ljudski učitelj g. V. G. Pred vojno ga je, dasi se ni vmešaval v dnevno politiko, hudo preganjalo Šušteršičevo krilo 'v SLS. V vojnih letih se je bojeval v srbskem korpusu v Dobrudži in v jugoslov. legiji na solunski fronti. V domovino se je vrnil s srbsko vojsko, ki je tedaj zasedla Banat. — Pri zadnjih občinskih volitvah je bil v Mariboru izvoljen občinskim svetovalcem na soc. dem. programu. Centralistični listi innjihovi podrepniki ga sedaj razglašajo kot »nemškutarja**, »avstrijakanta4* in podobno.
Kako govore. Mariborska „Volkstsimme“ od 26. t. m. piše: »Nedeljsko „Jutro*‘ poskuša opravičiti demokrate, ker so pustili svoj predlog, da se imenuj naša država »Jugoslavija4* in ne »Kraljevina SHS“ in ker so v ustavni debati glasovali za SHS. Oni se niso hoteli spreti z radikalci in ker ti niso odnehali, so se težkega srca odločili glasovati za njihov predlog. Ta sklep utemeljujoč pravijo demokrati, da so radikalci, čeprav ne po svojem programu, toda po svojem bistvu plemenska stranka. — Torej plemenska stranka kakor Radičevci, Zajedničarji in Frankovci. Plemenska stranka pa mora voditi interesno politiko svojega plemena, torej politiko hegemonije srbskega plemena nad drugimi plemeni v državi. Tako je tudi v resnici. Vse izjave in deklamacije Pašiča in njegovih trabantov o narodnem edinstvu so samo maska. Čisti separasti so mnogo bolj pošteni. Ti pravijo: Vi Srbi se upravljajte sami, kakor se hočete, nas pa tudi pustite živeti po naši volji.“ Radikalci imajo sicer polna usta Ijnbeznjivih besed o »bratskih plemenih1*, toda pod krinko svojega centralizma ne stremo za drugim kakor za nadvlado v državi. Ker pa se rekrutira tudi večina demokratov iz istih elementov, je čisto naravno, da podpirajo politiko nadvlade pri svojih tovariših. Njihova vloga je pa vtoliko klavernejša, ker povdarjajo, da ne poznajo plemenskih razlik (dočim jih radikalci priznavajo). Tndi mi jih poznamo. Spoznali smo jih pri zamenjavi kron, poznamo jih pri razlikah v obdavčenju, in pri razlikah v pode-ljenju podpor zlasti na invalide in iz tisoč sličnih slučajev.4* —
Zgled centralistične uprave ali zapravljanje državnih novcev na debelo I
Pišejo nam: Na Brezovici pri Ljubljani je zaplenila financa nekemn tihotapca 3 konje, ki jih je ocenila na 600 K, ker so bili nekaj bolni. Postavila jih je začasno v hlev nekega tamošnjega posestnika, da jih krmi, dokler oblast ne ukrene, kaj naj se s konji zgodi. Posestnik hleva jih krmi že toliko časa, da znaša njegov račun že precej nad 500 K. Med tem pa je en konj že poginil, ostala dva mu bo3ta sledila v kratkem. Sedaj pride pa najlepše: Posestnik hleva ponnja sedaj finančni oblasti 1000 K in odpusti povrhu še vse svoje dosedanje stnške, ki jih je imel s krmo itd. — ako mu oblast odvzame še živa ostala dva konja, ker se boji za svojo lastno živino in okužitve hleva. Finančna oblast pa pravi, da ne more in sme ničesar ukreniti, dokler ne pride odlok iz Beograda, ki pa kar noče priti. Če ne pride odločitev tekom meseca, bo morala finančna uprava plačati za BOO K vredne konje nad 1600 K hranitvenih stroškov, konji bodo pa med tem že poginili. Posestnik hleva je pri zadnjih volitvah volil centralistično, pravi pa, da bi tega nikoli ne stord, če bi vedel, kaj je centralizem.
Enakopravnost. Med velikim številom drž. uradništva v Beogradu je tudi nekaj Slovencev. Bilo jih je že več, pa so morali prostolico zopet zapustiti radi nevzdržnih razmer. Poleg draginje in pomanjkanja stanovanj je v Beogradu za slovenskega uradnika težko tudi radi tega, ker ne vživajo potrebnega zaupanja iu ker jih vsak čas ostro napada in sumniči velesrbsko belgrajsko časopisje, ki je v tem oziru prav revolversko. Takozvanih »načelnikov4* jo v vseh ministrstvih daleč nad 100. Med temi pa so le 3 Slovenci, pa ša te gotovo belgrajsko časopisje zlobno napada. Slovenski akti se v ministrstvih le neradi čitajo; zgodilo se je že, da so jih nerešene pometali v koš. Med srbskim uradni-štvom so tndi ljudje, ki zelo težko čitajo latinico. Če je vrhu tega akt pisan še v slovenščini, je malo izgloda, da se ga bo kdo usmilil. V zunanjem ministrstvu se Slovence prav sistematično izziva. Še tisti redki, ki so bili v tem ministrstvu, so bili ali odpuščeni «3i pa prisiljeni podati »ostavko*1. Od vseh poslaniških mest, je zgolj eno zasedeno od Slovenca (Praga). Med konzuli in generalnimi konzuli ni niti enega Slovenca. — |Tudi glede dijaških štipendij je isto. Slovenski dijaki imajo povprečno po 300 K na mesec Štipendije, med tem ko dobivajo Hrvati še enkrat več, Bosanci precej več kot Hrvatje, Srbijanci pa več dinarjev kot ti zadnji kron. — Ali naši driavnotvorni centralisti nič ne mislijo, da bi bilo njedinjenje in1 izednačenvj potrebno tndi v teh — malenkostih ?
Gospodarstvo.
Notranje ali vnanje državno posojilo.
Naša država potrebuje denar. Denar se da dobiti na dva načina: ali potom davkov, ali pa je treba najeti posojilo. Državi posodijo denar lahko ali domačini ali pa tujci.
Najboljše in najconejše shaja država, ki je v prijetnem položaja, da lahko svoje stroške pokrije z rednimi dohodki iz davkov. Ta slučaj je pa zgolj teoretičen, ker mora danes v dobi pripravljajoče se socializacije država graditi podjetja in javne naprave, ki veljajo tako velike svote, da jih davkoplačevalci ne zmorejo naenkrat. Kadar pa odpove moč davkoplačevalcu, mora stopiti na njegovo mesto kapitalist in vprašanje je, kateri kapitalist je boljši: domačin ali tujec?
O tem vpiašanju se je razvila pred nekaj dnevi važna in zanimiva debata med zastopniki zagrebških in ljubljanskih bank z ene, in beogradskih bank z druge strani. Te gospode je namreč povabila vlada v Beograd, da se porazgovore o formalitetah in modali-tetah nameravanega državnega posojila. Boj, ki se je vnel med tema skupinama, je za naše razmere silno poučen. Da se pa izognemo vsakemu očitku „hujskanja“, zato citiramo tozadevni članek zagrebškega „Jutarnjega Lista“ od 20. maja, ki piše:
„V Beogradu so se vršile poslednje dni konference glede zaključka notranjega investijskega posojila. Mi smo o tem posojilu pisali z največjo rezervo in poročali smo o objektivnem stanju stvari, ker dobro poznamo gospodarski in politični moment, v katerem se nahajamo, in ki je tesno zvezan z vprašanjem zaključka milijardnega posojila. Mi smo bili pripravljeni tudi na ugovore od resne strani, zlasti glede pogojev, katere smo naštevali in ki bi jih bilo treba uvaževati pri sklepanju tega posojila. Te pogoje smo stavili zato, da se posojilo sploh omogoči, kajti mi smo za posojilo, ker vemo, da država obstoji samo tedaj, če ji damo dovolj sredstev na razpolago. Ta sredstva pa damo lahko samo tedaj, če dobe tisti, ki imajo ta sredstva, dovoljne garancije. Posojilo ali pa vsaka druga večja transakcija je danes ali pa v bodočnosti nemogoča, če jo sankcionira samo finančni minister ali pa vlada samo s podpisi 19 ministrov.
Dr. Križman je s svojim psevdo-komunizmom in z uničevanjem veljavnosti pogodb, ki jih je podpisal on sam z ostalimi 18 ministri vred, odvzel drugemu pogodbeniku in vsaki transakciji vsako pravno varnost. Zato smo mi zahtevali, naj potrdi posojilo parlament, popoln parlament, ker se gre za posel, ki ne veže samo ene generacije, ampak ki naj velja za 50 do 60 let.
Mi poznamo občutljivost naših ljudi in naših vlagalcev in zato smo zahtevali absolutno sigurnost in . pojavi, ki so ravnokar nastopili, nam dajejo popolnoma prav.
Finančno ministrstvo je vrglo na beogradski borzi na trg veliko množino deviz. Katastrofalni padec vseh, tudi vodilnih papirjev na zagrebški borzi je pa barometer finančnega razpoloženja tik pred sklepanjem notranjega posojila.
Med tem ko smo mi zastopali največjo opreznost in največjo delikatnost z ozirom na to finančno operacijo, pri kateri bi se imelo rešiti po našem mnenju tudi vprašanje onih 20 katere je demokrat Veljkovič (o priliki markiranja kron) odtegnil, potem vprašanje neizplačanih bonov in vprašanje vojnih posojil, ker se vojna posojila ne nahajajo v rokah vojnih dobičkarjev, ampak v rokah sirotinskih zakladov, katerim je bila zajamčena pupilarna varnost teh papirjev, in pa v rokah zavodov, na katerih obstanku je zainterisirana tudi država, — nas pa je napadlo demokratsko časopisje, da smo proti državi, češ da ji ne maramo dati sredstev!
Veselje napadalcev je bilo kratko.
Zastopniki zagrebških in ljubljanskih denarnih zavodov so odšli v Beograd. Njihovo stališče je bilo isto kot naše, da se mora državi sicer omogočiti posojilo, toda pod takimi pogoji, da bo garantirana možnost za izvedbo posojilne operacije s popolnim uspehom, a brez škodljivih posledic za naše finančno življenje. Ko so pa prišli „prečanski“ delegati v Beograd, so našli popolnoma nov položaj:
Zastopniki beogradskih bank z dr. Vladom Markovičem na čelu, zastopnikom ravnatelja Izvozne banke ministra Milo rada Draškoviča, so se izrekli najdier-gičneje poti zaključitvl notranjega investicijskega posojila.
Kolikor je nam znano, so gg. Diaškovič, dr. Vlada Markovič in ljudje okrog Izvozne banke — demokratje. Mi ne maramo reči, da so tl ljudje proti državi, ker ni naša naloga, da denunciramo ....
Dr. Vlada Markovič je izdelal kot zastopnic beogradskih denarnih zavodov spomenico na finančnega ministra, v kateri priporoča nove davke in povišanje starih, povzdigo naše valute, in v kateri daje prednost vnanjemu p< sojilu pred notranjim. Sidikat bank ponuja svoje sodelovanje šale pri eventualni izpeljavi.
Mi ne vemo, kakšni motivi so vodili beogradske bankirje z dr. Vladom Markovičem vred, da odreko posojilo državi. Mogoče je to doslednost beogradskih bankirjev, ki tudi v prošlosti niso posojali denarja državi, ampak so samo posredovali za gotovo uzarado“, ko so zastavili carino in druge državne dohodke. Nam pa tak tok finančne politike ni simpatičen, ker je proti-državen, ker nasprotuje interesom naroda in države.
Ideal Hrvatov je bil vedno: ostati gospodar svojih financ v svoji lastni hiši! Naše razmerje do Madjarov
nas je naučilo, kaj znači to za narod in za njegovo gospodarstvo, če stoji pod kuratelo tujcev. Zato tudi sedaj ne more biti naš ideal, da postanemo kakšen Kongo, ki ga eksploatira Belgija ali pa kdo drugi.
Vprašanje posojila je odloženo za nekaj dni. Kdo ve, če ne bo to vprašanje povzročilo tudi vladne krize?
Tako „Jutarnji List“. Mi nimamo temu članku nič dostaviti.
Znati je treba. Vlada se pogaja z bankami zaradi modalitet novega državnega posojila. Ako se bo cela stvar posrečila, bodo banke lepo zaslužile in sicer tako-le: Vzemimo, da prevzame ena banka ali bančna skupina 100 miljonov dinarjev posojila. Toliko gotovine banka bržkone ne bo imela, zato bo posojilo pri Narodni banki lombardirala. Narodna banka bo dala na 100 miljonov dinarjev zadolžnic 90 miljonov dinarjev v (papirnem) denarju. Banka bo dobila od države letno 7 miljonov dinarjev obresti, ker bo posojilo po 7 %• Narodni banki bo pa plačevala za izposojenih 90 miljonov samo po 5%i t- j- štiri in pol miljona dinarjev letno. Za tistih 10 miljonov, ki jih bo banka iz svojega žepa di.la državi, bo torej banka dobila 2 in pol miljona dinarjev letnih obresti, kar odgovarja obrestovanju od 25 procentov! Zakaj bo država ta denar takorekoč na cesto vrgla, nihče ne ve. Z<tkaj se država sama ne obrne direktno na Narodno banko? Ta bo nove bankovce tiskala v obeh slučajih, če se nanjo obrne država za denar ali pa privatne banke.
Finančno ministrstvo in devize. Pred par dnevi jo vrglo finančno ministrstvo na borzo veliko množino tujih vrednot, katere dobiva od izvoznikov. S tem je trenotno vrednost tujega denarja na zagrebški in na beogradski borzi zelo padla in borzijanci so prišli po ceni do zaželjenih deviz in valut na škodo države. Dinarski kurz se s tem namreč ni dvignil, ker zagrebška in beogradska borza v velikem finančnem svetu prav malo pomenita, pač pa bodo obogateli borzijanci, ki bodo v kratkem po ceni kupljene devize lahko prodajali za dober denar, še bolj obogateli so pa seveda tisti gospodje, ki imajo dobre zveze s finančnim ministrstvom in so vsled teh lahko vedeli že vsaj en dan prej, kaj namerava finančno ministrstvo. Ti srečni ljudje so lahko v zadnjem trenotku svoje tuje vrednote drago prodali, iste vrednote naslednjega dne poceni nazaj kupili in jih bodo sedaj zopet drago prodali. Trgovci in ž njimi vred konzumenti pa plačujejo te dobičke pri vsakem zrnu kave, ki jo popijejo in pri vsakem knofu, ki si ga na hlače prišijejo.
O monopolu soli piša „Trgovski List“ in pravi: „... Seveda se bomo z vsemi silami borili proti temu, da bi se srbski monopolni režim razširil na celo kraljevino." — Mi tudi.
centrala za skopni nakup in prodajo '
Gospodarska zveza,
rciflstrorara zadruga se omejeno zarezo
m Ljubljani, Dunajska cesta št. 29
ima na zalogi špecerijske predmete, kolonljalno blago, vse vrste žita, moke i. t. d. prvovrstno češko in angleško manufakturo, najboljši splitski cement, lahki in težki bencin, vsakovrstne poljedelske stroje in železnino, kakor grablje, kose, lopate, krampe, žage i. t. d. Največja izbira vseh vrst mesnih izdelkov, pristnih kranjskih klobas ter domače masti, najfinejša vina domača in banatska. Lastna zeljarna. Izdelovanje mila in sveč v svoji tovarni. Nakup in prodaja vsakovrstnega lesa. Lastne žage.
atiSBBESas
*****
g: Štiri milijone kron H
sta zadeli srečki, kupljeni pri
zadene v najbolj srečnem slučaju igralec državne razredne loterije.
Premijo 3Z0.000 - hren mijo v četrtem razredu 100.000 - hran
Zadružni gospodarski banki v Ljubljani.
Novo žrebanje se vrši od IZ. maja do Z. junija.
zamenjati srečke IV. razreda za nove srečke V. razreda do 7. maja. Nova srečka stane kolikor stara: cela 192 K, polovica 96 K, četrtinka 48 K, osminka 24 K. Kdor še ni igral, a hoče igrati v petem razredu, mora plačati srečke vseh petih razredov,
torej petkratni iznos.	Zadnja	prilika! Nekaj srečk ima še na razporago
Zadružna gospodarska banka d. d. v Ljubljani, Dunajska c. Z8/1.
--------- -----J-Tl- rrrrj-rrr rrrr:rrrr r-r-.r~rr~ rrrrjrrrr r-j rrj-j.rrrrrr.~.r frj~ir~—ri-i-- *““*
ZFIVOD
gitiimiiiiiiiiiiiiMiia *.
***** ' se priporoča za naročbo vseb tiskarskih ln litografičnib tiskovin, ki jih izvršuje po konkurenčnih cenab. Podjetje je popolnoma prenovljeno in opremljeno š z najmodernejšimi stroji in je š zmožno izvrševati dela od navadne do umet« niške izpeljave.
J. BLHSNIKfi NfiSL.
IINIIHIIMIIIIIMIIIIIIIIMIIIIIMIIIU
LJUBLJHNH BREG 12.
Eitajte, širite, naročajte Avtonomista!
Izdajatelj: ALBIN PREPELUH. - Odgovorni urednik: JOŽE PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASNIKA NASL. V LJUBLJANI.
TISKARNA IN LITO0RAFIČNI