48
„DOM IN SVETi' 1889, štev. 2.
Miklošič, Sreznevskij, opisujoč kratko njih življenje, spise in veliki pomen v vedi. Za temi pridejo na vrsto .buditelji staroslovenščine pri posamnih rodovih, in sicer češki: Hanka, Hanuš, Geitler, Hattala; srbski v Lužicah: Jordan, Smole?; nemški: Schleicher, Bopp; nekateri slovaški, poljski, ruski: Preiss, Grigorovič, Bodjanskij, Hilferding; srbski: Vuk, Daničic, Novakovič, Ži-vanovic; hrvatski: Gaj, Kurelac, Kukuljevič, Brčič, Rački, Crnčič; celi § 44. je posvetil V. Ja-giču. Sedaj pa govori o zvezi novoslovenščine se staro. Imenuje buditelje: prvi Bohorič, Japel, Kopitar, Miklošič, Metelko, Janežič, in mi po vsej pravici imenujemo Marna, akoprem se je sam jedva omenil. Dokazuje dalje, da se je i novoslovenščina pisala prej z glagolico in cirilico, in da so njeni najstarši spomeniki Brizin-ski, katerih zgodovino, pomen in obseg obdeluje vestno in natančno v §§. 47. in 48. Konečno slede še trije drugi imenitni spomeniki novoslo-venski: I. Ljubljanski, II. Kranjski, III. Celovški in vrh tega še nekaj drobtin.
Stvarnega pač nimamo opomniti ničesar poleg tolike temeljitosti in natančnosti. Vrinilo se je le nekaj tiskarskih pomot, tako n. pr. str. 26 maternega m. materinega; str. 37. Puškin roj. 1794, m. 1799. Gospod pisatelj piše (ibid.): ros-sijska književnost; ali bi ne kazalo pisati tega nenavadnega priloga v ušescih? Hvalno je. da nam str. 48 pri Hanki popisuje tako zanimivo zgodovino Sazavskega spomenika; morda bi bilo prav, da je storil isto str. 43 pri spomeniku: »Glagolita Clozianus«, ker mnogi nimajo v rokah Jezičnika XVIII., kateri bodo pa pridno prebirali »Jezičnik staroslovenski«. Kar piše (str. 11), da naj bi se pisalo občno ime Sloven ali Slovan, pridevnik pa le: slovanski, ne ugovarjamo sicer, a zdi se nam, daje bolje držati se že splošnega: Slovan, slovanski, ker je tako udomačeno.
Radostno pač pozdravljajo vsi učenci ljubljenega učitelja nauke, zbrane v tako lepo skupino, in gotovo bode vsem to najljubši spomin na one srečne čase, ko je je unemal z živo besedo za veličastni jezik Ciril - Metodov ; slovenskim učiteljem in dijakom pak je gospod profesor gotovo postregel kar najbolje, ker po pravici in le preskromno pravi gospod pisatelj sam : »S slovnico in čitanko staroslovensko se po tej moji povestnici dokaj mično razlagovati da knjiga Staroslovenska ter ž njo vred potem Novosloven-ska.« Iskreno čestitamo torej velezaslužnemu gospodu profesorju, da mu je dal Bog zdravje, da je izvršil srčno željo svojo ter podal nam prekrasno knjigo — pač najlepši plod svojega dolgotrajnega truda — Staroslovenski Jezičnik.             J. D.
•Hrvatsko ¦ slovstvo,
(Piše Janko Barle.)
Nedavno so zagledali beli svet v lepi, pisani. obleki: „Pjesnički  prvijenci  Ivana Lepušiča" —
Zagreb 1888. — 8U. Str. 158. (Cena 1 gld.) —, o katerih sem že jedenkrat v »Dom in Svet«-u poročal. Pesnik, ljudski učitelj v Travniku, je zbral prvence svoje muze v šopek in ga podaril svojemu narodu. Pesnik, dasiravno še mlad, kaže lep dar, a ni neznan hrvatskemu narodu.
ker je svoje pesmi že nekaj let v »Viencu« pri-občeval. Največ pesmij je patrijotične vsebine, polnih gorečega domoljubja, a zložil je je prav v narodnem duhu, zato se bode pa tudi narodu priljubil. V knjigi so razun nekoliko lirskih pesmic tudi tri večje epske: »Naždak o svete«, »Hajduk Gorštak i ljuba mu Draga« in »Po-gibija Hasan paše«, katere so se pesniku še dosti posrečile, četudi niso tako dovršene, kakor druge pesmi.
„Matica hrvatska" imela je 9. decembra m. 1. glavno sejo. Pretresovalo se je največ, katere knjige se bodo izdale za leto 1888. Členi bodo lahko ž njimi zadovoljni, ker jih bode mnogo, a bodo tudi zelo raznovrstne in zanimive. Med njimi bode izšel letos gotovo tudi I. zvezek: »hrvatskih narodnih pjesama«, katere Matica že toliko časa zbira To bode ogromno delo, ker je Matica nabrala v tolikih letih velikansko število narodnih pesmij, s katerimi hrv. narod tako obiluje. Vseh členov je bilo v letu 1887 — 6765, za 258 več, kakor v letu 1886. Gotovo lep napredek! Skupna imovina Matice pa, brez društvene hiše, šteje 43.333 gld. 79 kr.
Hrvatje so imeli v malo letih mnogo leposlovnih listov. Pojavila se je lepa ,,Hrvatska Vila", za njo „Balkan" in evo sedaj izhaja že drugo leto „Dom i Sviet". Večina teh listov vzbudila je med hrvatskim čitateljstvom veliko zanimanje in navdušenje; vendar, kakor kupček slame, če ga zažgeš, sicer lepo gori, ali kmalu pogasne, tako je tudi to navdušenje potihnilo, in listi so morali iz raznih vzrokov prenehati. In vendar je list, kateri stopa vkljub vsem neugodnostim letos že v 21. tečaj, a to je leposlovni tednik: „Vienac". Hrvatska književnost, katero so Ilirci iz dolgega spanja vzdramili, bila je v oni navdušeni ilirski dobi prosti diletan-tizem. Tačas je pisal vsak, kdor je le čutil, da nosi v prsih srce, katero mu bije za lepo hrvatsko domovino, pisal je, kar mu je srce velevalo, pisal je v svetem navdušenju za narodno stvar. To je bilo sicer za hrvatsko književnost zelo važno, in kdo ve, ali bi se bila brez tega tako povzdignila; a niso imeli pa zato ti spisi posebne notranje vrednosti (izvzemši seveda nekatere). Kar si napisal, bilo je dobro, a ime se ti je kovalo v onem navdušenju v zvezde; dosti je bilo, da si nekaj napisal. Po letu 1849 , ko je ona idealna ilirska doba prenehala, obrnila se je stvar sicer na bolje, počela so se dela tudi kritično presojevati; lepoznanstvo je zastopal „Neven", a za njim pa Deželičev: „Drago-Ijub", vendar še vedno ni bilo pravega sistema, lepa knjiga je bila šele v razvitku.
Na koncu šestdesetih let pa se je pojavil nov list, okoli katerega so se hitro zbrali vsi hrvatski književniki in složno delovali v prospeh lepi književnosti, a ta listje bil tednik »Vienac«. Z »Vien ce m« se je začela nova doba v hrvatski književnosti. Ni ga bilo znamenitejšega pisatelja, kateri ne bi posvetil vseh svojih sil lepemu listu; najlepši plodovi hrvatske knjige so zagledali beli svet prav v tem listu,-kateri se je pod veščimi uredniki, posebno pod dr. I. Dežmanom, dr. Fr. Markovicem in neumrlim A. Šenoem vspel do velike dovršenosti. »Vienac« je bil res venec
Slovstvo.
49
lepodišečih,   raznobojnih   cvetek,  katere  so  ti blažile um in srce.
Tudi na Hrvatsko je zadnji čas že dospel škodljivi naturalizem, in tudi sam »Vienac« ni ostal brez njegovega vpliva. Med cveticami, katere so bile povite v venček, kril se je pisani gad, kateri bi nepozornega in neveščega čitatelja lahko ranil v srce. V »Viencu« je izhajala lani povest dr. A. Kovačiča: »U registraturi«, katera je se svojim blatom zablatila tudi ostale spise. Urednik je bil sicer od raznih stranij opozorjen, naj se škodljiva pripovedka več ne tiska, in vendar so bili vsi opomini nekako »bob v steno«. Ta nesrečna trdovratnost je prouzročila, da je »Vienac« izgubil mnogo prijateljev in podpornikov, katerih ni bil nikdar bogat. Naposled je vendar urednik popustil in na koncu leta obljubil, da ne bode v prihodnje priobčeval stvarij, katere ne samo čitateljev ne blaže, nego jim vlivajo v srce morilnega strupa. In res, nove številke, katere so do sedaj izišle, imajo obilo poštenih zabavnih in poučnih spisov.
Hrvatje imajo še jeden list, kateri stopa letos v drugi tečaj, a to je veliki illustrovani ,,Dom i Sviet". Ta se je ugledal v razne nemške illu-strovane liste, kateri so žalibog še vedno tako razširjeni i med nami i med Hrvati. V vsaki številki dobiš par francoskih ali nemških romanov in pripovedek, potem kako zanimivo novost (opise raznih svetovnih izumov), nekoliko kratkočasnic, opis raznih slik, katere se v listu nahajajo (največ portretov, slik raznih slovesnostij, mašin itd.), nekoliko zabavnih nalog, a povrh vsega še nekoliko modnih slik. To so vam taki zabavni listi, med katerimi je izvestno tudi hrvatski »Dom i Sviet«, kateri ni nič druzega, nego prosta kupčijska špekulacija. Seveda nimajo pesmi in pravo leposlovje mesta v takem listu. In vendar čudo! Ta »Dom i Sviet« ima dokaj naročnikov, več kakor stari »Vienac«, kateri goji že toliko let hrvatsko lepo knjigo. Oj, kako pogrešamo še vedno prave naobraženosti! —
Ob novem letu je počel izhajati v Zagrebu pod uredništvom Lj. Tomšiča nov list za mladino, „Bršljan", kateri je pa že pred nekaterimi leti izhajal. Hrvatska mladina nima toliko izbirati, kaj naj čita, kakor naša. Nežna mladina naj bi imela tak in pa tako urejevan list, kakor je naš »Vrtec«, a mladini srednjih in pa višjih dekliških šol naj bi dajal primeren list zdrave hrane. Saj vendar ne bodeš dajal kakemu drugo-šolcu ali pa štirinajstletni deklici » Vienca« v roke. Vsakemu svoje! Zdi se nam pa vendar, da niso Hrvatje pri svoji mladini dosti pazljivi, kar ni izvestno brez slabih nasledkov. Mladina hrvatska ima premalo primernega berila, pa je-li potem čudno, da poseza tudi po onem, za kar še ni zrela. „Smilje", katero izdaje pedagogiški zbor, je premajhno, da ustreže vsem željam mladine. Za mladino je skrbel nekedaj »Sbor duhovne mladeži zagrebške«, ali sedaj, kakor da je tudi ta na svoje ljubljence pozabil, ker jih ni že dolgo z nobeno knjižico razveselil. Zatorej tem bolj veselo pozdravljamo novi list »Bršljan«, kateri je namenjen mladini, a da bode dokaj izvrsten, pričajo nam do sedaj izišli številki in pa Tomšičevo ime.    Stane 2 gld. na leto.
Srbsko  slovstvo.
(Sp. Janko Barle.)
Kako je pri bližnjih bratih Srbih? Tudi oni imajo več leposlovnih listov, med katerimi je najznamenitejši in najstarejši „Javor", kateri stopa letos pod uredništvom dr. Ilije Ognjano-viča in Jovana Grlica v 16. tečaj. Tednik »Javor« izhaja v Novem Sadu (Neusatz), a lastnik njegov je slavni pesnik Zmaj Jovan Jovanovič. — Lani je izhajal še drug leposlovni list »Stra-žilovo« v Pančevu, ali letos je zaradi pomanjkanja naročnikov prenehal izhajati, in njegovi sotrudniki združili so se z Javorjevimi. »Javor« je dosti izvrsten list, posebno ima obilno lepih pesmic; upajmo, da bode sedaj, ko se je združil s »Stražilovom«, še mnogo bolji. — V Sarajevu izhaja že 4. leto „Bosanska Vila", katera ima sicer tudi lepih spisov (posebno pa priob-čuje dragoceno narodno blago), vendar je tako toplo ne priporočamo, kakor jo je priporočil neki slovenski list ob koncu lanskega leta, ker se nam zdi, da je ona nova zagozda, katera naj bi še bolj razdelila Hrvate od Srbov. Kdaj bode vendar prenehala ta nesrečna slovanska nesloga! . . .
Vendar imamo tudi med brati Srbi list, kateri pri vsaki priliki povdarja, da so si Srbi in Hrvati bratje, a to je „Kolo", list zabavi in književnosti, kateri je počel ob novem letu v Belem gradu izdajati Dan. A. Živaljevič. »Kolu« je prva naloga, da poroča o vseh književnih pojavih na slovanskem polju; a ker bi se tak list težko vzdržal, ima tudi zabava v listu velik prostorček. List izhaja trikrat na mesec, a do sedaj izšli sta dve številki, kateri odgovarjati povsem svojemu namenu. Daj Bog, da bi »Kolo« združevalo nerazdružljivo vezjo vse Slovane v bratsko kolo. a potem ni se nam ničesar bati, ker
—  »Gdje se bratska srdca slože
I olovo plivat može.«  —
Iz    DRUGIH   SLOVSTEV. (Poroča dr. Fr. L.)
„!llustrierte Bibliothek der Lander- und Volker-kunde: I. Die Balkanhalbinsel (mit Ausschluss von Griechenland). Phvsikaliscbe und ethno-graphische Schilderungen und Stadtebilder von
A.  E. Lux, k. k. Artillerie-Hauptmann, Besitzer der goldenen Medaille »Viribus unitis« etc. 1887. Verlag: Herder, Freiburg in Br.« — Vel. 8°. Str. 276. Cena 3 gld. 72 kr. — Ker izide tudi izven slovanskih dežel mnogo slovstvenih izdelkov, ki utegnejo zanimati naše čitatelje, in da poizvedo, kaj store neslovanski narodi v lepi in znanstveni književnosti, naznanjali bomo tu in tam tudi kako neslovansko knjigo, zlasti pa tičočo se Slovanstva.   Tako je zgoraj navedena
B.  Herderjeva založna tiskarna, delujoča v katoliškem duhu in v prospeh pravega katoliškega napredka, prav vredna našega zanimanja Ker so učenjaki v sedanjem veku zlorabili naravoslovje, narodopisje in druge vede v kvar katoliški veri, ker je posebej v nemškem slovstvu brez števila takih knjig, pred katerimi morajo biti tudi naši mladi čitatelji oprezni (n. pr.
4