p- KRIZOSTOM:
Sveta Klara.
(12. avgusta.)
Rosna kapljica na beli liliji, ki majsko solnce v njej gori — to si ti v svoji nedolžnosti; pa še in še jasnejša si.
Kakor biser te je v pesku Frančišek pobral in te v monštranco vkoval.
Klara — beli serafinski cvet, pulil se je zate razuzdani cvet —
Kristus pa te je utrgal
in te presadil na svoj božji vrt,
da bi roso milosti njegove pila.
Od takrat je vsaka tvoja sveta želja sestre nove — bele cvetove rodila. —
Pa je prišlo nad sveti vrt gorje.
Krog samostana sovražniki besne.
Kakor plahe golobice
so v stiski sestre zaječale;
pri Materi se svoji zbrale-------
,,Evharistični Kralj, tebi vsa čast!“ vsklikne sveta Mati Klara, ko na visokem obzidju stoji in ciborij zlati v rokah drži.
V prah so padli sovražniki-------
Klara, ti pa si v svoji nedolžnosti kot rasna kapljica na beli liliji, ko rajsko solnce v njej gori; pa še in še jasnejša si.
Vseučiliški profesor — tretjerednik.
(Nadaljevanje.)
1 ^ errinijevo karitativno delo. Vse Ferrinijevo znanstveno delovanje 1-^ je prepletala ljubezen. Njegovo silno obsežno in globoko znanje JL mu je omogočilo vsestransko delo. Vedno temeljito, nikdar po-vršno. Njegova iskrena ljubezen je pa delo usmerjala zdaj sem, zdaj tja. Kakor je bilo že potrebno.
Leta 1901. so v Ferrinijevi domovini načeli vprašanje o razdruž-nosti zakonske zveze. Povsod je završalo. Katoličani so se tesno oprijel' velikega papeža Leona XIII., ki je z mogočnim in slovesnim glasom protestiral. Tudi profesor Kontardo Ferrini ni miroval. Toplo je priporočil dragoceno delo, ki je ž njim branil nerazdružljivost zakramenta svetega zakona, pizanski vseučiliški profesor civilnega prava, Karol Frančišek Gabba. Zapisal je sledeče besede: „Krščanstvo je odločno izpovedalo, da je zakon nerazdružljiv. Tako stroga odredba se more uveljaviti le, ker temelji v veri. Saj pa tudi popolnoma soglaša s celotnim krščanskim življenjem. Vodi v čistost; zato pa zahteva, naj se žrtvujejo posamezna nagnenja. Zakaj pač ljudje ne umejo, da to zanje ni nesreča. Nasprotno! Načelo zakonske nerazdružnosti vsebuje toliko nravnih in družabnih dobrin, tako visoko ceni ženo in družino, je vse naše življenje tako prevzelo, da se morajo tudi tisti, ki z nami ne soglašajo, vendarle prepričati, kako blagodejno na življenje upliva zakonska nerazdružljivost, pa v kakšno nesrečo bi pahnili naš narod tisti, ki bi mu po zakrament11 posvečene zakonske vezi razrahljali.“ Tako Ferrini. Umevno, da je bil° tudi to pravo karitativno delo. Leto dni po Ferrinijevi smrti je boj za svetost zakonske zveze prenehal. Nad razpaljenimi strastmi je zmagaj3 Cerkev s svojim božjim naukom. Narodu v največjo korist! Naravno i® nadnaravno.
Skoraj 14.000 milanskih volivcev je leta 1895. poslalo profesorja Kontarda Ferrinija v mestni občinski svet. Ž njim vred še 17 odločnih katoliških borcev. Modri in spretni profesor je tudi kot občinski svetov3' vec usmerjal svoje delo v krščansko karitas. Za dušni in telesni blagot
Najprej je bilo treba urediti vprašanje, naj se li otroci uče krščanski nauk, ali ne. Ferriniju se je posrečilo, da je občinski svet sprejet vsaj sledeče besedilo: „Ako se za pouk prijavijo usposobljeni učitelj1’ ki se jim tudi lahko zaupa, vrše le-ti delo katehetov. Sicer pa imenuje kardinal - nadškof za tiste otroke, ki bi to želeli starši, duhovnika - k3' teheta.“ Sam je bil uverjen, da bo mogoče zasilno naredbo polagom3 izpopolniti.
Druga težava je bila z mladoletnimi kaznjenci, ki se zanje starši niso kar nič brigali. Take siromake je mestna občina oddajala raznim zavodom, ki so jih z vsem potrebnim oskrbovali in vzgajali. Neka matl’ ki materinih dolžnosti ni hotela izpolnjevati, je svojega otroka iz take dobrodelne hiše s silo odvedla. Nekateri mestni svetovavci so menil*; da je žena prav naredila. Drugi so pa sodili, da mora otroka, ki gavnl hotela vzgajati, zavodu vrniti. V seji je profesor Ferrini sporno vpraš3' nje tako-le razsodil: „Zakon sicer določa, da morajo tuji ljudje staršem otroke vrniti, ne govori pa, ali omenjena pravica staršev otrokom gmotn° in nravno res tudi koristi. Danes bi se moralo to še posebno upm števati. Ako oblast osebi, kateri je mladega krivca izročila v oskrbo i*1
poboljšanje, zaupa, moremo vsaj misliti, da mati ni imela pravice, s silo odvzeti svojega otroka. Saj pošten človek ne zadržuje tujega otroka v svoji hiši brez važnih razlogov. Pa tudi nihče ne prepušča otrok tujim ljudem brez krivde staršev. To dvoje moremo trditi o vsakem dobrodelnem zavodu, ki neguje zapuščeno mladino. Kdor otroke na zahtevo staršev iz rok takih zavodov trga, le preveč povdari oblast staršev. Zavodi imajo pravico do takih otrok. Starši pa, ki se temu upirajo, morajo ^ajprej dokazati, da so svojih otrok res vredni." Milanska občina si je Ferrinijevo mnenje osvojila. Brez dvojbe, mladini v nemajhno korist.
Zelo so bili profesorju Ferriniju pri srcu zapuščeni otroci. Hotel je, ?aj država s posebnim zakonom brani mladino pred neusmiljenimi starši pohujšanjem. Zato je izdelal kar cel načrt zakona o varstvu otrok. Nekaj misli! Starši, ki se pregreše nad svojimi otroci z dejanji, ki jih zakon našteva, izgube vse pravice, ki jih imajo kot roditelji. Obsodba vsebuje tudi že izgubo. Kaznjivo dejanje zagreši tisti, ki otroka zlohotno zapusti, ž njim grdo ravna, ga pohujšuje. Ako nedoletnik ponavlja zlo-^lne, ga sodišče odda v poboljševalnico, ali v zavod za varstvo otrok, otroške nosijo starši. Siromašnim pomaga občina. Starši morejo šele pet !et po izgubi svojih pravic zaprositi, da jih vnovič dobe. Nedoletnikom le prepovedano, da bi se smeli udeleževati sodnijskih razprav.
Težko je reči, je li Ferrinijeva beseda vedno in povsod uspela, ^var, ki jo je Ferrini branil, velik ugled, ki ga je užival, plemeniti nadeni, ki so ga vodili in njegov vzgledno življenje, vse to več, kot dovolj priča, da ni zastonj govoril in pisal.
Dne 15. maja 1891. je delavski papež Leon XIII. izročil svetu zna-poslanico „Rerum novarum“. Brez strahu je odkril rane, ki na njih človeštvo trpi. Duhovščino je poslal venkaj iz zakristij delat tudi za časni blagor ljudi. Umevno, da mora biti to delo podrejeno trudu za večno srečo.
Pizanski profesor Jožef Toniolo je Leona XIII. dobro razumel. Že Jcta 1889. je začel zbirati učene može, ki naj bi se posvetili socialnemu študiju. Leta 1892. se je tudi profesor Ferrini prijavil. Društvo katoliki •«^en^ak°lv je začelo izdajati list »Mednarodni obzornik za socialni študij11. Umevno, da je tudi Ferrini pridno dopisoval. Leta 1898. se je društvo med italijanskimi izobraženci močno razširilo. Na vseh koncih ln krajih so idealni možje poprijeli za delo. Cilj jim je bil, kako pomadi ubogemu kmetu, kako siromašnemu delavcu. Če tudi se Ferrini ni tn°gel uveljavljati v društvih, domovih, posojilnicah in podobnih napra-Vah, je vendar s svojim dopisovanjem v socialne revije dobri stvari sllno koristil.
Poleg vsega tega ih drugega dela, je bil profesor Ferrini vedno pripravljen pomagati z dobrim svetom in miloščino, kolikor je pač mogel. 'n""io je, da so se razni prelati kaj radi zatekali k našemu profesorju, m razreši težka pravna vprašanja. Celo kardinal Riboldi. Koliko je razdelil denarja, bi najlažje povedali siromašni dijaki, delavci, bolniki er razni župniki, ki so njegove darove prinašali trpinom. Če tudi je dobrote kolkor le mogoče tajno delil, jih vendar svojih prijateljem ni JUogei utajiti. Ni čuda, da so ga močno ljubili. Saj ljubezen izvabi J]ubezen.
Nič se ne čudimo tako mnogoličnemu Ferrinijevemu karitativ-t delu. Srce, ki je tako goreče ljubilo Gospoda, je moralo ljubiti udi Gospodovo podobo, ki se tako prečudno odraža v trpečem, človeku.
(Dalje prih.)
ANTON DE WALL - P. EVSTAHIJ:
Mali umetnik v katakombah.
Povest iz četrtega stoletja.
Peto poglavje-(Nadaljevanje.)
Na grobu sv. mučencev Janeza in Pavla.
Odkar je bil Konstantin sezidal ob Bosporu1) novo glavno mesto, ki se je po njem imenovalo, je prešlo težišče državne vlade iz starega Rima v Konštantinopelj;2) tembolj, ker so neprestane vojne na vzhodni meji odvračale cesarje od glavnega mesta ob Tiberi. Po Julijanovi smrti so legije, katere so se vojskovale zoper Peržane, oklicale Jovijana za imperatorja,3) in celo poganski senatorji v Rimu niso niti mislili na to, da bi ugovarjali k izvolitvi krščanskega cesarja.
pKakor so Simah in njegovi somišljeniki bridko obžalovali, da je sijaj starega glavnega mesta bledel bolj in bolj, eno jih je pa le tolažilo: Rim je bil in ostal veletrdnjava češčenja bogov. Nobeno mesto sveta ni bilo tako bogato s prekrasnimi templji; neizmerna bogastva le-teh pa so omogočala, da se je ob vseh praznikih različnih božanstev razvila in pokazala veličina, kakršno si komaj moremo predstavljati; ta bogastva so obenem dala v uporabo in na voljo poganskim svečenikom in uradnikom najveličastnejša sredstva za njih koristi in zadeve.
Da bi se le bil s cesarji vred preselil v Konštantinopelj tudi krščanski najvišji duhovnik, — pontifex4) — namreč papež! —
Tako pa si nikjer drugje nista poganstvo in krščanstvo stala tako ostro nasproti kakor tukaj, češčenje starih bogov in novo verstvo; vprav v Rimu pa se je pokazalo krščanstvo tem mogočnejše, ker semkaj v Rim ni bil našel dostopa razpor arijanskega krivoverstva, ki je raztrgal vzhodno stran veledržave v najbolj strašnih bojih .
Čeprav je tedaj v Jovijariu krščanski cesar zasedel prestol, so vseeno častavci bogov imeli moč v rokah, zlasti v senatu, in v bogatih dohodkih poganskih templjev so imeli v lasti tudi sredstva, da so naravnost ali nenaravnost delali za svojo stvar: k najbolj vplivnim državnim službam so pripustili le svoje pristaše, za učitelje govorništva in ostalih znanstvenih strok so imenovali samo svoje somišljenike, od javnih zgradb in dobav so izključili kristjane, kjer so mogli.
') Bospor (Grško: Bdsporos = „Goveji b r o d'j je ime morske ožine, ki spaja Črno morje z Marmorskim morjem; imenuje se tudi Trakijski Bospor ali Carigrajska vrata, turško pa Istambul Boghasi.
2)	Konštantinopelj, grško „Konstantinopolis“ (grška beseda „po 1 is pomeni ..mesto"). Konštantinopelj pomeni torej po naše Konštatinovo mesto’ Slovansko tudi: Carigrad.
3)	Latinska beseda imperator = vrhovni poveljnik, vladar, cesar.
4)	Pri starih Rimljanih so bili najimenitnejši poganski svečeniki „ponti' f i c e s", ki so nadzorovali bogočastje, njih načelnik se je zval „pontifex maxsimus (igz. pontifeks maksimus) — najvišji svečenik. To ime so dali tudi papež«. k^r je sveti oče 'najvišji krščanski duhovnik.
Toda vkljub vsemu zapostavljanju in zatiranju je mogočna notranja gonilna sila krščanstva nevzdržno prodirala dalje in razvijala vedno novo življenje; zastonj se bore nočne megle zoper sijaj vzhajajočega solnca.
26. junija leta 364. je videl Rim slavnost, kakršne mesto, dokler je stalo, še ni bilo videlo. Med mučenci, ki so bili pod Julijanom prelili svojo kri, sta bila dva brata Janez in Pavel, dvorna uradnika pri (Kon-štanoija, hčerki velikega Konštantina. Ko ju je Julijan povabil, naj vstopita v njegovo službo, sta odkrito izjavila, da ne moreta služiti tistemu, ki se je izneveril Kristusovi službi. Zaman jima je Terencijan, vrhovni poveljnik telesne straže, dal deset dni odloga za premislek; rok, ki jima je bil-dan, sta le za to porabila, da sta razdelila svoje premoženje med uboge in da sta se pripravljala na smrt. Ker se je Terencijan bal upora, ako bi dal oba moža očitno usmrtiti, so ju rablji skrivaj obglavili v njuni lastni palači, ki je bila na Celiju, ter ju zagrebli v neki kleti; Terencijan pa je dal razširiti govorico, češ da sta oba poslana v Pregnanstvo.
Po rimski postavi nihče ni smel biti pokopan med mestnimi zidovi, in tako so bili vsi grobovi svetih mučencev v katakombah pred mestnimi vrati. Kaj je bilo po Julijanovem padcu kristjanom bolj pri srcu nego misel, da bi ta edini grob znotraj v mestu okrasili kar najbolj dostojno! K temu jih je nagibalo tudi še prav posebno čudovito na-klučje, da je bil Julijan padel v boju zoper Peržane vprav eno leto po ®rirti obeh mučencev, v istem mesecu in isti dan, da še celo ob isti uri. Zraven sta bila Janez in Pavel ožja prijatelja novega cesarja JovLjana, m le-ta je bil takoj dal povelje senatorju Bizanciju, naj poizve in dožene, kje počivata sveta mučenca, in naj pozida baziliko nad njunim grobom. Bizancij in njegov sin Pamahij sta bila po svojem plemenitem rodu še bolj pa po najbolj sijajnih krepostih ponos svete Cerkve: s kakšnim veseljem sta izpolnila cesarjevo naročilo! Prezidava palače v krščansko baziliko je potrebovala le malo časa: ob drugi obletnici njune smrti naj bi bili sveti ostanki obeh mučencev slovesno izkopani in cerkev Posvečena.
Bizancij je bil s Furijem v ožjem sorodstvu; ako je zato le-ta imel svoje veliko veselje nad svetim podjetjem, gotovo še veliko bolj njegova soproga in njen sin. Kadarkoli je le bilo mogoče, se je napotil mladi Jjurij z ostalimi gojenci patrijarhija od bližnjega Laterana proti Ce-kju, da bi opazoval gradnjo nove bazilike; ko je bila posvečena, mu le bilo dano zelo častno mesto med strežniki pri oltarju, in sicer zaradi sorodstva z Bizancijem. Dan pred praznikom sta se slučajno srečala ^imah in Viktorin na šetališčih Martovega polja. Danes še bolj mračen kakor sicer, je senator kuhal svojo jezo in se srdil na kristjane, kateri kljubujejo bogovom in ljudem in ki so si bili vprav zato izbrali obletnico božanskega Julijana za takšno predrzno izkazovanje.
Visoko in mogočno se je dvigal med drevesnimi nasadi, nad dr-za\-nimi stavbami in templji Martovega polja Avgustov grobni spomenik, v čigar notranjščini je bil v žarah iz porfirija našel svoj počitek pepel Prvih cesarjev in cesaric ter njihovih otrok, dokler ni cesar Hadrijan drugi strani velereke Tibere zgradil še ponosnejši mavzolej (današnji Angeljski grad) zase in za svoje naslednike.
Od Avgustovega nagrobnega spomenika je Simah obrnil svoj pogled Proti Hadrijanovem. Toda koj je namršil obrvi ter okrenil z glavo: saj Se je zadaj za Hadrijanovim grobnim spomenikom, na pobočjih vatikan-
skega griča, dvigala kvišku bazilika, ki jo je bil cesar Konstantin zgra^ nad grobom obeh apostolov prvakov, daleč je razširjalo njeno pročelj svoj lesk z zlatim mozaikom.
„Ali ni to sramota," je Simah škripal od jeze in stiskal pesti, je rimski cesar mogel zgraditi tempel na čast umazanemu, križane®; Judu, in sicer nasproti nagrobnim spomenikom svojih neumrljivih pre . nikov?! In ali ni še večja sramota, da si tile nesramni krščanski Ps predrzno upajo zgraditi baziliko na višini griča Gelija, nasproti Palat® in cesarskim palačam?! Zakon prepoveduje pokopavanje znotraj v mestu* toda ona drzna svojat zgradi mavzolej za kosti usmrčenih zločincev, 1 to v osrčju slavnega Rima; in zato podjetje daruje neki rimski senate polovico premoženja, in jutri bo ves Rim vrel skupaj, da se ude® posvetitve!"	\
Iz njegovih mračnih misli ga je vzdramil Viktorinov pozdrav; neskončno trpkostjo je Simah ponovil prijatelju misli, s katerimi se ] bil pravkar pečal.
„Kakor je mračna in črna slika, ki mi jo opisuješ," je kratko prj. pomnil učitelj govorništva, „dodati moram še eno črno potezo: —; a veš, plemeniti Sinah, da je naš Terencijan, ki je dal onadva usmrtiti, ^ postal blazen?!"	..
„Blazen?“	je zaklicah	Sinah prestrašeno, ker je bil Terencij®
njegov posebni	prijatelj.	,*
„1 no, zares; blazen v tem smislu, da je tudi on— postal kristja® je z britkim nasmeškom govoril Viktorin.	<*
„Terencijan — kristjan?! — — Ne, prijatelj," je senator odvf® po kratkem premolku, „to bi verjel le njemu samemu, ali pa tiste® ’ ki je sam slišal	iz njegovih	ust".	j
„In pač gotovo tudi temu,," je odvrnil Viktorin, „ki ga je s svoji®] lastnimi očmi videl, kako je klečal pred škofom Liberijem in sPf?L na čelo krščansko znamenje. In to sem videl jaz, kakor resnično vi® ^ tebe samega. Ta reč bo vzbudila v Rimu velikansko pozornost — Pra pred jutrišnjim	praznikom!"	j|
..Nezaslišano!" je vzkliknil Sinah. »Sodnik, ki je onadva oba pr^ dvema letoma dal usmrtiti zaradi njunega krščanskega veroizp0' danja, pride jutri k njunem grobu, da tudi sam izpove očitno, da J kristjan. Stvar je taka, da bi človek moral zblazneti."
„Skoro bi bilo tako, da bi človek postal kristjan," je odgo^0. Viktorin, „ako se ne bi ves notranji človek v nas protivil nauku sestavu, ki je od vseh modroslovnih sestavov najbolj protinara'^, Toda živimo pač v dobi splošnega propadanja, tako v državnem *!. ljenju, tako v umetnosti in književnosti, in tako tudi v modroslo'^ Svet, moj plemeniti Simah, je postal onemogel od starosti in hro® v slep, in s topoglavostjo človeštva raste blodnja, dokler ne zdrkne vse grob divjaštva."
„Ne, ne," je vzkliknil Sinah, „tako brezupno in mračno ne dam v bodočnost. Prišli bodo drugi, boljši časi: človek se zgrudi v g?0^ človeštvo pa ostane večno mlado. Seveda boleha danes in v svOr, ( hiranju upa rešenja in ozdravljenja od onega iztočnega mazača, ® tristo let mami svet. Toda priti mora dan, ko notranja življenj?, sila izblujuje Nazarenčanov strup, ko se svet odvrne z gnusom od žanega, in ko bodo nesmrtni bogovi storili, da vstane na zemlji “ doba. In jaz sem še dovolj mlad, da lahko upam, da doživim to d<®
Toda kako neki se je bilo dogodilo, da je tisti Terencijan, ta razsrjeni in zagrizeni sovražnik in preganjavec, nenadoma postal spo-ftavavec krščanskega imena? To je bilo, po čemer je povpraševal Simah v aa dalj nem svojem razgovoru, kakor smo zgoraj omenili, kar bi pa rajši slišali iz ust Terenoijana samega.
Zjutraj onega dne je bil Terencijan s svojim približno dvanajstletnim sinom prišel v lateranski patriarhij, in je poln nad vse veselega razburjenja nestrpno zahteval, da bi smel govoriti s papežem Liberijem.
Brž ko so ga privedli predenj, je z dečkom vred pokleknil pred njim in zaklical s solzami v očeh:
„0 častitljivi oče, spoznavam moč obeh mučencev, ki sem ju dal Usmrtiti. Moj zločin sta kaznovala na mojem otroku; toda izkazala sta Se tudi spet milostna in .sta dečka danes ob svojem grobu hipoma ozdravila. Jaz sem jima obljubil, da postanem kristjan, ako bi ozdravila niojega otroka; uslišala sta mojo molitev, in jaz sem prišel, da te prosim, da me milostno sprejmeš."
Papež in njegovo spremstvo niso bili malo osupli in obenem razveseljeni: dvojen čudež uprav pred praznikom mučencev!
p■ MAVRICIJ TERAS O. M. CAP.:
Sv. Frančišek, božji modrijan.
a človeka ni lepše pohvale in večje časti, kakor če ga imajo ljudje g za modrega in pametnega. Kadar ljudje o kom trdijo, da je moder in pameten, hočejo s tem reči, da tak človek živi in dela po vzvišena in plemenitih načelih, da vse dobro premisli in preudari ter se nikjer e prenagli. Največji modrijani so bili svetniki, zakaj vse njihovo živi j e-“.)e in delovanje je bilo uravnano po najlepših načelih, po načelih svete ®re- fak modrijan je bil na primer tudi sv. Frančišek Asiški. Njegova modrost se jasno razodeva v vsem njegovem mišljenju in čuvstvovanju, govorjenju in delovanju. Sv. Frančišek je bil božji modrijan, ker je imel Prave pojme o zemskem življenju, ker se je neprestano trudil za krščan-popolnost in ker je bil previden v vsem svojem obnašanju in gonjenju.
Frančišek je v svojih mladih letih veliko sanjal o zemski sreči in Posvetni slavi. Polagoma pa so se njegovi nazori o življenju izpremenili, čistili in izboljšali. Spoznal je, da je človek rojen ne samo za ta svet vj *amo za zemsko srečo, ampak še veliko bolj za oni svet in za večno aženost v nebesih. Uvidel je, da ima življenje na zemlji višji cilj in ^lsji pomen. Zato je v svojem 25. letu pretrgal sleherno zvezo s svojimi Piejšnjimi ideali ter se odločil živeti zanaprej edinole za Boga. Prišel je amreč do zaključka, da je življenje prazno in ničevo, če ga človek ne posveti Bogu in če ne poskrbi za svojo dušo in svojo večnost. Vse, kar le delal in govoril, vse je bilo zanaprej Bogu posvečeno in na neki način Bogom v zvezi. Vsak trenutek se je zavedal, da mora služiti Bogu ter e pripravljati na večno življenje v nebesih. Živel je na tem svetu, toda je vZa.ta svek ampak edinole za Boga in Bogu na čast. Njegove misli n želje so bile obrnjene bolj proti nebesom, kakor pa proti zemlji.
Nazori, ki jih je imel sv. Frančišek o življenju, so edino pravi na-j.0ri. To je prava življenjska modrost in življenjska filozofija, ki daje živ-Jenju višjo smer ter obrača človekov pogled proti večni domovini, l^ašnje človeštvo pa ima precej drugačne nazore o življenju. Mnogo Judi živi samo za ta svet, kakor da bi ne imeli nobene duše in kakor
da bi ne bilo nobene večnosti. Zadovoljni so, če imajo dober zaslužek in dobre dohodke, da si lahko privoščijo dobro hrano, lepo obleko in tudi kako zabavo, kaj bo z njimi po smrti, za to pa jim ni veliko mar-Njihove misli so obrnjene le v ta svet in njihove želje se sučejo le okoli minljivih stvari, za nadnaravni svet pa nimajo nobenega zmisla in za posmrtno življenje se nič ne zmenijo. O, kako so lahkomišljeni! Ali se res izplača svoje srce tako zelo navezovati na ta minljivi svet, ko pa bivamo na njem komaj kakih 50 do 60 let? Ali bi ne bilo bolj pametno* da bi obračali svoje oči proti večnosti, da bi si tamkaj zagotovili svojo srečo? Kaj nam pomaga, četudi smo par let na zemlji srečni, če pa bi bili potem nesrečni vso večnost? Presojati življenje s stališča večnosti, to je edino prava življenska modrost, katero nas uči sv. Frančišek. Pri njem se lahko učimo, kakšne nazore rryoramo imeti o svojem ze®' skem življenju.
Sv. Frančišek se je torej živo zavedal, da je človek ustvarjen ne le za samega sebe in za zemljo, marveč za Boga in nebesa. Ta zavest pa ga je tudi mogočno nagibala, da si je prizadeval Bogu vedno zvesteje služiti ter mu vedno bolj ugajati. Prva in poglavitna njegova skrb je bila skrb za bogoljubno življenje. Vse drugo mu je bilo bolj postransko. Dan za dne® je samega sebe izpodbujal k večji gorečnosti v službi božji in dan za dnem se je trudil napredovati v krščanski popolnosti. Čeprav so ga že vsi ljudje imeli za svetnika in čeprav mu je Bog sam z vtisnjenje® Kristusovih ran pokazal, da ga ima rad, vendar je še vedno smatral samega sebe za velikega grešnika. Proti koncu svojega življenja, ko se je že bil visoko povzpel v svetosti, je večkrat rekel svojim bratom: „Za' čnimo služiti Gospodu, svojemu Bogu, zakaj do sedaj smo le malo napredovali!" Prav v tem, da je imel toliko skrbi za bogoljubno življenje in da se je toliko trudil za svoj duhovni napredek, se razodeva njegova božja modrost.
Takšne božje modrosti, kakor jo je imel sv. Frančišek, manjka današnjemu človeštvu. Koliko je ljudi, ki se prav nič ne zmenijo za svoje dušo, katerim ni nič mar za molitev in bogoljubno življenje in ki se iz krščanske popolnosti še norčujejo. Premnogo ljudi nima sploh nobe' nega zmisla za duhovno življenje. Samo to jim gre po glavi, kako bi se nosili in oblačili po najnovejši modi, kako bi se postavljali pred sveto® in kako bi stregli svojemu telesu in svojim strastem. In tudi tisti, ki nis° čisto posvetnega mišljenja in ki še kolikor toliko izpolnjujejo svoje dolžnosti do Boga, se večinoma le malo trudijo, da bi v duhovnem življenju kaj bolj napredovali. Zadovoljni so, če se ogibljejo smrtnih gre' hov, za višjo popolnost seme zmenijo. In vendar bi moral vsak kristj®1 vedno bolj in bolj napredovati v duhovnem življenju. Kdor ne gre naprej, gre nazaj, zakaj v duhovnem življenju ni nobenega počivanja ® nobenega premirja. Če kdo misli, da je že dosti popoln, je to zaneslj® dokaz, da je še daleč, daleč odzadaj v popolnosti. Naša popolnost i® zemlji ne obstoji v tem, da smo res že popolni, marveč v tem, da se neprestano za popolnost trudimo, kakor se je izrazil že sv. Bernard-»Neumorno prizadevanje za duhovni napredek in neprestan trud za p0' polnost, to je naša popolnost."
Frančiškov nastop je bil skromen in ponižen, njegova hoja zmeri®' njegovi pogledi previdni in njegove besede pretehtane. Nikoli se ni lZ' pozabil, da bi bil kaj takega storil ali kaj takega rekel, kar bi bilo dr® gim v spotiko, marveč prav nasprotno: vse na njem je dihalo tisto ca' stitljivo zmernost, ki prisili človeka do spoštovanja. Sv. Frančišek ni pra
ničesar pretiraval. Bil je zelo navdušen za uboštvo in pokoro ter je dal svojim bratom v tem oziru marsikatero navodilo, toda vedno je upošteval razne okoliščine časa in kraja. Tako je dovolil tistim, kateri bi bili potrebni, da smejo nositi obuvalo. Glede hrane je dovolil članom prvega reda, da smejo jesti od vsake jedi, ki se pred nje postavi, dočim niso do tedaj menihi skoraj nikoli uživali mesa. Predstojnikom redovnih pokrajin ali provincijalom je nekoč pisal, naj bodo v svojih zapovedih polni sočutja do grešnikov in vedno pripravljeni za odpuščanje. Svojemu redu je dal tako demokratično ustavo, da se mora človek kar čuditi njegovi postavodajalski modrosti. Zares, sv. Frančišek je imel čednost modrosti v visoki meri.
Čednost modrosti je neobhodno potrebna tudi nam in sicer v vseh stvareh, najbolj pa seveda v obnašanju in govorjenju. Samo eden bolj neroden nastop in samo ena neprevidna in nepremišljena beseda nam lahko pokvari naše dobro ime pri ljudeh. Posebno tisti, ki imajo veliko opravka z drugimi ali pa so na kakem odličnem in odgovornem mestu, niorajo zelo paziti, da se ne zaletijo in da ne narede nobene neumnosti, /eč ali manj pa velja to za vsakega izmed nas. Kako lahko se zgodi, da |zrečemo o kom predrzno sodbo, podamo o kaki zadevi nepovoljno izjavo, se obnašamo do koga bolj hladno in že smo izgubili pri ljudeh hupanje in veljavo. To je pa seveda velika škoda! Kadar ne uživamo Pri ljudeh zaupanja in spoštovanja, ne moremo pri njih kaj prida doseči ln vse naše delovanje med ljudmi ima le malo uspeha. Naša lastna ko-r'st, še bolj pa božja čast in zveličanje duš nam narekuje, naj bomo v obnašanju in govorjenju vedno previdni in modri. Vendar pa naj bo oaša modrost združena vedno tudi s preprostostjo. Ravnajmo se po besedah evangelija, ki pravi: „Bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje" (Mt 10, 16).
p- ROMAN:
Božje njive zore.
(Nadaljevanje.)
'~l'^auroch je skrbno in ljubeče, kakor zna to samo vinogradnik, ki je | vino sam z lastnim potom zalil, odprl steklenico in lahen pok je
1.	pričal o žlahtnosti stare kapljice.
V brušenih kozarcih je zablestelo tekoče zlato, blag značilen vonj ?e je razlil po sobi. Moža sta se spogledala, nato je starejši dvignil čašo ln dejal: na tvoje novo delo ne v mojem, temveč v božjem vinogradu. , Blaž — brat Marijan — se je lahno dvignil. Močna roka, ki se je Krepko odražala izza širokega rokava temnorjave redovne obleke, je 2a hip zatrepetala, nato pa sta kozarca lepo zapela. V tem hipu se je na Pragu pojavila Greta in iz nje je zaprosilo vprašanje, če sme prisesti.
Seveda lahko. Nato je Blaž pričel pripovedovati o svojem bodočem ehi, ki ga čaka na misijonski postaji. Glavne podatke je povzel iz pisma Predstojnika misijonske postaje, ki mu je bil naročil vse potrebno.
»In pot?" je vprašala Greta.
»Pot bo trajala okoli 28 dni po morju, mimo otoka Ceylona, do ‘janghaja. Po suhem še kakih deset dni. In sicer gremo iz Kolna preko "hinchena v Italijo. V Genovi nas čaka ladja, ki vozi redno samo to lriljo. Da je vožnja cenejša, smo vzeli navaden parnik, ki prevaža tudi ovore, ker pa je last dobre katoliške trgovske družbe, so nam obljuba da bomo povsem dobro preskrbljeni."
„In če kdo zboli?“ skrbno vprašuje Greta.
„Saj ima ladja svojega zdravnika. Poleg tega smo pa vsi zdravi ljudje, bolehnih itak ne puste v misijone. Vem, da ugodnosti nfe bo, pa jih nisem bil nikoli vajen; poleg tega pa gre za stvari, ki iso vredne večjih žrtev. Ne morem povedati, kako sem sedaj miren, potolažen, kakor da grem domov se mi zdi. Vem, kaj zapuščam in četudi me nekje globoko v srcu boli, je ta bolečina kakor sladkost, ki polagoma to bolečino prežene. Vem tudi, da vi, Greta, zavoljo mene trpite. Strašno rad bi vam to bolečino vzel, da je v moji moči. Pa ni. Razumem to, ne imejte me za sebičneža, ki je mislil samo nase. Res vam povem, da sem veliko moral trpeti zavoljo tega in ni bilo lahko. Sedaj sem miren, ker vem, da je le tako prav.“
Rlaž sam ni vedel, kdaj je zašel v svoj notranji svet. Toda je že moralo biti potrebno za te ljudi, da jih je ta ura združila, da se je duša lahko sprostila.
Greta je nemo slonela ob mizi in jokala v svoj beli predpasnik. Edino, kar si je dovolil brat Marijan, da ji je rekel: pisal bom o vsem delu — nato pa je vstal, ji dal roko in jo možato in krepko stisnil. Nato sta se s Taurochom spogledala, za hip le, nato je stari mož povesil oči, ki so zablestele v njih solze bolečine, da izgubi z Rlažem več kot običajno človek ob človeku izgubi. In z njim vred tudi najljubša hčerka.
Nato je Tauroch rezko zaklical po hodniku: „Marija.“
Žele sedaj je Rlaž opazil, da Marije sploh ni bilo na spregled. Bilo mu je hudo, da v družini, ki mu je bila tako toplo zavetje, tako dobra in prisrčna zapušča bolečino nehote povzročeno.
Po veži je stopil ženski korak. Odločen in samozavesten. Nič dekliškega ni v tem zvoku. Marija stoji pred očetom in hladno zre na Blaža — brata Marijana. Komaj, da mu je dala roko. Obraz kakor da je brez življenja, in ko ji oče reče naj pusti zapreči, hoče brez besede oditi. V hipu je začutila vso nesmiselnost svoje zaroke s človekom, kj ga ne ljubi, ki ji je tako tuj, tako daleč. Ob pogledu na človeka, ki bi jj bil lahko več, je bolečina dosegla višek. Blaž je to slutil. Toda kaj naj sedaj reče. Tukaj je vsaka beseda odveč. Marija je odšla na dvorišče, da zapove vpreči, poleg očeta stoji Greta kakor brez moči, vsa žalostna. Tudi Blaž se obrne in še enkrat poda roko očetu in Greti. Mejtem je voz naprežen, ob hlapcu je Marija, ki naroča naj nazaj grede še p°' vpraša na ladijski postaji, kaj, Blaž ne razume več. Raz voza se poslovi od Marije, ki je enako hladna kot prej, in vsa temna v obraz. Bratu Marijanu je skoro žal, toda po slovo je moral iti. Sedaj je vse za njim: brezskrbna mladost in življenja zmote in stranpota, pred njim je novo življenje hlapca božjega.
Ko je stopil na parnik se je kar oddahnil. Sam se je vsedel na samotno klopico prav za krajem krova in sf zamislil. Voda ob loku par* nika je enakomerno šumela in spremljala njegove misli.
Iz potne torbe brata Marijana.
12. septembra 192. Že smo dva dni na potu. Pot čez Alpe je bila krasna. Marsikaj me medlo spominja na mojo domovino, mogoče zrak še najbolj. Ista prijetna ostrina. Sobratje so z menoj zelo dobri in nad; vse ljubeznivi. Kakor da sem eden izmed njih, četudi nisem šol nikoli videl, me vseeno tako radi imajo. Sedaj pa zares vem, kaj je to frančiškanski duh.
Ko to pišem sem v samostanu v Genovi. Sinoči smo prišli, sedaj imamo tri dni časa do odhoda parnika. Parnik nosi ponosno ime: Aurora. Povedali so mi, da pomeni to po naše „Zarja“. Prav, naj me Ponese zarja novemu solncu nasproti. Če pa je to večerna zarja — kako Pom srečen.
Cerkev imajo tu naravnost prekrasno. Ves strop se blesteče v zlatu ln čudovitih slikah. V Nemčiji je vse tako hladno in umerjeno. Tu je Vse živo in hitro. Močno me ima, da bi stopil v kako delavnico za našo obrt. Pa si kar ne upam. Bog vedi, kako bi me sprejeli. Po mojih mislih ne delajo tako dobro kot na severu.
Zjutraj sem ob pol 7. uri pri sv. maši ministriral. Tako prijetno je to> da je sv. maša po celem svetu enaka. Sedaj razumem, kaj je to 'es oljna cerkev. Kako se človeku na potu skozi svet odpirajo oči.
Popoldne smo šli po mestu. Krasne nasade imajo in čudovite pa-lače. Zidarji so pa tukaj res mojstri. Imajo nekaj v roki, da jim delo drugače gre od rok kot nam. Vsak narod ima nekaj svojega. Parki so res lepi in polni južnih dreves. Toda vse bi bilo mrtvo, če bi ne sijalo s°lnce in bi ne bilo razpeto nad nami globoko modro nebo.
Ravno ko smo hoteli iti na slavno pokopališče, pa nam povedo, da » ob pol 5. uri že zaprto. Torej moramo odložiti za jutri. Veselim se ?e- Janez mi je kupil majhno knjižico s popisom Genove, češ naj preberem zvečer, da bom vsaj glavno vedel o mestu. Nazaj grede mi je razlagal o umetninah, ki jih bomo jutri videli na pokopališču. Zelo mnogo ve, pa je vendar tako skromen človek.
(Dalje prihodnjič.)
P- ANGELIK:
Beseda božja in življenje.
,,Vera, upanje, ljubezen, to troje;
Največja med temi pa je ljubezen? (1 kor. 13, 13).
jubezen je kneginja med vsemi čednostmi. Ali se more morda z njeno plemenitostjo in lepoto meriti zmernost? Ne. Saj zmernost ni drugega kakor zapoved samoobrambe, ljubezen pa skrbi predvsem za srečo bližnjega. Ali morda visoka in plemenita pravičnost? Nika-?r ne. Pravičnost drži tehtnico v rokah, ljubezen pa ne potrebuje teht-, lce; pravičnost pravi le: Daj vsakemu svoje, ljubezen pa pravi: Daj vsa-emu tvoje! Ali morda v trpljenju ožarjena srčnost? Gotovo je ta čednost .^baj velikega, ker toliko prenese, pa tudi ljubezen „vse prenaša" 1 Kor.
’ (); vse pretrpi, pa poleg tega tudi še deluje in vse dovrši. Ali se more v eriti z ljubeznijo na znanju bogata modrost z globokimi očmi in visokim el°m? Nikakor ne. Lahko se namreč zveliča človek, ki ne ve dosti o Naravnih zakonih, ki ne pozna lokavosti, človeških otrok in ne božjih arivnosti, ne more se pa zveličati človek, ki je glede ljubezni tako ubog, 'akor n. pr. preprosti glede znanosti in učenosti.
Pa ljubezen ni samo večja ko vse čednosti naravnega človeka, tudi °bena nadnaravna čednost se ji ne more primerjati. Vera je pač nebeška 0zja čednost, po kateri človek obogati svojo dušo z vsemi večnimi ,esnicanii in z vsemi božjimi nepojmljivostmi. Pa večja kot vera je lju-ezen, ki tudi „vse veruje" (1 Kor. 13, 7). Iz vere je ljubezen prišla, toda Zrasla je nad vero. Ljubezen obsega tudi upanje, kajti ona „vse upa"
(1 Kor. 13, 7) od Boga in od ljudi. Toda ona se ne omeji samo na upanje, ampak hoče v tem upanju tudi delati in pomagati.
Pravilno zato piše veliki mistik Eckehart: „Če bi bil človek zamaknjen, kakor je bil sv. Pavel, in bi vedel za'bolnega ali siromašnega človeka, ki potrebuje malo juhe, bi bilo po mojih mislih prav, če bi pustil zamaknjenje in bi pomagal potrebnemu v še večji ljubezni.” Svet bi se izpremenil v raj, če bi živeli po načelu apostola Pavla: „Največja med temi (čednostmi) pa je ljubezen”. (1 Kor. 13, 13).
„Ljubiš namreč vse.“ (Modr. li, 25)-
Po vsej pravici si pri poroki ženin in nevesta dajeta v zameno zlate prstane, kajti ljubezen je zlato sveta. Toda nobena dragocena kovina se tolikrat ne ponareja kakor zlato. Pristnost zlata se preizkuša v ognju, pristnost ljubezni pa po predmetu ljubezni. Naklonjenost, ki se nanaša samo na enega človeka, ali le na dva, ali tudi le na en narod ali na po} človeštva, vsaka ljubezen, ki ne obsega nebes in zemlje, je le nekaj zgolj človeškega, ni božja ljubezen. Božja ljubezen, pa najsi prebiva v še takvo majhnem človeškem srcu, vendar ni nikdar majhna in ozkosrčna; ona obsega Boga in svet, zvezdo na nebu in drevje na potu, človeka in žival, dobre in zle ljudi, prijatelje in sovražnike.
Vsaka prava ljubezen mora imeti nagib ljubezni. Mož ljubi prj" jatelja, nevesto, mater, ker se veseli njihove dobrote, lepote ali kreposti; mi ljubimo cvetlico, žival ali glasbo, ker naše srce napolnjujejo z radostjo, ker pa moramo ljubiti vse, se pač nehote vprašamo, zakaj naj ljubimo grešnika in svojega sovražnika?
Odgovor na to nam daje legenda, ki pripoveduje, kako je nekoč stara žena krasila grob znanega potepuha in samomorilca. Grobar jr stopil k njej in jo vprašal začudeno: „Kaj je tudi ta kaj dobrega storil-In dobra ženica mu odgovori: „Mislila sem si, ko ste ga tako pokopavala Tudi ta je imel svojo mamico.” Nekaj podobnega, da še nekaj lepšeg3 lahko rečemo o vsakem človeku, o vsaki stvari. O vsakem črvičku, 0 vsakem otroku, o vsakem modrecu in o vsakem norcu, o vsakem grešniku in o vsakem svetniku lahko rečemo: Čeprav drugače ni imel ničesar dobrega na sebi, vendar ima tudi on svojega očeta v nebesih, ki ga ljub1, ima vendar svojega Boga in njegovo ljubezen. Ta misel ožarja vsakeg3 človeka, vsako bitje z ono — očem vere vidno lepoto — ki mora bolj ko vsaka druga lepota privabiti in ganiti naše srce. Sv. Frančišek Asiški ni ljubil z bratovsko ljubeznijo samo brata škrjančka in sestro ovco, ampak tudi brata volka, kajti tudi tega je Bog ustvaril.
„Vse pod nebom mine ob svojem času." (Prid. 3, 1).
Nekega gospoda, ki je tudi ob hudih žalitvah postal kmalu mire11 in dobre volje, so vprašali, kako more tako hitro vse pozabiti, kar ga neprijetnega zadene. Odgovoril je: Če me kaj neprijetneg3 zadene, te d a j molčim, kajti čim več človek o tem govori, ten’ globokeje zaide želo bolesti. Če kdo v kozarcu vode, v katerem je prS ali pesek, vodo vedno meša, bo voda vedno ostala motna, če pa jo pestimo pri miru, se bo umazanija vsedla kmalu na dno in voda bo postal3 čista.
Drugo sredstvo obstoji v tem, da si mislim, kako hi}r° moje življenje p o t e k a in kako kmalu bom dospel do svojeg3 cilja, tedšj se mi zdi vse, karkoli me jezi, tako majhno in ničevo, da se lahko vsega otresem.
In končno mi zelo koristi v takem slučaju, če grem in komu napravim kako veselje. Tedaj vidim, kako se dotičnemu od yeselja zaiskre oči in zarude lica v hvaležni radosti in vsa moja nejevolja 'n jeza me mine.
Pojdi, in stori tudi ti tako!
P. ROMAN:
Našo ljubezen Tebi Gospa.
Marija in angeli.
ilo je tedaj, ko so angeli zvedeli, da bo Ana dete dobila v svoji starosti. In če bi smeli, tedaj bi zapeli pesem zahvale za ta čudo-viti cvet na svetu. Zakaj kaj takega se še ni zgodilo. In okoli tega deteta je bila luč in jasnost in prečudna sladkost.
Arhangel Gabrijel je poslan k Devici v Nazaret. Da ji naznani božje materinstvo, skrivnost učlovečenja Sina božjega. Kako je ves spoštljiv do nje, kako jo je lepo pozdravil: Zdrava, milosti polna...
Ko je božji Sin rojen bil, so zopet angeli zapeli: Slava Bogu na vi-savah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje... In nato še angel v spanju, ki ju vzbudi, da bežita pred Herodom. In nato, kakor da jih ni več.
Leta teko. Naša ljuba Gospa je sedaj mati moža. Nič več se ne nasmihajo otroška usteča, On — njen Sin — je že v tem kar je njegovega Očeta, ki je v nebesih. Ali nisi tedaj trpela, ko si polagoma stopala ob stran, kakor, da Te ni več treba? O seveda si vedela, da Te ljubi, pa vendar je Ves samsvoj, nekoč pa je bil ves tako tvoj. Kako daleč je že spev angelov.
In ves čas, ko bi najbolj potrebovala tolažbe iz angeljskih ust, ne Pride k njej božji poslanec. Sinova smrt in njegovo vstajenje je že za j1]0- Glava je postala že trudna in lasje so osiveli. Tako si želi že proč od ‘°d k Sinu, k Edinemu, k svoji veliki ljubezni.
Sedaj ležiš na preprosti postelji pripravljena za zadnjo pot — v 8rob. Sedaj morda prihaja zopet nebeški poslanec, da ti naznani voljo ^ralja, kateremu vse živi. Kako so vesele tvoje oči, o ljuba gospa. Kako hrepeneče zro za zadnjo skrivnostjo. Okrog tebe so zbrani apostoli. Ne-. °č si jih poznala vse boječe in neznatne. Danes so to že kakor knezi lz duha, ki vedo za svoje veliko poslanstvo. In nato se pričenja slovo, ne toliko tvoje, vsebolj slovo apostolov od Tebe, milostna mati. Nato še zadnji zubelj plamena, ki vztrepeta v vetru in duša se je ločila od telesa. Apostoli vidijo pred seboj odprt grob.
Angeli dvigajo Marijo iz groba.
Grob. Kako je ta beseda trda, hladna in malce grozna. Sploh imamo 1 ljudje grob za zadnji izhod in naša zadnja pot vedno: pokopališče. e najljubše nesemo tjakaj, naše najdragocenejše mora v grob. Bitje, ki smo ga toli ljubili, toliko pretrpeli zanj, toliko solza pretočili, zadnje Zavetje je vendarle grob.
sl a	tv°ie dragoceno ljubo telo, ki je tabernakelj Najsvetejšega, to
adko ljubo zibelko malega Jezusa, so apostoli položili v temo groba, zagrnili s kamenom in hladom zemlje. Drugega izhoda za nas uboge ljudi sPloh ni. In ti si našega rodu.
Toda že pošilja nebo svoje angele, da ti na zemlji zadnjič služijo. Tam kjer človeška roka obnemore, angelska vsa sproščena in lahka kakor dih, započne svoje delo. In že te dvigajo iz groba. Zanje je to kakor pesem vesele žetve, tako zlate in bogate.
V katedrali v Senlisu, tam v deželi bretonske trdne vere, hrani cerkev dragoceno umetnino neznanega umetnika v kamen izdolbeno, ki tako živo predstavlja delo angelov. ^Kako se ljubeče sklanjajo k Tebi, ljuba Gospa. Kakor da vedo, da si že od davna njihova sveta kraljica. Glej zadnji, ki je prišel, se nič kaj mirno ne oprijema kril dveh angelov hoče bližje, bližje k tebi. Vsak bi bil rad čisto blizu tebe.
Angeli dvigajo Marijo iz groba. Relief neznanega umetnika v
katedrali v Senlis.
Pa še za angele je to delo dviganja iz groba težko delo. Kako zelo telesni smo mi ubogi ljudje. Ali je kaj čuda, da so naše oči za nebeške stvari tako težke, težke. Saj nam ljubi Bog ne more zameriti, da vedno padamo v telesnost. Kako radi bi prečesto razpeli krila, kakor golobic3 v solncu, pa omahnemo nazaj. O, kako daleč čutimo tedaj našega čistega Boga, kako daljna je do Njega pot. Povej preljuba Gospa, da si celo ti, ki si bila kakor čisti solnčni žarek potrebovala toliko dobrih angelov, kako zelo jih potrebujemo šele mi.
V nebesih.
Ta slika Murillova me vedno zadivi, kadarkoli jo zopet natančno ogledujem. Angeli že vedo, da so že prav blizu onega zadnjega kroga, ki ga tako lepo opisuje Dante v svojem spevu o nebesih. Glejte, kako s° nestrpni ti mali krilatci, da čimprej prineso ta dragoceni zaklad svojem1* Gospodu. Kako se vsak po svoje upira med gube Marijine haljice, kako*
je prav od njega nebogljenčka, malega, odvisno, da preje pridejo pred trikrat Svetega. Kako se jim lička smehljajo od veselega napora, kako se in hoče bližje, bližje k tebi. Vsak bi bil rad čisto blizu tebe.
Poglejte samo to koleno! Največja ura je, ki jo doživlja — vsa njena bit pohiteva tja, kjer je njena Ljubezen. In vendar je njeno spoštovanje še večje, rahlo se usloči njeno že poveličano telo, da srce nemo zaše-
Vnebovzeta pred božjim obličjem. Esteban Murillo.
Peta tisto davno pesem: Glej, dekla sem... Vsa nebesa jo pričakujejo, pgeli od nestrpnosti trepetajo — človeško govorim o božjih tajnah — 11 Ona, Ona se sklanja pred svojim večnim Gospodom.
Kako si vsa lepa, kako si velika o ti naša bela sestra. Mar si pobila, da si njegova mati? Toda kaj vem jaz, tvoj ubogi pevec, o teh adnjih skrivnostih vajinih src. Ti si ga poznala, pa Ti je bil vedno nova
zagonetka, vedno novo čudežno razodetje. Tvoje oči so uprte tja, kjer so zadnje skrivnosti doma. Se angeli strme nad temi čudeži, ki jih je tisti dan nebo polno. In so vendar vajeni neizmernih globin božje moči.
Prav ob teh mislih, mi uhaja skrb k onim mojih bratov in sester, ki vedno s Herodom in pismoučenimi godrnjajo: Daj nam znamenje, pa bomo verovali... In če bi jim živega angela poslal, bi rekli, da je varljiv privid, če bi On sam prišel, bi dejali, da je slepilo njih čutov, in če bi se vse v njih zganilo od silnega ganotja, bi se sramovali in rekli, da imajo slabe živce in da gredo v toplice...
Ne zameri,-milostna gospa, da sem v to pesem o Tebi, skrb za brate položil. Toda, glej sedaj, ko vsi vsemogočnost na kolenih, izprosi naffl vsem ono zadnjo milost globoke, žive, neomajne vere v božje skrivnosti-Zadnji pogled obrni navzdol, pošlji nam svoj smehljaj. Ah, doli obrni k boli, obraz ljubeča mati svoj... Sedaj si pri Njem, da njegovo trpljenje zaman ne bo, to tvoja velika skrb naj bo, da Jezus preljubi ne bo naša bridkost, temveč zadnja in večna sladkost.

P. - o.:
P. Baptist Turk, apostolski misijonar na Kitajskem.
Kaj piše P. Baptist Turk?
(Nadaljevanje.)
V ujetništvu.
~t ujetništvu so me držali celi mesec v sobi ali pa v podstrešju p0(^ %/ strogim nadzorstvom. Z menoj vred nas je bilo ujetih približni y petdeset ljudi. Od vseh so zahtevali visoke odkupnine, ki so p1 sami določili. Od mene so hoteli imeti 30 tisoč kitajskih dolarjev in V°' leg tega še razno orožje z municijo vred. Ker so bile naše misijonske. postojanke vsled povodnji hudo poškodovane, sem s prošnjami in pre" pričevanjem dosegel, da so mi odkupnino znižali na 1.000 dolarjev. sta po preteku pol meseca prišla dva škofova odposlanca in prinesi3 zahtevano vsoto, so jima tolovaji naročili, naj jim za denar nakupil3 razno blago. Čez štirinajst dni se zopet vrneta in prineseta blaga v vred" nosti tisoč dolarjev, a roparji zopet niso bili zadovoljni. Hoteli so imetl
še dva tisoč dolarjev. Ker nisem mogel ubežati, sem se prepustil popolnoma božji volji.
V	ujetništvu sem imel sicer popolen mir, zato sem tudi lahko posebno zbrano molil svoj brevir, poleg tega vsak dan vse tri dele sv. rožnega venca, litanije vseh svetnikov in druge molitve za duše v vicah. Zaradi slabe hrane sem začel precej hirati. Spim sploh malo in v zadnjih dnevih se me je lotil še katar z vsemi posledicami. Vendar pa ne opustim kot misijonar nikdar svoje dolžnosti. Ob vsaki priliki opominjam komuniste, naj ne bodo pretrdi z ljudmi, naj ne ovirajo našega misijonskega delovanja, naj ne požigajo in ne morijo nedolžnih ljudi.
Odposlanci se vračajo. Zato moram skleniti to pismo. Molite zame 111 za naše kitajske in vse druge misijonarje. Pripravljen sem voljno umreti na tem svetem misijonskem bojišču za čast božjo in za kitajski rod.
Z Bogom in Marijo Vaš
P. Peter Baptista Turk.
Drugo pismo P. Baptista.
Drugo pismo našega misijonarja, ki ga je pisal iz ujetništva je datirano: Hwen-ti 19. IX. 1931. V njem poroča sledeče:
Še vedno se nahajam v oblasti komunistične armade. V okrožju, kjer se nahajam jaz, nas je približno sto ujetnikov. Po krajih, ki jih je Z£»sedla komunistična armada, pa je naraslo število ujetnikov na tisoče.
V	zaporu, kjer prebivam jaz, nas je zaprtih nad trideset. Noč in dan smo pod strogim vojaškim nadzorstvom. Pred glavnim vhodom v tnšo stoji na straži vojak v polni bojni opremi. Stražniki imajo vedno pripravljene tudi velike nože, ki so nad en decimeter široki, ostrina pa Je dolga šest do osem decimetrov. Proti noči povežejo vse ujetnike z Vrvmi. Mene sicer ne povežejo, pač pa sem izročen v posebno varstvo enega ali drugega komunista, s katerim moram spati pod eno odejo ali Pa tik njega. Poleg sebe ima vedno že prej omenjeni dolg nož. Kot ujet-njki smo nastanjeni po zasedenih kitajskih hišah, ki so jih njihovi last-ko 1 zaPMs^ zaradi povodnji in preteče lakote ali pa iz strahu pred
Pokrajina, kamor so me pripeljali, je nepregledna ravnina, ki je zdaj vsa poplavljena. Zoper vsakoletno povodenj je ograjena in raz-e Juna z visokimi nasipi, na katerih so zasajena obvodna drevesa in so Uglajene večje ali manjše skupine hiš. Po teh zapuščenih vaseh, do ka-enh je dostop težak, so se utaborile čete tretje rdeče armade. Poveljnik •e armade je general Ho-lun. Pod orožjem ima okrog tridesettisoč vojakov, ki so že zasedli razne okraje na zahodni strani naše provincije upe. Sicer jim vedno manjka orožja in streliva, vendar pa dosegajo s pomočjo njim vdanih čolnarjev in revnega ljudstva v bojih zoper vladne čete nepričakovane uspehe. Po vsaki zmagi se jim pomnoži za-°ga orožja in municije. Poleg tega pa imajo tudi svoje, sicer priproste, orožarne, kjer izdelujejo in popravljajo razno orožje. Groza me obide, <0 gledam, kako kovači urno kujejo velike morilne nože, s katerimi po-Uiore pri napadih in spopadih vse, kar je ostalo po končanem boju še živega. Ti noži so za zbegano ljudstvo pravo strašilo. Babijo jih namreč rez vsakega usmiljenja in prizanašanja. Zlasti ne poznajo nobene prizanesljivosti nasproti bogatinom in uglednim prvakom ljudstva. Prve ui mojega ujetništva so enega zajeli. Pripeljali so ga pred vodnika in g avarja tukajšne naselbine. Z nekaterimi drugimi ujetniki sem opazoval
iz podstrešja, kamor so nas priprli, ves prizor. Spočetka nisem vedel, kaj se godi. Pa so mi moji tovariši povedali, da so pripeljali pred tukajšnjo komunistično sodnijo nekega bogatina. Od njega so zahtevali 20 tisoč kitajskih dolarjev za odkupnino. Obljubi jim, da jim bo takoj splačal le dva tisoč dolarjev. Brez vsakega odloga ga glavar obsodi na smrt. Komunisti so ga odvedli na planoto izven vasi in čez par trenutkov so se veseli vrnili ter ponosno pripovedovali, kako je bogatinu odletela glava. Na ta način je bilo umorjenih že na stotine ljudi.	(Dalje prih.)
P. KRIZOSTOM:
Poročila iz Kitajske.
Prejeli smo nekaj pisem naših sester Frančiškank Misijonark Marijinih iz Harbina, Kiatinga in Tsingtao, v katerih nam slikajo razburljive dneve v januarju in februarju t. 1. Ker so pisma zelo obširna, vam jih hočem podati v odlomkih.
Harbin, 29. f eb r. 1932. — Že od sredine januarja divjajo boji v bližini Harbina. Odnošaji med Mukdenom in Pekingom so prekinjeni in vsa mandarinska mesta so zasedli Japonci. 2. januarja smo začuli prve strele. Na vojsko tedaj nismo resno mislili, ko je pridrvel v kolegij naš dobri hlapec, ves prestrašen in je klical: „Streljajo! Streljajo! Zaklenimo hitro vraita!“
Bolnica v Harbinu s hodnikom preko ceste, ki je zdaj porušen.
Nekaj minut nato je prišel pater kaplan, ki nam je takoj podelil blagoslov z Najsvetejšim in nam je nato razložil, da so se spoprijeli japonski vojaki s policijo, ki je obupno zbežala iz mesta.
Naslednjega dne se je razvila ne daleč od naše postaje vroča bitka. Starši so vsi zbegani prihiteli v kolegij po svoje otroke, da jih odpeljejo iz nevarnega kraja. Aeroplani so že metali bombe na mesto. Trgovine so vse zaprte, ulice kot da so popolnoma izumrle. Roparji pa preže na vseh oglih in željno čakajo trenotka, ko preide oblast iz kitajskih rol'
v japonske; čas zmešnjav je zanje najugodnejši. 5. februar je bil zanje začetek ropanja po Harbinu, ko so se pričele kitajske čete umikati.
8. februarja smo dobili v naš kolegij prve ranjence: vojake, nekaj Neprevidnih trgovcev in celo ubogo ženo. Zdravnik je trd takoj operiral; eden je že umrl, dva pa se borita s smrtjo.
Eden izmed lažje ranjenih nam je pri odhodu dal takole pojasnilo: »Vojak sem. Onale dva tam sta pa roparja, celo poglavarja roparjev sta.“ -------
1. marca 1932. — Proti poldnevu 21. januarja smo začuli prvi strel topa. Kmalu zatem se je prikazala jata aeroplanov in okrog našega
Sirote se odpravljajo na odhod iz Harbina
'rta se je naselila cela posadka vojakov. Z otroci smo se umaknili v *Jlajhno barako, ki je precej oddaljena od postaje. Napetost je rastla od Neva do dneva. Dne 29. januarja nas je opozoril francoski konzul, naj se Popravimo nemudoma na odhod, zakaj Japonci gredo proti Staremu riNrbinu in bodo prav gotovo morili in ropali, kar jim bo prišlo v roke. r~ 2 veliko naglico smo se pripravile na beg. Konzulova gospa Reynand am je dala na razpolago tri avtomobile, v katere smo položili bolne de-a 1Ce> in tri tovorne vozove, na katere je poskakala ostala banda 125 sirot, ez nekaj dni so zapustile tudi zadnje sestre našo postajo na ponovno opo urilo skrbnega konzula. Monsignor Abrantovič je zavžil v kapelici najsv. a‘irament in odšel za begunci.
Sestre so se s svojim drobižem zatekle v Novy Harbin, k dobrim Nteram uršulinkam, kjer so bile z ljubeznijo sprejete.
kje
od
Dve sestri sta se kot čuvajki kmalu vrnili v misijonsko postajo, r sta na najbolj nevarno mesto skozi okno obesili podobo naše Gospe vedne pomoči, ki je kolegij na čudovit način varovala.
P
V četrtek 4. februarja je našla Mati prednica na samostanskem vrtu 150 vojakov, ki so prosili vode. Redovnice so jim dale piti, nakar se je razvil kratek razgovor:
„Kdo ste in od kod? — Vemo, da ste vojaki — toda kakšni vojaki?" „Roparji smo — — — toda dobri roparji."
»Gotovo, gotovo, roparji so sploh izvrstni ljudje." * 5 6
Zavetišče rdečega križa v Kiatingu.
5.	februarja so se polastili Japonci Starega Harbina in prodiraj0 proti Madiagu. Ulice so polne mrtvih in ranjenih. Ranjence smo dobile me v oskrbo in marsikateremu umirajočemu smo podelile sv. krst.
6.	februarja so se tudi vse naše sirote vrnile v Stary Harbin. " Kianting (S u t c i e n) , 31. j a n n u a r j a 1932. — Gospod nas
podpira na čudovit način. Pred kratkim nam je pošla vsa zaloga živR* Kaj storiti? Naše male sirote so šle v kapelo in so iskreno molile. 0° desetih dopoldne pride na porto gospod in da Materi prednici lepo vsoto denarja kot podporo za prehrano otrok. —
Koncem julija smo imeli velikansko poplavo. Lilo je noč in dafl brez prestanka. Naš samostan stoji na obrežju med dvema rekama, p sta od ure do ure bolj grozeče naraščali. Kleti in pritličje je bilo pod vodo. Za nekaj dni smo se morali umakniti — — —
Bolnica rdečega križa, ki jo vidite na sliki, je postala že skor° čisto naša. Vsaki dan zahajamo tja in strežemo bolnikom, ki so z zdrav
niki vred sami pagani. S krščevanjem imamo tu zelo veliko sreče. Marsikateri bolnik, ko vidi, da zanj ni več upanja, pravi zdravniku: »nad bi videl sestre kar pomeni za nas: „Treba ga bo pripraviti na krst.“
Tsingtao, v januarju 1932. S sestro Marijo sva šle po apostolskih potih v mestno okolico, ko srečava roparja, ki je bil obsojen na smrt v Sen-Fangu. Imel je kakih 20 let, smrtno bled je bil od strahu; spremljali so ga vojaki z nasajenimi bajoneti. — Par dni pozneje so nili usmrčeni zopet trije roparji; nato sleherni dan po dva, trije ali celo štirje.
Tsingtao.
S sestro Marijo sva se čestokrat pogovarjali o teh siromakih, ki poleg telesne smrti zapadejo še dušni smrti — večnemu pogubljenju.
T _ Z dovoljenjem Matere prednice sva šli k raznim oblastnikom v Isingtau, da bi zvedeli, kje so zaprti na smrt obsojeni roparji, katere naj bi pripravili za srečno zadnjo uro. Oblastniki so bili zelo prijazni, ''endar so nama razložili, da je treba napraviti pismeno vlogo, na katero “°do pismeno odgovorili.
Spisali sva troje pisem: eno sva naslovili na šefa jetnišnic, dve Pa na generala, čigar vojaki so streljali roparje. Od obeh strani sva Prejeli zelo spoštljiv odgovor in pohvalo zaradi najinega plemenitega karitativnega prizadevanja z dovoljenjem obiskati dve jetnišnici enkrat y tednu. Nikjer pa ni bilo omenjeno, kje so zaprti na smrt obsojeni; ^ajbrže to ni dovoljeno. Radi tega sva bili precej potrti, molili pa sva stanovitno v ta namen.
, > Z dovoljenjem M. prednice sva si razdelili teden takole: v pone-^tjek obiščeva ječo Lyts’onneg, kjer je 400 ujetnikov, v sredo greva ) lougchen, v četrtek potujeva po okoliških selih, v petek obiščeva Ječo v Tsingtau, kjer je 500 jetnikov, v soboto sva v Silugu, v nedeljo Poučujeva dopoldne otroke, popoldan žene v sv. veri.
Tudi v ječah poučujem katekizem, med tem ko moja spremlje-valka moli. Uspehi so presenetljivi. Bog "bodi zahvaljen!
Nekega dne sem slučajno vprašala, kdo je zaprt v oni veliki samotni hiši, ki je na poseben način zgrajena — pa so mi odgovorili:
»Tam so roparji, ki so obsojeni na smrt.“
Kako sem se razveselila. Takoj sva se napotili tja in prosili za dovoljenje. Dovolili so nama govoriti le skozi mala okenca, ker vrata smejo odpreti le, kadar koga pripeljejo v ječo, oziroma, kadar jih odvedejo na morišče.
Pokleknila sem, ker linica je zelo nizko, in zaklicala v ječo: „Kak° se vam godi, roparji?"
Prikazalo se je več kuštravih glav in vsi so odgovorili: „Dobro, sestra, dobro."
Kitajska hišica v okolici mesta Tsingtao.
Začela sem s katekizmom in šla od linice do linice. — Naslednj1 petek sem tem siromakom govorila o duši, o nebesih, o peklu, o Gosp0' dovem življenju in njegovi smrti.	. .
Kako pozorno so me poslušali! Postali so voljni kot ovčice. Tisj1 dan sem jih krstila 24, naslednji petek 32. Z božjo pomočjo se nama je posrečilo podeliti zakrament prerojenja v otroke božje šestinpetdeseti® velikim razbojnikom. Mnogi izmed teh so bili naslednje dni odveden1 na morišče. Kakšna tolažba za naju je bila zavest, da so umrli v p°' svečujoči milosti božji. Naš božji Zveličar, ki je tako zelo ljubil s-Marijo Magdaleno, s. Petra, s.' Avguština, s. Dizmo, prav gotovo zel° ljubi tudi te nesrečne obsojence.
Zdaj hočejo postati tudi vsi ječarji katoličani. Prepričana se®> da bo tudi tu šlo vse po sreči, ker je Bog z nami.
^aši novomašniki.
. Dne 3. julija je Gospod odbral |2nied mnogih in s pokladanjem škofih rok posvetil za duhovnike tri ^aše sobrate in sicer p. Krizologa ^aJca, p. Klemena Šmida in p .To-®aža Hogeja.
Novo mašo je opravil P. K r i z o -P g Zajec — roj. 7. 1. 1909 v De-"pi Mariji v Polju — ob asistenci ^obratov in čč. gospodov duhovni-'pv v svoji rojstni fari dne 10. ju-'Ja. Novomašni govor je imel bivši provincijal dr. p. Regalat Čebulj.
Istega dne je slavil svoje novo-^ašniško slavlje p. K1 e m e n Šmid, ?('(I svojimi sorodniki in farani v ^leznikih, kjer je bil 25. 4. 1909 za-§edal luč sveta. Njemu je govoril Jegov rojak P. Vinko Kunstelj.
Dne 25. julija pa smo se poslovili ?. kolodvoru od tretjega novomaš-^ka, p. Tomaža Hoge. Odšel je a m reč nazaj v svojo domovino — •^pieriko — k svoji materi, da pred
^jo
opravi svojo slovesno daritev.
* * ■ ~ ----------------...
*se tri novomašnike naj živi in
^ranjuje Gospod v svoji sveti službi
pa bomo molili zanje, da jim
0 Gospodov jarem sladak in Nje-
§0v° breme lahko.
^r* P. Hugo Bren — srebrnomašnik.
Dne 17. julija je opravil v Le-Sy n'Iu v Severni Ameriki srebrno ur' i11?®0 bivši, vsem dobro znani p P,.nik „Cvetja“, Dr. P. Hugo Bren.
'^gal mu je g. M. Šavs. na o Dugo je bil rojen 5. dec. 1881. ^veti gori pri Litiji. Kot devet-
najstleten mladenič je 29. sept. 1900 sprejel redovno obleko sv. Frančiška ter tri leta pozneje 29. novembra 1904 napravil slovesne redovne obljube. Dne 14. julija 1907 je bil posvečen v mašnika.
Kaj vse je delal tekom dolgih 25 let? Težko je to popisati. Bil je in je še izvrsten govornik in pridigar, deloval je kot profesor na domačem bogoslovnem učilišču, isto tudi v našem ameriškem komisari-jatu, ki v njem zre ustanovitelja šole v Lemontu. Pisal je in še piše v razne liste. V starem kraju se je večkrat posvetil temu ali onemu težke-m uvprašanju ter ga kritično obdelal in rešil; v Ameriki pa zadnje čase izredno marljivo preiskuje življenje Baragovo ter je na podlagi prvih virov — pisem — odkril marsikaj novega, doslej še ne upoštevanega. V Ameriki je bil več let urednik Ave Marije in Koledarja, kai je pa storil za Cvetje, ve vsakdo, kdor primerja Cvetje pred uredništvom P. Hugona in za časa njegovega uredništva. Obljubil je, da tudi v Ameriki ne pozabi Cvetja, toda še nujnejše delo ga je zadržalo, da te obljube ni utegnil izpolniti. Naj nam ne zameri, če ga ob priliki njegove srebrne sv. maše spomnimo na dano obliubo. Morda mu bo le mogoče. Saj jih je toliko, ki pogrešajo njegovih duhovitih člankov v Cvetju.
Provinci j a in slov. komisarijat v Ameriki sta mu razumljivo uprav radi njegovega delovanja poverila razne službe. Bil je magister kleri-
\
kov, superior, definitor, provincija-lov komisar v Ameriki, generalni vi-zitator i. t. d.
Ob srebrnem jubileju Hugono-vem, je dolžnost vseh, ki smo več ali manj prejeli od njegovega dela, da se mu prisrčno zahvalimo za njegovo delavnost. Moliti hočemo zanj, naj mu Bog podeli zdravje in moč za nadaljnje plodonosno delovanje, obenem pa tudi njega prosimo, naj nepozabi na svojega nekdanjega milj enčka na — Cvetje.
Spremembe v naši provinciji.
Na definitorjalnem sestanku, ki se je vršil dne 18. julija pod predsedstvom provincijala Dr. P. Guido-na Ranta v Ljubljani, so se izvršile sledeče spremembe: Ljubljana: Dr. P. Gracijan Heric, gvardijan; Novo mesto: P. Alojzij Lipej, pridigar in spovednik; Kamnik: P. Karol Dijak, katehet in socij magistra novincev; Brežice: P. Dionizij Dušej, gvardijan; P. Ferdinand Zajc, organist; Maribor: P. Konstantin Urankar, kaplan in katehet;
Ročno pod Šmarno g o r o • P. Jožef Aljančič, prefekt.
Novi slovenski misijonar v Ale' ksandriji.
V Egipet, v pradavno mesto Me' ksandrijo je bil odšel pastirovat mf, ondotne Slovence slovenski franč's kan P. Kerubin Begelj. Dolgo vrs|° let je ondi izvrševal dušnopastirsK. službo vsem bravcem Cvetja zna11 misijonar P. Adolf Čadež, ki je P° trudapolnem delu odšel uživat z®j služeni pokoj v samostan Betfage Pr Jeruzalemu. Kakorkoli mu iz si'ca privoščimo pokoj, vendar upanj0, da bo še vseeno našel čas, da nad3' ljuje svoje silno zanimive misijofisK spomine v Cvetju. Vemo, da so n11, zadnji čas že v Aleksandriji, vsi® hude vročine, nagajale oči in da za ni mogel nadaljevati svojih spo>]1! nov, zato hočemo za gorečega ndf' jonarja prositi Boga, da ga nam 1 Cvetju ohrani še dolgo čilega in zdi3 vega.
P. KR1ZOSTOM:
Zgodba o zvončkih in gugalnici.
~M~^rat Juniper je nadomeščal cerkovnika in je klečal .globoko za-topljen pred oltarjem, ko se mu približa uboga ženica in ga pp' JL-J prosi miloščine iz ljubezni do Boga. Brat Juniper malo pomisli d1 pogleda na oltar, kjer je bil zlat nakit, zelo lep in gosposki, obšit s srp' brnimi zvončki velike vrednosti. „Tile zvončki so tu odveč!" pravi; vzame nož, jih vse odreže z nakita in jih iz usmiljenja izroči ubog1 ženici.
Cerkovnik, ki je pojedel komaj tri ali štiri grižljaje, se sponip! navad brata Junipera, vstane brž od mize, gre v cerkev in v hudi slutnj1 pogleda na oltar — pa se v istem hipu močno razjezi, ko vidi, da SP od okrasa odrezani zvončki. Juniper pa ga tolaži: „Nikar se ne huda] radi tistih zvončkov, zakaj dal sem jih ubogi ženi, ld je bila silno p°" trebna; tu pa niso nič koristili, razen v posveten in ničev sijaj."
Cerkovnik pa pograbi ves jezen prekrasni prt z oltarja in ga n&se redovnemu generalu, ki se je ravno tedaj tam mudil in pravi: „Oče g°' neral, pravice vas prosim zoper brata Junipera, ki mi je pokvaril ta*0 nakit; najlopši je bil, kar jih je bilo v zakristiji. Poglejte kako mi g? je skvaril; potrgal je z njega vse srebrne zvončke. Pravi, da jih je d3 ubogi ženi." General pa ga zavrne: „Tega ni storil brat Juniper, marve tvoja nespamet, ker bi pač že moral poznali njegove navade." Pa kij110 temu je brata Junipera posvaril zaradi omenjenih zvončkov zelo ostr°
vpričo vse samostanske družine, pri čemer se je tako razgrel, da je začel na glas vpiti in glas mu je skoro ohripel.
Brat Juniper se je tega ponižanja močno razveselil. Ker je bil vedno usmiljenega srca, je zelo resno razmotrival, kako bi generalovo razgretje ozdravil. Ko ga je general dodobra opral, je šel Juniper v mesto, kjer je naročil skledo močnika z maslom.
Pozno v noč se vrne domov, prižge svečo in nese skledo predstojniku...
Pozno v noč se vrne domov, prižge svečo in nese skledo pred generalovo celico. Predstojnik odpre in vpraša: „Kaj naj pomeni to?“ JUniper odvrne: ,,Oče moj, ko ste me danes radi mojih napak okregali, sem videl, da vam je postal glas hripav, bržkone zaradi prevelikega ruda; pa sem mislil na zdravilo in dal napraviti tale močnik za vas. 4ato vas prosim, da ga pojeste, ker vam bo razširil prsi in grlo.“
Pa pravi general: „Ali je to čas, da hodiš druge motit?"
Juniper: „Glejte za vas je skuhan. Lepo vas prosim, nikar se ne obotavljajte in jejte ga, zakaj dobro vam bo storil."
General mu vznemirjen radi pozne ure ukaže, naj se pobere, odkoder je prišel.
Ko Juniper uvidi, da ne zaležejo ne prošnje in ne prigovarjanje, pravi takole: „Oče moj, ker nočete jesti močnika, ki je bil za vas skuhan, pa mi storite vsaj to, da mi držite svečo; pojesti hočem močnik kar sam."
Brat Juniper se jim pridruži ter se prične navdušeno z njimi
gugati...
General je bil pobožen in usmiljen mož; pomislil je na sočutje in priprostost brata Junipera, pa je odgovoril: „Naj bo, če že hočeš tak®; Jejva skupaj!" In pojedla sta v sveti ljubezni tisto skledo močnika. Bolj pa ju je pokrepčala pobožnost, kakor jed.
Nekoč je šel brat Juniper v Rim, kjer je bil sloves njegove svetosti že razširjen. Mnogo Rimljanov mu je prišlo v velikem spoštovanju naproti. Ko zagleda ponižni brat toliko ljudstva pred seboj, začne preseljevati, kako bi njihovo vdanost sprevrgel v zasmeh.
Bilo je tam nekaj fantičev, ki so se ujčkali na dolgi deski. Brat Juniper se jim pridruži ter se prične navdušeno z njimi gugati.
Med tem pride rimska gospoda in se nad ujčkanjem brata Junipera zelo čudi. Kljub temu ga vsi z velikim spoštovanjem pozdravijo in eakajo, da konča svoje igranje na gugalnici, da bi ga potem častno spremili do samostana. Brat Juniper se pa za njihove pozdrave ni zme-ud, temveč se je gugal dalje.
Nekateri so se pričeli posmehovati in so govorili: „Kak kozel je ta človek!“ Drugi pa, ki so poznali njegove navade, so ga zato le še bolj
spoštovali.
Ko je Juniper opazil, da so se vsi gospodje odstranilil, je vesel skočil z gugalnice in šel v sveti ponižnosti sam proti samostanu.
•	■O'
FRANČIŠKOVA
ALADINA
P. KRIZOSTOM:
Tri prekrasne krone.
W""^ne 2. avgusta obhajamo praznik Marije Kraljice angelske, ki jo 1 je naš oče Frančišek s toliko gorečnostjo častil. Njegovo naj-ljubše bivanje je bilo v mali cerkvici Porcijunkuli, ki je bila ^Ugelski Gospe posvečena. Ure in ure — včasih cele noči — je pre-_ lečal pred Marijino podobo. Nebeška Mati mu je to njegovo ljubezen P°plačala s tem, da se mu je večkrat dejansko prikazala, mu razodela P°ta vedno višje popolnosti ter mu pokazala tri prekrasne krone, s aterim} je ona sama ovenčana. Te tri krone so: krona čednosti, krona trpljenja in krona slave.
, Krona čednosti je spletena iz najlepših cvetlic. Med njimi se eskeče lilija čistosti, roža ljubezni, vijolica ponižnosti in vse cvetlice, r1 značijo to ali ono čednost. To krono si je spletla Marija sama, mi-0st božja pa ji je pri tem pomagala. Celo življenje je krasila to krono, Za*° je pa polna čudovitega leska.
Krona trpljenja je spletena iz ostrega trnja. Trnje pomeni Sedeni velikih bolečin, ki jih je prestala Marija: prvo, ko so božje Detece
.
obrezovali in mu je tekla kri; drugo, ko je iskala 12 letnega Jezusa v temlju; tretjo, ko se je poslovila od njega; četrto, ko ga je srečala na križevem potu; peto, ko je umrl na križu; šesto, ko je bil v grob položen; sedmo, ko je odšel v nebesa. To krono ji je spletel Bog sam; Marija pa jo je vdano nosila.
Krona slave je iz samega zlata in biserov. Vsak svetnik nosi v nebesih krono, toda Marija je ovenčana s kraljevsko krono, ker j® Mati nebeškega Kralja. Njena krona je tako lepa, da jo prekaša v lepoti saimo še božja krona.
Sv. oče Frančišek ni samo poslušal Marije, ni samo občudoval njenih treh kron, ampak si je vzel božjo Devico za zgled. Marija Pa mu je s svojo mogočno priprošnjo pomagala, da si je tudi sam spletel prekrasno krono čednosti, in da je krono trpljenja vdano nosil. Zdaj pa je naš serafinski oče ovenčan s krono slave in se veseli v družbi Kraljice angelov v svetih nebesih.
Ne pozabi, da si Frančiškov otrok in da je tvoja naloga posnemati svojega očeta tudi v nežni ljubezni do angelske Gospe. Okleni se p° njegovem zgledu prečiste nebeške Matere, da te bo le-ta po potih čednosti in trpljenja pripeljala do krone večne slave.
Frančiškova mladina v Novem mestu.
V naše mesto je prišla prav pomladna živahnost, ko je prevzel vodstvo Križarjev in Klarič preč. p. Ladislav. Naše vrste rastejo kar od dneva do dneva. — Veličasten praznik je bil za nas 5. junij, ko je prišel med nas vrhovni vodja Frančiškove mladine preč. p. Krizostoffl iz Ljubljane. Dopoldne ob 11. smo ga v samostanski dvorani pozdravil1’ prav ljubeznivo z njim pokramljali in se pripravili na popoldanske slavnost. Ob dveh je bil slovesen vhod v cerkev, pri katerem so prvič nastopili Križarji in Klariče v svojih blestečih uniformah. Izpred velikeg8 oltarja je imel p. Krizostom kratek, pa prisrčen nagovor, v katerem je poudarjal zlasti cilj Frančiškove mladine: junaško se bojevati zopcr sovražnike Kristusove, sv. cerkve in lastnega zveličanja, in nežno lju' biti Jezusa in preč. nebeško Gospo po zgledu in na priprošnjo sv. odd® Frančiška. Glavna dolžnost Frančiškove mladine je: nositi blagoslovijo111 pas s tremi motvozi, ki naj bi vsakega Križarja in vsako Klarico neprestano spominjali na tri glavne Frančiškove čednosti, na ljubezen, čistost in pokorščino. — Po govoru je bil sprejem. Naše vrste so se pomnožile za 72 novih junakov in junakinj. Po litanijah presv. SrC® Jezusovega se je zopet razvil sprevod nazaj v samostan. Za Novo mest0 je bil ta praznik nekaj posebnega in je rodil veliko navdušenja pri st®' rih in mladih.
Ljubljanski križarji v počitnicah.
Sestanke imamo trikrat v tednu: v ponedeljek, sredo in četrtek Vsi, ki niso šli na počitnice, se sestankov prav pridno udeležujejo. P0' hvaliti jih moram, ker so res zelo vestni. Kadar je kdo zadržan, mi pozneje prav žalosten pove in se vestno opraviči. Sicer so pa naši se' stanki prav vesele sorte. Poleg petja, molitve in kratkega nagovo|a’ imamo vedno kako zabavo: igro, kino, lutkovno gledališče. Tudi cel0"
dnevne izlete prirejamo z velikim navdušenjem. 5. julija smo bili na Šmarni gori (sami dijaki-križarji); v nedeljo 10. julija smo šli z vso Parado (celo z zastavicami) v Hotič, kjer srno imeli dopoldne slovesno službo božjo, popoldne pa smo čisto sami, brez sodelovanja Hotičanov, fapeli semeniške litanije. M. B. Ljudean so bili križarji tako všeč, da so P n kar naprej in naprej gledali, pa govorili: „Ti so pa kakor iz nebes." V šoli smo ob treh popoldne priredili slavnostno akademijo in vprizo-rili igro „Tarzicij“. Vse je prav lepo uspelo. Preč. g. župnik Kristjan Cu-umrnian nas je pa prav po kraljevsko pogostil. Bog mu povrni! — Na g°d sv. Frančiška Solana 13. jul. nas je šlo 54 v Stično, kjer smo brcali ?°g°> se šli „ravbarje in žandarje", pa smo peli, vriskali in seveda tudi leP° pobožno molili, kakor je zaukazal voditelj. — Pa ne mislite, da smo ^ izleti že pri kraju — kaj še! Zdaj smo dobili šele pravo korajžo. Prve ?ui avgusta bomo napravili na vse zgodaj izlet na Rožnik, kjer bomo Uueli sv. mašo in skupno sv. obhajilo. Po zajtrku pa pričnemo „lov na J'ie peteline". Tudi tega izleta se močno veselimo. Ubogim in pridnim 'dižarjem omogočamo izlete brezplačno.
Naj povemo še to, da smo imeli občni zbor in smo si izvolili no-'e8a predsednika. To je naš ljubi prijatelj Šega Ciril, dijak 3. raz-feda klas. girnn. Za križarstvo je s celim novim odborom zelo vnet. udbor je dvojen: ožji in širji. Člani Širjega odbora pridejo v poštev pri ^rkvenih slavnosti kot četovodje. — Ustanovili smo tudi mladinsko "•ujižnico, kjer dobivajo Križarji, zlasti v počitnicah, dobre knjige za P°uk in zabavo.
P■ KOMAN:
Sestrice sv. Klare v Ljubljani.
■ počitnice so. In na vrsti so izleti in druge take dobrote. Sestric je r* seveda pri sestankih precej manj, vendar imamo sestanke redno vsak teden.
na iiPne iuli3a smo napravili izlet v Stično, starodavno cistercijansko srnino. Bilo je že živahno razpoloženje in krasen popoldan. Mil. o. Pat nas je zelo ljubeznivo pozdravil in eno naših sestric malo potipal f° grški žilici. Seveda radovednost tako odličnega gospoda človeka ne-p° e zmede... Po južini, smo šli na Gradišče k cerkvici sv. Nikolaja, sm d° 'tja se vi3e skozi senčnat gozd, kjer bi malone zašli. In nazaj grede 0 tudi. Naenkrat smo se znašli na poti v Št. Vid pri Stični. Joj, skoro j P°zabili omeniti krasnega papagaja, ki ga imajo v samostanu. Tako P? zna salutirati in nožico da tako krotko, če pa kdo hoče biti premazen, pa kar pihne in na glavi napravi potem krasno perjanico. Če ga nam dali, bi ga bili gotovo vzeli s seboj.
Zvečer ob pol devetih smo bili zopet doma. kd ‘ ^ornaJ so to zvedele „manjše sestrice", že se je pričelo spraševanje: Vat' Pa §remo me? 1° seveda je moral odnehati p. voditelj in premišljeni kam bi šli. Pa smo se odločili po resnem prevdarku, da gremo tja, se reče: ,,Spredaj rep, zadaj ne — pri Vodicah najdeš me," ali po in la<:e: Repnje. Tam imajo šolske sestre lepo posestvo, mično kapelico r^0sPodinjsko šolo in bodo že vse tako znale urediti, da bo prav. In vrjm° se odločili za 21. julij, da gremo tja. V jutro ni bilo nič kaj lepo v tr C’ a™pak naaa junaška srca so šla preko vsega tega. Stopili smo ainvaj, bilo nas je z dvornim fotografom vred 46, in se odpeljali proti
Št. Vidu. Od tam nekaj časa peš, nato pa je prišla po nas „velika kočija z dvema konjema. Revčka sta kar sopihala, ko sta morala vleči tako pi' sano in živžavasto družbico. Pa sta se kmalu pomirila in srečno si«° prišli v Repnje. Tam je p. voditelj daroval sv. mašo pri glavnem oltarju, ki so ga častite šolske sestre tako lepo z rožami okinčale. Naše sestrice so pa pele, kar moč lepo. — Nato pa so dali „cesarju kar je cesarjevega — namreč poskrbeli smo malo za želodčke. Nekatere malce preveč celo. Potem pa igre in slikanje in zopet kosilo. Po kosilu smo šli k sv. Tilnu v griček, tako da je popoldan kar naenkrat minil, čeprav nam je dež nagajal. Imeli smo s seboj obročke in žoge in še tisto pripravo za skakati. Poleg tega smo se pa seveda igrali: „Gospod kapucinarček je kapco izgubil, kdor jo je najdel, naj jo da nazaj — ta zelen ...“ in na koncu so sledile hude kazni. Najhujša je brez dvoma: testament delati. Takrat p® človeku že tenka prede. Proti večeru smo se v dveh skupinah odpeljali z avtobusom proti Ljubljani. Mi, ki smo bili zadnji, smo obiskali še sv. Lucijo na Skaručini. In tam smo prosili zase in za naše najljubše n_a svetu, za zdrave in vesele oči. Ena naših sestric ima malce bolane oči, pa je še posebej šla k njenemu oltarju, da izprosi zase milosti. Ob 7. uri smo bili že vsi doma.
P. ANGELIK:
MIR IN VSE DOBRO!
Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor hoče tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živet1 od svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem odseku III. reda.
Glavni pogoji za zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči:
Kdor se hoče zavarovati
1.	mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom Pe' tih let; •
2.	mora biti naročen na „Cvetje“ ali se nanj naročiti;
3.	nesme biti star nad šestdeset let.
,Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnega P°' jasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na „Zavarovalni odsek I’*' reda v Ljubljani, Marijin trg 4“ ali pa na „Župni urad Marijinega Oz113 njenja v Ljubljani".
1. Rada bi se zavarovala tako, da bi pet let plačevala, potem Pa nehala, ker imam potem itak pravico do pokojnine. Ko bom obnem«!-**1 in nezmožna za delo, bom pa prišla po pokojnino.
Na tak način se zavarovati bi bilo proti namenu te ustanove. Res-j1";" je, da ima vsakdo, ki je vsaj pet let plačeval premije in je po petih etl" obnemogel in postal nezmožen za delo, pravico do pokojnine do snirti. To se lahko vsakemu zgodi, kajti nihče ne more vedeti, kako uolgo bo §e zmožen za delo ali ne. To je torej pravilno.
. Pravilno pa ni kar pravite: Po petih letih bom nehala plačevati, Saj imam itak pravico do pokojnine. Imate pravico, toda le če ste ob-^ernogla in postala nezmožna za delo, drugače pa morate po členu 9. Pmšnih pogojev plačevati naprej, tako dolgo, dokler ste pač zdrava in Zr"ožna za delo. Kakor hitro pa obnemorete in vsled starosti ali bolezni e morete več izvrševati svojega poklica ali pa recimo, da bi že pla-$m^a Premii° ^0 lek P°tem dobite pravico do mesečne pokojnine do
, Temelj, na katerem sloni zavarovalni odsek III. reda, je temelj lju-ezni do bližnjega. To se pravi: Tako dolgo, dokler sem zdrava in zmožna Za delo bom plačevala premije, ko bom enkrat obnemogla in postala ezmožna za delo, bom pa dobivala pokojnino. Tedaj bom jaz nehala P acevati, drugi člani zavarovalnega odseka bodo plačevali naprej, do-tudi sami ne obnemorejo in s tem dobe pravico do pokojnine. Ali 1_ vrugimi besedami: Dokler sem jaz zdrava in zmožna za delo, bom P acevala premije, da bodo lahko drugi, že obnemogli dobivali pokoj-vln°- Ko bom sama obnemogla in postala nezmožna za delo, bodo plaval' drugi in jaz bom po vsej pravici uživala pokojnino.
•	Ako bi namreč člani hoteli plačevati premije le pet let, češ, potem "anio itak pravico do pokojnine do smrti, potem bi zavarovalni odsek oral propasti. Kdorkoli namreč začenja dobivati pokojnino mora ve-
. e"> da dobiva eno leto in pol ali k večernu dve leti pokojnino iz obresti " premij, ki jih je prej sam plačeval, vsa druga nadaljna leta pa dobiva Pokojnino zastonj, ker pač drugi člani zanj plačujejo. In ko ti ohnemo-el°, bodo zopet drugi člani za nje plačevali. Kar pa bo od tega denarja
1	e°stalo, se bo porabilo izključno najprej za zidanje stanovanjskih hiš
onemogle zavarovance, potem pa tudi za druge podobne namene.
•	Zavarovalni odsek III. reda ni nobeno pridobitno podjetje, ampak g ostanova ljubezni do bližnjega, ki ne išče nobenega lastnega dobička,
'Opak želi pomagati vsem tistim, ki bi drugače v letih starosti in onemoglosti morali stradati in trpeti vsakovrstno pomanjkanje.
v 2. Stara sem 45 let, v Cvetju sein pa brala, da boste po 65 letu , ?a«omur izplačali pokojnino, potem takem bi plačevala 20 let. Koliko j. "'orala plačevati mesečno, če hočem po dvajsetih letih dobivati 500 nar.jev mesečne pokojnine?
2	Pravilno ste brala v Cvetju, da imamo namen polagoma privesti a\arovalni odsek tako daleč, da bo vsak član dobival pokojnino po do-
tl Se"®m 65 letu življenja, ker je to že človeška doba, ko običajno človek more več s polno močjo izvrševati svojega poklica. Vendar to za zdaj Xelja. Prvo leto obstoja Zavarovalnega odseka nismo postavili nobene iv*'°Stne meje za sprejem v zavarovalni odsek, ker smo hoteli tudi sta-0 i 11f1 "dom III. reda dati priliko, da se zavarujejo. Niti deset se jih ni g asilo s starostjo nad 60 let, vsi drugi so bili mlajši. Zato smo letos let V*'i na^e^°’ da ne sprejmemo v odsek nikogar, ki bi bil star nad 60 st . "Veda se jih je precej oglasilo, češ naj jih sprejmemo, čeprav so (j^r‘ že nad 60 let, pa smo vse odklonili. Če v enem letu niso mogli priti sPoznanja, da bi bilo dobro dobivati na stara leta pokojnino, jim pač
ni bilo mogoče pomagati. Prihodnje leto n. pr. bomo bržkone postavili načelo, da ne bo sprejet v odsek nihče, kdor je prekoračil 55 leto starosti in tako bo šlo naprej, dokler ne bomo prišli tako daleč, da bo vsak član po dovršenem 65 letu lahko dobival pokojnino, četudi bo drugače popolnoma čvrst in zdrav. Ostalo pa bo seveda načelo, da ima vsak član pravico do pokojnine, kdor vsled starosti ali onemoglosti ne more več izvrševati svoje službe, četudi še ne bo star 65 let. Le pri sprejemu se bomo ozirali na starost. Zato vsem tistim, ki so že prekoračili 40 leto življenja odkritosrčno svetujemo, naj se kmalu vpišejo, da ne bo tudi zanje prepozno, kajti na stara leta jim bo zelo žal, da tega niso storili.
Ako bi torej hotela po dvajsetih letih dobivati pokojnino okoli 500 dinarjev mesečno, bi morala plačevati mesečno 80 Din in bi potem dobivala 532 Din mesečno. Ako bi hotela dobivati po desetih letih 500 Din mesečno, bi morala plačevati mesečno 100 Din in plačati za pet let nazaj.
Ako bi hotela dobivati po dvajsetih letih 400 Din pokojnine mesečno, bi morala plačevati Din 60 na mesec. Ako bi hotela dobivati p° desetih letih 400 Din mesečno, bi morala plačevati mesečno Din 100 in plačati za 3 leta nazaj.
Za nazaj se lahko plača kadar se hoče, po enem, ali dveh ali 10 letih, seveda pa preje predno se nastopi pokojnina.
Če komu ni kako vprašanje jasno, se lahko brez skrbi obrne pis' meno ali ustmeno na zavarovalni odsek III. reda v Ljubljani.
Nove knjige.
Brata Grimm — Alojzij Bolhar, Pravljice. Ljubljana 1932. Založila Jugoslovanska tiskarna. Cena Din 45.—.
Bratom Grimm po imenu morda res marsikdo ne pozna več, toda njune pravljice žive še prav tako, kakor pred pol stoletja gotovo p° vsem kulturnem svetu. Z njuno Pepelko, Snegulčico, jokajo in se smejejo otroci po palačah, po revnih delavskih stanovanjih in po odkritih gorskih vasicah. Če so bili kedaj otroci kake knjige od vsega srca veseli, tedaj bodo nedvomno te. Prav tako jih bo z najplemenitejšim užitkom prebral vsak odrasli ter ob tem vsaj za nekaj ur zopet zaživel presrečno otroško dobo.
Franz Werf el, Mladostna krivda. Roman. Ljubljana 1932-Založila Jugoslovanska tiskarna. Cena vez. Din 50.—, broš. Din 40.-^-
Deželni sodni svetnik Dr. E. Sebastijan nam v tem romanu podaja samoizpoved iz svojih zadnjih gimnazijskih let. Povprečno nadarjeni a prezgodaj dozoreli in razbrzdani sin visokega uradnika je okužil vrsto svojih šolskih drugov, zlasti pa popolnoma uničil najboljšega in naju3' darjenejšega. Adlerja. Po 25 letih se mu sedaj ob priliki nekega zasliše' vanja, kot preiskovalnemu sodniku, javi pred očmi ta mladostna krivd3 v vsej svoji široki razpredenosti vzrokov in posledic ter jo začuti v svoji duši v vsej strahoti. Delo bo zato gotovo zbudilo tudi pri nas z3' služeno pozornost in našlo mnogo hvaležnih bravcev. Kakor vsi dos?; danji zvezki te lepe zbirke, je tudi ta opremljen prav vzorno ter služ1 lahko za zgled drugim založbam.