leto LXXIV
št. 5 1972
slovenski čebelar
i j
Cl Qyr WCITI GLASILO Čebelarskih organizacij
SLOVENIJE
Čebelar
St. 5	i.	maj	1972	Leto	LXXIV
VSEBINA
Brezar: Čebelarjeva opravila v maju...............129
Inž. Franc Sivic: Povzročitelji gozdnega medenja 13'!
Miljeva Kač: Insekticidi in čebele................135
Cand. inž. Friedrich Tiesslcr: Preizkusni čebelnjaki 137
Lojze Ličen: Kako čebelarim v preurejenem AŽ panju.............................................143
Ivan Krajnc: Pogoji, da čebele dajo največ .	. . 1-45
Stane Sajevec: Čebele potrebujejo veliko ljubezni 140
Franc Cerovšek: Kdo nadleguje čebele? ....	147
Nada Žnideršič-Kozakova: Moji spomini na očeta Tis
Dr. Vlado Valenčič: Kaj je pomenil Peter Pavel Glavar za razvoj slovenske kulture in gospodarstva ..........................................151
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Dr. Stjepan Matuka, univ. prof.: O potrebi sodelovanja čebelarskih organizacij pri zatiranju ameriške gnilobe.....................................153
NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA
OSMRTNICE
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 30,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza Čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/11, tiska Tiskarna PTT v Ljubljani. Ureja uredniški odbor: France Guna, Alojzij Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan, Jožko Slander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan. Letna naročnina za nečlane 35,00 din, za inozemstvo 40,00 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 3,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 50t-8-268/l. Telefonska številka uprave ZČDS in SČ 20-208.
Hitim, ker jablanovi cvetovi čakajo na oprašitev
Foto: J. Skok
ČEBELARJEVA OPRAVILA V MAJU
BREZAR
Starejši čebelarji se še spominjamo časov, ko so naši predniki tekmovali med seboj, kdo bo imel prvi roj. »Slovenski čebelar« je tak dogodek skoro vsako leto zabeležil na vidnem mestu. Tudi naprednejši čebelarji, ki so že začeli čebelariti v panjih s premičnim satjem, so stremeli za tem, da so umetne roje naredili čimprej, vsekakor pred nastopom glavnih paš. Tako se je v letih 1935 in 1936 razvnela med tedanjima čebelarskima mojstroma Henrikom Peternelom in Antonom Žnideršičem žolč-
na polemika o tem, kdaj narejati roje.
Medtem ko je Peternel še zagovarjal narejence v prvi polovici maja, tj. pred nastopom glavne paše, je Žnideršič že uvidel škodljive posledice takega početja in je temu odločno nasprotoval. Čas je potrdil naziranje slednjega in danes vemo, da je ena najvažnejših nalog naprednega čebelarjenja obdržati družine izven rojilnega razpoloženja in neokrnjene vsaj toliko časa, da izkoristijo pomladanske glavne paše.
Naša opravila v maju naj bodo torej usmerjena na to, da se nam družine razvijejo do čim večje moči, obenem pa še ne sedejo na roj vsaj do konca paše. Naj
naštejem nekaj opravil, s katerimi bomo dosegli ta cilj najlaže in najučinkoviteje.
1. Dodajanje praznih satov ali satnic v graditev najprej poleg gnezda, pozneje pa tudi sredi njega.
2. Pravočasna razširitev prostora v mediščni prostor.
3. Postopno prestavljanje satov z zaprto zalego v medišče.
4. Zelo močnim družinam odvzem nekaj satov z zalego, katere uporabimo predvsem za pojačevanje slabših družin, (izenačevanje), pa tudi za kakega nare-jenca.
V maju doseže gradilni nagon pri čebelah svoj višek. Izkoristite ga z nenehnim dodajanjem satnic v graditev, gra-dilnim satnikom ali — pri kranjičih — z izpodrezavanjem. Najlepše nam potegnejo čebele satnice med pašo, zato ne zamudimo tako priliko. V maju zgrajeni sati bodo za prezimljenje najustreznejši!
Žal so pri nas letine in vreme tako muhaste, da tudi v maju, ko je v naravi največ cvetja, ne smemo pozabiti na krmljenje. Zgodi se, da nam mrzlaki (12., 13. in 14. maj) tako ohladijo ozračje, da preneha medenje za več dni, ali pa nam polulana Zofka (15. maj) prinese tako poplavo dežja, da ne more prenehati tudi kak teden. V takih primerih je nujno potrebno z izdatnim krmljenjem dati čebelam to, za kar jih je narava prikrajšala prav v času, ko največ potrebujejo. (Pred leti sem imel priliko v nekem dolenjskem čebelnjaku prebrati tale, z okorno pisavo napisani stavek: »Zapomni si čebelar — največ družin propade med cvetenjem jablan!« Tak zapis so gotovo narekovale bridke izkušnje!)
V maju lahko že računamo na prve pridelke. Proti koncu meseca se nam skoro vsako leto napolnijo medišča, bodisi z akacije, smreke, žajblja ali livad. O izkoriščanju teh paš, prevozih nanje
in točenju medu je bilo že veliko napisanega, zato o tem ne bi izgubljal besed. Pač pa se mi zdi potrebno spregovoriti nekaj besed o pridelovanju cvetnega prahu in matičnega mlečka, za kar je v maju največ možnosti.
2e v začetku meseca bomo imeli v panju tole podobo: zalege bo, denimo, na 5 satih. Na 6. in 7. satu na vsaki strani pa bomo našli sate, obilno zanešene s cvetnim prahom. Ta dva sata s cvetnim prahom predstavljata resno oviro za nemoteno širjenje zalege in matica jih preskoči šele po daljšem oklevanju. Zato premestimo ta dva sata na 9. in 10. mesto, na njihovo mesto pa prazne sate. Če bi pustili sate na starem mestu, bi čebele z veliko vnemo rabile cvetni prah iz njih, da bi napravile prostor za zalego, donašanje novega pa bi zanemarile. Zato cvetni prah odmaknemo od gnezda, da bo na novem mestu lepo dozorel, če bo nastopilo daljše deževno vreme, bo družini za železno rezervo, če pa bo vreme lepo, bodo čebele zlahka nabrale drugega za vsakdanjo rabo, mi pa jim brez škode odvzamemo obravnavana sata ter iz njih izkopljemo tudi do pol kilograma prvovrstnega izkopanca.
Že v aprilu, največkrat pa v začetku maja, se nekatere družine odločijo za preleganje. V ta namen potegnejo več matičnikov, katere matica zaleže. Kolikor najdemo tako družino, ne zamudimo priložnosti! Izpraznimo ji matičnike in s tem pridobimo nekaj mlečka. Družina z našim postopkom po navadi ni zadovoljna, zato si preskrbi druge matičnike in matica jih ponovno zaleže. Mleček ji spet odvzamemo in to ponavljamo toliko časa, dokler se nam ne zdi, da bo družina zaradi tega preveč oslabela, ali dokler matica matičnike zalega. Pri taki družini lahko povečamo število zaleže-nih matičnikov z rezom (sat prirežemo skozi mesto, kjer se nahaja komaj izležena zalega iz jajčec), ali pa tudi z vce-pitvijo umetnih matičnikov. S podobnim postopkom pridobivamo matični mleček lahko tudi pri družinah, katere se pri-
pravljajo na roj in je v ta namen matica že začela zalegati matičnike.
Kakor je za čebele mesec maj čas najburnejšega razvoja, tako je tudi za njihovega škodljivca številka ena — vo-skovnega molja. Ob toplih dneh nam lahko v najkrajšem času uniči vso zalogo rezervnega satja. Zato je redno pli-njenje v tem mesecu neobhodno.
Od bolezni, ki nastopajo v tem mesecu, kaže omeniti tako imenovano majsko bolezen, neke vrste zaprtja, katero povzroči preobilica zaužitega cvetnega prahu med hranjenjem zalege. Večkrat pride v maju tudi do večjih zastrupitev zaradi nabiranja ali uživanja zastrupljenega cvetnega prahu, bodisi, da je že po naravi strupen in škodljiv (od raznih zlatic), ali pa je lahko zastrupljen s škropivi. (Insekticidi, zlasti arzenati).
Čeprav zasledujemo pri čebelnih družinah v nakladnem panju v glavnem iste cilje, se opravila v njem nekoliko razlikujejo od opravil v listovnem panju. Kot smo obravnavali že v aprilski številki, smo z dodatkom ene naklade omogočili družini, da se je razvila do določene moči in sedaj zaseda prostor dveh naklad s podstavljeno polnaklado. Z de-
lokacijami smo družine tudi kolikor toliko izenačili. Že v februarski številki pa smo zapisali, da naj bi s tem družina dosegla svoj višek razvoja, kajti že se nam bliža ena glavnih pomladanskih paš. Če bi v tem času, tj. nekaj dni, ali kak teden pred nastopom paše dodali če-belni družini še eno naklado, bi šel razvoj — zlasti pri rodovitnih maticah — naprej. Zalega bi se razširila tudi v tretjo naklado, dobršen del donosa bi čebele porabile za razvoj, večino ostalega pa bi deponirale po satju z zalego in od paše bi bilo bolj malo za točiti. (Nekateri priporočajo Hanemannovo rešetko, katero vstavijo med nakladi z zalego in dodano, oz. dodanimi nakladami ali polnakladami). (Razvoj v treh, pa tudi v štirih nakladah omogočimo čebelni družini takrat, kadar računamo na poznejše bogate paše, za katere hočemo pripraviti družine orjake in v ta namen žrtvujemo tudi prve paše).
V	pričakovanju prve izdatne paše kaže torej razvoj nekoliko omejiti, oz. obdržati v dveh nakladah. To velja za večino naših krajev, bodisi z akacijevo, travniško, gozdno, žajbljevo ali kako drugo pašo, ki nastopi v sredini maja. Tako
/ ( \	( \ v _
N f \	/ 1 \
Skica A
omejen razvoj pa vzbuja pri čebelah ro-jilno razpoloženje, česar ne smemo dopustiti. Rojilno razpoloženje krotimo oz. preprečujemo z raznimi ukrepi, npr.:
a) z rednim dodajanjem satnic v graditev. Odvzemamo stranske medene oz. obnožinske sate, pa tudi kak sat pokrite zalege, katerega koristno uporabimo za druge namene;
b) z zamenjavo zaleženih naklad, s čimer postavimo celovitost gnezda tako rekoč na glavo, kot kaže skica A in
c) najučinkoviteje z vstavljanjem (medvstavljanjem) polnaklade med obe zaleženi nakladi. Glej skico B! (Kolikor nimamo polnaklad, vstavimo lahko tudi naklado. Pri tem moramo računati s tem, da se utegnejo zaradi prevelikega medprostora počutiti čebele preveč odde-
ljene od ostale družine z matico in si bodo skušale vzrediti svojo matico. Zato je potrebno tako razdeljeno družino čez 4—5 dni pregledati in eventuelno matič-nike odstraniti).
Polnaklado ali naklado za donose nastavimo šele, ko se paša že začne. Med pašo navadno matica ne širi zalego, zato je ne bo razširila v dodano naklado, četudi nismo vstavili matične rešetke. Ko se prva nastavljena polnaklada napolni, vstavimo med njo in spodnjimi, zaleženimi drugo in če paša traja, še tretjo, četrto itd., vse dotlej, dokler ne presahnejo viri medenja. Po paši polnaklade oziroma naklade z medom čimprej odvzamemo! Seveda moramo počakati, da med v njih dozori.
D-
C
Skica B
Pripis s pojasnilom. V teku mojega 12-let-nega čebelarjenja v nakladnem panju, me je nešteto čebelarjev vprašalo: »Kakšna je razlika med Žnideršičem in amerikancem?« Med njimi pa najbrž ni bilo prav nobenega,
ki bi dejal: »Kakšna je razlika med Alberti-Žnideršičevim in Langstroth-Rootovim panjem?« Je že tako: pogovorni jezik se izogiba težko izgovorljivih učenih besed in si hitro najde nadomestek, ki se potem v teku
časa toliko udomači in uveljavi, da popolnoma nadomesti prvotni, po navadi tuj izraz. Zato naj mi ne zamerijo tisti čebelarji, ki menijo, da beseda »amerikanec« ni umestna, češ v Ameriki vendar čebelarijo v nekaj tipih nakladnega panja, da uporabljam za Langstrothov panj največkrat le izraz »amerikanec« ali »nakladni panj«. Menim, da me bodo preprostejši čebelarji, katerim so pravzaprav navodila namenjena, tako bolj razumeli. Tako uporabo opravičuje morda tudi težnja — ne samo moja — da, če že uvajamo pri nas nakladni panj, naj bi se uveljavil le en tip in to tisti, kateri se je v glavnem že, tj. Langstroth-Root, da nam ne bo treba že v najbližnji prihodnosti jadikovati za enotnostjo. Sicer pa, kdor navodila bere in mu tipi nakladnih panjev niso španska vas, ne more podvomiti v to, da teče beseda v njih le o Langstrothovem panju.
Nekateri pisci skušajo za nakladni panj uveljaviti domač izraz. (Dr. Rihar: naklad — moški spol — ki ga sestavljajo naklade. Ing. Klun: nakladnik, sestavljen iz naklad itd.). Prav tako za specifična opravila pri nakladnem panju. (Ivan Rak: podstavljanje, nastavljanje in medstavljanje). Slovenski čebelarji bomo take izraze prav radi osvojili, če se bodo toliko uveljavili in udomačili, da jih bo uporabljala večina tako v govorjeni, kakor tudi pisani besedi. To pa bi najlaže dosegli z zadevnim dogovorom prizadetih, s katerim bi določili posamezne termine in se jih potem tudi držali.
Dotlej pa naj — vsaj v navodilih — obvelja pravilo: zapisati tako, da bo tekst čimbolj razumljiv. To pa je največkrat mogoče le z opisnim načinom, kot je npr. nakladni panj — vstavljati med naklade in podobno.
POVZROČITELJI GOZDNEGA MEDENJA
Inž. FRANC ŠIVIC
Gozd, ki pokriva skoraj polovico Slovenije, predstavlja za naše čebelarsko gospodarstvo osnovni izvor surovin za med — to je medičine in mane. Medičina je proizvod posebnih žlez v cvetovih, mana pa je ekskret ušic, ki živijo na iglavcih in listavcih. Zlasti mana je za čebelarstvo v Sloveniji izrednega pomena, saj zamedi gozd v nekaterih letih tako močno, da čebele po večkrat zalijejo satje z dehtečim medom do zadnje celicig pa kljub temu obleži večji del mane v gozdu še neizkoriščen.
Povzročitelje gozdnega medenja delimo v glavnem na lachnide, to so gibljive ušice, in na lekanije ali kaparje, ki so večji del življenja za stalno pritrjene na skorjo vej, debel ali korenin. Lachnidi in lekanije spadajo med kljunate žuželke. Svoje kljunce zabodejo v skorjo in sesajo sokove, ki se pretakajo po sitastih ceveh. Del teh sokov ušice porabijo zase, večji del pa predelane izločijo v obliki sladkih kapljic — mane. V svežem stanju je mana kristalno čista tekočina.
Vsebuje 5—-18% suhe snovi, njena PII vrednost je med 5,9 do 7,9, specifična teža pa med 1,0 in 1,3.
Lachnidi prezimijo v stadiju jajčeca
V	drugi polovici marca se iz njih izležejo ušice, ki začno takoj sesati drevesni sok. V teku leta sc zvrsti 4—7 generacij ušic, ki so razen poslednje vse nespolne in deviškorodne. V maju ali juniju se pojavijo krilate samice. Ob lepem vremenu se dvignejo v zrak in poletijo proti novim, še nenaseljenim gozdnim sestojem. Ugoden veter jih nese včasih tudi več kilometrov daleč. Na dvo ali večletnih vejah ustanove nove kolonije, ki kaj kmalu začno obilno izločati mano.
Zadnja, jesenska generacija je spolna. Samčki so običajno precej manjši od samic. Po oploditvi ležejo samice jajče ca, pri smreki in jelki na iglice, pri listavcih pa na skorjo vejic, in sicer posamično ali pa v skupine. Glede na to, na kateri del iglice so npr. pri smreki pritrjena jajčeca, lahko ugotovimo, ka-
tera vrsta iachnid jih je izlegla. Zimo ugodno prestane samo 10 do 20 odstotkov jajčec, ostala pa so lahek plen ptic, parazitov ali pa propadejo zaradi neugodnih abiotičnih faktorjev.
Na smreki poznamo šest vrst lach-nid, ki izločajo mano. Med njimi sta najpomembnejši velika črna ušica (Me-cinaria Picea) in rdečerjava ušica (Cina-ra Pilicornis). Prva tvori precej velike kolonije na dve- ali večletnih vejah. Skoraj vsako leto povzroči kratkotrajno, 3 do 6-dnevno, a dokaj intenzivno medenje v mesecu juliju ali avgustu. Med je temno rdeče barve in ni nagnjen h kan-diranju.
Cinara Pilicornis se naseli na mladih majskih poganjkih smreke in navadno konec maja začne izločati znatne množine mane, ki jo čebele rade nabirajo. Med je rdečkaste barve in nerad kandira.
Na jelki se pojavljata dva lachnida; zelena in rjava ušica. Prva, ki je našim čebelarjem poznana tudi pod latinskim imenom Buchncria Pectinatae, je od vseh ušic za slovensko čebelarstvo go spodarsko najpomembnejša. O njej smo že večkrat pisali in govorili, zato jo naj tokrat samo omenimo. Manj poznana in tudi manj raziskana pa je velika rjava ušica Todolachnus Abieticola. Tvori velike kolonije na starejših vejah in deblih in zlasti v avgustu nudi čebelam pašo. Podrast pod takimi kolonijami je naravnost polita z rjavkasto, čaju podobno mano.
Lachnide, ki so pomembne za čebelarstvo v Sloveniji, najdemo tudi na hrastu, javoru, bukvi, boru in macesnu,
ki pa jih žal na tem mestu ne moremo natančneje opisati.
Od obeh lekanij moramo zlasti omeniti malo lekanijo Physokermes Hemy-cryphus. V sosednji Avstriji jo štejejo sploh za gospodarsko najvažnejšo ušico, od katere je odvisna rentabilnost avstrijskega čebelarstva. Zanimivo je, da se lekanija v Sloveniji razen na smreki dokaj pogosto pojavlja tudi na jelki, kjer povzroča zgodnje, včasih dokaj obilno medenje.
Mala lekanija začne izločati na smreki že v drugi polovici maja. Medenje traja 6—10 dni in se z nižin pomika v višje lege. Tako je v letu 1970 prenehalo medenje smreke nad Črnivcem šele okrog 10. julija. Ker obdaja telo lekani-je trden hitinast oklep, so dokaj odporne proti mrazu in dežju, nekoliko manj pa proti suši. Pri prevozu čebel na smrekovo pašo je priporočljivo voziti v takšne gozdne komplekse, kjer imajo čebele možnost izkoristiti nižinsko in višinsko smreko. Znano je namreč, da na vsakih 100 metrov višinske razlike zakasni medenje za približno 3 dni. Paša na smreki je pogosto zelo obilna. Tako je npr. opazovalni panj v Vitanju leta 1969 kakor tudi 1970 prinesel 50 kg okusnega rdečkastega medu, ki je izviral predvsem od lekanije.
Zaradi koristi, ki jih imamo od omenjenih ušic na gozdnem drevju, je prav, da se z njimi čebelarji dobro spoznamo.
V	ta namen bo Zveza čebelarskih društev za Slovenijo organizirala tečaje o gozdnem medenju za čebelarje, izdala pa bo tudi poljudno knjižico z opisom vseh važnejših povzročiteljev mane.
Vtem ko so nekateri izkušeni čebelarji prerokovali v jeseni na podlagi večletnih opazovanj, da bo v letu 1972 gozd medil, pa sedaj drugi nasprotno trdijo, češ da je letošnje leto hroščevo leto. Ker je pa vsako prerokovanje dvomljive vrednosti, bomo počakali, kaj bo povedal gozd.
Uredništvo
INSEKTICIDI IN ČEBELE
MILJ EVA KAC
Pri nas uporabljamo nekajkrat manj kemičnih sredstev za varstvo rastlin kot v industrijsko zelo razvitih deželah, vendar zastrupitve čebel zaradi škropljenja proti škodljivcu niso ustrezno redka. Z nekaj več znanja, dobre volje in obzirnosti bi te vrste škode v čebelnjakih lahko odpravili.
Odveč je utemeljevati upravičenost čebelarjev, ki zahtevajo, naj kmetovalci varujejo rastline pred škodljivci tako, da ne ogrožajo čebel. K temu jih sili tudi uredba o varstvu čebel pred kemičnimi sredstvi iz 1966. leta. Največkrat zastrupimo čebele, če škropimo z insekticidi posevke ali nasade, ki cveto ali pa ko cvete v nasadih podrast ali pleveli. Čebele pa lahko zastrupimo tudi na sosednih parcelah, če nam veter zanaša škropivo, kar se pogosto zgodi, če pršimo z molekulatorji. Zato moramo upoštevati cvetoče površine v vsej bližnji okolici njiv in nasadov, ki jih nameravamo škropiti.
Čebele pa ne smejo tudi po škropljenju priti v dotik z oblogo strupenega sredstva. Zato črtajmo iz škropilnih programov pripravke, ki so čebelam dolgo nevarni, kot so sevin in svinčeni arzenat.
Seveda niso vsi pesticidi za čebele enako nevarni. Med fungicidi, herbicidi in specifičnimi akaricidi ni posebno nevarnih pripravkov. Izjema so le tako imenovani rumeni herbicidi — aretit, ki pa se pri nas uporablja le v žitih, pozno jeseni ali zgodaj spomladi, preden se začne žito razraščati, torej v času, ko čebele ne berejo. Ker pa čebele pri količkaj toplem vremenu (pri 8° C) zgodaj spomladi izletavajo po vodo, moramo tudi v tem času paziti pri pripravljanju škropiva, da ne puščamo strupenih lužic okoli soda, temveč jih zakrijemo s peskom ali zemljo.
Med insekticidi pa je le malo pripravkov, ki za čebele ne bi bili strupeni.
Seveda je stopnja strupenosti zelo različna.
Ni pravila, po katerem bi lahko sklepali, da je insekticidno delovanje sredstva hkrati merilo toksičnosti za čebele.
Prav tako ni mogoče sklepati, da kažejo kemično sorodna sredstva podobno strupenost za čebele. Med organskimi fosfornimi estri, ki so večidel zelo strupeni, poznamo sredstva, ki so čebelam izredno nevarna, npr. dibrom (fos-drin), DDVP, paration, lebaycid (rogor), diazinon, in sredstva, ki čebelam niso nevarna, kot npr. phenkapton.
Smrtna doza, ki govori o strupenosti sredstva za čebele, nam ne pove dovolj o pesticidu, če je hkrati ne primerjamo s koncentracijo, oziroma odmerkom, ki ga uporabljamo v fitoterapiji. Zato pogosto primerjamo med seboj pesticide p. t. i. indeksu nevarnosti, to je razmerju med koncentracijo sredstva, ki ga uporabljamo za škropljenje in koncentracijo, ki je toksična za čebele. Kolikor večje je število, toliko večja je nevarnost za čebele.
Na strupenost pripravka ne vpliva le aktivna substanca, ampak tudi način formulacije in velikost delcev.
Pri mnogih sredstvih so prašiva in koncentrati za suspenzijo nevarnejši od koncentratov za emulzijo. Najmanj nevarni so navadno granulati.
O nevarnosti sredstva za čebele odloča v veliki meri tudi njegovo repul-zivno svojstvo. Če pesticid odbijajoče vpliva na čebele, potem je manj nevaren, tako je npr. nikotin za čebele zelo strupen, ker pa jih odbija, ga prištevamo k nenevarnim sredstvom za čebele.
Za pravilno sodbo o strupenosti pripravka za čebele moramo poznati tudi njegov rezidualni učinek. Sredstva z dolgotrajnim delovanjem, kot je sevin ali svinčeni arzenat, so čebelam .izredno nevarna.
Končno moramo vedeti, da rezultati testiranja sredstev v laboratoriju niso vedno identični z rezultati preizkušanja pripravkov na folijo. Tako je npr. sevin na polju veliko bolj nevaren kot v laboratoriju, in nasprotno, endrin je na po lju manj strupen kot v laboratoriju.
Strupenost posameznih pripravkov za vse vrste čebel ni enaka. Navadno je domača čebela manj občutljiva od divjih.
Pogosto vpliva na strupenost pesticida tudi temperatura. Sevin in DDT pripravki so nevarnejši za čebele pri nižji temperaturi, organososforni estri pa kažejo večjo aktivnost pri višji temperaturi. So pa zato fosforna sredstva dalj časa nevarna v hladnejšem kot toplem vremenu.
Upoštevajoč pogoje, ki vplivajo na nevarnost pesticidov za čebele, razvrščajo pesticide v več grup. V Jugoslaviji se za zdaj držimo razdelitve v 4 grupe:
— Sredstva, ki so za čebele posebno strupena, ne smemo uporabljati, če bi lahko prišla v dotik s čebelami v času tretiranja ali nekaj dni pozneje.
Sem spadajo npr. aldrin, unden, lin-dan, diazinon, sevin, ultracid, paration in drugi.
— Sredstva, ki so za čebele posebno strupena in jih lahko uporabljamo previdno, upoštevajoč varnostne ukrepe tudi v bližini čebel, uvrščamo med sredstva zelo kratkega rezidualnega delovanja.
Sem uvrščamo sredstva, ki imajo kratko delovanje, ali ki jih uporabljamo za tretiranje tal ali semena.
— Strupena sredstva, ki jih lahko uporabljamo, če ne pridejo v dotik s čebelami, so npr. endrin, tiodan.
— Sredstva, ki čebelam niso nevar na in jih lahko uporabljamo v neposredni bližini čebel, so predvsem fungicidi in nekateri herbicidi.
Najpogosteje pride do sporov s čebelarji prav pri škropljenju sadnega drevja. To je zanimivo: sadovnjaki zahteva jo največ škropljenj, celo v cvet, razen tega pa v času škropljenja lahko cveti tudi podrast.
Zato bodimo v sadovnjakih posebno previdni. V cvet škropimo samo s fungicidi, če je le mogoče proti večeru, ko v nasadu ni čebel.
Za druga škropljenja izbirajmo insekticide, ki so za čebele samo kratek čas strupeni, kot npr. sistemična sredstva. Sevin črtajmo iz programa. To bomo storiti tem laže, ker tudi pospešuje razvoj rdečega pajka. Če moramo ribezove nasade škropiti v cvet proti ušici, stori mo to proti večeru s tiodanom.
Če cvete podrast, jo pred škropljenjem pokosimo ali zvečer poškropimo z reglonom.
Čebelarji in kmetovalci, zlasti sadjarji naj med seboj tesno sodelujejo, pa bo zastrupljenih čebel vse manj.
Prodam 15 novih praznih AŽ panjev na 10 satov, izdelanih po sistemu Framčič, nekaj praznih devetsatarjev in hramčke za plemenitev matic.
Verbič, Ljubljana, Cankarjevo nabrežje č
Objava
Storitvena enota »Čebela«, Cankarjeva 3/11, ima na zalogi:
5jkilogramske pločevinaste kantice za med po ceni G,50 din fco Ljubljana,- čebelarske organizacije in posamezniki, ki nabavijo najmanj 10 komadov, plačajo za komad po 6 din.
PREIZKUSNI ČEBELNJAKI
cand. inž. FRIEDRICH KARL TIESSLER
Smoter vseh naših naporov na področju čebeloreje je zvišanje produktivnosti. To lahko dosežemo na več načinov: s šolanjem čebelarjev, z zvišanjem cene medu, z razširitvijo nadrobne prodaje, z izboljševanjem čebelne paše, z uvajanjem gospodarnejšega upravljanja panjev in posebno še z vzrejnimi prijemi pri odbiri mladih matic.
Vse lastnosti čebelne družine so zasidrane v dednih zasnovah in so zatorej dedne v nihajoči širini, ki jo pogojuje okolje. Pod enakimi vplivi okolja pa opazujemo razlike od družine do družine, od rejne linije do rejne linije posameznih rejcev. Te razlike tvorijo ravno tiste osnovne točke, po katerih lahko izvajamo rejno odbiro. Danes imamo na razpolago vzrejne linije, ki vsebujejo skupek že točno določljivih dednih lastnosti, ki se med seboj razlikujejo tako po ritmu razvoja, po moči družine, po rojivosti itd., in seveda zaradi tega tudi po donosu medu. Zato ne spada v vsak okoliš sama ob sebi dobra rejna linija. Vsaka rejna linija je namreč več ali manj prilagojena na pašne in klimatične razmere okoliša, kjer je bila vzrejena. Če jo presadimo v drugačen okoliš, včasih lahko doživimo popoln neuspeh, nikdar pa ne tistega uspeha, ki smo ga pričakovali. Preizkusni čebelnjaki pa naj služijo, da iz večjih količin rejnih linij izberemo naj-prikladnejšo linijo za določeno okolje. Navadno se v teku nekaj let uveljavi več rejnih linij, kar lahko razumemo kot vpliv klimatič-nih in zato pašnih razlik. Obenem naj preizkusni čebelnjak služi vzrejevalcu, da pravilneje ocenjuje svoj rejni proizvod v tekmovanju z linijami drugih rejcev. Druga, pa morda važnejša naloga leži v tem, da pride med čebelarje dober čebelni material, ki polagoma izrine križanke domače čebele, oziroma, da pozitivno vplivamo na razvoj če-belnega rodu in tako dvignemo gospodarski pomen čebeloreje v pokrajini.
Profesor RUTTNER ugotavlja:	»Vedno
jasneje se kaže, da je preizkusna postaja vzrejna brhtenica celotne dežele. Preizkusna postaja je klična celica za vsako vzrejno dejavnost pri obstoječi paši in klimatičnih razmerah okolja. Kadar nimamo preizkusne postaje na razpolago, je vsaka rejna odbira le tavanje v temi.«
Ali naj res v temi tavamo v naši deželni zvezi Weser-Ems, ko imamo poleg Schles-vvig-Holsteina najboljše pogoje za uspešno vzrejo mladih matic na svojih otočnih ple-meniščih? V čebelarskih zvezah sosednjega Schleswig — Holsteina, Westfalske in Hannovra imajo že preizkusne čebelnjake. Po-
sebno dobro so se uveljavile na Hannove-ranskem in bi morali z njimi sodelovati na tem področju kar najbolj tesno.
Pri ustanavljanju preizkusnih čebelnjakov moramo upoštevati nekatere važne postavke, brez katerih izsledki ne bi bili točni in vredni upoštevanja. Ali z drugimi besedami, preizkusni čebelnjaki brez teh postavk ne bi mogli opravljati svoje naloge.
Na preizkušenih čebelnjakih naj izvajamo teste o več rejnih linijah različnih vzre-jevalcev. Morda bi kdo ugovarjal, da zadostuje testiranje ene same družine od posamezne rejne linije. Kdor pa ima opravka s čebelami, ve, da niso zanesljivi rezultati, ki smo jih nabrali pri opravljanju ene same družine, ker jim manjka dokazna podlaga. Taki zaključki so povsem slučajni. Cim večja je preizkusna skupina, tem zanesljivejši postajajo izsledki. Vendar že sami stroški postavljajo neko mejo velikosti preizkusnega čebelnjaka (nabava materiala in obratni stroški). Predpisi NČZ za preizkuševanje rejnih linij zahtevajo za preizkušnjo donosa medu skupino 6 družin. V deželni zvezi Hannover zadostujejo že 4 panji za preizkusno skupino. Toda kmalu se je pokazalo, da je to število premajhno, posebno kadar izpade ena matica v teku testne periode. V začetku bi morda res zadostovalo po 5 panjev na skupino. Na preizkusnem stojišču naj bi bile vsaj 4 skupine, skupno torej 20 družin. Morda bi bilo dobro, da bi pri vzrejevalcu ali celo na preizkusnem stojišču bil narejenec z rezervno matico, da bi bila skupina preko vse preizkusne dobe popolna. Velika prednost bi tudi bila, če bi na dveh stojiščih vzporedno preizkušali isto rejno linijo. Na ta način bi dosežke obeh preizkuševališč laže spravili v pravilnejše medsebojno razmerje.
Posamezne preizkusne skupine morajo imeti matice — sestre, enake prahe, ki smo jo dosegli na zanesljivi plemenilni postaji ali so bile umetno osemenjene. Te matice morajo izvirati iz družin, ki so bile plemensko ocenjene po predpisih NČZ (rodovnik). Potrdilo o rodovniku mora izstaviti vzrejeva-lec. Le na ta način je zagotovljena enotnost dednih lastnosti preizkusne skupine in postanejo ugotovitve pravnoveljavne. Družine z maticami, ko so bile sprašene pri domačem čebelnjaku, izkazujejo včasih dobre rezultate zaradi heteroze1, niso pa zanesljive v dednosti. Takih družin ne smemo postavljati na preizkusna stojišča.
Izsledke na preizkusnih postajah med posameznimi panji lahko primerjamo le v
primerih, če so se družine razvijale pod enakimi razmerami. Pogoji okolja morajo biti za vse enaki. Vse preizkusne družine morajo ostati na istem stojišču vso preizkusno dobo. Paša naj bi bila dobra, kjer pa ni paše, tudi donosa ne more biti, ker ni ničesar, kar bi se dalo primerjati. Dobro je to že zaradi presojanja tujih nepristranskih čebelarjev in je dober donos velikega pomena v zdravstvenem stanju družin. Morda je celo potrebno, da prepeljemo vse panje na primernejše pasišče.
Vprašanje, katere vrste je panj, igra drugovrstno vlogo. Iz vsakega primernega panja lahko pridobivamo med. Panj sam naj omogoča enostaven in lakeh način opravljanja in naj čebelam nudi zadosti prostora. Posebno zadnja zahteva je izredno važna, da se družine lahko razvijajo po mili volji. Na ta način kaj kmalu spoznamo rojive družine, ker velikih panjev nikdar ne zasedajo popolnoma in že zgodaj začenjajo nastavljati ma-tičnike. Vse preizkusne družine naj bi bile v enakih panjih.
Preizkuševalec, ali še bolje, več preizkuševalcev, mora biti dober čebelar, z resničnim idealizmom in mora imeti v sebi zanimanje za vzrejo. Mora biti dober opazovalec in mora z vso odgovornostjo presojati in nepristransko ter točno ocenjevati posamezna dogajanja in mora vsa zapažanja zapisati na družinski kartonček. Zelo ugodno je, če se čebelarska družina ali čebelarski krožek odloči, da vodita preizkusno postajo dva vestna čebelarja (morda v času dopusta).
Kot omenjeno, naj bi na preizkusnih stojiščih testirali vsaj štiri preizkusne skupine. Eno ali dve preizkusni skupini naj postavi krajevni čebelar ali krajevni rejni krožek, ki ima od preizkusne postaje pravzaprav največjo korist. Drugi dve ali tri skupine pa naj postavijo čebelarji, po možnosti iz istega ali vsaj sosednjega okoliša. Katere skupine bodo tuji čebelarji zasedli, je treba predhodno določiti v sporazumu z upravljalcem preizkusne postaje. Vzrejevalci pripeljejo po možnosti sočasno svoje matice ali narejen-ce na preizkusno stojišče. Vse preizkusne skupine se morajo testirati v istem letu. Matice se dodajo po možnosti enako močnim družinam na najbolj zanesljiv način, da je začetek opazovanja pri vseh družinah sočasen. Za dodajanje matic priporočam le dodajanje preko umetnega roja, ker tokrat s tehtnico določamo težo čebel. Zamenjavo matic naj opravi delovna skupina čebelarjev, ker en sam čebelar ne zmore obvladati vsega dela. Maticam je treba ob dodajanju pristriči eno perut, da jo z gotovostjo spoznamo, če bi po naključju izgubila značko. Vsaka tri leta obnovimo preizkusno postajo. Prvo leto ne velja kot preizkusno leto. Kadar so matice po preizkusni dobi še dobre, jih
lahko porabi upravljalec preizkusne postaje za svoje potrebe, v kolikor to dovoljujejo vnaprej dogovorjena določila.
Glavno pravilo pri opravljanju družin se glasi: »enovitost in enakost». To pa ne izključuje možnosti, da ne opravljamo družin individualno, se pravi, kot se posamezne družine razvijajo in kot to zahtevajo okoliščine. Nikakor pa se ne sme zgoditi, da samo nekatere panje krmimo, drugih pa ne. Ob neugodnih pašnih razmerah moramo vso preizkusno postajo prepeljati na ugodnejše pasišče. Vso preizkusno dobo ne smemo nobene družine ojačati, bodisi s čebelami bodisi z zalego; tudi ne smemo medsebojno zamenjavati satov. Taki postopki izkrivljajo dosežke. Na splošno opravljamo družine tako, kakor normalno opravljamo družine v čebelnjaku. Satnic mora biti vedno dovolj na razpolago, da spodbujamo gradilni nagon pri čebelah, kar je odločilno tudi v zdravstvenem pogledu pri presojanju posameznih preizkusnih skupin. Če opravljalec opusti dodajanje satnic, dobimo prav lahko napačno podobo testiranja.
Če se pri kaki družini pojavi rojilni nagon, jo moramo pravočasno oslabiti ali na drug način preprečiti roj. Nikakor pa ne smemo narediti narejenca s staro matico! Preizkušnja zmogljivosti čebelne družine mora potekati normalno, čeprav je bila trenutno prekinjena. Stara matica mora ostati vedno v istem panju in na istem mestu, v skrajni sili pretresemo vso družino na same sat-nice. V primeru, da je družina že rojila, vsadimo roj v nov panj in ga postavimo na prejšnje mesto. Tako pridejo vse prašne čebele matičnega panja k roju, ga močno okrepijo, da v kratkem velja za polnoveljavno preizkusno družino. Pravzaprav moramo rojilni nagon strogo nadzirati, to pa nam omogočajo linije, ki smo jih načrtno vzredili.
Vsak poseg v družino moramo natančno zapisati v panjski list, ki smo ga enotno vpeljali za vse preizkusne čebelnjake. Enako moramo vpisati porabo časa za posamezna opravila in tudi vsa druga zapažanja.
Po potrebi moramo točiti. Praviloma točimo le sate iz medišča. Občasno se ne bomo mogli izogniti točenju satov iz plo-dišča, posebno ko ob dobri paši med blokira zaleganje. S točenjem ugotavljamo uspeh družine. Zalogo v plodišču ocenimo na oko, medene sate pa tehtamo pred točenjem in po njem. Na ta način ugotovimo uspeh družine precej točno (po zalogi in po iztočenem medu). Kjer je le možno in so zadevni pripomočki na razpolago, tehtamo preizkusne panje tudi v določenih časovnih presledkih. Tako nastajajo pomembni odseki, ki prikazujejo točno sliko dogajanja na pasišču. Priporočljivo je nadalje, da postavimo poljuben panj stalno na tehtnico kot
opazovalni panj: na ta način dobimo dragocene podatke o pašnih razmerah, kar nam ob pomoči čebelarja, ki je zadolžen za opazovanja in pašne razmere, razvozlja važna vprašanja donosnosti družine (razvojni ritem posameznih rejnih linij i. p ).
Upravljalci preizkusnih postaj pošljejo ob koncu čebelarskega leta panjske liste in druge izpolnjene listine vodji rejnega krožka na vpogled. Ta sestavi osrednji pregled vseh preizkusnih postaj. Dobro sestavljen pregled uspehov je enako važen kot vestno opravljanje družin. Ta pregled je podlaga, ki zagotavlja pravilno presojanje o rejni vrednosti preizkusnih skupin in posameznih družin.
Ob koncu vsakega čebelarskega leta in ob koncu preizkusne dobe napravimo bilanco. Glavna točka je donos medu! Najprej določimo povprečni donos posameznih skupin, izrazimo ga v odstotkih. Tako pridemo do podatkov v odstotkih, ki so neodvisni od vzrokov, ki povzročajo dobro ali slabo medeno leto. S temi podatki sedaj lahko primerjamo uspehe posameznih skupin vse postaje skozi več zaporednih let. V izsledkih donosnih primerjav se zrcalijo tudi razvojni tempo in moč družin, način zaleganja, splošna odpornost, rojilni nagon itd. V prejšnjih časih smo preračunavali v vrednost medu tudi odvzete zaležene sate in izrezani vosek iz gradilnika. To preračunavanje smo sedaj
Spomladanske skrbi Janeza Bertonclja iz Vaš pri Medvodah
opustili, prvič ker je zelo zamudno in zamegljuje dokončni uspeh. Primer: Ce moramo družini zaradi rojilnega nagona »puščati kri«, rojilnost družine vendar ne moremo še nagraditi kot donosnost! Rojilni nagon družine povzroča čebelarju vedno mnogo dela. Dandanes pa stremimo za tem, posebno pri odročnih stojiščih, da opravljamo posamezne družine v čim krajšem času.
Pri raznih poizkusnih skupinah bomo večkrat ugotovili, da se donos medu med posameznimi družinami razlikuje le za nekaj odstotkov. To se dogaja posebno pri tistih rejnih linijah, ki so že dobro prečiščene. Kadar pa se pri donosu pokaže večja razlika, je to vredno razmisleka. Vzrok utegne biti nepravilna praha mlade matice, ker se kaže tuj vpliv. Zadevo lahko razjasni le natančna strokovna preiskava na posebne telesne znake. Pri nezadostno prečiščenih linijah nihajo donosi medu od družine do družine v precejšnjih razponih. Ker pa je enakomernost donosa med sestrskimi linijami tudi vzrejni cilj, določamo tudi povprečja nihanja med posameznimi preizkusnimi skupinami.
Uspeh donosa je v prvi vrsti odvisen od razmer okolja. Zato tudi ne moremo primerjati brez nadaljnjega dosežkov posameznih preizkuševalnih postaj med seboj. Kadar pa imamo zadosti podatkov, lahko poskuša-
mo ugotoviti, koliko je dedovanje vplivalo na donos medu. To napravimo s cenitvijo vseh razmer po določenih matematičnih pravilih, kar sicer ni posebno točno, vendar prebavi heritabilitetni koeficient h2, preko katerega dobimo kar zadovoljive zaključke. Tega načina ocenjevanja pa ne moremo uporabljati pri posameznih družinah, ampak le pri skupini več družin, kajti tako donosi kot lastnosti čebel in njihovi posebni znaki prikazujejo zelo pestro sliko raznovrstnih raz-ličkov. Vse te podrobnosti pa moramo upoštevati. Dednostni koeficient je mera za tisti del razlikovanja, ki ga pogojuje dedovanje samo v celotni raznolikosti. Kadar imamo na razpolago dovolj materiala s preizkusnih postaj sosednih čebelarskih zvez, je dobro, da prenesemo podatke z luknjanjem na posebne kartice in prepustimo dokončno obdelavo elektronskemu računalniku.
Poleg donosa medu je treba upoštevati tudi najvažnejše čebelne lastnosti. Krotkost, mirno zasedanje satov, pomladanski razvoj, moč družine, gradilni nagon in rojivost ocenjujemo po treh kategorijah. Ocenjevanje opravlja upravljalec preizkusne postaje in v posebnih primerih vodja vzreje. Lastnosti morajo odgovarjati vzrejnemu namenu in biološkim posebnostim karnijke in smejo nihati le v določenem območju. Na vsak način se zahteva dobra ali izrazita krotkost. Brez te lastnosti ni možna čebeloreja, posebno v gosto naseljenih območjih. Kadar so družine nemirne in hudo pikajo, je to znamenje nečiste sprašitve matice. Krotkost, mirno zasedanje satja in majhna rojivost krajšajo delovni čas pri opravljanju družine in vplivajo na rentabilnost čebeloreje. Izrazita rojivost je navadno v hudem nasprotju z dobrim donosom. Zaradi tega jo moramo preko vzreje zmanjšati na še zadovoljivo nizko mero. Tudi razvojna naglica in moč družine vplivata na donos medu. Gradilni nagon, ki ga ocenjujemo po številu izdelanih satnic in izrezanih gradilnih satov, je zelo važen dejavnik v zdravstvenem pogledu družin. Odpornost proti zimskemu mrazu se ocenjuje po moči družine, ki je prezimila in na podlagi morebitne nosemavosti. V ta namen moramo po veljavnih predpisih v februarju poslati določeno število čebel iz vsakega panja na pristojni raziskovalni zavod.
Preiskava telesnih čebeljih in trotjih značilnosti služi ugotavljanju plemenske čistosti in izpričuje tudi o dednostni vrednosti družine. V prvem preizkusnem letu moramo zato pristojnemu raziskovalnemu zavodu poslati najmanj 50 čebel in 50 trotov na panj z natančno navedbo družine in številko matice po rejni knjigi. Izvide preiskave prejme deželni vodja rejcev. Izkoriščanje podatkov se opravlja po navodilih za vzrejo matic NČZ in po biometričnih značilnostih karnijke po
Ruttnerju, pri čemer polagamo posebno veliko pozornost, kako poteka krivulja variabilnosti.3 Povprečna vrednost kubitalnega indeksa4 pri čebelah mora biti odločno nad razredom 18 in v območju med razredoma 16—18 se ne smeta nahajati dva vrhunca. Kadar primerki ne odgovarjajo temu ali pa rejnim pogojem, se družina ne prizna kot rasno čista.
Celotna presoja preizkusne skupine je sestavljena iz vseh doslej omenjenih točk. Ugotovitev o uspehu linije (preizkusne skupine) je razvidna iz zaporedja donosa na preizkusni postaji. Enovitost (malenkostne razlike) vseh lastnosti in telesnih znakov, združena z visokim donosom družin v skupini, prikazuje njihovo visoko dedno vrednost. Celotna ocena se izvede po točkoval-nem vzorcu, po katerem tako posamezna družina kot preizkusna skupina lahko dosežeta teoretično najvišjo stopnjo. Vrednostne točke za posamezne činitelje je treba šele ugotoviti. Najboljše družine iz dobre preizkusne skupine moramo licencirati5 in jih moramo uvrstiti v nadaljnjo vzrejo.
Po temeljitem premisleku moramo odstraniti družine ali cele linije, katerih donosi, lastnosti ali telesne značilnosti ne odgovarjajo In jih moramo zamenjati z novimi. Na ta način spoznavamo in pripravimo najboljši čebelji material kot izhodišče za razmnoževalno vzrejo. Pri dobrih rejnih linijah je priporočljivo, da sestavimo kot naslednico celo skupino iz matičnih hčera, kar še bolje podkrepi dognane uspehe. Uspehe, ki smo jih dosegli na preizkusnih postajah, sporočamo po okrožnicah drugim rejcem in objavimo v čebelarskem listu. Pri vsakoletnem zboru rejcev se poročilo pretresa, kar daje dragocene napotke za nadaljnjo vzrejo.
Preizkusna postaja je prav lahko zunanje stojišče (morda ob robu gozda ali na gozdni jasi). Dobro se uveljavljajo stojišča za 5 družin. Če so preizkusne postaje dobro oskrbovane, zbudijo kmalu zanimanje okoliških čebelarjev, kot so to pokazale izkušnje na Hanoveranskem. Ob vsakem sestanku se čebelarji takoj zanimajo, kakšni so donosi na preizkuševališču in čebelarji primerjajo podatke z dosežki pri svojih čebelah. Na preizkusni postaji vidijo čebelarji večje število družin, ki so izšle pod vplivom vzreje. Mnogokrat se čebelarji čudijo nad marljivostjo pašnih čebel, nad kratkostjo in enovitostjo čebel v raznih skupinah. Tako se pri čebelarjih vzbuja zanimanje in navdušenje za vzrejo. Društveno živijenje zadobi novo pod-budo.
Ko so družine licencirane, morajo stopiti v službo splošne čebeloreje. Vzrediti moramo velike količine mladih gospodarskih matic, da vzpostavimo gospodarsko čebelarjenje na široko podlago. Zato je treba določiti
občasne sestanke za presajanje mladih žerk, kar moramo pravočasno objaviti v čebelarskem listu. Predhodno moramo v okoliških čebelarskih društvih razpravljati o vzrejnem postopku ter o potrebnih prehodnih opravilih (priprava rejnika i.p.). Zaradi rasne čistosti trotov od gospodarskih matic se čebelarstvo v širokem okolju dobro prečisti in zaradi dednosti »plemenitih« trotov imajo neposredno korist tudi čebelarji, ki se sicer ne ukvarjajo z vzrejo. Tudi ti čebelarji bodo s časom dosegli boljše donose.
Če je le izvedljivo, bi bilo dobro, da poleg preizkusne postaje ali vsaj v njeni bližini uredimo plemenilno postajo. Tako bi preiz-kuševališče postalo tudi plemenišče. Zaradi kopičenja plemenskih trotov iz 20 preizkusnih družin je nevarnost nepravilnega opra-ševanja mladih matic zmanjšana na minimum, se pravi, da je praha matic boljša kot na marsikateri sedanji plemenilni postaji. Zaradi prisotnosti več rejnih linij na preizkusnem stojišču, sicer ne moremo gojiti linijske vzreje (v ta namen imamo otočna plemenišča), ampak zaradi mešanice plemenskih trotov raznih dragocenih linij dosežemo sposobne in vitalne gospodarske matice. Zaradi tega izkoristimo v vsakem primeru tako možnost.
S preizkusnimi postajami imamo možnost, da točno preizkusimo ves material naših resnih vzrejevalcev, da testiramo na novo nastale linije, da preizkušamo njihove kombinacije na gospodarsko vrednost. Rejno bogastvo v pokrajini ne ostane omejeno samo na majhne okoliše, ampak se stalno menjuje in širi. Na ta način nastajajo nove paritvene kombinacije. Tako pridobivamo boljše uspehe, ki jih tudi laže medsebojno primerjamo. Na tej ravni tudi laže sodelujemo s sosednimi čebelarskimi zvezami in tudi s čebelarskimi inštituti, ki tudi vzdržujejo preizkusne postaje. Z namenskimi ukrepi se laže ognemo rejnim pomanjkljivosti, ki jih včasih že opažamo pri naših rejnih linijah. V kratkem utegne ta pojav postati za nas usoden. Vsi rejni napori se bodo odslej morali odvijati preko preizkusnih postaj, če hočemo, da bodo vodili k uspehom.
Z našimi otoki ob obali Severnega morja nosi naša deželna čebelarska zveza Weser-Ems veliko odgovornost za vzrejo. Trotarji za plemenilne postaje na otokih morajo biti neoporečno rasno čisti, sicer se lahko po-nove nekdanji neuspehi.
Preizkusne postaje nam dobavljajo naj-točnejše podatke o vrednosti vzreje preizkusnih družin, ki bi jih na kak drug način le s težavo zbrali. Iz tega razloga brez oklevanja lahko izbiramo trotarje za naše otoke iz množice licenciranih družin oziroma iz družin njihovih hčera. Zaradi tega je preiz-
kusna postaja pravzaprav pogoj za rejni krožek, ki oskrbuje plemenišča s trotarji.
Doslej je bilo potrebno, da smo stalno dobavljali material iz pradomovine karnijke, iz Avstrije in Jugoslavije. Preizkusne postaje pa nam naj pomagajo, da se bomo v tem pogledu osamosvojili. Z doslej vzrejenimi linijami obratujemo trenutno naprej in šele ko bi postala nevarnost, da začenjajo slabeti dedni geni, sežimo po novem materialu, da z njim osvežimo kri. Tako delo je doslej včasih spodletelo enostavno zaradi tega, ker nismo imeli možnosti za zanesljive preizkušnje. To pot pa bomo v prihodnje ubrali.
Toda preizkusne postaje bodo tudi pokazale, da matice, ki jih občasno dobivamo iz tujine kot »čudežne čebele«, ne dosegajo, kar obljubljajo. Postaje bodo ločile pleve od zrnja in nakazale pravo vzrejno pot in nas tako odvrnile od večnega eksperimentiranja s tujimi pasmami. Z manjšim, pa bolje nadzorovanim uvozom, bomo zelo zmanjšali nevarnost okužbe (s pršičavostjo).
Naša deželna zveza ne razpolaga z velikimi denarnimi sredstvi in si ne more privoščiti izgradnje novih preizkusnih postaj iz različnih deželnih sredstev. To pa tudi res ni brezpogojno treba. Preizkusne postaje lahko zgradimo na že obstoječih stojiščih. Morda bi v to svrho preuredili kako krajevno plemenilno postajo, ki itak ni povsem zanesljiva. Služila bi dalje kot sprašilna postaja. Poceni in z lahkoto opremimo posta stojišča po pet družin ter jih lepo porazdelimo po terenu. Obratna sredstva, stojišče, panje, satnice in orodje naj prevzame uprav-Ijalec ali rejni krožek, enako tudi čebele, ki so posebno v začetku neobhodno potrebne. Vsa oprema je last upravljalca ter zato tudi ves med.
Za preizkusne matice, ki Jih dobavljajo prej omenjeni vzrejevalci, bi bilo treba plačati primeren znesek iz deželnih sredstev. Vzrejevalec mora svoje matice odstopiti nekoliko ceneje, ker dobi v zameno zanje preizkusno oceno svoje linije. Matice, ki jih dostavlja upravljalec ali rejni krožek, ostanejo brez dotacije.
Tekoče izdatke, kot so zavarovalnina, sladkor, satnice, popravila in podobno, nosi upravljalec, ki bi tudi sicer imel enake izdatke za svoje čebele.
Stroške za preiskavo telesnih znakov, ki jih opravimo enkrat v vsej preizkusni dobi (torej vsako tretje leto) in stroške za zdravstveni pregled čebel, ki se opravi enkrat na letu v februarju (nosemavost), naj nosi v celoti deželna čebelarska zveza. Morebiti je z raziskovalnimi ustanovami prej določiti primerno tarifo.
Na ta način bi lahko znižali stroške na najnižjo raven za preizkusno postajo, poseb-
no ker jo obnavljamo šele vsako tretje leto. Vsekakor pa je za to delo treba veliko osebnega idealizma. Skrbno vodeno preizkušanje proizvodnosti je podlaga vsakega vzrejnega napora. Določa namreč nadaljnji potek vzreje in odloča o vrednosti določene rejne linije.
Upravljalec preizkusne postaje je dolžan upoštevati vse rejne zahteve. Delati mora z vso odgovornostjo in mora odstopiti vse zbrane podatke rejnemu vodji, da jih pregleda. Od licenciranih družin mora oddajati rejni material. Morda nastane celo potreba, da odstopi nekaj družin proti primerni odškodnini kot trotarje na plemenilno postajo.
Smisel preizkusnih postaj ni doseganje rekordnih donosov, kajti tudi pri manjših povprečjih v donosu zberemo lahko enake podatke in delamo enake zaključke. Pri preizkusnih postajah pa moramo opustiti mnoge prijeme, ki na splošno povečujejo donos medu (ojačevanje z zalego in podobno). Zaradi tega utegne biti preizkusna postaja celo prikrajšana. Toda to naj nas ne plaši. Dobre
linije izravnajo navadno kmalu to pomanjkljivost. Preizkusne postaje naj služijo le primerjanju v donosu medu in naj bodo srž vsega vzrejnega dela, ki naj se širi daleč v okolico.
Razlaga tujk:
' Heteroza od grške predpone v tujkah, v pomenu drugačen, tuj, različen. Torej: vpliv tujega partnerja pri sprašitvi mlade matice.
2 Heritabiliteta = dednostni delež. Her. koeficient = številčno prikazovanje, v koliki meri prenaša dedovanje lastnosti in telesne značilnosti od prednikov na potomce.
3 Variabilnost = spremenljivost.
4 Kubitalni indeks = razmerje med obema odsekoma spodnje žile v tretjem kubi-talnem polju sprednjega krila.
5 Licencirati = plemensko ocenjevanje samca pri domačih živalih. V našem primeru: trotom uradno priznati rasno čistost.
Prevedel Julij Mayer
Okusno pobarvan in urejen čebelnjak že na zunaj kaže prizadevnost za ugodno domovanje čebel očeta in sina Krmelja
KAKO ČEBELARIM V PREUREJENEM AŽ PANJU
LOJZE LIČEN
(Nadaljevanje in konec)
V	članku »Preurejeni A2 panj« sem obljubil, da bom opisal, kako v takem stanju, in to lahko mirne duše trdim, uspešno če-belarim.
Pa začnimo z jesenjo, tj. s časom, ko začne čebelno in seveda čebelarjevo gospodarsko leto. Naj ob tem spomnim, da sem običajni AŽ panj povečal za 1 etažo. Ima torej tri etaže po deset satov.
Z zadnje paše — običajno iz Like — se vračam šele po končani trgatvi, tj. konec septembra. Čebele pripravim za zimo še preden se v čebelnjaku -vletijo«. Najprej pre-krijem matično rešetko — ta loči srednjo etažo od zgornje — ter omejim »staro« družino na spodnjo in srednjo etažo. V zgornjo etažo takoj vsadim družino iz polovičarja ali iz drugega panja. Kot bomo videli, gre za rezervno družino. V preurejenem panju prezimujem torej dve družini: eno v spodnji in srednji etaži in eno v zgornji. Ob tej priliki tudi izločim vse staro in slabo satovje. Če že med zimo — ki je pri nas navadno mila
—	opazim, da je ena izmed obeh matic odmrla, enostavno odvzamem pokrov z rešetke in delo je opravljeno. Le če je odmrla spodnja matica, moram spomladi satje (in seveda čebele) iz zgornje etaže premestiti v srednjo in narobe. S tem odpade dodajanje družinic, ki bi prezimovale v panjičih, in ob koncu zime ni nobenega zastoja v razvoju osirotele družine. Prav letos sta se mi dva taka primera izborno obnesla.
Še ugodnejši je spomladanski razvoj družin v panjih, v katerih sta ostali obe matici živi in zdravi. K temu pripomore poleg ustrezne hrane tudi večja toplota. To velja, kot je naravno, posebej za zgornjo družino, ki dobiva toploto tudi od spodnje in ki manjši prostor laže ogreva. Zato ni čuda, da ta družina, tudi če je bila jeseni šibkejša, kaj kmalu dohiti in celo prehiti spodnjo.
Spodnja družina, ki prezimuje, kot smo rekli, v spodnji in srednji etaži, se je že jeseni pomaknila v srednjo etažo, kjer se je tudi pričel zgodnjespomladanski razvoj. Naravno, da razvoj lahko pospešim z dražilnim krmljenjem, o čemer pa tu ne bi govoril. Ponovil bi le, da so pitalniki vgrajeni v okenca vseh 3 etaž.
Nekako sredi aprila, odvisno pač od poteka spomladanskega vremena, sta obe družini v panju dovolj močni in treba ju je ločiti tako, da bo ostala v celem panju le ena močna družina, ki bo sposobna polno izkoristiti našo glavno pašo, tj. pašo na akaciji, ki se na ožjem Goriškem razcvete v
prvi polovici maja. Ločitev je treba vsekakor izvesti, preden se v družinah prične vzbujati rojilni nagon. Kako ravnam pri tem? Najprej se po temeljitem pregledu — pravzaprav edinem v letu (jesenski je krajši) — odločim, katera matica bo ostala v panju in katera se bo z delom družine selila. Če se bo selila zgornja, je postopek zelo preprost: matico z delom družine preselim v polovičar (ali v eno etažo običajnega AŽ panja), odstranim pokrov matične rešetke in iz zgornje prenesem v srednjo etažo vse zaležene sate, zlasti tiste z odkrito zalego. Vseh zale-ženih pokritih in odkritih satov, ki ostanejo v panju, mora biti 10 do 11. V zgornji etaži ostane, ali pa ga tja prenesem, le kak zale-žen pokrit slabši sat in nezaleženi sati. Podobno ravnam, če sem se odločil za selitev spodnje matice, le da se v tem primeru selita obe: spodnja v polovičar, zgornja pa iz tretje v drugo etažo.
S	preseljeno družinico je treba ravnati kot z narejenim rojem, kar v bistvu tudi je. Imenujmo jo rezervno družinico. Do srede junija se rezervne družinice lepo razvijajo in uporabljam jih za vzrejanje matic.
Povrnimo se k »staremu« panju. V njem je obilo zalege (10 do 11 satov) in prav tako obilo čebel, saj so se iz rezervne družinice vanj vrnile vse starejše čebele. Ob primerni paši mu je seveda treba dodajati satnice, kar opravljam po običajnem postopku. Zanimivo je, kako družina širi gnezdo. Spomladi je gnezdo omejeno na srednjo etažo, vendar se kaj kmalu razširi tudi na spodnjo, a tako, da sati iz srednje in spodnje etaže tvorijo enotno gnezdo. Zaleganje poteka torej tako, kot bi ne bilo med sati spodnjih oziroma zgornjih letvic okvirov, ki praktično za matico torej ne predstavljajo nobene prepreke. Kako sem zmanjšal razmah med letvicami, sem povedal v prejšnjem članku. Kakšno podobo nudi družina v polnem razvoju? V zgornji (3.) etaži je običajno medišče, ki ga od srednje loči matična rešetka. Medišče nas posebej ne zanima. Povem le, da mi poprečno daje znatno več medu kot običajni A2 panj, čemur se ob taki moči seveda ni čuditi. Srednja in spodnja etaža tvorita, ponavljam, enotno gnezdo z zalego v obliki jajca, čigar spodnji del sega preko okvirov iz srednje etaže v spodnjo etažo, najgloblje v srednjih satih, kjer seže do 3/4 okvirov oziroma satov. Ob straneh gnezda so celice z medom oziroma medičino. Tudi med sega preko srednje etaže v gornji del satov, spodnje etaže. V spodnji del satov spodnje etaže
odlagajo čebele izključno cvetni prah, in sicer samo tu in nikoli v celice med zalego ali medom. Čebele torej uporabljajo prostor v panju približno tako, kot bi ga uporabile, če bi prosto gradile.
Notranjost 3-etažnega panja poleti (pokončni prerez skozi sredino)
Rojenje je v takih panjih redkost. Če pa le pride do roja, prekrijem matično rešetko, prenesem v gornjo etažo sat z najlepšim ma-tičnikom in nekaj sati zalege, roj vrnem v panj, iz katerega je izletel in mu dam v izdelavo primerno število satnic, pač glede na čas in pašo. Ker so bile čebele vajene stalno uporabljati tudi gornje žrelo, mi za družino v 3. etaži ni treba posebej skrbeti.
Z izjemo že opisane ločitve družin odpade vsakršno nadaljno prestavljanje in brskanje po gnezdu, če izvzamemo dodajanje satnic. Panj pregledam le, če opazim spremembe v obnašanju čebel na bradi.
In kako pripravim čebele za prevoz? Zaprem zgornje žrelo, kjer itak običajno ni čebel, odprem gornjo sprednjo loputko in zaprem brado, žrelo pa pustim odprto. Zrak prosto kroži skozi zamreženo režo v bradi v verando in uhaja ob zgornji loputki. Skozi mrežico, ki zapira čebelam izhod, lahko prosto dodajam vodo. Čebel torej iz verande sploh ne preganjam v notranjost panja, kar mi delo znatno olajšuje. Da lahko zrak kroži tudi skozi notranjščino panja, odprem še gornjo prav tako zamreženo loputko v vrat-cih. Če pa je panj zelo živahen, iztaknem tudi notranji okvir v okencih ali pa ga lahko samo odmaknem in s tem omogočim čebelam prost dostop tudi v prostor med okenci in vratci. Odmikanje mi omogoča poseben način pritrjevanja okenc, ki sem ga že opisal v prvem članku.
Ko pridemo s čebelami na pasišče, jih zložimo v skladovnice, nato jih napojim oziroma ohladim z dodajanjem vode ob sprednji loputki, počakam, da se ohladijo in nato odprem brade. Če je vse opravljeno še v teku noči, počakam, da se zdani in nato odprem brade. Čebele izlete skoraj normalno. Vratec zadaj ne odpiram, dokler se čebele niso same pomaknile med satje. Ko se je to zgodilo, znova primaknem oziroma vstavim okenca.
Delo je hitro in lahko, izgub pa nikakih. Čebele pridejo na pasišče brez vsakršne utrujenosti in razdraženosti.
Zaključek. Ker je donos tako preurejenega panja tudi do 40 % večji, se lahko omejim na manjše število panjev. Moram pa imeti prav toliko polovičarjev oziroma polovično število navadnih Žnideršičev, kamor spomladi vsajam rezervne družinice. Ti panji so pozimi prazni in jih lahko hranimo kjerkoli, da so le na suhem.
Edini ugovor, ki bi ga lahko navedli zopet tako preurejeni panj, je ta, da je nekaj težji od običajnega. Vendar njegove dobre strani, zlasti pa poenostavljeno opravljanje in povečan donos, zdaleč odtehtata povečano težo.
»Odkar sem začel čebelariti, sem imel v mislih vedno le čebelarjenje in med. Prodaja čebel mi je bila postranska stvar... In prav za ta način čebelarjenja sem uredil naš panj in ves čebelarski obrat. Pri tem pa sem se oziral na ameriški način čebelarjenja in uredil panj in čebelarski obrat tako, da so se uveljavila tudi temeljna načela ameriškega čebelarstva, in sicer: velik panj, velika mera in podolžna lega satnikov...«
Anton Žnideršič
POGOJI, DA ČEBELE DAJO NAJVEČ
IVAN KRAJNC
Čebelarji govorimo o dobrih in slabih letinah. Vedno so krive naših neuspehov slabe letine. Nobeden, ali pa redek je, ki prizna, da je sam premalo dal od sebe in da mu njegove čebele niso zavoljo tega dale medu.
Pred dvajsetimi leti sem sprejel na akacijevo pašo na moje dvorišče starejšega možakarja z Gorenjske. V zložljiv čebelnjak smo dali 21 panjev in že prvi večer so njegove čebele lepo »godle« in bučale, da je bilo veselje poslušati, medtem ko mojih čebel ni bilo slišati. Po končani paši je on dobro točil, medtem ko so moje čebele nabirale le za sebe. Ze takrat sem kot čebelar začetnik videl, da je osnova za uspešno delo pri čebelah moč družine.
Za glavno pašo je potrebno imeti maksimalno razvite družine. Dalje je potrebno, da ostanejo družine močne prek vse sezone. Maksimalno razvite družine ne dajo samo največ medu na panj, temveč tudi največ medu na posamezno čebelo.
Spomladi govorimo čebelarji, da imajo panji toliko ali toliko satov zalege. Torej zalega je potrebna, da se razvije družina. Razvoj pa je odvisen od sposobnosti matice, da zalega, od družine, da vzdržuje potrebno toploto in da hrani zalego, od rezerve medu ter cvetnega prahu in od prostora v panju za širjenje zalege. Če so družinam dani vsi našteti pogoji za razvoj, se družine tudi maksimalno razvijejo in rojenje je pri takih družinah minimalno.
Čebelar mora gojiti rezervne matice v prašilčkih, še bolje pa v eksportovcih ali v polovičarjih tako, da lahko vedno menja slabe matice ali da dodaja sla-bejšim družinam z dobrimi maticami zalego s čebelami. Družine morajo biti vedno močne, ker le močna družina da toploto, v kateri je omogočen nemoten razvoj. Rekli smo, da je odvisen razvoj ■družine od rezerve medu in cvetnega
prahu. Zato čebelar glej, da bo v panju vedno vsaj 6—7 kg medu! Če tega ni, dodaj, ker le ob obilni zalogi matica nemoteno zalega, brez dražilnih posegov v zgodnji pomladi, ki le izčrpajo življenjsko moč čebel. Če v panjih in naravi ni cvetnega prahu, dodaj nadomestke: sojino moko, jajca v prahu ali posneto mleko v prahu. Za panj in njegovo prostornost se odloča čebelar sam. Naš standardni AZ-panj v maksimalnem razvoju dosega 50.000—60.000 čebel, medtem ko Dadantblatt ali Langs-trothov panj v maksimalnem razvoju z dvema maticama dosegata do 110.000 delavk. Ugotovljeno je, da s številom delavk v panju raste progresivno količina nabranega medu.
Dostikrat se zgodi, da kaka družina nabere dvakrat ali celo trikrat več medu kot ostale družine v čebelnjaku; torej je možno, da se trikratno poveča donos, če čebelar spravi vse družine na takšen nivo, kot ga ima zgoraj imenovana družina. Stroški dela s slabimi družinami so enaki ali celo večji od stroškov za vzdrževanje, poraba časa je večja in strošek je večji.
Dobro razvita družina s 60.000 delavkami nabere na eni paši 50 % več medu kot štiri družine s po 15.000 čebelami; zato sc slabih družin ne splača izravnavati. Dober čebelar se mora pripravljati eno leto na pašo, tj. že od avgusta mora gledati, da gre družina, kateri ne manjka hrane in cvetnega prahu, v zimo s 3,5—4,5 kg mladih, zdravih čebel. Takšne družine bodo zagotovo odlično prestale zimo in pravočasno vzgojile novi rod za spomladansko akacijevo ali kaduljino pašo.
Mnogokrat sem bil klican kot čebelarski izvedenec, da ugotovim vzroke spomladanskih poginov celih čebelar-steV. Navadno so bili vedno isti čebelnjaki. Najprej sem vprašal, kdaj da je čebelar pripeljal lansko leto čebele iz
gozda. Ko mi je povedal, da šele oktobra, sem mu vedno priporočil, naj čebele drugič drži v gozdu le po 14 dni in naj si za zimo vzgoji novi rod čebel, ki mu ne bo manjkalo hrane in beljakovin, pa ne bo nikoli imel noseme.
Z malo besedami sem povedal dosti. Razmislimo o tem, pa nam bo jasno,
zakaj moderna čebelarstva dosegajo donose, ki jih mi imamo v seštevku 4—5 let in zakaj za njih ni pasivnih sezon. Poznajo le navadne in rekordne letine. S pravilnimi prijemi je čebelarstvo donosno vsako leto — seveda prevažanje pa je obvezno na taka pasišča, kjer vegetacija ni trpela od suše.
Tudi v mestu si čebele najdejo pašo. — Čebele na viniki
Foto: inž. L. Klun
ČEBELE POTREBUJEJO VELIKO LJUBEZNI
STANE SAJEVEC
so besede enega izmed slavljencev čebelarskega društva Maribor, ki so bile izrečene lani septembra na svečani seji upravnega odbora tega društva, ko je na svoji seji svečano izpolnil sklep lanskega občnega zbora tega društva, na kateri so podelili Petru Močniku doživljenjski naziv »častnega predsednika društva« in še Francu Kirarju, Lojzetu Struni, Janku Fabiču in Tonetu Lazarju naziv »častnega odbornika društva«.
Razen Franca Kirarja so bili vsi drugi slavljenci prosvetni delavci, na katerih je včasih temeljilo marsikatero napredno giba-
nje in delovanje na deželi in tudi čebelarstvo.
Naj zapišem, da je na tej svečani seji predsednik zveze čebelarskih društev Slovenije Valentin Benedičič ob prisotnosti tajnika Zveze Borisa Modrijana izročil spominsko darilo Petru Močniku kot izraz priznanja vrha naše organizacije za Petrovo nesebično delo v preteklega pol stoletja za razvoj čebelarstva na Slovenskem.
Roman Blassin, predsednik Čebelarskega društva Maribor, pa je prebral kratke utemeljitve za podelitev teh priznanj slavljencem.
Peter Močnik je pred mesecem slavil svoj 85. rojstni dan, pred letom dni pa je bil še vedno aktiven predsednik čebelarskega društva in to polnih 26 let po osvoboditvi. Bil je med ustanovitelji čebelarske organizacije pred 50 leti v Ravnah na Koroškem, je nosilec reda A. Janše I. stopnje. Več o Petru pa je Slovenski čebelar že večkrat pisal.
Častni odborniki Čebelarskega društva Maribor pa so:
Franc Kirar, bivši velečebelar iz Hrence v Malečniku pri Mariboru, nosilec reda A. Janše I. stopnje, večkratni izumitelj na področju čebelarstva, o čemer je bilo že tudi precej zapisanega v našem glasilu. Kirar je tik pred drugo svetovno vojno čebelaril s preko 1000 panji, od tega je bil s 750 gospodarskimi plemenjaki eden od najdosled-nejših odbiralcev — selekcionarjev plemenskih matic daleč naokoli na povsem svojski način, ki ga mi, njegovi duhovni dediči čebelarskega izročila in ustvarjalnosti lahko šele na osnovi novejših dognanj znanosti o dedovanju (genetike) dojemamo, utemeljujemo in dalje izpopolnjujemo.
Opredmetenje njegovega strokovnega snovanja je njegov panjski sistem in način čebelarjenja v njem, ki tvori strokovno celoto z njegovim prej omenjenim načinom od-bire čebel-matic.
Prav na seji UO je bilo imenovano tudi uredništvo, ki bi naj zbralo, uredilo in izdalo knjigo iz prakse za prakso »Kirarjev panjski sistem in način čebelarjenja v njem«, ki jo lahko pričakuje čebelarska javnost med letoma 1973 in 1974.
Lojze Struna, s čebelami se ukvarja od leta 1932, je bil tretji slavljenec na slovesni seji društva. Je profesor v pokoju, bil je blagajnik društva od leta 1946 pa vse do lasnkega februarja; za svoje deio v čebelarski organizaciji je prejel red A. Janše II. stopnje; tudi o njem je Slovenski čebelar pisal pred leti na svojih straneh.
Janko Fabič, neutruden še pri 78 letih, je učitelj v pokoju, 18 let je bil tajnik čebelarskega društva in je še vedno tajnik čebelarske družine, sedaj imenovane »Peter Močnik« — Studenci-Pekre v Mariboru. Še danes stopi za predavateljski oder in prenaša svoje izkušnje na mlajše. Je nosilec reda A. Janše II. stopnje. Bil je četrti slavljenec in počaščen z nazivom častni odbornik društva.
Peti slavljenec je bil Tone Lazar, učitelj v pokoju, sin čebelarja, ki je imel vseskozi v krajih, kjer je služboval, čebelarske krožke pri šolah, knjižnice in šolske odre. Bil je aktiven čebelarski predavatelj in posvečal je veliko skrb čebelarskemu podmladku. Je nosilec reda A. Janše II. stopnje.
Vsem slavljencem, nestorjem čebelarskega društva v Mariboru, se bo mlajša generacija najlepše oddolžila, če bo nadaljevala delo s tako prizadevnostjo in požrtvovalnostjo kot so to počeli oni.
Lahko zabeležim le to, da jih verjetno nismo razočarali; uspehi dela, pa čeprav le ene mandatne dobe, so vidni in obetajo tradicijo pri delovanju tega društva v severovzhodni Sloveniji ob Dravi.
KDO NADLEGUJE ČEBELE?
FRANC CEROVŠEK
Skrbni čebelarji navadno opazujejo čebele pred čebelnjakom zjutraj in proti večeru, če imajo čas pa tudi čez dan. Mimogrede pogledajo pred panje, kako izletavajo čebele, ali je kaj posebnega opaziti, kot npr.: pašo, roje, ropanje in ali kak nadležnež ogroža in uničuje čebele.
Neki večer spomladi ob mraku sem pogledoval pred panji; takrat je najlaže ugotoviti, iz katerega panja ropajo in kateri je ropan. Vse je bilo pred žreli v redu, le žaba — kro-ta je izpred panjev skočila mimo nog. Vedel sem, da semkaj ne spada; zato sem jo odnesel nekaj sto metrov proč. Čez nekaj dni spet opazim ob večernem pregledu pred čebelnjakom eno in tudi to odnesem proč čez zid. To se mi je ponovilo tudi tretjič. Spet opazim kroto in odnesem jo daleč proč v potok. Toda tudi to ni pomagalo in pričel sem dvomiti, da je toliko žab. Zato sem se odločil, da naslednjo obsodim na smrt in res, od takrat ni bilo nobene krote več blizu.
Ko sem jih odganjal in odnašal, je bila samo ena, ki se je vsakokrat vračala in se sladkala s čebelami.
Pred leti so čebelarji preganjali mravlje iz čebelnjakov; nekateri so celo izdelali betonske nosilne stebre, ki so imeli v vznožju vdelane žlebičke, v katere so nalili vodo, da niso mogle mravlje zlesti v čebelnjak. Danes se mi zdi to in podobno nesmiselno, saj mravlje veliko več koristijo, kot pa škodujejo. Odnašajo drobir, odpadke in posrkajo klajo, ki smo jo ob krmljenju polili po tleh, po panjih itn. Normalno naseljene panje pa sploh ne nadlegujejo, zato jim čebelarji prizanesimo in jih ne preganjajmo.
Kdo najbolj uničuje čebele? Težko je to naravnost povedati in vendar je to najbolj razumno bitje — človek. Brezvestni človek, ki škropi rastline in sadno drevje — ta uničuje in mori čebele. Kdor uničuje čebele — ta uničuje naravo, kdor ljubi naravo — ta tudi ljubi čebele!
ANTON ŽNIDERŠIČ
veliki mojster in novator
(25 let njegove smrti)
Pred četrt stoletjem je legel v grob mož, katerega ime spremlja v Sloveniji sto tisoč čebeljih družin v panjih, ki nosijo njegovo ime. A. Žnideršič pa ni samo ime v zgodovini slovenskega čebelarstva, ampak je pojem z bogato vsebino. S svojim umom, obsežnim znanjem in bogatimi izkušnjami je pomembno obogatil slovensko čebelorejo. Resda pri tem ni bil popolnoma izviren, ali kakor sam pravi: »Učil sem se pri velikih mojstrih. Prevzel sem od vsega, kar se mi je zdelo primerno ... Črpal sem zlasti iz Gerstungo-vih, Preussovih in Albertijevih del ter iz knjige ABC čebelarstva, ki jo je izdala Rott Company v Ameriki. Na izkušnjah teh priznanih čebelarskih veljakov sem začel graditi svoj panj in urejati način čebelarjenja v njem ...« (A. Žnidaršič: Naš panj, Ljubljana 1925).
Da! je slovenskemu čebelarju panj, v katerem čebclarimo v tem stoletju. Res je, da panj ni popoln in da ima določene pomanjkljivosti, ker se je tehnologija čebelarjenja posebno v zadnjih desetletjih na moč razvila; dejstvo pa, da okoli sedem tisoč čebelarjev čebelari pri nas v njegovi konstrukciji panja in na način, ki ga je priporočil, daje posebno vrednost in pomen njegovim dosežkom.
Prav je, da se izneverimo naši tradiciji, ko odkrivamo spominske plošče in postavljamo spomenike zaslužnim možem šele po stoletjih njihovega življenja in dela. Zategadelj je pohvalno in spodbudno, da so doma-čini-čebclarji in občani pripravili odkritje spomenika svojemu zaslužnemu čebelarskemu veljaku v njegovem rojstnem kraju za njegovo 25-letnico smrti. Seveda pa odkritje spomenUa in spominska svečanost ne bo-
1874—1947
sta smela biti le stvar njegovih rojakov, ampak vseh slovenskih čebelarjev, ki bo 4. junija t. 1. Spored svečanosti bomo objavili v prihodnji številki Slovenskega čebelarja.
Urednik
MOJI SPOMINI NA OČETA
NADA 2NIDERSIC-KOZAKOVA
Rajen je bil v kraški Ilirski Bistrici v trgovski hiši. Potok Bistrica, ki teče skozi trg, je mlinom in žagam dajal energijo in ljudem kruh. Svoje žagarske izdelke so v starejših časih Bistričani prodajali široko po svetu, celo na Sici-
lijo, in izredno tenko rezane deščice za pakiranje južnega sadja so dobile mednarodno ime »Uso Bistrica«.
Naš dom je ležal na majhnem otoku. Za hišo je tekel divji potok, tako da nas je z vrtom povezoval most, spredaj
pa je tekla mirna Bistrica, po kateri so kar neprestano plavale gosi in race s svojim naraščajem. Sploh smo otroci rasli med živalmi, kajti oče je imel zanje poseben smisel. Spominjam se, da je na primer naročil iz Italije posebne vrste kokoši, imenovali smo jih Italijanke. Zanje je napravil za tiste čase izredno novost, oklopna gnezda — to je bilo čudo za otroke. Kakor hitro je namreč kokoš znesla jajce, se je gajbica odprla in kokoš je bila že na dvorišču. Seveda tudi vse druge živine in živadi pri hiši ni manjkalo.
Ko se tako v spominu vračam v svoja otroška leta, se čudim, kako je moj oče vse delo na domačiji zmogel sam. Poleg tovarne in lesne industrije, parnih žag, gozdov, njiv, sadjarstva, se je z vso energijo posvečal čebelarstvu — v resnici preveč za enega samega človeka. Čebele so bile njegova resnična ljubezen in veselje. Pripovedoval mi je, da je kot deček gledal in pomagal včasih pri opravljanju čebel pri svojem poznejšem tastu Antonu Ličanu — in da si je že tedaj želel imeti tudi sam k.ik panj.
Ko sem doraščala, smo imeli onstran potoka vrt, ki smo ga imenovali »čebelarski vrt«, in kjer so stali čebelnjaki in gospodarska poslopja. Tukaj je oče gojil in preskušal razne vrste rastlin, ki so s svojimi lastnostmi ustrezale čebe lam. V tem času je imel oče v Ilirski Bistrici okrog petsto panjev. V posebni stavbi poleg čebelnjakov pa je imel točilnice za med, stroje za izdelovanje umetnega satovja in kotle za kuhanje voska. V resnici je bil to ogromen čebelarski obrat.
Ze kot otroke nas je učil, da se čebel ne smemo bati, saj pičijo le, če so v življenjski nevarnosti. Zato smo tudi pogumno hodile mimo čebelnjakov, kjer je izletavalo in se vračalo s paše v panje na tisoče čebel. Zaletavale so se nam v obraze in lase, vendar, če smo jih pustile pri miru, se nam res ni nič zgodilo.
Oče je imel poleg čebelnjakov v Ilirski Bistrici še čebelnjake v sosednjih
krajih: na Topolcu, v Spodnjih Bitnjah, na Skalah, v snežniških gozdovih in drugod. Vse to so mu oskrbovali čebelarski mojstri. Mnogo je moj oče čebele vozil na razne paše: na ajdo, na hojo, k morju, v Gorski Kotar, na Snežnik, na kra-ške planote in drugam. Ko so se čebele po končani paši vračale domov, jih je čez noč pustil na vozovih. Dejal je, da so tedaj živalice utrujene in razburjene in da se morajo pomiriti. Čeprav je nam otrokom zabičal, naj ne hodimo v njihovo bližino, sva z bratrancem le vzela ši-bico in jih dražila skozi odprtino v panju. No — kako so sc živalice usule na naju, ne morem popisati. Bila sva tako popikana, da so nama z gostimi glavniki česali žela z glav. Seveda je bila potrebna tudi zdravniška pomoč. To je bila za naju za vse življenje primerna šola.
Ko sem nekoliko odrasla, mi je dal oče na vrtu za hišo svoj panj. Dobila sem zaščitno mrežo, pipo za pomiritev čebel in potrebno orodje. Panj sem sama vzdrževala, prezimovala, hranila v zimskih mesecih čebele, točila med in tako imela veliko veselje s svojim lastnim pridelkom. Zal je to trajalo le do mojega dvanajstega leta, potem sem se pa poslovila od svojih čebel in odšla po svetu v šole.
Moj oče je poleg trgovine z medom, ki ga je pošiljal po vsem svetu — tudi
v	Ameriko in Rusijo — izdelal drobno žičnato kletko za pošiljanje naše izredno pridne, plodovite in učinkovite kranjske čebele po svetu. Ta misel se mu je porodila na številnih čebelarskih kongresih, ki se jih je vedno in povsod udeleževal doma in po svetu. Naše kranjske matice, ki jih je vzgajal, so potovale tudi čez morja in moj stric Aleksander, ki je prebil prvo svetovno vojno kot ujetnik v Taškentu v Rusiji, je tudi tam zasledil kranjsko čebelo s svojo kraljico, poslano iz Ilirske Bistrice.
Mnogo truda si je dal tudi s poučevanjem v čebelarski stroki. V dvorani tovarne smo postavili klopi in govorni-
ški oder in često so tam bila predavanja o čebelarstvu. Udeležba je bila izredno velika. Med predavatelji so bili znani strokovnjaki kot A. Bukovec, Humek, Žigon, prof. Verbič, mnogo Primorcev, katerih imen sc več ne spominjam, in tudi nekaj naših naprednih kmetovalcev. Po predavanjih je bilo potem še nazorno poučevanje pri čebelnjakih.
Oče je začel čebelariti 1. 1893, ko mu je bilo 19 let. Od vsega začetka je posvečal ves svoj trud izboljševanju čebelarskega panja. Bilo je to trudapolno delo. Imeti je moral panje tujih dežel, pri njih opazovati uspehe in neuspehe v našem podnebju. Uvidel je, da ni za naše kraje prikladen niti panj, ki ga rabijo splošno v Ameriki, niti kateri izmed mnogih nemških sistemov. Treba je bilo vzeti iz vsega najboljše in to prilagoditi našim razmeram. Pri študiju prilagoditve našim razmeram je upošteval vse naravoslovne izsledke glede razvoja čebel-ne družine kot enega bitja, in stremeč za ciljem, da čebele prinesejo človeku iz narave največ medu. Zato je ustvaril tak panj, ki ustreza vsem tem zahtevam.
O svojih znanstvenih in praktičnih dognanjih je veliko in sistematično pisal. Izdal je več knjig o problematiki pa njev in z drugih čebelarskih področij. Hkrati pa je s svojimi članki sodeloval skoraj v vsaki številki »Slovenskega čebelarja«. Njegove knjige so prevedene zaradi njihove strokovne novosti tudi v razne tuje jezike.
Za svoje delo je prejel na svetovnih razstavah mnogo odlikovanj. Ko je Primorsko okupirala Italija, so ga Italijani zaprli in odvedli v tržaške zapore v Via Tigor. Po večmesečni ječi se je vrnil domov in se odločil preseliti v Jugoslavijo. Žalosten in s težkim srcem je zapustil svoj rojstni kraj.
Tudi v Ljubljani se ni izneveril svoji ljubezni do čebel. Na Viču, kjer je stanoval, si je spet uredil čebelnjak, seveda miniaturo nekdanjih dni. Posvetil jim je ves svoj življenjski interes in čebe-
larska družba mu je bila izmed vseh najljubša.
Že kot mladega fanta ga je Čebelarsko društvo izvolilo za svojega častnega člana. Pozneje pa ga je imenovalo za svojega predsednika. Tudi po osvobodit-
vi	je ostal do svoje smrti predsednik tedanje Čebelarske zadruge v Ljubljani.
Eden od mnogih preizkusnih čebelnjakov A. Žnideršiča
KAJ JE POMENIL PETER PAVEL GLAVAR ZA RAZVOJ SLOVENSKE KULTURE IN GOSPODARSTVA
DR. VLADO VALENČIČ
Peter Pavel GLAVAR je bil rojen 2. maja 1721 v Ljubljani, umrl je 24. januarja 1784 na gradu Lanšprežu pri Mirni na Dolenjskem.
Potem ko je postal duhovnik, je bil od 1744 do 1751 kaplan, nato pa do 1765 župnik v Komendi. Leta 1766 je kupil graščino in posestvo Lanšprež, kamor se je preselil in živel do smrti.
S svojim delom si je pridobil zasluge, ki so mu zagotovile mesto v slovenski kulturni, gospodarski in socialni zgodovini. Koristi njegovega delovanja niso ostale omejene le na okoliš, kjer je živel, temveč so bile v tisti dobi pomembne za širše slovensko območje.
Pomen delovanja Petra Pavla Glavarja je treba poudariti na raznih področjih.
1. Literarna zgodovina omenja P. P. Glavarja v prvi preporodni genetaciji, ki se je zavzemala za uveljavljanje slovenskega jezika. Leta 1776 je prevedel spis Antona Janše o čebelnih rojih in je postal prvi Slovenec, ki je hotel s pomočjo slovenske tiskane besede širiti gospodarski pouk. Kot prvi je tudi občutil potrebo, da bi kranjska kmetijska družba izdajala slovenske spise, ki naj bi prišli v roke kmetov in jim pomagali do boljše strokovne izobrazbe in gospodarskega napredka. Zato je »Pogovor od čebelnih rojev« izročil kmetijski družbi za natisk, vendar spil ni bil objavljen.
2. Leta 1750, torej dve desetletji prej nego je bil postavljen temelj za splošni razvoj osnovnega šolstva v nekdanji Avstriji, je P. P. Glavar dal v Komendi zgraditi šolsko poslopje in uredil šolo, ki je bila ena izmed redkih privatnih župnijskih šol na slovenskem ozemlju. Župnijske šole so se odlikovale po kvalitetnem delu v primeri z drugimi elementarnimi šolami v deželi. Namen takih šol je bil predvsem, da pripravijo nadarjene dečke za duhovniški študij. Na šoli v Komendi so poučevali dobri učite-
1721—1784
Iji, najbrž tudi Glavar sam, razne šolske predmete in glasbo. Učence so izbrali v okolici; nekaterim je Glavar oskrbel stanovanje, hrano in obleko. Kot druge župnijske šole je tudi komendska, ki je sprejemala otroke slovenskega rodu, imela koristno vlogo pri nastajanju slovenskega izobraženstva.
3.	Uspešen in pomemben je bil Glavar kot kmetijski gospodar že v Komendi, zlasti pa potem ko je gospodaril na Lanšprežu. Na veliko se je ukvarjal s čebelarstvom; uredil je čebelnjak z 200 panji. Pogosto je imel 400 do 500 panjev, deloma doma, deloma v drugih krajih. Poučeval je o čebelarstvu tudi druge; da bi se ta pouk razširil, je prevedel in s svojimi izkušnjami dopolnil Janšev »Pogovor o čebelnih rojih«. Prizadeval si je za ustanovitev čebelarske šole, vendar
ni dobil zanjo dovoljenja. Ko je bila na Kranjskem ustanovljena kmetijska družba, je postal njen član in sodelavec ter je prevzel izvedbo raznih poizkusov glede novih, naprednejših načinov kmetovanja. Taki poizkusi so bili gnojenje z mavcem, čiščenje travnikov s posebnimi branami, cepljenje trt ter požlahtnje-nje trsja in poizkusi pri čebelarjenju. O svojih skušnjah in predlogih je poročal v publikacijah kmetijske družbe. Zasadil je velik vinograd in uredil obsežen sadovnjak; ker je primanjkovalo mehkega lesa, je dal zasaditi gozd iglavcev. Omeniti je treba, da je imel kot prvi mlatilni stroj na Kranjskem. Na svoje stroške je dal napraviti cesto od Nemške vasi mimo Lanšpreža do mirenske ceste, kar je bilo v korist vsega okoliša.
Z gospodarskim delovanjem je bil Glavar med prvimi Slovenci, ki so se v duhu fiziokratizma prizadevali za izboljšanje kmetijstva in so uvajali nove, naprednejše načine obdelovanja zemlje in kmetovanja. Glavarjev pomen na tem področju ni bil le lokalen, ker so predvsem bližnji kmetovalci imeli pri njem vzgled naprednejšega kmetijstva, temveč je bil zaradi sodelovanja s kmetijsko družbo in njenimi člani mnogo širši.
4.	Z uspešnim gospodarstvom si je Glavar pridobil precejšnje premoženje. Veliko denarja je porabil že za časa svojega življenja v korist drugih in v splošno korist, npr. razni kmetijski poizkusi, šola itd. Kmetom je brezobrestno posojal denar za nakup plemenske živine, ob slabih letinah jih je zalagal s semenskim žitom. Socialni čut je pokazal v svoji oporoki, s katero je za glavnega dediča določil revne bolnike, ki so bili brez
sredstev in si niso mogli sami pomagati. Njegovo premoženje se je uporabilo za ustanovitev bolnišnice v Komendi, kjer so dobivali oskrbo in zdravniško pomoč revni bolniki komendske župnije in revni lanšpreški podložniki.
5. Zasluga P. P. Glavarja je tudi, da je bila zgrajena sedanja cerkev sv. Ane v Tunjicah, ki je eden najkvalitetnejših spomenikov, kar jih premore ljubljanski barok.
6. Usoda in življenje P. P. Glavarja sta dala pobudo pisatelju Ivanu Preglju, da mu je postavil literarni spomenik v povesti »Odisej iz Komende«. »Zapiski lanšpreškega gospoda«. Izbrani spisi. 8. zvezek, Ljubljana 1929. Povest je izšla prvikrat I. 1922 v 75. zvezku Slovenskih večernic pod naslovom »Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod«.
Literatura:
P. J. Rechfeld, Peter Glavar, Mittheil-ungen des historischen Vereins, 1948, str. 29 sl.
A. Dimitz, Geschichte Krains, IV. Laibach 1876, str. 167, 182 sl., 200 sl.
J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1912, str. 950.
F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1929—1938, str. 179, 183, 197.
F. Kidrič, Slovenski biografski leksikon, geslo: Glavar Peter Pavel.
V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I., Ljubljana 1936, str. 116 sl.
N. Šumi, Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana 1961, str. 130 sl.
»Ne bom zanikal, da je čebelarstvo važna kmetijska panoga, kajti to ml dokazuje prodaja medu in voska iz naše dežele v sosednje, medtem ko se iz tujih dežel v našo nič ne uvaža razen po tranzitu. Iz tega izhaja, da kranjska dežela čebelarstva pač ni povsem zanemarila, ampak privablja z njim zaradi tujega konzuma znatne denarje, posebno	s Koroškega in Salzburškega	... Ce pa	se	ne bo	nič	storilo za to,	da bi se	čebelarstvo
izboljšalo in bi ta	kupčija deželi lahko	daleč	več prinašala,	bi	se kmet	ob	svojih pičlih sredstvih za	to	koristno
rejo kljub zadovoljivemu čebelarskemu	znanju	v	lastni pridnosti	prehitro	izčrpal . . .«
Peter Pavel	Glavar, 1768.	leta
QLdiaßAtomi k&iieek
O POTREBI SODELOVANJA ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ PRI ZATIRANJU AMERIŠKE GNILOBE
Dr. STJEPAN MATUKA, univer. prof. veterin, fakultete, Sarajevo (Referat na posvetovanju o čebelarstvu v Jugoslaviji v Beogradu)
Ameriška gniloba ali kuga čebelne zalege še vedno močno zavira razvoj napredne če-beloreje. To potrjujejo nahajališča bolezni v raznih krajih Jugoslavije. Čeprav imamo na razpolago zelo učinkovita sredstva za zatiranje ameriške gnilobe, se ta bolezen trdovratno drži in celo širi v nekaterih območjih.
Moj namen je, da navedem nekatere podatke o ameriški gnilobi in dam predloge za njeno zatiranje, posebno v zvezi s čebelarskimi organizacijami v Bosni in Hercegovini.
Navedel bom podatke o razširjenosti ameriške gnilobe v Bosni in Hercegovini. Najprej dajem podatke zadnjega leta na podlagi poslanega materiala s terena, ki ga je zbiral raziskovalni inštitut veterinarske fakultete v Sarajevu. Okuženo čebelno zalego so nam poslali v preiskavo ali čebelarji sami ali pa veterinarska služba. Tako smo ugotovili ameriško gnilobo v čebelnjakih okoli Trebinja, Tešnja, Foče in Mostarja. To pa je široko območje in verjetno ni edino, kjer bi našli ameriško gnilobo.
Navajam tudi nekatere starejše podatke, o katerih menim, da so še veljavni in še niso izgubili aktualnosti. Ti podatki so bili objavljeni pod naslovom »Prikaz razširjenosti kuge čebelne zalege v NR Bosni in Hercegovini od leta 1945 do 1950 z ozirom na opravljene terenske preglede«. V tem spisu najdemo med drugim rezultate sistematičnega pregleda čebelnih družin, kjer se je pojavila ameriška gniloba v zadnjih in tudi prejšnjih letih. Izvajali smo sistematične preglede tudi na območjih, kjer se v tem letu ni pojavila ameriška gniloba, ampak leto prej, v nekaterih primerih celo pet ali šest let prej.
V	enem delu občine Stolac smo sistematično pregledali 88 čebelnjakov z 967 družinami. Na tem območju je bila ugotovljena ameriška gniloba leto prej, v letu pregleda pa ne. Z natančnim pregledom smo ugotovili v 5 vasicah 6 čebelnjakov z 8 okuženimi panji.
Sledil je pregled panjev v llidži pri Sarajevu, kjer je bila ugotovljena ameriška gniloba pred devetimi leti. Spet smo jo odkrili v enem čebelnjaku. Tudi v Sarajevu smo z natančno preiskavo ugotovili ameriško
gnilobo v enem čebelnjaku, ki je bila registrirana pred petimi leti.
Naš princip je bil, da vključimo v preiskavo vse čebelnjake odrejenega območja in da z vso natančnostjo pregledamo vse družine. Raziskavo smo opravljali jeseni, torej v času, ki je najprikladnejši za širokopotezne preglede.
Rezultati naših sistematičnih pregledov kažejo, da ostajajo žarišča ameriške gnilobe še naprej, čeprav smo po odkritju bolezni podvzeli potrebne mere, ki v vseh primerih očitno ne zadovoljujejo.
Glavni razlog, da se ameriška gniloba čebelne zalege tako trdovratno drži po naših čebelnjakih, so na eni strani posebnosti povzročitelja bolezni (Bacillus larvae), na drugi strani pa, da se potrebne mere za zatiranje bolezni ne izvajajo z vso natančnostjo, tj., da ne uničimo popolnoma povzročitelja.
Povzročitelj ameriške gnilobe ima lastnost, da se preobrazi v obliko trosov, ki so zelo odporni. Znano je npr., da ostajajo trosi v zapuščenem okuženem panju dolgo časa živi in zmorejo vnovič oživiti okužbo tudi po več desetletjih. Zato ni čuda, da se mi je potožil čebelar začetnik, sicer uradnik s srednjo izobrazbo, ki je kupil star okužen panj in zaradi nepoučenosti vanj vsadil večkrat zdrave roje, pa so mu družine stalno umirale. V začetku je slabljenje družin pripisoval raznim vzrokom in minilo je precej časa, preden je pomislil na bolezen. Kakšen je šele položaj pri neukih ljudeh, ki imajo sicer nekaj panjev, pa zelo malo vedo o boleznih in se zelo čudijo, da tudi čebelne družine lahko zbolijo za nalezljivo boleznijo.
Že prej smo omenili, da imamo zelo učinkovita sredstva v borbi proti ameriški gnilobi. Vest o uspešnem zdravilu — sulfatia-zolu — je prvi objavil že leta 1944 ameriški raziskovalec HASEMAN. Stališča in mnenja o uspešnosti sulfatiazola so se v začetku razhajala. Zaradi tega smo tudi sami preizkušali vrednost sulfatiazola v borbi proti ameriški gnilobi. Raziskovanja smo opravljali v Zavodu za biologijo in patologijo čebel in rib na veterinarski fakulteti v Zagrebu (predstojnik prof. dr. I. TOMAŠEC). Rezultati teh poskusov so bili popolnoma zado-
voljivi. Porabo sulfatiazola smo priporočali za obravnavanje okuženih družin z obveznim pretresanjem čebel na neokuženo satje v razkuženem panju. Naglašali smo, da zdravljenje obolelih družin brez pretresanja ni uspešno. Ta navodila in rezultate preiskav smo objavili v veterinarskih časopisih in tudi v zagrebškem Pčelarstvu.
Tako je našim čebelarjem na voljo že več kot dvajset let uspešno sredstvo proti ameriški gnilobi, a uspehi zatiranja na splošno žal niso taki, kot smo pričakovali glede na ugotovljeno učinkovitost sulfatiazola.
Da bi uspešneje zatirali žarišča ameriške gnilobe po naših čebelnjakih je potrebno, da na eni strani izboljšamo veterinarsko-higienske prijeme, na drugi strani pa ne smemo zanemariti enako važnega dejavnika, to je, da z aktivnim poukom pritegnemo tako čebelarske organizacije kot posamezne čebelarje, da se z razumevanjem lotijo uničevanja ameriške gnilobe. V nadaljnjem se hočem posvetiti sodelovanju čebelarskih or-ganizaoij.
V	tem pogledu imamo že precej izkušenj in tradicije. Že pred davnim smo se oprijeli stališča, da naše razmere narekujejo poseben način čebelarskega organiziranja. Pod vodstvom prof. dr. Tomašeca smo že pred več kot dvajsetimi leti vpeljali na Hrvat-skem posebne tečaje za praktične čebelarje,
da si pridobe osnovno znanje za spoznavanje bolezni in za njeno zatiranje. Tako smo čebelarje usposabljali za tako imenovane preglednike, ki bi bili v pomoč veterinarski službi. Naglašam, da smo tudi za diplomirane terenske veterinarje organizirali v posameznih predelih Hrvatske tečaje, da bi ti spoznali biologijo in patologijo čebel. To izobraževanje čebelarjev se je obdržalo na Hrvatskem do danes, ravno tako tudi tečaji za veterinarje. Kolikor mi je znano, so enake akcije prirejali tudi po drugih republikah.
Potrebno je še poudariti, da ne zadostuje, da obravnavamo samo čebelnjak, v katerem smo naleteli na kugo čebelje zalege, ampak je treba pregledati okolico, od kod je prišla bolezen v ta čebelnjak. Pri tem preverjanju lahko uspešno pomagajo veterinarski službi domači čebelarji, ki dobro poznajo razmere svojega okolja in poznajo tudi lastnosti bolezni.
V	nadaljevanju predlaga avtor način prirejanja predavanj in tečajev za SR Bosno in Hercegovino, kot so to delali na Hrvatskem.
Po »Stanje, problemi i mere za unaprede-nje pčelarstva Jugoslavije«, izdalo Poslovno udruženje za pčelarstvo Jugoslavije, Beograd 1972. god.
Povzel J. M.
KAKO PREPREČIMO ŠKODO PRI ČEBELAH, KADAR ZATIRAMO REPIČARJA
Čebelarji imajo v sodobnih nasadih oljne repice veliko škodo, ko pridelovalci uporabljajo strupena zaščitna sredstva pri zatiranju repičarja. In vendar se tej škodi lahko ognemo, kot kaže primer na Gradiščanskem v Avstriji.
Tam živi posestnik, ki velja daleč na okoli za največjega pridelovalca oljne repice. Je zelo dober opazovalec in bister praktik. Na obrobnih predelih repičnih nasadov natančno zasleduje razvojni tempo škodljivca repičarja. Ker je tudi čebelar, noče še uporabljati zaščitnih strupov, ki bi zastrupili cvetove plevela kurja črevca, ki jih čebele v tem zgodnjem času zaradi bogate pelodne paše tako rade obiskujejo. Ve pač, da strupena sredstva ne uničujejo samo pašnih čebel, ampak tudi dojilje in zalego v panju. Zaradi tega družine močno oslabijo in noben čebelar ne more še v istem letu izravnati te izgube. Celotni letni pridelek medu je na ta način uničen.
Preobrazba repičarja je končana še preden zacvete oljna repica. Na mah ga je vsa njiva polna. Ta trenutek seže gospodar po strupenem sredstvu in sproži uspešno zati-ralno akcijo. Hroščki so popolnoma dorastli in se ravno pripravljajo, da bi odlagali svoja jajčeca v najbolj razvite popke. Strupeno sredstvo jih zadene v živo in zanesljivo pokonča.
Tako premišljeni poseg rodi kar dva uspeha, ki ju vsakdo takoj opazi. Ko se čez nekaj dni odpre popje, imajo čebele na obširnih repičnih njivah nemoteno in res obilno pašo. 2e v nekaj dnevih pride čebelar na svoj račun. Pa tudi pridelovalec oljne repice pri tem zelo dobro odreže. Njegov pridelek je obilen in kar je glavno — zrnje oljne repice je zdravo, se pravi, brez jajčec repičarja in repičnega rilčkarja!
Vredno posnemanja.
A. SCHMID v Bienevater 1/1964.
J. M.
cJamica iz eebalaiskaqa Sveta
ČEBELE V INDIJI
V Indiji pridobijo na leto okrog 2500 ton medu. Zanimivo je, da je od domačih čebel pridobljenih le 50 ton. Ves ostali med dobijo od divjih čebel.
V Indiji imajo štiri vrste čebel: Apis indica, Apis florea, Apis dorsata in Trigona sp. Od teh čebel le Apis indica ostane v panju, ki ji ga pripravijo čebelarji.
Največ medu daje Apis dorsata, ki je pri njih poznana kot skalna čebela. Ta čebela daje okrog 75 % vsega medu. To čebelo imenujejo tudi gigantska čebela, ker je največja med čebelami. Čebele napravijo gnezdo najraje v skalah. Naredijo le en sat, ki tehta napolnjen z medom nad 25 kg. Ko tak sat stisnejo, dobijo okrog 25 kg medu in 2 kg voska.
Čebela je zelo huda in so propadli vsi poskusi, da bi jo udomačili. Lovci na čebele oziroma med se po sezoni odpravijo na lov. Gnezda iščejo med skalami in po drevesih. Ko odkrijejo sat, ki meri v premeru 1 meter ali več, je lov kar bogato poplačan. Često gradijo čebele sat tudi na visokih stavbah v mestu.
Pčelarstvo (Bolg.) 11/71.
L. K.
ČEBELJI STRUP ZMANJŠUJE KRVNI PRITISK
Češki čebelar poroča, da je pri delu s čebelami dobil v roko 20 pikov. Ob zdravniškem pregledu so ugotovili, da se mu je
krvni pritisk zmanjšal od prejšnjih 190—200 na 170.
Sedaj si pomaga s čebeljimi piki tudi v zimskem času. Čebele, ki so otrple padle na dno panja, izbeza ven, jih ogreje v sobi in pri tem jih nekaj oživi. Te čebele potem uporabi za zdravljenje.
Včelarstvi 10/71.
IONIZATOR ZA PRIPRAVO SREBRNE VODE
V	SZ so pričeli serijsko izdelovati dve vrsti ionizatorjev. lonizator LK-27 je prirejen za priključek na električno omrežje 220 voltov. Aparat stane 11 rubljev. 2epni ionizator LK-26 ima priključek na baterijski vložek. Je žepne izvedbe, stane pa 15 rubljev. Liter srebrne vode pripravi v nekaj sekundah.
Kot je že poročal SČ, uporabljajo srebrno vodo kot zelo učinkovito sredstvo proti nosemi.
Pčelovodstvo 3/72.
L. K.
POMARANČNI OLUPKI PREŽENEJO VOSKOVNE MOLJE
Satje, ki ga hranimo v omarah ali v praznih panjih, zavarujemo pred voskovnimi molji tako, da na sate položimo posušene pomarančne olupke. Da olupki dlje časa oddajajo vonj, jih v sezoni nekajkrat na novo nalomimo.
Pčelovodstvo 3/72.
L. K.
Dragocena so spoznanja in dognanja v domovini, bili bi pa slepi in gluhi, če ne bi upoštevali in se okoriščali s spoznanji ter dognanji v tujini. Zato je pa potrebno spoznavati razvoj in napredek čebelarstva v zamejstvu!
'J-z dmžtoenega zidLjeirija
V	SKLAD
za gradnjo ČIC so nadalje prispevali: Lojze Struna, Maribor 91 din, Rudi Gostič, Lukovica za pok. brata Jožeta 50 din, Franc Urbanija, Lukovica 50 din, Franc Zupančič, Hrastnik 30 din, pet članov čebelarske družine Polje pri Ljubljani 295 din, člani Čebelarskega društva Kanal-Brda 240 din, Ivan Krajnc, Volčja draga 67 din, Janez Skok, Mengeš 7 din, Jože Hribar, Razvanje pri Mariboru 30 din, Lojze Kastelic, Vikrče 50 din, 25 članov čebelarske družine Komenda 1.071 din, poslovni prebitek Zveze 20.000 dinarjev.
Stanje sklada dne 11. aprila 1972 je 349.258,13 dinarjev.
Vsem darovalccm iskrena hvala!
Uprava sklada ČIC
Premoženjsko stanje ZČDS konec leta 1971, ki je bilo ugotovljeno in odobreno na rednem občnem zboru ZCDS
v Ljubljani dne 9. aprila 1972
IMETJE:
Gotovina	7.158,80
Žiro račun SDK	421.395,06
Naložbe	63.491,95
Posojila	31.606,00
Zaloga blaga	76.572,00
Drobni inventar — knjižnica 21.292,81 Dolžniki za blago	968,00
Dolžniki za članarino	7.732,50
Osn. sredstva — Brdo-Zelenica 214.693,05
Skupaj:	844.910,17
DOLGOVI:
Sklad osn. sredstev	214.693,05
Sklad za gradnjo ČIC	339.315,13
Sklad za opazov. o gozdn. med.	64,02
Sklad za odbiro in vzrejo	14.005,60
Sklad za izobrazbo	19.590,61
Sklad za rezervo	251.831,76
Predplačila za članarino	4.810,00
Prehodno	600,00
Skupaj:	844.910,17
VABIMO
Čebelarska družina Maribor-mesto vabi vse svoje člane in čebelarje sosednjih in okoliških družin na debatne večere, ki bodo vedno drugo sredo v vsakem mesecu (po seji) ob
19.	uri v posebni sobi HOTELA ZAMORC v Mariboru.
Debate bodo predvsem o strokovnih vprašanjih iz čebelarske prakse. Vsak čebelar — tudi iz druge družine — lahko pripravi tematiko naprej. Predvidene teme za letošnji začetek so:
Dne 12. 4. 1972 ob 19. uri preprečevanje rojenja.
Dne 10. 5. 1972 ob 19. uri spodbudniki (biostimulatorji in stimulatorji) za večji donos.
Dne 14. 6. 1972 ob 19. uri čebelarjenje v Kirarjevih panjih.
Odbor
Upravni odbor ZČDS obvešča:
Plemenilna postaja A. Janša pod Zelnico bo delovala v času od 25. maja do 15. avgusta 1972.
Plemenilnike z mladimi maticami za sprašitev sprejemamo v tem času vsak dan.
Po preteku 15 dni bomo sprašene matice spet čebelarjem vračali. Za prevoz skrbi vsak lastnik sam. Pri tem pa prav posebno opozarjamo:
Vsaki pošiljki je treba priložiti zdravstveno spričevalo. Vse čebele morajo biti ločene od trotov (presejane). Cena za vsak dostavljeni plemenilnik je 2 din. Interesenti, ki nameravajo poslati matice na sprašitev, morajo javiti približno število prašilčkov in dan dostave vsaj 14 dni prej na naš spodnji naslov. Plemcnilniki morajo biti sistema »Zander«. Čebelarjem, ki želijo kupiti plemenske matice iz rodu »Zelenica«, bodo na voljo (po predhodnem naročilu) od 10. junija do 30. avgusta. V naročilu je navesti približen datum, kdaj jih želite imeti. Na željo jih lahko pošljemo po pošti po povzetju.
Plemenilna postaja se bo strogo ravnala po določbah poslovnika plemenilne postaje A. Janša pod Zelnico, ki je bil objavljen v Slovenskem čebelarju štev. 4, leta 1958.
Plemenilna postaja A. Janša pod Zelenico Rodine 18, 64274 Žirovnica
OBVESTILO ČEBELARJEM PREVAŽEVALCEM
Čebelarsko društvo Hoče obvešča vse čebelarje, ki nameravajo pripeljati čebele na gozdno pašo v Slivniško ali Hočko Pohorje, da morajo pravočasno poslati prošnjo čebelarskemu društvu Hoče. Čebelarsko društvo Hoče bo izdajalo pismena dovoljenja in navodila o kraju postavitve čebel.
Vsi prevaževalci morajo obvezno imeti zdravniška spričevala o čebelnih družinah, katera pa morajo ob prihodu z dovoljenjem čebelarskega društva Hoče pustiti pri lastniku zemljišča, na katerem bodo postavili čebele.
Čebelarska družina Hoče
OBJAVA
Po sklepu občnega zbora z dne 19. 3. 1972 se na območju čebelarskega društva Nova Gorica ne pobira pašnina. Vsak čebelar, ki želi semkaj pripeljati čebele na pašo, naj to pravočasno sporoči društvu in priloži dopisnico z naslovom, na kateri se mu bo sporočilo, kje mu je dodeljeno pasišče.
Opozarjamo čebelarje, da se pri prevozu čebel ravnajo po predpisih in pri lastniku zemljišča pustijo zdravniško spričevalo.
Čebelarji naj svoje vloge naslavljajo na: Čebelarsko društvo Nova Gorica 65290, Šempeter pri Gorici, Goriške fronte 11.
OBJAVA
Uredniški odbor za pripravo publikacije »Kirarjev panjski sistem in način čebelarjenja v njem« pri čebelarskem društvu Maribor vabi na srečanje in strokovni razgovor, ki bo v nedeljo, dne 14. maja 1972 z zbornim mestom pred Turist hotelom v Mariboru, Sodni ulica 17 ob 9. uri. Od tu bodo vodiči čebelarskega društva Maribor vodili čebelarje k najbližjemu čebelnjaku s Kirar-jevimi panji v bližini Maribora.
Vabljeni so vsi čebelarji, ki že čebelarijo v Kirarjevih panjih ali pa to nameravajo.
Strokovno srečanje ima namen izmenjati
izkušnje in utrditi dosežena spoznanja o prednostih čebelarjenja v tem panjskem sistemu; zbrati podatke o tem, kaj dela čebelarjem največje težave pri prehodu na čebelarjenje s tem panjem in jim pomagati premostiti težave. Posebna tema srečanja bo, kako uspešno predelamo A. Ž. 9-satar za čebelarjenje po principu Kirarjevega panjskega sistema in z njim dosegamo dobre uspehe v čebelarjenju.
Urednik organizator Jože Resnik
O^mdnice
CIRILU KOPITARJU V SPOMIN
Letošnjo zimo smo 18. januarja v vsej tišini in skromnosti pokopali na ljubljanskih 2alah uglednega slovenskega čebelarja Cirila Kopitarja, upokojenega profesorja iz Vižmarij pri Ljubljani. Sodil je med tiste čebelarske korenine, ki so skoraj vse svoje življenje prebili ob čebelicah. Brez njih bi bilo tudi njegovo življenje preveč enolično in dolgočasno. V vseh krajih, kjer je poučeval, so ga imeli ljudje radi in se ga še danes hvaležno spominjajo.
Ciril Kopitar je bil več let tajnik naše Zveze v tistih kritičnih časih, ko so se majali njeni temelji in bi bilo skoro po njej, če slovenski čebelarji ne bi bili tako enotni in ko ne bi bili imeli tako odločnih ljudi v svoji sredi. Zvesto je služil naši organizaciji. V zvezini pisarni je vselej sprejemal ljudi z nasmehom, zlasti ljubezniv pa je bil s preprostimi čebelarji z dežele. Z vsakomer se je znal po domače pogovoriti in mu tudi svetovati.
Zdi se mi, da se danes vse premalo zavedamo, koliko zaslužnih mož smo imeli slovenski čebelarji v svoji sredi, pa smo se jih potem po smrti spomnili samo s skromno osmrtnico v našem listu. Za našo organizacijo zaslužnim možem moramo odslej posvetiti malo več pozornosti in tudi prostora v našem listu.
V	svojem življenju je bil Ciril Kopitar tih, skromen, vesten in izredno delaven člo-
vek. Bil je tako skromen, da bi mi bil prav gotovo zameril, ko bi bil kdaj v življenju vedel, kaj mu bom napisal v slovo. Na takih čebelarjih, kot je bil on, se je gradila v preteklosti naša čebelarska organizacija. Zato pa je lahko ostala v 75 letih svojega obstoja tako močna in enotna.
Zadnje leto je začel pojemati njegov glas, ki je bil vse življenje tako veder in zveneč. Vedno tiše je govoril, toda nihče izmed nas ni niti malo mislil, da Cirilova življenjska sila tako hitro peša. Ko sem ga jeseni zadnjikrat obiskal, je bil še poln načrtov za letošnjo pomlad. Spet bo popeljal svoje ljubljenke na kaduljo v Plomin. In tam ga bo pomladansko sonce pozdravilo in mu dalo novih moči. Zgodilo se je drugače.
Njegova življenjska pot je pri kraju. Dragega prijatelja Cirila ni več. Za njim je ostalo le to, kar je v življenju dobrega in plemenitega storil ljudem okrog sebe, čebelarjem in naši organizaciji. Tega pa je bilo mnogo. Naj končam te vrstice z besedami iz sožal-nega pisma, ki ga je pisala njegovi soprogi bivša učenka: »Vaš soprog je bil plemenit človek, odličen vzgojitelj, ki je v srca nas mladih vlil toliko plemenitega, da mu bomo ostali hvaležni vse življenje!» Prav tako smo mu hvaležni tudi mi slovenski čebelarji, ki ga bomo ohranili v lepem in trajnem spominu.
E. S.
Čebelar Ciril Kopitar (prvi z leve strani) na kaduljevi paši v Plominu
MATEVŽ PODJAVORŠEK — NJEGOV JUBILEJ IN SLOVO
Potem, ko je še nakrmil svoje varovanke, da bi se zaradi slabe avgustovske paše okrepile za jesen in zimo, je sina zaprosil, da jih pregleda, sam pa je še enkrat in zadnjikrat obšel svoj čebelnjak, se vsedel na klopco pri čebelnjaku in se zamislil...
In ko mu je sin sporočil ugodno mnenje o stanju čebel, se je hvaležno nasmehnil, oči pa so se mu zaiskrile kot zlati kristali, od sonca ožarjenih solz. Odšel je v hišo in legel. — Tako se je starosta čebelarjev Matevž Podjavoršek poslovil od svojih čebel zadnjo avgustovsko nedeljo.
Leto 1971 je bilo za Podjarvorškovega očeta tudi jubilejno. 31. januarja sta obhajala z ženo Marijo 50 let skupnega življenja.
V	krogu domačih, med številnimi vnuki, sorodniki in prijatelji sta zaradi slabega zdravja žene slovesnost zlate poroke obhajala kar na domu. Slovesnost je izzvenela kot izraz velike družinske ljubezni. K temu je gotovo primogel jubilantov čebelarski duh, katerega je prenašal na svoje okolje, kajti svatje na zlati poroki so v pretežnem številu v vrstah čebelarjev.
Za slovesnostjo je kmalu sledila žalost.
20.	aprila mu je umrla žena Marija. In kdo bi pričakoval, da bo po štirih mesecih odšel za njo tudi Matevž, kajti kljub visoki starosti 82 let je bil še vedno čil in delaven. Umrl je 4. septembra 1971. leta.
V	zibel ga je položila mati kmetica 18. avgusta 1889 na Kozjaku pri Mislinji. Osnovno šolo je končal na domači šoli Dolič. Čeprav ukaželjen, ni imel prilike, da bi študiral. Ostal je doma in si znanje pridobival z branjem razne literature, na katero je bil naročen in pa iz izposojenih knjig. Med vsemi revijami mu je bil priljubljen Slovenski čebelar. Ta ga je navdušil za čebelarstvo že v mladih letih. Da mu je bil list čebelarjev res velik in dragocen učitelj, pričajo skoraj vsi vezani letniki v njegovi bogati knjižnici.
Čebelarjenje je moral opustiti, kajti leta 1910 je oblekel vojaško suknjo; prva svetovna vojna pa mu je rok podaljšala.
Po vrnitvi si je spet nabavil čebele in pričel kmetovati. Veliko truda je vložil v sadjarstvo in drevesničarstvo. V svoji drevesnici je vzgojil nešteto mladih drevesc, jih razpečaval bližnji in daljnji okolici, mnogo jih je tudi sam nasadil. Sadjarstvo in čebelarstvo sta mu bila nadvse priljubljeni panogi — njegov konjiček. V njegovem sadnem izboru so našle mesto le žlahtne sorte jablan in hrušk. V čebelnjaku pa so se zvrstili tudi različni panji; končno se je ustavil pri A2. Res ni čebelaril z veliko panji, povprečno 10—15 družin, zato pa s tem večjo ljubeznijo, kajti kljub težkemu in obilnemu
delu na kmetiji svojih čebelic nikdar ni zanemarjal.
Kmalu po prvi sveto\ ni vojni sta skupaj z bratom Karlom ustanovila Čebelarsko družino na Doliču. V njej je bilo včlanjenih nekaj zelo vestnih in dobrih čebelarjev. Naj tu omenim nekatere, ker bi jim pripadal spomin v našem glasilu, saj so bili nanj naročeni že v prvih letih njegovega izhajanja ter so bili nesebični in požrtvovalni čebelarji: Franc Pogladič, Jakob Verboten, Franc Razbornik, Ivan Zapoušek, Karel Podjavoršek in Pavel Podjavoršek. Po njihovi zaslugi čebelarstvo v Doliški dolini ni prenehalo, kajti njihovi vzori so danes mnogim mladim čebelarjem svetal zgled. Od teh veteranov je poslednji omahnil Matevž. Gojil je še posebno veliko skrb širjenju čebelarskega duha; mladim čebelarjem je pomagal z nasveti in tudi kar z naseljenimi panji.
Naj se izpolnijo njegove želje, izrečene ob priliki občnega zbora Čebelarskega društva Slovenj Gradec, ko je prejel odlikovanje Antona Janše III. stopnje, da se spet ustanovi čebelarska družina v njegovem Doliču, v kraju z bogato čebelarsko tradicijo in z dovolj čebelarji.
Njegov učenec
MARTIN MUMELJ
Težko je pisati osmrtnico svojemu najboljšemu prijatelju. Čebelarji društva Litija ne moremo verjeti, da smo se IG. marca za vodno poslovili od vselej živahnega, veselega in za šalo pripravljenega Tineta. Rad je stopil na stol in nas s svojimi domislicami spravljal v dobro voljo. Bil je odbornik od ustanovitve, podpredsednik in nazadnje častni predsednik društva.
Rojen je bil 1908 v Vitanju,- po odsluže-nju vojaščini je leta 1931 kot izučen mizar pnišel v ta kraj in si tu ustvaril družino, dom in precejšnje čebelarstvo. Bil je VK mizar, v njegovi kartoteki piše: vesten delavec. Za njim žalujejo razen žene še sin in dve hčerki ter 7 vnukov.
Bil je med prvimi, ko smo pred 20 leti začeli prevažati v daljne kraje.
Ko smo 1954 gradili društveni čebelnjak, je 'med vsemi s svojim delom in znanjem največ iprispeval k dograditvi stavbe. Pozneje je napravil velik okvir za slike in življenjepise umrlih odbornikov, ki visi v društvenem čebelnjaku; tudi njegova slika bo v njem. Ravno ko je bil v teku postopek za njegovo odlikovanje, nam ga je pobrala smrt. Veličastnost njegovega pogreba je dokazovala njegova priljubljenost. Ob odprtem grobu sta se od njega poslovila sekretar lesnega podjetja, kjer je bil pokojni pred svojo upokojitvijo zaposlen in pa odbornik našega društva.
Umrl je, toda duh njegov bo živel med nami, k delu nas bo budil in dramil, dokler bo živ sedanji rod!
Tine, naj ti bo lahka domača zemljica!
Zujiko
FRANC RAVLAN
Dne 25. februarja 1972 je Čebelarska družina Žerjav za vedno izgubila svojega zvestega člana in vestnega tajnika Franca Ravlana.
Rodil se je 11. novembra 1924 v Žerjavu. Bil je delovodja strojne službe v izbiralnici pri rudnikih Mežica.
Pred dobrimi tremi leti je zazim.il svoje prve čebelne družine. Tako se mu je izpolnila njegova davna želja, da bi tudi on imel
svoje čebele, a ne, da jih hodi samo opazovat k drugim čebelarjem.
Franc Ravlan je bil med čebelarji eden od mlajše generacije, ki je pokazala prav enako ali še večje zanimanje za napredek čebelarstva.
Ni bilo nobene akcije, ki jo je vodila čebelarska družina Žerjav, da se ni tudi on pridružil in je med svojimi tovariši in prijatelji vsestransko podprl. Med tovariši je bil zelo priljubljen.
Žal, težka zahrbtna bolezen mu je preprečila, da bi užival sadove svojega truda in hrepenenja. Na zadnji poti so ga spremljali mnogi njegovi delovni tovariši, prijatelji in čebelarji.
Dradi Franc! Počivaj v miru v svoji domači zemlji, ki si jo tako ljubil in ji do smrti služil! Čebelarji te bomo ohranili v lepem spominu.
Čebelarska družina Žerjav
ALOJZ ŠIŠKO
Nepričakovano nas je pretresla žalostna novica, da smo dne 19. septembra 1971 zgubili enega najboljših članov naše Čebelarske družine Raka.
Alojz Šiško se je rodil dne 1. maja 1907 v Krži-ščah pri Raki. Že kot mladenič se je odločil in odšel v tujino za zaslužkom, da bi si čimprej postavil svoj lastni dom.
V	Diisseldorfu je delal v rudniku polnih 16 let ter sc v letu 1945 bolan in izčrpan od dela vrnil v domovino. Prva skrb mu je bila, da si je postavil lastni dom, poleg njega pa čebelnjak s čebelami, katere so mu bile v bolezni v pravo razvedrilo.
Kakor je bil skrben za svojo družino, tako skrbno je gojil tudi čebelice, dokler mu je zdravje dopuščalo. V času pa, ko bi biil čebelicam najbolj potreben, da bi jih za-zimil za prihodnje leto, se je 17. septembra 1971 moral od njih posloviti.
Kot vzoren gospodar in prijatelj čebelarjev je imel za vsakogar prijazen nasvet; zato nam bo ostal še dolgo v spominu. Na njegovi zadnji poti ga je spremilo mnogo prijateljev in znancev. Pri odprtem grobu se je od njega v imenu čebelarjev poslovil predsednik čebelarske družine Janko Mladič. Naj mn bo lahka domača zemlja!
Predsednik čebelarske družine Janko Mladič
IVAN KRPAN
Dne 20. februarja t. 1.
smo sc na pokopališču v Renčah poslovili od dolgoletnega čebelarskega tovariša Ivana Krpana, poznanega pod imenom Giova-nin. Rodil se je 14. 10. 1897. Že prva svetovna vojna ga je prizadela, da je kot 18-letni mladenič v boju na Fajtjem hribu zgubil nogo. Kot invalid je že takoj po prvi vojni pričel čebelariti. To je uspešno opravljal vse do smrti. Bil je tih, skromen in pošten čebelar. Ljubil je svoje čebele in delo okrog njih. Bil je izreden poznavalec pašnih razmer in odličen strokovnjak za izdelovanje panjev ter čebelarskega orodja. Že v času Italije je njegova odlično izdelana točilnica dobila prvo nagrado. V času NOV v svoji delavnici ni delal le za čebelice, temveč je veliko časa in truda vložil za [»opravilo raznovrstnega orožja borcev NOV. Ena izmed njegovih zaslug je tudi ta, da se je na tem delu Goriške v povojnih letih razmnožilo število naših čebelarjev. Veliko truda in časa je vložil za vzgojo mladih čebelarjev-začetnikov, katerim jc pri praktičnem delu pokazal in jih učil, kako gojiti čebele v naprednem čebelarstvu.
Giovanina bomo vsi goriški čebelarji ohranili v trajnem spominu, ot> tem pa želimo, naj mu bo lahka domača zemlja.
Čebelarska družina Šempeter pri Novi Gorici
FRANC SATLER
V	86. letu starosti smo se dne 23. 8. 1971 poslovili ob velikem številu sorodnikov, prijateljev in znancev na pokopališču v Gorenju od našega najstarejšega člana čebelarja, posestnika in mizarja tov. Franca Satlerja. Čcbelaril je z vso ljubeznijo od svoje rane mladosti in zapustil ob smrti dva čebelnjaka s čebelami, od katerih je dal enega ob svojem domu fotografirati. Slika preko vse čelne strani pred-
stavlja njegovo vas Gorenje. Izdeloval je tudi AŽ panje za svoje potrebe, ipa tudi za potrebe okoliških čebelarjev. Bil je vzoren čebelar, širokogruden in je svoje sposobnosti, predvsem čebelarske, izredno rad prenašal tudi na druge čebelarje. Marsikateri čebelar se mora njemu zahvaliti za izkušnje, ki si jih jc pridobil pri njem. Kot vsestransko razgledan in uvideven je poskrbel, da tudi čebele po njegovi smrti ne bodo samevale. Čebelarjenje bosta nadaljevala njegova sinova, ki ju je za to navdušil in ki sta pridobila bogate očetove izkušnje.
Kakor mnogim v njegovi okolici tudi njemu okupator ni prizanesel. Bil je z družino v pregranstvu, ustrelili so mu dva sinova, dve hčeri pa sta umrli v taborišču.
Naj mu bo lahko slovenska zemlja, ki jo je tako ljubil!
Čebelarska družina Šmartno ob Paki
JOŽE ŽOLGER
Dne 1. 12. 1970 smo sc na pokopališču v Olimju poslovili od dolgoletnega člana naše čebelarske družine Jožeta Žolgerja. Rodil se jc leta 1900 in že od svoje mladosti je čebe-laril. Bil je član od ustanovitve čebelarske družine, vrsto let njen predsednik, član upravnega odbora, dokler ga ni smrt iztrgala iz naše sredine.
Čebelarjenje je prekinil le med okupacijo, ko je bil od Nemcev zaradi zavednosti in sodelovanja v NOB najprej zaprt in nato poslan v koncentracijsko taborišče Dachau. Bil je v tem kraju med prvimi sodelavci za NOB in prav njegov čebelnjak jc bil v Zaborovcu prvo skladišče borcem za osvo boditev — njegova domačija za zavetišče.
Čeprav ga je zadnja leta že mučila težka bolezen, je bil kot prej po naravi vedno veselega in družabnega značaja. Med člani je bil priljubljen in zelo spoštovan. Vedno jc bil pripravljen pomagati, posebno čcbc larjem začetnikom. Zato bo tvoj vzgled in spomin nate ostal med nami.
Čebelarska družina Podčetrtek
BV letošnjem letu nas je smrt obiskala že takoj v začetku leta. 10. januarja jeu mrla dolgoletna čebe-larka, edina ženska naše družine, gospa Helena Obervallder, stara 78 let.
Pokojnica je bila vsa povojna leta predsednica domžalske družine, opravljala pa je tudi tajniške in blagajniške posle. Pred desetletji je imela tudi do 40 A2 panjev, članii družine smo imeli sestanke vedno v njeni hiši. Na zadnjem občnem zboru je bila predlagana za odlikovanje, katerega ji pa žal, ne bomo mogli izročiti.
Razgledano članico naše družine bomo ohranili v trajnem spominu.
Čebelarska družina Domžale
Zelo je odjeknila žalostna vest, da nas je zapustil v 63. letu starosti priljubljeni čebelar in kmetovalec Janez Rebolj iz vasi Pepe pri Grosuplju. Vse svoje življenje je posvetil kmečkemu delu in poleg dela na kmetiji imel še dovolj časa za svoje čebelice. S čebelarjenjem sc je ukvarjal 45 let in si uredil lep čebelnjak, v katerem je bilo vedno nad 20 čebelnih družin. Kmetijo in svoje ljubljenke je zapustil svojima naslednikoma, ki že nadaljujeta njegovo pot.
Bil je član upravnega odbora čebelarskega društva Grosuplje in bil za vzgled mlajšim v družini in društvu.
Na zadnji poti so ga pospremili njegovi prijatelji, znanci in čebelarji. Počivaj v miru, dragi Janez, tvoje ljubljene čebelice pa naj ti na grobu pojejo svojo posem!
Čebelarsko društvo Grosuplje — Center
PRODAM
15 praznih, novih A2-panjev na 10 satov, izdelanih po najnovejšem sistemu in več praznih, zelo dobro ohranjenih A2-panjev na 9 satov. Anton Verbič, Ljubljana, Cankarjevo nabrežje 1, 61000 Ljubljana.
šest AŽ-panjev z mladimi maticami in pašni čebelnjak na Jelovici Jože Sušnik, Brod 2, 64264 Bohinjska Bistrica.
pet čebelnih družin v kranjičih in tri v A2-panjih brez panjev. Janez Čuden, Gorjuše 46, 64264 Bohinjska Bistrica.
Prodam nekaj kg odličnih satnic (medsten); izdelava Rupnik Idrija.
Čebelar Rudi Brajdih,
Nova Gorica, Trubarjeva 5
Prodam 10 močnih AŽ panjev z 18 sati. Vladimir Krašovec, Ulaka 9, 61385 Nova vas pri Rakeku.