Književna poročila.
49
Književna poročila.
i.
Dr. M. Murko: i. Bugarski i srpski prijevod knjige o sedam mudraca, njen izvor i kratak obzir na druge slovenske redakcije. Prestampano iz C. knjige Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. U Zagrebu. 1890. —¦ 2. Die Geschichte von den sieben IVeisen bei den Slaven. {Sitztingsberichte der kais. Akad. der VVissenschaften in Wien. Philos.- histor. KI. Bd.  CXXIL,   Nr. X.)    Wien,   Tempskj,   18po.
138 str., 8°.
Danes se že natančno v6, da je mnogo bajk in pripovedek, katere nahajamo v srednjeveških in novih književnostih in še danes med narodom, priromalo iz daljnega vzhoda. Najpopularnejšim jednakim delom pripada »Povest o sedmih modercih*, o kateri je Gdrres rekel, da je bila bolj razširjena , nego vse klasiške knjige; po mnenji drugih učenjakov je bila za Svetim pismom preložena v največ jezikov. Prišla je sevčda tudi k Slovanom,   in nje usoda pri njih je predmet obema   razpravama dr.  Murka.
Prva razprava se bavi natančno z bolgarskim in srbskim prevodom, ali kratko se govori tudi o drugih slovanskih redakcijah in o zgodovini te knjige sploh. Nastala je povest gotovo v Indijcih, dasi nimamo izvirnika, ampak le perzijske, židovske, sirske, grške, arabske, turške in španske vzhodne redakcije. Pripoveduje se v njih, da je mogočen in moder cesar na vzhodu imel več žena, ali od nobene ni dobil naslednika. Ko mu je vender jedna porodila, hotel ga je vzgojiti kar najskrbneje in ga je dal sedmim modercem. Ali v mnogih letih se pri njih ni naučil ničesar. Cesar ga tedaj izroči svojemu največjemu modercu Sintipi, kateri ga v kratki dobi nauči vsega potrebnega znanja. Ko se cesarjevič vrne na očetov dvor, ne sme sedem dnij govoriti, ker so njega filozofi brali to prepoved v zvezdah. Cesar je zaradi tega žalosten, in jedna žena vzame sina, da mu razveže jezik. Vender je bil nje namen, da zavšde mladeniča v greh. Ker se ji ne uda, zatoži ga očetu, ki se da pregovoriti, da obsodi sina na smrt. Sedaj pride sedem modercev, ki cesarju pripovedujejo razne povesti, iz katerih naj se prepriča, da se človek ne sme prenagliti in ne verjeti ženski prekanjenosti. Žena se brani s podobnimi pripovedkami, ali sevčda zmaga naposled preganjana nedolžnost. Pripovedke sinove končujejo to »vzhodno povest v okviru*.
Število pripovedek je v raznih redakcijah različno, ker nahajamo v nekaterih več modercev — v turški celo štirideset vezirjev — in po dve pripovedki ženini;  tudi pripovedke se  menjajo.
4
5 o                                                         Književna poročila.
Precej rano je prišla knjiga tudi na zapad. Že v 12. stoletji jo nahajamo v raznih redakcijah. Tukaj vzgaja vedno le sedem modercev ce-sarjeviča, in ti ga morajo braniti —- mačehe, ki zavzema mesto vzhodne zlobne žene. »Knjiga*, »historija* ali »kronika* o sedmih modercih nam je znana v latinskih, francoskih in laških redakcijah in v španskem, ho-landskem, galskem, nemškem, islandskem, švedskem, datskem in armenskem prevodu. V nemščini je znanih nad 40 starejših tiskov, izmed katerih imajo mnogi za našo dobo negalantni nadpis: »Sehr lustig und ntitzlich wider der falschen Weiber Untreu zu lesen«.
Usoda knjige o sedmih modercih pri Slovanih priča jako značilno, kako se je razvijala civilizacija med njimi. Cehi so jo imeli že v 14. stoletji v svojih »Gesta Romanorum* ; tiskali so prevod redakcije »Historia septem sapientum« že okolo leta 1502., imeli tudi »komedijo« o sedmih modercih in si ustvarili celo popolnoma samostalno redakcijo, s katero dr. Murko prvikrat obširno seznanja učenjake. Stari prevodi so delani po latinskih izvirnikih, jednako dva poljska, izmed katerih pripada jeden najstarejšim poljskim tiskanim knjigam. Šele v najnovejšem času se je knjiga pri Cehih in Poljakih na novo prestavila po nemških »volksbiicher«. Rusi so jo dobili, kakor druga dela srednjeveške zapadnoevropske književnosti, od Poljakov in jo marljivo prepisovali v 17. in še v 18. stoletji, tako da so pri Rusih za to d6bo mogoče še jednake filološke študije, kakor pri za-padnih narodih h koncu srednjega veka. Bolgari in Srbi pa so dobili šele v začetku našega stoletja prevode Sintipe iz novogrščine in še tega so  imeli Bolgari najprej  le  v rokopisu.
Dr. Murko je v obeh svojih razpravah izmed 40 znanih rokopisov porabil 38, tako da doslej, kakor pravi češki znanstveni časopis »Athe-naeum« , nobena ruska povest ni bila preiskana tako natančno, kakor je to preiskal dr. Murko. Tudi sicer so priobčene pohvalne ocene v slovanskih in drugih jezikih. Francoski akademik G. Pariš imenuje v svojem poročilu (»Romania*, 1891., Avril str. 373. — 574-) Murkovo razpravo »travail d' une erudition a la fois tres čtendue et tres sure«. Varšavski mesečnik »Ateneum« (1891 , Lipiec, str. 177.-179.) pravi: »Gruntowna te rozprawe dr. Murki wszystkim pracujacvm nad literatura šredniowieczna po-lecič naležv«. Jednako pohvalno so poročali dosedaj o knjigi časopisi: »Gi-ornale istorico della letteratura italiana*, »Anzeiger fiir deutsches A11 e r t u m *, praška » K r o k * in » A t h e n a e u m(<, >}Prze-glad polskic<, mesečnik krakovskih vseučiliških profesorjev, in jVienac8. Vratislavski slavist dr. Nehring pa, ki je kot učenjak, sosebno kot poljski literarni zgodovinar na dobrem glasu, priobčuje v berlinski s Deutsche Litte-raturzeitungz  z dne  5. kimovca m.  1.  štev.  36. obširnejšo   oceno o  nemški
J. L.:  Češka književnost.                                                   5 I
razpravi dr. Murka in pravi naposled: »Die Abhandlung ist eine achtungs-werte Leistung, sie bietet mehr, als der Titel erwarten lasst, namlich die Wiirdigung der einzelnen, namentlich der russischen Fassungen nach der sprachlichen, stilistischen und nationalen Seite hin, sie ist auch fiir die all-gemein vergleichende Sagenforschung wertvoll, worauf die betreffenden Ge-lehrten gewiss ihr Augenmerk richten werden«.
Končno omenjamo še naročila, katero je prejel dr. Murko od peter-burške akademije, da bi namreč pri nji izdal ruske tekste, o katerih je podrobno razpravljal v zagrebškem in dunajskem spisu. — To so izvestno častna priznanja, za katera iskreno čestitamo  dičnemu našemu sotrudniku!
Češka književnost.
Piše J. L.
Kdor hoče dobro poznati češko književnost, mora računjati z vsemi činitelji, kateri ji daj6 življenje. Tem ne prištevamo samo pisatelja, knjigarja inbralca, ampak tudi mnogo takih okolnostij, katere bodisi pospešujejo nje razvoj, bodisi nekateri nje strani pritiskajo poseben značaj. Vsaka književnost je sicer verno zrcalo narodove kulture, toda kar se tiče razvoja, ima češka književnost v marsikaterem pogledu toliko posebnega in torej tudi poučnega, da se loči od vseh književnostij iztočne polovice evropske. Ker v narodno-politiškem oziru morda nikjer ni takšne analogije, kakeršna je sedaj med narodom slovenskim in češkim, nadejem se, da ustreženi bralcem, ako jim bodem na tem mestu, če ne nadrobno poročal o češki književnosti, vender slikal verne očrte tiste duševne delavnosti bratskega naroda, ki po številu tudi ni velik narod, čegar delavnost pa je moči po nje intenzivnosti primerjati delavnosti petkrat, da osemkrat večjih narodov. Veselilo me bode torej, ako marsikateremu slovenskemu rodoljubu prepodim brezupnost in ga prepričam, da lahko tudi majhen narod izvršuje višje in najvišje namene življenja, ako se ne zanaša na tujo pomoč, temveč ako ostane vsak njegov sin zvest krvi svoji in s trdno voljo in gorečo ljubeznijo podpira vse, kar narodu koristi in ga osrečuje. Vsakdo je poklican, da dela v svojem področji in po svojem razmerji; komur pa ni dosti moči, tega vestno podpiraj,  kdor si mu brat po rodu in  pozivu!
Književnost češka se loči od književnostij iztočne polovice evropske s6sebno po tem, da ni eksotiška rastlina, ki more živeti samo v toplih rastlinjakih plemstva in bogatega meščanstva, ampak da je domača rastlina, ki rase bujno po vseh hribih in dolinah čeških dežela,  tako da sezajo nje korenine
4*