Za poduk in kratek čas. Iz Maribora v Solčavo in gavinjsko dolino. XIV. Vleklo nie je domu; povsod dobro, doma najboljše, seni si mislil in se toraj od Žavca poslovil, ceravno je gostoljubni župuik in moj stari znanec vedao v mene tiačal, naj še ostanem. Po kosilu je dal zapreči svoja bistra konjiča, ki sta urno drapala z meDOJ po gladki cesti proti Celju. Pii 3 kamenih podobab pa sem iz velike ceste krenol na desno, da obisčein Mater božjo v Petrovčah. Precoj visok in tenek zvoaik se že od daleč lebko vidi, cerkev pa gosti bratni zakrivajo. 0 njej ue bodem veliko pisal; kdor hoče več izvedeti, lebko piilično pogleda v XIV. letnik Slomšekovih Depiecenljivih Drobtiuic, kder je cerkev v Petrovčah drobno popisal učeni župnik g. Jožef UJaga. Le nekoliko črtic hočem o njej tukaj zaznamiti. Postavil njo je biumbeiški graifčak baron Miglio pred 200 leti. Na vclikem altarju stoji veličastno in lepo okinčana podoba Marije; človeku se na pivi pogled zdi, da je živa. Dragi prstan, ki se njej na prstu blišči, ima posebno dogodbo; na levi strani je bionastej ploSči z lafinskiini begedami vpieana. Pripovednje se, da je rjaron Miglio bil pobožen go«pod, ki je rad zatiajal ? petrovsko cerkev Marije častit Tisti čas so grdi Turki pogosto vdirali v naše dežele ia kamorkoli so prišli, povsod so strašno ropali, požigali in morili. Da bi tote divje sovražnike krščanskega imena vsaj nekoliko ukrotili, so se veiikaši in graščaki pripravljali na boj. Tudi baron Miglio ni hotel za drugimi ostati. Vendar predeu zasede vojnega konja, se poda v petrovsko cerkev, poklekne ponižuo pred Marijo in jej obljubi svoje žive dni neoženjen ostati, ako mu deviška mati nebeška spiosi srečoo zmago nad sovražnikom. V znameDJe storjene obljube potegne prstan iz svojega prsta in ga riatakne Mariji na kazalec desne roke. Tako pripraTljea se poda v turski boj. Vojska je bila buda, ker je bilo Turkov kakor listja in trave. Toda vkljub temu 80 zmagali kristijanski juoaki in so Turka zapodili globoko v Bosnijo. Tudi baron Miglio se je hrabro vojskoral v pajdaštvu nekega hrvatskega plemenitaša, kateremu so bili Turki drago hčerko vlovili ia odgnali. Sovražna sablja rani tovariša na smrt. Umiraje prosi ta naj otme ugrabljeno hčerko in naj za njo skrbi. Baron Miglio stisne umirajočerau prijatelja roko, se potem zapodi med Turke, jih poseka iu reši siroto devico ter njo srečno spravi na očetov dom. Pri ekrbi za siroto mu pa ljubezen do device vleze v hrabro srce in je_ začel misliti na ženitev. Ali sedaj ga izueruiruje misel, da je Marijo razžalil in svojo obljubo prelomil in da se torej ne spodobi več, da bi še nebeška kraljica dalej nosila njegov prstan. Zato poklekne pred njeno podobo in jo prosi za odpuščanje, ter hoče prstan iz njenega kazalca vzeti — ali čuda volika, kazalec se pri tej priči skrči, da ga nibče ne more več is prsta potegniti. Osupnjeni gospod se strabu in 8postevanja do Marije komaj zave. Potem ponovi svojo obljubo, pozida na mestu 8tare cerkvice sedanjo reličastno hišo božjo in kmalu potem umerje. Kazalec na Marijini podobi je res skrčen tako, da se prstan iz njega potegniti ne da. Cerkev je snažna in vselej skrbno in okusno okiučana in farmani jo vejiko rajSe obiskujejo, kakor pa farno cerkev v Žavcu, ker je či.sto na sredi župnije in piostorniia. Po prizadevanju sedanjega g. župnika je cela cerkev jako okusno na presuo zmalaaa, kar jej daje znotraj čisto drugo jtodobo. Ouieaiti se moram orgle, ker jim bojda ni enakih v celi škofiji po sestavi in moči glasov. Opravil sem v prelepem svetišču kratko molitvico in poprosil nebeško kraljico, naj vzame tudi moje srce v dar, kakor je vzela prstan pobožnega barona, in me varuje vsega budega, kakor prstan na mili roki. Potem se vsedem zopet ua roz in šlo je proti Celju, kakor da bi me vetrovi nosili. Gosta megla dcbelega prahu se je za vozom valila in zagrnila ves ragled za menoj. Priiel sem v Celje mocno bitro. OblaJilo na meni je vso barvo zmenilo; bil sem, kakor da bi me kdo iz praba poteguil in gospe na koloflvoru so me po strani gledale, dokler me ni strežnik z ščetinskim orodjem vsaj nekoliko oblizal in osnažil. Sedaj priropoče vlak iz Trsta; bitro zmuznem v prazen kupe in se 8ti8uem v samoten kot ter se dam se tisti den privleči v Maribor, od koder sem drugo jutro 8rečno prisel nazaj v svoj ozki svičinski beden. Z Bogom čitatelji ,,Sjov. Gosp." in bralci mojega potovauja iz gosposkega Maribora v gorato Solčavo in prekrasno savinjsko dolino! France Srol. Smešničar 11. Nek imeuiten gospod stopi v cerkvo sv. Štefana na Dunaju in si jo hoče ogledati. Bila je velika giiječa ljudi. Zdaj začuti gospod, da mu neka roka sega v žep. Brž se obrne, in ko zagleda fanta, kakih 16 let starega, mu reče: nAli te ui sraru? Tako mlad, pa že tak tat!" — Fant mu brž odvrne: nAli ui mai- Vas sram ? Tak gospod, pa še nžidanega" robca nima v žepu!"